št. 45 Glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer Telefon: 313-942 Naročnina in prodaja: 321-255 Telefaks: 311-956 ’ časopis slovenskih delavcev asffagi Ljubljana, 21. oktobra 1993, št. 45, letnik 52, cena 155 SIT « POLITIČNA LIKVIDACIJA Tako je Srečko Čater poimenoval vladno politiko, ki se s proračunskim memorandumom le nadaljuje. V njem namreč ni predvidenih sredstev za ublažitev pogubnih posledic sistemske zakonodaje, ki bo do konca leta 1995 požrla 11.600 delovnih mest. Ob nacionalizaciji premoženja kmetijskih podjetij (1.630.000.000 mark) je šlo po vodi že letos 4.000 delovnih mest, država pa je ob 163.000.000 mark prihodka v obliki davkov in prispevkov!! Naslednje leto bo še huje, še 4.000 delovnih mest manj, izpad prihodka države pa bo krepko presegel 600.000.000 mark. Brez stroškov za socialno varnost! Številke, zaradi katerih bi se vsaka normalna vlada obesila na prvo hruško. Več o tragikomiki, ki ji vlada pravi proračunski memorandum, so Svobodni sindikati spregovorili na tiskovni konferenci, o kateri pišemo na 4. strani DE. stran 7 O podelitvi Plaket ZSSS v Zaupniku ČLOVEK V BOSNI NI NIKOLI NIČ VELJAL... S fikcijo, da je skupno življenje v Bosni in Hercegovini nemogoče, je nekaj kretenov iz vrhov nacionalnih strank začelo vojno. Z vojno je očitno mogoče dokazati vse in tako se ta fikcija vse bolj uresničuje v praksi. Pogovor z avtorjem »Glasnika pekla« Miroslavom Jančičem berite na 14. strani Če stopiš v napačen vlak, so vse postaje napačne -sporoča naš sodelavec iz Beograda na 11. strani odnosa do stavk SMO ZA DRŽAVO RES NAVADNI CEPCI? Bo poniglavi državi res uspevalo, da se bo na račun naše neumnosti reševala iz lastnih pasti? OSUMLJENCEV ŠE NI, PRIČE ŽE PRIČAJO NAROBE SVET Paradoks med »socialdemokrati« in »socialliberali« RDEČI KARTON Ga bo dal Drnovšek Združeni listi ali se lahko obrne tudi drugače? Vse na 3- strani DE Majhne velike stvari pomočjo DE od perilnika do pralnega stroja Proti obdavčitvi avtomobilov na 11. strani EE> sreda Danes so Svobodni sindikati podelili PLAKETE ZSSS najzaslužnejšim med zaslužnimi. V kakšnih razmerah? • V Štorah so železarji napovedali splošno opozorilno stavko. • Podprli so jih vsi slovenski železarji, SKEI, drugi sindikati. • Završalo je, da bodo kovinarji iz vse Slovenije novembra »vdrli« v Ljubljano. S Dobrih 10 dni je tega, kar je Dušan Semolič pisal Janezu Drnovšku, naj se vendarle sreča s predstavniki ZSSS... Je treba sploh dodati, da na vljudno prošnjo za srečanje gospod predsednik vlade niso izvolili niti odgovoriti?! Trmoglavost, vredna prepotentnega pobalina, je pač ena temeljnih značajskih potez slovenskih oblastnikov. Ko se bo pre-napihnjeni balon oblastnega napuha znašel v ringu brez pravil igre, v katerega sili svoje »partnerje«, bo dovolj prva bucika. Takrat bo vlada spet začela pleteničiti o dialogu, kompromisu, strpnosti, demokraciji... Le nasedel ji bo težko še kdo. Preveč je bilo! Vedno z zamudo Na tej strani objavljamo pismo Metke Roksandič, čeprav je prišlo v uredništvo prepozno, da bi ga objavili pred odločitvijo državnega zbora. Čemu potemtakem zdaj, dvakrat z zamudo? Zato, ker je vse, kar nasloviš na slovensko oblast tako in tako zamujeno. Za nekatere stvari je namreč gluha. Za katere? Za vse razen za tiste, ki neposredno zadevajo plače, status, moč in trajanje oblastnikov. Pisma Podravskih sindikatov potemtakem ni povozil čas, ampak logika poslancev, ki so pač oblast. Avtoritarni način reševanja problemov, neenakopraven položaj posameznih skupin prebivalstva in neenakopraven odnos inštitucij do reševanja njihovih problemov ... Komu pa je tega sploh še Piše: Ciril Brajer mar? »PREPRIČANI SMO, DA BOSTE POSLANCI UPOŠTEVALI DOSEŽKE ZAHODNE DEMOKRACIJE, SEGLI PO NORMALNI PROCEDURI...« Tako piše Metka Roksandič, a prepričan sem, da niso čisto nič prepričani. Pri trkanju na kosmato poslansko vest je šlo pač za retorično figuro. Prav sindikati namreč najbolje vedo, kako gluha je oblast, in prav Metka je nedolgo tega trdila, da v Sloveniji ni stranke, ki bi se zavzemala za delavce. Zadnja svinjarija, sprožena z vlade, sprejeta v parlamentu in požegnana v državnem svetu, je le eden mnogih primerov. Naj omenim še enega z zadnjega obiska delegacije Svobodnih sindikatov pri bavarskih kolegih. Udeležila se je tudi srečanja med predstavniki svetov delavcev z bavarskim ministrom za gospodarstvo. Milan Utroša, s katerim sem se pogovarjal o vtisih s tega obiska, je dal pomen predvsem odnosu ministra do svetov podjetij in sindikatov. Tamkajšnja oblast na tem odnosu namreč gradi. Utroša pravi, da se vloga sindikatov in svetov podjetij krepi prav pri vseh vprašanjih vodenja gospodarske politike. Ministrovo logiko je strnil v misel: »Za ekonomsko politiko sem odgovoren jaz. Vem pa, da mi ne bo uspela, če je sindikati ne podprete in ne sodelujete tako pri njenem oblikovanju, kot uresničevanju.« »Finta« je kajpak v odgovornosti. Bavarski minister ve, da za nekaj odgovarja, in zato išče podporo, pomoč. Naša oblastna zalega še vedno živi v trdni veri, da ne odgovarja nikomur in ničemur. In toliko letajo po svetu, pa se jih tam menda lahko primejo le bolhe. Kakšne pametne izkušnje gotovo še niso poskusili precepiti na naša tla. Milan Utroša je še dodal, da je s kolegi prav debelo gledal, ko sojih Bavarci obvestili, da se za ekonomsko področje ustanavljajo posebne mešane komisije. Debelo zato, ker so zanje prvič slišali na tujem. Prvič so tudi slišali, da bodo v bavarskem delu komisij tudi sindikati. Prvič so slišali tudi, da bavarski del komisij sindikalno udeležbo terja tudi od naše strani. Prvič... Kaj bi o podrobnostih. Kot pri Roksandičevi »prepričani smo« gre tudi pri Utroševi »debelo gledali« gotovo zgolj za retoriko. Od naše oblasti je namreč »pričakovano« lahko samo negativno, in »debelo pogledaš« le, če se ji kdaj pomotoma izmuzne tudi kaj pametnega. Zato trdim, daje vsak poziv oblasti zamujen. To ni oblast, zrela za pozive. To je oblast... Nak, ne bo me zaneslo v marksistično argumentiranje, kje, kdaj in zakaj prihaja do revolucij ter kdo in s čim jih povzroči. Pardon, jih je povzročal. časopis slovenskih delavcev Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite (061)321-255 in poskrbeli bomo, da boste dobili časopis, brez katerega je vaše delo v (kateremkoli) sindikatu vsaj težje, če že ne nemogoče >s— T časopis slovenskih j delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: Naziv podjetja ali ustanove: Naslov: Podpis naročnika: Očetje in sinovi Kdo brani delavski razred - izziv vsem sindikalistom, članom strank, DE št. 43, 7. 10. 93 Poskus odgovora Milošu Pavlici, poslancu ZL itd. ob zapisu KDO BRANI DELAVSKI RAZRED? Kljub naštevanju številnih aktivnosti njegove stranke njegov obširen zapis ni prepričljiv. Ne bom se spuščal v podrobnosti posameznih nalog, ki so jih speljali in jih navaja v sestavku, pač pa bom odprl področje, ki v sestavku ni omenjeno niti z eno besedico. Še prej naj citiram nekaj njegovih besed iz drugega odstavka. Miloš Pavlica (ne morem mu reči »gospod«, ker se ne spodobi, niti »tovariš«, ker tovarištva ne dokazuje) med drugim pravi: Za stranko Združene liste lahko mirno trdim, da si v največji meri (podčrtal avtor tega zapisa) prizadevamo biti na strani tistih, ki živijo od svojega dela... Nemara si res prizadevajo biti, zato je v tej svoji izjavi kar pošten, ko ne pravi, da so na strani tistih, ki živijo od svojega dela. Zato tudi nisem bil začuden, ko se v sestavku niti z eno besedico ni dotaknil problematike »divjih privatizacij«. Razumljiv je molk ZL (in njega samega) ob tem problemu, razumljiva je vaša razdvojenost med delavskim razredom na eni in vodilnimi podjetniškimi strukturami na drugi strani. Tisoč (o tolikšnem številu takšnih privatizacij v družbenih podjetjih je pisala tudi DE) direktorjev