KRONIKA GLASBA OPERA V PRETEKLI SEZONI. Ko sedam za pisalno mizo, da bi napisal poročilo o delu pretekle sezone v naši operi, se prav dobro zavedam, kako omejene so možnosti posameznika, da pravično presodi uspehe te centralne gledališke ustanove. Obenem pa ni mogoče napisati niti besede, če naj bi kaj pomenila, ne da bi bil človek do kraja prepričan o resničnosti tega. o čemer poroča, vsaj o tisti resničnosti, ki jo on dojema, spoznava in vanjo veruje. V gledaliških listih — se vrste med avtorji člankov ugledna domača in tuja imena, nekaj med njimi prav posebno pomembnih, znanih in čisto gotovo vplivnih na področju, kjer ti pisci delujejo. Norman del Mar. Gustave Samazeuilh, Igor Glebov, Me Donaldova, med domačimi pa Ciril Cvetko, Hubert Bergant in Peter Zobec pa še nekateri drugi, vse to so končno le imena, za katera vemo. da stoje podpisana pod članki, ki nekaj povedo, katerih mnenje je utemeljeno in se opira na izkustvo. In vendar se tudi ob bežnem prebiranju teh člankov vrste mnoge nasprotujoče si misli, sodbe in ocene, tako da se človek začne spraševati, kaj naj bi od tega zares veljalo. Ali pa je morda snov tako zapletena in vsestranska, da ima iz različnih gledišč različno podobo? To bi lahko veljalo od mnenja o skladateljih, katerih dela gredo čez naš oder, do igre, scene, režije, skratka do vseh strani interpretacije. Še najbolj pa bi veljalo, da so mnenja in pogledi različni ob oceni programa samega, ob presoji izbire opernih del, ki jih v neki sezoni izvaja naša opera. Letos smo doživeli pet premier, štiri operne in eno baletno. Opere so bile: Šaloma, Knez Igor, Cosi fan tutte in Moč usode, a balet Trnuljčica. Ob vsaki premieri, večkrat tudi ob ponovitvah te ali one predstave, posebno pa na koncu sezone, se zgrne nad našo opero celo kopica mnenj, sodb in ocen s strani kritikov, poslušalcev in tudi uradov, ki opero vzdržujejo. Med mnenji kritikov naj bi bilo tudi tole moje poročilo. Toda kar takoj naj povem, da si ne upam vreči kamna na opero, na tega domnevnega grešnika — zakaj dostikrat zabavljamo čeznjo — temveč da bi bil prej pripravljen zagovarjati jo. Če ne že izbire in izvedbe skladb, pa bi vsaj rad pokazal na situacijo, v kakršni je. Ali pa si morda kdo misli, da situacija, kakršna je«, ne vpliva na izbiro in seveda tudi na umetniško izvedbo samo? Samo nezreli mladeniči lahko kategorično postavljajo zahteve, kakšna naj bi opera bila. Ti namreč vse natančno vedo. Začetništvo je bilo v prvih letih našega povojnega obdobja pravzaprav 925 čast. Vsakdo, ki je bil mlad. je smel po mili volji udrihati čez vsakogar, ki se je skliceval na kaj in ki je imel izkušnje, ki je bil nekoliko starejši. Tako prijazno smo to dovoljevali, da so se mlade moči razvijale, dokler se niso razbohotile tudi njihove slabe strani. Uredništva, tudi uredništva naših najbolj uglednih časopisov in revij, so na široko dopuščala, da so taka mnenja izhajala, ne da bi se tisti, ki so odgovarjali navsezadnje za ton in dostojnost, vznemirjali, čeprav so bile besede večkrat žaljive. Na nekaterih področjih se nam to sedaj bridko maščuje, tudi glasbeno področje je eno izmed tistih. Čisto prav pa imajo mladi in stari, uredništva, strokovnjaki in bralci, če tarnajo nad tem. da se le malokdo upa in hoče lotiti kritike, čemu tudi? če se še tako upiramo tožbi o ozkih slovenskih razmerah, spremenili jih ne bomo in nehote se zadevamo drug ob drugega, zakaj naš