Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
V. b. b.
GLASUJMO VSI ZA
KANDIDATE DFDL
za ljudi, ki bodo resnično zastopali naše interese!
iiiiiiiiiiintiiiiMiiMiiiiiiiitaiiifliiiiiiiiniiiBiiiiiimiitiii
LETNIK IV
DUNAJ, V SOBOTO, 17. 9. 1949
Štev. 63 (248)
„Naš narod ni hotel umreti, živi in bo živel!
Z Ljudskega shoda pri Sv. Luciji - manifestacije življenjske volje koroških Slovencev
Kdor je preteklo nedeljo, dne 11. septembra hodil po celovških gurah ali pa obiskal naše slovenske vasi južno od Vrbskega jezera, je moral, če že ni bil popolnoma slep in gluh, hote ali nehote priznati: Ljudstvo, ki živi na tej zemlji, je slovensko in se tega tudi v polni meri zaveda. In še to, ljudstvo, čeprav stoletja zatirano in zaničevano, čeprav ž'e neštetokrat na smrt obsojeno, še vedno živi in tudi bo živelo, ker pač živeti hoče. Kamor koli si prišel v nedeljo, bodisi v Hodiše ali Škofiče, v Kotmaro ves, Bilčovs ali Vesco, v Logo ves ali št. IIj, povsodi praznično razpoloženje in ljudje so množično odhajali s svojih domov. In če si vprašal tega ali onega, kam vendar tako hiti, je bil odgovor vedno eden in isti: ,,K Sv. Luciji grem, h Košarju kjer je Ljudski shod.“
Pri Sv. Luciji je bil v nedeljo Ljudski shod, ki ga je priredila Demokratična fronta delovnega ljud-stva, edina organizacija, ki dejansko zastopa koristi koroških Slovencev. Pri Košarju so se zbirale množice. Dvorišče, na katerem je bil pripravljen oder, se je prav kmalu napolnilo. In shod se je pričel.
Najprej so nastopili daleč naokoli znani škofiški tamburaši, ki so za-svirali prelepe naše slovenske melodije in ob spremljavi tamburic prepevali. Nato je nastopil bilčovski mešani pevski zbor in zapel pesem, ki jo slovenski narod poje že deset in desetletja, pesem, ki pravi: Slovenec sem, tako je mati djala, ko me je dete pestovala. In vsi navzoči so z burnim odobravanjem pritrdili: tako je in nič drugače! Slovenci smo in to tudi ostanemo, pa naj pride kar hoče. tn nase geslo je: ljubiti svoje in spoštovati tuje.
Tov. Maksi Kaki je po nastopu bilčovskih pevcev v imenu Demokratične fronte delovnega ljudstva pozdravil vse navzoče, ki so prišli iz bližnje in daljnje okolice in med drugim poudaril, da slovenski narod na Koroškem nikoli ne bo klonil, kot ni klonil doslej.
Slovensko ljudstvo na teh tleh si bo gradilo in tudi izgradilo svoj narodni dom, ker se zaveda, da bo živelo le, če bo imelo zaupanje v svoje lastne sile. Vedno se bo naslanjalo in opiralo na matično državo Jugoslavijo, ki je ostala edina, ki brani in bo vedno branila koristi in pravice koroških Slovencev.
Ko je omenil jesenske volitve, je tov. Kaki dejal: Svoj glas bomo koroški Slovenci dali tisti stranki, ki nas dejansko zastopa in se res dosledno bori za naše osnovne demokratične pravice in svoboščine. To pa je edino Demokratična fronta delovnega ljudstva.
Spet so nastopili škofiški tamburaši, nato pa kotmirški pevci; največ odobravanja pa je brez dvoma žela folklorna skupina naše mladine, ki je predvajala različne narodne plese in tako pokazala, da mladina Slovenske Koroške res nekaj zna.
Zadonele so spet pesmi iz grl bil-covskih pevcev, nato pa je nastopil
še moški zbor iz Škofič, ki je zapel pesmi našega komponista Pavleta Kernjaka Tz št. lija ,,Juhe, pojdamo v škuf‘če“ in „Gvažek“, za kar jih je občinstvo nagradilo z viharnim ploskanjem. So pa tudi lepo zapeli, kakor so lepo peli vsi pevski zbori.
Ko je bil kulturni spored Ljudskega shoda končan je sledil govor predsednika Demokratične fronte delovnega ljudstva, bivšega deželnega poslanca tov. Janka Ogrisa iz Bilčov- • sa. Ni pa smel govoriti na prostem, tako so odločili orožniki, ki jih seveda tudi ni manjkalo, ker baje govor ni bil posebej prijavljen, da bo tudi na prostem, čudni nazori! Govora, kolikor vemo, še nikoli ni bilo treba posebej prijavljati in je referent govoril vedno tam, kjer se je odigral ostali spored. Toda s to ši-kano orožniki niso dosegli ničesar. Očitno so se bali, da govora ne bi slišalo preveč ljudi, vendar so ga slišali vsi, ki so bili tam.
Tako je ljudstvo šlo v Kosarjevo sobo, ki je sicer velika in sprejme dobrih 200 ljudi, toda za vse pa zda-leka ni bilo prostora. Velika večina jih je morala ostati zunaj pri oknih in tam poslušalo izvajanje tovariša Ogrisa, ki je poudaril, da Slovenci od naselitve pred 1300 leti ne po-zhajo drugega kot boj za življenjski obstoj. Mnogokrat je bilo v njihovi zgodovini zapisano: ,,Vse je vihar razdjal . . .“ in takoj za tem pa spet: „Narod je zmiraj stal!“ In res. Ta narod je stal kljub vsemu pritisku in še stoji!
Tovariš Ogris je nato prikazal življenje koroških Slovencev v avstro-ogrski monarhiji, ki je bila krivična in ni dala narodom pravice in svobode, v prvi avstrijski republiki, ki si je zadala nalogo, da koroške Slovence enkrat za vselej iztrebi, in tudi življenje koroških Slovencev v dobi tretjega rajha, ko so bili obsojeni na smrt. Bil je to čas, ko nismo smeli več govoriti svoje materne govorice, je dejal tov. Ogris, čas, ko
so nas odgnali v tujino, kjer bi morali umreti. Toda narod ni hotel umreti, še živi in bo živel.
Nato je prikazal borbo koroških Slovencev v povojnih letih in govoril o sedanjem položaju, zlasti o jesenskih volitvah. Z vseh strani se trudijo, da bi pridobili naše glasove za jesenske volitve. Toda ne bo se težko odločiti, kateri stranki jih bomo dali, katera stranka resnično zastopa koristi koroških Slovencev. Vsi vemo, da je to edino Demokratična fronta delovnega ljudstva.
Zato za koroške Slovence odločitev 9. okt. ne bo težka. Svoje glasove bomo dali tisti stranki, ki nas dejansko zastopa in se bori za naše pravice in to je Demokratična fronta delovnega ljudstva.
Govor tov. Ogrisa so navzoči sprejeli z burnim odobravanjem. Med zborovalce so se vrinili tudi nekateri izzivači, med njimi bivši vodja IIJ v Zgornji vesci Einspieler Valentin, ki
so takoj posegli v diskusijo z namenom, da bi blatili Demokratično fronto, njeno vodstvo in koroške Slovence ter njihovo pravično borbo sploh. Cinično so izjavljali, kaj pa še hočete, saj imate itak vse. škodo, o kateri govorite, je vam popravila deželna vlada, dobili ste tisoče šilingov, ki jih drugi niso dobili, imate slovenske šole itd. Ljudstvo je imelo za te izzivače samo en odgovor: izbruhnil je val ogorčenja in protestnih klicpv. Tov. Ogris, sam izseljenec* pa jim je mirno, toda odločno in jasno povedal, da je to samo njihova domišljija- Ob ogorčenih protestnih klicih navzočih so zgubili korajžo, da bi še nadalje izzivali in odstranili so se s povešenimi glavami kot otroci, ki so nekaj zagrešili in so jih starši okregali.
Sledil je zabavni del — srečolov in ples. še dolgo so odmevali vriski in donela je slovenska pesem.
Ljudski shod pri Sv Luciji pa je ponovno dokazal: to ljudstvo, ki živi na tej zemlji, se ne da uničiti!
Kandidati DFDL za deželni in državni zbor
Na svojem zasedanju, dne 11. avgusta 1949, je Pokrajinski odbor Demokratične fronte delovnega ljudstva po sprejetju sklepa, da se DFDL samostojno udeleži volitev dne 9. oktobra t. L, s tajnim glasovanjem izvolil tudi svoje kandidate.
KANDIDATI ZA DEŽELNO ZBORNICO:
1.	Or. Mirt Zvvltter, jurist in nameščenec Zadružne
zveze Celovec;
2.	Janko Ogris, trgovec v Bilčovsu;
3.	dr. Luka Sienčnik, živinozdravnik v. Dobrli vesi;
4.	Jaka Reichmann, kipet v Lipi;
5.	Potočnik Štefan, tesarski mojster v Pliberku;
6.	Milka VVieser, škšelnova v Slovenjem Plajberku;
KANDIDATA ZA DRŽAVNI ZBOR:
1.	dr. Luka Sienčnik, živinozdravnik v Dobrli vesi;
2.	dr. Franci Zvvltter, novinar, Dunaj.
Vsi kandidati so našemu ljudstvu poznani kot brezkompromisni borci za narodne pravice, ki tudi v času najhujšega nacističnega nasilja in pozneje v času najbolj strupenih napadov od strani avstrijskih šovinistov niso klonili, temveč odločno terjali popolno enakopravnost in svobodo za koroško slovensko ljudstvo.
.......... ....... "« ■ •*< •'
Presodite in volite
Demokratična fronta delovnega ljudstva je na svojem ustanovnem občnem zboru sprejela program, ki je danes znan že vsakemu koroškemu Slovencu. Ta program je tako širok, tako obsežen in tako vsestranski, da resnično vsebuje vse ono, kar danes zahteva in želi vsak pošten član slovenske družine na Koroškem. Menimo, da ni danes nikogar, ki se še imenuje koroški Slovenec, ki pa morda ne bi želel enakopravnosti slovenskega jezika v šolah, uradu, v cerkvi in sploh povsod tam, kjer biva naš rod, ki morda ne bi želel kulturnoprosvetnega razvoja našega naroda, gospodarske utrditve našega kmeta, obrtnika ali trgovca, ki bi morda odklanjal povračilo škode prizadejane našemu izseljencu in žrtvam fašizma, ki bi morda stal na stališču, da partizanske vdove in sirote ne smejo dobiti tako potrebne jim stalne podpore. Vsi smo zato, vsi to zahtevamo, vsi ki čutimo in se zavedamo, da nas je rodila slovenska mati. Brez izjeme se moramo z vsem srcem založiti, da bo do uresničitve teh zahtev tudi prišlo. In če je naš cilj res skupen, zakaj naj bi ne bila tudi naša pot skupna, zakaj ne bi skupno, strnjeni in enotni nastopili proti skupnemu sovražniku, ki do sedaj v vprašanju našega naroda in nage zemlje ni nikoli poznal strankarskih nesoglasij, ampak je vedno in povsod nastopal strnjeno proti nam. To so nam zelo hazorno pokazala zadnja leta, ko v osnovnem vprašanju Slovenske Koroške ni bilo nikakršnih nasprotij med OeVP ali SPOe, da so se njihovemu stališču o ,,nedeljivi Koroški“ v celoti pridružili tudi avstrijski komunisti.
