* Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 6. 8. junija 1938. 34. letnik
MARIJIN LIST
marijin list
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhaiala 1. 1904., dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom diihovnih vaj, posvečen sv. Drtižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marljikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena : na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1939 tüdi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sliižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom driištvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš slfižiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: K L E K L J O Ž EF, vp pleb., Črensovci, Slov. krajina.
Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi.
Obračun darov skiipščine 3. reda, posvečena
v
Srci Jezušovomi, v Črensovcih za 1. 1937.
Dohodki v Din.: Ostalo čistoga od 1936. leta 405-27 Din. Dari v dina-raj: Kolenko, Črensovci, 5, tretjeredniki Sr. Bistrica, 12, D.Bistrica za 1936. 1. 5 25. tretjerednice Turnišče za 1936. I. 15, tretjerednice Trnje za 1936. 1. 12, Nedelica za 1936. I. 25, Lipa za 1936. i. 3-50, Rous Marija, Chicago 1 dolar = 47 din, tretjeredniki Gomilica, 40, možki Trnje, 11 75, ženske Žižki, 6550, lendavske tretjerednice 10, tretjerednice Žižki, 54, možki Žižki, 39, Sr. Bistrica, 40, Trnje ženske 25, D. Bistrica ženske 60, Črensovci 72, tretji red G. Bisirica, 61, Žižki, 10, Hotiza 15. Skiipno 103327 Din. — Izdatki v Din.: Za knižnico 436, knige sv. Mohora 25, 2 Bogoljuba 36, katehistnjam Maribor, 25, poštnina Mohorskih knig 2, 5 Kat. misijonov 60, 2 Odmeva i Zamorčka 50, Čurič Ani, siroti, Žižki 50, Domi sv Frančiška 100, na Čren-sovsko cerkev 150, podpora za Marijin List 50. Skiipno 984 Din. Ostalo na 1. 1938. čistoga 49 27 Din. Bog povrni. - Klekl Jožef, voditeo 3. reda.
Pisma naših iz tüjine.
J. M. J.	Bandel - Church, Bengal (India), 2, III. 1938.
Prečastiti Gospod 1 Bliža se praznik sv. Jožefa, dan, ki nam je vsem ljubi, posebno pa mora biti dragi Vam, ki nosite Njegovo sv. Ime globo vsajeno v svojem srcu Sv. Jožef ni samo gospodar in varih sv. Družine, ampak je tudi naš zaščitnik pri Bogu, varih naših duš, da se ne pogubijo in najlepši vzor vsem krščanskim družinam. Pobožnost do sv. Jožefa je razširjena po vsem krščanskem svetu. Naš slovenski narod pa na poseben način
„I prikazalo se je veliko znamenje na nebi: žena, obdana z sancom, i pod njenimi nogami mesec i na njenoj glavi venec iz dvanajstih zvezd11. (Razodetje, 12. 1.)
LETO 34.
ŠTEV. 6
8. JUNIJA 1938.
6. Zvezda.
Šesta zvezda tvoje krone, Mati, močna vera je, Ta sprevajala v živlenji, ta krepila v križaj te... Angelov pozdrav se glaso: Veliki bo Sinek tvoj.,. Pa za rojstvo ne meo mesta... samo štalo ino gnoj... Tli je mogo na svet priti, v jaslaj se zazibati... Pa odtec še bežat mogo, rešit se v Egipeti... Komaj pride z tüje zemle v mili svoj domači kraj, Že zabrüsi proti njemi meč hüdobni Arhelaj,
V	Nazaret se mora skriti, vagat glad, sirmaštvo všo, Pa še tii ga ščejo vrči z brega v jamo globoko... Vsikdar v špoti, vsikdar v smehi, vsakomi na poti je, Ogrizavlo, zametavlo, k smrti iščo vnožine, Potvarjajo z hüdim dtihom i za norca majo Ga,
Se prigiblo za kamenjom, da je mečo v Jezuša.., Na smrt sojen'ga pribili so na trdi lesa križ Vmirajočega obdaja njihov zaničlivi krič ...
V	samih ranaj, ves krvavi mrtev v rokaj ti leži, A ti verješ, da te mrtvec, k| zaprete ma oči,
Z svoje moči gori stane, ar je večni Boži Sin, Sodit ki bo prišo liidstvo iz nebeških visočin,
Srčen.
EUCHARISTIČNI KONGRES V BUDAPEŠTI.
Od 25. do 29. maja se vršo 34. mednarodni eucharistični kongres v Budapešti. Na kongres se je zbralo do milijon lüdi. Lejko pravimo, da z celoga sveta. Odposlanec i zastopnik sv. Oče Pija XI. je bio kardinal Pacelli. Poleg njega je prišlo ešče 15 kardinalov; piišpekov i višjih cerkvenij dostojanstvenikov je pa bilo okoli 600. Kongres se je vršo v najlepšem redi i v nedelo 29. so ga pozdravili po radijoi sveti Oča. Jočič so govorili v prvoj vrsti dečici vogrskoj, vladi Vogrske, narodi i duhovščini Vogrske i vsemi zbranomi lüdstvi, vsemi sveti, ki je bio zastopan na kongresi i so vse blagoslovili.
