ipavski št. 55 letnik XV december 2000 %je ste snežinke rahle in sanjave, da posrebrite slavnostno drevo. ‘Jn sporočite praznične pozdrave, prijatelj novo leto je prišlo, d n naj prijazni novi čas prinese vse, kar je staro leto zamudilo, ljubezen, srečo, zdravje in veselje. S. Makarovič Mir, topel dom, prijazen nasmeh in prijateljski stisk roke naj med nami spletajo vezi, ki nas bogatijo. Ob izteku leta 2000 se še posebej spominjamo naših zvestih bralcev doma in po svetu in vseh tistih, ki nas s svojimi prispevki zvesto podpirate. Naj vam naše glasilo tudi v novem letu prinese v domove toplo in lepo slovensko besedo in vam polepša vsakdanjik. Želimo vam vesele in doživete božične praznike, v novem letu 2001 pa veliko upanja in vere v lepo in dobro. ‘Učakal rad bi srečni dan, dan našega združenja, bi zrl, kako en krov prostran čez dom se ves razpenja. ‘Naš prapor bi na krov pripel, dom blagoslovil bi vesel: »‘Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene!« S. (jregorčič Ob 10. obletnici samostojne Slovenije našim krajanom iskreno čestitamo. Uredniški odbor Naslovnica: Ob 200-letnici rojstva dr. Franceta Prešerna Kg boš hodil v letu 200J, pojdi zmeraj 1D0 KjDNOJA. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežene kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi - do rdečice čez eno in drugo lice. ČA če ne prideš ne prvič ne drugič do krova pravega kova, poskusi: vnovič in zopet in znova. Tone Pavček Za božične praznike in v novem letu želi Krajevna skupnost Vipava vsem Vipavcem življenjsko voljo za nove in nove začetke. Da bi znali zmeraj iti do konca. Vladimir Anžel, predsednik KS Vipava Spoštovane občanke, spoštovani občani! Spei leto življenja bo kmalu za nami, *l^adost bo upanje vseh novih dni; Enkrat slovo pač začetek oznani -to želimo, aVprav nam ni. Kaj nam prihodnost bo sreča brez dna, Ob tem, ko zaupamo v vero srca. 2001! Z najboljšimi željami, ŽUPAN mag. Ivan Princes, dr.vet.med. IZ NASE PRETEKLOSTI TRI VELIKE OBLETNICE Leto 2000, ki se izteka, je slovenskemu narodu, zlasti vsakemu narodno čutečemu Slovencu, postreglo s tremi imenitnimi jubileji zgodovinskega spomina. Vsa tri spominjanja nas opozarjajo na osebe in dejanja, ki so v samem jedru utemeljitve slovenskega naroda: 450. obletnica nastanka prvih dveh slovenskih knjig in 200. obletnica rojstva dveh velikih genijev slovenstva: blaženega Antona Martina Slomška in Franceta Prešerna. Na začetku slovenskega samozavedanja ni kakšna vojaška zmaga ali politično dejanje, ampak čarobna moč pisane besede. Taje najprej utemeljevala slovenski narod sredi in v drugi polovici 16. stoletja. Preprosto dejstvo, za katerim stojita gibanje in človek, ki sta usmerila tok slovenske zgodovine: evropska reformacija in njen slovenski najbolj izpostavljeni zastopnik Primož Trubar. Pripravo in tiskanje prvih slovenskih knjig, Abecednika in Katekizma, ki sta izšli leta 1550, je spodbudila reformacija, ki je v tistem času radikalno posegla v zgodovino Evrope. Imela je daljnosežne posledice tudi za majhne narode, še posebej za Slovence, saj je omogočila prvi razmah slovenske književitosti. Slovenci niso ustvarili tiskanih besedil v svojem jeziku ob času renesančnega kulturnega razcveta, zato so nadoknadili zamujeno z izjemno bogato bero knjig v času reformacije: v petdesetih letih 16. stoletja je izšlo nad 60 slovenskih knjig v zavidljivih nakladah, Dalmatinova Biblija kar v 1500 izvodih. Za dobrega pol milijona tedanjih Slovencev, med njimi najmanj 90 odstotkov nepismenih, je bila to vsekakor visoka številka. Z Abecednikom in Katekizmom je Trubar postavil temelj za nadaljnji razvoj pravopisa, slovenskega knjižnega jezika in literature, naše kulturne in narodne rasti. Častivredna obletnica tiskanja prvih slovenskih knjig sovpada z 200. obletnico rojstva največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna in enako obletnico rojstva narodnega buditelja, pisatelja, pesnika, šolnika, prvega mariborskega škofa, blaženega Antona Martina Slomška. Ali smemo verjeti, daje sama božja previdnost namenila Slovencem v presledku komaj enega tedna rojstvo dveh oseb, ki sta blesteče zaznamovali slovenstvo v času, v katerem jima je bilo dano živeti in ustvarjati, njuna luč zveličavne narodne omike pa trajno sveti slovenskemu domu in rodu do časov dandanašnjih. Trdno upamo, da ne bo ugasnila, dokler bo bival na tej zemlji človek slovenskega srca in duha. Povsem na mestu je, da imata oba svoja vsakoletna spominska dneva povezana z dnevoma njune smrti, ker seje šele z njunim sklepom življenjske poti izkazalo, koliko talentov sta oplemenitila v blagor slovenstva. Prav pa je, daje v naši zavesti živo prisoten tudi njun rojstni dan: Slomškov 26. novembra 1800, Prešernov 3. decembra istega leta. Po skoraj dvestoletnem molku seje konec 18. stoletja začela razvijati slovenska posvetna poezija, ki je dosegla svoj prvi in doslej neprekosljivi umetniški vrh sredi 19. stoletja prav s Poezijami Franceta Prešerna. Objavljene so bile v tistem imenitnem času, ko so Slovenci oznanili svoj narodnopolitični program združitve vseh slovenskih dežel in zahtevali narodno avtonomijo. Prešernova kulturna višina in svetovljanstvo, rastoči iz narodne zakoreninjenosti in zvestobe, sta njegovo poezijo napravila za pravi narodni mit. Utemeljuje ga dejstvo, daje Prešeren opravil zgodovinsko prelomno dejanje z uveljavitvijo slovenske poezije in njenega jezika na raven vrhunskih evropskih literarnih stvaritev, pa tudi z zahtevo po politično enakopravnem mestu Slovencev med drugimi narodi ob temeljnih političnih potrebah Slovencev v času »pomladi narodov«. Če je Prešeren dal slovenstvu nevenljivo moč svoje umetniške besede in narodnega programa, je širokim slovenskim množicam Slomšek dal nič manj, ali pa še več - največjo doto, ki jo more goreč dušni pastir in narodni buditelj zapustiti svojim rojakom: luč svete vere in ključ narodove omike. Vse njegovo življenje je bilo v službi tega cilja: z zgledom visoke krščanske čednosti, očetovsko skrbjo dušnega pastirja svoje škofije, z govorjeno, pisano in tiskano besedo, z neprecenljivim delom za slovensko ljudsko šolo, z visoko bogoslovno šolo in Mohorjevo družbo, zlasti pa s preselitvijo škofijskega sedeža v Maribor in rešitvijo velikega dela Slovencev pred ponemčenjem. Pravi narodni mož: pošten, velikodušen, neutruden, poln darežljive ljubezni do svojega naroda in vseh, ki jim je bil postavljen v služenje. Zato imamo Slovenci dva slovesna praznika svoje kulture in omike: 8. februar in 24. september. Osmi dan svečana 1849 je Ribičev France iz Vrbe na Gorenjskem dovršil svojo življenjsko pot vrhunskega umetnika. Štiriindvajseti dan kimovca 1862 je Anton Martin s Sloma na Štajerskem zaspal v sluhu svetosti. Na oba dneva bi morale z vseh slovenskih domov plapolati narodne in državne zastave. Naj se to zgodi vsako leto! V znamenje veselja, ponosa, časti in hvaležnosti. Tri velike obletnice, trije častitljivi spomini - ali niso najlepši uvod v praznovanje 10. obletnice samostojnosti in državnosti slovenskega naroda? Tako bodi! Jurij Rosa VIPAVA IN VIPAVCI V OGLEDALU BLEIWEISOVIH NOVIC 14. nadaljevanje V prejšnji številki Vipavskega glasa smo ponatisnili vest iz Novic, v katerem je pisec hvalil in slavil župane Vipavske doline zaradi njihove skrbi za ljudsko omiko in blaginjo, ko so “skoraj enoglasno sklenili” podpreti ustanovitev “vinorejske šole”, za katero je grof Lantieri ponudil brezplačno svojo graščino in vinograde na Slapu. Nadaljnji prispevek v nadaljevanjih z dne 16. in 23. februarja 1870 (lista 7 in 8, strani 53 in 62) pa priča, da ni šlo vse tako gladko, kakor je kazalo, in da so imeli Vipavci že takrat težave, če so dobili kakšno graščino od grofa. Vipavci in njih vinstvo Spisal sam Vipavec /.../ Kakor znano, imeli smo v Vipavi to veliko srečo, da je našim trtam trtna bolezen prizanašala, med tem, ko je na Laškem grozno razsajala. To je storilo našemu vinu lahak in dober prodaj, a to je ravno krivo bilo, da se ni nobeden za višo žlahnost, posebno pa za stanovitnost brigal, kajti prodalo se je vse proti, da je le po vinu dišalo. Dandanes sicer tudi ni Laško te nadloge popolnoma oproščeno, pa vendar ni več tistih časov, kajti železnica jih je pozobala. Ne da bi se naša vina skupovala, se vozijo boljša (stanovitna) iz druzih dežel; pred vpeljavo železnice gotovo ne bi se bilo to godilo. Pa ne le v tujih deželah, ampak še celo v naši lastni je prišlo naše vino ob velik del nekdanje vere, in kako bi to tudi ne bilo? - saj mora vendarle vsak gostilničar in krčmar na lastni dobiček gledati in kupiti vino tako, pri kterem ni strahu, da bi se mu skazilo. Koliko Gorencev, Pivčanov itd. je zahajalo nekdaj v Vipavo? zdaj se raji vozijo po železnici na Štajarsko in Hrvaško. Ljudje so se pa že tudi na lepo tuje vino privadili, tako, da vipavskega skoro piti nočejo. Vzemimo v račun konečno še pivo (pir), kterega se od dne do dne več izpije, in ne bomo se čudili, zakaj da so naša vina v ceni tako padla. /.../ Kakor sem rekel, združila se je peščica veljakov v posvet: kako da bi se dalo naše vinstvo še o pravem času vspešno povzdigniti. Jedro posvetovanja bila je občna misel, da bolj zdatnega sredstva ni, kakor to, da se ustanovi vino- in sadjerejna učilnica v dolini. Kakor lepa in dobra je ta misel bila, ravno tako je bila njena izpeljava skoro nemogoča, kje namreč hočemo vzeti denar za najem ali pa celo za nakup potrebnega posestva, - kje dobiti toliko denarja, da bi se učeniki in vsi drugi vsakoletni stroški plačevali? Po dobrem ugibanju splaval je tedaj skoraj ves up po vodi. Al naenkrat poči nepričakovana novica, da je častiti naš grof Lanthieri pri glavnem zboru kmetijskega društva v Ljubljani svoje posestvo na Slapu brezplačno za ustanovitev vino- in sadjerejne šole ponudil. Ta novica vdihnila je v že skoro zamrle misli zopet novo življenje. Na to se zopet omenjeni veljaki snidejo, in sestavil se je program, v kterem se je posebno na potrebne stroške ozir jemal. Opiraje se na to, da bosta slavna vlada in deželni zbor zadovoljno s primerno podporo sila hasljivi1 učilnici na noge pomagala, odmerila se je vipavskim vinščakom zelo majhna priklada na direktni davek, namreč le 5 od sto. Dovršeni program se je poslal sl. kmetijskemu ministerstvu v prevdarek. Ministerstvo je nemudoma odgovorilo, da se z omenjeno osnovo popolnoma sklada, samo da bo tudi večina občine s prikladami zadovoljna. Da se to v kratkem pozve, je ministerstvo velelo, naj se vsi županje v posvet skličejo. Vse to se zgodi. Ko pride glasovanje na vrsto, je od nazočih 14 županov glasovalo 7 brez vseh ovinkov za osnovo2 učilnice in odločeno priklado, 6 z opombo, da se bodo pred glasovanjem še doma v občinskem zboru o tem posvetovali, samo eden, in to je bil tisti modrijan, o kterem so nedavno "Novice" poročale, da jemlje kmetovalcem "za rubivšno3 ” orodje koj od dela, o kterem je pa dopisnik pozabil omeniti, da so ga, menim, še tisti večer, vsega trudnega (od prevnetega vtikanja, uradnega svojega nosa v uradno majoliko namreč) v gnojnem košu domu peljali. Ta župan zarenčal je naravnost: "mi te šiile ne niicamo in nečemo ” ter je šel brez podpisa iz izbe. Tako se je končala seja, v kteri bi bila imela odločena biti povzdiga, in s tem se ve da tudi obstanek našega vinstva. A ko ravno ni pri tej seji koristna osnova omenjene šole zaželene večine glasov dobila, vendar se je mislilo, da se bo naredila, kajti vsi tisti župani, ki so obljubili zarad glasovanja srenjski zbor v posvet sklicati, bili so večidel iz takih srenj4, v kterih se največ vina prideluje, namreč iz Goč, Podrage, Rzelja itd. Al tudi ta nada je splavala po vodi, kajti v vseh občinah razun v eni, menim, da v Rzelji, se je proti osnovi učilnice glasovalo, in sicer z veliko večino glasov. Da! še celo v Št. Vidu, kjer je c. k. okrajno glavarstvo sprevidelo, da premodri župan nima nikake pravice tako samoglavno5, glasovati, in kjer je zarad tega naravnost zaukazal srenjski zbor sklicati, padla je osnovitev učilnice z 20 glasi proti 6. Na drugi ukaz c. kr. okrajnega glavarstva, ktero je velevalo, da se morajo vsi tisti, ki so glasovali v zapisniku podpisati, odpadli so še trije, tako da so le trije ostali. Tako se je godilo v tistem Št. Vidu, v kterem je Vrtovec živel, in kjer je razvijal ravno največo delavnost, s ktero se še dandanes marsikdo kaj rad sponaša.6 Ako bi kdo utegnil prašati, kaj je krivo neugodnega glasovanja, priznati bi se mu moglo, da je bilo krivo marsikaj. Prva in poglavitna napaka je bila gotovo ta, da se je prenaglo ravnalo. Pred glasovanjem še skoraj nobeden ni vedel, za kaj da gre! Ako bi se bilopopredposamesnim županom, večim posestnikom, in, kar bi bilo gotovo najboljše, gospodom duhovnikom, ki imajo največi upliv na kmeta, o tem kaj naznanilo, gotovo bi se bilo pametneje glasovalo. Tako je pa vse nepripravljeno bilo, in ni čuda, so se slišali glasovi, kterih se menda nihče ni nadjal. Mnogo kmetov se je tega balo, da bodo morali grofu vinograde obdelavati, - drugi so rekli: "ako hoče gospoda šolo imeti, naj si jo sama napravi” in tacih besedi več. Saj je vendar grof Lanthieri z visokodušno7 ponudbo se zavezal, da brezplačno da pohištvo8 za šolo in zemlje za djansko učenje, - in če bi učilnica res bila za gospodo, vprašamo, koliko pa je gospode v dolini, ki ima nograde, in koliko je druzih kmetiških gospodarjev? Drugi vzrok je ta, da se je več med "inteligencijo ” spadajočih oseb, ki pa sami niso kmetovalci, iz gole osebnosti in sebičnosti podpihovalno v reč vtikalo. In kako bi se moglo to celo opustiti, saj gre vendar le enemu za to, da bi njegovemu neprijatelju, kteri se pa med ustanovitelje prihodnje šole šteti sme, ta čast ne pripetila; drugemu zopet zato, da bi še za naprej skrivno kupčijo imel z vinskimi “purfeljci”9 in z drugo tako šaro; tretjemu, četrtemu itd. pa Bog zna, za kaj še! Pa naj se nasprotniki upirajo, kolikor hočejo, prišel bode gotovo čas , ko bo prepričanje podrlo meglo nevednosti, - vsaka nova stvar ima iz začetka nasprotnike, in saj tudi Rim ni bil zidan v enem dnevu! Za zdaj čakamo odgovora sl. c. kr. kmetijskega ministerstva in deželnega odbora, kterima se je podpisana prošnja zaradi subvencij poslala. Ako se za zdaj osnova tudi ne odobri, znabiti zavoljo pomanjkanja absolutne večine glasov, to nič ne škoduje; gotovo bo zmaga pri drugem glasovanji toliko sijajniša. - Vipavci v veliki večini so prebrisane glavice, Vrtovec je bil naš in iz naše doline je on prvi povzdignil krepko svoj glas po vsem Slovenskem: naprej z vinstvom! Izbral in uredil Božidar Premrl Opombe: 1. hasljiv - koristen 2. osnova - ustanovitev 3. rubivšna - rubež 4. srenja - občina 5. samoglavno - svojeglavo, svojevoljno 6. sponašati se - ponašati se 7. visokodušen - velikodušen, plemenit 8. pohištvo - stavbe, poslopja 9. purfeljc - nejasen pomen KAPELICE IN ZNAMENJA V NAŠEM OKOLJU 6. del 4. Znamenje sv. Jožef z Detetom - Na Hribu 2 Je hišno znamenje z nišo. Niša je visoka 40cm in 25cm široka in je v zidu vhodnih vrat v dvorišče družine Princes na višini približno dveh metrov. Niša je zaprta z zastekljenimi vratci. V njej je okrog 25cm visok kipec sv.Jožefa z Detetom. Kipec nima posebne umetniške vrednosti. Kot okras mu je dodan venec umetnih rož. Znamenje naj bi stalo tam za časa vsaj treh ali štirih generacij prednikov. Že štiri rodove nazaj so bili vsi gospodarji Jožefi, in so znamenje postavili v čast svojemu zavetniku, kije hkrati varuh domače zemlje (Slovenske dežele). Prej je bil vhod v dvorišče - vrata in okvir vrat - lesen. Znamenje je bilo že na okvirju teh vrat. Ko so vrata z okvirji razpadla, so leta 1940 (letnica zapisana na zidu ) vhod v dvorišče pozidali in v zidu napravili nišo.37 Zdaj za znamenje skrbi ga. Princes. Znamenje sv. Jožefa Na Hribu Sv. Jožef z Detetom v niši znamenja Na Hribu 5. Znamenje Lurške Marije - Na Hribu 11 Je hišno znamenje z nišo. Niša je nad balkonom hiše pri Prelcovih. Visoka je 40cm, široka 30cm. Zaprta je z zastekljenimi vratci. V niši je okrog 30cm visok kipec Lurške Marije, ki so ga prinesli iz Lurda. Nišo so napravili ob obnavljanju stare hiše leta 1982. Že na stari hiši je bila majhna niša, ki pa je bila prazna.38 Družina Prelc zdaj tudi skrbi za znamenje. Lurška Marija v niši znamenja pri Prelcovih Na Hribu 6. Znamenje Lurške Marije - Tabor Na jugovzhodnem okroglem obrambnem stolpu starega gradu v Tabru je majhna hišna niša, v kateri je kipec Lurške Marije. Niša je na višini približno treh metrov, obrnjena proti jugovzhodu. Na vrhu ima majhen nadstrešek. Zaprta je z zastekljenimi vratci. Niša je visoka približno 40 cm in 30 cm široka. V njej je približno 30 cm visok kipec Lurške Marije, ki nima posebne umetniške vrednosti. Znamenje je dal postaviti Janez Petrič. Njegovi družini seje po domače reklo Pri Mančnih. Zato je imel vzdevek Manče. Stanovali so v Tabru št. 15 že začasa Avstrije in še delno pod Italijo. Žena Marija je bila iz Vrhpolja, iz premožne družine Krečičevih. Pod Italijo je bil Manče cestni pometač. Znamenje je dal postaviti po povratku iz Amerike, verjetno še začasa Avstrije, ker so takrat naši ljudje najbolj množično odhajali v Ameriko. Čas nastanka ni točno znan. Po nekaterih pripovedih naj bi dal znamenje postaviti kasneje, že začasa Italije. Gotovo pa je znamenje staro vsaj 60 ali 70 let. Tudi to je gotovo, daje znamenje postavil na zidu stolpa, katerega lastnik je bila družina Premrl in katero je prišel prosit za dovoljenje. Za postavitev znamenja je najel zidarja. Poleg znamenja, ki ga vidimo danes, bi naj bila, po nekaterih pripovedih, še sončna ura, kar pa ni potrjeno. Pa tudi lega za sončno uro ni najbolj primerna (čeprav lahko današnja razporeditev hiš precej zavaja). Znamenje je dal Manče postaviti v zahvalo Materi božji. Zakaj, pa je ostala skrivnost. Nikomur ni namreč hotel razkriti razloga za to 39 postavitev. Vladimir Anžel Opombe: Povedala ga. Princes Povedala družina Prelc. Povedali: g. Rafael Premrl, g. Karlo Premrl, ga. Helena Premrl, ga. Dora Seljak Znamenje na zidu okroglega stolpa v Tabru IZVOR IMEN ZA NANOS IN NJEGOVE VRHOVE NANOS S PLE$0 (1231m) M RMZBHTO Nanos se dviga iznad Vrhpolja do Razdrtega, od Škavnice do Pleše in nato zavije proti Hrušici. Imena večjih in manjših vrhov so v večini lepa slovenska in povedo marsikaj o časih, ko so nastala. Začnimo po vrsti na spodnjem delu pogorja: Škavnica (734 m), Lipenški hrib, Gradiška Tura (793), Podraška Tura (851), Šembiška Tura (963). Drugi vrhovi, ki potekajo vzporedno s temi, so: Malo Sleme (871), Visoko Sleme (883), Furlanov hrib (977) in Janščev hrib (1051), kot tretje se dvigajo iznad Sanabora: Brašljevec (708), Sleme (848), Soline' (905); iznad Orlovš Devinski hrib (853) in Orlovški hrib (867). Nenavadno je to, da se vrstijo na Nanosu kar štiri imena vrhov, ki imajo ime Sleme. Imamo nad Brašljevcem ime Sleme, nato nad Škavnico Malo Sleme, dalje Razdrto so po zasedbi Italijanov preimenovali v Prevallo, v ozadju se Veliko Sleme in nad Podraško dviga Nanos, ki so ga prav tako preimenovali v Monte Re (Gora kralja) "Juro Še eno S leme Za temi se dvigajo višji vrhovi: Požgani hrib (1160), Debeli hrib (1207), Slapenski hrib (1131), Štefanov hrib (1113), Rjavi hrib (1097), Ledeniški hrib (1157) in Čmjavški vrh (1265). Med Štefanovim, Rjavim in Ledeniškim hribom so znani ledeniki: Veliki vipavski ledenik, Ledenik nad Dolgo Rovno in Slapenski ledenik. V teh ledenikih se zadrži led tudi čez poletje do naslednje zime. Med omenjenimi vrhovi se dvigajo vse višji: Manjši Hribač (1054) in Večji Hribač (1086). Lahko jih tudi poimenujemo Levi, Srednji (1063) in Desni Hribač (1086); dalje je Laniški vrh (1247) in Pleša (1262). Nato sledita najvišja vrhova Nanosa, in sicer : Debeli vrh2 (1301) in najvišji Suhi vrh3 (1313), ki se dviga nad Sv. Bricem. Odkod izvira ime naše gore Nanos, nam skorajda ni znano. Imena naših rek, Vipave, Hublja, Bele in tudi drugih po Sloveniji, so nastala po zasedbi Rimljanov ali še v časih pred njimi, ko so tod živeli Iliri in Kelti. Tako naj bi izviralo ime za reko Vipavo, Hubelj in Belo od Keltov Nekaj Levo Zgoraj planinska koča na Nanosu, imenovana po narodnem junaku Janku podobnega ie tudi z Premrlu - Vojku, drugi posnetek Nanosa s Plešo (1262 m), levo spodaj pogled na . Plešo iz regionalne ceste proti Sežani in desno spodaj pogorje jugovzhodnega nas,m nanošk.m ddamJa pogorjem, ki ni slovanskega izvora. Imena že omenjenih vrhov so povečini slovenskega izvora, ime za Nanos pa ne. Na to bom skušal odgovoriti s tem, daje bilo na keltskem srebrniku Hexa drahma4 iz dobe okrog 100 let pr.n.