Demokratična fronta delovnega ljudstva je zato hkrati s tem programom izdala slovenskemu narodu na Koroškem tudi proglas, v katerem poziva rojake, ki so dobre volje, da ne glede na svetovno nazorske poglede združijo, da strnejo vse svoje sile, da pokopljejo vse tisto, kar jih morda še loči in se skupno, z združenimi močmi oklenejo skupnega cilja vseh poštenih, ki je — ohranitev slovenskega naroda na Koroškem.
V tem smislu je Demokratična fronta delovnega ljudstva storila še korak naprej, in pred vsem svetom dokazala, da je ta njena želja resna, poštena, da je pripravljena s svoje strani podvzeti vse, kar je v njeni moči, kako bi se čimprej uresničila želja vseh, ki želijo enotnost in samo enotnost slovenskega naroda na Koroškem. V želji, da bi se to uresničilo že sedaj, ko so pred nami volitve, ki bodo velikanskega pomena za bodočo usodo našega naroda, je Demokratična fronta delovnega ljudstva stopila v stik s predstavniki „Narodnega sveta koroških Slovencev" in predlagala, da bi med obema grupacijama prišlo v vprašanju narodnega obstoja, v vprašanju demokratičnih pravic in enakopravnosti do skupnega nastopa; to se pravi: do enotnosti na predstoječih volitvah, ki bodo prva preizkušnja zrelosti koroških Slovencev po pariški kupčiji. Prišlo je do razgovorov, ki so našemu ljudstvu več ali manj že znani. Prišlo je do razgovorov, v kolikor se tako sploh lahko imenujejo, na katerih so predstavniki Narodnega sveta" z nestvarnimi uteme-
ljitvami odbili vsako misel na sodelovanje in to priložnost, ki se je ponudila, da se resno in stvarno pretrese in presodi današnji položaj koroških Slovencev, izkoristili za osebne izpade proti delegaciji Demokratične fronte delovnega ljudstva.
S tem v zvezi se pred naš narod postavlja resno vprašanje. če je res, da je tudi ,,Narodnemu svetu" na tem, da se ohrani slovenski narod na Koroškem, kako je potem mogoče, da se ne more najti skupna pot v vprašanju dosege tega cilja. Kako je potem mogoče, da Demokratična fronta delovnega ljudstva daje iniciativo in stremi za tem, da bi se v tem vprašanju skupna pot našla, medtem, ko ,,Narodni svet" ponujeno roko odbija in s tem svojim dosedanjim ravnanjem kaže, da mu na enotnosti ni prav nič ležeče. Kje so tu vzroki?
Dogodki po teh prizadevanjih Demokratične fronte delovnega ljudstva dajejo na to vprašanje odgovor, zelo jasen odgovor.
Četudi je ,,Narodni svet" v začetku odbil misel, da bi se udeležil volitev in odklonil, da bi na volitvah v korist našega naroda nastopil skupno z Demokratično fronto delovnega ljudstva, je vendar dnevno časopisje


I
DARUJ TUDI Tl ZA VOLIVNI FOND
DFD
13
i
I
I
|
S
m
HiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiUiiiiiii<uiiaiiiiiiiiiiiiiaiiiMiia«ii>f
kmalu potem vedelo poročati o razgovorih, ki so jih v zvezi z volitvami vodili zastopniki ,,Narodnega sveta" s predstavniki OeVP in s predstavniki SPOe in končno z Demokratično unijo oziroma s profesorjem Do-bretsbergerjem.
Če je res, da je poglavitni in osnovni cilj „Narodnega sveta" dobrobit koroškega slovenskega naroda, kako je potem mogoče, kako naj se razume, kako naj je s tem ciljem v skladu dejstvo, da so predstavniki z ene strani odločno odbili vse razgovore o skupnem nastopu na volitvah z Demokratično fronto delovnega ljudstva, ki se dejansko bori za pravice in koristi našega naroda, z druge strani pa se pogajali z OeVP in SPOe, za katere je prav tako splošno znano, da našemu narodu niso bile nikdar naklonjene, še več, da so ravno te stranke v največji meri odgovorne za tisto brezpravnost in tisto zatiranje, kateremu je izpostavljen vsak koroški Slovenec, ki se svojemu narodu in svojemu jeziku še ni odpovedal. Ali je mogoče, da bi bili ti razgovori v interesu slovenskega naroda na Koroškem, ali ni bolj verjetno, da prav ti razgovori z OeVP ali SPOe našemu ljudstvu le škodujejo.
Demokratična fronta delovnega ljudstva se da danes še ni in se tudi ne bo razgovarjala z nikomur. Demokratična fronta delovnega ljudstva se je, zavedajoč se, da danes v Avstriji ni stranke, ki bi resno in ne samo z besedami in praznimi obljubami zastopala interese slovenskega naroda na Koroškem, odločila, da bo nastopila na volitvah samostojno, da bo vsem težavam na vkljub samostojno povedla borbo za ohranitev slovenskega naroda in za vse pravice, ki mu pripadajo. In to svojo nalogo bo dosledno izvrševala, v svoje vrste pa bo sprejemala vse, ki so pripravljeni, da jo pošteno in resno podprejo, ki so pripravljeni, da svoje delo posvetijo predvsem koristim naše narodne skupnosti.
Kdo se resnično bori za koristi koroških Slovencev
V	združenem zboru najbolj zagrizenih sovražnikov jugoslovanskih narodov in koroških Slovencev prihaja danes do vse večje veljave, vse večjega izraza informativni orga KPA, ki je nadel čudno ime ,,Slov. borec". Kakor se je v svojih prvih številkah do neke mere še trudil, da bi si ustvaril videz zmernosti, tako se je sedaj, ko se bližajo volitve, začel boriti za pravo mesto in se je tudi prerinil na čelo vseh podlih klevetnikov na Koroškem, ki neizmerno sovražijo tako slovenski narod na Koroškem in njegovo pravično borbo, kakor tudi novo Jugoslavijo in njene brezprimerne napore za izgradnjo socializma.
V	blatenju, ki se ga ,,Borec" privošči, pa se marsikdaj izmakne prav velika in debela neumnost, marsikdaj blekne bedastoče, ki prav rade udarijo nazaj.
Recimo, članek ,,In ti se imenujejo ,,zastopniki" Slovencev" (Borec št. 10). Potem, ko je izustil vse mogoče modrosti, ki naj bi ovenčale s slavo vodstvo KPA za Koroško, pravi ta članek med drugim, da vodstvu koroških Slovencev ,,sploh nič ne leži na usodi koroških Slovencev, da jim je celo po volji, če se nadaljuje zatiranje koroških Slovencev po tradiciji Maier-Kaibitscha". Res, treba imeti krepko dozo neumnosti, da se lahko porodi takšna bedasta kleveta. ,,Slovenski borec" odnosno gg. Kazianka, Kalt, Perko in drugi bi morali že bolj zvezati možgane v roke, predno zinejo takšno gorostasno bedastočo. Zlasti ob dejstvu, da se je vsak koroški Slovenec, ki so mu te vrstice prišle pred oči, z vso upravičenostjo vprašal: kako je mogoče, da si ,,Slovenski borec" dovoli tako nespretno blatenje, ko je vendar vsak od teh, ki jih dolži izdaje slovenskega naroda, napravil v zadnjih letih za dobro koroških Slovencev mnogo več, kakor celotno vodstvo KPA skupaj. Kje jemljejo gg. Kazianka, Langbein, Kalt in kakor se že vsi ostali klevetniki imenujejo, pravico, da se trkajo na prša in z rokami v žepu vsemu svetu pripovedujejo „mi in edino mi smo tisti, ki se konse-kventno borimo za koristi slovenskega naroda na Koroškem", resnični borci pa so „izdajalci nacionalnih interesov koroških Slovencev". Kje jemljejo ti ljudje tak pogum, ko je vendar dobro znano, da niso za naše ljudstvo dosedaj storili ničesar, odnosno, da so njihove zasluge (ali “bolje rečeno usluge reakciji) samo v tem, da so v deželnem zboru z lahkim srcem in blaženim smehljajem
Letošnji zagrebški velesejem ima prav poseben pomen. Ta pomen ni samo v tem, da bodo na njem sodelovale številne druge države, ki žele gospodarskega sodelovanja z mladim socialističnim gospodarstvom Jugoslavije, temveč predvsem v tem, da bodo Jugoslovani s svojimi proizvodi pred vsem svetom dostojno manifestirali in dokazali izredno velike uspehe njihove planske borbe v prvi polovici petletke.
Zagrebški velesejem bo prikazal letos vse tisto, kar so ustvarili na področju socialističnega gospodarstva z namenom, da dvigajo življenjsko raven najširših delovnih množic. Zagrebški velesejem bo nazorno dokumentiral stališče Jugoslavije, ki ga zastopa, kadar se pojavi vprašanje gospodarske in politične enakopravnosti v mednarodnem sodelovanju in izmenjavi dobrin.
Letošnji velesejem bo prav dostojen in prepričevalen odgovor vsem informbirojevskim klevetnikom in bo razkrinkal njihove klevete, intrige, laži ter ostale težave in ovire v gospodarskem pogledu. Zagrebški velesejem jim bo dokazal, da Jugoslaviji nihče ne more preprečiti, da zgradi socializem, da stori vse za
glasovali za ,,nedeljivo Koroško" in brzojavno zahvalo dr. Gruberju. To je ena plat kolajne, ki bi si jo radi obesili. Druga pa je v tem, da so od njih izobčeni in zasramovani ,,izdajalci, Titova klika" med tem časom sedeli v zaporih v skupnem številu 21 let, bili fizično napadani, plačevali denarne kazni, bili izpostavljeni hišnim preiskavam in drugim oblikam šikaniranja. Velika nepremostljiva razlika je med temi dejstvi, velika je razlika tudi med ,,ducati predlogi" in aktivno, dosledno borbo, ki so jo vodili naši antifašisti.