Moškov se je prečistili pri polnočnici do stojezero, dece pa 130 jezero med mešov pariškoga nadškofa, kardinala Verdiera. Vsako dete, štero je pristopilo k svetomi prečiščavanji, je izročilo diihovnikom edno kitko pšeničnih, pozalačenih vlati. Te vlati so pomenile dobra dela, štera so deca to leto opravila v te namen, naj kongres obilen diiševni sad obrodi.
Na Zastoplenje večer se je vršila nepozabna procesija po Donavi z Najsvetejšim. Jezuša so nesli na ladjo i 8 kilometrov ta i nazaj ga je vozila ladja nazvana po sv. Štefani med pobožnim narodom, ki je molo i spevao kre dva brega Donave, i ga je bilo okoli eden milijon. Celo mesto je bilo razsvetleno, posebno krasno je bio rezsvetlen parlament. Med procesijov so piiščali v zrak lepe rakete, šterih vnogofarbne podobe so zbii-jale čudoviti vtis.
V	nedelo 29. so meli slovesno sveto mešo na trgi junakov kardinal Pacelli, med šterov je prečiščavalo 300 diihovnikov i še po njej dve viiri. To pomeni, da se je prečistili samo tii okoli milijon lüdi, neračunavši one, ki so se po raznih cerkvaj prečiščavali. V 92 cerkvama so se sliižile te dni svete meše v Budapešti. Prišlo je tiidi vnogo katoličancov vzhodnoga reda, za štere je sltižo sveto mešo nadškof iz grčkoga glavnoga mesta, iz Aten. Ta sveta meša se je sltižila za zjedinjenje ločenih krščenikov.
V	nedelo popoldnevi je bila procesija z Najsvetejšim, štero je pa močen i nageo dešč razbio. Keliko sijaja, parade, najdragše obleke je dešč razbio, se ne da napisati, še menje te cena pa izračunati. Vseh stolet, kak Madjarska obstoji, bogastvo se je pokazalo na toj precesijo, ve veliko baziliko v Budapešti pred precesijov so napunili samo magnati z svojimi gospami. Vsa oprava v svili, zlati, srebri z dragmi kamni okinčana. Mogoče je Jezuš zato tak napravo, ka poslao dešč, ar ne šteo gledati izpod skromne, bele, proste hoštije toga zvtinešnjega sijaja, njemi so očiščene düSe vdeležencov kongresa delala vekši sijaj i vekšo diko.
Slovencov je priromalo okoli 400 na kongres, ki so bili z najvekšim poštUvanjom i navdtišenjom sprejeti. Lepo število jih
n>
it 4- m*
Verdier, pariški nadškof,
ki so na eucharističkom kongresi v; Budapešti sveto mešo služili za deco, med šterov se je 130 jezero dece prečistilo. Te nadpastir so v Parizi postavili gor 104 cerkev v delavskih okrajaj i tak agitacijo komunistov zavrli.* Sami ido med delavce i njim Salivo pravijo: glejte, jaz sem tiidi rdeči kak vi —oblečeni so najmre v rdečo kardinaisko obleko — i tem idejo vu vsakom pogledi na roko i tak neštete nazaj pridobijo za Kristuša. Gda so se pelali na kongres, so jih v Ljubljani slovesno sprejeli zastopniki naie civilne i cerkvene oblasti,
je bilo tüdi iz Slovenske krajine pod vodstvom g. Jerič Ivana, dekana i župnika v Tiirnišči.
Madjarski narod se je celi ponovo, voditelje, vojska, urad-ništvo, kmečki i delavski stan z dečicov i mladinov. Daj sladko Srce Jezušovo v Oltarskom Svestvi, da prenovitev ostane stanovitna i da bode zaloga mirü, šteri je prepotreben človečemi rodi.
Razsvetlen križ na ladji, kije vodila 15 ladj na Donavi v Budapešti pri nočno] eucharističnoj procesiji.
PRESVETO TROJSTVO.
Najvekša skrivnost naše vere, a zednim najvekša tolažba za naše düSe je verska istina od presvetoga Trojstva. Neskončno sveti, dober, pravičen, smilen, vsegamogočen i od vekomaj je tak Oče kak Sin i kak Sveti Düh, pa vendar samo eden je neskončno sveti, dober, pravičen, smilen, vsegamogočen i od vekomaj. Tri bože osebe so samo en Bog. A vse tri nas lübijo z večnOv lü-beznostjov i vse tri nas sprijemajo na svoje naroče z večnim smilenjom. Zato pa lübimo Očo i Sina i Svetoga Düha z celoga srca i se naslanjajmo z popolnim vüpanjom na Jezušovo Srce, štero je prebivališče presvetoga Trojstva,
Misli za Telovo.
Jezuš je pravo pred svojim v neboidenjom: „Oveseliteo pride". I prišo je. Prišo je na Risaoske svetke Sv. Diih Oveseliteo pa napuno srca vernih z svojov liibeznostjov, modrostjov, kre-postjov pä te podigno iz zemelskoga blata do čisti nebes.