št. napisano ime keltskega kneza NONNOS. Kelti so se v tisti dobi selili, kot pozneje Slovani, in ni izključeno, da so imenovali po tem knezu visoko pogorje Nannos (Nanos). Izjema so tudi imena Gradiške, Podraške in Šembiške Ture, tukaj naj bi bil koren besede Tur iz keltščine. Samo ime tura pomeni gorski vzpon, gorsko pot, to je tujka, v francoščini tour - tura. V našem primem pa so to imena vrhov. Thr je bilo divje govedo, pragovedo. Ni pa verjetno, da bi se nekoč v davnini paslo po Nanosu, ker je bilo takrat v naši dolini mnogo več paše in dovolj vode v suši. V velikem nemškem atlasu “Handatlas der Erde und des Himmels”5, Weimar geographisches institut, izdan 1861. leta, piše, daje Nanos: Bimbaumer Wald6, kar naj bi bilo po njihovi razlagi vse skupaj pogorje Hrušice. Po njihovi označbi naj bi bil Nanos le manjši del pogorja nekje od Pleše do Suhega vrha. Italijani pa so šli še dalje, po zasedbi naših krajev so preimenovali Nanos kar po svoje, “modro”, v Monte Re7. Franc Cerovšek Op. pisca: 1 Soline - tam so ovcam dajali lizati sol na škrle (kamnite plošče) in po tem je nastalo ime hriba - Debeli vrh - Italijani so po zasedbi Primorske postavili na vrhu gore Debeli vrh obeležje in na njem napisali: “1962 - Monte Re". Za njih je bil tudi ta drugi najvišji vrh Nanosa Monte Re (Gora kralja) - samo Nanos in po njihovem naj bi bil le 1299 m visok. Po drugi vojni so naši nad tem vklesali: “Debeli vrh 1301 m ", kar je pravo ime gore in je za 2 m višji od meritve Italijanov. Za Debeli vrh je posebno tudi to, da je kljub veliki višini in močni burji poraščen popolnoma do vrha z listavci. 3 Suhi vrh - Italijani so površno prevedli iz slovenščine Suhi vrh v Monte Secco (Suha gora). 4 Hexa drahma - veliki srebrniki hexa drahme (srebrniki za šest drahem); na teh je viden napis kneza Nannos. Po temu naj bi tudi naša gora Nanos dobila ime, kovanje teh srebrnih drahem izvira iz dobe okrog stopetdeset do sto let pr.n.št. 5 Handatlas der Erde und des Himmels - ročni atlas zemlje in neba 6 Birnbaumer Wald - Hruškov drevesni gozd, Hrušica 7 Monte Re - Gora kralja, Kraljeva gora; vas Razdrto pod Nanosom so Italijani preimenovali v Prevallo Monte Re. NARODNOOSVOBODILNO GIBANJE V VIPAVI 1941 -1945 4. del: Leto 1943 - nadaljevanje Po zmagi nad partizanskimi enotami na goriški fronti so 25. septembra 1943 Nemci zasedli Vipavo in istega dne tudi Ajdovščino. Začeli so prodirati na planoto nad Vipavo - na Nanos, in sicer iz eolske smeri skozi Podkraj in Sanabor. Na Nanos se je namreč z Razdrtega umaknila Gradnikova brigada. Štab 2. bataljona Gradnikove brigade, ki mu je poveljeval Karlo Maslo, se je zadrževal v domačiji Blažonovih, katere lastnika sta bila Julka in Matija Puc. Pred tem, od poletja 1942, so Blažonovi živeli v Vipavi kot begunci, ker so Italijani prebivalce Nanosa izselili v Vipavo zaradi napada partizanov na italijanski vojaški kamion nad Podgričem poleti 1942. V njihovi hiši so imeli potem Italijani svojo vojaško postojanko, ki je bila obdana z bunkerji in žičnimi ovirami. Po kapitulaciji Italije in odhodu italijanske vojske se je Blažonova dmžina vrnila na svojo domačijo na Nanosu. Ko so se Gradnikovci umaknili na Nanos, so ceste, ki vodijo na Nanos, prekopali in založili z debli, tako da ni bilo mogoče voziti po njih z oklopnimi niti z navadnimi vozili. Tako so se čutili partizani razmeroma varne. Pokojna Julka Puc - Blažonova je povedala: “26. septembra zvečer so se partizani postavili v vrsto, da bi jim razdelili večerjo. Med partizani so bili tudi civilisti, ki so se pred Nemci umaknili iz Vipavske doline. Nenadoma je zaropotalo. Bili smo obkoljjeni. Nemci so nepričakovano napadli, nastalo je divje vpitje in strašno je pokalo. Borci so se zatekli v bunkerje, ki so jih okrog naše hiše zgradili že Italijani, nekaterim pa se je posrečilo med kroglami zbežati v gozd. Partizanska četa, ki je bila poslana v zasedo, je spregledala prihod Nemcev, ki so prišli peš. Tanke so pustili v Lozi - na cesti nad Sanaborom. Tako so bili partizani iznenada napadeni in obkoljeni. Blažonovi na Nanosu Naša družina se je zatekla v shrambo, toda, ko sem skozi okno videla Nemca, ki si je odpenjal bombo, da bi jo vrgel med nas, sem rekla: ‘Vrnimo se v kuhinjo! ’ Tri punčke so šle z menoj, mož in moja 89 let stara mama pa sta se stisnila k zidu. Ko sem stopila v kuhinjo, je bil na vratih drugi Nemec z napeto brzostrelko. S sklenjenimi rokami sem ga prosila, naj nas pusti, pa je kar spustil rafal. Hčerkico Vido, ki je imela štiri leta, je zadelo v trebuh. ‘Mama ’ je še kriknila in se zgrudila na tla. Zinka, takrat 13-letni otrok, je dobila štiri strele: eden ji je zdrobil roko, drugi prebil pljuča in jetra, dva pa sta jo ranila v nogo. Bila je dolgo v nezavesti in ostala invalid. Marto je zadelo v meča, meni pa so tri krogle zdrobile in zmrcvarile levo nogo. Takrat je Nemec skozi okno shrambe vrgel bombo. Mami so drobci zmrcvarili stopalo (štiri mesece pozneje je zaradi posledic umrla), moža pa ranili v roko in nogo. Medtem so Nemci zažgali šupo, polno sena, me pa smo ležale na tleh v mlaki krvi. Nemci so odšli iz hiše, jo polili z bencinom in zažgali. Blažonova hiša na Nanosu, požgana ob nemški ofenzivi 26.9.1943 Starejša hčerka Justa je odnesla mrtvo hčerko Vido, mož pa je spravil staro mamo, Zinko in mene v gozd za hišo. Tam so nas zasilno obvezali. Ležali smo na planem dva dni in dve noči. Sin France, ki je bil takrat že borec v Gradnikovi brigadi, je prišel iz Podkraja. Našel nas je v gozdu in je bil zelo obupan. Bilo je hudo. Nihče, ki kaj takega ni sam doživel, nas ne more razumeti”, je končala Julka Puc. Nato sojih peljali v Vipavo. Napad je izvedla manjša enota esesovcev divizije “Prinz Eugen”, ki je z oklepnimi avtomobili prodirala na Nanos. Ker zaradi barikad na cesti niso mogli z oklepniki naprej, sojih pustili na cesti in peš prodirali proti Blažonovim. V nenadnem napadu, ki je trajal kratek čas, je bilo presenečenje partizanov tolikšno, da so spustili le nekaj rafalov v zrak in se umaknili, ker niso vedeli, kje je kdo. Blažonova dekleta: Marta, Justa, Vida, ki so jo ubili Nemci ob y mraku bi lahko Streljali na svoje. Ob napadu, in Zinka napadu so Nemci ujeli okoli 25 partizanov in civilistov, med njimi dve ženski, ki sta bili v brigadi bolničarki. Ujete partizane so odpeljali do oklepnikov. Že med potjo, bilo je že temno, se je prvi rešil Dominik Lavrenčič iz Vrhpolja. Vrgel se je pod zid ob cesti. Za njim je skočil Dore Rehar iz Vipave. Tretji se je rešil Karlo Premrl iz Vipave. To je bilo mogoče zaradi teme in zaradi tega, ker je bilo esesovcev manj kot ujetnikov. Karlo Premrl še živi in je že leta 1977 povedal članom zgodovinskega krožka OŠ Draga Bajca Vipava: “Ob kapitulaciji Italije sem pobegnil iz italijanske vojske in že tretji dan po prihodu domov sem bil mobiliziran v Vipavsko četo. Šli smo na Črni Vrh in Nemci, ki so bili takrat že v Godoviču, so obstreljevali naše položaje. Dobili smo ukaz, naj se umaknemo na Javornik, nato pa na Nanos. Prišli smo do Blažonove hiše, kjer smo hoteli prespati. S tovarišem sva se odpravila na senik. Nisva se še dobro namestila, že sva zaslišala streljanje pred hišo. Hotela sva zbežati, a so naju Nemci prijeli. Z drugimi so nas z močno stražo gnali po cesti proti Vrhpolju. V Lozi smo zagledali podrta drevesa, ki so zapirala cesto in morali smo iti okoli dreves. Bilo je že temno. V vrsti sem bil zadnji in sem nosil municijo. Namesto da bi šel okoli podrtih dreves, sem skočil za debelo drevo in tam ležal kakih deset minut. Nato sem prečkal cesto in se skril v grmovju. Noč sem preživel pod neko pečino. Zjutraj sem nadaljeval pot po gozdu in prišel do Vipave in domov. " Obešanje v Vrhpolju Ujetnike so v Lozi porazdelili po oklepnih avtomobilih in peljali skozi Sanabor v Vrhpolje. Tam so se ustavili in vse ujetnike popisali. Pri intendantu Gradnikove brigade Albertu Kovačiču - Cankarju iz Idrije pri Bači so opazili nove škornje. Takoj jih je moral sezuti in odslej hoditi samo v nogavicah. Po popisu so ujetnike odpeljali do Razdrtega, kjer so morali izstopiti in se postaviti na sredi ceste v vrsto. Esesovski oficirje šel od ujetnika do ujetnika, v vsakega nameril prst in štel: “Eins, zwei, eins, zwei.” (Ena, dve, ena, dve). Nikomur niso grozili in zato ujetniki niso slutili, kaj kuje oficir. Parni so morali stopiti na eno stran ceste, preostali na drugo. Slednje je tovornjak odpeljal nazaj v Vrhpolje, parne pa so s tovornjakom odpeljali v “nadaljnji postopek” proti Postojni. V Vrhpolju so zajete zaprli v gostilniško sobo pri Hladovih in jih klicali posamezno v zgornje prostore, kjer sta bila v sobi oficir in duhovnik. Kdor je želel, seje lahko spovedal. Tedaj še niso vedeli, da so obsojeni na smrt, to so samo slutili zaradi spovedi. Vsi so še vedno upali, daje spoved le strašilna burka. Neparnih je bilo enajst, obesili pa sojih deset, ker jim je predzadnji pobegnil. Pobegli Albert Kovačič - Cankar je po pobegu povedal naslednje: “Pred menoj so se vsi spovedali, le jaz se nisem. Duhovniku sem rekel, da mu nimam kaj povedati. Prosil pa sem ga, naj zapiše moj naslov in sporoči moji ženi in staršem, kje sem umrl in kako. Spodaj v sobi se mi je posrečilo razrahljati vezi na rokah (zvezani smo bili s pleteno vrvjo), vendar sem se delal, kot da sem še vedno močno zvezan. Zgodaj zjutraj 27. septembra so Nemci vsakega posebej odpeljali. V sobo sta prihajala po dva vojaka in vsakič enega odpeljala. Slišali smo krike, nismo pa vedeli, kaj se zunaj dogaja. Kriki bi lahko bili posledica mučenja. Zdelo se mi je sumljivo, zakaj vsi kriki kmalu utihnejo. Bil sem na vrsti predzadnji. Eden izmed stražarjev je šel pred menoj in mi pridržal vrata, drugi za menoj. Pri izhodu iz hiše je bila tema, ker so avtomobilski žarometi osvetljevali le kostanje, Hladova hiša v Vrhpolju, kjer so bili v noči na 27.9.1943 ujeti partizani (Foto: Mihael Kompara l. 1978) na katerih sem zagledal obešence. Med vrati sem se rešil vezi in se zunaj sunkovito zasukal ter z vso močjo udaril stražarja za seboj v trebuh, da se je sklonil in zastokal. V tem trenutku se je prvi obrnil, jaz pa sem ga tako silovito udaril v brado, da je padel na tla. Ker so mi že prej sezuli škornje, sem v nogavicah zdirjal po cesti, kolikor so me nesle noge. Stražarja nista ne videla ne slišala, v kateri smeri bežim. Prvič sem bil v Vrhpolju in kraja nisem poznal. Na Kostanji smrti pred cerkvijo v Vrhpolju, na katere so Nemci ovinku mi je pod nogami zmanjkalo ceste, obesili ujete partizane 27.9.1943 Padel sem v jarek, poln vode, malo zadihal, splezal čezenj, potem pa po vseh štirih in po trebuhu pod žicami v vinogradu, in nato sem tekel, tekel. Ustavil sem se na hribu nad vasjo pri cerkvici. Ko sem ugotovil, da ni nikogar v bližini, sem se usedel in naslonil na zaprta cerkvena vrata. Naprej nisem mogel, ker sploh nisem vedel, kje sem, noč pa tako temna, da nisem videl za ped pred seboj... ” Domačini Vrhpolja so se dogodka živo spominjali še po več letih, tako tov. Zora Cuderman 1. 1978: “V noči med 26. in 27. septembrom 1943 sem slišala, da se po vasi premika vojaščina. Slišati je bilo tudi, da se premikajo veje kostanjev. Nisem pa mogla dojeti, kaj se dogaja, ker noč je bila temna, luči pa na cesti ni bilo. Strugapotoka nasproti Hladove hiše v Vrhpolju, v katerega je skočil Ko sem ob prvem jutranjem svitu partizan Berti Kovačič v noči na 27.9.1943 in se tako rešil smrti pogledala skozi okno, sem opazila, da se nad cesto in pod kostanji v vetru majejo neke postave. Mislila sem, da so nam Nemci napravili strašila. Toda kmalu sem z grozo spoznala, da visijo na kostanjih ljudje. Na hrbtih so imeli plakat z napisom: So strafen wir die Banditen (Tako kaznujemo bandite). Najprej sem spoznala Ivana Lavrenčiča in nato Janeza Marca - Kovačevega. Streslo me je. Kovačev je pred kratkim prišel iz italijanske vojske. Odšel je k partizanom na Nanos in sedaj ga je zadela strašna usoda. Centorinovega, neko dekle in Kovačevega so obesili na vrv, ki je bila napeta čez cesto med kostanjem pred Krečičevo hišo in kostanjem pred cerkvijo. Na kostanjih pri cerkvi pa je viselo še sedem partizanov. ” i i ,• Danica Lavrenčič, sestra obešenega Vinogradi nad Vrhpoljem, proti katerim je tekel partizan j ° Albert Kovačič v noči na 27.9.1943 in se tako rešil (Foto: Ivana Lavrenčiča, je povedala. Mihael Kompara 1.1978) "Ujete so pripeljali v Vrhpolje ponoči in jih imeli zaprte pri Hladovih. Obesili so bose z rokami zvezanimi na hrbtu. Na telesu Doreta Čuka so bili videti znaki nasilja. Edina ženska je imela zavezane oči. Bila je mlada, s skodranimi lasmi. Naslednji dan, ponedeljek, je bil deževen dan, pihala je burja in žrtve so še vedno visele. Nemci so se prevažali s tanki gor in dol po vasi. Tu in tam so žrtev zavrteli ali sunili, da je bingljala. Viseli so ves dan, naslednjo noč in še v torek. Bilo je zelo hudo, normalnemu človeku nerazumljivo. V vasi smo bili vsi iz sebe. Nihče ni kuhal, nihče ni bil lačen, nihče si ni upal ničesar storiti. ” V torek popoldne sta se z vozom pripeljala v vas baron Massburg iz Vipave ter ing. Evgen Mayer iz Lož. Šla sta na nemško poveljstvo, kije bilo pri Hladovih, da bi dovolili mrtve pokopati. Obešene so nato domačini popoldne sneli s kostanjev in jih naložili enega vrh drugega na dva voza ter prepeljali na pokopališče. Položili sojih brez krst v skupen grob. Vrvi, na katerih so viseli, so ostale še več let na drevesih, dokler niso preperele. Osem kostanjev še danes spominja na pobesnele zločince med drugo svetovno vojno. Obešeni so bili naslednji borci: Obreza Pavla, stara 18 let, iz Dolenje vasi pri Cerknici Andlovič Janez, star 49 let, iz Lozic pri Podnanosu Dolenc Alojz, star 19 let, z Goč Čuk Božidar, star 23 let, iz Vipave Ferjančič Janez, star 37 let, iz Vipave Šček Janez, star 35 let, iz Vipave Žvokelj Anton, star 37 let, iz Vipave Lavrenčič Ivan, star 28 let, iz Vrhpolja, Marc Janez, star 18 let, iz Vrhpolja Trošt Dominik, star 20 let, iz Vrhpolja Na vrhpoljskem pokopališču je po vojni postavil odbor Zveze borcev NOV Vrhpolje obešenim partizanom spomenik - deset stebrov z imeni žrtev. vre* <*5i ii&ii m* vmii*. <9» Spomenik obešenim partizanom na pokopališču v Vrhpolju Nemške postojanke Nemci so po zasedbi Vipavske doline ustanovili svoje vojaške postojanke. Največja postojanka je bila v Ajdovščini, kjer je bilo 700 mož, v Vipavi je bilo okoli 200 vojakov, v Šentvidu - na Barenici pa okoli 80 mož. Vendar večino moštva v postojankah niso predstavljali nemški vojaki, ampak ruski ujetniki. Iz teh postojank so manjše skupine vojakov stalno patruljirale po okoliških vaseh. 15. novembra so se trije interniranci vračali iz Italije po Vipavski dolini proti Dolenjski. Pred Vipavo sojih nemški stražarji prijeli in v kamnolomu za Taborom v Vipavi ustrelili. Kje so bili ustreljeni pokopani po ustrelitvi, ni uradih podatkov v mrliški knjigi Matičnega urada v Vipavi. Po drugi svetovni vojni pa so bili pokopani v skupni grobnici borcev na vipavskem pokopališču. Podatki o ustreljenih s v zapisniku z dne 15. novembra 1943. ...... mn ill rAKTJB B3IBSMS8I 03 SSKttKIl CHU35I SA TARtOS! 1 YX"'AVI dtsk rtnmmtia X9«j • on fi mi zmn t. I.) M! 3'JMt CKEA 16 ra . »KS* UOKUUBKSOf . visok oirfca 1.60 laojo kostanjavl oci rujava polti bolo. Obločen vojaško -rahcoalco hlaco , ni v čilo ti 2 sopi na preih snt>r+. z zapiralom lanpo . .Tople olv piaan t covlji visoki 'hfriknrioli . Inol pri »obl Ur 13* trinnjot. Uotroljon v oroOlno cela • ; IT.) Identificiran na podlagi ir.kasaioo claaocn ae na Ima j KRAK KAHTIH od pok. JOZfcTA ZIY.:3CS AWS MATKO rojen v GABRJU občina T.ITOOTIIC?;. Itov.. v. nanjrr dno 2I/I0 1909 ntanujoo v C.\BP.Tt: it.35;00? JJSUsnes. tlntsaljon v oonco tor v brado. Inol pri xiotn oo tor 20 Ur In nanrft kniiatvo 2 dopisnici in slike on otroka• m.) . identificiran na poduki lr^ar.nlce clnooco na Ime 1 KL3K5K0TC 7IL\KC od Ffl/.TTCETA ln A»Tn roj. 9/3 895. rojen v HRUŠICI bivajoč v GABRJU or«69Cbotna BIUT3TTTC3 poro c on Inol pri. dobi lir 15 .lintnicio 1 , _ ....................................... Uftirvoljon 7 colo tor ped robrcv ■ ■ , .-j.;.. Pod italijansko zasedbo so bili v Vipavi župani - “podesta” italijanski fašisti vse do razpada Italije leta 1943. Po prihodu Nemcev je postal vipavski župan dr. Emil Petrič, advokat, kije imel odvetniško pisarno v Ajdovščini. Pred prihodom Nemcev je bil predsednik rajonskega odbora OF za Vipavo, potem pa je vedno bolj sodeloval z nemško oblastjo in bil postavljen za nemškega komisarja za Vipavo in Šentvid. Pričel je organizirati Rupnikove domobrance in vzdrževal zvezo z Gorico in Ljubljano. Vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja ga je ukazalo ubiti. Ukaz so izvršili organi varnostnoobveščevalne službe 30. novembra 1943 zvečer pred njegovim stanovanjem v Vipavi. Ob njegovi smrti so v Primorskem poročevalcu dne 15.12.1943 izdali poseben komunike, kije obsegal trinajst točk, kjer so našteti vzroki, zakaj so ga ubili.(3) V začetku decembra 1943 so Nemci izpraznili postojanko v Vipavi. Tudi v Ajdovščini je ostalo samo 200 vojakov. Ponovno so prišli Nemci v Vipavo konec decembra, bilo pa jih je okoli 1200. Nastanjeni so bili v vojašnicah in po številnih hišah v Vipavi. Dejavnost osvobodilnega gibanja po nemški zasedbi Vipave ni prenehala. Konec oktobra 1943 je bil ustanavljen odbor ZSM (Zveze socialistične mladine) za Vipavo. Sekretarka je bila Milka Jež. Novembra 1943 je bila ustanovljena organizacija SKOJ v prostorih bivše občine. Organizator je bil Srečko Perhavec, ki je vodil prve marksistična krožke. Prva sekretarka SKOJ-a je bila Evelina Humar. 