Za enako delo — enako plačilo Veliko zborovanje za žensko volilno pravico preteklo nedeljo v Ljubljani je imelo izredno velik odziv. Polna dvorana Delavske zbornice je pričala, da je postalo to vprašanje aktualno kot še nikoli doslej in da nimajo prav tisti, ki potiskajo to vprašanje ob stran, češ: v tako resnih časih ne gre, da bi razpravljali o »takih« zadevah. Žene, ki so manifestirale za politično in državljansko enakopravnost, pa so dokazale, da hočejo imeti bescdo pri soodločanju prav v teh časih, ko se sklepa na merodajnih mestih o tako daljnosežnih zadevah, ki glcboko posegajo tudi v življenje žene. Oglasile so se zastopnice vseh slojev t(jr so kot take pokazale na vsa percča vprašanja, ki čakajo rešitve, pri kateri bi morala sodelovati tudi žena. Pokazale so položaj današnje družine, o kateri sc toliko govori, katere zdravemu uspevanju sc pripisuje toliko važnosti, a se tako malo stori zanjc. In to nc le za otroka, ki je smisel in smoter družinc, marveč tudi za mater. Prav tako so zborovalke baš iz globokega materinskega čuta ostro obsodile imperialistične vojne, katerih najbolj tragičnc žrtve so ravno matere, ko morajo žrtvovati ono, kar je prepogosto smisel njihovega življenja: svoje otroke. Tako se je zborovanje mestoma prelilo v navdušeno mirovno manifestacijo. Vse govornice so pa z vso tehtnostjo dokazov poudarjale današnji krivični položaj žene v službi. Pritrjevanje navzoče množice je potrjcvalo upravičenost tc pritožbe. Zapostavljanje v službi na podlagi spolne razlike se zelo drastično uveljavlja v raznih poklicih, kjer so plače že nekako normirane po spolu in žcnska često ne more napredovati preko določene meje — prav zato ker je ženska. To razliko pa morajo najbolj občutiti poročene javne nameščenke, saj je po posebni uredbi določeno, da se njihovo delo ne priznava za polnovredno, kar se občutno podčrtava z manjšimi prejemki za enako delo. Zato pa je boj za politično in državljansko enakopravnost žene obenem tudi boj za njeno enakopravnost v službi. Osnovni ton zborovanja je bil: zahtevamo volilno pravico v imenu demokracije, o kateri ne morc govoriti noben narod in nobena država, ki dopušča, da je polovica njegovih članov brezpravnih. Prav tako je treba zahtevati v imenu demokracije tudi ženino enakopravnost z možem v službi. Kajti kdor sprejme človeka v službo in mu odkaže enako delo kakor drugemu, pa ga manj plača samo zato, ker je ta delojemalec ženska, ki je s poroko siledila svojim človeškim, prirodnim in državljanskim pravicam, — v takem primeru pač ne moremo govoriti o demokraciji in tako postopanje za delodajalca ni niti častno initi moralno. Pa tudi koristno ni, ker tako zapostavljanje poruši potrebno skladnost in zaupanje v odnosu med delodajalcem in delojemalcem. Pomislimo na gospodarja, ki svojega uslužbenca prr plačilu zapostavlja za drugimi, a zahteva od njega, da prav toliko dela kot drugi, bolje plačani. Ali niso posledice, ki jih rodi tako postopanje, povsem človeške: v najboljšem primeru prevzame zapostavljenega človeka zakrknjenost in mržnja do svojega gospodarja, v katerem mora videti vtelešeno nepravičnost. Često so pa posledice še hujšc in se mnogokrat končajo pred sodiščem. Toda ali se vprašajo vedno tisti, ki sodijo in obsojajo, po globljem vzroku nemoralnih pojavov? S tcm primerom nikakor nočemo nosploševati sodbe, saj vemo, da je med našimi privatnimi nastavljenci še začuda veliko poštenosti in vestnosti zlasti spričo obupnih razmer, v katerih živijo. Zlasti pa so take posledice zapostavljanja izključene pri javnih nameščencih. Posebno pa se učiteljice ne morejo poslužiti gesla: za malo dcnarja, malo muzike, kajti nreveč se zavedajo svojih dolžnosti ne samo do države, marveč predvsem do otrok, ki so jim izročeni v varstvo. Predobro čutijo, da otroškim dušam ne morejo in ne smejo odtegovati ničesar, kar so jim dolžne dajati. Vendar pa vkljub vestnosti, vkljub čutu odgovornosti, vkljub lepim besedam, da človeka najbolj osrečuje dobro izpolnjena dolžnost, nujno< vstane v človeku, pri katerem je njegova neenakopravnost tako rckoč dekretirana, grenak občutek v duši. Le preveč človeško je, da sc bori pri njem čut dolžnosti z zagrenjenostjo, ki sčasom prepoji vse njegovo dejanje in nehanje, ki mora nujno vplivati tudi na šolsko delo. Kje naj taka učiteljica-mati vzame vedrino in samozavest, ki jo zlasti danes tako nujno terja od nje ne samo njen otrok, marveč tudi njeni učenci? Ali ni več kot razumljivo, če se mati, ki so jo tako dcgradirali, dnevno sprašuje: Zakaj sem manjvredna, zakaj se moje delo manj ceni, pa čctudi bi moji uspehi nadkriljevali delo moških tovarišev ali neporočenih tovarišic? Ali naj bom kaznovana zato, ker sem se poslu- žila zakonitih pravic kot državljanka in kot človek, ker sem poročena žena in mati, ker rodim otroke in vršim s tem tisto nalogo, ki se dan za dnem s tolikim poudarkom priporoča vsaki ženi? Tu si človek v rcsnici zaman napenja možgane, da bi spravil v logičen sklad v,sq vztrajno propagando za družino, na drugi strani pa njeno zapostavljanje tam, kjer se jo najbolj prizadene: pri materialnih sredstvih za njeno vzdrževanje. Ali naj bodo vse te lepe besede res samo fraze, ali res ni mogoče razumeti, da otrok ni Ie neka abstraktna ideja, marveč živ človek, ki hoče jesti, ki mo- ra biti oblečen, ki velja dcnar, katerega prav njegovi materi pritrgujejo? Kot krona v veriigi vseh teh nedoslednosti so bile zadnje redukcije 1. 1935., ko je bila družina znatno bolj prizadeta kot neporočeni javni nameščenci, a med temi družinami je zopet slabše odrezala ona z večimi otroki. Spričo teh dejstev je bila povsem na mestu ugotovitev .nedeljskih zborovalk, da namreč žena, ko bi odločala v parlamentu, »gotovo ne bi uravnovešala državnega proračuna na škodo družinskih prejemkov, saj bi se zavedala, da je to v škodo njenih otrok, njihove telesne in duševne rasti.«