A Jezuš je ne pravo, ka pride te Oveseliteo samo ednok. Ne. On je pravo, ka pride. Kak je prišo na Risale i se je te delio prvič krst i se je te delilo prvič svestvo pokore i za tem vsa sedmera svestva, tak prihaja te Oveseliteo v vsakom svestvi v naše diiše i nam prinaša veselje z danov miloščov.
Dete se veseli novoj obleki. Pa ta sprne i se ponosi. Bože obleka, ki jo dobi duša pri krsti, je pa neskončno lepa i človeka spremeni v bože dete i njemi zasigura nebo kak herbijo. Pa se tomi dari neskončno veseli vsaka verna diiša. Diih sveti nam prinaša to veselje, ar je on stkao naše krstne nedužnosti obleko.
A neskončno bole se pa razveselimo pri Oltarskom Svestvi. Jezuša, živoga Boga dobi naša diiša i se ž njov tesno zdriiži tisto Telo, štero se je poprijalo od samoga sv. Diiha v deviškoj utrobi Marijinoj, štere devištvo je občuvao i podigno na najvišišo stopnjo tiidi sv. Diih Bog. — V 6. poglavji sv. Janoš evangeliuma čtemo sledeče Jezušove reči:
„Jaz sem krüh živlenja, ki je od toga kriiha ne vmreje... Ki je od toga kriiha, bo živo vekomaj." — „Krüh pa, šteroga jaz dam, je moje meso za živlenje sveta." — „Ki je moje telo i pije mojo krv, ma večno živlenje i jaz ga obüdim na sodnji den." „Ki je moje telo i pije mojo krv, ostane v meni i jaz v njem." — „Kak jaz živim po Oči, tak tüdi tisti, ki me vživa, bo živo po meni."
O kakšo blaženost nam prinašajo te reči. Živlenje nam prinaša mala hoštija. I to večno živlenje. Živlenje milošče na tom sveti, reši me smrtnoga greha, i večno živlenje, večno, blaženo gledanje neskončne blaženosti, samoga Boga. Pa ta blaženost preide tüdi na telo od dUše. K našemi grobi stopi Jezuš na sodnji den i nas po imeni zazove: sinek, hčerka, deca moja, stanite i hodite vu večno veselje, vredno ste vživali v živlenji moje telo i pili mojo krv, bodite deležne večne slave vašega Zveli-čara. Kak srečno je dete, štero sme pri starišaj ostati v domačoj hiši. O keliko srečnejši je človek po prečiščavanji, Jezuš ostane v njegovoj diiši i dUša se potopi kak edna kaplica vode v morje, v neskončno morje lübezni, ki nema konca i kraja v Srci Jezušovomi.
Pa dfiša po vrednom prečiščavanji je edna z Jezušom, živi samo za Njega, kak je on živo samo za Očo. Te dober Jezuš se zdigne na Telovo z tabernakla i obišče naše domove, te i ves svet blagoslavla, da bi vsi živeli i vsikdar v popolnejšoj lübezni živeli. — Lübimo, o lübimo dobroga Jezuša v Olt. Svestvi z ce-loga srca i na Telovo iz te lübezni njemi spletimo en venček pa ga ovijmo okoli male hoštije z etimi rečmi kemvečkrat: Jezušovo Srce v Oltarskom Svestvi Za tebe ščem živeti i vmreti!
Sv. Evangelij pozna poleg Marije, Jezušove Matere, šče samo „ dve Mariji, Marijo Magdaleno, iz štere je, kak pravi sv. Liikač, jj odišlo sedem hiidih diihov, i Marijo, sorodnico svete Matere, ki ; je včasih označena po svojem moži Marija Kleofova, ali pa po j svojih sinovih, Marijä, mati Jakoba i Jožefa. Zato pravi sv. Mataj, gda guči od žen, ki so bile pri Jezušovom pokopi zraven, kak nekaj popunoma navadnoga, ka nemre pri nikom ostaviti zmote: Marija Magdalena i drüga Marija sta bili poleg. I sledi, na den vstajenja: Marija Magdalena l drüga Marija sta šle gledat grob. Če bi poleg Marije Magdalene i Marije, sorodnice Gospodove matere, bila šče kakša drüga Marija, ki bi bila sestra Lazara i Marte, potem bi bilo poročilo vidno netočno i celo zmotno. Za evangeliste i s tem tüdi za vse, ki jim je bio v tistom časi te pisani evangelij poslani, sta bili med Jezušovimi prijateli poleg njegove matere samo šče dve drügivi Mariji. Zato je mogla biti Marija iz Betenije samo edna od teh dveh, ali Marija Magdalena, ali Marija Kleofova; bila pa je ne Kleofova žena, sorodnica Jezušove Matere; zato je mogla biti samo Marija Magdalena.
To potrjüjejo tüdi izročilo, molitvi Cerkve, i najstarejši spomeniki, ki so bili postavleni na čast Mariji Magdaleni. Kažejo nam v ednoj samoj osebi grešnico, ki pri Jezušovih nogah joče i je s svojimi vlasmi briše, sestro Lazarovo pri obüjenji njenoga brata, verno prijatelico, ki sprevaja svojega Lüblenika do njego-voga trplenja i smrti, ki ide za njim do groba i si tak zaslflži, da prva vidi slavo njegovoga zmagoslavnoga vstajenja.