7. novembra 1943 je mladina izvedla veliko trosilno in napisno akcijo. Po Vipavi in vojašnici so raztresli letake z napisi: ŽIVELA OF, ŽIVEL TITO, SMRT FAŠIZMU -SVOBODO NARODU, ki jih je mladina sama izdelala. Ta gesla so napisali tudi na zidove hiš in narisali rdeče zvezde. Na kostanje ob novi cesti so obesili veliko slovensko zastavo, na vsako drugo drevo pa manjše zastavice. Naslednji dan so Nemci divjali in povečali straže. Tudi po nemški zasedbi Vipave so z delom za partizane poleg mladine nadaljevale žene in odbori OF v okviru vipavskega rajonskega odbora OF. Delo aktivistov je bilo v decembru 1943 nekaj časa lažje, ker so Nemci izpraznili postojanko v Vipavi, tako je bil v Vipavi ustanovljen tudi krajevni NOO. (Nadaljevanje: Leto 1944) Zaželjene so dopolnitve tega prispevka. Vera Poniž Viri: 1. Lojze Bizjak: Gornja Vipavska v NOB 2. Naš kraj včeraj in danes - Bilten Vrhpolje 1979 3. Judita.Podgornik: Diplomska naloga "Vipavsko okrožje 1941-1945" 4. Duška Ferjančič: Zgodovina OF Vipave 5. Nemški zločini na Nanosu in v Vrhpolju - zgodovinski krožek OŠ Vipava 1978 KAKO SEM DOŽIVLJAL NAPAD NA SLOVENIJO LETA 1941 Nad Evropo so se takrat zgrinjali črni oblaki, vse je kazalo, da bo tudi Slovenijo zajela huda nevihta z divjim neurjem. Slovenija je bila takrat del Kraljevine Jugoslavije z uradnim nazivom Dravska banovina. Vse ozemlje naše ožje domovine, razen Primorske z delom Istre in Koroške, je bilo v sklopu tedanje Jugoslavije. Agresorji na Slovenijo so bili nacistična Nemčija, fašistična Italija in osvajalna Madžarska. Po napadu in kratkotrajni vojni so napadalci zasedli naše kraje. Ozemlje so si razdelili tako: večji, severni, vzhodni in zahodni del so zasedli Nemci, to je Gorenjsko in Štajersko; južni del Notranjske in Dolenjske Italijani; severovzhodni del Prekmurja pa Madžari. Takrat sem hodil v osnovno šolo, imel sem šele dvanajst let. Med šolarji je bilo tudi manjše število nemških otrok, od tega so bili trije v mojem razredu, dva fanta in eno dekle. Lepo smo se razumeli in ni bilo razlik med njimi in našimi učenci. Štirinajst dni predno se je začela vojna, vdor napadalcev na Beljcl .Bhtrfco . tdt (Am1 .Bhtrica Piran\ Po prvi vojni so tujci barantali z našim slovenskim ozemljem; italijanski predlog je bil, da bi dobili poleg Primorske še del Gorenjske in Notranjske m ■/******** J? JlfeA s*5SSBWŽ^5W S.«0 “—’ Karta Slovenije Lou#nr * v f v7'* ■■■t' Ni; -meje avnojske >-«« 1» • oniTU»t»3tli* SiH|0l«. ctv* »ut *ft«L T1T0LARE VWMA DEU TfTOURK ^ Morf. I. K»toUni«eio lO <016,6.65 REG NO p* IT ALI A UBRETTO PERS0NALE LICENZE Dl PORTO D’ARM1 085844 rmscuiiva Karel Mayer (1861-1934), trgovec, fotografija na orožnem listu iz leta 1928, lastnik gradu in posestva v letih 1893 do 1934. poteze vidimo upodobljene v prezbiteriju cerkve sv. Štefana v Vipavi v prizoru “Kamenjanje sv. Štefana in njegova smrt” (žena, ki si ob stebru z robcem pokriva obraz). Pri Mayerjevih naj bi stanoval Janez Wolf, ko je malal prezbiterij cerkve sv. Štefana v Vipavi. Naslednji lastnik gradu je postal Jožefov sin Karel Mayer (1861-1934), trgovec s končano AnaDejak (1863-1943), poročena s Karlom Mayerjem,fotografija je nastala okoli leta 1885. tehnično šolo v Winterthumu v Švici. Poročil seje z Ano Dejak. V zakonu sta imela pet otrok, hčerke Karolino, Ano, Marijo in Jožefino ter sina Evgena. Karel Mayer je bil deželni poslanec za liberalno stranko na Dunaju. V tem času so v Ložah zidali osnovno šolo (1908). G. Karel je financiral vse prevoze za gradnjo, vaščani so delali, gradbeni material pa je plačala država. Šola je pozneje dobila v dar od Mayerjevih tudi klavir. G. Karel je goste na gradu postregel z odličnim pikolitom in drugimi domačimi dobrotami. Njegova žena Ana je bila močna osebnost in pravzaprav je ona upravljala grad. Med prvimi ženskami je nehala nositi steznik in si ostrigla kite. Doma je bila iz Senožeč, kjer so imeli pivovarno. Njuna prva hčerka Karolina - Karla (1888) se je poročila z dr. Kancem. Imela sta dve hčerki, Marjanco in Mento. Menta je bila pianistka, Marjanca pa gradbeni inženir. Med bombnim napadom zaveznikov na Ljubljano v II. svetovni vojni, je bila njihova hiša hudo poškodovana. Hčerko Mento, ki je med napadom igrala klavir, je ubila letalska bomba, klavir pa je ostal nepoškodovan. Ubilo je tudi njeno mater Karolino. Ob hudi tragediji je ostal živ vnuček v zibki, ki ga je smrti rešil lesen tram. Zanimiva osebnost je bila tudi hčerka Ana (1895-1962), kije na Dunaju študirala kemijo in fiziko in je leta 1920 kot prva ženska doktorirala na malo prej ustanovljeni univerzi v Ljubljani. Naslov njene doktorske dizertacije je bil “O učinkovanju formalina na škrob”. V Padovi je bila 1978 uvrščena na 72. mesto na svetu med ženskami s takim naslovom. Poročila se je z Evgenom Kanskym, rojenim v Varšavi (1887-1977). Bil je zdravnik in kemik, ki je 1918 doktoriral iz medicine na MF v Moskvi in je bil dolga leta redni profesor za fiziologijo in fiziološko kemijo na MF v Ljubljani. Leta 1909 je doktoriral še iz kemije na FF v Berlinu. Z Ano Kansky sta bila med pionirji kemične in farmacevtske industrije na Evgen Mayer (1889-1970), star eno leto, lastnik gradu Lože v letih 1934 do 1945. V tem vozičku je odraščalo več nekdanjih Mayer jev. Na fotografiji Anin brat Jan Dejak kot visoki oficir avstro-ogrske vojne mornarice v Ljubljani, okoli leta 1893. Na desni roki nosi poseben prstan v slovenskih barvah belo-modro-rdeče, znak takratnih slovenskih ilegalnih narodnjakov. Z ladjo je prepotoval malone vse oceane. Umrl je leta 1900. Slovenskem. Leta 1922 sta v Zalogu ustanovila kemično tovarno, ki je s svojimi izdelki oskrbovala obrt, industrijo in zdravstvo. Ana je kljub visoki izobrazbi ohranila vipavski dialekt, ki so ga vipavski študentje takoj in veselo zaznali v njenih urah kemije še po II. svetovni vojni v Ljubljani. Bila je Evgen Mayer med geodeti, kot študent agronomije na Dunaju 21.6.1911, prvi spodaj desno. preprostega in pogumnega značaja. Na Dunaju si je kot študentka postrigla lase, kar je bilo za tiste čase tako neobičajno, daje o tem dejanju poročalo celo časopisje. V zakonu sta imela tri otroke: Alekseja, Evgena in Ano-Nušo. Prvi je opravljal poklic prof. dermatologa, drugi inženirja kemije, hčerka pa je docentka jezikoslovja na FF v Ljubljani. Tretja hčerka Karla in Ane Mayer je bila Marija (1897-1987) in seje poročila v Gorici. Najmlajša, Josefina, je umrla že v otroški dobi (1903-1906). Tako smo spoznali nekaj zanimivih življenjskih usod družin Mayerjevih. Ostaja nam še osebnost Karlovega sina Evgena, zadnjega lastnika gradu Lože, ki se ga ljudje še zelo dobro spominjajo. Naj ga na kratko predstavim skupaj z njegovo družino: Inženir agronomije, sadjar in vinogradnik Evgen Mayer je bil rojen 23.decembra 1889 v Ložah, kjer je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa je obiskoval v Gorici in Idriji. Agronomijo je študiral na dunajski visoki šoli za kmetijstvo (Bodenkultur). Med študijem je kot praktikant preživel nekaj let na Danskem. Študij je prekinila vihra I. svetovne vojne, saj je bil podporočnik v prvih frontnih črtah. Šele po koncu vojne seje vrnil domov in diplomiral. Ob prihodu Italijanov je nastopil proti italijanskemu okupatorju in se ga zato italijanski spisi iz tistih časov spominjajo kot jugoslovanskega oficirja, sovražnega italijanski vojski. Zato je bil deležen pritiskov takratnih oblasti. Ko je prevzel posestvo v Ložah, Dopisnica Karoline Mayer - Kanc, poslana bratu Evgenu na fronto z datumom S.5.1916 na vojaško pošto 65, Postojna. Na fotografiji avtomobil s karbidnimi lučmi in polnimi gumami. Za volanom sedi doktor Kanc, zadaj sedi njegova Žena Karolina s hčerkama Mento in Marjanco. Evgen Mayer, kot oficir avstro-ogrske vojske na Dunaju okrog leta 1915. je obnavljal sadovnjake in vinograde. Posebno sije prizadeval za uvajanje novih sort vinske trte, breskev, marelic, fig in murv. Po prvi svetovni vojni je bil nekaj časa zelo dejaven član Vinarske in kmetijske zadruge v Vipavi in ves čas narodno zaveden. Svoje hčerke ni hotel vpisati v italijanski vrtec v Ložah, kljub nagovarjanju žene takratnega zdravnika Pavlice. Sploh pa so Mayerjevi svoje otroke vpisovali na slovenske šole ali v Gorici, Idriji in na licej v Ljubljano. Pod nemško oblastjo med II. svetovno vojno Mimi Medved, poročena z Evgenom Mayerjcm, fotografirana v Gradežu leta 1941 v sandalih, ki jih je izdelal po njeni skici loški čevljar, invalid Berto Dolenc. obvaroval aretacij. Po vojni sta posestvo in grad prešla v last Kmetijske šole Lože, Evgen pa se je z družino leta 1947 preselil na Pristavo pri Novi Gorici. Nadaljeval je s svojim strokovnim delom v vinogradništvu in sadjarstvu. V tem času je z veliko truda in iz lastnih vzgibov pod okriljem OLO Gorica ustanovil svilogojno postajo. Napisal je priročnik za gojenje sviloprejke ter študijo za nasajanje in gojenje murve na gornjem Krasu. Umrl je 29. novembra 1970 in je pokopan v družinski grobnici na vipavskem pokopališču. Evgenova prva žena je bila Dunajčanka, zakon pa ni je bil predlagan za vipavskega župana, pa ni sprejel, raje seje umaknil. Zaradi znanjajezikov in poznavanja domačih razmerje bil nevtralni svetovalec v pogajanjih z angleško oblastjo takoj po koncu II. svetovne vojne. Na prošnje aktivistov OF seje rad odzval, tako je tudi preskrbel fotoaparat in nahrbtnik, v katerega je vtaknil še domačo pršuto in vse to izročil pok. Viktorju Nusdorferju iz Lož. Ta pa je to blago izročil domoljubu in heroju Vojku Premrlu ob njegovem obisku pri Nusdorferjevih. Gospa Zora Nabergoj iz Lož (1910) je o g. Evgenu tako-le pripovedovala: “Za mene je bil dober človek. Vedel je, da sem sama in da je mož v italijanskem zaporu. Poslal je svojega hlapca do mene s sporočilom, da mi omogoči delo s parom njegovih konj, ko jih bom potrebovala in to brezplačno”. Večkrat je tudi posredoval pri italijanskih oblasteh in domačine Mintin oče Josip Medved z ženo Judito in otroki Cirilo, Mimi in Ivom v Gorici leta 1908. obstal. Družino je osnoval z Marijo Mimi Medved (1903-1992), hčerko trgovca iz Novega mesta, lastnika manufakturne trgovine in prvega kinematografa na Corsu v Gorici že leta 1912. Mimi si je z mojstrskim izpitom modistke in domiselno ustvarjalnostjo v gledališki kostumografiji, modnem kreatorstvu in na področju lutkarstva pridobila status umetnice. V mladih letih je bila jugoslovanska prvakinja v skokih s stolpa. Z njo sem se spoznala G. Evgen Mayer ob nasadu nove vrste koruze, ki je obilno obrodila. Fotografirano 19. avgusta 1932. tudi osebno leta 1981, ko je dopustovala na Nerezinah na Cresu. Čim je izvedela, da sem iz Vipave, so vprašanja kar deževala. Živo se je še spominjala ljudi in časov, ki jih je preživela v Ložah. Še v visoki starosti seje skrbno in domiselno opravljala, si oblačila šivala sama, neobičajna pa je bila prav tako kot nadvse zanimiva in prijetna sogovornica. Zaradi različnega državljanstva sta se Evgen in Mimi lahko poročila šele po II. svetovni vojni. Njuna hčerka Alenka je biologinja in živi v Marezigah, hčerka Katja pa je arhitektka in biva v Gorici. Obe imata odrasle potomce. Alenka pripoveduje: “Naša mama je bila silno praktična in iznajdljiva. Delala je prave čudeže, ko smo po vojni ostali brez vseh dohodkov. Nekega jutra med II. svetovno vojno je uzrla na steni gradu rjuho s citatom ‘Grad gori, grof beži’. O tem neokusnem nesmislu ali o svoji prizadetosti ni izgubljala besed. Odstranila je krpo.” Grad je doživljal med vojno in tudi po njej čudno usodo. Zasedli so ga italijanski vojaki, nato še nemški. Za vsakim “gostom” je bil siromašnejši, nikoli pa ne tako, kot je danes. Moj namen ni soditi o njegovi usodi. Vendar že sam pogled nanj brez besed pove veliko. Je bilo res treba tako storiti, da je danes prazen, vsega oropan in zapuščen? Njegovi lastniki take usode ne bi nikoli dovolili. Mayerjev grad in posestvo skupaj z lastniki so bili gotovo žrtev vojnih in povojnih razmer. Kljub temu bi težko našli opravičilo za stanje, v katerem je grad danes. Vendar upam, da bo tako ali drugače tudi dočakal boljše čase. Mayerjevi so bili v vsem tem in še v marsičem naši sopotniki skozi dolgo vrsto let od Francozov pa do danes. Mladi rod o njih malo ali nič ne ve. Morda bodo ob moji Evgen Mayer na balkonu hiše na skromni predstavitvi izvedeli kaj več. Rafutu okoli leta 1960 Dr. Ana Mayer Kansky z možem Evgenom, sinovoma Aleksijem, Evgenom in hčerko Ano Nušo, fotografirano okoli leta 1938 v Ljubljani (Foto Pogačnik) Fotografije so last Alenke Mayer Jemec in g. Bojana Dolenca. Vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri sestavi tega zapisa, najlepša hvala. Magda Rodman Viri: Ustni: pripovedovanja vaščanov Lož, g. Alenke Mayer Nemec in g. Matije, g. Janka Vehovarja in g. Bojana Dolenca Literatura: 1. Helena Seražin "Ložepri Vipavi - Grad ali vila?" 1994 2. Primorski biografski leksikon MD Gorica 1974 3. Primorske novice dec. 1970 in 30. sept. 2000 4. Zapisi in dokumenti g. Bojana Dolenca, Ajdovščina 5. Shodni govori Matija Vertovca Ljubljana "Pervopostno nedeljo 1913, ki smo na Planini slovo vzeli" 6. Graščine na nekdanjem Kranjskem - Majda Smole 7. Diploma g. Josipa Mayerja iz leta 1771 in drugi dokumenti Pokrajinskega arhiva Nova Gorica 8. Andrej Gabršček "Goriški Slovenci" GRABRIJAN O VI - MOJI PREDNIKI Ta zapis posvečam spominu svoje pokojne mame Marije MINKUŠ, roj.GRABRIJAN (1906-2000), zadnje od pranečakinj nekdanjega vipavskega dekana Jurija GRABRIJANA Dedič sem: čutim očetov predrage darove, čutim njih breme in krvi nevidne ukaze, duša zrcali mi njih mnogotere obraze, temni se mi v nerazrešene povračajo snove. A. Gradnik Sem Breda Butinarjeva in s svojim možem Jožetom živim v Vipavi, Vojkova ul.28.Moj praded Matija Grabrijan je bil nečak vipavskega dekana Jurija Grabrijana. Do svojega prihoda v Vipavo 1. 1987, ko meje teta Ivana dve leti pred smrtjo izbrala za svojo oporočno dedinjo, o Grabrijanovih nisem vedela dosti. V dolgih večerih, ki sem jih tu preživljala s teto in svojo mamo, Marijo Minkuš, kije do tedaj živela v Hrpeljah (moj možje ostal še dve leti v Kopru), pa sem iz tetinega pripovedovanja o svojih prednikih izvedela marsikaj. Po tetini smrti 1.1989 sem postala “gospa z malna”- tako so mi namreč rekli Vipavci, dokler me niso bolje spoznali. Z možem sva začela s trudom in ob pomoči dobrih sosedov in drugih domačinov počasi poganjati korenine v kraju, ki je odslej postal najin dom. Od tedaj sem, če sem le utegnila, dan za dnem in leto za letom prebirala pisma, pogodbe, tožbe, oporoke, potrdila, pobotnice, prodajne in prepodajne pogodbe in pregledovala fotografije, ki so ostale v Grabrijanovi zapuščini. Tudi šolska spričevala in zvezki, stari nad sto let, so mi pripovedovali o časih, ki so bili zelo drugačni od teh, kijih živimo danes. Nekaj podatkov mi je uspelo zbrati ob prijazni pomoči ge. Žvokljeve na vipavskem matičnem uradu in msg. Pivka, vipavskega dekana. Dragocen vir podatkov o Grabrijanovih je bila tudi moja mama, kije 1.1990 napisala Zapisnik za Butinarjeve- Teta Marija, žena pok. Viktorja Grabrijana, ponovno poročena s Kopatinom. Stojijo z leve: Hajne (izprvega zakona), Binčka in Mirko. Moj stric Stanko s sestrično Ido iz Dolenj napisan po spominu; pa tudi kasneje, ko ni nič več slišala (niti zvokov svojega pianina ne), sem ji z velikimi tiskanimi črkami pisala svoja vprašanja in ona je nanje odgovarjala. Spomnila sem se tudi, kako sem se kot otrok bala pradeda in prababice, ki sta me tako strogo motrila s portretov v sobici, kjer sem spala, ko sem prihajala v Vipavo k teti Andi na počitnice. Zdaj teh dveh oljnih slik ni več v hiši. Teta Ivana ju je z nekaterimi družinskimi dokumenti vred izročila kustosu goriškega muzeja in so baje shranjeni v njihovih depojih. Dokumenta o tem prevzemu ni. V Črnomlju živi ga. Lea Grabrijan, upokojena knjižničarka. Njen oče Leopold Grabrijan (1886-1956) seje izučil trgovskega poklica pri svojih sorodnikih Grabrijanovih v Vipavi. Natančnih sorodstvenih vezi pa nama žal ni uspelo najti. O prednikih ljubljanske veje Grabrijanov pa sta mi marsikaj povedala tudi Edo Grabrijan in njegova žena Albina. In tako je nastal ta zapis o Grabrijanovih-mojih prednikih. Ni popoln, marsikaj je še neodkritega, pa vendar... Moj praded Matija Grabrijan je bil torej nečak Jurija Grabrijana, vipavskega dekana, ki je od leta 1838 do svoje smrti 1882 1. deloval v Vipavi. “...Dekan Jurij Grabrijan ni bil le duhovnik, Josipina Kodelja iz Budanj, žena Eduarda Grabrijana, na ljubljanski tržnici amPa^ tudi kulturni in javni delavec. Pisal je izvirno prigodno poezijo, pozneje tudi prevajal. Leta 1864je ustanovil vipavsko čitalnico in 1870 pripravil vipavski tabor. Kot okrajni šolski nadzornik je razširil šolo v Vipavi in ustanovil več ljudskih šol v bližnjih vaseh.. .”(ES; 3. zv., o njem je na spominski proslavi in razstavi govoril prof. F .Kralj; VG št. 53). Rod Grabrijanov je začel v Vipavi rasti in se razvijati nekako sredi 19.stol., ko je stric Jurij vzel k sebi v Vipavo svojega nečaka Matija iz Adlešičev, sina svojega brata Matija (?). Ko je prišel dekan Grabrijan v Vipavo, mu je bilo 38 let, njegov nečak, roj. 1823, je imel takrat 15 let. Domnevam, da je prišel k stricu kasneje, ko je bil že izučen kovač. Dekanu je gospodinjila Ljubljančanka Marija Žabnikar, ki je postala Matijeva žena. Bila je zelo podjetna ženska. Po poroki 1.1858, ki je bila v nevestinem rojstnem kraju, sta se Marija in Matija vselila v hišo, poročno darilo dekana Jurija Grabrijana (?), ob Lipci, enem od izvirov Vipave, kjer je imel Matija svojo kovačijo (sedaj Ivanovi). Starejši Vipavci še zdaj rečejo hiši Pri kovačevih. Družina je rasla in na drugi strani ceste je zraslo novo bivališče, hiša št.238 (sedaj hiše Kariževih, Naglostovih in Rasporjevih). V stari hiši ob Lipci je ostala le kovačija, ki jo je kovač, stari oče ge. Ljube Ivanov, kasneje kupil od Grabrij anovih. Josipina in Eduard Grabrijan s sinovoma Ferdom in Edvardom Manji in Matiju seje rodilo 6(?) otrok: 4 fantje in 2 dekleti. Domnevam, daje bil moj stari oče Henrik-Hinko drugorojeni otrok.Rodil seje 23.sept. 1859.1. Pred njim morda Ferdinand (?), za njim pa Viktor 1861.1., Amalija 1864.1., Alojzij 1867.1. in Marija 1869.1. Imetje Grabrijanovih je bilo tedaj kar obsežno: dve hiši v Vipavi, št.7 in 238, V Šentvidu pri Vipavi hiša št.80 in v Vrhpolju hiša št.23. Kovačijo iz hiše št.7 so kasneje premestili ob hišo št.238, kjer je družina stanovala, tu sta bili tudi gostilna in trgovina. V hiši v Šentvidu je živel sin Viktor, v hiši v Vrhpolju pa so Grabrijanovi prodajali sol, kameno olje-petrolej in točili žganje. Grabrijanova sta bila tudi posestnika: poleg parcel v Vipavi sta bila lastnika vinogradov, njiv, pašnikov in senožeti v Podragi, Šentvidu, Vrhpolju in na Slapu. Dosti parcel je bilo vpisanih na ime Marije Grabrijan. Vse to imetje (samo nepremičnine so bile vredne 5.000 goldinarjev) sta 17.maja 1889.1. s prepodajno pogodbo, ki jo je ob navzočnosti dveh prič sestavil c.kr. notar Pavel Beseljak v Postojni, izročila svojemu polnoletnemu sinu Hinku Grabrijanu. Seveda seje moral Hinko Grabrijan zavezati, da bo svojo sestro in brate (Ferdinand in Amalija sta bila tedaj že pokojna) izplačal, in sicer: - sestri Mariji, omoženi Stibilj v Dolenji vasi, 1.000 goldinarjev - bratu Viktotju 2.000 goldinarjev - bratu Alojziju, noviciatu pri lazaristih v Gradcu, s katerim so prepodajniki že mnogo stroškov imeli, 400 goldinarjev - mlajšemu bratrancu (sinu rajnega brata Ferdinanda) Eduardu Grabrijanu 300 goldinarjev po izpolnitvi štiriindvajsetega leta, “s pristavkom, daje g. Hinko Grabrijan ./V?/.. e*' O&t, Pobotnica, ki jo je ob prejemu 200 goldinarjev po umrlem očetu Matiju Grabrijanu, podpisala Marija Stibilj, Hinkova sestra ■» ■X' t /■'(.r , • " /'< *y>*' V» ^.4* *■ W' rtsi+Si ‘S?