TEODOR STORM — FR. LOČNIŠKAR:
Strugar Pavel Pavlovič.
(Dalje.)
o hočem stopiti od okna, pride ženska spet. po cesti. Ustavi se pred jetniščnico in boječe stopi 1 eno nogo na stopnico; ozre se nazaj, in zagledal sem mlad obraz; \z njenih oči je sijal izraz žalosti in zapuščenosti; zdelo se mi je, da se ne upa več pred strogega nadzornika. Počasi zopet odide in se še vedno ozira na zaprta vrata; videlo se je, da ne ve, kara bi šla. Ko pa rta oglu kaz-nilnice zavije po ozki ulici proti cerkvi, vzamem nehote svojo čepico s kljuke in grem za njo.
,Da, da, Pavlovič, to je prav!" reče dobra mojstrovka; ,le pojdite, ta čas pripravim zopet kavo."
Bilo je jako mraz, ko sem stopil iz hiše; zdelo se rai je, da je vse izmrlo; z bližnje gore je gledal nekako žugajoče smrekov gozd dol na mesto; skoro od vseh oken so visele ledene zavese; vsaka gospodinja ni imela pet sežnjev drv kakor moja. — Odšel sem po ozki ulici proticerkvi; in lam je klečala na mrzlih tleh pred Križanim tnlada ženska, s sklonjeno glavo in z rokami v naročju. Molče stopim bliže; ko se zopet ozre na Zve-ličarja, jo nagovorim: .Oprostite mi, ker vas motim v molitvi; gotovo ste tujka v tem mestu!"
W                                  ^,   99   „_
¦            Pokimala je samo, ne da bi se kaj premaknila.
I            »Rad  bi vam  pomagal,"  rečetn  zopet,  »samo povejte mi, kam  ho-
B iete  iti!"
V           ,Ne vem več, kam," reče tiho in pobesi zopet glavo na prsa.
¦            nToda čez dobro uro je noč, in v tem strašnem  vremenu  vendar  ne
¦   morete ostati na cesti!"
I            »Ljubi Bog mi poinaga," reče tiho.    .
I           ,Da, da," rečem jaz, »mislim, da me je sam On poslal k vam!"
I           Zdelo se mi je, da jo je moje glasnejše  govorjenje  prebudilo;   zakaj
¦   vstala je in stopila boječe proti meni; približala  je  svoj obraz mojemu in
¦   tne gledala kot bi me hotela  spoznati.    »Pavel!"   vzklikne  hipoma  veselo,
¦    ,Pavel, tebe mi pošilja Ijubi Bogl"
¦             Ne vem, kje sem imel oči, da  nisem  že  prej spoznal tovarišice izza
¦   otroških let, male Leskarjeve Rezike! Seveda, zrasla je v lepo devico, in na I  obrazu, nekdaj tako veselem, se je brala sedaj globoka žalost.
I            ,Kako si prišla sama semkaj, Rezika ?" jo vprašam. ,Kaj se je zgodilo?
B  Kje je tvoj oče?"
¦             ,V ječi, Pavel!"
I            ,Tvoj oče, dobri mož!   —   Pojdi z menoj  h  gospodinji,  kjer  sem v
¦   službi; pozna te, večkrat sem ji pravil o tebi."
I            Držeč se za roke kakor v otroških letih, se napotiva v hišo moje go-
I   spodinjc, ki naju je že pričakovala pri oknu.
m            .Rezika jel" zakličem, ko stopiva v sobo, »mislite si, gospa mojstrovka,   •
I   Rezika!"
¦             Dobia gospa sklene roke.    ,Sveta  Mati božja, Rezika!   Taka  jel — I   Vendar," nadaljuje gospa,   »v  kakšni  zvezi  si  s  tem  starim grešnikom tu I   gori? — Pavel tni je vedno pravil, da si poštenih staršev hči!"
I            Nato pa odvede gospa Reziko k peči in ji da  stol;  komaj  je  začela
I    Rezika  odgovarjati   na   njena   vprašanja,   je   že   stala   pred   njo   skledica
I    gorke kave.
¦              ,Le pij I" reče gospodinja, ,da se malo ogreješ; roke imaš vse otrple." t           Rezika je morala piti; dve  svetli solzi sta ji kanili v kavo,  potem je I   pa govorila.
¦             Pripovedovala je, da ji je že pred nekaj leti umrla mati.   ,Ne zapusti f    očeta!" ji je zašepetala v zadnjem trenutku na uho, »njegovo otroško srce I    je predobro za ta svet!"