Če bi pri vsem tom iskali več oseb, bi to bilo proti sv. pismi, proti izročilom stoletij, proti pobožnoj veri svetnikov i proti občemi naziranji, ki našim očem i našoj dfiši predstavla v vsem podobo edne same žene, v šteroj so se dogodile najgen-livejše skrivnosti spokorjenja i lübezni.
Marija ma ime Magdalena, to pa od vesi Magdala kre Ga-lilejskoga jezera, ali zato ar se je tam narodila, ali pa da je tam duže časa živela. To naimre drži, da je prebivala v Galileji. Sv. Mataj i sv. Marko izrečno pravita, da je bila med številom tistih vernih, ki so iz Galileje šli za Gospodom i so njemi svojo slüibo posvetili. To je pripelalo nešterne razlagalce do naziranja,
da se je njeno spreobrnenje zgodilo v Magdali, i Šimon Farizej, v šteroga hiši je prvokrat mazilila Gospoda, je nev bio Šimon Gobavec, pri šterom je sledkar maziljenje ponovila. Če vzememo to naziranje tak ali tak, po vsakšoj priliki je ostala Marija Magdalena po svojoj spreobrnitvi v Magdali, gda je ne bila pri Je-zuši med poslušalci v Betaniji pri svojem brati i pri svojoj sestri. I izročilo toga kraja pravi, da je bilo njeno stanovanje ločeno od hiš Lazara i Marte, da je prebivala v svojoj hiši.
Štrto poglavje.
Marija Magdalena driigoč namaže Jezusa.
Medtem se je bližala vöra, v šteroj je meo Sin Boži prinesti z daritvijov svojega živlenje človeštvi odrešenje i postaviti vernost svojih, štere si zvolo i njim skazao posebno liibav, na preskiišnjo, v težko žalost i stisko.
Šest dni pred tistim velkim dogodkom, ki pomenja konec staroga i začetek novoga sveta, je prišeo v Betanijo. Šče tisti den na predvečer njegovoga slovesnoga vhoda v Jeruzalem, so njemi v hiši Šimona Gobavca pripravili večerjo. Lazar je sedo med povablenimi gosti i vsikdar zaposlena Marta je vzela dvorbo na svojo skrb. To je ne bila tista zadnja nadnaravna večerja, ki se je mela neposredno pred Odrešenikovov smrtjov zvršiti i nam s postavitvijov Oltarskoga Svestva odpreti vse stiidence milosti, štere je Jezuš za človeštvo zasliižo. Bila je to bratska večerja prijatelstva, zadnja pred velikim tjednom trplenja, šteri se je v prišestnih dnevih začenjao. Jezuš Kristuš je meo šče te samo šest dni preživeti svojega zemelskoga živlenja i v nekaj vöraj je meo priti v Jeružalem kak kral i ne dugo potom kak Sin Boži vmreti.
Sv. Janoš je na te Jezušov počinek pred vstopom na pot trplenja pokazao z rečmi: Šest dni pred viizmom je Jezul prišeo v Betanijo, gde je bio Lazar, ki je vmro i ga je Jezul tìbiido od mrtvih. Pripravili so njemi tam večerjo. Marta je dvorila, Lazar pa je bio med gosti pri stoli.
Ar je Jezuš Kristuš, istinski viizemski Agnjec vmro v petek malo pred koncom dneva, moremo vzeti, da je ta večerja v Betaniji bila v soboto večer. Ne je pa bila pri Lazari ali pri šteroj njegovih sester, nego so jo pripravili v hiši Šimona Gobavca.
Ta večerja v tom časi kaže, da je Šimon bio z Jezušom i z Lazarovov driižinov spoznani i to nas potrjiije v misli, da je to bio tisti Šimon, ki je pred tremi leti bio pri spreobrnenji Marije Magdalene.
Ona sama je ne bila niti pri stoli niti med tistimi, ki so dvorili. Njeno srce njoj je pravilo, da ta večerja pomeni začetek ločitve i da se približavlejo težki dogodki. Zato je vzela, kak prvokrat, v alabastrovi posodici dragoceno mazilo; bilo je pa to, kak pravi sv. Janoš, olje od narde, 1 je s tem stopila v hišo,
gde je bila večerja. To zdaj že ne bila več tista žena, kak ne-gda, gda njoj je mladost i lepota samo zakrivala žmečavo njenih grehov i se je s strahom kak robinja približala k Jezušovim nogam, da bi je močila s svojimi skuzami. Tri milosti puna leta so že blagoslavlala njeno lice i celo njeno postavo je obkrožala svetost kak nebeška kronica.
Stopila je notri, potrla alabastrovo posodico v svojih rokah i vlejala dišeče mazilo na Zveličitelovo glavo. Magdalena je potrla posodico, ar je čiitila, da vse ide proti konci i da človeča liibezen Zveličiteli več ne nakloni takše vdanosti. Gda jo zado-voli to delo poroškoga čutenja i liibezni, se spomni Marija svoje prvejše nizkosti i naglo poklekne k Jezušovim nogam, da je omoči z ostankom mazila i je obriše znova s svojimi vlasmi.
Tolažite trpeče Srce Jezušovo z popolnov vdanost-jov v njegovo sveto volo.