* a ~ r ,,,,, c. ■ ■■■Vi« Srf.r- '«<■***** •<'''? n«-/• fa-p • - y/*>< «• lT1^. , • f - ^ •* Dovoljenje za prodajo kamenega olja (petroleja) tudi zavezan Eduarda Grabrijana vzgojiti, v domačih šolah izšolati in potem kako rokodelstvo na svoje stroške pustiti izučiti... Prepodajnika si izgovorita in pridržujeta do svoje smrti prosto stanovanje v hiši št.238 z vrtom in drugim vred, vso potrebno obleko in obutev, skupno hrano, v boleznih pa tudi zdravila in po svoji smrti dostojen pogreb; zavezuje se g.Hinko Grabrijan svojem roditeljem usakemu iz prepodajnega premoženja izplačati po potrebi in kdaj bo to zahteval po 1.000 goldinarjev v teku šestih let od danes naprej... V primeru, da bi Hinko Grabrijan alj iz zarodom, alj brez zaroda pred očetom in prepodajnikom Matijem Grabrijanom vmerl podedva oče Matija Grabrijan hišo št.238 v Vipavi z vrtom vred sam... Hinko Grabrijan prevzame vsa popisana zemljišča z vso pritiklino vred od svojih ljubih roditeljev in obljubuje vse postavljene pogoje zvesto spolnovati, ter svojim staršem vse svoje žive dni hvaležnost skazovati...” Hinko Grabrijan, moj stari oče, je tako postal gospodar premoženja svojih staršev. Njegov oče je umrl tri leta po podpisu prepodajne pogodbe. Mati pa 22.marca 1897.1. Svojega moža je preživela za pet let, a o teh letih nimam nobenih podatkov. Na nagrobnik, ki ga je sin Hinko dal postaviti na vipavskem pokopališču v spomin svojemu očetu, je dal vklesati naslednje besedilo: Tu počiva MATIJA GRABRIJAN kovač živinozdravnik in posestnik rojen v Adlešičah dne 6.septembra 1823 umrl v Vipavi dne 5.aprila 1892 Naj v miru počiva in večna luč naj mu sveti. Nagrobnik je bil kasneje ob preurejanju groba Grabrijanovih odstranjen, naslonjen na pokopališki zid, od tu pa prepeljan na naš vrt, kjer je še sedaj .Upam, da bomo tudi Vipavci kdaj, po zgledu Podražanov, svoje stare nagrobnike, ki so del naše kultumo-zgodovinske preteklosti, vzidali na notranjo stran pokopališkega zidu; saj spadajo na pokopališče in nikamor drugam! In kakšna je bila življenjska pot bratov in sestre Hinka Grabrijana? O FERDINANDU, ki naj bi bil Hinkov brat, ne vem ničesar.Tudi v knjigi rojstev vipavskega župnijskega urada ni podatkov o njem.Na listu, ki ga imam pred seboj, ko je nekdo skušal po 1.1964 sestaviti družinsko drevo Grabrijanov, je zapisano, daje umrl v Trstu. V družinskih listinah se njegovo ime pojavi le dvakrat; v prepodajni pogodbi, kjer piše: “d) mlajšemu bratrancu (sinu rajnega brata Ferdinanda Grabrijana)...” in drugič v pobotnici, ki jo je podpisal 1.1905, ko je dopolnil 24.leto, njegov sin Eduard Grabrijan in potrdil, da mu je Hinko Grabrijan v celoti izplačal pripadajočo dediščino po njegovem očetu Ferdinandu Grabrijanu. Imam pa kar nekaj podatkov o Ferdinandovem sinu, Eduardu Grabrijanu. Rodil seje 1881.1., a ne v Vipavi, in rastel z Grabrijanovimi otroki,kajti njegova mlada mama Marija seje poročila na Češko, v Frenštat; tuje živela s svojim možem in otroki-menda sta imela dva sinova in hčerko Ireno. Pisala seje Kunčer. Od tuje večkrat pisala svojemu sinu, kije odšel iz Vipave v Ljubljano in se tu poročil z Josipino Kodelja iz Budanj. Bila je branjevka, na ljubljanski tržnici je imela svojo stojnico(štant). Bila je pridna in uspešna ženska. Ko so Vipavci vozili svoje sadje prodajat v Ljubljano, jih je ona šla peš čakat na Vrhniko, da je zase izbrala najboljše. Eduard je bil postrešček. To je bila tedaj cenjena mestna služba. Imela sta hišo na Krakovem. Rodila sta se jima dva sinova: Edvard in Ferdi.Edvarda (1907-1976) in njegovo ženo Angelo, roj.Prekuh (umrla 1989), sem spoznala na pogrebu naše tete Ande 1.1968. V Ljubljani sta 1932.1.odprla na Mestnem trgu trgovino s tekstilom. Prvotno je bila tu le veža, last Angeline matere. Leta 1928 se jima je rodil Peter, kije star šele 6 mesecev umrl, leta 1932 pa Edvard-Ediček, kot mu je rekla teta Anda.Poročil seje z Albino Palovšnik 1963.1.Živita v Ljubljani, imata dve hčerki in tri vnukinje.Z njima imamo občasne stike in prav onadva sta mi pripovedovala o svojih ljubljanskih prednikih. O Ferdiju vem le to, daje bil večkrat poročen, daje imel dve hčeri, Vesno in Bibo, ki je mlada umrla. Brat VIKTOR je živel v Šentvidu v hiši štev. 80, ki je bila last Grabrijanovih. Poročil se je z Marijo. Imela sta sina Hajneta. Viktorje mlad umrl in brat Hinko je tudi njemu postavil nagrobnik naslednje vsebine: TU POČIVA VIKTOR GRABRIJAN *. v Vipavi 2o/VIII 1861. +.V Št.Vidu 8/III. 19oo. V spomin bratovske ljubezni, postavil brat HINKO. In tudi ta nagrobnik je doživel isto usodo kot očetov. Naslonjen na podnanoški pokopališki zid je vzbudil pozornost g.B.Premrla, ki nama je po svojem očetu to sporočil. Napisala sem izjavo, v kateri sem KS Podnanos razložila, kdo je bil Viktor Grabrijan, in prosila za dovoljenje, da smo nagrobnik prepeljali na naš vrt v Vipavi, da ga kdo ne bi uporabil za gradbeni material-in tu čaka boljših časov. Viktorjeva vdova Marija seje ponovno poročila z g.Kopatinom. Rodila mu je sina Mirka in hčer Binčko. Hajne, Grabrijanov sinje živel z njimi. Moja mama je zapisala, daje mlad odšel morda v Francijo v 1.1916 - 1920.Teta Marija je umrla 1922. 1.,stric Kopatinov 1944. Odnosi med Grabrijanovimi v Vipavi in Kopatinovimi v Podnanosu so bili dobri. Tretji Hinkov bratje bil ALOJZIJ. Rodil seje 26.januarja 1867.leta. Moja mamaje zapisala, da so ga otroci klicali stričko Lojzko. Iz ohranjenega spričevala, ki gaje izdala goriška gimnazija 1.1882 je razvidno, daje uspešno končal 3.letnik te šole.V prepodajni pogodbi Marije in Matija Perilo je vkuhavala v klonici, izpirala pa na Vipavi. Ostajala je po cele tedne.Umrla je jetična-podhranjena.”Mizema družina tete Maričke”, je nekoč z žalostjo povedala moja mama. Korle, ki je tudi mlad umrl, je imel hčer Zofko, ona pa hčer Lidijo, ki živi s svojo družino in mamo v Luciji pri Portorožu. Moja mamaje v spominih zapisala, da se tete Maričke dobro spominja, saj jih je večkrat obiskala v Vipavi, pa tudi oni so jo hodili obiskovat v Dolenje. Tata je dal vselej zapreči koleselj, s katerim so se prevažali ob takih priložnostih. Visoki davki in razne terjatve so Stibiljeve prisilili, da so hišo v Dolenjah prodali. Teta Marička je potem živela v Črničah, zadnja leta skoraj slepa; umrla je 5.10.1954. Take so bile torej življenjske poti, ki jih je usoda namenila mojemu pradedu Matiju in njegovi ženi Mariji ter njunim otrokom. O njunem sinu, svojem starem očetu Hinku Grabrijanu in njegovi družini, pa bom pisala prihodnjič. (?) s tem znakom sem opremila podatke, ki zanje nimam dokazov ES Enciklopedija Slovenije je zapisano, daje bil 1.1889 Alojzij v noviciatu (preizkusna doba pred sprejemom v red) v Gradcu pri lazaristih (redovniška skupnost, ki skrbi za ljudske in zunanje misijone, duhovne vaje, vzgaja duhovščino ter pomaga ljudem v stiski; ES, 6.zv.). Naslednji dokument, napisan v nemščini, je Alojzij podpisal 1.1892 v Varešu v Bosni. In še zadnji zapis o njem: umrl v Splitu, sinova Milan in Dušan. Pobotnica, ki jo je ob prejemu 200 goldinarjev po umrlem očetu Matiju Grabrijanu, podpisala Marija Stibilj, Hinkova sestra Hinkova sestra MARIJA-Marička, rojena 1869.1. seje omožila s Stibiljem iz Dolenj. Imela sta štiri otroke: Elco, Valterja, Ido in Korleta. Kot dosti mož v tem času, je tudi Stibilj odšel v Ameriko. Pred njim ali za njim tudi njegova hči Elca, kije v Ameriki tudi ostala in postala visoka, imenitna gospa, kot mi je povedala teta Ivana. Oče Stibilj pa se je bolan vračal iz Amerike, a je na ladji umrl in so njegovo truplo vrgli v morje. Žena Marička je doma živela v revščini z Ido in Korletom, Valter je gotovo umrl kot otrok. Brat Hinko ji je obilno pomagal. Korle je hodil v Vipavo pomagat Tinetu, svojemu bratrancu, pri spravilu sena za konje-Grabrijanovi so imeli ob Vipavi velike travnike. Ida pa je pri svojih sorodnikih prala velike žehte. Breda Butinarjeva IZ NASE : " ■: POROČILO O DELU KS VIPAVA Svet krajevne skupnosti Vipava je na zadnjih dveh sejah obravnaval svoje delo v letu 2000 in smernice za delo v letu 2001, predvsem pa proračun občine Vipava za leto 2001. KS Vipava je sodelovala pri prireditvah: kulturni praznik, razstava Možetovih fotografij, pri izvajanju del na Kosovelovi ulici (deloma s sredstvi, ki smo jih prenesli iz preteklega leta), pri delih na stari šoli. Na stari šoli smo predvideli ureditev prostora za KS Vipava in za zainteresirana društva. Dela na vrhnjem nadstropju potekajo počasi, zato vseh del še niso izvedli do konca. Uredili pa bomo prostore za KS in upamo, po novem letu tudi vrhnje nadstropje, namenjeno za predvidene dejavnosti. Naša krajevna skupnost lahko daje občini predloge za dela, ki naj bi se izvajala na področju KS Vipava. Pri tem svet KS Vipava ugotavlja, da se izvajanje del na področju KS Vipava zapostavlja glede na ostale KS v občini Vipava, saj začeta dela izvaja počasi, več let. Za naslednje leto je Svet KS Vipava sprejel naslednje smernice: da se začeti projekti dokončajo in zaključijo investicije, pred odpiranjem novih. Svet KS Vipava zahteva od občine, da se zaključijo dela na: projekt predvidena potrebna sredstva Stara šola 5.000.000,- Trg Pavla Rušta 37.000.000,- Investicija v stari šoli se vleče že več let (vsaj 6). KS Vipava je edina v občini, ki za svoje prostore občini plačuje najemnino. Za potrebe društev (Razmetano podstrešje, Turistično društvo, Folklorno društvo...) ni primernih prostorov. Prav prostori stare šole so za takšne dejavnosti primerni in mislimo, daje že skrajni čas, da jih predamo temu namenu. O Trgu Pavla Rušta govorimo že vsaj pet let, a je še vedno nedokončan. Zato gaje nujno takoj celostno urediti. Ni dopustno, da bi se urejanje tega trga preneslo v leto 2002 ali še dlje v nedoločeno prihodnost. V letu 2001 je občina predvidela urejanje Grabrijanove ulice. KS je mnenja, daje prav, da se to ulico komunalno uredi ob drugih delih (izgradnja Dijaškega doma Škofijske gimnazije Vipava), vendar komunalno preurejanje te ulice poteka na zahtevo in željo občine (prvotno bi naj komunalna infrastruktura potekala po drugi ulici). Zato bi morala občina zagotoviti potrebna sredstva (in prav je, da jih), vendar ne na škodo drugih projektov, ki so že v teku. Hvalevredno je, da seje občina odločila za sodobne vire energije s projektom plinifikacije Vipave, vendar bi se morala z isto vnemo lotiti tudi nekaterih projektov, ki so prav tako potrebni in pereči že več let. Za te projekte bi morala občina že danes predstaviti načrt in dinamiko vlaganj, da se bo vedelo, kdaj lahko Vipavci pričakujemo rešitve. Najnujnejša je ureditev igrišč ob osnovni šoli. Sklep že prejšnjega sestava Sveta občine je bil, da se najprej zaključijo dela na matični osnovni šoli in se nato investicije namenijo podružničnim šolam. Takratni sklep je tudi bil, da se ob šoli uredijo igrišča, ulico mimo šole pa zapre za promet in se prometna povezava vzpostavi preko južne kasarne. Takšno ureditev zahteva varnost otrok. Zdaj se ob igrišču v zapuščeni stavbi zbira »čudna druščina«. Tudi tukaj seje s projektom začelo - s predvolilnim izkopom ceste skozi južno vojašnico, zdaj pa projekt že tretje leto miruje. Prav tako je nujna ureditev stavbe bivše ambulante v južni kasarni, saj razpadajoča stavba ogroža mladež, ki seji z bližnjega igrišča preveč približa. Preurejena in obnovljena stavba bi služila za potrebe vrtca v Vipavi, ki zdaj dela v skromnih prostorskih razmerah. O »vrhpoljskem bloku« se govori že dalj časa in bilo bi prav, da se tudi ta problem reši. Ob določanju trase HC mimo Vipave je bilo rečeno, da bo ob izgradnji HC Vipava veliko pridobila - ureditev struge Vipave in Goriške ceste s pločnikom ob Goriški cesti od Bele do Gacke. Hitra cesta se bo gradila, na spremljevalne objekte pa seje že (ali pa morda ne) pozabilo. Menimo, da Vipava potrebuje sodobno dvorano za razne prireditve. Dvorano so začeli obnavljati in bilo bi prav, da se dvorana uredi v smislu sodobnih normativov. Veliko je še »manjših« projektov: od razsvetljave ulic do komunalnega urejanja. Posebna zgodba je kompleks Lanthieri. Nekatera vlaganja bodo v naslednjih letih nujno potrebna, da bi zaščitili stavbo. Katera vlaganja so to in kaj se o kompleksu razmišlja, bi gotovo zanimalo vse Vipavce. V naslednjem letu bo KS sodelovala pri nekaterih ustaljenih prireditvah, pri nadaljnjem urejanju stare šole in preselitvi prostorov KS v te prostore. Ob preselitvi bo potrebno nabaviti nekaj nujne opreme. Prav tako bomo nadaljevali s projektom izdaje knjige o sakralnih objektih v občini Vipava. Posebna postavka je izdajanje časopisa Vipavski glas, ki zahvaljujoč se požrtvovalnosti posameznikov, izide štirikrat v letu. Vladimir Anžel, za Svet KS Vipava LOČENO ZBIRANJE ODPADKOV V Komunalno stanovanjski družbi smo pričeli s postopnim uvajanjem ločenega zbiranja odpadkov, kije eden od ukrepov za zmanjševanje količine komunalnih odpadkov, odloženih na odlagališču pod Dolgo Poljano. S tem namenom smo na začasne lokacije namestili zabojnike za steklo in papir. V Vipavi se zabojniki nahajajo na naslednjih lokacijah: - v križišču ulice Milana Bajca in Laurinove ulice - na Glavnem trgu pri občinski stavbi - na parkirišču v Gradnikovi ulici - v Vojkovi ulici pri črpališču Podlipa - ob Gradiški cesti pod Kocjančičevo ulico - po končanih delih na trgu Pavla Rušta pa še na zemljišču ob stari šoli V sodelovanju s KS Vipava in Občino Vipava bomo določili lokacije za izgradnjo zbiralnic ločenih frakcij - ekoloških otokov, na katere bodo krajani imeli možnost in dolžnost, odložiti ločeno zbrane odpadke: papir, steklo, drobno plastiko, drobne kovinske odpadke... Ekološki otoki se morajo praviloma urediti na območjih mestnih jeder, večjih stanovanjskih naselij oz. na vsakih 500 prebivalcev najmanj en ekološki otok. Krajane prosimo, da že nameščene zabojnike za steklo in papir koristijo in tako pripomorejo k zmanjševanju količine komunalnih odpadkov. Silvana Kodrič, za Komunalno stanovanjsko družbo POROČILO O DELU OBČINE VIPAVA Svoje delo je občinski svet v letu 2000 zaključil z 20. redno sejo, kije bila v tem letu enajsta po vrsti. MERILA ZA DOLOČANJE DEŽURSTEV PRODAJALN IN PODALJŠANEGA OBRATOVALNEGA ČASA GOSTINSKIH OBRATOV Glede na to, da morajo konec vsakega leta trgovci in gostinci umike svojih obratov za naslednje leto potrditi na občinski upravi, je občinski svet pohitel s sprejetjem odlokov o merilih za določanje dežurstev prodajaln in gostinskih obratov ter kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost. Trgovine v občini Vipava bodo tako, poleg rednega obratovalnega časa, ki jim ga dopušča Pravilnik (med 7. uro in 21. uro - od ponedeljka do sobote), po odloku občinskega sveta lahko obratovale še kot dežurne prodajalne, in sicer: - trgovine z živili: ob sobotah med 6. in 7.uro zjutraj ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih med 7. in 12.uro dopoldne - kioski: od ponedeljka do sobote med 6. in 7.uro ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih med 7. in 12. uro - cvetličarne: lahko obratujejo tudi 31. oktobra in 1. novembra od 8. do 19.ure. Izjema je trgovina z motornimi gorivi (bencinska črpalka), ki ji, poleg umika po pravilniku, odlok dovoljuje še nadaljnje obratovanje, tako da lahko obratuje vse dni 24 ur na dan. Odlok torej dopušča, vsak trgovec pa sam odloči, ali in koliko časa bo njegova prodajalna odprta kot dežurna v okviru dovoljenega umika. Občinski svet se ni odločil, da bi v naši občini lahko, razen trgovine z motornimi gorivi, bila še katera izmed trgovin z živili odprta non-stop (kot v Ajdovščini). Prevladalo je mnenje, da je glede na krajevne običaje dovolj, da trgovine z živili lahko obratujejo do 21. ure. Pri tem sta se svet in župan z občinsko upravo strinjala z apelom Sindikata delavcev trgovine Slovenije, da naj bi imeli delavci, posebno delavke - prodajalke, zagotovljen zakonsko opredeljen počitek in s tem urejeno družinsko življenje in vzgojo otrok, česar do sedaj zaradi ohlapnih predpisov in pretiranih zahtev delodajalcev, žal niso imele. Gostinski obrati in kmetije, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, imajo prav tako Pravilnik, ki jim določa čas obratovanja. Občina Vipava pa lahko dovoli podaljšan obratovalni čas na podlagi mnenja krajevne skupnosti, kjer se obrat nahaja. To je še zlasti pomembno pri obratih, ki se nahajajo v stanovanjskem objektu ali v strnjenem stanovanjskem naselju, saj jim Pravilnik dovoljuje obratovanje le do 22. ure. Sprejeti občinski odlok dovoljuje, da so restavracije, gostilne, kavarne in izletniške kmetije, ki ne nudijo prenočišča , odprte že od 5.ure zjutraj, ponoči pa do 3.ure. Enako so zjutraj lahko od 5.ure odprte slaščičarne, okrepčevalnice, vinotoči in osmice, ki pa morajo zvečer zapreti svoja vrata najkasneje ob 2.uri ponoči. Gostinski obrati in kmetije, ki imajo v ponudbi plesno glasbo, lahko obratujejo do 3. ure zjutraj. SOGLASJE K IMENOVANJU NOVE DIREKTORICE ZDRAVSTVENEGA DOMA AJDOVŠČINA Občinski svet je konec oktobra dal soglasje k odločitvi Sveta zavoda Zdravstveni dom Ajdovščina, da za novo direktorico Zdravstvenega doma Ajdovščina imenuje go. Božo Ferfolja, univ. dipl. pravnico iz Budanj. Pred zasedbo mesta direktorice ZD Ajdovščina je vodila Občinsko upravo občine Ajdovščina. Novica o njenem imenovanju je zanimiva tudi zato, ker je ga. Boža Ferfolja po rodu naša občanka - iz Vipave. CENE PROGRAMOV OTROŠKEGA VRTCA Vsi tisti, katerih otroci obiskujejo vrtec (iz občine Vipava je v vrtcu 148 otrok), najbrž niso bili ravno navdušeni, ko sta občinska sveta občin Ajdovščina in Vipava potrdila nove, višje cene programov. Čeprav občina po izračunih plačuje povprečno 70% cene programa in starši le 29%, se vsaka podražitev pozna pri družinskem proračunu. Kmalu za dvigom cen v občini pa je starše prijetno presenetila država, ki je z novo uredbo določila, da bodo tisti, ki po družinskih dohodkih »padejo« v najnižjo, 1.skupino plačnikov, plačevali po novem le 10% cene programa; in še več, če imajo v vrtcu dva otroka, bodo plačevali le za enega. Razliko do ekonomske cene in »zastonjsko« varstvo otrok bo pokrival občinski proračun. URNIK LEKARNE IN POŠTE Na občinskem svetu so bile ponovno sprožene pobude, da bi Lekarna v Vipavi poslovala ves čas, ko v Vipavi ordinira zdravnik. Občani, ki pridejo pri zdravniku na vrsto šele po 16.30, morajo namreč po zdravila v Ajdovščino ali pa pridejo do zdravil šele drugi dan. Pri tem imajo težave zlasti starejši občani in občani iz vasi, ki že tako teže pridejo do zdravnika. Zal še ni možnosti, da bi urnik tako uredili. Lekarna bi namreč morala zaposliti še enega diplomiranega farmacevta, saj le-ta lahko samostojno izdaja zdravila na recept. Dokler ni še enega diplomiranega farmacevta in zaradi bolniških odsotnosti ter porodniškega dopusta delavk lekarne, ni dovolj kadra oz. je situacija že kritična, je v odgovoru na dopis z občine navedla direktorica Lekarne. Ponovno so občinski svetniki izrazili nezadovoljstvo občanov tudi zaradi umika Pošte, ki v času dopoldanske in popoldanske malice občanom zapre svoja vrata. S podanim ustnim odgovorom direktorja Pošte v Novi Gorici, da imajo delavci zakonsko pravico do polurnega odmora in da v vsaki izmeni dela le po en delavec, občinski svetniki niso bili zadovoljni. Izmenično namreč v dopoldanski in popoldanski izmeni delata po dva delavca, zato so prepričani, da pošte med malico ne bi bilo potrebno zapirati. OBNOVA ODRA V KULTURNI DVORANI V VIPAVI V decembru bodo zaključena dela obnove odra v dvorani v Vipavi. Oder bo imel nov pod, nove bodo zavese in sistem zastiranja, spremenila pa seje tudi višina odra. Dosedanji oder je bil v dveh višinah, kar je bilo velikokrat moteče. Novi oder je na eni višini in sicer na višini prejšnjega zadnjega dela. Prvotni načrt, da bi bil oder na vmesni višini med dosedanjima dvema, se je izkazal za drago rešitev, saj bi bilo potrebno rušiti nosilni zid in izbiti ter na novi višini vzidati vse nosilno tramovje. Investicija bi se podražila za več kot 1,5 mio Sit. Po pretehtanju možnosti in posvetovanju s strokovnjaki seje občina odločila, da zadnji del odra ostane na isti, prvi del pa se dvigne do te višine. V nadaljnih načrtih obnove dvorane je zamenjava stolov. UREDITEV PODSKALE Občina Vipava je po javnem razpisu oddala v najem objekt v Podskali, ki ga je kot letni vrt prevzel samostojni podjetnik g. Vojko Baša. Bolj kot podjetniški interes, ga je občudovanje ambienta, kije do sedaj propadal, pripeljalo do odločitve, da vloži v obnovo znatnejša sredstva. Svoje načrte je predstavil občinskemu svetu, ki se je načeloma strinjal, da se Podskala uredi tako, da bo omogočeno več kot le sezonsko obratovanje v poletnem času. Zato bo potrebno objekt zastekliti, za obiskovalce - goste pa naj bi se razširil prostor tudi v skalnato jamo -klet. Načrte pripravljajo v soglasju z novogoriškim Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine. Občina Vipava pa seje odločila, da uredi parkovni del Podskale. Tu bodo dojame postavljene luči javne razsvetljave in klopi. Podskala naj bi postala za krajane prijeten kraj za poletno ohladitev, posedanje in sprehode ter urejena turistična zanimivost za druge obiskovalce (brez razbitih luči, polomljenih klopi, stolov v vodi, pasjih in človeških iztrebkov, nočnega huliganstva...). LASTNIŠTVO STAVBE ZADRUŽNEGA DOMA Občini Vipava je bilo končno priznano lastništvo nad Zadružnim domom v Vipavi, glede katerega seje od ustanovitve občine pravdala s Kmetijsko zadrugo Vipava. S Kmetijsko zadrugo tečejo pogovori o tem, da bi se občinska uprava preselila v prostore, kijih sedaj zaseda zadruga. Ne glede na različne poglede in rešitve, kijih iščeta obe strani, je razveseljivo, da bo z več prostori delavcem občinske uprave omogočeno nemoteno delo, občanom in drugim, ki prihajajo kot stranke, pa večja diskretnost. SLAVNOSTNI ZAKLJUČEK POLETNIH KULTURNIH PRIREDITEV 8. septembra 2000 je bila v dvorcu Zemono zadnja izmed poletnih kulturnih prireditev, ki so potekale v okviru projekta Imago Sloveniae - Podoba Slovenije v občini Vipava. Na tej zaključni prireditvi je nastopil umetniški TRIO: Norina Radovan - sopran, Mojca Zlobko - harfa in Cveto Kobal - flavta. Zaključek prireditev je s sodelovanjem Pošte Slovenije in vipavskega Agroind. d.d. dobil še bolj slavnostno podobo. Pošta Slovenije je namreč izdala znamke z motivi starih sort vinske trte, med katere je uvrstila tudi staro vipavsko sorto - zelen. Znamke je prvič predstavila ta večer na Zemonu. V svojem biltenu je Pošta o zelenu med drugim zapisala: »Vipavski zelenje stara sorta, razširjena predvsem v Vipavski dolini... Vino je visoke kakovosti, slamnato rumene barve z rahlim zelenkastim okusom. ...Vino vredno spoštovanja in obetavne bodočnosti.