Ali pa, vzemimo članek ,,Sovražniki slovenskega naroda" (Borec št. 11). V njem isti gospodje ugotavljajo med drugim: ,,Koroški Slovenci še niso pozabili, da se imajo predvsem hitremu napredovanju Rdeče armade zahvaliti za prekinitev strašnega delovanja s strani SS-oficirjev in brezsmiselnega zasledovanja, kateremu so bili koroški Slovenci izpostavljeni in da bi brez obstoj an j a Sovjetske zveze najbrž ne bili več na svoji zemlji in domu, temveč pomorjeni v koncentracijski!) taboriščih ..." V glavnem drži ta ugotovitev. Vendar treba je le dodati nekaj pripomb, ki se jih 'uredniški zbor ,,Borca" z vso skrbnostjo izogiba. Na Slovenskem Koroškem so bili domači partizani, in to mnogo partizanov, ki so pred vsem svetom dokazali, kako znajo ljubiti svojo zemljo in sovražiti fašizem. Ti partizani niso čakali na napredovanje Rdeče armade, ampak so že mnogo preje, 1942. leta, ko se je začela bitka za Stalingrad, zgrabili za orožje in s tem po svojih močeh aktivno podprli antifašistično borbo. Ti partizani (ki so danes mimogrede rečeno ožigosani kot izdajalci, ker so člani Demokratične fronte delovnega ljudstva) so v veliki meri doprinesli, da se je prekinilo strašno delovanje ne samo SS-oficirjev, ampak celotne nemške fašistične soldateske. če bi ne bilo Rdeče armade, hi bilo brez dvoma mnogo ko.r Slov. pomorjenih v koncentracijskih taboriščih vendar še več bi jih bilo, ki bi padli junaške smrti v gozdovih, zavedajoč se, da je bolje častno, stoje umreti, kakor kleče živeti.
Toda, postavlja se vprašanje, ka,j so le-ti, ki nas danes blatijo, storili, da bi se nehalo strašno delovanje SS-oficirjev, kje bi ti danes bili, če ne bi bilo Rdeče armade in naših in drugih partizanov.
Rdeča armada je bila že na mejah ,,rajha", v polnem napredovanju, naši partizani so predstavljali že resno udarno silo,, vendar ti, ki našim vo-
fimprejšnji dvig življenjske ravni delovnih množic, ki s svojim delom ustvarjajo pogoje za boljše življenje.
Posebnost tretjega mednarodnega velesejma v Zagrebu bo tudi v tem, da bo prikazal tudi izredno velike uspehe mlade lokalne proizvodnje in komunalne delavnosti ljudskih odborov.
Zagrebški velesejem bo s prikazom uspehov izvršil tudi svojo politično-propagandno nalogo, saj bo vse obiskovalce prepričal o pravilnosti poti v socializem in jih navdal s samozavestjo. Stopnjeval bo njihov ponos in patriotizem ter v občutni meri dal pobudo za nadaljnji razvoj in polet ustvarjalnih sil, tako da bodo jugoslovanski narodi v bodoče, združeni okoli maršala Tita in Partije, s še večjo požrtvovalnostjo in borbenim poletom nadaljevali borbo za zgraditev, socializma.
*
Ponovno opozarjamo vse tiste, ki se hočejo udeležiti zagrebškega velesejma, da takoj pošljejo v zadnji številki navedene dokumente sekretariatu Kmečke zveze za Slovensko Koroško v Celovcu.
Javna zborovanja DFDL
V	nedeljo, dne 18. septembra 1949: Sele— Cerkev, ob 10 uri pri Maže ju, govori tov. dr. Mirt Zvvitter. Podljubelj, ob 10. uri v Narodnem domu, govori tov. Danilo Kupper.
Sele—Kot, ob 15. uri pri Maleju, govori tov dr. Mirt Zvvitter. Škofiče, ob 10. uri v Prosvetnem domu, govori tov. Andrej Ilader-lap.	•
Šmarjeta pri Pliberku, ob 15. uri pri Gutovniku, govori tov. Vinko Pečnik.
Suha, ob 9. uri pri Wirtu, govori tov. Lovro Potočnik.
Marija na Zilji, ob 19. uri pri
Knaflu, govori tov. dr. Franci Zwitter.
Podgorje v Rožu, ob 10.30. uri pri Neuwirtu, govori bivši deželni poslanec Janko Ogris..
Zahomc, ob 15. uri pri Hrepcu, govori bivši deželni poslanec Janko Ogris.
Vovbre, ob 14. uri pri Grilu, Men-tel, govori šimen Gross,
Vogrče, ob 9. uri pri škofu, govori tov. Blaž Singer.
Podgrad, po maši pri Krasniku, govori tov. Maksi Kaki.
V	torek, dne 20. septembra 1949: Lovanke, ob 20. uri pri Pinterju, govori tov. Andrej Iladerlap.
S Članski sestanki DFDL m
V nedeljo, dne 18. septembra 1949: Kotmara ves, ob 9.30 uri pri čim-žarju.
Bilčovs, ob 10. uri pri Kropivniku. Vetrinj, ob 15. uri pri Rapu. Resnica, ob 15. uri pri Turku. Kožentavra, ob 15. uri pri Černiču.
im iibi ! i mi iiiimii ■iiiiiii'.iin dii kci iin im »bi mi
dilnim tovarišem tako radi čitajo lekcije, ki so baje vzeli v zakup ,,konse-
kventnost" v borbi proti fašizmu, že tedaj niso našli poti v vrste aktivnih borcev. 1944. leta se je njim že zdelo, da je bolje ostati še v nemški uniformi ali v emigraciji, v taborišču ali kje v kakšni mišji luknji.
Če bi ne bilo Rdeče armade, potem ne verno, ali bi oni danes prav tako natolcevali in se hkrati s tem samozavestno trkali na prša: Mi in edino mi ..." Bolj verjetno je, da bi morda še danes uživali v činu gefreiterja, živeli še naprej mirno „purgersko“ življenje kje na Nižje Avstrijskem, ali pa izkušenje in navki, ki so jih pridobili v raznih taboriščih, izkoriščali to pot na drugem polju. Sigurno pa je, da ne bi nikdar padli na bojnem polju ali pa končali v plinskih celicah taborišč, kakor se je to zgodilo z mnogimi koroškimi Slovenci.
Tako je in nič drugače, gg. Kazianka, Kalt in Tscliofenig. Kdor sam sedi v stekleni hiši, naj ne obmetuje s kamenjem soseda. Navajeni smo, da vsako stvar imenujemo z njenim imenom.
Mi vemo, zakaj ,,Borec" prinaša opozorilo, da je ,,članstvo KPA nezdružljivo s članstvom druge stranke in posebno (podčrtali mi) ,,Demokratične fronte delovnega ljudstva". Mi vemo, da je vodstvu KPA za Koroško ljubši član OeVP, SPOe ali VdU, kakor pa član Demokratične fronte delovnega ljudstva. Toda vse to nas ne moti. Naša pot je svetla in ostro začrtana in iz nje ne bomo krenili, pa če mečejo še toliko blata ali kamenja. Mnogo stvari je še, ki še niso bile povedane. Vendar, vse ob svojem času. Prišel bo dan, ko se bo marsikaj povedalo, kar se danes še molči, ko bo mnogim jasno, zakaj ravno Demokratična fronta delovnega ljudstva predstavlja za vodstvo KPA na Koroškem večjega sovražnika, kakor pa vse reakcionarne stranke skupaj.
Kako pa naš delovni človek gleda na sedanje vodstvo KPA za Koroško, to pa bo pokazal 9. oktober. Takrat bodo vidni sadovi preračunane, raz-bijaške, klevetniške gonje proti vodstvu koroških Slovencev in novi Jugoslaviji.
Zagrebški velesejem bo prikazal delovne uspehe uove socialistične Jugoslavije
MIMI MALENŠEK KONIC
(Odlomek)
Stopnice so škripale pod hlastnimi koraki. Prihajala je mati. Miha jo je že iz otroških let poznal po hoji. ,,Lahko hi me pustili v miru“, je pomislil z rahlo nejevoljo. V tem pa je mati že odprla vrata in zavrtela električno stikalo.
,,Milia, vstani! Nekdo je prišel k tebi!“ je rekla.
,,Kdo pa?“ se je vznemiril Miha in spet mu je dopoldanski dogodek zaplesal pred očmi.
,,Ga ne poznam. Pravi, da sta skupaj delala."
,,A, tako." Mihu je odleglo. Znanec. Nemara hi rad prenočil pri njem? Zdaj je za vse težko. ,,Kar gori ga pusti", je odločil.
Mati je pokimala in odšla. Miha toliko da je skočil v hlače, ko so se vrata vdrugič odprla. Miha je strmel in lastnim očem komaj verjel: pred njim je stal Joža, živ in zdrav!
,,Joža, kaj pa je bilo? Zakaj pa so te?" je kar planil vanj.
,,Zakaj?“ Joža se je grenko nasmehnil, čisto drugače, kakor se je smejal včasih. ,,Saj mi niso utegnili povedati, zakaj so me, ker sem jim prej ušel."
„Ušel?“ je ostrmel Miha in sam ni vedel, kako mu je.
,,Kaj misliš? Bom mar čakal krogle?" se je razvnel Joža. ,,Naložili so me v prikolnico in me peljali proti Begunjam. Stražili so me, moreš si misliti! Peljali smo se skozi gozd, sama hosta, bregovi in ovinki. ,,Hudiča", sem si rekel, ,,zdaj ali nikoli!" Pa skočim. Kar zatrkljal sem se. Ustavili so se in streljali, a jaz sem jo brisal že daleč po hosti."
,,Glej, hudiča!" se je priznalno zasmejal Miha. Skozi smeh mu je do zavesti prodirala skrb: ,,Kaj pa boš sedaj počel?"
Na Jožovem obrazu je bila vidna huda zadrega. Hrust, ki je premetaval težka bremena, je postal otročje plah.
„Sem mislil, skupaj sva dela-|a. . je začel. Iskal je besede, s katero bi prosil pomoči, pa je ni našel. Ujezil se je sam nad seboj, ki je 2nal uiti gestapovcem iz krempljev, 2daj pa ne more spregovoriti pametne besede s prijateljem, in je udaril kar po svoji bohinjski navadi: ,,Miha ni Judež! sem si rekel. Grem do Njega. Naši so na Stolu, jaz pa ne 2nam poti do njih. Vem, kje so a preden bi prišel gori, bi me Švabi deset krat zajeli. Ti pa si vajen. Tako bi te Prosil, da bi me spravil na Stol. — ®aj sva skupaj delala."
„Na Stol?" je dahnil Miha. Nekaj Nenavadnega mu je prodrlo do zavedi, kakor bi zdalje prvič slišal, kar s<? je že nekaj časa govorilo po Jese-Nicah. ,,Na Stolu so naši" je rekel J°ža. Da, da! Tam so tisti, ki nočejo V dolini lopo čakati pogube! Ta mi-je bila razveseljiva, naravnost od-rešilna! A vzporedno z njo se je ja-
vila druga, ki jo je Miha na glas izrekel: ,,če pa Nemci izvedo?".
Joža je bil odkrit in je odkrito govoril :
,,Potem te pridejo iskat, kakor mene. Ušel jim pa ne boš, to ti povem! Odslej bodo še bolje pazili."
To je bilo prekleto res! Miha je razmišljal. ,,Kaj pa mi je Joža?" se je vprašal. ,,Sorodnik mi ni, krav pa
tudi nisva skupaj pasla! Pa da hi zanj tvegal življenje?" A komaj se je zavedal svojih misli, se jih je že sramoval. Saj so leta skupnega dela zbližala oba bolj, kakor krvno sorodstvo. Vročina v obratu je talila tudi njuni duši in ju skovala v eno! Pa ne samo to! Joža hoče vendar k tistim,
ki so se edini upali postaviti po robu Nemcem!