Od njenih skuz pa sv. evangelij ne poroča nikaj; skuze je mogla drgoč i na driigom kraji prelevati. Tii se je spodobila samo velkodiišnost i mirnost. To je ne bila vöra odpiiščenja, pa tiidi smrtna vöra je šče ne odbila.
1 pali se je pokazala človeča zasleplenost. Tokrat je ne farizej, ki si viipa zdvajati, da bi bio Jezuš Bog, gda ga vidi, da je prišeo v dotik z grešnicov; vučenicje sami so se v zdvojnosti, ar vidijo, da je vlejala na glavo Zveličiteli tak dragoceno mazilo, na to glavo, štero bodo ne dugo nato vidli s trnjom ven-čano. „Zakaj", se spitavlejo, „se je potratilo to mazilo? Ali se ne bi lehko odalo za več kak treseti denarov i bi se tej dali siromakom
V tom spoznamo velico slabost našega diiha pred božimi skrivnostmi. Jezuš njim nezameri zavolo te malovernosti, nego njim dobrotno pravi: „Pustite jo, zakaj se vznemirjate? Dobro delo mi je napravila. Siromake mate vsikdar pri sebi, Iterim lehko dobrote delite; mene pa nemate vsikdar. Napravila je, ka je mogla. Že vnaprej je maziliia moje telo za pokop. Istinsko vam povem: gdekoli se bo te evangelij oznanjao, se bo pripovedovalo v njeni spomin, ka je tii napravila."
Iz teh Jezušovih reči čiitimo njegovo bolečino, i tiidi spoznamo Marijino premoč v liibezni nad driigimi. Velke so te reči i Jezuš je je povedao od Marije Magdalene. n Vnogo grehov njoj je odpuščenih, ar je vnogo lubila. Marija si je najbolši
Hvaljeno, željeno, liibljeno bodi Srce Jezusovo v podobni kriiha skrito vsaki čas do konca sveta.
deo odebrala, šteri njoj ne bo odvzeti. — Qdekoli se bo te evangelij oznanjao, se bo pripovedavalo v njeni spomin, ka je tü napravila."
Povedali smo že, da je bila večerja v Betaniji večerja pri-jatelstva i liibezni. A dokončala se je z izdajstvom. Komaj je Zveličar povedao te reči, s šterim je pokazao na Marijino liibezen, včasi pridene evangelij: Nato je šo eden dvanajsterih, po imeni judaš Iškarijot k velikim duhovnikom i njim pravo: „Ka. mi date i vam ga v roke izročim?" Dali so njemi tre-seti srebrnikov. (Mat. 26, 14, 15).
Peto poglavje.
Marija Magdalena pod križom i pri Jezušovom grobi.
Križ i grob sta šče ostala, ki sta čakala na našega Zveli-čitela. Samo križ i grob, križ kak središče, kama se obrača vse človeštvo, križ, na šteroga je večna modrost štela pritrditi svetlost, liibezen i moč živlenja. Dva dni po prijatelskoj večerji v Betaniji je bilo samo strašno mučilo trplenja i osramočenja. Svet se je začiido i strmeo i samo Zveličiteo sam ga je mogeo pomiriti. Naglo se je zvršila sprememba i križ našega Odrešenika je v svojoj strašnoj prikazni stao na Kalvariji i na njem je viso v velkoj zapiiščenosti sam Sin Boži.
Poglednimo, koga bomo ngjšli pod križom.
Kak da Bog ne tam, ar Sin Boži v strašnom trplenji toži, da ga je Bog Oča zapiisto. Tüdi angeo z Olske gore je ne tam,
Pred tabernaklom klečijo cele trume angelov i molijo Jezuša pod podo' bov kriiha i vina skritoga.
ar gda na križ pribiti Zveličar pravi: „žeden sam", ne ponüdi nevidna roka angelova keliha Jezušovim vüstom. Nebo se ne odpre. Zrak je miren, sonce blešči s svetlimi žarki, gora Sion ne vzdihüje, v Jeružalemskom svetišči je skrivnostna tišina, i zagrinjalo, ki zakriva „najsvetejše", se ne premekne: to je vöra toga sveta, te svet je zdaj tü. Krvniki počivlejo, svoje delo so opravili; poleg so farizeji, ki pa svojega dela šče ne so opravili, i sovražno gledajo na njega, ki je pokazao i odkrio skažlivost njihovoga živlenja. Malo dele je rimska straža i stotnik, ki za-mišleno gleda i šteroga srce je od skrivnostne slütnje vznemirjeno, a ne šče razsvetleno, da bi spoznalo pravo istino. I nazadnje mimoidoči, ki si z glavov skimavlejo i ne da bi kaj po-
mislili na vse, ka se godi, si lehkomiselno zgučavlejo: „Ti, ki podiraš tempel boži i ga v treh dnevaj nazaj postavlaš, reši samoga sebe!" (Mat. 27, 40.)