« Daje temu res tako, so imeli priložnost videti in okusiti tudi vsi, ki so bili ta večer na Zemonu. Poskusiti je bilo mogoče tako mošt iz zelena kot tudi vino. Vipavski Agroind.d.d. je v sodelovanju s Pošto pripravil posebno buteljčno polnitev vina zelen, z etiketo, na kateri je upodobljena tudi nova poštna znamka. Direktor Agroind.d.d., g. Joško Ambrožič, je buteljko, kije nosila številko ena, izročil v arhiv, buteljko s številko dve namestniku direktorice Pošte Slovenije, mag. Andriču, buteljko s številko tri pa vipavskemu županu, mag. Ivanu Princesu. Za občinsko upravo pripravila Vida Babič * * * MLAKE - OKOLJE ZA SLADOKUSCE Predstavljajte si, da potujete v nek kraj. Predhodno se pozanimate, kje boste spali, kaj boste jedli, kakšne so tamkajšnje specialitete, kaj je vredno ogleda. In ker so interesi različni, nekomu spreten turistični vodič svetuje ogled gradov, drugemu obisk športnih prireditev, tretjemu lov, ribolov, kolesarjenje, planinarjenje. Osnovno vodilo večine ljudi, ki potujejo, je: doživeti in spoznati nekaj lepega, nekaj, kar jih bo duhovno obogatilo. Poleg množice ljudi, ki obiskujejo hrupne športne dogodke, in tistih, kijih neustavljivo privlači kulturna dediščina kraja, pa so tudi tisti, ki določene kraje obiščejo zaradi želje po stiku z naravo. In bolj kot je ta ohranjena in pestra, raje pridejo. Ko sem sredi novembra na Ptuju razdelil nekaj zgibank ljudem, kijih okolje zanima, so vprašanja kar deževala: Vodi kdo po teh “Mlakah”? So kakšne table, ki služijo za orientacijo? Glej, glej; tale žival pa je pri nas izginila. Kje točno je to? Bo šla čez Mlake avtocesta? Da, nekaj sem slišal in bral; zanimivo! In vse to živi tam?; Mi smo podobno lokacijo pozidali. Kdaj pravite, daje najbolj zanimivo? To moram VIDETI, že večkrat sem se peljal mimo. Ohranjenost narave je po pravilu obratno sorazmerna z možnostjo izkoriščanja določenega okolja za človekovo rabo. V nižinah je pritisk človekove aktivnosti na okolje največji. Zato je ohranjenost nižinskih ekosistemov v Evropi posledica naključij in v večini primerov gol slučaj. Povsem drugačno je stanje v visokogorju, kjer je ogroženost okolja nizka že zaradi tega, ker je za človeško rabo visokogorsko okolje neprimerno. Že dolgo se mednarodne konference ukvarjajo z zaščito tistih ohranjenih delov okolja, ki so v zadnjem stoletju doživeli največji pritisk sprememb s strani človeka. Kult kmetijstva je v Evropi še vedno prisoten. Zato smo v Evropi izsušili večino mokrišč in Slovenci v tem pogledu za evropskim povprečjem ne zaostajamo. Mokrišča ležijo v nižinah in jih po izsušitvi lahko obdelamo ali pozidamo. Kult boja proti lakoti in pridelava hrane za vsako ceno je marsikje v Evropi še vedno prisotna, čeprav v evropskem smetnjaku konča preko 30 % nakupljene hrane. Predvsem pa je pomembno dejstvo, daje za večino neosveščenih oseb mokrišče okolje, ki gaje potrebno uničiti. Večina sprememb je nepovratnih. V nekaterih državah so zaradi drastičnih izgub mokrišč naredili t.i. nadomestne habitate (okolja). Vendar so ti po pravilu siromašnejši in ne dosegajo prvotne pestrosti. Nekatere vrste (po pravilu tiste najobčutljivejše in najredkejše) pa ne pristanejo na prisilno preselitev. Še nedavno nazaj je predstavljalo mokrišče znak za zaostalost in nerazvitost. Imeti ohranjeno mokrišče daljnoročno pomeni prednost. Predstavlja tako naravni kot krajinski element, ki je sestavni del vsake še kolikor toliko ohranjene krajine tako z naravovarstvenega kot z estetsko krajinskega vidika. Kaj je mokrišče? Je prehodno področje med vodo in kopnim. Lahko je trajno ali občasno zalito, v nobenem primeru pa mokrišča ni brez visoke podtalnice. Živalske in rastlinske vrste, ki živijo na mokriščih, so posebej prilagojene. Izkoriščajo razmere, v katerih se hidrološke razmere hitro spreminjajo. Na te hitre spremembe je tipično kopenska in tipično vodna flora in favna slabše prilagojena in zato potisnjena v podrejeni položaj. To obenem pomeni, da ta živelj ob izgubi ustreznega okolja propade. Vedno, ko imamo opraviti z mokriščem, lahko že en sam odvajalni jarek povsem uniči obstoječe krhko ravnovesje. Iris Visoka podtalnica je v času poplav prava nadloga tudi za kmetijske pridelke. Vendar je po regulaciji, komasaciji in melioraciji (meglio - it. boljše) marsikateremu kmetu postalo jasno, da regulacijski jarki, ki znižujejo podtalnico v času naraslih voda, to delo opravijo dobro, zato pa v sušnem delu leta znižanje podtalnice praviloma pomeni propad pridelka zaradi suše. Bili smo pred odločitvijo, ali Mlake žrtvujemo v “imenu razvoja” in čeznje speljemo avtocesto ali le-to umaknemo za borih 500 m proti sredini doline. Strah tehnokratov in ekološko premalo osveščenih politikov, da se mogoče motijo v svojih vizijah, je le opravil svoje. Marsikdo je dejal, da v času socializma nihče nikogar ne bi vprašal ničesar. Pripeljali bi bagre in zadevo rešili brez nepotrebnega izgubljanja časa. Pokazalo seje, da smo kot država in kot lokalna skupnost imeli kaj izgubiti. Pričujoča tabela v nekaj skopih številkah ponazarja vso pestrost Mlak: SKUPINA št vrst in združb % SLO favne ali flore UREDBA o zavarovanj n vrst V SR rdeči seznani RS (IUCN) Bernska konvencija smernice EU praprotnice in semenke 412 17% 0 7 0 0 rastlinske združbe 81 ? 0 0 1 0 vrbnice in enodnevnice 3 + 7 ? 0 l 0 1 Kačji pastirji 27 35% 27 7 ? 0 raki dcseteronožci 1 33% 1 1 1 1 Ribe 7 10% 2 1 1 1 dvoživke 9 47% 8 8 4 2 plazilci 5 24% 5 5 1 0 ptice 57 16% 51 18 34 5 mali sesalci 7 27 2 2 0 0 dnevni metulji 83 46% 0 4 4 4 SKUPAJ / / 97 54 46 14 Število popisanih vrst se še povečuje, kajti pri vsakem novem popisu najdemo vrste, ki so se “izmuznile” pri prejšnjih popisih, tudi takšne z Rdečega seznama ogroženih vrst, zavarovane z evropskimi konvencijami in smernicami. Mlake niso le zelena oaza Vipavske doline, ampak so po biotski pestrosti vroča točka Evrope. Njihov pomen je predvsem ta, da predstavljajo zadnji ostanek naravne rastlinske in živalske združbe tega prostora in so hkrati pribežališče za mnoge ogrožene živalske in rastlinske vrste. Evropska skupnost navaja “živalske in rastlinske vrste, katerih zaščita in ohranjanje so v interesu celotne EU in katerih ohranitev zahteva določitev posebnih ohranitvenih področij”. Praviloma se v Evropi taka območja zavarujejo že ob prisotnosti ene same vrste iz liste omenjene direktive. Kako je mogoče, da je bila usoda Mlak negotova kljub dejstvu, da tam najdemo preko 14 živalskih vrst, ki so po teh mednarodnih merilih in direktivah EU zelo ogrožene in potrebne zaščite?! Se še čudite, zakaj so vprašanja slovenske stroke in javnosti deževala na vse mogoče naslove? Poglejmo, kaj pomeni za Evropo razvoj. Naša severna sosedaje ravnala modro, ko seje trajno odpovedala transportu na relaciji vzhod - zahod. Res se truma tovornjakov dan za dnem vali po dotrajani regionalni cesti na relaciji z Vzhodne Evrope proti zahodu. Navidez je nova hitra cesta umestna ravno zaradi olajšanja pretoka prometa! Vendar to ne pomeni koraka naprej, pač pa je poglavitni razlog ta, da te horde tovornjakov Zahodna Evropa (konkretno Avstrija) ne mara; ne njih hrupa ne njih izpušnih plinov ne njihovega Petelinček uničevanja cest. In v imenu takega “razvoja” si je celo eden od poslancev zastavil retorično vprašanje: “Od kdaj so komarji več vredni od ljudi?” Stvar lahko tudi obrnemo in zastavimo vprašanje takole: “Ali so severni sosedje ‘nori’, ali pa je naš odnos do naravne dediščine še v povojih?” (Vprašajte kamioniste, kako je z dovolilnicami za prevoz po Avstriji - hočejo denar in onesnaženje ali mir?). Res, ljudje so (o tem naj debata sploh ne bi stekla....) več vredni od komarjev na Mlakah. Vendar, kakšna je šele cena teh istih ljudi, če ima zadnji košček njihovega prvobitnega okolja tako nizko ceno? Pri tem so različni tvorci sindroma “Mlake” po medijih strašili ljudi, da brez žrtvovanja Mlak avtoceste sploh ne bo. Da bo lokalna okolica ostala nerazvita, če ne bo prišlo do izgradnje pentlje, okrepčevalnice, počivališča, bencinske črpalke - ravno na Mlakah! Da je vsakršna druga opcija nesprejemljiva, skoraj neizvedljiva, ekonomsko nerentabilna in tehnično bistveno dražja, če bi ostale Mlake takšne in to, kakršne in kar trenutno so. Tudi nasprotna stran je organizirala okrogle mize, sestanke in postregla z marsikaterim argumentom v prid ohranitvi Mlak. Lokalno prebivalstvo in lokalna oblast je, kot že mnogokrat doslej, dokazala, da česar vrednosti ne poznaš, tega ne moreš ceniti. Glasovi za ohranitev Mlak so prihajali iz cele Slovenije. Prišel je čas končne odločitve o trasi avtoceste. Avtocesta bo obšla Mlake, vendar ne v tolikšnem obsegu, ki bi povsem ustrezal naravovarstvenemu namenu. Boljše kot nič, vendar obsega škode ne more predvideti nihče, tega lahko ocenimo šele po izvršenem posegu. Mogoče je zato tudi prva odredba o zaščiti Mlak kot naravnega spomenika (UL RS 14/2000 stran 1867) začasna. Le upamo lahko, da bodo spremembe biotske pestrosti po posegu tako blage, da bi začasni sledila trajna in programsko celostna zaščita. Pozitivnega izida za ohranitev tega okolja ne smemo tolmačiti kot zmago naravovarstvenikov, pač pa kot zrelost odnosa do narave. Mokrišča so v Evropi zdesetkana. Čeprav predstavljajo le 2% površine, jih je izsušenih preko 60%. V nekaterih državah Zahodne Evrope so jih izsušili 90%, v Sloveniji približno polovico. Velik del jih je onesnaženih kot divja odlagališča. Mokrišča so mnogo več kot le trop žab v šopu trstike in tolpa komarjev v mlaki smeti. Njihova vloga je krajinska, saj razbijejo monotonost krajine in prispevajo k njeni estetski razgibanosti. Ne gre zanemariti hidrološke funkcije, saj delujejo kot spužve in v sušnem obdobju delujejo kot oddajnik vode, v naraslih vodah pa služijo kot zadrževalniki. Odlikuje jih izjemna biotska pestrost. Vrste, ki so vezane na mokrišča, so po pravilu ogrožene zaradi masovnega izsuševanja v drugi polovici preteklega stoletja. Znanstveniki so ugotovili, da ohranjanje mokrišč znižuje nevarnost tople grede. Tam rastline zaradi bujne rasti vežejo nase veliko ogljikovega dioksida, ki se v ozračje počasi vrača zaradi počasnega razkroja rastlin v močvirnih pogojih. So odlični vodni zadrževalniki in preprečujejo poplave. Kmetijske površine ob mokriščih le redko utrpijo sušo. Imajo tudi samočistilno in filtrsko sposobnost, zato prispevajo k dvigu kvalitete voda, ki iz njih iztekajo. Ohranjena mokrišča prispevajo k polnemu Piškur krajinskemu izgledu. Veliko turističnih brošur, s katerimi nas tujina vabi na oddih, se ponosno kiti s slikami iz takšnih biotopov. Zakaj se ne bi tudi mi? Kdaj na Mlake? Slehernemu obiskovalcu Mlak naj bo že na samem začetku jasno, da na Mlakah ni mogoče videti z enim obiskom vsega. Vendar dosežejo Mlake največjo barvitost in pašo za oči v drugi polovici maja. Tudi koncert ptic pevk s svojim oglašanjem doseže višek ravno takrat. Če Rdečipisanček ujamete čas, ko večina samic vali, lahko uživate v tem, kako njih “slabše polovice” vztrajno oglašajo posest teritorija. Tudi svatovski večerni koncert dvoživk je ena od dimenzij, katere ste lahko deležni v ugašajočih dneh pomladi. LETNA KRONIKA NA MLAKAH (kdaj se kaj dogaja): marca - spreletavanje kozic in sloke marca, aprila in maja - množica mrestečih se dvoživk marca in aprila - prosnik in repaljščica na osamljenih grmih na strelišču sredi aprila - spreletavanje metulja petelinčka konec aprila - prve orhideje maja - območno petje in spreletavanje treh vrst škrjancev sredi maja - velecvetni ralovec in druge orhideje konec maja - šopi travnolistne perunike in pozibavanje muncev, meček nočne ure zgodnjega poletja - oglašanje podhujke ves topli del leta - opazovanje lova orla kačarja konec julija - množično rojenje strašičnega modrina poleti - kobilar, postovka in kanja začetek jeseni - različni metulji okarji in metulji selivci pozno jeseni - seleče se ptice in večerno spreletavanje sloke slovo od vegetacijsko aktivnega dela leta v pestrih jesenskih barvah pozimi - jate več vrst strnadov na prezimovanju siva čaplja, kanja in zadnja leta tudi velika bela čaplja na prezimovanju V kateremkoli letnem času se odpravimo na Mlake, nam bodo le-te postregle z novo sliko. En obisk ni dovolj. Vsi, ki so se zaradi občudovanja in preučevanja narave tam znašli, menijo, da bodo tja še prišli. Večina jih to tudi stori. Vipavska šola ima enega biološko najpestrejših okolij pred vrati. Po izdelanih popisih in medijskem opozorilu, kaj Mlake sploh so, hodijo učenci na Mlake na naravoslovne dneve. Spoznavajo to, kar večina učencev po svetu le bere iz knjig, sliši po radiu, gleda po televiziji. Pred hišnim pragom imamo to, kar nas v nekaj korakih popelje v zadnji košček sveta narave praočetov. Vodomec prof. Peter Valič IZ USTANOV Z Iz Škofijske gimnazije Opera LA TRAVIATA V nedeljo, 19. listopada, smo organizirali operno predstavo LA TRAVIATA v komorni izvedbi. Arije iz Verdijeve opere so izvajali priznani operni solisti: Milena Morača - sopran, Jurij Reja -tenor in Zdravko Perger - bariton ob klavirski spremljavi Marjana Fajdige in v režiji Jurija Součka, ki je med arijami pripovedoval zgodbo. Predstava je bila za 450 poslušalcev glasbeni posladek, pa tudi dobro delo, saj je bil izkupiček od prodanih vstopnic namenjen za Sklad Slomškove ustanove pri ŠGV, ki podeljuje finančno pomoč družinam dijakov, ki ne zmorejo poravnavati vse večjih stroškov šolanja. Izkupiček od prodanih vstopnic je bil približno 100.000,-(sto tisoč) SIT. V letošnjem letu namenjamo iz sredstev tega sklada pomoč šestim dijakom v obliki regresirane malice in sedmim v obliki zmanjšanega prispevka za bivanje v dijaškem domu. Okrogla miza o alkoholizmu V organizaciji Društva zdravljenih alkoholikov iz Ajdovščine in s sodelovanjem fundacije »Odmev se sliši« je bila organizirana okrogla miza o alkoholizmu. Dijaki ŠGV so v literarni obliki predstavili svoje poglede na problem zasvojenosti. O tem problemu so spregovorili različni strokovnjaki in člani društva zdravljenih alkoholikov, ki so izpovedali svoja doživljanja v borbi z odvisnostjo od alkohola. Kviz o Prešernu V organizaciji Radia Koper je potekal kviz o Prešernu. Kviz je potekal v dveh krogih. V prvem so se pomerile ekipe srednjih šol severne Primorske in ločeno ekipe južne Primorske. V prvem krogu na tekmovanju severnoprimorskih ekip srednjih šol je prvo mesto osvojila ekipa ŠGV v sestavi: Mateja Doles, Jana Komel, Vanja Kovač in Andreja Drešček. Ekipi čestitamo in želimo veliko uspeha v drugem krogu v »spopadu« z zmagovalno ekipo (ekipa gimnazije Koper) južne Primorske. Vladimir Anžel, ravnatelj ŠGV Iz OŠ NAŠI PRVOŠOLCI Ob dnevu naše osnovne šole 24. oktobra že tradicionalno poteka prireditev, s katero sprejmemo prvošolce v naš prelepi hram učenosti. Zanje pomeni letošnja jesen velik korak v življenju, saj so stopili od igrač h knjigam, od vzgojiteljic k učiteljicam, od brezskrbnega maminega naročja k prijateljem po igro in znanje. Telovadnico je Brane Jazbar odlično likovno spremenil v dvorano s parterjem in ložo za prvošolce, njihove starše in vse ostale. Prazničnost seje širila še v avlo in po hodniku do razstave izdelkov otrok podaljšanega bivanja. Na odru so med nastopajočimi sodelovali tamburaši pod vodstvom Vlaste Lokar Lavrenčič in otroški pevski zbor, ki ga vodi Metoda Malik. Za koordinacijo celotnega delaje skrbela Marija Mikuž Papež. Učenci iz Vrhpolja so pod mentorstvom Lee Kobal pripravili igrico Bojane Levinger “Igrače imajo rade otroke”, ki z vsebino sovpada v življenje sedemletnikov. Saj veste, da ga ni otroka, ki bi zelo rad pospravljal za seboj. Igrače so zaživele in otrokoma ušle. K sreči so jih v gozdu škratje prepričali, naj dajo otrokoma še eno možnost, da se bosta poboljšala. V vezni tekst med nekaterimi točkami sem vključila tudi prvošolce in med njimi odigrala vlogo Maksimiljane. Taje bila nadobudna, neurejena, bahava prvošolka. Učenci so jo z lepo besedo usmerjali in jo prepričali, da moramo v šoli pravila in dolžnosti spoštovati in se jih držati. Najbolj prisrčen pa je bil nastop prvošolcev po razredih. Od smeha in dobre volje do rim naših malih pesnikov; vse to je stopilo v dno našega srca, da se nam je kar milo storilo. V letošnjih prvih razredih je 74 otrok: na Gočah 3, v Podnanosu 17 , v Vrhpolju 18 in v Vipavi v obeh oddelkih skupaj 36. Učencem je ob tej priložnosti namenila nekaj misli tudi gospa ravnateljica Ljudmila Kovač, ki bo njihovo delo spremljala, se z njimi veselila uspehov in poskušala najti rešitve za probleme, ki jim bodo na poti. Pozdravila sta jih tudi predstavnika skupnosti učencev in jim ob tej priložnosti poklonila v spomin na to slovesnost lutko Maksimiljano. Po prireditvi so bili slavljenci in njihovi starši pogoščeni v avli in jedilnici, ki jo je za to priložnost pripravila Barbara Pavlin Kodelja. To je bilo prvo srečanje te generacije. Kaj jih vse čaka nadaljnjih osem let? Kakšni bodo postali? Na odgovore bomo morali počakati do tedaj, ko bomo na njihovi valeti občudovali pražnje oblečene fante in