




Četrto

BERILO

za

občne ljudske in nadaljevalne šole.

(S podobo našega svetlega cesarja.)

Sestavil

Peter Končnik.

(Na novo urejeno brez premene besedila iz 1. 1890.)

Velja 60 kr.


Na Dunaji.

V cesarski kraljevski zalogi šolskih knjig.

Šolske knjige, v ces. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo
dane, ne smejo draže prodajati se, kot je na čelni strani
postavljeno.

Natisnil Karel Gorišek  na Dunaji.

3

I.

Povesti, popisi, pesmi in pregovori.

1. Bog je.

Brezumni je rekel v svojem srci: „Ni Boga. a  Stopi
pod obok neba ponočnega in reci, ako moreš: „Ni
Boga!** Izusti to strašno kletev, in vsaka zvezda nad
teboj bode oponašala pregosto tmino tvojega razuma;
slednji glas, ki plava na nočnih vetrovih, bode obža¬
loval tvojo globoko brezupnost in nespamet!

Ni Boga? Kdo tedaj je razgrnol modri ta obok in
njegovej širini vpisal žareče črke brezsmrtnosti? Kdo je
upodobil zeleno zemljo z njenimi vedno tekočimi vodami
in široko razprostrtimi deželami in otoci? Kdo je usta¬
novil podstave goram? Kdo zagrinja nebo z oblaki,
kdo ubira ob vršečej nevihti gromu glas in spušča
blisk, da šviga skozi tmino?

Kdo je orlu dal varno gnezdo, kjer domuje vihar,
ki mu najmočnejši ni kos; in kdo golobu tihotno
prebivališče v logu, po katerem se njegov otožni glas
odmeva? Kdo je tebe naredil, človek, s tvojo popolno
lepoto uma in podobe? Kdo je storil svetlobo, katera
ti toliko dobro dč ?

Bog je! Vsa natora to razglašuje s tako jasnim
izrekom, da se mora razumeti. Velika ta resnica je
prerazločno zapisana na obrazu vsega stvarstva; ne

i*

4

moreš je pregledati. Vidiš jo v nežnem zelišči, vidiš jo
v krepkem hrastu, ki je ukljuboval viharju osemdesetih
zim. Čisti potočič, ki se šumljaje vijuga po mehkih
tratah in zelenih dolili, in pa strašna reka Niagara, ki
se zaganja v svoj grozoviti prepad, od koder veličastno
drvi proti morju, edinita se v glasu : „Bog je !

Sliši se v pihljajočem vetriču in v bučečem viharju,
v votlo donečem gromu inv zemeljskem potresu; raz-
glašuje se nam, ko se nevihta temni — ko vihar nad
deželo divja, — ko vetrovi nad našimi prebivališči
tulijo ter se na planoti žalostno pojemaje izgubljajo, —
in kadar žareči blisk črno zagrneno nebo zdaj tu,
zdaj tam razsvetljuje.

Ne menj svečano je vtisnena le ta resnica v našem
duhu, v vesolnej tihoti in v blažnem počitku natore,
kadar vse miruje, podobno rahlemu dihu spečega deteta.
Neizmerno morje, ko se njegova nepregledna širina
pen beli, kadar njegovi valovi vspenjaje se goram
podobno naraščajo, ali kadar se mračna modrina neb¬
nega oboka krasno na njegovih gladkih in blažnomirnih
nedrih odsvita, potrjuje ta izrek. Migljajoča zvezdica,
ki svoj bliščeči žar daleč čez sežaj ljudskega očesa
izliva, hi veličastno solnce na nebu, — vse — vse —
oznanuje vesoljni Prvi Vzrok.

In človek, ponosni gospodar vsega stvarstva, tako
prečudno ustvarjen, — vsak člen s primernim svojim
uklepom, — vsaka mišica, kita, žila, ki opravlja svojo
odločno namembo z vso natančnostjo najpopolnejše
mašine, — in, kar vse drugo presega, njegova duša,
ki ji je dano uživati najbolj izbrano veselje ali presta¬
jati najgrozovitnejše trpljenje, ki je previdena z brez-
smrtnimi lastnostimi in darovi ter namenjena živeti vse
neskončne veke večnosti, — vse to skupno z enim

glasom razklicuje večno resnico, — da je bitje brez¬
končne modrosti, ki vlada nad vsem, nerazdeljeno in
najvišje — izvir vsega življenja, studenec vse svetlobe,

— iz katerega vse dobro izteka.

Iz angleščine poslovenil M. Cigale.

2. Ozir v nebo.

Tjekaj gori se ozrimo, Tam kraljuje Oče mili,
Kjer svetov ne zmer' oko: Vidi, šteje nam solzč;

Jarma žulje pretrpimo, Z njim se bomo veselili,

Tam verige se razspo. Ker nam poka tu sreč.

M. Kastelec.

3. Kako se pošten človek maščuje.

Stari ribič Srečko, mraza ves trd, nese butaro drv
na hrbtu iz gozda. Truden gre po sneženej stezi mimo
1 o g ar j e v e - Z el k o v e -1 1  i š e in hoče čez most na drugo stran
vode k svoj oj hiši.

„Stoj, starec!** zavpije logar stopivši iz svoje hiše,
„kje si dobil drva? ukradel si jih !**

Srečko se utraši in jeclja: „Mož, jaz nisem kradel.*'
Želko: „Ne laži se mi, starec; v našem gozdu
ležč drva, in tu si jih naložil/ 4

Srečko: „Verjemite mi, mož, drva sem vejico za
vejico nabiral in nabral, menim, da prav pošteno/
Želko: „I)aj mi drva in drugič ne kradi! 1 *

Srečko: „Poglejt,e, mož, drva so samo majhne in
suhe vejice, katere so sem ter tja ležale v snegu.*'
Želko: Ukradena drva so moja/*

Pri teh besedah Želko neusmiljeno potegne starčku
butaro s hrbta in jo vrže čez most v reko, da so se
valovi ž njo igrali. „Zdaj je konec prepira,*' reče logar
zasmehljivo in gre v hišo.

\

6

Stari ribič žalostno gleda, kako voda dalje nese
njegova drva, ki jih je s tolikim trudom in trpljenjem
v mrazu nabral, ter se solznimi očmi odhaja.

čez nekoliko dni je bil gorkejizrak: led se je po
reki trgal. Kos za kosom plava in se drug na druzega
kopiči. Skrl za skrbjo poka in se drve po reki kakor
ledeni hribi in bolj jeze tek deročega valovja. Logarjev
sin pride ravno iz mesta in hoče iti čez most; ko pa
zagleda tako divjanje povodnih moči, ustraši se in ne
ve, kaj bi storil. Ribič Srečko je pri vodi popravljal
svoj čoln; ko vidi dečka, odsvetuje mu, naj nikar ne
hodi čez most, ker to bi bilo zdaj zelo nevarno. Dečkov
oče Zelko vidi in sliši, ko ribič govori ž njegovim
sinom, ter sinu svojeglavno zavpije: „Pojdi hitro sem,
pojdi, pa ne poslušaj starca; most se še ne podere;
urno hodiČ Sin steče, most se strese; še en udarec,
in deček pade na mostnice. Led se na nje nakopiči,
se zgrudi, pade v vodo ter porine tudi dečka v njo.
Dečkov oče tostran vode prestrašen vpije na pomoč.
Deček moli roke iz vode in vpije na pomoč, v tem ko
na neki hlod oklenenega nesejo šumeči valovi dalje
med ledenimi ploščami po reki. Zelko obupno sklepa
roke. Kako bi se smel nadejati, da bi ribič rešil
nesrečnega dečka!

Toda stari Srečko srčno skoči v svoj čoln, vesla
med ledenimi griči in med hlodi razrušenega mostu,
otmč dečka iz požrešnega valovja in ga srečno pripelje
na breg k prestrašenemu očetu. „Tukaj vam dam sina
nazaj, reče z milim glasom, „glejte, nič žalega se mu
ni zgodilo; le nekoliko prestrašen je še. a

Zelko si ne upa starčka pogledati. Osramoten
dolgo stoji tiho in ne vč, kaj bi rekel. „ Odpustite mi,
pošteni starček, pravi zelo ganjen, in solze mu polijo,

7

neprijazna lica, „odpustite mi, ker sem vas tako trdo¬
srčno razžalil. “

,,Ali se nisem dovolj maščeval nad vami? pravi
starček.

Zelko: „Tedaj je bilo vaše maščevanje dobro delo,
razžaljeni mož. Tako se maščuje pošten človek!

Ljubša, kakor slavca petje,

Dražja, ko zlato svet&,

Lepša, ko cvetlic vse cvetje,

Je ljubezen bližnjega.

4. Dobra dela.

Visoka lestva so pobožna djanja,

Sloni na nebu, v zemljo se opčra.

Po njej Človeka vodi trdna včra,

In z nado se ljubezen nanj naslanja.

F. Cegnar.

5. Hojka in kostanj.

Bilo je rožnega cveta, in kostanjevo drevo je
cvetelo v svojej največjej lepoti. Celo drevo je bilo
v cvetji, belo ko sneg; le sem ter tja je kako zeleno
peresce lukalo izmed cvetja.

Žalostna je stala hojka blizu kostanja in globoko
zdihovala, kolikorkrat je veter potegnol po njenih
temno-zelenih vejah. Djala je kostanju: „Sosed! kak
lep si pač ti! kako slaba sem jaz poleg tebe! Vsak
človek se rad po tebi ozira; tvoje cvetje daleč okoli
diši, brez števila bučelic leta po tvojem cvetji in veselo
šumljaje strd nabira; tudi ptičica rada na tvojih vejah
prebiva. Sama lepota in dragota te je; na me se nihče

8

ne ozrč. t£  Tako je hojka kostanj hvalila, ker bi rada
sama taka bila.

Na to jej kostanj odvrne: „Sestra! nikar me ne
prehvali, da sem lepši od tebe; hitro mine rožni cvet.
Moje cvetje odleti, tudi poletja bode skoraj kraj; hudi
jesenski vetrovi me otresejo, ljudje me otepejo s pre-
kljami, vzajemo mi sadje in listje. Ves gol ostanem
brez cvetja in zelenja; nobeden me več obrajtal ne
bode. Ti pa neprenehoma lepo zeleno oblečena, ravna
ko sveča stojiš, po zimi in po letu se ne izpremeniš.
Da-si ne cveteš, tvoja glava je zmerom opletena
s čednim zelenjem, in v trdej zimi pridejo radi ljudjč
po tvojega zelenja za božične jaslice, kadar na meni
nobene lepote videti ni. Nikar mi torej moje lepote
ne ponašaj; prav rad bi menil s teboj."

Vsakemu stanu je dal Bog njegovo dobroto, nje¬
govo lepoto, veselje kakor žalost; vsak naj za svoje
Boga zahvali in zadovoljen naj bode.

A. Slomšek.

6. Šmarnice.

Pripoveduje se, ko je Bog cvetlice stvaril, da je vsako
vprašal, kje hoče prebivati; če je rekla tu ali tam, nesef jo je
angelj in vsadil tja, kamor je želela in se še zdaj nahaja.
Nekatere hotele so stanovati na gorah, druge v dolini, nekatere
na suhej, druge na mokrej zemlji i. t. d. Največ cvetlic izbralo
si je polje, posebno pa travnike za svoje stanovanje. V gozd
si niso želele, ker tu bi se ne mogle obračati za rumenim
solncem in bi morale sedeti največ v senci. Zaradi tega v gozdu
ni drugih cvetlic nego take, ki ljubijo senco.

Ko je prišel na zemljo prvi majnik in je bilo po poljih
in travnikih vse polno najlepših, mnogobarvnih in dišečih cvetlic,
bil je gozd žalosten, ker imel je le nedišeče cvetlice plučnice
in ovčičiee. Gozd premišljuje in pravi: „Kaj mi pomaga, da so

9

ptice zopet prišle in po mojih vejah lepo prepevajo? Ptice
razveseljujejo se tudi najraji pri pisanih cvetlicah na polji in
po travnikih. Ne bode dolgo, in pri meni bode vse tiho in
zapuščeno. Ko bi pa imel lepih duhtečih cvetlic, bilo bi v gozdu
prav prijetno in živo.“ Gozd zasumi in kliče poljskim in drugim
cvetlicam zunaj gozda: „Ljube cvetlice, usmilite se me in
pridite vsaj nekatere k meni, da bode tudi tu lepo cvetelo in
dišalo; sicer sem sam in zapuščen."

Pri teh besedah solzi se gozd tako močno, da njegove
solze rose na mejne cvetlice na travniku; ena solza pade tudi
v čašo šmarnice. Usmili se ji gozd v srce in pravi svojim
sestricam: »Preselimo se v gozd, da revež ne bode dalje
žaloval; gotovo nas bode rad imel in nam bode za to vedno
hvaležen. Katera gre z menoj?

Tako govori usmiljena šmarnica, potegne rahle svoje nožiče
iz zemlje ter gre proti gozdu. Za njo gre tudi več njenih
sestric. Gozd jih zelo prijazno sprejme, in kmalu je bilo tu
tako prijetno, da gozd ne zavida dalje cvetlic polju in travnikom.
Tudi ptice so ostale v gozdu in zraven še mnogo drugih živali.
Gozd pa še zdaj hvaležno razprostira veje čez šmarnice in jih
varuje vsake sile.

Kdor išče šmarnic, mora imeti dobre oči; kajti gozd jih
iz hvaležnosti dobro skriva ter jih varuje, da bi mu jih ljudje
preveč ne potrgali.

7. Kresnica.

Prav lep poletni večer je. Mati, uboga vdova, sedi
s sinkom, Milkom v hiši pri odprtem oknu ter gleda v lepi
sadni vrt okoli hiše. Prav tisti dan je bila trava pokošena
in je v kupih lepo dišala. Večerno žarenje na širocem robu
jasnega neba izginja, in kmalu prisveti v stanico luna ter
sije po snažnih tleh in po perji visoke trte, ki se vije po
hišnej steni.

Uboga vdova počiva. Hudo čuti teže vročega dneva,
vendar jo neko hudo trpljenje še bolj teži. Pri večerji, za

10

katero je imela slcledo kislega mleka, ni čez dve žlici zajela.
Milko je tudi žalosten, ko vidi, da se materi milo dela.

Pokojni oče je bil zelo priden in varčen ter si je
pridedal in prihranil toliko, da si je kupil malo hišo
z vrtom, pa vendar ni bil še brez dolga. Vrt je obsadil
z mladimi drevesi, katera so obetala že lepega sadja. Pokojnik
je nekdaj služil pri najbogatejšem kmetu v vasi. Zelo ga je
čislal posestnik in zaradi tega posodil mu tudi 300 goldi¬
narjev, da si je mogel kupiti hišo. Pogodila sta se, da mu
vsako leto 25 goldinarjev vrne, 25 pa z delom odsluži.
Mož beseda je in izpolnuje pogodbo do zadnjega leta tako,
da je ob njegovej smrti bilo samo še 50 goldinarjev dolga.
Zdaj pa tudi ta posestnik umre in njegovi dedni nasled¬
niki dobijo med drugimi pismi tudi ono dolžno pismo za
300 goldinarjev. O storjenej pogodbi in o vplačevanji noben
drug ne ve, kakor sama vdova; dedič terja torej vdovo za
300 goldinarjev. Prestrašena reva trdi vpričo Boga, da je
njem pokojni mož ta dolg razen 50 goldinarjev že gotovo
izplačal. Toda to nič ne pomaga. Mladi kmet toži vdovo
pri sodniji. Ker vdova ne more dokazati, daje  pokojnik že
250 goldinarjev izplačal, sodnija spozna, da stoji še ves
dolg. Dedič hudo terja vdovo, in ker ne more plačati, dene
ji hišo na boben. Kleče prosi kmeta, naj je ne prežene iz
hiše, in tudi mali Milko prosi usmiljenja; pa vse nič ne
pomaga. Ze drugi dan je bil odločen za dražbo. To zve
uboga vdova stoprav pred eno uro, ko je bila končala delo.
Neki sosed ji je povedal to žalostno novico na poti. Zaradi
tega sedi tako prestrašena in otožna pri odprtem oknu ter
pogleduje zdaj gori v milo luno, zdaj svojega ljubega Milka,
toči grenke solze in zopet zamišljeno in plaho gleda v temno
tihoto. Moj Bog! si misli, sem li danes pograbila poslednjo
mrvo z vrta, in prve slive, ki sem jih danes za Milka ubrala,
so poslednji sad, hi ga je ubogi deček užil od teh dreves, ki

11

jih je njegov oče tako pridno zanj sadil. Kdo hi bil mislil,
da morda nocoj poslednjikrat na ljubem svojem domu
prenočujeva! Jutri osorej bode to stanovanje že lastnina
kacega druzega, in kdo ve, če naju ne izžene še ta dan od
hiše. Bog ve, kje prenočiva jutri! Tako zdihuje uboga vdova
in se milo razjoka. Sinek tolaži mater, da naj bi ne bili
tako žalostni, ker jih nič ne boli in so zdravi, in ker je
Bog dovolj bogat in tudi dober, da bode gotovo pomagal.
Mati sklene roke , tako tudi Milko in oba molita, mati
naprej, sinek pa za njo tako-la: „ Ljubi oče nebeški, glej
ubogo vdovo in siroto! V velikej sili sva in nikogar nimava
na zemlji. K tebi zdihujeva. Ne pusti, da bi naju pregnali
is hiše! Pomagaj nama in potolaži naju P

Mati ne more dolgo moliti. Kar zakliče Milko, ki
ima še vedno skleneni roki, ter pokaže s prstom: „ Glejte,
mati, kaj je to ? Vidite tu lepo lučico, vidite, kako sem ter
tja leta kakor zlata zvedica; glejte, je že v hiši pod stropom!“
„To je kresnica, ljubi Milko ," pravi mati, Jaka muha, ki
se o kresu prikaže in se vidi po noči kakor brleča lučca
ter poletava po zraku. “ „Ali jo smem ujeti ?“ vpraša deček,
pozabi na vso žalost in gre za ljubo svetlo stvarco po hiši.
„Joj!“ zakliče deček; ko jo hoče prijeti, skrije se kresnica
za omaro pri steni. Deček pravi: „Ze vidim je na steni;
stena in tla in vsak prahek se sveti od nje tam , kjer sedi,
kakor bi luna sijala v kotu; doseči pa je ne morem. "

„Malo potrpi,“ pravi mati, „že zopet prileti po hiši!“
Deček počaka nekaj časa, potem pa gre k materi in prosi,
da bi mu omaro odmaknoli, da bi jo potem mogel ujeti.

Mati vstane, odmakne omaro, in deček dobi svetlo
kresnico ter jo ogleduje v perišči; bol je vesel, kakor bi ne
vem kaj imel.

Mati pa nekaj druzega zopazi, ko omaro odmakne;
nekaj pade na tla, kar je za omaro tičalo. Pobere in zakliče:

12

„Hvala Bogu! to je lanska pratika, ki sem jo že tolikrat
iskala. Zdaj se že izkaže, da je ode dolg že plačal. Kdo
bi bil mislil, da ta pratika tiči za to staro omaro!“ Brž
prižge lud in s solzami v očeh pregleda pratiko. Vse je bilo
na tanko zapisano, kar je že plačal pokojni mož dolga in
koliko je že dolžen. Na konci je bil podpisan tudi že pokojni
prvi posestnik pod dostavkom: „Na sv. Martina dan sva
se pobotala z Antonom Ribnikarjem, in mi ni ved dolžen,
nego že 50 goldinarjev.“

Mati osupela pravi: „Bog nama je pomagal v sili,
zdaj ne pojdeva iz hiže. On je res ljubi ode ubogih vdov
in sirot A

Ko mladi posestnik vidi, da je to pisanje resnično,
žal mu je, daje  tako neusmiljeno ravnal z vdovo; odpusti
ji ves dolg in pravi: Ce bodem jaz ali de bode kedaj moja
obitdj potrebovala take pomoči, naj tudi meni in mojim
pomaga Bog, kakor je pomagal vam.“

Po K. Smid-u.

8. Deklici.

1. Kar je ptičica brez petja,
Kar gredica je brez cvetja,
Kar je brez sadu drevo:

Žena brez Boga je to!

2. Mehko srce ima žena,

Bolj ne čuti stvar nobena,

Koli krat strašno gorje
Polni revno jej srce!

3. O tedaj nikdo na sveti
Njej gorja ne more vzeti,

O tedaj edini Bog
Vteši revo sred nadlog!

4. Hrani vero, dete moje,
Hrani jo vse dneve svoje!
Blagor potlej, dete, ti:

Svojih Bog ne zapusti!

J. P.

9. Sam.

Gorje mu, ki v nesreči biva sam;

A srečen ni, kdor srečo vživa sam!

13

Imaš li, brate, mnogo od nebes,

Od bratov ne odvračaj mi očes!

Duh plemeniti sam bo nosil boli,

A sreče vžival sam ne bo nikoli.

Odpri srce, odpri roke,

Otiraj bratovske solze,

Sirotam olajšuj gorje.

Kedor pa srečo vživa sam,

Naj še solze preliva sam !

S. Gregorčič.

10. Tolbljevi nauki za sina.

Sin! poslušaj besede iz ust svojega očeta in v dno
svojega srca jih s korenino posadi.

Pokoplji moje truplo, kadar loči Bog mojo dušo.
Dokler živiš, spoštuj svojo mater in pomni, kaj vse
so zarad tebe prestali. Kadar ti pa umro, pokoplji
jih zraven mene.

Boga imej v srci vse svoje življenje; varuj se
privoliti v kak greli ali kaj storiti, kar bi bilo proti
božjej zapovedi.

Vbogaime dajaj od premoženja in ne obračaj od
ubogih oči; tudi Bog ne obrne oči od tebe.

Pomozi vsakemu, kolikor moreš, če imaš veliko,
daj veliko; ce imaš malo, daj tudi kolikor malo iz
dobrega srca. Tako si veliko založiš na čase ob sili.
Kdor je svojemu bližnjemu .milost j iv, sme se z veliko
svestjo na Boga zanašati in upati, da bo milostljiv
tudi on njemu.

Varuj se vse nečistosti, moj sin, in skrbi, da si
ne boš imel nikoli nič napačnega očitati v tej reči.

Ne daj prostora napuhu ne v. svojem srci, ne
v svojih besedah: začetek je on vsega pogubljenja.

14

Precej mu plačaj, kdor ti kaj dela; nikoli ne
pridržuj zaslužka najemniku.

Kar nečeš, da bi se tebi storilo, tudi ti nikomur
ne stori.

Svoj kruh d4li z lačnimi in potrebnimi in oblači
nagce s svojimi oblačili.

Pametnega moža vprašaj vselej za svet.

Hvali vsak čas Boga in prosi ga, da naj vede
tvoje delo in nedelo; vse svoje sklepe va-nj opiraj.

Nič ne maraj, moj sin! ubožno sicer živimo, pa
veliko dobrega bodemo 'vendar le imeli, če se Boga
bojimo, greha varujemo in prav storimo.

(Iz Tobijevih bukev poslovenil Ravnikar.)

11. Gorje, gorje!

1. Raste rožica premila,
Vsa duhteča, zlatokrila;
Pada na njo huda slana,
Rožica je vsa požgana;

Oj gorje, gorje —

Za življenje več ne ve!

2. Ziblje se strneno žito
Ko čez polje morje vlito;
Pride ura huda, vroča,
Vsuje se debela toča; —
Oj gorje, gorje —

Nade vse na tleh leže!

-3. Mater sem imel ljubečo,

Z njo neskončno, sladko srečo;

Pa jo vzela so nebesa,

Več ne Vidim nje očesa;

Oj gorje, gorje -
Umorjeno je srce!

L. Toman.

12. Misli.

1. Potrpežljivost je grenko zelišče, a prinaša sladek sad.

2. Človek nima večjega neprijatelja, nego je slaba družba:
ona mu umori duha in dobro ime ter mu vseka rane, ki se
nikdar ne zacelijo.

15 —

3. Napaka škoduje samo nam, pregreha nam in drugim;
dobra latnost koristi samo nam, čednost pa nam in drugim.

4. Človek je skrit večkrat v svojem jeziku.

5. Izkušnja je zdravnik, ki vselej prepozno pride.

G. Ni je žalostnejše reči v človeškem življenji, nego je
spomin na izgubljene zlate ure naše mladosti.

7. Kakor zdrava hrana daje telesu zdravo kri, in ta
napoluuje ostale ude in telesne dele: tako si dober človek
pridobiva iz dobrih knjig lepih čednosti, ki mu iz srca vro
v krepko strojstvo njegovega telesa ter mu bistrijo razum,
jačijo voljo in ga napeljujejo k dobremu napredku.

8. V mladosti bi moral biti vsakdo varčen z veseljem in
si nekoliko veselja prihraniti za ono dobo, ki se ne da tako
lahko zadovoljiti. Mladost je že sama na sebi velika sreča.

0. Sebi ne odpusti ničesar, a drugim vse.

L. T n m š i c.

13. Korist množenja.

človek ne žabi nobene reči tako lahko kakor
množenja, Če prav se ga je v 7  šoli dobro naučil. In
vendar se učimo v šoli za življenje, in modrost ni
v tem, kar vemo, ampak v tem, kako in ali znamo to,
kar vemo, o pravem času v prid obrnoti.

Marsikdo izgubi dan za dnevom po dve uri brez
dela ter misli, to nič ne dč. To stori v enem letu
730 ur, v trideset letih 21.900 ur, ali 912 izgubljenih
dni. — Periferija zemlje meri 4-0.800 kilometrov, ali
10.800 ur hodd, To je dolga pot. Ko bi se pa moglo
potovati kar naravnost naprej, in ko bi hotel kdo le po
eno uro na dan hoditi, prišel bi v tridesetem letu nazaj
na svoj dom. Iz tega vidimo, kako daleč more priti
človek v svojem življenji, če hoče le po eno uro na
dan porabiti za kako koristno delo. Koliko daljše pa
pride, če porabi vse svoje dni za to, da se vsak dan

IG

v vsakem obzira poboljša in da pospešuje svojo in
svojih blaginjo. Kdor pa ne začne, ne more tudi kon¬
čati, in kdor ni zadovoljen z malim na enkrat, ta ne
zvč nikdar, kako se pride počasi do velicega.

Hcbel.

14. Umita posoda.

Prišel je znan in spoštovan sodar iz mesta k ijeegmu
ne zelo priljubljenemu krčmarju popravljat pokvarjene
sode. Ko dovrši delo, povabi ga krčmarica v slabo
osnaženo izbo ter mu prinese kruha in vina.

Kako se vam kaj godi, m arnika? 44  začne sodar.
„ Slabo, odgovori mu krčmarka; ,, kaj ti meščani hodijo
večinoma le k sosedu pit. Sama ne včm, kako je to,
da našega vina nič več nečejo piti/ 4

Sodar odgovori, kupico pogleduje: „Jaz bi vam
povedal, mamika, ko bi se ne bal zamere. 44  — „Se le
dobroto bi mi skazali, zelo hvaležna bi vam bila, ko
bi si
stanj

„Vaš sosed zares nima tako dobrega vina, kakor
vi, pravi sodar, ,,a on ima lepo umite kupice in posoda
se pri njem sveti kakor ribje oko; vaše kupice so pa
nesnažne, vsa posoda je od muh umazana. Najboljše
vino pa, verjemita mi, iz nesnažne posode nikakor ne
diši. Imejte torej lepo umito posodo ter skrbite, da
bodo okna, mize in klopi vse belo očiščene, in gostje
se ne bodo ogibali vaše hiše/ 4  — Krčmarica si je dobro
zapomnila te besede. Od zdaj je bilo deklam prvo delo
le umivanje in snaženje. V kratkem jja je bila krčma
tako polna gostov, meščanov kakor kmetov, da dostikrat
še prostora niso našli.

po vaših besedah izboljšati mogla zdaj žalostno

17

15. Trije svetovalci.

„Kako ravnaš, jlubi sosed, da je tvoje gospodar¬
stvo v tako lepem redu? Vsaj ni videti v tvojih
opravkih nič posebnega. Tudi mi delamo, skrbimo in
gledamo na premoženje, kolikor moremo, in vendar ni
nič poznati. Sosed pa pravi: „Jaz ne vem, kaj bi bilo
temu vzrok, če ne moji trije svetovalci, katerim se
imam za vse zahvaliti. 41  „Tvoji trije svetovalci? Koga
pa meniš? 44 —„No, psa, petelina i mačko menim. 44  —,,Šališ
se. 44  — „In vendar je tako; glej, pes laja, če se pri¬
bližuje sovražnik, in to je znamenje, naj pazim! Petelin
poje, ko napoči dan, in to se pravi: vstani! Mačka pa
se umiva, kadar pi-ide ljubi gost, in veli mi: pripravi! u
„Umejem,1 kaj hočeš reci, dragi sosed. Po tvojem so
potrebne tri reči, da dobro napreduje gospodarstvo:
pozor na vse, kar bi utegnolo škodovati; delavnost
v vsem, kar' more koristiti: prijaznost proti vsakemu,
ki nam dobro želi in stori. 44

Po Aiierbach-u.

16. Kmetovalčevo čarilo.

V starem veku je živel v Italiji kmetovalec Furij
Krezln. Bil je prej suženj, a pozneje ga je gospodar
odpustil iz sužnosti. Zdaj si je Krezln po prizadetnosti
in varčnosti pripravil malo zemljišče. To posestvice je
obdeloval tako dobro in umno, da mu je rodilo mnogo
obilneje, nego sosedom dosti obširnejša polja. S tem si
je naklonil zavist sosedov mislečih, da pričaruje poljske
pridelke s tujih njiv na svoje. Zato je bil zatožen ter
poklican na sodišče.

Ker se je bal obsodbe, ukazal je, naj ga spremi
dostojno oblečena družina, a sin da naj spravi na

Četrto berilo. 2

18

sodišče vse poljsko orodje ter naj prižene tja dobro
rejene vole. — Prišedši pred sodnika, govoril je Krezln,
kažoč na družino, orodje in vole: „To so moja čarila,
vi sodniki in sodržavljani! Svojih težavnih del, svojih
skrbi in potnih srag pa ne morem semkaj prinesti in
pokazati vam. 11

Enoglasno je bil nekriv spoznan ter se je vrnol
domov na veliko veselje družini in svojcem.

Iz latinskega.

17. Veliki davki.

Bilo je v nedeljo po svetej maši. Ljudje so vreli iz
cerkve ter so silili proti občinskemu ohodniku, ki je ogla¬
ševal, da ima davke v kratkem plačati vsak, ki bi jih ne
bil še odrajtal.

To slišavši so zaceli ljudje govoriti o slabih časih. Eden
izmed množice se obrne do starega, obče spoštovanega in
kakor je bilo na njegovej obleki videti , imovitega moža ter
ga vpraša: „Kaj mislite, oče Jože, o teh slabih časih?
Ali ne menite tudi Vi, da veliki davki pripravijo našo
deželo ob vse blagostanje? a

Oče Jože pravi na to: „Moji ljubi prijatelji in sosedje!
Davki res niso majhni, vendar mislim, da bi jih lahko
plačevali, ko ne bi imeli še druzih razen tistih, ki jih
odrajtujemo državnej in občinskej blagajni. Imamo pa še
druge , ki nas huje pritiskajo nego državni in občinski.
Naša lenoba, na primer, nam jemlje dvakrat toliko, naša
prevzetnost trikrat, naša nespametnost štirikrat toliko, kolikor
gosposke. Teh davkov nas ne more oprostiti nijeden, niti
deželni, niti državni poslanec, pa tudi jih nam ne more
(zmanjšati. Ge hočemo pa poslušati dober svet, nam je še
pomagati. Bog pomaga onim, ki si sami pomagajo.

19

Nad vlado, ki bi hotela ljudstvo siliti, naj robota
deseti del leta, bi vsak godrnjal; lenoba pa nam vzame še
več. Računite, koliko časa izgubite brez vsakega dela ali
pa v veselicah, ki nič ne koristijo, in videli boste, da imam
prav. Lenoba je mati vseh pregreh; ona nam prinese bolezni,
nas slabi in nam ižkrajša življenje. Lenoba je rja, ki
moči huje zjeda nego delo.

Ključ, katerega rabimo čestokrat, je vselej svetel. Kdor
ljubi življenje, ne zapravlja časa, ker v času teče življenje.
Koliko izgubimo le s tem, da spimo dalje, nego nam treba,
ter ne pomislimo, da speča lisica ne ulovi kokoši, in da
bomo v grobu dosti spali. Izgubljenega časa ne moremo zopet
najti, in kadar pravimo „dovolj časa,“ vidimo, da na
zadnje komaj zadostuje. Gibajmo torej roke, dokler imamo
dovolj moči! Lenemu je vse težko, pridnemu vse lahko.
Kdor pozno vstane, dela ne zvrši; predno prav začne, pride
zopet noč! Lenoba lazi tako počasi, da jo uboštvo doteče.
Goni ti opravilo, da te opravilo ne užene! Zgodaj v posteljo
in zarano iz postelje stori, da je človek zdrav, bogat in
moder.  —

Kaj pomaga želeti in upati boljših časov? Premenite
se Vi, pa se Vam premenijo tudi časi! Pridnemu ni treba
takih želj. Kdor se pita z upanjem, je v nevarnosti, da
umerje za lakotjo. Ni kruha brez truda. Kdor zna roko¬
delstvo, ni brez imetja. Kdor hoče delati, temu kruha ne
manjka. Pridnemu možu gleda lakota skozi okno, noter pa
si ne upa. Delavnost je mati sreče, in pridnemu Bog vse
daruje. Delaj danes, ker ne veš, kaj bi te utegnilo jutri
zadrževati. Eden „danes“ je več vreden nego dva „jutri“.
Odkladki so odpadki. Lotite e pridno dela: v rokovicah
mačka miši ne lovi. Pa še marljivost sama ne zadostuje;
mi moramo biti tudi vztrajni, ne pa nemarni ali uporni;

treba da pazimo na svoje delo , da se ne zanašamo preveč

2  *

20

na druge,■ Drevo, katero se večkrat presadi, ne raste tako
dobro kakor ono, ki ostane na mestu. Ne zapuščaj delavnice,
in delavnica ne zapusti tudi tebe! Če hočeš svoje reči dobro
opraviti, hodi sam. Kdor hoče po plugu obogateti, mora ga
sam v roke vzeti. Gospodarjevo oko koristi več nego njegovi
roki. Mala nemarnost ima včasih hude nasledke. Ce manjka
cvek, odpade podkev; če manjka podkev, izgubi se konj; če
konj, jezdec; sovražnik ga je doletel in ubil, kar ne bi se
bilo zgodilo, ko bi bil zapazil, da manjka cvek na podkvi.
Dobro orodje, lahko delo. Kdor ne zna tako hraniti
kakor pridobiti, ta se mora z delom gonobiti, in vendar ne
more novčiča zapustiti.

Modri človek se izuči po škodi drugih, nespametni
komaj po lastnej. Poznam ljudi, ki trpijo lakoto in odtezajo
potrebni kruh družini, da se lepo oblačijo. Marsikdo si
misli, mali trošek nič ne zda; če pa jemljete vselej iz Žaklja,
pa nič ne pokladate va-nj, kmalu mu pridete do dna. Se
le tedaj cenimo vodo, kadar je ni več v vodnjaku. Hočete
vedeti, kaj je vreden denar, pojdite pa vzemite ga na posodo.
Posojilo je skrbilo. Ce si kupiš kaj lepega, moraš si kupiti
še kaj prikladnega. Ložje je, ustavljati se prvemu poželenju
nego vsem sledečim ; revež, ki hoče posnemati bogatega, je
prav tako smešen kakor žaba, ki se je napenjala, da bi
bila tako velika kakor vol. Velike barke morejo v prostrano
morje, mali brodovi se morajo držati kraja. Kaka nespa¬
metnost, delati dolgove zarad reči, brez katerih lahko
izhajamo! Kdor dela dolgove, proda drugim svojo svobodo.
Ce ne morete plačati v dogovorjenem obroku, sramujete se,
ako Vas upnik sreča. Ce boste ž njim govorili, boste se ga
bali ter se jecljaje izgovarjali. Sčasoma izgubite vero in
sramoto in onečastite se z grdo in debelo lažjo. Pošten človek
bi moral gledati vsakemu v obraz brez strahu; uboštvo pa,
katerega je človek sam kriv, vzame človeku ves ponos, vso

21

samostalnost in krepost. Prazen Žakelj ne more stati po
konci. Kdor ima s cim kupiti si kaj, naj si raje kaj pri¬
hrani za starost in za vsako silo. Solnce ne sije cel dan.
Dobički so kratki in negotovi, troski so pa gotovi in stalni
za ves čas Vašega življenja. Pojdite raje spat brez večerje,
nego da vstanete zadolženi. Zasluzite si, kolikor morete,
ščedite pa s svojim zaslužkom, to je prava modrost. Taki
so nauki izkušnje in modrosti. Sola izkušnje je res draga;
ona je pa edina, v katerej se nespameten kaj nauči. “

Tako je govoril oče Joče.

Po Franklinu poslovenil A. Lesar.

18. Ljudmila.

1. Vrh skaline silovite
Tabor Stari grad stoji;

V nje podnožji bela Pivka
Izpod zemlje se vali.

Tam je bival vitez Ravbar —
Štirsto let je že preteklo —
Roke trde ko železo,

Srca trdega ko jeklo.

2. Tabor stal je sred goščave,
Sred goščave divja z vir,

Ki pod hojo ino smreko
Vživala je božji mir.

Vitez pa je dan za dnevom
Lov lovil po temni hosti
Nikdar mu ni lova bilo,
Nikdar ne krvi zadosti.

3. Solnce njega ni budilo,
Zore nikdar ni zaspal:

Predno zvezde so gasnile,

Je vrh Javornika stal.

Jelen drl je za jelenom,

Pasja tropa v sled hitela;

AT ko blisk ’z neba zadela
Vitezova ga je strela.

4. Žalibog! čez njive rodne,
Koder klasje rumeni,

Pes in lovec za jelenom —
Jelen pa naprej drvi.

Poljsko žito, kmetom nada,

Oj rumena ti pšenica!

Srpi te ne bodo našli,

Našla te bo komaj ptica!

5. Kmetje tečejo pred tabor,
Prosijo tam viteza:

„Ce končaš nam plodno polje,
Nas boš ranil do sred!“

Vitez pa, ko gad razkačen,
Kmete vzkaže odpoditi:

„'Z grada se mi poberite,
Požeruhi, nikdar siti!“

22

6. In o mraku spet čez njive,
Koder klasje rumeni,

Pes in lovec za jelenom, —
Jelen pa naprej drvi!

Klasi zlati, dozoreli,

Strti vprek in vprek ležijo;
'Vitez se hrohotno smeje,
Kmetom pa oči solzijo.

7. Taborska gospa, Ljudmila,
Vije vsmiljene roke:

„Da premili Bog otajal
V tebi trdo bi sreč! 11
Ali škoda prošenj blazih,
Prošnjam srce je zaprto;
Predno solnce drugič sije,
Klasje vse je že potrto.

8. Noč razgrne temno krilo,
Vtihne ropot in prepir,

Luna sije na obzoru,

Zemljo juga sen in mir.

Le po Starem gradu divje
Se razlega razsajanje;

Z lovci vitez se raduje;

Vrisk in vino, to je za-nje!

9. Noč že jutru sega v roko,
Duri v tabru se odpro;

Stopi v sobo lep mladenič,

Ino poje pesem to:

„Blagor, blagor vsem junakom,
Od Nanosa do Triglava;
Blažena vsa tla naj bodo,

Koder teče bistra Sava!

10. „ Blagor, blagor! 11  vpij e vitez;
„Blagor! 11  zagrmijo vsi,

Da se grad do zemlje trese,

In da hrup v nebo doni.

Pevcu pa ukaže vitez:

„Moško vdari strune svoje;
Lovcem vberi pesem lovsko!“
Pevec milo pesem poje:

11. „Od vrha do vrha
Zelenih planin,

Od roba do roba
Orjaških strmin,

Med hoje naj lovci,

Med smreke hite;

Krvava jim igra
Užiga srce! 11

12. Tam gori naj strelec
Zverino mori;

Tu doli se polja
Naj kmet veseli!

Gorje, kdor ratarju
Oranje tepta!

Plačilo zadelo
Ga bo iz neba! 11

13. Ni še zadnji glas iz grla,
Že je silne strele moč

Pevca mladega predrla,

Črna ga objela noč.

Zlata zora se je ravno
V svetlem jutru porodila,

Kavbar je pri pevcu slonel —
Pevec bila je Ljudmila!

M. Vilhar.

23

19. Dobre misli.

Govoriti in drug druzemu odpirati srce, to je potreba;
razodeto pa v svojo korist obračati, to je omika.

Siromak ni vselej nesrečen. Živalca v majhnej vodi je po
svoje zadovoljna, kakor mogočen som v neizmernem morji.

Ni vse smešno, kar se komu smešno zdi. Kakega človeka
značaj lahko presodiš po tem, čemur se on posmehuje.

Kdor ni mož beseda, tega nikdo ne mara; zvijačnika se
človek boji kakor strupene kače.

Resnica mora večkrat veliko prestati, pa se vendar nikoli
ne zatare.

Vsak dan ima svoj večer; tako ima tudi najdaljše življenje
svoj konec.

Ako hočeš dolgo živeti, moraš že v mladosti zmernost
ljubiti.

Kjer je ljubezen, tam je mir; kjer je mir, tam je veselje;
kjer je veselje, tam je Bog; kjer je Bog, ta ni nadlog.

Dobra dela so podobna lepej jutranji zarji, ki se širi po nebu.

Beseda zapeljiva je sladka ko strd; kdor jo posluša, bode
mu pekel odprt.

Nič ti ne pomaga, če si se dobro učil in se veliko naučil,
ako nečeš nič dobrega storiti.

Čas je kakor deroča voda. Če nam kaj prinese, nam zopet
potoma vzame.

Čednosti so plemenite cvetlice, ki rasto in cveto v dobrem
človeškem srci.

20. Kmet svojemu sinu.

Ljubi sin! Postaral sem se v potu in trudu; moči
mi odpovedujejo; roke in noge se mi treso, in kmalu
prepustim 'tebi vso skrb za dom in gospodarstvo. Izro¬
čim ti dobro hišo; glej, da tako ohraniš. Dobra hiša se
naslanja na dobrega gospodarja. Dober gospodar

24

v dobrih redčh vedno napreduje, rad se uči in pre¬
udarja, ter nikdar ne zapravlja zlatega časa. Ogiblje
se pa nepotrebnega dela, nepotrebnih potov in praznih
skrbi ter svojo družino napeljuje k varčnosti in vsem
lepim krepostim. Skrben gospodar gleda na vse, kar
se stori in godi pri hiši; on zna, kako se živini streže,
kako družina dela dom4, na polji in v gozdu. On
vsacemu delavcu odkazuje delo ter gleda, da se urno
in zvesto dela, pa tudi skrbi, da se dobrim delavcem
ne godi nobena krivica.

Dober gospodar tudi skrbi za čast in poštenje svoje
hiše; potrebne uboge rad sprejemlje in nikoga ne žali
in ne draži. Svoje delo in svoj stan ljubi in zvesto
izpolnuje svoje dolžnosti. Umen gospodar izmodri se po
škodi drugih, a neumen se izpametuje po svojej nesreči.
Marsikdo ne pomisli, zakaj je ubožal. Podedoval je
morebiti mnogo premoženja, a mislil si je, da ga ne
zapravlja, ako tu in tam kaj malega po nepotrebnem
izdč. Jaz pa, pravim: Če vedno samo jemlješ ter nič ne
pridevlješ, tebi gotovo enkrat izmanjka. — Vse, kar je
v hiši, varuj in glej, da bode za px-ihodnost napredovalo.
Nikdar ne reci: za mene je že dobro; drugi naj delajo
drugače. Ali pa: jaz ne bodem sadu dočakal, čemu bi
se s tem in onim delom ukvarjal. Nejevolje in malo¬
pridnosti je dovolj na svetu, nikar je tudi ti ne pomnožuj!

Ljubi moj sin, svetujem ti tudi, da si sledeče besede
dobro zapomniš:

„ Pridnost naj ti hišo zdravi,

Kidiar naj ti bode glad;

Ped in čednost imej v službi,

Z dobrim srcem hodi spat !“

Iz „I)ragoljubcev.“

25

21. Jutro in škrjanec.

Nočne taline so pokrivale polje in log; mir in tihota sta
vladala nad prostrano livado; komaj peresce rastočega žitnega
bilja se je zmajalo o lahnem dihljaji hladnega vetra.

Tedaj pa se jame na vzhodu polagoma daniti; rujna zarja
oblije jutranje nebo; sivkasta lena megla razgublja se o njemen
prihodu. Zlato solnce, skrito še globoko za vzhodnjimi gorami,
pošlje, poslovivši se od naših protinožcev, svoje prve jutranje
žarke k bledim oblačkom, ki obdajejo ondi gori na modrem
nebu svetlo danico, kakor beli jagnjiči svojo pastirico, — osvetli
jih ter z zlatom obrobi.

Tam na njivi med zelenim biljem pšeničnih stebel, sredi
širnega polja, tam med rujavimi grudami v majhnej globelji
pa je prenočil ljubi skrjanček. S prvim svitom se je zdramil in
jel gibati se v razoru. Zdaj se dvigne pevajoč v jasno višino.
Glej ga, kako hitro se vzdiguje v krugu višje in višje v vedre
višave; — izginol je že očesu, a vedno še čuješ njegovo gostolečo
veselo pesem.

V tem pa, ko se dviga škrjanec veseleč se lepega jutra
pod visoko nebo, vzplava na obzorji solnce popolnoma izza gora,
razlije se kakor prečisto zlato nad krasno naravo, oživlja blesk
srebro-bliščečih rosnih biserov ter pozdravlja zemljo v njenej
jutranjej opravi.

In sredi tega krasnega prizora ziblje se nad prostranim
poljem v sinjej višavi ljubi skrjanček ter drobi svoj: dobro jutro!
Čisto si bil že izgrešil jutranjega pevca ondi gori, le pesem
njegova ti je donela; a zdaj ga zopet zapaziš v višavi kakor
črno piko: jel se je zopet spuščati k zemlji prav polagoma,
vedno še drobeč svojo pesmico stvarniku v slavo. A na enkrat
jo konča, kakor bi odrezal, ter pade v ravnej črti kakor kamen
navpično na zemljo, na njivo, ker ima svoje domovje na
zelenem polji.

Iz „Zvon“-a.

26

22 .  Strneno polje.

Ko skopni sneg, ko je po ledinah še vse rujavo, in predno
travnik, — zeleni strn na njivi. Kako povzdiguje srce in vedri
dušo to prvo, nežno in upanosno zelenje, nad katerim zgodnji
škrjanec, zibaje se visoko gori v zračnih krogovih, prepeva svojo
veselo alelujo!

Hitro se daljšajo sočnate cevi, kolence se na kolence natika,
in vrh vitkega bilja zakima klasje. Neznaten in ponižen, samo
kratkih ur je strneni cvet, toliko bogateljši bode njegov obilni sad.

Skoraj potem začne svetli zor objemati lahko pripogibajočo
se strn: najprvo žolti ječmen, potlej bledečo rež ter na zadnje
zlatorumeno pšenico, da povsod tako zorno odseva preko postra-
nega polja ter se tako bliščavo razgrinja s krajev v razore,
kadar zvečer valove vali dalje in dalje po njivah.

In zdaj je tist čas, da gre kmetič ob nedeljah popoldne
tako rad malo okoli po polji. Kako ugodno, kakor po kruhu,
diši s tega napolnjenega klasja! Kako dobrodejno mu je pri
srci počasi pohajajočemu po mejah med njivami ter videčemu
tu svojih žuljavih rok stoterni sad, ki se mu zdaj sam ob sebi
naobeša v naročje!

Kako hvaležno se mu oko dviga proti nebesom, premišljuje,
koliko hudih ur se je od setve že drvilo nad vsem tem pred
njim tako bogato nakopičenim blagoslovom, a vendar vsaka mu
je prizanesla, ker sam Bog drži svojo branečo roko nad njim!

Tako morajo posebna čustva tukaj sprehajati tudi sleharnega
mislečege čleveka.

Kakšen mik opoldne počiva nad strnenim poljem! Nobena
sapica ne dahne, noben klas se ne gane, nobena ptica ne
zaščebeta; še črni murin ter dolgopeta, zelena kobilica, ki
neutrudno precvrčevata ves dan, molčita zdaj. Samo gori s srede
čisto modrega nebeškega stropa solnce sveti in pripeka, da vse
medli in pojema od vročine, da razbeljeni zrak živo migota nad
prepaljeno strnjo.

Ali na večer! Kako tu nad žitom migajo gosti roji komarjev!
Zdaj in zdaj jih razprši lastovka iz vasi priletevši s svijomi

27

sestricami, da si bliskoma igrajo nizko nad njivami. Za hladnega
večera že prepelica, ko se pod težkim klasjem v razora napije
rose, kliče kmetu v vas: pet pedi, pet pedi! In ko malo pozneje
debela luna počasi prileze izza gore, pooglaša se tudi kosec poleg
strni v detelji: resk! resk! do dneva.

V tem strn tudi dozori. Mrkla in vsa onemoglo polegla
težko tehta v tla, čakaj e samo še srpa in prijazno kimaje
ženjici: pridi me, pridi žet!

In ženjice v četah hite in v vrste se razstavijo po polji,
radostno z veselim in povzdignenim srcem prepevaje lepe domače
pesmi, da-si so si dobro v svesti, kako bode bolel ukrivljeni
hrbet, kako bode s potnega čela kaplja pobijala kapljo, predno
se konča to preimenitno delo, velika strnena žetev.

V malo dneh so vse njive posnopane. Kmalu potem cepec
poka na skednji ter na to predal stoka v žitnici.

Kakor je žito s polja, že jesenska mrklost in otožnost
legata preko strnišča. Vendar, da kmetič ne jemlje samo
prežalostno slovesa od svojega ljubega polja, zagrne ga pred
snegom ozimina z nova s svojim nežno zelenim krilom, lijoč mu
nadepolnega upa v srce, da se spet povrne čas, ko bode žel,
kar je sejal, kakor stoji v svetem pismu zapisano: „Menjevala
bodeta dan in noč, vročina in mraz, setev in žetev: — dokler
bode svet stal!“

J. Ogrinec.

Dan za dnevom z neba neusmiljeno solnce pripeka,
Žejna, razpokana tla zevajo v jasno nebo 1
Tožno glavice vise cvetlicam, peresa drevesom;
Tožno razlega se glas pivke, ki prosi dežja.
Skrbnim očesom ratdr na polji v nebo se ozira,

V južno ozira se stran, da bi zagledal oblak.
Radostno, glej, zablisči mu oko, oblak je prijadral,
Drugi in tretji za njim, jasno temni se nebo.

Veter potegne, vihar; vrhovi se zibljejo drevju
Blisk se zasveti in grom otlo po nebu bobni.

28

Šum zasumi! zdaj, zdaj iz oblakov se vsujejo kaplje!  —
Kaplje se vsujejo, oj!  — suhe, ledene, gorje!

Up je v trenotji pobit, srce je upalo ratarju.

Upal je milo na dež, toča prihruje strašno.

Boris Miran (Stritar).

23. Nevihta.

Jutro je bilo soparno. Kdor je mogel, stari in mladi so
delali na polji, da se spravi vsaj to, kar je bilo požetega. Solnce
je pripekalo, da je zemlja pokala pod pekočimi žarki. Ljudje
so se potili, cvetlice venele, ptice nizko letale, živina je sence
iskala. Že od jutra so se delale kope na nebu, iz početka
majhne, sive, belkaste, sem ter tja raztresene; čim višje je
vstajalo solnce, tem bolj so se množile, valile, vzdigale, sprijemale,
puščaje za seboj dolge repe, temnele in temnele — in opoldne
je bilo vse nebo proti zapadu zakrito s črnimi, težkimi oblaki,
ki so se proti solncu valili. S strahom so se ozirale ženjice
proti nebu; če tudi so že težko sople, vendar so hitele z žetvijo
kar se je dalo.

Babica je sedela na klopi pri pragu in boječe se ozirala
na oblake, ki so viseli že nad hišo. Lastovke so nizko letale,
skrivale se celo v gnezda; pajek, katerega je babica zjutraj
gledala, kako muho opreda in davi, skril se je v pajčevino,
perotnina po dvoru se je v hlad stiskala, psa sta ležala babici
pri nogah in hitro sopla in jezik iz gohca molila, kakor bi bila
prišla z divjega lova. Drevesa so stala tiho, noben listek ni
trepetal. Platno z belišča, perotnina, otroci, vse se je spravljalo
in nosilo v hišo. Vse je bilo kakor mrtvo, solnce so zakrili oblaki.

Kar naglo je potegnil veter; blisk je švignil po črnem
oblaku, zamolklo je zgrmelo. Začele so padati debele kaplje,
bliski so švigali po črnih oblakih, grom je bobnel, vihar strašno
tulil. Lilo je, kakor bi se bil oblak pretrgal, nebo je bilo vedno
odprto, blisk je švigal za bliskom, kakor bi se goreče kače po
nebu vile. Na hip nastane tišina — zdaj zopet zablisne modro
rumena svetloba križem po nebu in — tresk! — ravno nad

29

hišo. Babica je hotela reči: „Bog se usmili!" ali beseda jej
ostane na jeziku. — Vihar se je na to polegel, kakor bi si bil
s tem treskom jezo ohladil. Slabše in slabše se je culo grmenje,
oblaki so se razganjali, menili barvo, in že spet so se kazale
med sivimi oblaki jasnice. Nehalo se je bliskati, dežje ponehal,
vihar se odtegnil.

Kaka prememba zunaj! Zemlja še kakor v odmedlevicah
počiva; udje se jej še tresejo, in solnce gleda na-njo še z rosnim
ali žarečim očesom; sem ter tja je še na njegovem lici oblaček,
ostanek strastnego srda. Trava, cvetlice, vse je na zemljo
potlačeno, po potih teko potoki, v strugi je voda skaljena, drevesa
otresajo tisoč kapelj, lesketajočih po njih zelenej obleki. Ptice
letajo zopet po zraku, gosi in race se vesele v lužah in potokih,
katere jim je ploha nalila; kokoši skačejo po žužkih, katerih
zopet dosti po zemlji gomezi, pajek lazi iz pajčevine; vse žive
stvari hite uživat novega življenja in veselja.

Iz  češčine poslovenil Fr. Cegnar.

24 .  Ahmet in njegov sin Abdala.

Ahmet Metemir, starček sivih las, pokliče nekega
dne svojega sina Abdalo, ki je bil mladenič kakih
dvajsetih let, ter ga tako-le nagovori: „Ahdala, znano
ti je, da imam brata v Carigradu, ki te k sebi želi.
Letos je prišla doba, da odideš k njemu. Ponavljam ti
še enkrat jedro dozdanjega pouka; poslušaj: Glej, da
vse vidiš, kar se videti d k.  Udi se modrosti od pogleda
v solnce in od pogleda na črvička v prahu! V sreči
se ne prevzemi, v nesreči ne obupaj! Varuj se plamena
divje jeze; jeza grdi vsako lice. Ljubi vse ljudi, vsi so
tvoji bratje; tega se vedno spominjaj! Časti te bodi
vselej skrb in ceni jo po vrednosti: čast povikŠuje
čednost in jo večkrat tudi plačuje. Bogastva ne preziraj:
ž njim moreš veliko dobrega storiti; puhle bliščobe pa
se skrbno ogiblji! Varuj se laži bolj ko strupa! Poišči

30

si zvestega prijatelja, in če si ga našel dobro, ga čuvaj
in vari! Vedno bodi trezen; pijanega se ogni s senenim
vozom! Ne veruj tistim, ki ničesa ne venijo, in ogiblji
se tistih, ki vse podirajo, nikoli pa nič ne zidajo! To so
moji nauki, to moje prošnje; globoko sijih utisni v svoje
srce. Vsak dan se spominjaj tistega, ki ti jih je govoril."

Ahmet umolkne, sin mu poljubi roko ter mu
obljubi, zvesto držati se njegovih naukov.

25. Najboljši kažipot.

Sin se je bil pri svojem očetu rokodelstva izučil.
„Zdaj pa le po širokem svetu, 1 ' reko mu skrbni oče,
„da se še bolje izuriš v svojem delu in tudi spoznaš,
kako se pri tujih ljudčh kruh služi. Tudi jaz sem storil
nekatero stopinjo po svetu, in še nikoli mi ni bilo tega
žal! Tako so oče govorili in mu našteli še celo vrsto
trgov in mest, kamor naj gre in se z delom pomudi.

„Za božjo voljo! oglasč se prestrašena mati, „kaj
pa misliš, oče? O vseh teh krajih še praviti nikoli
nisem slišala, in tod naj bi revež sam hodil? Kdo ga
bo varoval, kdo vodil? Le naj ostane doma; — ljubo
doma, kdor ga ima, pravi star pregovor.'*

Oče na to nič ne odgovorč; sinu mignejo, peljejo
ga pred ulnjak ter mu reko: „Le poglej jih veselih
živalc, kako vršč in hi tč na delo! Daleč, daleč gredo
okrog, in kdo jih vodi na daljnem potu od cvetke do
cvetje? Kdo jih varuje marljive delavke, da jih med
potjo ne požro sovražne ptice? Kdo jih zopet pripelje
v domači panj, bogato obložene z blagodišečim voskom
in medom? — Ali ne oče nebeški, ki z enako dobroto
skrbi za velikega solna kakor za malo miško? Ali ne
On, brez katerega volje še vrabec ne pade raz streho?’

31

Na to se obrnejo oče k materi, ki so zadej stali,
pa poslušali: „No, mati, ali ni naš sin več ko le-te
bučelice ? Pri tej priči so mati utihnoli in z mirno
dušo pustili sina po svetu.

A. Zupanci č.

26. Telovadska pesem.

1. Jutranja zarija, ta nas budi,

„ Hitro vstanite” nam žar nje veli.

Vunkaj na polje, na ravno polje!

Vunkaj na skalnate strme gore!

Bistri studenci čez skale teko,

Rožam duhtečim tam lica pero.

2. Nikdar zastonj nas ne vabi ta glas:

Jutranji, zgodnji to pravi je čas!

Hajd, kako zbiramo svoje vrste!

Hajd, kako brzo neso nas noge
Tjekaj čez polje, čez polje ravno,

Taj na visoko, na strmo goro!

3. Radost nam sije iz bistrih oči,

Oj telovadec, ta srečno živi!

Krepka postava in čvrste roke,

Zdravo in mirno je naše srce!

Torej čez polje, čez polje ravno,

Hajd na visoko, na strmo goro!

Kerstnik.

27. Vrnitev v domačijo.

V tuji deželi živeč spominjal sem vedno se (loma,
Kakor spominja se zvest matere svoje otrok.

Cesto domov sem oči iz tujega kraja obračal,
Gledal sem, kaj se godi po domovini okrog.

B. M.

Mlad mož peš koraka po stezi. Sneg je pobelil
brdo in ravni, drevje in grmovje. Mrak se dela, nobene

32

sape, nobenega glasu ni okrog ; le njegova počasna,
trudna stopinja drobi na pol zmrzli sneg, enomerno
škripanje se mu glasi pod nogami. Mnogo let je bil
popotnik na tujem: mnogo let ni spal v domačej hiši,
kjer se je rodil, kjer je zrastel, na postelji, ki jo je
skrbna mati, stara ženica, postlala. Videl je dokaj sveta,
velikanska mesta, izkušal in spoznal rod, ki po njih
prebiva. Ali sreče, prave sreče ni bilo zanj nikjer,
nikjer tiste zadovoljnosti, ki jo je čutil nekdaj v otročjih
letih pod slamnato streho rojstvenega doma. In zdaj
se vrača domov.

Dospč gori do vrha ter se ustavi na poti. Pred
njim je dolina, bel plašč je čez njo pogrnen; sredi
doline stoji mala hiša na samem, njegova rojstvena
hiša. Dobro mu je znan nizki zid, znano mu je malo
okno, na katero naslonjen je v poletnih večerih gledaje
v zvezdato nebo molil večerno molitev; znana mu je
stara jablana in kamenita miza v njenej senci, kjer je
nekdaj po zimi snežene cerkve zidal; znan mu je
klanček za skednjem, kjer se je s svojimi tovariši vozil
na sančicah, hlev, kjer so bile krave in voli, nekdanji
njegovi tovariši na paši. O tačas mu je bila ta mala
domačija svet, in v tem vesoljnem svetu vse lepo!

Dim se dviga iznad strehe, tanek curek sivega
dima, ki se kroži in vali kvišku, trga in zopet spri-
jemlje, naposled pa razgubja med sive oblake -— podoba
našega življenja.

In spomini iz otročjih let obhajajo potnika, podobe
se mu stvarijo v duhu. Vidi staro mater za družino
skrbečo pred ognjiščem, kako zamišljeno roke pod
pazduho križem drži in v ogenj zre in kuha. In „oče
stari, moder mož," mož trde skorje pa dobrega zrnja,
menda ravno živini poklada, števili, če bode kaj izmanj-

33

kalo klaje na zimo, števili, kdaj bo živine za eno tele
več, kdaj bodo voliči za na prodaj. Sestrico pa si misli
v hiši na klopi pred kolovratom sedečo, kako pridno
prede in marsikaj ogiblje v mladej glavi. Tako si
domišlja potnik; naglo se spusti navzdol. Neznano
hrepenenje se ga polasti, da bi brž videl svoje ljube
iz oči v oči, da bi od blizu videl in nagledal se znanih
krajev prve mladosti.

J. Jurčič.

28. Vrnitev.

3. Potno palico odložil
Skoraj zopet bom vesel;

Tam pod lipo bom domačo
Spet domače pesmi pel.

4. Želja se mi je spolnila.
Spet radujem se doma;

Tu v preljubej domovini
Srce moje mir imd.

Iz „Zvon“-a..

29. Izreki.

Življenje človeško podobno je vodi,

Ki vsaka po svojej strugi hodi.

Ko drv pol sežnja v peč bi se delo,

Če zraka ni dovolj, ne bi gorelo.

Če ne ropotajo po noči kolesa,

Zatisniti mlinar ne more očesa.

F. Levstik.

Če sosed ima krasen dom,

Mu tega ne zavidaj;

Jaz nekaj svetoval ti bom:

Enacega si zidaj!

1. Ljuba koča, ki domovje
Bila mojih si ljudi,

Zdaj, sirota zapuščena,

Nikdo za-te ne skrbi.

2. Iz dežele tuje vračam
Sinek zopet se domu;

Tebe še pozabil nisem,

V tebi najdem še miru.

Četrto berilo.

3

34

Cvetje narava deli,

V venec pa sam je povij!

Snaga in red
Vzdržuje svet,
Nered in nemir
Je pogube vir.

Na-se pazi, svojim živi;

Svojih pazi, za-se živi.

Iz „Zvon“-a.

30. Pregovori.

Prave prijatelje izkušamo le v nesreči.

Brez potu ni medu.

Med pravico in krivico ni srede.

Kakor se posojuje, tako se vračuje.

Lažniku se še resnica ne verjame.

Vsakemu se svoje najlepše zdi.

Človek se uči, dokler živi.

Na vsem svetu se vse dobi.

Hiša razdeljena razpada kakor zapuščena.

Ko denar poide, pamet pride.

Človek se mora po ljudeh ravnati, ne ljudje po človeku.
Nesreča nikoli ne praznuje. Nesreča ni nikoli ugnana.
Vsaka povodenj se uteče.

Strastna navada, težka klada.

Jezik ukončava več ljudi nego meč.

Izguba je sestra dobičku.

Kdor je zadovoljen, najmenj potrebuje.

Blago se po niti nabira, pa po vrvi zapravlja.

Bogastvo iz odrtije se nenadoma razbije.

Dobra odgoja brani uboštvu pod streho.

Dokler je drevo mlado, lahko je pripogneš, kamor hočeš.

35

Kdor hoče visoko priti, mora trden v glavi biti.

Sraga nedolžnosti se ne posuši, v nebesa puliti.

Desetkrat obrni besedo na jeziku, predno jo izrečeš.

Kar se rodi, k smrti zori.

Ako te jedro mika, zgrizi lupino.

Bolje danes kos, kakor jutri gos.

Kdor vpraša, ne zajde.

Kruh, sol jej, pravico govori!

Bolja pamet, kakor žamet.

Povsod dobro, doma najbolje.

Kakor se pozdravlja, tako se odzdravlja.

Nič na svetu ni tako skrito, da bi s časom ne postalo očito.
Kdor ni užil žalosti, ne ve ceniti veselja.

Ako zapovedujeta dva brodarja, potopi se ladja.

Čas vse podorje. čas vse v kozji rog vžene.

Prevelika sila se sama uje.

Potrjen kruh in izkušen svet nikoli ne škodujeta.

Kar si človek naprti, nosi do smrti.

Kakor kdo živi, tako umre.

Smrt vse poravna.

31. Ura.

Kar rodi natura,
Vse enkrat mini.

Vence groba viješ,
Ura! nam iz dni:
Le uhajaj ura,

1. Brez nehanja biješ,

3. Spremljaš naša dela,
Britka in vesela,

Spremiš jih v pokop;
Kadar nam veselje
Polni srca želje,

Ti ga pahneš v grob!

2. Brž ko smo rojeni

4. Ako srce poka,

Noter v grob zeleni
Z nami si ves čas!
Leta nam minijo,

Tvoja trda roka
Bije brez miru;

Srca slast in rane

Ti ne greš od nas!

Lica obledijo,

Tebi so neznane
Nimaš tu domu!

3 *

36

5. Kmeta up najbolji
Ti končaš na polji,

Ko vzbudiš vihar;

Kadar ploha suje,

Upa nag vzdiguje,

Kolne te čolnar.

6. Kdor se v siji spozabi,
Roka tvoja zgrabi

Ga brez milosti!

Revežem, cesarjem
Tvojim ni udarjem
Vstavljat’ se moči.

7. Grehov hudobijo,

Ki zaprti spijo

V skritem dnu srca,

Vse o svojem časi
Jezik tvoj razglasi,

Vse na znanje da.

8. Tvoja pesem kliče
Iz grobov mrliče,

Tvoja pesem spet
Črni grob zapahne,

Kadar jutro dahne,

V zori plava svet.

9. Brez nehanja biješ,
Vence groba viješ,

Ura! nam iz dni;

Kmalu boš odbila,

V hladno prst zakrila
Naše boš kosti.

10. Bila boš nad nami,
Ali gluho v jami

Naše bo uho;

Ko boš zadnjič bila,

Zopet poročila
Z duhom boš telo!

F. Levstik.

32. O izpremembi leta.

1. Staro leto je zbežalo
In seboj je odpeljalo
Mnogo želj in sladkih nad.
Prinašalo ta je sreče,
Sekalo tam rane žgeče,
Bazni bil njegov je sad.

2. Kaj prineslo bode leto
Novo leto zdaj začeto,

Nam odkrito, znano ni.

Ali bo nam srečno, milo,
Ali v revi nas topilo,

Skrito nam je pred očmi.

3. Vendar vemo za resnično,
Djanje dobro in pravično
Da nam bo dajalo mir;
Bratoljubnost in poštenje,
Blago, čednostno življenje
Pravej sreči bode vir.

37

II.

Iz zemljepisja.

33. Celovec

je lepo glavno mesto koroške dežele. Prostira se na desnem
bregu reke Glane in ob prekopu, ki veže mesto z Vrbskim
jezerom. S štirimi predmestji šteje 18.000 stanovalcev.
Notranje mesto je skoro v pravokotniku sezidano in ima
ravne, široke ulice.

Od Francozov leta 1809. obstreljeno obzidje se je
večinoma umaknilo sprehajališčem in vrtom. Največji in
najlepši prostor je novi trg s kamenenim zmajem, ki
spominja na pravljice o ustanovljenji tega mesta. Tu stoji
tudi bronast spomenik casarice Marije Terezije, na kar¬
dinalovem trgu pa 20 metrov visoki obelisk.

Izmed cerkva ste stolna in farna s prosto stoječim,
visokim zvonikom najimenitnejši. Naj znamenitejše poslopje
je stanovska ali deželna hiša z lepimi sobanami; knezo-
šlcofijska palača ima lepe slike. V zgodovinskem muzeji so
shranjene starine, v deželnem pa prirodnine.

Celovec ima dobro razvito obrtnost; posebno slovi
narejanje svinčene belobe, remenarstvo in suknarstvo.

Družba sv. Mohora razpošilja vsako leto poučilnih
bukvic med slovenski svet.

Celovška okolica je kaj prijetna in mična. Ako gledaš
z zvonika farne cerkve, pokaže se ti prijazna okolica
v vsej krasoti.

38

Proti vzhodu se odpira neomejen razgled čez obširno
polje, na katerem posamezne hiše in vasi kukajo izpod
gozdnega in sadnega drevja.

Proti jugu meji ravan gozdnato hribovje, za katerim
se onstran Drave vzdiguje mogočno pogorje z golimi
stenami in kipečimi vrhovi. To so Karavanke, hi ločijo
Koroško od Kranjskega.

Na zahodu se med drevoredi blešči plovni kanal, ki
vodi do Vrbskega jezera. Ob jezerskih bregovih stoje krasna
poslopja, sredi jezera pa se dviguje kačji ali samotarski
otok. Za jezerom se ti kaze visoki Dobrač, dravska in
nekatere stranske doline.

Proti severu se razprostira pred tvojimi očmi Gospo¬
svetsko polje z ostanki starorimskega mesta in vojvod¬
skim stolom.

34. Oj planine!

1. Oj planine, oj planine ,
Poznate planine ve,

Kine slovenske domovine,

In pa sinje ve gore,

Ki ste žive skalovite
Straže našega sveta,
Pozdravljene mi bodite!
Kličem tožnega srca.

2. Vsako jutro zlato zoro
Sem pozdravljal prevesel,

In čez dan v zeleno goro
Glasno živžgal, glasno pel;
Mislil sem, da rože krasne
Meni se razcvitajo,

In da ptiči pesmi glasne
Meni le prepevajo.

3. Kolikrat se v meni glasi
Radosten na vas spomin,

Pred menoj vrste se časi,

Ki sem vžil jih vrh planin,
Ko presrečen na višavah,
Srčnega veselja vnet,

Po ravninah in nižavah
Pisani sem gledal svet.

4. Toda moral zapustiti
Tebe sem, planinski raj!

In med druge ljudi iti

Po poklici v drugi kraj.

Res, povsod se da živeti.
Kdor poguma kaj ima,

Po samo v domači sveti
Zemlji sreča je doma,

39

5. Torej moje srčne želje
Ve zelene ste gore,

Kjer otročje kdaj veselje
Vživalo mi je srce.

Na višinah domovine,

Kjer živi ves moj spomin,

Oj planine, oj planine !

Srečen hil hi gorski sin.

Fr. Levec.

35. Gradec.

Skoro v središči lepe štajerske dežele se prostira na
obeh staneh reke Mure glavno mesto štajerske dežele, zna¬
meniti Gradec. Sredi mesta se vzdiguje precej strm grič,
s katerega imaš krasen razgled čez mesto in prelepo okolico.
Tu vidiš pred seboj množico hiš in palač, katere so po¬
stavljene na vznožji mestnega griča ter se Širijo v dolgih
ulicah dalje in dalje. Onostran bistre Mure se iz visokih
tvorniških dimnikov vali gost dim, tostran pa se razgrinja
lepo zasajena obmestna ravan (glasij) s sprehajališči. Vrh
griča, ki ga krasijo lepi nasadi in na vse strani napeljane
steze in stezice, stoji stolp z uro, nad tem pa drugi, v katerem
visi največji zvon v vsej deželi; teža mu je 81)60 kg.

Zdaj zelo prostorno mesto, ki Šteje 97.000 prebivalcev,
bilo je v srednjem veku čisto drugačno. Notranje mesto je
bilo n. pr. za četrti del manjše in ožje, obdano z nasipi
in zidovjem, skozi katero so držala vrata; v 18. stoletji je
bilo vseh vrat še osem, dandanes pa ste samo dve. Namesto
sedanjih lepo zidanih predmestij so bila le posamezna,
raztresena poslopja, po večjem  so se pa Širili le vrtovi
in trate.

Na griči so stale močne trdnjave, katere so se
pomnožile zlasti v 16. stoletji; v njih so bile ječe za

40

državne hudodelnike. Te trdnjave so Francozje večinoma
razrušili leta 1809.

Izmed mnogih spomenikov stavbinske umetnosti omenimo
lepo stolno cerkev, na katere južno-vzhodnej steni je okoli
400 let stara podoba v spomin treh velikih nadlog, katere
so bile štajersko deželo leta 1480. zadele. V spodnjem delu
podobe in sicer na levej strani so v treh oddelkih kobilice,
ki spominjajo na hudo lakoto, na desnej je upodobljena
s svojimi nasledki kuga, na sredi pa grozovitosti turških vojsk.

Za štajersko deželo so torej takrat bili hudi časi.
Najprvo je prišla cela tema kobilic, ki so vse poljske sadeže
požrle. Druga grozovita nadloga je bila kuga, ki se je
večkrat ponavljala. Najhuje je razsajala l. 1384. Tretja
šiba štajerskej deželi so bili Turki, najhujši sovražniki
krščanstva v srednjem veku. Pustošili so vso deželo; do
l. 1704. so jo 26 krat napadli.  — Spomenik cesarja
Franca spominja na blagodejno vladajne tega blagodušnega
moža, spomenik nadvojvode Ivana pa na sosebno štajerskej
deželi prekoristno delovanje tega uljudnega princa.

36. Nazaj v planinski raj!

1. Pod trto bivam zdaj
V deželi rajskomili,

Srce pa gor mi sili
Nazaj v planinski raj.
Zakaj nazaj?

Nazaj v planinski raj!

3. In to ti nič ni mar,
Da dragi srčnovdani
Ti kličejo: „ostani!
Nikdar od tod nikar! 11
Zakaj nazaj ?

Ne prašajte, zakaj!

2. Glej ta dolinski svet,
Te zlate vinske griče,  —
Te nič, te nič ne miče
Njih južni sad in cvet ?
Zakaj nazaj ?

Nazaj v planinski raj!

4. O, zlatih dni spomin
Me vleče na planine;

Po njih srce mi gine,

Saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,

Nazaj v planinski raj!

Iz „Zvon“-a.

41

37. Ljubljana.

Ljubljana na Ljubljanici je glavno mesto kranjske
dežele; razprostira se baje na mestu rimske Emone in
šteje 26.000 prebivalcev. Velikih fabrik sicer nima, vendar
ji lepo cvete rokodelstvo in trgovstvo. Izmedlepih cerkev je
posebno imenitna stolna zdrad lepih slik in podobarskih
izdelkov iz mramorja. Nad mestom se vzdiguje trdni grad
z razgledom na lepo okolico. Tu vidiš kamniške in sploh
gorenjske gore, mično Šmarno goro in njeno lepo cerkev,
obširno sv. vidsko polje, ljubljansko močvirje, katerega je
že nad polovico posušenega. Na tem močvirji, ki daje
Ljubljančanom obilo šote za kurjavo, so našli leta 1875.
prezanimljive ostanke starodavnih staveb na koleh. Nada¬
ljevali so potem izkopavanje in odkrivanje teh važnih ostankov
ter jih shranili v deželnem muzeji.

TJkras ljubljanske okolice je Latermanov drevored
in grad „Podturen“, za katerim se razprostira gost les
s sprehajališči.

Ljubljana se je za časa rimljanskega gospodstva imeno¬
vala Emona in je bila po svojej legi za Timijane važno
mesto. Mimo njega je peljala cesta iz starodavnega Ogleja
proti Sisku, Ptuju in na Koroško.

Z e takrat je Emoncem prisvetila luč sv. vere, katero
sta oznanovala sv. Mohor in Fortunat. Ob času preselje¬
vanja narodov je stara Emona mnogo trpela. Najhujši
udarec jo zadene, ko pridrvi do nje silni Atila, kralj
hunski, s svojimi ropoželjnimi divjimi četami. Požigal je
vasi, razdiral mesta.

Enaka osoda zadene tudi Emono. Bogato mesto je
bilo v kratkem prah in razvalina, blizu katere se je potem
sezidala nova Ljubljana. V sledečih stoletjih je večkrat

42

menjala vladarje. Po smrti koroškega vojvode TJlrika III.
se je polasti češki kralj Otakar II. leta 1268.

Ko propade njegova moč leta 1278. na moravskem
polji, zastavi Rudolf Habsburški kranjsko deželo tirolskemu
grofu Majnhardu. Od leta 1335. pa je pod slavno vlado
habsburške vladarske rodovine. Avstrijanski vojvode so se
večkrat mudili v tem mestu. Leta 1360. obišče Ljubljano
Rudolf IV., leta 1444. pa Friderik, ki je bil ob enem tudi
nemški cesar. Ta je ustanovil ljubljansko škofijo l. 1461.

Veliko je trpela Ljubljana pod napadi krvoločnih
Turkov, ki so pogosto razsajali po slovenskih in sploh
avstrijanski deželah. Leta 1472. se priklati Osmanov kakor
listja in trave. Vse poplavijo, poteptajo, pomore. Jamejo tudi
naskakovati Ljubljano ter sežgo š. petersko cerkev; meščani
pa srčno zgrabijo nevernike in jih odženo. Leta 1528. je
Ljubljana zadnjikrat videla obritoglavce.