,,Pojdiva!" je kratko odločil Miha in si že oblačil vetrni plašč- ,,Noč je jasna. Ne bo nama težko hoditi". Pograbil je v kotu nekaj konzerv in preprečenca, vse porinil Jožu. ..Vzemi, da ne boš umrl od lakote, če takoj ne najdeš svojih."
,,Saj sem vedel," je venomer ponavljal Joža in nekaj goltal, pa ni vedel, ali slino ali solze. Slano in grenko je bilo.
Tiho sta zapustila hišo. Samo še mimo par razsvetljenih oken in noč ju je vzela vase. Za seboj sta pustila utrip industrijskega kraja, ki niti v noči ne prestane. Lokomotive so hrople in sipale iz dimnikov snope žarečih isker. Po cestah so brneli avtomobili. Pešcev ni bilo opaziti. Nemška odločba o policijski uri jih je že ob osmih zaprla v domove. Noč pa je bila jasna in trave so dišale,
gozdovi so izdihavali svežino in obrisi planin so bili videti kar neresnični v jasni mesečini.
Mjhu se je zdelo, kakor bi hodil v sanjah po dobro znanih stezah. Mnogokrat je sanjal o gorskih poteh. Prav nič ni pomislil, da bi jima kjer koli utegnila pretiti nevarnost. Zaupal je planinam in varnemu zavetju njihovih gozdov. Poznal in ljubil jih
je, zato jim je zaupal.
Uro za uro sta se vzpenjala navkreber, Joža je sopihal, a ni zastokal in tudi do počitka mu ni bilo. Ura je bila čez polnoč, ko sta v velikem loku obšla Valvazorjevo kočo. Zdaj se je šele začel najtežji del poti. Natanko ni nobeden od njiju vedel, kam hočeta. Miha je le čutil, da Joža ne sme pustiti samega, dokler ne prideta do ljudi, in Joža je slutil, da sta na pravi poti.
Izmučena in upehana je presenetil klic: ,,Stoj! Kdo tam?"
,,Naši so!" je malone zavriskal Jože.
,,Hudiča, kam so se spravili!" se je čudil Miha.
V skoraj nepristopni kotlini sta našla okrog dvajset mož, med njimi nekaj Bohinjcev. V skalnati špilji so si kurili, saj je bila noč hladna, čeprav je bilo v dolini že pravo poletje. Miha je gledal neznane postave, oblečene deloma v vojaške uniforme bivše Jugoslavije, največ pa v civilne obleke, ki so se že trgale. Revna malone strašna je bila njihova zunanjost. Razločno je bral na njih, kako težko, nevarnosti in bede polno je njihovo življenje. Vendar ni na nobenem teh kosmatih lic opazil obupa! Verjeli so v tistih par pušk, ki so
jih imeli, še bolj so pa verjeli v moč svoje ideje, s katero so morali premagati avtomate v gumijastih plaščih in škornjih, ki so kradli, morili in izvajali vsake vrste nasilja nad svobodoljubnimi narodi. Veseli so bili, ker je Joža hotel ostati med njimi, pa tudi Miha jim je bil všeč. „Ce te bo še kdo prosil, kar privedi ga", je naročal komandant skupine. „Sa-mo to glej, da bo pošten človek! In še nekaj! Svoboda! Svoboda je geslo! Ne pozabi tega! Veš, naši fantje se na straži kar nič ne šalijo!"
Miha se je moral kmalu posloviti. Spotoma je mislil na trde, kosim le obraze, čustvoval je z borci in jih skušal razumeti: ,,Ničesar več nimajo izgubiti, pač pa vse dobiti", si je mislil. In ko je hitel navzdol, da se mu je kamenje kotalilo pod nogami, je ujel novo spoznanje: ,,če zmagajo v tej strašni, neenaki borbi, bo sadove uživalo vse ljudstvo!" V vsem svojem gorenjskem temperamentu se je razjezil: „Hudiča, to so vsaj možje, ki hočejo poginiti v borbi, če ne pojde drugače. Mi pa čepimo v dolini, ne storimo ničesar, skrivaj kolnemo Nemce in ponižno čakamo, kdaj nam bodo vrgli zanjko za vrat! Kdo bi mislil, da smo take šleve!" Ko pa se je bližal dolini, je nazadnje nad vsemi čustvi v njem preplaval ponos: ,,Borijo se za svobodo in tudi jaz jim pomagam!"
Ko se je vrnil domov, je bil že skrajni čas iti v tovarno. Miha je bil pošteno zbit in prilegel bi se mu počitek. Pa ni bilo časa niti za zajtrk! Kar hitro je vrgel nase delovno obleko, vtaknil v žep steklenico s črno kavo in komaj še o pravem času prišel v tovarno.
m
Odtlej se je v Mihovem življenju mnogo spremenilo. Podnevi je delal v tovarni, ponoči pa je bil pianinski vodič. Ne za denar, kakor nekdaj! Zdaj je bila cena višja. Imenovala se je svoboda! Miha je vodil ljudi, posamezno in v skupinah. Vodil jih je oh svetlih in temnih nočeh, vodil ob nalivah in nevihtah, pa tudi pozimi, ko so drseli plazovi. Ko so mu Nemci prišli na sled, se jim je umaknil, in ko so ga gestapovci iskali v tovarni, je bilo njegovo mesto že prazno. Odšel je v partizane in bil še nadalje vodič. Videl je, kako so se samotne skupine množile, spreminjale v odrede, bataljone in brigade. Vodil jih je na zmagoslavnih pohodih, vodil na težavnih umikih, utrujene, lačne, noseč ranjence.
Tako je dočakal zmago. Sedemnajst brazgotin mu je ostalo kot spomin na težke poti v težki borbi. Vse je prestal z geslom: ,,Svoboda!" Po osvoboditvi se je vrnil v tovarno. Prijel za delo in ne tare ga zavest, da je Joža dal življenje za svobodo. Vodič Miha dela s podvojeno vnemo.
Boril se je za svobodo vseh, zdaj pa v svobodi dela za vse.

=
!
I
■
a
b vsaki besedi, ob vsaki kretnji, ob vsakem dejanju pokaže ocilindren narodnjak, da mu je ljudstvo zoperno, da se ga naravnost boji. Ob vsaki svoji besedi, v vsakem svojem voliv-nem programu in oklicu pokaže, da ima rad — ne ljudstvo, ampak ljudsko ponižnost. Dokler je ljudstvo ponižno, dokler veruje v prazne fraze, dokler nosi zastavo križem domovine in stavi slavoloke in mlaje ocilindrenim in ofrakanim malikom — dotlej je ljudstvo narod, dotlej se imenuje naše dobro, zavedno ljudstvo. — Komaj se zaveda svoje moči in svoje pravice — tedaj je naenkrat zapeljano ljudstvo, zbegano ljudstvo, z eno besedo: ljudstvo,— in narodnjak se razžaljen obrne od njega . . . Zakaj to je najpopolnejša razlaga: navdušen narodnjak je za ljudske pravice, ne pa za ljudsko pravico. Ljudska pravica je samo ena — pravic pa je zelo veliko in imajo najrazličnejša imena . . .	Ivan Cankar
|
!
=
=
iniHiii-iiiiiiiiiiHiiiiiHiiiiiiimiiiiiiimiiiniiimiiiiiiHiiiiiiiiiHiiiiiiiiiHiiiiiimiiiiiiiimiiiiiiimiii
Svidenje pod Gorjanci
Tri dobra leta so že minila, odkar sem zadnjikrat videl Dolnejče-vo Reziko. Ko pa sem obiskal gorjanske vasi, sem jo zagledal, kako sedi pred lično pobeljeno hišico na klopi in uživa ob pogledu na otroka, ki je kobacal okoli nje, se prevračal in kazal goloto, ko da bi se hotel ponašati s tem, da je fant.
Skrivaj sem ju opazoval za debe lo tepko. Pa nisem mogel dolgo ostati miren. Zasmejal sem se tako na glas in iz srca, da sta se oba prestrašila. Rezka je vzela otroka v naročje in vprašujoče gledala proti tepld. Tudi če bi hotel, ne bi mogel zdržati za hruško. Stopil sem proti klopi in med smehom, ki ga nikakor nisem mogel zadržati, pozdravil mlado mater:
— Bog ti daj zdravje, Rezka!
— Ti si?
Rezka se je zasmejala še gla-, sneje ko jaz. Prisedel sem na klop, kjer sva se oba skupaj smejala, dokler se še otrok ni začel, čeprav ni vedel zakaj.
— Pa menda ni otrok kaj v zvezi s tisto čudno stvarjo, Rezka?
— Boš tiho!
Vsa rdeča v obraz mi je položila otroka v naročje, sama pa odšla po okrepčilo. Zagledal sem se v rdečelični otrokov obraz in prav zares pogruntal, da je imel Globočnikov Janez prste vmes.
*
Rezka ni bila doma iz vasi, kjer sem jo našel z otrokom, pač pa iz sosednje, še više pod Gorjanci, katero so Nemci in belogardisti iz Novega mesta vsak čas obstreljevali s topovskimi granatami. Najzalše dekle v vasi je bila in ni čudno, če so jo zastavni partizani prav radi ogledovali. Njen oče je kljub starosti pobegnil v Novo mesto, med belogardiste, mati pa je ostala doma, kjer je, če je le mogla, odkrito kazala sovraštvo do partizanov. Rezka ni bila taka in njena mati se ni zastonj jezila, če je bila omara s kruhom kljub pogosti peki vedno prazna.
— Le kaj hudiča vidiš na teh capinih! — se je hudovala mati ob takih prilikah — oče bi te preklel, če bi zvedel!
Rezka pa je molčala in pridno delala naprej.
Nekega dne ji reče mati, naj se pripravi za obisk tete France v Gaberjih, ki je pravkar prebolela težko bolezen. Rezka se je zdrznila.
— Nič se ne kujaj, pripravi se, jaz pa bom med tem napolnila cekar!
Ko je ostala Rezka sama, je malo manjkalo, da ni od veselja zapela. Potuhnila se je in jela hiteti s preobleko. Najlepšo obleko in najbolj rožnato ruto si je izbrala, tako da je mati kar pri vratih obstala, ko se je vrnila z napolnjenim cekarjem.
— Taka si, ko da bi šla na žeg-nanje! — je dejala strogo, sama v pa je bila zadovoljna: naj le ljudje vidijo, da je ta njena, Dolenjčeva hči.
Rezka je pograbila cekar, se poslovila od matere, odhitela iz hiše po ozki ulici navzgor proti Gaberju in niti slišala ni, kako ji je mati naročala, naj se ne zadrži predolgo, ker jo čaka doma oranje za krompir.