dekleta. Želimo jim, da bi se v šoli prijetno počutili, da bi sodelovali med seboj in z učitelji, da bi imeli čim manj težav in da bi znanje in vrednote, ki jim jih bomo v tem času skušali skupaj s starši dati, uspešno uporabljali v vseh naslednjih korakih življenja. Nadja Rodman Koradin PRISPEVKI ČLANOV LITERARNO-NOVINARSKEGA KROŽKA Vinska klet s kapniki Na naravoslovnem dnevu smo bili na obisku na Poljšakovi kmetiji na Gradišču. Gospodar kmetije nas je že čakal. Pokazal nam je svojo vinsko klet. Razdeljena je na tri dele. V prvem delu hrani vinsko posodo, ob trgatvi pa tam melje in stiska grozdje. V drugi del kleti smo prišli skozi manjša vrata.. Tam so stale večje in manjše cisterne. V njih je bilo vino različnih sort. Nato nas je peljal še v tretji del kleti. Taje narejen po starem. Vse stene so obzidane s kamenjem. V kleti so sami leseni sodi. V tem delu kleti pa nas je čakalo presenečenje. Ko je gospodar kopal v zemljo za kletje na koncu naletel med skalami na pravo majhno podzemno jamo. Po trije učenci smo lahko hkrati šli pogledat votlino. Po stenah rastejo drobni, a že kar dolgi kapniki. Po tleh stoji nekaj čiste vode. Na dvorišču kmetije smo si ogledali še domače živali in ribnik z ribami. Naravoslovni dan je bil zelo lep in zanimiv. Tone Rondič, 3. a Od trte do vina V sredini oktobra smo imeli naravoslovni dan z naslovom Od trte do vina. Že dalj časa smo zbirali slikovni material o grozdju, trsničarstvu in kletarstvu. Pogovarjal sem se z vinogradnikom in trsničarjem, ki mi je pomagal odgovoriti na vprašanja o vzgajanju vinske trte in trgatvi. Najbolj zanimiv del naravoslovnega dneva pa je bil ogled Vinske kleti v Vipavi. Klet so zgradili leta 1964 in to je bila prva taka klet v Sloveniji. V njej prevzemajo in predelujejo grozdje v bela in rdeča sortna vina. Na dvorišču Kleti nas je sprejel vodič in nas popeljal po prostorih v kleti. Videli smo prevzemno rampo, stiskalnice, lesene sode, betonske cisterne in cisterne iz inoksa. Ustavili smo se pri velikem lesenem sodu, ki je drugi največji v Sloveniji. Ogledali smo si cisterne, v katerih pridelujejo šampanjec ali peneče se vino. Te cisterne hladijo z vodo. Delavec nam je pokazal posebno veliko steklenico šampanjca. Tako steklenico bi lahko odprli le ob praznovanjih, ko se zbere veliko prijateljev. Vino vsebuje alkohol, kije zdravju škodljiv. Otroci ne smejo piti vina. Odrasli ga lahko pijejo v manjših količinah pri jedi. Popivanje je zelo grda razvada. Vino je hrana in ne pijača. Urban Lukin, 3.a Protinalogna juha V deželi Šolaprišoli so vsak dan in celo popoldne pisali domače naloge. Utrujeni so kimali nad zvezki. Sklenili so, da bodo skuhali protinalogno juho. Vzeli so velik lonec in vanj nalili vodo. Postavili so ga na štedilnik. Ko je voda zavrela, so v lonec vrgli zvezke, učbenike, berila, delovne zvezke in delovne liste. Pokrili so s pokrovko in počakali pet minut. Nato so lonec odkrili in stresli vanj prašek protinalogin. Iz zvezkov so skočile črke in številke. Izpuhtele so v zrak in se niso več vrnile. Ko so naslednji dan odprli zvezke, so bili ti prazni. Namesto da bi pisali domačo nalogo, so se popoldne igrali, brali knjige in se vozili s kolesom. Učiteljica pa je sklenila, da ne bo več dajala toliko naloge. Andreja Bratovš, 3.b Protialkoholna juha Alkohol je v žganih pijačah. Povzroča veliko hudih prometnih nesreč. Alkoholne pijače so: pivo, vino, likerji in druge žgane pijače. Nekega dne je teta Kuha razglasila po radiu: Vsi ljudje iz mesta naj prinesejo veliko sadja, zelenjave in mlečnih izdelkov. Družina Jovi je prinesla: sir, jogurte in kislo mleko. Družina Frutek je prinesla: jabolka, hruške, maline, jagode in banane. Družina Koren je prinesla: solato, krompir, radič, korenje in repo. Vse skupaj so zmešali v velikem loncu. Ko je protialkoholna juha zavrela, je teta Kuha dala v juho prah z imenom protialkoholin. Ko je prašek protialkoholin začel delovati, je nastal dim, ki se je razširil do gostilne »Pri pijančku«. Naenkrat je nastal v gostilni velik orkan. Vse alkoholne pijače so popadale na tla in vsi so se razbežali. Naslednji dan so v gostilni točili samo brezalkoholne pijače. In na svetu ni bilo več prometnih nesreč. Urban Lukin,3.a Protineznalska juha V neznalskem mestu otroci niso hodili v šolo. Otroci niso znali ne brati in ne pisati. Nekega dne je teta Kuha obvestila otroke po radiu, naj pridejo k njej in prinesejo kaj sadja ali zelenjave. Kaja je prinesla solato, Aljaž banane in hruške, Melita špinačo in David orehe in lešnike. Otroci so pritekli do tetine hiše. Teta Kuha je odprla vrata in otroci so vstopili. Teta Kuhaje poiskala največji lonec in otroci so stresli vanj, kar so prinesli. Teta Kuhaje odšla na podstrešje po prašek proti neznanju. Ko seje vrnila, je stresla v lonec dve žlici praška. Iz lonca seje prikazal velik dim in se zavrtinčil otrokom okoli glave. Teta Kuhaje vsakemu otroku dala krožnik z juho. Pojedli sojo. Otroci so začeli hoditi v šolo in ostali so najbolj bistri na šoli. Čez nekaj let so postali učitelji. Naučili so vse otroke, starše in sorodnike pisati in brati. Monika Petrič 3.a Protirevščinska juha Na svetuje veliko revščine. Teta Kuha ne mara revščine. Zato je nekega dne poklicala otroke, naj pridejo k njej. Otrokom je rekla, naj prinesejo s seboj stare obleke, igrače in kaj hrane. Čez nekaj minut so otroci že bili pri teti Kuhi. Tam jih je čakal velik lonec poln vode. Otroci so stresli v lonec, kar so prinesli. Nato je teta Kuha dodala prašek proti revščini. Iz lonca so začeli padati: čevlji, hrana in igrače. Od tistega dne ni več revščine. Kaja Ferjančič 3. a Iz CUIO 2. PLANINSKI POHOD Sklenili smo, da gremo jeseni naproti. In res nas je v četrtek, 19.10. letos, pričakal prvi jesenski dan, oblačno, dokaj hladno vreme, na poti proti Predmeji pa že gorske meglice. Jutranji hlad smo hitro pregnali s hojo po stezi skozi čudovit bukov gozd Značilne jesenske barve listov so kar same vabile k občudovanju. In tistega dne je imel gozd kar nekaj občudovalcev. Tudi gobe so mladi pohodniki odkrivali, toda kaj, ko jih nihče dobro ne pozna. Kondicijska pripravljenost nam ni delela težav in zadnji vzpon pred Čavensko planoto smo zmogli vsi in to v predvidenem času. Po kratkem postanku pred kočo smo se kmalu po 11. uri vzpenjali visoko nad vasmi Cesta, Kamnje, Dobravlje proti Kuclju. Ob 12. uri bi že lahko z vrha videli daleč proti morju in Dolomitom, vendar so nam oblaki zakrivali razgled. S Kuclja do Vrtovina je bil naš glavni vodič Klemen, ki nas je po dveh urah in pol pripeljal do prvih hiš v Lozarjih. Pot navzdol seje kar vlekla in bolj kot seje stopnjevala utrujenost, manj smo bili dovzetni za lepote narave. Rahlo je pričelo pršeti, tako da smo bili zadovoljni, ko smo prispeli do Klemenove hiše. Uvideli smo, da imajo pregovori v resnici neko težo, predvsem tisti, ki pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje. Mi smo se kar precej pomujali, vendar se nam je trud obrestoval. Ogenj na dvorišču je že veselo plapolal, kostanji so bili narezani, čevapčiči skoraj pečeni. Uživali smo gostoljubje Klemenovih staršev, pekli kostanje, se pogovarjali in končali naš pohod v duhu Stipetovih besed: “E, lepo. Lep pohod!” Vzdušje na pohodu je bilo dobro. Čutiti je bilo povezanost med otroki, z malo nerganja in hudih besed. Tudi utrujenost ni vplivala na razpoloženje. Kondicijsko pripravljenost ocenjujemo kot dobro. Večina učencev je sposobna tako dolgih ali daljših zmerno zahtevnih poti. Pomoč ob nekaterih delih poti potrebujejo posamezniki (Pavle, Jadranka, Janez). Pohod v povezavi s prijetnim opravilom (nabiranje in pečenje kostanja) pa je še dodatna motivacija. Andreja Gantar Dobrodošli vsi, ki pomoč potrebujete in Bog lonaj vsem, ki pomagate! 10 LET KARITAS V VIPAVSKI DEKANIJI 1990 - 2000 Ljudje, ki se na Karitas obračajo po pomoč, pričakujejo, da smo že zato, ker smo kristjani, boljši... nekako bliže Bogu. Žal, smo sodelavci Karitas le ljudje z vsemi napakami, zato se premalokrat zgodi, da smo se pripravljeni zgledovati po Jezusu in se ponižno skloniti k človeku in mu umiti noge. Oblikovanje sodelavcev za Karitas Oblikovanje in vzgoja za Karitas je za sodelavce izrednega pomena. Prostovoljnost, ki je naš moto, ne sme nikoli postati aktivizem. Zato se moramo stalno usposabljati, pridobivati vedno nova znanja s področja služenja človeku v stiski. Prav tako se moramo stalno spraševati, zakaj služimo v Karitas in ali je še vedno Jezusov nauk tisti, ki nam daje moč služenja. Pozabiti ne smemo tudi na druge. Karitas, ki vse naredi sama, ob tem pa pusti množico brezbrižnih opazovalcev, je lahko zelo učinkovita - ni pa več karitas, saj je pozabila na svojo pedagoško nalogo - nalogo, da smo vsi poklicani delati dobro. Če se ozremo nazaj Karitativna dejavnost Cerkve je bila v prejšnjem sistemu prepovedana, kar pa ne pomeni, da kristjani nismo delali dobro, le organizirano in javno tega naj ne bi počeli. MAJA 1990 JE BILA USTANOVLJENA SLOVENSKA KARITAS, sledile so ji škofijske Karitas Koper, Ljubljana in Maribor. Škofijska Karitas Koper je bila ustanovljena septembra 1990. Istočasno seje začelo z ustanavljanjem župnijskih in medžupnijskih Karitas. Prvo »šolo za Karitas« smo začeli januarja 1991 v Novi Gorici. Župnijske in medžupnijske Karitas so se kmalu začele povezovati v dekanijske in območne in takrat se je že začelo z načrtnim oblikovanjem sodelavcev. Poleg domačih župnikov je v tem času skrbel za našo duhovno rast pater Štefan, občasno gospod Albreht, pa tudi gospod dekan msgr. Franc Pivk je sledil našemu delu, nam dajal pogum in nas usmerjal, predvsem pa nas učil poti »majhnih korakov«. Leta 1995 je odbor za oblikovanje pri Škofijski Karitas Koper pripravil prvi priročnik za mesečna srečanja sodelavcev Karitas, kije skupini ponudil duhovno in strokovno pomoč pri vsakdanjem delu. Temu vsako pastoralno leto sledijo novi. V tem času je postal naš predsednik Stanko Ipavec, ki je opravljal to nalogo vse do svoje premestitve avgusta 2000. Življenjske izkušnje, zaupanje v božjo previdnost in pokončno držo je prenašal na vse nas in v tem obdobju so se na področju naše dekanije ustanavljale nove župnijske Karitas. Ob srečanjih sodelavcev je oblikovanje vodil ravnatelj ŠK Matej Kobal. Leta 1997 smo štirje sodelavci obiskovali tečaj za neprofesionalno svetovanje in pridobili znanja, ki nam pomagajo pri osnovnem svetovanju ljudem v stiski. V drugi polovici leta 2000 organizirano deluje v naši dekaniji 17 župnijskih Karitas s 50 stalnimi prostovoljci in z večjim številom občasnih. Srečujemo se prvi ponedeljek v mesecu. Srečanja imajo tri sklope: molitev, duhovno in strokovno oblikovanje (delo v skupinah, pogovor, zaključki) in informativno-praktični del. Duhovno in strokovno oblikovanje sodelavcev vodi ravnatelj Škofijske Karitas Matej Kobal. Informativno praktični del pa voditeljica Jožica Ličen. Novi predsednik je Jože Ličen, župnik v Lokavcu. Oblikovanje občestva in javnosti za KARITAS V začetku je to potekalo le preko župnijskih oznanil pa tudi v javnih medijih seje, predvsem v zvezi s pomočjo beguncem, Karitas večkrat omenila. Ko danes pregledujem mesečne zapise in poročila o našem delovanju v prvih letih, vidim, da smo v glavnem poročali o številkah v zvezi z materialno pomočjo. Ko so jih ljudje prebirali, je marsikdo rekel, da smo pridni, ker smo vse lepo uredili, le redki pa so se vprašali, kdo so ljudje, ki od svojega odstopijo za revne, še manj pa je bilo takih, ki so pokazali zaskrbljenost, da so med nami ljudje, ki nimajo za vsakdanje preživetje. In prav to je prioritetna naloga Karitas: - opozoriti javnost na stiske ljudi v naši sredi in - vključevanje vseh, ki lahko kakorkoli pomagajo pri lajšanju le-teh. To poizkušamo enkrat letno v juniju pri dekanijski maši v Logu pri Vipavi in ob Tednu Karitas, ki je vsako leto zadnji teden v novembru. V naši dekaniji je na Dvorcu Zemono pri Vipavi osrednja prireditev ob Tednu Karitas, tako da preko nje lahko nagovorimo vse, ki so voljni prisluhniti. Prostori za delovanje Župnijska Karitas je osnovna celica našega delovanja, od tam prihajajo sodelavci, od tam prihajajo ljudje, ki našo pomoč potrebujejo, vendar: - Sodelavci potrebujemo prostor, kjer delo koordiniramo, kjer se srečujemo, kjer drug drugega bogatimo in vzpodbujamo. - Ljudem, ki potrebujejo pogovor, pomoč, nasvet, moramo ponuditi kraj in uro, kjer se bodo čutili dobrodošle in sprejete. Najprej smo se srečevali v učilnici Marijinega doma v Šturjah, skladišče pa smo imeli v garaži tega doma. Leta 1992 smo se preselili v prostore bivše vojaške ambulante na Vipavsko cesto v Ajdovščini. Tu smo lahko začeli z organiziranim urejanjem skladišča, evidenc in kartotek, imeli prostor za srečanja in pogovor z ljudmi. Seveda je vse to potegnilo za sabo tudi skrb za stavbo, popravila, vzdrževanje... V maju 1996 so nam povedali, da so prostori vojaške ambulante namenjeni za druge dejavnosti in v enem mesecu smo se morali izseliti. Zopet nam je podala roko občina Ajdovščina, Škofijska Karitas, podjetje Remont, škofijski gradbeni referent in v juniju smo že bili v obnovljenih prostorih kasarne. Na 220 m2 površine imamo skladišče, pisarno, sprejemnico, učilnico, sanitarije, priročno kuhinjo in tudi dostopno rampo, ki omogoča obisk invalidom. Vse prostore smo opremili z rabljenim pohištvom, v vseh teh letih pa nam je uspelo iz sredstev, ki smo jih Na Colu junija 2000 dobili za delovanje, nabaviti tudi telefon, računalnik, fotokopirni stroj... Da lahko delujemo, plačamo račune in vzdržujemo prostore, gre zahvala občini Ajdovščina in Vipava, ki nam namenjata določena proračunska sredstva. Sicer pa delujemo izključno na prostovoljni ravni. Materialna pomoč Karitas nima za pomoč družinam v stiski zagotovljenih virov, vse je odvisno od čutenja ljudi, dobrote in solidarnosti. In prav je tako, kajti prva naloga Karitas je prav vzpodbujanje dobrote in solidarnosti, zato bi se ob zagotovljenih virih lahko kaj kmalu zgodilo, da bi pozabili na to osnovno poslanstvo. Od vsega začetka našega delovanja imamo za področje naše dekanije skupno materialno pomoč. Že to nas znotraj Karitas uči solidarnosti, kajti vemo, da je v nekaterih župnijah kar veliko ljudi, ki pomoč potrebujejo. Čisto drugače je zgledala materialna pomoč v času, ko so bili pri nas begunci. Poleg domačih družin, ki so živele v težkih materialnih razmerah in so prejemale pomoč Karitas, je bilo tu več kot tisoč beguncev iz Bosne. »Tujec sem bil in ste me sprejeli«. K temu je veliko pripomogla Hermina Radinja, kije bila vselej na razpolago, in je ob tem zapisala: »V začetku leta 1992, ko seje vojna v BIH zelo hitro širila in je bil naval beguncev v Slovenijo vse večji, so tudi v bivši vojašnici Srečko Kosovel odprli Zbirni center za begunce. Sodelavke Karitas smo bile pred velikim izzivom. V noči 9. maja so z več avtobusi pripeljali okrog 400 ljudi. V dobrem mesecu so bile vse tri stavbe polne, kar pomeni, da je bilo v zbirnem centru okrog 1000 beguncev, po družinah sorodnikov in znancev pa še kakšnih 400. Sprejem teh nesrečnih, preutrujenih in obupanih ljudi je nepozaben. Najmlajša deklica je imela 4 dni. Izmučeni in komaj še živi sta bili obe, hčerka in njena 19-letna mamica. Pomembno in važnejše od materialne pomoči je bilo, kakšen je odnos do teh nesrečnih ljudi. Katere besede izbrati, da potolažiš ostarele, katerih največja želja je umreti in biti pokopan doma v svoji zemlji. Na žalost se marsikomu ta želja ni izpolnila, kar nekaj jih počiva na ajdovskem pokopališču. Z božjo pomočjo pa nam je uspelo pomagati, takrat 15-letnemu Iliji, kije želel postati duhovnik. Bilje prvi iz družine s sedmimi otroki. Sedaj obiskuje 3. letnik Teološke fakultete na Reki, ostal je še vedno »naš Ilija« in upamo, da se bomo čez nekaj let z njim veselili na njegovi novi maši.” Seveda Hermina ni napisala o tonah stvari, ki sojih preko Karitas begunci prejeli. Sokovi, sadje, zelenjava, jajca, moka, testenine, keksi, sladkor, kava, čaj, sladkarije za otroke, ribe, konzerve pa plenice, vložki, milo, zobna pasta, pralni prah in številne druge stvari, za katere v Bosni sploh še vedeli niso in so brez njih tudi lepo živeli, so od dobrotnikov iz Italije prihajale s kamioni. Tako je preko Karitas vipavske dekanije od 1991 do 1996 letno prejemalo pomoč 150 do 200 domačih družin ter vsi begunci v begunskem centru in tisti, ki so bili nastanjeni pri svojcih in znancih. V ta namen smo v povprečju letno razdelili 50 ton hrane in higienskega materiala, 10 ton sadja in zelenjave, 5.000 litrov sokov, 20.000 litrov mleka in velike količine oblačil, obutve, posteljnine, igrač, šolskih potrebščin... Materialna pomoč družinam v stiski je sedaj namenjena družinam, ki po Pravilniku o kriterijih za materialno pomoč družinam v stiski izpolnjujejo te pogoje. Nekatere prejemajo pomoč že več let, drugim seje stanje izboljšalo in ne prihajajo več, vendar pridejo nove. Materialna pomoč je le redko edina stiska, s katero se prosilci pomoči srečujejo, zato smo sodelavci Karitas večkrat poslušalci ob raznih stiskah, svetovalci v enostavnih primerih in pomočniki pri iskanju poti do strokovne pomoči. To dokazuje tudi dejstvo, da je bilo v letošnjem letu z ljudmi v raznih stiskah opravljenih več kot 800 pogovorov. Sedaj več svojega časa posvetimo vzpodbujanju župnijskih skupnosti in javnosti za dobroto in solidarnost, z raznimi akcijami pa zbiramo sredstva v sklad za pomoč družinam v stiski pri Škofijski Karitas. Iz tega sklada dvakrat letno nabavimo potrebne količine hrane, če zmanjka denarja, kupimo iz lastnih sredstev, nekaj pa tudi darujejo posamezniki ali zberejo župnije. Tako od leta 1997 do danes prejema pri nas pomoč v povprečju letno 135 družin in posameznikov. Približno polovici sodelavke župnijske Karitas vozijo pomoč na dom, ostali pa pridejo po pomoč sami. V ta namen letno potrebujemo 7 ton osnovnih prehrambenih artiklov. Finančno prosilcem pomagamo z manjšimi zneski, za večje vsote je potrebno vložiti prošnjo na Odbor za materialno pomoč pri Škofijski Karitas Koper. V letošnjem letu jev naši dekaniji iz tega sklada dobilo pomoč 14 prosilcev. Ostale akcije, ki jih načrtuje Škofijska Karitas Koper in se izvajajo tudi na področju Karitas vipavske dekanije: Umetniki za Karitas je projekt, ki poteka skozi vse leto. Likovna kolonija se konec avgusta dogaja na Sinjem Vrhu, otvoritev prve prodajne razstave na Dvorcu Zemono. V vseh šestih letih je sodelovalo 130 umetnikov, nastalo je ali bilo kasneje darovanih 241 likovnih del. Dve tretjini je že prodanih. Stalna prodajna razstava je v Novi KBM v Ajdovščini in v prostorih Karitas vipavske dekanije. VII. kolonija bo na Sinjem Vrhu od 20. do 24. avgusta 2001. Postna akcija je vsako leto namenjena pomoči izven domovine. Pri nas je to akcija »Streha nad glavo«, kije namenjena pomoči pobrateni Škofijski Karitas Banja Luka. Po celotni škofiji ljudje na položnicah, kijih lahko dobijo v domači cerkvi, pa tudi na nekaterih poštah in bankah, vplačajo svoj dar. Tako smo v vseh teh letih v ta namen zbrali, tudi s pomočjo darovalcev iz Vipavske, 12 milijonov Sit in jih tudi namensko uporabili. Prav letos seje temu pridružila akcija zbiranja gospodinjskih aparatov, peči, pohištva in lesa. »Da bo korak v šolo vesel« je na eni strani pomoč družinam z nizkimi dohodki ali večjim številom šolarjev, na drugi pa zbiranje sredstev in opozarjanje na to problematiko. Vsako leto pri nas od 150 do 200 otrok prejme zvezke, 10 do 20 potrebnejših tudi naročilnico za dodatne potrebščine, vsako leto pa se iz tega sklada pri Škofijski