Jan Nep. Nečasek. E. >Modro in premišljeno ste nas vodili, ljubeznjivo in poterpežljivo z nami ravnali. Vam so res veljale besede Tacitove: Omnia scire, non omnia exsequi; parvis peccatis veniam, magnis severitatem commodare; nec poena semper, sed saepius poenitentiacontentusesse.« (Agric. c. 19.) Moder, neskončno moder je Bog, ker stori vse iz najboljšega namena, in izvoli najpripravniše pripomočke, da doseže svoj konec. Človek je moder, kedar vravnava vse tako, da je najbolje, in da doseže, kar hoče. Moder je vojvoda, kteri zna voje svoje voditi tako, da dobi zmago; zdravnik, kteri pomaga bolniku, da mu poverne se zdravje. In kedaj je moder šolski voditelj ali ravnatelj? nDas letzte Ziel aller Jugendbildung ist ein gebildeter edler Charakter" — pravi naučna osnova za srednje šole str. 7. Olikan blag značaj je vsega šolskega podučevanja in vzobraževanja poslednji namen ali konec (smoter, sverha). Da se toraj ta doseže vsaj pri večini, na to je v vsera dejanji in nehanji meriti ravnatelju z učitelji vred, in prav na to je zvesto meril Nečasek vselej. Po učiteljih dobivajo učenci lastne znake, redove ali klase. Po učiteljih dobivajo tudi njih duše svoje znake, in znaki ti dajo človeku naposled značaj. Staremu se še pozna, kakega učitelja — gojitelja imel je mlad. Blagor učencem, kterim so učitelji sami krepki značaji ne pa veternjaki, blagi ne pa zlobni, olikani ne pa surovi, in — tak olikan blag značaj bil je Nečasek gotovo. Modro ste nas vodili, spričuje mu toraj mladina, zgled modrosti ste nam bili, voditelj preblagi! in pesnik mu poje: Moder sam si vadil nas v modrosti. Kakor o poslednjem namenu, tako je modro ravnal Nečasek tudi o pomočkib. Najbolji pomočki, da se pomaga mladini k olikanemu blagemu značaju, so pa značajni blagi olikani učitelji. Takib glmnaziji Ljubljanski pridobivati bilo je Nečasku vcdno mar. Rad je za učitelje sprejemal novince, duhovske in deželske domačine, češ, naj se vadijo, pripravljajo, pridobijo za učiteljstvo. Modro bilo je tako ravnanje, kajti novinci, če tudi niso brez pogreškov, vendar so bolj goreči in marIjivi v svojem poslu, imajo menj plače, več dela in navadno tudi več storijo. Kjer koli je opazil Nečasek kaj brez hvalnega značaja, kaj neblazega, premalo olike; koj je popravljal in pomagal, toda vselej modro, premišljeno, ljubeznjivo in poterpežljivo. Znamenito je opazovati, kako so za njegovega ravnateljstva odbajali ter prihajali učitelji na gimnazijo in kako je znal vladovati vse to z ozirom na vgodne pomočke in poslednji blagi nainen.  4) BZ združenimi močmi povsod učite mladino".  To je bilo Nečasku geslo; ali — to geslo povsod in vselej izver- ševati — pri tolikib in tako raznih naukih, po tolikih in tako raznih močeh, učiteljih, profesorjih ali doktorjib — oj kolika težava! Napaka po sedanjih šolskih vredbab največa je ta, da je v dosego blazega namena prepotrebna enota, krasna po osnovi, v dejanji skor nemogoča. In če eni zidajo, eni pa podirajo, — kako more navkviško poslopje! — Vendar je v tem poslovanji Nečasek bil dokaj srečen. Sara mi je pripovedoval, da je — nekaj let bivši v Ljubljani •— podal se v opravilih na Dunaj in šel k popečitelju ali niinistru nauka in bogočastja grofu L. Thunu, in v razgovoru o srednjih šolah je pervo vprašanje ministrovo bilo: BKako se imata na gimnaziji Ljubljanski pri vas katehet pa historik — veroučitelj pa povestničar?" — ,,Dokaj dobro" — odgovorl Nečasek. — ,,Veseli me, pravi minister na to; navadno so med tema dvema največe težave." — Dobre vesti je Nečasek labko odgovoril ministru tako, kajti sveta skerb blageinu voditelju je bila, da se nikdar ne žali niti vera niti veda. Res tudi ni bilo ne brati ne čuti, da bi se bili pod njim kresali profesorji v tem oziru sebi in mladini na kvar, da bi na pr. eden učll, da je Bog, eden pa, da ga ni; eden, da je nad naravo, eden pa, da je v naravi in sicer tam neki v solncu; ta, da je Bog svet stvaril, uni pa, da je postal svet sam od sebe; eden, da je spoved potrebna in koristna, drugi pa, da je nepotrebna in nepristojna itd. itd. — Res Ble malo jih je, ki vladati sami se znajo, i rabiti razum razumno"; a Nečasek je znal verdevati v tem učitelje, in časih prav niodro različne nauke strinjati v blago enoto, ter smel bi bil reči sam o sebi: Prevdaril vselej delo svoje sem, Zato me ue prostraši, ne osupne Nikoli konec. (Schiller — Cegnar.) Modro in premišljeno ste nas vodili, pravijo učenci v javni svoji svedočbi Nečasku, ljubeznjivo in poterpežljivo z nami ravnali. — Ker mladina sama nekaj ne zna še misliti, nekaj nerada več premišljuje in je največ lehkomiselna; treba je, da so tim bolj premišljeni nje učitelji in gojitelji. — Moder in premišljen voditelj lehkomiselni mladini je bil Nečasek, in kolikrat pri učiteljih srednik in besednik, vzlasti pevcem, ki so navadno nekoliko serboriti, in je marsikdaj poravnavati bodisi v nravib in naukih, bodisi v podporah zasluženih ali radovoljnih nagradah! Bčednost ni čednost, ako pogreša se v njej previdnost," pravi Hevenesi. — Previdnost pa kaže voditelju, kako so splošnje postave in veleve po lastnih razmerab in potrebab vravnavati in izverševati posebej, da so koristne in da pospešujejo visoki namen. — Čednosti moč je Ijubezen, piše Hevenesi; ljubezni perva lastnost pa, da je poterpežljiva, kaže sv. Pavel (I. Kor. 13, 4), kteri — Bučenik narodov" — postal je ,,vse vsejn". — V teh krepostih je Nečasek modro ravnal res tudi po besedab Tacitovih, sedaj ljubo sedaj hudo, sedaj mehko sedaj terdo, kakor so bili grešniki ali grešnički. Lepo je prositi, lepše je deliti odpuščenje — milosti. — Bodi otrokom, ktere vzrejaš, nekako očetovska in materska previdnost Božja. Učencem bodi oče, uči Fenelon; bodi jim tudi mati, modro pristavlja Dupanloup.