življenjski prostor postaja presneto tesen. In tako se raje vsakdo, ki bi bil po izkušnjah poklican, da bi rekel tehtno besedo, umika in izogiba temu in se zakrkne v svojem kotu. Iz glasbenega področja bi lahko kar po vrsti naštel imena. Toda to je škoda, zakaj nekaj pametnih mož je le še med nami. laku prihajajo na površje, mlajši. Ne oporekal bi jim človek zato. ker so mladi, temveč ravno narobe: morda in najbrž jih zato, ker so mladi, odlikujejo pogum, svežina misli, visoko in plemenito hotenje, nove ideje. Rekel bi. da vse to od njih skoraj pričakujemo in se tega veselimo. Toda ne! komaj so zlezli iz jajčka ali pa še tega dobro ne. že vijejo roke nud slovensko glasbeno kulturo . kakor je l.eskovic zadnjič imenitno povedal v nekem svojem radijskem predavanju. S kakšno pravico neki? Ali iz izkušenj, ki mi temelj za presojo? Ne, tega nimajo. Zakaj torej? Z namenom, da se izboljšajo stvari, zu katere vsi želimo, da bi bile boljše. Toda ne bomo jih popravili z besedičenjem, niti z apriorističnimi sodbami, še manj pa z nauki, ki jih dele čisto praktično glede stila, tempa, interpretacije sploh, ne da bi bili sami zmožni zadeti tempo, stil. interpretacijo. Ali ne meji tole potem že na rahlo nesramnost? Prav je. da se pretirano spoštovanje, ki so ga še naše starejše generacije čutile do vzornikov in voditeljev, nekoliko uravnovesi in umakne trez-nejši sodbi. Toda ti mladi ljudje si danes domišljajo, da odkrivajo nove svetove, vendar delajo to s koloni v roki. Izkustvo vsakogar, ki je kdaj vsaj malo deloval v praktičnih glasbenih strokah, pa pove. da je neskončnokrat teže postaviti tako ali drugače dognano interpretacijo pred poslušalce, neskončnokrat teže priti na dan s skladbo, ki ima resnično premišljeno koncepcijo in urejeno povezavo med kompozicijskimi elementi tehnike in ideje, kakor pa napisati površno sodbo o tem. S tem da sem to napisal, preden se bom lotil ocene o opernem programu. se želim odmakniti od mnenja, da vse tako trdno stoji, kar prenese tiskarski papir. Zakaj — ali zares vidimo v ozadje dogajanja v naših ustanovah? Sedaj je tam v veljavi samoupravljanje, ki ima zagotovo mnogo koristnih potez. Toda, ali jih ima tudi v določevanju umetniškega programa? Lahko jih ima, lahko pa, da je to včasih večja ovira kakor katerikoli direktor in njegov absolutizem«. Zakaj vprašanje je samo eno: ali je tista upravna enota, ki odloča o programu, za to res poklicana ali ne. Poklicana ne po izbiri kolektiva in po volitvah. Tam se zgodi lahko vse mogoče. Temveč poklicana po znanju, po pravem notranjem poklicu. Toda ne vem, ne morem vedeti in vprašanje je, če bi se ob razgovoru ali celo javni debati sploh moglo zvedeti, kdo sedaj v resnici odgovarja za to 926 izbiro ali kdo v resnici odgovarja za stopnjo umetniške izvedbe. In če še pomislimo, da vpliva na to cela vrsta objektivnih razlogov, bodisi zaviralnih, bodisi koristnih, kako naj potem sploh lahko pokažemo na rezultat, kakor tako, da ga presojamo pač po končnem učinku, da pa pri tem poudarjamo pridržek vseh teh različnih komponent. Izbira programa je namreč le deloma dobra. Vendar, če natanko pre-udarimo, je več dobrega kakor manj. Dobre in zaželene opere so: Šaloma, (osi fan tutte in Knez Igor. Slal)ša sta Moč usode in — žal — tudi balet Trnuljčica, Ko bom poskušal utemeljiti to svojo misel. kaže. da bi mi bilo treba tudi braniti mnenje o tistih operah, za katere trdim, da so po izbiri