Stari Dolenjki je bilo dolgčas po Rezki, pa tudi pri delu je je manjkalo. Računala je, da se bo v dveh dneh prav gotovo vrnila; ko je pa še tretjega dne popoldne ni bilo, je potožila sosedi, katere mož je bil tudi pri belogardistih v Novem mestu.
— Danes je hudo in nevarno puščati mlada dekleta sama v kraje, kjer je komunistična drhal, — ji je odgovorila soseda in s temi besedami še povečala Dolenjki skrb za dekletom.
Rezko v Gaberjih pa ni nič srbelo. Srečna je bila, ko že dolgo ne. Globočnikov Janez, ki je bil že ne-
koliko tednov v Gaberjih kot partizan, ji je delal družbo. Ves čas, kar ga ni prebila pri bolni teti Franci, je preživela ob Janezu. Razgovarjala sta se o vsem mogočem, največ pa o svobodi in koncu vojne, ki jima bo prinesla dom, po katerem sta hrepenela. Na vse zadnje je bilo treba misliti na vrnitev. Težko jima je bilo, toda zavest, da se jima sreča bliža, je napravila slovo lažje. Tako se je Rezka tretjega dne poslovila od tete France in od Janeza, ki jo je spremil do ovinka za vasjo.
Rezka se je vrnila domov v tistem času, ko je bila njena mati pri sosedi. Stari dve sta jo zagledali skozi okno in poleteli pred hišo. Dolenjka jo je skušala zmerjati; ker pa je bila preradovedna za novicami, jo je Rezka hitro pomirila. Doma za mizo je pripovedovala, kako se teta Franca dobro počuti, kako ljudje v Gaberjih pridno obdelujejo polje in kako so tam zboleli trije vaščani za legarjem.
Dolenjka in soseda sta se spogledali.
— Legar? Ta bolezen se lahko prenese! je vsa v strahu izpregovo-rila soseda in hitela proti vratom.
— Ne bojte se, saj sem se dala cepiti, — jo je mirila Rezka.
— Kdo te je cepil?
— Partizanski zdravnik, kakor vse druge Gaberčane.
Spominjam se babke Spasenije.
Ne vem več, v kateri vasi je to bilo, gotovo v najjužnejši Bosni, nekje na meji.
Vas do polovice požgana, opusto-šcna, izropana. Tu bo naš bataljon ostal dva ali tri dni, da se malce spočije. Za starejše in bolehne iščejo kakšno boljše prenočišče.
Našli so ga tudi zame. Lesena hišica, obdana s hlevčki za konje in ovce, s senikom in vrtom. Hišica je stara, zunaj siva, znotraj sajasta. Ima dva dela; sprednjega z vrati in ognjiščem; drugi del pa je večja soba, kjer zdaj spe otroci in žena. Odrasli in možje so izginili: ali so naklonjeni četnikom, ali pa so odgnali živino nekam v goro, da bi jo skrili, kajti tod gre vojska za vojsko in vsaka od njih, bodi bela ali č™a — samo odnaša milo ali silo.
V tej hišici bom prenočil samo jaz, vendar nas šestero stopi vanjo in prežeti od mraza gledamo v ognjišče; ognjišče pa ja hladno.
„Daj, snaha, zakuri!11 rečemo mladi 'ženi, ki je gotovo mati tistega dečka ob nji in deteta, ki ga babica v kotu mirno ziblje v zibki.
Snaha ima otožen, namršen obraz; očitno ni kaj vesela nevabljenih gostov in bi se jih nekako rada izne-
bila.	.
„Ni drv!11 nam odgovarja. „V gozd bi bilo treba; prinesti posekati.11
Babica, ki je doslej molčala in nas ogledovala, zdajci vstane in se nam približa. Stara je, zelo stara; zgrbljena in suhljata, škrbasta, napol plešasta, slabo oblečena.
„Lazar, steci in prinesi drva; saj veš odkod11, naroči- dečku, pa razmešča nekake klopce in stolčke okoli ognjišča. „Sedite — in dobro nam d o šli!“ nam pravi.	,
Kmalu je ogenj veselo zaplapolal in smo posedli naokoli.
„Eh, ko bi zdajle mogli kaj toplega piti!11 vzklikne nekdo izmed nas.
„Ni mleka!11 se takoj oglasi snaha.
Babica skoči na noge, ki so jo še dobro nesle:
„Je!“ vzklikne. ,,Ruža, ponesi zibko v izbo in ziblji dete; ti, Lazar, pa zmenoj!11
Soseda se je pokrižala, zašepetala nekaj, kar je bilo ,,Kristusu11 podobno, in na vso moč zbežala iz hiše po vasi!
Dolenjka se je sesedla na klop ob peči, nekaj časa buljila v hčer, se spustila v jok in zbežala za sosedo. Rezka je ostala sama v sobi vsa začudena nad materinim in sosedinim početjem. Pogledala je skozi okno in videla, kako se ob mlaki sredi vasi zbirajo ženske, kako mahajo z rokami in gledajo v Dolenjčevo hišo. Stopila je na prag, da poizve, za kaj gre. Soseda jo je prva zagledala.
— Jiiiiiii! Je zavpila, zbežala za hišo in za seboj potegnila vse ženske razen Rezkine matere, ki je počasi šla proti hčeri.
— Rezka, zakaj si nam napravila to skrb in žalost?
— Ne razumem vas mati!
— Mar ne veš, kaj so s teboj napravili?
— Cepili so me proti legarju.
— O, kako si neumna, le zakaj sem te poslala! Rezka, ti ne veš . . .
— Mati, bodite vendar pametni .. .
— Komunizem so ti vcepili, hči, komunizem ... saj jih poznam in sem že slišala o tem, da tako ljudi
zapeljujejo!
Ni minilo dosti časa in že je mleko zavrelo pred nami v loncu. Odprli smo svoje torbe in spravili iz njih to in ono na dan. Tale stara ženica je kdaj pa kdaj vstala, da bi kar koli poiskala in prinesla; urno se je gibala in ko smo se pričeli celo tudi šaliti, se je razbesedila še ona:
,,Siromaki ste, ki morate vsako noč skoz gozd, v takemle mrazu, lačni in žejni! Dala vam bom, pa če sama krepnem; saj ste ljudje/1
In je še dalje govorila z bolj in bolj živahnimi gibi rok in z globokim, skorajda grobim glasom. Koliko je še življenja v tem starem, zgrbljenem in iztrpljenem telesu! Zdajci prisede k meni, se zagleda vame, ki sem bil prav tiste dni v precej siromašnem stanju, pa mi reče:
,,Star si, človek!11
,,Sem, babica; pa vendar nekaj mlajši od tebe.11
,,Bogme, res, toda jaz ne grem med partizane. Ti pa, takole star, tako slab. Konec te bo, brate!11
,,Ne bo me!“
,,Bo. Ti se ne boš privadil. Kakšne čevlje pa imaš? In iz kakšnega blaga je tvoje oblačilo. Ne moreš iz mesta naravnost v gozd; saj nisi volčjega rodu. Odkod pa si?
,,Od daleč, z morja.11
,,Ha, vidiš, ne vem ne kje je, ne kaj je to. A bržda bo kakšen kraj, kjer bi bil ti, starec, moral ostati.11
,,Nisem mogel, babka Spasenija. Srce vleče. Močno je.11
,,He. Morebiti imaš prav. Počakaj.11
Vstala je, stopila v kot, vzela neko deščico s stene, izvlekla iz rupe zavojček. Bila je kava, ki mi jo je brž skuhala.
Tri dni sem prebil v hišici babke Spasenije.
Iz velike sobe je odstranila vse in vsakogar. V enem kotu sem spal jaz na svoji poljski postelji, v drugem kotu pa ona v veliki postelji iz navadnih desk; ob sebi je imela zibeljko z vnučkom.
In si je ves dan dajala opravka, zdaj s kodeljo'v roki, zdaj sedeče
Rezka se je na ves glas zasmejala, mati pa je skočila od nje, ko da bi jo pičil gad.
— Že vidim, da je res, še nikoli se nisi tako čudno smejala, ko sedaj!
Vsa preplašena je pogledala Rezko in zbežala nazaj k ženskam, ki so opazovale Dolenjko in hčer izza bližnje hiše.
Rezka pa ni nič kaj marala za vaške čenče in neumnosti. Vsak dan je bila bolj vesela in rdečelična, čeprav so jo hodile ženske iz domače vasi in iz sosednjih krajev gledat, plačevale za njeno ozdravljenje maše in ji nosile na ogled časnik, ki so ga izdajali v Novem mestu belogardisti in v katerem se je bralo, kako nevarno je, če se da človek zdraviti partizanskemu zdravniku. Od Janeza je redno sprejemala poročila, naj-lepše je pa bilo zadnje, v katerem jo je opozoril, da prislužkuje oddaljenemu grmenju topov. ,,To so ruski topovi, Rezka, ruski, zapomni si to! Kmalu bova imela svoj dom!11
Rezka je postala še bolj zala kakor je bila. Sreča ji je položila rdeči roži na lici, blesk v oči in pesem na usta. žene so to pripisovale vcepljenemu komunizmu. Mogoče bi Rezka morala še dolgo prenašati te neumnosti in razna ženska romanja iz bližnjih in daljnjih krajev, če ne bi bilo vojske konec. Tisti dan, zgodaj zjutraj je bilo, pa je prišel Globočnikov Janez pod njeno okno, ji povedal, da ja zmaga naša, jo poljubil obljubil, da se bo kmalu vrnil. ,,Takrat se bomo zavrteli, Rezka! — ji je dejal, zavriskal in izginil s partizani v dolino. * *
ob starinskem kolovratu. Hodila je na vrt in h kravi v hlev, zibala dete, pazila na Lazarja in ga naganjala, naj partizanom koristi, kakor ve iu more; naganjala je celo tudi snaho, da nam je kurila, donašala vodo, kuhala mleko, pekla kruh, prala srajce.
Rekel bi, da je bila la hiša (pač zato, ker ni bila ne poškodovana, ne izropana) vsaj napol četniška, toda babica v nas ni gledala partizanov, marveč — ljudi. Ta ostra in precej robata starka je bila polna ljubezni do vsakogar; stala je visoko nad vsemi zdrahami in sovraštvi. Nekoč mi je rekla:
,,Stari, če se živ vrneš k tistemu velikemu močvirju slane vode, ki mu praviš morje, ne pozabi na staro Spaso.11
*
Mi smo še nadalje tavali kdove-kod, se prebijali skozi ogenj in pred ognjem, vsevdilj naprej pa tudi nazaj. Težki dnevi. Neprestana hoja in jizdarenje, gozd vlažen, potoki narasli, hrana največkrat kos konj etine, kdaj pa kdaj kar surove.
Nekoč sem zaspal, znašel sem se za pratežem, med poslednjimi ovcami in kravami.
„Stari tovariš, hočeš požirek mleka?11
Obrnem se in obstrmim, Babka Spasenija je vlekla svojo kravico na povodcu .