Karitas pomaga pri plačilu bivanja v dijaškem domu ali toplega obroka v šoli še 10 šolarjem in dijakom iz naše dekanije. »Posvojitev na daljavo« pomeni, da se družina ali posameznik zaveže, da bo za določenega otroka prispeval za dobo enega leta najmanj 5.000 Sit mesečno. V tako pomoč je vključenih kar nekaj »posvojiteljev« iz naše dekanije, trenutno jo prejema 26 otrok. Počitnice otrok in družin v Portorožu so kreativno in duhovno vodene. Vsako leto se jih udeleži nekaj otrok in družin tudi iz naše dekanije. »Pomoč ob velikonočnem potresu« v Posočju je v letu 1997 nagovorila darovalce tudi iz naše dekanije, seveda pa smo se sodelavci Karitas tudi aktivno vključili v pomoč. Pomoč ostarelim, bolnim in drugače prizadetim je najbolj razpoznavna v župnijah. Na ravni dekanijske Karitas je vsako leto pripravljenih 1200 voščilnic za obiske ob velikonočnih in božičnih praznikih. Prav tako ob teh praznikih skupno obiščemo vse oskrbovance Doma starejših občanov v Ajdovščini z božično-novoletno voščilnico, ob veliki noči pa z voščilnico in čokoladnim pirhom. Ekipa stalnih prostovoljk mesečno pomaga težko gibljivim oskrbovancem pri obisku svete maše. Nekatere sodelavke v Domu in v župnijah vodijo tudi samopomočne skupine starih. Poleg tega imamo stalno enega vojaka civilista. Trenutno obiskuje vsak dan 5 invalidov, občasno pa še druge. Potreb je veliko, zato bi jih potrebovali več. Pomoč v tujino poteka vsa leta, kajti ne smemo se zapirati v lastne meje, temveč moramo videti in opozarjati tudi na revščino, s katero se srečujejo drugod. Od nas smo predvsem z oblačili in tudi hrano pomagali drugim Karitas po Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni, na Kosovem, v Albaniji... Tudi sedaj vsa dobra oblačila, posteljnino, obutev... kar darujejo ljudje z našega področja, najprej ponudimo domačim družinam, nato pa trikrat letno odstopimo Društvu matere Terezije, ki to odpelje na Kosovo. »Izgnani« je bila akcija leta 1999, ko smo pomagali izgnancem s Kosova, ki so pribežali v Črno goro in Makedonijo. Pred nami je, žal, nov izziv. »Posočje 2000« smo poimenovali akcijo, s katero vabimo vse ljudi odprtih rok in čutečih src, da prispevajo svoj dar za obnovo domov družinam, ki jih je pod Mangartom v noči 17. novembra prizadel zemeljski plaz in narasle vode. V dobrih dveh tednih se je na žiro računu Škofijske Karitas za ta namen zbralo 30 milijonov Sit. Dekanijska Karitas je le pojem, življenje in vsebino ji dajemo sodelavci župnijskih Karitas, ki poleg časa, ki ga namenjamo v domačih župnijah, želimo po svojih zmožnostih tudi širše deliti dobroto, solidarnost, ljubezen. Zato utrinek iz sporočila Lidije Golob, voditeljice Župnijske Karitas Vipava: ŽK Vipava je začela delovati maja 1993. Vse je s Karitas seznanil župnik in sedaj sodeluje v naši ŽK 6 sodelavk. Redno se vključujemo v vse akcije Karitas. V župniji pomagamo vsaka po svojih močeh in času starejšim v svoji okolici. V adventnem in postnem času pripravimo v cerkveni hiši mašo za ostarele in bolne, sodelujejo tudi pevci z Gradišča. V zadnjem času povabimo tudi župljane, ki so v Domu in prav ti so posebno veseli srečanja z domačini. Takrat jim tudi razdelimo voščilnice za prihajajoče praznike. Takih srečanj se udeleži okrog 30 povabljenih. Ostalim pošljemo voščila po pošti ali jih obiščemo na domu. Vseh v župniji je okrog 60. Srečanje ŽK imamo enkrat letno, kjer pregledamo delo za nazaj in načrte za naprej. Ugotavljamo, da so med nami zelo prisotne duhovne stiske, kot so osamljenost, brezciljnost, obup, razne omame. Velik problem je brezposelnost mladih. Prehitro se vdajo in čakajo, da jim bodo drugi dobili delo, ko ga dobijo, pa so neodločni, nezainteresirani. Mnogi ne dokončajo študija, živijo na ramenih staršev, si ne ustvarijo družine.. .V zadnjem času je vedno več brezposelnih starejših od 50 let. Ti so premladi za pokojnino in prestari za šole. Nekateri so zadovoljni z vsakim delom, drugi pa prebirajo zaposlitve in posedajo po gostilnah, kjer pijejo, kartaj o... tožijo čez državo, družino in družbo. K sreči imajo mladi številne dejavnosti, ki jim nudijo zdravo zabavo. Z izgradnjo škofijske gimnazije računamo tudi na duhovno središče, ki bo mladim še kaj ponudilo. Že nekaj let deluje molitveno pogovorna skupina. Veseli smo, ko vidimo starejše žene, ki skrbno in vestno obiskujejo svoje bolne prijateljice, sosede. Radi bi, da bi tudi za starejše organizirali delavnice, kjer bi lahko mladim posredovali svoje bogate izkušnje... Prav tako je potreba po vrtcu za najmlajše, kjer bi jih v manjših skupinah vzgajali za pomoč ljudem v stiski. Veseli smo, daje Karitas odprl materinski dom, želimo si še kakšnega v bližini, saj bi tako rešili marsikatero stisko, morda tudi življenje. Večkrat se sodelavci Karitas, posebno tisti »na začetku«, sprašujemo, kaj in kako naj začnemo. Iz lastnih izkušenj pravim, daje vsak dan nov začetek. Na svileni ruti v naši učilnici je zapisana misel: Z BOGOM ZAČNI VSAKO DELO, PA BO DOBER TEK IMELO! Jožica Ličen, voditeljica Karitas vipavske dekanije DRUŠTVO SOŽITJE O delovanju našega društva je seveda tudi treba poročati. Sedaj nisem več predsednik (saj sem res nekoliko prestara za to), a novo vodstvo še bolj zagnano dela za dobrobit naših prijateljev. Imeli smo več lepih letovanj (Kranjska Gora, nesrečni Bovec, Moravske Toplice, morje, kmečki turizem), skupaj z našimi otroki in varovanci smo si nabrali novih moči, vsaka skupina je bila tudi deležna obiska predstavnika Zveze iz Ljubljane, s katerim smo se posvetovali o pravnih vprašanjih. Imeli pa smo tudi zelo uspešen seminar v Bovcu - za starše, in udeležili smo se ga lahko skupaj z otroki oziroma odraslimi prizadetimi člani. Tudi lep (kljub slabemu vremenu) izlet smo imeli v Zreče, izložbo motociklov v Vranskem in v veleblagovnico Leclerc. Tisti udeleženci, ki se niso želeli kopati, so obiskali galerijo čajev v Slovenskih Konjicah. Načrtujemo seveda tudi novoletno proslavo in obdaritev. Ja, tudi pri vas, vipavski privatniki, smo nekoliko “pokoledovali”. Kot ponavadi - bili ste radodarni. Hvala vam! Nada Kostanjevic O praznovanju božiča v starih časih Moji stari starši mi pripovedujejo o praznovanju božiča v svojih otroških letih. Mati Anka seje rodila leta 1921 v Ložah. “Najlepši večer v letuje bil sv. večer”, mi pripoveduje. “Cel večer smo otroci igrali tombolo in kdor je zmagal, je dobil 10 čentejžmov. Opolnoči smo šli peš k polnočnici na Goče. Ker je bila tema, smo si naredili fagle. To so bile škatle konzerv, ki smo jih napolnili z žagovino in polili s petrolejem. Fagle so počasi gorele in nam svetile v noč. Bili smo kot pravi pastirčki, ki so obiskali novorojeno Dete. Doma smo imeli majhne jaslice iz kartona in zraven vejico brina. Kamenčke smo zavili v pisan papir in jih obesili na brin. Če pa je mama spekla kolačke, smo jih hitro pojedli in niso dolgo časa ostali na brinčku. Na božični dan smo se najedli kruha in za poslastico smo dobili še stolčene orehe in koščice marelic. Otroci smo šli pogledat jaslice po celi vasi. Na dan sv. Štefana, 26. 12., smo šli k sv. maši v Vipavo. Tu so imeli velike jaslice in najbolj se spomnim duplirnikov v rdečih plaščih. Ta dan je v Vipavi šagra.” Tako mi je pripovedovala moja stara mama, ki ji pravimo mati Anka. Jure Žgur, 5.r O praznovanju božiča nekoč O tem mi pripoveduje stara mama - nona. Moja nona Vida živi na Gradišču. Rodila se je 1926. leta. Pri hiši je bilo polno otrok in vsi so morali trdo delati na njivi in v klajnikih. Ležali so visoko pod Turo. Ker so imeli svojo zemljo, so imeli tudi svojo moko. “Ure in ure smo otroci na najlon nogavici sejali moko, daje imela mama belo moko in je spekla bel kruh. Če je bilo pri hiši kaj orehov, je testo malo namazala, in imeli smo potico. Jaslice je vsako leto delal oče. Znal je lepo risati, zato je kar sam na karton narisal ovčke in pastirčke. Mi smo jih pobarvali in izrezali. Tako smo imeli jaslice iz kartona. Zraven smo dali brin in pred hlevčkom prižgali lučko. V kozarec smo dali vodo, potem olje in na olje duško, ki je lepo gorela. Na sv. večer smo molili in peli ob jaslicah. Oče nam je bral pripovedke iz Mohorjevih knjig. Igrali smo tudi volka in trojko s koruzo in fižolom. Vsi smo šli k polnočnici v Vipavo. S seboj smo imeli karbidno luč, ki nam jo je prinesel stric iz Idrije. Na božični dan je mama skuhala juho. Prodala je eno kokoš in za denar kupila olje, sladkor, sol in kos mesa za praznične dni. Popoldne smo šli peš pogledat jaslice v sosednje vasi: na Goče, Slap, v Lozice, Šentvid in v Vrhpolje. Hodili smo v skupinah. Včasih smo tudi šli z očetom v Landol (na Postonjskem), kjer so imeli velike jaslice s pastirčki, ki so se premikali. Bila je revščina, a za praznike smo se mi otroci vsaj kruha najedli”, tako zaključi moja nona Vida. Meta Žgur, 5.r PISMO S SLONOKOŠČENE OBALE Dragi prijatelji, sorodniki, vsi sodelavci misijonov in misijonarjev, vsem lep pozdrav! V tem letu ste imeli priložnost večkrat slišati in brati o Slonokoščeni obali. Ne toliko zaradi najinega oglašanja, kakor zaradi občasnih nemirov, ki so ob predsedniških volitvah v mesecu oktobru dosegli višek. Vsaj tako tukaj upamo. Kakor je navada, se sliši v Evropi o Afriki običajno tedaj, ko prihaja do državnih udarov ali če je kje huda lakota ali ko se širijo bolezni (aids, ebola). Začelo seje za božič 1999 z državnim udarom. Potem so se razmere vsaj navidez umirile do referenduma, ko so Slonokoščenci sprejemali novo ustavo z dvema večjima poudarkoma: volilna pravica se je pomaknila na 18. leto (prej 21 let) in kandidati za predsednika države morajo biti po očetovi in po materini strani domačini. Predsedniške volitve so bile 22. oktobra. V dneh po volitvah so se demonstracije kar vrstile. Najprej ni hotel oditi stari predsednik, ki se ni sprijaznil, da izgublja. Zato je poslal vojake, da bi »prav prešteli« volilnice. Vendar so ljudje glavnega mesta dobesedno preplavili ulice in ga tako pregnali. Na žalost ni šlo brez žrtev. Naslednji dan so pričeli z Mojičrnčki demonstracijami republikanci (v večini so muslimani), ki so zahtevali ponovne volitve tudi z njihovim predsedniškim kandidatom. Spopadi so se razširili tudi po notranjosti dežele. V medsebojnih obračunavanjih je bilo zopet nekaj žrtev in zažgali so nekaj cerkva in mošej. Naslednji dan so se razmere umirile. Novoizvoljeni predsednik je prevzel oblast in v dveh dneh sestavil tudi vlado. Pred nami so parlamentarne volitve in potem januarja še županske. Misijonsko in župnijsko delo je bilo letos precej povezano s svetim letom 2000. Seveda je osnova redno delo na župniji sami in na podružnicah. Svetoletno dogajanje pa je bilo spodbuda, da so župnija kakor tudi posamezne skupnosti naredili v veri korak naprej. Svetoletno dogajanje se je pričelo z romanjem križev po celotni župniji. V postu smo imeli župnijsko romanje v Mayo. To je velika vas in podružnica, kjer je, sedaj že pokojni predsednik parlamenta in župan, zgradil cerkev. Okoli cerkve je velik travnik, tako daje bilo dovolj prostora za okoli 2000 romarjev. Nekateri so prišli peš, drugi z avtobusi ali s kamioni. Vigilija se je pričela s skupno molitvijo in pozdravi. Nato pa so se verniki razdelili v 4 jezikovne skupine: tri skupine so bile v domačih jezikih (bete, moore in baoule), v četrti pa je bil pogovorni jezik francoščina. Najprej je bila kateheza in potem pogovor. Sledil je križev pot, rožni venec, spovedovanje. Vmes je bilo veliko petja. Zjutraj ob 4 h je bila slovesna maša. Pri velikonočni vigiliji je župnik Pavel krstil čez 60 odraslih katehumenov. Nekateri so se potem na samo veliko noč še poročili. Konec maja je bila še ena duhovna žetev: krsti mladih in otrok, ki so hodili k verouku v mestu. Praznovali smo še jubilej otrok in mladih. Letos naša župnija praznuje kar 60 letnico svojega obstoja. Je druga najstarejša župnija v naši škofiji. Tega smo se spomnili na župnijski praznik svetih Ugandskih mučencev 3. junija. Razmere pa so še vedno prav misijonske, saj v župnijo prihajajo vedno novi ljudje. Po svojih prijateljih, sorodnikih, sodelavcih dobijo nekateri stik s katoličani in potem z župnijo. Tako se mnogi vključijo v katehumenat prav na povabilo prijateljev, ki so jim blizu in ki s svojim življenjem pričajo za Boga. Zanimivo pa je tudi to, da imajo že starejši kristjani kar težave, kako prenesti vero na svoje otroke. Protestantskih cerkva in sekt je veliko in nekateri si izberejo drugo pot. Seveda je še precej animistov, ki opravljajo še stare obrede. Včasih se k njim zatekajo tudi kristjani, posebno ob boleznih ali ko prosijo za zaščito pred sovražnikom. Župnik Pavel je bil letos na dopustu v Sloveniji, kjer je nabiral energijo za novo pastoralno leto, tako daje bil poletni čas bolj umirjen. Poleti sem imel na skrbi del župnije. Ni bilo vedno lahko, ker se moram še kar precej pripravljati, posebno za pridige ali druga srečanja. Vseeno pa je bilo toliko časa, da sva z Jankom Kosmačem obiskala baziliko v Yamousoukro, ki je tudi glavno romarsko središče na Slonokoščeni obali in je posvečena Kraljici miru. Pastoralno želimo še izkoristiti sveto leto. Zato smo imeli v preteklih dnevih jubilej družine. Najprej je bil jubilej v treh večjih vaseh, kamor so prišle tudi družine iz sosednjih vasi. Dvodnevno srečanje seje pričelo v soboto zjutraj s katehezo in s pogovorom. Nadaljevalo seje z molitvijo, z vigilijo in potem je bila v nedeljo slovesna maša in praznovanje. Cerkveno poročeni se obnovili svoje zakonske obljube. Na misijonu pa je bilo praznovanje v nedeljo, 3. decembra. Pred tem so bila tri srečanja, trije večeri, v katerih so se pogovarjali o zakonskem življenju in o vzgoji otrok. Jubilej nameravamo zaključiti z velikim romanjem na župnijo 6. in 7. januarja prihodnje leto. Povabljene so vse skupnosti, še posebej zbori. V sosednji župniji Buyo, ki jo soupravljamo iz Soubre, je bila prva nova maša. Sestre so zgradile dom za srednješolska dekleta, a ga še ne morejo odpreti, ker prihaja do vedno novih težav. Najprej niso dobile inšpektorjevega podpisa, da je električna napeljava v redu. Vedno je še nekaj manjkalo (kuverta). Ko so končno dobile njegov podpis, so ugotovili, da linija ni dovolj močna in sedaj čakajo na novo električno linijo. Rade bi dobile vodovod ali naredile vodni stolp, pa tudi tukaj prihaja do težav. Ker so vztrajne, jim bo tudi to uspelo, porabijo pa precej živcev in časa. Letos seje šola, vsaj uradno, začela že sredi septembra. Praktično pa šele v oktobru in ves mesec so počasi prihajali učitelji in učenci. Mnogi brez šolskih knjig in zvezkov, ker se sezona kakava še ni začela in starši niso imeli denarja, da bi kupili otrokom šolske potrebščine. Tako seje šola prav resno začela v novembru. Kot znamenje svetega leta sta dve veliki podružnici dobili Najsvetejše. Tako se je Jezus tem kristjanom še toliko bolj približal. Tako morejo oni in mi vsi še bolj občutiti, daje Jezus ne le prišel med nas pred 2000 leti, ampak da med nami tudi ostaja. Ko bomo letos praznovali Jezusovo rojstvo, naj bo naše srce popolnoma odprto Zanj. In ne le to sveto noč, ampak vedno. On živi z nami in v nas. V novem letu pa naj vam daje poguma v Svetem Duhu, ki je naš vodnik, naša Moč, naš Ogenj in naša Ljubezen. Naj vas vse varuje, ohranja pri zdravju in blagoslavlja. Ob koncu se želiva vsem iz srca zahvaliti iz vse vaše molitve in dobra dela, ki jih iz dneva v dan ali pa ob izrednih priložnostih darujete za naju dva; pa tudi za vse druge slovenske misijonarje in misijonarke. Hvala vam tudi za vse darove, ki ste jih nama namenili preko misijonske pisarne, preko škofije ali pa osebno. Če Bog po naših besedah in našem življenju v misijonih seje Besedo, pa gotovo po vaših molitvah in vaših darovih daje blagoslov in rast. Bogu in Vam iskrena hvala. Vse vas pozdravljava in prosiva božjega blagoslova, za vas, vaše družine in vaše delo. Pavel Bajec in Sandi Škapin ln še njun pripis: Hvala za Vipavski glas! Hvala za kartico in voščila ob misijonski nedelji! NAŠA NEUTRUDNA FRANCKA Če vas pot zanese mimo fame cerkve v Vipavi, boste skoraj zagotovo srečali starejšo, suhljato ženico, živahnega videza in odločnega koraka, nekoliko upognjeno od bremen v preteklosti in let, ki jih na hitro ni mogoče določiti. Le redkokdo je ne pozna, gospe Francke Ferjančič. Ker pa je njeno življenje že dolgo povezano z nesebičnim razdajanjem, je prav, da jo bolje predstavimo v krajevnem časopisu in spregovorimo o njeni življenjski poti, njenem delu za domači kraj, s katerim je dolga leta tesno povezana. Rodila seje devetega januarja 1916 v Vipavi v številni družini, kjer je od devetih otrok ostalo živih le šest. Mati Marija in oče Jožef sta uredila domače ognjišče za svojo družino v današnji Beblerjevi ulici za bivšo lekarno. Domačija je bila skromna in majhna, vendar pa vsebinsko bogata in tesno povezana s krščansko vero in vzgojo. V tistih časih je bilo družino težko preživljati, a skrbna materina roka je ob zaposlenem očetu premagala marsikatero težavo in oblikovala otroke v odločne in neomahljive osebnosti. Ob spremljanju očetovega dela spoznamo, daje bil v sedanji hiši Pavleta Škapina trški poštni urad. Jožef Ferjančič je bil zaposlen pri Mayerju in opravljal razna dela, od raznašalca pošte do poštnega kočijaža. Francka je bila v družini najmlajša, poleg še ene sestre in štirih bratov. Do osnovne šole mala Francka ni imela daleč. Tjaje hodila ob Lekanovi domačiji po gasi, ki danes ni več prehodna. V šoli je bilo poučevanje v materinem jeziku kratkotrajno, italijanščina pa ni nikoli dosegla namena, zaradi katerega je bila uvedena. Kot mnogo deklet tistega časa seje šla tudi mlada Francka učit za šiviljo, in sicer ne tako daleč od doma, h gospe Batičevi, rojeni Andlovič. Nekaj časa je šivala pri njej, kasneje pa tudi po hišah, kot je bilo takrat v navadi. Ker sta se na poštnem uradu zaposlili Ljubljančanki Šlebnikovi in potrebovali pomočnico za hišna opravila, je Francka prevzela to zaposlitev. Ko je 1950. zbolela njena mama in ni mogla več skrbeti za družino in žival v hlevu, je bilo potrebno priti domov in nadomestiti materine roke in skrb za družino. Po smrti matere je Francka poiskala delo v takratni bolnici v Vipavi, kjer je bila s svojimi izkušnjami dobrodošla pri marsikaterem delu. S selitvijo bolnice v Šempeter pri Novi Gorici je delila usodo številnih zaposlenih in se dnevno vozila na delo v Šempeter. Kasneje, ko seje v bivši zgradbi bolnice naselil Vzgojni zavod Janka Premrla Vojka, seje vrnila v Vipavo. To je bila njena zadnja zaposlitev pred upokojitvijo. Vajena celodnevnega dela in aktivnosti se ni ustrašila novega življenjskega obdobja. Brat Vinko je bil že vrsto let farni cerkovnik in je včasih potreboval pomoč. Sestra je ob njem spoznavala vsa dela, ki so v cerkvi potrebna ob vsakodnevnem daritvenem bogoslužju, v prazničnih dneh, ob procesijah, rojstvih, porokah, smrtih... Svoje delo je vedno bolj usmerjala v čiščenje in krašenje fame cerkve, cerkve na pokopališču in posebno v poletnem času, tudi romarske cerkve v Logu, kakor tudi okolice teh cerkva.. To delo jo že dolga leta zaposluje po več ur na dan, posebno ob sobotah in na praznične dni. Številni tuji obiskovalci cerkve vedno najdejo pri njej odgovor na vprašanja, kijih zanimajo ob bogati kultumo-umetniški notranjosti fame cerkve. Omeniti velja, daje bila Francka od svojega sedemnajstega leta tudi redna cerkvena pevka in je ena redkih, ki pozna stare ljudske in umetne pesmi, ki so se včasih prepevale na kom.. Farani jo poznajo tudi po tem, da že vrsto let vsak večer pred daritvijo svete maše moli