Tri leta pozneje začne Primož Trubar pridigovati
novo vero. Tako so nastale verske homatije, ki so trajale blizu
100 let. Ko se vrne mir in red v deželo, zasijejo mestu
zopet lepši časi. Dostojno je sprejemalo cesarje Leopolda I,
Karola VI, Jožefa II., pa tudi papeža Pija VI.

Ko se vnamejo silovite francoske vojske, postala je
Ljubljana središče istih dežel, katere je nenasitni Napoleon
pod imenom ilirskega kraljestva cesarju Francu I. vzel.
Pride pa Čas, da tudi zmagovalnega Napoleona sreča
zapusti. Leta 1812. podrobi v malo tednih prestrašna
zima, grozovita lakota in meč razkačenih Rusov neštevilno
francosko vojsko; pri Lipskem pa je leta 1813. za zmerom
obledel blišč Napoleonovega imena. Cesar Franc dobi odtrgane
mu dežele nazaj. Nepopisna radost prešinja avstrijanske na¬
rode, ki so zopet zbrani pod milo vlado preljubljenega
cesarja. Cesar obišče Ljubljano večkrat, najdalje se v njej
mudi leta 1821., ko so se tu sešli vladarji. Razen avstri-

43

janskega pride tudi ruski cesar Aleksander I. in Ferdinand,
kralj napolitanski. Druge vlade pošljejo svoje zastopnike,
tako da Ljubljana še ni imela nikdar toliko sijajnih gostov.
Leta 1844. je prišel v Ljubljano cesar Ferdinand I,
leta 1856. in 1883. pa sedanji vladar Franc Jožef I.

1. Na Kalci prebivam,
Kjer Pivkin je vir;

Po zemlji slovenskej
Krog mene je mir.

2. Čez ložo planinsko
Triglav mi strmi,

Med zvezde se dviga
In v snegu blišči.

3. Kjer solnce zahaja,
Naš Nanos stoji

In skale bobneče
V doline vali.

4. Snežnik mu je sosed,
Ki megle redi

In glavo zeleno
Prof solncu drži.

5. Pod Nanosom trta
Ipavska zori

In joče in joče
In vince rodi.

6. Tam Javornik črni
Zaslanja izhod:

Po notranjskej zemlji
Pozdravlja naš rod.

7 . Jezero cerkljansko
Mu pere noge,

Pa bukev in javor
Hladita srce.

8. Pošilja čez mejo
Pogled velikan:

Kam plavajo ladje,

Kaj dela Istran.

M. Vilhar.

38. Kranjskej deželi.

Kako si lepa, kranjska ti dežela,
Kako te moja duša je vesela!

Brane ob mejah Alpe te visoke
In daleč v dole segajo ti roke.

Skoz polje se vijo sreberne reke,
Trakovi svetli svatovske obleke,

44

In kakor misli mile in prijazne
Zibljo ob njih se rahlo cvetke razne.

In hrib in dol in gozdje in gorice

V zrcalu jezer gledajo si lice.

Tam rude v rebrih gor leže obile
ln tu srebra tekočega so žile.

Studenci tam čez kamnje žuborijo
ln tu vode, ki zdravje nam novijo.

Dežela, biser v pisanej luščini,

V mogočnih krasnih svojih Alp sredini,

Ki v zori se blišče v srebernem krasi
In ko zlato žare v večernem časi!

In biseri so brhke tvoje hčere,

Najlepša dika hiše so vsaktere.

Zaklad, veselje so družini celi,

Saj blagoslov počiva nad njih deli.

In sini skalam tvojim so podobni,

Ki jih ne zmajejo viharji zlobni,

Ki trdno tisočletja že stojijo,

Orjaške glave pod nebo molijo.

In ko nekdaj njih dedje glasoviti.

Tud’ oni z vragom znajo se boriti.

Ob tla pobili Turke so proklete,

Pregnali z doma so francoske čete.

In kakor so doma za svoje drage
Prelivali neustrašno krvne srage,

Tako so tud’ drugod se v hudej sili
Za prapor Avstrije srčno borili.

In kakor v boji hrabri so junaki,

Tud’ v mirnem delovanji so čvrstaki;

In ko v nebo kipe gora, vrhovi,

In njim navzgor se dvigajo duhovi.

Zatorej v svet čez domovine mejo
Njih svetle misli zmagovito vrejo.

Poleg J. viteza Gebell-a Ennsburškega J. P.

45

39. Trst.

Na bregu stojim i v morje strmim,
Pod mano srdito valovje
Rohni ob kamnito bregovje;

Do neba praši se megleni dim,

V obraz mi brizgajo pene
Od skalne stene;

A stena skalna
Ostane stalna,

In jaz se na robu ne ganem,
Viharju kljubujem, ostanem.

Gregorčič.

Skrajni zaliv jadranskega morja imenujemo tržaški
zaliv. Ob močno polumesecu podobnej zatočini tega zaliva
se prostira mesto, ki mu je dalo ime, Trst. Prehodimo ga,
počenši od kolodvora!

Kolodvor je bil sezidan leta 1878. Noter so prostori
prav ugodno vrejeni in stene kaj okusno oslikane. Lice je
krasno. Pred njim je majhen vrt.  — Stopivši s kolodvora
zapazimo na desnej morje. Obrnimo se proti njemu in
potem na desno stran! Tu vidimo velika skladišča za blago,
katero se izkrca iz parobrodov v železniške vozove, ali
nasprotno vkrca; dalje grede zapazimo tri mole, to je dolge
in precej široke nasipe, pri katerih se ladje vrste. Tu je
nova luka, zaprta proti navalu morske sile s kilometer
dolgim trdnim nasipom. Kjer so zdaj skladišča in kolodvor,
bilo je pred nekoliko leti morje. Celi bregovi so se odkopali,
da se je zasulo.

Obrnimo se nazaj prek obale proti mestu! Kmalu se
nam pokaže novo sezidana ribarnica. Naprej grede pridemo
do velikega, 332 m dolgega in 15 m širokega vodotoka
„Canal grande“, ki ga je dala napraviti cesarica Marija
Terezija. Namenjem je za ladje srednje veličine, ki se vanj
potegnejo, da blago oddajo v bližnja skladišča, ali pa iz
njih sprejmejo. Na desnej se vidi krasna ilirska cerkev sv.

46

Spiridijona, na konci pa se dviguje veličastna cerkev svetega
Antona. Cez vodotok držita dva mosta, ki se dasta odma-
knoti, kadar ima ladja noter priti ali iziti. Pojdimo do
gorenjega, rudečega mosta, pa čez-nj na prostrani trg in
od tod naravnost po ulici v „korso!“ Ta je najimenitnejša
in skoro najdaljša in najširja ulica, ki loči po večjem
novo od starega mesta. Na našej poti od nove luke smo
videli, da ima novo mesto ravne, široke ulice in lična
poslopja. Prišedši na korso ukrenemo na borsni trg. Tu
zapazimo bronast kip cesarja Leopolda I. in lepo poslopje
stare borse. Dalje vidimo Tergestej, zbirališče trgovcev, ki
ima štiri nadstropja in s steklom pokrito dvorišče. Od tod
pridemo na veliki trg, na katerem se odlikuje med drugimi
občinsko poslopje. Na trgu stoji iz mramorja izdelan kip
cesarja Karola VI., ki je dal Trstu svobodno luko. Na¬
sproti občinskemu poslopju je javen vrt, ki ga obdaje na
desnej c. k. mestodrštvo (namestništvo), na levej nova
Llogdova zgrada. Skoro nasproti namestniškemu poslopju
in velikemu gledišču moli v morje široki molo sv. Karla,
napravljen za cesarice Marije Terezije, ki je skrbela prav
kakor dobra mati za tržaško mesto.

Iz velikega trga naprej grede po obali ribičev dospemo
do malega na kratkem molu stoječega gradiča, v katerem
je urad za zdravstvo luke. Kmalu smo na Josipovem trgu,
katerega krasi bronast kip cesarja Maksimilijana, brata
našega cesarja, ki je sezidal krasni Miramare. Ta prelep
kip je bil odkrit l. 1875. vpričo cesarja. Skoro kakor
podaljšek tega trga se proteza daleč v morje Josipov molo.
Od Josipovega trga pridemo po obali „Grumuli“ do top¬
niškega arsenala. Vsled dovoljenja moremo skozi na molo
svetilnice, ki se skoro v polukrogu okoli južnega dela stare
luke vije. Na konci tega nasipa stoji 33 m visok stolp, ki
nosi na vrhu svetilnico. Žarki njene svetlobe se opazujejo

— 47  —

16  morskih milj daleč ter oznanjajo mornarjem v temnej
noči bližnje pribežališče.

Vrnivši se od svetilnice skozi arsenal pridemo kmalu iz
mesta v sprehajališče sv. Andreja, do Lloydovega arsenala
in do plinomernice. Ta priskrbuje celemu mestu svečavo;
tisočero lučic miglja vsak večer po obširnem mestu in mu
deli čarobno krasoto. Po prodajalnicah, kavarnah in drugih
javnih in zasobnih poslopjih gori neštevilna množica plinovih
lučic. Kaj mično je gledati te luči z bližnjih višav.

Vrnimo se v mesto pa pojdimo po dolgej ulici star ego
„ Lazareta“ na lipski trg. Na desnej tega trga se dviga
c. k. akademija za mornarstvo in kupčijstvo in stara cerkev
sv. Antona, na levej c. k. šolsko poslopje. V sredi je javen
vrt. Obrnimo se od tod v staro mesto!

To se razprostira na podnožji griča, na katerem stoji
tržaški grad in stolna cerkev sv. Jošta, pa se vleče po griči
samem celo do vrha. Kadar smo gori na plani pred stolno
cerkvijo, odpre se nam krasen pogled na velik del mesta
in na morje.  — Staro mesto ima prav ozke ulice, da gresta
tu in tam dva človeka prav težko skupaj.  — Od sv. Jošta
gremo navzdol v ulico „Barierra vecchia“, na „lesni trg“,
na katerem so cele kope najokusnejšega sadja na prodaj.
Od tod gremo v ulico „del Torrente“, Corsia Stadion ali
pa v „akvedukt“ in od tod v gozdič „Boschetto“, poletno
sprehajališče Tržačanov. Tu vidimo, da se mesto vedno
širi in narašča.

Štiri glavne ceste držijo iz mesta; najimenitnejša med
njimi je dunajska cesta do Opčin , umetno in kaj lepo
izdelana. Od Opčin se popotnik ne more načuditi prekra¬
snemu pogledu čez mesto in prostrano morje.

V pristanišči stoji stotero kupčijskih ladij; njih jadrniki
mole kvišku, daje  luka podobna okleščenemu gozdu. Kadar
je mirno morje, počiva mornar brez skrbi. Gorje pa, ako

48

se tu ali tam na nebu prikažejo znamenja hudih neviht.
Ce mornarji kaj tacega zapazijo, nastane v celej ladjestaji
vriše in hrup. Mornarji pitrjujejo ladje z vrvmi in verigami
na bregove in sidrovišča. Priženo se valovi kakor bi trenol;
kako jezno se objemajo, telebajo v skalnate bregove! Kako
ropočejo težke verige, kako škripljejo močni jadrniki! Kot
lahki čolniči se premetavajo težke ladje, jezna pena se kadi
do vrh jadrnikov. Glej ga predrznega mornarja, kako pleza
po vrvi gori in doli, kako se ziblje zdaj na levo, zdaj na
desno, kako se ondi v čolniči vojskuje z divjim morjem!  —
Ko potihne morska nevihta, obriše si mornar vroči znoj
z čela ter se brezskrbno vleže počivat.

40. Soči.

Krasna si, bistra hči planin,

Brdka v priročni si lepoti,

Ko ti prozornih globočin
Nevihte temne srd ne moti,  —

Krasna si, hči planin!

Tvoj tek je živ in je legah,

Ko hod srna s planine;

In jasna si ko gorski zrak,

In glasna si, kot spev krepak
Planinske je mladine,  —

Krasna si, hči planin!

Pad gledam ti v valove bodre,

Valove te zeleno-modre:

Temna zelen planinskih trav
In vedra višnjevost višav
Lepo se v njih je zlila;

Na rosah sinjega neba,

Na rosah zelenih gora
Lepoto to si pila,  —

Krasna si hči planin!

S. Gregorčič.

41. Veltava ali Voltava.

Za deželo češko sem, najkoristnejša reka, ker imam
največje porečje, najdaljši tek ter sem tudi najdalje plovna.
Izviram v Sumavi.

Takoj pri izvirku so mi dali ime „ Veltava“, in to
ime mi ostane tja do mesta Melnika, kjer mi ponosna
Laba, privalivši se iz krkonoških gor, vzame ime in vodo.
Laba me potlej nosi dalje skozi Nemčijo ter me naposled
s seboj vred izlije v severno morje. To stoji, da bi Laba
brez mene ne imela posebnega pomena; kajti še le z mojim
dotokom dobi ono veliko moč, da more nositi velike čolne
in parobrode.

Les je, da sem v začetku slabotna ter se le z veliko
težavo prerijem skozi skalovje in temne prepade, ali že pri
Višjem Brodu, t. j. v južnem delu češke kraljevine, postanem
plovna ter hitim mimo Krumlova in Budejovic, kjer že
nosim po 200 do 300 centov težke čolne z različnim blagom
naložene. V Krumlovu si ogledam glavni grad jako imovite
rodovine Schwarzenbergov, v Budejovicah pa me veseli
gledati ondotni veliki obrt in živahno kupčijo z lesom, žitom,
soljo in premogom. Od Budejovic dalje se valim proti
glavnemu mestu „zlatej Pragi“, ki stoji ob obeh mojih
bregovih.

Tu občudujem pred vsem veliki in krasni pražki most,
na katerem stoji med drugimi kipi tudi bronasti kip
sv. Janeza Nepomučana, ki je bil s tega kraja pahnen
v moje valove ter je v njih kakor mučenec umrl. Od Prage
dalje se vijem proti severu in se izgubim, kakor vam
sem že povedala, v Babinih valovih pri mestu Melniku.

Ivan Tomšič.

Četrto berilo.

4

50

42 .  Dunaj.

Pripeljali smo se po Dunavi skoro do Dunaja. Malo
pred mestom se obrnemo iz veletoka v vodotok, po
katerem preliva precejšni del svoje vode med deli no¬
tranjega mesta na pravo pa med Leopoldovim mestom
in Pratrom na levo.

Stopimo iz parobroda na desni breg! Tu se vleče
Franc-Jožefov-quai (reci ko) s krasnimi palačami in
senčnimi drevoredi. Mostovi, ki vežejo levi in desni
breg vodotoka, mrgolijo ljudi, in kaka množica raznih
vozov drči po lepem, kockastem tlaku! Tu drdra veliki
omnibus, hitri fijaker, krasen koles, in v železnih
kolesnicah le tč čili konji z jako prostornimi vozovi.

Obrnimo se od tod v ulico rudečega stolpa (Rothen-
thurmstrafie); ona nas pelje v središče mesta. Občenje
je tu tako silno, da le težko drug druzega razum č pri
tolikem ropotu v6z. Zdaj smo na trgu svetega Štčfana.
Pred nami se dviga slavni dom svetega Stefana s svojim
velikanskim, 138 m visokim stolpom, katerega smo že
od daleč iz parobroda kakor znamenje dunajskega
mesta videli. Ta najkrasnejša cerkev tega mesta je
ena najlepših vsega sveta, in krasen spomenik staro-
nemške umetnosti, začeta leta 1144, dodelana 1. 1433.
Kaka ki-asota je v tej velikanskej stavbi, na katerej je
videti stolpe s svojimi predrtimi stenami, grbi, podo¬
bami, rogljastimi progami, slemeni, krožnimi in šiljastimi
svodi, kakor velikanska tkanina, ves dom pa kakor
velikanska, krasna in bogato olepšana skrinja, v katerej
so shranjene tisoče in tisoče umetnosti. V zvoniku visi
eden največjih zvonov, kar jih je na svetu, težek
22.000 kilogramov, vlit iz topov, ki so bili Turkom vzeti.

51

Pojdimo na zvonik, da dobimo razgled po mestu.
Tu se siri pred našimi očmi pravo morje hiš, v katerih
prebiva nad milijon ljudi. Proti zahodu se dviga gora
Kahlenberg, proti jugu Wienerberg, proti vzhodu se
širi simerinška goljava, na severu teče Dunava.

V tej množini hiš moremo ločiti oddelke, ki se
vlečejo kakor široki obroči okoli sredine. Ta je notranje
mesto.

Notranje mesto je bilo nekdaj obdano z nasipom
in rovom. V tej ograji je bilo treba ščediti s prostorom
in zarad tega so tu ulice ozke, trgi majhni, in hiše
se dvigajo do več stropov. Presvetlemu cesarju se je
zahvaliti, da se je odstranilo ovirajoče gradišče. Na
pridobljenem prostoru se je moglo širiti mesto. Tu se
steza od dunavskega pretoka v polukrogu zopet do
njega širok pas krasnih palač. Glavni cesti tega novega
dela mestnega se pravi EingstraBe. S Franc-Jožefovim
quai-jem stori popolni krog in je s svojimi drevoredi
in palačami ena najimenitnejših cest na svetu.

Ločimo se zdaj od bogate slike, ki nam jo podaje
pogled na vse strani, in pojdimo zopet doli na trg
svetega Štefana. Ta trg, ki je zdaj tako poln življenja,
bil je nekdaj grobje. Naša pot nas pelje preko Grabna,
enega izmed najlepših trgov Dunajskega mesta, v ko¬
roško ulico (KSmtnerstraBe). Ta je v starem delu do
mala še ozka, v novem podaljšku pa široka, ravna in
krasna. Tu se vrsti štacuna na štacuno, druga lepša
od druge. Na zahodnej strani leži novi trg (Neuer
Markt) s kapucinsko cerkvijo in cesarsko grobnico.
Še malo naprej pa smo pred Cesarskim Gradom. Ta
ima več delov; najstarejši je švicarski dvor. Med
planišči, ki jih obdaje, sta najimenitnejši: znotranje
s spomenikom cesarja Franca I. in Jožefovo s kipom

4 *

52

Jožefa II. na konji. Prostor pred gradom krasita velika
kipi dveh zmagovitih vojskovojev, nadvojvode Karla
in princa Evgena. Na levej se razprostira cesarski, na
desnej ljudski vrt.

Skozi stebre zunanjih vrat pred gradom stopimo
na RingstraBe, kjer se nam razprostirata pred očmi
velika cesarska muzeja, in najprej na Burgring. Na
pravo se ga drži Franzensring. Tam vidimo državno
zbornico, mestno hišo, vseučilišče ; a nad vsa ta prelepa
poslopja streč zvoniki krasne obljubne ali Zveličarjeve
cčrkve (Votivkirche).

Od Burgringa na levej pridemo do Opernringa.
Na tej poti zagledamo začetek široke in lepe Maria-
hilferstrafie, katera drži v cesarski zabavni grad Schon-
brunn. Opernring ima svoje ime po novem gledišči za
spevoigre ali opere.

Naprej gredč po RingstraBe vidimo mestni park,
to je kaj prijeten vrt, in na zadnje pridemo zopet do
dunavskega vodotoka. Pojdimo čez-nj po mostu, ki se
imenuje Aspernbrucke, pa smo v Leopoldstadtu. Naj¬
lepša ulica v njem nas pelje v Prater, svetoznano
zabavljišče Dunajčanov.

Zdaj so s poprejšnjim Dunajskim svetom zjedinili
tudi bližnje kraje tako, da sestoji mesto iz NIN okrajev,
med katerimi je staro notranje mesto I. okraj.

43. Pozdravljam, domovina, te!

1. Pozdravljam, domovina, te, o moja Avstrija!

Od Rena od karpatskih stčn v krasoti diješ vsa!
Ogledal mnogo sem poljan v življenja srečnih dneh,
Največ prijetnosti pa vžil sem tu na tvojih tleh.

53

2. Pozdravljam, domovina, te, gora te pas meji;
Dežel enakih tebi se na zemlji ne dobi.

če širni svet v krasoti vsej ogleda si oko,

Nad vsem ti, moja Avstrija, razcvetaš se lepo !

3. Pozdravljam, domovima, te, ki v pravi svobodi
Delavnost tvojih narodov ti blagodar deli!

Na zemlji mnoga lepa še razširja se lastnost,

Nad vse pa tvojih se slavi ženk in m&ž čednost.

4. Pozdravljam, domovina, te, dežel mogočnih vez!
Pravico vedno le gojiš, krivici staviš jez!

Zatorej, moja Avstrija, domovje srečno ti,

Pozdravlja zvesto te sreč, za tebe le živi!

Poslovenil J. Pintar.

44. Evropa.

Evropa se na zemljevidu kade del Azije. Razteguje
se v podobi polotoka od vzhoda proti zahodu v morje. Ob
treh straneh zaliva morje suho zemljo. S kopnega tekajo
velike reke v morje.

V severno ledeno morje se izlivajo Pečora, Mezenj
in Evina; v atlantski ocean pa teko; 1. in sicer v baltiško
morje (Ostsee): Neva, zahodna D vina, Njemen, Visla,
Odra in še nekatere iz skandinavskega polotoka; 2. v se¬
verno ali nemško morje: Laba (Elbe), Vezera, Ren, Skalda
(Schelde), Temza; 3. v „morski rokav ‘ in biskajski zaliv:
Sena, Loara in Garona; 4. v odprto atlantsko morje:
Euero, Taho, Gvadiana, Gvadalkivir; 5. v sredozemsko
morje: Ebro, Rodan (Rhone), Tibera, Pad, Adiza in Soda;
6. v črno morje: Eunava (z mnogimi dotoki), Enjester
in Enjeper; 7. v azovsko morje: Eon; 8. Volga, največji
evropski veletok, pa se izliva v hvalinsko morje , jezeru
podobno.

54

Površina Evrope je zelo različna. Kam zemlja visi,
pozna se po teku rek. Največ zemlje je na vzhodu. Po
straneh, katere morje zaliva, so štirje veliki polotoki,
namreč skandinavski, 'pirenejski, apeninski in balkanski.
Blizu teh so večji ali manjši otoki po samem ali
v skupinah.

Najimenitnejše gore evropske so:

1. Alpe, ki se od genovskega zaliva vlečejo s prva le
malo razrastene proti severu; pri Montblanc-u, svojem
najiišjem vrhu (4800 m), obrnejo se proti vzhodu ter če
dalje bolj razrastene drže na enej strani do Dunave, na
drug e j pa do jadranskega morja, ob katerem se Krasa
dotikajo. Dolgost vseh Alp meri 1200 km, širokost pa
150—350 km. Ločijo se v zahodne in vzhodne.

2. Kras je nerazvito gorovje poleg jadranskega morja
po celini kakor po bližnjih otokih.

3. Apenini so razrasteni po vsem italskem polotoku
in na Siciliji; tik teh gora se dvigujeta ognjenika Vezuv
in Etna.

4. Karpati se vlečejo na lok od Dunave blizu Požuna
od ogerskej, moravskej in gališkej meji ter se širijo čez
vse Erdeljsko.

5. Heroinske gore so med srednjim Renom in Odro
po juznej in srednjej Nemčiji in po severo-zahodnej Avstriji
razpostavljene.

6. Jura stoji ob francosko-švajcarskej meji.

7. Frančozko hribovje pokriva del Francije, sega pa
tudi v Belgijo in Nemčijo.

8. Pireneji se vlečejo ob špansko-francozkej meji od
nosa de Creus do biskajskega zaliva.

9. Na balkanskem polotoku je najbolj znano pogorje
veliki in mali Balkan.

10. Britanske gore so raztresene po vsem otoku.

55

11. Skandinavsko hribovje pa polni zahodni del
ondašnjega polotoka.

12. Ural loči evropsko nižavo odvelike nižave sibirske.

Podnebje je v Evropi zelo različno. Cim bližji so

kraji severu, tem mrzleji so. Tudi vzhodni kraji so mrzleji
od zahodnih. Zahodni vetrovi prinašajo dež, vzhodni vzro-
kujejo suho vreme, južni gorkoto, severni pa mraz. Ker
Evropa med peterimi deli zemlje edina ne sega v vroči
pas, in ker je nje le majhen kos razpostrt čez mrzli pas,
zato nima posebno velike vročine, a tudi ne posebno
hudega mraza.

Ugodno podnebje je tudi storilo, da so evropski pre¬
bivalci hitro dospeli do višje izobraženosti, in da mala
Evropa tako rekoč zapoveduje drugim delom zemlje.

45. Evropske države.

I.

Po legi se evropske države razprostirajo ali po osredji,
na zahodu, severu, vzhodu ali pa na jugu. Sredi evropske
zemljine so razen naše avstrijansko-ogerske monarhije
razprostrte te le države: nemško cesarstvo, kneževina liech¬
tensteinska in republika švajcarska.

1. Nemško cesarstvo se sklada iz južnih in severnih
nemških držav in iz neposrednje državne dežele Alzacije
in Lotaringije; vse te so pod vodstvom pruskega kralja,
ki si je za se in za svoje potomce pridejal naslov nemškega
cesarja.

Južne nemške države so kraljestvi Bavarsko in Vir-
temberško, veliki vojvodini Badensko iti Hesensko. Imenitna
mesta na Bavarskem so: Munchen ob Izari, ima premnogo
krasnih poslopij, cerkev in gradov; Augsburg (bitva l. 955),
Regensburg, Pasov, Nurnberg, Speier i. dr.

56

Na Virtemberžkem je pomniti mesta: Stuttgart v lepe)
dolini z vinorejsko okolico, Tubingen, TJlm.

Glavno mesto velike vojvodine badenske je Karlsruhe;
pa tudi Mannheim, Heidelberg, Baden in Kostnice (Con-
stanz) so znana mesta. Na Hessenskem je poleg glavnega
mesta Darmstadt-a posebno pomenljiva Moguncija (Mainz).

Izmed severnih nemških držav je prusovsko kraljevstvo
najmogočnejše. Glavno mesto Prusije in Nemčije je Berlin
(čez 1 milijon lj.); druga večja mesta so: Stetin, Gdansko
(Danzig), Kraljevec (Konigsberg), Poznanj (Posen), Vra-
tislav (Breslau), Magdeburg, Kiel, Hannover, Kassel,
Frankfurt, Koln, Dusseldorf, Aachen, Koblenz, Trier.

K severnim nemškim državam spada tudi kraljestvo
saksonsko (Dresden  — Draždany, Leipzig  — Lipsko), velike
vojvodine Meklenburg, Oldenburg in Saški Weimar-Eisenach,
razen teh še 5 vojvodin, 7 kneževin in 3 svobodna mesta
(Bremen, Hamburg, Lubek).

V državnej deželi Alzaciji-Lotaringiji je pomniti
piesta Strassburg, Kolmar in Metz.

Na Nemškem se pečajo večinoma z zemljedelstvom.
Na jugu prekosi Virtemberško v kmetijstvu vse druge
dežele, ki se vendar z njim kaj pridno in umno pečajo.
V obče prideluje cesarstvo raznega žita veliko čez potrebo.
Hvale vredno je tudi sadjarstvo in vinstvo, zlasti ob Renu.

Živinoreja je skoro po vseh straneh prav imenitna;
posebno slovi nemško ovčarstvo. Kopanin je Nemčija silno
bogata; v obrtnem oziru pa jo prekose samo Angleži in
Francozje.

2. Liechtensteinska kneževina je med Svajco in
Vorarlberškim.

3. Svajcarska republika je najbolj gorata dežela
p Evropi; kajti  % njenega površja pokrivajo Alpe in
Jura. Po svojih goratih tleh je Svajca posebno pripravna

57

za živinorejo in planšarstvo. Po mestih cvete obrtnost.
Dežela se razdeljuje na 25 kantonov; najvišja oblast je
zavezno svetovalstvo. Večja mesta so: Dem, Basel, Zurich,
Geneva.

II.

Po zahodnej strani se nahajajo sledeče države:

1. Francozka republika. Francozje pridelujejo izvrstno
sadje in največ vina na vsej zemlji. Znano je svilnato
blago lijonsko in razno novomodno blago v Parizu; sploh
je francozka obrtnost za angležko najbolje razvita
v Evropi; v nekaterih izdelkih pa so Francozje prekosili
tudi Angleže. Mesta: Pariz (2 milijona Ij.) je središče
duševnega in materijalnega razvitka prelepe Francije;
Pouen (Ruan), Lille (Lili), Lyon, Marseille (Marzelj),
Nizza, Toulouse (Tulus), Bordeaux (Bordo). Na otoka
Korziki je Ajaccio (Ajaččo), rojstveni kraj Napoleona I.

2. Belgijsko kraljestvo ima mnogo železa in premoga;
izvrstna obrtnost daje dobre puške, najtanjšo platneni.no
in najboljše steklo. Glavno mesto je Bruselj; pomniti je
tudi: Gent, Ostende, Antvuerpen, Luttich in Namur.

3. Nizozemsko kraljestvo z velikim vojvodstvom luksem¬
burškim je najnižja dežela v Evropi, sem ter tja še pod
morsko gladino; zato jo je treba z jezovi braniti, da je
morje ne poplavi. Po vsej deželi je zemlja s prekopi pre-
prežena. Lesa skoro nima nič, zatorej rabijo šoto za kurjavo.
Skrbno obdelana dežela se ponaša z izvrstno živinorejo.
Haag je stolno, Amsterdam pa glavno mesto; Rotterdam,
Utrecht.

4. Veliko - britansko kraljestvo obsega dva velika
otoka.  — Veliko Britanijo in Irlandijo, pa več manjših
otokov. Nikjer v Evropi se ne pečajo tako pridno in
umno s kmetijstvom kakor tu; živinorejo pospešujejo
zlasti lepo zeleni travniki. Anglija ima neizmerne

58

zaklade najboljšega železa; še večja so ji ležišča izvrst¬
nega premoga. Angleži pa niso le prvi obrtniški, ampak
tudi prvi trgovski narod na svetu; njih ladje plavajo
po vseh morjih. Mesta: London (reci Londn) šteje
5,500.000 lj., t. j. več nego Štajersko, Koroško, Kranjsko,
Primorsko, Dalmatinsko, Salcburško in Tirolsko skupaj.
To največje mesto na zemlji je središče svetovnega trgovstva.
Liverpool (Livrpul) je drugo angležko tržišče; Manchester
(Menčester) je središče za izdelovanje bombaževine in
druge tkanine, Birmingham (Berminghem) pa izde¬
luje jeklene in medene stvari. Newcastl e (Njukesl)
ima. največje premogokope na zemlji. Edinburg, Dublin
(Dobim).

Na severu se prostira:

1. Dansko kraljestvo z glavnim mestom Kopenhagen ;
tej državi pripada razen drugih tudi otok Islandija, ki
je polna lednikov, ognjenikov in vrelih voda.

2. Zedinjeno švedsko i norveško kraljestvo (Skandinavija).
Skandinavci se bavijo s poljedelstvom, ribstvom in rudarstvom.
Stockholm je na 10 otokih sezidano glavno mesto; v Nor-
v egi ji je Kristijcvnija, Bergen (kjer močno love polenovke)
in Hammerfest, najbolj proti severu pomaknem kupčijsko
pristanišče.

V vzhodnem delu Evrope se širi:

1. Rusko cesarstvo.

Severni deli ruske nižave so večji del leta pod snegom ;
na jugu in v sredini je izvrstna zemlja za pšenico. Južna
ruska ravnina, ki je spomladi in jeseni podobna neizmer¬
nim travnikom, je po letu suha; po zimi pa mete po
njej burja s snegom. Rusija je prebogata raznih kovin;
a obrt se še le razvija. Zato je žito in živina Rusom
skoro edino bogastvo.

59

Petrograd (700.000 Ij.) je najnovejše stolno mesto
v Evropi: Moskva je bila pred l. 1703. glavno mesto ;

Varšava ima precej živahno kupčijo. Kijev, najstarejše
rusko mesto; Nižnji Novgorod je imenitno tržišče ter ima
največji semenj na svetu. O sv. Petru in Pavlu se tu
shaja nad 300.000 Ij. iz dveh delov zemlje. Odesa, naj¬
imenitnejše tržišče ob črnem morji.

Na jugu Evrope štejemo te le države:

1. Pumunsko kraljestvo, ki je bogato žita, goved in
konj. Najimenitnejši mesti ste mu Bukarešt in Jaš.

2. Srbsko kraljestvo: Belgrad, Kragujevec, Niš.

3. Bolgarska kneževina: Sredec (Sojia), Trnovo.

4. Turško cesarstvo. Turčija ima najboljši tobak
v Evropi, suho grozdičje, smokve in dosti rož za pride¬
lovanje rožnega olja. Turški vladar se zove sultan ali
padiša. Glavno mesto Carigrad (Constantinopol) ima pre¬
lepo lego.

5. Grško kraljestvo z glavnim mestom Atene, kjer so
še zdaj imenitna poslopja, pa tudi razvaline iz starega
veka. Kerf na istoimnem otoku.

6. Črnogorska kneževina, kjer je Cetinje glavni kraj.

7. Italijansko kraljestvo. Laško ima milo podnebje;
v nekaterih krajih pa je nezdrav zrak, ki mrzlico
vzrokuje. Na južnem Italijanskem so pogosto pogubni
potresi. Največji zaslužek daje Lahom sviloreja. Dežela
slovi po izdelkih umetnosti, po stavbarstvu, kipih in
podobah; zaradi tega potuje mnogo umetnikov na
Italijansko. Glavno mesto je „večni“ Rim s slavno cerkvijo
sv. Petra. Pomniti gre tudi: Genova (Genua), Milan,
Benetke, Napolj v prelepem kraji ob zalivu napolitanskem,
Palermo, največje mesto sicilsko.

8. Republika San Marino je nekaj večja od

9. Kneževine Monako, ki meri komaj 15 km 2 .

60

10. Špansko kraljestvo ima neizmerne zaklade razne
soli ter prideluje največ živega srebra v Evropi. Ob južnem
pomor ji rasto izvrstna vina; imenitne so tudi črede pleme¬
nitih ovac (merino). Madrid je glavno mesto; razen njega
so važna: Toledo, Barcelona, Malaga.

11.  Republika Andora.

12. Portugalsko kraljestvo z glavnim mestom Lizbono;
Oporto ima veliko živinsko kupčijo.

Primerjava avstrijansko-ogerske monarhije z največjimi
evropskimi državami glede prostranosti in prebivalstva.

46. Severno ledeno morje

je med raznimi oceani najmanjše in med vsemi tudi najbolj
zaprto. Po nekod je popolnoma zamrzneno; celo o poletnem
času plavajo iz njega velikanski tedniki proti ravniku, čestokrat
do  55° severne širjave. Tu se vidijo stalni in tudi plavajoči
otoki iz ledu, ki merijo krog in krog več sto kilometrov; tam
plavajo orjaški tedniki, katere človeško oko od daleč rado
primerja z raznimi Človeškimi in živalskimi glavami i. t. d. Gorje
ladji, ako se je izgubila med plavajoče tednike, gorje ji tudi ,

Gl

ako se je oklene led, da ne more z mesta. Tod se vozi na
ledenih pločah leli medved ali pa plavajoč zalezuje tulnje.

Tudi v te žalostne kraje, koder narašča mraz pogostoma
do 40. stopinje, prodrl je človek. Zdaj je iskal svojega dobička,
loveč kite, slanike i. t. d., zdaj pa je hotel razjasniti ondotne
zemljepisne razmere. Ni se strašil največjih nevarnosti. Strašna
smrt in najbritkejše tuge raznih mornarjev niso strašile pogumnih
mož, da ne bi svetu in znanosti odkrili onih ledenih krajev.

Kakor mnogi popred, podala sta se tudi Avstrijanca
Payer in Weyprecht s svojimi neustrašnimi spremljevalci
l. 1872. — 1874. v to ledeno pustinjo. Boreč se z vsemi nezgodami
sta zapustivši svojo ladjo „Tegetthoff u  po saneh približala se
tečaju do 82.5 0  ter našla obširno, a pusto zemljo, katero sta
presvetlemu cesarju na čast imenovala Franc Jožefovo deželo.

47. Vezuv zasuje mesti Herkulanum in

Pompeje.

Herkulanum in Pompeji ste bile rimski mesti, kateri je
z razvalinami v vojni razrušenega mesta Stabiae vred o prvem
znanem bljuvanji ognjemetni Vezuv nekaj z gorečo lavo zasul,
nekaj pa s pepelom in ognjeniško žlindro zametel.

Obnožje in obočje Vezuvu krije rodovnitno polje in vino¬
gradi, ki dajejo najboljša vina; na temenu in zlasti ob žrelu
ima pa grozovito puščavo črnega kamenja in žlindre, katerej
puhti iz razpok gorka, kisla in žeplena para. Tla so ondi
krušna, noben korak ni stanoviten.

Do l. 79. po Kr. je imel Vezuvov vrh nekoliko drugačo
podobo: bil je namreč brž ko ne zarastena ravan, na katerej
so črede nahajale bujno pašo. Kaznovanega zdanjega vrha
takrat še ni bilo; le črno, razjedeno kamenje je kazalo, da je
tu nekdaj podzemljski ogenj razsajal; sploh so menili tačas, da
je Vezuv že ugasnen ognjenik, ki nima več poliva v sebi. Kar
napoči 24. dan avgusta imenovanega leta, in poguba zadene
vso okolico od vrh gore do morja. Ze nekoliko dni poprej se je
silno potresala zemlja', a prebivalci, navajeni takih prikazni,

62

niso se zmenili za to. Brez skrbi so se bili podali Pompejani
v amfiteater gledat krvavih iger, kar se začne popoldne strašen
oblak iz Vezuva valiti in po zraku razprostirati, zdaj ognjen,
zdaj temen, zdaj pisan. Ta oblak ni bil druzega, nego pepel in
drobljanci zemlje, ki jih je z nova vžgan ognjenik do neizmerne
višave bruhnil. Zraven se je pa slišal podzemljski ropot,
podoben najstrašnejšemu gromu; zemlja se je potresala, in iz
vrha je švigal plamen na več krajih. Za tem se je ta ognjeniški
pepel po zraku tako namnožil, da je solnce zakril, in da je
vso okolico pokrila gosta tema, bolj črna ko po noči, kadar
gosti oblaki luno in zvezde zakrijejo. Nobena lučca na nebu ni
svetila; le strašen plamen; švigajoč iz gorečega vrhunca,
razsvetljeval je nekoliko to grozno temo; pepel se je vsipal na
zemljo, kmalu potem kamenje. Ljudje iščejo zdaj rešitve, kakor
vsakdo more: mnogo jih beži nu ladje, a morje premetuje silen
vihar, in voda je odstopila od brega; drugi lete na polje,
a komaj se morejo na nogah vzdržati pri silnem potresu. V tej
gneči ni slišati ničesa, nego javkanje otrok, plakanje žensk in
klicanje možkih, ki iščejo tu svojih otročičev in žena, tam svojih
staršev. Ker nikoga ni bilo moč videti, spoznavali so se le
po glasu.

Tako je trpelo tri groze polne dni. Ko je četrti dan jel
pepel redkeji prihajati , je ko solnce zopet posijalo na ta poprej
tako prijetni kraj: obsijalo je neizmerno plast pepela! Tri
mesta so bila izginila s površja Zemljinega, zakopavši se v Črni
grob za več ko poldrugi tisoč let. Na Herkulanu stoji deloma
novo mesto Besina, Pompeji se pa zopet odkopujejo. Našli so
v njih ulice in hiše, gledališča, prodajalnice i. t. d. Zanimljivo
je, da so našli pri nekem pekarji prašiča ki se je ravno pekel
v peči, a pri nekem pisarji lesena peresa in nož, s katerim
jih je rezal. Po zasutih ulicah se še dandanes pozna kolovoz,
po katerem so vozovi tekli.

Vezuv je od istega časa, ko je zasul Herkulanum in
Pompeje, še večkrat metal ogenj iz svojih nedrij. Lava, ki se
razlije iz vulkanov, ohladi se in strdi, a to najprej na površini,
ter se potem zelo počasi strjuje tudi od znotraj. Tako je lava

iz Vezuva, katero je izmetal l. 1858, po 6 letih bila še zmerom
toliko gorka, da so si ondotni vinogradniki v njegovih raz-
'poklinah brez kakega ognja kuhali južino.

V Evropi so razen Vezuva znameniti še ognjeniki: Etna
v Siciliji, Stromboli (liparski otoki), Santorino na istoimnem
grškem otoku in Hekla na Islandiji. Mnogo pa jih je po drugih
delih sveta.

Vulkani, ki poleg vrelih in toplih vrelcev pričujejo, da je
gorkota v notranjih delih naše zemlje mnogo večja nego li blizu
površine, so povod zemeljskim potresom. Potresi pa nastajajo
tudi po takih krajih, koder ni nobenih ognjenikov, ker se ruši
in razpada zemlja, katero je izpodjedla podzemeljska voda.

48. Azija.

Azija je starodavna zibelj človeškega rodu in sveta
domovina njegove omike. Ker je od Evrope proti vzhodu
razpeta, imenuje se navadno vzhodna ali jutranja dežela.

Azija se na severu razteguje do ledenega morja in
na jugu do ravnika; zaradi tega so tam najmrzlejši in
najgorkejši, najrodovitnejši in najbolj pusti kraji. Severna
Azija je žalostna puščava. Srednja Azija ima najvišje
gore, izmed katerih ima Himalaja nad 8000 m visoke
vršace, in neizrekljivo velike puščave in pustinje. Vse
drugače je v južnej Aziji. Tu ne rodi zemlja le sadežev
kakor v južnej Evropi, marveč vse, kar more človeško srce
razveseliti. Raztezajo se vedno zeleni gozdi, v katerih ra¬
stejo velikanska drevesa; tu rastejo palmova drevesa, cimet,
bombaž, čajevec, kakovec, cukrov trst, riž, najboljša zdravila
in barvila.

Razen navadnih rudnin nahaja se v Indiji tudi
demant in v Uralu zlato, platina in srebro. Zelo različno
je tu tudi živalstvo. V Aziji so vse evropske divje in
udomačene živali. Po rodovitnih ravninah se pasejo veli-

64

kanski sloni: v gostem bičev ji pri rekah pa preže tigri
in levi na svoj plen; po vodah brodi krokodil, v močvirjih
živi neukreten nosorog, po gozdih so razne kače; opice in
ptiči z najkrasnejšim perjem skačejo po drevji, in njih
čudni glasovi razlegajo se po zraku. Po puščavah pa je
vse tiho in mrtvo. Onod, koder so pota, vidijo se včasih
otovorjeni velblodi; po pustinjah je pa le spomladi, in ko
trava raste, polno živalskih čred. Po visokih poljanah so
divji osli, brzonoge gazele in močni bivoli. Po divjih pla¬
ninah živi pižmar (mošus).

Azija, kije  4*1% krat tolika ko Evropa, šteje 830
milijonov ljudi. Ti se, ne glede na primeroma zelo malo
število zamorcev v Arabiji, dele na tri plemena, namreč:
na kavkaško, mongolsko in malajsko.

Kavkaško pleme je razširjeno čez jugozahodno Azijo,
mongolsko po vzhodnej, osrednjej in severnej Aziji, malajsko
pa čez jugovzhodno Azijo.

V Aziji imajo obširna posestva Rusi (Sibirijo),
Angleži (Indijo), Nizozemci, Spanci in Turki; Kitajsko,
Japonsko, Perzijsko in še nekatere so samostalne clrzave.

Največja mesta v Aziji so: Kanton, Peking, (vsako
nad milijon prebivalcev) na Kitajskem, Kalkuta in Bom-
bag (Bombe) v Indiji. Razen teh je pomniti: Tokio na
Japonskem, Irkutsk v Sibiriji, Teheran v Perziji, Smirna
v Malej Aziji.

49. Arabija.

Arabija je velik polotok med arabskim in perzijskim
morjem. Ves polotok je okoli 1000 do 1300 metrov visoka
planjava, zelo podobna puščobnej bližnjej Afriki. Ob morskej
bregovini se nahajajo gore in doline, ki so deloma zelo prijetne
in rodovitne. Osrednja planjava, ki se Nedzd imenuje, do
dandanes je le malo znana, Po večjem je Arabija peščena

(35

puščava, katere velik kos spada v znani brezdeževni pas na
zemlji. Velikih rek Arabija nima nobene, še malih brežnic in
pustinjskih rek je le malo. Podnebje je zelo vroče in suho, samo
na višjih planjavah se sapa po noči zelo ohladi. Turška
Arabija (lledžas in Jemen) obsega sinajski polotok in zahodno
stran arabskega polotoka ob arabskem zalivu. Sinajski polotok
je po večjem skalovit in puščoben, sueški in akabski zaliv ga
oblivata. Sinaj in Horeb ste znani gori na. južnem oglu. Akaba
je mesto v severnem kotu arabskega zaliva, lledžas in Jemen
ste najlepši in najrodovitnejši arabski pokrajini; posebno slovi
Jemen po svojih obilih pridelkih daleč po svetu, zato se mu
pravi tudi r srečna Arabija“. V Jemenu, zlasti v primorskej
ravnini Tehami, raste najboljša kava.

Meka je rojstveni kraj Mohameda in versko središče
mohamedansko. To mesto stoji v širokej, pustej in peščenej
dolini ter ima veliko mošejo z 19 vrati in 7 minareti, v sredi
s stolpovi ograjenega dvorišča stoji Kaba ali sveta hiša, ki jo
je menda Abraham sezidal. V njej je shranjen črni kamen,
k kateremu vsi Mohamedani vsaj enkrat v življenji potovati
morajo. Blizu Kobe je sveti vodnjak Zemzen■ Večkrat je po
deset tisoč romarjev zbranih v tem njihovem svetem kraji.

Zemlja, koder koli je primerno namočena, daje obilo raznih
pridelkov: dateljnov, kave, raznih dišav, bombaža, južnega sadja
i. t. d. Arabci rede najlepše konje, velblode, osle, mezge in druge
živali. Dragih kovin nimajo in tudi drugih kopanin malo.

Arabski prebivalci so ali poljedelci („felahi“), meščani
(„hadezi“), ali pa pastirji („beduini“).

Beduini, „otroci puščave,' 1  imenujejo se vsi pastirski
razrodi, ki s svojimi čredami sem ter tja prehajajo po osrednjej
puščavi. Velblod, dolga arabska puška, samokresi in šator so
beduinu največje bogastvo. Velblod mu je najdražja stvar. On
ga preskrbuje z vsem, celo njegovo stanovanje nosi za njim po
puščavi. Kadar ga tare lakota, služi mu velblodovo mleko
v živež, blato v kurjavo, žejo pa si gasi z mlakužno vodo,
ki jo nosi seboj v mehu. Pekoče solnce in vroči pesek ga ne
nadlegujeta toliko, saj ju je navajen od mladih nog. Največ

Četrto berilo. 5

— 66  —

mu prizadene vrtinec, kadar začne sukati in odnašati pesek
po puščavi.

Najlepši prizor v puščavi se prikaže proti večeru. Nebo
bolj in bolj rudeči in čarobno obseva široko plan. Sredi neiz¬
merne pustinje stoji beduin s svojim velblodom, kakor mornar
na ladji sredi neobzornega morja. Svojo preprogo pogrne po
tleh ter poklekne na njo na pol sede, obrnen proti Meki, ter
opravlja večerno molitev. Njegova zagorela lica obseva svetloba
zadnjih solnčnih žarkov; zraven njega pa stoji velblod s po¬
vzdignem glavo,  — ne gane se, kakor bi poslušal molitev svojega
gospoda. Nebo otemneva; kolikor bolj se približuje noč, tem
krasnejši je prizor. Vidi se, kakor bi solnce v zemljo lezlo.
Nastane večerni hlad. Beduin je opravil molitev, pokrmil
z revno pičo velbloda. Zdaj se ideže k počitku. Trdi pesek mu
je postelj, nebo s svetlimi zvezdami streha, velblod pa nočni
tovariš. Bleda luna priplava na nebo in obseva planoto, ta se
vsak pesek leskeče, kakor bi bila puščava posuta z biserji.

30. Kitajsko in Kitajci.

Kitajsko je ena izmed najstarejših držav na svetu in je
15krat večje od Avstrije: ljudi pa šteje skoro  ‘V? vseh azijskih
prebivalcev.

Kitajsko, ki mu pa Kitajci pravijo „nebeško kraljestvo",
je neomejeno samovladarstvo, ki se ne podeduje po dedinskej
pravici; kitajski cesar, sin nebeški, samovoljno določuje svojega
naslednika. Cesar skrbi za vse, za potrebno in nepotrebno, za
veliko in malo. Ukaže celo, kateri dan se mora zimska obleka
zameniti s pomladansko, pomladanska s poletno.

Kitajci so zelo varčni in premišljeni; niti pedi zemlje ne
puščajo neobdelane; celo na gole hribe in sive skale nanosijo
prsti, ki jim rodi žita in zelenjadi. Polje obdelujejo tako pridno,
kakor pri nas vrtove. A ne samo pridno, tudi zelo umno se
pečajo Kitajci s poljedelstvom. Popotniki in tujci občudujejo
zlasti njih veliko skrb za gnoj. Glavni pridelek kitajskega

67

kmetijstva je riž; kadar pa je slaba letina, umre mnogo
prebivalcev te preljudnate dežele.

Kitajci pijo samo čaj; zato je čajevec kaj imenitna rastlina
za to ljudstvo. Mnogo čaja se izvozi v tuje dežele in sicer ali
po morji ali po kopnem. Veliko dobička daje Kitajcem tudi
sviloreja, s katero se. tam peča, sleharen kmetovalec. Cesarica
sama ji je pokroviteljica, kakor je cesar pospeševalec poljedelstva.

Skoro vsak Kitajec zna brati, pisati in računiti, kar je
tem bolj pomenljivo, če pomislimo, da prebiva v tem cesarstvu
tretjina vsega človeštva. Vse življenje beli si Kitajec glavo, uči
se im dela preizkušnje; kajti le učenost mu pomaga do višjih
služeb.

Ker Kitajcem pogosto hrane in živeža izmanjka, ker jim
lastna domovina pretesna prihaja, zato se vedno izseljujejo
v tuje dežele, zlasti v Ameriko.

Doma in na tujem ostane Kitajec zvest svojim šegam,
zaničujoč vse, kar se ne vjema ž njimi. Kitajec je povsod mirna
in krotka duša; točno posluša postavo. Nepokorni otroci se na
Kitajskem s smrtjo kaznujejo.

Kitajec ima žolto polt in potlačeno glavo, nizko čelo, velike
zgornje čeljusti, male zelo udrte oči, široka usta, gladke,
strumenaste lase, ki mu od temena vise v dolgej kiti.

51. Afrika.

Afriko od vseh strani morje obliva; bila bi popolnem
velikansk otok, ko bi je na severo-vzhodnem oglu 120 km
široko sueško medmorje ne vezalo z Azijo; a tudi prek
tega zdaj drži globok prekop, po katerem velike morske
ladje prehajajo iz enega morja v drugo.

Afrika je najtoplejši del zemlje. V puščavi Sahari
je po letu po dnevi presilna vročina; pesek razgreje se
tako, da bi lahko jajca na trdo v njem kuhal. Potniki
pravijo: „Tu je zemlja ogenj, veter pa plamen. Po
podnebnih razmerah, zlasti pa dežji in reških povodnjih

5 *

68

ravna se tudi rastlinje. Poleg suhih in golih puščav naha¬
jajo se velike travnate planote, bogato polje in gosti pra-
gozdi. V Afriki rastejo roznovrstne palme, izmed katerih
ste dateljnova in kokosova palma najimenitnejši za afriške
prebivalce. Tu raste tudi opični kruhovec, pravi velikan
med drevjem. Poleg raznih drugih rastlin rastejo tu tudi
jušne koristne rastline.

Tu žive lev in druge velikanske živali. Nahajajo se
tu razne opice, raznovrstni ptiči, papiga, brzonogi noj,
udomačen velblod, požrešni krokodil, povodni konj, dolgo-
vrata žirafa, hijena, zebra, antilopa.

Po gozdih so najmočnejše dišave, najbolj tečne sladčice
in najboljši barvni les; v gorah nahaja se najčistejše zlato.

Afrika, ki je 3krat tolika ko Evropa, šteje le 200
milijonov ljudi, kateri se po večjem zamorskega ali etiopskega
plemena.

Tudi Afrika razpada na mnogo ali samosvojih ali
pa Evropejcem podvrženih držav. Zgodovinsko najimenit¬
nejša dežela je Egipet; po njej teče velikanski Nil, ki
vsako leto stopa čez svoje bregove ter s svojo mastno vodo
namaka vso zemljo. Najimenitnejši mesti egiptovski ste
Kairo in Aleksandrija.

52. Sahara.

Karavana se počasi pomika po peščenih, razbeljenih
saharskih tleh. Poldne je. Solnce na jekleno-višnjevem nebu
navpik stoji ter prehudo pripeka na ljudi in živali. Beduini
so se bolj zavili v svoje plašče, tako da se jim izpod njih
leskečejo le črne oči; sključeni sede na svojih velblodih. Drske-
tanje peska, ki drsi živalim pod nogami, v neizmernej, žarečej
daljavi je edini glas, ki se ušesu glasi kakor šumenje daljnega
slapa. Zastonj se ozira oko po sledu kakovega življenja. Tu ni
videti niti drevesa niti grma, še celo bilke ne.

69

Karavana gine žeje; kajti izpraznjeni so že vodni mehovi.
Ako hi z viharjem prišel črn oblak in blisk odprl nebu zatvor-
nice, prineslo bi zevajočim okrepčalo; oroslanovo tuljenje bilo
bi jim ljubo, vsaj bi jim naznanjalo zaželeno oazo.

Kar se v zraku prikaže temna proga. Mašalah! Zračno
zrcalovanje! Reka, morje podi svoje valove; tanka debla se
vzdigajo in omajajo svoje vrhove; zidovi z vihrajočimi zasta¬
vami, mirne kobile, solnčni vrtovi  — vse, kar koli si domišljuje
človek, vse je ondi razprostrto in visi v zraku. Gorje popotniku,
ki gre za vabilno to prikaznijo! Vedno umikajoč privabila bi
ga čedalje bližje k smrtnemu kraljestvu, od koder se bi ne
mogel vrnoti. Karavana odmolivši tiho molitev pomika se dalje
brez poguma, brez nade.

Čedalje nestrpljivejša je žeja! Sem ter tja kak velblod
zadnje straže strahobno tuli, opoteka se in trese. Moč mu po¬
jema. Svest si svoje osode vleže se na pesek, mirno smrti
pričakujoč.

Pa tudi marsikateri človek obnemaga. Potegne si plašč
čez glavo, obrne obraz proti Meki ter si tako Bogu udan po¬
stelje posteljo za spanje, v katerem mu še le po preslanih dolgih
mukah smrt zatisne oči. Tako v puščavi mrjo.  — V kratkih
dneh pa se vzdigne veter ter posuje mrliča s peskom, ki ga
nov vrtinec zopet odnese. Karavana pa morebiti srečno dospe
do kake zelenice, kjer se okrepča, ako je vroči samum ne zasuje,
ako ne zgreši pravega pota, ali če je roparski narodje ne
napadejo.

Navzlic tem in enakim nevarnostim, ki prete človeku
v Sahari, tej največjej puščaoi na zemlji, vendar že od staro¬
davnih časov hodijo velikanske kupeijske in romrske karavane
po tistih potih prek puščave od severa proti jugu, od vzhoda
proti zahodu.

53. Slike iz jutrovih dežel.

Bilo je 18. avgusta l. 1873; ležali smo  — tako pripo¬
veduje Anton Ukmar  — s tedanjo največjo avstrijansko ladjo

70

oklopnico „Lisso“ (Visom) pred, tržaškim pristaniščem ter
slavili z gromom velikanskih topov rojstveni praznik našega
najvišjega vojnega poveljnika, presvetlega cesarja Franca
Jožefa I, ko nam dojde nenadoma telegrafično povelje, pripra¬
viti se na daljno potovanje po širnem morji. To povelje smo
vzprejeli z veliko radostjo; kajti izpolnila še nam ho vendar
enkrat srčna želja, ogledati si nekoliko tudi tuja morja, tuje
dežele in do zdaj še nepoznana mesta.

Prva in glavna stvar je bila, preskrbeti blagajnico z zlatom
ter vkrcati vsakovrstnega živeža in pa premoga za tri mesece,
da vsaj za toliko časa ni treba trositi novcev po inozemskem
za veliko dražje in čestokrat veliko slabejše blago. Zapustili
smo tržaško pristanišče dne 24. avgusta ter odpluli doli po
jadranskem morji.

Dolga pot je, preorati vso Adrijo od severa do juga,
preplavati joniško m,or je, kr enoti okoli Grecije med kikladske
otoke in čez egejsko morje do smirenskega zaliva. Vozili smo se
pa celih deset dolgočasnih dni, v katerih včasih oko ni moglo
Zazreti okoli sebe ničesar, nego neizmerno morsko planjavo in
sem ter tja svetlobela jadra Samotne ladje, katera je kakor mi
borila se s penečimi valovi, da bi prej dospela do zaželenega,
smotra .

Dne 3. septembra ob 5tih zjutraj se prebudim in odidem
na krov, da bi ne zamudil zanimljivega vhoda v smirensko
pristanišče. Rumeno solnce je bilo začelo dvigati se izza malo¬
azijskih hribov ter čarobno zlati visoke gore na južnej strani
smirenskega zaliva; morske obale so preprežene z vilami in
slikovitimi vasicami, skritimi med zelenimi vinogradi, med
visokimi cipresami in sivozelenimi oljkami, da se oko gledalčevo
kar ne more ločiti od te prirodine lepote. Kmalu se nam pri¬
kaže na obnožji malo-azijskih gora obris Smirne, najvažnejšega
trgovskega mesta v vsej Levanti.

Smirna, glavno mesto pašalika istega imena, dviguje se
amfteatralno po precej visokem hribu. Na njegovem vznožji se
razlegajo turška pokopališča s tužnokrasnimi, proti nebu kipe¬
čimi cipresami. Takoj na obrežji zapazimo skozi visoke jadrnike

71

trgovinskih ladij na levici velikansko in jako lepo sezidano
vojašnico in mnogobrojne mošeje s krasnimi minareti, na desnej
strani pa evropski oddelek mesta, ki se že od daleč odlikuje
od turškega po svojih belih, kamenitih poslopjih. Tukaj se naha¬
jajo vsaj čedne in ravne ulice, v turškem mestu pa,  — no,
mislimo si, da je prijel nekdo dobro pest lesenih bajt ter vrgel
jih tja na kup gnoja, da so ostale, kakor so padle; tak vtis
dela turško mesto na tujca,  — vsaj na prvi pogled. Kakoršna
so stanovanja, takšni so tudi prebivalci: kakor bi jih bil veter
skupaj pripodil od vseh štirih strani sveta. Narodni domači
Turki z rudeeim fesom ali zelenim turbanom na glavi, visoki
beloobturbani Perzijanci, temnorujavi Arabci, umazani zamorci
in prekanjeni španski Židovi, kateri so se razširili po vseh
jutrovih deželah: to je zmes, katera se nahaja po turškem mestu.
Grkov vidiš mnogokrat, Frankov le malo v teh odljudnih mestnih
krajih.  — Sredi tega labirinta leži velikanski bazar, kjer so
nakupičeni zakladi iz vseh jutrovih dežel in kjer lahko opazu¬
jemo pravo življenje in gibanje. Tukaj v tem kotu razprostira
Perzijanec svoje dragocene tapete in orožje, tam zopet Arabec
ponuja lepo dišečega rožnega olja; tukaj vabi pravi moslim,
z vednim čibukom V ustih, na svoje krasno barvane šarenice,
tam oni ponuja vonjavi turški duhan; ta ti sili znamenitih
smirenskih smokev in datul, dni sladkega rahatlaka in halva;
tukaj ponuja španski Žid prave turške fese, tam oni zopet
arabske vonjave, vsakovrstne dragocenosti in sladkarije. Vsak
meri na tujca, katerega spozna kot tacega že od daleč, v nadi,
da se bo dalo kaj prislužiti pri njem.  — Zunaj mesta se
razprostira, krasna dolina, kakor je ni kmalu več na svetu.
Tukaj je vse zeleno in z mnogobrojnim cvetjem prepredeno.
Maranče in limone dosegajo tukaj velikost naših navadnih
dreves; nahajajo se cvetoče aloe, visoke po  7  metrov in čez.
Vasica Narlikioj je skrita v pravem pomenu besede v goščavi
krasno cvetočih granatov; vsakovrstnega sadja, posebno grozdja
— in kacega! je toliko, da ga vsak lahko trže brez dovoljenja.
A pri vsem tem se vidi malo življenja, kajti sela so jako redka.
Ta krasni mir motijo samo zvonci karavanskih velblodov, kateri

- 72 —

'počasi drug za drugim koraJcaje preskrbujejo Smirno a jutrov-
skimi dragocenostimi.

Dne 19. septembra dopoldne prikaže se nam nizko obrežje
afrikansko pri Port-Saidu. Sueški prekop! Dežela faraonska!
Starodavne piramide! Ogledat si teh znamenitosti, zbere se nas
deset ter se napotimo na francozkem parobrodu po prekopu do
mesta Isma/ilia. Tu se usedemo na priprosto egiptovsko železnico,
katera nas vozi nekoliko časa po prav prijaznih krajih; a
kmalu izgine zelenje, in kakor bi mignol, vidimo se v neizmernej
peščenej puščavi, katera se razteza do rodovitnih Nilovih nižav.
Pozno na večer dospemo v egiptovsko stolico Kairo.

Zjutraj na vse zgodaj nam pripelje strežaj vsakemu svojega
velbloda in voditelja. Urno splezamo tem za nas nenavadnim
živalim na hrbet  — in hajdi iz mesta čez veličastni Nil proti
zahodu. Naš smoter so bile znamenite piramide blizu majhnega,
umazanega mesta Gize. Ne daleč za tem mestom se nam prika¬
žejo obrisi teh velikanskih čudes staroveŠkega sveta. Cim bolj
se jim bližamo, tem višje rasto iz tal; ko dospemo do obnožja
njihovega, prime nas strah in groza, d,a smo kar strmeli in
molče občudovali te velikanske stavbe.

Egipto vskih piramid, je danes še 67; vsaka je bila kra¬
ljeva gomila. Ze 2000 let pr. Kr. so si egiptovski vladarji
izvolili svoja pokopališča pri mestu Gize  — na meji med
rodovitno zemljo in puščavo  — ter so si zidali velikanske
gomile, katere bodo občudovali za nami še pozni narodje. Naj-
veČja je Keopsova, ki meri na visokost 150 m in ima 240  m 2
v podstavi. Herodot, slavni grški zgodovinopisec starega veka,
pripoveduje, da je kralj Keops 30 let zidal to svojo velikansko
gomilo in potreboval za to delo ves ta čas vsak dan po 370.000
zidarjev.

Odločimo se, splezati na najvišjo piramido. Po dolgem in
trudapolnem plezanji dospemo vendar s pripomočjo svojih
voditeljev na vrh, kjer se nam odpre veličasten razgled: vse
druge piramide so stale pod nami; proti zahodu se je videla
libiška puščava, proti vzhodu pa rodovitna Nilova dolina, ki
jo, srebmej niti podobna, preprega veličastna reka Nil. Daleč

73

tam na obnožji pogorja Mokotam se razprostira stolišče Kairo
s svojimi svetlimi mošejami, dalje proti severu in tudi proti
jugu pa se vidijo neizmerne, tu rodovitne, tam nerodovitne
planjave.

V najhujšej vročini,  — kajti afrikansko solnce je pripe¬
kalo, da nam je lil pot čez obraz  — vrnemo se proti Kairi.
Komaj dospemo v daljna predmestja, ko zatone solnce, in
v kratkem nastane črna noč. Tukaj namreč ne poznajo niti
jutranjega, niti večernega mraka: solnce zajde, in svetle zvezde
se prikažejo na skoro vedno jasnem, nebu.

54. Amerika.

Amerika je na vseh straneh z morjem obdan del sveta
na zahodnej polkrogli, na tistej polovici zemlje, katera je
staremu svetu nasproti.

Amerika je 4krat tolika ko Evropa in šteje okoli
86 milijonov ljudi.

Veliki zaliv atlantskega morja, ki nekako v sredi
zemljo stiska in deli na dva dela, imenuje se od bližnje
dežele mehikanski zaliv. Kar je sveta temu zalivu na jugu,
imenuje se južna Amerika, kar ga je na severu, pa severna
Amerika. Oba ta dela veže medmorje panamsko; otoki
v mehikanskem zalivu se imenujejo zahodna Indija.

Amerika je zelo gorata. Poglavitno pogorje so kordil-
jerske gore, ki se raztegujejo na zahodnej strani od juga
proti severu.

Noben del sveta nima tako velikih rek, kakor Amerika.
Peka sv. Lavrencija in Misisipi v severnej Ameriki ste pri
izlivu enaki malemu morju. Največje porečje na zemlji
ima amazonski veletok. Ta teče po 900 km med gorami,
v velikansko nižavo stopivši je še 4800 km od morja. Silno
počasi se vali prek ravnine ter se izliva na ravniku v dveh
širokih panogah v morje.

74

Ker se Amerika prav daleč od juga na sever razteguje,
ima tudi podnebje zelo različno.

Pri toliko različnem podnebji ima Amerika vec.pri-
rodnin kakor drugi deli sveta in tudi takih, ki so samo
njej lastne. Rastlinstvo je veličastnejše kakor drugod; ni je
trave tako velike, kakor je po amerikanskih travnih pustinjah.
Velikanski gozdi v Ameriki, ki napravljajo neprehodno
goščavo, nimajo enacega na zemlji.

V Ameriki ni tako silovitih živali, kakor v starem
svetu, in amerikanske zveri niso tako divje in strašne,
kakor so v Aziji in Afriki. V Braziliji niso nič menj
lepi ptiči raznih vrst, kakor v južnej Aziji. Po neizmernih
višinah kordiljerskih gora plava kondor, najvecja ujeda
(ptica) na svetu. Dvoživk je v Ameriki veliko, toda te kakor
tudi kače in želve so manjše od onih v Aziji; a žuželke,
posebno metulji v lepoti in barveni krasoti prekose one
starega sveta.

Prebogata je Amerika raznih kopanin. Izmed dragih
kovin dobiva se mnogo zlata in srebra in živega srebra;
silo veliko je svinca, cinka in bakra. Nepotekljiva so ležišča
železne rude in premoga. Zedinjene države zdaj ves svet
zakladajo s petrolejem. Preobilo imajo kuhinjske soli, solitra,
žepla, galuna, mramorja, sadre i. t. d.

Ko so Evropci Ameriko našli, prebivali so tam ljudje
enake rasti in sploh rudeče barve. Največji del teh prvotnih
prebivalcev bili so divjaki; nekateri pa so bili že bolj
omikani ter so živeli v državah. Najbolj znameniti državi
ste bili Mehika in Peru.

Španci prišedši v te kraje so prvotnim prebivalcem
pobrali zlato in srebro ter vrh tega še tako neusmiljeno
ž njimi ravnali, da so ali odmrli, ali so se odmaknili
v oddaljene kraje, kjer počasi odmirajo.

75

Za prvimi španskimi naselbinami prišle so še druge
iz zahodnih primorskih dežel v Evropo. Evropci so zaceli
tudi neusmiljeno kupčijo s sužnji. Nakupovali so zamorcev
v Afriki in so jih prepeljavali v Ameriko, da so tam
opravljali najtežja dela. Po tej poti prišlo je v ta del zemlje
veliko zamorcev, in ker so se tudi Evropci tu sem nase¬
ljevali, so zdaj prebivalci v Ameriki zelo različni. V pri¬
morskih deželah na dalje proti severu in po otokih severo-
ledenega morja žive Eskimovci.

Največja mesta v severnej Ameriki so: New-York

(Nju-York), Filadelfia, Chicago (Cikego), St. Louis (Sen
Lui) in Mehiko; v južne j: Rio de Janeiro, Buenos Aires,
Santjago in Lima.

55. Živalsko življenje po stepi južno-
amerikanskej.

Kadar se pod navpičnimi žarki prevročega solnca, ki se
ne skriva nikdar za oblak, posušena trava v prah zdrobi,
razpokavajo se tla, kakor po strašnem potresu. Luže in potoki
usihujo. Vsa neizmerna planjava je pusta.

Kakor po ledenih severnih krajih živali otrpnejo od prehude
zime, tako dremljejo tu ne gibaje se krokodili in udavi globoko
pod suho ilovico. Povsod napoveduje suša človeku smrt.

Po gostem prahu kakor po temnem dimu dirjajo lačni in
žejni konji in goveda, ta zamolklo mukaje, oni pa vratove
stegaje in proti vetru prskaje, da bi po mokrotnem zraku
zasledili kako lužo.

Pa tudi o hladnej noči, kije ondi vedno enako dolga, goveda
in konji nimajo miru. Veliki netopirji jim izpirajo spečim krv
kakor pijavke, ali se jim pa obešajo in zasajajo na hrbet, da
se napravljajo revnim živalim rane, v katerih se zaležejo
mnogoteri hudi mrčesi. Veliko pretrpe tedaj živali, kadar se
posuši od prevelike vročine voda po tleh.

76

Ko se počenja po dolgej suši navadno deževje, brž se
izpreminja pogled. Modro in vedno vedro nebo, ki je bilo
poprej zagorelo, nastaje čedalje svetlejše. Kakor visoke gore se
pokazujejo posamezni oblaki iz daleč od juga, vzdigovaje se
naravnost pod nebo. Brž se pode oblaki od obnebja do obnebja.
Daljni grom oznanuje, da bode blagi dež.

Toliko da se zemlja zrosi, že poganja mnogotera trava,
dišeča stepa se oblači v zeleno opravo. Veselo skačejo in se
pasejo zdaj konji in goveda. Visoka trava prikriva lepo pisa¬
nega jaguvarja, ki skrit preži, napada ljudi in zveri. Včasih
je videti, pravijo domači, kako se ob kalužah vlažna zemlja
polagoma gruča za gručo vzdiguje. S strašnim ropotom, kakor iz
kake gore, ki ogenj bljuje, frči po tem izpodrita zemlja na višek.
Kdor ve, kaj to pomenja, beži; zakaj velikanska povodna kača
ali pa kak strahovit krokodil vstaje iz mrtvaške jame svoje,
predramljen od prvega dežja.

O deževji naraščajo reke in poplavljajo ravnino. Tako si
i narava ravno iste zveri, ki so poginjale prvega pol leta
po razsušenej prašnej zemlji od žeje, da žive zdaj v vodi.
Kobile beže z žrebeti na višine, ki mole zdaj kakor otoki izpod
vode. Od dne do dne je menj suhega. Ker nimajo dosti paše,
zato plavajo revne živali kupoma po več ur sem ter tja in se
hranijo za silo s travo, ki moli izpod rujave, penaste vode.
Veliko žrebet potone, veliko jih požro krokodili, kateri jih
z zobmi grabijo, z rogovilastim repom svojim, pa pobijajo. Pogosto
je videti konj in goved, ki so ušla strašnej krvoločnej kuščarici
ter nosijo znamenja njenih ostrih zob na bedru.

Po A. pl. Humholdt-u.

56. Avstralija.

Avstralijo se v 16. stoletji Francozje svetu odkrili;
natančneje pa se je ta del zemlje spoznal še le konci 18. sto¬
letja. Razen nekaj otočij je vsaa razprostrta na južne j poluti.
Kakor Evropa sredi celinske polute, tako lezi Avstralija
sredi povodne ali oceanske in se primerno tudi imenuje

Oceanija. Obliva jo krog in krog veliki ocean-, le na
zahodnej strani sega indijski ocean do njene celine, imeno¬
vane Nova Holandija.

Avstralijo, ki je nekaj manjša od Evrope, ima zdaj
nad 4  '/s milijona Ijndi, ki so po rodu avstralski zamorci
in malajci, ali pa so naseljenci kavkaškega plemena.

Kar se tiče prirodnin, je v Avstraliji najbolj nena¬
vadno to, da skoro na vseh otokih ni rudnin, večjih živali,
sesavcev in žuželek; vendar pa je rastlinstvo bujne rasti.
Prevažen je tu kruhovec, ki rodi skozi 9 mesecev v letu
neprenehoma toliko sadu, da tri drevesa enega človeka
v tem času rede. Imenitna je tudi rajska smokva.

Izmed živali je tu največ vrečarjev; kenguru živi
v velikih čredah po neizmernih tratah sredi Nove Holandije;
njegovo meso je tečno. Tej celini posebno lasten je tudi
kljunač, kateri navadno živi ob rekah ter si kakor raca
v blatu išče živeža. Evropci so prinesli v deželo razne
domače živali, žito in vinsko trto.

Melbourne (r. Melborn) in Sgdneg ste največji mesti
na Avstralskem.

57. Okoli sveta!

Napotimo se v duhu krog sveta! V Trstu stopimo na
parobrod ter se v 5 dnevih pripeljemo v Aleksandrijo, ki
je najimenitnejše egiptovsko tržišče in pristanišče ob sredo¬
zemskem morji. Angleški ali francozki parnik nas od tod
pelje v Port Said in po sueškem prekopu v Suez. Is tega
pred malo leti še neznatnega kraja je zdaj postalo precej
veliko mesto. Kako živo je na obrežji! Tu se namreč
združuje rudeče morje s sredozemskim ter veže obrtno
Evropo z Azijo, polno prekomorskega ali kolonialnega
blaga. Po klečevitem rudečem morji dospemo po šestdnevnej

78

vožnji v Aden. Kjer Aden stoji, bilo je nekdaj zrelo pozneje
izgorelega ognjenika. Pogumni in podjetni Angleži so ta
kraj izpremenili v drugi Gibraltar, t.j. v skalnato trdnjavo,
s katere lahko zapirajo pot ladjam, ki hočejo iz rudečega
morja proti vzhodnej Indiji.

Skozi morsko ožino Bab el Mandeb priplava parnik
v indijsko morje ter hiti čez neizmerno gladino. Po 11 dneh
že počiva na svojem kotvišči ali sidrišči pri otoku Ceglon-u.
Pri tem otoku, ki se mu zctrad njegove prerodovitnosti
tudi zemeljski vrt pravi, križajo se morska pota v Bombag,
Kalkuto, Singapur, proti otočju Maškarenov in proti
Avstraliji.

Da pa obvozimo zemljo, izberemo si vzhodno črto ter
pridemo v 24 dnevih mimo Melbourne-ja v Sgdneg, ki je
iz nepomenljive naselbine britanskih hudodelnikov kmalu
se povzdignilo v prvo avstralsko tržišče. 01 tod odplujemo
zopet ter zagledamo teden dni pozneje znameniti dvojni
otok Novi Seeland. Stopimo raz ladjo ter obiščimo njegove
vršace, ki se vzpenjajo še visoko nad ločnico večnega snega,
njegove vrele vode, njegova kadeča se žeplišča ter hitro
odmirajoče prvotne stanovalce, Maori! Svet je tod res lep
in kaj rodoviten, podnebje pa premilo in prijetno; a vendar
ne bi hoteli tukaj ostati. Z e se nas polastuje neka tužnost!
Hitro tedaj na brod, da se hrže približamo preljubej
domovini! Ko mine 32 dni, prebredli smo neskončno tiho
morje; ladja krene h Kolumbovej zemlji.

V San Frančišku, glavnem mestu zlata bogate Kali¬
fornije, zamenino parobrod s parovozom. Blizu sinjih
oblakov, ob zijalnih prepadih, skozi nepristopne kotline,
prek obširnih planjav in deročih rek divja besni hlapon
ter drdra po neizmernih pustinjah, razširjajoč Človeško
omiko tudi tja, koder so popred Indijani lovili volke,
medvede, bivole in antilope. Ko je solnce deseti krat šlo

79

v zaton, prižvižga vlak na vzhodno obrežje amerikanske
zemlje ter se ustavi v New- (r. Nju-) Yorku, največjem
mestu novega sveta.

Ko smo si ogledali njegove znamenitosti, nadaljujemo
svojo pot. V dveh tednih nas ladja v Bremen-u postavi
na celino stare Evrope. Po železnici dospemo v 26 urah
na Dunaj, v 15 urah pa v Trst.  — Tako smo s pomočjo
sopare v primeroma kratkem času prišli krog sveta.

58. Nikolaj Kopernik.

Čudo zvezdic mi gori,
Dvema pot enaka ni:

Druga se mim’ druge giblje,
Nizko aV visoko ziblje.

A. Umek.

Ljudje v starodavnih časih so si mislili, da naša
zemlja, solnce, luna in zvezde stoje prav tako, kakor se
nam na oči vidijo. V onej dobi so si ljudje zemljo mislili
kakor kako veliko ravan, nad katero solnce, luna in zvezde
vzhajajo in zahajajo samo  — zaradi prebivalcev.

Pozneje se je dokazalo, da je zemlja okrogla ; a vendar
se je še zmerom menilo, da stoji zemlja nepremično v veli¬
kem svetskem prostoru, in da se solnce, luna in zvezde okoli
nje pomikajo. Tega mnenja so bili ljudje do 16. stoletja.