in njihovih garnitur, ki v večini podpirajo ZL, pred leti pa je bil pogoj za zasedbo vodilnega mesta članstvo v ZK, je kar močna podpora stranki ZL. Miloš Pavlica se bo sicer lahko izgovarjal na revizije SDK, na postopke, ki že tečejo, vendar vse to poteka polževo, revizijski postopki sami pa sploh niso zavrli divjih privatizacij, ki jih v podjetjih počnejo, ne glede na to, da so v revizijskih postopkih. In zdaj k naslovu OČETJE IN SINOVI. Kdo je opravil nacionalizacije po 2. svetovni vojni, je znano. Z denacionalizacijami zdaj popravljamo stare in ustvarjamo številne nove krivice. Če so nacionalizacije počeli OČETJE, divje privatizacije počnejo zdaj njihovi SINOVI, v bistvu člani iste stranke. In zdaj se sprašujem, če bo potrebno spet nekaj let ali desetletij, da bomo počeli de-divje privatizacije, oziroma da bodo vzpostavljeni resnični temelji tržnega gospodarstva, ko bo prihodnost uspešnih slonela na sposobnosti in ne na pokvarjenosti. Slovenci bolj kot delitve na rdeče in črne, na liberalce in klerikalce itn. prav zdaj potrebujemo razsodnost, ko bomo znali ločiti delo od kraje, zdravo od bolnega, poštenje od izprijenosti, ustvarjalnost in inovativnost od grabežljivosti itd. stavko pospešili odpravljanje krivičnih privatizacij zadnjih dveh let. Tudi sicer je v sindikatih preveč medsebojnih obračunavanj in premalo odločnosti pri nastopanju proti skupnemu »sovražniku«. V teh tisoč podjetjih - morda jih je celo več - ki so na sumu divjih lastninjenj, je namreč izgubljeno zaupanje v vodstvo. Brez zaupanja pa - no, saj veste, kako je v družini, v kateri ni medsebojne spoštljivosti in zaupljivosti. In za konec še to. Če ukradem kolo in če me pri tem celo vidijo policaji, pa zamahnejo z roko, potem tega kolesa ne bom skrbno negoval in vzdrževal, ampak ga bom, ko se bo pokvarilo, vrgel za Soro, pa sunil drugega. Tako počno tudi naši divji privatizacijski podjetniki... Jože Praprotnik, krvodajalec, član PD Matica Medvode Kdo neti razdor v šolskih zbornicah DE št. 41, 23. 9. 1993 Spoštovani! Hvala za pismo. Kljub temu, da so taka in podobna pisma predvsem kritičen pogled na delo vodstva sindikata, ocenjujem, da je to prava oblika sodelovanja, spodbujanja, pa tudi v neki meri usmerjanje aktivnosti vodenja organizacije, hkrati pa je to tudi svojevrstno sporočilo trenutnega razpoloženja članstva. S prvim delom, ki je daljši, se skoraj v celoti strinjam. Skoraj v celoti pravim zato, ker sem nekoliko drugače prepričan, kar se tiče koeficientov, ki so spremenjeni v novem popravljenem zakonu o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih. Povedati moram, da so bile naše zahteve višje, da so bila pogajanja, prepričevanja dolga, mučna, prepričevalna z vsem dokazovanjem (tudi s številkami). Končni sklep je sprejel Državni zbor RS. Pred tem smo aktivirali poslanske klube, ki so v večini podprli naše zahteve, da se res mora nekaj spremeniti (temu smo pripisali naš uspeh), vendar za vse predlagane številke pa jih ni bilo mogoče prepričati. Za sindikat je bilo ob tej stavki pomembno predvsem dvoje: 1. da se izhodiščna plača spremeni. Od naše zahteve 30.600 tolarjev (bruto) je po pogajanjih ta številka 26.000 tolarjev (bruto) s pomembnim določilom v SKP, da ta številka ne sme biti tudi v prihodnje pod zajamčenim osebnim dohodkom; 2. da se spremenijo koeficienti za vse kategorije delavcev v izobraževanju. To se je zgodilo, res pa je, da so te spremembe diferencirane, in sicer: — nepedagoškim delavcem, Zamujeno Predsedniku državnega zbora RS g. Hermanu Rigelniku in poslancem državnega zbora RS Preko sredstev javnega obveščanja je bila javnost seznanjena, naj bi se danes (13. oktobra), ob 18. uri državni zbor RS sestal na izredni seji in obravnaval predlog vlade RS za spremembo nekaterih zakonov, z namenom uzakoniti prepoved stavke za nekatere zaposlene (policaji, cariniki, kontrolorji zračnega letenja, 1 pazniki v zaporih). Razumemo problem, ki ga želi vlada RS razrešiti. Način razreševanja, ki ga je vlada RS predlagala državnemu zboru, je nedemokratičen in nevreden obravnave na državnem zboru, še posebej ne s spremembami predlaganih zakonov. Ustavna pravica do stavke je urejena z zakonom o stavki (Ur. 1 SFRJ št. 23, z dne 5. 4. 1991), ki z odločitvijo državnega zbora velja tudi n naši državi. Nedopustno in nedemokratično je, če država v času stavke poskuša s spremembo zakonov onemogočiti določeni skupini zaposlenih pravico do stavke, jo prepovedati Tak način razreševanja problemov je običajno označen za avtoritarnega, kar je tuje dosežkom demokracije. Tudi v drugih evropskih državah se problem stavk rešuje na normalen način, v proceduri, ki je običajna in določena in ne podlaga trenutnim konfliktnim situacijam. Poslance državnega zbora želimo opozoriti, da mora biti vsem skupinam prebivalstva dana enaka možnost uveljavljanja svojih zahtev in tudi enaka obravnava s strani državnega zbora. Ni še dolgo od tega, kar so bili nekateri mejni prehodi popolnoma blokirani od kmetov, na čelo katerih so se pred javnostjo postavili tudi nekateri predsedniki občin, pa vendar je bil ta protest razumljen in tudi reševan. Stavka je legitimno sredstvo zaposlenih v boju za ekonomsko-socialne pravice. Prepričani smo, da boste poslanci državnega zbora ob odločanju o predlogu vlade RS za spremembo zakonov upoštevali dosežke zahodne demokracije, obravnavali spremembe zakonov z normalno proceduro in naložili vladi RS, naj se s sindikati začne pogajati in naj se na to način vzpostavijo pogoji za socialno partnerstvo. Prepričani smo, da je le v dialogu s sindikati in z iskanjem skupnih rešitev - kompromisov možno razmišljati o uresničevanju skupne poti. Metka Roksandič, predsednica Območnega sindikata Podravja Po, v ve< Prem zlasti ftfli r i sploh vpra: drža: sPevi ten, Sled. Na Piser šinsh redn tovZj 9raji ali c tega Prek ni en funk M, »sen člov, nem da 7 mik, houj mik lian, Pak. Ni skupno s spremembo pod točko 1 do 15.6%, - za učitelje s VI. stopnjo od 13.6-16.6 % z delovno dobo do 25 let, - za učitelje s VI. stopnjo od 20 - 22 % z delovno dobo nad 25 let - učiteljem s VII. stopnjo od 14.4-16.9% - ravnateljem s VI. stopnjo od 12.3 -14.6 % z delovno dobo do 25 let - ravnateljem s VI. stopnjo od 17.4 - 19.3% z delovno dobo nad 25 let, - ravnateljem s VII. stopnjo od 12. 9 - 15.1 %. Učitelja s V. stopnjo je že zakon o osnovni šoli, sprejet leta 1980, opredelil enako kot učitelja s VI. stopnjo. Ministrstvo, še pod g. Vencljem, pa ga je tudi po plačilu za opravljeno delo izenačilo z učiteljem v VI. stopnjo izobrazbe. O problemu, ki ga najbolj izpostavljate - učitelj V., VI. in VII. stopnje izobrazbe, pa enako odgovornosti pred stroko, učenci, starši in družbo, je bilo izrečenih toliko besed, napisanih dokazovanj ob vseh možnih prilikah, pa smo prav tu dosegli bolj malo. Nekoliko se je zmanjšala razlika pri starejših učiteljih. To pa je bila - dolgoletna zahteva našega sindikata. Poleg vašega ogorčenp, M nad takim odnosom do večinskeg0 v$er dela zaposlenih v OŠ (tudi saj1 s p, sem med temi), naj omenim sl S te eno. Učitelj s VI. stopnjo ne mor‘ krin napredovati v naziv svetnik. Tuš' tu smo vedno postavljali zahteri za spremembo in žal moram red vati da smo naleteli na nepodpor° v lastnih vrstah pri ljudeh, ki nj lc majo VII. stopnje. Mislim, “. bomo za vse te reči morali bn1 i vztrajni pri pripravi novega z<>' sta: kona o osnovni šoli. Da bi se razu mo. meli, moram zapis ati, da za to 71 sijo kriv pravilnik o napredovanja ampak pred njim že zakon o orga nizaciji in financiranju v vzgojn0j “I izobraževalnih zavodih, ki doV° , Huje napredovanje v naziv svetni nefi .. . .. «: a. 1 „„ T 7TT „ <- i n iZO" lP?i samo učiteljem s VII. stopnjo iz° teu brazbe. Še o zaključku stavke. WlK“ dos; večina zavodov se je odločila Z pQn prekinitev stavke. Mislim