Povsedi zapiiščenost, tišina, sramotenje i zaničavanje. A ne križi je ravno Sin Boži, Zveličiteo sveta, kral vseh časov i dedič vsega stvarstva, pred šterim bo pokleknolo vsako koleno nebeščanov, zemlanov i tistih, ki so pod zemlov. Pa ali zdaj nega nikoga od njegovih tam, ali ne pride nišče od živih ali od mrtvih, ki bi ga spoznao v božoj vzvišenosti njegovoga trplenja i bi njemi skazao iskrico lübezni?
Ne, ne so ga vsi zapüstili. Čeravno so skoro vsi Jezušovi prijatelje zbežali i si zavolo straha ne so vüpali priti blüzi, se je le pod križom zbralo nekaj liidi, ki so verno šli za Jezušom na njegovoj križnoj poti na goro Kalvarijo. Bile so tam žene: Marija, Jezušova mati; sestra njegove matere, Marija Kleofova žena; Šaloma, mati Zebedejevih sinov; Marija Magdalena ; sveti apoštol janoš i šče nekaj pobožnih žen, štere so pa ne z imenom imenüvane, a so tüdi hodile za Jezušom i so njemi dvorile. To je bila vse lübezen, štero je skazao svet pod križom svojemi Odrešeniki. A bila je zadostna, da je Zveličar spoznao i vido vse tiste, ki so ga že pred njegovim včlovečenjom lübili i šteri ga bodo lübili tüdi po njegovoj smrti. V svojoj materi, v prečistoj Devici je gledao vse nedužne device, ki bodo za njega ohranile svojo čistost i nedužnost; v Mariji, Kleofovoj ženi i v Salomi je vido vse krščanske matere i žene, v svetom Janoši apoštoli pa apoštole, mantrnike, proroke, mladence, ki se posvetijo deviškomi stani, i može, šteri po svojoj veri najdejo v deli vsakšega pozvanja nadnaravno vrednost; i nazadnje v Mariji Magdaleni je bila pred njim zbrana nešteta vnožina spreo-brnjenih grešnikov, ki so si oblekli v obžaluvanji i spokornosti novo svatovsko oblačilo, opräno v nedužnoj krvi božega Agnjeca.

Pobožnost naših v Vitternesse-i Franciji. Sliko poslao Kolenko J. z D. Bistrice.
131
mum Sv. IVAN BOSKO.
Samo tisti, ki stremi junaško k Bogi, more vplivati jako blagodejno na diiše. Takše strmlenje je pa sad veli-koga zatajii-vanja. Don
Bosko je 1 meo to ja-kost v izredno visikoj meri. Že v prvoj mladosti si je stavo vzor zatajii-vanja puno živlenje Božega Odre-šenika i je lehko ponav-lao z apošto-lom Pavlom: „Vsikdar se po Jezušo-vom zgledi žrtviijem Bogi, da se tiidi
Jezušovo živlenje razodene v meni". Pa istina: Gospodova milost se je čiidovito zazsvetila v Don Boskovom živlenji. Vsi so gledali v njem božega sliižabnika, angela i svetnika. Don Bosko je rad ponavlao: „Ki trpi s Kristušom na zemli, bo s Kristušom poveličani v nebesa j". Ali tiidi na tom sveti je Bog večkrat na čiidoviti način poveličao svojega vdanoga služabnika.
Don Boskovo zatajiivanje je bilo jako težko opaziti. Tiidi tisti, ki je stao redno v njegovoj bližini, je to zapazo komaj po dugšem opaziivanji. Don Rua piše: „Po zgledi sv. Frančiška Saleškoga se tiidi Don Bosko ne pokorio s ostrimi posti i z rednim bičanjom. Pokorio je pa neprestano svoje čiite, svoja nagnenja, svoje strasti. Vse je vsikdar pokorio razumi i vse je vodo tak, da je pripomoglo do vekše bože časti pa do vekšega haska diišam. Don Bosko se je zatajiivao i mrtvičo junaško. To posvedočijo vsi sobratje, ki so Don Boska od blüzi poznali".
kardinal Kagliero trdi: „Don Bosko je znao svoje pokoritve tak zakrivati, da se nam je vidilo njegovo živlenje čista navadno. Mislili smo, da bomo sami tüdi mogli doseči stopnjo njegove popunosti, a če pomislimo, koliko je delao nazlük skritim telovnim slabostim i pogostim betegom, če nadale pomislimo, kak je meo srce odtrgano od vseh zemelskih stvari, v kakšem siromaštvi je živo v prvom zavodi, kak si je ne privoščo nik-šega razvedrila, potem bomo razmili, da je Don Bosko živo tak spokorno živlenje, kak ga živejo samo dUše, ki so dospele do najvekše popunosti".
Don Bosko se je že v semenišči začeo pokoriti. Večkrat so ga vidili, da je sipao pepeo ali kaj drügo takšega v župo i jo zavžio. Če so prinesli malo bošo župo, jo je gvišno zaleo z vodov, rekši: „prevroča je!" Bio je zmeren v jeli iz lübezni do zatajüvanja pa do včenja, ar „dvajset minot po obedi se moram iti včit" — je pravo.
Kardinal Kagliero piše: „Gda sam bio mali, sam dostakrat jo pri Don Boski. Isti krüh, isto župo kak mi deca, je dobivao tüdi on. Za priküho njemi je mati Margareta skühala kakšo zelenjavo, kakšo z razsekanimi falački mesa ali trdo kühanoga jajca. Navadno je potem ista hrana, kakša je bila pripraylena za obed, segreta znova prišla na sto za večerjo".