,,Odkod? Kako?11
,,He! Vi ste odšli, drugi so prišli-Ko smo sprevideli, kakšni so, sva s snaho potegnili kravo iz hleva, zaklenili hišo. Snaha z otrokoma če^ goro k svojim; jaz lej, pa k vam-Kar zmoreš ti, zmorem tudi jaz. Zvedela sem, da je moj vnuk Sre-ten pri partizanih. Sanjalo se mi je, da ga bom srečala.11
Dva dneva sem jo videval, vseka; kor je bila pripravljena pomolsti kravo, pomagati komur koli.
Ne vem, ali je nato tudi ona ne' ko noč srečno prišla čez naraslo vO' do v soteski.
Videl je nisem več.

'Vlaiimfa J/azat:

PRED SO LETI JE UMRL
ANTON JANEŽIČ
Jutri bo preteklo 80 let, odkar je umrl Anton Janežič- Sadove njegovega neutrudljivega in potrpežljivega dela pa uživamo danes in uživali ga bodo še pozni slovenski rodovi. Zato se radi in hvaležni spominjamo njegovega dela in truda, saj je on tisti, ki je začel staviti poslopje naše nove književnosti in kulture in s tem tudi današnje izobrazbe in našega narodnega življenja. Kajti še vse velike misli in ideje, ki so nas Slovence zbudile k narodni zavesti in nam kazale pot v boljšo bodočnost, so najprej oznanjali naši pesniki, pripovedniki in pisatelji, da so postale last vsega našega naroda. Tako ideje enakovrednosti in enakopravnosti narodov, ideja skupnosti vseh Slovencev in tako tudi ideja Tratstva med vsemi narodi.
Janežičeva zibel j je tekla v Le-šah, majhni vasi šentjakobske občine v Rožu, kjer se je rodil dne 19. decembra 1828. Rodna vas, stoječa na majhni visoki planoti nad §t. Jakobom, gleda s svojimi prijaznimi sadnimi vrtovi, njivami in senožeti na eno najlepših pokrajin Slovenske Koroške. Vsa ta pokrajinska lepota pa je napolnila srce mladega Janežiča s toplo ljubeznijo do domačih krajev in do naše domače slovenske zemlje.
Njegov oče, Valentin Janežič, je bil premožen kmet na eni izmed naj-starejših kmetij v Lešah, skrben in Tazumen gospodar, ki je pazljivo skrbel za vzgojo svojih otrok; tri sinove izmed peterih je dal v višje šole, med njimi tudi prvorojenca Antona. Tudi mati Marija je znala brati in pisati; rada je prebirala slovenske knjige in budila ljubezen do rodnega jezika tudi pri svoji deci. Da so zašle redke slovenske knjige tiste-časa med ljudi, zato je skrbel ro-^°*,jubni profesor Matija Ahacelj — Kohentar, ki je bil doma v isti žup-niji v Gorenčah, in je o počitnicah redno bival v svojem domačem kraju ter učil rojake umnega gospodarstva.
Tudi s šolo so bili §t. Jakobčani Aa boljšem od večine drugih občin na Koroškem. Učitelj Ožbalt Wu-zella, hkrati organist in cerkovnik, ni tolkel samo nemščine in gonil samo ,,einmaleinsa“, kakor drugi učitelji njegovega časa, poskrbel je, da je v njegovi šoli imela skromen kotiček tudi slovenščina kot materin jezik. Ta učitelj je uvedel tudi Antona Janežiča v skrivnosti čitanja, pisanja in računstva, nato pa ga je oče v jeseni leta 1838 peljal v Celovec v nemško šolo. Dve leti pozneje je stopil Anton v gimnazijo. Slovenščini takrat v njej ni bilo mesta, čeprav je bila celovška okolica na severu in jugu, vzhodu in zapadu takrat še vsa slovenska in je slovenski živelj segel celo v predmestja in v mesto samo, je v šoli vladala samo nemščina. Vendar pa se je začelo tudi v Celovcu svitati. Anton Martin Slomšek je leta 1822 že kot bogoslovec na ravnateljevo prošnjo začel poučevati svoje sošolce v slovenskem jeziku. Ko se je leta 1829 spet vrnil v celpvško semenišče, je nadaljeval svoje delo s še večjo vnemo. Razen tega pa je osnoval ,,slovensko slovstveno družbo11; uredil je tudi slovenski učni tečaj za uradnike in jim po ministerialnem dovoljenju dajal tudi pravnoveljavna spričevala o znanju slovenskega jezika. Toda tudi po Slomškovem odhodu to delo ni čisto umrlo. Janežič se je po vzgledu svojega sožupljana profesorja Ahaclja sam zase pridno učil slovenščine, prebiral ,, Novice" in drugo, kar ije dobil slovenskega v poke. Posebno pa ga je za slovenščino vnemal Ziljan Matija Majar.
Ko je spomladi leta 1848 privršal na trhli absolutizem Metternichove Avstrije vihar revolucije in ko je na razvalinah samovoljnosti in zatiranja zaplapolala zastava svobode in bratstva narodov — žal da le za ma-
lo časa —, je bil Anton Janežič v drugem letniku modroslovnih šol (liceja), kar je odgovarjalo današnjemu osmemu razredu gimnazije. Ker licej po tedajnih postavah ni pripadal srednji šoli, temveč vseučilišču, se je Janežič kot visokošolec tudi dejansko udeleževal političnega življenja slovenskega naroda v tej ,,pomladi narodov11. Kot enega najbolj delavnih in zavednih Slovencev v Celovcu so ga tudi izvolili v odbor na novo ustanovljenega ,,Slovenskega društva11.
Novo, sveže gibanje slovanskih
narodov v Avstriji je imelo tudi ta uspeh, da so se jeseni ob pričetku novega šolskega leta odprla tudi slovanskim jezikom vrata v srednje šole. V Celovcu se je za učitelja slovenščine na gimnaziji javil še ne 20 letni Anton Janežič, ki je bil pravkar dovršil licej, in ministrstvo je njegovi želji ugodilo. Učencev se je zglasilo precejšnje število; poučeval je v več tečajih 92 učencev skupno pet ur na teden — brezplačno, razen tega pa je ustanovil tudi slovenski učni tečaj za uradnike in pravdnike. Kruh si je služil tudi s prevajanjem uradnih razglasov, v času od 1850 —53
tudi z urejevanjem slovenskega deželnega zakonika.
Leta 1849. so se preosnovale avstrijske gimnazije, ki so jim priklopili tudi dotedanja dva modroslovska letnika, in hkrati so za gimnazijske profesorje zahtevali prave vseučili-ške izobrazbe. To je bilo za Janežiča prav neprijetno, kajti po dotedanjih predpisih bi bil že z dovršenim licejem lahko postal pravi profesor, samo da bi pokazal, da je zmožen učitelj. Zdaj pa bi bil moral pustiti priljubljeno poučevanje slovenščine in oditi na vseučilišče; a zato se ni mogel tako hitro odločiti. Ko pa so v Celovcu ustanovili realko, je sklenil, da se na realki pripravi za profesorja slovenščine in nemščine in spomladi leta 1851 se je vpisal na dunajskem vseučilišču. Za pol leta je šel tudi na Dunaj in z velikim zanimanjem poslušal predavanja učenega slovanskega jezikoslovca Franca Miklošiča; potem pa se je učil in pripravljal za izpite v Celovcu. Leta 1853. je postal namestni učitelj realke za slovenščino, nemščino, zemljepis in zgodovino. Ko pa je leta 1855. napravil na vseučilišču zadnji izpit, so ga na realki imenovali za pravega profesorja slovenščine in nemščine; do leta 1866.pa je tudi še poučeval slovenščino na gimnaziji. Jeseni leta 1855. se je tudi oženil.
Ker učitelji slovenščine takrat, ko je Janežič pričel svoje učiteljsko delovanje, niso imeli nobene prave učne knjige, se je Janežič z vso vnemo lotil, da napiše potrebnih učnih pripomočkov. Napisal je naprej (1849)] učno knjigo slovenščine za Nemce ,,Kurzer leichtfasslicher Unterricht in slovenischer Sprache11, ki jo je potreboval v šoli in za svoje uradniške učence; v poznejših izdajah se je imenovala ,,Slovenisches Sprach-und Lesebuch fiir die unteren Klas-sen der Gymnasien und Realschu-len“. Knjiga je doživela celo vrsto izdaj. Kmalu nato je začel sestavljati „Ročni slovar slovenskega in nemškega jezika<(; že naslednje leto (1850) je izšel nemško-slovenski del, eno leto pozneje pa slovensko-nemški. Tema pripomočkoma je Janežič leta 1854. dodal še „Slovenskd berilo za Nemce((.
Razen slovarja pa so bile vse te knjige namenjene v prvi vrsti le za Nemce, ki so se hoteli naučiti slovenskega jezika. Pokazala pa se je nujna potreba, da se za slovenske dijake napiše posebna, popolnejša, slovenski pisana slovnica. Janežič se je lotil tudi tega dela in leta 1854. je izšla njegova izvrstna „Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva in z malim cirilskim in glagolskim berilom za Slo-vence“. S to knjigo in s slovarjem je Janežič pripravil pot popolnoma enotnemu slovenskemu pismenemu jeziku za vse Slovence, posebno še, ko je prihodnje izdaje, zlasti drugo, popolnoma predelal in opilil na podlagi slavnih Miklošičevih jezikoslovnih spisov in v dogovoru z najboljšimi slovenskimi jezikoslovci in poznavalci slovenskega jezika. Ta knjiga je doživela 10 izdaj in je skozi celili 62 let služila slovenskemu pouku na srednjih šolali.
(se nadaljuje)
Slovensko dru/ivo
v Celovcu
!§1 ovenčani na Horoškim.
Tliid jarm podložtva je tlačil vse narode avslrijanskiga cesarstva, Nemci, Slavjani, Vogri in Talianci so zdihovali pod to težko butaro; alj — hvala bodi Bogu! prišli so boljši časi. Deržavni zbor na Dunaju je sklenil, in naš milostljivi cesar s svojim mi— nisterstvam je polerdil: „da imajo podložlvo, zaveza med gruntnimi gosposknmi in podložnimi, in vse dolžnosti, dela in davki, ktere iz podložtva izvirajo, in podložno zemljo zadevajo, odsihmal na veke nehali; nektere brez vsiga, druge po primernim odškodoVanju . To veselo postavo od 7. Kimovca t. I. je svilTi cesar po tim še večkrat ponovil in poterdil: rešenje od te butare je ta j gotovo! — Alj nas Slavjane je žulil še drugi, se težji jarm, — jann ptujiga, nemškiga jezika v kanelijah in v šolah. Nemščina v pisaniicali jc uzrok ali uržah, da smo Slovenci velikokrat posmehovanje in porevanje, škodo in krivico terpeli, da nobeden Slavjan do boljšiga stanu, do časti in nar manjše deržavne službe brez nemščine priti ni mogel; — nemščina v učivnicah je uzrok, da Nemcov skoraj vsaki, Sloveneov pa le elo malo brati in pisati zna, ker so se slovenskim otrokam nemške čerke, nemške nerazumljive besede v glavo zabijale; — nemščina le samo čislana je uzrok, da se marsikteri učenih in častitih gospodov mile matere Slovenije sramuje, njegovi sreči in povzdigi sc zoperstavlja, njej — svoji lastni materi — sinertno jamo kople; — nemščina le sama s vsimi pripomočki obdarovana je uzrok, da smo mi Slavjani • zastran omike in Izobražcnja zadostali, in da moramo sedaj po nedolžnim zasmehovanja in gerdih imen slišali. Serce nam od žalosti poka, ki apomenamo na vse to, in se več takiga: — oj! to je bil hud, hud jarm!