dobre. Šaloma je na primer doživela mnogo kritik, nasprotnih mnenj, skoraj posmehovanja, češ, današnji čas pa Strauss! In 10 ne glede na kaj dobro izvedbo. Kes danes Straussa ne poslušamo lahko. Straussa z njegovo napeto mehkobo., kakor prav zanimivo pravi neki njegov komentator. Straussa. opernega komponista iz prvih let našega stoletja. Straussa z njegovo čutnostjo, ki jo tako genialno prenaša v muziko. bodisi v pevske glasove, posebno seveda v part Salome same. bodisi v orkester, ki zveni tako bujno, da je za naše iztreznjeno uho skoraj prebujen. Toda vendarle: Strauss je nekdo, je genialni komponist in rezultat njegovega ustvarjanja ne bo ostal \ zgodovini evropske operne umetnosti kakšna stranska veja. Razen tega je Šaloma imenitna opera. Tudi jaz je ne maram, pa kaj zato? Ni mogoče mimo njenih jasnih, velikih, z velikansko nadarjenostjo začrtanih dramatičnih in glasbenih potez. Če nam je danes Straussov orkestralni aparat že davno znan. njegove barve, njegovi nedosežni tloinisleki v spletu inštrumentov in motivičnih idej — zakaj, kaj vse smo že doživeli zatem! — pa opera sama v svojem pomenu ne bo nikoli manj vredna kakor ob svojem nastanku, namreč kot ena izmed stvaritev, ki so določeno obdobje povzemale, ga nadaljevale, vnašale nove poteze v vsaj deloma že znano tkivo, toda bile so same v sebi zaključene umetnine, ob katerih vse teoretiziranje zbledi in ostane ob strani. Zato je prav, da smo po desetletjih znova videli Salomo. katere izvedba je lahko operni hiši v čast. Po režijski plati, zakaj kako naj Salomo vsebinsko drugače prikažem kakor tako razgaljeno v vročem palestinskem podnebju, razgaljeno v nagonih, instinktih, strasteh in fanatizmu, kakor uspeva to le na vzhodu, ki ga zapadnjaki komaj razumemo? Po dirigentski plati, ker je bil za nas še vedno problematičen in težak študij Straussove partiture opravljen natančno in z uspehom. Glede orkestra samega, ki je — tako ali drugače podprt — bil posebno sprva dober, čeprav je pozneje pri ponovitvah nekoliko popuščal. Predvsem pa na odru: odlični liki Smerkolja. Bukovčeve in Mlejnikove. presenetljivo izvrsten Štrukelj po pevski in igralski plati, dobre in homogeno ubrane tudi manjše vloge Brajnika. petero zidov. nazareneev, vojakov in drugih. Kot staremu interpretu pa mi žilica ne da miru, da ne bi povedal, kako se vedno znova čudim, da dobrohotni ali zlohotni glasbeniki, poslušalci, kritiki in drugi tako dobro vedo. kakšna naj bi zares bila interpretacija posameznih vlog. To pa ne samo dobra za njihovo mnenje, okus. estetsko sodbo, temveč kar popolnoma zanesljivo obče veljavno. Kritik na primer čisto natančno ve, kakšen mora biti tempo, ta občutljiva, najosebnejša poteza in izraz posameznega umetnika. Natančno vedo, kakšna naj bi bila gradnja. Pri Salomi vedo tudi, kakšen naj bi bil lik prave Salome. Kako srečni so taki ljudje! Jaz namreč- 927 ne vem tega in še marsikdo drug. čigar znanje je v primerjavi z znanjem takega majhnega kritika kakor vedro prmi nuprstniku — marsikdo drug tega prav tako ne ve. Vemo. da je Šaloma bila pokvarjena, toda kako? Nikakor kot zrela žena. saj ji je komaj šestnajst let ali vsaj ne dosti več. Spominjam se interpretacije Vilme Thierrv — Kavčnikove na našem odru, te velike, resne umetnice. Bila je Šaloma, kol bi biln ta stara najmanj 30 let — in vendar je bil njen lik do kraja izdelan, podan v kar se da popolni zasnovi — pa seveda morda sploh