Še le v 16. stoletji se je našel neki jako učen in
pobožen mož, ki je vse svoje življenje posvetil premišljevanju
božjih stvari v naravi. S temeljitimi razlogi je dokazal,
da ne teka solnce okoli zemlje, marveč zemlja krog solnca.
On je nam razjasnil, da stoji solnce v središči mnogih
planetov, ki se vrte od zahoda proti vzhodu krog svoje osi,
in ki tekajo v pakrožnih potih okoli solnca.

Ta mož je bil Nikolaj Kopernik, rojen l. 1473.
v Torunu na Pruskem, umrl L 1543. kot kanonik stolne

80

Frauenburške cerkve. Njegovo prekrasno delo, v katerem
je neutrudni preiskovalec z največjo 'prebrisanostjo popisal
vse, kar si je dokazati prizadeval, prišlo je na svetlo

l. 1543.

59. Koledar.

Enakomerno vrtenje zemlje krog svoje osi vzrokuje
dan in noč; v 24 urah (dan) se enkrat zavrti. Tekanje
zemlje krog solnca vzrokuje letne čase; da zemlja enkrat
obhodi solnce, potrebuje 365 V 4  dni, (leto).

Delitev leta na mesece in mesecev na tedne se opira
na lunino premikovanje krog zemlje in na njene izpre-
mernbe; kajti od mlaja do mlaja mine skoro 20\/ 2 , od me
četrti do druge, n. pr. od mlaja do prvega krajca, pa
skoro 7~l$ dni. Ker pa te dobe ne iznašajo celih dni, tudi
ni mogoče leta po luninem teku razdeliti na enake dele.
Luna 12krat obhodi zemljo v 354 dneh, po takem
manjka še čez 11 dni do polnega leta. Ko bi pa hoteli
leto deliti na 12 enakih delov, prišlo bi na vsak del 30'L
dni. Da se pa ognemo drobcev, odkazali so mesecem
vrstoma pa 30 in 31 dni. Da je pa vsako leto tudi

dobilo polno število dnevov, zato se ustanovili, da ima

vselej po treh navadnih letih slediti prestopno.

Ta delitev časa izvira iz starega veka; ker jo je
vpeljal Julij Cesar, imenujemo jo Julijev koledar.

A ta pratika ni natančna. Poznejše zvezdoznanske
preiskave so namreč pokazale, da leto ne iznaša 365 1 /\,
ampak 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund, in daje

zato Julijev koledar za 11 minut in 14 sekund predolg.

Ta nenatančnost Julijevega koledarja je v teku sto¬
letij tako narastla, da je že l. 1582. enakonočje padlo na
dan 11 . marcija meseca, da je bilo torej za deset dni
prezgodaj postavljeno.

81

Da se je prišlo tej napaki v okom, ukazal je l. 1582
papež Gregorij XIII., da se mora za tedanjim 4. oktobrom
šteti precej 15. dan oktobra, ukazal je dalje, da naj odpa¬
dejo vsakih 400 let 3 prestopni dnevi, to pa tako, da ostanejo
sekularna leta navadna, ako se njih letno število ne dd
deliti s številom 4. Tako ste leti 1600 in 2000 prestopni,
leta 1700, 1800, 1900, 2100, 2200 in 2300 pa so
navadna. Nesekularna leta so prestopna, ako se letno Število
dd deliti s številom 4.

Ta popravljeni Gregorijev koledar se je precej vpeljal
v vseh katoliških deželah, naposled tudi pri protestantih.
Basi pa in sploh narodi, ki so pravoslavne ali grške vere,
še zdaj štejejo po Julijevej pratiki ter so že za 12 dni za
nami. Praznujejo tedaj novo leto, ko pišemo mi že
13 januvarja.

Cerkveno leto ima nepremakljive in premakljive praz¬
nike; premakljivi se ravnajo po velikej noči. Cerkveni
zbor l. 325. v Niceji je sklenol, da se ima velika noč
obhajati prvo nedeljo po ščepu, ki pride za pomladanskim,
enakonočjem. Zato velika noč ne more nikoli biti pred
21. marcijem in nikdar po 25. aprilu. Ta dneva sta
tedaj mejnika velikonočna.

Četrto berilo.

o

82

III.

Črtice iz prirodoslovna.

60. Občna svojstva teles.

Vsako telo ima nekatera svojstva, katera najdemo
tudi na drugih telesih, naj bodo sicer kakor koli
različna.

1. Vsako delo napolnuje poseben del prostora, je
prostorno,  ima svojstvo prostornosti; ker napolnuje
le določen del prostora, ima telo svoje meje, katere je
ločijo od drugega prostora. Meje telesa imenujemo pa
ploskve, in te so ravne ali krive na različne načine.
Pa tudi ploskve imajo svoje meje, in tem pravimo
črte; meje teh so pa pike ali točke. Pri vsakem telesu
vidimo, da se raztezuje na tri strani; na daljavo, širjavo
in višavo; moremo torej meriti na njem dolžino širino
in višino. Prostor, katerega napolnuje telo, imenujemo
prostornino ali vsebino  telesa.

2. Vsako telo je neprodirno,  t. j. v tisteni pro¬
storu, katerega telo napolnuje, ne more biti v istem
času kako drugo; kjer ti stojiš, tam ne more istočasno
tudi tvoj tovariš stati; kjer že ena hiša stoji, tam se
ne more druga hiša zidati drugače, nego če prvo podero.

Ako vržeš v steklenico, do vrha z vodo napol¬
njeno, železno ali kameneno kocko, ki meri eden kubi¬
čen centimeter, pade kocka na dno, in iz steklenice

83

steče en kubičen centimeter vode, t. j. toliko, kolikor
kocka zaleže.

Zrak, ki nas obdaje, zdi se sicer prodiren; ali to
ni tako. Le povezni kupico v vodo; iz kraja ti stopi
nekoliko vode v kupico, gorenji večji del se ti pa zdi
prazen. Ali tukaj je zrak, in ta je neprodiren, in voda
ne more njegovega prostora zavzeti. Kavno tako je pri
potaplj alskem zvonu.

' 3. Vsako telo je stanovito,  t. j. vsa telesa ob-
držč svoje stanje, v katerem so, nepremenjeno, dokler
kaka zunanja sila tega stanja ne izpremeni. Vsako telo,
ki je mirno, ostane tudi mirno, dokler ga zunanja sila
ne gane; temu nasproti pa ostane gibajoče se telo
v stanji gibanja dotle, dokler ga ne ustavijo zunanje
sile. — Sila  je pa vsak vzrok, ki stanje telesa izpre¬
meni ali izpremeniti hoče.

Ako zatočiš kroglo, morala bi se vedno naprej
gibati; ali trenje po podlogi in odpor zraka jo počasi
zopet ustavita. Čim manjše je trenje in zračni odpor,
tem dalje se giblje krogla.

To svojstvo teles uporablja se na razne načine.
Če se omaja kladivu ročnik, udarimo ž njim na kako
trdo telo. Z udarcem ustavi se hipoma ročnik, kladivo
pa se pomakne ob njem navzdol, če hočemo skočiti
prek kake zapreke (jarka), zaletimo se prej, da nas
brzina tako rekoč prek zapreke vrže. Zamašnjak pri
strojih dela njih gibanje bolj enakomerno. Ako voz,
na katerem sedimo, naglo naprej zdrčl, nagnemo se
v vozu nazaj, in ako se voz naglo ustavi, nagnemo
se naprej. Zakaj?

4. Vsako telo je razdelno,  t. j. s primernimi
pripromočki se dh vsako telo na manjše dele razdeliti.
Mlinska kamena zmeljeta žitna zrna v drobno moko:

6 *

84

pila izpremenl koyine v drobno pilovino, kladivo jih
stolče v tanke listke. Centigram karmina pobarva 10 kg
vode tako, da se od druge čiste vode po svojej rudecej
barvi prav lahko loči. Dokler je košček pižma v hiši,
polna je vsa močnega duha, in pižem le za spoznanje
ne izgubi na svojej težkoti.

Telesa se razde! č ali z orodjem, in takrat se delitev
imenuje mehanična,  ali pa s prirodnimi silami, potem
se delitev imenuje fizikalna.  Da-si je razdelnost teles
velika, vendar niso telesa brezkončno razdelna, ampak
vsako telo je sestavljeno iz mehanično  nerazdelnih
delkov, katerim molekuli  pravimo. Vsako telo je
tedaj sestavljeno iz tvarno enakih molekulov, kateri se
držč skupaj z nekako močjo, o čemer nam priča upor
pri delitvi teles. Upor pri delitvi teles je pri tem telesu
večji, pri onem pa manjši. Iz tega sledi, da se molekuli
tvarno različnih teles ne držč enako močno skupaj.
Z ozirom na jakost zveze med molekuli razločujemo
trojno zvezo molekulov ali trojno skupnost, namreč:
trdno, kapljivo  in pl  in  a v o. Na fizikalni način se
dado telesa še mnogo bolj razdeliti. Ako se n. pr. zrno
soli raztopi v kupici vode, potem je nekaj soli v vsakej
kapljici osoljene vode.

5. Vsako telo je luknj ičavo,  t. j. vsako telo ima
luknjice ter ne napolnuje popolnoma vsega prostora,
ki ga navidezno zavzema. Na mnogih telesih, kakor
na kruhu, gobi, lesu i. t. d. vidimo že s prostim očesom
večje ali manjše luknjice. Na drugih telesih se pa za-
more luknjičavost opazovati le v posebnih okolnostih.

Ako se n. pr. votle krogle iz železa ali kake druge
goste kovine z vodo napolnijo, dobro zamašč in močno
stisnejo, stopi voda v drobnih kapljicah iz njih skozi
luknijce v kovini. Ako položimo kamen za nekoliko

85

časa v vodo in ga potem razbijemo, pokaže se le še
v sredi suh, drugod je okoli in okoli premočen; pustimo
ga pa dolgo časa v vodi, potem po skozi in skozi
moker. Poslopje zidamo s peščenjakom. Skozi luknjice
v koži se potimo i. t. d.

6. Eno in isto telo zavzame vselej enako velikega
prostora; povekša se, ako se raztegne ali ogreje, po¬
manjša se, ako se stlači ali ohladi. Razteznost in
stisnost  ste tedaj občni svojstvi vseh teles, to sledi
iz luknjičavosti. Skoro vsa telesa se raztegnejo v toploti;
ako se ohladč, stisnejo se zopet.

Zamašek, ki tiči preveč trdno v vratu steklenice,
potegne se lahko ven, ako se vrat steklenice razgreje,
ker toplota ga razširi. Živo srebro se v toplomeru
vzdiguje in pada po raznej toploti. Železni obroči se
devajo razbeljeni na kolesa, da kolo bolj stisnejo, kadar
se ohladč. Pri kovanji denarja se kovina stisne.

7. Vsako telo pade na zemljo, ako se mu podloga
izpodmakne, ker ga zemlja privlači. Zemlja pa privlači
vsa telesa, trdna, kapljiva in plinava; to privlačno silo
imenujemo težnost.  Težnost je torej občno svoj-
stvo teles.

Vsako telo na zemljo spuščeno, a ne vrženo, pada
navpično  (vertikalno) na zemljo. Nit, na katerej je
obešena svinčena krogla, kaže mčr težnosti. Ta mer
se imenuje navpična, in enostavni pripravi, ki nam jo
kaže, pravi se svinčnica  (kalamer, plajba.)

Spusti na tla kamenček in kos papirja oba isto¬
časno! Kamenček ti pride prej ko papir na zemljo,
ker odpor zraka zadržuje zadnjega veliko bolj. V brez¬
zračne] cevi pa padeta oba istočasno, ker tu ni nobe¬
nega odpora; zemlja privlači torej vsa telesa enako¬
merno. Pod uplivom zemeljske privlačnosti

86

padajo vsa telesa z enako hitrostjo, če jih
nič ne ovira, n. pr. zrak.

Vsako telo pritiska na svojo podlogo, ker ga zemlja
privlači. Ta pritisek imenujemo težko  to  telesa. Koli¬
kor več delkov, kolikor več tvarine  ima telo, toliko
večja je njegova težkota. Ako vaga katero telo dva-,
tri-ali štirikrat več nego tako drugo, ima tudi dva-,
tri-ali štirikrat več tvarine nego drugo.

Ako vzameš eno leseno kocko, n. pr. en kubičen
centimeter veliko, in drugo svinčeno ravno toliko, mislil
bi na prvi hip, da imate obe enako težkoto. Ali temu
ni tako, ker kmalu se prepričaš že na roki, da ima
svinčena kocka večjo težkoto od lesene. Razna telesa
imajo v enakem prostoru neenako število delkov, ne¬
katera več, druga menj, prva so gosteja, druga redkeja.

Gostota kapljivih in trdnih teles se primerja na¬
vadno z gostoto čiste vode; brezimno število, ki na¬
znanja, kolikokrat je katero telo težje nego enaka
prostornina čiste vode, imenuje se gostota  telesa. —
Tako je n. pr. gostota železa 7’5, svinca 11'3, zlata
pa 19'3. Železo je torej 7‘5 težje nego enaka vsebina vode.

Ako pa vagamo kako telo na vagi ali tehtnici,
primerjamo tu težkoto telesa, ne gledč na njegovo
prostornino, s težkotno enoto, ki je pri nas gram,
t. j. s težkoto kubičnega centimetra čiste vode pri 4° C.
Število gramov, ki jih katero telo vaga, imenuje se
njegova nasebna težkota.

Po natančnem tehtanji najdemo, da tehta 1 dm 3
železa 7'5 kg.  1 dm 3  zlata 19*3 kg,  1 dm 3  svinca 11*3 kg
i. t. d. Težkoto ene kockovne ali kubične edinice kacega
telesa zovemo njegovo primerno težkoto.  Ta je
stalna in zarad tega tudi za spoznavanje teles jako važna.

87

61. Težišče.

Da katero telo zaradi težnosti ne pade, mora se pod¬
preti ali podložiti; treba pa ni, podpreti mu vse njegove
točke. Palica, da-si samo v enej točki (v sredi) na prstu
podprta, ostane mirna; krožeč tudi ne pade, ako je sredi
z navpično iglo podprt.

Tista točka kacega telesa, katero je treba podpreti,
da zbog težnosti ne pade, imenuje se njegovo težišče.

Pravilnim telesninam se strinja težišče s središčem.

Pri svinčnici je visišče ob enem tudi podporišče,
navpično pod podporiščem pa je težišče.

Telo visi mirno, ako je težišče navpik pod podporiščem ;
stoji ali leži pa takrat, kadar je težišče prav nad podporno
točko ali pa ravnino.

Ce hočemo, da telo, ki je spodaj podprto, stoji popol¬
noma trdno in mirno, mora vsaj v 3 točkah, ki pa ne
leče v ravnej črti, svojo podlogo imeti. Njegovo težišče
mora ležati nad ono ravnino, v katerej so one 3 podporne
točke, kakor n. pr. pri 4 kolesnih vozovih, mizah, stolih i. t. d.

Kadar človek stoji, so mu podplati in med njima
ležeči prostor podporna ravnina. Telo torej toliko trdneje
stoji, kolikor večja je podporna ravnina.

Egipčanje so si izvolili za svoja velikanska zidanja
piramidalno podobo. Plesalec na vrvi ima dolg, na konceh
obtežen drog v rokah. Kdor nosi breme na hrbtu, pripo-
gnen, je naprej, kdor ga nosi v desnej roki, stegne levo
od sebe; kdor nosi kamen z obema rokama, hodi kolikor
mogoče nazaj pripognen, in kdor je v nevarnosti na katero
stran pasti, hoče ogniti se tej opasnosti s tem, da stegne
roke nehote na drugo stran. Zakaj?

Leseni stebri se veliko ložje zvrnejo, nego kameni in
kovinski enake velikosti in podobe. Kadar nalagamo na

88

voz blago različne težkote, devamo vselej težje spodaj, na
vrh pa ložje blago in sicer zaradi tega, ker telo toliko
trdneje stoji, kolikor večja je njegova težkota in kolikor
bližje je težišče podnožju. Ali je prav, da v nagnenem
vozu plašno kvišku skočiš?  — Stoječemu brodarju preti
večja nevarnost, da se zve/me, nego sedečemu. Zakaj?

62. Navadni stroji.

Iz trdnih teles dado se napraviti marsikateri stroji; naj-
navadnejši so: 1. Vod, kije  raven, negibčen drog (žrd), vrteč
se okoli nepremičnega naslona. Daljavi pa, v katerih dve sili
pravokotno prijemate ter vod v protivno mer obračati hočete,
ste vodovi rami.  Razločuje se enakoramni, raznoramni in
enoramni vod. Dva enako težka dečka, ki se hočeta na deski
gugati, podložita jo v sredi, da imata enakoramni vod. Če je pri
raznoramnem vodu prva rama 1 dm  dolga, in če se je prijemlje
1 kg  težko breme, stopi vod v enakotežje, ako se druga —
4 dm  dolga — rama s V 4  kg  obteži. Navodujetedaj enako¬
težje, ako je rama sile tolikokrat daljša od rame
bremena, kolikorkrat je breme večje od sile, ali
kadar je učinek bremena enak učinku sile.  Učinek
bremena pa se dobi, ako se breme pomnoži z njegovo vodovo
ramo; prav tak6 se tudi izračuni učinek sile.

Dolg železni kol ima večji učinek, kakor kratek; lopata
z dolgim ročnikom, klešče in škarje z dolgimi kraki, samokol¬
nice z dolgima držajema, dolga vesla so boljša za delo, kakor
kratka in s kratkimi držaji. Čim daljše ima tedaj vod
rame, tem večji mu je učinek.  Po zakonih voda se ravna
tudi ključ, nož, sekalo, trlica, slamorezna kosa, luskač orehov
i. t. d. Najimenitnejša uporaba voda pa je vaga (tehtnica).
Navadna vaga je sestavljena iz prečke  in iz dveh skledic:
jeklena os z ostrim robom deli prečko na dve enako dolgi
rami in dopušča, da se vod kolikor mogoče lahko vrti okrog
nje na jeklenej podlogi. V sredi prečke stoji navpično na njo
mala šibica, tako imenovan jeziček,  kateri kaže natanko, za

89

koliko se je uklonila prečka iz vodoravne lege. Kakšna je vaga
s kembelji?  Vaga je samo takrat pravična, ako ste obe rami
enako dolgi, in ako leže točke, v katerih so skledice obešene,
z vrtiščem v istej ravnej črti. Da se prepričamo o pravičnosti
vage, delajmo tako le: V eno skledico se dene kolikor koli
uteži, v drugo skledico pa se potem polaga kar koli toliko
časa, da je vaga v enakotežji; ako se potem uteži med seboj
premestijo in ako ostane prečka v enakotežji, pravična je vaga.
Kadar je treba največje natančnosti pri vaganji, vaga se stvar
dvakrat na sledeči način. V eno skledico položim stvar, katero
hočem tehtati, v drugo skledico pa devljem kameničke, grahova
zma i. t. d. tako dolgo, da stopi vaga v enakotežje. Potem
vzamem stvar iz skledice in pokladam namesto nje toliko uteži
v skledico, dokler ne pride vaga zopet v enakotežje. Očividno
kažejo potrebne uteži prav natanko težkoto one stvari, to pa
tudi takrat, če vaga ne bi bila popolnoma pravična.

2. Škripec  je kotač, kateri se vrti okrog svoje osi ter
ima na okolo zarezo, da se dene vanj vrv, s katero deluje sila
in breme. Škripci so negibni in gibni. Negibni se samo vrte,
gibni pa se vrte in premikajo. Z negibnimi se jakost sile ne
more izpremeniti, pač pa njena mer; zato se imenujejo tudi
namerni ter so mnogokrat prav koristni. Gibni škripec je
v enakotežji, če je sila za polovico manjša od
bremena.  Ako se tedaj združi, kakor pri vzmnožnem
koloturniku,  več gibnih škripcev, dajejo to korist, da se
z malo silo more vzdigniti veliko breme. Ce je breme 8 kg  težko,
zadostujeta pri uporabi treh gibnih škripcev samo 2 kg,  da
je držita v enakotežji. Navadni koloturnik  je sestavljen iz
treh negibnih in iz treh gibnih škripcev. — Škripcu podobno
je kolo na vrati!u,  ki ima valjar ali vratilo, na katero se
ovija vrv z bremenom, in kolo, ki je nanj tako nabito, da stoji
navpično na vratilovo os, in da je njegovo središče v njej. Kadar
koli se zavrti kold, zavrti se tudi vratilo in narobe. Na kolesovem
obodu proprijemlje sila, da je v enakotežji z bremenom na vratilo-
vem obsegu. Breme in sila delate tu po zakonih vdda. Namesto
kolesa so mnogokrat skozi vratilo uavskriž vtaknene motaroge, na

90

katerih dela sila. To pripravo imenujemo motovilo z motarogami.
Če pa deluje sila na ročici, imamo motovilo z ročicama. Vitel
razločuje se od prejšnjih v tem, da stoji njegovo vratilo navpik.

3. Strmina  je naprava, katera pomaga reči kvišku in
navzdol spravljati. Rabimo jo kot kozo pri nakladanji in razkla¬
danji sodov, bran, kamenja i. t. d. Ker je na strmini breme
nekoliko podprto, zato trebamo menj sile.

4. Klin  je koničast trd les ali železo, ki se z ostrim
koncem zabija v reči, da jih razganja ali cepi. Zabija pa se
tako, da se mu na hrbet udarja. Čim ožji je klinov hrbet
v razmeru ž njegovo dolgostjo, tem rajže cepi in razganja.
Dleto, nož, sekira, lemež, šivanka, žreblji, pa tudi naši zobje
delajo kakor klin. Klin dobro služi pri vzdigovanji, pri stiskal¬
nicah na klin in kakor zagozda. Kje še?

5. Vijak  je valjar, okoli katerega je ovita strmina. Ako
si mislimo enake vzvoje napeljane po notranjej steni votlega
valjarja, dobimo tako imenovano matico, v katero pride tak
vijak, ki se ž njo popolnoma vjema. Vijaki se raznovrstno
rabijo, zlasti za pritrjevanje in zvezavanje stvari, za stiskanje,
vrtanje i. t. d.; posebno znamenita je ladja na vijak, ki jo je
izumel Čeh Jožef Ressel,  rojen 1. 1793. v Hrudimu ne Češkem,
umrl v Ljubljani dne 10. oktobra 1857.

6. Nihalo  je vsako telo, če je obesimo na nit ali kak
drog tako, da se more gibati v vertikalnej ravnini. Ako se
nihalo premakne iz navpične lege ter potem prepusti samemu
sebi, začne nihati ali kolebati, dokler se popolnoma ne upokoji
in ne pride nazaj v enakotežno lego. Najvažnejša zakona
nihanju sta: a)  Posamni nihaji istega nihala trpe
enako dolgo: b)  daljše nihalo niha počasneje, nego
krajše.  Nihalo se rabi, da stenskim uram izravna in poenači
gibanje. Kaj je storiti, kadar je ura pehitra?

63. Plavanje.

Ako vlečemo vrč iz vodnjaka, ni ga težko vzdi¬
govati, dokler je še pod vodo; kadar se pa nad vodo

91

vzdigne, je dosti težji. Pod vodo moremo nositi taka
bremena, kakoršnih bi zunaj vode še vzdigniti ne
mogli. Koder spravi s svojimi slabimi močmi človeka
v vodo padlega na breg.

Voda tedaj pomaga bremena nositi. Predno se telo
v vodo pomakne, mora zgornjo vodo, katero telo
izpodrine, nositi spodnja voda. Če pride telo na mesto
zgornje vode, obdrži spodnja svojo moč ter nosi ono
telo, ako ni težje, nego odmaknena voda. Če pa je
večje težkote, pada na dno, a ne z isto težkostjo, kakor
na zraku. Izgubilo je namreč toliko svoje težkote,
kolikor vaga odmaknena voda. Kadar pa je v vodo
potopljeno telo ložje, nego po njem odgnana voda,
takrat moli iznad vode: pravimo da plava.  Kolikor
globokejše je telo v vodi, toliko več vode tudi
premakne, toliko več izgubi svoje težkote. Zakaj ne
utonemo tako lahko, ako imamo prša z zrakom
napolnjena? — Ali je prav, če pri plavanji molimo
roke iz vode?

V navadnej vodi utone kurje jajce, v slanej pa
plava. Čim bolj se voda osoli, tem menj se jajce vanjo
pomaka. V morji se ladja ne pogreza toliko, kakor
v rečnici. čim gostejša je torej tekočina, tem manje
tone telo v njej.

Z ozirom na to imamo pripravo, s katero se meri
tekočinam gostota; pravi se ji go stom er ali arejo-
meter.

64. Sredolbežnost.

Priveži na eden konec niti kamenček, pa ne tako težak,
da bi se nit pretrgala, kadar ga vzdigneš, nit na drugem konci
držeč. Zavrti potem nit s kamenčkom, kakor delajo otroci, ko
mečejo svoje na vrvici privezane žoge v zrak, s prva polagoma,

92

potem pa vedno hitrejo. Kaj se zgodi? Ce je nit slaba in
kamenček prilično težak, pretrga se kmalu nit, in kamenček
odleti v ravnej črti naprej. Mer te črte je navpična na mer,
v katerej je v tem trenotku bila nit, ko se je pretrgala.

Sila, katera je nit pretrgala, imenuje se sredobežnost
in je tem večja, čim daljša je bila nit, in čim hitreje si vrtel.
Ta sila se prikaže povsod, kjer se vrte telesa okrog ene sredne
točke ali črte, os imenovane, n. pr. kolesa. Zato je treba pri
vozu strešic nad kolesi, da ne škropi blato na voz, kadar se
vozimo po blatnih cestah, ker sredobežna sila odtrguje od kolesa
blato, ki se ga je prej prijelo. Zamašnjaki pri strojih morajo
biti močni, ker drugače bi jih sredobežnost raztrgala, kar bi
bilo zelo nevarno. Sredobežnost je tudi kriva, da odleti sekira
ali motika raz toporišče, kadar ž njo zamahnemo, ako ni bila
na toporišče trdo nasajena.

Sredobežna sila se pa tudi uporablja pri raznih pripravah,
kakor pri vejačah ali vevnicah, pri sredobežnih sesalkah, ki so
blizu tako urejene kakor vevnice. Tudi perilo sušiti je veliko
bolje v takih bobnih, nego ožemati ga z rokami, ker ožemanje
perilo preveč trga.

Naša zemlja je tudi telo, ki se vrti okrog svoje osi. Kadi
tega pa tudi ni popolna krogla, ampak je podobna jabolku
t. j. njen premer na ravniku je daljši nego os; pri krogli so
pa vsi premeri enako dolgi.

Sredobežna sila je namreč na ravniku veliko večja nego
bližje tečajev ter vleče dele zemlje od središča preč, tem pa
sledijo drugi od tečajev, dokler ni privlačna sila zemlje ravno
tolika ko sredobežnost.

Zemlja pa kroži tudi okoli solnca z jako veliko hitrostjo.
Tudi tu hoče sredobežnost potegniti zemljo od solnca, in to bi
se tudi zgodilo, ako bi se zemlja in solnce ne privlačili; tako
ste pa obe sili v ravnotežji,  t. j. obe sili ste enako močni.
Enako je tudi pri luni ki kroži okoli zemlje, in pri drugih
nebeških telesih, katere imenujemo zvezde.

93

65. Občujoče posode.

Ako iz polnega ribnika izpustimo vodo v prazen,
le malo nižje ležeči ribnik, vidimo, kako voda v prvem
pada, v drugem pa narašča. To se godi tako dolgo,
da stoji voda v obeh enako visoko.

Taisto prikazen lahko opazujemo, če zvežemo dno
kake posode z dnom kake druge s cevjo tako, da more
voda teči iz posode v posodo. Ako polagoma vlivamo
vodo v prvo posodo, vidimo, da teče po cevi v drugo
in da v obeh enakomerno narašča. Ko nehamo doli¬
vati, je vode v vsakej posodi enako visoko.

Posode, katere se tako staknene, da more tekočina,
ako jo vlijemo v eno izmed njih, teči v vsako drugo
posodo, imenujemo staknene ali občujoče posode.

V občujočih posodah stoji tekočina  v vsa¬
kej enako visoko.

Vodovodi, škropilnica, čajnik i. t. d. so občujoče
posode, katerim se prištevajo tudi vodometi.  Vze¬
mimo cev z dvema občujočima ramama, katerih ena
je dosti daljša od druge. Ako lijemo vodo v daljšo
ramo, hoče voda v krajšej enako visoko stopiti; zaradi
tega šine iz cevi curkom kvišku. A curek nikdar ni
tako visok, kakor je daljša rama, ker padajo kaplje na
njega nazaj in iz drugih vzrokov.

Fr. Hauptmann.

66. Pumpe.

Ko izmed vas ne poznA sikaljce? Pastirji si jo
narejajo na paši iz bezgovih dčbel, da brizgajo vodo.

Glavna dela sikaljce sta na obeh koncčh odprta
cev, v cevi pa nepredušno premičen bat s primerno
ročico.

94

Porinimo bat do spodnjega konca ter vtaknimo ta
konec v vodo! Ko potegnemo bat kvišku, vzdigne se
voda za njim; ko pa porinemo bat v cevi navzdol,
beži voda pred njim iz cevi.

Vzrok tej prikazni je, da zunanji zrak, kadar gre
bat kvišku, na vodo krepkeje pritiska, nego notranji,
razredčeni. Zatorej je voda prisiljena, umakniti se zu¬
nanjemu tlaku v cev. Kadar pa gre bat doli, žene
notranji mocneji tlak vodo nazaj iz cevi.

Z dolgo sikaljco moremo precej visoko vzdigniti
vodo iz vsake posode, tudi iz potokov, rek, vodnjakov
i. t. d. Treba je samo sikaljci take priprave, ki brani
vodi po cevi nazaj. Taka priprava pa je zaklopnica>
ki se vtakne v cev nižje bata. Kadar teče voda po
cevi kvišku, odpre se zaklopnica toliko, da stopi nekaj
vode nad njo. Kakor hitro pa voda neha vzdigovati
se kvišku, zaprč se zaklopnica že zbog svoje težkote;
voda pa, ki je dospela nad njo, ne more več nazaj
in tudi ne, ako se bat porine navzdol. Tako imamo
nekaj vode zaprte sredi cevi, ki ne more ne naprej,
ne nazaj. Treba še vodi napeljati pot iz cevi. Zato
je bat prevrtan, v luknjici pa tiči še ena zaklop¬
nica (čep).

Ko pritisnemo bat na vodo, odprč se v njem za¬
klopnica, in voda šine skozi njo nad bat. Ko potegnemo
bat zopet kvišku, vzdigne ta vodo nad seboj do gor¬
njega konca cevi ali vsaj do postranske cevi (roke),
kjer se iztaka.

Taka priprava imenuj e se pumpa sesalka ali
sesalni s mrk.  Rabimo ga, da dobivamo vodo iz
globin. Glavni deli pumpe sesalke so tedaj: 1. dolga
cev, ki moli s spodnjim koncem v vodo; 2. zaklopnica

95

v cevi: nad njo 3. bat z ročico in v njem 4. čep.
V Čem se razločuje sesalni smrk od tlačilnega?

Fr. Hauptmann.

67. Elektrika, vzbujena po dotikanji;

J



Denimo v sklenico redko žepleno kislino; v to
pa postavimo bakreno in cinkovo pločo tako, da se ne
dotikujete; na vsako pločo pritrdimo zgoraj bakreno
zvez (žico)! Ako potem konca teh zveži drug druzemu
približamo, vidimo, da preskoči iskra  iz zveži v zvež.

Elektrika se tedaj vzbuja ne le po
drgnenji, temveč tudi po dotikanji tekočin
z dvema kovinama  (Namesto bakra lahko tudi
vzamemo ogljeno pločo.) Ta elektrika se po italijan¬
skem zdravniku Galvani-ji,  ki jo je prvi opazoval,
imenuje galvanska.

Pripravi, s katero se vzbuja galvanska elektrika,
pravimo galvanski  1 a il  e o. Ako se zveži dotikate,
giblje se elektrika po njih iz bakra v cinek. Ta giba¬
joča se elektrika imenuje se galvanski tok.

če se večje število takih pločnili parov postavi
v posamne posode ter se zvežejo posamni pari tako, da
je vselej bakrena ploča enega para s cinkovo pločo
sledečega para od zunaj v kovinskej zvezi, pomnoži
se moč toka ter se dobi galvanska baterija.

Ako progreznemo obe zveži, ne da bi se dotikale,
v raztopino bakrenega vitrijola, prevleče se na cinkovej
ploči pritrjena zvež kmalu z bakrom. Raztopina bakre¬
nega vitrijola sestoji iz bakra in drugih tvarin. Gal¬
vanski tok torej razkrojuje tekočine v njih
sestavine.  Na ta učinek galvanskega toka se opira
posrebrovanje in pozlačevanje.

96

Ovijmo podkvi podobno mehko železo z bakreno
zvežjo, ki je omotana s svilo, ter napeljimo vanj tok
galvanske baterije! Zdaj približajmo podkvi kak košček
železa! Kaj se zgodi ? Podkev potegne železo nh se ter
je na sebi obdrži. Postala je magnet! če pa pretrgamo
galvanski tok, takoj spusti podkev svoje breme. Iz tega
se učimo, da'je železo magnetno, dokler ga
obteka elektrika.  Po elektrikiomagnecenemu železu
pravimo elektromagnet.

Elektromagneti in neznana hitrost galvanskega toka
se rabijo pri telegrafih.  Pisalni telegraf, ki je zdaj
v navadi, ima dve železni jedri; oviti ste z zvežjo, ki
je zopet s svilo omotana. Skozi to zvez se napelje gal¬
vanski tok; zato se železni jedri omagnetite ter privla¬
čite prečko na pisalnem vodu, da se zavrti okoli svoje
osi. Ta vod ima na drugem konci klinec. Ta dela
vtiske na papir, katerega kolesje nad klincem naprej
potiska. Iz tega je razvidno, da mora kratek tok na
papirji narediti piko.  ker elektromagnet ne privlači
več prečke, kakor hitro tok preneha, če pa tok delj
časa trpi, naredi se na papirji črta;  iz zaporednih pik
in črt pa je sestavljena telegrafska abeceda.

Da more telegrafist po svoj e j volji električni tok
pretrgavati in sklepati, za to mu je ključ,  če se ta
pritisne, je tok sklenen.

Ako se n. pr. iz Trsta v Beč brzojavlja, pritisne
telegrafist v Trstu ključ; s tem je prečka na Dunaji
pritegnena. Zaradi večkratnega sklepanja in odpiranja
v Trstu bije na Dunaji prečka, kar opozori telegrafista
ondi, da zažene kolesje s papirjem ter da znamenje
v Trst, da je pripravljen. Zdaj se telegrafira iz Trsta,
to je, delajo se na papirji pri dunajskem telegrafu
pike in črte. Kadar je telegram gotov, ustavi Dunajčan

97

svoje kolesje. — Ako je vmes več telegrafskih postaj,
povč se hitro po znamenji, katerej postaji je namenjen
telegram. Zvež je napeljana po drogih in sicer po
klobučkih iz porcelana ali stekla.

68. O lečah.

Steklena telesa, ki imajo podobo leče, imenujemo
tudi leče. Leče so ali izbočene  (konveksne) ali pa
jamaste (vbočene, konkavne); izbočene so v sredi
debelejše nego ob robu, jamaste pa ravno narobe.
Da zvemo njih svojsta, narčdimo več poskusov.

a)  Prvi je pač, da držimo izbočeno lečo proti
solncu tako, da padajo na njo od ene strani solnčni
trakovi kolikor mogoče navpik, na drugej strani pa
podržimo prav blizu leče listek belega papirja.

Na njem zapazimo svetel krog. Ako papir počasi
od leče pomikamo, prihaja svetli krog manjši in svetleji
ter se naposled izpremeni v jako svetlo točko. V tej
točki se papir vname in pregori, v roko pa se spečemo,
če jo mo lim o do točke.

Iz tega poskusa vidimo, da izbočena leča svet¬
lobne trakove lomi ter jih zbira v eno točko, kjer
se ob enem tudi zbira solnčna toplota. Zaradi tega
imenujemo to točko žarišče,  izbočene leče pa leče
zbiralke.

Ak o  naredimo tisti poskus z jamasto lečo, ne
dobimo na papirji svetlejega kroga, temveč temnejega,
če odmikamo listek od leče. Vbočene leče namreč tudi
lomijo svetlobne trakove, a ne zbirajo jih, ampak
razmetaj o: zato pravimo jim leče  r a z m e t n i c e.

b)  Ogledujmo si skozi lečo zbiralko raznovrstne
reči, katere pa so leči bližje, nego je njeno žarišče!

Četrto berilo. 7

98

Vse te reči vidimo večje, nego so v resnici. Drobno
tiskane knjige n. pr. se nam prikažejo z velikimi črkami.

Izbočene leče imajo tedaj p o v e k š a 1 n o svojstvo,
zatorej jih tudi večala  imenujemo. Ker ž njimi dobro
vidimo prav drobne reči, rabimo jih kot drobnoglede
ali mikroskope.  Drobnogled z eno samo lečo je
prav enostavna priprava: so pa tudi izvrstni mikroskopi,
sestavljeni iz dveh ali več leč.

c)  Postavimo lečo zbiralko na mizo tako, da je
njena široka plat obrnena proti oddaljenemu oknu, na
drugej strani pa držimo zopet listek papirja (senčilo)
blizu leče. Na, listu zapazimo svetlo podobo, ki sicer
še nima natančnega obrisa. Pomikajmo pa list počasi
od leče! Zdaj se svetla podoba izmanjšuje ter dobiva
bolj natančen obris. V pravej daljini od leče zagle¬
damo na listu natančno in čisto podobo okna, proti
kateremu kaže leča. To podobo oknu primerjavši
vidimo, da je mnogo manjša od okna, ter da je pre-
vmena; gorenji del okna je na podobi spodaj, spodnji
pa zgoi’aj.

Še lepša je ta prikazen, ako v temnej sobi ta
poskus ponavljamo z gorečo svečo. Onkraj leče dobimo
na senčilu majhno, prevrneno podobo plamena.

Izbočene leče tedaj slikajo od dovolj oddaljenih
svetlih teles prevrnene podobe.

Fr. Hauptmann.

69. Oko.

Zdaj nam je mogoče, seznaniti se s čudovitimi
skrivnostimi, po katerih je osnovano človeško oko.

Ono se da primeriti okroglej skrinjici, ki je s ko¬
žami obdana in znotraj črno prevlečena. V njej sta dva
prekata (predala), prednji in zadnji. Prvi, mali prekat

99

se od zunaj vidi, ker je sprednji del oko obdajajoče
kože prozoren; drugi, veliki prekat se ne vidi od
zunaj. Vsak predal je napolnjen z neko popolnoma
prozorno mokrino. Steno med prekatoma dela pisana,
mavrična  (dožična) kožica,  ki je pri različnih
osebah različne barve in katera ima v sredini okroglo
luknjico, ki ji pravimo zčnica. Mavrična kožica in
zenica v njej se od zunaj dobro vidite. Tik za zenico
leži prozorna, leči podobna tvarina, očesna ali kri¬
stalna leča  imenovana; njen učinek je isti, kakor
pri steklenej leči- zbiralki. Na zadnjej steni velicega
prekata, leči kristalnici ravno nasproti, razprostira se
koža mrežnica,  katere posamezne nitke pridejo od
očesne čutnice,  ki zopet iz možganov izhaja.

Da vidimo,  zgodi se tako le: Svetlobni trakovi,
ki zadenejo v ok6, prehitč prvi prekat; kar jih pride
v zenico, šine skozi lečo kristalnico v drugi prekat ter
trči naposled do kože mrežnice. Ti trakovi so lomljeni,
tako da naredč na tej kožici majhno, prevrneno podobo
tistega telesa, od katerega pridejo. Ta vtis se razširja
po očesnej čutnici do možganov; kadar koli se takih
vtisov zavedamo, takrat vidimo.

Fr. Hauptmann.

O lep, nebeški dar je luč očesna,

Na zemlji vsaka stvar živi o luči. —

Veselo roža k solncu se obrača,

A slep sedeti mora v temi večni.

Ne bo se veselil več trat zelenih,

Ne pisanega cvetja na livadi,

Ne bo več videl zarje na snežnikih.

Smrt ni nesreča — a življenje in
Slepota je nesreča neizmerna.

Po F. Schiller-ji Fr. Cegnar.
7 *

100

70. Raztopina, zmes, spojina.

Denimo kos cukra v vodo! Zmerom ga je menj
videti, na zadnje pa cisto nič; a voda se je osladila
ter zgostila. Isto opazujemo, ako denemo v vodo soli,
galuna i. t. d.; voda postane slana, ali ima okus po
galunu i. t. d.

V vodi se raztapljajo razna telesa.

Telesa se raztopi v tekočini, ker stopi tekočina
v njih luknjice in potem zarad silne sprijemnosti tudi
med posamezne in sicer najmanjše delce telesa. Teko¬
čina loči te delce enega od drugega in jih razprši po
vsej tekočini tako, da se nahaja v vsakej najmanjšej
kapljici po nekoliko delcev raztopljenega telesa.

Tako telesno razdelbo v tekočinah zovemo raz to p.
Tekočino, v katerej smo telo rastopili, imenujemo raz¬
topilo,  to pa, kar pri raztopu dobimo, raztopino.

Eno in isto telo ni raztopno v vsakej tekočini.
Voda raztopi n. pr. sol, cuker i. t. d., žepla in smole pa
ne. Zeplo pa je raztopno v terpentinovem olji, smola
v vinskem cvetu.

Devajmo sol v vodo! čez nekoliko časa zapazimo,
da voda ne more več raztopljevati soli. Isto opazujemo
pri drugih telesih.

Določena množina topila raztopi tudi določeno
množino kacega telesa. Ne more li topilo od istega
telesa več raztopiti, potem zovemo raztopino nasi¬
čeno.  Topilu povekšamo navadno raztopilno moč, če
ga ogrejemo. Nasprotno pa umanjšamo navadno topilu
raztopilno moč, če mu toplino iznižamo.

Ako kolikor mogoče na drobno zmeljemo in zme¬
šamo ogljije in kredo, lahko že z golim očesom razlo¬
čujemo kredne praške od ogljenih; četo zmes  vržemo

r

101

v vodo, plavalo bo oglje na vodi, kreda ]oa se potopi.
V zmesi obdrži vsaka tvarina svoje
s v o j s t v o.

če raztopimo 32 utežnih delov (32 dkg)  žepla ter
prilijemo potem 200 takih utežnih delov (200 dkg)  ži¬
vega srebra, naredi se hitro iz te zmesi neka črna
tvarina. Ako jo razžarimo, postane črno-rudeče barve.
To novo tel 6, ki je od žepla in živega
srebra bistveno različno, imenujemo
c i n o b e r.

Tako zedinjenje dveh ali v e Č t v a r n o
različnih teles v novo, od zedinjenih
bistveno različno telo, imenujemo ke¬
mični spoj.

Telo, katero dobimo pri kemičnem spoji, zovemo
kemično spojino,  tvarine pa, ki so se kemično spo¬
jile, njegove kemične sestavine.  Vzrok kemičnega
spoja je kemična sorodnost.

71. Enoterne tvarine ali prvine.

Kakor je bilo rečeno, da se vsako telo mehanično razdeliti
na najmanjše dele, katere imenujemo molekule ali trohice.
Molekuli nekaterih teles se ne dado več z nobeno silo razdeliti,
kakor zlata, srebra, žepla i. t. d.; molekuli večine teles se pa
dadd še razdeliti, vendar ne mehanično, ampak kemično.  Ti
zadnji delci so pa nedeljivi in se imenujejo atomi.  Take tvarine,
ki se ne dado kemično deliti, imenujemo enoterne tvarine
ali prvine,  druge pa, ki so sestavljene iz prvin, imenujemo
spojine.  Do zdaj je znanih 64 takih prvin. Najimenitnejše za
kmetovalca so one, katere sestavljajo rastline in živalska telesa.
Take prvine so: vodenec, kislec, dušeč, ogljenec, klor, žeplo,
fosfor, kremenec, kalijum, natrijum, kalcijum, aluminijum in
želežo.

102

Vodenec.

Vodenec je plin brez barve, brez okusa in duha ter je
med vsemi telesi najložji. Vodenec se užgč, ako se ga dotakne
kako razbeljeno telo ali kakov plamen, in gori s slabo svetečim
plamenom, a razvija veliko vročino. Goreči vodenec se spaja
s kislecem in daje zopet vodo. — Vodenca je obilo v prirodi,
toda nikjer ni prost, zmerom je vezan z drugimi prvinami.
Največ je spojenega s kislecem v telesu imenovanem „voda“,
katera se skoraj povsod nahaja, potem pa tudi v rastlinah in
živalskih telesih; nekoliko ga je v drugih organskih spojinah,
kakor v cukru, škrobu, alkoholih, tolščah i. dr.

Kislec.

Kislec je plin brez duha in barve in okusa. V kisleci
izgore tleča telesa silno živahno, sam kislec pa ne gori, temveč
le stori, da morejo druga telesa goreti. Kjer ni kisleca, tam
tudi nič goreti ne more.

Kislec je najbolj razprostranjena nekaj prosta, nekaj vezana
prvina, ker on se nahaja malo ne v vseh rudninah in ga
je tudi 30 do 80 odstodkov v rastlinskih in živalskih telesih
spojenega z raznimi prvinami. V zraku ga je Vs ne vezanega,
temveč z dušcem samo namešanega. Kislec rabijo živali pri
dihanji. One dihajo v sč navadni zrak, katerega kislec se veže
v plučih z ogljencem v ogljenčevo kislino; to pa izdihajo živali
zopet iz sebe in zraven tudi ves dušeč in pa vodene sopare.
Zeleni rastlinski deli pa srkajo v se ogljenčevo kislino in jo
razkrajajo v solnčnej svetlobi v ogljenec in kislec. Ogljenec
rabijo za razne ogljenčeve spojine, večino kisleca pa oddajo
zraku nazaj. Vse oglje je napravljeno na ta način iz zračne
ogljenčeve kisline, od drugod ne dobivajo rastline ogljenca.

Dušeč.

Dušeč je plin brez barve in duha; škodljiv ni, ker pri
dihanji in pri požiranji ga mnogo pride v naša pluča in v želodec
brez vsake škode za naše zdravje. V samem čistem dušci vendar

103

ugasne hipoma vsako goroče telo, in tudi živali se v njem
hitro zaduše, ker nimajo za dihanje potrebnega kisleca.

Naš navadni zrak je zmes 4 /s dušca in V5 kisleca, potem
pa je primešano še nekoliko hlapnih tvarf, kakor ogljenčeve
kisline, nekaj vodene pare in drugih nečistosti in smradov, ki
izparivajo iz ljudi in živali in iz gnijočih tvari. Ali te se izgube
po neizmernem prostoru.

Razen v zraku je dušca razmerno prav malo na zemlji.
Nahajamo ga prav redko v rudninah, in le nekoliko več
v rastlinah, obilneje pa v živalskih telesih.

Ogljenec.

Ogljenec je trdno, netalno in nehlapno telo brez duha in
okusa. Ogljenec je glavna sestavina vseh rastlin in živali;
nahaja se pa tudi v velikej množini v črnem in rujavem pre¬
mogu in v šoti, katera telesa so ostanki rastlinskih tvarim.
Čist ali nevezan nahaja se v prirodi kot demant in grafit. Tudi
saje in rastlinsko oglje sta ogljenec. Oglje dobimo, ako
rastlinske tvari razžarimo, braneč pristop zraku do njih. Tako
izženemo iz njih vodenec in kislec v podobi vode, ogljenec nam
pa ostane.

O tem se prepričamo, ako gorečo trščico malo po malo
pomikamo v stekleno cev; zunaj gori s plamenom, notri pa samo
zogljenl. V večjej meri delajo to ogljarji, ki v kopah oglje
žgejo. Na sredo postavijo kol, okoli njega zlože drva ter jih
pokrijejo s prstjo, na zadnje pa od znotraj po žlebu zažgo.
Skozi prsteno odejo, v katero narede ogljarji dve vrsti luknjic,
more le malo zraka do drv; zato kopa ne gori s plamenom,
temveč le til. Kislec in vodenec uhajata iz žarečih drv, ogljenec
pa največ ostane neizpaljen. Tako oglje se mnogovrstno rabi
v obrtu, pa tudi za smodnik.

Oglje ze na zraku prav malo izpremenl, v vodi in v zemlji
pa skoro nič. Zaradi tega svojstva ožigajo na konceh kole in
stebre, predno jih- zabijajo v zemljo.

S kislecem se ogljenec spaja v več razmerah.

104

a )  Ogljenčeva kislina je plin brez barve in duha.
V zraku ga je vedno toliko, da na 5000 litrov zraka prideta
2 V 2  litra ogljenčeve kisline. Ta kislina se neprenehoma nareja
pri živalskem dihanji, pri vrveži in sploh povsod, kjer gore in
gnjijo ogljevnata telesa. Ko bi je rastline ne srkale iz zraka,
bilo bi je vedno več v zraku; tako pa se vzdrži čudovito ena-
kotežje. Ogljenčevo kislino imajo tudi mnoge pijače, n. pr. mlado
vino, pivo, šampanjec. Voda rada posrka ogljenčevo kislino in
dobi tako nekak kiselast, a prijeten in krepilen okus. Ako
segrejemo tako vodo, izhlapi ta kislina iz nje! Kjer se v zemlji
voda sreča z izvirom ogljenčeve kisline, navzamo se je tako,
da se imenuje kiselica ali slatina.  Sama ob sebi je ta kislina
dihanju škodljiva ter tudi ne vzdržuje gorenja.

Zatorej morajo kleti o vrenji odprte biti, da prepih odnaša
škodljivi plin: tudi je dobro, v vodi razmočiti živega apna
in potem belež politi po kleti. Tako apno jako hitro posrka
ogljenčevo kislino.

b)  O g 1 j e n č e v o k i s (Kohlenoxyd) se dela, ako goreče
oglje nima dosti zraka. Jako je otroven; človeku, ki ga diha,
dela omotico ter ga naposled zaduši. Ta plin je že pomoril
mnogo ljudi, ki so bili tako nespametni, da so v zaprtih stanicah
imeli živo oglje, ali pa zaprli pečno zaklopnico, predno je
ugasnola žarjaciva.

Ogljenčeve spojine z vodencem so:

a)  Močvirni plin  se dela povsod, kjer se po stoječih
vodah in močvirjih rastlinski ostanki raztvarjajo. Z zrakom
pomešan in zažgan pokne s strašno silo. V premogokopih se ga
mnogo razvija; rudarji mu pravijo „treskava sapa“. Koliko
ubogih delavcev je v takej sapi že storilo nesrečno smrt!

b)  Temu plinu podoben je svečavni  plin. Napravlja
se iz premoga, ki se brez zračnega pristopa razvroči do žarenja.
Razvijajoči se plin mora se potem v vlažnem apnu očistiti ter
se naposled nabira v plinohramu ali gazometru. Od tod se
napelje po železnih cevih pod zemljo v posamne ulice in hiše.
Ako se pipa odprč, piha plin iz cevke in se more zažgati.

- 105 -

Kadar plamena več ne potrebujemo, ugasnemo ga s tem, da
pipo skrbno zapremo.

Klor.

Klor je rumenkasto zelen plin in ima poseben duščč duh.
Ako ga podukamo, draži pluča in sili na kašelj in celo na
krvno bljuvanje, torej je otroven. V vodi se raztopi in jej podeli
vse svoje lastnosti.

Do drugih prvin pokazuje klor neizrečeno veliko sorodnost
in v nekaterih slučajih prekosi celo kislec. Kjer najde vodenec
z drugimi prvinami spojen, ga tako rekoč s silo na-se potegne
ter se spoji ž njim v vodenčev klorec. Ker ga pa ni niti rastlin¬
skega, niti živalskega telesa brez vodenca, zato klorov plin razje
in razdene vsako organsko stvar. No, to nevarno klorovo svojstvo
nam služi na veliko korist. Vse rastlinske barve namreč in vsi
smrdljivi in zdravju škodljivi plini imajo v sebi vodenca; ako
pa pridejo s klorom v dotiko, vzame jim (ta) vodenec in tako
uniči in razdene barve in škodljive pline. Zato s klorom belimo
in čistimo  ali razkužujemo zrak.

Klor se nahaja skoro samo v rudninstvu, zvezan z natri-
jumom v spojino kamena ali kuhinska  sol imenovano. Tudi
v nekaterih rastlinah je klor; ali je pa tem potreben ali ne,
še ni dognano; samo za ajdo se zna, da ne napravi semena,
če nima klora.

Fosfor.

Najčistejši fosfor je brez barve, prosojen, mehek kot vosek
in se da z nožem rezati. Na svetlobi pa kmalu porumeni,
porudeči in postane moten in neprosojen; na zraku pušča bele,
nekoliko po česnu dišeče pare, ki se v temi svetijo. Razgret
se topi pri 44° C., pri 290° pa vre; na zraku se vname že pri
50° C. ter svetlo in živahno goreč izgori v fosforno kislino.
Baš zato, ker se fosfor tako lahko upali, je ena izmed najne¬
varnejših tvari. Včasih že zadostuje toplota roke, zlasti če se
zraven še kaj tare, da se upali. Zato se zmerom hrani v po¬
sodah z vodo napolnjenih.

106

Fosfor se topi v eteru, v tolščah in oljih, zlasti v petrolejk
Take raztopine se rabijo za zunanja zdravila. V telesu je fosfor
strašen strup, zato se dela iz fosfora, moke in vroče vode strup
za miši in podgane.

Ker se fosfor tako lahko vname, rabi se za vžigalice ali
žeplenke.

Fosfor je v prirodi precej razprostranjen, kajti skoro
povsod je v zemlji najti fosforokislih soli, vendar ga nikjer ni
dobiti v večjej množini. Mnoge rastline izpijo iz zemlje fosfornate
soli, ki se v rastlini razkroje, da se fosfor za beljakovine
posebno v semenih porabi, in po teh rastlinah pride fosfor tudi
v živalsko telo. In res je žival zbirališče za fosfor; v možganih,
v živečih, v jajcih, v mesu nahajamo fosfor. Največ ga pa
vendar imajo kosti; ves fosfor v trgovini se dobiva iz kosti.

Kremenec.

Kremenec se nikjer ne nahaja sam za-se, ali njegova
spojina s kislecem, kremenčeva kislina ali kremenica
imenovana, je glavna sestavina premnogih rudnin. Za kislecem
sestavlja kremenec največ kopne zemlje.

Ako kremenici odvzamemo kislec, dobimo kremenec v temno
sivkastih, svetlih, luskavih kristalih ali pa kakor rujavo sivkast
prah, ki se ne da razhlapiti in se v kisleci razgret zopet
ž njim stopi v belo kremenico.

Kremenčeva kislina se nahaja skoro v vsakem vrelci
raztopljena, od koder prehaja z vodo v rastline. Zlasti trave
imajo mnogo kremenice v sebi, da so tanke bilke bolj trdne in
da morejo pokonci stati; brez kremenice pa bi bile premehke.

Kalijum.

Kalijum je kovina, ki se srebrno sveti in je tako mehek,
da se da gnesti in z nožem rezati. Sosebno znamenita je pri njem
neizmerno velika sorodnost do kisleca. Na zraku ležeč si kmalu
privzame kisleca, in hitro ga pokrije siva mrenica kalijumovega
okisa ali kalija. Vsem kislečnatim telesom šiloma odtegne kisleca;
zato ga moremo hraniti samo v petroleji, sestavljenem iz ogljenca

107

in vodenca brez kisleca. Ako se vrže košček kalij uma v vodo,
spoji se takoj ž njenim kislecem in razvija zraven toliko topline,
da se oproščeni vodenec vžgč in izgori. Vsled nastale vročine
izhlapi nekaj kalijuma; hlapi tudi izgore, kar se spozna na
vijolčastem plamenu. Sikaje šviga žareča kovina sem ter tja po
vodi, dokler popolnama ne izgori v kalijumov okis, ki se
v vodi raztopi.

Kalijum se nahaja prav pogosto v prirodi, zvezan z raznimi
drugimi prvinami v rudninah, rastlinah in po nekoliko tudi
v živalskih telesih. Kalijum je rastlinam zel6 potreben, ker brez
njega ne more rastlina napraviti nobenega škroba. Prideluje se
pa iz rastlinskega pepela in to iz pepelike,  iz katere se
zdelujejo vse druge kalijeve spojine, kakor galun, milo in steklo.

Natrijum.

V zunanjih svojstvih je natrijum podoben kalijumu, samo
ta razloček je, da natrijum vržen v vodo jo sicer prav živahno
razkrojuje, ali ne razvija toliko toplote, da bi se oproščen
vodenec vžgal. Le ako položiš košček papirja na vodo in nanj
zrno natrijuma, ki zdaj ne more po vodi sem in tja švigati,
nabere se okoli njega toliko vročine, da začne s rumenim
plamenom goreti.

Natrijum se nahaja v rudninstvu zvezan z drugimi prvi¬
nami. Največ ga je zvezanega s klorom vkuhenskej soli,
potem pa tudi v Glauberjevej soli in v sodi.  Dalje se
nahaja tudi v rastlinah, pa jim ni neobhodno potreben.

Kalcijum.

Kalcijum se odlikuje od drugih kovin posebno po svojej
jasnej rumenej barvi. Važen pa je zarad svojih spojin, katerih
mnoge velik del zemlje sestavljajo, kajti velika gorovja so iz
ogljenčevo-kislega apna. Tudi ga nikjer ne manjka v živalih
in rastlinah.

Aluminijum.

Aluminijum je v vseh svojstvih srebru jako podoben, da
se obdelovati in s drugimi kovinami mešati, z bakrom dela

108

sosebno lepo, zlatu podobno zmes. Ne okisi se niti na zraku,
niti v vodi, ako ga tudi razvročimo. Ta kovina sestavlja velik
del zemeljske skorje; kajti zraven kremenice in apna sestavlja
aluminijumov okis, tudi glinica  imenovan, največ rudnin, kakor:
nekatera draga kamenja (rubin, safir,  ko rund), razne galune,
živce  in gline.

Železo.

Železo je zarad svoje mnogovrstne rabe med vsemi kovi¬
nami najvažnejše. Dobivamo je iz rud, katerih bitni sestavini
sta železo in kislec, s tem, da razkisamo te rude. Ta razkisatev
vrši se v plaveži. Plavež je velika peč iz neizgonie opeke in
peščenjaka in ima podobo dvojnega prisekanega stožca. Do
kisleca ima železo zelo veliko sorodnost ter se okisi prav hitro
v mokrem zraku in začne „rjaveti“.  V čistem kisleci upaljeno
gori in meče na vse kraje iskre.

Z ozirom na množino ogljenca v železu razločujemo 3 glavne
vrste železa, namreč: 1. surovo ali lito, kakoršno odteka iz
plavežev, 2. kovno železo, 3. jeklo.

Surovo železo ima 4—5 odstotkov ogljenca, ki je ž njim
ali kemično spojen, ali pa mu je samo primešan. Lito železo
prve vrste se sicer lahko topi, a jako krhko je. Železo druge
vrste se topi pri 1000° C.; kovno ni, a moči ga je piliti
in vrtati.

Kovno železo ima najmenj ogljenca. Dobiva iz surovega,
ako se to na zraku žari, pri čemer izgori ogljenec v ogljenčevo
kislino. Kovno železo je jako vlečno ter se da kovati, v tanko
žico raztegnoti in v tanko pločo izvaljati, a tudi variti.

Jeklo dobivamo ali iz surovego železa, ako mu odtegnemo
nekoliko ogljenca, ali pa iz kovnega železa, ako mu dodamo
ogljenca. Jeklo samo ob sebi ima skoro ista svojstva, kakor
kovno železo. Mehko je in kovno, če pa razžarjeno jeklo shla¬
dimo v mrzlej vodi, postane krhko in zelo trdo. Od tacega
(kaljenega) jekla se izdelujejo pile, svedri, igle idt. Če razžarimo
kaljeno jeklo ter ga potem pustimo, da se počasi ohladi, postane
zopet mehko in kovno.

109

Iz železa si kujemo lemež, s katerim brazdimo zemljo;
železen je meč, ki nam brani preljubljeno domovino in lastnino.
Zgodovina nam pripoveduje o narodih, ki so v obilji zlata
obubožali, in zopet o drugih, ki so si z železom odprli pravi
vir bogastva, namreč obrtnost in trgovino.

V prirodi je železo zelo razprostranjeno, ali čisto se najde
samo v meteornih ali izpodnebnih kamenih.

Navadno je vezano s kislecem, žeplom in drugimi prvinami.
Železa je pa tudi v rastlinah in živalih. Prvim podeli zeleno
barvo, brez njega pa bi postale rastline blede kakor brez
svetlobe, a drugim pobarva kri, da je rudeča.

72 .  Najimenitnejše kemične spojine.

Prostih, nevezanih prvin je jako malo v prirodi. Večina
jih je vezana z drugimi prvinami v spojine. Nekatere so zelo
imenitne za kmetovalca, druge za obrtnika, zopet druge za
zdravnika, in nekoliko jih je pa, ki nimajo nobene vrednosti za
nobenega, ker jih ne znamo rabiti.

Za vse je voda, ki je sestavljena iz 2  delov vodenca in
1 dela kisleca, najimenitnejša spojina, ker vode potrebuje vsak
človek, vsaka žival in vsaka rastlina. Dobra pitna voda ima
v sebi vsikdar nekoliko ogljenčeve kisline in na liter 100—300 mg
trdnih teles. Tako vodo zovemo trdo vodo;  vodo pa, ka ima
samo malo trdnih teles v sebi raztopljenih, zovemo mehko
vodo.  Katero vodo imenujemo rudno, katero po slatino? Največ
je vode proste, ali ona ima tudi veliko sorodnost do nekaterih
kemičnih spojin; vezana je torej z drugimi spojinami in dela
ž njimi tako imenovane v o dane ali hidrate,  katerih je mnogo
v prirodi.

Tak hidrat je s o lit ar n a kislina,  ki sestoji iz vode,
kisleca in dušca. Ako namreč ogrejemo zmes enakih uteži
solitarja in žeplene kisline, razvijajo se sopare, katere se
zaradi kemične sorodnosti spojilo ter pri ohlajenji zgoste. Soli-
tarna kislina je tekočina brez barve, je jedka in ima neki
poseben duh. Solitarna kislina se rabi v zdravilstvu, v barvariji,

110

za strojbo, za izjedanje in za ločitev kovin, zlasti srebra in
zlata. Rastline dobivajo svoj dušeč skoro samo iz solitarnokislik
soli in iz amonij  a k a, ki je spojina dušca in vodenca.

Solitarna kislina se rada dela na tacih mestih, kjer živalske
dušečnate tvari gnijo in razpadajo, ter se veže s kovinskimi
okisi, posebno s kalijem v solit  ar. To se godi posebno po
hlevih in stajah in blizu gnojišč; večkrat se vidi tudi, da iz
starega zidovja cveto majhni kristali necega grenkljasto hlade¬
čega solitra, ki je jako škodljiv zidovju, ker ga razjeda.

Solitar je hladečega slanega okusa. Rabi se za zdravila
in za smodnik; iz njega se dela tudi solitarna kislina. Naj¬
važnejši je pa solitar za gnoj, ker dokazano je, da rastline
skoro samo iz solitarja dobivajo potrebnega kalija, da morejo
pripravljati redilne snovi. Baš tako dober gnoj je tudi amonij  ak,
iz katerega vpijajo rastline svoj dušeč.

Amonij  ak  je plin brez barve, hudega bodečega duha in
grize v očeh. Nos nam pove, da se obilno razvija po straniščih,
zlasti o vlažnem vremenu. Tudi po hlevih, posebno konjskih,
dela se v velikej množini iz gnijoče skalnice. — Voda hlastno
požira amonijakov plin, in nasičena raztopina se imenuje
salmijakovec,  ki je čist kakor voda, sicer pa ima duh in
okus in vsa druga svojstva amonijakovega plina. Ljudem, ki so
se skoro zadušili v ogljenčevej kislini, n. pr. v kletih, v katerih
mlado vino vre, pomaga amonijak.

Za zidarja je važna spojina kalcija s kislecem, ki se
imenuje kalcijumov okis  ali krajše apno.  Dobimo ga, ako
žarimo ogljenčevokislo apno ali apnenec, ki sestavlja velika
pogorja.

Vročina ga namreč razkroji, plinava ogljenčeva kislina
izpuhti v zrak, apno pa ostane. Apno se žge v nalašč za to
pripravljenih peččh, apnenice imenovanih.

V vodo vrženo apno se spoji ž njo v apneni  hidrat,
kateremu navadno gašeno apno  pravimo.

Pri gasitvi se napihne in naposled razpade v suh bel prah.
Prilijemo li pa več vode, naredi se mleku podobna tekočina,
belež  imenovana.

111

Apno je jako jedko, zato mu tudi jedko  (živo) apno
pravimo; željno srka iz zraka ogljenčevo kislino ter se zopet
prvrže v ogljenčevo kislo apno, izgubivši vso jedkost, in postane
trdo. Na to se oslanja njegova raba za malto ali klak;
krznarji in usnjarji ž njim kože gulijo. Potrebno pa je tudi
v mnogih drugih obrtih.

Apno zvezano z žepleno kislino in vodo, imenuje se sadra
ali gips  ter se nahaja na zemlji v velikej množini. Sadra je
preimenitna za umetnike, ki iz nje delajo znane gipsove podobe,
zraven je pa tudi zelo važna za kmetovalca, ker mu daje
preizvrsten gnoj, posebno za deteljišča. Baš tako izvrsten gnoj
daje fosforovokislo apno,  ki je glavna sestavina vseh
kosti. Za rastline je zelo potrebno hranivo, ker nahajamo ga
posod v žitnem semenu. Naše telo dobiva fosforovokislo apno
posebno v kruhu.

73. Dihanje.

Organi za dihanje ali dihala so pluča in spadajoče k njim
cevi, ki vodijo va-nja in iz njih. Pluča so spletena iz najtanjših
vejic trojnih cevi, namreč: sapnika, plučne odvodnice in
plučne privodnice.  Sapnik se razcepi v prsih v dve glavni
cevi, ki se razraščate zmerom bolj in bolj in se naposled kon¬
čate v majhne z zrakom napolnjene mehurce, ki so opleteni
z najtanjšimi vejicami plučne privodnice. V plučih prihaja kri
v dotiko z zrakom, ki sestoji iz kisleca, dušča in ogljenčeve kisline.

A kri in zrak se ne dotikujeta neposredno, ker ju ločijo
pretenke kožice plučnih mehurcev in lasastih cevčic plučne
odvodnice in privodnice. Ali te kožice niso za pline neprodorne,
in tako pride (s pomočjo vpojnosti) kislec iz plučnih mehurcev
v otemnelo, iz srca po plučnej odvodnici prihajajočo kri, ogljen-
čeva kislina in vodne pare pa v plučne mehurce. Po tej izmeni
ogljenčeve kisline a kislecem se kri ujasni, in jasno rudeča se
vrača v srce, odkoder nastopi obtok po telesu.

Na potu po telesu spaja se kislec nekaj z ogljenčnatimi
sestavinami v ogljenčevo kislino, nekaj pa z vodencem v vodo.
Otemnela kri vrača se iz telesa v srce in odtod v pluča, kjer
se zopet ujasni.

112

Ogljenčeva kislina oddaje se skoro edino z dihanjem; voda
pa se izločuje iz telesa nekaj z dihanjem, nekaj pa skozi kožo
in po scalnici.

Kako se zrak z dihanjem izpreminja, kaže se iz sledečih
števil; vdihani zrak ima v 100 litrih:

kisleca 20‘96, dušca 79'00, ogljenčeve kisline 0'04 l,
izdihani pa (tudi v 100 litrih):
kisleca 16‘38, dušca 79'55, ogljenčeve kisline 4’07 l.

Kakor kažejo ta števila, izsope se dušca skoro toliko,
kolikor se ga vsope. Vse drugače je s kislecem. V izdihanem
zraku ga je za eno petino njegovega prostora menj, a na
njegovo mesto stopi ogljenčeva kislina. Nekaj kisleca se je
namreč z ogljenčnatimi sestavinami v telesu spojilo v ogljenčevo
kislino, nekaj pa z vodencem v vodo.

Pri tem spoji pa se razvija toplota. Zato je dihanje ljudem
in živalim od okolice nezavisen vir toplote. Čim več se v dolo¬
čenem času kisleca vsope, tem več se razvija toplote. Toploto,
katera se razvija z dihanjem v človeškem in v živalskem telesu,
zovemo živalsko toploto.

Pri človeku in pri tako zvanih toplokrvnih živalih, ki dihajo
s pluči, raste toplina samo do neke od okolice nezavisne stopinje
in sicer zarad tega, ker se voda skozi kožo neprenehoma izpariva
in se toplota za to izparo potrebna odteguje človeškemu in
živalskemu telesu. Tako ima človeško telo stalno toplino 30° R.
Pri otrocih je kri nekoliko toplejša, pri starih ljudeh pa nekaj
hladnejša.

Da se dihanje vzdržuje, je potrebno, da se dovaža telesu
za dihanje potrebni ogljenec in vodenec; zato je treba jedil ali
živil, v katerih se nahajate ti prvini. Taka živila so n. pr.
škrob, cuker, tolšča itd. Ta živila imenujemo ogrevala,  ker
oskrbujejo telo potrebnim ogljencem in vodencem, katerih spa¬
janje s kislecem je vir živalskej toploti. Živila pa, ki dajejo
one sestavine, iz katerih nareja kri nove telesne dele ali zopet
nadomestuje obrabljene, zovemo krvotvorna.  Ta imajo v sebi
dušeč. Duščeva živila so n. pr. meso, jajca, sir, mleko, žito,
sočivje itd.

Brez dihanja ni življenja; torej so zrak, toplota, svetloba
in voda pravi prijatelji življenju.

113

IT.

Priroclopisje s posebnim ozirom na
kmetovalstvo.

* 74. Natora.

Kamor se koli ozrčm, je polna narava veselja,

Vse poskakuje okrog, pleše, prepeva sladko.

Rože cveto ljubeznjivo lep4; po dolinah, po gričih

Lepi razširja se duh, rosa ko demant svetli.

Pisan’ga cvetja gostč se vdajajo vej’ce zelene,

Čbelice pridne bueč, v satje nalivajo mčd.

Loge oživlja zverina, z grmičev pisanih tičev

Mili razlega se glas, v travi kobil’ca cvrči.

Bister tam potok Šumija, rož, travnika žeje gasilo.

Vetra tu v senco ljubi pihljeji vabijo nas.

Kosec glasin jo priukd, žvenčč po vasi kosice,

Mlade ženice pojo, brusijo srpe hitrč.

Pika-pok skednji donijo, vršč se kopice prosčne;

Vrt in vinograd im& toliko lepih darov.

Kamor se ganem, ozrčm, se odpirajo viri veselja:

Večno prepevaj, moj duh, stvarniku hvalo svet&!

M. K a s t el e c.

Četrto berilo.

8

114

75. Mavrica.

Biserna lestva se vspenja v oblak,

Spušča se onkraj na zemljski tlak.

Mavrica pisana, božji prestol.

Angelji hodijo gor in pa dol,

Zlate kropilnice v rokah drže
Zemljo prežejno hlade in poje.

Gori na stolu pa Večni sedi,

Kapljici vsaki on srečo deli:

Pade na polje — rodi zelenjad,

Kane na drevje — obilen da sad,

Kaplja na njivi — da žito zlato,

Kaplja na trti pa — vince sladko.

Sreča se spušča na sleharno stvar,

Kadar zaliva nebeški vrtnar.

S. Gregorčič.

76. Slava in sreča kmetovalstva.

Neka basen govori, da so se nekdaj zbrale vse
žive stvari, da bi razsodile prepir med mečem, peresom
in plugom. Ti trije veljaki so se namreč pričkali, kateri
ima večjo oblast in veljavo. Meč misli, da on je gospodar
sveta, ker pred njim vse, vse trepeti; pero meni, da
ono največ stori, ker preganja temo nevednosti in
razsvetljuje um človeški; na zadnje pa se vzdigne plug
ter prav pohlevno govori: „Mirno rijem pod zemljo,
pa sem svet že preobrazil; tiha sreča je z meno. Na
te besede — govori basen dalje — podarijo vse zbrane
živali plugu zasluženi venec. In to po vsej pravici;
kajti kmetovalstvo je najstarejše, najpotrebnejše, pa tudi
najkoristnejše opravilo. Kmetski stan je častitljiv, na
kmetih je miru in sreče dom.

115

Kmetovalstvo je najstarejše opravilo. V sv. pismu
beremo, da sta zemljo obdelovala in drobnico pasla
že Adamova sina, in da je Bog prvim staršem, predno
so raj zapustili, na srce položil besedo, ki velja še
dandanes, da naj namreč pridno obdelujejo zemljo.

Kmetovalstvo je pa tudi najpotrebnejše in naj¬
koristnejše opravilo človeško. Kakor je Adam, pregnan
iz srečnega raja, v potu svojega obraza obdeloval
zemljo, tako so tudi njegovi potomci z velikim trudom
si dobivali skopi živež. Ti so bili najprej pastirji al
lovci, kakor nas zgodovina uči. Toda človeški rod se
je če dalje bolj množil; pastirstvo in lovstvo ni moglo
več zadostovati vsem potrebam.

Tedaj so bili primorani, ako so hoteli ohraniti se,
da so začeli zemljo obdelovati. Se le zdaj je družinsko
življenje bilo mogoče, še le zdaj so jeli zidati vasi in
mesta; kajti poprej so se vedno selili iz kraja v kraj;
zdaj pa, ko so začeli en kraj obdelovati, ostali so vedno
ondi, čakaje obilnega sadu. Tako je nastalo družinsko
in stalno življenje, širiti se je jela omika. Poljedelstvo
je tedaj temelj in zibel omiki.

Poljedeljstvo je pa tudi podloga človeškemu
življenju v tistih državah, ki so že kolikor toliko omi¬
kane in izobražene. Živež je prva potreba človeška.
Ne bahajo se kmetje zastonj, da oni preživijo sebe
in gospodo, da redč vse stanove. Poljedelstvo nas
varuje pomanjkanja in lakote in je nabolj naravna
in najgotovejša pot do bogastva. Kmetovalstvo je pa
tudi obrtu in trgovstvu prava podslomba. Iz vsega tega
se uverimo, da je poljedelstvo najpotrebnejše in najko¬
ristnejše opravilo.

Zato si je kmetski stan kmalu pridobil visoko

čast in slavo po vseh deželah in državah. Nikjer pa

8 *

116

ni bil ta stan že v starem času v tolikej časti, kakor
na Kitajskem. Po vsem cesarstvu častijo kmeta kot
pravega očeta in hranitelja vseh drugih stanov. Cesar
sam ga Časti in izpodbuja. Vsako leto se enkrat tako
poniža, da zapusti svoj zlati prestol v Pekingu in
gre orat s svojimi najimenitnejšimi služabniki. —
V novejšem času je dal avstrijski cesar Jožef II. prav
ginljiv zgled, ker je na svojem potovanji skozi Moravsko
sam prijel za plug ter zoral nekaj brazd. Na mestu,
kjer je tako počastil kmetski stan, postavili so mu
pozneje spomenik.

Stari Slovani so prav lepo in častiljivo obhajali
žetve praznik. Tudi še zdaj imajo pri žetvi najkrasnejše
slovesnosti Slovani sploh, in slovenski kmet, mislim, da
nikoli ne užije toliko veselja, kakor o košnji in žetvi;
da-si mora delati od zore do mraka, da je potil ves
moker, vendar rad poskoči še zvečer, in domov
gredoč prepeva in vriska, da se razlega po hribih
in dolinah.

Na kmetih je za telesno zdravje
poskrbljeno nego po mestih. Kmet si z
utrdi in tako veliko ložje zdravje ohrani,
zrak ga obdaje, zdrava, čista voda ga
tudi na duši so kmetje večinoma bolj

dosti bolje
delom telo
Hladen čist
napaja. Pa
srečni nego

drugi. V svojej priprostosti delajo dan na dan in se ne
brigajo dosti za abotnosti, katere drugim glave belijo.
Pri njih je še prvotna krepost in čednost. Tu se uživa
veliko več nedolžnega veselja ko po mestih. Veliko več
pobožnosti je pri kmetu nego v mestu; kajti kmet ima
več priložnosti, Boga se spomniti nego kdo drugi.
Vsejavši zrno on le od Boga pričakuje blagoslova in
obilne žetve, ne pa od milosti kakega zemskega gospoda.
Le Njega mora moliti, ko seje; le Njega mora hvaliti,

117

ko težko snopje spravlja; le k Njemu ponižno pribeži,
ko mu je nevihta vso nado pokončala.

Glej torej, dragi kmetič, še srečen še moraš imeno¬
vati v primeri z drugimi stanovi. Nikar tedaj ne tarnaj
in ne zavidaj visokim gospodom njihove velike časti
in oblasti. Tudi oni imajo svoje skrbi in težave, če te
teži kmetska kamižola, kadar si utrujen od težkega
dela, pomisli, da tudi gospoda dobro vč, kje jo črevelj
žuli, da tudi ona ne more

„Kregulja odgnati, ki kljuje sreč,

Od zore do mraka, od mraka do dne/'

Se ve, da tudi tebi ni vse prav. A vprašamo, kje pa
je kdo, ki mu rožice veselja vedno preevitajo, ki mu
gre vse po volji? Svet, ljubi moj, — pravi pesnik —
enak je njivi, na katero med zrnjem veselja in radosti
pade tudi marsikatero zrnce tuge in žalosti. Veseli in
zadovoljni bodimo, če se setev tako obnese, da se vsaj
nekoliko skrije nesreče mrklo šavje pod visoko travico
in obilnim biljem sreče in radosti!