pa, - Verf bi imeli zelo jasno postavljeni, tudi Sporočilo za javnost V zvezi z nekaterimi trditvami, ki so se v zadnjih dneh pojavile v medijih, predvsem pa v zvezi z izjavo pravnega svetovalca RUS Vinka Kastelica na tiskovni konferenci sindikata glede poviševanja plač vlade in delavcev v državni upravi, je potrebno zaradi pravilne in korektne informiranosti javnosti poudariti, da je vlada s svojim sklepom dne 22. marca 1993 zavestno sprejela znižanje z zakonom predpisane osnove plač. To pomeni, da vlada ne samo da ni v tem obdobju povečevala plač, ampak je v skladu s svojo politiko stabilizacije varčevala tudi pri izplačevanju plač članov vlade. S tem se je vlada želela solidarizirati z delavci tudi na področju omejevanja plač. Zato so insinuacije in pripombe, da je vlada povečala plače ministrov in drugih uslužbencev držav-nih oraanov, lažne in pomenijo grobo zavajanje javnosti. Urad vlade za informiranje zeio jasno r-. ciljev, bi ne prepričali poslanski< skupin, posameznih poslancev p1 Odbora za šolstvo in šport pri Dr ton žavnem zboru RS, da je treba n? ope kaj storiti. Vsi skupaj pa smo bu] in j in verjetno smo še razočarani, kf’ bon so bile oz. so spremembe manjši kot smo zahtevali. Prav zato s771 _ ča^ sklenili in tudi sporočili, da aktiv nosti za boljši standard in pravilnejše vrednotenje učiteljeve)!“ dela nadaljujemo. Za zaključek pa še tole. Preberite splošno kolektivno pogodbe za negospodarstvo, predvsem tiri del, ki govori o prehodu na y umi delovni teden. Od vas priče kujem predloge, ki jih bomo sku paj z MŠŠ obravnavali. Z nat strani želimo predlagati tako vst’ bino prehoda, da se ne bi zgodiN da bo učitelj zopet ostal prazn rok. Pomagajte s predlogi, ker ze' limo biti boljši pastirji. Pa lep pozdrav! Tone Fajte1 predsednik sindikalne konferenc osnovnih in glasbenih š°‘ Narobe svet o notranjih zadevah opredeljeni kot »delavci v 0T9a'- U ICUL I U.ILJ U L vvtlfc c.v«,^Ly<-.7vi, ivv* v«, v-v v*, v. v. v ~ - v nih za notranje zadeve«. Ustava gotovo velja tub zanje. Se pa tudi v njihovem primeru ta pri Postopki stranke ZL me do zdaj niso prepričali, da ima resne namene z OBRAMBO DELAVSKEGA RAZREDA, vendar povsem ne izključujem te možnosti. Vrata naj torej ostanejo odprta, če se izrazim nekoliko spravljivo, vendar pa bosta ZL ali Miloš Pavlica moj dvom o resnosti te obrambe odstrani šele, ko bodo nehali s stavkami gasiti posamezna pogorišča, temveč bodo preventivno nastopili zdaj, ko je še čas in s splošno opozorilno Piše: Tone Peršak »Delavci imajo pravico do stavke. Če to zahteva javna korist, se lahko pravica do stavke, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti, z zakonom omeji.« (Ustava RS, Čl. 77) /Z.KJ, ICJC,. {-* vv v v- , w v w w ------— i- _ •- lahko z zakonom omeji. Celo povsem razumljivo T’ ^ da država zahteva od njih izpolnjevanje delovni ^ obveznosti v takem obsegu, da s stavko ne onemog0’ čijo uveljavljanje pravic drugih državljanov, ne ogrc’ P 7 zijo njihove varnosti, javnega reda in miru, in da 71 y pride do ogrožanja javnega interesa. Ker gre za javn službo, je to logično. Obenem pa je treba poudariti da je stavka legitimna oblika sindikalnega bojo ^ Njena glavna značilnost je ravno to, da delavci v ce q e loti ali delno nehajo delati zato, da bi dosegli določa ‘ cilj oziroma uveljavili neko »pravico iz dela«, kri t tega niso uspeli doseči na kak drug neboleč način• ^ Temeljno vprašanje pri tem je vprašanje ocen6 Po kako določiti mejo oziroma raven »nujnega izpolnih ad Vsi delavci v Republiki Sloveniji imajo pravico stavkati. Potemtakem tudi policisti, ki so v zakonu EE časopis slovenskih J delavcev Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE- glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942. 311-956 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, telefon 1316-163, 313-942 • Časopis urejajo: Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Kažipot), Franček Kavčič (sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Na tržnem prepihu), Bora Zlobec (lektorica), Igor Žitnik (Razum in srce) in Jožica Anžel (tajnica), telefon 313-942, 311 -956 • Naročnina: 321-255 • Posamezna številka stane 155 tolarjev • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Mira Videčnik, Alojz Omejc, Ciril Urek, Edo Kavčič, Jernej Jeršan, Dušan Semolic__ KOKO aoiocui mejo oziroma ruueu »/iiy/teyu - f, vanja delovnih obveznosti«. Ali so slovenski polici Ja pretiravali (vrste na majnih prehodih, opazna odso Je nost patrulj na cestah, govorice, da se na zahteve p 'n intervencijah niso odzvali)? Razen poročil o vrsta Pr Pa Po ko 0 1 l 21. oktobra 1993 RIBUNA Piše: Martin Ivanič Smo za dižrn res navadni cepci? Policijska stavka je poučna v ueč ozirih. Gotovo jo bomo še Premlevali. Pozornost priteguje fsfsti iz dveh razlogov: ali in kako . nai policisti in nekateri »poklici« sPloh stavkajo in kako se tega vPrašanja loteva vlada (še bolje: država)? Sam seveda lahko prispevam zgolj laičen in dobroho-ten> gotovo pa pomanjkljiv po-9ied. Najprej naj povem, da najbrž Pisem edini, ki o zadevi na površinski ravni razmišlja malce poredno. Spominja na občutke dr-zavljanov izpred let, ko so beograjski miličniki (zaradi dejanske ah domnevne arogance prizade-te9a?) zavoljo lažjega prometnega Prekrška pretipali kosti teda-Pjemu zveznemu partijskemu fankcionarju Borisu Muževiču. Marsikateri državljan (predvsem slovenski, seveda) je navzlic eioveškemu (in malce nacionalnemu) ogorčenju potihem mislil, da ni nič slabega, če »pandurji« rPikastijo politike. Saj so po nji-fl0vi volji in krivdi dotlej izdatno mikastili tudi nedolžne državice (in premalo krive, kako-Pak!). No, vsekakor so tudi policisti in ■njo njim podobni pooblaščenci pred-ego vsem delavci, ki si - načeloma :a?t s Poštenim delom služijo kruh. s ® tega stališča ne smejo biti dis-, $ *riminirani niti v pogledu temeljno Pth pravic, med katere sodi prani v*Ca do stavke. A treba je upošte-oto vsaj dvoje. Prvič gre za poni- Klice, ki v sebi nosijo določene ne-do Prijetnosti. Tako kot npr. natakar bit' ali voznik avtobusa vesta, da bo-z0 sta morala delati tudi ob nedeljah, Zfli rnoraj° policisti vedeti, kaj vse no-,jjl. )V° v Svoji poklicni torbi. Sprene-gCi- Vedati se glede tega ni mogoče. Na n o- drugi strani nosi njihov poklic vo- {udi nekatere bonitete. Recimo be-nik tteficirano delovno dobo, oprosti-tev vojaščine, sigurno državno ika in sigurno, čeravno ne za- 1 zO ^ostno plačo, verjetno pa še kaj či Varnembnejšega, česar niti ne nih Vern- In naposled je treba spom-kih n*ti, da so notranja plačna raz-pl r^erja v organih notranjih zadev Ot' Zanesljivo zelo krivična. Ne bom ne operiml s konkretnimi številkami ■ ,f !n jih ne bom šel sedaj preverjat, ;|C) orn pa spomnil na pogoste nemo \edbe o sorazmerno visokih pla-iv vsaj dela administrativnega ič- upravnega osebja v teh organih, ,gO na nepošteno in zakonsko vprašljivo priznavanje beneficiranega staža za nekatere, na razne polle-galne ugodnosti (banalen primer naj bi bila tudi možnost opravljanja vozniškega izpita ipd.). Gre, skratka, za stvari, ki bi jih moralo vodstvo organov (minister) urediti brez najmanjšega javnega hrupa in škodovanja javnim koristim. Te odgovornosti se minister ne more znebiti ne glede na omahljivost premiera zavoljo moči krščanskih demokratov. V tem pogledu je gotovo bolj kriv kot ministrica za delo. S tem smo se dotaknili druge strani, države oz. vlade. Če nas misli slepiti s tem, da ji vprašanje plač policistov in njihovega nezadovoljstva ni bilo jasno, tedaj laže in jo je treba nekam brcniti. Če pa prizna, da ji je problem znan, tedaj je ali nesposobna ali pa skrajno neodgovorna - najverjetneje oboje. Za s stavko nastalo škodo je nedvomno kriva vlada, deloma tudi državni zbor. Ni se moč izgovarjati na subtilnost problema. Vsakemu oslu je jasno, da