naprej sveti rožni venec. Vse Franckino delo v povezavi s cerkvijo je njena nesebična daritev za »božji Ion«, ki pa med Vipavci ni neopazno. Marsikdo je prepričan, da bi si za dolgo vrsto let zvestega predajanja cerkvi zaslužila občinsko priznanje. Ker pa vemo, da gospa Francka ne dela za posvetne nagrade, se ji Vipavci zahvaljujemo in ji želimo še naprej čvrstega zdravja in naj ji Bog vse njeno delo bogato poplača. Marta Rodman, za KS Vipava MED ROJAKI V ŠVICI V mesecu novembru sva bila z možem Marjanom prijetno presenečena, ko sta naju Mirko in Slavka povabila k sebi na svoj dom v Švico, v mesto Birr, kjer živita že vrsto let. Povabilo sva z veseljem sprejela in odletela z letalom iz Ljubljane v Ziirich. Posebno doživetje je bilo za naju martinovanje naših rojakov v Švici, kije bilo 11. novembra zvečer v Zuchvvilu blizu Solothurna. Tam se je zbralo okrog petsto naših ljudi iz vse Švice. Za zabavo je poskrbel g. Lojze Slak in Fantje s Praprotna. Nastopila je tudi folklorna skupina “Encijan”, kjer plešeta tudi najina gostitelja Slavka in Mirko. Ta skupina deluje v okviru Slovenske misije na oltenškem območju. V kulturnem programu so nastopili še solopevci in mladi glasbeniki, otroci naših rojakov v Švici. Zbrane je pozdravil dr. Stanko Buser, naš veleposlanik v Švici. V njegovi družbi pa je bil tudi gospod Rudi Merljak. V dvorani je odmevala slovenska pesem. Slišati je bilo vsa slovenska narečja. Imela sva občutek, kot daje vsa Slovenija zbrana na enem mestu. Čim so izvedeli, da sva iz Slovenije, iz Vipave, sva takoj zaslišala odmeve z vseh strani: “Jaz sem iz Potoč, mi smo s Slapa, iz Lokavca, Mosta na Soči, Trnovega, Kranja, Renč in Komna. Na obrazih je bilo videti veselje, da smo se vsi lahko po domače pogovarjali. Zgodbe o tem, kako so prišli v Švico, kako živijo in kaj vse so tu doživeli, so se kar vrstile. Čez ramo sva slišala: “Greste res domov, v Slovenijo?” “Ja, čez teden dni pride kamion, naložimo in gremo. Kaj pa vi?” “Mi kolebamo med otroki, ki ostanejo tukaj, in domom naših staršev v Sloveniji.” Kljub visokemu standardu, ki so si ga ljudje tam ustvarili, zanje tujina ne more nikoli nadomestiti domovine. V poznih nočnih urah smo se poslavljali. Ob slovesu niso pozabili dodati: “Pozdravite naše domače!” Naslednji dan je bila slovenska maša v Birru, ki jo je vodil pater Robert Podgoršek. Pater ima lep bariton in toplo očetovsko besedo. Udeležencem je razdelil oznanilo “Kažipot” z važnejšimi cerkvenimi obvestili in obvestili o kulturnem dogajanju. Oznanilo je poslal še na 1500 domov naših ljudi. Ob koncu sv. maše smo se vsi zbrali v bližnji gostilni, kjer se nam je pridružil tudi pater Robert, da smo bili kot ena družina. Pogovor je hitro stekel o morebitnih težavah in drobnih vsakdanjih dogodkih. Srečanje s svojimi ljudmi jim veliko pomeni, čeprav zanj prevozijo dolge kilometre. Z našimi razmerami v Sloveniji so bili dobro seznanjeni, a jih je vseeno zanimalo še marsikaj. Dan pred najinim odhodom naju je Mirko peljal še na ogled prekrasne božjepotne cerkve črne Matere božje v Einziedel. Od lepote sva obnemela in v tišini občudovala to božjo hišo in v duši začutila mir. Cerkev je obnovljena in restavrirana. V njej je prepovedano filmanje, fotografiranje, glasno govorjenje in prižiganje sveč. Ob povratku v Birr smo si med vožnjo ogledali še Ziiriško jezero in njegovo okolico. Naša gostiteljica Slavka pa naju je peljala na mogočni grad Habsburžanov v Gabzburg, od koder ta imenitna družina izhaja. Del gradu je v ruševinah, ki so lepo sanirane in zavarovane, drugi del gradu pa služi restavraciji. Švica je lepa, čista dežela in povsod je viden pozitiven odnos do narave. Vsa je obdelana do visokih gorskih strmin. Država zelo podpira kmetijstvo. Visoke pašnike popasejo ovce, konji in govedo. Pred mesti so velika območja vrtov. Vsak lahko tam dobi 110 m2 vrta, ki ga odmeri vrtnar. Ljudje preživijo proste sobote na svojih vrtovih, kjer ima vsak tudi majhno utico ali bajtico, ki nikogar ne moti. Velikost je določena, a vsak si jo lahko napravi ali pa kupi. Nič nisva slišala, da se delo na vrtovih ne izplača, kot se to sliši pri nas na vsakem koraku. Veliko jim je do tega, da se razgibajo na soncu in zraku, da nekaj sami pridelajo in daje to zdravo. O marsičem odločajo na referendumih in to kar po pošti. Čas obiska je hitro minil. Najina gostitelja sta se zelo trudila, da sta nama predstavila vsaj delček švicarskih lepot. Naši prijateljski stiki so še tesnejši in prisrčnejši, s hvaležnostjo se ju spominjava. Tudi ta par naših lastovic se bo kmalu vrnil v rodno gnezdo. Magda in Marjan Rodman ISKRICE Življenje ni bilo nikomur dano v posest, vsem je bilo dano v uporabo. (L. Karo) Življenje ni že vnaprej namenjeno, da postane breme za mnoge in praznik za nekatere, ampak da za vse postane prizadevanje, za katero bo vsakdo odgovarjal. (A. Manzoni) Kakor za komedijo tudi za življenje ni pomembno, ali je dolgo, ampak ali je dobro odigrano. (Seneka) Življenje je zakrament; njegov ideal je ljubezen, njegovo očiščenje žrtvovanje. (O. Wilde) Življenje najbolje uporabimo, če ga porabimo za nekaj, kar traja dlje kot življenje samo. (W. James) Življenje je sijajno kot diamant, toda krhko kot okensko steklo. (G. K. Chesterton) Kako siv bi bil tek našega življenja, če ne bi bil prepleten s prijateljstvom in ljubeznijo. (T. More) Na življenjskem potovanju ni ravnih poti: vse se vzpenjajo ali spuščajo. (A. Graj) Najlepša umetnost in hkrati najtežja je umetnost življenja. (J. A. Macy) Vse dni našega življenja smo pred izbiro: ali trpljenje, ker ljubimo, ali veliko večje trpljenje, ker ne ljubimo. (D. Hammarskjold) Življenje je treba ljubiti, da bi ga živeli, in treba ga je živeti, da bi ga ljubili. (T. JVilder) Ne štejejo leta v našem življenju, ampak življenje v naših letih. (A. E. Stevenson) VIPAVSKA DOLINA V naročje Kolka, Nanosa in Čavna je vsa cvetoča, vsa dehteča legla, desnica ji pod sivi Col je segla, levica boža loška polja ravna. Kraj nje v zatišju sanja starodavna Vipava moja... Kakor da prepregla bi bol stoletij jo, ki so odbegla, vsa tiha je, a vendar vsa mikavna. In nižje doli Šturije so bele vsejane v polje, kraj, kjer zastrmele oči so moje prvič v luč življenja. A tam na njeni levi, srčni strani, se dviga Slap, kjer so v mladosti rani vzbrstela moja prva hrepenenja. Radivoj Rehar Naslednji pesmi nam je poslala naša bralka Štefanija Torkar iz Francije: VIPA VSKA BURJA LEPI SPOMIN NA MLADA LETA Kar korajžno naprej - čeprav vipavska burja pozimi piha, da je kej -čisti zrak, pristavlja korak, moškim klobuke vzdiguje, ženskim kitle premakuje. Okna in vrata ropotajo, še ponoči ti miru ne dajo. Avtobus tud’ ni gvišen na vetrovnem polju pod Gradiščem; če greš peš v Šturje, te nese kot perje burje. Ko se pomiri - za Vipavce lepšega kraja ni. Spomladi je lepo, ko drevje in rožce cveto, sonce sije ves dan, zato Vipavec je ves dan nasmejan. Ko vroče poletje pride, te sonce tako segreje da ponoči ne rabiš nobene odeje. Potiš se ves dan, čeprav nisi zaspan. Jesen je tud ’ lepa: grozdje sonca se je naužilo, to je kmeta razveselilo. V trgatvi je luštno, če vreme je za to. Lepše je v sončnem dnevu trgati, kot v slabem z brentačem okrog cekljati. Rada se spominjam nazaj v nekdanji otroški raj -ko so starši še živeli najlepša leta smo imeli. Nismo poznali razkošnosti, rastli smo v preprostosti. Za božič z veseljem jaslice naredili, v izbo jih postavili. Pastirčke in ovce sami izdelovali, po svoje jih oblikovali. Bili smo veseli svojega dela, ko je bila s pastirjem čreda cela. Bratje so šli mah iskat za stari grad, da se bodo imele ovce s čim okrepčat. Pritrkovanje zvonov se je oglasilo, k polnočnici nas vabilo. Orgle so zadonele in nas za čaščenje božje vnele. Pesem Sveta noč je zadonela, vernega kristjana prevzela. Kristusovo rojstvo se je počastilo, z veseljem nas je blagoslovilo. Pritrkovanje zvonov nas je še spremljalo domov. Vesele praznike preživeli, duhovno obogateli. KJE STE, RIME? Listek prazen se reži. Pesnik nisem, to drži. Kje ste, rime? Kje navdih? Da popišem prazen list. Čakam, čakam. Nič ne bo. Sam bom moral, saj bo šlo. Dobro voljo bom vzel in se rime šel. Štefan Nagi ost, 4.b KRIŽANKA NAOČNIKI SMUČARKA. NOSEČNOSTI. ČERNIGOJ (V MEDI' CINI) VAM ŽELI ... 'NOSI* IME EGIPČANSKI OGREVANJE NAJMANJŠA TOVANJE KROŽNIK NASPROTJE ZAČETKA NEGA. BRIGA (MNOŽINA) ŽENSKO PESNIK. LETOVIŠČE DRŽAVNIK NAJMANJŠI Rešitev križanke iz 54. številke VG VODORAVNO: avantgardist, Julija Primic, blokada, fen, Ika, šotor, ki, šal, aligator, nos, ij, krpa, Ri, tona, cian, Azteki, Žid, Jernej, ujeda, kraja, prasec, Osp, nauk, Ema, teror, avto, vresje, Elda, DO, as, Zeus, aga, svak, tla, NOB, Radovna, sloves, Brita, kotač, Bavcon, Abano, ol, ara. NAVPIČNO: ajbiš, Rajko, Danska, vulkanizerstvo Golob, Alo alo, traper, abota, Nik, stenj, Re, Van, Tjaša, okeanos, Srečo, Gadolinij, Arja vas, apatija, Pu, Esad, BO, rr, OG, žurka, Kobal, difrakcija, vez, vrv, ime, tridesetletnica, sinkopa, demodulator, TC, Iran, Aca, Asa, Ana. Pleve in drobtine “Kako lepo ime imate (Soča) in kako slabo delate!” je vzdihnil eden mimoidočih, ko je opazoval, kako mečkajo pri ureditvi našega slavnega Slezenca in Trga Pavla Rušta. Zaman nas prosite za razumevanje, če imamo nenehno blato v hiši, če moramo s kariolo in koreto hoditi okoli riti v varžet, če nebesa nočejo zapreti zapornic! Pri meni so shranjeni vsi podatki vremenske postaje za toliko zadnjih let, imajo jih shranjene tudi na hidrometeorološkem zavodu v Ljubljani - in predno so začeli razkopavati, bi pregledali povprečje padavin v preteklih letih v poletnem in jesenskem času. Avgust je bil tako sušen, pa naša vrla Soča ni naredila ene same nadure! Dobro, da bomo za novo leto plesali na Glavnem trgu in ne okrog sekreta na Starem placu! Sedaj smo vsaj toliko napredovali, da lahko beremo obvestila v gasilski in planinski oglasni omarici. Pred dnevom mrtvih sem hotela z vlakom na Reko. Hotela sem izvedeti vozni red. Na treh potovalnih agencijah v Novi Gorici so me gledali, kot bi z Lune padla, če za kaj takega sploh vprašam. V Ajdovščini pri Globtouru pa je prijazna uslužbenka vsaj zavrtela telefon in sem tako izvedela zaželeno. Vendar tudi ona ni točno vedela, kakšne popuste imajo upokojenci, in bi, ko sem na postaji v Postojni kupovala vozni listek, kmalu ostala brez popusta, ker se je mudilo. Morda je le prav, da ne le kot krajanka, temveč tudi kot mati, pokomentiram oba bančna ropa, ki sta se zgodila na našem področju. Ob nedavni tragediji je g. Berce pri pogrebu dejal: “Bodimo tudi sedaj vsi misionarji, in ne komentirajmo brez potrebe”. Če poznamo storilce, ne pasimo svoje radovednosti. Če ne moremo pomagati, ne sprašujmo brez potrebe, bodimo sočutni do nesrečnih družin in do nesrečnih odvisnikov, ki jih je prekleta odvisnost nagnala na to pot. Saj vemo, da so med nami odvisniki, taki, ki se zdravijo, in taki, ki se ne. Dajajmo jih pogum in ne prezirajmo jih. Nihče od naših ljudi ni imun in vsak lahko zapade v slabo družbo. In: izobražujmo se nenehno, saj nihče ni preveč star, da se ne bi mogel kaj naučiti, in nihče tako reven, da ne bi drugemu mogel pomagati - če ne z drugim, z dobro in pravo besedo! Nada Kostanjevic G. Anžel pravi v 54. številki našega glasila v članku o znamenjih, da je Nadliškova družina izumrla, oziroma da potomcev ni več. Verjetno mu ni znano, da v svoji hiški Pod Gradom št. 8 živi hči pok. Francke Nadlišek, Anica Nadlišek. Tudi Emo Nadlišek je imel hčerko, ki živi v Gorici. Vendar mi je na duši nekaj drugega. Francka je imela sestro Pepco, ki se je starejši dobro spominjate (imela je vedno povezano eno roko). Pepca je bila velika ljubiteljica in poznavalka narave ter navdušena planinka. Tudi Francka se je rada udeleževala izletov, a ni mogla toliko hoditi. Ko je Pepca umrla, pride Francka nekega dne k meni in mi pravi: “Sestra se mi venomer prikazuje v sanjah in me sprašuje, kdaj bom kaj dala za njene planine!” Dala mi je 5.000 takratnih dinarjev. Poslala sem jih pok. profesorju Tinetu Orlu, uredniku Planinskega vestnika (Bil je sošolec dr. Požarja, in ko je Orel umrl, je g. Požar opravil mašo zanj v semenišču). Tine Orel je nato objavil v Planinskem vestniku: “Sestra navdušene planinke, pok. Pepce Nadlišek, daruje v njen spomin 5.000 din za Planinski vestnik”. Meni pa je rekel: “Kako lep slovenski priimek Nadlišek”. Nada Kostanjevic POPRAVEK V VG 54 na strani 18 (levi stolpec zgoraj, v 18 vrsti) je pravilno: ...Last družine Mayer so bile hiše v Beblerjevi ulici od Bajcovih do Krapeževih... Planinsko društvo VIPAVA VABI vse planinske prijatelje in ljubitelje narave na TRADICIONALNO 7. NOVOLETNO SREČANJE NA PLAZU 1. januarja 2001 Ves dan vas pričakujemo s prijazno besedo in toplim čajem SREČNO IN VAREN KORAK V GORAH V LETU 2001 VAM ŽELI PLANINSKO DRUŠTVO VIPAVA VREMENSKO POROČILO VIPAVA NANOS OKTOBER 158,2 l/m2 dežja, 15 deževnih dni, 2 nevihti, 7x rosa kostanji pred marketom cvetijo 208,8 l/m2 dežja, min. temp. 1,4°C, maks. temp. 22,3°C NOVEMBER 426,6 l/m2 dežja, 20 deževnih dni, 2x toča, 3x slana (z roso), 7x rosa, 6 neviht 488,2 l/m2 dežja, min. temp. -2°C, maks. temp. 13,5°C Slap je imel cca 450 1 padavin v novembru. Izglcda, da so nam nepridipravi ukradli buijo, saj je ni nikjer! Nada Kostanjevic in Ivica Jež xy RA MI d.o.0. Vipavska c. 50, Rožna dolina - 5000 Nova Gorica Vsem občanom voščimo vesele božične praznike in srečno novo leto. Obenem vas vabimo, da obiščete trgovino ARS na Tovarniški cesti 4/A v Ajdovščini. cPke/n/so o/n n s/ranna/n /ož/'e, //s/)eš/w, srečno in/ zamoo no o o /e/o 200/: A&A cvetličarna Alenka Praček s.p. Vojkova 36 5271 VIPAVA B 05/36 65190 KNJIGOVODSKI BIRO s.p. Jf/ll/esia/ jficen/ Gradnikove brig. 14 5271 VIPAVA Tel.: 05/368 51 46 Vodenje poslovnih knjig obračun dohodnine * RSTV v TADEJ FABCIC VOJANA REHARJA 5271 VIPAVA, tel.: 05/ 36 87 087 PAPIRNICA IN KNJIGARNA Glavni trg 15, 5271 Vipava, tel.: 05/ 36 40 033 Vipavski Križ 15, 5270 Ajdovščina, tel.: 05/ 36 88 830 HAIR STUDIO SIMON Vojana Reharja 4 5271 Vipava tel.: 05/36 65 084 Pro_graf CŠmOmOm grafična priprava za tisk osvetljevanje grafičnih filmov Kosovelova 21, 5271 Vipava tel.: 05 36 85 000 GSM: 041 648 214 ‘TOPLA M URŠKA TROŠT s.p. & MILKA JEŽs.p. Trg Pavla Ruš ta 3, VIPAVA tel. 05/366 51 65 * bar »KRHNE«! N v Ivanka Krhne - Cipič Glavni trg 5, 5271 Vipava TRGOVINA VIPAVA Glavni trg 17 Tel.: 05/ 366 50 33 Odprto od 8h do 18.30 NOVA GORICA Bevkov trg 6 Tel.: 05/ 302 83 36 Odprto od 9h do 19 h * * Lavričeva 43a, 5270 Ajdovščina, tel.:05/36 61 768 VIPAVA, Trg Pavla Rušta 7 ČISTILNICA, PRALNICA-tel.:05/36 61 768 AVTOPRALNICA - tel.: 05/36 41 170 AMBROŽIČ NEVENKA PIZZERIJA JOLLY Bojana d.o.o. r ; | Glavni trg 3 d.o.o. m ZIDAR Goriška cesta 43, 5271 VIPAVA Tel./fax: 05/ 366 50 14,366 52 91 Odprto pon.-pet. od 7. do 15. ure, sobota od 8. do 12. ure HIDRAVLIČNO DVIGALO-IZPOSOJA^gv I HLEKTROINSTALACIJE VZDRŽEVANJE PAVEL ŠKAPIN BEBLERJEVA 13, VIPAVA TEL./FAX: 05/ 366 58 00 V STROJNO KLJUČAVNIČARSTVO PREVOZI^ ■ m Bfi ir- MmB JMk Brk Hhmi I BLbh VIPAVA ELEKTRO-KALC ELEKTROTEHNIČNA TRGOVINA JOŽEF KALC s.p. Trg Pavla Rušta 7, 5271 VIPAVA tel.: 05/ 36 87 087, fax: 05/ 36 87 088 studio MEDIJA d LJUBO ŽGAVC Glavni trg 1 VIPAVA Lavričev trg 1 AJDOVŠČINA TEUFAX: 05/368 15 80 -FOTOGRAFSKE STORITVE -VIDEOTEKA -TRGOVINA < Dran/ia/ri ze/t/no oesel oozio ///; M'ečnonotH)- /eto-. * ELEKTROTEHNIČNO PODJETJE TRGOVINA MONTAŽA VZDRŽEVANJE Zahoolfujzmo- w oemv zwzaufmnfe\ SMremr ixm imamo-imelo loziaiofjmzni/w ter srectur novo- leto-. Kolektiv ETP ŠKAPIN rti ELEKTROTRGOVINA Vojana Reharja 1, Vipava Tel./fax: 05/36 44 160 A.T.S. AVTOPREVOZNIŠTVO, TRGOVINA, STORITVE Gomizelj Tomislav s.p. vodja dejavnosti Stanovanje: Gregorčičeva 21 5271 Vipava tel.: 05/36 65 024 GSM: 041 616 869 Sedež podjetja: Gregorčičeva 21 5271 Vipava tel.: 05/ 36 85 060 E-rnail: gomizclj.tomislav@siol.net AVCO U(lilA3 TRGOVINA Z AVTODELI POOBLAŠČENI PRODAJALEC IN SERVISER IGOR UKMAR s p Gradiška cesta 3, VIPAVA; Tel./Fax: 05/ 364 00 11, GSM: 041 619 759 * S.A.T. TROST d oo Vojkova42,5271 VIPAVA, tel.:05/36651 94,36400 06, fax:05/36651 94 S ERVISIRANJE AVTOMOBILOV AvTOPRB/OZNIŠTVO l T RGOVINA Z DROGERIJSKIM MATERIALOM ENOTA VIPAVA, Volova 42, let: 05/364 00 06 ENOTA AJDOVŠČINA. Ul. 24. sep .tel.: 05/366 38 26 Cenjenim strankam voščimo vesele božične praznike in srečno novo leto. Avtoservis FERJANČIČ JOŽE FERJANČIČ S.P. ZEMONO 23, 5271 VIPAVA Tel.: 05/36-65-910, MteL: 0609-619-185 VULKANIZERSTVO GOLOB servis, storitve, prevozi Peter Golob s.p. Goriška 6, 5271 Vipava tel.: 05 366 58 20 fax: 05 366 54 20 GSM: 041 727 830 odprto: od 8h do 12h, 14h do 18h, sobota: od 8h do 12h V prihajajočih božičnih in novoletnih praznikih vam želimo obilo veselih in prijetnih trenutkov. V novem letu pa veliko poslovnih in osebnih uspehov ter srečno in varno vožnjo. Prodaja in dostava pohištva Zelirm oimv imela bolimo fmmko iwmmo' nooo/eto! Danilo KOREN Bevkova ul. 12, 5271 Vipava Tel.: 05/36 65187 Mobitel: 0609/619 678 Enota Postojna, Volaričeva 5 Tel.: 05/72 65127 PRODAJALNA S TEHNIČNIM BLAGOM v Ul. Gradnikove brigade 23, VIPAVA (stare mehanične delavnice) Vsem občanom vesele božične praznike in srečno novo leto 2001. WMERKUR Vigor Delovni čas: med tednom od 7.30 do 18.00, v soboto od 7.30 do 12.00. Telefon: 05/ 36 65 506 PRODAJNI PROGRAM: vijaki, žičniki, drugi žični izdelki, kmetijski in gozdarski program, stavbno in pohištveno okovje, stroji in oprema, ročno orodje, strojno orodjie, i( električno ročno orodje in stroji, vodovodni material, brusni material, zeleni program, jelke, okraski, adventni venčki, lučke za jelko, bela tehnika merkub SVEVB* eeči^j o 5271 VIPAVA Telefon: 065/ 65 031,65 584 Tekoči račun: 52010-625-1541 HRANILNO KREDITNA SLUŽBA VIPAVA p.o. - Zgodovinarji, ki bodo v prihodnosti sodili o naši dobi, bodo rekli: kako čudno je bilo to obdobje, ko levo ni bilo levo, ko desno ni bilo desno in ko center ni bil v sredini. - Andr e MA L RA UX Vesele božične praznike, obilo veselja, sreče, poslovnih uspehov in osebnega zadovoljstva v novem letu 2001 Vam želi HKS Vipava *T p E C * emrm Vsak od nas sanja in si včasih želi, kar se zdi nemogoče. Naj se vam v novem letu izpolnijo tudi • navidez neuresničljive želje. fr-Hpo. L oo 4 in hvala za zaupanje "^Nova KBM d.d. Področje Nova Gorica i= zavarovalnica triglav, d.d. Območna enota Nova Gorica 6fJnovčA/n/ /ettz CP(WV Žc/trtlO-Chc/č/lO- 0&e/>n& 'STCC& tri/pod/ortrti/t/ iMpeAoo. Pflort/a/ zet/ zmtpjort/^o. Zavarovalnica Triglav d. d. Predstavništvo Ajdovščina Goriška cesta 23a 5270 Ajdovščina Pričakujemo Vas v prostorih KS Vipava vsak ponedeljek in petek od 9. do 11. in vsako sredo od 15. do 17. g u, MARKET KLAS STANA VRČON, VIPAVA, Vojkova 31 Odprto od ponedeljka do sobote od 7.30 do 12.00 in od 13.30 do 18.30 Tel.: 05/ 36 87 104 Vsem, ki nas že dolgo poznate, pa tudi drugim, ki nas obiščete v marketu KLAS, kjer vam nudimo diskontne cene sadja in zelenjave ter obilo drugih artiklov po prav tako ugodnih cenah, želimo blagoslovljene in vesele božične praznike, v prihajajočem letu 2001 pa obilo zdravja, zadovoljstva in sreče. Za vas tudi naslednje leto MARKET „KLAS“ FAAAA VELEPRODAJA VRHPOLJE 1/A Tel.: 05/368 70 63 FAMA 'DISKONT” Vojkova ulica 28, VIPAVA Tel.: 05/368 70 40 * ‘Kmetijska zadruga Vipava z.o.o. Glavni trg lb Tel.: 05/.166 5?. 11 1894 Vsem članom in kooperantom voščimo doživete praznike, veliko zdravja, vztrajnosti ter obilno letino v prihajajočem letu! » mini market CAJNA « Majda Andlovec s.p. Beblerjeva 6, 5271 Vipava Praznična ponudba >!* 4» A