77. Zemlja. -

Vsakemu umnemu poljedelcu naj bo prva skrb, da
poznA zazličnosti zemlje, s katero se peča in ukvarja.
Kmet, ki ne poznA svojega zemljišča, niti pravil, po
katerih se pusta, nerodovitna zemlja izboljšuje, ne
opravi mnogo prida na svojem zemljišči; kajti zemlja
rodi drugače po gorah in zopet drugače po dolinah,
planjavah in po ravnem. Po hribih in gorah je zemlja
največ namešana z debelim peskom ali gruščem, ki se
je, po velikih dežnih nalivih razmočena, raz visoke gore
spustila ter se po nižjih policah razprostrla, čim bolj
je pozneje ta prst preperela in sprstenela, t. j. čim več

118

se je v dobro prst in prah prevrglo, čim veČ je ž njo
pomešane gline i druge trohljive šare, tem plodovitejša
je tudi zemlja. A zemlja po dolinah in po ravnem je
že koj v početku z najboljšim drobižem in tenko prstjo
namešana ter je tudi od leta do leta tem rodovitnejša,
čim več dežni nalivi drobne zemlje in kremenine
z višjih in nižjih hribov izpero ter je v doline in ravnine
naneso. To dela, da je zemlja po dolinah in ravninah
že sama ob sebi mnogo rodovitnejša, nego li po hribih
in gorah. A tudi gorjanom je dal modri stvarnik pri¬
pomočkov obilo, da si morejo svoja zemljišča popravljati
ter plodovitost zemlje pomnoževati. Zato pa jim je treba,
svoja zemljišča dobro poznati in njih svojstva vsestransko
preudariti; potem jim bode lahko, zemljišča popravljati
ter vse tako obračati, da jim zemlja mnogo lepega
dobička da.

Zemljo (prst) delimo sploh na tri poglavitne
prvine, ki so: kremenik,  il (ilovica) in apnenec.
A te tri vrsti zemlje ne najdejo se nikjer v prirodi
čiste,  to je v svojej pravej, prvotnej podobi, nego
povsod so mnogovrstno namešane z drugimi zemljami.
V kremeniku je vselej nekoliko ila in apnenca,
a enako tudi v apnenci nekoliko kremenik a in ila.

Kremenik.

Kremenika ali kremenca  je največ v prirodi,
a nikjer se ne nahaja sam za se. Kremenik je sestojni
del najtrjemu kamenu mnogovrstnih razlik; iz njega
so sezidane naj višje gore, in njegova sprstenina se je
raznesla po potopih in povodnjih na vse strani sveta,
koder se v večjej ali manjšej meri v podobi z drugimi
prstmi pomešanega peska nahaja. Ta zemlja je naj¬
težja, ter je največ sam pesek v njej; zaradi tega je

119

ostra in naredi zareze na steklenej ploči. Nima niti
duha niti slaja; v ognji se ne izpremenl, in voda, katere
se kmalu iznebi, je ne razmoči; zato ta zemlja ni tako
razmazna kakor ilovica, ugreje se hitro ter dolgo drži
gorkoto v sebi. — Ta zemlja je jako neplodovita, ako
ni pomešana z drugimi rodovitnejšimi zemljami. Ugodna
bi bila morda samo takim rastlinam, ki imajo majhne
korenine, recimo travam.  Po kemijskej umetalnosti
od drugih zemelj ločena je kremenina bela, ostra moka,
ki zaškriplje, ako jo pod zobč denemo.

Kremenčeva kislina se nahaja skoro v vsakem
vrelcu, od koder prehaja z vodo v rastline, katerim je
baje tako potrebna, kakor človeškemu truplu kuhinjska
sol. Zlasti trave, kamor spadajo tudi naša žita, imajo
mnogo kremenčeve kisline v sebi, zato se morajo pri
košnji in žetvi vedno brusiti kose in srpovi. Ako se¬
žgemo trave, najdemo kremenčevo kislino v njihovem
pepelu. — Nekatere živalce, posebno mehkužci in po¬
lipi, imajo tudi hišice iz kremenčeve kisline.

Zemljo, v katerej se nahaja mnogo kremenine,
imenujemo v gospodarskem oziru sploh peščeno
z e m 1 j o.

Ilovica ali glina.

Ilovice je najmenj na svetu in se tudi nikjer sama
za se ne nahaja. Sama ob sebi je ta zemlja bela in
razmazna. Z vodo zmešana je mehka in gnetna stvar,
ki ne pušča vode skozi. Zato je ilovica za poljedelca
mnogo vredna, ker njivi zadržuje mokroto, ki je po¬
trebna za uspešno rast. Zmes iz gline, peska in apna
imenujemo lapor,  ki daje najplodovitejšo zemljo.
V močnem ognji se ilovica stisne, vodo oddA ter po¬
tlej več ne mara za njo; postane trda in pusta. Iz

120

mokre in gnjetne gline so že v starodavnih časih delali
posodo. Ako namreč mehko glino žgemo,  rekše i z-
ž a r i m o, dobimo Čvrsto in zvonečo robo. Takej posodi
se razna imena pridevajo, kakor je od boljše ali sla-
bejše gline. — čista ilovica je zelo različna od ilovice,
kakoršno nahajamo po poljih in po njivah, čista ilo¬
vica nima skoro nič onih redilnih tvari v sebi, ki so
rastlinam potrebne k življenju, a ilovica po poljih in
po njivah je bolj ali menj namešana z redilnimi tvarmi.
čista ilovica se samo na površji zemlje izpremenja
v dobro in rodovitno prst, ker samo tu dobiva žival¬
skih in drugih redilnih snovi, s katerimi se pomeša ter
v rodovitno prst izpremenl. Ilovnata zemlja je težka in
mrzla, zatorej jako neugodna marsikaterim rastlinam,
ki ne ljubijo mrzle zemlje. Ilovica sama ob sebi je
nerodovitna ima pa to dobro, da drži vlago ter se
lahko izboljša, če se jej primeša nekoliko peska in
apnenca. Posebno dobra je ilovnata zemlja solnčnim
njivam, ker je suša tako lahko ne zmore.

Apnenec.

Apnenca je za kremenikom največ na svetu. Vse
naše bele gore so tako imenovano ogljenčevokislo apno,
ki se v kislinah razpusti. Apnenec je pomešan z dru¬
gimi zemljami ter je sestojni del, če tudi v majhnih
primerah, mnogovrstnega kamenja, rudnin, živalskih
kosti in rastlin, čist apnenec je podoben belej moki,
a vendar ni oster kakor kremenik. če je apnenec suh
ter se nanj vlije kaka kislina, takoj začne šumeti in
vreti. Apnenec sam ob sebi ni rodoviten, a z ilovico
pomešan nareja jako dobro prst, ki se mnogim sadežem
prilega. Apnenec ne popije toliko vode, kakor ilovnata
zemlja, a vendar mokroto dalje drži, nego peščena

121

zemlja. A tudi apnenec se kmalu osuši ter potlej dolgo
drži gorkoto v sebi, zatorej rastline po apnenih njivah
ob suši dosti trpč, ker jim manjka potrebne vlage in
mokrote. Na solnci se apnenec ne strdi kakor ilovica,
temveč razpada v prah. Zgolj apno ni nikakor pri¬
pravno v obdelovanje zemljišč, kakor gola ilovica in
pesek ne. če je pa zemlja iz vseh treh omenjenih vrsti
primerno pomešana, postane jako plodovita za vsak
pridelek.

Gnilovica in vrtna prst.

Vsa organska telesa segnjijo, kadar so odmrla.
Kislec v zraku, gorkota in vlaga pospešujejo razpad,
ki prav za prav ni nič druzega, nego razkrojenj e
prvotnih zvez, iz katerih je telo.

Organska telesa so iz organskih in rudnih snovi.
Kadar telesa gnijo, vežejo se organske snovi z nova;
razpad je podoben gorenju. Kislec v zraku se veže
z vodencem gnijočih teles v vodo, z ogljencem pa
v ogljenčevo kislino; a dušeč v njih se z vodencem
veže v amonij ak. Voda, ogljenokislina in amonij ak
z rudnimi deli bivše rastline ali živali je to, kar ostane
po segnitji. Prvi trije izhlapč v zi’ak, a poslednji
ostanejo v zemlji ter se ne ukončajo, niti ne izgubč,
kakor sploh nobeno telo ne more priti popolnoma
v nič. Njegovi sestojni deli se vrnejo tja, od koder so
vzeti, v zrak ali v zemljo, da zopet redč nove rastline
in živali ter tako stopijo v vedni kolobar življenja.

Taki ostanki strohnelih teles se imenujejo gni¬
lovica  t. j. prava črna prst.  V takej črnici, katera
pride največ od trohnelega lesa, listja in trave, je
največ ogljenca, kakor v rastlinah; a njene sestave
so različne, ker so različni tudi telesni deli, iz katerih

se je prst naredila. Hitreje ali počasneje razpada, kakor
že pride s kislecem v dotiko; počasi izgublja rastlinsko
snovno obliko, razpade, poslednjič še izpuhti vodenec
in dušeč, ter ostane samo še nekaj malega prstenih in
solnatih delov. To se najložje vidi pri otlih di*evesih;
stržen sprstenuje, a obod je še živ ter v sredi otlega
drevesa ostane nekaj prsti, ki diši po kislem.

Gnilovice je več ali manje po vsej našej zemlji,
koder živč živali in rasto rastline ter naposled odmrjo
in strohnč. Posebno mnogo je gnilovice go gozdih,
koder stelje ne spravljajo iz gozdov, A naš kmet jemlje
gozdom gnilovico ter jo vozi na njino (v podobi listja,
hojevine, mahu i. t. d.). Gnilovica sama ob sebi je
rajava ali čmkasta, zato jej pravijo tudi črnica in
prhlica. Na zraku ta zemlja razpada ter jemlje mnogo
vlage in plinov v sč, kar je rastlinam jako koristno.
Vode se močno napije ter jo zadržuje; ker je ta zemlja
temna, vabi tudi solnčne žarke k sebi, rada se segreje
ter se osušena zelo skrči. Z rudninami in z zemljo
pomešana, imenuje se tudi vrtna prst,  ker se je
največ dobiva po vrtčh.

Z gnojem pride največ gnilovice v zemljo ter je
velike važnosti, kar se tiče rastlinske hrane. Po njej
dohaja rastlinam dušeč in kalijum, ki sta poglavitna
hrana vsakej rastlini. Gnilovica zemljo pripravlja, da
srka amonij ak, ki ni druzega nego duščeva spojina
z vodencem, zgoščuje zrak, težko prst rahlja, peščeno
pa veže ter ji podeljuje potrebno vlago. Navadna prst
po naših njivah ima v 100 delih 3 do 6 delov gni¬
lovice, a dobra vrtna prst je ima po 20 in še več.
Kadar je njiva mokra, pozna se že po barvi. Kjer je
osem ali še več odstotkov gnjilovice, tam je zemlja
črnorujava ali celo črna.

123

Posebna prst je gnilovica samo tam, kjer se je
nahaja več nego polovica v zemlji. To je po močvirjih
in šotišČih, koder so rastlinski ostanki na pol strohneli
ter na mokrem zogljenčli. To škoduje preobilost neraz¬
krojene gnilovice brez dušca in hrane. Prst je prerahla
ter gobasta, ob suši se močno izsuša, o deževnem
vremenu postaja sama godla, a kadar je mraz, napihuje
se. Gnilovica ne segnije, nego samo trohni; plemenite
trave na takej zemlji ne molzejo rasti.

Taka gnilovica se mora najprej osušiti. Da se ji
odpravi kislina, treba jo je pomešati z laporjem ali
s pepelom; pepel se dobiva s tem, da se šota požiga.

78. Po čem se zemlja pozna.

Ako ti je zemlja med prsti ostra; ako je po njivi
mnogo kamenja ali debelega peska; ako je zemlja
rada suha in ako pri oranji šumi: gotova so to zna¬
menja, da je v njej mnogo — kr e m eni k a. Taka
zemlja rada razpada, ne prijemlje se oralnega orodja,
vodo hitro srka, osorna je in pusta. Pravimo ji:
peščena zemlja.  Na njej posebno rado raste resje,
kurje zdravje, jetičnik i. dr.

Ako je zemlja zategla, razmazna, mrzla in rada
mokra; ako se prstov prijema kakor smola, vodo rada
pije ter se nerada suši; ako ob velikej suši na več
krajih razpoka, a vendar ne razpada, ter se pri mokrem
oranji na desko orala nabira: vse to so znamenja, da
je v takej zemlji največ ilovice.  Na njej raste pres¬
lica, travna ljulika, lisičji rep, bilnica, velikonočnica,
bradovičnik, travniška zlatica, repinec i. dr.

Močno apnena ali lapor  nat  a zemlja je sivo-
rujava, posahljiva in vroča. Kadar je mokra, maže se

124

jako, a kmalu se zopet osuši ter suha tudi hitro razpade,
če se na suho apneno zemljo ali na lapor vlije moč¬
nega kisa, zasumi in zakipi ter tem dalje šumi in kipi,
cim več je apna v njej. Na apnenej zemlji raste lepi
čeveljc, različne detelje, jeglič i. dr.

Peščeno-ilovnata  prst se kaže po ilovnatej
barvi in primešanem pesku. Na njej raste rčgrat,
detelja, oves, proso.

Črnica  se odlikuje s svojo majhno težo in temno
barvo. Po gorkem dežji duhtl po trohnelem. Na njej
raste šotni mah, močvirski rožmarin i. dr.

Zelo železnata prst  je rumenkasta, rudeČkasta,
usnjato-rujava, in tudi voda, ki prihaja iz takih tal,
ima enako barvo. Zeleznati deli, ako jih ni preobilo,
grejejo in mehčajo prst, a kadar jih je preveč, škodu¬
jejo rastlinam.

Po navedenih znamenjih se spoznava prst. Kmetu
koristi mnogo, če zemljo poznd, ker iz tega lahko
sklepa, kako mu je zemljo obdelovati, katere rastline
mu je saditi ali sejati, in kako more zemljo izboljše¬
vati. Kadar vprašamo po kakšnosti oranice, gledati
nam je ne le na zgornjo ali živo prst, temveč tudi
na spodnji svet. Plodovitost se povikšuje, če je pod
peščenico ilovica, ali pa pod ilovico peščenica. Zemlja
je kmetovalcu delovnica, in moral bi jo v vseh njenih
delih prav dobro poznati.

79. Zemljišča naj se izboljšujejo med letom.

Nekateri meseci so posebno ugodni, da se izbolj-
šujejo pusta ter nerodovnita zemljišča. Ti meseci so:
februvar, m a r c i j, oktober,  n o v e m b e 17 in
d e c e m b e r. V teh mesecih ravnaj po sledečih pravilih :

125

Meseca  februvarja, če je mokro vreme, razmeči
z lopato prav na drobno mravljišča po travnikih ali
senožetih, da mravlje v njih poginejo; tudi krtine in
jamice poravnaj. — Če imaš po senožetih jame in
nižave, poravnaj jih ter va-nje nanosi blata cestnega
ali pa s potov, luž in ribnikov.

Meseca marcija  posnaži mlake in rove ter izvozi
gnoj in blato na vrte in travnike. Ob suhem vremenu
lepo uravnaj travnike in senožeti ter jih z grabljami
pregrabi; Če se je pa mah po njih zarasel, pa jih
prevleci z brano, a to lepo na rahlo. — Napeljuj vode
na travnike in s v 1  ‘ ‘ 1 1  bode voda

Ako se travniki in senožeti ne morejo namakati, potrosi
jih z neugašenim apnom, s sadro ali s kako drugo
gnojilno tvarino.

Meseca oktobra  rušnje, kamenje, škodljiva ze¬
lišča po njivah in polji lepo pospravi in potrčbi; ma-
hovite senožeti z brano prav na lahko prevleci; krtine
raztrosi, mravljišča premeči in jamico po travnikih in
senožetih poravnaj, a nadležno robidovje požigaj.

Meseca novembra in decembr  a, ako se
voda na njive ali travnike izteka ter še morebiti po
njih zastaja, proč jo odvodi; a rove, katere je deroča
voda izkopala, zasuj. — Jarke in vodovode izsnaži,
blato in gnojilno tvarino s cest, potov, dvorišč, iz luž,
bajerjev in rovov lepo čisto potrebi ter izvozi na seno¬
žeti in puste njive ali na kompostni kup;  a to predno
sneg zapade.

Ako vse to storiš, jako se ti izboljša zemlja ter
zelo se pomnoži njena plodovitost.

počasi nizdolu

zastajala.

126

80. Rastline.

Rastline so žive stvari, pa brez čutja in brez svoje¬
voljnega gibanja. Kakor vse žive stvari, imajo tudi
rastline trdne sestavine in tekoče šoke; vedno se izpre-
minjajo, in vsak njihov del ima svoje posebno opravilo.
Zivč tako, da jemljč v se kapljive in plinave tvarine,
katere dobivajo navadno iz tal in iz zraka. Rastline
vselej izvirajo iz podobnih stvari svoje vrste ter se
čudno zelo množč.

Rastline pokrivajo skoro vso suho zemeljsko po¬
vršino in zraven tega tudi še nekatere kraje morja.
Ker rastline navadno rasto v vellkej množini družno
skupaj, zato ima vsak kraj svojo posebno podobo po
rastlinah, ki ga pokrivajo. Kako različen je pri nas že
pogled prijazne, zelene ravni od pogleda resne, mračne
tmine v doraslem gozdu! Kako zelo se razločujejo
polja z rumeno pšenico, zelena trata in skalnata stena!

Kamor koli pride zrak in voda, toplota in svetloba,
povsod vidimo, da se tla preprezajo z majhnimi, ne¬
znatnimi rastlinami, ki same zopet prej ali pozneje
poginejo, tla pa s trohnobo izpremenč v pripravno po¬
dlogo za popolnejše rastline. Tako se sčasoma dela
rodovitna prst, v katerej rasto najboljše rastline, ki
redč Človeka in neštevilne živali. Kakor živali, tako bi
tudi Človek ne mogel živeti brez rastlin, človek ne
dobiva samo največ svojega in svoje živine živeža iz
rastlinstva, ampak tudi najpotrebnejše priprave za
poslopja, za orodje, za obleko in za razne potrebe
v življenji.

Poglejmo mnogovrstna žita, sočivje, zelenjavo, sadje
in vse pične rastline! poglejmo vsa koristna drevesa in
grme, ki nam dajejo potrebno kurjavo, gradivo in les!

127

poglejmo vlaknate rastline, kakor lan in bombaž, iz
katerih se izdeluje obleka! poglejmo oljnate, barvarske
in druge rastline, ki se rabijo za umetnine in v obrtu!
poglejmo še tiste rastline, ki imajo v sebi tako hude
strupe, kakor najboljša zdravila —; prepričali se bo¬
demo, da je rastlinstvo na veliko blaginjo in srečo
vsega človeštva.

81. Rastlinska hrana.

Rastlina potrebuje za svojo rast hrane prav tako
kakor človek in živali. Ali pri rastlinah ni tako lahko
določiti, katere hrane jim je treba, kakor pri živalih.
Le poglej živali na zobe ali še bolje v želodec, takoj
zveš, o Čem se živi in redi. Pri rastlinah ne moreš tega
storiti, ker nimajo želodca, in vse tvarine, katere so
rastline po korenikah in po zelenih organih, posebno
po listji v sebe posrkale, izpremenč se takoj v rastlini
v razne spojine tako, da jih je mogoče le kemično
razločiti.

Naj več je v rastlini vode. če rastlino posušiš,
izpuhti voda, rastlina je veliko ložja; tvarino, katero
rastlina še ima, imenujemo suho tvarino.  To lahko
zažgeš, pri čemur ti večji del v zrak izhlapi, in le ne-
hlapni kovinski deli še ostanejo kot pepel.  Ali iz tega
se še ne da sklepati, katere snovi potrebuje rastlina
za hrano. V njej se nahajajo kemične spojine, kakor
staničnina, škrob, listno zelenilo, smole, soli, cuker,
tolšče, beljak i. t. d.

Ali teh rastlina ni že napravljenih iz zemlje vase
posrkala, ker v zemljih jih ni nikjer najti; torej jih je
morala rastlina sama stvoriti razkrajaje in sestavljaje
iz kemijskih prvin.

128

Razen ogljenca, katerega dobiva rastlina samo iz
zračne ogljenčeve kisline skozi luknjice v listji in
zelenih organih, srka rastlina vso drugo hrano po
koreničicah iz zemlje. Da jo pa morejo koreničice
vsrkati, mora biti ali že v vodi raztopljena, ali pa
taka, da jo sok, katerega rastlina skozi korenike spušča,
raztopiti more.

Najvažnejše prvine, katei’e rastlina v raznih spo¬
jinah iz zemlje dobiva, so: vodenec, kislec, dušeč,
žeplo, kalijum, kalcijum, železo in fosfor.

Kakor so p o skušnje pokazale, dobiva rastlina vo-
denca in kisleca po vodi in najbrž tudi nekolikoh po
drugih spojinah, žepla iz žeplenokislega apna in žepleno-
kislega amonijaka, ki se nahaja v vsakem hlevnem
gnoji, fosfora pa iz fosforovokislega apna in fosforovo-
kisle magnezije. Kalijuma dobivajo rastline iz solitarno-
kislega kalija in kalij umavega klorca i. t. d.

Vse te in druge spojine morajo biti v pravem
razmerji v zemlji, kjer rastline rastejo. Ali mnogo je
rastlin, katere imajo onih spojin več v sebi, nego katere
koli druge. Tako ima pšenična slama največ kremen¬
čeve kisline, detelja največ apna, korenje največ kalija;
po tem se morejo rastline razločiti na kalijevnate, apne-
nate in kremenate.

Kalijevnate rastline  so: pelin, pesa, repa,
turšica, krompir, tobak.

Apnenate rastline  so: lišaji, detelja, bob, grah.

Kremenate rastline  so: žita, trave, ajda,

robinija.

Za take rastline mora torej biti ena zemlja bolj
pripravna nego druga, na enej veliko lepše rasto nego
na drugej. Zato je treba rastlinam prave zemlje izbrati,
ali pa za dotično zemljo pravih rastlin.

129

82. Poljedelstvo.

Poljedelstvu je naloga, da pridela na danem zem¬
ljišči kolikor mogoče največ koristnih rastlinskih snovi;
pri tem bo dobiček tem večji, čim manje je bilo treba
dela in drugih pripomočkov.

Da rastline dobro rasto, je potrebno, da imajo
dovolj živeža in da morejo ta živež v sebe tako spre¬
jemati, kakor veljh, kar je pa zopet zavisno od toplot¬
nih razmer, od rahlosti zemlje in od tega, ali more
zrak lahko do korenin ali ne. Da bodo tla dovolj
rahla, za to je mehanično obdelovanje  njivskih tal,
namreč kopanje, oranje, brananje, valjanje i. t. d. neo¬
gibno potrebno. S tem se ne nareja le prst, da je bolj
pripravna za razširjanje korenin v njej, ampak pospešuje
se tudi pristop zraku, kateri kemijsko razdeva sestavine
prsti ter tako pripravlja rastlinam novega živeža.

Kako potrebno je, da more zrak neoviran preši¬
niti prst, vidi se prav očitno na mokrotnih tleh, ki,
z vodo napojena, ne pripuščajo va-se zraka, da bi ke¬
mijsko deloval nanjo. Mokra zemlja naj se osuša ali
z navadnimi jarki, ali pa z drenažo.

Drugo poljedelčevo delo je gnojenje.  Polje
gnojiti se pravi, polju dajati tistih snovi, ki so rastli¬
nam potrebni živež. Poskušnje so pokazale, da 2 ha
velikemu polju ena pšenična žetev odvzame: nad 72 kg
kalijevnatih, nad 37 kg  apnenastih soli in nad 145 kg
kremenice, vkup nad 254 kg  rudninskih sestavin.

Med temi je 22 kg  fosforo-kislih soli. če sejemo
tedaj na istem polji več let zaporedoma isto žito, je
očitno, da mu odvzamemo prav mnogo onih rudnin¬
skih snovi, tako da jih bo vedno manje v povrhnej
prsti. In resnično, čez nekoliko let je pridelek naše

Četrto berilo. 9

130

žetve vedno bolj in bolj ubog, tako da se kmalu ne
izjdača več setev.

Temu jo vzrok, da rastlina ne najde v tleh tistih
rudninskih snovi, katerih potrebuje za svoj popolni
razvoj, ali ne dovolj, ali pa ne v razpustnem stanji.

a žeti, moramo za to skrbeti,

kor jih je žetev iz njih vzela. To se zgodi z gnojenjem.

Najbolj navadni in od nekdaj rabljeni gnoj je člo¬
veško in živalsko blato, pomešano z raznimi odpadki
gospodarstva in poljedelstva. Jasno je, da morajo v njem
biti vse tiste organske in rudninske snovi, katere smo
z žetvijo njivi vzeli in katere ji tedaj z gnojem povra-
čamo. — Ogljenčnati deli gnoja, posebno slama, rahljajo
tla ter povekšajo množino prsti in ogljeričeve kisline
v njih, dušečnate tvarine dajo amonijak. Ta kemijski
razkroj imenovanih tvari, ki se godi v tleh, je tudi
izvirek toplote. Gnojena tla so vselej nekoliko topleja
od negnojenih. Gnojnica ima v sebi jako mnogo soli,
zlasti fosforovo kislih; zato je poljedelcu poglavitna
naloga, da prav vestno nabira in spravlja to smradljivo
kapljino. •— Sadra, zmlete kosti, pepel iz drv, iz šote
in premoga, izlužen pepel, žgano apno, amonijakovnati
odpadki iz raznih fabrik, vse to je mnogo vredno
gnojilo.

Kolikor bolje poznamo sestavino tal, toliko pri¬
mernejši gnoj moremo izbrati. Če dobro poznamo svoje
njive, bodemo jim dajali le tisto, kar jim manjka;
mnogokrat bodemo z nekaterimi vrečami primernega
gnojila dosegli prav isto, za kar bi bilo potrebnih
mnogo košev neprimernega gnoja.

Nekatere tvari so posebno dober gnoj, ker jih je
razmerno le malo treba posuti po njivi, da se njen

0

toliko rudninskih snovi, koli-

131

pridelek nenavadno povekša. Te tvari so: sadra, kostna
moka in gvano.

Sadra je iz žeplene kisline in iz apna; žeplo in
apno pa ste bistveni sestavini mnogih rastlin. — Gno¬
jenje s kostno moko jako bogati pridelek, zlasti pše¬
nični. Kosti so namreč iz fosforove kisline in iz apna,
kateri tvarini zopet najdemo v pšeničnem pepelu. —
Gvano (ptičjek) je rujavkasta, prahu podobna, raz-
drobljiva tvarina, ki ostro smrdi po amonijaku. Vozijo
ga z nekaterih otokov in mest južne Amerike zlasti
v Anglijo.

Z večkratnimi žetvami oslabljene njive zadobč tudi
brez gnoja same ob sebi zopet svojo prejšnjo rodovit¬
nost, Če se delj ali menj časa neobdelane same sebi
prepuščajo. To ravnanje, ki se imenuje praho pu¬
ščati,  je po nekaterih menj gosto naseljenih krajih
zelo navadno. Ta prikazen se razlaga iz tega, da zrak
in voda v tem, ko njiva počiva, neprenehoma kemijsko
delata na njo ter razdevata njena tla. S tem se naredč
njene razpustne rudninske sestavine zopet v dovoljnej
množini pristopne rastlinskim koreninam prihodjne setve.
Počivajoča njiva se kmalu zaraste s plevelom, zato
vlaga bolj ostaja v njej, njena prst pa še pomnožuje.

Velike važnosti pri obdelovanji njiv je tudi kolo¬
barjenje.  Razne rastline jemljo tlem tudi razne
rudninske tvari in sicer tako, da ene in iste tvari
vzame ta rastlina veČ, druga menj. V tem ko 2 ha
velikemu polju pšenična setev odvzame 62 kg  fosforo-
kislih soli, odvzame mu repa, nanj posejana, le 21 kg
teh soli. če se tedaj 3 leta zaporedoma repa seje na
katero njivo, odvzame se ji še le toliko fosforokislih
soli, kolikor z eno samo pšenično žetvijo. Iz tega si
lahko razložiš, zakaj tla, ki so izmolzena za kakovo

9 *

132

rastlinsko vrst, se dobro redč katero drago in tretjo.
Na pšenišče se more, če tudi se njiva na novo ne po¬
gnoji, sejati detelja ali saditi krompir, ker ti dve
rastlinski vrsti potrebujete le malo fosforo-kislih soli.
Razume se zdaj, da ti bode njiva le takrat obilo rodila
vsako leto, ako jo posevaš menjajoč z različnimi rastli¬
nami, ako jo obdeluješ po kolobarji. V to namero
se razdeli polje navadno v dva razdelka; na prvem
naj bodo bilkaste, na drugem pernate ali pa obrtne
rastline. Katerej vrsti je odmeriti več prostora, zavisno
je od zemlje in od tega, imaš li veliko ali malo gnoja.
Po katerem redu se morajo sejati žita in saditi sadeži
po njivah, ne da se v obče določiti; kajti to se ravna
v vsakem kraji le po tem, kakšne so njive. Kakor koli
pa si urediš kolobar, pomniti je treba, da ni sejati
bilkastih rastlin za bilkastimi. Kdor pa ima prav dobro
zemljo, ali kdor jo more vsako leto gnojiti, lahko za¬
poredoma seje iste vrste rastline.

83. Poučljivi povesti za Kmetovalce.

V neko vas na Češkem je prišel popotni kmetijski
učitelj in je svetoval kmetovalcem, naj hi bolje pazili na
gnojnico ter jo nabirali v nalašč napravljenih neprodirnih
jamah. A kmetje se za ta nauk niso zmenili; le pivovar
ga je slušal. Izkopal je jamo za gnojnico ter jo vozil na
svoje polje. Necega dne je njegov hlapec peljal na saneh
gnojnično lodrico. Sani se mu na ledenem poti izmuznejo,
sod se stoči, in gnojnica se razlije slučajno na sosedovo
deteljišče. Ta sosed pa je bil tudi eden izmed tistih, ki so
se prej posmehovali kmetijskemu učitelju zaradi gnojnice.

Zato je bil zelo nevoljen zvedevši, da je pivovarjev
hlapec prevrnil gnojnico prav na njegovo njivo. Drugače
pa je sodil, ko je spomladi videl oni kos deteljišča. Detelja

je bila tam še enkrat tako visoka in gosta, kakor dnigod,
kamor ni gnojnica pritekla. Tudi druga košnja se je prav
dobro obnesla. Ta razloček se je prikazal tudi pri rži, ki
jo je na deteljišče vsejal. Ob nedeljah so se kmetje ustavljali
pri njivi čudeč se tej razliki. Zdaj so jeli tudi drugi
vaščani posnemati pivovarja. Pridno so kopali in zidali
jame za gnojnico, katero so potem polivali po deteljiščih
in travnikih.

Amerikanec Franklin je bil poslanik na Francoskem.
Tu je videl, da so kmetovalci posipavali polja in travnike
s sadro, ter se je prepričal, kako ugodno vpliva to na
rast žita, detelje in trave. Vrnivši se zopet v Ameriko,
priporočal je ustno in pismeno svojim zemljakom, naj
posipajo polja s sadro; a nihče mu s kraja ni hotel verjeti,
da bi vreča polna sadre katero koli moč mogla imeti do
njive. Franklin pa gre zdaj na deteljišče ter posuje po
njem s sadro velike črke besed: „To je naredila sadra.“
Bujna rast detelje na posutih mestih je kazala vsacemu,
kdor je mimo šel, veliko vrednost novega gnojila. Zdaj je
ni bilo treba nikomur več priporočati.

84. Setev.

Blagor mu, ki trudi se obilo,

Dan bo prišel, krasni dan plačila!
Ivar je roka brazdi izročila,

Klilo bode, cvet in sad rodilo.

F. Cegnar.

Koliko se mora kmet truditi, predno se mu semensko
zrnce izpreminl v tečen kruh! Raznovrstna dela mu je
opravljati; a prizadevanje njegovo je uspešno le takrat,
ako pametno obdeluje svoje polje, in ako Bog blagoslovi
delo njegovih rok.

Najpred je kmetovalcu skrbeti, da zvrši ona dela,
ki se setve  tičejo. Tu sem spada gnojenje, oranje,

134

vlaka in setev. Kadar je kmet spravil gnoj na njivo
v posamezne kupe, raztrosi ga enakomerno ter ga
brže bolje podorje. Pri oranji se obrača zgornja prst
navzdol, spodnja pa na površje, da tu na zraku razpade
ter z gnojem pomešana plodovita postane. Kolikrat naj
se orje njiva, to zavisl od kakovosti zemlje, od kolobarja
in od žita, katero misliš posejati. Za jaro žito odmenjena
njiva naj se že jeseni za setev pripravi, spomladi pa še
enkrat preorje. Kadar se podorava strnišče ali pa gnoj,
naj brazde ne bodo pregloboke; v drugih slučajih pa
je globoko oranje zelo koristno, ker tako dobivajo
rastline več redilnih tvarin ter lože razprostirajo svoje
korenine. Orati pa se ne sme v prevelikej vlažnosti ali
celo v mokrem; to velja zlasti pri ilovnatej zemlji. —
Oranje na ozke ogone je prava potrata. Vsako oralo
mora biti tako urejeno, da moremo ž njim orati globoko
in plitvo. Dobro oralo popolnoma obrača gladko
odrezane brazde ter drobi in rahlja zemljo; močno mora
biti, a vendar lahko, da ne zahteva preveč vprežne sile.

Po oranji naj se zemlja povlači z brano,  ako ni
premokra in tudi ne pretrda. Brana drobi grudnato
prst, rahlja površje ter uničuje plevel. Valjar  tudi
drobi kepe ter tlači in stiska rahlo zemljo, da se ji
delj časa hrani potrebna vlaga.

Ozimina se seje meseca septembra in oktobra,
jarenina pa spomladi, kadar je zemlja pripravljena.
Seje se pa z roko ali s strojem, s tem pa ali na
široko, ali po vrstah. Seme naj bo čisto in brez vsake
sodrge, kakor ljulike, kokalja in druzega plevelnega
smetja, čistilni stroji dobro čistijo seme ter ločijo
revnejše zrnje od lepšega. Seme mora biti tudi po¬
polnoma zrelo, čvrsto in kaljivo. Da je zrnje kaljivo,
zvč se, ako je namočimo in zavijemo v kako volnato

135

cunjo ter je postavimo na topel kraj. Če je seme
zdravo, kmalu požene kal vsako zrnce. — Na lahkej
zemlji se seme podorje, na težkej pa se spravi z brano
pod površje.

Kadar potem pohlevni dež zemljo namoči in solnce
prijazno posije, pretrgajo zrnca luščinasto suknjico ter
se razdela na dvoje, v peresce s kalnim vršičkom in
v koreninico. S perescem se obračajo kvišku, s koreni¬
nico pa se prijemljejo zemlje.

85. Orač.

1. Pomlad že trka,
Hajd na noge!

Nam bo ogrela
Možko sreč.

Plug izpod strehe,
Brano na dan,

Jarme na vole,

Kdor ni zaspan!

2. Zemlja je tala;
Svet Valentin
Vabi na delo;

Dela sem sin!
Zjutraj naprežem,
Plug že držim;

V desno in levo
Brazde drobim.

3. Seme posejem
V razor spet nov;

Kadar povlečem,

Idem domov,

Sprežem voliče,

S plugom pa v kraj;

Jesen klicala

Bo ga nazaj. M. Vilhar.

86. Snetje.

Snčtje napolnuje kot zelo droben, črn prah klasje
in latje nekaterih žit, posebno pšenice, ječmena in
ovsa. Namesto zrnja se razvijo na žitnem klasovji črni?

136

sajam podobni kupČeki prahu, katerega pozneje veter
raznese. Z drobnogledom se vidi, da ta prah ni nič
druzega, nego brezštevilna množina drobnih kroglic,
tako imenovanih klicnih zrnec al trosa. Klicna zrna se
vležejo na zdrava žitna zrna, ali pridejo kako drugače
na njivo, razrasto se pri dvoljnej vlagi in gorkoti ter
narejajo neizmerno drobne niti, ki se žarijo v kaleče
žitne rastline ter ž njimi vred notri v njih rasto, dokler
na zadnje ne prirasto v klas ali lat, kjer zopet na
novo razvijajo klicna zrnca.

Kmetovalec pozna dvojno snčt: trdo, skrito ali
smrdljivo in rahlo, ocito ali prašnato. Skrita sinit se
pozna po teh le znamenjih: Bilka, na katerej je snčtjavi
klas, močna je, debela in kratka. Ko je žito v cvetji,
ostane snčtjavi klas majhen in medel, črnozelen je in
se izpreminja nekako bolj v višnjevo barvo. Snetjavo
zrno je okroglo, lahko in nekoliko krajše od zdravega.
Ako se zrno med prsti zrnane, vidi se črno-umazan
prah, ki je škodljiv ljudem in živini. — Rahla ali očita
snet se prikaže tudi ob času cvetja; klas je medel in
je videti, kakor bi bil poln saj; po takem snčtjavem
klasu se izpridi in skazi tudi slama.

Da-si je obojna snčt huda žitna kuga, vendar je
rahla ali očita menj škodljiva, nego trda ali skrita;
to zato, ker se rahla snčt često izgubi, dež jo raztepe,
in ko je suha, razpiše jo veter; trda ali skrita pa
ostane in se z žitom vred požanje in omlati. Mlatiči,
ki snetnjavo žito mlatijo, so črni ko dimnikarji.

Tudi na turšici se mnogokrat nahaja turšična
snet, ki nareja debele, včasih kakor glava velike
črno-rujave bule.

Vlažna zemlja in mlad hlevni gnoj pospešujeta
razvijanje sne tj a; tudi se snet poprej loti medlega, nego

137

močnega in debelega zrnja, često se snet zaredi, ako
se žito v mokrem vremenu spravlja, ali če se snopovje
predolgo na kupih hrani, da se zrnje segreje in spari.

Pripomočki, da se škodljivo snetje odvrača, so:
suhe njive, setev zdravega, leto starega semena in
namakanje semena v raztopini bakrenega vitrijola.

Priden kmetovalec varuje, da se ta huda žitna
bolezen ne prime njegovega žita.

Na rži se prikaže pogosto r o ž i c e k (Mutter-
korn), ki izraste nad 2 cm  dolg in moli kakor podol-
gast, rogu podoben izrastek iz rženega klasii. Od
zunaj je črno-vijoličast, znotraj bolj bled ter ima na
konci od začetka rumenkasto ali rujavkasto kapico,
katera pozneje odpade. Roži ček odpade na zadnje in
se dalje razvija še le prihodnje leto na tleh. Kadar
rež cvete, poganja namreč zopet pravo, popolnoma
razvito glivo, ki ima črtam podobna, neizmerno drobna
klicna zrna. če pridejo ta zrna v rženi cvet, raz vij 6
se zopet v nove rožičke. Rženi rožički so strupeni in
pomanjšujejo žitni pridelek. Le s tem, da se zreli
rožički nabirajo in pokončajo, more se kaj storiti zoper
pomnoževanje te škodljive glive.

87. Žetev.

Vesel čas je čas žetve. Pa tudi pri žetvi je treba
na marsikaj paziti. Kadar se žetev začenja, mora biti
vse za žetev pripravljeno. Pripravljeni morajo biti srpi,
sploh vse orodje za žetev, kozolci, prav tako tudi
skednji. Tudi delavcev pri žetvi ne sme manjkati. Žito
a žetev ne sme biti premalo, pa tudi ne preveč zrelo.
Čas žetve določuje tudi prihodna poraba žita. Če se
bode žito rabilo bolj za seme, mora biti bolj dozorelo;

138

Če pa se bode rabilo bolj za mlin, ni treba, da bi bilo
popolnoma zrelo, če zrnje ni mlečno, ko ga pretrgamo,
je že za žetev sposobno; kar še do zrelosti pomanjkuje,
izboljša se pri sušenji v kozolci. Prezrelo žito ne daje
lepe moke; slama je zelo izpita, suha in menj vredna za
krmo. Prezrelo žito pa se tudi zelo otresa in izpada;
že zaradi tega je potrebno, da se žito požanje, predno
je popolnoma dozorelo. Zanje naj se pri lepem vre¬
menu, in bolje zgodaj, kakor prepozno, zlasti v onih
krajih, koder toča rada pobija. Žito žanjejo s srpom.
V novejših časih napravljajo kosne (kosilne) stroje,
s katerimi se more tudi žito žeti. Za velika posestva,
posebno po ravnem, so kosni stroji zelo pripravni.
Tudi s koso, ki pa je nalašč za to narejena, kosč žito.
če je žito suho, mora se precej, ko je požeto, povezati
v snope; mokrotno ali vlažno žito se slabo suši in
težko mlati. V nekaterih krajih sušč snopovje na njivah,
pridno je obračajo in o dežji spravljajo v kupe. Tako
sušenje je primerno takim krajem, kjer je malo dežja,
v naših krajih pa bi ne ugajalo. Za naše kraje so
najbolj pripravni kozolci, katere cenijo že tudi po
krajih, kjer jih še do zdaj niso imeli. Žanjejo naj se
raje manjši, kakor veliki debeli snopi. Prevelik snop
se težavno sklada v kozolci in se težko do čistega
omlati. Ko je žito v kozolci, treba je paziti, da ne
hodijo nanj miši in druge živali. Kadar se prezrelo in
suho žito naklada, dobro je, da se med lestvice na
vozu devljejo ljuhe, da se preveč zrnja ne potrosi.

Posušeno žito se mlati s cepcem ali z mlatilnim
strojem. Ročna mlatulja opravi v enem dnevu toliko,
kolikor štirje mladiči v 5 dneh! Delo se tedaj zvršuje
hitreje in ceneje! Omlačeno žito se čisti, ko je izve-
jano, očisti se na zadnje še na rešetu, pa še bolje

139

s strojem, ki je napravljen za čiščenje žita. Očiščeno
žito mora se hraniti v dobrih hramih, če je zrnje še
nekoliko vlažno, ne sme se debelo po tleh nasuti in
se mora pogosto premeševati; pa tudi suho žito ne sme
se debeleje kot pol metra na debelo nametati. Žitni
hram mora biti suh in zračen. Varovati ga je pred
miši; domačemu mačku naj se tedaj včasih dovoli,
da preišče žitne hrame.

88. Stročnate in okopovalne rastline.

Nekatere rastline, kakor grah, leča, fažol, soja,
bob in cizara imajo svoje plodove vselej v stroku;
zatorej se imenujejo stročnice,  po nekaterih krajih
pa tudi so čiv j e. Sočivje se po svojem cvetu prišteva
metuljnicam  ter ima mnogo hobatega perja,
s katerim prejemlje obilo živeža iz zraka. Zato stroč¬
nice ne izmolzejo zemlje tako, kakor žito, temveč za¬
puščajo prihodnjej setvi prav dobro, vlažno in plevela
prosto zemljo. Sočivje najbolje stori na apnenej zemlji,
katerej se ni pognojilo z opresnim gnojem. Grah, leča
in bob je redilna jed ljudem in dobra piča pitavnej in
molznej živini, katerej se polaga tudi slama sočivnatih
rastlin. Zdravniki priporočajo onim ubožcem, ki živč
skoro le ob krompirji, naj bi jedli zraven tudi nekoliko
sočivja, ki napravlja človeškej krvi neobhodno potrebne
beljakovinske tvarine.

Okopavine so one rastline, katere se morajo okopa¬
vati in osipavati. Semkaj se šteje krompir, topinam¬
bur, pesa, repa, korenje, koleraba, zelje, buča in tudi
koruza.

Vse te rastline zahtevajo globoko rahljano in dobro
pognojeno zemljo, katero je treba z motiko ali z oko-

140

palnikom in osipalnikom tolikrat okopati, koli-
korkrat skorjasta in plevelnata postaja.

Ko runu,  katerega je mnogo plemen, ugaja naj¬
bolj glinasta ali peščena zemlja, najbogateje pa obrodi
na novinah in na požganem močvirji.

Topinambur ali turška repica  je  zado¬
voljna z revno, peščeno zemljo, ter ne zahteva skoro
nobene strežbe. Ko smo jo zasadili, plodi se sama
dalje, posebno ako pri izkopavanji ne pobiramo vsa¬
kega koščeka. Tako ostaja po več let na istej zemlji.
Gomolji so zdrava pica govedu, ovcam in prešičem.
Gospodarjem je z&rad tega prav všečna, ker je lahko
nakopljejo bodi si po letu ali po zimi.

Pesa  se zelo izprevrača. So namreč izprevržki
z belo, rumeno in rudečo korenino. Prvo imajo za
živino, iz druge napravljajo pesni cuker, tretja pa
z rudečkastimi stebli in listi (rona) je kuhinjsko zelišče.
Pesa se seje ali na ravnost na njivo, ali pa najprej
v posebne grede, v katerih ostanejo rastlinice, dokler
se dobro okrepijo, ter se potem presadč na njivo. Na
take grede se mora seme prav zgodaj posejati, rastli¬
nice pa je treba varovati ponočnega mraza. Ako jih
suša tare, prilivati jim je vode, ki jo je v čebru solnce
že nekoliko ogrelo. Pesa se presaja o vlažnem vremenu
z nekaj prikrajšanimi koreninicami in sicer v vrstah,
ki so 4 dm  druga od druge; v vrsti pa naj bodo
sadiČice po 3 dm  narazno. Najboljša pesa je „obern-
dorfska^.

Belo ali strniščno repo,  ki daje ljudem sicer
tečno, a vodeno jed, živini, zlasti prešičem in kravam
pa izvrstno krmo, rade napadajo bolhe, posebno ako
je zgodaj vsejana. Nekateri preganjajo te bolhe s tem,
da trosijo po mladih, še prav nizkih rastlinah pepel,

141

saje ali apno. Drugi jih škropi z vodo, katerej se pri¬
meša petroleja, ali v katerej se skuha česen, tobak in
paprika. Dobro je tu pa tam med repo posejati kako
konopljo; kajti njen duh je jako zoprn mrčesom. Drugi
priporočajo vrtno krešo, katera je bolham ljubša od
repe; napadajo tedaj krešo, repo pa na miru pustč.

Korenja  je več plemen; debelo se porabi za
pičo ter je tudi zdravilo konjem po plučnih boleznih,
po kašljanji in smoliki oslabelim, rumeno-rudeče pa
je ljudem okusna jed.

Kolerabe  so podzemeljske in nadzemeljske. Zu¬
nanje so s perjem vred za ljudi, podprstne pa za ljudi
in za živino. Dado se skisati kakor repa in zelje.

Kapus ali zelje  zahteva močno, srednje zvezno
zemljo, katera mora biti nekoliko vlažna in dobro po¬
gnojena. Kapusu posebno ugaja ovčjek in konjšček.
Najhujši sovražnik zelju je gosenica kapusovega belina,
proti katerej skoro ni druzega pomočka, nego skrbno
obiranje. Najbolje je, da zatiramo jajčeca, ki so na
spodnjej strani kapusovega perja; če pa so gosenice že
izlezle, iznebimo se jih, ako polagamo med kapus ko-
šeničico. Na to nežno rastlino namreč gosenice zvečer
zlezejo ter se potem drugi dan lahko sežgo.

Kislo zelje se mora vsak teden po dvakrat čistiti.

Če hočemo prav debele buče  (tikve) pridelovati,
moramo tisti kos zemlje, kamor se položi bučno seme,
z lopato prav dobro zrahljati in pognojiti z razkro¬
jenim gnojem. Buča je priljubljena piča preši čem, njene
pečke pa daj6 dobro olje. Iz mlade tikve napravljajo
nekatere kuharice prijetno jed.

Koruza  ali turšica je različnih plemen; najbolj
znana je navadna rumena in pa laški činkvantin, ki
prav hitro zori. Polutanka iz obeh je Vokaun-ova ko-

142

ruza, ki jo kmetje zelo čislajo. Koruzno seme, ki naj
se jemlje iz srede najlepših storžev, seje se s strojem,
kadar se ni več bati pomladanskega mraza, v mastno
in rahlo ilovico. Skrbno opleta, redka in večkrat oko¬
pana donaša koruza ne le najobilnejšega pridelka na
zrnu, temveč tudi vsi drugi njeni deli so gospodarju
v korist.

89. Krmne rastline.

J  Dosti krme: mnogo živine, obilo gnoja,

obilo denarja.

Rastline za klajo so ali trave, divje rastoče po
senožetih in pašnikih, n. pr. latovka, ali pa zelišča,
ki jih je pogosto najti ne le med travami, ampak tudi
nalašč posejanih po njivah in travnikih.

Travništvo  je poljedelstvu najkrepkejša pod¬
pora. Kjer je dovolj sen A in krme sploh, tam se more
mnogo živine rediti in obilo gnoja pripravljati; oboje
pa je potrebno, ako se hoče polje prav obdelovati.
Previden kmetovalec zato dobro oskrbuje svoje senožeti
ter jih razširja, ako je potrebno.

Senožeti dajejo kmetovalcu brez posebnega truda
bogat in gotov dobiček, kadar jim primerno streže.

Prvi izboljšek suhim travnikom je voda, ki se
more ob določenem času v hladu napeljevati na vse
kraje, da se žejne trave napajajo. Kdor pa ima pre¬
mokre ali močvirne senožeti, naj jim odpeljuje močo
po 1 m globokih jarkih ali po drenažnih  cevčh.

Drugih izboljšek travnikom je, da se otrebijo n. pr.
mahu, preslice in mlečka, pa tudi lesovja in grmovja;
le tu pa tam naj se puščajo kaka velika drevesa.

143

Da se morajo krtine in mravljišča razmetati, zemlja
pa potem lepo poravnati, razume se samo ob sebi.

Tretji izboljšek senožetim je gnoj; najbolje j im
ugaja zelo raztanjšana gnojnica, pepel in kompost.
Dobro je tudi, spomladi povlačiti travnike in jih pose¬
jati s semenom žlahtnih travin. Najboljše so: device
Marije prosč (Zittergras), pahovka (franz. Raigras),
tratnica (RispengrasJ, glistnik fTrespe), lisičji rep
(Wiesenfuchsschwanz), mačjjrep (Timotheusgras), bil-
nica (Wiesenschwingel), jaasja trava (Knaulgras). Trave,
ki dajo menj dobro in tečno klajo, so: medena
trava (Honiggras), vonjavka (Wiesenruchgras), ostrica
(Schmiele), pasji rep (Kammgras), kihec (Fioringras)
in svinjski rep'(Lieschgras).

Nekateri gospodarji mešajo med travno seme tudi
nekoliko detelj ne ga ter potem sejejo to mešanico prav
gosto. Med rastlinami za krmo, katere si kmet na njivi
prideluje, so najimenitnejše tako zvane metuljnice: njim
prištevamo detelje, kakor: metelka ali nemška detelja,
bela, štajerska, laška, turška detelja i. t. d.

Metelka ali lucerna  zahteva globoko zrahljano,
apneno-glinasto zemljo, v katero se med jarim žitom
poseva. Drugo ali tretje leto je že popolnoma razra-
stena. ter daje tako bogate košnje; dajo  moremo v enem
letu 5—6krat kositi; ako ji privoščimo vsako drugo
vigred gnojnice ali pa komposta, ostala bo 8 12 let

gosta. Lucerna je kraljica vseh krmnih rastlin ter daje
zdravo in tečno pičo prešičem in govedu. Metelki je
predenica najhujša sovražnica, ki jo utegne do konca
uničiti. Zaradi tega je treba sejati čisto seme. Kadar
pa se predenica prikaže na njivi, takoj jo je zatreti.
Orumenele prostore je prekopati, zgornje ruševje izpo-
drezati, posušiti in potem s slamo sežgati.

144

Bela detelja je zadovoljna z revnejo, peščeno
zemljo, raste pa tudi v težkej ilovici. Navadno se seje
med drugo, zlasti med rudečo deteljo.

Štajerska ali r u d e č a detelja  sicer ni
preizbirčna, vendar raste najraje na globokej, apnenej
zemlji. Seje pa se med žitom ter daje po 2 ali 3 košnje.
Drugo ali tretje leto podorana je izvrstna prednica
pšenici. Da se živina ne preobje, polagati je zeleno
deteljo s travo vred.

Laško deteljo  sejejo po žetvi meseca avgusta
ali septembra v pognojeno zemljo. Že pred zimo se
dobro razraste ter reši spomladi živinorejca, nimajocega
ni suhe ni zelene klaje, iz silne zadrege. Po košnji se
njiva preorje in poseje n. pr. s prosom.

T u r š k e j detelji  ugaja apnena zemlja. Med
žito posejana'ostane več let na njivi, dajoč sicer piclejo,
a boljšo mrvo od metelke.

Vsem deteljnim plemenom je sadra najboljše gno¬
jilo ; pozno v jeseni, žarimo v vigredi in tudi po vsa-
kej košnji raztrosi se sadra po deteljišči ter obilo
poplača vse troske.

Sirek  daje prav mnogo tečne zelene piče; vendar
zahteva dobro in močno zemljo, katere se mu prav
tako pripravlja, kakor za zeleno koruzo.

Mohar  raste tudi v revnej in peščenej zemlji
ter pretrpi najhujšo poletno sušo. Meseca maja v dobro
zrahljano in nekoliko pognojeno zemljo posejan, pokosi
se po cvetu ter posuši. Njegovo seno ugaja konjem,
za govedo pa je pretrdo.

90. Košnja.

Košnja se navadno takrat pričenja, kadar trava
najlepše cvete. Na tistih travnikih, kjer raste navadni

145

kumin, pravijo izkušeni kmetovalci, da je takrat pravi
čas za košnjo, kadar kumin zori. Pa tudi na vreme
se mora gledati. Travniki poleg potokov morajo se
prvi kositi, če ne, kmalu se prigodi, da jih voda zalije
in da travo ali pa že seno poplavi. Zgodnja košnja
stori, da je seno redilnejše in da se nakosi več otave.

Senčna košnja se na dobrih travnikih navadno
začčnja sredi meseca junija — malo pred ali kmalu
po tem, ali tudi še le pred kresom; otava pa se kosi
proti koncu avgusta ali pa meseca septembra, dokler
je še lepo vreme; kdor pa jo dalje pusti r&sti, jo,
kakor pravi prislovica „za pečjo suši/' Navadna raz¬
mera teh košenj, senčne in otavine, edne proti druge j
je kakor 12 proti 7.

Trava mora se tik zemlje kositi; varovati pa je,
da se rastlinam osrčje prehudo ne poseče. Ni tedaj
vsak kosec dober kosec. Kdor po vrhu seče, manje
nakosi, pa je tudi kriv, da otava ne raste hitro in se
travine korenine ne zgostč tako, kakor takrat, ko se
trava odreže tikoma zemlje, če se pokošena trava naglo
posuši, dobi seno kaj prijeten duh, lepo rumeno zelen¬
kasto barvo, in tako seno je tečna in redilna klaja.
Sušilo je cvet srečne košnje.

Detelja se kosi za seno, kadar je v najlepšem cvctji,
kadar je njiva vsa rudeča, za otavo pa, kadar cvetne
glavice venč in rujavč. Seno in detelja morate se vselej
suhi spravljati, da se ju ne prijemlje zaduhli duh in
plesnoba. če pa to ni mogoče, je dobro, da se med
bolj vlažne lege potrosi nekoliko kuhinjske soli. Sol
posrka preobilno vlago in varuje, da se mrva ne vname,
seno pa postane tečnejše.

Četrto berilo.

10

146

91. Kosec.

1. Sklepal, nabrusil sem te, o kosa!

Zvoni zeleni travi k pogrebu,

Dokler se bliska biserna rosa,

Dokler ne peče solnce na nebu!

2. Zrela za košnjo, zrela si, trava!

Kaj bi se bala kose jeklene?

Kar je rodila mati narava,

V krilo globoko smrt ji zaklene.

3. Taka postava svetu je dana,

Taka osoda njega oklepa:

Seme zabranja časova brana,

Casova roka zrnje otepa.

4. Žena mogočna dirja po svetu
Nizko, visoko s koso podira,

Maha po pleši, maha po cvetu,

Večnosti, grobu vrata odpira.

5. V grobu telesa gruda, trohnoba,

V večnost neskončno duša se dviga;

Novo življenje klije iz groba,

Novo življenje večnost užiga.

6. Sklepal, nabrusil sem te, o kosa!

Zvoni k pogrebu travi zeleni!

Ko bo oblila mrzla me rosa,

Takrat zvonila bodeš tud’ meni.

Fr. C e g n a r.

92 .  Pašniki.

/

Bolj revni in slabo zarasteni travniki ustavljajo se za
pašnike. Pašniki nahajajo se bolj v planinskih krajih, kakor na
ravnem. Pri pašnikih je treba gledati na to, da niso premokri;
mokri pašniki morajo se izsuševati; pa tudi z gnojenjem, ali
če je presuh, z napeljavo vode more se opešanemu pašniku

147

pripomoči. Umno in koristno je tudi, da se pašniki razdele in
zagrajajo z živimi mejami. Potem naj se živina goni enkrat na
ta, drugič na drugi kos pašnika, da se zdaj ta, zdaj oni del
opomore in obraste. Tudi je dobro, da so tu pa tam pri meji
visoka, košata drevesa, kamor živina v vročini bodi v senco.
Ako je v planinskih krajih živina tudi po noči na paši, napravi •
naj se, vsaj za silo, tudi hlev, v katerem ima živina ob dežev¬
nem in viharnem vremenu pribežališče. Na pašniku ne sme
biti ničesa, kar ovira uspešno rast; potrebiti mora se grmovje,
trnje in drugo nepotrebno rastlinje, poravnati je tudi krtine.
Zatirajo naj se na fpašnikih vse škodljive plevelne rastline.
Pastirji, namesto da bi pri paši lenarili, naj bi raje razbrska-
vali kravjeke ter pipali znane plevelne rastline, katerih živina
nima rada, in naj bi s pašnikov pobirali kamenje, katero leži
tu pa tam po površji.

Kdor hoče imeti dobre pašnike, mora jih tudi včasih obse¬
vati. Pred zimo prekoplje naj se zemlja, da jo zimski mraz
dobro prešine, in zgodaj spomladi naj se po pašniku posejejo
semena raznih trav in detelj. Pašniki po dobroti imenujejo se
pašniki za krave, za ovce, za svinje i. t. d. Za svinje so dobri
navadno bolj mokri pašniki, za ovce revni, suhi, za krave na¬
vadni, dobro obrasteni i. t. d. Po pašnikih ne sme se prezgodaj
spomladi pasti; tu se ne sme na pašnik več živine goniti, kakor
kar je pašnik more napasti. V obče pa naj se živina raje
v hlevu redi, nego goni po pašnikih.

93. Veseli pastir.

1. Zakrivljeno palico v roki.
Za trakom po šopek cvetlic,
Ko kralj po planini visoki
Pohajam za tropom ovčic.

2. Saj tukaj na solnčni višavi
Le sam sem, le sam gospodar,
Zivejem po pameti zdravi,

Za muhe mi ljudske ni mar.

3. Nikomur tu nisem na poti.
Na poti ni meni nikdo;

Kdo čisto veselje mi moti,

Kdo moti življenje mirno?

4. Nikdar ne zmrači se mi čelo,
Nikdar ne stemne se oči,

In pojem in ukam veselo,

Da z g6re v goro se glasi.

10 *

148

5. Naj drugi okoli po sveti 6. Za čedico krotko popeval
Si iščejo slave, blaga, Bom pesmice svoje sladke,

Jaz hočem na gori živeti, Dolincem glasno razodeval,

Tu sreča, tu mir je doma. Kar polni mi srečno srce.

S. Gregorčič.

94. Vrt.

Vrt je ograjen kos zemlje s plodovito prstenino
blizu hiše. Za ograjo mu najbolje služijo žive meje,
v katere se porabijo različne rastline, n. pr. murba,
gaber, glob, smreka, akacija i. t. d.

Prst po vrtčh naj bo globoka, rahla in živa, zato
dobro pognojena, da bode mogla trojne in Čveterne
pridelke na leto donašati. Pravilno obdelan vrt, zlasti
blizu mest in večjih trgov, redi celo družino zvedenega
vrtnarja, da-si znabiti ne meri več, nego 0'5 hektara.
Vrt naj bo dobro obvarovan proti mrzlim vetrovom in
proti jugu obrnen, kajti zrak in solnce sta osobito
zeljnatim rastlinam neogibno potrebna. Dobro je, ako
moremo vrtu izbrati lego blizu kake vode; kjer to
mogoče ni, treba je izkopati vodnjak ali v vrtu ali
blizu njega. Brez vode ne more biti vrtnar; najboljša
je voda iz bajerjev in pa dežnica. Mrzla in pa apnena
voda se nikakor ne prilega vrtnim rastlinam. Prilivati
jim je, kakor hitro je zemlja suha postala, ne še le,
kadar bi rastline že venele. Zalivati je po letu zvečer,
spomladi in jeseni pa ob jutrih.

Vrt se navadno razdeli v 4 dele: na dvoje po
dolgem in tako po širokem. To razdelitev da do 1 m
široko stezo v podobi križa, katera se posuje s pes¬
kom, da blata ne bo. V sredi, kjer se stezi križate,
naredimo okroglino. Vsak del se nadalje deli v 0'9 m
široke grede tako, da loči gredo od grede stezica do

149

0.1 m v širini, in da grede lahko zasajamo, okopa¬
vamo in plevemo. V okroglini in ob stezah imajo
vrtnarji navadno cvetlice, plodonosno grmovje ali
žlahtne pritlikovce, po gredah pa raznovrstno zelenjavo,
ki se večinoma množi po dobrem in čistem semenu.
Najboljše seme se dobiva iz stranskih vejic, ker sok
po njih bolj počasi teka, nego po steblu. Razume se,
da mora vrtnar hranjevati seme in semenske rastline
na suhem, zračnem kraji.

Sajenice se presajajo že dobro okoreninjene vselej
proti večeru v vlažno, pregreto zemljo. Predno se presadč,
naj se jim korenine nekoliko namočijo v mešanici
zemlje, gnojnice in kravjeka.

Ako je katera koreninica ranjena, okrajšati jo je
z ostrim nožem. Paziti pa je tudi treba, da razna
plemena, ki so si v rodu, preblizu vkup ne rastejo;
zakaj lahko bi se vzajemno oplodila, pleme pa bi se
spačilo, da bi ne bilo ne ptič, ne miš.

Skrben vrtnar ali pridna gospodinja ne d A zemlji
počivati, temveč prizadeva si, da ima grede vedno
nasajene.

Vrtnarji napravljajo tudi gnojniščne grede, v katerih
morejo prav zgodaj odgojevati sajenice, varujoč jih
ponočnega mraza. Ko pride dovolj gorka pomlad,
imajo že pripravne sajenke ter jih nemudoma presadč
na prosti vrt. Tako dobivajo prav zgodnjo opresnino,
n. pr. kumare, katero prodajejo navadno po visokej ceni.

Najnavadnejše zelinje, ki se goji po vrtčh, je:
beluš,  b r o k o 1 a, j estvena buča, čebula, česen,
dinja, drobnjak, hren, karvijol,  vrtna kreša,
kumara, ohrovt, peteršilj, rajsko jabolko,
redkev, salata, špinača in zčlena  (celer). Ne¬
katero ostaja vse leto na vrtu, drugo pa ne.

150

9|k O sadjarstvu.

Lep pomladanski dan je. Iz temno zelenega gaja
stopa brhkih korakov tropica mladeničev ter se ustavi
ob robu gozda, katerega solnce čarobno obseva. Mimo
njih pride kmet, ki jo maha proti domu dokončavši
delo na njivi. Mladeniči ga vprašajo, katera steza pelje
v bližnji trg, ter mu povedo, da so dijaki kmetijske
šole, ki so s svojim učiteljem napravili izlet na deželo.
Zdaj pristopi tudi učitelj in reče kmetu: „Kako prijazen
je vaš kraj! Glejte lepih dolin in zelenih holmov! A
vendar me obhaja neka žalozt videčega, da ta inače
tako krasni kraj skoro nima nobenega sadnega drevja,
da-si je zanj kakor ustvarjen. Premalo menda cenite,
kmetje, dobiček, ki ga sadjarstvo daje brez posebnega
truda / 1

„Ljubi gospod ! 11  odgovori kmet, „ni nam neznana
velika korist iz sadjarstva, a postali smo neka,]' malo¬
marni, ker pri nas drevje neče več prav rasti in
ploditi.' — „Kako pa ž njim ravnate ? 11  vpraša učitelj.
„Prinašamo si močnih divjakov večinoma iz gozda ter
jih poeepimo, kadar zelenč. Nekaj časa sicer rasto,
potem pa se navadno posuše. Hvaležni bi vam bili,
gospod, ako bi se hoteli malo pomuditi v našej vasi
ter nam povedati, kako naj ravnamo z drevjem . 11

„Prav rad ustreženi tej želji , 11  pravi učitelj ter
migne dijakom, ki se vzdignejo proti vasi. Tu se
kmalu zbere več kmetov okoli učitelja; ta pa jim
razlaga tako:

„Vaša največja napaka pri odgojevanji sadnih
dreves je, da si jemljete divjake iz gozda, kjer si
navadno ne pridobč močnih korenin ter se zato ne

151

dado lepo izkopati vsaditi. Vrh tega pa si dobivate
starih divjakov ter jih cepite v precčp, kar zopet zavira
vašo sadjarstvo. Ako hočete zarediti čvrsto drevje,
nabirajte peške in koščice ter sadite jih na dobro
obdelane gredice v drevesnici, katerej solnce ne pri¬
peka preveč. Že v dve letih vzrastejo za svinčnik debela,
za cepljenje pripravna stebleca, če ste seme sejali
jeseni ali zgodaj v pomladi in če ste skrbno pleli in
rahljali gredice. Tako steblece se požlahtni z dolago
ali s popkom; nikoli v precep, kar škoduje zlasti
črešnjam. Cepi pa se peškasto sadje na peškasto in
koščičasto na koščičasto.

Mlad kmet zdaj vpraša: „Gospod učitelj! ali se
mora cepiti vsak divjak? 4 ' „Navadno nadaljuje učitelj,
„se ne požlahtnujejo breskve, slive in češplje.

češpljam pa izboljšamo plod, ako jih presadimo.
V novejem času se drevje tudi cepi po 2krat Sadjarji
so namreč zapazili, da poganjajo nekatera plemena,
n. pr. zlata parmena, kaselska kosmača (Reinette) i. t. d.
na leto 2—3 m  dolge šibe, v tem ko pri drugih
zrastejo komaj za 1 / 2  m.  če hočemo tedaj drevesce
hitro kvišku pognati, požlahtnimo je, n. pr. jablanovega
divjaka z zlato parmeno. [Kadar je dorastlo 2 3 m

visoko, lahko je cepimo v steblu ali v vrh z drugim
cepičem, ako namreč hočemo dobiti drevo počas¬
nejše rasti.

Velika napaka je tudi, da se cepi in sadi vsako
pleme, katero koli nam kdo ponudi, brez premisleka,
ugaja mu li naša zemlja ali ne. Tu je treba mnogo
izkušnje. Ne sadite preraznovrstnih plemen; a izvrstno
naj bo, kar koli je drevja pri vas! Za cepiče pa se
oglašajte na našej kmetijskej šoli.

152

Kadar se drevo presaja na svoje stalno mesto,
izkoplje se mu 1 m globoka, 2 m  široka jama, v katero
se okoli drevesa nasuje nove, žive prsti, v katerej še
ni stalo nobeno drevo. Paziti je tudi, da drevje ni pre¬
gosto; zato se zasaja 8—12 m  vsaksebi, ter se mu
razredčavajo pregoste posamezne veje in mladike, da
svetloba lože prihaja do njih in da zrak prosteje veje
med njimi. Da je gnoj tudi drevju zelo potreben,
menda ni treba posebno poudarjati; najboljši gnoj mu
je tnalovina. če je kako drevo na starejih vejah ope¬
šalo, da ne poganja novih mladik, ali če je izgubilo
vsled viharja, ozebline i. t. d. nekoliko svojega vrha,
lahko se pomladi in sicer tako, da se mu opešane veje
odžagajo in porežejo, rane pa z dobrim drevesnim
mazilom zamažejo. — Pridni sadjar pa tudi natanko
izpolnuje postavo, ki veli: Dolžnost je, da vsako leto
do konca aprila meseca vsak zemljiški gospodar, vsak
uživač in vsak zakupnik svoje sadno in lepotno drevje,
grmičje, seči, vrtne plotove in stene svojim hišam,
po vrteh in po vinogradih, po polji in po travnikih
otrebijo zapredenih gosenic, žuželjčjih jajčec ter
vseh mešičkov in zarodkov; — a nabrani goseničji
mešički in jajčeca da se dado ognju, ali da se kako
drugače zatero.

Za slovo vas vabim, obiščite našo šolo; mislim,
da bodete tam videli in slišati marsikaj, kar potem
lahko obrnete sebi v hasek.

Kmetje se sčrno zahvalijo učitelju ter mu voščijo
srečno pot obljubivši, da bodo ravnali po njegovih
naukih.

153

96. Vinstvo.

„Vin6grad obdePvati
Slovenec vsak ’ma znati;
Kdor delal prav ne bo,
Naj pije pa vod<5.“

A. M. Slomšek.

I.

Vinska trta.

Vinska trta je grm s kolenčastimi vejami, katere
se spenjajo s svojimi žvegeljnu podobnimi ročicami
(viticami) po drugem grmovji in drevji, Če ji ni človek
nelašč za to kola postavil. Listi so dolgo-peceljnati,
okroglo-srčasti, 3—5-krpi, neenako in debelo napiljeni;
spodaj so kosmati, dokler so mladi.

Mali, rumenkasto zeleni cveti izrasto v gostih
kitah, dišč prijetno, resedi podobno ter imajo petero-
zobčasto čašo in pet venčevih lističev, ki pa imajo to
čudno posebnost, da niso pri dnu zrasteni, kakor je to
pri drugem cvetji, ampak pri vrhu. Venec čepi tedaj
na vseh petih prašnikih in na pestiči, kakor okrogla
strešica. — Plod (jagoda) je dvojno- do četverosemensk
(peškast), vrlo sočnat, vrezno sladek in navadno podol¬
govat. Po barvi je grozdje ali rumenkasto, svetlo-
zeleno, rudečkasto ali pa modro.

Vinika ali divja vinska trta je posebno pripravna
za vrtne utice in za zakrivanje golih sten. Jagode so
ji zelo trpke.

Prvotni dom obče priljubljene vinske trte je Azija.
Že Noe je pripravljal iz njenega ploda pijačo.

V južnem Kavkazu nahajajo se še dandanes naj¬
lepše in največje trte (tudi podivjane), na katerih
izrastejo grozdi po 5 do 7 kg  težki. Podnebje ji tam
posebno ugaja, ker jo orjaško pogorje varuje mrzlih

154

severnih vetrov, v tem ko okoli ležeča morja po letu
vročino izmanjšujejo; kajti ta plemenita rastlina pozebe
v trdej zimi in usahne v prehudej vročini; tedaj ljubi
najbolj zmerno podnebje, vroči in mrzli pas pa sta
ji pogubna.

V Evropo so prinesli Feničani vinsko trto iz Azije
in sicer na južno Francosko že 600 let pred Kr., na
Grško pa okoli 180 1. pred Kr., od koder se je raz¬
nesla po Italiji. Rimski cesar Domicijan je bil sicer
prepovedal trto, a dobri cesar Prob, ki je sam rad
vino pil, zapovedal je, nasaditi jo za Renom in po
Panoniji. Takrat so jo zasadili po Slovenskem,
Hrvatskem, Ogerskem in Srbskem. — Vinska trta
ima tudi mnogo sovražnikov; skoro najhujši je trtna
uš, ki je pokončala že mnogo goric. Da se ne bi
širila ta škodljivim, razglašena je državna postava
s 3. aprila 1875. Kjer in kadar se začuti ta kvarljiva
žival, povsod in vselej ti-eba povedati okrajnemu gla¬
varstvu, katero pošlje vešče može, da pregledajo
in preiščejo. Ako se jim zdi nevarno, prepovedo trsje
izvažati ter, ako je treba, ukažejo vinograde razsaditi
in trte poruvati. Kadar je tako, plača se gospodarju
za kvar odškodnina, katero mu zložijo vsi vino¬
gradniki njegove dežele.

II.

Vinograd.

Trta ljubi dobro pognojeno, peščeno prst, ne pa
vlažne ilovice ali gline, katera dežnice in snežnice ne
preceja. Tudi novina se ji dobro prilega.

V mokrej, hladnej ali mrtvej zemlji stoječa trta
ne more prav roditi; še ono grozdje, kar ga nerado
priraste, ne bo nikoli prav sladko, ne more dati pit-

155

nega vina. V vinogradih mora biti zemlje na debelo;
v plitvej zemlji ne dobivajo različne korenine zadosti
živeža. Kako ji ugajajo suhotna vulkanska tla, to kaže
vino, ki raste krog ognjenika Vezuva v Italiji. Z ara d
posebne izvrstnosti dali so mu ime: Kristove solzice. —
Trsu se prilega južna, t. j. solncna lega, da ga morejo
solnčni žarki ves dan in od sveh strani ogrevati, če je
vinograd razen tega v varnem zavetji' pred hudimi,
mrzlimi vetrovi, potem se tudi pozabe ni toliko bati.
Naši spredniki so to gotovo dobro vedeli, ker so
zasajali trsje le po solncnih gričih.

a)  Trtna plemena, iz katerih se po Slovenskem
najizvrtnejše belo vino nareja, so: rivček beli, tra¬
minec beli, žlahtna mušica rudeča, habševina bela,
šipon. Ljutomerske, radgonske, kapelske, črešnjevske
in mariborske gorice, katere slovi: tudi zunaj štajer¬
skih mej, se po večjem s šiponom in belim rivčekom
zasajene. Plemena druge in tretje vrste so: rivček
beli italijanski, plaveč rumeni, žlahtna mušica bela,
klešec rumeni, žlahtnina rudeča in mušica zelena.

b)  Rudeče vino dajejo: žlahtna mušica modra,
kavka modra, klešec modri, kadarka modra, portugizar
rani modri in tičnik črnikasti.

c)  Plemena, katera dajo v najboljših legah naj-
žlahtneje vino in dozorevajo ob istem času, so sledeča:
rivček beli, rivček beli italijanski, šipon, habševina
bela, kavka modra, klešec modri in kadarka modra

c)  Plemena, katerih grozdje precej zgodaj dozoreva
ter še tudi v srednjih legah daje dobro vino, so: tra¬
minec rudeči in beli, plaveč rumeni in klešec rumeni.

d)  Plemena, katerih grozdje zgodaj dozoreva celo
v mrzlih krajih in neugodnih legah, pa vendar milo
vino daje, so ta le: žlahtna mušica rudeča, modra in

156

bela. — Po Slovenskem še vedno jako razširjena belina,
lipovšina bela in rudečkasta, zelenika, javor, šopatna,
peles i. t. d. so trte, katere, zlasti zadnja tri plemena,
bo treba z boljšimi izpodriniti.

e)  Za zobanje najboljša plemena so: žlahtnina
muškatna, kraljeva, bela, pariška, rudeča, muškat sivi,
črni, beli, rudeci ali rujavi, — krhljikovec, pa tudi
moršina modra, plaveč rumeni, portugiška rana modra,
mušica zelena, mušica rana, damascčn rani beli in
Babova rudeča.

f)  Za brajde: moršina modra, gosjenog modri,
izabela modra in cesarski penj.

Posamezna plemena se med seboj razločujejo po
listu, lesu in plodu.

Predno so odločiš za to ali ono pleme imenovanih
trt, treba posvetovati se s kakim zvedenim strokovnja¬
kom; posebno pa je gledati na tla in lego vinograda,
kajti vsak vinograd nima potrebnih svojstev za vsako
trtno pleme. Pri tem pa je še pomniti, da se iz hlad¬
nejšega v toplejše podnebje presajena trta navadno
dobro obnaša, nasprotno pa malokdaj. Najprevidneje pa
ravn4 zmerom oni vinorejec, kateri si priredi v svojem
vinogradu posebno gredo v poskus različnih trsnih
plemen; le ona plemena, katera so se več let zapore¬
doma kot najboljša za ista tla in isto lego pokazala,
bode odslej zasajal in množil v svojem vinogradu. Tak
trud se vsikdar dobro izplača.

Eno- do triletna živica (ključ s koreninicami) in
pa sajenik (t. j. mlada trta iz pregostega trsja) so trte,
s katerimi se vinograd zasaja. Sadi se naj v vrstah po
J m  narazno. Vrste naj gledajo proti poldnevnemu
solncu! Vsacega sajenika naj pride v zemljo 4 do
5 dm,  po toliko naj tudi stoj 6  drug za drugim.