Rezika začne ob terd spominu bridko jokati; celo kave ni hotela več piti, ki jo ji je mojstrovka vnovič nalila, da bi jo potolažila; šele čez nekaj časa začne spet.
Takoj po materini srarti sc je morala naučiti vse vloge, ki jih je prej igrala mati. Preskrbela sta ji lep pogreb in plačala maše-zadušnice. Kmalu pa sta zapustila sveži grob in odšla po svetu za kruhom. Igrala sta kot prej »Izgubljenega sina", ,Sveto Genovefo" in druge igre.
Pred par dnevi sta prišla opoldne v veliko vas in tam počivala. Oče je kake pol ure zaspal na trdi klopi  za   raizo,  kjer sta  prej zaužila borno
6*
_*.    100   .^
kosilce, ona pa je medtem napojila in nakrmila konja. Kmalu nato sta se zavila v odeje in se odpeljala naprej.
,A prišla nisva daleč," pripoveduje Rezika, ,ko naju doliiti jezdec in začne nadlegovati. Pripovedoval je, da je izginila gostilničarju, kjer je moj oče opoldne spal, iz miznice Hstnica z denarjem. Oh, nimava doraa ne pri-jatelja ne časti; nihče naju ne pozna!"
,Otrok, otrok," reče mojstrovka in pogleda mene, »ne stneš se pre-grešiti!"
Jaz sem molčal, zakaj Rezikina tožba je bila deloma upravičena. — Morala sta nazaj v vas; voz z vsem, kar je bilo na njem, je pa ostal pri županu; stari Leskar je pa moral iti poleg jezdeca peš v mesto. Rezika je šla malo za njim, a jezdec jo je vedno podil nazaj. Mislila je, da pojde lahko z njim v ječo in ostane pri njem toliko časa, da ljubi Bog stvar pre-drugači. Toda — na nji ni bilo nič sumljivega: zato ni smela iti v kaznil-nico, in ravnatelj jo je po pravici spodil od vrat.
Rezika tega še ni hotcla razumeti; rekla je, da je to hujše kot kazen, kot ona kazen, ki doleti pravega tatu; a pristavila je, da bi tudi hudob-nežu ne privoščila tako ostre kazni, samo da bi se izkazala nedolžnost nje-nega očeta.
Tedaj se spotnnim, da me stari desetnik in sodnijski komisar jako rabita; prvemu sem namreč urejeval predilne stroje, drugemu sem pa brusil dragocene nože in britve; eden mi lahko dovoli vstop v kaznilnico, pri drugem pa Iahko vložim izpričevalo o Leskarjevi poštenosti in s tem stvar nekoliko zavlečem; morda pa le pridejo še o pravem času pravemu zlo-čincu na sled. Reziki rečem,  naj se potolaži, in odidem  takoj v kaznilnico.
Sušični nadzornik se je ravno jezil nad sitnirai ženskami, ki so vedno silile k svojim možem ali očetom. Povedal sem nadzorniku, kaj bi rad, in po kratkem obotavljanju greva oba po širokih stopnicah v gorenji del.
V stari kaznilnici je bil tudi zrak zaprt; neprijeten duh mi udari na nos, ko stopiva na dolg hodnik, ki so bite ob njem na obeh straneh celice za jetnike. Na koncu hodnika obstojiva pred celico; nadzornik zarožlja s ključi in poišče pravega; potem zaropotajo vrata, in oba vstopiva.
Sredi celice, obrnjen s hrbtom proti nama, je stal slaboten možiček, ki je raenda zrl skozi nizko okence na košček sivega, žalostnega neba. Na njegovi glavi sem takoj opazil kratke, štrleče lase, ki so bili pa deloma že beli. Ko vstopiva, se mož obrne proti natna.
,Ali me še poznate, gospod Leskar?" ga vprašam.
Ozre se name. ,Ne, dragi gospod," odgovori, .nimam časti, da bi vas poznal."
Povem mu ime svojega rojstnega mesta in rečem: »Oni malopridni deček sem, ki vam je nekoč pokvaril premetenega Gašperčka!"
.Nič hudega, nič hudega!" reče on v zadregi, ,to je že davno po-zabljeno."
A dozdevalo se mi je, da me malo sliši; njegove ustnice so se pre-mikale, kot bi govoril sam s seboj popolnoina kaj drugega.