I’a glejte ljubi Slovenci! že je roka stegnjena, tud te jarm nemščine nam odvzeti. Milostljivi cesar in deržavni zbor sla že izrekla jednakost in enakopravnost vsili narodov in jezikov po celim cesarstvu, v kanclije in šole se ima povsod materni jezik vpeljali. Brati! alj to niso zlate besede? pa vender so še koj le samo besede; da se tudi v djanju morejo pokazali, je treba:
1. Da sc ko roška dežela v dva kroga razdeli, namreč v slovensklga in nemškiga. Po starim kopitu jc koroška dežela brez vsiga prida in pomena razdeljena v zgorno in spodnjo Koroško; po novim se mora razdelili po jeziku, kar se je s Štajersko žc letaš zgodilo, in se bode s celo Austrijo menile zgodilo. Naša koroška dežela se prav lehko, brez vse zmotnjavc po jeziku k ncizuierniniu pridu Slovencev razdeli, ker sto iu osemnajst lavžent samih terdih Sloveneov na južni strani koroške dežele prebiva. Kak lepa iu mogočna bo slovenska dežela, alj te slovenski koroški del tud zanaprej, kakor do sedaj' pod Ljublanskim poglavarstvam pri slovenskih hratch ostane ! Kar nekteri kvasajo, da so nam naši slovenski brati v Kranju ■sovražni, da srno od njih veliko škode terpeli, tak je to nesramna laž, nemško masio in skrila zvijača, nas Slovence še dalej razcepljene, incd seboj razkačene, in tako slabe in ptujcam sužne obderžali. Saj je po celi vladiji le nemški duh gospodaril, saj smo za poglavarje že od nekdaj.le samo terde Nemec imeli: od glave jc riba Smerdela. l’a za naprej, nko Bog hoče, ne bo več taka, mi bodemo dobili domorodce, gospode slovenskiga roda.
3. Da se v tim slovenskim krogu (kresijej. v vse očitne službe in kanclije visoke in nizke, duhovske in deželske slo venski jezik začne vpeljevati. — Alj ni koristno in potrebno, da se pri svojih zborih od svojih reči v maternim jeziku pomenkvate, da se s svoimi predpostavijenmi v slovenskim jeziku prav po domače pogovarjale in posvetujete; da postave, ktcrc vas tak živo zadenejo, in po klerili botc sojeni in kaznovan ali štrafani prav dobro zastopite. Kaj bi Nemci rekli, ki bi se njim poslale oznanila v slovenskim jeziku? na mestu bi jih raztergali.
3.	Da sc v šolah slovenskiga kroga po postavah navk v slovenskim jeziku podeljuje. To jc ja modro in naravno, ako sc slo’vcnski otrok narprej v slovenskim jeziku keršauski navk, brati, pisali, rajtati i. t. d. uči, in po tim šele tud nemški jezik; dobro je res, ako Slovenc tud nemški zna, alj vender nemščina je bila r pa ne bo več samozveličavna. Dosihmal ste se koj malo, ja clo nič slovenski učili, za to tud * ncktcrili besed in bukev nemal težko zastopite: pa le malo poterplenja in truda, ljubi Slovenci! in vam pojde vse gladko od rok'.
4.	Da slovenski krog v nemški deržnvi ne zibne. — Znano je vam, da Nemci v Frankobrodu kujejo nemško zavezo, in hočejo k njej tudi nas Slovence perpeti v našo nar veči nesrečo. Tam bode prišlo sedem Nemcov na eniga Slovenca; v dunajskim zboru prideta le komaj dva Slovenca na eniga Nemca, in vender so se Nemci že bali in gerdo memraii; kaj bi se mi Frankobroda ne bali in po vsi sili branili? alj nas ne bojo Nemci tam vselej prekosili? alj ne bomo mi slovenske sirote
nemški pišali rajali? Zalo mi Slovenci odkritoserčno svojo voljo izrečemo in iz ce-jiga serca zakličemo: „Nič, še piškoviga oreha ne, za nemško zavezo, — vse, blago in kri, vse pa zu ustavniga cesarja Ferdinanda Dobriga, vse za edino, mogočna iu svobodno Austrijo!“
ljubi slovenski brati!
Te štiri reči so vain lak potrebne ko ribi voda; za to smo jih pa (udi v svojim pervim nagovoru vam oznanili in razjasnili. Zavupajtc nam! mi Slovenci iščemo srečo Sloveneov! Bogu je znano, kar smo zavolj slovenščine že požcrli in preterpeli; za vse to le samo to prosimo: Slovenci zavupajtc nam rodoljubam! Varujte se vsaki-
n:
ga, ki vas drugači uči, vas šunta: on je vaš šovražnik pri" naju
_	_	, spodite ga! Te štiri reči
iporočujte prav živo svojim poslancam, zarotite jih per živim Bogu, de sc na Du-ju in Celovcu obnašajo kakor Slovenci, nikar pa, kakor dosihmal, ko terdi Nemci!
Alj zamorca nihčer ne vmije; za liga del je nar boljši in modrejši, da se kake prošnje napravijo, po vsih slovenskih farah podpisavajo, in se kakor vaša volja ia tirjanjo deržavnim zboru podajo. —
Dragi Slovenci! poiščite nas v Celovcu, pristopite k našimp družtvu, da se sami prepričate, da mi Slovenci Slovence za res.osrečiti želimoJn de bo skoz vaš pristop naša beseda bolj močna in več velavna. Ino alj sc vam naš zgoraj razodeti svet ali ral dopade, tak pridite nekteri moži k nam v Celovec; tam bomo se od, tih štirih reči še dalej pogovorili in videli, kaj jc storiti.
Slovenci zavupajte nam, svojim slovenskim bratam! alj mi pri vas, kakor smo (udi vredni, zavupanja najdemo, tak hočemo tud za naprej vse vaše zelje in prošnje s vso močjo podpirati, in vam po slovenskim časopisu „SIovenya“, ktero vam serčno serčno za brali priporočimo, vse za vašo srečo ali nesrečo važno in imenitno oznanili. Slovenci, brati! z Dogam!
Slovensko društvo v Celovcu.
Dunajske ulice (VVienergesse Nro. 30.) v Bercvi kavarnici.
_	Natisnil Jožef tflaznik v Ljubljani.
Bivši partizani na Visokem Obirju
V nedeljo, dne 4. septembra so imeli bivši partizani Slovenske Koroške svoj izlet na Visoki Obir, na katerega so se z veliko vnemo pripravljali. Saj je Visoki Obir igral za časa narodnoosvobodilne borbe na Koroškem veliko in važno vlogo in je bil eno izmed pomembnih središč, iz katerih so naši partizanski borci vodili svoje akcije v naše slovenske vasi, ki jih je takrat zasužnjeval in požigal podivjani fašistični okupator.
Lepo in sončno je bilo nedeljsko jutro, ko so se naši izletniki zbirali ob vznožju Visokega Obirja, da jo mahnejo ,,visoko vrh planin ..." In ko so po nekaj urah stali visoko nad dolino, po kateri se razprostirajo prostrana žitna polja, travniki in gozdovi, last našega slovenskega ljudstva, ki si je ta svoja polja in to svojo zemljo kljub pritisku, preganjanju in zatiranju, kljub ponemčevanju in potujčevanju ohranilo vse do danes, so se spomnili onih časov, ko so stali mogoče prav na istem mestu, toda ne kot izletniki, marveč kot borci za svobodo svojega do krvi mučenega in ponižanega naroda, s puško v roki, z bombo, mitraljezom in zrli v dolino, po kateri je divjal krvavi fašizem, stiskajoč svoje trde pesti in zaklinjajoč se, da ga bodo pregnali in uničili, pa naj stane kar hoče. Spomnili so se tudi hude borbe leta 1944 na Počulah, v kateri je bilo ubitih 14 nemško-fašističnih vojakov.
Na Obirju je bila takrat metero-loška postaja, ki je služila nemški vojski za zrakoplovne operacije. S tem, da so partizani Slovenske Koroške uničili to postojanko, ki je bila važna opazovalnica za nemško zrakoplovstvo, ki je operiralo proti jugovzhodu in pognali Hitlerjeve vojake z Obirja, so mnogo doprinesli k zmagi zaveznikov nad fašistično Nemčijo. Partizanska borbo pa je ustvarila tudi pogoje za nadaljnje življenje, razvoj in obstoj slovanskega življa na Koroškem. Vfei se danes zavedamo in se moramo zavedati, da če ne bi bilo narodnoosvobodilne borbe, koroški Slovenci danes ne bi imeli svojih časopisov in revij, ne bi imeli svojih organizacij,
bodisi političnih, gospodarskih ali kulturnih, ne bi imeli nič in tudi nas ne bi bilo. Obveljalo bi geslo ,,Karn-tner sprich deutsch", Iti so ga na Koroškem uresničevali in poskušali uresničiti nacistični oblastniki Rainer, Maier-Kaibitsch in drugi. Toda prav partizanska borba, katere veličino in pomen ne samo za bodočo usodo kor. Slov. temveč tudi za vse napredno in demokratično gibanje v svetu sploh, danes nekateri poskušajo osporavati, je preprečila vse temne namene fašizma in njegovih domačih hlapcev.
Na svojem izletu so bivši partizani sklenili, da bodo tudi danes stali v sprednjih vrstah v. borbi za ohranitev slovenskega naroda na Koroškem ter storili vse, da bo uspeh na jesenskih volitvah, na katere se pripravljamo tudi koroški Slovenci, čim
boljši. Kot nekoč bodo tudi danes šli med naše ljudstvo in mu kazali pravo pot. Prikazali mu bodo pravi obraz avstrijskih strank OeVP, SPOe in KPOe, ki za koroške Slovence še ničesar niso storile, mnogo pa proti njim. Slehernemu našemu človeku bodo povedali, da njegove koristi in koristi vseh koroških Slovencev resnično zastopa edino Demokratična fronta delovnega ljudstva in bomo zato koroški Slovenci dali svoje glasove samo njenim kandidatom.
Ta izlet na Visoki Obir ni bil prvi in tudi ne zadnji. Na Obirju so se partizani obvezali, da bodo organizirali več partizanskih izletov širom vse Slovenske Koroške in obiskali vse one kraje, kjer so stali nekoč s puško v roki na braniku svojega naroda in svoje rodne grude, po kateri je grabil tujec.