157

III.

Delo v vinogradih med letom.

1. Gnoj  naj se po trgatvi in po zimi po vino¬
gradu raznosi in z zemljo pokrije. 2. Vej ni k, kate¬
rega je pripravljati med gospojnicama od vejevja lesko¬
vega, jelševega, hrastovega i. t. d., naj se neobrit, in
dokler so kolovozi še suhi, zvozi v gorico. 3. Trtna
rezatev  d& se opraviti v poznej jeseni, v milej zimi,
in če ti niste bili zadosti ugodni, pa februvarja meseca,
to delo se zvršuje sploh takrat, kadar trte niso v muzgi
ali muževne, drugače se trta solzi in veliko svoje moči
izgubi. Škarje, vinjek nabrusi poprej ; kajti obrezovati
se mora gladko in vselej 2 do 3 cm  nad očesom tako,
da se prvo oko ne zalije ali osuši. Trte, katere so bile
zaradi njihove izvrstnosti ali pa zaradi goliša že med
trgatvijo za pogrobanje odločene in zaznamovane, naj
rezači prepustč grobačem, če niso ti že pred onimi
svojega dela opravili. — Rozga ali mladika, katero
misliš po obrezovanji k večjej rodovitnosti prisiliti,
mora biti dozorela, močna in zdrava. Slabotnim trtam
nalagaj malo, zastavnim več, najkrepkejšim in malo¬
vrednim pa veliko. Rezžtč obreže mladiko na pr. na
eno oko, to je čep; na dve, tri ali štiri očesa je reznik;
na 5 do 6 očes je šparon, tudi čerunič; n. 8 do 12
očes pa bik, konjič, tudi butica. Ključ je mladika s 4
ali 5 očesi na 2 cm  dolgem starem lesu, ali tudi brez
tega. Ključ pride za 1—3 leta v trsnico. Pomniti je še
vlačenice, zaležnice ali mladice in kobile. Zadnja je_
suhi les na starej trti, kar morajo rezači tikoma in
gladko odžagati. Rožje naj se v butarice zveže in pri
grobanji mesto vejnika porabi. Vinograd na vselej svojo
odrezlino nazaj dobi! 4. Pomlajenje  trt se vrši:

158

a)  S cepljenjem v precep kakih 15 cm  pod zemljo;
jamica se potem zasuje. Na brajdah se cepi nad zemljo
v lanski, pa tudi v stareji les. b)  Z grobanjem. Pozno
jesensko grobanje je naj zanesljivejše. Za ta posel treba
je najspretnejših in najzvestejših delavcev, da položi
stare trte, ne da bi jih poškodovali, nad 4 dni  v zemljo
in da razpeljejo mladike primerno na mesto, kjer trt
manjka. Vrhi mladik se na 2—3 očesa pristrižejo, sproti
nakolijo in s šibico privežejo, da jih kopači pozneje ne
pomandrajo. c)  Z vlačenico, t. j. dolgo enoletno rozgo,
katera se v locen ušlbi in pri sredi kakih 4 dm  pod
zemljo položi tako, da je njeni vrh nazaj nad zemljo
upognen; njemu se postavi kol, kakor grobanici. čez
leto se ukoreninjena hčerka od matere loči. Pri gro-
banji ne pozabi na gorenjo, solnčno prst, vejnik, gnoj!
Po toči naj se nikoli ne groba! 5. Okop o vanj  e,
zlasti prva kop naj se opravi v suhem in na globoko;
to je „zeleni gnoj“. kateri se vinogradu posebno dobro
prilega. Oslabele trte naj kopači sproti pognojč. Grlčj,
da prvo kop dokončaš marcija meseca; pozneje se slepi,
in to je toča brez ledu. Kopačeva dolžnost je tudi,
gorenje korenine do drugega, v debelej zemlji celo do
tretjega člena, zlasti pri mladih trtah in lanskih groba-
nicah zvesto porezati, da zamorejo spodnje korenine
toliko močneje poganjati. Druga kop ali prekapanje se
opravi bolj plitvo in sicer o Filipovem, če se vidi
zeleno iz gorice v gorico. Tudi pletev naj se dokonča
pred cvetjem. Jako plevelnate vinograde je po cvetji
v tretjič okopati ali tretjačiti, ako je mogoče. 6. Ko-
litev.  Prva kop, kolitev in prva vezatev (s šibicami)
je trojno delo, katero je zaporedoma in brez odlašanja
opravljati, kajti v ravno prekopano zemljo d& se kol
globokeje poriniti, da ga potem vihar ne more omajati

159

ali pa podreti. Najboljše kolje je mecesnovo, kostanjevo
in jesenovo; leskovo in jelovo ni trpežno; hrastovo se
na solnci rado usloči. Kol naj bo kratko ošpičen in to
na obeh koncčh, če je kalan. K nizkej trti, zlasti gro-
banici postavi se nizek, k visokej trti pa visok kol in
sicer 1 drn  od trte na gorenjo, v strminah pa na do-
lenjo stran in pa navplk. Tu pa tam rabijo mesto dra¬
gega. kolja debelo žico, ki je od stebriča do stebriča
napeljana tako, da se nje trta s svojimi viticami opri-
jemlje. 7. Druga vezatev  vrši se z namočeno rženo
slamo, kadar so mladike že kakih 5 dm  dolge. Po
potrebi veže se tudi še v tretjič. Med cvetjem in pa,
kadar je grozdje v moki, ne daj si med trsjem nobe¬
nega posla!

IV.

Trgatev in opravila v kleti.

Pameten vinogradnik skrbno obdeluje svojo gorico ;
vč pa tudi, da kakovost vina ni le zavisna od grozdja,
marveč tudi od tega, kako se ravn4 z vinom v kleti.
Znano mu je, da mora dobra klet biti suha, snažna in
prevetrovalna ter imeti 6 m  visok obok in proti vzhodu
ali zahodu obrnena vrata. Dobra klet naj ima vedno
isto toplino (8°R.), zato so ji tla vsaj C> m pod zemljo
položena. Pravi vinogradnik ima v kleti vse potrebno
orodje (razne vedrice, lakomnico, pipe, natege, livnik,
metlo, verigo i. t. d.), v zaklenenej omarici pa žeplo
za žeplanje praznih sodov, toplomer, ribji klej za
čiščenje vina, mostno vago, sodomčrko (viziro). Vse
to ima prav znažno in v lepem redu. Kadar se bliža
trgatev, pripravlja vso posodo, da ne bo plesnjiva in
smrdljiva, temveč čista in snažna. Ko je sode, kadi,
brente i. t. d. očistil ter stiskalnico (prešo) namočil,

160

začne veselo trgatev. V ngodnej jeseni odlaša branje
tudi že zrelega grozdja, kolikor more, dobro vedoč, da
si tako izboljšuje vino. (Med Dravo in Muro je redko¬
kdaj pred 20. oktobrom dobrano.)

Bere naj se o toplem, suhem vremenu; gnilo in
plesnjivo grozdje naj se podbere, podberm pa nalije
v posebno posodo za domačo rabo. Kjer je mnogo
črnine, obere naj se najprej belo grozdje; nezrelo
(martineČki) pa naj ostane za paperk.

Brentač nosi polne brente ter melje grozdje
v grozdnem mlinu, ki je nad kadjo postavljen. 24 ur
potem, ko se je kad napolnila z zdrozgalico, potoči
se po cevi mošt iz nje ter se izliva v odločene sode,
kateri se pa samo do 1 dm  pod veho napolnijo tako,
da lahko med vrenjem droži izmetavajo; boljše pa je,
ako se to zabrani, veha z grozdnim listjem pokrije,
to pa s kemenom obteži. Tropine v kadi se deno
v stiskalnico. Stiska ali preša pa se v starej slovenskej,
v njej podobnej nemškej preši z večjo karnico, ali pa
v železnej preši na vreteno v sredi koša; najboljša
te vrste je ona na kljukni drog (Kniehebelpresse). Suhe
tropine porabijo se za ocet (kis) in za napravljanje
vinu podobne pijače. Tudi v suh sod, ki ga mislimo
napolniti, naj se devlje razdrobljenih tropin, da se od
njih napne ter dobrega duha navzame. A nad 24 ur
naj ne bodo v sodu, da se ne vnamejo.

Pri grozdji za črnino služi namesto mlina žična
mreža z lesenim okvirom, katera se postavi na kad.
Na to mrežo siplje brentač grozdje ter ga na njej drgne,
dokler ne popadajo jagode v kad, peclji pa se deno
v stiskalnico; a mošt iz teh je le za domačo rabo.
Ko je kad blizu do vrha polna, premeša se zdroz-
galica, potem pa pokrije. V to pripraven je iz slame

161

spleten pokrov, da se ž njim zapre kad kakor kaka
škatljica. Zdrozgalica naj se 2—3 krat na dan dobro
zmeša in vsakokrat zopet pokrije. Ko se je sok v 4—8
dneh barvila od mehov in nekake mile trpkosti od
pesek navzel, pretoči se črnina v sod, tropine pa se
izprešajo kakor one pri belem vinu.

Presni mošt, ki sestoji iz vode, cukra, beljakovine
i. t. d., naj se vaga z moštno vago klosterneuburško,
katera v odstotkih kaže, koliko cukra je v njem. Več
ko je cukra, močnejše bo vino. Kadar mošt vreje, raz¬
kroji se namreč cuker v alkohol ali vinski cvet in
v zadušno ogljenčevo kislino, ki pri vehi odhaja. Iz
1 kg  cukra napravi se okoli 0'5 kg  alkohola. Koliko
ga je, izmeriš z vinsko vago in Saleronovo pripravo.

Vino izgubi mnogo svoje sladkobe, ako se med
vrenjem zraku pristop ne zabrani. To se zgodi z vrelno
cevjo (Gahrrohre): sod se s prevrtano piliko trdno za¬
bije, v piliko pa se vtakne cevka, katere drugi konec
je zakrivljen v posodico z vodo. Ogljenčeva kislina,
katera iz mošta vedno odhaja, je tako v vodo napeljana,
iz vode pa v mehurčkih v zrak izpuhteva; zrak pa ne
more med vrenjem v sod, ker je znotraj ta čas večji
pritisk nego zunaj na vodo, zatorej se ne more spajati
z moštom. Vsak dan se mora pogledati, ali cevka še
moli v vodo. Med vrenjem naj bodo kletna okna
odprta. Ko je mošt dovrel, zapolnijo se sodi z dobrim
polnežem in zapilikajo, v prevotljeno piliko pa se
vtakne 2 dni  dolga steklena cev, ki je zgoraj s pavoljo
zamašena.

Sodi naj bodo polni ko jajce! Vino naj se pre¬
taka v jasnih in mirnih dneh, nikoli pa kadar jug piše.
V prvič se to zgodi koncem decembra, v drugič pa

Četrto berilo. li

162

aprila meseca. Izpraznjen sod naj se skrbno izmije,
z žeplom nasiti in dobro zabije, potem pa na suhem
in zračnem kraji shrani.

Fr. Jamšek.

y 9*7.  Hmelj.

Hmelj je večletna, ovijajoča se rastlina s 6—12 m  dolgimi,
na levo se vijočimi zelnatimi stebli. Hmeljev cvet ima v sebi
ono dišečo, grenko tvarino, katera je pri kuhanji piva neob-
odno potrebna. Zato sade hmelj na debelo zlasti na Češkem in
Bavarskem; a tudi na dolenjem Štajerskem so začeli pečati se
ž njim. V savinjskej dolini ga sade z nepričakovano velikim
dobičkom. Da-si zahteva dosti kapitala in dela, vendar bogato
plačuje trud in obresti.

Hmelju ugaja srednje toplo podnebje ter globoka zemlja,
katere je polovica peska, polovica pa ilovice in apna. Hmeljnik
se mora dobro prekopati in vsaj 65 cm  globoko zrahljati. Prva
naprava tedaj dosti stane, posebno ako se delo ne zvršuje
z rajolnim plugom. Ker ostaja hmelj po 18 in še več let na
istej zemlji, potrebuje mnogo gnoja; najsposobnejši je dobro
razkrojen hlevski gnoj, kateremu primešamo pepela ali lugastih
soli. Češki hmeljarji gnoje vsako tretje leto ter računijo na
vsako rastlino 1 kg  gnoja.

Hmelj se zasaja po sadikah korenine; nekateri pa jih
zasajajo najprej v posebne lehe, da se ondi okoreninijo. Okoreni-
njenih sajenk menj potrebujemo, kajti neokoreninjenih je treba
po tri postaviti v eno jamo. Zasaja pa se navadno meseca maja
in sicer lVa m narazno, da ima vsaka rastlina IV 4  prostora.
V 25 cm  globoke jame se posade sadike ter se zasujejo z zemljo,
a tako, da jama ni popolnomo zasuta; na nasuto zemljo se
potem nameče gnoja. Ko so kalice pognale blizu 60 cm  visoko,
privežejo se na kole s slamnatimi bilkami. Delavec poklekne,
vzdigne z desno roko po tleh ležeče izrastke, z levo pa pritisne
zemljo ob kolu ter potem priveže mladike. Suha in trda zemlja
mora se pridno okopovati. Poglavitna dela v hmeljniku so
vsako leto:

163

Spomladi se mora zemlja od sajenk odkopati, te pa
obrezati, da ne ženo preveč mladik. Zveden delavec obrezuje
meseca aprila vse na novo izrasle mladike blizu pri glavi
korenin. Če se ima hmeljnik tudi gnojiti, nameče se primernega
gnoja, predno se hmeljeva rastlina z zemljo zopet zasuje. Kmalu
izrastejo dolge vrvi, katere se privežejo na pristavljene droge.

Vsaka hmeljeva rastlina mora imeti svoj drog, ki naj bo
vsaj 6 m dolg, raven, gladek, a korenini ne preblizu in na njenej
severnej strani postavljen. Pokatranjen konec naj mu tiči
v zemlji najmenj 54 cm  globoko. Namesto zelo dragih drogov
rabijo nekateri z vež (žico). Ko si vrvice večkrat privezal, stranske
izrastke pa odrezal, osiplji hmeljeve rastline, zemljo pa okoplji
ter plevela očisti.

Hmelj zori meseca avgusta. Kadar mu zarumene češarki
(storži), treba ga je obrati, če je vreme lepo. Prvi delavec poreže
hmeljeve vrvi skoro za meter nad tlemi, drugi izdira drogove
s posebnim orodjem, tretji pa smuče raz njih vrvi, ki se povežejo
v snopiče ter zapeljajo domov, kjer se potem češarki oberejo.
Pri tem je paziti, da se jim pušča primeren pecelj. Češarki se
razgrnejo v zračnej shrambi, da se drugi druzega ne dotika,
ter z metlo obračajo, dokler niso popolnoma suhi. Ko se začenja
pecelj lomiti, sme se hmelj že dve pesti visoko nakopičiti;
kadar se tudi znotranji reclji tero, spravljaš ga lehko na večje
kupe. če bi se pa češarki segreli, treba jih je zopet razgrnoti,
da se ne izpridijo, popolnoma suh hmelj se stlači v velike vreče,
ki tehtajo navadno po 100 kg.

Čez zimo hmeljeve rastline ne trpe; a pomladanski mraz
rad ukončuje mladike. Mrzlo vlažno vreme je hmelju jako
neugodno; prav tako škodljivo je tudi deževje ob trgatvi. Razen
vremenskih nezgod kvarijo hmelj še mnogi sovražniki med
mrčesom. Vseh požeruhov požeruh, mladič pomladnega hrošča,
znani podjed, tudi hmeljevih korenin ne pusti pri miru. Druga
kvarljivka je pokaličina ličinka, katero tudi struno imenujemo.
V družbi teh dveh zajeda hmeljeve korenike včasih gosenica
hmeljevega prelca. Ta blizu dva palca (50 mm)  dolga škod-
Ijivka je zamazanobelkasta, včasih jasnejša, včasih temnejša.

11  *

164

Glava in tilnik sta rujavkasta, zadnji člen črnikast, truplo pa
je s kratkimi črnimi kocinami obrasteno. Ni je mogoče drugače
zatreti, nego da se hirajoča rastlina izkoplje, gosenica poišče
in umori. Kjer se podjed in gosenica' redi in masti, tudi uši ne
sme manjkati. Hmeljeve ušice sede vse poletje na spodnjej
strani listja in se kmalu ovadijo po medenej rosi (leščeč povlak,
sestoječ iz lepkega blata, ki je ušice sikajo od sebe), na katere
se hodijo bučele past. Kakor hitro opaziš prve ušice, pregleduj
hmelj pogostoma, obtrguj ali strizi napadene liste in mori ušice.

98. Korist gozdov.

Gozd ne daje dobička samo, kadar je posekan.
Ne! prepotreben in preimeniten je tudi, dokler še stoji.
Te potrebe in imenitnosti sicer ne čuti toliko posa¬
mezni človek, a čutijo jo celi okraji, da, cele dežele.
Zlasti tiste, ki so jih nekdaj imele, pa so jih z lahko¬
miselnim gospodarstvom uničile, zdaj po njih britko
zdihujejo.

S čim pa koristijo gozdi celim okrajem in deželam?

Gozdi ustavljajo in razbijajo vetrove. Vsakdo vč,
da v gozdu veter nima take moči, kakor na planem.
Po krajih, kjer so po gorah izsekali gozde, čuti se
kmalu, da po dolinah vetrovi dobivajo večjo moč.
Doline postajajo hladne in menj rodovitne, posebno
sadno drevje mnogo trpi in spomladi rado pozebe.
Dež pada bolj neredno, pogostoma nastopajo suše, dež
prihaja rad z nalivom, nevihte z viharji se množč, in
toča tod rada ropoče.

G6zd hladi po letu zrak in ublažuje vročino. Iz
vsakega drevesa, iz sleharnega peresa hlapi vodna para,
pa vzdiguje se tudi iz več ali menj vlažnih gozdnih
t&l. Da se pa more vodna kapljica izpremeniti v paro,
potrebuje toplote, in to mora dati zrak. Zato je zrak
v gozdu hladnejši nego na planem, ne gledeč na to,

165

da se pod košato streho zelenih vej zrak nikoli ne
more od solnca toliko ugreti, kakor zunaj gozda na
planem. Po naravnem zakonu si pa želi hladnejši gozdni
zrak izenačiti toploto z vnanjim gorkejšim, in zato
veje zjutraj hladen vetrič iz gozda. — Po dnevi se
zemlja na solnci ogreje, po noči se pa zopet ohladi.
Gozdna tla se zarad zelene strehe nad seboj ne morejo
toliko ugreti, po noči se pa tudi ne toliko ohladiti.
Gozdni zrak je tedaj zvečer toplejši od zunanjega, zato
pihlj4 na večer hladen vetrič proti gozdu. Tako ubla-
žuje gozd letu veliko vročino in brani, da se toplota
prehitro ne menja, kar je posebno imenitno spomladi
in jeseni, ko mnogim sadežem preti mraz in slana.

Gozd nam na dalje čisti zrak. Po velikih mestih,
kjer se hiša hiše drži in je vmes le malo drevja in
zelenja, onečiščen je zrak po človeškem in živalskem
dihanji in po vsakovrstnem smradnem izparivanji. In
ta okuženi zrak diha drevje v se, izpreminja ga ter nam
ga čistega zopet vrača. Zategadelj nas zrak na planem,
zlasti v solnčnem gozdu, tako ugodno oživlja. Zato
silijo meščani po leti na kmete, zato pošiljajo zdravniki
bolniki v topdice in kopelji, ne toliko zastran vode,
kolikor zarad čistega zraka, ki ga onde uživajo.

Suh zrak človeku ne prija, ker draži dihala, in je
posebno neprijeten in škodljiv ljudčm, ki bolehajo na
plučih. V gozdih in blizu njih je pa več ali menj zme¬
rom vlažen, ker smo zgoraj čuli, da iz dreves nepre¬
stano hlapi vodna para. Zato pa po gozdnatih krajih
tudi pogostoma dežuje in poletni dežji prijetno ubla-
žujejo hudo vročino, po brezdrevesnih ravninah in
go l i h  puščavah je pa dež redka prikazen. Na otoku
Malta so posekali gozde in odsehdob močno pogrešajo
dežja, po tri leta ga včasih ni padlo niti kaplje. Pa

166

tudi nasledki dežja so v gozdu vsi drugačni, nego po
goličavah. Naj lije še tako silno ploha, vodeni curki
razbijajo se na vejah in na listji in padajo v kapljah
na tla. Zeleni mah, suho listje in zemlja napije se te
vode, vsa tla se je do sita nasrkajo; odteka je napo¬
sled samo toliko, kolikor je zemlja ni mogla popiti,
in še ta se le počasi odceja. V dolino prišumi še le
tedaj, ko je ondi voda dolinske plohe že odtekla. Na
porobji takih gozdov pa zato tudi povsod vro izpod
zelenega plašča vrelci in potoki, katerim navadno vse
leto vode ne izmanjka, in ki tudi v dolgotrajnej suši
popolnoma ne usahnejo.

Zdaj pa poglejmo, kako udelavajo nalivi po gorah,
kjer so gozde posekali. Za lesom gre kmalu tudi mehka
mahova odeja, ki se je prej širila v gozdnem hladu.
Plohe odnašajo zemljo, za nekoliko let pokažejo se
kamenita gola rebra. Ako zdaj naliva dež, ne zadržuje
ga nič, v silnih hudournikih dere voda navzdol in
seboj nosi kamenje in pesek. S strašansko silo pridere
v doline, trga jezove in zagraje, zaliva hiše, vasi in
mesta. Tu odnaša rodovitno zemljo, ondi zasiplje njive
in travnike s kamenjem in peskom, a tam doli zopet
pretvarja zelene loge in cvetoča polja v pusto in ne¬
zdravo močvirje. Daleč po dolinah in ravninah torej
čuti poljedelec in trpi škodo, ako v gorah z gozdom
ne znajo gospodariti.

Od prevelike koristi so po goratih krajih gozdi
tudi zarad tega, ker človeška selišea branijo sneženih
plazov in gorskih usadov.

Od leta do leta rnnožč se tožbe na pomladne po¬
vodnji. Te tožbe prihajajo tudi iz krajev, kjer v prejšnjih
časih niso bile navadne. Povodnji nastopajo zmerom
tedaj, ko se začne topiti sneg po gorah, in so tudi

167

nasledek slabega gospodarstva z gozdi. Nekdaj, ko je
bila gora še zarastena z lesom, tajal se je na pomlad
sneg po gozdu le počasi, in snežnica je tudi pola¬
goma odtekala. Zdaj pa se po golih rebrih sneg hitro
topi, vode naglo naraščajo, in po dolinah stopajo čez
bregove.

Človek je gozdom prvi in naj silovitejši kvarljivec.

F r. E r j a v e c.

99. Pogozdovanje.

Gozd se omlajuje po naravnem in po umetnem
načinu. Gozdi se zarejajo sami, če od čvrstih dreves
odleteva seme ter pada na rodovitna tla. Pametni
logar skrbi pri sečnji, da gozdu ne izmanjka semen¬
skih dreves. Umetno se gozd omlajuje ali po semenu
ali po sajenkah in mladikah. V suhih krajih in tam,
kjer je zemlja revna, z mahom in plevelom vsa pora-
stena, pomaga logar naravnemu mlajenju ter poseva
ali zasaja drevje na prazne prostore. Zato prekoplje
ali ves dotični kos ali samo posamezne črte. če je
zemlja zelo težka ilovica, prekrhlj k  jo pred zimo, da
jo mraz pi-etrese in zrahlja.

Popolnoma zrelo, dobro hranjeno in zdravo gozdno
seme se poseva v poznej pomladi ali na široko ali
v vrstah i. t. d. Posevanje na široko, ki se zvrŠuje
le na rahlej zemlji, potrebuje mnogo semena ter pri¬
zadeva dosti troškov; zatorej sejejo gozdarji rajši po
vrstah, 6 din  širokih in 9 dm  druga od druge poteg-
nenih. Tretji način je, da se poseva tu in tam,
koder si zemljo z motiko zrahljal; to se dela po kame-
nitern svetu, kjer pravilnih vrst izpeljati ne moreš.
Najbolj priprosta je setev po luknjah, ker ne zahteva
skoro nobenega pripravljanja. Z navadnim kolom se

168

napravi luknja ter vanjo nameče semena. Po setvi
naj se zemlja primerno zavleče ali pa pohodi, kar je
potrebno zlasti v strmej legi, da nalivi ne odnašajo
prsti s semenom vred.

Omlajevanja s sajenkami so se poprijeli logarji
še le v novejših časih. Ker se na ta način kmalu
zaplodi mladi naraščaj, priporočamo ga osobito za
mrzle, skalovite in strme kraje. -—• Čvrste sajenke se
dobivajo ali v nalašč za to napravljenih gozdnih sa-
diščih ali pa v gosto zarastenih gozdih. Sicer pa si
lahko napravi vsak gospodar na kakem svetlem pro¬
storu gozdno sadišče in drevesnico. — Za sadišČe si
izvolimo proti mrzlim vetrovom zavarovan prostor ter
ga ogradimo z ostrim živim plotom. V 36 m 2  prostra¬
nem sadišČi odgojimo sajenk za pol hektara gozdnih
tal. Globoko prekopano zemljo razdelimo v 1—1 % m
široke lehe, v katerih izkopljemo plitve žlebiče, ki naj
bodo po 1 dm,  vsaksebi. Ko se je seme v žlebiče
posejalo, zakrijemo jih s kompostno zemljo ali z drugo
sprstenino. Da se rastline obvarujejo vročine in mraza,
pokrijemo gredice z vejevjem. Miši, ki silijo k semenu,
pa odganjamo, če namešamo v zemljo, kadar jo pri¬
pravljamo za sadišče, razsekanih brinovih vej ali
razbitih steklenih črepinj. Sadišče je treba okopavati,
o velikej suši tudi polivati, če hočemo pripraviti lepih
sajenk, moramo rastlinice presajati v drevesnico, kjer
stojč dalje narazno ter se razvijajo uspešneje.

Drevesnica ne potrebuje tako dobre zemlje kakor
sadišče; vendar mora biti 3 dm  globoko prekopana
in s kompostom pomešana. Razume se, da jo je treba
tudi pridno rahljati in okopavati. Sadi se v vrstah,
in sicer tako, da so smrekove in borove sajenke vsaj

169

3 dm,  bukove, hrastove, gabrove in javorjeve pa še
dalje narazno.

Iz drevesnice se presaja v gozd. Najprimernejši
čas je pomlad, predno drevesca poženo perje. Gozdar
naj pazi, da bodo jame primerne. Kadar sadiš enoletne
bore, napraviš s kakim klinom luknjo v zemljo: za
večje sajenke pa treba kopati jame 2—3 dm  globoke.
V teh jamah se korenina enakomerno razdeli, koreninina
krona pa, položi vštritno z zemeljskim površjem. Kjer
je le malo zemlje, a mnogo kamenja, n. pr. na Krasu,
morajo se jame napolniti z dobro prstjo, da se v njej
sajenke hitro ukoreninijo, da morejo potem širiti kore¬
nine v kameniti svet. Sadi pa naj se v pravilnih,
10—15 dm  vsaksebi potegnenih vrstah. Le gost gozd
daje ravna debla; redko rastoča ženejo bolj v veje ter
ostanejo nizka.

Bor se presaja eno- in dveleten, smreka, jelka
2—3 letni; hrast in bukev sta 5—6 letna najsposobnejša.

Pameten gospodar skrbi, da se mladi naraščaj
dobro razvija. Kedko obrastene prostore napolnuje
s sajenkami, hirajoča drevesa podpira v rasti, obrezu¬
joč jih ter odpravljajoč jim plevelne rastline, pregosto
drevje pa trebi.

Po F. Povše-ji.

100. Les.

Če drevesno deblo počez prežagamo, vidimo, da je sredi
debla stržen, kateri se najlepše vidi pri mladem bezgu, pri
lipi in jelši. Od stržena gredo na vse strani trakasti strženovi
stremeni. Nekateri teh stremenov prodirajo deblo do luba, drugi
pa so krajši. V oskobljanej deski prikažejo se v podobi svetlih
lis, in na teh lisah se najlažje spozna, iz kakšnega drevesa je
deska. Na brestovej deski so te lise enake podolgastim črtam,
pri javoru so kakor kratke pegice, pri bukvi se jih več skupaj

170

drži, pri vrbi so pa tako majhne, da se komaj vidijo. Okoli
srednjega stržena vrste se svetlejši lesni krogi drug okoli dru-
zega. Kolikor je teh krogov okoli stržena, toliko let je drevo
navadno staro, ker vsako slednje leto priraste nov krog, in
sicer od zunaj, ne od znotraj. Vnanji les je tedaj mlajši, zno-
tranji po starejši. Najlepše se ti krogi vidijo pri borovini, to
je, pri borovci, smreki, hojki i. t. d.

Les okoli stržena se imenuje srčen ali zrel les ali sred-
njina. Mlajši les okoli okraja je bolj bel in se imenuje belina.
Srčen les je trši od beline. Pri javoru, brezi in gabru ni tega
razločka, kajti pri tem drevji je les vsega debla iste barve.
Zdrav srčen les se v vodi ne namoči toliko kakor belina. Kore-
ninin les je sploh bolj mehek kakor deblo.

Les se izdeluje po dolgem, ali poprečno; po dolgem prere¬
zan les je drugači, kakor les po poprečnem prerezu. Ce žilice
v lesu enako po dolgem leže, lahko se lepo izdeluje; ako so
pa sloke, zverižene in zapletene, rad se les iztrgava pod
skobljem. Prav tenko žilast je javorov, orehov in brestov les,
posebno pa Zelenikov. Ves ta les se lepo slika in gladi.

Les je različne barve; navadno je rumeno belkast, prehaja
pa celo v rumeno, rujavo in rudečo barvo. V južnih vročih
deželah imajo tudi črn les, ki je zelo trden. Les starejših
dreves je bolj temen, les mlajših dreves pa je bolj belkast. Na
posekanem drevesu se barva naglo izpremem; hrastov, kostanjev
in gabrov les očrni, jelševina postane rumenkasto rudeča, jeseno-
vina pa vijolične barve.

Les ima tudi poseben duh. Borovina diši po smoli; višnjev
les diši prijetno; jagnjed ali beli topol dahne po gnilobi, hra-
stovina pa po kislini.

Les je mehek ali je trd. Mehek les je: jelovina, lipovina,
vrbovina in topolovina. Trd les je: hrastovina, bukovina, brezo-
vina in brestovina. Srednje trdote je: javorovina, jelševina in
mecesnovina. Les starih dreves je tudi sploh trdnejši mimo lesu
mlajših dreves. Ce je drevo počasi rastlo, ima tudi trdnejši les.
Spoh je pa vsak les poprek bolj čvrst, kakor po dolgem.

Trji les je tudi vedno težji. Surov les je težji mimo suhega.
Po zimi posekan les je tudi težji kakor les, ki je bil po letu
posekan.

Za tesarje se mora les vsaj eno leto sušiti, za mizarje pa
še več. Če les ni dobro posušen, rad poka. Za ladje se mora
hrastov les več let sušiti. Preveč osušen les pa gine. Najbolje
se les suši, če se deblo okrog in okrog svedrasto obeli tako,
da je na pol obeljeno, na pol pa še s skorjo pokrito.

Najbolji čas za sekanje lesa je okoli Božiča. Najbolj trpeč
les dajo: hrast, brest, bukev, jelša, breza; izmed vsega lesa
trohni najpred vrba in topol. Nekateri les je bolj trpeč v mo¬
krim, nekateri pa na suhem. Jelšev les, postavimo, delj časa
trpi v mokrem, kakor smrekov ali bukov; nasproti ste pa na
suhem smrekovina in bukovina trpežnejši kakor jelševina. Izra-
čunilo se je, da trpe pod milim nebom, to je, zdaj na suhem,
zdaj na mokrem, zdaj na solnci, zdaj v senci, zdaj na vročini,
zdaj na mrazu: hrastovina ali dobovina 100 let, brestovina 60,
mecesnovina in borovina k večjemu po 85, smrekovina največ 40,
jesenovina in brezovina po 15, bukovina 10, trepetlikovina,
jelševina in topolovina po 20, vrbovina pa 30 let. Zmerom
v mokrem trpe: brestovina 90, mecesnovina in borovina po 80,
smrekovina 50, bukovina 70 do 100 let. Zmerom na suhem
trpe: brestovina 80, mecesnovina 95, borovina 90, smrekovina
50, bukovina 15, trepetlikovina 30, jelševina in topolovina po
25, brezovina 20 in vrbovina 40 let.

Les se rabi za stavbe, za pohišje in orodje, za kurjavo,
za barvo in tudi za zdravilo.

Les za stavbe gre v kupčijo ali v celih deblih, ali v ote-
sanih brunih, stebrih, stopih in kolih.

Najbolji škrni les ali les za pohišje in razno orodje daje:
javorovina, jelševina, brezovina, zelenikovina, gabrovina, dreno-
vina, česminovina, hruševina, hrastovina, tisovina, lipovina, bre¬
stovina in brinjevina, pa tudi orehovina.

Veliko lesa služi za kurjavo in na kmetih gabrove in
borove treske tudi za luč. Iz lesa se dela pepelika, smola in
oglje in še celo cuker in papir.

172

Kupčija z lesom daje veliko dobička temu, kdor ga ima
in ga more brez škode prodajati.

Najbujši les pa je „beraška palica“, ki raste v vsakem grmu.

Fr. Kočevar.

101. Zlaganje zemljišč.

„Kaj li namerava Potočnik?” vpraševali so se
kmetje med seboj.

Kadar so vsi vaščani posedavali, letal je župan
Potočnik z učiteljem in nekaterimi fanti po polji in po
travnikih. Tu so vlačili verigi ter vtikali v zemljo visoke
droge; Potočnik pa je pogledaval čez visokonogo
mizico k drogom, na katerih ni bilo ničesa videti. Včasih
je tudi učitelj pristopil k mizici, napenjal je oči,
kakor bi se ne mogel nagledati postavljenih drogov.
Skoro leto dni je trpelo to opravilo, čemu li?

Učitelj je namreč vedel, kako se merijo zemljišča;
poučil je v tem tudi župana in nekatere fante, ki so
do tega veselje imeli. Oba skleneta, v svojih prostih
urah izmeibti vsa občinska zemljišča. Ko je bilo
dogotovljeno, izdelata natančno karto ter jo obesita
v občinskej pisarni.

Pogosto so zdaj prihajali kmetje; radi so ogledo¬
vali karto čudeč se, kako more na tako malem pro¬
storu vsak kos zemlje zaznamovan biti. Vsakteri je
brž spoznal svojo njivo, svoj vrt in pašnik. Kar je
kmete še bolje veselilo, bila so števila zapisana v kotu
vsacega kosa, naznanujoča njegovo prosti-anost do
decimetra natančno. Zdaj je vsak posestnik vedel,
kolika je njegova njiva, kolik pa travnik. Zapisovali
so si števila, kar jim je pri prodavanji in kupovanji
zemljišč bilo v veliko korist.

173

A reč je bila še v dragem obzira pomenljiva.
Neko nedeljo zbere župan občane pred karto ter jih
nagovori tako le :

„Ko sva z učiteljem merila naša zemljišča, ste
marsikaj ugibali o najinem počenjanji; le redko kdo
je p nivo zadel. Naj vam tedaj povem, zakaj sva
prevzela ono rnudno delo, zakaj sva narisala karto,
ki jo vidite pred seboj.

Mnogokrat me je obhajala britka žalost opazujo¬
čega, kako slabo so nekatera naša zemljišča obdelana,
da-si se trudimo v potu svojega obraza. Mislil sem si,
da bi se dalo marsikaj na drugo stran kreniti, če bi
se le porazumeli med seboj. Ako bi vladala- med
nami zastopnost, lahko bi obdelovali svoja zemljišča
z manjšimi troski in večjim uspehom. „Kako bi bilo
to mogoče? 14  — vprašajo kmetje soglasno. Potočnik
nadaljuje: „Čas je denar — veli pregovor. Če si
prihranimo čas, izmanjšamo si troske ter povekšamo
dohodke. Naša posestva so preveč razkosana in
raztrošena. Poglejte si karto! Tu je njiva prvega
gospodarja, poleg nje sosedov travnik, tega se drži
zopet lastnina tretjega lastnika. Ti, Koroščak, imaš
kos zemlje-pod vrhom, kos pašnika za logom, neka¬
tere njive ob cesti, drage pri potoku, tretje cel(5 na
onej strani vasi. Kakor Koroščaku, godi se tudi drugim.
Koliko korakov mora gospodar zastonj storiti, predno
obhodi vse svoje posestvo! Koliko časa potratijo posli
sprehajajoč se od senožeti do senožeti! Koliko ur zamu¬
dimo, predno spravimo gnoj na najbolj oddaljeno njivo!

Ko bi pa imel vsak svoje zemljišče lepo zloženo,
lahko bi je skrbneje obdeloval, ali si pa prihranil
delavnih moči/ 1

174

Kmetje se zdaj oglasijo rekoč: „Resnica je sicer,
kar praviš; a ne d& se predrugačiti. Saj ne moremo
svojih njiv na hrbtu znositi na en kup." Župan pa
resno odgovori: „Db se, d&, — ako le hočete. Ker
imamo karto občinske zemlje in tudi vemo, koliko
meri vsak kos, lahko si menjamo razkosana zemljišča
tako, da se bodo vsakterega posestnika njive in seno¬
žeti druga druge držale. Zmenite se med seboj in ne
dajte se strašiti oviram, ki bi utegnile tu pa tam
pokazati se. Preudarite si dobro moje besede ter ne
pozabite, da je čas denar.“

Glave majaje se razidejo kmetje. Nekateri pa so
vendar jeli premišljevati, kako bi se mogli z mejašem
pogoditi. Kmalu so se vaščani spuščali v razgovore;
predno je minolo pol leta, imeli so štirje posestniki
zemljišča lepo zložena. Ložje so jih obdelovali, večja
jim je bila vrednost. Drugi to videč, niso hoteli
zaostati. Polagoma je zginola razkosanost zemljišč
v veliko veselje župana Potočnika, ki je radostno
opazoval, kako si sosedi opomagujeje, kako se jim širi
blagostanje.

102. Nauki za kmetovalca.

1. Obdeluj polje s primernim orodjem ter globoko
rahljaj zemljo, da jo more prešiniti zrak, mokrota,
mraz in gorkota.

2. Sej in sadi le to, kar se najbolje prilega obnebju
tvojega kraja, njivi in njenej legi.

3. Sej o pravem času težko, kaljivo in dobro
očiščeno seme.

4. Pri setvi je kolobariti; menjavaj žito z okopa-
vino, z rastlinami za krmo in drugimi.

5. Pomni, da pregosta setev daje prazno klasje,
preredko pa zima pobira.

6. Žanji o pravem času ter skrbno hrani in po¬
spravi. kar si pridelal.

7. Skrbi za obilo krme in ne imej več živine,
nego je dobro rediti in oskrbovati moreš.

8. Z gnojem ravnaj umno in pravilno: napravljaj
tudi kompost, a na opresni gnoj ne sej in ne sadi
ničesar.

9. Natanko računi, da moreš dobro gospodariti.
Zapisuj vse, da veš, koliko si potrošil, a koliko je
dobička.

10. Bodi pobožen, skrben in pošten gospodar.

Po F r i e d. M Ul 1 er-j i.

103. Vidra

je zver kurjega plemena. Glave je zabuhle ali ploščate, majhnih
zaokroženih ušes, malih oči, dolgih brk in ostrega zobovja.
Valjasto truplo se v hoji vleče slcoro po tleh, ker je nosijo jako
nizke noge; kožica med prsti razpeta pričuje plavajočo žival-
Močen rep je za polovico krajši od trupla, ki je pokrito z gosto
in svetlo dlako, katera se v vodi ne zmoči.

Da-si je vidra ustvarjena za vodo, vendar teče na suhem
tudi dosti hitro, zvijaje se s truplom kakor kača. Veselje je pa
gledati vidro v vodi, v njenem življi. Plava in potaplja se
lahko in spretno; vidi se, da ji to ne prizadene nikakoršne
težave. Vidri je vse eno, ali plava z vodo ali proti vodi, na
dnu ali vrhu; v vodi seprekucuje in preobrača na vse strani,
plava na hrbtu ali po strani ležeč. Včasih pomoli glavo iz
vode, da si oddahne; po zimi, ko so vode zamrzle, pride
sopst k luknjam, od ribiča ribam za dušek izsekanim.

Vidra živi največ o ribah. Prežgana tatica dobro ve, kaj
je dobro; kajti postrvi jej gredd posebno v slast. Ako ni postrvi,
tudi ne zameta drugih rib. Lovi pa in mori veliko več, nego

176

jej je potrebno. Večjo ribo prijema najrajša od spodaj za trebuh,
ter jo iznese na suho, manjše pa sproti požira v vodi. Poleg
rib žre prav rada tudi rake, v sili celo žabe in sploh vsako
žival, katero more zgrabiti. Kar vidra pograbi, ne spusti več,
tudi človeka ne, ako seje  vanj zagrizla; rajša se dd ubiti.

Vidra plava deleč po vodi, iz potoka v potok. Ako se je
navadila v ribnik, hitro ga izprazni. Zdrad te škodljive
požrešnosti, zraven pa tudi zastran mesa in kože jo srdito
pregenjajo; a skoro ni mogoče, zatreti jo popolnoma, ker je
jako oprezna in prekanjena.

Mlade vidre meso je okusno ter velja, za postno jed. Se
več pa je vredna koža, zlasti zimska, ki se stroji v lepo krzno,
iz katerega se izdelujejo sosebno kape „vidrovke“.

Mlada vidra se za čudo hitro udomači ter postane človeku
zvesta kakor pes. Mogoče jo je celo naučiti, da gre na zapoved
v vodo gospodarju rib lovit.

Fr. Erjavec.

Zgrabljivo zverino sme vsak ubijati, a streljati samo tist,
kdor ima orožen list. Zastrdn divjačine pa veleva postava,
da nikdo ne sme ni goniti, ni loviti, ni ubijati: jelena od
1. novembra do 30. junija, košute in nje telet od 1. februvarja
do 30. septembra, srnjaka od 1. februvarja do 31. majnika,
srne, srnica in srničke od 1. januvarja do 15. septembra,
divjega kozla od 1. februvarja do 30. junija, divje koze, nje
kozliča in kozice od 1. decembra do 15. avgusta, zajca od
16. januvarja do 1. septembra. Prepovedano je tudi, kakoršno
koli gozdno žival loviti v pasti ali zanjke.

104. Kako ravnati z živino.

Domače živali so človeku posebne koristi, dajejo
mu najboljši, najzdatnejši živež in tvarino za obleko
kakor za stotere druge reči. Zato jim bodi hvaležen,
ravnaj ž njimi dobro  ter strezi jim skrbno.

Kdor hoče od svoje živine dobiček imeti, ravnA
naj po teh pravilih:

1. Dajaj živini obilne in dobre krme!
Glad hudo dč ne le človeku, ampak tudi živali. Obilna
klaja se bogato plačuje, kajti „krava pri gobci molze'.
Molzna živina ti daje naj večji dobiček, ako jo krmiš
po letu s sočno zelenjavo, po zimi pa z dobrim senom
in z različnimi gomolji. Nikdar ne pokladaj pokvarjene
in izpridene krme, prestopaj polagoma  od ene klaje
k drugej ter razdčli si zalogo tako, da ž njo izhajaš
vse leto.

2. Kr m i i n napaja j živino vsak dan točno
in redno!  Red je tudi pri živini pol zdravja. Kadar
mora žival dolgo stradati, lakho se potem preobjč.
Nemarni so gospodarji in posli, ki krmijo zdaj zarano,
zdaj pozno, zdaj obilo, zdaj pičlo. Ne polagaj preveč
na enkrat, nego večkrat zaporedoma.

3. Hlev imej snažen in v lepem redu!  Skrbi
za zadostno nasteljo, da živina v blatu ležala ne bode.
Gnoj se mora po letu vsak dan izkidati, da se zrak
v hlevu preveč ne osmradi. čist in zdrav zrak je tudi
živini neobhodno potreben. Kar je po manjih in zaprtih
hlevih kisleca v zraku, tega žival kmalu použije; potčm
pa nima druzega dihati, nego nezdravi in škodljivi
amonijak. Zato je treba, hleve včasih prevetrovati
a tako, da prepih živine ne zadene.

4. Skrbi, daje hlev primerno topel!  Goveji

živini najbolje ugaja toplina 12 14-°, konjem, ovcam,

kozam in svinjam pa toplina 8 10°.

Če živina zmrzuje, več jč, da napravi potrebno
toploto životu; kadar pa tudi krme primanjkuje, gine
ti tolšča, živina izhujša, da je včasih ni druzega nego
kost in koža. Prehitro ohlajenje utegne živali zelo
škodovati.

Četrto berilo. 12

178

5. čedi in snaži živino! Izhlapevanje skozi
kožo je zdravju potrebno. Kadar so pa znojnice z bla¬
tom in vsakovrstno nesnago zamašene, koža ne more
izhlapevati, kar je rasti in zdravju na kvar. Zaradi
tega snaži pameten gospodar svojo živino vsak dan
s česalom ali s čohlo (strigel), enako tudi gleda na to,
da mrčes živine ne nadleguje, če postaviš mokro živino
v hlev, ne pozabi, s slamo jo dobro drgniti ali celo
pokriti s čim. Sploh je pomniti, da je čistota in snaga
pol življenja ter najboljši pomoček proti zoljem. Kar
pa velja za človeka in za druge živali, velja tudi
o prešičih. Jako se motijo vsi oni, ki mislijo, da v svi¬
njakih ni treba gledati na snažnost, ter da se prešiči
v smradu in blatu bolje redč. Pametni gospodarji sta¬
vijo prostorne, visoke in zračne svinjake.

6. Redi živino lepega, dobrega plemena!
Živina slabega plemena prizadene ti isti trud kakor
živinČe žlahtne pasme, a dobiček je vendar manjši.

7. Bodi živini milostljiv in dober gospo¬
dar!  Človek sme žival priganjati k delu, za katero ima
dosti moči, a ne sme je preoblagati, neusmiljeno na¬
bijati in pretepati. Tudi žival čuti bolečine, katere ji
zadaje človek v svojej brezsrčnosti. Kdor ima živali
rad, komur se smili uboga živina, temu se smili tudi
človek; ta ne preganja in ne zaničuje svojega bližnjega.
Kdor pa z živino grdo ravna, temu otrpne srce tudi
proti ljudčm.

8. Strezi skrbno obolelej živini!

Domača zdravila za živino.

Vsak gospodar mora skrbeti, da ima zdravo živino.
A nekatere bolezni se pritepo nenadoma, in gospodar
si ne zna niti pomagati niti svetovati. V tem slučaji

179

je treba izkušenega živinozdravnika, da ozdravlja bolno
živino. Nikoli in nikdar naj se k živini ne kliče kak
konjederec ali sleparski mazač.

Bolna žival je navadno bolj žalostna in pobita;
njene oči so mrtve, čestokrat krmežljive in solzne ;
mrazi jo ali ji je vroče; odpovč se več ali manje jedi
in pijači; dostikrat je nepokojna, pogosto vstaja ter se
vlega i. t. d. Kadar zapaziš taka znamenja, hitro po-
magaj kolikor znaš in moreš. Dobro je, da ima gospo¬
dar vsaj za prvo potrebo ali za najnavadnejše bolezni
domačih zdravil. Taka so:

Zoper vetrove ali grizenje so kamilice
najboljša pomoč. Rastejo po vrtčh in njivah. Meseca
avgusta se pri suhem vremenu nabero, v senci dobro
posušč in v prihodnjo potrebo tudi za ljudi prihranijo.
Kadar je treba, dajo se večjej živali po 1 do 2 dkg
a manjšej po 5 do 15 g  in sicer tako-le: Kamilice se
denejo v posodo; v to so vlije pol litra kropa ter se
pusti potlej pol ure stati, da se ohladi: ohlajeni čaj
se živini v gobec vlije. Konjem pomaga tudi črna
kava in drgnenje trebuha.

Za bolne in otekle noge  je koristen seneni
drob,  ki ga je mnogo pod sladkim senom. Drob naj
se skuha ali pa s kropom popari, v kako vedrico vlije
ter živini pod vamp postavi. Bolno živino je treba
z rjuho odeti, da vsa gorkota v živino puhti, ali vsaj
na tisto mesto telesa, kjer je zdravila treba. Tudi je
dobro, ako se živini s tako vodo otekle noge in rane
umivajo.

Za p r e h 1 a j e n j e. če se je živina prenaglo
ohladila, je bezgov ali lipov cvet  dobra pomoč.
Bezgov cvet se natrga ali nareže meseca junija, na
Primorskem že meseca maja, ko najlepše cvete; dobro

12 *

180

ga je treba posušiti, ter se v sili prav tako pripravi in
rabi kakor kamilice. Čaj se namreč prehlajenej živini
v gobec vlije, da se potlej zopet poti. Ne pozabi, da
se mora živini koža s slamo prav dobro drgniti.

Kužna  smo  lik  a. Ta huda bolezen napada konje
in ovce. Kaže pa taka znamenja: konj je žalosten in
omamljen; napno se mu podčeljustne žleze in vsa
glava zabuhne, a iz nosnic se cedi smrkelj ; tudi mu
oteko noge, vrat in prsi. Pri smrkavih konjih in ovcah
so dobra pomoč brinove jagode.  Te se jeseni
nabero in posušč. O potrebi se daje večjej živini po 7,
manjšej pa po 2 dkg  stolčenega brinja z otrobi ali pa
z ovsom, da ga pojč. Kdor ima s takim konjem delo,
naj pazi, da se ne bi sam nalezel smrkavega otrdva.

Zoper zapiranje.  Ta bolezen pride od slabosti
črev pri govedu in pri ovcah. Pripomoč in vrlo dobro
zdravilo za vsako tako bolezen je pelin.  Dobro je
tedaj, pelinovega cvetja in tudi zelišča meseca julija
in avgusta nabrati in posušiti. Po letu se mora zeleni
pelin drobno zrezati ter med klajo pomešati; a po zimi
se suh pelin med otrobi ali oves bolnej živini pomeša.

Bolan želodec.  Živina ima bolan želodec, kadar
piče ne prebavlja, kadar jo napenja, kadar se preobjč
ali kaj škodljivega snč. Pri takih napadih je svedrec
ali svišč  (encijan) dober pripomoček in najboljše
zdravilo. Konju se ga d& po 3, govedom po 5 do
7 dkg,  a ovcam, kozam in svinjam po D g  na enkrat
med hrano.

Vročinska bolezen.  Včasih se domače živine
loti tudi vročinska bolezen. Pri tej priliki je grenka
sol dobro zdravilo. Rabi se z domačo soljo zmešana.
Konjem se daje na otrobih ali ovsu, govedu, ovcam
in kozam pa na vodi ali kakej piči po dva ali trikrat

181

na dan. Konjem in govedu je zadostuje po 3 do po
7 dkg,  a drobnici po 2 do 3 dkg.

Zoper napenjanje živine.  Kadar se govedo
sparjene, rosne ali mrazne detelje preobje, ter jo potlej
napčnja, je prva pomoč ta, da se mu glava kvišku
vzdigne ter za jezik vleče tako, da se požiravnik
nategne, odpre ter sapo izpusti. Na to se vtakne klin
med čeljusti ter tako na rogove priveže, kakor da bi
bilo živinče obrzdano. Ta ga sili žvečiti ter sapo
izpuhovati. Ako to ne pomaga, naj se pomeša za
1 žlico salmijakovega cveta  v pol litra vode ter
se vlije bolnemu govedu v gobec. To zdravilo naj bi
imel vsak živinorejec vedno pri rokah.

Druga pomoč  je  ta:  Dve žlici živega apna se
raztopite v pol litra vode; ta zmes se vlije napetej
živini v gobec. To se ponavlja vsake četrt ure, dokler
jo napenja.

Tretja pomoč  je:  Napeta živina naj se pelje
k mrzlej vodi,  kjer se s korcem, golido ali kako
drugo posodo razen glave po vsem životu, a posebno
po lakotnicah z mrzlo vodo neprenehoma kake pol
ure ali še dalje poliva, dokler ne gredo vetrovi od
živine. Potlej naj se živina počasi prepeljuje,  da
se tem ložje vetrov in blata izprazni. Ako vse to nič
ne pomaga, naj se v levej lakotnici v gorenjem kotu,
tikoma rebra, ako ni posebnega bodala (troakarja)
pri rokah, majhen, ozek nož v vamp zasadi ter cev
gosjega peresa v to ljuknjico vtakne, da se sapa
izpusti. Taka rana se kmalu zopet zacčli. Zadnje
sredstvo pa naj rabi le, kdor mu je priučen.

Naj tukaj še povemo, kako in zakaj pomaga
polivanje z mrzlo vodo. Ta pomoč opira se na izkušnje
učenih živinozdravnikov, kakor tudi kemijske vednosti.

182

Kadar koli živino napenja, vre ji klaja v vampu; tu
je tedaj velika vročina, katera vodene sopare
v njem se bolj razpenja. Ako se toraj trebuh poliva
z mrzlo vodo, ohladi se vse, kar je v vampu, in
vodene sopare  izpremenč se v kapljice,  katere
ne raztezajo več vampa, ter tako tudi napenjanje
prestane.

Prav uspešno se proti napenjanju rabi tudi goltna
cev, katera se skozi gobec in požiravnik v želodec
vtakne, da sopara po njej izpuhti. Strogo pa je paziti:
1. da cev ni zamašena, 2. da se počasi in polahno
v želodec porine, 3. da se pregloboko v želodec ne
vtakne. Toliko je gotovo, da najdeš goltno cev v vsakej
hiši po deželah, koder poznajo njeno dobro pomoč.

Kadar razsaja kužna bolezen, kakor goveja kuga,
črmnica (vranični prisad), ovčje osepnice i. t. d., na¬
znani se to okrajnemu oblastvu. V tem naj se bolno
živinče od drugih loči, da še zdrava živina ne oboli. —
Naj tu še omenimo nekaj o strežbi psom.  Psom je
treba skrbeti za snago, dajati jim dovolj krme in vode
ter paziti, da ne bodo vedno na prevelikem solnčnem
pripeku ali na prehudem mrazu, in da jih ljudjč ne
bi ščuli in dražili. Zelo kvarljiva so jim vroča jedila,
dišave, nedopečen krup in gnjilo meso. Šumenje vsak
pes, ako je čemčren, slinast, smrkav ter nekako posebno
hripavega lajanja. Tedaj ga je treba zapreti in nazna¬
niti županu. Če stekel pes popade Človeka ali živinče,
naj se rana hitro izpere s kisom, vinom ali s slano vodo.

105. Severni jelen in lama.

Daleč v severu na bregovih ledenega morja živi severni
jelen, ki je tamkajšnjim pribivalcem največji dobrotnik in edina
domača žival, katera jim daje obleko, meso, mleko, sir in maslo ;

183

vrh tega tudi vozi in nosi tovore. Ako si to žival tanje ogledamo,
brž nas opominja našega jelena; a vendar se močno razlikuje
od njega. Severni jelen je bolj zatrepanega trupa , ima krajše
noge in krajši vrat, nego li naši jeleni, ki se tudi bolj mogočno
in ponosno drže kakor on. Glavo ima neokretno, gobec trobast,
parklje široke in globoko razklane. Od dolenje strani vratu mu
visi precej dolga griva. Samec in samica imata na glavi tanko,
mnogorogljato rogovje, ki je na konci plosko, a nad očmi zelo
lopatasto. Vsako pomlad jim rogovje odpade in kmalu jootem
zojoet na novo raste.

(Je tudi so udomačeni jeleni krotki, vendar posel ž njimi
ni tako lahek, kakor z našo domačo živino. Jeleni so svojeglavni.
Paso se, koder jih je volja, zdaj po gorah, zdaj po nižavi,
zdaj v gozdu, zdaj zopet na močvirji, in človek treba da vedno
za njimi hodi ter zato ne more imeti stalnega stanovanja.
Poglavitna hrana severnim jelenom je neki lišaj, ki povsod na
severu prav obilo , raste, in ki si ga žival po zimi s parklji
izkopava izpod snega. Zato prebivalcem mrzlih krajev ni treba
spravljati krme za zimo.

Laponski pastir je velik siromak, vedno mora hoditi za
čredo, da se m,u preveč ne razkropi. Po letu ga koljo komarji,
a po zimi zmrzuje, ker dostikrat nima drv, da bi si zakuril
in ogrel premrle ude. Obupati bi mu bilo, ako ne bi imel
pametnege in zvestega psa, ki čredo varuje v najlepšem redu.
Zvečer ženo psi čredo v neko ograjo, kjer se pomolzejo košute.
Pastir vrže košuti zadrgo na roge ali okoli vratu ter jo potem
priveže na kako klado, ker mu se drugače ne da molsti. Mleko
je sladko in jako mastno; Laponci delaja ob njem vrlo dober
in okusen sir.

Od zaklanega jelena ne pride Laponcem nič v upadck.
Iz krvi si kuhajo neko juho; iz mesa pripravljajo mnogovrstna
jedila, in še tudi mladi rogovi , dokler so še mehki, pohrustajo
se; iz mesa izrežejo vse bele kite, katere potem čehajo na tanke
niti za šivanje. Od kosmatih kož si kroje in šivajo vso svojo
obleko; od ustrojenih kož si delajo koče, na kožah leže, s kožami
se pokrivajo, iz kož naposled si režejo jerm.enje, uzde in vojke

184

sa vprežene jelene. Tudi iz parkljev, rogov in iz kosti si delajo
raznovrstno potrebno orodje.

Kar je severni jelen za severne krajine in velblod za vroče
puščave, to je lama za gorate kraje v južnej Ameriki. Lama
je večja od srne ter je prav za prav mala kamela brez grbe.
Tudi ona ima žulje na prsih in gležnih ter hodi po blazinastih
podplatih. Od velbloda jo leči raven in tanek vrat, suha podol¬
govata glava in veliki ušesi.  — Vse telo je s kuštravo, dolgo,
največ jasno rujavkasto dlako porasteno. Na tankih nogah ima
po dva razdeljena prsta s kratkimi, krempljastimi parklji.

Ta planinska, krotka in prijazna žival je rada v družbi,
bodi si z ljudmi, bodi si s svojimi sestricami; sama se dolgočasi
in žalosti. Ako jo kdo razdraži, položi ušesi nazaj in pljune
nanj neko smrdečo slino.  .

Lepo je videti tovoreče lame, ki prenašajo srebro iz
rudnikov. V dolgej vrsti gre druga za drugo po najslabših
stezah varno in oprezno. Poganjaš ne potrebuje biča, ker ubogajo
na besedo; le ako na potu vidijo kaj neznanega, splašijo se in
razlete na vse strani. Poganjaš ima takrat dosti opraviti, da
jih zopet zbere. Pa ne le kot tovornica koristi lama človeku,
ampak tudi z mesom, mlekom, s kožo in volno.

Fr. Erjavec.

106. Indijski slon.

Najvešja šveternoga žival, kar jih hodi po suhej zemlji,
je slon. Trup ima okoren in neokreten, stoječ na debelih,
stebrastih nogah. Na prednjih nogah ima po pet, a na zadnjih
samo po štiri prste, katerih vsak tiči v posebnem parklji. Koža
je siva, debela, na starost razpokana; le sem ter tja ima kako
ščetino. Glava je debela, vrat kratek, ušesi dolgi in klapasti.
A najbolj se (dlikvjejo zebje in njegov čudoviti nos. Iz gornje
čeljusti molita mu dva velika, navzgor ukrivljena zoba, ki
rasteta s slonom vred. Take zobe imenujemo okla. Z okli brani
se slon in ra; a da sovražnika. Pazen teh dveh okel ima
v v sake j čeljusti na vsakej strani po en širok, ploščat košnjah,
M je videti, kakor bi bil iz mnogih vštričnih ploč sestavljen.

185

Gornja ustnica je zrastena z nosom ter se podaljšuje v rilec
ali trobec, hi je na vse strani zelo gibljiv ^ Bilec je slonu
najimenitnejši ud, nos in roka ob enem; ž njim namreč diha,
voha, tiplje in grabi. Z rilcem si trga krme in jo nosi v gobec;
z rilcem pije in tudi brani se ž njim, ker ima v njem toliko
moč, da drevesa iz zemlje ruje ter konja ali vola z enim
udarcem na tla pobije. Konec rilca ima gibljiv mesnat rogljiček,
s katerim, kakor človek s prstom, pobere vsako stvarco s tal,
zaveže in razveže vozel, izvleče zamašek iz steklenice, sproži
samokres i. t. d.

Slon se do 4 m visok in često nad 5000 kg težek. Ta
mnogoparkljar živi v južnej Aziji in na sosednih velikih otokih ,
zlasti na otoku Cejlonu. Najrajši prebiva po gostih in hladnih
gozdih, kjer ima dosti vode. Na solnci ni rad; po dnevi leži
ali stoji v senčnatih in hladnih goščavah, a po noči pride tudi
na polje se past in stori mogo škode. Ob nevihti sloni beže
izpod drevja, boječ se strele.  — Vsak slon popije do 15 hi
vode na dan; tudi se rad koplje in z vodo poliva. Plavati
zna izvrstno. Slon živi rad v družbi; včasih jih je po 50 in
še več skupaj.

Slon se hrani ob vsakoršnej zelenjadi; v gozdu lomi in
smuče veje z dreves, muli z rilcem travo ter si jo zalaga
v gobec. Udomačen je tudi seno in riž, a posebno je zaljubljen
v vino in žganje. Ako mu človek pokaže steklenico žganja ter
mu potem odkaže kako delo, brž se ga prime, naj si bode delo
tem težavnejše; ko je gotov, pride po plačilo, katero treba da
mu človek da brez obotavljanja, ker inače bi se razjezil in
začel strašno divjati.

Da-si je slon velikanska in močna žival, vendar je
dobročuten in miren. Človeku ne stori nič žalega, dokler ga
človek ne draži. Slona je lahko ukrotiti; kadar se je udomačil,
je najkrotkejsa, najpametnejša in najpokornejša žival. Kmalu
se privadi svojega gospodarja, zna ga po glasu, urneje njegove
besede in že  2  obraza čita njegove zapovedi, predno jih je
izrekel. Na gospodarjevo besedo poklekne, "da mu sede za vrat;
z rilcem si naklada bremena sam na hrbet.

186

V starodavnih časih so potrebovali slone posebno ob vojni;
privezovali so jim namreč na hrbet lesene hiše, iz katerih so
vojaki streljali s pušicami na sovražnika. Se danes prenašajo
sloni v Indiji ob vojnah živež, streljivo in težke topove, zlasti
po brezpotnih hribih. Bazen tega opravlja slon tudi različna
druga težka dela, nosi in vozi tovore, pomaga loviti svoje divje
brate; o prazničnih obhodih nosi kralje, cesarje in drugo
imenitno gospodo.

Afrikanski slon se razlikuje od indijskega, da ima še večji
ušesi in večji okli. Badi ga love zaradi okel, ki dajo dragoceno
„slonovo kost“. Afrikanska slonova kost je imenitnejša in dražja
od indijske, ker ne porumeni tako hitro kakor ona.

Fr. Erjavec.

107 . Kit.

Ta velikanska, ribi podobna, pomorska žival je sesavec.
Največji kit je gotovo višji in širji nego največji voz sena, in
daljši nego kakih pet voz skupaj. Tak velikan je okoli 20 metrov
dolg in tehta blizu 1700 centov.  — Na strahovitej, tretjino
telesa obsegajočej glavi ni videti uhljev ; oči so majhne, malo
večje od volovskih in stoje skoro v kotu, kjer se usta odpirajo.
Na temenu je zbuček na katerem ste nosnici; skozi ti luknji
pluska hlap s tako močjo, da se to prav daleč sliši. Gobec je
6 m širok ter tako velik in prostoren, da se v njem lahko
skrije čolnič s 6 ljudmi; goltanec pa je tako ozek, da bi človek
komaj pest spravil skozi njega. Jezik je negibek in mehek, 6 m
dolg, 3 m širok. Zoba kit nima nobenega, a usta so polna
roženih ploč (usov), ki jih „ribja kost“ imenujemo. Teh roženih
ploč mu visi preko 300 v zgornjej čeljusti druga tik druge;
srednje so blizu 5 m dolge, sprednje in zadnje pa so nekoliko
krajše. Pod očmi ima na vsakem kraji po 2 1 /%—3 m dolgo in
1 V 2 —2 m široko plavuto. Telo se konča, v 6 m širok in 2 m
dolg plavutasti rep, ki pa ni navpično postavljen kakor pri
ribah, ampak vodoravno. V plavutah ima kit strašansko moč.
Zgoraj črnikasta, spodaj belkasta koža je gola, čvrsta in mehka ;

187

med kožo in med mesom je tri pedi na debelo same masti,
zarad katere kita največ love.  — Kit je sploh družna, miro¬
ljubna in plaha žival. Navadno plava pri vrhu tako, da gledajo
nosnice iz vode. Ako zine, napolni se mu žrelo z vodo, katero
odtoči in precedi skozi use; živalce pa, ki so bile v vodi,
ostanejo med resastimi usi kakor na situ in spolze velikanu po
goltanci. Ranjen kit švigne kakor strela v globočine, kjer more
četrt ure, nekateri trdijo celo, pol ure brez zraka biti, ker ima
neznansko velika pluča. Kakor je okornega in neokretnega
trupla, je vendar zelo uren. Nekoliko zamahne z repom in
izgine človeku izpred oči. Kadar beži, lahko dohaja ladjo
parnico. Samica doji mladiča ter ga pod plavuto nosi s seboj.
Njegovo meso je užitno, ako se masti očiščeno dobro speče.

Vsako leto gre sto in sto ladij evropskih in amerikanskih
lovit kitov po severnih in južnih morjih. Na vsakej ladji je do
50 mož, za katero so pripravljeni tudi mali čolnički. Kadar
mornarji zagledajo kita, takoj odvežejo čolničke od barke;
v vsak čolnič stopi  7 —8 mož, ki se hitro bližajo kitu. V vsakem
čolničku stoji spredaj izurjen ostvar v rokah držeč težko železno
ostvo, ki je privezana na dolgej vrvi, katera je ovita na
valjarji. Ko se prikaže kitova glava blizu čolniča, zavihti
ostvar ostvo, in ostro železo se kitu zasadi v meso, iz rane pa
se vlije krvav curek. Ranjeni kit udari z repom po vodi ter
se zažene v morsko globino; vrv na valjarji se odvija tako
hitro, da bi se užgala, ko bi je ne polivali z vodo. Sape
potrebna žival zopet pokaže glavo iznad vode; a v tem trenotku
jo zadene druga, včasih še tretja ostva. Zopet plane pod vodo,
in to se ponavlja tako dolgo, dokler se kit ne zvrne na hrbet
in ne plava mrtev na vodi. Daleč na okoli je morje krvavo.
Vriskaje vleko lovci kita do ladje, kjer ga na vrveh s škripci
vzdignejo iz vode ter mu najprej odsekajo glavo, iz katere
iztrebijo use. V tem gredo drugi na kitov hrbet in obsekavajo
s sekirami mast, katero potem v velikih kotlih iz evro. Z mastjo
polnijo velike sode, ki se kot „kitovina“ razpošiljajo po vsem
svetu. Okoli barke pa se zbirajo razne ptice, tudi morski volk

188

preži na svoj delež. Vsa ta družina se bode mastila z mesom,
ki za kitolovce nima nobene vrednosti. Kit srednje velikosti
vrže prodan do 10.000 goldinarjev.

108. Orel.

Gnezdo svoje stavi
Orel na višine,

Svet s perutjo meri
Čez vrhe, globine.

S. Jenko.

Tako poje pesnik o kralji vseh ptic, o gospodovalci v sinjih
višavah. Že v vnanjej postavi in v vsem njegovem vedenji se
mu vidi neka smelost in drzna plemenitost. Krepko in močno
telo na čvrstih nogah z močnimi, srpasto zavitimi kremplji
naznanja drznega roparja. Veliko, bistro in žareče oko in klju¬
kasto zakrivljen kljun podeljuje orlu nekaj veličastnega.

Orel ne mara za družbo. Živi samotno in ne trpi v svojem
okraji druzega orla, še manje pa se druži z drugimi pticami.
Zjutraj, ko so druge ptice že davno, zapustile svoja prenočišča
in šle za živežem, orel še mirno sedi ondi, kjer je prenočil.
Ko se je solnce že precej visoko pomaknilo, striplje s perot-
nicama, poravna, si perje ter se spusti v zrak. Včasih kakor
pribit visi v zraku, potem pa zopet kroži čez hribe in doline.
Iz te neizmerne višave razgleduje svet pod seboj ter preži na
plen. Njegovo bistro oko zapazi pod seboj letečo ptico, ali
katero drugo žival na zemlji. Ako je kaj zagledal, spušča se
v velikih krogih počasi nižje, pritegne peroti k sebi , privrši
z odprtimi kremplji na žival, pograbi jo in odnese seboj nad
strmo brezno. Orel napada vsako žival, katero si upa vzdignoti
od tal. Srna, jagnje, kozlič, lisica, pes, kokoš in jerebica, vse
je dobro; tudi krta in miši ne zameta. Zgodilo se je že, da je
celo otroka odnesel.  — Orel gnezdi na strmih, nepristopnih
pečinah, ali pa na visokih drevesih. Samica znese eno ali dve,
redko kedaj tri jajca in vali sama; on pa se suče okoli nje
ter jo zabavlja s svojim umetalnim letanjem. Ko pa se slednjič
izvale s sivim puhom obrasteni orliči, prinašata jim oba obilne

189

hrane. Iz gnezda vzet orlič se da ukrotiti, privadi se človeku
in hiši ter je tako domač, da tudi med kurefino nikakove škode
ne dela. Orli učakajo visoko starost.  — Kakor drugo zverjad
so tudi orla že od nekdaj radi jemali vladarji v svoje grbe
v znamenje moči , oblasti in mogočnosti. Naj bi se orel avstri-
janski vedno višje vzdigoval, oznanujoč svetu našo moč in slavo !

Bazen planinskega orla prebiva pri nas tudi njegov
sorodnik belorepec. Tudi on lovi vse vprek, kar dobi na oči;
najljubše so mu pa vendar ribe. Nič menj predrzen od orla je
sokol selec. Ker je mnogo manjši , ne dela človeku toliko kvara
kakor orel. Sploh preganja le ptice, a teh pa vsako od vrabca
do race in gosi, da-si je ta večja in težja od njega. Hudi
sovražniki drobnim pticam so tudi ostriž, sokoliČ in škamjek;
lunj zalezuje 'povsod gnezda močvirnih in povodnih ptic ter
žre iz njih jajca in mlade.  — Najsilnejši in najpredrznejši,
najpožrešnejši in najbolj zviti ropar pa je kragulj. Od jutra
do večera ne misli na drugo , nego na lov in plen. Kakor volka
in morskega soma trapi tudi njega vekovečni glad. Zato ga
močno zatirajo. Marsikateremu neveščemu lovcu pa se primeri,
da namesto kragulja ubije nedolžno kanjo, ki na polji miši
lovi.  — Kragulja posnema v vseh napakah in malopridnostih
drzoviti skobec, da-si je za polovico manjši od njega. Med
ponočnimi ujedami ali sovami je v resnici Škodljiva samo
velika uharica, ki se ji tudi vjer pravi. Sicer podavi tudi vjer
mnogo miši in podgan , a poleg teh pa tudi dosti zajcev,
gozdnih kokoši, jerebic , rac in gosi.

Škodljivi so še nekateri drugi ptiči, da-si spadajo med
pevce. Ti škodljivci so: krokar, sraka, šoja, črna in siva,
vran in srakoper. Krokar je močen, a zelo plah in oprezen
ropar. Po travnikih pobira polže in črve, po njivah lovi žuželke
in miši, kar je vse hvale vredno. Napada pa tudi jerebice in
zajce, krade pticam iz gnezd jajca ali že izlegle mladiče. Zatorej
ne zasluži nobene milosti. Tudi sraka je malopridna roparica,
pred katero si nobena manjša ptica ni svesta svojega življenja. —

— 190  —

Soja sicer oživlja naše gozde tako , kakor nobena druga
ptica. Zdaj se ti oglaša s svojim vriščečim glasom , zdaj zopet
s katerim izposojenim, kajti ta šegavka zna posnemati in
oponašati vsacega gozdnega ptiča. Kadar je pri volji, tudi
zamijavka, zakukurika, zakokodače ali zarezgeta kakor žrebe
na paši. A pod to šegavostjo se ji skriva hudobno srce. Medim
pevcem razdira gnezda, izpiva ali vsaj pohablja jajca ter
neusmiljeno mikasti in davi mladiče. Tudi vrana, osobito črna
in siva, ni po vsem nedolžna.  — V vrsto škodljivcev devamo
tudi velicega in rujavega srakoperja. Veliki živi v sovraštvu
z vsem ptičjim svetom: manjše, zlasti one, ki so se še le
izpeljali iz gnezda, lovi, nabada na trne ter jih potem žre, na
večje pa se togoti ter jih preganja s krikom. Tudi brat njegov
dela veliko preglavico vsem manjšim ptičkom. Kjer človek da
gospodariti tema krvolokoma, kmalu ni slišati več nobene ptice ;
nekaj sta jih požrla, nekaj pa pregnala.

Vse te omenjene škodljivce je smeti povsod loviti in ubijati,
kadar si koli bodi.

Med ptiči plezavci, vpijati, golobi, kurami,
brzoteki in plovci ni kvarljivcev ; le neka močvirnica še,
namreč siva čaplja, dela ribičem veliko škodo. Zarad tega jo
brez premisleka vrstimo v primeroma pičlo število onih ptic,
katerim človek ne more biti milostljiv.

Fr. Erjavec.

109. Planinski lovec.

1. Višave grmijo in brv se šibi,

Al' lovca ni groza strmečih čeri.

On smelo koraka
V ledene gore,

Kjer zemlja za pomlad,

Za brstje ne ve.

2. Ozira se pod se v megleno morje,

Al krajev ne loči, kjer mesta stoje.

191

Skoz predrte oblake
Mu svet se blešči,  —

Globoko pod nogo
Polje zeleni.

Frid. Schiller. Preložil Fr. Cegnar.

110. Selilne ptice.

Ko v krajših jesenskih dneh podlesek poganja na pokošenih
travnikih , ko mrzlejša jutranja sapa piha po dolini, ko se list
za listom trebi iz orumelenega drevja, začno se ptice zbirati
v večja krdela ter se pripravljati za odhod na dolgo pot.
Takrat večkrat čujemo zvečer in po noči v zraku čudno šumenje,
čujemo izpod neha zategnene brlizgajoče in pivkajoče glasove.
To so čaplje divje race, gosi in druge močvirnice, ki zdaj
pred zimo hite proti toplemu jugu. Glasno črvče se zbirajo
tačas lastovke po strehah; kakor za slovo obletujejo še enkrat
vse znane kraje. Dolgopete štorklje se posvetujejo dan za
dnevom krog močvirja; črne vrane i kavke imajo svoje kričeče
zbore na visokem hrastu; krdelo divjih golobov pa nemirno leta
iz gozda na polje, in polja v gozd. Necega dne pa izmanjka
vsega krdela; čez vode in gore leti v dežele, kjer sneg ne
pokriva polja in gozda, v kraje, kjer vode ne zmerznejo.

Iz rojstvenih krajev žene ptice neka slutnja, da bode tu
gospodovala zima in da jim bode hrane primanjkovalo. Ta
prirodjen nagon (instinkt) se oznanja tudi pri zaprtih pticah,
celo pri takih, ki so mlade iz gnezda vzete v gajbici dorasle.
Ob selitvi tudi one nemirne prihajajo, nekako zbegane so in
tudi po noči skačejo in frfotajo.

Med našimi selivkami nas navadno že sredi avgusta
zapusti hodournica, kmalu za njo gre kukavica, kobilar ali
volga, zelena vrana in srdkoper. Prve dni meseca septembra se
odpravlja slavček, prepelica, penica, šmarnica, ali ilovščica,
grlica, čigra in galep. Proti sv. Mihelu se poslove škorci,
lastovke, tresorepke alipastiričke, škrjanci, drozgi in bobnarice;
kmalu za njimi odrinejo taščice, pivke, divji golobje , pribo
kljunači, liske, žrjavi, divje race in gosi.

192

Meseca novembra lete skozi naše kraje severne ptice,
n. pr. sljuke, črne vrane in kavke.

Fes mesec, včasih še tja do Božiča so naše nezamrzle
vode vse polne severnih gostov.

Nekatere ptice lete po dnevi, druge po noči ; prve navadno
visoko, druge pa nizko. Nekatere potujejo posamezne, druge po
dvoje, zopet druge pa v večjih ali manjših družbah, ki potoma
vedno naraščajo. Manjše ptice lete brez reda raztresene, večje
pa, n. pr. žrjavi, gosi, race i. t. d. rade se postavijo v vrsto,
največ v podobi klina ali črke  A. Tako lažje režejo zrak in hitreje
lete. Prvec največ trpi; kadar se utrudi, zaostane in drugi se
pomakne na njegovo mesto, utrujenec se pa stavi zadnji v vrsto.

Vse take ptice, ki vsako leto o svojem času zapuste
rojstveni kraj ter potujejo vedno v isto mer v topleje kraje, od'
koder se o gotovem času zopet povrnejo, vse take ptice imenujemo
selilke ali popotnice.