je treba v demokratični in pravno urejeni državi zelo natančno določiti pravila obnašanja, ne pa zgolj plahtati domačo in tujo javnost z domnevno demokratičnostjo. Denimo s pravico policije do stavke brez omejitev. Kdor je tako pravico uzakonil oz. ni pravočasno ukrepal, da bi jo postavili v stvarne okvire, je moralno, materialno in zakonsko odgovoren. Kategorično je treba ponoviti, da tudi policistom gre pravica do stavke, a z urarsko natančno določenimi pravili igre. O njih jaz nisem niti poklican niti dolžan določno govoriti, saj za to plačujemo veliko ljudi. Vlada je imela že eno izkušnjo s policijskim štrajkom. Ker pa očitno verjame, da si lahko privošči aroganco in ignoranco, ki jo bodo tako ali tako plačali neumni državljani, je moralo priti do drugega, hujšega štrajka. Sedaj bi bilo najlaže zmerjati policiste. Sam razumem predvsem njihovo užaljeno prizadetost. Ko je domišljava vlada spoznala, da je stvar resnejša, je smrdljivo kuro vrgla pred vrata parlamenta in tam celo pozirala, kot da namesto nekoga drugega rešuje državo. Zaradi računov koalicije je zadeva »šla skozi«. Opozicija je stvar gledala s svojo politično op- Da sta se vlada in parlament ob stavki policistov pokazala v najhujši konzervativni luči, seveda ni treba posebej razlagati. Če hočemo biti natančni, ------ je z vlado zaplesal samo njen koalicijski del parlamenta, kar pa še ne pomeni, da se je opozicija obnašala pri vsej zadevi kaj bolje. Policistov ji je bilo figo mar oziroma le toliko, kolikor je z njimi mogla opletati pred vladnim nosom in jo kriviti za neuspešnost. Opoziciji kajpak ni treba zameriti, če skuša vsako priložnost izkoristiti za napad na pozicijo. Vendar pa je to, kar si je privoščil nekdanji notranji minister gospod Igor Bavčar, cmok, ki se celo hudo lačnemu mora zatakniti v grlu. Bavčar je namreč sedanjega notranjega ministra Bizjaka brez dlake na jeziku skritiziral J zato, ker proti stavkajočim policistom ni uporabil stavkokazov. Če so policisti zadrževali ljudi na mejah, bi Bizjak tja lahko poslal druge enote, in Stavkokaz če so aktivni policisti že stavkali, bi namesto njih lahko vpoklical rezerviste, je razlagal gospod Bavčar, še pred nekaj leti znani borec za ljudske pravice, ko je šlo za kožo njegovega prijatelja Janšo. Sedaj pa je Bavčar poteptal sveto pravilo delavskega boja, ki stavkokaze v celoti zavrača, da ne govorimo o sodobnih zakonodajah, ki sploh prepovedujejo uporabo stavkokazov. Že res, da je policija posebna služba, da gre za uniformirane ljudi, ki nosijo orožje in imajo posebna pooblastila, toda če imajo pravico do stavke - in tedaj ko je Bavčar razlagal svoje stavkokaštvo, so jo še imeli - tedaj morajo tudi zanje veljati obča stavkovna pravila. Lahko smo zadovoljni, da Bavčar ni več notranji minister, saj si lahko mislimo, kako bi ravnal, če bi nezadovoljne delavce morala miriti celo policija. Če gredo Bavčarju na živce policaji, ki jim je še nedolgo tega ministroval, kako bi mu šele utegnili iti na živce drugi stavkajoči delavci. Gospod Bavčar je predsednik demokratske stranke in nihče iz njegove kompanije ga v parlamentu ni popravil, ko se je izrekel za stavkokaštvo. Mar to pomeni, da tudi drugi demokratski poslanci in demokratska stranka nasploh mislijo, da je stavkajoče treba razbijati s stavkokazi? Če je tako, so si za svojo stranko izbrali napačno ime, saj je stavkokaštvo izvirna nedemokratska metoda. Seveda se zdi na videz logično, da bi vzporedno s kritiko gospoda Bavčarja morali palec dvigniti za sedanjega policijskega ministra Ivana Bizjaka, ker ni posegel po stavkokaških metodah, čeprav je za to imel vse možnosti. Vendar pa je bil prav gospod Bizjak med tistimi, ki so v vladi šli nad policiste z novo zakonodajo o omejevanju pravice do stavke. Res je, da marsikje po svetu policisti ni- Resnicoljub majo pravice do stavke, sploh pa ne na tak način, kot so si to privoščili naši policaji. Če bi vladi, parlamentu in tudi policijskemu ministru bilo kaj do gentlemanstva, bi stavko policistov najprej rešili na drugačen način in šele potem predlagali njeno zakonsko omejitev. No ja, sicer pa vemo, da v slovenski politiki in oblasti gentlemanstva ni niti za naprstnik. Palec gor gre zato v tej policijski zadevi najbolj znanemu in sedaj že upokojenemu slovenskemu policistu Pavlu Čeliku, ki je odkrito povedal, da je edino, kar je policistom ostalo, njihov sindikat, in če jim še tega omejimo, bosta njihovo nezadovoljstvo in revolt prišla na dan drugače - ali z velikim nasiljem nad občani ali z velikimi konflikti v policiji, tudi fizičnimi, ali pa z divjanjem po gostilnah ali celo odhodom iz policije. Čelik še pravi, da je sam kot šef policijski sindikat vselej podpiral, pa tudi to, da so se v policiji z mislimi na stavkokaštvo ukvarjali še pred ministrom Bizjakom, to pa pomeni, da v času Bavčarjevega ministrovanja. Gospodu Čeliku seveda lahko verjamemo, da dobro pozna razmere v policiji. In njegova opozorila so vredna posluha, saj govorijo, da policija sploh ni tako enotna organizacija ali služba, kot bi navadni smrtniki državljani pričakovali. To pa pomeni, da vodenje policije nikakor ni posel za amaterske in nekritično ambiciozne politike in je najbrž tudi dokaz, do kakšnih posledic lahko pripeljejo jarooblastniške kadrovske delitve, v katerih milič-niški kadet lahko čez noč postane minister. Gospod Čelik nas je hvala Bogu opozoril, da imamo opravka z med seboj skregano policijo, in česa slabšega si res ne moremo želeti. Po zaslugi gospoda Čelika tudi vemo, da upokojitvene čistke v policiji niso prinesle boljših, marveč slabše razmere. Zato nas je lahko upravičeno strah, da se novi oblastniki neodgovorno igračkajo z državo, ker ne znajo urediti policijskih vrst. Boža Gloda tiko. Kratko so potegnili policisti in oškodovani (domači in tuji, v končni fazi pa dvakrat domači) državljani. Kot rečeno, meni ni treba izumljati konceptov in rešitev sicer zagatnega vprašanja. Čas za to je bil, država pa je izbrala najslabši čas in način, strašeč pri tem samo z nevarnim plazom zviševanja plač. Seveda se te apokalipse vsi nekoliko bojimo. Ali bo poniglavi državi vedno znova uspevalo, da se bo zaradi naše neumnosti reševala iz lastnih pasti, dejanske probleme pa reševala zgolj z restrikcijami? Piše: Jože Smole Rdeči karton Med koalicijskimi partnerji si premier Janez Drnovšek dovoli pikre pripombe samo na Združeno listo socialnih demokratov. Na Dunaju je baje izjavil (vsaj tako je poročal radio), da je Združeni listi že dal rumeni karton, lahko pa se zgodi, da ji bo dal tudi rdečega. Predstavniki Združene liste pa takšne in podobne grožnje stoično prenašajo. NEHAJMO RAZMIŠLJATI NORMALNO Tudi naš sodelavec Martin Ivanič skuša razmišljati normalno. Žal se tega pri nas ne da. Kakšna odgovornost neki, kakšna demokracija?! Živimo pač pod diktaturo strankarskega fevdalizma. Le o odgovornosti in odstopu ministra Bizjaka: Urad vlade za informiranje sporoča, da je Drnovšek ocenil, da je minister Bizjak med samo stavko zagovarjal zahteve policistov in si prizadeval za ureditev njihovega položaja in da zato s tega stališča ni razlogov za njegovo zamenjavo. Sam_ minister Bizjak so to potrdili prejšnji teden na Kanalu A, češ zakaj bi odstopil, saj je že Drnovšek rekel, da sem se za policiste še preveč zavzemal. Če to dvoje sprejmemo kot argument proti zamenjavi, pa je več kot dovoljšen argument za odstop! Minister meni, da imajo policisti prav, sicer se zanje ne bi »še preveč zavzemal«. Kljub njegovemu in njihovemu »prav« ga vlada oziroma njen predsednik umazano povozi, s parlamentom in nami vsemi skupaj. In on ne odstopi?! Popolno pomanjkanje načelnosti torej, nobene hrbtenice, le strankarska pokorš-cma m golo politikantstvo! Ciril Brajer ,a. na mejnih prehodih zanesljivejših podatkov o tem ni. di vlada bi zahtevo, naj