ni pogodil tiste Salome, ki ji je skušal Strauss sam kot ustvarjalec dati podobo. In sedaj — ni samo dveh takih Salom, temveč jih je mnogo, zakaj ta vloga je sicer zapletena, toda zaradi različkov, ki nastajajo zaradi podnebja, rase in krvi tamkaj in pri nas v Evropi, se da tolmačiti na mnogo različnih načinov. Druga premiera je bila balet Trnuljčica. Občudujem Asafjeva analizo te mile in s pravljično tenčico 19. stoletja zastrte glasbe. Z drugih področij rusko-sovjetske glasbene znanosti vem, do kakšnih nadrobnih analiz se spuščajo njeni glasniki: v glasbenem oblikoslovju, kontrapunktu in harmoniji. Vpraševal sem se že, če je tu tisti vzrok, da se tudi ruska interpretacija dviga tako daleč nad druge. Mislim, kompleksno, torej ne samo v posameznih, tako zelo dognanih dosežkih kakšnega Ojstraha, Gilelsa, Richterja ali Mravinskega in Roždest-venskega, temveč kar s celimi vrstami nad vse odličnih umetnikov. Hočem reči in se vprašati: ali je ta nadrobna priprava, ki ji je gotovo tudi teoretični študij v velikansko pomoč, rezultat tega neverjetnega razčlenjevanja, skoraj bi rekel seciranja. ki mu skoraj nikoli ne moremo odreči smisla, pravilnosti in utemeljenosti? Res ne vem. Želim izraziti spoštovanje do te visoke stopnje razglabljanja o umetninah, glede katerega pri nas nismo morda niti na začetku. Odtod tudi žalostno dejstvo, da doma sploh nimamo analiz, pravzaprav o ničemer. Razen strokovnih in dobrih, za nas in za splošno zgodovino glasbe tudi prepotrebnih in pomembnih prikazov domače zgodovine in njenih problemov ne premoremo niti analiz skladateljev iz polpretekle dobe, kaj šele novih in trenutno aktualnih skladb. To področje je pri nas še popolnoma prazno in človek se tega zave posebno boleče tedaj, ko vidi takole analizo Trnuljčice, zlasti zato, ker bi jo pri nas, ko bi bila naša, odpravili z zamahom roke. češ. kaj bomo govorili o tej minuli glasbi! Toda, dasi občudujem, kot pravim, to analizo, si ne morem kaj. da ne bi občutil na tej, po svoje morda čisto mični predstavi, diha zaprašenosti. Mislim. da se je tako zgodilo tudi drugim. Spet se vprašujem, kaj je tega vzrok. Eden je zunanji: zgodbo o Trnuljčici poznamo vsi iz otroških let. Tudi Čajkovskega stil in pristop k vsebinski snovi. Mislim, morda ne ravno k Trnuljčici, to spoznamo konkretno pač šele takrat, ko jo prvič ^poslušamo in gledamo, pač pa kaj dobro vemo, kako se Čajkovski na splošno loteva glasbenega prikazovanja vsebine. Ta srčno dobri človek, z odlično intuicijo, seveda omejeno, kar se tiče novosti spričo tedaj že porajajočih se smeri, je odel znano pravljično snov z diferencirano domiselnostjo, toda s tako, ki je morala ostati na tiru njegove siceršnje karakteristike. Vendar z dvema pridržkoma: manj toliko, kolikor je Čajkovski predvsem simfonični dramatik in operni lirik. Več in bolj pa toliko, kolikor je Čajkovskega pravljična snov vendarle bolj privlačila kot kakšna druga baletna snov, in se ji je zato bolj posvetil. To pa mislim čisto konkretno: vsak harmonični okret, vsaka oblika motiva, vsaka ritmična celica, vse je natanko premišljeno in izpeljano. Naš »toda« se lahko nanaša samo na 928 nesporno in za večino baletne muzike 19. stol. precej usodno dejstvo, da imamo za temi. po svoje velikimi dosežki še Stravinskega, Prokofjeva in Bartoka ter druge, katerih pristop k vsebinski snovi je vse drugačen. Pod baletom si sedaj že dolgo zamišljamo vse nekaj