Pri nas pa ostanejo ptice, katere se ne boje niti mraza,
niti snega, katere si tudi v najhujšej zimi vedo najti najpo¬
trebnejše hrane. Take stalne ptice so pri nas: vrabec, strnad,
ščinkovec, povodni kos, stržek, šoja, siva vrana, ruševec, divji
petelin in tudi nekateri ponirki in potapljalci.

So pa še nekatere ptice, katerih ne moremo prištevati niti
selilkam, niti stalnim. Te ptice se namreč samo umikajo prehudej
zimi. Cim hujše zima pritiska, tem dalje gredo; ako je pa
ugodna, ostanejo v svojem kraji. Tak klatež je n. pr. kos, lišček,
popkar ali kalin, brglez, detal, krokar in orel.

Cilj ptičnjega potovanja je različen. Mnoge zaostanejo že
v južnej Evropi, v Malej Aziji in po otokih; druge pa prelete
sredozemsko morje ter prezimujejo v deželah severne Afrike;
nekatere pa gredo tja v srednjo Afriko, n. pr. lastovke, pasti-
ričke, kobilarji, kukavice in še druge. Teh malih popotnikov
pogine premnogo med potom. Nekaj jih požro ž njimi vred
potujoče ujede, še večjih opeša in popada v morje, najgrozo¬
vitejši sovražnik jim je pa človek, zlasti Lah.

Da-si ima toplo afrikansko podnebje za naše selivke obilo
hrane, vendar nobena ondi ne ostane. Za nje so te dežele le tujina,

193

zato ondi tudi nobena ne poje in ne gnezdi. Ko se spomladi zame
tajati led po naših holmih, govori jim neki notranji glas, da
v njihovej domačiji solnce zopet topleje sije; čudni nagon jih
žene, — vračajo se v svoj rojstven kraj in sicer v obratnem
redu. Katere so zadnje odhajale, vračajo se prve; ki so se pa
najzgodneje odselile, dohajajo zadnje. p r  £ r j m - ec .

111. Zaostali ptič.

1. In ti si edini še tukaj ostal,

Oj ptiček, od trume vesele?

In nič ti po sestrah krilatih ni žal,

Ki v južne so kraje zletele?

2. Oh, vidim, ni mogla te bolna perut
Čez morje široko prenesti;

Strl sredi je poti jo lovec ti krut,

Pri bregu si moral obsesti!

3. Zapuščen, bolan zdaj na prodi stojiš,

Perut povesuješ krvavo;

Za družbo, za drago, sirota, strmiš
V daljavo čez morsko planjavo.

4. Pač sanjaš o krajih, kjer solnce topih
Sestricam, družicam se smeje,

Kjer cvetje dišeče in sadje zlato
Blišči od citronove veje.

5. Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest,

Ki vbogo srce ti razriva.

Pa pojdi z menoj ko tovariš mi zvest,

In zvesta tovarša živiva! g. Gregorčič.

112. Živali škodljive sadnemu drevju.

Hiša sredi sadnega drevja! Kako prijetna in dobrodejna
je ta podoba človeškemu očesu in srcu! Ogleduj jo, ali spomladi,
ko se je drevje osulo s cvetjem, ali jeseni, ko se mu veje šibe

Četrto berilo.

194

pod rumenim in rajnim sadom in se ti izmed orumenelega listja
blešči povsod krasen dar božji. Pa bodi si hiša tudi majhna,
lesena in krita s slamo, vendar je podoba tihe sreče in zado¬
voljnosti. Potnik, po cesti mimo gredoč, ozira se z veselim
srcem v njo in rad ustavi za čas svoje korake, da si oddahne
v prijetnem hladu. In ako pogleduje okoli sebe in vidi, da je
drevje očiščeno mahu. da je zemlja okoli debel razkopana in
zrahljana, da je šibkim drevesom dana opora in trnjeva ograja,
hitro mu je jasno marsikaj. Ni ga videl lastnika, a takoj ve,
da je to mož, ki ima glavo in srce na pravem mestu. Tudi
srce V — Tudi! Človek, ki vzgaja drevesca, jih cepi, presaja
in brani vsem nezgodam, tak človek gotovo ni napačnega, nikar
pa hodobnega srca.

In kako obilno plačujejo sadna drevesa trud, ki ga je
človek imel ž njimi! Lahko rečemo, da niti polje, niti vinograd
delavcu v tolikej meri ne povrača truda. Koliko zaleže sadje
v hiši, bodi si že presno ali posušeno! Pa koliko gotovega
denarja tudi prinese kmetovalcu v hišo! Kaj bi počeli naši
Ipavci, ko bi ne imeli toliko sadja, kaj bi počeli zlasti zdaj, ko
jim vinska trta že toliko let ne daje več pravega dohodka!
Goriški Brici bili bi brez sadja največji siromaki in morali bi
se izseliti. Koliko denarja pride v deželo samo za zgodnje
črešnje! In ali ni res, da najubožnejši kraji po Slovenskem so
prav tisti, ki imajo malo sadnega drevja, ali če ga tudi kaj
imajo, ne trudijo se ljudje prav nič okoli njega. Žalostna resnica
je, da je tacih zanikarnih in malopridnih gospodarjev pri nas
še povsod preveč, da-si z druge strani radi priznavamo, da je
zadnja leta tudi v tem po mnogih krajih krenolo na bolje. Ako
človek take gospodarje zarad tega graja, dobi navadno v od¬
govor: „E, pri nas sadno drevje ne raste, naš kraj ni za to.“
A ne bojimo se laži, ako rečemo, da od deset tacih odgovorov
jih devet nič ne velja. Res je, da ne prija vsak kraj vsakemu
sadu, ali s tem še ni dokazano, da ne prija nobenemu. Poskuša
naj se: Če odreče zgodnji, morebiti se ti ponese pozni; če se
ti izneveri marelica ali breskev, zasadi hruško ali jablano-
Naposled ti bode to ali ono vendar obveljalo.

195

Brez dela in truda pa ni nikoli in nikjer nič. Pravijo, da
pečena piščeta nikomur sama v usta ne lete. Dela okoli sadnih
dreves tudi ni ne tolicega in ne takšnega, da bi ga človek ne
mogel z lagotjo zmagovati.

Vrh tega je še pomniti, da se največ tega dela opravi
v poznej jeseni, po zimi in na prvo pomlad, ko veliko poljsko
delo miruje. Tedaj se strže mah in lišaj z dreves, trebijo se
gosenična gnezda, zemlja okoli debel se gnoji, okopava in rahlj a
cepijo se dvijaki, drevesca se obrezujejo in presajajo.

Največ opravila daje pomlad, ko je raznemu mrčesu braniti
pristop na drevje, ali ga trebiti in pobirati z drevja. Pa tudi
to delo ni toliko zamudno in se najbolje vrši o prvih jutranjih
urah. Pri tem poslu je potrebno orodje otepač, katerega si sam
napraviš. Na močno palico nasadi tri do dvanajst kg  težko
železno kroglo ter jo s cunjami dobro obvij, da pri otepanji
ž njo ne raniš debla ali vej. S tem otepačem trkni nekolikokrat
ob drevo ali ob vejo, da se dobro potrese in da mrčes popada
na tla na razpeto ruho ali v podstavljeno kako prestrezalo.

Cim debelejše je drevo, tem težje bi moralo biti železo
na otepači in s tem večjo močjo bi se moralo trkati. Pri manjših
deblih zadostuje človeška roka, dobra je tudi kakoršnakoli
betica, kol ali kij, samo da je na konci dobro v cunje povezan. —
No bodi si še tako priden, vsega dela vendar ne zmagaš.
Preveč je raznovrstne golazni, ki vrb tega zna sebe in svojo
zalego navadno tako dobro skrivati, da je človek ne opazi. To
velja sosebno o jajcih, ki so največ toli drobna, da jih pregleda
tudi najostrejše oko. K temu delu je treba poleg bistrovidnega
očesa tudi telesne gibkosti in spretnosti in neumorne marljivosti.
In tacih delavcev ima kmetovalec na ponudbo, a kar je še
najlepše, nobeden njih ne zahteva plačila, zadovoljni so, ako
jih pri delu nikdo ne moti. Ti zadovoljni pomagači so ptiči
pevci in še nekateri drugi.

Posebno pridni v pokončevanji mrčesov so: žolne, detli,
vijeglavka, smrdokavra (vdod), mubar, mnogovrstne penice,
slavec, črnoglavka, taščica, pogorelček (črnelka), kraljiček,
razne sinice, pastirice, drozdi, volga (kobilar), skvorec, hudournik

13 *

196

in lastovice. Vsem tem ptičem bodi tvoja hiša in tvoj vrt pri¬
jazno zavetje. Ne plaši ih in ne preganjaj; tudi otrokom,
pastirjem in ničvrednim potepuhom ne daj, da bi stikali za
njimi, razdirali jim gnezda in iz njih jemali jajca in mladiče.
Odganjaj pa, kakor veš in znaš, srakoperje, šoje, srake in
mačke, ki so mladim ptičem v gnezdu velike neprijateljice.
Tistim, ki pri nas prezimujejo ali se na pomlad zgodaj vračajo
in dostikrat stradajo, vrzi včasih kako krušno in mesno drobtino.
Vse ti bodo obilno povrnoli. Celo mnogo obrekovani in okleveto-
vani vrabec čisti sadno drevje tako pridno, kakor kateri drugi
ptič; kajti ves svoj mnogoštevilni zarod odgoji zgol z gosenicami
in drugo tako golaznijo. Z druge strani je res, da zrelih črešenj
in grozdja ne pušča pri miru in da tudi na raznem žitu nareja
mnogo kvara, ali poleg vsega tega pretkani tat človeku več
koristi nego škoduje. Najočitneje se je to pokazalo po krajih,
kjer so vrabca vsled višjega ukaza zatrli, bojda, ker je tako
škodljiv. A nekoliko let potem kupovali so jih drugod za drage
denarje, ker so gosenice ogolile vse sadno drevje. Vse to velja
tudi o ščinkovci, in sicer v še večjej meri. Ondi pa, kjer ti
vrabec res škodo dela, odženeš ga najbolje s tem, da nekoliko
modrih (plavili) koncev raztegneš prek gredic, katere bi rad
ubranil ciganu. Stara modra nogavica ti da tacih koncev dovolj.

Sinica, brlez, plezalček, muhar, pogorelček, pastirica,
vijeglavka, smrdokavra, skvorec in detli gnezdijo po duplinah.
Ako pa tvojem vrtu ali blizu njega ni starih dreves, potem
moraš sam nekaj storiti, da neprecenjeni pomagači ostanejo pri
tebi. Z majhnih deščic jim zbij hišice in obesi jih ali na hišo
kam ali pa v košate vrhove. Videl bodeš, kako radi se bodo
ptiči v njih nastanili. Malim ptičem zadostujejo 18 do 20 cm
visoke in 7 do 10 cm  široke hišice. Strešica naj bode napošev
in nekoliko širja od hišice. Leto (luknja) bodi okroglo in imej
do 3 cm v premeru. Pod njim mora biti klinček, da ptič lahko
sede nanj, kadar prileti domov. Skvorcem je treba napraviti
večje, 31 do 47 cm visoke hišice; leto naj se izreže precej
visoko na hišici in bodi 5—6 cm široko. Skvorcem tudi ustrežeš,
ako jim hišico nasadiš na visok drog, tako, da stoji nekoliko

197

nad naj višjim vrliom. Hišice naj bodo temne barve, ali, kar je
še bolje, ovijejo naj se z mahom ali posujejo z razdrobljenim
drevesnim lišajem.

Kar se tiče zgoraj omenjenega čiščenja od mahu in lišajev,
znano je sploh, da se to navadno opravlja z apnenim beležem;
deblo in veje namažejo se namreč z apneno goščo. Še boljši je
pa navadni lug, zlasti ako je precej močan in ako si na
14- litrov luga pridel četrt kg  karbolove kisline. Ko je zmes še
enkrat zavrela, namaži ž njo drevo, in kmalu bode čisto.

F. Erjavec.

Ker pa človek prepogosto z nehvaležnostjo plačuje svojim
dobrotnicam, zato imamo postave ptičem na obrambo. Te postave
pišejo tako: Prepovedano je, koristnim pticam pobijati jajca,
razdirati gnezda ali pobirati mladiče; prepovedano je, imeti
oslepljene vabnike ter ptiče loviti v mreže zagrebače in zatikače,
na zadrge ali zanke.

Zastran lova deli postava vse ptice na tri dele:

1. škodljive ptice, ki se smejo vselej loviti in ubijati;

2. koristne, katerim je vselej prizanašati;

3. take koristne ptice, katere je loviti dovoljeno samo ob
določenem času. — Od 15. septembra do 31. januvarja se love,
ako privoli župan, gospodar zemljišča in tisti, kdor ima lovsko
pravico, a včasih tudi okrajna oblast: postolka, srščnar (osar),
dreskač, brinovka, blesk (krekovt), dlesk, nikavec (pinoža),
lišček, čižek, griljec, repnik, brezovček (konopljičica), vrabec
domači in poljski, strnad, kalin, krivokljun. V določenem času
pa ne smeš loviti in ubijati sledečih ptičev: divjega petelina
od 1. junija do 31. marcija, ruševca od 15. junija do 31. marcija,
fazana od 1. februvarja do 31. avgusta, gozdne in bele jerebice
od 1. junija do 15. avgusta, skalne jerebice (kotorne) od
1. februvarja do 15. avgusta, poljske jerebice in prepelice od
1. januvarja do 15. avgusta, divjih golobov od 15. aprila do
15. avgusta, sljuke od 1. aprila do 15. avgusta, divjih rac,
divjih gosi, močvirnih in povodnih ptičev od 15. aprila do
1. julija.

198

113. Ujetega ptiča tožba.

1. Oj zemlja širna, zemlja lepa,

Ti cela bila si mi last;

Zdaj ozka kletka me zaklepa,

Ko vjel sem se v nesrečno past.

2. Ostrigli, ob, so mi peroti,

Da ni mi moči v sinji zrak,

Cez hrib in plan — gorje siroti! —
Ne nosi več me vzlet krepak.

3. Ne nosi več me v log košati,
Kjer mnog prebiva zvest mi drug,

Ni moči mi v jeseni z brati

S teh velih trat na topli jug.

4. Zdaj senčni gaj se v cvet odeva,
Oj senčni gaj, moj rojstni raj,

Glasno tam bratov zbor popeva,

Tu moj izgublja se vzdihljaj.

5. A meni svet je ves ocvetel,
Zaprt sem tužen samotar,

Nikdar ne bodem gnezda pletel,

Gojil mladičev nikedar.

6. Merje mi v ječi srce vbogo,
Brezcvetna gine mi mladost . . .

Pač mnogo vzeli ste mi, mnogo,

Ko zlato vzeli ste prostost!

7. A enega mi vzeli niste,

Pa mi ne vzamete nikdar:

To pesmi so srebčrnočiste,

To je glasov nebeški dar.

8. Samotno v kletki bom popeval,
Dokler ne poči to srce,

Vam dušo mrzlo bom ogreval
In sebi bom hladil gorje!

S. Gregorčič.

199

114. Golazen.

Golazni prištevamo plazavce (želve, kuščarice, kače) in
dvoživke (žabe, močerade, človeške ribice). Živali te vrste imajo
trdno okostnico, rudečo, a hladno kri ter dihajo s pluči ali  —
kakor dvoživke vsaj v nekej dobi svojega življenja  — s škrgami.
Plazavci so pokriti z roženimi luskami, redkeje s koščenimi
ščiti; dvoživke imajo le golo, sluzavo kožo.  — Človeku je golazen
z malimi izimki mrzka in ostudna; kajti v teh živalih se strinja
več latnosti, ki človeka odbijajo od njih. Mnoge imajo nenavadno,
včasih celo grdo vnanjo postavo. Tudi mu ni všeč njihovo
gibanje, naj si že bo leno in počasno kobacanje , ali pa strahovito
hitro šviganje. Izkušnja ga uči, da so nekatere med njimi zaradi
svoje velikosti in moči, druge pa  — d asi majhne in slabe  —
zaradi strupa njemu samemu nevarne. Zopet druge, če tudi
neškodljive, postanejo mu mrzke, ako jih vzame v roko; kajti
mrzle so in mokre, in nekaterim se celo cede iz kože gnjusni
in ostri sokovi. Zato se človek ni poprijaznil z nobeno; nobene
ni pridružil svojim domačim živalim.

Golazen se najbolje ima v toplih in ob enem mokrotnih,
krajih. Zato jih največ nahajamo, po zaduhlih, soparnih goščavah
vroče Amerike in vzhodne Indije. Cim hladnejše je podnebje,
tem menj je te živali; mrzli sever pa nima nobene več. Na zimo
se pri nas in po mrzlejih krajih sploh golazen zarije v močvirja,
v blato, pod mah, ali pa se skrije v podzemeljske luknje in
dupla, otrpne in spi trdno do prihodnje pomladi. V vročih
krajih se ob času največje vročine mnogo golazni tudi zarije
globoko v blato, otrpne in spi do prvega dežja.

Vsa golazen je več ali menj roparska druhal, katera pa
svojega plena ne trga na kose, kakor zgrabljivke med sesavci in
ujede med pticami, temveč golta ga celega ter se zraven dosti¬
krat napenja in davi, da jo je gnusno gledati. Nažrta leno leži
in prebavlja, potem pa more zopet dolgo stradati, nekatere po
več mesecev,še celo leto dni.

Z drugimi živalimi nima golazen nobene prijaznosti, nobene
tovarišije. Pa tudi med seboj se druga ne zmeni dosti za drugo,

200

vsaka živi za-se. — Vsa skrb za mladiče se kaže po večjem
v tem, da svoja jajca pokladajo na taka mesta, M ugajajo
mladim.

Golazen raste prav počasi ter učaka primeroma visoko
starost. Zelo je trdoživa; nekatere imajo tudi čudovito lastnost ,
da jim izgubljeni udje, n. p. rep, noge in celo oko z nova zrasto.

Človek živi z golaznijo v rednem sovraštvu ter preganja
ne le krokodila in gada, ampak vse, kar je njima le količkaj
podobnega. Celo nedolžni martinček in koristni slepec morata
pogostoma trpeti njegovo jezo. Toliko pa je vendar že izprevidel,
da mu dvoživke ne delajo nobene škode, marveč da so mu
nekatere izmed njih, kakor žabe in krstače, živeče ob žuželkah,
polžih in Črvih, zelo koristne.

Fr. Erjavec.

115. Trska (riba).

Trska ali polenovka je  Va —1 m dolga,  7 —22 kg težka
riba navadne podobe. Ima tri hrbtne in ved predrepni plavuti;
od dolnje čeljusti jej visi nitkast brk. Trebušne plavute stoje
pred prsnimi na grlu. Rumenkasto siva je in rujavo pikasta.

Trska prebiva v severnih morjih okoli Evrope in severne
Amerike. V morskih globočinah si išče manjših rib in druge
pomorske živadi za živež. Februvarja ali marcija meseca pa
zapusti globine ter se v velikih množinah prikaže na površji,
potujoča proti bregovom drstit. Na trskino lov se odpravijo
vsako leto velika brodovja iz Francozke. Angležke in severne
Amerike zlasti proti imenitnemu novofundlandskemu produ, kjer
jih s trnkom nalove vsako leto na milijone centov. Na liste
razpadajoče meso je opresno , posušeno in osoljeno užitno, iz
tolstih jeter pa dobivamo jako cenjeno zdravilo, namreč jetrno olje.

V tem, ko se trske , slaniki in druge ribe jako raz¬
množujejo, prihaja po naših sladkih vodah iz raznih vzrokov
vedno menj rib. To je napotilo ljudi, da so jeli ribe ploditi
umetalnim načinom.

201

116 . Žuželke.

Žuželke so drobnega trupla in slabotnih moči. Posamezna
žival tukaj nikoli nima te važnosti, kakor je to pogostoma pri
drugih, večjih živalih; a njihova raznovrstnost in njihovo število
to nadomestuje. Človek bi rekel, daje tu priroda v brezštevilnih
in vedno novih oblikah hotela pokazati, kako veljavnost imajo
majhne moči , ako so primerno zedinjene.

Pri žuželkah nahajamo čuda mnogo nagonov, ki se najbolje
izrazujcjo v stavbah za stanovanje in v skrbi za zarod. V tem.
obziru žuželke prekose vse druge živali, Ali to delovanje človeku
skoro več škoduje nego koristi. Brez števila teh živalic je vedno
pripravljenih, pokvariti in uničiti človeku živež, obleko, stano¬
vanje; celo našemu telesu so nekatere nevarne. Marsikdo bi se
rad odrekel medu in svili, vosku, karminu (košeniljki) in
šelaku (lakovcu), ako bi se s tem mogel odkupiti nadležnim in
škodljivim gosenicam, moljem, muham in drugim sitnim mrčesom.
In vendar bi vkupnost, to je vse druge stvari, škodo trpela,
ako bi žuželek ne bilo na svetu. Tako n. pr. se hranijo
nekatere žuželke, zlasti bučele, s cvetnim prahom. Iščoč ta prah
po cvetji prenašajo ga na brazde istega cveta, ali pa na brazdo
druge rastline ter tako pospešujejo oplodbo, ki se brez njihove
pomoči morebiti ne bi bila vršila.  — Rumeno opasani grobar
zasuva in pokopava mrtve krte, miši in enake živali, ki so
poginole ter zrak kužijo. V zakopane živali leže potem, svoja
jajca, da imajo izlezle ličinke takoj svoj živež. Pa tudi med
seboj se preganjajo in zatirajo žuželke, da se njih število
preveč ne razmnoži. Brzd žro škodljive gosenice, kačji pastir
koristi loveč muhe in drugi mrčes. Najezdniki nabadajo druge
žuželke ter spuščajo vanje svoja jajca. Iz teh jajec izlezle ličinke
se potem razvijajo in naposled pokončajo svojega hranitelja.
Ježicarica pa vsaja s tankim bodalcem jajce na dno skledice,
kjer sedi mali želod. Vsled te rane postane namesto želoda neka
gubata stvar  — tako imenovana jezica.

Žuželke oživljajo nekako ves svet. Kdor hoče opazovati
živahno življenje teh živalic, vleže naj se kraj vode v zeleno

202

travo in videl bode, kako se te živalce vesele svojega kratkega
življenja. Tu cvrči in brni hrošč, bere in zuje bucela, gosenica
gloje list, metulj se spreletava od cveta do cveta; tu plešejo po
zraku mušice in komarji, tam leta volkec, navadna enodnevnica,
a po vodi drsa hitro kakor strela drsavec.

Žuželke se najbolje poznajo po tem, da jim je telo z globo¬
kimi zarezami razdeljeno na tri kose ; zato jim nekateri pravijo
zavezniki. Glava, prsi in zadek so zloženi iz obročkov, in sicer
prsi zmerom iz treh obročkov; vsak prsni obroček ima na
spodnjej strani dve nogi, zato jih je pri žuželki šest. Vzdolž
trupla so na obeh straneh dušnice. Perotnice ali krila so
prirastena na zgornjej strani prsnih obročkov, samo nekatere
vrste so brez njih. Zelo raznovrstna in popolna so grizala,
sesala, tipalnice in trojno členkovite noge.

Fr. Erjavec.

117. Drobni gostje na žitu.

Gredoč mimo žitne njive lahko zapaziš na steblih
marsikaterega drobnega gosta, ki se je sam k kosilu
povabil, jemlje si svoj delež, predno je kmetica nabru¬
sila srp. Tu na rženem lističi vidiš tanko poljsko
pokalico,  ki ni daljša, nego noht na tvojem prstu.
Kujava je in sivo dlakava; telo ji je ozko, črna glava
s pilastimi rudečimi tipalnicami pa majhna. Poljska po¬
kalica ima z mnogimi drugimi hrošči to posebnost, da
se lahko kvišku požene, ako jo na hrbet povezneš; pri
tem se čuje neki pok. Iz pokaličinih jajčec iz val e se
ličinke, ki z vso požreštnostjo izpodjedajo žitne kore¬
nike; marsikatero steblo mora zbog tega usahnoti.

Pokalici je tovariš poljski brzec.  Tudi njegove
ličinke izpodjedajo žitne korenike ter lazijo znotraj po
bilkah od kolenca do kolenca glodaje jih, dokler
hirati ne jamejo. Ko se je pa iz bube hrošč izobrazil,
napada sočna zrnca in žre tako dolgo, da ostanejo

203

same pleve. Ta popolnem črn brzec je tedaj pravi
izimek svojih sorodnikov; kajti drugi brzci zatirajo
gole polže, gosenice in ogrce ter so zaradi tega koristni.

Tudi nekateri metulji prizadenejo žitu dosti škode.

Največja škodljivka je debela, nad 4 cm  dolga,
rujavo siva gosenica ozimne sovke.  Izleže se
jeseni, žrč ozimna žita, prezimi v zemlji, spomladi pa
nadaljuje svoje pokončevalno delo. Škodljiva je tem
bolj, ker se po dnevi skriva pod zemljo in samo po
noči žrč.

Celo poljski godec, znani muren,  ne živi zastonj
na polji, da-si ni tako škodljiv kakor kobilica
selica,  ki prišumi v tako velikih rojih, da solnce
zatemni. Taki roji so dostikrat po več ur dolgi ter
opustošijo vse, kamor planejo.

Koliko nepovabljenih gostov, drobnih in večjih
n. pr. miši, hrčkov i. t. d. mora kmet preživiti, dokler
ima žito še na polji! Ko pa je spravljeno v žitnice,
prikažejo se drugi tatiči. Žitni molj in črni žužek
sta mnogokrat pokončala velike žitne zaloge. Da se
ubraniš teh škodljivcev, odpirati ti je večkrat žitnico,
da jo zrak prepihava, žito pa z lopato premetati.

118. Paša bučelam.

Ni vsak kraj enako dober za bučele. Gorati kraji,
kjer je dosti vresja, drevja, grmovja in travnikov, so
za bučelorejo pripravnejši, nego li ravnine, kjer je
mnogo polja, a malo sadunosnega drevja in travnikov.

Bučelam dajo obilo hrane sadna drevesa, recimo:
Črešnja, hruška, jablana, sliva, marelica in kostanj;
a tudi na gozdnem drevji in na grmovji je mnogo
bučelne hrane. Ko začne sneg kopneti, razveseljuje

204

že leskovje pridne bučelice s prvim živežem, posebno
s cvetnim prahom, ki ga v zalego neobhodno potre¬
bujejo. Ker pa bučele spomladi še niso vajene letati,
dobro je, leskovja nasekati ter ga blizu ulnjaka posta¬
viti, da se onde razcveta in da se menj bučel izgubi.
Lipovo cvetje bucele posebno ljubijo ter od ranega
jutra do trdega mraka obiskujejo, še celo po noči osta¬
jajo na lipah. Ker je lipova strd zelo vodena, nabero
je samo tedaj kaj prida, kadar lipe niso predaleč od
bučelnjaka, sicer je domov letč preveč poizgubč

V zelo gorkih letih daje smreka, mecesen in boro¬
vec vrlo dobro pašo; vse polno strd ene tekočine kaplj A
po vejah. Panji se kmalu s strdjo napolnijo tako, da
jim je treba preobilno bogastvo odvzeti včasih še po
dvakrat. A ta lesna strd strdi se kakor cuker, da jo
bučele po zimi težko uživajo. Dobro pašo dobivajo bu-
čele tudi na robiniji, krhljiki in česminu.

Med manjšimi rastlinami daje vresje največ strdi,
osobito pomladno, in potem tudi borovnice in mahov-
nice, ki pri ugodnem vremenu panje zelo obogatč ter
buČele najbolj na rojenje pripravijo. Gotovo pa je, da
panje najbolj napolnuje plemenito duhteča ajda. Močni
panji nabero lahko po 3 kg  na dan. Ta strd je posebno
dobra za srečno prezimovanje bučel.

Zelišča, ki imajo mnogo strdi, so dalje: ogrščica,
turška, bela in nemška detelja. Samo škoda, da bučele
na navadnej rudečej detelji nič ne dobč, ker imajo
prekratek rilČek. Rade obiskujejo tudi meliso, resedo,
timijan, kaduljo (žajbelj), koristno in travniško, materno
dušico, kumin, janež, solnčnice, grah, lan, sploh vse
cvetlice, ki cveto po senožetih in njivah.

Včasih dobivajo bučele v soparnem vremenu
nenadoma preobilne hrane na mani, ki se napravlja

205

po nekih uščh, a posebno na sadnem drevji in na
lipovem listji.

Čim več je teh imenovanih dreves in zelišč blizu
ulnjaka, tem več si nabero pridne delavke, in tem
več dobička daje bčelarstvo.

A vendar ni vsako leto enako; zavisno je to
največ od dobrega, soparnega vremena. Če dežuje ali
mrzel veter piše, kadar ajda ali druge take rastline
cveto, bučele pri vsej svojej pridnosti nič ne nabero.
A nasproti, če je vreme soparno, nebo bolj oblačno,
če topel vetrec pihlja, tedaj se bučelar ne more zadosti
načuditi urnosti in pridnosti bučelic, ki po bliskovo
iz panja buČč ter kmalu, težko letaje, padajo na pa¬
nj evo brado. _

Bučelica, ljuba hčerka pomladi!

Med cvetom rojena, med cvetom živiš,

V domovji obdajejo rajske te sladi,

Ko kliče pomlad, pa iz ula zletiš.

Ognejo naj tvojih perut se vetrovi,

Da sever bi tebe nikdar ne moril!

Prijazno vhajali naj bodo ti dnovi,

Za mlajem naj mlaj se ti sladek rodil!

Fr. Levstik.

119. Pravilno svilarstvo.

Kako se hrani seme.

Po zimi naj se hrani seme v nezakurjenem, suhem in proti
severu ležečem prostoru, kjer se naj na drobno razgrne in pred
miši obvaruje.

Kadar je po zimi mrzlo vreme, naj bodo okna v prostorih,
kjer hranimo seme, odprta; kadar ja pa zunaj gorkeje, zaprimo
jih koj, da se toplina prenaglo ne izpremeni, kar je semenu
zelo škodljivo.

206

Kako se vali seme.

Kadar je murvovo popje precej napeto, naj se pripravi
seme za valitev. Prinese naj se v dobro prevetreno sobo,
v katerej dosega toplina 10—12°*); tu naj ostane, tudi če na¬
stopi mraz: v tem slučaji naj se dobro zapro okna.

Kadar se murvovo popje že močno razcvete ter seje  usta¬
novilo ugodno vreme, naj se položi seme na okvirje s tulom
(gosto drobno mrežo) pregrneno v valilnej peči ali valilnici,
v katerej je toplina po spodaj nastavljenej svetilnici narastla
do 14°. Pred vsem naj se pazi, da ne ugasne svetilnica in da
se vsled tega ne izpremeni toplina v valilnici. Svetilničen stenj
(taht) naj se dvakrat na dan očisti.

Po treh dneh naj se svetilnica previdno vzdigne tako, da
naraste toplina polagoma do 15°, potem do 16°; zopet po treh
dneh naj se pomnoži gorkota do 18°. — Ako nastopi nena¬
doma mrzlo vreme, da se vsled tega zakesni razcvet murvovega
popja, naj se ohrani v valilnici gorkota, kakoršna je — naj je
14, 16 ali 18° — in sicer tako dolgo, dokler ni ugodnega
vremena.

Nikdar naj se ne zniža toplina v valilnici v namen, da se
zavleče izvalitev, ker bi se vsled tega morda črviči ne izlegli,
ali pa bi imelo to škodljive nasledke za izvaljene gosenčice.
Kadar je toplina v valilnici narastla do 18°, ohrani naj se tako
dolgo, dokler se ne začne seme barvati, to je dokler ne postane
svetlo-sivo; pri istej toplini jamejo se nekoliko dni potem črviči
izlegati.

V jutranjih urah naslednjih dni začenjajo izlezati gosenčice.
Gosenice japonskega plemena, zeleno- in beloprejke, izvale se
popolnoma o 18° gorkote, domačemu semenu, katero daje
mešičke pšenične barve, treba pa toplino vikšati do 19° in 20°.

Kdor nima valilnice, naj skrbi, da se bo seme valilo v dobro
prevetrenej, zakurjenej sobi, v katero naj se postavi kaka večja,
z vodo napolnjena posoda. V tej sobi naj se gorkota prav tako
po stopinjah vikša, kakor je potrebno za valitev s pomočjo

*) Po E,eaumurjevem toplomeru.

207

valilnice. Blizu semena naj se postavi toplomer, da se vsak čas
ve, koliko toplote je v sobi. Naj se toplota nikdar ne prena-
penja v namen, da bi se seme nagleje izvalilo.

Da se posnamejo izvaljene gosenčice, naj se razgrne čez
premreženi okvir, na katerem je seme, angleški tul ali pa
drobno luknjasti papir. Na tul ali papir naj se natrosi zarano,
kakor hitro se pokažejo prvi črviči, — pred 6. uro — mur-
bina perca.

Dve uri po tem, ko so se natrosila perca na tul, prenesd
se z nabranimi črviči v izrejališče, kjer bodi 18° toplote. Potem
se natrosi še nekoliko perc, da se nabero še ostali črviči.
Posamezni črviči izvale se tudi v kesnejili urah, a ti naj se
ne rede, ampak zavržejo naj se. Kadar je izvalitev popolna,
dobi se iz vsake onče (25 gramov) semena 35.000 do 50.000
gosenic.

Posebno naj se skrbi, da se istega dne izvaljene gosenice
stavijo na posebno polo papirja in da se ves čas reje posebe
rede, ne pa skupaj z onimi, katere so se prej ali pozneje
izvalile. Kdor priskrbuje valitev za več svilarjev ali celim
občinam, naj postopa tako: Najprej naj počaka, da je vse seme
izvaljeno. Seveda mora istega dne izvaljene gosenice skrbno
ločiti od drugih. Na to naj vzame toliko Va pol papirja, kolikor
je svilarjev, katerim ima črviče dati, te naj po očesu odmeri
na posamezne pole, držeč se strogo pravila, da odkaže vsakemu
svilarju samo iztega dne izvaljen ečrviče. Tako ravnanje pri¬
poroča se nepogojno zaradi tega, ker se po tem načinu pravil¬
neje vpeljana valitev navadno bolje posreči, svilar pa ima
ta velik dobiček, da mu sviloprejke kolikor mogoče vse ob
istem času spe in se ob istem času zapredo. Če je toplo vreme,
preneso se izvaljeni črviči v pokritih rešetih k posameznim rejam.

Odgoja sviloprejk.

Prostori odmenjeni za rejo svilnih črvičev — izrejališča —
morajo biti primerno prostorni. Za toliko sviloprejk, kolikor se
jih izredi iz ene onče semena, treba 100 kubičnih metrov pro¬
stora. Svilorejcu bodi skrb, da si izbere za rejo take prostore,

208

kateri niso izpostavljeni solnčnej vročini. S slamnatimi strehami
pokrita podstrešja sposobujejo se tudi za rejo, kadar so črviči
že odrastli.

Vsa svilarska oprava naj se začetkom aprila osnaži
z vrelim lugom, potem naj se še z vodo dobro opere. Namesto
pranja z vodo služi tudi, če se oprava več dni zaporedoma
postavi na dež in potem na solnce. Ob enem naj se tudi pod
v izrejališči z vrelim lugom onaži, stene pa prebelijo; največja
snaga v izrejališči in pri opravi je glavno pravilo dobre reje.

V izrejališči naj bo peč, da se za potrebo zakuri ter
ohrani toplina 18°. Posebna pozornost se mora imeti tudi na
to, da se izrejališče lahko izdatno prevetri, katji sviloprejkam
ni nobena reč tako škodljiva, kakor nezdrav zrak v zaprtih
prostorih. Bolje je, da trpe sviloprejke mraz, nego da jim manjka
zraka; zato se priporoča, naj bodo okna odprta, dokler ne pade
zunanja toplina pod 13° ali 14°. Kadar je veter, naj se črviči

obvarujejo prepiha s tem, da se zapro okna na tistej strani,

od koder prihaja veter, ali še bolje, da se zagrne celo okno
z gostim tulom, skozi katerega ne more veter prehudo pihati.
Da ne obseva solnce gosenic, naj se na pol zapro okenca na

solnčnej strani, ali pa naj se okna zagrnejo z ponjavami

(štorjami) ali z zagrinjali. V izrejališčih ne smemo trpeti sla¬
bega duha; tudi naj bode v njih vsak dan posoda frišne vode.

Murvovo perje ne bodi prezrelo, marveč primerno razvi¬
jajočim se črvičem.

Ravnokar izvaljenim črvičem pokladajmo kolikor mogoče
mlada, z ostrim čistim nožem drobno razrezana perca. Cim
večje postajejo sviloprejke, tem bolj razvito in v širje zrezke
razkosano perje jim moramo pokladati; v 4. ali bolje v 5. sta-
rostnej dobi (po 4. spanji) do časa, ko se črviči zaprede,
dozorelo je perje in poklada se celo. Mokrega listja ne smemo
pokladati. Listje naj se nabira v pletenice, a nikar ne v vreče;
nabira naj se večkrat na dan, vsakokrat toliko, kolikor nam
zadostuje za 2- do 3kratno pokladanje. Hrani naj se v suhih
prostorih, kamor ne priseva solnce, in daleč od hlevov. V zadnjej
dobi pokladamo lahko neprašno perje z zelenimi vejicami vred,

209

da le lesenaste veje prej otrebimo. Posebno nam je paziti, da
živali ne onesnažijo listja. Da ne pridejo mravlje do črvičev,
potrosimo pepela okoli nog stojal, na katerih slone lese (peconi);
stojala pa je dobro s kositarjem okovati, da ne priplezajo pod¬
gane do črvičev. Tudi mešički (kokoni) naj se hranijo samo na
takih lesah. Slednjič je paziti, da ne pride kuretina do črvičev.

Črvičem pokladajmo po 6- do Škrat na dan, razen kadar
se leve. Pri tem ravnajmo po pravilu: raje večkrat in po
malem piče kakor redkokrat, pa v velikih množinah. Listje
raztrosimo kolikor mogoče enakomerno po celej lesi. Ker jedo
črvici o mrzlih dneh menj nego o gorkih, bodi nam skrb, da
uravnamo pokladanje tako, da jim ne natrosimo prej druzega
listja, dokler ni prejšnje použito ali zvenelo. Da se popolnoma
odgode črviči iz ene onče semena, potrebuje se počez 600 do
800 kg  listja, ali 20 do 30 odrastlih murbinih dreves.

Cim bolj se razvijajo črviči, tem več potrebujejo prostora;
zato se morajo vsak dan bolj širiti na lesah. V prvih dobah
širimo črviče tako, da jim pri pokladanji natrosimo nekoliko
perc čez rob njihovega ležišča in da ležišče samo razdelimo
z drobno ošpičenimi lesenimi klinčki. V poznejih dobah pa nam
je tako ravnati: zjutraj pri prvem pokladanji položimo prevrtan
papir ali mreže na črviče, po vrhu pa nastrosimo enakomerno
listja kakor pri pokladanji piče.

Črviče mika jed in kmalu prilizejo na površje papirja ali
mreže. Za nekoliko časa treba toliko privzdigovati papir ali
mrežo, da se vidi, ali so vse gosenice zapustile staro ležišče
in priplazile na listje. Kadar se to zgodi, preneso se posamezne
papirne pole ali mreže na druge in se tam polože bolj narazno,
da zavzemo več prostora nego prej.

Lese se ne snažijo v izrejališči, ampak zunaj na kakem
oddaljenem kraji; ležišča se prenašajo v koši ali pletenici na
gnojišče. Po tem načinu se izpreminja vsak dan ležišče črvičem,
kateri bi sicer nakupičeni na tesnih prostorih in na trohnečih
ekskrementih in listnih odpadkih lahko zboleli. Da so gosenice,
kolikor se jih izredi iz ene onče semena, zadosti razširjene,
treba o času, ko se pripravljajo presti, najmenj 60 m 2  prostora

Četrto berilo. 14

210

na lesah. Gosenica mora imeti zadosti prostora, da se lahko
premika, pa da se pri tem ne zadeva v druge gosenice.

Če nimamo prevrtanega papira ali mrež, prekladajmo
gosenice na murbinih vejicah.

Kadar so se gosenice nabrale na njih, vzamemo veje in
jih preložimo na nove lese. Prekladanje gosenic na murbinih
vejah priporoča se tudi tedaj, kadar redimo sviloprejke na
konjih (kavalonih). Da se ti osnažijo ekskrementov, naj se veje
vsak dan otresejo, a potem se pomete nesnaga izpod njih.

Če je za časa reje vreme ugodno, da ostaja toplina
v izrejališčih j ri 17° in se sviloprejkam enakomerno poklacla,
potrebujejo gosenice od izvaljenja do zapredanja in sicer one
japonskega plemena 28—30 dni, domače pa 30—32 dni.

V tej dobi se gosenica znamenito povekša; ker se pa koža
ter dihala ne raztezajo, morajo se izpreminjati, da se organizem
sviloprejke lahko nadalje pravilno razvija. Koža in dihala izpre-
minjajo se štirikrat, to je pri vsakem levenji. Levenje traja
1 do IV 2  dan. V tem času ne užije gosenica ničesa, ne gane
se, spi; glava je nekoliko povzdignena, telo iztegneno, in slednjič
zleze iz stare kože, pustivši jo na ležišči. Ko smo se prepričali,
da so se vse gosenice zlevile, zagrnemo jih s prevrtanim papirji
ali z mrežami in na te položimo murbino listje; na to jim
izpremenimo ležišče, kakor pri navadnem prekladanji.

Zapredanje.

Če je letni čas vseskozi ugoden, in če je bila soba za
potrebo zakurjena, da se je vedno ohranila toplina 17°, posta¬
nejo sviloprejke v 4 ali k večjemu v 5 tednih godne za prejo.

Nekoliko dni, predno so gosenice godne, pripravijo se pre¬
dilnice, katere se postavijo, če je le mogoče, v posebno sobo.
Predilnice se narede lahko iz pšenične, ovsene, ržene, ječme¬
nove slame, iz bodičevja, vresja; samo na to je treba gledati,
da je gradivo popolnoma suho. Vzemi snopič zbranega gradiva,
zveži ga na enem konci s slamo ali murbovim ličjem in pre-
strizi ga, pa tako, da bo nekoliko daljši, nego je oddaljena
lesa od lese; na to razširi snopič kakor metlo in postavi ga

211

Po konci med dve lesi; tako nadaljuj, dokler bo ves prostor
napolnjen. Godne gosenice položi v snopiče in razdeli jih tam
enakomerno, potem napolni prazne prostore med snopiči z ostružki
ali slamo, da zrak povsod lahko dohaja. Godne gosenice spoznaš
po tem, da je postal njihov život prosojen in nekoliko manjši,
da vedno premičejo glavo in lazijo na lesnih robih, kakor bi
hotele bežati od listja, katero jim je za pičo položeno.

Da se pospravijo vse gosenice presti, mine 2 do 3 dni;
v teh in naslednjih dneh naj se ohrani toplina v sobi pri
18°—19°. če je toplina tako nekoliko zvikšana, zapredejo se
gosenice redneje in hitreje ter se izpremene v kratkem času
v lile, to je, one prestopijo v tisto dobo svojega razvoja, ko
imajo metulji izlaziti. Posebno naj se pazi, da se gosenice
preveč ne zagate v predilnicah, ker bi se sicer v pretesnem
prostoru lahko zapredle v dvojčke; tudi naj se za časa zapre-
danja ne tresejo lese.

Osem dni po tem, ko so se zapredle zadnje gosenice,
poberejo se posamezni snopiči z les; ob enem se previdno
odstranijo mrtve gosenice, če je katera na mestu, da ne one¬
snažijo mešičkov. Na to se razlože posamezni snopiči in pobero
mešički. Pri nabiranji naj se ločijo mešički, popolni, trdi posebe,
pegasti, dvojčki vsaki posebe. Če se ne prebero mešički, ali
če se to ne naredi vestno, bodemo morali prodati jih po zelo
nizkej ceni.

Dokler se ne prodado, naj se hranijo mešički na lesah,
pa da ne bodo plasti višje od 10 cm.

Na trg naj se neso ločeni, kakor smo poprej popisali, in
na rahlem vloženi v pletenice, da jih zrak lahko prešinja. Za
prenašanje mešičkov odločenih za seme, rabijo se tudi pletenice,
katere so 60 cm široke in z dvojnim podom ločene v dva po
10 cm visoka razdelka. Vsak razdelek se napolni do vrha
z mešički, da se preveč ne pretreso. Mešički naj se hranijo na
lesah, dokler se ne prodado.

J. Bo 11 e.

14

212

120. Mnogovrstnost živali.

Mnogovrstne živali živč na kopnem, v zraku in
v vodah. Posebno na kopnem nam mnoge živali padajo
bolj v voci po svojej velikosti in postavi. A mnogo
večje je število malih živalic, katerih pa zato ne
poznamo toliko, ker so nekatere tako male, da jih
naše oci komaj vidijo.

Po zraku letajo velike in male ptice in razen teh
neštevilni roji hroščev, metuljev, komarjev, muh in
drugih žuželek. Največ živali pa stanuje v vodi, zlasti
v morji. Morje skriva v sebi največje in najmanjše
živali, včasih v kaj čudnih podobah, da bi človek lahko
mislil, da ima pred seboj kak cvet, ne pa žival. —
Vsakemu je znano, da pri nas vsaka žival ne živi na
vsakem kraji. Medved, lisica, jelen, veverica živč le
v gozdu; zajec, poljska miš, prepelica, škrjanec, na
polji; jelen, divja koza, orel, divji petelin na visokih
gorah; vidra pri vodi, raca, gos, labud na vodi. Postrv
živi le v mrzlih-bistrih potokih in gorskih jezerih, krap
pa najrajši v blatnih krnicah in počasi tekočih vodah.

Kolikor dalje gremo iz našega kraja, toliko bolj
se menjajo živali, če gremo proti severu, najdemo
sobola, hermelina, bele lisice in druge živali, ki nam
dajo najlepšo kožuhovino ; ondi vidimo severnega jelena,
belega medveda, morske pse, kite i. t. d.

Še bolj se izpremem živalstvo, če se Spustimo
proti jugu v toplejše dežele, nego so naše. Tu živč
krvoločne zveri, na primer: levi, tigri hijene; tu se
pašo velikanski sloni, nosorogi, žirafe in velblodi. Tu
so gozdi polni gibičnih in smešnih opic, jezičnih papig
in drugih prekrasnih ptic, katerim se perje sveti kakor

213

zlato in drago kamenje. Po zraku se poganjajo naj-
lepši in največji metulji, krasni hrošči in druge žuželke
v najčudnejših podobah. Toda tukaj stanujejo tudi
požrešni krokodili, velikanske kače, gosti roji pikajočih
mušic in silna množica vsakovrstnega gnusnega
mrčesa. Vsak kraj, vsaka dežela ima kaj
posebnega.

Da-si so živali med seboj zel6 različne, dado se
vendar po nekaterih očitnih in imenitnih znakih raz¬
deliti na posamezna krdela.

Mnoge živali vjemajo se v tem, da imajo okostnico,
katerej je najimenitnejši del iz vretenec sestavljeno
hrbtišče. Zato pravimo takim živalim vreten  čar  j i.
Ti so ali toplokrvni sesavci in ptiči, ali pa imajo
hladno kri, kakor plazavci, dvoživke in ribe. Sesavci
razpadajo zopet v četveroroke opice, prhutarje, žužel-
kojede, zveri (pasje, mačje, kunje in medvedje pleme),
glodavce, kopitarje, dvoparkljarje ali preživače, mnogo-
parkljarje (prešič, slon, nosorog i. t. d.), redkozobe
(kljunaš, lenivec, mravljinčar, pasanec), vrečarje (ken-
guruj, plavutonožce in kitovce.

Enako delimo tudi ptice, golazen, plazavce, dvo¬
živke in ribe na več razvrsti ali plernčn.

Brezvretenčarjem  prištevamo žuželke, paj-
kovce, rake, črve, mekužce (polže, školjke) in še nekaj
drugih vrst.

Fr. Erjavec.

214

V.

Človek in človeško društvo.

121. Človek je gospodar na zemlji.

Bog sam je izročil gospodstvo na zemlji človeku,
ko ga je stvaril. Človek pa tudi uživa to gospodstvo,
kar se jasno vidi iz njegovih del. Edini človek more
premeniti zemlji obraz, on edini zapoveduje živalim in
rastlinam, rabi jih v svojo korist, sili jih, da so mu
podložne, in jih tako izpreminja, kakor misli, da bode
imel več dobička od njih. Dokler je bil Človek samo
lovec in ribič, ni se kazalo njegovo gospodstvo tako
očito. To je bilo s početka pri vseh narodih in je pri
divjakih še zdaj. Lovec ni nikjer stalen. Potika se po
gozdih, kjer je ka} vode in zveri. Za streho mu ni,
najde si jo kjer koli; danes pod pečino, jutri pod
vejami starega drevesa. Potreb nima mnogo. Živi se
z mesom, oblači se s kožami, vode najde povsod.

Tudi pastir nima stalnega stanovanja, ker gre
s svojo čredo za pašo. Ali vendar je izkušal nekatere
živali udomačiti in privaditi k sebi. Za te živali je
moral skrbeti ter jih varovati krvoločnih zveri. Toda
pravo človekovo gospodstvo se začne s poljedelstvom.
Poljedelec mora- ostati na zemlji, katero si je izbral,
katero je v potu svojega obraza obdelal in posejal.
Kamor koli bi šel dalje, povsod ga čaka z nova
težko delo. Torej se naseli na izbranej zemlji in si

215

postavi stalno stanovanje. On obdeluje zemljo; prisili
divjo lesniko, da rodi sočno sadje. Z lepa ali z grda
je privadil k sebi govedo, ovco, kozo, svinjo, osla,
kamelo, psa, mačko in druge živali. Izumel je ogenj,
ki mu iz mesa divjih in domačih živali in iz raznih
vrtnih in poljskih pridelkov pripravlja okusne in zdrave
jedi. V ognji topi tudi razne kovine in rude, iz njih
izdeluje orodje za hišo in polje, kuje orožje, novce in
druge umetalnosti in lepotije.

Iz lanu, konoplje, volne, svile in bombaža prede
in tke sto in sto različnih tkanin. Iz lesa si izdeluje
pohištvo in drugo potrebno orodje. Iz nekaterih ka-
menov in prsti topi steklo in žge vsakovrstne posode.
Iz kamena in lesa si stavi stanovanja, iz kamena
izteše umetalnik lep kip, iz raznih barv napravi lepo
podobo. Človek zida velika mesta, crkve, trdnjave,
trge in vasi. Seka in krči gozde, nezdrava močvirja
izsuša in izpreminja v rodovitna polja. Velikim rekam
stavi jezove, da se ne razlijo po njegovih njivah, čez
visoke gore dela ceste, rekam izpreminja struge; dve
reki, dve daljni morji veže s prekopi. Po širocem
morji, po jezerih in rekah plavajo ladje vsake vrste
in vežejo dežele in narode, ki so stoletja in stoletja
bili razdraženi. Večerne dežele menjajo z jutrovimi,
stari svet menjava z novim svetom svoje pridelke in
izdelke. — V zrakoplavu se človek vzdiguje v pove-
terne višave, kamor se še orlova krila ne upajo. Tla
se oživljajo pod drobnogledom; cele gore se kažejo
zložene iz živalskih teles, ki so prostemu očesu nevidna.
Kakor blisk švigajo človekove misli po bakrenej zveži
po vsem svetu.

Skrb za vsejano rastlino obračala je njegovo oko
že zdavnaj k opazovanju nebesnih teles in dragih

216

naravnih prikazov. Zapazil je povsod veličastno in
krasno soglasje v neizmernej naravi ter slutil neko
višjo nadzemsko moč, ki vse vlada. Tako se je pri¬
pravljal k spoznanju pravega Boga. Zdaj pa vč, da
se kaže večna previdnost in večna ljubezen ne le
v čudovitem zvezdišČi, temveč tudi v življenji malega
metulja, in da se v vseh moččh vselej in povsod razo¬
deva oni veliki duh, modrost večnega Boga, kateremu
se uklanja vse stvai’stvo.

Polj edelstvo je začetek človeške omike.

Fr. E rjave c.

122.  Življenje ni praznik.

Ni praznik, predragi mi, naše življenje,

Življenje naj bode ti delaven dan;

Od zore do mraka rosan in potan
Ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!

Ne plaši se znoja, ne straši se boja;

Saj moško dejanje krepčuje moža,

A pokoj mu zdrave moči pokonča.

Delanje mi ljubi in boj se pokoja!

Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,

Kar more, to mož je storiti dolžan!

Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi!

A delo in trud ti nebo blagoslovi!

123. Obrt.

Kar pridelujemo na polji, kar priredimo pri živini,
kar dolivamo iz gozdov, iz rudnikov, to so naravni pri¬
delki. Ali vseh se ne more človek kar tako okoristiti.
Nekatero morajo olrtniki preustrojiti. Med obrtnike štejemo
zlasti rokodelce in fabrikante, kateri delajo iz različne robe
raznovrstno blago.

217

Obrtnost je vsa tista delavnost, po Jcaterej se surovi
naravni pridelki preustrojajo za neposredno človeško rabo.
Surove pridelke pridelujejo po vsem svetu; to se ve, da so
različni po različnosti dežel in podnebja. Obrta pa ni
povsod; zavist namreč od posebnih pogojev. Najprej treba
■mu tistih prirodnin, katere izdeluje v obrtniško blago.
Kjer ne sejejo konoplje ali lanu, tam tudi nimajo plat-
narstva.  — Drugič potrebuje tistih moči ali sil, po katerih
se gonijo njegovi stroji. Te gonilne sile so osobito voda in
ogenj. Ker ni tekoče vode in premoga, tam ni velike
obrtnosti.  — Obrt podpirajo nadalje dobre ceste, zlasti
železnice; kajti po njih se razna roba in kurivo naglo in
dober kup privaza, blago pa odvaža.  — O hrtu tudi veliko
pomaga izobraženost ljudstva. Cim omikanejši je narod,
tem bolje mu cvete obrtnost. Resničen je pregovor, ki pravi:
nevednost je najdražja reč v deželi.

Dandanes ne zadostuje, da se fant rokodelstva nauči
samo v delavnici, temveč znati mora tudi potrebnih, z do-
tičnim rokodelstvom v zvezi stoječih naukov, če neče zaosta¬
jati za drugimi obrtniki. Zato naj hodi v nadaljevalne in
obrtniške šole.

Kdor se hoče lotiti kacega obrta, mora imeti kolikor
toliko denarja, da postavi potrebne stavbe, da kupi orodja
in strojev in da izhaja vsaj do tja, ko mu začnejo njegovi
izdelki vračevati vložen kapital z obresti vred. Kakor kupcu
treba tudi obrtniku kredita. Za male obrtnike, zlasti reko-
delce, so zastran kredita posebne važnosti posojilna društva.
Kar je bankir za velikega trgovca, to je posojilnica za
malega obrtnika.

Za obrtnika so kupčijske razmere zelo imenitne. On
ne izdeluje blaga zd-se in za družino, ampak da ga raz¬
proda, da v izkupljenem denarji dobiva plačo za delo in

218

trud. Blago pa se tam lahko prodaje, kjer je živa kupčija.
Ohrtnost in kupčija ste tedaj druga od druge zavisni.

Obrtnost so v novejših časih povzdignole tudi razstave,
katerim je namen, seznaniti obrtnike s kupci. Obrtniške
razstave obišče mnogo sveta, ogledovat, poskuševat, kupovat
in naročevat si raznih izdelkov. Vse to se potem po časo¬
pisih razglasi po svetu. Tako zvedo kupci, kje, kako,
v kolikej množini in po katerej ceni se izdeluje kako blago.
Za izvrstno izdelano blago dobivajo obrtniki na razstavah
medalje in pripoznalna pisma, ki so jim kupcem nasproti
v posebno priporočbo.

Obrtnost zavirajo včasih vojne, včasih drugi prigodki.
Ce n. pr. vlada tiste dežele, u katero je obrtnik dozdaj
prodajal blago, nanj udari visoko vvoznino, podraži se
blago tako, da zarad visoke cene ne najde več kupcev.
Včasih pa tudi kak drug obrtnik iznajde nov stroj, na
katerem se dotično blago mnogo ceneje izdeluje nego na
dozdanjih. Na ta način izriva on vse druge obrtnike iz
kupčije. Navadno si izprosi za svojo iznajdbo še posebno
pravico (patent ali privilegij) od oblastev, da za poseben
okraj in za določeno število let le on sam sme po novem
stroji blago izdelovati. Sicer pa je izkušnja učila, da te
in enake zapreke obrtnosti nikdar ne zaduše, marveč da
po njih obrt le drugo lice dobiva.

124:. Rokodelstvo.

Noben kapital ne more biti bolje vložen, nego je oni,
ki je v dobro izučenem rokodelstvu. Ono daje najtečnejši
kruh, vsakdanje dobičke, najgotovejše dohodke; torej je
najstalnejše imetje. Z rokodelstvom moreš dalje potovati
nego s tovorom zlata; njemu je ves svet odprt, in z njim
ga moreš najceneje in z največjo koristijo prehoditi ter
domov se vrnivši svoje osrečiti.

219

Ne sramuj se torej svojega reJcodelstva, ampalc dobro
se ga primi in izuči! Ni rikodelstva, katero ne bi vescaka
preživih in obogatilo, samo če ga hoče marljivo in vestno
opravljati.

Ne ubijaj si pa glave z mnogimi rokodelstvi in ve
trati svoje mladosti na njih, ampak le eno se izuči do
dobrega in drži se ga stalno.

Kdor menja rokodelstvo in zdaj eno, zdaj drugo
začenja, je nestalen, slaboten človek, ki ne pride do sreče,
ampak si pripravlja pot med prosjake.

Vsako rokodelstvo zahteva veščaka. Kdor se bavi
z mnogimi rokodelstvi, ne zna dobro nijednega. Pet roko¬
delstev, deset sitnosti. Bog te varuj tega zla!

125. Krojaštvo.

Ko so se ljudje razširjevali po vsem svetu in se naseljevali
■v kraje ostrejšega podnebja, treba jim je bilo skrbeti, kako bi
si telo branili mraza in drugih nezgod. Prva njihova obleka so
bile živalske kože, katere so si za potrebo s trnjem, ali šilasto
kostjo sešivali. A ker je bila taka obleka, kakor si misliti
moremo, brez vsega ukusa, začeli so premišljati, kako bi si jo
lepšo in ukusnejšo naredili, ter so jo mnogokrat popravljali.
Za Abrahamove dobe že so znali volno presti, in kmalu za
tem so iz volnene preje tkanine tkali. Egiptovski Jožef že je
nosil pisano obleko, za katero so ga zavidljivi bratje tako
črtili, da so ga malo ne ubili. O Mojzesovej dobi že zo izdelo¬
vali različne prtenine, ovčine in velblodine *). V starodavnej
dobi so nosili dolga oblačila, v boku prepasana. Babilonci so
bili prvi, kateri so izumili igle, ki so jih iz začetka rabili
samo za pletivo in vezenje, a nekoliko kesneje tudi za šivanje
S takimi iznajdbami je šlo vse na bolje, in obleka je dobila
kmalu lepši in ukusnejši kroj. To se ve, da se takrat obleka
ni tako pogosto menjavala, kakor dandanes. Hlače današnjega

*) Tkanine iz lanu, volne in velblodove dlalie.

220

kroja so izumili na Francozkem pred kakimi tisoč leti, in od
tega časa dobivamo baš iz Francozkega do malega ves ukus
ali nošo. A to željo francozkega ukusa nam je treba večkrat
zelo drago plačati. Tako se je krojaštvo povzdignilo ter se
bolje in bolje povašilo in poimenitilo; kajti to ni šala, na tanko
se naučiti vseh prememb ter vsako obleko po najnovejšem
francozkim kroji narediti, kakor to uče pariške ukusne novine;
a gorje ubozemu krojaču, ako bi tega ne znal narediti.

Torej treba, da si vešč krojač prizadeva, seznaniti se
z najnovejšim ukusom ter da po njem vse kroji in šiva, in da
so tudi suknje tako narejene, da niti najmanje ne pačijo
človeške podobe.

V najnovejšej dobi so izumeli šivalnice, ki so vrlo dobro
zložene, in s katerimi se more hitreje in lepše šivati, nego
z roko. A vendar niso še tako daleč dognali, da bi nam
krojačev ne bilo treba; kajti tudi na oblačilih, šivanih na
šivalnicah, treba, da krojači še mnogo popravljajo in preši-
vdvajo, predno so izgotovljena.

h „Vrtec‘- a.

126 . Črevljarstvo.

Ze v starih časih so ljudje pazili, da ne bi si nog
pokvarili. Zato so les izrezovali v podobi plesne (podplata)
ter ga z vrvco privezavali pod nogo. Za Mojzesa so še obuvali
črevlje, kateri so pokrivali vso nogo. A Rimljani so nosili
črevlje iz volovske surove koše ter so jih okoli nog samo
ovijali, a po vzhodnih krajih so imeli plesnite (sandale), katere
so si z remeni okoli nog privezavali. Imenitnejši Rimljani so
rabili šivane črevlje iz rudeče koše. Stari Nemci so imeli
z likom povezano obutev iz surove koše. Črevlje s petami so
izmislili Spanci. V 15. stoletji so Francozje nosili črevlje, ki
so bili zelo koničasti (špičasti) in zaviti. Bogate gospe so si
vezale ne le črevlje z zlatom in z biseri, nego tudi šoke (copate).

Se le v novejših časih so črevljarji začeli delati črevlje
čedne in primerne noznej velikosti. Največjo zaslugo ima v tem
Peter Canger, kateremu je 1782. leta prvemu na misel prišlo,

221

da je treba črevlje narejati po nogi, a ne po izmišljotinah, niti
po stanu, kakor je bila prej navada, ko so ljudje nosili tem
daljše črevlje, čim imenitnejši so bili. V17. stoletji so Benečanke
imele tako visoke pete na črevljih, da često niso mogle hoditi.

Crevljarji malo orodja potrebujejo; nekoliko šil raznovrstne
debeline, kladivo, klešče, žreblje, nože, dreto, ščetino in smolo-
V najnovejših časih se namesto drete rabijo leseni klinci; tudi
se že šivajo črevlji na strojih.

Crevljarji sede shuljeni pri delu in zategadelj tudi često
bolehajo. Potrebno jim je torej po dovršenem delu na čistem
zraku sprehajati se.

h „Vrtec“-a.

127. Klobučarstvo.

Glava je starejšina vsemu telesu; zato je treba, da jo
najbolje pazimo, ako nam je do zdravja. Zatorej nosimo klobuke;
a mnogo jih je, ki ne vedo, kako se klobuki delajo. Če klobuk
dobro pogledamo, opazimo takoj, da je iz same živalske dlake,
katera je raznovrstno uravnana ter v celoto sestavljena. Ta
v celoto stepena dlaka se imenuje polst ali klobučina. Polst so
ljudje starih časov rabili v obleko in v klobuke; pozneje, ko
so začeli sukno tkati, jemali so polst samo v klobuke, a v no¬
vejšem času rabi se tudi v razno zimsko obutev. V začetku
so bili klobuki tacega lica, kakoršnega je bila dlaka; a pozneje
so jih šarili (barvali) tako, kakor je zahtevalo rokodelstvo
tistih ljudi, katerim so bili odmenjeni. Lovci na pr. so nosili
zelene, pekdrji in mlinarji višnjeve klobuke i. t. d. Se le
s početkom 16. veka so jeli nositi črne klobuke. V tem veku so
klobuke iz bobrove dlake imeli samo cesarji in kralji. A zdaj
se že klobuki sploh delajo iz bobrove dlake. Zelo so lepi, a tudi
zelo dragi, zaradi česar bobrove dlako navadno mešajo z drugo.
Klobuki se delajo tudi iz velblodove dlake, ovčje volne, zajčje
dlake i. t. d. Najprostejša polst je iz kravje in telečje dlake.

V novejšem času so klobučarji polst začeli tako pri¬
pravljati, da je notranje lice na klobuku iz slabejše dlake,
a vnanje iz boljše. Pred 40 leti so izmislili klobuke, ki se

— 222  —

ne premočijo. Zdaj jih delajo tudi že iz svile in raznih
rastlinskih snovi.

Klobučarji namočijo dlako, dokler je se na koži, v nekej
ostrej (jedkej) tekočini, deno po dve koži drugo k drugej , da
se nekaj dni strojijo, potem jih posuše ter dlako s posebnim
nožem obrijejo.

Se le zdaj se klobučarjem začenja važno delo, namreč
dlako ali volno pldstiti. Odmerivši na vagi, kolikor je treba
dlake ali volne, razdeli jo klobučar potlej na majhne kupčke,
vzame eden kupček ter ga dene na klobučarsko tvorilo (model),
nad katerim visi pahdlo, podobno goselskemu loku. Z njim
raztepa dlako ali volno, dokler se vsa ne razprši, kvišku ne
vdigrie ter potlej zopet doli na široko ne pada. Iz vsacega
kupčka naredi po eno plast. Dveh takih plasti klobučine
potrebuje klobuk.

Potem se plasti namočijo z vodo, omotajo s krpami ali
valjajo, dokler se ne vpolste, rekše prestvore v polst ali
klobučino. Posled tega se dene polst na lesena tvorila ter nateza
s podvijačem, in valom, dokler klobuk ne dobi prave podobe.
Na zadnje klobuke ogladijo, obrežejo in obsijejo.

Iz  ,, Vrtec--a.

128. Zidarstvo.

Ze v najstarejših časih so ljude rabili kamenje za zidove
ter so je lepili (vezali) z zemljo.

Lahko se uverimo, da je bilo zidarstvo pri najstarejših
narodih, kakoršni so Egipčani, Asirci in Babilonci, v najlepšem
cvetu; to nam pričujejo egiptovske piramide in obeliski ter tudi
podrtine v Ninivah in v Babilonu. Pod zasipom, s katerim so
bile pokrite podrtine mesta Niniv, našli so več poslopij, med
katerimi je bila tudi ogromna palača, v katerej je stanoval  —
kakor se sodi po podobah na stenah  — kralj Sanherib pred
2600 leti. Zidovi te palače so še zdaj tako močni, da bi še
lahko stali nekoliko tisoč let. V Babilonu so tudi ljudje našli
zidove, o katerih mislijo, da so ostanki babilonskega stolpa, ki
nam je znan iz svetega pisma; a najbrže so te podrtine od

necega hrama, ki je bil bogu Balu postavljen. Ti zidovi so iz
opeke, a brazgotine jim zamazane z zemeljsko smolo; človeku
se zdi, kokor bi bil ves zid zlit iz ene tvari. Z zidarstvom
sta se bavila najumetalnejša naroda: Rimljani in Grki, in sicer
že ob tistem času, v katerem sta najbolje slula. Trajnost in moč
tega zidovja nam dovolj svedočite, kakšna mojstra sta bila
omenjena naroda v zidarstvu in kako umno sta izdelovala take
velikaske stavbe.  — 1755. leta je potres v Lizboni najmočnejše
stolpe do tal podrl, a rimskih vodovdj (vodovodov) ni mogel
kar nič pokvariti.

A tudi naši dedje so bili možje v zidarstvu. To nam
kažejo stari gradovi, katere še močne in velikanske nahajamo
po domovini.

Umetalnemu zidarju ni dovolj, ako zna zidati po črteži,
strope in ognjišča narejati in presoditi, je li kamen, opeka,
apno i. t. d. za zidovje dobro ali ne; marveč treba, da tudi
take črteže sam zna risati in sploh vse delo sam zvršiti.
Zatoraj naj vsak človek, kdor hoče biti zidar, že v mladosti
skrbi, da se na svoj posel dobro pripravi, drugače bode zmerom
tuj hlapec, a nikoli ne svoj gospodar , niti ne bode mogel
nobenega dela sam na svojo roko prevzeti.

129. Mizarstvo.

Mizarstvo je brez dvojbe že jako staro rokodelstvo. V sve¬
tem pismu starega zakona se bere, da je bila skrinja zaveze
vrlo ukusno izdelana, in daje bil Salomonov tempelj v Jeruzalemu
olepšan s cedrovino. Povestnica nam dalje kaže, da so Grki
in Rimljani imeli mnogo zelo krasnih mizarkih izdelkov. Tako
se čita, da je imel cesar Neron prekrasne stole, mize in drugo
pohišno opravo, ki je bila jako umetalno izdelana. Rezbarstvo
in mizarstvo se je povzpignolo posebno v srednjem veku', še zdaj
se lahko vidijo na mnogih krajih omare, postelje in druge hišne
oprave z najlepšimi rezbarili. Namesto rezeb so začeli pozneje
mnogi mizarji vdelavati v navadni les še drug raznobojast les,
slonovo kost, različne kovine, biserno matico (perlovec), ter so
s takimi rečmi zaljšali omare, mize, stole i. t. d.

224

Nekateri mizarji narejajo samo vrata, okvirje pri vratih
in oknih, pode in druge take stvari pri hišah. Te mizarje
zovemo zidarske mizarje, da jih ločimo od pohištvenih mizarjev,
ki samo pohišno opravo izdelavajo. Mizarji obkladarji bavijo
se z najdragocenejšimi stvarmi, kakor so: vlaganje zlata,

srebra, raznoličnih kovin, slonove kosti in biserne matice. Vsak
mizar mora znati, kako se les z različnimi barvami lika
(polira); mora znati tudi risati, nekateri celo umejo vsako¬
vrstne in najlepše rezbe izdelovati.

Mizarji potrebujejo mnogo različnega orodja v svojem
rokodelstvu. V mizarskej delovnici vidimo mnogo vrsti različnih
pil, svedrov, stružcev, kladiv, klešč, spon, dlet, obrezilnikov
in druzega enacega orodja. Mizarji zvršujejo svoja dela na
posebnej in nalašč za to narejenej mizarskej klopi.

Ako je mizarju za to, da ga ljudje spoštujejo, ter da je
zmerom na dobrem glasu, prizadevati si mora, da vsa svoja
dela točno in o pravem času zvrši. Na mizarskih izdelkih se
ne smejo videti nikjer razpokline, hrge in vlakna; vse mora
biti lepo uglajeno, čisto in ukusno izdelano. Res je, da je pri
tacem delu treba dosti časa in truda, ali tako delo se tudi
dobro plača, ker gre vsak rajši k tacemu mizarju, ki dobro
dela in je mož. beseda, nego k tacemu, ki delo cesto pokvari
in ga je treba vedno opominjati, da delo zvrši ob dogo¬
vorjenem času.

Iz „Vrtec“-a.

130. Kovaštvo.

Kovač je prost rokodelec, kateri s kladivom na trdem
nakovalu kuje; posebno imenujemo kovača tistega, kateri kolom
dela okove in konje podkdva. A vsem ostalim rokodelcem,
kateri imajo z železom posel, pridevamo taka imena, katera
njih delo najbolje ozndčajo. Tako zovemo žrebljarja onega, ki
žreblje dela; kotlarja, ki kotle kuje; orožarja, ki orožje, nožarja,
ki nože, ključavničarja, ki ključavnice nareja i. t. d, Samo-
kovnik (fužinski kovač) zvršuje največje in najtežje stvari:
nakovala, kotve (mačke) ladjam ali korabljem i. t. d. Namesto

225

navadnega mu sluzi velikansko kladivo, katero voda goni, da
samo kuje brez njegovih rok, zaradi česar tako napravo Slovan
samokov imenuje. Kovači, žrebljarji, ključavničarji in crožarji
železo kujo z manjšimi , ročnimi kladivi. Orožarjev je čim dalje
tem menj, ker zdaj orožje največ delajo tvornice ali fabrike.

Kovač si železo kupuje od železninarja. Železno plesmo
(šino), katero potem prekuje v raznovrstne stvari, prvič preseka
z razsekdčem na več manjših kosov. Ako n. pr. hoče kola
okovati, odseka od železnega plesma toliko železa, kolikor mu
ga je treba v okove na kolesih. Potem železo v ognji razbeli
ter postavi na nakovalo, kjer ga cesto po več kovaških
pomagačev po taktu kuje s kladivi, po 11 do 16 kg težkimi.
Železo se tanjša, da se naposled prestvori v šibek obroč. Ko je
kolesno opasilo gotovo, tedaj se s prebijaeem na več krajih prebijo
skvožnjice (luknjice), da se železni obroč h kolesu prikuje.

Kotlarje štejemo tudi h kovačem. Delajo pa iz rumene
medi in bakra raznovrstno posodje: kotle in kotliče, sklede,
ponve, vrče, raznovrstne cevi i. t. d. Kotlarji tudi hiše in zvonike
pokrivajo z bakrom.  ^

Kotlarji kupujejo med in baker, -njim že nalašč pri¬
pravljen, rekše tenko razblinjen, ter ga potlej v posebne stvari
še po svojem načimu pripravljajo. Treba da vsako posodo še
proprej od, znotraj pocinijo, predno jo prodado, ker drugače
bi vse take posode ne bile samo škodljive zdravju, nego tudi
jako nevarne življenju.

Kleparji narejajo iz kositra in rumene pločevine razno
hišno in kuhinjsko posodo, cevi i. t. d. Delajo navadno kakor
kotlarji; rabi jim malo ne isto orodje. Tudi ti hiše in zvonike
pokrivajo z železno pločevino.

Kožarji gotove nože iz železa. V starih časih so ljudje
rezali z noži iz kamena, ali da bolje rečem,o, namesto nožev so
rabili ostro kamenje in školjke Stari Gali, Rimljani in Grki,
so že poznali nože, a niso ž njimi rezali pri mizi, ker je tedaj
bila navada, že zrezane in zdrobljene jedi na mizo nositi. Pri
obedu ni zatorej bilo druzega treba, nego jedi s prsti devaii
v usta. V 13., 14. in 15. stoletji so jeli rabili nože tudi pri

Četrto berilo. 15

226

jedi; v tistem času se je rabilo več vrst nožev na Angležkem,
Francozkem in Nemškem, a tudi že pri nas.

Vilice so izumeli v 15. stoletji; prvi so jih Lahi rabili.
Nožarji delajo nože na drobno, a na debelo se gotove v posebnih
tvornicah, izmed katerih je najimenitnejša angležka v Schefjieldu.
Prva britev je bila narejena 1638., prvi peresni nožič pa
1650. leta.

Kjlučavničarji ne gotove iz železa samo ključavnic in
ključev, nego tudi razne druge stvari: mline za kavo, okove,
verige, rešetke i- t. d. Homer pripoveduje, da so že v starih
časih poznali ključavnice in zapore, Lakedemonci so izumeli
ključe, katere so pozneje Rimljani in Grki dovršili. Prve
umetnine ključavnice je izmislil Ivan Ehemann v Nurnbergu
1540. leta; potem so Francozje in Angleži izumeli raznovrstne
ždbnice (obesilne ključavnice) in jako umetalne sprožnice.
Ključavničarji novejše dobe so v tej stvari že zelo zelo napre¬
dovali. Komu niso znane umetalne ključavnice železnih blagajnic ?

Mnogo je še drugih rokodelcev, ki izdelujejo kovine. Taki
rokodelci so: srebrdrji, zlatarji, zvonarji, oroždrji, kositrarji,
olovarji.

Zvonarji lijo zvonove iz zvonovine, katera ima v sebi 3 do
5 delov bakra in en del kositra. Ze v prvih Časih so imeli
v jutrovih deželah majhne zvone. Egipčanje so jih rabili v nekako
godbo ob slovesnostih in plesih. Hebrejci so s takimi zvončki
lepšali svojo obleko, a Rimljani so ž njimi dajali znamenje,
kadar so hoteli kak zbor sklicati. Namesto današnjih velikih
zvonov so jim rabili bakreni kotli, po katerih so s kladivcem
ali s čim drugim tolkli. Prve cerkvene zvonove je v začetku
petega stoletja uvedel škof Paulin v mestu Noli blizu Vezuva
na Laškem. Do 12. stoletja so zvonove rabili vedno samo
v zvonjenje; a ko so izumeli ure na zvonikih, upotrebljevali so
zvonove tudi takim uram. Največji zvon v Evropi je v Moskvi,
kateremu je treba 24 ljudi, da morejo ž njim zvoniti.

Kositrarji so imeli v prejšnjih časih mnogo več dela nego
li zdaj. Ni je bilo hiše, v katerej ne bi bilo kositrene posode.
Grkom in Rim Ijanom je bilo mizno in tudi vse pitno posodje

227

iz kositra. A ko so izumeli porcelan, od tedaj je kositrenih
tako menj in menj, da jih zdaj že malo kje vidimo.

Orožarji gotove raznovrstno orodje drugim rokodelcem,
na pr. dleta, klešče, i. t. d. a delajo tudi kolomere (šestila,
cirklje), ki jih kupujejo risarji, da jim rabijo v risanje.
Orožarji se v nekaterih izdelkih približdvajo ključavničarjem,
a v drugih zopet strojetvorcem.

h »Vrtec-a.

131. Kovaška.

1. Ni moža ga nad kovača,
Prosto svoj obraz obrača,

Si pomaga, krepko nogo
In prečvrsto roko ima.