celo parlament poseže v doga-co Janje z zakonom, ki v bistvu onemogoča stavko polije, Cistov, vsekakor morala podpreti z zelo tehtnimi poiti aatki. Pa je ni. Zakon ki ga je povsem po nepotreb-'0' nern Po hitrem postopku zaradi nenavadno hudega '°' Potiska vlade sprejel državni zbor brez sodelovanja ni °Pozicije, je pravico do stavke omejil do te mere, da ni Pravzaprav ne bo več možna. V členu, ki predpisuje, ti atere svoje obveznosti morajo policisti tudi v času jo s avk tako rekoč normalno izpolnjevati, so naštete ■r vse njihove pomembnejše dolžnosti iz 2. čl. zakona en o notranjih zadevah, in tako bodo poslej lahko Stavči ali le v zelo majhnem številu ali kvečjemu kakšno ro. Vendar tudi to ni najpomembnejše pri tem, ka-, 0r tud.i ne, da je bil zakon po hitrem postopku (to r dodatni pritisk z ustvarjanjem vzdušja izred- ni t .razmer, ki terja izredne ukrepe) sprejet v času fajanja stavke, kar je tudi nesprejemljivo. Bistveno ' 'f to, da se je vlada namesto za iskanje kompromisa i J* sP°razumc s sindikatom, odločila za pritisk iz Prepovedi (represijo) in povrhu za to zlorabila parla-ent, ki mu je namenila vlogo zatiralca pravic, sama q se pred javnostjo, ogorčeno zaradi stavke, celo ^stavlja kot organ, ki je znal ukrotiti tako policiste ot Parlament in odpraviti vzrok ogorčenja. Skratka, vlada se je tokrat odločila za ukrep, ki je docela nasproten načinom reševanja tovrstnih sporov v demokratičnih državah oziroma v državah s socialno-tržnim konceptom gospodarstva, v katerih se te vrste nesoglasja odpravljajo s socialnimi sporazumi. To je tem bolj nerazumljivo, ker je imela na voljo dovolj časa in dovolj možnih načinov, kako priti do kompromisa, saj je sindikat napovedal stavko že junija; po drugi strani pa ji je državni zbor celo s sklepom naložil, naj sklene z delavci v negospodarstvu ustrezno kolektivno pogodbo oziroma predloži zakon o plačah v tej sferi. Uporabljeni način potemtakem najbrž ni naključen in skoraj gotovo predstavlja vzorec, po katerem namerava ta vlada ravnati tudi v prihodnje. Če je to res, to pomeni tem večji izziv za slovenske sindikate in tudi za vse politične skupine, ki zagovarjajo politiko sporazumevanja na socialnem področju, socialno pravičnost in spoštovanje zakonitosti. Seveda pa je posebne vrste paradoks v tem, da sta vladni pristop tokrat vneto zagovarjali ali vsaj zanj glasovali politični skupini, ki se dičita s pridevnikom socialdemokratske v svojih imenih. Tisti, ki bi si lahko lastili kvečjemu pridevnik »socialnoliberalni«, pa smo bili proti. Za sedanjo vlado se ne bi moglo reči, da je zares sredinska. Po svoji sestavi je bolj desnosredinska, saj desni pol »polnopravne koalicije« predstavljajo Peterletovi krščanski demokrati in Janševi »socialdemokrati«. Združena lista socialnih demokratov pa se pogosto obravnava samo kot »pridruženi član« sedanje vladne koalicije. Drnovškova vlada z nekaterimi pomembnimi ukrepi izpričuje določeno protidelav-sko in protisindikalno naravnanost. Plače delavcev in socialne pravice obravnava kot glavno nevarnost za stabilnost naše družbe. Represivnim državnim organom povečuje sredstva in na mnogih področjih dovoljuje neodgovorno razsipanje denarja. Zavzema se za takšno stabilizacijo, ki ne odpira večje gospodarske rasti in zaposlovanja. Ob tem se logično zastavlja vprašanje, ali je sploh smotrno, da Združena lista socialnih demokratov s svojo udeležbo v koaliciji nudi dejansko asistenco takšni vladni politiki. Za stavko policistov je mnogim že na začetku bilo jasno, da se bo slabo končala. V javnosti, iz razumljivih razlogov, ni mogla dobiti niti minimalne podpore. Prav to je Drnovškova vlada spretno izkoristila za spremembo zakona, s katero je stavko policistov prepovedala. Toda vladaje šla še veliko dlje. Pravico do stavke je odvzela tudi carinikom in kontrolorjem zračnega prometa. Pri obrazložitvi teh ukrepov je bilo rečeno, da je nujno treba preprečiti nevarnost verižne reakcije stavk. Ta argumentacija o preprečitvi stavkovnega vala pa je bila med državljani, saj sodeč po zadnji javnomnenjski raziskavi, kar nekam preslišana. Prav v omenjeni argumentaciji se kaže določena težnja vlade k splošnemu omejevanju pravice do stavke in k vse večjemu blokiranju dejavnosti sindikatov. S spremembo omenjenega zakona po hitrem postopku je bil storjen nevaren presedan. Jutri bi se s sklicevanjem na »javni interes« lahko prepovedala stavka železničarjev, voznikov avtobusov, šolnikov, zdravnikov, novinarjev... In ob vsaki zahtevi zaposlenih, podprti s stavko, bi se lahko razglasilo izredno stanje, ki dovoljuje ukrepanje države z nedemokratičnimi sredstvi. V družbah z razvito parlamentarno večstrankarsko demokracijo imajo delavski sindikati vse večjo vlogo. Ne samo pri zagotavljanju plač in varstvu socialnih pridobitev. Država, zlasti vlada, jih obravnava kot pomemben enakopravni dejavnik pri reševanju vseh družbenih vprašanj. Drnovškova vlada pa de- luje prav v nasprotni smeri. S sindikati se redko resno pogovarja. V nobenem primeru pa jih ne obravnava kot enakopravnega partnerja. Pogosto daje vedeti, da bi se dalo bolje vladati, če sindikatov sploh ne bi bilo. Zanjo so sindikati, po vsem sodeč, moteč dejavnik pri uveljavljanju tržnega gospodarstva in pri privatizaciji. Takšna vladna usmeritev je v nasprotju s programskimi izhodišči Združene liste socialnih demokratov. Zakaj bi potem ZL morala vztrajati pri udeležbi v takšni vladi? Pomemben argument, ki ga ne kaže podcenjevati, je pač ta, da bi izstop Združene liste odprl vrata za vstop kake desničarske stranke, in tako bi celotna vlada šla še bolj v proti-delavsko in protisindikalno smer. S svojo udeležbo v vladi pa Združena lista socialnih demokratov vendarle le omejuje takšne skrajnosti. Ta argument bo veljal vse dotlej, dokler ne bomo prišli do kritične točke, ko bo vlada s svojim ravnanjem prestopila mejo koalicijske pogodbe in začela omejevati vse, kar vključuje moderen koncept demokratične in socialne države. Delavska zveza, ki je pomembna komponenta Združene liste socialnih demokratov, je vse bolj zaskrbljena nad sedanjim ravnanjem vlade. Nikakor ne bi želela priti v položaj, ko bi zaradi sodelovanja v vladni koaliciji morala pred javnostjo prevzemati svoj del odgovornosti za omejevanje socialnih pravic in za dajanje prednosti takšni »stabilizaciji«, ki ne odpira gospodarske rasti in zaposlovanja. Ob Drnovškovi grožnji z rdečim kartonom Združeni listi socialnih demokratov bi se dalo razmišljati tudi v obratni smeri. ŠTORČANI BRANIJO ŽELEZARNO Skladno z napovedjo so svobodni sindikati štorske železarne danes, 20. oktobra organizirali splošno stavko zaradi negotove prihodnosti in ogroženega materialnega položaja. Kot smo obveščeni, stavkajo vsi delavci Železarne Štore. Stavki nasprotujejo le člani sindikata Neodvisnost iz Jekla. Železarji so se konec prejšnjega tedna pogovarjali z generalnim direktorjem Slovenskih železarn Androm Ocvirkom, vendar niso z njegovimi odgovori zadovoljni. Zahtevajo zlasti enakopravno obravnavanje vseh železarn, jasen koncept razvoja železarstva, moratorij za stečaje in odpuščanje presežnih delavcev. Zahtevajo tudi sanacijo in ponovno obratovanje Livarne ter zaostale plače, za katere vzdrževalci stavkajo že 14 dni. Kot vse kaže, se je položaj najbolj zapletel ob stečaju Livarne in pogodbi za njen najem. Vsi livarji so zdaj na čakanju in ostro zavračajo Ocvirkovo trditev, da med njimi ni dovolj sposobnih strokovnjakov. Razgalili so tudi namene, da se Livarne prilasti Jože Gubenšek, svetovalec ministra za gospodarstvo. Že sklenjeno pogodbo s Top-Marketingom o najemu Livarne, za njim pa se je skrivala firma Saneko, so morali odpovedati in s tem preprečiti osebno okoriščanje omenjenega gospoda. Kot so zapisali nekateri delavci, je bil v ozadju načrt lastninjena Livarne, ki sta si