Eden od njegovih je pripovedavao: „Don Bosko se ne nikdar pritožavo nad tem ka so njemi prinesli, inači kak če je bilo predobro. Hrana prvih 25 let je bila tak siromaška, da sam se jaz, kak dečkec, komaj privado. Ne vem, kak je mogeo zdržati on, ki je toliko delao. Tüdi gda je predgao pa spovedavao i prišeo k večerji komaj ob edenajstih, ne šteo drüge župe, kak tisto ka so meli dečki, ki so že večerjali ob pol osmih. Največkrat je bila že mrzla. Zavžio jo je, gda se je veselo z nami po-govarjao. Za zajtrk je meo malo šalico kave iz cikorije, v to je vlejao par kaplic mleka. Gostje so se bojali našega stola pa so — če pozvani — prihajali rajši prekesno. Tüdi vina je pio jako malo i ešče ono malo močno pomešao z vodov. Djao je pri tom: Tak je bolše. V sobi ne meo nikše pijače. Če njemi je što kaj prineseo, je včasik vse poslao betežnikom.
Kelkokrat so ga dobrotniki vabili na obisk i na obede! Don Rua, ki ga je večkrat sprevajao, se je čUdo, da se Don Bosko ne vstavlao tem povabilom, pa je naskori razmo. Don Bosko je pri tom računao, da dobi podporo za svoje dečke. Pa istinsko, v salveti pri tanjeri je skoro vsikdar najšeo šumico za prve potrebščine v zavodi. — Znao pa je tüdi sam izrabiti priliko i navadno je napelao pogovor tak, da je povedao vsikdar kaj ko-ristnoga za düSe navzočih. Tak zanimivo je pripovedavao, da so ga napeto poslušali. Dosegeo je, ka je šteo: izpodbüditi bližnjega k dobrotni i zraven ešče zatajüvati se pri obilnom stoli.
Bio je v Monezi v driižbi duhovnikov pri obedi. Govor je naneseo na nebesa i na veselje, štero vživajo zveličani pri Bogi.
tak živahno i s takšim prepričanjom njemi je tekla govorica, da so obediijočim zastale roke, henjali so jesti i se zameknoli v Don Boska.
Tiidi pri spanji si je pritrgavao. Poleti je večkrat ves trii-den od neprespanih noči i preobilnoga pa prenapornoga dela zadremao pri pisalnoj mizi. Na posteo pa črez den niti zadnja leta ne hodo počivat. Vöre najvekše popoldnešnje vročine, gda ga je šteo sen po sili premagati, je porabo za to, da je hodo v mesto iskat podpore. Vzeo je s sebov močnoga dečka pa njemi naročo, naj ga pela v določeni kraj, „nego pazi dobro i drži me, ar sam preveč zaspan", je dodao, se opro na dečka i šo.
Ednok pa se je sam podao v mesto. Znajšeo se je pred cerkvov Marije Tolažnice, pa sam ne znao, gde je i kam da more iti. Iz bližnje hiže ga je opaziivao čevlar, se njemi pribli-žao i ga pitao, če njemi je znabiti slabo. — „Ne, ne, samo sen me muči", odvrne Don Bosko. „Prosim, potem pa samo k meni stopite, odpočijte si i nato böte šli, kam ste so namenili". Spre-jeo je ponudbo, šo k prijaznomi čevlari, se sedo na stolec i trdno zaspao. Ob pol treh do petih je počivao. Gda se je pre-biido, je potožo čevlari, zakat ga je ne zbiido že prie. „Ja kak bi vas biidio", — pravi čevlar, „če ste pa tak sladko spali".
Gospodi Rui je Don Bosko sam priznao, da do petdese-toga leta ne spao več kak par vor vsako noč, edno noč v tjedni pa sploh ne šo spat. Po težkom betegi 1. 1872. je na zdraniko-vo zapoved morao več počivati, a ne se mogeo zadržati, da se ne bi naskori povrno k staroj navadi. Večkrat pa ne mogeo zaspati. Tedaj je ležeč razmišlavao načrte pä iskao, kak bi je zvršo. Pogosto je senjao i večkrat so trpele senje cele vöre pa tiidi cele noči. To gà je jako otrüdilo. Če je v takših prikaznih zagledao kakšo nevarnost, ali kakšo sliko puno groze, je zakri-čao. Pribežali so te oni, ki so spali v bližnjih sobah, boječ se kaj hiidoga. Najšli so ga zmerom s sklenjenimi rokami tak pobožno zbranoga, da je bio spodoben svetnikom, kak se včasih vidi na oltari, ki so izpostavleni vernikom v češčenje.
Tiidi podnevi je bio vsikdar jako zbrani. Pri sedenji se ne naslanjao i nikdar neso mogli opaziti, da bi iskao komodno lego. Pri sprejemih je sedo vednako na stolci pa meo navadno roke sklenjene na prsaj. Ne si privoščo zabav. Rad je vido n. pr., da so prirejali razsvetlave i umetne ognje za dečke. Sam se jih pa ne vdeležiivao, rekoč, da njegove oči ne prenesejo premočne svetlobe. Pri gledaliških predstavah je bio dostakrat navzoč zavolo dečkov i dobrotnikov, ne pa za zabavo sebi.