Dela pridno, tvorov mnogo
Z umom, z dlanom dokončd.
Spušča udar ko blisk na udar,
Udar na udar,

In na jeklu jeklo
Ko grom mu doni;

Zastonj kladva nikdar
Kovač ne vihti.

2. Besedo ljubi on prijazno,
Črti govorjenje prazno,

Mož beseda, domačije
Krepek sin, varuh pravi,

On razdrobi in razbije,

Kar sovrag v kvar napravi.
Spušča udar ko blisk na udar,
Udar na udar,

In na jeklu j e ki d
Ko grom mu doni;

Zastonj kladva nikdar
Kovač na vihti.

Poslovenil A. K1 o d i č.

132. Hvala kovačem.

Inženir; Lčščar, Mohorin, Turjan, kovači; Vinklič, kolar.
Inženir.

Kaj znate vi kovači, razložite mi,

Ker mož sem, ki ceniti vaše delo zna.
Leščar.

Kedo železo zna variti bolje vam
Ko jaz? Moj tike tak, tike tak, tike tak
O zori zbuja vse sosčde, k delu jih
Povablja; in ko družim sladko spanje še
Napenja plučni meh, nateza n6ga meh
Kovačji moja urno, iz žerjavice

15 *

228

Plamen budi požrešni, ki čez noč je spal;

In kakor da pokoja tako dolzega
Bi bilo njega sram, pa dohiteti bi
Zamudo hotel koj, z jeziki žgočimi
Železo črno liže jezno, barvo mu,

Mečeč ga, svojo daje, ktere škrat je sam
Vesel. Pa klešče se železa usmilijo
Ter v hlad na naklo ga deno. A kladiva
Ne briga milost. V silni žar razbeljena
Kovina ječa, iskre goni sčm ter tje
Pod udarci kladva težkega; obupno se
Na zadnje vije, kakor kaže kladva udar:

Kot bokla v pestu krog podvozi se vrti,

Al vam oklepa kaka sina krog platišč
Ter sili ga z objemom vročim krepko v stik,
Al dela trden voz ko močna letvica.

Po vsem kovine uporno moč da si ukrotim,
Hladim po žilah jej gorečih jezo še
Kipečo v vodi. Stiska se železo v njej,

Ker mraz je stresa, pa se vjeda silno v les,
Da les, železo v eno truplo zdita se
Potem stopljena. Delo dela mojstru čast!

Inženir.

Kolar, kaj znate, tudi vi povejte mi!
Vinklič.

Platišča vsa da stično se mi krožijo
Enakomerno pa da se naslanjajo
Na pesta krog, na temelj, kteri daje moč
Kolesu: preček dvoje močnih vsakemu
Podstavljam za podporo trdno; a za to,

Od prečke prečka ravnomerno da stoji
Oddaljena in tlači vozno breme vse
Enako na vreteno, moj šestar mi je
Porok. Brez vse zamude teče kakor blisk
Kolo po cesti gladki, ktero roke so

229

Pripravne moje zdelale; le brez skrbi
Živenje drago izročite vozu, ki
Drči na teh kolesih. — Ta je moja čast!
Inženir.

To nam je dober znak, da služi vam šestar
Pri delu; hlapec tak je dober pomagač.
Pecite tudi vi, Turjan, ml svojo čast.

T u r j a n.

Bi bilo li mogoče cesto ugladiti
Kolesom s kladvom, batom samim, sodi naj,
Kedor je dela vešč. — Na veke vroči pot
Bi s čela tekel po životu delavcem
In roke močne truda pač bi pešale,

Hotečim po ogrčmnih skalah dolbsti pot;

A pridem jaz z vertalom, ktero umno sam
Sem nadil, kalil, pa se delo koj zvrši.

Ž njim v trdi drob skalovja zvertam gladko pot
Za pomagača silnega, za strelni prah,

Ki v strugi mirno spava mu navrtani,

V zavetje dokler delavci se spravijo:

Ko goba tleča životvorno iskro pa
Do njega spelje, čuti brzo silno moč,

Ki biva v njem, in rob razcepi hipoma,
Pošilja grom po stenah, hribih in go rali
Na hvalo mojstru, ki z vrtalom trdim pot
Napravil jezi je njegovi v skale drob.
Inženir.

In kjer je rob molči nad robom, stena je
Lovila steno, zeval strašno je prepad
Globoki: tam s pomočjo stroja vašega
Prav lehko inženirji cesto speljejo,

Ki veže sela, daljna mesta niza in
Dežele, svet široki sklepa, stiska vkup,

Ljudi povablja, naj zročijo brez skrbi
Živenje drago vozu, ki po njej ko blisk
Hiti. Skalovje večno priča vašo čast.

230

(Mohorinu.)

Kaj more vaša spretna roka ustvariti,
Pa vi povejte.

M o h o r i n.

Saj ne boste delavcem
Veleli, naj z rokami v samokolnice
Opoko, grobljo mečejo, s pestnico naj
Debelo treskajo kamenje, s prsti ga
Izruvajo. Cempinov, batov in lopat
In drogov zdelam, kolikor jih treba, jaz,

Da delo pojde jim od rok brez vseh ovir.
Inženir.

Ko cesta gladka bo speljana, pridni klnet
Z orodjem vašim delo novo poleg nje
Začnč; prekoplje zemljo prej neplodno mu;
Samotna cesta se obljudi vidoma;

Iz trga kupci v trg obilnost vozijo

Pa iz mesta v mesto, ki se širi v kraji prej

Neznanem.

M o h o r i n.

Siromak, gospod, meščan in kmet
Hvaležni nam kovačem, slavo pojejo.

A. Klodič.

133. Slamnikarstvo.

Slamniki so iz slame. Za slamnike rabi se samo pšenična
slama, in sicer od jare ali pomladanske pšenice, katera se seje
spomladi na lahko kremenikasto zemljo in precej gosto, da je
slama drobnejša in bolj pripravna. Deset, ali štirinajst dni
pred, ko pšenica dozori, ko je tedaj še zelena, požanje se in
razprostrl po zemlji enako lanu. Ko se razgrnena slama do
večera posuši, zveže se v majhne snopiče, a prav rahlo. Ko
snopiče domov pripeljejo, potegnejo se povezi proti klasu ter
postavijo na klasje. Potem se klasi mikajo tako le: Nekoliko
delavcev si, vzame vsak en snop v desno roko ter ga drži toliko
časa, da z levo roko potegne toliko slame iz njega, kolikor je

231

more imeti v roki. Slamo pa mora varno potegniti, da se ne
zlomi, in jo potem z desno roko toliko časa. gladi, da jo očisti
plevela in druge trave, da mu tedaj samo čista in tanka slama
ostane v roki. Tako dela z vsakim snopom. Tako očiščeni snop
dd potem druzemu delavcu, kateri izmiče klasje. Za izmikanje
klasja potrebuje se navadno drgalo kakor pri lanu.

Očiščena slama se razgrne na solnčne prostore in se
zvečer, predno pride kaka mokrota, poveže v male snopiče
in postavi na kak suh kraj pod streho. Paziti pa se mora, da
slama ne zavre, ker potem postaja pikasta, rumena, in kesneje
še celo trohljiva. Tako posušena slama se potem zbira na štiri
ali pet različnih slam, drobneje skupaj. To delajo posebno
o zimskih večerih otroci. Tako pripravljeno slamo kupujejo
posestniki slamnikarskih fabrik.

Da je slama za prodajo lepša, jo popred tudi žepljajo.
Zeplja se v malej sobi, katera je obita z deskami, da se slama
ne naslanja na zid, ker porumeni, oko se dotika stene. Slama
se stavi na police, in v sredi sobe se v malem kotliči zašge
žeplo ; to je žepljanje slame.

Slamniške fabrike so tudi na Kranjskem, posebno v Mengišu
in v Dožamljah blizu Kamnika.

Tu izdelujejo domači in tuji delavci, posebno tudi Tirolci
na leto mnogo lepih slamnikov, katere prodajejo doma in jih
tudi pošiljajo v daljne kraje.

134. Steklo.

Steklo se dela iz kremenice. Kremen, se naj pred na ognji
sprži in potem vroč naglo v mrzlo vodo vrže. To se stori
zaradi tega. da kremen po naglem razhlajenji krhek postane,
kajti mora se, predno pride v topilnik, pod stopami v prah
raztvlči. Kremenov prah se potem v topilniku raztopi, in sicer
se doda pepelika, včasih tudi navadne kuhinjske soli. Tudi
stara steklovina se lahko na novo pretopi. Če se raztopljenemu
kremenu doda apna, je steklo trdnejše in svetlejše, dodano
železo ga naredi zelenkasto, dodani svinec pa mehko, ki ima
to posebnost, da se lepo brusi.

232

Najbolj navadno steklo je zeleno steklo. Belo steklo je ali
čisto, ali pa le na pol belo. Navadne okenske šipe so iz stekla
na pol belega. Najplemeniteje belo steklo je kristalno steklo.
Slabo steklo je kmalu motno ali oslepi. Cez šipe naredi se neka
tanka mrenica, ki je različne barve. Ta mrenica prihaja vedno
debelejša tako, da se na zadnje celo lušči.

Raztopljeno steklo je gosto kakor strd in zelo raztezno.
Na hladnem, zraku se kaj naglo utrdi. Bolj naglo pa ko se
steklo utrdi, bolj je krhljivo.

Za izdelovanje raznih steklenih izdelkov zadostujeta samo
dva delavca, to je, razpihovalec in njegov pomagač. Njuno
orodje je kaj navadno; razpihovalec ima kako poldrugi meter
dolgo, železno ozko cev, katero imenuje piščal. Ta cev je na
obeh straneh nekotiko razbuhnena, v sredi pa, kjer jo razpiho¬
valec drži, je v les vdelana. Z enim koncem te cevi razpihovalec
zajema raztopljeno steklo iz topilnika, in sicer ga vselej toliko
zajme, kolikor sodi, da ga bode treba za tisti izdelek, katerega
hoče narediti. V plošči, ki je železna, kamena ali lesena, so
narejene polukrožne jamice ali nekaki kalupiči. V eno teh jamic
razpihovalec nastavi tisti konec cevi, na katerem visi zajeto
steklo, na druzem konci pa piha v cev, ki jo med pihanjem
vedno suče ter tako upodoblja stekleno posodo, katero nareja.
Pihač mora imeti dobro oko, urno roko, zlasti pa močne prsi
za pihanje. Na dnu vsake otle steklene posode vidi se neki
vtisk, kakor da bi bila tu posoda odlomljena. Navadno je tudi
dno nekoliko vtisneno. To pa je zaradi tega, ker je pomagač
na tem mestu železno palčico rahlo pritisnil na posodo, ki se
je do zdaj še zmerom držala na razpihovalčevej cevi. Posoda
se prime pomagačeve železne palčice, odtrga od razpiho-
valčeve cevi in stoji na pomagalčevej palčici, kakor da bi
bila na njo naslonjena. Razpihovalec jo potem še zgoraj s klo¬
basico na novo zajetega stekla zarobi; ko je posoda s tem
dogotovljena, strese pomagač svojo palčico, posoda se od nje
odkrhne, in tam, kjer se je palčica držala, vidi se tisti krh, ki
ga vidimo na dnu vsake steklenice, kupice ali sploh otle steklene
posode, katera ni brušena.

233

Celo šipe in drugi ploščnati stekleni izdelki se izdelujejo
; največ s pihanjem in ne z livanjem; le šipe za zrcala še tu
pa tam lijejo. Plošča, čez katero se v ta namen raztopljeno
steklo razlije, je navadno iz žeteza ter mora biti precej debela,
da se ne usloči. Brušenje zrcalnih šip je zelo težavno delo.

Da-si je steklo zelo trdo, je vendar demant še trji, kajti
& njim režejo steklo. Sicer imajo pa še tudi neke posebne škarje,
s katerimi režejo steklo.

V našem cesarstvu je kakih 300 steklarnic; od teh jih
je 160 samo na Češkem. Vrednost v našem cesarstvu na leto
izdelanega steklenega blaga iznaša 20 milijonov goldinarjev.

Steklo so že 2000 let, Kitajci baje že 3500 let pred
Kristom poznali. Po velikem preseljevanji narodov je ta obrt
še le 13. stoletja in sicer najprej v Benetkah zopet oživel ter
se od tod po malem razširil po vsej Evropi.

F. Kočevar.

135. Preja in tkanina.

Prejo imenujemo tisto nit, katera se iz prediva nasuče ali
naprede. Prejo predejo iz raznih reči: iz lanu, konoplje, volne,
bombaža in iz svile, pa tudi iz dlake nekaterih živali, iz ličja
in se iz več drugih vlaknin. Iz preje se razno tkejo vsakovrstne
tkanine, n. pr.: platno, sukno, katun, žamet i. t. d.

Zelo težko se spozna, iz kakšnega prediva je preja in
tkanina. Posebno težko se spozna to tam, kjer je že v preji po
dvojno in trojno predivo vkup sesukano. Najložje se še spozna,
ali je preja od rastlin ali od živalske dlake. Preja od rastlin,
če se zažge, naglo gori, malo pepela naredi in po kislem diši.
Preja iz živalskih tvari pa ne gori rada, in nje dim smrdi.

Čvrsto sukana preja je med prsti trda, rahlo sukana pa
mehka. Da prejo prav spoznamo, nimamo drugih zanesljivih
pomočkov, kakor poveksalen drobnogled in kemijo ali loČbo.

Lepa in čvrsta preja je povsod enaka ter ni tu debelejša ,
tam. tanjša, tu čvrsteje, tam zopet rahleje sukana, ampak
povsod, enaka.

234

Bazne tkanine potrebujejo tudi razne sukane preje. Pri
tanjih tkaninah je preja za osnutek od leve na desno, za votek
pa narobe od desne na levo sukana in to zaradi tega, da se
osnutek in votek čvrsteje sprimeta. Sploh se za osnutek jemlje
čvrsteja preja nego za votek.

Preja se z vretena namota na motovilo in z motovila vije
v klopčiče.

Preja se prede na vreteno ali pa na kolovrat. Na vreteno
presti je stareje, kakor na kolovrat. Pri predenji na vreteno
vtakne si predica preslico s kodeljo za pas, z levo roko in
z ustmi vleče vlakno s kodelje, z desno roko zaganja vreteno
ter s tem vlakno v prejo suče in potem prejo na vreteno navija.
Hrvatice predejo na vreteno stoje in grede in zraven tega še
kaj nosijo. Tudi na Laškem in po nekaterih krajih na Češkem
še tako predejo. Pri nas predice največ predejo na kolovratu.
Kolovrat so izmislili še le leta 1530. na Nemškem. Pozneje so
kolovrat prestrojili tudi za predenje bombaža. Pri nas imamo
dva kolovrata: kranjski in štajerski. Na kolovratu se dokaj
hitreje prede, kakor na vretenu; sicer pa se lahko na vretenu
bolj tanka preja prede, kakor na kolovratu. Prede se tudi na
stroji ali na mašini. Predilni stroj prede naenkrat po 30 do
500 niti. Predilne stroje goni voda ali sopara. Na strojih
predejo posebno bombaž in volno.  — Tke so na statvah. Tkalec
najprej prejo s klopčičev osnuje in v statve navije. Tiste niti,
ki so po dolgem navite, so osnutek; niti , ki gredo poprek čez
tkanino in sicer sem ter tja, od kraja do kraja, so votek.
Osnutek je iz celih niti, votek pa ne zmerom. Po usnutku merimo,
kako dolga je tkanina, po votku pa, kako je široka.

Vsaka gladka tkanina iz lanene ali konopljene preje
imenuje se platno. Platno je mnogovrstno. Najdebelejše je
hodnik, najtanjše pa batist. Konopljeno platno ni nikoli tako
tanko in tako belo, kakor laneno; sicer je pa močnejše in
trpežnejše. Poluplatno je tisto, pri katerem je osnutek bombažna,
votek pa lanena preja, ali pa narobe. Preja ali pa potem
platno se beli. Bolje je, če se že preja obeli, kajti platno iz
obeljene preje je sploh bolj trdno, kakor platno iz surove.

235

Ali je platno dobro, ali ne, spozna se najložje po tem, če
se dobro zmenca, kajti pri mencanji se priustroj odpravi,
in platno se pokaže, kakšno je bilo pred priustrojenjem.
Kolikor se ve, so stari Egipčanje prvi platno tkali. Od
Egipčanov so se naučili Judje in potem Grki in Eimljanje
presti in tkati.

F. Kočevar.

136. Novci.

Oe človek kako stvar tako pogreša, da mu je
neprijetno in težko biti brez nje, pa če ga neka no¬
tranja sila žene, da si jo priskrbi, pravimo, da je taka
stvar človeku potrebna, poželenju po njej pa potreba.
Potrebe so duševne in telesne. Nekatere so take, da
človek kar ne more živeti, ali pa da se vsaj zelo ne¬
prijetno počuti, če jih ne uteši. Take potrebe so člo¬
veku prirojene.  Ako se pa človek svojevoljno kake
stvari tako privadi, da mu je težko biti brez nje, pra¬
vimo, da mu je potreba take stvari privajena,  člo¬
vek mora prirojenim potrebam poprej ustreči nego
privajenim, ker drugače ne bi mogel življenja si ohra¬
niti. Vsak človek pa nima vsega.

Mnogokrat se prigodi, da človek potrebuj e stvari,
katere ima drug, in da nasprotno drug potrebuje stvari,
katere ima prvi. Morala bi torej zameniti stvar za stvar.
Zgodovina nam kaže, da so ljudje v prvotnem ljudskem
društvu tudi tako delali. Kmalu pa so se pokazale pri
takej menjavi velike sitnosti. Dogodilo se je namreč,
da je marsikateri potreboval stvari, katere mu sosed
ni mogel dati. Mislimo si na primer krojača. Denimo,
da on potrebuje vina, kruha in drv. Obleka, katero
sešije krojač, naj vel j 4 toliko, kolikor vina, kruha in
drv bi on potreboval. On pa ne more najti človeka,
ki bi imel vse te stvari: eden ima vino, drug kruh,

236

tretji drva. Vzemimo drug zgled! Nekdo ima kravo,
katero bi rad zamenil za obleko; a kaj hoče storiti,
če krojač neče krave, ker je nima kje in s čim rediti?

Zarad takih sitnosti so morali ljudje iskati stvari,
katero vsak rad vzame in zameni za svoje blago, in
po katerej bi se merila cena vseh reči, katera bi torej
imela ceno sama na sebi pri vseh ljudeh.

Taka stvar se je našla v novcih ali v denarjih.
Ker se pa po denarji meri cena drugih stvari, je na¬
ravno, da gre iz roke v roko. Zato je moral biti, ko
so ga začeli rabiti, iz trdnih in redkih tvarin.

Take so žlahtne kovine, zlato in srebro, ki se
dajeta lahko kovati, na manjše kosove razdeliti, pa ju
vendar ne more razjesti nobena kislina, niti ij&.

V začetku so dobivali ljudje v trgovstvu za pro¬
dano stvar malih navaganili koscev zlata ali srebra.
Pozneje so začeli zaznamovati na posameznih koscih
njih težino, da bi pri kupčiji ne gubili časa s tehtan¬
jem. Ker bi pa človek vendar le veliko časa potratil,
ko bi hotel mero drugega na svojo preračuniti, je
država določila težo in obliko denarja, ki naj bi bil
veljavna mera vrednosti vsem stvarem, ter ga je za¬
čela sama kovati. Zoper ponarejanje pa je postavila
ostre kazni.

Koliko je denar vreden, odloča kovina, iz katere
je kovan, potem teža, in slednjič jedro (čistina) denarja,
to je, ali je kovina več ali menj pomešana z drugo,
menj vredno.

137. Bankovci.

Mislimo si velicega kupca in posestnika, ki ima
v mestu mnogo hiš, denarja in blaga, pa daleč zunaj
mesta obširne dobre travnike. Da bi se na njih trava

237

pokosila v dobrem vremenu, pokliče na košnjo mnogo
senosekov na enkrat. Po končanej košnji jih hoče pla¬
čati in sicer največ z bakrom, ker dobiva veliko dro¬
biža iz svoje kupčije v mestu. Nekateri pa mu rečejo:
„Itak imamo iti drugi teden v mesto kupovat raznega
blaga. Da ne bodemo nosili s seboj srebrnega in bakre¬
nega denarja, dajte nam nakaznice na vašega denarni -
čarja v mestu, da nam izplača on, kar nam gre/ 4
Posestnik je s tem zadovoljen in d A vsakemu svoje¬
ročno podpisan list, ki se tako-le glasi: „Tistemu, ki
pi-inese ta list, izplača moj denarničar deset goldinarjev/ 1
Prigodi se pa, da pride drugi dan krošnjar z raznim
blagom v vas, v katerej stanujejo senoseki, ter jim ga
ponuja na prodaj. Padi bi kupili, pa nimajo toliko
gotovih novcev, da bi mu blago plačali, ter mu pra¬
vijo, da imajo le nakaznice znanega posestnika, v rokah.
„E kaj, pravi on, „njegove nakaznice so kakor gotov
denar. Saj je silno bogat in pošten mož. Le vzemite
blago in dajte mi nakaznice, itak moram tudi jaz
v mesto, da si nakupim druzega blaga; nakaznice
skrijem pri sebi ložje nego težki srebrni in baki-eni
denar/ 4  Delavci pa si mislijo, če kupimo od njega
blago za nakaznice, prihranimo si pot v mesto. Tako
je ustreženo njim in krošnjarju za nakdznico, o katerej
ne dvomijo ne oni, ne ta, da, se v posestnikovej denar¬
nici v gotovem denarji izplača.

Kar velj& za malo, veljd še v večjej meri za veliko
kupčijo. Skoro nemogoče bi bilo velikim kupcem pla¬
čevati kupljeno robo z gotovim denarjem, prodajalcem
pa ga s seboj nositi. Kar voziti bi ga morali. Iznašli
so torej liste, ki so nakaznice na državno blagajno ter
imajo na sebi natiskano svoto denarja. Ni pa misliti,
da ima košček z lepimi podobami ozaljšanega papirja

238

vrednost, kije na njem zaznamovana, in ki mu jo ljudje
v državi povsod pripoznavajo; to vrednost mu vzdržuje
le upanje, da je državna blagajna tudi v stanu, v go¬
tovem denarji izplačati vsoto, ki je na njem tiskom
zabeležena. BeČi se more torej, da državne note, gol¬
dinarji in petaki, niso druzega, nego zadolžnice državne
blagajne, ki tečejo kakor denar.

No, bi utegnil marsikdo ugovarjati, namesto da
si država v denarnih stiskah denarja izposodi, pa naj
d& natisnoti papirnatih not, kolikor hoče. To mnenje
je pa po vsem napačno. Vsak vzame papir za denar
le, kadar je gotov, da mu ga more državna denarnica
izplačati, da je nakaznica na gotovo premoženje, na
zdatno zalogo srebra, če tega ni, izgubi papirnati
denar svojo veljavo.

Država more pa tudi kacej bankovnej družbi
podeliti pravico, izdajati papirnati denar, bankovce,
ki so po tem, kar je bilo rečeno, prav za prav zadolž¬
nice take družbe. Banke so tedaj zavodi, ki posredu¬
jejo obrat denarja. One bi morale imeti tako zalogo
zlata ali srebra, da bi mogle vse svoje nakaznice ž njim
izplačati, to je bankovce z zlatom ali s srebrom zameniti.
Ker pa se ne more nikdar zgoditi, da bi prinesli
menjavat ob enem vsi državljani vse bankovce, zahteva
se, da ima banka le toliko gotovega denarja v blagajni,
da bi mogla ob enem zamenjati en del, navadno tretjino,
vse vsote bankovcev, ki tekajo med ljudmi.

Da stopijo bankovci „al pari“, to je, da jih vzamejo
kupci po celej zaznamovanej jim veljavi, stori kredit,
to je upanje, katero ima občinstvo do umnega gospo¬
darstva banke, ki jih izdaje.

A. Klodič.

239

138. Kup in prodaja.

Pri vsakej kupčiji morata biti najmenj dva: eden,
ki prodaje, a drugi, ki kupuje. Kadar sta se prodajalec
in kupec med seboj pogodila, je kupčija zvršena.
Prodajalec proda kupcu tisto stvar, za katero sta se
pogodila; kupec pa d4 prodajalcu tisto ceno, za katero
sta se zmenila.

Razen robe in blaga, premičnih in nepremičnih
reči morejo se prodajati in kupovati tudi nevidne
stvari, n. pr. kakšna pravica.  V sv. pismu se bere,
da je Ezav svojemu mlajšemu bratu prodal za skledo
leče vse pravice prvorodstva. Če je kdo komu kaj
dolžen, more upnik prodati svojo terjatev do dolžnika
komu druzemu.

Roba ali blago se more prodati na trojni način:
ali gre roba za robo, za kakšno delo, ali za denar.

Ali je roba pogojene cene vredna ali ne, za to
se po kupu veČ ne vpraša; pogojena cena veže
prodajalca in kupca. Zaradi cene se more kupčija
razdreti le v dveh slučajih, če je namreč pogojena
cena več ko še enkrat tolika,  kolikor je roba
res vredna, ima kupec pravico terjati, da se kupčija
razdere. Ista pravica gre pi’odajalcu, kadar je cena
za polovico nižja  od prave vrednosti. Se vč, da se
mora to popred dokazati.

Storjena kupčija se razdere, kadar je prodajalec
nalašč prikrival take hibe in pomanjkljivosti svoje
robe, katerih tudi previden kupec lahko zapaziti ne
more. To vel j 4 zlasti o živinskej kupčiji, katero
razdere vsaka, naj si bo katera koli bolezen, ako
kupec v 24 urah potčm, ko je kupljeno ali zamenjano
živino prevzel, zapazi, da je bolna, in ako to brž

240

vedeti da poprejšnjemu gospodarju, ali pa naravnost
svojemu oblastvu. če v 24 urah kupljena ali zamenjana
živina pogine, zadene vsa škoda prodajalca ali po¬
prejšnjega gospodarja. Le takrat, ko bi prodajalec
izpričati mogel, da je kupec sam kriv, da mu je obolela
ali poginola živina, tedaj mora ta sam trpeti škodo. So
pa tudi bolezni, katere ovržejo živinsko kupčijo, da-si
se zapazijo še le po 24 urah. Take so n. pr. pri konjih:
kužna smolika, smrkavost, naduha (15 dni), tiščavka,
opornost, slepota in kožna črvivost (30 dni).

Kupčija se tudi ovrže, če je prodajalec dal svojo
robo za nekoliko časa na poskušnjo, in če se roba pri
tej paskušnji ni tako obnesla, kakor bi se obnesti
morala. Kadar pa tisti, ki je robo na poskušnji imel, ni
poslal je ob ustanovljenem času prodajalcu nazaj, velja,
da jo je pridržal. — Ako je prodajalec svojo robo
izročil kupcu, ne da bi bil istočasno prejel kupnino,
reče se, da jo je prodal na vero ali na kredit.
V tem slučaji je roba kupčeva, predno jo je izplačal.

Kupčija je tudi storjena, če je kupec na račun
kupnine dal kateri koli n a d a v e k. Ako prodajalec
prejemši nadavek (aro) odstopi od kupčije, mora ga
povrnoti kupcu. Kupcu odstopivšemu od kupčije zapade
nadavek; ne gre mu pravica, tčrjati prodajalca za aro.

Najbolj živo se kažeta kup in prodaja na semnjih
in na borsi.

139. Cena.

Vsa skrivnost kupčije tiči v tem, da vč proda¬
jalec svojo robo drago prodajati, kupec pa ceno
kupovati. K temu pripomore nekaj sreča, največ pa
razum in preudarek. Prodajalec mora vedeti, kje in
kedaj se njegova roba najdražje prodava; kupcu mora

241

biti znano, kje in kedaj se ta ali ona roba najceneje
kupuje. Kdor z drvi kupčuje, nakupi jih po letu, ko
so najbolji kuj), prod4 pa po zimi, ko jim je cena
poskočila.

Med prodajalci in kupci je veden boj; stvar, za
katero se vojskujejo in trgajo, je cena.  Prodajalec
bi rad od kupca kolikor mogoče visoko ceno dobil,
kupec pa narobe od prodajalca prav nizko. Kadar je
mnogo prodajalcev in malo kupcev, gre cena nazaj;
ker malo kdo po robi povprašuje, je prodajalec prisi¬
ljen, ceno nižje postaviti ter tako z nizko ceno kupca
k sebi privabiti. Za prodajalca je dobro, če ga kupec
išče; kupec pa je vesel, ako mu prodajalec pride robo
ponujat. Roba je dober kup, če se ponuja, draga pa,
kadar se po njej povprašuje.

Blago je drago, če so delavci dragi, kar se pri¬
peti, ako živež ni v dober kup. Cena tudi poskoči,
kadar se mora roba od daleč dovaževeti. Zato so
dobre ceste, železnice, reke in morja, po katerih se
blago prevaža, na veliko korist, ker se po njih vozni
troški izmanj šuj ej o.

Visoka cena še ni dragota. Dragota nastane, kadar
je cena najpotrebnejših stvari, osobito živeža, dvakrat
tolika, kolikor je stalo njih pridelovanje. Dragina
zavist posebno od žitne cene; ako poskoči v ceni žito,
ki je naj prvi in najizdatnejši človeški živež, podražijo
se tudi druga živila. Dragino delajo včasih tudi pre-
kupci, zlasti če živež pokupijo in potem prav drago
prodajejo. Sicer pa tudi prekupci previsoke cene na
pokupljeni živež ne morejo udariti, ker bi previsoka
cena živež od drugod v deželo privabila.

Kadar se je živež tako podražil, da navadni za¬
služek ne zadosti več, da bi si n. pr. dninar za,mogel

Četrto berilo. ^

zanj kupiti vsakdanjo potrebno hrano; ali kadar še za
drag denar ne dobiš živeža; takrat postane iz dragine
lakota, katere nas varuj Bog!

Najnavadnejši vzroki dragote in lakote so slabe
letine in vojne. V takih hudih časih se lotijo države
velikih podjetij, da dajo siromašnim in stradajočim
prebivalcem delo in zaslužek.

Limito  imenujemo tisto ceno, kije  za trdo usta¬
novljena, izpod katere se roba ne sme prodajati.

F. Kočevar.

140. Delniške družbe.

Za velika podjetja, na primer za zidanje novih
železnic, za posušenje kakega velikega močvirja, za
izkopanje vodotokov i. t. d. treba mnogo denarja, ki
ga ne more imeti posamezen Človek na razpolaganje,
da-si je imovit. Kakor pa zraste iz več malih potoči-
čev reka. iz več rek veletok, tako se nabere iz malih
vsotic denarja velik kapital, s katerim se d& tudi
veliko podjetje zvršiti. V združenji je moč. To isku-
šajo previdni ljudje tudi po vaseh. Kadar jim treba
na primer mlatilnega drazega stroja, katerega si ne
more en sam kupiti, združi se jih več, ki zložijo po¬
trebni denar, da ga kupijo. Ti imajo pravico, rabiti
stroj po določenej vrsti.

Kapital ali glavnica, ki se potrebuje za večja
podjetja, razdeli se navadno na male dele. Vsak, ki
plača v društveno blagajno tak del vse potrebne vsote,
dobi za vplačani denar listino, katerej se pravi delnica.
Ona je v dokaz, da je tisti, ki jo ima, plačal na njej
zaznamovani del društvenega kapitala. Kdor ima eno
ali več takih delnic, imenuje se delničar in družbi
delničarjev se pravi delniška družba.

243

Delničarji dobijo za svoje vloge določene obresti
ali pa delež dobička, ali pa oboje. Noben delničar pa
ne more tčrjati, da mu družba povrne vplačani denar,
pač pa ima pravico, prodati svoje delnice, komur
hoče, in tako na svoje mesto koga druzega spraviti
v družbo. Deležu na dobičku, ki spada na vsako del¬
nico, pravi se dividenda;  kakor jo ta večja, ali
manjša, poviša se ali izmanjša vrednost delnic. Ceni
vsake delnice se pravi kur s, ki je zabeležen v kurs-
nem listu. Takim družbam da država dovoljenje emi-
tovati, to je, na prodaj postaviti delnice v določenem
številu. Zgodi se pa tudi, da velika delniška družba, na
primer kake železnice, mora vzeti denarjev na posodo
(v zajem). Dobi ga tudi s pogojem, da ima najprej
skrbeti, da plača zanj obresti, predno se razdeli na
posamezne delnice dobiček, ki ga podjetje daje društvu.
Dotične zadolžnice, ki kažejo to predpravico upnikov do
obresti, imenujejo se predstvenice ali prioritete.  Ka¬
pital železniških prioritet je prepisan v prvej vrsti na
dotične železnice in na njihovo premoženje. Prioritete,
od katerih se imajo plačati obresti v zlatu, morajo se
izplačati po imenovanej jim vrednosti v zlatu. Neka¬
tere dežele stavijo za poroštvo, da povrnejo posojeni
jim denar in da bodo do te dobe redno plačevale
obresti za-nj, svoja zemljišča in sploh svoje nepre¬
mično imetje. To je zabeleženo na (zadolžnih) obli¬
gacijah, ki jih dajo za posojeni jim denar. Take obli¬
gacije se imenujejo zastavne obligacije.

A. K1 o d i č.

141. Zavarovalnice.

%

Največje posvetno posestvo vsacega človeka je

njegovo življenje in njegovo premoženje. Oboje pa je

16 * •

244

podvrženo vednim in velikim nevarnostim, človek ne
vč, kje ga nesreča čaka. Nagla smrt pogosto pokosi
gospodarja, da mora svojo obitelj, katero je redil
z delom svojih rok, ostaviti v največjej revi in nadlogi.
Temu more poslopje pogoreti, onemu živina počepati,
tretjemu utegne toča žito na polji potolči i. t. d.

Da se take nesreče kolikor mogoče olajšajo,
osnovale so se družbe, pri katerih se more vsak
zavarovati. Imenujemo jih zavarovalnice ali a s e-
kurancije.

Ako si je kdo zavaroval življenje, ni se sicer
odkupil smrti — ampak ustanovil si je določeno od¬
škodnino za izgubo, katero prizadene njegova smrt
rodbini, ali komu druzemu. N. pr. rokodelec, krojač,
ima rodbino, ki jo le s svojim delom hrani in pre¬
življa. Dokler on živi, ima tudi družina svoj kruh; če
bi pa on zatisnil oči, bila bi morebiti postavljena na
beraško palico. Da odvrne to nesrečo, dh si krojač
svoje življenje zavoro vati ter v ta namen plačuje
zavarovalnemu društvu stanovit donesek v določenih,
ali mesečnih, ali obletnih rokovih. Kadar umre, plača
zavarovalnica rodbini svoto, za katero je krojač plačeval
zavarovalnino.

Oče, hoteč svojej hčerki priskrbeti doto, pristopi
zavarovalnici ter se pogodi, da bode n. pr. do dvajsetega
leta svoje hčerke plačeval v rokovih neke stalne prineske
proti temu, da zavarovalno društvo izplača njegovej hčerki
ustanovljeno doto, kadar dovrši svoje dvajseto leto.

Najnavadnejše zavarovanje je ono proti požaru.
Vsak previden in skrben gospodar zavaruje vsaj ne¬
premično imetje proti ognju, da-si dobro vč, da zavaro¬
valnice nikoli ne poplačajo vse one škode, ki jo požar
naredi.

245

Svetovati pa je, da se kmetje zavarujejo tudi proti
nesreči pri poljskih pridelkih in pri živini. Kdor se hoče
zavarovati, naj natanko prečita pravila zavarovalnega
društva, da vč, katere pravice ima zavarovanec.

142. Občne pravice avstrijanskih državljanov.

Kdor ne pozna svojih pravic, jih tudi ne more
braniti ali se potegovati za nje.

Zato je potrebno, da poznamo postavo od 21. de¬
cembra 1867. o osnovnih pravicah avstrijanskih držav¬
ljanov in da si zapomnimo najvažnejša določila.

Za vse deželane v državnem zboru za¬
stopanih kraljestev in dežel v e 1 j & občno
a v s t r i j a n s k o d r ž a v 1 j a n s t v o.

Naj si bo tedaj kdo na Kranjskem, ali na Tirol¬
skem doma, v vsakej deželi je avstrijanski državljan
ter uživa pravice in mora izpolnovati dotične dolžnosti.

Pred postavo so vsi državljani enaki.

Ali si siromak ali pa bogatin, nizkega ali viso-
cega stanu: postavi se moraš udati.

Javni uradi so vsem državljanom enako
dosežni.

Kdor je po svojej izomiki in po svojem nravnem
vedenji za katero javno službo sposoben, sme se za
njo poganjati in prositi.

Selilna svoboda tako zastran osebe,
kakor gledč na imovino v državnem ozemlji
ne krati se nikakor.

Vsem državljanom, ki stanujejo v ka¬
tere j občini in ondi plačujejo zemlj arino,
dobitkovino ali dohodarino, gre pod istimi
pogoji kakor občanom pravica, v občinsko
zastoj) stvo voliti in voljenim biti.

24(5

V državnem okrožji sme se tedaj vsakdo naseliti
tam, kjer ga je volja. Pravico, izseliti se v katero
inostransko deželo, ima pa le tak Avstrijanec, ki je
vojaščine prost.

Komur gre pravica, voliti ali pa voljenemu biti
v občinski zastop, ta sme večinoma tudi voliti ali
volitev prevzeti v deželni zbor in v poslansko zbor¬
nico državnega zbora.

Lastnina je nepovredljiva; razlastitev
proti lastnikovej volji se dopušča le ondi
in tako, kjer in kakor postava določuje.

Osebna svoboda se zagotavlja, a le onim,
ki zakonito živč.

Skrivnost v pismil), kadar se komu dopi¬
suje, ne sme se prekršiti; pisma se morejo
odvzemati le ob vojni, na podlogi sodni¬
škega povelja, ali pa takrat, kadar gre za
postavno zaprtje ali za hišno preiskovanje.

Vsakdo ima pravico prošnje. Peticije
ali prosbe pod skupnim imenom smejo izha¬
jati le od postavno priznanih skupščin ali
društev.

Država ima gledč vsega šolstva in od-
gojstva pravico najvišje voditve in najviš¬
je g a nadzora.

Vsi narodi v državi so enakopravni.

143. OTbčne dolžnosti avstrijanskih državljanov.

Državljani imajo ne le pravice, ampak tudi dolž¬
nosti. čim večje so pravice, katere država prebivalcem
podaje, tem večje so tudi dolžnosti, ki jili državljani
izpolnovati imajo.

Prva in najimenitnejša dolžnost vsacega Avstrijanca
ja zvestoba.

Zvestim nam je biti svetlemu cesarju in državi,
ki nam z modrimi postavami brani in varuje življenje
in imetek.

Okleni se predrage domovine,

Posveti v blagost srce jej in dušo!

Druga, prevažna dolnost vsacega državljana je
pokornost.  Podložnost in udanost smo dolžni ne le
svetlemu cesarju in postavam, temveč tudi oblastvom,
ki v vladarjevem imenu postave zvršujejo.

„Vsak bodi podložen višjej oblasti, zakaj le od
Boga je vsaka oblast; vse, ki imajo oblast, postavil je
Bog. Kdor se tedaj ustavlja oblasti, ta se ustavlja božjej
naredbi.”

V božjo čast, v izomiko ljudstva morajo biti cerkve
in šole. K temu je treba duhovskih in posvetnih uči¬
teljev. Da se ohranuje mir in pokoj, varnost življenja
in imetka, da se izpolnujejo postave, potrebni so urad¬
niki. Da se trgovstvo izlajšuje in pospešuje, da se dru¬
gam pošiljajo obilni domači pridelki, da se nam potrebne
reči vozijo iz drugih krajev, morajo se napravljati in
ohranovati železnice, ceste, mostovi i. t. d. Da se od¬
vračajo od domovine zunanji sovražniki, potrebni so
vojaki, kateri morajo biti preživljeni, oskrbljeni in
opravljeni s potrebnim orožjem.

Ker te naredbe koristijo vsej državi, dolžen je
vsak državljan po svojej moči in po svojej imovini
pomagati ter zvesto in točno dajati zemljiške, užitne,
dohodne in druge davke, ki se mu nalagajo.

„ Daj te cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je
božjega. 1 '

248

Grki in Rimljani so si Steli v naj večjo čast, ako
so mogli umreti za domovino. Tudi mi naj bodemo
vsikdar pripravljeni, žrtvovati življenje in kri za pre¬
milo očetnjavo.

Postava določuje, da je vojna dolžnost občna,
in da jo mora osebno izpolnovati vsak za vojaštvo
sposoben državljan. Vojna dolžnost se začenja s 1. dnem
meseca januvarja tistega leta po pratiki, v katerem
vojevit človek izpolni svoje 20. leto; službenih let je
dvanajst. Prositi si začasne osvoboditve  zakon
dovoljuje samo edincem takih očetov ali dedov, kateri
se ne morejo sami preživiti, in edincem takih mater
in babic, katere so vdove, tudi edinim dorastlim bratom
takih otročičev, ki so brez očeta in brez matere, a to
zopet samo tedaj, kadar bi ti ljudje rčs nikakor ne
prebili brez njega na domu. Bratje, kateri že služijo
med redovno vojsko, ali kateri še niso dovršili 18. leta,
ali kateri si ne morejo pridobivati kruha, — vsi ti,
kadar si njih brat prosi osvoboditve od vojaščine,
toliko veljajo, kakor da bi jih ne bilo na svetu.

Ne žaluj, ako si potrjen za vojaka, marveč vesčli
se, da te je Bog ustvaril vrlega junaka. Srčno prisezi
na zastavo ter nikdar ne pozabi svoje prisege, dokler
ne doslužiš odločenih let.

Kadar moraš porotnikovati,  opravljaj ta posel
vestno in nepristrano, kajti hudodelca je kaznovati,
nedolžnega obsodbe oteti.

Pravičnost je temelj državam!

144. Kako ravnati z zamrtniki.

Tudi popolnem zdravemu človeku se lahko ne¬
nadoma pretrga nit življenja. Tega udari strela, oni

249

zmrzne; ta se utopi, oni za mrtvega obleži zbog drugih
vzrokov. Marsikaterega teh nesrečnežev moremo spra¬
viti k življenju, ako mu brž priskočimo, ako ga oživljamo,
dokler ni zdravnika.

Kdor od mraza  o b u m r č, treba ga je sleči,
v sneg položiti in drgnoti s snegom, dokler se ne
ogreje; potlej naj se mu telo brise z gorko tkanino;
položiti ga je na hladno posteljo ter na lahko drgnoti,
pod nos se mu drži hrena, čebule.

Zmrzlega nikdar ni spravljati na gorko; gotovo
bi ga umoril nagli izpremin topline. Prav previdno je
ravnati ž njim, kajti vse na njem je krhko kakor steklo.

Utopljenca je položiti na trebuh — ne postavljati
ga na glavo — z gorko tkanino ga drgnoti in mu telo
vedno preobračati.

Usta se mu otrebijo, jezik potegne ven, obe roki
se mu iztegnem vzdigujete kvišku ter zopet devate ob
rebrih. Goltanec se mu naj šegetd s peresom, a v nos
mu tobaka daj njuhati. Ako vse to ne pomaga, vdah¬
niti mu je čistega zraka, da se mu napravi nekako
umetalno dihanje, da se mu oživč pluča. Če nimaš
ročnega (bučelarskega) meha, da bi mu ž njim polahno
spravil zrak v pluČa, vzemi snažno cev ter vdihni mu
svoje sape. Pri tem pa je treba stisnosti mu nos in po
vpihu tudi prsi in život, da sapa nazaj izteče. Tako
se dela, dokler ne zadiha; a predno je to, mine tudi
po 2 uri.

Treščenemu  človeku ali zadušenemu  je
obličje kropiti z mrzlo vodo, drezati ga v nos, v gol¬
tanec ga šegetati, telo drgnoti in obkladati s testom
gorjušne (ženofove) moke.

Dobro je tudi, preobračati ga in obč roki mu
vzdigovati.

250

Kogar  je  strela zadela, oživiš včasih tudi
v prstenej kopelji.

Izkopaj jamo v zemljo ter položi ga golega vanjo,
pa tako, da glava nekaj višje leži. Zagrni ga s prstjo
do obraza, lice pa umivaj s kisom  (octom) ter devlji
mu na glavo mrzle ovitke.

Obeš encu  urno prereži vrv, a pazi, da ti ne
pade na tla. Inače pa veljA tndi o njem, kar utegne
pomagati zamrtnikom sploh.

Otrovancu  se dA mlačne vode piti, in s peresom
ga je šegetati v goltanec, da hi otrov izbljuval, ter mleka,
olja naj pije, da si otrov zamori.

Kadar si se opekel,  izpusti vodo iz nastalih
mehurjev, katere si pi’evidno predrl s škarjami ali
z ostrim nožičem.

Bolečino maži z oljem ali s surovim maslom ter
obvezuj jo z mehkim, tankim platnom. Izvrsten pri¬
pomoček zoper opeklino je bombaž  e vin  a (pavolja).
Ko si prepuščene mehurčke z oljem namazal, rahlo
priveži nanj navadno pavoljo; če seje  napila, nado¬
mesti jo z drugo. Zadnja naj ostane, dokler sama ne
pade z opekline.

145. Hranitba.

Z dihanjem izgublja telo vsacih 24 ur znatno
množino ogljenčeve kisline in vode — odrastel človek
naččz 960 g  ogl. kisi. in 480 g  vode —; takisto od¬
daje mnogo drugih obrabljenih snovi po obistih ali pa
jih izhlapeva skozi kožo na telesnem površji. Vse to
je izguba in se mora povrnoti telesu, da ne oslabi.
Izgubljeno mu nadomeščamo z živežem, z jedjo in pijačo.
Odrastel človek potrebuje nadomeščajočih tvarin Vi 6 do
Vio svoje telesne teže; telo pa, ki še raste in se razvija,

251

potrebuje več. V 4-0. letu je telo popolnoma razvito,
in odslej rabi ves živež samo za vzdržavanje telesa.

Vsi deli telesa so narejeni iz beljakovin (in obilne
vode); te se delajo iz krvi, zaradi cesar beljakovine
tudi krvotvorna živila  imenujemo. Nasprotno pa
pravimo tolščam, škrobu, cukru i. t. d. toplotvorna
živila  (ogrevala); dajejo nam namreč ogljenec, iz
katerega se proizvaja ogljenceva kislina, ki pri dihanji
uhaja iz telesa. Spajanje ogljenca z dušcem v kislino
pa je vir telesnej toploti. Poleg teh organskih potrebuje
telo tudi neorganskih živil; najvažnejša so: voda, ku¬
hinjska sol, fosforo-kisli natron in kali, fosforo-kislo
apno in magnezija.

Živež je vse, kar je užitno in kar ima vec ali
menj omenjenih organskih ili neorganskih živil v sebi.
Toda omenjene tri skupine telesnih živil niso v vsakem
živeži enakomerno zastopane. Ako telo ne dobiva nika-
koršne ali ne zadostne hrane, izgine najprej tolšča,
potem se mišice in kite kemično pretvarjajo, da vzdrža-
vajo dihanje in izločevanje po koži. Telo se iztroši
samo ob sebi in najdalje za ‘21 dni neha živeti.

Vse tri skupine nahajajo se v živalskem kakor
tudi v rastlinskem živeži. Beljakovine so zastopane
zlasti v krvi, v živalskih tkaninah, v mišicah (mišice
so dna rudeča, krvnata in vlaknata tvarina, katero
navadno imenujemo meso), v mleku, v ptičjih jajcih,
pa tudi v žitnem semenji in sočivji.

Toplotvorna živila se nahajajo v krvi, v mišicah,
v tolščah in v mleku. V rastlinstvu so obilno zastopana
v škrobu žitnega semenja in sočivja ter gomoljih razno¬
vrstnih rastlin.

Neorganska živila bivajo v vodi, ki sestavlja telo
z 80 odstotki in sploh posreduje vso izmeno snovi.

252

Voda je bistvena sestavina vsega živeža, ki ima veči¬
noma nad polovico vode v sebi. Kuhinjske soli nahaja
se po nekoliko v živalskej in rastlinskej hrani in tudi
v pitnej vodi; fosforovokisli natron in fosforovokislo
apno v živalskih mišicah in v kostčh, fosforovokisli
kali in fosforovokisla magnezija v rastlinskem živeži.

Iz vsega tega je jasno, da se živila telesu potrebna
nahajajo v rastlinskem živeži prav tako kakor v žival¬
skem, samo da je v živalskem večja množina krvo-
tvornih, v rastlinskem pa več toplotvornih živil. Zobovje
in vsa prebavila kažejo sicer, da je človeku živeti ob
meševitej hrani, tedaj nekaj ob živalskej, nekaj ob
rastlinskej; vendar gre v tem oziru podnebnim razme¬
ram in pa prebavnosti hrane tudi imenitna beseda.
V vročih deželah človeku bolje prija rastlinska hrana,
v mrzlejših krajih pa živalska. Tu kakor tam pa je
potrebno, da ima telo toliko moči, da si iz množine
živeža pripravi potrebno živilo. Tako n. pr. je v riži
5 odstotkov beljakovin, v govedini pa 17'4 odstotkov.
Zategadelj morali bi telesi* dati riža 3V 2 krat toliko
kolikor govedine, da bi telo iz njega dobilo isto mno¬
žino tega hraniva, namreč beljakovin. K temu pa je
potrebna večja prebavna moč; ako si jo more telo
vzdržati, potem ostane zdravo in čilo, naj se hrani
z rižem, ali z mesom.

Arabec in Beduin živi skoraj zgol o riži, o koruzi
ali o datljih, talijanski delavec o makaronih ali o po¬
lenti, češki gorjan o krompirji, kruhu in mleku, delavec
na severu o krompirji in ob ovsenem ali ječmenovem
kruhu. Med vsemi temi se nahajajo ljudjč cvetočega
zdravja, silne moči in pa visoke starosti. Kdor dobro
prebavlja, prebavi z lagotjo večje množine rastlinske
hrane, nego človek slabega želodca, prav tako, kakor

253

moč&n hrust v šali, rekel bi, privzdigne breme, ki
slabiču jemlje sajjo. Pa tudi tisti, ki uživa malo da ne
zgol živalsko hrano, lahko je prav zdrav in krepak,
da-si za to trditev ne nahajamo toliko primerov. Kdor
se hrani s krompirjem in dan na dan sedi pri delu
v tvornici, ali pa kdor o mesnini razkošno živeč sedeva
v naslonjači ali za pisalno mizo, ne more svojih moči
vzdržati v enakotežji. Prvi namreč slabo prebavlja, telo
mu ne dobiva dosti hraniva; pri drugem pa se z istega
vzroka izmena snovi vrši prepočasi in nedostatno.
Krepko gibanje, zlasti na planem in mnogo dobrega
zraka pomoglo bi obema.

Hrana bodi prebavna in tečna ; ako je jedrena,
treba jo je dobro razgrizti, skositi in s slino izpre-
mešati, da jo želodec in Čreva do cela prebavijo in se
telo ž njo do konca okoristi.

Kdor si hoče vrdržati dober želodec, sme uživati
tudi težje prebavni živež, ako more prebavo pospeševati
z gibanjem in z bivanjem na planem. Sploh se
rastlinska hrana težje prebavlja nego živalska.

Hrano uživaj v dostatnej meri in sicer tem več,
čim napornejše je telesno in duševno delo. Ne pij in
ne jej niti prevročega, niti premrzlega. Varuj se, da ti
v jedčh ne prihaja kaka škodljiva stvar v telo. Kako
pogosto se ljudjč trujejo z gobami, s starimi klobasami
ali kuhajoč jedila v slabo počrnjenih posodah! Kake
opasnosti pretč našemu zdravju po glistah vsled uživanja
trihinasti ali ikraste svinjine i. t. d.!

AVoldrich-Erjavec.

146. Domača lekarna.

Ljudjč živeči na kmetih imajo gledč svojega
zdravja mnogo prednosti pred meščani. Oni so navadno

254

močne in krepke postave ter niso tako različnim bo¬
leznim podvrženi, kakor prebivalci v mestih. A pri
vsem tem, da so kmetski ljudje krepke postave, pri
vsem enakomernem in delavnem življenji jih napadajo
raznovrstne bolezni večkrat, nego bi to kdo mislil.

Vročina in mraz, zlasti pa hitra izprememba iz
enega v drug, vlažen in nečist zrak, nezdrava, od
stranišča oddaljena stanovanja blizu nepokritih gnojišč
in stoječih voda, slaba hrana in nje napačno uživanje,
z organskimi in neorganskimi tvarinami onesnažena
pitna voda, pretežka dela, predolgo počivanje, strasti
so pri kmetih navadni vzroki boleznim.

Največ se jih izcimi, kadar ljudje prezirajo staro
pravilo: „Ne pij premrzle pijače in ne pij je prehitro
ter ne legaj na hladna tla, ako si upehan/ 4

Ako kdo oboli v tvojej hiši, pokliči mu zdravnika;
nikoli ne hodi k ozdravljuhom ali mazačem. Za nagle
bolezni in za vsakdanje slučaje pa naj ima vsaka
hiša, sosebno če je daleč od zdravnika, nekaj navadnih
in najbolj potrebnih zdravil v domačej lekarni.

1. Ako te z&rad bolnega želodca dere gorečica,
je magnezija dobra pomoč.

2. Kadar je želodec prehlajen, pomaga vroči čaj
iz mete ali polajke; hasne ti pa tudi topla kopelj.

3. Če si želodec prenapolnil si ali pa snedel kaj
škodljivega, n. pr. staro meso ali celo meso crkne-
nega živinčeta, pij pijačo, po katerej moraš bljuvati.
Ako si pa še le kesneje zapazil, da imaš pokvarjen
želodec, vzemi 20—30 g  grenke soli. Dobro se tudi
rabi mana in senesovo (Sennes) perje. Od vsacega se
vzame velika žlica na 0'2 l  vrele vode ter se kuha
četrt ure; potem se precedi in na 3krat — vsako uro
eli del — popije.

255

4. Zoper drisko in grižo je toplota najboljša pomoč.
Pij vročega čaja iz kamilic, polajke i. t. d. ter grej si
želodec in noge. Prav tako ravnaj tudi, kadar te lomi
želodčni krč (žilnik).

5. Toplota tudi najbolj hasne, kadar je Človek
prehlajen. Koplje naj se v toplej kopelji, potčm dobro
odene ter pije naj čaja iz lipovega cvetja.

0. Če te grlo pogostoma boli, dobro si postrežeš,
ako sije trikrat na dan delj časa grgraš z galunovo vodo
(i žliČica belega, v 0‘5 l  vode raztopljenega galuna).

Kadar se pa grlo nagloma užgč, da težko požiraš,
jemlji leda po koščekih v usta in sicer tako dolgo, da
neha bolečina. Ko ti je odjenjala bolečina, grgraj z galu¬
novo vodo, a še le drugi ali tretji dan.

7. Proti davici je mir in prav gorka cukrana
voda, ki se mora bolniku prav pogosto ponujati, prvo
zdravilo. Ne zamudi, hitro poslati po zdravnika!

8. Ako si se urezal, najbrže zaceliš rano, če jo
zavežeš s suhim ovitkom tako, da se rob roba drži.
Stare in raztrgane rane je večkrat snažiti z mlačno
vodo. Kadar se je z&rad hudega padca ali udarca
veliko krvi vlilo pod kožo, da je koža siva, črna ali
temno rudeča, maži jo 2. ali 3. dan z arniko, katerej
si primešal polovico vode ali laškega olja.

9. Če te boli oko, zlasti po prehlajenji, če te reže
in peče po očesu, kakor bi ti bila vanj padla kaka
smet, miren ostani v temnej izbi. Polagaj na oko suho,
toplo rutico, nikdar pa mrzlo, ki sicer s početka hladi,
a v kratkem bolezen zelo pohujša.

Bolnikom je treba pazljive in potrpežljive strežbe.
Zdravil jim je dajati natančno ob določenem času,
hrane pa lahko prebavne. Po nekod imajo navado,
dajati bolniku kuhanega vina, češ, da bi mu okrepčalo

256

moči, in da bi se dobro spotil. A s tem pogosto
dosezajo le nasprotno, zlasti v vročinskih boleznih.
Blagi mir je bolniku naj večja potreba, zato ne puščaj
k njemu nadležnih obiskovalcev.

Kadar po osmero ljudi v kacem selišči ali po
troje v kakej hiši oboli za to isto boleznijo, tedaj
govorimo, da gre bolezen po ljudčh; podeželna pa se
imenuje, ako sega širje po deželi. Ker ima ozdrav¬
ljanje takim boleznim in tudi osepnicam svoj poseben
pot, dolžni so ljudje posebno v tem slučaji, trdno se
držati vsega, kar jim veli zdravnik, ter zvesto osebiti
(osamiti) vsako hišo, v katero je prišla bolezen, dajati
zdrave sape stanovanjem, kaditi s klorovim apnom ter
čistiti sobe in oblačila. Iztrebki obolelih za mačuhom
(legaijem) naj se globoko zakopavajo. Bolnike obiskovati
naj se ljudem prepovč; mrliče pa je takoj iz hiše
odnašati v mrtvašnico.

Po dr. G. I p a v i c - i.

257

VI.

Iz zgodovine.

147. Imenitnost domače zgodovine.

Zgodovina je najpoglavitnejša, najpotrebnejša, rekel
bi — sveta knjiga narodov, ogledalo njih življenja in
počenjanja, razkazovalo njih'navad in postav oporoka
sprednikov mlajšim, izjasnovalka in popravljalka zda-
njega, zgled prihodnega časa, učiteljica v veliko rečeh.
Vladarji in postavodajalci delajo, kakor jih zgodovina
uči, in gledajo na njene liste, kakor mornar na zvezde.
Modrosti človeški je treba izkušenj, življenje je pa
kratko. Treba je znati, kako so se nekdaj vojskovali
združeni ljudje z viharji strasti, in s kakimi pomočki
je blagodelna moč uma obuzdavala njih burno prizade¬
vanje, da bi red napravila, ljudem želje zedinila in jim
darovala srečo, ki je na zemlji mogoča.

Pa tudi prosti meščan naj zgodovino prebira. Ona
ga pomiruje, ako je nezadovoljen z nedovršenim redom
posvetnih reči, pričaje mu, da je to navaden prikazek
vseh vekov; ona ga tolaži v nadlogah države, pričaje
mu, da je bilo tudi poprej dosti takih in še hujših, in
država se ni razrušila; ona ohranuje pošteno življenje
in oživlja s svojo pravično sodbo v duši ljubezen do
pravice, katera utrjuje našo srečo in edinost družbe.

Glej koristi! Ali koliko veselja srcu in razumu!
Zvedavost je človeku prirojena. Narodi ne poznajo še

Četrto berilo. 17

258

črk, pa že ljubijo zgodovino. Starček kaže mladeniču
visoko gomilo in mu pravi o delih junaka pod njo.
Prve poskušnje naših sprednikov v umetnosti pisanja
so bile posvečene veri in zgodopisju; narod, da-si
z gosto meglo nevednosti omračen, poslušal je željno
povesti letopiscev. Tudi izmišljene povesti ljudje radi
poslušajo, ali ondaj se jim še le prav priljubljajo, kadar
mislijo, da so resnične. Zgodovina odpira grobe, budi
mrtve, vlagaje jim življenje v srce in besede v usta; iz
razdrtih držav nove zidaje ter predstavljaje vrsto vekov
ž njihovimi različnimi strastimi, šegami in deli, razširja
tudi meje našega obzorja. Po nje stvarjajočei moči
živimo in sovražimo in, še ne rnislčč na korist, vese¬
limo se, premišljujoč različne zgodbe in lastnosti, ki
vnemajo srce, ali pa razsvetljujejo um.

Ako je po besedah Plinijevih vsaka, tudi neučeno
pisana zgodovina prijetna, tem bolj domača. Osebnost
vsakega je tesno zvezana z domovino; ljubimo jo, ker
ljubimo sebe. Mikajo nas Grki in Rimljani, ker tudi
oni spadajo v zgodovino roda človeškega in nam niso
neznani po svojih krepostih, po slavi in po nadlogah;
ali ime avstrijansko nas posebno zanima. Bolj mi bije
srce za Zrinjskega kot za Temistokla, bolj za nadvoj¬
vodo Karola kot za Scipiona, bolj za Rudolfa Habs¬
burškega kot za Aleksandra Velikega. Vesoljna zgodo¬
vina poveličuje s svojimi imenitnimi spomini ves svet,
avstrijanska pa lepša Avstrijo, v katere] živimo. Koliko
lepši se nam vidijo bregovi Dunave in Voltave, Kolpe
in Save, zvedevšim, kaj se je v starih časih po njih
zgodilo! Ne le Dunaj in Praga, Ljubljana in Gradec,
Trst in Gorica, tudi koče aspernske in kulmske so
nam znameniti pametniki, in neme stvari nam pripo¬
vedujejo mične dogodbe. Senca preteklih stoletij

nam

259

risa povsod različne podobe pred oči. — Kazen po¬
sebne cene za nas, sinove mogočne Avstrije, imajo njeni
letopisi še občno vrednost. Poglejmo prostor države!
Ali se ni čuditi, kako se je moglo toliko dežel, toliko
različnih narodov, zazličnih po jeziku in po krvi, po
dušnih in telesnih lastnostih, po šegah in navadah v eno
državo, v eno tako mogočno cesarstvo zediniti? Tudi
Neavstrijanec, ako le misliti zna, mora čudč se letopise
prebirati tiste države, katere vladarji so po junaštvu
in razumnosti gospodarstvo nad toliko deželami in
narodi dobili ter v tej državi omiko in znanstva tako
razširili, tako poveličali.

Mične so zgodbe, ki jih pripoveduje Herodot,
mične so zgodbe, ki jih pripoveduje Tukidid, mične
so zgodbe, ki jih pripoveduje Livij; ali mičnejše so
mi zgodbe domače.

148. Demosten.

Demosten je bil najslavnejši govornik ne le v Atenah,
svojem rojstvenem mestu, ampak sploh med Grki. Od rojstva
sčm je bil deček slaboten, slabih prsi, tihega glasu, kar vse
ni kazalo lastnosti dobrega govornika. — V Atenah so se očitno
vršile vse sodne obravnave. Ko je Demosten enkrat na trgu
poslušal Kalistrata in videl, kako je glasovih govornik vedel
ganiti in premagovati srca poslušalcev, kako neizmerna pohvala
mu je slednjič zagrmela od vseh strani, — sklenol je tudi on
postati javen govornik. Urno se loti potrebnega dela, vadi se
raznih znanstev, hodi poslušat modrijana Platona, prebira
zgodovinske spise ter vemo posluša izkušene govornike; potlej
sestavi lep govor, nauči se ga dobro na pamet in stopi pred
zbrano ljudstvo. Ali oj groza! Namesto pričakovane pohvale
in slave se mu vse posmehuje, vse ga zasramuje! Zapazili so
na njem hude napake, govoril je tiho zaradi slabih prsi, tudi
nerazločno, glasnika r pa celo izrekati ni mogel; k vsemu temu

17 *

— 260  -

je imel še grdo navado, • da je eno ramo vedno vzdigal, ko je
govoril.

Demosten je hitel domov; tako ga je bilo sram, da se je
odločil, da nikoli več neče javno govoriti. More biti bi res ne
bil več mislil na govorništvo, da ga ni bil obiskal prijatelj, ki
ga je opomnil na vse njegove velike napake. S takimi napa¬
kami, to je zdaj Demosten izprevidel, res se ni dalo kaj opra¬
viti, a kako vse to izboljšati? Vendar pridnost, trud in trdna
volja vse zmaga, vse premore.

Demosten sklene, naj velja kar koli, izuriti se v govor¬
ništvu ter odpraviti svoje napake. Kar nemudoma se loti dela.
Da bi si slabotne prsi bolje raztegnil in si glas bolje okrepil,
hodil je na strme gore, med potjo glasno govoreč; ali pa je
stopil na morski breg, ko so viharji tulili nad vodo in silne
valove zaganjali ob skalovje, ter je izkušal prevpiti divje šumenje
in bobnenje.'Hodil je tudi v klet, jemal v usta kamenčkov, da bi
privadil jezik bolj gladko govoriti. Da bi se odvadil vzdigovati
ramo, stopal je govoreč pod oster meč, ki je visel iznad stropa,
da ga je vselej ranil, kadar je zmaknol z ramo. Vse, kar je
zvedel od prijateljev, ali kar si je sam domišljal, vse je pora¬
bil za svoj uk.

Po takih trudapolnih vajah je med svet stopil Demosten
ter je postal prvi grški govornik, čegar govore, prave bisere
in zglede državnega govorništva, še zdaj občuduje ves učeni svet.

Ljubezen do domovine in navdušenost za vse veličastno
in lepo ste posvetili vsako njegovo besedo.

Ta slavni mož nam je zgled, kaj premore človek, kadar
se kake reči za trdno loti; trdna volja in pridnost premaga
vse ovire.

Demosten je govoril večinoma proti Filipu II., macedon-
skemu kralju, katerega je ljudskemu zboru popisoval kot naj¬
nevarnejšega sovražnika atenske države in grške svobode. Filip
je bil delaven in zvit vladar, ki je znal uporabljevati vse okolščine
v svoje namene. Začel se je mešati v razpore Grkov, da bi
jih spravil pod svojo oblast. Zastonj je svaril Demosten svoje
rojake pred nevarnostjo, katera je pretila njihovej svobodi od

261

Filipa. Na zadnje so se sicer zedinili proti njemu, a bili so
premagani pri Keroneji 1. 338 pred Kr., in morali so Filipa
spoznati za vrhovnega gospodarja.

149. Aleksander Veliki.

Po smrti Filipa II. je zasedel macedonski prestol njegov
sin Aleksander 1. 336. Osemnajst let star, se je Aleksander
že bojeval pri Keroneji; da so Macedonci Grke zmagali, bila
je največ njegova zasluga. Po bitvi mu je rekel oče: „Moj sin,
poišči si drugo kraljestvo, Macedonija je za te premajhna!"
Ko je zasedel prestol svojega očeta, so se mu uprli podjarmljeni
narodi. A kmalu je upore zatrl in potem se je jel pripravljati
na boj s Perzijani.

Na spomlad 1. 334. se je vzdignil z združeno vojsko Grkov
in Macedoncev čez Helespont v Azijo. Ob reki Graniku je trčil
na perzijansko vojsko, to je premagal in seje polastil Male Azije.
Prišel je tudi v mesto Gordij. Tu so hranili star hojni voz
s tako zamotanim vozlom, da ga ni mogel nihče razvozlati.
Orakel je prerokoval, da bode tisti gospodar Azije, ki ga raz¬
vozla. Aleksander ga razseka in izpolni s tem prerokovanje.
Dospevši v Tarz, rojstveno mesto aposteljna Pavla, je nevarno
zbolel, ker se je kopal pregret v potoku Cidnu. V tem, ko je
hotel zdravilo piti, katero mu je bil zdravnik Filip napravil,
dojde mu od vojvode Pannenijona svarilni list, naj ne zaupa
zdravniku, češ, da je od perzijanskega kralja Darija Kodomana
podkupljen, da naj ga ostrupi. Aleksander da pismo brati Filipu,
pa pije zdravilo in kmalu okreva.

Od tod se je obrnol proti Isu. Blizu Isa mu je prišel
Darij z ogromno vojsko 600.000 mož nasproti. Aleksander pa
jo je slavno zmagal.

Več ko 100.000 Perzijancev je tu mrtvih obležalo, in mnogo
jih je bilo ujetih, med temi mati, soproga, dve hčeri in en sin
kralja Darija. Darij je bežal v notranji del svojega kraljestva,
Aleksander pa je šel proti jugu in sije pridobil Sirijo inFenicijo.

Samo mesto Tir, ki je stalo na otoku, ni se mu hotelo
udati. Aleksander je moral torej mesto oblegovati in polastil

262

se ga je še le sedem mesecev po hudih bojih. Potem je šel
v Egipet. To staroslavno deželo je bil 1. 525 podjarmil perzi-
janski kralj Kambizes. Egipčanje so Aleksandra z veseljem
sprejeli. V Egiptu je ustanovil na zahodnem ustji Nila mesto
Aleksandrijo, ki slovi še dan današji zarad kupčije.

Vernivši se v Azijo, zmagal je Darija, ki je bil zopet
skupil velikansko vojsko, pri Gavgameli ter je s tem ukončal
perzijansko kraljestvo. Brez zadržkov je prišel v Babilon,
v glavno mesto Suzo in Perzepol. Po vseh teh mestih je našel
neizmerne zaklade. Nesrečni Darij pa je bežal iz pokrajine
v pokrajino. Njegov namestnik v Baktriji in Arahoziji se mu je
spuntal, ga je ujel in umoril, ko mu je bil Aleksander za pe¬
tami. Aleksander je dal prinesti kraljevo truplo v Perzepol in
slovesno položiti v rakev perzijanskih kraljev.

Aleksander je izkušal Macedonce s Perzijani spojiti v en
sam narod. Prijel se je torej noše in šeg Perzijancev in je hotel,
da ga častijo vsi, kakor so se dajali častiti perzijanski kralji.

Leta 327. pr. Kr. se je vzdignol z vojsko proti Indiji.
Indija je dežela, ki slovi v Aziji najbolj zarad svoje rodovitnosti
in je zdaj pod oblastjo Angležev. Ostanki velikanskih stavb se
še dan danes občudujejo in pričajo o omiki starih Indijancev.
Aleksander je prodrl daleč v to deželo in je zmagal najslavnej¬
šega indijskega kralja, Pora. Spoznavši pa, da ne bi mogel
ohraniti gospodstva nad Indijo, vrnil se je v Babilon, kjer je,
32 let star, leta 323. pred Kr. umrl.

Aleksander ni imel za vladanje sposobnega naslednika.
Na smrtnej postelji so ga zato vprašali, kdo naj bi mu bil na¬
slednik. On pravi: „ Naj vrednejših

Po njegovej smrti je razpadla država v več kraljestev, med
katerimi so bila najimenitnejša: Macedonija z Grško, Sirija
in Egipet. Pozneje so prišla ta kraljestva pod oblast Rimljanov.
V poznejših časih je zopet oživelo perzijansko kraljestvo v ožjih
mejah in se je ohranilo do današnjega dne. Večji del dežel pa,
ki jih je bil Aleksander v eno državo zedinil, imajo zdaj Turki
v svojej oblasti.

263

150. Kartagina.

Sloveča Fenicija je bila majhna, peščena deželica med
sredozemskim morjem in visokim Libanom; na dolgost je merila
le kakih 25 do 28, na širokost pa 5 do 8 milj. V tako majhnej
in kamenitej okrajini ni bilo veliko opraviti s poljedelstvom;
zato so se poprijeli umni Feničanje mirne kupčije in umnega
obrta. Sv. pismo jih imenuje kananejce, to je trgovce ali kupče-
valce. Kmalu so bili v prijaznej zvezi z bližnjimi sosedi in malo
po malem z vsemi narodi takrat znanega sveta. Ko se doma
preveč ljudi naraste, pošiljajo naselnike na vse kraje, in ni je
menda ob sredozemskem morji okrajine, v katerej bi kake
feničanske naselitve ne bilo. Čez 800 se jih lahko našteje; naj¬
imenitnejša med njimi je bila Kartagina.  Ustanovili so jo
v 9. stoletji pr. Kr. na obrežji severne Afrike, ne daleč od
zdanjega Tunis-a. Lega tega mesta je bila za trgovstvo
izvrstna; zato se je mala naselbina povzdignola v mogočno
državo. Srčni in premeteni njeni prebivalci se sčasoma polaste
velikega afriškega primorja. Potem so Kartaginci sami odprav¬
ljali naselbine v Sardinijo, Sicilijo, posebno pa v Hispanjo.
Ko so Feničanje pod težkim perzijskim jarmom izgubili po¬
morsko oblast, prevzeli so jo Kartaginci ter jo razširili zlasti
ob zahodnem sredozemskem morji. V poslednjih stoletjih svojega
obstanka niso bili več zadovoljni s posameznimi naselbinami,
temveč hlepeli so po širokih deželah. Tako so podjarmili skoro
vso Sardinijo in zahodni del Sicilije; a tudi vzhodni so skušali
v večstoletnih vojnah (480—275) vzeti grškim Sirakužancem.
Ko so jeli Grki pešati, pridejo jim na pomoč Rimljanje, ki so
bili takrat razširili svojo oblast čez vso Italijo. Zdaj se vnamejo
strašne vojne med le-tem junaškim narodom in med Kartaginci.
Tem vojnam pravimo punske, ker so se Kartaginci tudi
Punci zvali.

V prvej (264—241 pr. K.) zmagajo Rimljani ter si osvoje
Sicilijo. Da bi domovimo odškodoval za to izgubo ter nabral
novih moči za prihodnjo vojno, podvrže Hamilkar južno in vzhodno
Hispanijo. Zavidno so opazovali Rimljani rastočo moč svojega

264

nasprotnika. Najnevarnejši sovražnik Rimljanom je bil Hamil-
karov sin, junaški Hanibal.  Kot devetletni deček je bil očetu
prisegel pred Balovim oltarjem, da bode vedno sovražil Rimljane.
Nikdo ni svoje prisege vestneje izpolnil nego Hanibal. — Dorastel
je v taboru zmagovitega očeta ter se dejansko udeleževal vseh
bojev svojega slavnega svaka Hazdrubala. Ti boji so utrdili
njegov život ter razbistrili njegov um. S prostaki je spaval na
mokrih tleh in ž njimi mnogokrat trpel največje pomanjkanje.
Prvi je hodil v boj, pa zadnji iz boja. Bil je nedosežen vojvoda,
a tudi slaven državnik.

Ko je Hanibal postal vrhovni poveljnik kartaginskej vojski
na Hispanskem, razrušil je trdni Sagunt, zavezno mesto
rimljansko. Za to so poslanci rimskega mesta zahtevali v Kar¬
tagini zadostilo; terjali so, naj jim Kartaginci svojega vojvodo
izroče; a ti jim to odbijejo. Kar naguba Fabij, načelnik rimskih
poslancev, t6go (vrhno obleko) in reče: Tu držim vojno in mir,
izvolite si!“ Omahujoč med sovraštvom in strahom mu zakličejo
Kartaginci: „Izvoli sami" Rimljan potrese togo in reče: »Vojno
imate!" Druga punska vojna je bila napovedana.

Takoj zapusti Hanibal Hispansko ter vodi vojsko čez pire¬
nejske gore v Galijo. Nemudoma stopa dalje do visokih Alp,
ki ločijo Galijo od Ralije. Ko so vojaki zagledali velikanske
snežnike in golo, sivo skalovje, bilo jih je groza. A Hanibal
jih potolaži. Nepopisne težave so ga ovirale na mnogo občudo¬
vanem potu čez prelaz malega Bernarda. Ko so jeli vojaki
nejevoljno mrmrati, pelje jih Hanibal na neko skalo, od koder
se je videlo v lepo gorenje-italsko ravnino. Navduševal jih je,
kajti bogata dežela, ki jo vidijo daleč tam doli, bode jim obilno
poplačala nadloge, katere zdaj trpe. Toda navzdol je bila hoja
mnogo nevarnejša nego navzgor. Komur se je spoddrsnilo, valil
se je po ledu in skalovji v prepad, kjer je poginol strašne
smrti. Vendar je vojska prebredla snežene višave; a samo
tretjina (20 tisoč) vseh vojakov je stopila v blaženo Italijo
(1.218 pr. K.). Pa še ti so bili vsi razcapani, iztradani in bolehavi.

Kako se ustrašijo Rimljani, ko slišijo, da je Hanibal
v poznej jeseni prekorakal Alpe, da je na italskej zemlji! Po

265

kratkem počitku napade rimskega konzula ter ga sijajno pre¬
maga. Tudi druga vojska, katero so mu Eimljani naproti poslali,
bila je potolčena. Ko so se tretjič prijeli, prišli so iz bitke
samo posamezni vojaki v Rim ter so pripovedovali o grozovitem
klanji ob trazimenskem jezeru. Nemirno ljudstvo je kar drlo
na trg, da bi kaj več zvedelo. Tu je čulo žalostno poročilo:
Premagam smo v strašnej bitki, naša vojska je uničena, konzul
je mrtev. — Vse je obupovalo, le starejšinstvo ne. Mirno se
je posvetovalo, kaj bo treba storiti za brambo mesta. Vsled
teh sijajnih zmag so se sicer Hanibalu pridružili nekateri ita¬
lijanski razrodi; vendar se ni upal, udariti na trdni Rim. Mimo
glavnega mesta jo potegne v spodnjo Italijo. Tu pri Kanah
1. 216 rimsko vojsko pobije tako pokončevalno, da v Rimu ni
bilo rodovine, ki bi ne bila žalovala za kakim sorodnikom.