ga zamislila Andro Ocvirk in Jože Gubenšek. Ta teden je bila tudi seja upravnega odbora Slovenskih železarn. Obravnaval je gradivo, pripravljeno na zahtevo vlade, ki naj bi dalo odgovore o obstoju posameznih družb. Upravni odbor je ugotovil, da je treba pravičnost nadaljnjega obstoja posameznih jeklarskih družb utemeljiti z dodatnimi podatki. Sklenili so tudi, da se za najem štorske železarne objavi javni razpis. Andro Ocvirk pa je na seji dejal, da koncern nima denarja za štorske vzdrževalce in da naj rešitev najdejo kar v Štorah. Kot nam je povedal Janko Dežman, so predstavniki sindikatov na seji lahko le poslušali. Upravni odbor bo o usodi železarn ponovno razpravljal konec oktobra. Pred tem pa naj bi o gradivu razpravljalo še delovno telo državnega zbora. Za upravnim odborom se je sestal še svet sindikatov slovenskih železarn. Zaposlene je pozval k solidarnosti in vzajemnosti. Ocenil je, da so sindikatu v železarni ostale le še stavke. Svet sindikatov Slovenskih železarn je znova protestiral zaradi neupoštevanja njegovih zahtev in namer o razprodaji železarn brez upoštevanja interesov zaposlenih. Stavkajoče železarje odločno podpira vodstvo SKEI, ki po neuradnih obvestilih prihodnji mesec pripravlja pohod kovinarjev na Ljubljano. Podpira jih tudi sindikat Žične in drugih delov koncerna Slovenskih železarn. Solidarnost z njimi izražajo tudi dobitniki plaket ZSSS. Med stavko smo se pogovarjali s predsednikom stavkovnega odbora Antonom Moto-hom. Povedal je, da stavkajo kljub velikim pritiskom poslovodnih delavcev, ki so šele na dan stavke ugotovili, da kupci ne morejo čakati. Največji pritisk izvaja direktor Jekla. Sindikalni zaupnik Jože Kragelj je moral trikrat pomagati vzdrževalcu, od katerega so zahtevali, naj odpre ventile za Jeklarno. Motoh pravi, da so stavko napovedali skladno z zakonom in stavkovnimi pravili in da so šefi torej zamudili čas, ko bi se lahko pogovarjali o njeni odpovedi. Skupaj z železarji upamo, da bo današnja opozorilna stavka zalegla. Če ne bo tako, lahko kmalu pričakujemo splošno stavko ne le v Štorah, ampak tudi v drugih ogroženih delih Slovenskih železarn. F. K. Novi predsednik Na zadnji seji skupščine Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je bil Erik Šerbec, predsednik Sindikata zdravstva in socialnega varstva Svobodnih sindikatov Slovenije, izvoljen za predsednika skupščine, Lado Rožič, sekretar svobodnih sindikatov iz Posavja, pa je postal podpredsednik upravnega odbora. Obema čestitamo. EiU. $TOR£jr > d KERAMICARJI OBSOJAJO CELJSKE BANKIRJE Predstavniki svobodnega sindikata Keramike in območnega odbora sindikata KNG so ta teden povedali marsikaj neprijetnega o lastnikih in šefih tovarne, ki gre po dveh letih v nov stečaj. Povedali so, da so se ob prvem stečaju bankirji s spretnim manevrom polastili premoženja bivšega podjetja, ne da bi zanj karkoli plačali. Povedali so tudi, da je za plače delavcev ves čas dajala država. Bili so skoraj ves čas na zavodu. Ministrstvo za delo je za delavce dalo več kot 20 milijonov tolarjev. Lastniki Keramike pa kljub temu delavcem dolgujejo več kot 100 milijonov tolarjev. Skoraj toliko dolgujejo tudi državi zaradi neplačanih prispevkov in davkov. Osemindvajsetim delavcem so po sklepu sodišča dolžni dokupiti tudi delovno dobo zaradi upokojitve. Nov stečaj bo 330 do 380 delavcev že drugič poslal na zavod. Svobodni sindikati ugotavljajo, da bo materialni in socialni položaj večine teh delavcev zelo slab. Najbolj hudo bo_37 delavcem, ki ne bodo imeli nobene pravice do nadomestila. Težko bo tudi 42 zakonskim parom, ki delajo v tej tovarni. V Libojah nihče ne ve, kje bodo lastniki dobili denar za neplačane obveznosti do delavcev. Delavci so obupani, ker nihče ne omenja možnosti nadaljevanja dela v zastareli tovarni. Zaposleni se bojijo, da bodo prav vsi morali v odprto nezaposlenost brez upanja na novo zaposlitev. Prav zaradi tega delavce zelo moti odpravnina v zneku 1,7 milijona tolarjev, ki jo je kljub popolni nelikvidnosti dobil nekdanji direktor Marjan Drev. Ta denar bi po sindikalnih izračunih zadoščal za 77 zajamčenih plač. Ta denar bi lahko pohiagal tudi za plačilo toplega obr,oka in prevoza na delo. Za položaj delavcev in napovedani stečaj je po mnenju predsednika sindikata KNG Keramike Marjana Vaša najbolj odgovorna banka, ki se je izkazala za slabega gospodarja. Čeprav je menda za tovarno dala tri milijone DEM, ni niti marke vložila v novo opremo. Če je naš celjski sodelavec Franc Furland dobro obveščen, je najverjetneje, da bo tovarna v Libojah prodana po delih. Baje pa je tudi nekdo, ki bi kupil celo, potem ko bo dovolj poceni. Franček Kavčič »Vlada namenoma podcenjuje obseg nezaposlenosti in pravice delavcev, ki bodo oropani za delovna mesta,' so povedali na tiskovni konferenci svobodnih sindikatov■ SINDIKATI ZAVRAČAJO PRORAČUNSKI MEMORANDUM Na redni tiskovni konferenci je predsednik Dušan Semolič za začetek povedal, da je vlada poslala državnemu zboru proračunski memorandum brez predhodnega posvetovanja s sindikati. Takšno ravnanje je Semolič označil za nerazumno. Svoje mnenje je utemeljil zlasti s krčenjem pravic delavcev na socialnem področju. Prav zaradi tega, ker proračunski memorandum omenja socialno partnerstvo, bi bilo nujno predhodno posvetovanje s sindikati. Svobodni sindikati se ne strinjajo z mnenjem vlade, da so nizke plače glavni garant večje konkurenčnosti gospodarstva na tujih trgih. Menijo, da so bolj kot plače pomembne izjemno visoke obresti. Ekonomski politiki pa svobodni sindikati očitajo, da ne vodi k prestrukturiranju gospodarstva, ki je potrebno zaradi majhnega domačega trga in nastopa na tujih trgih. Sindikati protestirajo tudi zaradi popolnega liberalizma in nezaščitenosti slovenskega gospodarstva: Ugotavljajo, da liberalizem uničuje delovna mesta. Ta propadajo tudi zato, ker finančno ministrstvo noče poskrbeti za rešitev zapadlih terjatev podjetij do Iraka in drugih dežel. Sestavljalcem proračuna pa sindikati očitajo tudi izogibanje obveznosti do sanacije Slovenskih železarn. Protest sindikatov negospodarstva Sindikati podpisniki Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Repu' bliki Sloveniji: Sindikat zdravstva, in socialnega varstva Slovenije. Sindikat delavcev v kulturi Slovenije, Sindikat delavcev državnih in družbenih organe'’ Slovenije, FIDES-Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, Sindikat delavcev v vzgojni izobraževalni dejavnosti Slovenije S VIZ. Neodvisnost - Konfe" deracija novih sindikatov Slovenije. Policijski sindikat Slovenije in Konfederacij3 sindikatov delavcev zavodov Slovenije, Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije protestirajo proti predlogu zakona o razmerjih plač v javnih zavodih in državnih organih, k®f se z njim bistveno zožuje vsebina že dosežene ravni kolektivnih pogodb. Sindikati ob pripravi tega zakona niso imeli možnosti izražanja mnenj in stališč Sindikati naj bi v treh dneh (čez vikend) izrazili svoja mnenja in stališča. Sindikati protestirajo proti vladni kršitvi določila veljavne kolektivne pogodb6 za negospodarske dejavnosti, ki določa, da se razprava o tarifnem delu pogodbe prične ob pripravi vsakoletnega proračuna. Tega določila vlada ne spoštuje. rati tudi ponovno investiranje dela dobička in odpiranje novih delovnih mest. Po Mišičevem mnenju bi Slovenija morala voditi tudi prožnejšo monetarno politiko. Zato ni prav, da trden tolar temelji na zmanjšanju števila zaposlenih. Na tiskovni konferenci je govoril tudi Srečko Čater, predsednik sindikata delavcev kmetijstva in živilske industrije. Opozoril je, da bi morala vlada predvideti tudi denar za odpravljanje posledic nove sistemske zakonodaje :esij. V Sloveniji še ni veliko izkušenj s tem načinom opravljanj? tomunalnih storitev. PosameziU Drimeri pa po Mikoličevem