W                .                     ^.   101    .^-
l              Tedaj mu povem, kako sem ravnokar našel njegovo Reziko; šele sedaj
I     me pogleda naravnost. ,,Hvala Bogu, hvalaBogu!" reče in sklene roke. »Da,
I     da, Rezika in Pavel sta se časih igrala skupaj I Ali ste vi oni Pavel ? 0, vas
|     2e poznam; prav tisti prijazni obrazek kot ga je   imel  nekdanji Pavelček!"
f     Prikimal mi je tako presrčno, da so se mu zatnajali  lasje.    ,Lepo  je   bilo
i     tam doli pri vas; a bilo nas ni nikdar več tja.   Takrat je  živela   še  moja
[     žena! — Dobra ženska je bila in znala si je pomagati  v  največji  zadregi.
I    — Če bi še živela, bi me ne bili zaprli. Ljubi Bog, jaz nisem   tat,  gospod
[     Pavlovič!"
I              Nadzomik, ki je hodil zunaj pred vrati, je že patkiat zarožljal s ključi.
L    Izkušal sem starega moža pomiriti in ga prosil, naj se pri prvem zaslišanju
I    sklicuje name, ki sem bil v mestu znan in spoStovan. f              Ko pridem zopet k mojstrovki, ini ta pravi: nTo je svojeglavno dekle,
I     Pavlovič; potnagajte mi malo; odkazala sem ji čumnato, kjer naj bi ostala,
[     a hoče na vsak način v svoje beraško prenočevališče ali bogve kam!"
Vprašal sem Reziko, če ima svoje listine pri sebi. !              ,Moj Bog, te nam je vzel vaški župan!"
f             ..Potem te ne vzame noben gostilničar pod streho," ji rečem; »to lahko
f     sama veš!"
[              Znano ji je bilo to, in mojstrovka ji je veselo stisnila roke: »Vem, da
L     imaš malo trmice," reče gospodinja,  »Pavel  mi  je  prav natančno pripove-
|     dovai vse o tebi; a od mene ne boš kar tako zbežala!" t              Rezika je tnalo v zadregi zrta ptedse; potem me pa hitro vpraša,  kaj
'     je z očetom.   Nato  prosim  gospodinjo,  naj  mi da nekaj posteljne oprave,
t      nekaj sem jo pa vzel od svoje postelje in nesel vse skupaj Leskarju v ječo;
'     seveda setn že prej prosil nadzornika dovoljenja. Ko smo šli spat, smo up^li,
[     da bo tudi starega Leskarja objel na mehki postelji v ječi blagodejni spanec.
*   *   .
I              Drugo jutro stopim ravno na cesto,  da   bi   šel  k  sodnijskemu komi-
sarju, ko mi prihiti nasproti nadzornik.    ,Prav pravite,  Pavlovič," mi reče, ' »ta je nedolžen; ravnokar so privedli pravega tatiča;  vašega  znanca   izpu-
i     stimo še danes."
|              Čez par ur res izpusti nadzornik Leskarja in mu  pokaže  pot k nara.
' Ker je bilo kosilo ravno napravljeno, mojstrovka ne miruje prej, da tudi on prisede k nam; toda jedi se ni dotaknil, če smo se še tako trudili; molče je sedel poleg svoje hčere in ji nežno božal roko. Tedaj zaslišim zunaj pri-jetno zvončljanje; ta glas mi je bil znan še izza mladosti.
[              »Rezika!" rečem tiho.
|              ..Slišim, Pavel!"
|              Kmalu sva stala oba zunaj pred vrati.    Glej,  tedaj zagledam na cesti
voziček z zabojema, ki sem ga že tolikokrat želel videti.   Poleg voza je šel
|    kmetiški fant, z bičem in z vajeti v rokah; toda v voz je bil sedaj vprežen
I   majhen belec
V
_^,    102    -^—                    .      .
,Kje sta pa pustila starega konja?" vprašam Reziko.
.Nekega dne naraa je padel na tla," pravi Rezika; .oče je šel takoj po živinozdravnika, toda medtem je žival že poginila." Nato oblijejo de-klico solze.
nKaj ti je, Rezika?" jo vprašam, ,saj je zopet vse dobro!"
Odkimala je z glavo, »Moj oče mi ne ugaja, ker tako molči, take sramote ne pretrpil"
Rezika je slutila prav. Ko sta se nastanila v neki gostilnici in je oče že izdelal načrt, kam odideta — zakaj tukaj se ni upal več pokazati občin-stvu — tedaj siromak nenadoma zboli, da je moral leči. Morali srao po-klicati zdravnika; a bolezen se je vlekla dolgo časa. V skrbeh, da bi ne trpela pomanjkanja, ponudim Reziki svoj denar; toda ona reče: »Od tebe rada vzamem; vendar ne skrbi, nismo tako umazani." Preostajalo mi ni več drugega kot čuti časih pri bolniku namesto Rezike in, kadar mu je bilo boljše, malo pokratnljati z njim.