Tolika nesreča je rimsko moč sicer potresla, a ne uničila.
Rimljani so nabrali novih vojsk ter jim postavili na čelo pogum-
nejše vojvode. Sedemnajstletni in še mlajši mladeniči so morali
v vojsko; kupili so tudi osem tisoč sužnjev ter jih oborožili
z obljubo, da postanejo svobodni možje, če se bodo hrabro
bojevali. Hanibal pa ni dobival nobene zdatue pomoči niti iz
Hispanije niti iz Kartagine. V neprestanih bojih se je vedno
krčilo število njegovih vojakov; italijanski zavezniki pa niso
bili zanesljivi. — Na zadnje pelje Kornelij Scipion veliko vojsko
v Afriko, Kartagince nadlegovat v lastnej jim deželi, in jih
premaga pri Utiki. V velikej zadregi pošljejo ti po Hanibala,
ki se je bil moral umaknoti Rimljanom v najjužnejšo italsko
krajino. Težko je zapustil deželo, v katerej se je toliko let
slavno bojeval; šel je pokoren ukazom domovine ter čez mnogo
let zopet stopil na domača tla. Njegov obhod iz Italije je pre¬
budil v Rimu neizrečeno veselje; pet dni so praznovali in
radovali se. V krvavej bitki pri Z a m i (1. 202 pr. K.) premaga
prebrisanega in izkušenega Hanibala prevelika rimska moč.
Kartagina je morala zmagovalcem izročiti vse vojne ladje razen
10 trojeveslenic, v 50 letih plačati 10.000 talentov (12 milijo¬
nov tolarjev) ter obljubiti, da se ne bo več vojskovala brez
dovoljenja Rimljanov. "

266

Potlačena Kartagina si je vendar naglo opomogla. Njeno
blagostajne je zvbudilo zavidnost Rimljanov. Katon starejši je
končal vsak govor v starejšinstvu z besedami: „Sicer pa mislim,
da je treba Kartagino podreti. “ Masinisa, mimidijski kralj in
rimski zaveznik, je pogostoma napadal sosedne Kartagince. Ker
se ti sami niso smeli braniti, tožili so ga v Rimu. A rimski
poslanci so prepire krivično razsojevali ali vsaj kralja zavračali
niso. Ko je spodbujeni kralj zopet napadel Kartagince, ustavili
so se sami. Precej jih dolže Rimljani, da so prelomili skleneni
mir, ter jim napovedo vojno. Tako se je pričela tretja punska
vojna (1. 149 — 146 pr. K.).

Še predno so kartaginski poslanci prišli prosit, bila je
rimska vojska že na poti v Sicilijo, od koder je imela takoj
odjadrati v Afriko. Ko so Kartaginci vprašali, kako bi mogli
odvrnoti novo vojno, reče jim starejšinstvo, naj pošljejo
300 najodličnejših svojih rojakov kot zastavljence ter naj
izpolnijo vse, kar jim ukažeta konzula. Ta pa sta prišedši
v Afriko zahtevala, naj jima izroče orožje, vse ladje in druge
vojne zaklade. Da bi se ubranili vojne, izpolnijo Kartaginci to
povelje. Vse nič ni pomagalo! Konzula jim naznanita, da se
mora Kartagina razdejati, a njeni prebivalci da si smejo vsaj
pet ur od morja sezidati novo mesto. Kartaginski poslanci so
bili kar osupnili, jeli so jokati in zdihovati. Na kolenih so prosili
trdosrčna konzula milosti za ljubljeno domovino. Vse zastonj!
Ko se je razglasilo po mestu, kaj še zahtevajo Rimljani, strašno
se je razburilo ukanjeno ljudstvo. Iz tisočerih ust ni bilo slišati
nego obupen sklep: »Rajši umreti nego zapustiti sveta tla mile
domovine! 11  Zavarovali so mestna vrata in noč in dan se
pripravljali za boj. Strešja so podirali, ker jim je primanjkovalo
druzega lesa za ladje in razne mašine. Gospe so dale ves kovani
lišp, da so iz njega orožje narejali, in odstrigle so si lase za
tetive. Vse mesto je bilo podobno velikej orožarniei. Tako so
bili Rimljani prisiljeni, oblegovati mesto z vso silo. Dve leti se
jim je uspešno branilo. Ko je pa na pomlad 1. 146 vsled lakote
jela razsajati kuga med nesrečnimi prebivalci, naskočijo Rimljani
mesto ter prodero va-nj. Strašno klanje se začne po ulicah,

267

trgili in hišah. Kar je ostalo prebivalcev, prodali so zmagovalci
v sužnost. Oropano mesto pa so požgali; 17 dni in noči je
gorela nekdaj slavna Kartagina. Rimski poveljnik je gledal
strašen požar; premišljaje minljivost posvetne moči in slave,
videl je v duhu konec svoje domovine. Ko je ogenj pojenjal,
preorali so pogorelišče. Kartagina je propadla, Rimljanom pa je
bila pot odprta do vesoljne oblasti.

151. Julij Cezar.

Julij Cezar je bil preslaven rimski vojskovoj. Že v prvej
mladosti je izgubil očeta, a njegova mati Avrelija ga je skrbno
odgojevala. Po telesu je bil slab in suh; toda z raznimi
telesnimi vajami, s tekanjem, z borenjem in z jahanjem utrdil
se je tako, da je pozueje vse težave v vojni lahko prenašal.

Nikoli ni bil brez dela; vsak dan je kaj bral, pisal ali
prelagal. Kadar je prebral kako knjigo, ponavljal je njeno vsebino.
Od svoje matere se je navadil uljudnega obnašanja da so ga
vsi radi imeli.

Enkrat gre v Malo Azijo, da bi se tu v govorništvu bolje
izobrazil. Po poti so ga zajeli morski roparji, kateri so 20 talentov
(skoraj 50.000 goldinarjev) odkupnine od njega terjali. „Kaj!“
pravi Cezar, „za tacega moža, kakor sem jaz, le 20 talentov
odkupnine! Dam vam 50 talentov/ Med tem časom ni se
obnašal kot ujetnik, marveč kot zapovednik morskim razbojnikom.
Kadar je hotel spati, zapovedal jim je, naj bodo tihi. Včasih
jim je čital svoje govore in pesmi; če mu jih niso hvalili, žugal
jim je rekoč: „Zato vas hočem pokoriti; kadar bom prost, bodem
vas križal!“ Razbojniki se mu posmehujejo in ne mislijo kaj
hudega. Njegovi ljudje prineso obljubljenih 50 talentov; roparji
ga postavijo na suho. Toda komaj je bil prost, pridobi si nekaj
obljudenih ladij, hiti za razbojniki, vzame jim ladjo in denar,
pelje jih na obrežje Male Azije ter jih da vse križati.

Kmalu potem se vrne v Rim ter prav zapravljivo živi.
Ko je bil postavljen za namestnika na Španskem, niso ga upniki
pustili iz mesta, dokler mu ni bil bogati Kras porok z 850 talenti.

268

Vrnivši se iz Španskega je plačal vse dolgove, in ostalo mu je
še dokaj denarja. Ko je premagal svojega nasprotnika Pompeja
in njegove privržence ali slednike, bil je oblastnik vse rimske
države. A nekateri meščani niso mogli prenašati njegove ošabnosti;
zarotili so se proti njemu. Med zarotniki sta se najbolje odliko¬
vala Brut in Kasij. Sklenoli so, da umorijo Cezarja 15. marcija
1. 44. (pred Kr.). Neki vedeževalec je svaril Cezarja pred tem
dnevom; tudi njegova žena Kalpurnija, prestrašena po sanjah,
branila mu je v svetovalnico; pa Cezar jo je pomiril in šel. Na
potu mu je neki Artemidor izročil pismo, v katerem je bila vsa
zarota razodeta; pa Cezar je pismo nebrano vtaknol v žep. Ko
se je v svetovalnici vsedel na stol, prosil ga je Tilij Cimber,
da bi pomilostil njegovega brata. Pri tej priliki ga obstopijo
zarotniki. Cezar se vzdigne. H kratu mu potegne Cimber togo
z rame, in zarotniki ga z bodalci napadejo. Ko je med njimi
zapazil Bruta, svojega ljubljenca, izrekel je: „Kaj, tudi ti, moj
sin!“ in zgrudil se je pred stebrom Pompejevega kipa na tla.
Tako je umrl izvrsten govornik, občudovan pisatelj, nikdar
ne zmagan vojskovoj, slavni državnik — tako je umrl
naj večji Rimljan.

152. Konstantin Veliki.

Leta 30. pr. Kr. je nehala doba rimske ljudovlade,
rimska država je postala cesarstvo.  Imenitnejšim rimskim
samovladarjem prišteva se tudi Konstantin Veliki. Njegov oče
Konstancij je bil kristijanom naklonjen, njegova mati sv. Helena
pa je bila navdušena kristijanka, ki je gotovo mnogo vplivala
na svojega sina.

Tri sto let so v rimskej državi preganjali krščansko vero.
Premnogo kristijanov so pomorili. Mučeniške smrti so umrli
tudi sv. Florijan, nekdanji rimski vojak, v dolenjej Avstriji,
sv. Viktorin v Ptuji, sv. Maksimilijan v Celji, sv. Mohor in
Fortunat v Ogleji, sv. Just v Trstu i dr. Od nečloveškega
Nerona do grozovitega Dioklecijana štejemo desetero preganjanje;
a brez uspeha so se napenjali neusmiljeni mogočneži. Čim bolj
so z mukami, s smrtjo in pregnanstvom zatirali kristijane, tem

269

bolj so se množili. „Iz mučeniške krvi raste krščanstvo", je
navdušeno zaklical Tertulijan. — Leta 324 je nastopil Konstantin
samovladarstvo rimskega cesarstva. Konstantin je prvi izmed
rimskih cesarjev krščansko vero očitno priznal; oklical jo je
v zadnjem desetletji svojega vladanja za državno vero. Izprevidel
je namreč njeno prihodnost in moč; v novem stolnem mestu, po
njem zvanem Konstantinopol (Carigrad), dal je sezidati več
krščanskih cerkev.

Zaradi obče važnih dogodeb so se zastopniki cerkve zbirali
v cerkvenih zborih; posvetovali so se ter sklepali, kar je veljalo
za vse cerkvene občine. Taki cerkveni zbori so sodili tudi
o krivih naukih. Prvi vesoljni zbor je bil v Niceji 1. 325. Arij,
duhovnik v Aleksandriji, učil je nevarno krivo vero ter je
začetnik hudemu razkolništvu v vesolnej cerkvi. Sledniki njegovi
so se Arijanci imenovali. Da bi zatrl krivoverstvo, sklical je
Konstantin omenjeni občni zbor. Ta je obsodil krivo vero Arij e vo
ter rasglasil pravo. Konstantin je tudi drugod podpiral krščansko
cerkev. Ukazal je nedelje praznovati; cerkvam je podaril mnogo
posestev, hiš^ in zapuščenih malikovalskih templjev. Da-si je
Konstantin krščansko vero zelo spoštoval jn pospeševal, dal se
je sam vendar še le na smrtnej postelji krstiti. Kristijani in
.malikovalci so slavili njegov spomin ter mu dali pridevek »Veliki. “

153. Severin in Odoaker.

Po smrti grozovitega Atile, hunskega kralja, v polovici
petega stoletja po Kr. prihrule. so divje trume raznih narodov
v rimske pokrajine ob Dunavi. Kakor hudourna nevihta se je
valil narod za narodom. Požari in krvavi potoki so bili njih sled.

Stan podunavskih dežel je bil jako žalosten. Rimljanje so
tu le po imenu še vladali, in mejna mesta, po rimskih cesarjih
zapuščena, morala so se sama braniti proti nasilstvu barbarov.
Uboge prebivalce, s katerimi so barbari nečloveško ravnali,
čakala je trda sužnost ali pa smrt, in polastila se jih je splošna
obupnost. Poganski in arijanski narodi so podunavske prebivalce
grozovito stiskali, ropali in morili, a lepo zemljo pustošili.

270

V tem silno hudem času se je nanagloma prikazal ob
bregrovih reke Dunave mož, ki se po pravici imenuje apostelj
avstrijski, sveti Severin.

Ta častitljivi mož je prišel kmalu po Atilovej smrti okoli
454. 1. po Kr. rojstvu iz jutrove dežele v tolažbo in pomoč
zatiranih prebivalcev, ter se je naselil v Asturih, majhnem
mestu ob Dunavi, na katero so barbari najhuje pritiskali.
Polajševal je stan ubogih prebivalcev, kolikor je znal in mogel;
priskrboval jim je hrano in obleko ter jih k pogumu izpod-
badal. Potoval je tudi po zdanjem gorenjem in dolenjem
Avstrijskem, po Koroškem, Štajerskem in dolenjem Ogerskem.
Po rimljanskih trdnjavah je zbiral razkropljene vernike, jih
opominjal, učil, tolažil in varoval. Kamor koli je prišel, povsod
je širil blagoslov božji med ljudstvom. Barbarske kralje je
z mogočno besedo večkrat tako omečil, da so začeli bolj
človeško ravnati s premaganci. Sveti Severin je bil varuh
deželi, rešitelj zatiranim, oče ubogim, učitelj in voditelj vsem,
ki so po resnici hrepeneli.

Malo ne trideset let je ta apostolski mož neutrujen popo¬
toval od kraja do kraja. Povsod je svetila njegova krščanska
modrost, njegovo trdno zaupanje v Boga, njegova čudodelna
moč in goreča ljubezen do bližnjega. Siromaki so bili njegovi
ljubljenci, in kjer je le mogel, povsod jim je pomagal. Živel je
zelo spokorno. Prebival je v zelo ozkej celici, postelja mu je
bila plahta na trdih tleh.

Postil se je vsak dan do večera, tudi v najhujšej zimi je
hodil bos in razoglav. Ljubil je ponižnost čez vse, a črtil je
napuh in ničemurnost. Zatorej so ga ne samo verniki visoko
častili, nego tudi arijanska ljudstva preko Dunave so ga
spoštovala.

Necega dne pride k njemu zal mladenič visoke rasti, da
bi se ž njim posvetoval. Bil je to nemški knez Odoaker, vojvoda
Herulov, ki je bil s svojo vojsko na potu v Italijo. Pred častitlji¬
vega starčka stopivši prosi ga blagoslova. Severin, kije  Odoakra,
da-si slabo opravljenega, takoj spoznal, povzdigne roki in reče:
„Le idi v Italijo, ako si tudi v revnej obleki živalskih kož;

— 271 —

Italija ti zameni to obleko z najdražjo lepotino, in kmalu do¬
sežeš veliko oblast. “

To prerokovanje Severinovo se je natanko izpolnilo. Odoaker
je premagal s svojo vojsko Italijo, odstavil rimskega cesarja,
in on se imenoval kralja nemških narodov v Italiji. To se
je zgodilo 1. 476, in tako je bilo konec rimskemu cesarstvu
v Italiji.

Odoaker, mogočen kralj, ni pozabil pobožnega moža
sv. Severina. Sporočil mu je, da mu hoče izpolniti vse, česar
koli ga bode prosil. Ali Severin ni želel za-se ničesar nego
samo to, da bi kralj izpustil nekoliko jetnikov, kar se je tudi
zgodilo. Za jetnike sploh si je Severin mnogo prizadeval, in na
njegovo prošnjo jih je bilo mnogo izpuščenih. Po mnogih krajih
je zasadil samostanske naselbine, a sam je najrajši prebival
v kolibici pod ozidjem Dunajskim. Ustanovil je tudi samostan
„Heiligenstadt“ blizu Dunaja za menihe, živeče po njegovem
redu; ti so njegovo delo nadaljevali in krščanstvo razšiijevali
po naših deželah.

Na Odoakrovo povelje se je moralo pozneje od Dunave
vse, kar je bilo rimskega rodu, povrnoti nazaj v Italijo. Severina
o tej dobi ni bilo več med živimi. Njegovo truplo so vzeli Rimljanje,
vračajoči se (lomov, s seboj v svojo domovino, kjer še dan¬
danes počiva v mestu Napolu.

Mogočnega Odoakra je pozneje izpodrinil Teodorik Veliki,
kralj vzhodnih Gotov, ki je s svojimi podložniki zapustil Panonijo
in Mezijo ter se je naselil v Italiji, kjer je ustanovil veliko
vzhodnogotsko državo.

J. T o m i i č.

154. Alboin in Gizulf.

(Narodna pripovedka.)

Necega dne gre Alboin, kralj Longobardov, s svojimi junaki
na lov na Nanos. Divjačine je bilo tačas veliko; celo bivolov je
bilo tukaj. Lovci se kmalu razkrojni; le Gizulf, Alboinov konjar,
ustopi se ne daleč od kralja. Alboin zagleda bivola ter se
spusti za njim. Bivol nekoliko pobežl, pa svest si svoje jakosti,

272

obrne roge proti kralju in plane hipoma na-nj. Kralj, dobro
vajen sukati svoje težko kopje, sune je z vso močjo bivolu
v čelo: ali čelo je pretrdo, kopje podrsne po buči, in kralj
pade pod bivola. K sreči prileti v tem hipu Gizulf, sune
z močnim kopjem bivola v gobec in ga usmrti. Ko se Alboin
vzdigne in potem od silnega truda in strahu nekaj odpočije,
pelje svojega rešitelja Gizulfa na goli vrh, od koder se je
ravno videlo v Furlanijo. Tu postoji kralj in reče: „Gizulf!
prva vojvodina, ki pred nama leži, je tvoja in tvojih otrok, ker
si me rešil; koža bivolova pa naj ti bode poročno pismo za
tvojo vojvodino/ 1  — In res, Gizulf je bil prvi vojvoda frijulski,
in koža mu je bila vojvodski grb.

L. Hiti.

155. Mohamed.

V starodavnih časih so tudi Arabci  bili maliko¬
valci; kot pravi puščavniki so častili zvezde ter božjo
čast skazovali nečemu kamenu v Meki,  ki je bil svoje
dni z neba padel (izpodnebnik). V šestem stoletji (po
Kr.) pa se vzdigne med Arabci oznanjevalec nove vere,
namreč Mohamed.

Mohdmed se je rodil v Meki 1. 571. Ko so mu
starši zgodaj umrli, vzel gaje  Abu Taleb, njegov stric,
k sebi ter ga je odgojil za trgovino. Pozneje je bil
kupčijski vodnik v velikej kupčiji neke vdove, katera
ga je tudi za moža vzela. Potujoč po trgovskih potih
ne le po Arabiji, ampak tudi po Siriji opazoval je
običaje in verske razmere raznih narodov. Spoznaval
je tudi vero židovsko in krščansko in grdo maliko¬
valstvo svojih rojakov. Zidovska se mu ni dopadala,
pa tudi krščanska mu ni bila po volji, ker ni razumeval
njenih pravih nazorov; zato sklene ustanoviti svojim
rojakom popolnem novo vero. Razne prikazni, ki so
izvirale iz njegove bolehnosti, utrdile so ga v veri

273

v njegov preroški poklic. Šel je v samoto ter začel
premišljevati o verskih rečeh; pripovedoval je potem,
da se mu je arhangelj Gabrijel prikazal in ga za božjega
preroka izvolil. V svojem 4-0. letu je začel oznanovati
novo vero; njen poglavitni nauk je: Bog je Bog
in Mohamed je n j e go v prerok.

Kristus in Mozes sta mu bila le božja poslanca.
Pridigoval je pa o neumrljivosti duše, o plačilu po
smrti, priporočal molitev in milostinjo. Ti in drugi
nauki so popisani v knjigi, koran  zvanej.

Začetkoma je imel le malo prijateljev in privržencev;
moral je celo bežati pred svojimi sovražniki iz Meke
v Medino.  Od tega bega lčta 622. štejejo moha-
medanci svoja lunina leta.

Od tod je razširjal novo vero na vse strani, naj-
prvo s svojo zgovornostjo, pozneje tudi z mečem. Da
je svoje privržence za boj navdušil, učil je, da čaka
vsacega, ki bi v boji umrl, tam v raji največje veselje,
in da nikdo ne more uiti določenej o sodi.  Mohame¬
dovi verniki so se zato odlikovali z neverjetnim juna¬
štvom; največji strašljivec je postal v boji srčen ker
določenej osodi ni mogel uiti niti junak niti straho¬
petec, — le junaka pa, ki je umrl v boji za pravo
vero, čakalo je ono rajsko veselje. — Tako si je pri-
bojeval mesto Meko in skoraj vse arabske rodove. Umrl
je v Medini 1. 632.

Njegovi nasledniki (kalifi) so si pridobili mnogo
dežel; gospodovali so celd čez Španijo. Ko so se pa
tudi današnje Francije polastiti hoteli, odgnal jih je
Karol Martel, Karola Včlicega ded. Ko so svojo oblast
razširjali proti vzhodu, pridobili so svojej veri tudi
divje ljudstvo turško. Pozneje je to ljudstvo jelo napa¬
dati bizantinsko cesarstvo, dok da leta 1453. dobi v pest

Četrto berilo. ^ ^

274

slavni Carigrad. Od tega časa je krščanstvu posvečena
cerkev „božje modrosti' -  postala mohamedanska mošeja,
in na njenej velikanskej kupoli se je zasvetil namesto
krščanskega križa mohamedanski polumesec.

156. Opravki starih. Slovenov v mirnih časih
in deželna obramba.

Sloveni so se bavili najbolj s kmetijstvom. Največ
j im  je bilo mar, da so si pridelovali redilnega žita;
redili so živino in bučelarili. Iz tega se lahko izprevidi,
zakaj se niso radi premikali iz krajev, kjer so si enkrat
svoja selišča utrdili, da-si tudi so jih dostikrat trle
vsakovrstne nadloge in so jim selišča zbog pomnoženega
ljudstva pretesna postajala.

Rokodelstva so bila med njimi tako razdeljena,
da so cele z&druge izdelovale samo ene vrste blago
in so se tudi po svojem delu imenovale. Po očetu se
je sin dobro prijel enega dela, in tako je ostalo roko¬
delstvo v istej družini, v istej zadrugi. Po takem naha¬
jamo naselbine kovačev, kolarjev, rešetarjev, milarjev,
podobarjev, ščitarjev, lončarjev, lepotičarjev, rudarjev
i. t. d. Izdelke so potem vozniki in krošnjarji po deželi
razvažali in raznašali na prodaj. Pri gradiščih ali više-
gradih so bili najživejši semnji. Okoli njih so postala
kupčijska selišča (podgradje). Samo tukaj so smeli tuji
trgovci (gostje) svoje blago prodajati v ograji. Tudi
domače blago so pogostoma na tuje izvažali.

Sloveni po svojej naravi niso bili bojaželjno ljudstvo.
Poglavitna skrb jim je bila ohraniti, kar so imeli. Za
obrambo tega jim je bil grad, kateri je bil ali sredi
močvirja ali tekoče vode, ali pa na kakem bregu zidan,
tako, da ga je bilo treba samo na enej strani z nasipi
zavarovati. Južni Slovani so svoje gradove stanovih

275

v zapuščenih rimskih taboriščih. Trdnjava sama ob
sebi je bila iz lesa. Še dan današnji se nahaja brez
števila krajev, ki se imenujejo gradišča, naznanujoč mesto
nekdanjih slovanskih gradov. Ako je okrog grada rastel
gozd, varovali so ga kakor naj bolj o zaslombo proti
vnanjim sovražnikom. Skozi ta gozd, ki je bil dosti¬
krat do 150 km  dolg, držala so samo na nekaterej
strani pota, katera so posebno varovali. Kjer pa kraj
ni bil zarasten, stavili so Sloveni posebne stolpe. Kedar
se je grad zidal, morali so vsi stanovalci delati. Samo
mejašem, kateri so imeli dolžnost, meje varovati in
braniti, ni bilo treba na delo. Kadar je vojna pretila,
nosili so klicarji meč okrog svojih starejŠin, kateri so
jim bili vodniki v vojni. Prehode skozi gozde so potčm
s kladami založili, meje na golih krajih bolje zastavili
in gradove popravili. Orožje je bilo starim Slovenom:
mlat (bčt, buzdovan), meč, sulica, lok in pušica, po¬
slednja s strupom otrovana, ščit in šlem. Ogibali so se
boja na planem ter so izkušali sovražnika v gozd ali
klanec ali hribovje izvabiti, ali pa mu škodovati s tem,
da so nagloma na-nj planili. Da bi bili v sosedne de¬
žele plenit hodili, starim Slovenom ni bila navada.
Le malo rodov je bilo, o katerih se to ne more reči.
Tuje dežele so še le potčm posedli, ko so jih poprejšnji
prebivalci zapustili.

Po J. in H. J i r e č k u.

157. Friderik Rudečebradec.

(1152—1190).

Friderik I. je bil najslavnejši cesar iz mogočne hohenstaufske
rodovine. Prišteva se najmogočnejšim cesarjem na rimsko-
nemškem prestolu; vedel je ustanoviti in vzdržati notranji mir
ter pri zunanjih (tujih) narodih povišati cesarsko veljavo. Največ
je imel opraviti z upornimi Italijani, proti katerim je večkrat

18 *

vodil silne vojske. Da-si je bil 1. 1162. razrušil ponosni Milan,
moral se je že štiri leta pozneje zopet napraviti na pot v Italijo.
Brez težave dobi v pest večji del rimskega mesta, kjer ga
papež slovesno krona.

Toda prezgodaj se je cesar veselil svoje zmage; kajti
nastalo je deževno vreme, širila se je kužna mrzlica, za katero
so nemški vojaki začeli strašno umirati. Z malimi ostanki svoje
vojske hiti Friderik nazaj na Nemško; a med potjo bi bil sam
skoraj nesrečen. Ko je namreč v Suzi prenočeval, zarotili so se
tamošnji prebivalci zoper njega. Hoteli so ga po noči v postelji
umoriti. A zvesti vitez, Hartman po imenu, reši cesarja smrtne
nevarnosti. Pregovori ga namreč, naj preoblečen zbeži v nemški
tabor, a on sam da se hoče uleči v njegovo postelj, da bi
zarotniki ne našli cesarja. Morilci se ob dogovorjenej uri splazijo
v spalnico; a ker cesarja ne dobe, se tudi nad vitezom ne
maščujejo, čudeč se tej izvandrednej udanosti in zvestobi. Drugo
jutro se napoti Friderik dalje čez Alpe. Toda italijanski na¬
sprotniki so mu hitro za petami; pretila mu je nova nevarnost.
V tej zadregi je dal cesar veljavnega italijanskega oblastnika,
katerih je bil več kot ujetnike seboj vzel, ob cesti obesiti,
sovražnikom pa je poročil, da čaka ostale ujetnike enaka osoda,
ako bi ga še dalje nadlegovali. To je pomagalo. Italijani so se
vrnoli, Friderik pa je s peščico vojakov prišel na Nemško.

Ko je uredil razmere na Nemškem in v Italiji, udeleži se
na svoje stare dni še tretje križarske vojske. A prišedši do
Kalikadna, napete reke brežnice v Malej Aziji, umre nenadoma.
Most prek reke je bil namreč kaj ozek, in vojska se je celo
počasi prek njega pomikala. Stari cesar se je naveličal čakati
ter škoči s konjem v vodo, da bi prišel čez njo; a deroči
valovi odneso drznega starčka, ki ga mrtvega iz vode potegnejo.
Nepopisna je bila žalost vse vojske.

158. Karol IV.

V začetku 14. stoletja je zasedel češki prestol
Ivan Luksemburški. Svojega sina Karola je poslal

v Pariz na francozkega kralja dvor. Tu se je izrejal
ter učil raznih državnih in drugih znanosti, tako da
je pozneje v omiki presegal skoro vse tedanje vladarje.
Po očetovej smrti je Karol postal češki kralj; nemški
knezi ga joosadč tudi na cesarski prestol kot Karola IV.

(1347—1378).

Karol se je skazal modrega vladarja. S posebno
ljubeznijo je skrbel za češko deželo in njeno glavno
mesto Prago.

Pospeševal je poljedelstvo in kupčijo, obrtnost in
umetnost. Na njegovo povelje so se nasajali prvi
vinogradi, razširjevali hmeljniki, izdelovale so se ceste,
pomnoževal tudi dobiček iz rudnikov. V Pragi je
ustanovil stolno cerkev sv. Vida, sezidal predmestji
Malo stran in Novo mesto, kakor tudi velikanski
kamneni most prek Veltave. Tu je 1. 1348. utemeljil
prvo vseučilišče v nemških in slovanskih deželah.
Leta 1356. je slovesno proglasil tako zvano „zlato
pismo ki določuje, da ima v prihodnje le sedem
knezov izbornikov pravico voliti cesarja.

159. Trst se uda slavnej habsburškej hiši.

Leta 948. je dobil tržaški škof od cesarja Lotarja II.
mesto in okolico v dar. Vsled tega je moral s svojimi
vojaki na svoje troške s cesarjem na vojsko, ali mu
vsaj vojake na pomoč pošiljati.

Zarad tega so imeli tržaški škofje velike troške
in bili so prisiljeni, dolgove delati. Da bi jih plačali,
so prodajali občini gosposke pi-avice. Tako je mesto
sčasoma samovlastno postalo, to je, dobilo je pravico,
vladati se po svojih zakonih.

Mogočni Benečani so bili nevarni sosedje, ki so
svoja posestva v Istri vedno širili ter želeli tudi Trst

278

si osvojiti. Trst je bil takrat malo mesto, ki je štelo
le 5000 ali malo več prebivalcev; bilo je pa dobro
urejeno in bavilo se je s kupčijo, katere si ni dalo
vzeti. Gotovo bi jo bilo izgubilo, ko bi bilo prišlo
pod Benetke.

Svobodi Tržačanom je pretila od beneške strani
vedna nevarnost, in zato niso mogli priti do blago¬
stanja. Benečani so se mesta tudi večkrat polastili,
a s pomočjo mogočnih zaveznikov je moglo vselej
njih jarem otresti, nikdar pa ni moglo doseči stalnega
miru in varnosti.

V miru, ki so ga sklenoli 1. 1381. Benečani in
oglejski patriarhi, zavezniki ogerskih kraljev, bil je
Trst spoznan za samostalno mesto.

Pa kaj mu je to koristilo, ko so mu bili Benečani
tako pohlepni sosedje. Začeli so torej Tržačanje pre¬
mišljevati, da je treba malemu mestu mogočnega
pokrovitelja, ki naj bi ga branil zunanjim sovraž¬
nikom, in da so bili avstrijski vojvode cvet vitežtva
in poštenja in najbližji sosedje. Gledč na to, da si
mesto ni moglo pomoči s kupčijo i z mornarstvom
brez ozke zveze z avstrijskimi deželami, in da bi mu
bila zveza z Benetkami v vsakem obzira le na kvar,
udalo se je iz lastnega nagiba vojvodi Leopoldu III.
ter je proglasilo njega in njegove naslednike za prave
in varavne gospodarje in kneze mestu in okolici. To
se je zgodilo 30. septembra 1. 1382.

Pod skrbnim varstvom mogočne habsburške vla¬
darske rodovine je mesto bogatelo in tako rastlo, da
šteje zdaj z okolico nad 150 tisoč prebivalcev več nego
pred 500 leti.

Po Kandlerjn.

279

160. Maksimilijan I.

Ob času, ko je Krištof Kolomb našel Ameriko,
vladal je na Nemškem cesar Maksimilijan I., sin cesarja
Friderika III. iz habsburške rodovine. Bil je eden
izmed najizvrstnejših habsburških vladarjev.

Osebna in države čast mu je bila nad vse. Po
pravici ga imenujemo „zadnjega viteza^; kajti bi! je
v resnici zadnja svetla zvezda propadajočega vitežtva.
Bil je pravičen, delaven, velikodušen, častiljuben ter
pokrovitelj znanosti in umetnosti. Njegova priljudnost
in njegov čvrsti govor sta mu naklanjala ljubezen
vseh stanov. Mnoge nevarnosti v vojni in na lovu
je pogumno prebil; povsod se je kazal srčnega in
neustrašenega.

Maksimilijan I. je izboljšal vojaške zadeve ter
osnoval prvo stalno vojstvo v Avstriji. Pospeševal je
tudi obrt in kupčijo. Zatrl je samovoljnost mogočnikov
ter ustanovil državno sodišče, ki je razsojevalo vse
javne prepire državnih knezov in vitezov.

Posebno srečen pa je bil Maksimilijan v svojem
prizadevanji. Avstriji ali svojej rodovini pridobiti novih
dežel. Po svojej soprogi Mariji je podedoval burgundske
dežele ob dolenjem Renu in ob dolenjej Skaldi. Sina,
Filipa Lepega, je poročil z Jovano, hčerjo španskega
kralja, ter tako pridobil svojej rodovine obširne španske
dežele v Evropi in Ameriki. Po Filipovej prezgodnej
smrti je skrbel cesar za svoja vnuka Karola (V.) in
Ferdinanda (I.) ter napeljal pridobitev čeških in
ogerskih dežel. Oni je prevzel vladarstvo v Španskih
deželah, ta pa je sledil svojemu dedu v avstrijanskih.
Oba brata pa sta bila zapored nemška cesarja.

- 280  —

Ponosno je smela habsburška hiša trditi, da v njenem
ozemlji solnce ne zahaja.

Konci njegovega življenja je Maksimilijanu pretila
strahovita nevarnost od divjih Turkov. V državnem
zboru v Avgsburgu 1. 1518. je na pomoč klical državne
kneze, a niso ga poslušali. Nezadovoljen in bolehen
je zapustil svoj ljubi Avgsburg ter se .podal v Tirole;
a na potovanji v gorenjo Avstrijo prehitela ga je smrt
v Wels-u 1. 15111. v 26. letu njegovega vlandanja.

161. Nikolaj Zrinjski v Sigetu.

Leta 1566. — za nemškega cesarja Maksimi¬
lijana  II. — prišel je turški sultan Soliman
z 200.000 vojaki na Ogei’sko. Obrnol se je proti trd¬
njavi Siget, da bi se maščeval nad Zrinjskim,
slavnim hrvatskim junakom, kateri je bil napadel in
ubil necega turškega namestnika. Največ j o slavo pa si
je ta pridobil, da je v tej vojni junaško branil trdnjavo.
Da-si je imel Zrinjski le 2500 mož, Hrvatov, Srbov
in Ogrov, vendar se to malo krdelce ni trenotka obo¬
tavljalo, bojevati se za dom in za cesarja zoper 200.000
Turkov.

Z divjo silo drvč ti proti trdnjavi. Pričnejo se
krvavi boji. Junaško se branijo Hrvatje, da-si se boju¬
jejo že nad teden dni. Upor te peščice hudo žali in
bode prevzetnega Solimana. Zbog razburjenosti ga
začnejo moči zapuščati; nagle smrti umre v taboru.
A veliki vezir je zamolčal njegovo smrt, da ne bi
oplašil vojakov. Vedno silneje pritiskajo Turki.

Ko je na dan male Gospojnice trdnjava nekaj že
pogorela, nekaj pa še gorela in se zaradi pomanjkanja
vode ni moglo gasiti, izprevidi Zrinjski, da je nemo¬
goče, dalje braniti se. Slavno delo hoče tudi slavno

281

končati. Praznično oblečen postavi se na čelo svojih
600 mož — samo toliko mu jih je bilo še ostalo.

Ko se trdnjavi vrata odpro, pridivjajo Turki.
A topovi zagrmijo, ter jih mnogo pobijejo. Z golo
sabljo v roki plane Zrinjski med sovražnike. Dve turški
krogli ga zadenete, pušica ga prebode.

Dolgo se brani majhno krdelce in pobije mnogo
sovražnikov, konečno pa se ostali pomaknejo v trdnjavo
nazaj. Radosti kričč jih sledijo Turki. Kar naenkrat
se strese zemlja: v kletčh se je smodnik vžgal in
z zidovjem vred je pokončal 3000 Turkov. Tako so
Turki dobili na zadnje v last le kup razvalin, a izgu¬
bili so bili nad 30.000 mož. Junaški Nikolaj Zrinjski
in njegovi hrabri vojaki pa živč v blagem spominu

potomcev kot lep zgled zvestobe do vladarja in domovine.

Po K. Beck-u.

162. Bitva pri Sisku.

Leta 1593. se je razglasila grozna novica: silni
Hasan, turski paša, bliža se Sisku s 30.000 vojaki.
To mesto je bilo sicer utrjeno z okopi, nasipi in vo¬
dami, a premalo brambovcev je imelo, Hrvatje so
v strašnej stiski; kajti ako pade Sisek, podado se tudi
druga mesta in z mesti postane vsa dežela turška. Pa
tudi na Slovenskem so spoznali veljavo te trdnjave ter
vedeli, kar pravi narodna pesem: „Ako Turek Sisek
vzame, narobe jim vse pojde. Zatorej se orožajo tudi
Slovenci, da bi ohranili svojo deželo. Najprej odrine
Ravbar  s svojim krdelom na Hrvatsko, potem pride
tudi Andrej Turjaški,  in kmalu je zbranih okoli
4000 Slovencev.

Ž njimi se združi nekaj manjše krdelo Hrvatov,
nekaj Nemcev in Madjarov, tako da stoji blizu 10.000

282

mož Turkom nasproti. Pa kaj je to proti tolikej mno¬
žici! A Andrej Turjaški je ojačeval svoje rekoč:
„Število samo ne velj A ampak Boga je treba prositi

l ^

zmage!

Na sv. Ahacija dan, to je 22. junija, čakal je
Hasan še takraj Kolpe, čez katero je postavil most
in prišel z 18000 najboljšimi vojaki, ostalih 12000 Srbov
in hlapcev je ostavil onkraj, ker so se mu menda ne¬
potrebni zdeli. Štiri kilometre od Siska se je ustavil;
zadej mu je bila Kolpa, na levej rečica Odra, ki se
na tistem mestu izliva v Kolpo, na desnej pa most.
Tukaj je pričakoval krščanske vojske.

Ta je bila razdeljena v tri vrste; prvej je zapo¬
vedoval ban Erdodj, drugej Andrej Turjaški, tretjej
Redern. Ob desetih se začne boj. Ban je prvi udaril
med sovražnike; a kmalu se umaknejo Hrvatje pre¬
močnemu Turčinu. Zdaj pritisne Andrej Turjaški; nje¬
govi udrihajo kakor besni po sovražniku, Redern pa
jim vrlo pomaga. Ves preplašen zagleda Hasan jjaša,
kako se umikajo njegovi janičarji, kako pešajo najhra-
brejši mu vojaki. Kakor blisk jo udere proti mostu,
da vsaj ondi obrne begoče vrste, a prepozno! Naši so
ga že ustavili.

Bila je velika zmčsnjava in gneča, čez most ni
bilo mogoče. Konjiki, pešci, topovi, vozovi, vse vprek
plane torej v valove narastle Kolpe iščč rešenja, kate¬
rega se ni bilo nadejati med britkimi sabljami krščan¬
skih vojakov. A nemili valovi pokrijejo Turke, da nikdar
več niso gledali rumenega solnca; pašo samega reka
odnese. Le okoli 3000 jih je preplavalo reko, ki so
oznanili grozno nesrečo. Po ravnini pa je ležalo pobitih
Turkov:

283

Ko snopja za ženjicami,

Ali drobne trave spod kosil,

Kdar Bog nam dobro let’no dA

*

Plen po tej kratkej bitvi je bil kaj obilen. Dragega
kamenja, sabelj, prstanov, konjskih sedel, krasnih oprav
je bilo na kupe. Pašin prelepi šator, vse njegove drago¬
cenosti so dobili zmagovalci, razen tega še 2000 konj,
blizu 40 topov in 12 velikih čolnov.

163. Peter Veliki.

Ruski car Aleks je zapustil tri sinove, med katerimi je
bil Peter najmlajši. Starejši je umrl, srednji je bil nekoliko
slep in nekoliko slaboumen. Peter pa še premlad; zato je
začetkoma vladala nju častilakomna sestra Sofija. Ona da
Petra po tuje izrediti, da bi se svojemu narodu ne mogel pri¬
kupiti; a prav to mu je pripomoglo do njegove poznejše slave.
Vzročila je tudi zaroto strelcev, to je osebne carske straže,
zoper njega; toda Peter vpokori zarotnike, da sestro zapreti
v samostan ter prevzame vlado.

Da bi se seznanil z naredbami po drugih deželah, podal
se je v tuje države. V Zaandamu na Nizozemskem se je celo
uvrstil med navadne delavce, da bi se naučil ladje tesati.
Podal se je tudi na Angleško ter se potem povrnil v Moskvo,
kjer so se bili strelci z nova uprli; Peter jih je ukrotil ter
ostro kaznoval. Vojskujoč se z junaškim Karolom XII., mladim
švedskim kraljem, pribojeval si je več pokrajin ter na poprej
švedskih tleh ustanovil novo stolišče (1703.1.), ki se je po njem
zvalo Petrograd.

Peter je ustanavljal šole, vpeljal zapadno-evropsko nošo,
povzdignol morsko kupčijo in sploh storil vse, da se je Rusija
približevala evropskej omiki. Ko je 1. 1725. po 36 letnem
vladanji umrl, pridelo je ljudstvo temu čaru naslov Veliki.

284

164. Laudon.

Ernst Gideon Laudon se je rodil 1.1716. v Liflandiji,
kamor se je bila njegova rodovina preselila iz Skotije.
Služboval je najpred v ruskej vojski proti Turkom.
Ko se je bil 1. 1739. sklenol mir med Rusijo in Tur¬
čijo, poda se na Dunaj, službe iskat v avstrijanskej
vojski. Na tem potu pride v Berlin. Tu ga nagovar-
jajo nekateri, naj ostane v pruskej službi. Predstavi
se tedaj kralju Frideriku II. A pripetilo se mu je
prav isto, kar je izkusil tudi slavni princ Evgčn na
dvoru francozkega kralja. Friderik odbije namreč
Laudonu prošnjo, češ, da mu ni všeč njegov obraz.
Zato se poda Laudon na Dunaj kakor pred njim
princ Evgčn ter dobi zaželeno službo — in sicer s prva
v hravtskem polku. Njegova hrabrost ga je vedla
do vedno višjih časti.

Leta 1756. se vname huda vojna med Marijo
Terezijo in pruskim Friderikom. Ta je bil že od
nekdaj najnevarnejši sovražnik milej cesarici ter ji je
odtrgal velik kos Sleškega. Da bi nazaj dobila, kar
je morala prepustiti pruskemu kralju, zaveže se Marija
Terezija s Francijo, Rusijo in drugimi državami. Ko
je Frederik II. zvedel to zavezo, sklenol je, prehiteti
svoje nasprotnike. Začela se je sedemletna krvava
vojna, v katerej se je zopet očitno pokazalo, kaj more
Avstrija z zedinjenimi močmi vseh svojih narodov.

V tej vojni sta se odlikovala avstrijska poveljnika
Daun in Laudon; oni je sijajno zmagal pri Kolinu in
Hoohkirchu, ta pa pri Kunersdorfu in Landshutu.
V kunersdorfskej bitki je Laudon zmagal tako uniče¬
valno, da je pruska vojska v največjem neredu bežala
z bojišča, da je kralj sam komaj odnesel pete ter

285

pisal obupno v Berlin: „To je strašna nesreča, jaz je
ne preživim. Vse je izgubljeno!“ Ko bi bil mogel
Laudon uporabiti to zmago po svojej volji, kraljeve
slutnje bi se bile brž ko ne izpolnile. A na zadnje je
morala cesarica Marija Terezija vendar le odstopiti
odtrgani kos Slezije ter se pogoditi s Friderikom.

Laudon se je zdaj odpravil v svoj grad Hadersdorf
ter ,se bavil z gospodarstvom. On, ki se mu je
v boji žarilo oko, kojega mogočna beseda je ohra¬
brovala slednjega vojaka, ki ni poznal nobene nevar¬
nosti, on, uzor pravega junaka, bil je v vsakdanjem
življenji malobeseden, skromen, skoro ljudomrzen. Kadar
se je moral pokazati na cesarskem dvoru, stal je na¬
vadno za vrati ali v kotu — sploh na najmenj raz¬
svetljenem kraji. „Kje pa je Laudon ? u  vpraša enkrat
Marija Terezija pri nekej dvorskej svečanosti. „Tukaj u ,
odgovori vojvoda Arenberg, „kakor sploh za vrati,
sramežljiv zbog svojih velikih zaslug . — V Karlovih
varih na Češkem se je seznanil z znamenitim nemškim
prisateljem Gellert-om, katerega je po njegovih spisih
že dolgo poznal. Reče mu enkrat: „Povejte mi vendar,
gospod profesor, kako je mogoče, da ste mogli toliko
knjig spisati, pa še toliko veselega in šaljivega. Jaz
tega ne razumem, če Vas vidim. A Gellert odgovori:
„Povejte mi poprej, kako je bilo mogoče, da ste zma¬
gali pri Kunersdorfu ter si osvojili toliko trdnjav. Jaz
tega ne razumem, če Vas pogledam. Takrat ga je
videl Gellert prvokrat smejati se, druge krati se je
navadno le smehljal.

Še enkrat je moral Laudon stopiti na čelo avstr ij-
skej vojski; že samo njegovo ime je bilo strah sovraž¬
nikom. Cesar Jožef II. je bil namreč kot zaveznik
ruske cesarice Katarine zapleten v vojno s Turki

286

1. 1788. Laudon naskoči turško „nepremagljivo a  trd¬
njavo Beligrad in jo dobi v pest. Za to slavno zmago
ga je cesar odlikoval z redom Marije Terezije z bri¬
ljanti, katerega je imel pravico nositi samo cesar.
Tako je Laudon dospel do naj višje stopinje slave in
časti; a ni se je dolgo veselil. Umrl je 1. 1794. Pri-
prost spomenik v gaji hadersdorfskem v Moraviji kaže
njegov grob s pomenljivim napisom: „ Tukaj počiva
Laudon." Slovenska narodna pesem pa mu je postavila
nevenljiv spomin; kajti popevalo se bode, dokler živi
narod:

„Glej tak mogočen Laudon je
Premagal vse sovražnike;

In dokler Beligrad stoji,

Naj slava Laudonu slovi.

165. Na Predelu.

Z Bogom, mati, z Bogom, oče,

Iti mi je v ljuti boj!

Čujte, boben že ropoče,

Bliža se tovar’šev roj!

Predel loči Koroško od Goriškega.

Kadar se joopneš od koroške strani do prelaza
na Goriško, kako ti je lahko pri srci, kako čist zrak
dišeš, kako se ti prsi vzdigujejo, kako milo se ti pa¬
sejo oči nad prelepim pogledom! Nad seboj vidiš pri¬
jazno modro nebo; na levej strani moli goli velikan
Babji zob (Mangert) svojo sivo-belo glavo drzno čez
oblake, 2800 m  nad morje. Pod seboj gledaš belo
cesto, ki se vije po zelenej strmini proti jugu, dokler
se med prijaznimi travniki in vrti ne skrije očesu.
Koj pred seboj pa vidiš pod cesto in nad njo sezidano
trdnjavo, ki stoji prav na tistem mestu, kjer je stala

287

pred letom 1848. mala, lesena trdnjava, spomina vredna
iz dobe francozkih vojsk.

Se predno se je bila vnela na pomlad leta 1809.
huda vojna med Avstrijo in Francozi, bilo je skrbeti,
da se zaprejo soteske, po katerih bi mogli udariti
sovražniki v cesarske dežele. Zatorej je bilo skleneno,
da se ima utrditi Malborget na Koroškem in Predel
na Goriškem, da se v trdnjavico postavi nekaj baterij.
V ta namen sta bila poslana stotnika Hensel v Mal¬
borget, a Herman na Predel, ki sta se urno svoje
važne naloge lotila. Predelsko trdnjavo je posedlo
222 vrlih Slunjcev, katerim se je pozneje pridružilo
še drugo krdelce istega polka pod poveljem stotnika
Janko vida,. V trdnjavi je bilo deset kanonov in živeža
za šest tednov.

Bilo je večer 15. maja leta 1809. Oddelek sovražni¬
kove vojske koraka drzno po strmci proti trdnjavi, iz
katere so neprestano na nje streljali in jih primorali,
da so se umaknoli. Ni jim bilo mogoče, bližati se
trdnjavi; izkušali so torej drugo pot: pregovore
in obljube, pa tudi zastonj. Zdelo se je, da ne bo
Francozom nikakor mogoče, čez Predel predreti.
Ali glej! na naglem se vse izpremem. Trdnjavo
v Malborgetu, katero je vitežki Hensel s svojimi vrlimi
vojaki hrabro branil, dokler ga ni kruta sovražnikova
roka ubila, prišla je sovražnikom po hudem boji
v pest. Mogli so torej od vseh strani prijeti predelsko
trdnjavico. Hermana pa so pred napadom še enkrat
pozvali, naj se ud A. On je pa pozive zovrnol rekoč,
kdor je poklican braniti domovino, mora biti vselej
pripravljen, za njo umreti. Pet—šest tisoč sovražnikov
napade torej trdnjavo. Herman s svojimi se brani
junaško. Ko pa zapali granata trdnjavico, skoči iz

288

nje z vojaki, ki so še bili živi, v najgostejše krdelo
sovražnikov in se bojuje, dokler ne pade oslabljen,
krvaveč iz mnogo ran, in skoro vsi njegovi vojaki.
Cesar Ferdinand I. je dal postaviti njemu v spomin
piramido, na katere znožnji leži smrtno ranjen lev.
Pred njim je avstrijanski vojni ščit in zvezek palic
s sekiro. Na steni piramide je brati napis : V spomin
stotniku Hermanu in njegovim tovarišem, ki so tu
junaško smrt storili 18. maja 1809.

Enak spomenik je dal cesar Ferdinand tudi stot¬
niku Hensel-u postaviti pri Malborgetu.

166. Velika Ibitva pri Lipskem.

Na boj, na boj, na vojsko krvavo,
Naprej za vihrajočo zastavo!

Ropočejo bobni in trombe pojo,
Starejši podajejo suho roko,

In mnogo solza iz očesa kane,

Nič srca vojaku ne gane.

Puško na rami,

A v prsih srce,

Strah je pred nami,

Za nami gorje.

Stritar.

Zima, lakota in vsakovrstna nadloga je bila
pokončala ponosno vojsko, katero je Napoleon 1.
leta 1812. peljal v ruske planjave. Pa že po malo
mesecih je stal Napoleon na čelu nove vojske, ki se
je drvila po nemških tleh. V zvezi z ruskim cesarjem
je zdaj stopil na bojišče pruski kralj. Avstrija je hotela
posredovati med nasprotniki. Ker pa Napoleon ni hotel
sprejeti njenih pomirovalnih nasvetov, napovč tudi cesar
Franc I. Francozom vojno ter se pridruži Rusom in
Prusom. Na širokej planjavi, ki se prostira okoli
Lipskega, zbirale so se vojaške čete.

289

Dne 14r. oktobra 1. 1813. pride Napoleon v Lipsko,
kjer razstavi tik mesta 180.000 mož. Isti dan je knez
Schwarzenb erg, avstrijanski vojskovoj in vrhovni
poveljnik zaveznej vojski, nagovoril svoje vojake tako
le: „Prišel je najimenitnejši trenotek svete vojne;

junaki, rozsodilna ura bije — pripravite se na boj!
Rusi! Prusi! Avstrijanci! Bojujete se vsi za to isto reč,
za svobodo Evrope, za samostalnost svojih držav, za
svojo slavo! Vsi za enega! Vsak za vse! S tem
vzvišenim klicem drvite v boj! Temu geslu bodite
zvesti, in zmaga je vaša! 41

Po noči 15./16. oktobra so iz tabora zaveznikov
švignile tri bele rakete; na to so se zabliskale na
severnej strani štiri rudeče! Z belimi je Schwarzenberg
naznanil pruskemu vojskovoju, hrabremu Bliicherju,
naj se pripravi na boj; z rudečimi je ta odgovoril, da
je storil, kar se mu je velevalo.

Strašna je bila noč; huda burja je vihrala po
planjavi; o polnoči se je vlilo izpod neba, da je
stražam krog in krog pogasnil ogenj. Utrujen vojak
še po noči ni mogel počivati!

Jutro 16. oktobra je bilo oblačno in neprijazno. Ko
so pa jeli ob devetih zjutraj topovi grmeti, razpodili
so se oblaki; jasno nebo je gledalo ves dan na krvavo
bojišče. Zemlja se je tresla pod množico treskajočih
in pokajočih kanonov. Francozje so se s početka
bojevali s tako pogumnostjo ter se zaganjali v naše
vrste s tako silovitostjo, da so se zavezne vrste umikati
jele. Ko je Napoleon to videl, poslal je v mesto povelje,
naj vsi zvonovi zmago naznanujejo. A predno je
solnce zatonilo, premenile so se razmere na bojišči.
Francozje, katerim so lipski zvonovi še zmerom zmago
naznanovali, pešali so in obnemagovali.

Četrto berilo.

19

290

Črna noč je pretrgala ljuti boj ter zagrnola krvavo
bojišče.

Drugi dan — bila je nedelja — molčali so topovi.
V ponedeljek (18. oktobra) bila je odločilna bitva.
Zavezne čete, že po številu jače od sovražnika, silile
so nevdržno naprej. A tudi Francožje so so vojskovali
z vso hladnokrvnostjo. Vsak korak naprej so si zavez¬
niki morali pribojevati s potoki krvi.

Večerno solnce je gledalo Francoze na obupnem
begu in diru! Na gričku pa, kjer so stali trije vla¬
darji, pokaže se maršal Schwarzenberg, pobesi svoj
meč in naznani, da je zmaga gotova. S tiho molitvijo
se zahvalijo vladarji gospodu nebes in zemlje za
srečno zmago.

Grom topov pojenjava; vrišč in krik ponehava;
smrtna tihota nastopi. Nad 80.000 mrličev in ranjencev
pokriva bojišče!

167. Naraščanje avstrijsko-ogerske države.

Iz malega raste veliko. Tudi naša monarhija se
je iz neznatnega početka povzdignola v mogočno,
zapovedovalno velemoč.

Ko je bil Karol Veliki premagal Obre, ustanovil
je na popred obrovskej zemlji dve mejni grofiji, fur¬
lansko in vzhodno. Prva je obsegala dežele na južnej
strani od Drave do tržaškega zaliva, druga pa se je
prostirala med Dravo, Dunavo in Anižo. V 9. stoletji
so Madjari zapustili svojo pradomovino v osrednjej
Aziji ter počasi dalje se pomikajoč naposled si osvo¬
jili nižine ob Dunavi in Tisi. Od tod so napadali
sosedne dežele; polastili so se vzhodne krajine ter
razgrajali po Nemčiji in Italiji; a nemški cesar Oton I.

291

je te hude sovražnike leta 955. na liškem polji pri
Avgsburgu popolnem potolkel ter z nova ustanovil
vzhodno krajino,  katero je Oton II. podelil 1. 976.
grofu Leopoldu iz babenberške rodovine.  Cela
krajina je obsegala okoli 20 Mm 2 ; bila je začetek
sedanjega nadvojvodstva avstrijskega in tako tudi vsega
avstrijanskega cesarstva. Babenbergovci so previdno
in srčno gospodovali v krajini.

Leta 1156. pa ji pridruži cesar Friderik I. (Rudeče-
bradec) tudi še velik kos dežele nad Anižo  ter
povzdigne tako pomnoženo krajino v vojvodstvo. Henrik
Jasomirgott je bil prvi vojvoda. Njegov sin Leopold V.
si pridobi Štajersko  1. 1192. Friderik II. Bojeviti
pa velik kos Kranjskega.  Po smrti tega zadnjega
Babenbergovca, ki je padel leta 1246 v vojni z oger-
skim kraljem, bila je več let zmešnjava po zapuščenih
deželah. Češki kralj Otakar II. polastil se je bil med tem
časom teh dežel; Koroško pa je podedoval po Ulriku III.,
zadnjem Sponhajmovci.

Ko je Otakar H. 1. 1278. na moravskem polji
izgubil zmago in življenje, podeli Rudolf Habsburški
1. 1282. Avstrijsko, Štajersko in Kranjsko svojemu sinu
Albrehtu, Koroško pa zvestemu svojemu zavezniku
Majnhardu, kateremu je pozneje tudi Kranjsko zastavil.
Tako so postali Habsburžani vladarji na A vstrij s k e m
in Štajerskem.  Leta 1335. si pridobč Koroško
s Kranjskim,  28 let pozneje Tirolsko,  1. 1382. pa
se jim podd tržaško mesto z okolico. Habsburžani
Maksimilijan I., katerega oče Friderik (in.) je bil šta¬
jerske] vojvodini pridružil celjsko grofijo  (1457),
dobil je vsled dedinskih pogodeb pokneženo go riško
grofijo  (1500) ter je napeljal pridobitev čeških in
ogerskih dežel.  Zaročil je namreč svojega vnuka

19  *

292

Ferdinanda z hčerjo Vladislava, kralja češkega in oger-
skega, in svojo vnukinjo Marijo z Vladislavovim sinom
L ud o v ikoni II. Ko je ta izgubil svoje življenje
v bitvi pri Mobači leta 1526, ne zapustivši nobenih
otrok, sledil mu je v njegovih prostranih deželah nje¬
gov svak cesar Ferdinand I. Leta 1696. dobi cesar
Leopold I. Er de lj s ko; vsled miru, v Belgradu s Turki
sklenenega (1739), postala je Sava in Dunava do Ršave
meja med Avstrijo in Turčijo. Pri delitvah poljske
države (1772, 1795) pripadlo je Avstriji kraljestvo
G a 1 i c ij a in V1 a d o m i r ij a; Bukovino  su Turki
prostovoljno odstopili cesarici Mariji Tereziji 1. 1775.
Po končanih francozkih vojnah pridruži se našej državi
še dalmatinsko kraljestvo in salcburška voj¬
vodina,  leta 1846 pa poprejšnja republika krakovska.

168. Anton M. Slomšek.

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra
l. 1800. na Slomu, prijaznem griči ponikovske župnine
na Štajerskem. Dovršivši latinske šole stopil je leta 1821.
v celovško duhovnišče. Kaplanoval je pri sv. Lovrenci na
Bizeljskem in pri Novej cerkvi blizu Celja. Potem je devet
let opravljal službo duhovskega voditelja v Celovci ter je
postal l. 1838. nadžupnik ali dekan v Vuzenici. Kot celjski
opat je bil meseca maja 1846. izvoljen za lavantinskega
knezoškofa. Leta 1859. je prestavil sedež lavantinske škofije
iz sv. Andraža na Koroškem v Maribor, kjer je umrl
dne 24. septembra 1862.

Slomšek je bil vse svoje dni velik prijatelj ljudskej
šoli in mladini sploh. Pisal je slovenske učne knjige in
sestavil mnogo mičnih pesmic, katerih dosti najdete v svojih
berilih. Izmed obilih Slomšekovih spisov in bukev jemljemo

293

tu v misel samo „ Drobtinice", katere je začel izdajati

l. 1846, in ki so potem izhajale dolgo vrsto let o njegovem
uredovanji. Dobrotinice so se ljudstvu tako prikupile, da
skoraj ni bilo hiše, kjer bi ne bili brali te imenitne knjige.
Zanimljiva knjiga je tudi „Blaže in Nežica", katero še
zdaj marsikdo rad prebira.

Da se ne poizgube po raznih bukvah raztreseni spisi
blagega škofa, jeli so se nabirati in z nova na svetlo
dajati.

169. V spomin Antona Janežiča.

1. Vrtnar od zore trudi se do mraka:

Sadi, presaja, cepi in priliva;

Cvetlice mraza brani in pokriva,

Kadar preti jim toča iz oblaka.

2. Ves dan po vrtu v solnci pot pretaka;

Da pride bela zima, ne počiva;

In vendar sam sadu on malo vliva,

Gospod je prvi, naj družina čaka!

3. Vrtnar si nam rodil se v Ročnem doli:
Sadil, gojil cvetlice poezije

Nam po dobravi, pustej prej in goli.

4. Zdaj ko zelena te gomila krije,

Žaluje dom, ne žabi te nikoli;

Hvaležen zdaj ti slave venec vije!

Boris Miran.

Anton Janežič se je rodil 19. decembra L 1828
v Lešah na Koroškem. Bil je sin kmečkih staršev. Šolal
se je v Celovci ter je bil po dovršenih višjih študijah pro¬
fesor slovenščine na celovškej realki in gimnaziji.

294

Ni ga izmed njegovih učencev, ki ne bi se rad in
hvaležno spominjal tega prijatelja učeče se mladine. Odli¬
koval pa se je ne le kot učitelj, marveč tudi kot jezikozna-
nec in pisatelj. Napisal je vrsto dičnih knjig. Med temi
so najimenitnejše: ročni slovar slovenskega in nemškega
jezika, slovenska in nemško-slovenska slovnica. Uredoval
in na svetlo dajal je tudi časopisa „Glasnik“ ter „Cvetje
iz domačih in tujih logov w .

Umrl je v občo žalost 18. septembra 1869.

Janežič je bil mož čistega značaja, zgled pravega
domoljubja, zgled neutrudnega, skromnega, a uspešnega
delovanja narodu v čast in korist.

Družba sv. Mohor a je svojemu marljivemu prvemu
tajniku postavila krasen spomenik na preranej mu gomili.

170. Tegetthoff.

Ob levem bregu Drave na Štajerskem stoji prijazno
mesto Maribor, obdano s prijetnimi slovenskimi goricami,
za katerimi leži Pohorje. Tu v Mariboru se je porodil
27. decembra l. 1827. preslavni vojskovoj , podadmiral
Viljem pl. Tegetthoff, poveljnik avstrijanskemu brodovju,
ki je l. 1866. zmagal italijansko silo v boji pri dalma¬
tinskem otoku Visu ter je tako ohranil slovansko Primorje
slavnej habsburškej monarhiji.

Že l. 1864, ko je Avstrija začela vojno proti dan¬
skemu kraljestvu zaradi dežel Slezvika in Holštajna,
zaslovelo je ime admirala Tegetthoffa. Po vsem cesarstvu
je ljudstvo v tej krvavej vojni občudovalo moža, ki je
s toliko odločnostjo vodil avstrijansko brodovje proti sovraž¬
niku, na številu mnogo močnejšemu od naših. Da-si je
ta zmaga koristila samo Prusom, vendar so bili Danci

295

hudo tepeni; kajti po dolgotrajnem krvavem boji moralo
se je dansko brodovje umaknoti. S to zmago si je Tegett-
hoff pridobil slavno ime po vsem svetu.

Dve leti pozneje (1866) se je vnela nova vojna
med Avstrijo in Prusijo. Te priložnosti se je poslužil laški
kralj ter je tudi on napovedal boj Avstriji.

Osodepolni dnevi so se začeli za našega cesarja Franca
Jožefa. Sovražniki so prijeli od dveh strani našo državo;
Prusi na severu, Lahi na jugu. Lahi so namreč name¬
ravali, udariti na Dalmacijo in si jo prisvojiti. Mislili
so si, da je to lahka reč, in da bodo s svojimi vojnimi
ladjami, s katerimi so se zelo bahali, v hipu pokončali
avstrijansko brodovje. Ali strašno so se varali! Poveljnik
avstrijanskemu ladjevju je bil Tegetthoff, in naši so pri
otoku Visu tako slavno zmagali, da ta zmaga ostane
zapisana v zlatej knjigi avstrijanske zgodovine. Lahi so
namreč vso svojo pozornost obrnoli na otok Vis (Lissa),
ki je nekako v sredi jadranskega morja. Tu sem je udaril
sovražnik dne 19. julija 1866. leta in je začel bombe
metati v mesto. Lahi so imeli mnogo več ladij nego naši;
imeli so preko 20 vojnih ladij, mnogo parobrodov in
železnih oklopnic. Maše vojne ladje so se nemudoma zagnale
v tek od Fasane proti Visu. Pazen parobrodov so vse naše
ladje bile oklopnice, t. j. z debelimi pločami okovane. Na
teh ladjah so častniki in vojaki že komaj čakali, da uda¬
rijo na sovražnika. Vsi so bili polni zaupanja v svojega
hrabrega in izkušenega poveljnika admirala Tegetthoffa.
Druzega dne predpolne ugledajo naši sovražnikovo brodovje.
Tikoma nad otokom je stalo na boj pripravljeno. Bitka
se je začela ob tretji četrti na deset in je trajala do dveh.

V tej krvavej bitki so naši poškodovali Lahom dve najlepši
oklopnici: a njihovo največjo vojno ladjo pod imenom
„Re J Italija“ so naši tako prestrelili, da se je v dveh

296

minutah s 700 vojaki potopila v globočino morja. Samo
lesovje in kakih 200 mornarjev je plavalo po morji in
prosilo pomoči. Ko Italijani vidijo, da nimajo sreče, po¬
begnejo hitro domov, da si ogledajo rane, ki so jih dobili
v krvavem boji z našimi hrabrimi vojaki. To je bilo
20. julija L 1866. Vtem  boji si je admiral pl. Tegetthoff
pridobil nevenljiv venec slave za našo monarhijo.

Da-si v najlepšej možkej dobi, komaj 44 let star,
umrl je dne 1. aprila l. 1871. Vsa Avstrija je britko
žalovala po izgubi tako slavnega poveljnika na morji.

V hvaležen spomin njegovih neumrlih zaslug dal mu
je naš cesar postaviti v mestu Pulji, kjer se nahaja največja
luka za avstrijansko vojno brodovje, prelep bronast spomenik,
ki bode še v poznih letih govoril našim potomcem, da
bode večni spomin: neumrlemu junaku Viškemu. Tudi na

Dunaju postavili so mu veličasten spomenik (pred Pratrom).

J. Tomšič.

171. Cesar Franc Jožef I. svojim vojakom.

Blago, življenje in kri, visoki vladar, ti darujem;

Bistri v sobi razum, v boji nevžugano dlan.

Tvojemu rodu na čast, na zgubo protivnikom tvojim

Snuje v orsrčji mi duh, cuka na bedru mi meč.

Hrast se omaja in hrib,—-zvestoba Slovencu na gane!

Ko je leta 1878. avstrijanski vojskovoj Jožef
Filipovid dobil v pest Serajevo, glavno mesto v Bosni,
ko je tudi Hercegovino šiloma pomiril Jovanovid, ko
so nehali nepretrgani boji onkraj Save, in je bil konec
nepopisljivim težavam, katere so pretrpeli naši hrabri
vojaki, zahvalil se jim je presvetli cesar tako le:

„Moje vrle čete so kljubu težavam nenavadno sla¬
bega vremena, kljubu slabim potom in neizogibljivemu
vsakovrstnemu pomanjkanju v sijajnih bojih zatrle
upor zapeljanega ljudstva. Z zgledno izurjenostjo,

297

s staroznano hrabrostjo so ohranile čast naših zastav,
v kratkem času rešivši svojo nalogo.

Zgledna izurjenost, čudovita stanovitnost na težav¬
nih potih, katero so kazale vse čete in vsi oddelki,
zasluži vse priznanje in vso pohvalo. Pokazal se je
uspeh žrtvovalne pridnosti in trudapolnega prizadevanja
mnogih let; ravnokar dobljena slavna zmaga je naj¬
lepše plačilo.

Zahvaljujem poveljnike za premišljeno in veljavno
vodstvo. Zahvaljujem generale, častnike in vojake.
Zahvaljujem konečno vse one pri vojski, ki so po¬
magali, z vršiti težavno nalogo. Zahvaljujem mornarje
in deželne brambovce za požrtvovalnost in pogum,
za vzajemno sodelovanje. Le tako se je mogla zmago¬
valno končati vojna, katerej bode Častno mesto v do-
movinskej zgodovini.

Ponosno in samosvestno gleda vsa vojska na to,
kar je naše orožje dognalo. Naj jo to močno izpod-
buja tudi za bodočnost.

Franc Jožef. “

V Gedelovu 19. oktobra 1878.

172. Vojaška.

1. Mi ponosni smo vojaki,
Iz Slovenskega doma:

Po telesu smo junaki
In pogumnega srca.

Za pravico ostre meče
V boji sučemo krepko.

Ko pa kri sovražna teče,

Vsi zavriskamo glasno:

Bog ohrani nam Cesarja,
Ljube Avstrije Vladarja!

2. Naj sovražnika prihruje

Kakor listja in trave,

Naš pogum ne omaguje,
Nam ne trepeta srce.

Kakor skala vsi stojimo
Zoper moč sovražnih čet,
In ko zmago zadobimo,

Krepko se razlega spet:
Bog obrani nam Cesarja,
Močne Avstrije Vladarja!

298

3.Vsepodsolncem kmalu mine,
Vse se stara, vse mrjč;

Pa ljubezen ta ne zgine,

Ona vekomaj cvetč.

Da, ljubezen za Avstrijo
V srci brani vsak zmed nas;
Naše želje se glasijo
Danes kakor slednji čas:

Bog ohrani nam Cesarja,
Krasne Avstrije Vladarja!

4. Blagost neba naj razlije
Se nad Avstrijo krasno,

Zlata sreča vsem naj sije,

Ki pod njenim škitom so!
Vez edinosti  naj združi
Nas, sinove njene, vse;

Drug rad druzemu naj služi,
Vseh pa geslo bodi le:

Bog ohrani nam Cesaija,
Slavne Avstrije Vladarja!

Filodemus.

299

Cesarska pesem.

Bog 1  ohrani, Bog obvari
Nam Cesarja, Avstrijo!

Modro da nam gospodari
S svete vere pomočjo!

Branimo Mu krono dedno
Zoper vse sovražnike:

S Habsburškim bo tronom vedno
Sreča trdna Avstrije.

Za dolžnost in za pravico
Vsak pošteno, srčno stoj;

Če bo treba, pa desnico
S srčnim upom dvigni v boj!

Naša vojska iz viharja
Prišla še brez slave ni: —

Vse za dom in za Cesarja,

Za Cesarja blago, kri!

Meč vojščaka naj varuje,

Kar si pridnost zadobi;

Bistri duh pa premaguje
Z umetnijo, znanostmi!

Slava naj deželi klije,

Blagor bod’ pri nas domd:

Vsa, kar s o 1 n c e j e obsije,

Cveti mirna Avstrija!

300

Trdno dajmo se skleniti:
Sloga pravo mo c rodi;

Vse lahko nam bo storiti,
Ako združimo moči:

Brate vodi vez edina
Nas do cilja enega:

Živi Cesar, domovina,
Večna bode Avstrija!

In s Cesarjem zaročnica,

Ene misli in krvi,

Vlada milo Cesarica,

Polna dušne žlahtnosti.

Kar se more v srečo šteti,
Večni Bog naj podeli:
Franc Jožefu, Lizabeti,
Celi hiši Habsburški!

301

Kazalo.

I. Povesti, popisi, pesmi in pregovori.

1- Bog je (M. Cigale). 2. Ozir v nebo  (M. Kastelec). 3. Kako se
pošten človek maščuje. 4. Dobra dela  (F. Cegnar). 5. Hojka in

kostanj (A. Slomšek). 6. Šmarnice. 7. Kresnica (Po K. Šmid-u).
8. Deklici  (j. P.). 9. Sam (S. Gregorčič). 10. Tobijevi nauki za
sina (Ravnikar). 11. Gorje, gorje!  (L. Toman). 12. Misli (L. Tomšič).
13. Korist množenja (Hebel). 14. Umita posoda. 15. Trije svetovalci
(Po Auerbacb-u). 16. Kmetovalčevo čarilo (iz latinskega). 17. Veliki
davki (A. Lesar). 18. Ljudmila  (M. Vilhar). 19. Dobre misli.
20. Kmet svojemu sinu (Iz „Dragoljubcev“). 21. Jutro in škrjanec
(iz „Zvon“-a). 22. Strneno polje (j. Ogrinec). 23. Nevihta (Fr. Cegnar).
24. Ahmet in njegov sin Abdala. 25. Najboljši kažipot (A. Zupančič).
26. Telovadska pesem  (Kerstnik). 27. Vrnitev v domačijo (J. Jurčič).
28. Vrnitev  (iz „Zvon“-a). 29. Izreki  (F. Levstik). 30. Pregovori.
31. Ura (F. Levstik). 32. O izpremembi leta.

II. Iz zemljepisja.

33. Celovec. 34. Oj planine!  (Fr. Levec). 35. Gradec. 36. Nazaj
v planinski  raj  (iz „Zvon ll -a). 37. Ljubljana. 38. Kranjskej
deželi  (Poleg J. viteza Gebell-a Ennsburškega). 39. Trst. 40. Soči
(S. Gregorčič). 41. Veltava (lvan Tomšič). 42. Dunaj. 43. Pozdrav¬
ljam, domovina,  te!  (j. Pintar). 44. Evropa. 45. Evropske države.
46. Severno ledeno morje. 47. Vezuv zasuje mesti Herkulanum in Pom-
peje. 48. Azija. 49. Arabija. 50. Kitajsko in Kitajci. 51. Afrika.
52. Sžhara. 53. Slike iz jutrovih dežel. 54. Amerika. 55. Živalsko
življenje po stepi južno-amerikanskej (Po A. pl. Humboldt-u). 56. Avstral ja.
57. Okoli sveta! 58. Nikolaj Kopernik. 59. Koledar.

III. Črtice iz prirodoslovja.

60. Občna svojstva teles. 61. Težišče. 62. Navadni stroji. 63. Plavanje.
64. Sredobežnost. 65. Občujoče posode (Fr. Hauptmann). 66. Pumpe
(Fr. Hauptmann). 67. Elektrika, vzbujena po dotikanji. 68. O lečah

302

(Fr. Hauptmann). 69. Oko (Fr. Hauptmann). 70. Raztopina, zmes, spo¬
jina. 71. Enoterne tvarine ali prvine. 72. Najimenitnejše kemične spojine.

73. Dihanje.

IV. Prirodopisje s posebnim ozirom na kmetovalstvo.

74. Natora  (M. Kastelec). 75. Mavrica  (S. Gregorčič). 76. Slava in
sreča kmetovalstva. 77. Zemlja. 78. Po čem se zemlja pozna. 79. Zem¬
ljišča naj se izboljšujejo med letom. 80. Rastline. 81. Rastlinska hrana.
82. Poljedelstvo. 83. Poučljivi povesti za kmetovalce. 84. Setev.
85. Orač  (M. Vilhar). 86. Snetje. 87. Žetev. 88. Stročnate in oko-
povalne rastline. 89. Krmne rastline. 90. Košnja. 91. Kosec  (Fr. Cegnar).
92. Pašniki. 93. Veseli pastir  (S. Gregorčič). 94. Vrt. 95. O sadjarstvu.
96. Vinstvo (Fr. Jamšek). 97. Hmelj. 98. Korist gozdov (Erjavec).
99. Pogozdovanje (Po F. Povše-ji). 100. Les (F. Kočevar). 101. Zlaganje
zemljišč. 102. Nauki za kmetovalca (Po Fried. Miiller-ji). 103. Vidra
(Fr. Erjavec). 104. Kako ravnati z živino. 105. Severni jelen in lama
(Fr. Erjavec). 106. Indijski slon (Fr. Erjavec). 107. Kit. 108. Orel
(Fr. Erjavec). 109. Planinski lovec  (Fried. Schiller. PreL Fr. Cegnar).
110. Selilne ptice (Fr. Erjavec). 111. Zaostali ptič  (S. Gregorčič).
112. Živali škodljive sadnemu drevju (Fr. Erjavec). 113. Ujetega
ptiča tožba  (S. Gregorčič). 114. Golazen (Fr. Erjavec). 115. Trska
(riba). 116.Žuželke (Fr.Erjavec). 117. Drobnigostje na žitu. 118. Paša
bučelam. 119. Pravilno svilarstvo (J. Bolle). 120. Mnogovrstnost živali

(Fr. Erjavec).

V. Človek in človeško društvo.

121. Človek je gospodar na zemlji (Fr. Erjavec). 122. Življenje ni
praznik.  123. Obrt. 124. Rokodelstvo. 125. Krojaštvo (iz „Vrtec-a“).
126. Črevljarstvo (iz „Vrtec-a“). 127. Klobučarstvo (iz „Vrtec-a“).
128. Zidarstvo. 129. Mizarstvo (iz ,,Vrtec-a“). 130. Kovaštvo (iz
„Vrtec-a“). 131. Kovaška  (Posl. A. Klodič). 132. Hvala kovačem
(A. Klodič). 133. Slamnikarstvo. 134. Steklo (F. Kočevar). 135. Preja
in tkanina (F. Kočevar). 136. Novci (A. Klodič). 137. Bankovci (A.
Klodič). 138. Kup in prodaja. 139. Cena (F. Kočevar). 140. Delniške
družbe (A. Klodič). 141. Zavarovalnice. 142. Občne pravice avstrijanskib
državljanov. 143. Občne dolžnosti avstrijanskib državljanov. 144. Kako
ravnati z zamrtniki. 145. Hranitba (i. Woldrich-Erjavec). 146. Domača
lekarna (Po dr. G. Ipavic-i).

VI. Iz zgodovine.

147. Imenitnost domače zgodovine. 148. Demosten. 149. Aleksander
Včliki. 150. Kartagina. 151. Julij Cezar. 152. Konstantin Veliki.

303

153. Severin in Odoaker (j. Tomšič). 154. Alboin in Gizulf (L. Hiti).
155. Mohamed. 156. Opravki starih Slovenov v mirnih časih in deželna
obramba (Po J. in H. Jirečku). 157. Friderik Rudečebradec. 158. Karol IV.
159. Trst se uda slavnej habsburškej hiši. 160. Maksimilijan I.
161. Nikolaj Zrinjski v Sigetu (Po K. Beck-u). 162. Bitva pri Sisku.
163. Peter Včliki. 164. Laudon. 165. Na Predelu. 166. Velika bitva pri
Lipskem. 167. Naraščanje avstrijskoogerske države. 168. Anton M. Slomšek.
169. V spomin Antona Janežiča  (Boris Miran). 170. Tegetthoff
(j. Tomšič). 171. Cesar Franc Jožef I. svojim vojakom. 172. Vojaška.
Cesarska pesem.