mn0' lju dokazujejo višanje cen in od-puščanje delavcev. Podjetij, ki valujejo premoženje, je dvakrat vec cot pred leti. Število zaposlenih Da je prepolovljeno, je dokazoval Skupno izjavo vseh negospodarskih sindikatov je obrazložil Doro Hvalica. Povedal je, da se j® vlada ob podpisu splošne KP za negospodarstvo obvezala, da se bo Vabilo Janezu Drnovšku Predsednik SSS Dušan Semolič je v imenu svobodnih sindikatov pozval predsednika na pogovor o prihodnji ekonomski in socialni politiki. Janezu Drnovšku Je predlagal, da bi se srečali do 22. oktobra. Poleg petih članov predsedstva bi se pogovora udeležili še predstavniki vseh sindikatov, združenih v ZSSS. Do danes, 20. oktobra, vlada še ni odgovorila. Obveščeni smo, da bo hudo narobe, če se predsednik vlade na povabilo ne bo odzval in bo namesto tega san1 povabil vse sindikate na pogovor na Gregorčičevo 20. Vzrok za to bojazen j® Drnovškovo dozdajšnje ignoriranje vseh predlogov in zahtev svobodnih sindikatov. Svobodni sindikati kritično ugotavljajo, da je v proračunskem memorandumu premalo denarja za socialne potrebe. Menijo, da so sestavljale! proračuna podcenili obseg nezaposlenosti, ki se bo povečeval tudi zaradi lastninjenja in denacionalizacije. Svobodni sindikati so prepričani, da mora proračunski memorandum pokrivati vse socialne pravice, kot jih določajo še veljavni zakoni. Če bo vlada vztrajala pri dvoodstotnem zmanjšanju solidarnosti v obveznem zavarovanju, pa se bodo premije za prostovoljno zavarovanje morale povečati kar za 30 odstotkov. Če hoče vlada to dejansko izvesti, mora poprej dobiti vsaj mnenje, če ne že odločitev skupščine ZZZS. Dušan Semolič je dodal še, da bi proračun, kot je predlagan, lahko pomenil, da bodo boljše živeli le posamezniki, večina prebivalcev pa veliko slabše. Semoliča je dopolnil Brane Mišič z mnenjem, da bi morala država bolj obremeniti tiste, ki delavce pošiljajo na zavod. Odpuščanje naj bi postalo drago, pravi Mišič. Memorandum bi moral stimuli- v kmetijstvu. Družbena kmetijska podjetja so izgubila 1630 milijonov DEM. Delo je izgubilo že skoraj 4.000 delavcev in še toliko jih bo moralo na zavod prihodnje leto. Z ukinjanjem delovnih mest izgublja tudi država, vsaj za toliko, kot znašajo davki in prispevki. Država pa na žalost nikjer ne prikazuje, da bo od novih lastnikov pobrala davke za premoženje, odvzeto kmetijskim organizacijam. Komunalne storitve opravljajo pretežno javna podjetja, je povedal Miloš Mikolič, sekretar komunalnega sindikata. Proračunski memorandum pa bolj kot javna podjetja poudarja oddajanje kon- ob pripravi proračuna s sindikat' pogovorila o novi izhodiščni cen1 delovne sile. Proračun pa je državnemu zboru poslala brez pogovora s sindikati. V proračunu je za novo izhodiščno ceno za enk® predvidenih le 27.000 tolarje^ Hvalica je govoril tudi o sodelovanju sindikatov v skupini strokovnjakov, ki naj bi pripravila zakon o razmerjih plač v negospodarstvu. Predstavniki sindikatov s° v tej skupini skušali tvorno sodč( lovati, vendar jim vlada tega n> omogočila. Sindikati nočejo biti 1® krinka za tiste, ki odločajo o vsebini tega zakona, ki bo poenotil plačo v negospodarstvu. Zaradi tega so predstavniki sindikate' razmišljali tudi o odpovedi sodelovanja v tej delovni skupini. Izhodiščna plača naj bo 30 tisočakov Republiški odbor sindikata državnih in družbenih organov nasprotuje predlogu, da bi bila zdajšnja izhodiščna plača 26.000 tolarjev v negospodarskih dejavnostih v začetku leta 1994 višja samo za 1000 tolarjev. Republiški odbor ocenjuje, da bo v junija letos določena izhodiščna plača do konca leta realno manjša za dobrih 12 %. Če k temu prištejemo še 13-odstotno letno inflacijo v letu 1994, bo razvrednotenje plač več kot 26-odstotno. Menimo, da bi morali zaradi letošnjega realnega znižanja plač to vsaj delno popraviti z dvigom izhodiščne plače na najmanj 30.000 tolarjev s 1. 1. 1994. Ta zakon naj bi veljal tudi SDK in Banko Slovenije je doda* svetovalec sindikata delavce'’ družbenih in državnih organo' Vinko Kastelic. Delavci in vodstvo obeh institucij protestiraj0 proti temu, da bi jim zakon vzel sedanjo samostojnost. Protestirajo tudi proti temu, da bi SDK prišla pod vladin nadzor. F. K ( I dei za in; prt ji r PO' izv Usi kei čas Dv se ?’ ža\ loj rer o s k Pr; v r ka: pri juj cet hej i rne zn; z d sti prt za< va: spi I Z J A V A obd.Muže Dragutina, ki ga zastopa s ODVETNIK ANTON ZAJC m '-nomelj, tfcl.: (068) 53-3M Obdolženec z namenom sklenitve morebitne poraUnave v navedeni kazenski zadevi daje po svojem pooblaščencu sledečo izjavo: trditve, ki so bile navedene v spornem članku pod naslovom Nepotrebna strupi tev", objavljenim v časopisu Delavska, enotnost. t■48 2 dne 29.11.1991, katerega podpisnik je Muže Drago, so bile izrecno naperjene zoper Svobodni sindikat podjetja Belt Črnomelj. katerega predsednik je bil Strmec Anton. Podpisnik članka Muže Drago se opravičuje predsedniku Svobodnega sindikata podjetja Belt Črnomelj, v kolikor je bil zaradi navedenih trditev osebno prizadet in v kolikor so navedene trditve imele kakršnekoli škodljive posledice njegovi časti in dobremu imenu. navedene trditve so bile dejansko posledica konkurenčnega boja med sindikati v podjetju Belt Črnomelj. v katerem je Svobodni sindikat tega podjetja poosebljal predsednik Strmec Anton, sindikat Neodvisnosti pa je poosebljal predsednik Drago Mu že. Drago Muže smatra, da bi morala ta njegova izjava zgladiti medsebojne odnose take med obema sindikatoma podjetja Belt kot tudi zaradi tega članka slabše odnose mecJ nbemi vodstvi sindikata. Črnomelj, dne 6.10.1993 Drago Muže STRUPENA MARJETICA IN NEPOTREBNA STRUPITEV Pred dvema letoma je uredništvo prejelo članek o razmerah v Beltu in delovanju Tomšičevega sindikata. Sestavek Antona Strmca, predsednika svobodnega sindikata tega podjetja smo objavili pod naslovom »Strupena marjetica« v rubriki Tribuna. Strmec je konkurenčnemu sindikatu takrat očital spletkarjenje in neutemeljenost zahteve za odstop direktorja Belta. Kot je napisal Strmec, je Tomšičev sindikat takrat organiziral stavko, da bi odstranil še enega rdečega direktorja. Po stavki je, po Strmčevem mnenju, v podjetju ostalo le pogorišče. Na ta članek se je odzval Darko Muže. DE je 29. 11. 1991 objavila odmev pod naslovom »Nepotrebna strupi-tev«. V njem je bil kar velik kupček obtožb in trditev, ki pomenijo blatenje Antona Strmca. Svobodni sindikati Bele krajine so se po objavi odločili za tožbo proti Dragu Možetu zaradi kaznivega dejanja. Sodišče v Črnomlju je 21. maja 1992 Možetu izreklo sodni opomin, češ da je zapi- sal trditve, ki lahko škodijo časti in dobremu imenu Antona Strmca. Na sklep sodišča se je pritožil obdolžencev zagovornik odvetnik Anton Zajc. Višje sodišče v Ljubljani je 8. oktobra 1992 razveljavilo sklep sodišča iz Črnomlja, češ da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodnica sodišča v Črnomlju Marija Črnugelj je prejšnji mesec sklicala ponovno obravnavo in udeležencem predlagala zunaj sodno poravnavo. Tako Strmec kot njegov odvetnik sta se s predlogom strinjala. Udeleženci obravnave so se pred sodnico dogovorili, da bo obdolženec sestavil posebno izjavo, ki naj bi bila v znak poravnave objavljena v DE. Odvetnik obdolženega Draga Možeta je to izjavo sestavil in nam jo poslal v objavo. Objavljamo jo v celoti, v upanju, da tudi tako pomagamo prizadetim in tudi delavcem Belta. Prav zanje je verjetno šlo tako Strmcu kot drugim udeležencem te zgodbe. F. K. OMEJEVANJE STAVK IN MEZDNIH GIBANJ Državni zbor je prejšnji teden omejil pravico do stavke ?a policiste, carinike, paznike lrt zračne kontrolorje. S tem je ;P“J Prekinil stavko policistov, ki n0v D ni bilo videti konca. Pri pre-ikat povedi stavke pa so še vedno ife- izvzeti oficirji, vojaki in f1 Uslužbenci TO, menda zato, ker njihova stavka v