drugega, kar nam je lahko dalo prejšnje stoletje. Da smo z našo Trnuljčico lahko le deloma zadovoljni, je vzrok tudi v določeni meji zmožnosti našega baletnega ansambla. Njegove dosežke občudujem sicer skoraj brez pridržka. V primeri s tem. kar je zmogel prej, je to velik razvoj, izpopolnitev tehničnega znanja, kdaj pa kdaj tudi koreografskih zasnov. Toda medtem je imel naš človek priložnost videti ali vsaj deloma spoznati nedo-sežno višino sovjetske baletne kulture. Tej ne moremo blizu prav tako. kakor jim ne moremo na nobenem drugem področju umetnosti, ali pa le z redkimi posamezniki, razen morda v literaturi. Zal nam je, da je tako. a je resnica. Se pravi, število naroda, iz katerega črpa sovjetska umetnost predstavnike, je tako veliko, da ne moremo tu dosti storiti. Njihova izbira je neprimerno bogatejša in obilnejša. Saj je tako na vseli področjih umetnosti. In sedaj so ti izbranci, ki bi bili na primer pri nas redki in dragoceni in res nenadomestljivi, tamkaj izpostavljeni novim in novim preizkušnjam, trdemu delu. treningu in skrajno ostri šoli. Zakaj, kdor ne zdrži, brez posebne škode odpade, mnogo drugih čaka na njegovo mesto. Do končnega izbora in do končnega vstopa na oder vzdrže samo najboljši, ne samo po talentu, temveč po vseh lastnostih, ki jih zahteva to brezobzirno življenje, ta težavni poklic. Vsega tega mi ne zmoremo. Marsikje kljub vsemu uspešno premagujemo naloge, a v baletu, kjer se izraža, kjer naj bi se izrazila največja tehnična spretnost, združena z zmožnostjo podajati in izražati največje tančine, ki bi jih sicer še komaj mogli imenovati psihološko problematične — saj gre za preprosto dogajanje — tu postaja naša interpretacija preveč vsakdanja, preveč prazna. Pognati bi jo morali ravno v skrajno dognanost preprostega. To ruski baleti zares zmorejo. Če nam je bilo kdaj tehnično izvajanje kakšnega ruskega mojstra — gosta izrazno malo tuje. premalo poglobljeno, skoraj zgolj virtuozno in če smo — upravičeno — primerjali poglobljeni zahodni umetniški ples s to površno vsebino stopnjevanega klasičnega baleta, pa moramo le reči, da je bil prav ta balet podan tako, da mu ga ni para. Vsiljuje se mi primera s sovjetsko kompozicijo povprečnega tipa (slogovno, mislim): njena snov je znana, pota izhojena. toda obvladanje snovi je dovršeno. Odraslih poslušalcev Trnuljčica zato ni posebno zanimala in prevzela. Zato bi potrebovali popolnost ruske izvedbe. Saj je ta po vsebini čisto preprosta, skoraj otročje vsakdanja, ko ne bi bila tako dognana in brezprimerno izpeljana. Za otroka pa je naša Trnuljčica le nekoliko dolga. Skoraj bi rekel, da se malo vleče. Ce torej primerjam to baletno premiero s prejšnjo v lanski sezoni, s Švurovo Nino. nehote občutim veliko razliko v prid Nini in njeni izvrstni izvedbi. Še nekaj — morda ni bila glavna plesalka za Trnuljčico čisto posrečeno izbrana. Ta umetnica ima odlične kvalitete, vendar bi se je prav tako ne upal določiti za vlogo Trnuljčice, kakor bi ne izbral dramatične sopra-nistke za izrazito lirično vlogo. Plesalkin izraz se nagiba prej k demonskemu — odlična se mi je na primer zdela v Salominem plesu. Rahla prosojnost Trnuljčice pa ji je bila nekoliko tuja. Seveda bi bilo krivično, ko bi ostalemu baletnemu zboru ne priznal velikega dela. pa tudi resničnega dosežka v posameznih likih. Tu so dvojice, trojice in 59 Sodobnost 929 drugi ansambli, ki izvajajo svojo vlogo, da je veselje. Tu s