Približal se je čas, ko bi moral odpotovati; pri srcu mi je bilo vedno težje. Vselej mi je bilo hudo, kadar sem zagledal Reziko; spomnil sera se, da se zopet ločiva in da odide ona z očetom v daljni, mrzli svet. Da bi imela vsaj dom! In kje bi ju iskal, če bi jima hotel kaj sporočiti! Dvanajst let je minilo, odkar sva se ločila, in morda preteče zopet toliko časa — če ne vse življenje.
.Pozdravi mi tudi očetovo hišico, ko prideš domov!" mi reče Rezika, ko mc spremi zadnji večer do vrat. »Zdi se mi, da vidim klopco pred vrati in lipo na vrtu; tega nikdar ne pozabim; tako Iepo mi še ni bilo na zemljil*
Ko je to izgovorila, se mi je zazdelo, da viditn v temni daljavi svojo domovino; zagledal sem mile oči svoje matere in resni obraz svojega očeta, ,Oh, Rezika," ji rečem, ,kje pa je sedaj moj dom? Saj je tam vse pusto in prazno."
Rezika ne odgovori ničesar; poda mi samo roko in me pogleda s svojimi dobrimi očmi.
Zdelo se mi je, da slišim glas svoje matere: ,Drži trdno to roko in povrni se z njo domov; imel boš zopet dom!" — In držal sem jo trdno ter rekel: .Pojdi z menoj, Rezika! Oživiti hočeva moj dom in začeti novo, lepo življenje, kakršno sta živela moja roditelja!
.Pavel," reče ona, »kaj misliš? Ne razumem te."
Roka se ji je močno tresla, in zaprosil sera jo: .Rezika, razumi mel"
Ona nekaj časa molči, potem pa reče: ,Pavel, svojega očeta ne morera zapustiti."
»Ta gre z nama, Rezika! Na enem koncu hiše sta še dve sobi prazni, kjer lahko stanuje in gospodari po svoje; tudi stari Henrik ima tam svojo čumnato."
Rezika odkima. .Toda, Pavel, raidva sva potujoča človeka. Kaj bodo rekli ljudje pri vas?"
.Govorili bodo mnogo, Rezika!"
-^.    103   ——
Jn ti se ne bojši tega ?"
Tem besedam sem se moral nasmejati.
,No,° reče Rezika, nče imaš ti pogum, ga iraam jaz tudi!"
,In rada v to privoliš?" jo vprašam.
Odgovorila ni ničesar več,   samo nalahno   tni je stisnila roko;   to mi je bilo boljše zatrdilo kot še toliko besed.
t              .No, in sedaj tudi menda že veš, kdo je Rezika," reče meni Pavlovit
W             nTo je naša gospa," mu odgovorirn.
¦             »Mislil sem si že,   da   ni pri nas rojena,   ker   časih  še   malo   zavije
I    po tuje."
r             Moj prijatelj se je smejel, jaz setn pa sklenil, da bom  ob prvi priliki
I prav natančno pazil na vse gospejine kretnje, če bi se morda dalo iz teh F spoznati nekdanjo igralko s punčkami, Leskarjevo Reziko. — »Toda kje je [      gospod Leskar?" vprašam nenadoma.
|               .Dragec", odgovori moj prijatelj, ,tam, kamor pojdemo tudi mi. Tam
I gori na pokopališču počiva poleg našega starega Henrika; a v njegov grob | je zašel še en prijatelj iz mojih detinskih let. Povem ti vse, a pojdiva 1 malo na izprehod; moja žena pride gotovo kmalu setn in ona bi nerada I     poslušala te davne zgodbe."
I               Pavlovič vstane, in šla sva na izprehod  za  mesto.  Le  malo  ljudi  je
l      naju srečevalo; zakaj mračilo se je že.
I              »Stari Leskar je bil z najinim sklepom popolnoma zadovoljen,"  začne
I zopet Pavlovič; »poznal je moje starše, zato je zaupal tudi meni. Poleg I tega je bil že sit večtiega potovanja; odkar je btl v nevarnostit da ga za-I menjajo z izgubljenim potepuhom, si je vedno želel stalnega doma. Toda • moja dobra mojstrovka ni bila s tem tako zadovoljna; bala se je, da bi I hči potujočega igralca ne bila dobra žena za rokodelca. — Tudi ona je I      kmalu drugače mislila."                                                                        (Konec.)