Bistrica v Rožu. (Gostovanje). V nedeljo, dne 4. septembra so nas obiskali igralci iz Podjune — iz Dobrle vesi — z dobro pripravljeno igro ,,Ženitev". Vsi smo se zelo razveselili, ko smo zvedeli, da bo pri nas igra, zlasti še zato, ker je to prva slovenska prireditev na Bistrici v Rožu po drugi svetovni vojni. V naši občini smo v zadnjih letih že tudi imeli slovenske prireditve, toda le v Svečah, kjer ima naše društvo oder in odrske naprave. Tokrat smo Bistričani imeli bliže in smo se zato zbrali tudi polnoštevilno in napolnili dvorano pri Krajgarju do zadnjega kotička.
Igralce lahko samo pohvalimo, ker so se res potrudili in zelo lepo igrali. Lepo so nam izpolnili nedeljski popoldan in nam nudili mnogo zabave in razvedrila.
Pred igro je spregovoril tajnik Slovenske prosvetne zveze tov. §la-per, ki nam je raztolmačil vsebino igre ter govoril o naši ljudski prosveti.
Kakor smo £e povedali, so bile igre pri nas — v naši občini —- vedno le v Svečah in tudi tokrat bi morala biti tam. Toda v Svečah nismo dobili dvorane, tiste dvorane, v kateri je naše Slovensko prosvetno društvo ,,Kočna" igralo vsa prejšnja
leta in tudi vsa leta po vojni in v kateri imamo postavljen oder. Prireditve pa zato nismo opustili. Ko nismo dobili dvorane tam, kjer je nam bila vedno na razpolago, smo šli dalje in iskali drug prostor. In ker smo ga iskali, smo ga tudi našli in igra je zelo dobro uspela. Ce se je mogoče kdo že škodoželjno smehljal, ko v Svečah nismo dobili prostora, in mislil, da se bomo enostavno sprijaznili s tem dejstvom in odpovedali igro, se je močno urezal v prst in naj ve, da se ne udarno, da se ne ustrašimo težkoč, pa če so še tako velike, če ne dobimo prostora tu, si ga poiščemo tam. Igrali pa bomo, v Svečah in na Bistrici, pa čeprav nam ta ali oni odkloni dvorano.
Dobrlaveškim igralcem pa se naj-lepše zahvaljujemo za njihov obisk in trud.
Okoli Pliberka. (Zborovanja Demokratične fronte delovnega ljudstva). V pliberški okolici je bilo v četrtek, dne 8. septembra vrsto dobro uspelih javnih zborovanj Demokratične fronte delovnega ljudstva. Dopoldne je bilo zborovanje pri Šercerju v Šmihelu, kjer je zborovalcem, ki so do zadnjega mesta zasedli Šercerjevo gostilniško sobo, govoril bivši deželni poslanec Janko Ogris iz Bilčovsa. Popoldne je tov. Janko
P R C Z I H O V
V O R A N C t
POZGANICA
Kaj
rej,
„Red fee bo vzdržal in to je za zdaj glavna stvar."
,,Če se bo vzdržal — ta red? To je vpreganje!"
>- „Kako? . .. .“
„Kako! Predvsem ta narodna Straža? Ali ne vidite v njej tipov, ki so pri neredih nabijali veliki zvon? .Takim ljudem ni zaupati! Danes ali jutri utegne storiti sama narodna Stražh isto, kar je prve dni storila drhal. In če te nevarnosti ni, je ge zmerhj druga:	delavstvo. Ta drhal
se drži ob strani. Delavstvo je nezadovoljno — tega mi nihče ne bo pravil! Danes ali jutri se zgodi, da bo ljudstvo z mokro cunjo nagnalo to narodno stražo. “
Župnik Rep je zdaj prvič spremenil obraz.
„Cerkvi se ni treba nič bati, cerkev je nad ljudstvom," je rekel ma-lodugno.
„Ha! To trdite vir pa sami tega ne
verjamete. Ta drosa se ne bo ozirala na cerkev in na božje postave. Ne pozabimo, da imamo štiriletno svetovno vojno za seboj, ko so ljudje delali, kar so hoteli, ubijali, kradli! Ljudje se vračajo pokvarjeni iz vojne, ljudje so izgubili vero ne le v boga, temveč v vse, kar obstoji na svetu. ... Poglejte, kaj se je zgodilo v Rusiji, kaj se godi v. Nemčiji, na Ogerskem! To vse bo lahko jutri pri nas . . .
Lušin se je razgrel, videl je, kako si župnik grize ustnice, kako ga spreletava barva in zato je s tem večjim užitkom govoril in se pasel ob njegovi zadregi.
„Vi ste blagoslavljali vojno ..."
Župnik je gledal v strop.
,,Vi ste agitirali za vojna posojila ..."
Župnik se je stresel.
„Ali ste šli pridigat?" r,Nikake pridige!" —
Zakaj mi pripovedujete vse to. ste pa vi počenjali med vojno? Pred vojno? — Kje je danes Zo-rej, kje Pop, kje Otič? Kje so tisti vagoni pšenice in koruze, ki ste jih prejeli za aprovizacijo iz Kapošvarja? Kam je moral iti vaš najemnik Ropaš? Ali ga niste spravili na vojno zato, da ste se lahko tevhali v njegovi zakonski postelji? Ali ste že vse to pozabili? če ste vi, niso tega pozabili drugi! Bolj kakor jaz, še bolj kakor kateri koli, se imate bati vi. . . Ne bi bil rad v vaši koži, Lušin, nikakor ne ...!“	•■'■'t	V1**-1
„Moja in vaša sta, mislim, obe enako dober kup ..."
„Narodna straža je zasedla dolino! Danes ali jutri pridejo redne čete narodne vlade iz Celja ali Maribora. To je že gotova stvar . . .! Naši kraji pdriejo pod Jugoslavijo in potem bomo videli, kdo si bo upal motiti red."
Lušin ga je strme pogledal. Poznal ga je, da kar govori, ne govori tjavdan, zato ga je le zaskrbelo:
„Ali ste prepričani, da bo tako? ..."
„Gotoyo! Drugače biti ne more. Naši kraji so slovenski in zdaj se bo rešilo narodno vprašanje tudi za nas* koroške Slovence. Mi pridemo pod Jugoslavijo. Rotem bomo videli, kdo je z nami, kdo je proti nam!
Zadnje besede je župnik posebno
>°udariL ,j.	(MJ.)
Ogris govoril prebivalstvu v žvabeku, ki se je zborovanja Demokratične fronte delovnega ljudstva prav tako v obilnem številu udeležilo kot v Šmihelu. V Cirkovčah pri Krevcu je govoril tov. dr. Luka Sienčnik, ki je v poljudnih besedah povedal zborovalcem, ki jih ni bilo malo, vse, kar je potrebno, da vedo pred volitvami in za volitve. Zvečer pa je bilo zborovanje DFDL v Rinkolah, na katerem je govoril tov. dr. Mirt Zwilter. V vseh štirih krajih so bila zborovanja dobro obiskana in zelo živahna. Zborovalci so se z velikim zanimanjem udeležili diskusije in odločno odklonili vse avstrijske stran ke in skupine, ki prihajajo med slovensko prebivalstvo in mu obljubljajo vse, kar si le morejo izmisliti, samo da bi pridobili slovenske glasove. Nobena od teh strank pa ne misli resno z nami, nobena ni iskrena, gre jim samo za glasove. Vse — OeVP, SPOe, KPOe — so imele štiri leta časa, da pokažejo, da so dejansko za enakopravnost koroških Slovencev. V teh letih smo jih docela spoznali in zato nas zdaj ne bodo preslepile njihove volivne vabe. Zaupali pa bomo eni stranki, ki dejansko in iskreno zastopa interese in pravice slovenskega ljudstva na Koroškem in to je Demokratična fronta delovnega ljudstva. Svoje glasove bomo 9. oktobra dali samo njej in njenim kandidatom.
Da prebivalstvo v Pliberku in okolici odklanja avstrijske stranke, je vsakdo lahko videl v nedeljo, 4. septembra, ko so imele v Pliberku svoja zborovanja OeVP, SPOe in KPOe, ki pa vse tri skupaj na svojih zborovanjih niso imele toliko ljudi, kot jih je imela Demokratična fronta delovnega ljudstva na enem samem. OeVP-jevski govornik je govoril praznim stenam, g. Krasnik (SPOe), ki je hotel govoriti Pliberčanom na trgu, ni imel niti enega poslušalca, g. Kazianka pa je čakal celo uro, da je prišlo par ljudi, ki pa so mu tudi povedali svoje mnenje. Ti gospodje naj končno uvidijo: Ljudstvo se ne pusti več voditi za nos, ljudstvo je sito fraz in praznih obljub, ljudstvo hoče dejanja!
Pliberk. (Letni sejem). Izredno lepi in topli dnevi so bili 4. in 5. septembra, ko je bil v Pliberku daleč na okoli znani letni sejem. Krasno vreme je privabilo množice ljudi v Pliberk, posebno v nedeljo popoldne, ki je namenjeno bolj zabavi in kratkočasju. čeprav se čuti občutno pomanjkanje denarja, si ga za sejem še vsakdo že tedne prej nekoliko prihrani in ga v teh dneh tudi nobeden ne štedi. Najboljše so odrezali gostilničarji, predvsem pa Petrač v svoji uti, kjer je bila tudi spretna postrežba in kakovostno dobre jestvine in pijače. Najbolj pa je mlado in staro vleklo plesišče na prostem in prav dobra godba. V pozne ponočne ure so se nenehoma vrteli pari £0 deskah. Ostala zabavišča, kkkor vrtiljak, strelišča in druga niso delala posebnih dobičkov, Drugi dan, ponedeljek, je namenjen prodajanju in kupovanju, številni tuji kramarji in domači trgovci so ponujali mnogo in različnih stvari, otroške igrače in druge drobnarije, blago, obleke, klobuke, čevlje, piskre in sklede in kmetijske stroje. Toda opažalo se je, da so ljudje le zelo malo kupovali, ker so ce-ne pretirano visoke, denarja pa riico ljudstvom ni, zato so razložene predmete le samo ogledovali. Sploh je Pliberk gospodarsko na slabem, manjka mu pravega zaledja, po opravkih se ljudje vozijo v Velikovec in Celovec, kjer so okrajni in deželni uradi, kmetijske zbornice ih davč' ne oblasti, zato v Pliberk le malo1-kdo pride.
illIIllHnllllIl^lrtlfrtlllifilHllllllnlnlHlflmlIlllllllillil^11H^lHIlMmHl^rtll^iHllll^lli«l1lllBW, Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10, telefon 1624/4; Z» vsebino odgovarja: France KoSutnik. Tiska: Robitschek & Co., Wien VIII., HernalsergUrtel 20. — Dopisi naj se poSiljajo na naslov: Kla' genfurt 2, PostschlieBfach 17. nHiimmiMmimillimmilllHIUHIIIIHIHIHHHiniHIHlHIHIHHIIIIlilUHIIIIHIIII^***