Zatajiivao je vse svoje počtitke. Niti rož je ne pridihavao. Če njemi jih je što prineseo, je rad sprejeo, a je včasik poslao na oltar Marije Pomočnice. Skratka, zatajiivao se je vsikdar i vsešerom. Ravno se je po reči sv. Pavla: „Kristušovo zatajii-vanje nosite vsikdar v svojem teli".	(Dale).
Wfì2fl J vVlflROČJE
nfltere ceri«.
Ivan Jakob Maksimiljan Oertel.
Narodo se je v Nemčiji. Potli je bio ne-kakši misijonski predgar v Ameriki, gde je vrelo širo luteranske navuke.
Sčasoma pa je sprevido, da ne najde v luteranskih navukaj edinosti, kak jo ma katoli-čanska Cerkev, liki je vsikdi zadeo na zameta-vanje vnogih tistih krščanskih verskih istin, štere verjejo krščeniki že od najstarejših časov.
Žmetne dvojbe so prišle na njega, ali je resan pravo njegovo versko gledanje. V toj dü-ševnoj tesnoči je iskao jasnoga spoznanja v sv. pismi, gde naj bi dobo vidno potrdilo za pravo Kristušovo Cerkev. Toda niti ednoga znamenja ne mogeo najti, po šterom bi njemi bilo mogoče spoznati, či je resan luteranska cerkev prava Kristušova Cerkev.
Začno je čteti knige najstarejših cerkvenih pisatelov. Gda pa je začno prispodablati navuk, šteroga glasijo tej cerkveni pisateli, z Lutrovim navukom, se je namero na vnoge razločke. I zaman je skiišao razvozlati to, tüdi najvučenejši luteranski pisatelje i bogoslovci profesorije so ne to zadovolivo raztumačili. Gde je bila edinost luteranske Cerkve, gde njena svetost, njena sküpna apoštolska vera? Nikdi ne mogeo najti bar edne sledi!
Vse to razmišlavanje ga je pripelalo do ednoga plebanoša v Newyorki, šteromi je po-
vedao, da šče včasi postanoti katoličanec, či njemi dokaže, da se navuk katoiičanske Cerkve ščista sklada z navukom, ki so ga včili apoštoli. Plebanoš njemi je dao nekaj knig, štere pišejo od katoličanskih verskih istin. Čtenje teh knig njemi je pomali presvetilo pamet, njegove verske dvojbe so sčasoma preminja-vale, vse protivno mišlenje od katoiičanske Cerkve se je razzinolo. V katoličanskoj Cerkvi je zagledno znamenje prave Cerkve, ka je zaman leta i leta iskao pri razklanih luteranskih verskih strankaj.
Vse to se njemi je tak zapičilo v diišo, vsa ta lepota i edinost katoličanskoga nàvuka ga je tak zavzela, da se njemi je te navuk vido kak tista zvezda, štera je pripelala Modre k Kri-stušovim jaslicam.
Na driigo nedelo v posti 1. 1840. je Oertel v Newyorki v Marijinoj cerkvi izpovedao katoličansko vero i s tem bio sprejeti za kotrigo katoiičanske Cerkve. Nato je vrejiivao eden velki katoličanski list do svoje smrti.
Si že gda premišlavao od toga, dragi čtevec, kak je naša katoličanska Cerkev razpredena po čelom sveti, kak niedna druga vera. Najdeš jo vsikdi po vseh državaj i med vsemi liidmi, vučenimi i preprostimi, belimi i čarnimi, rdečimi i žutimi, pa denok vlada trdna edinost v cerkvenom nayuki, nega razceple-nosti kak pri luteranaj. Že to zadosta kaže, da vodi sv. Düh katoličansko Cerkev. Ta Cerkev je edina na zviina i na znotra. Na skradnjem konci sveta včijo ravno takše navuke kak v Rimi, središči katoiičanske Cerkve i vse to ravna eden najvišiši poglavar katoiičanske Cerkve pod vodstvom sv. Düha. To je sv. Oča, na šteroga obračajo svoje oči ne samo katoličanci celoga sveta, liki tüdi vnogi voditelje držav, ki so negda v svojoj giz-dosti obrnile hrbet Rimi,„ obračajo se v Rim zato, da bi ležej popravili zavoženi svet. Čiduže bole spreglejüjejo, da je samo katoličanska vera zmožna popunoma popraviti svet.
Katoličanska Cerkev je kak visoka gora, štera se že od daleč vidi, okoli nje pa so drüge vere kak mali, plašni brežčeki, tak, da jo zlehka morejo spoznati vsi narodi na zemli.
I ti, ki prebiraš te rendice, kak ne bi bio veseli, da si v toj velkoj, pravoj Cerkvi, na štero gledajo z velkim pošttivanjom drügoverci. Sami najmre dobro vidijo, da te edinosti pa enotnosti nemre nišče razdreti, zato ka za njov stoji sam Kristuš, ki jo je postavo na trdno Petrovo pečino.