mirnem ker Eusu nima pravega smisla. Dva dni za državnim zborom išč. Se je sestal še državni svet. ? veliko večino glasov so dr-jbe zavni svetniki zavrnili pred-dbl? 10s Gregorja Mikliča, po kate-rern bi državni zbor moral __0 omejitvi stavke odločati s kvalificirano večino. V raz-;U- Pravi pa so državni svetniki ija 'f nasprotju z glasovanjem po-®> kazali več nasprotovanja kot te- Pritrjevanja zakonom, ki ome-JJejo ustavno svobodo delavci cev pri tem načinu sindikal- dh ne§a b°ja. ral Vlada se je obrnila na parla-ment zato, ker se sama ni znala ali zmogla pogovoriti ž°il 2 ^°bro organiziranimi policije sb. Ti pravijo, da se z njimi za stavko in tudi na njenem bo 2ačetku sploh ni hotela pogo-varjati. Obnašanje vlade se je -- sPremenilo šele potem, ko so zaradi stavke prizadeti občani protestirali tudi proti tistim, ki niso zmogli ukrepati, da bi se stavka končala. Da so občani imeli prav, je na neki način dokazal tudi izjemno odločni predsednik vlade Janez Drnovšek, ki se je celo osebno odzval na pogovor s predstavniki policijskega sindikata. Verjetno je tako ravnal zato, ker so v vladi ugotovili, da so prebivalcem odgovorni oni, ne pa vodstvo policijskega sindikata. Vprašanje pa je, če je s tem svojim ravnanjem - to je bil prvi pogovor predsednika vlade s kakim stavkovnim odborom - predsednik pridobil točke, ki mu manjkajo za uspešno vodenje pluralne koalicije strank na oblasti. Iz triurne razprave članov državnega sveta o štirih zakonih, ki omejujejo pravico delavcev do stavke, štrli nekaj misli, ki jih objavljamo zlasti zaradi možnosti nadaljnjega omejevanja stavkovne svoboščine. Gregor Miklič: »Zlorabljen je bil institut izredne seje državnega zbora in hitrega postopka. Ker ni pravne praznine, ni bilo treba sprejeti teh :d' je se do im i« ;a- ati ?ni Lr ;o- Z3 k o ?V- V' 3n ir s o 5 le ie- til di ov e- za sl ev jv i- ;i- 'K & ZAKON O DOPOLNITVI ZAKONA O NOTRANJIH ZADEVAH 1. člen V zakonu o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80, 38/ 88, 27/89 in Uradni list RS, št. 8/90, 19/91 in 4/92) se za 98. a členom doda nov 98.b člen, ki se glasi: »98.b člen Pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve so dolžne med stavko opravljati naslednja dela in naloge: - varovanje življenja ljudi in lastnine; - vzdrževanje javnega reda in miru; - urejanje in nadzorovanje prometa na javnih cestah; - preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj; - odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in drugih iskanih oseb in njihovo izročanje pristojnim organom; - varovanje določenih oseb in objektov; - dajanje nujne pomoči, da se odpravijo posledice, nastale zaradi splošne nevarnosti, ki jo povzročajo elementarne in druge nesreče; - varovanje državne meje; - kontrola prehajanja čez državno mejo; ~ izvajanje predpisov s področja tujcev. Dela in_naloge iz prejšnjega odstavka so pooblaščene uradne osebe dolžne opravljati pravočasno in učinkovito v skladu z navodili predstojnikov organov in organizacijskih enot ministrstva. Delavci, ki opravljajo dela in naloge pooblaščene uradne °sebe, morajo med stavko izpolnjevati naloge predstojnikov or-ganov in organizacijskih enot ministrstva. Službe Ministrstva za notranje zadeve so dolžna omogočiti ^nemoteno izvajanje nalog iz prvega odstavka tega člena.« 2. člen v Uradnem listu Ta zakon začne veljati naslednji dan po obiavi Republike Slovenije. štirih zakonov. Zakon je nadomestil pogajanja in dogovarjanja med socialnimi partnerji. Bil je sprejet, zato da stavko zaduši. Zakoni o sodiščih, sodniški službi, železnicah dokazujejo trend omejevanja sindikalne pravice do stavke. Po policistih, carinikih, paznikih in kontrolorjih letenja lahko pridejo na vrsto učitelji, zdravniki, komunalci in elektrikarji. Vlada je ugotovila, da ne more sprejeti stavkovnih zahtev. Vemo pa, da je z renominacijo proračuna ministrstvo za notranje zadeve dobilo 16 odstotkov več sredstev.« Dušan Plut: »Ne morem sprejeti hitrega in izsiljenega zakonodajnega postopka, ker pomeni logiko izrednih razmer. Državni zbor naj o zakonih odloča ponovno. Pridobljeni čas je treba izkoristiti za pogovor in dogovor o stavkovnih zahtevah.« Dagmar Šuster: »Skrajno vprašljivo je med stavko intervenirati z zakonom. Gre za nesposobnost obeh strani za dogovore. Ti zakoni Slovenijo porivajo desetletja nazaj, ne pa v 21. stoletje. Vsi zahtevki za povečanje plač so neupravičeni. V državni upravi, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Banki Slovenije so si izplačali že 13., 14., 15. in del 16. plače Njihove plače so realno za 37 odstotkov večje kot v lanskem letu. Zavarovalne organizacije so izplačale 32, gospodarstvo pa 15,5 odstotka več kot lansko leto. Sem za omejitev pravice do stavke, ne samo za policaje, ampak tudi za vse druge. Nisem za to, da kmetje zasedajo mejo, delavci pa prometna križišča. Stavke ne razumem kot motenja drugih in ustvarjanje anarhije.« Albert Vodovnik: »Skrbi me, ker je v Sloveniji prisoten balkanski sindrom, ki se kaže v tem, da noben dogovor ne velja. Ta država se zaveda, da delavci stavkajo šele takrat, ko gredo na cesto. Tudi meni kot predsedniku sindikata so pred opozorilno stavko kovinarjev omenjali možnost njenega razbitja.« Peter Glavič: »Podprl bom zakone, ker stalne stavke in dvigovanje plač samo odlaga in otežuje rešitve. Realne plače so narasle, torej je vsem boljše in za stavke ni nobene potrebe. Lastniki smo mi, stavkamo proti sebi in sebe uničujemo. Stihije ni mogoče BODO TUDI AGISOVCI STAVKALI DO STEČAJA? ustaviti in to se je videlo tudi v Angliji vse do prihoda Margaret Thacher. Kolegi mi pravijo, da so se prejšnji mesec dvignile plače tudi na občinah. Niso krivi ljudje iz policije, ampak Melanšek in tisti okrog njega. Prav on je pred letom dni neupravičeno vdrl v proračun. Melanšek se je s svojim radikalizmom začel vmešavati v politiko, saj hoče odstavljati celo ministre. To ne pelje nikamor.« Gregor Miklič, replika: »Najodločnejše protestiram, ker se Melanška proglaša za krivca sedanjih razmer v Sloveniji. Razprava g. Glaviča potrjuje mnenje, ki ga slišimo v Nemčiji, da se Balkan začenja že pri Mimchnu. Kontrolorji letenja, ki so imeli spomladi velike zahteve, priznavajo, da so kupljeni. Sliši se, da se za delavce ministrstva za obrambo odpirajo posebne štacune.« Avgust Majerič: »S temi zakoni je klofuto dobila vlada zaradi svoje nedoslednosti. Začelo se je z izjemami za plače poslancev, vlade, sodstva, nadaljujejo policisti.« Če že pišemo o omejevanju stavkovne svobode, je prav, da objavimo novo zakonsko besedilo. Ne samo policisti, tudi laiki lahko rečejo, da po novem policisti ne morejo več stavkati v delovnem času. Po vsem tem, kar vemo, pa moramo pritrditi tistim, ki pravijo, da bi oblast morala stavko prekiniti na drugačen način in zlasti brez zasedanja državnega zbora. Sprejeti zakoni so hočeš nočeš dokaz nedemokratičnosti in nesposobnosti za pogajanja med partnerji v naši državi, ki tudi zato ne more biti socialna. Franček Kavčič Delavci Agisove Tovarne orodij in strojev iz Ptuja, ki stavkajo že od začetka prejšnjega tedna, so si doslej priborili minimalni osebni dohodek za mesec avgust. Ker pa nihče ne ve, kdaj bodo 79 delavcem uspeli dati še zajamčeno plačo za september, stroji v Tovarni orodij še vedno stojijo. Tovarna orodij, ki je v lasti republiškega razvojnega sklada, je že dalj časa v težavah. Prava agonija za zaposlene pa se je začela potem, ko je upravni odbor Agisa na Temeljnem sodišču v Mariboru pred približno tremi tedni vložil predlog za uvedbo stečajnega postopka. Od takrat se delavci v tovarni počutijo kot nebodigatreba, saj jim vodstvo sploh ni dajalo več plač, regresa, jubilejnih nagrad in vsega, do česar so upravičeni po zakonu. Kdo ve, če bi delavci do uvedbe stečajnega postopka sploh še dobili kakšno plačo, če ne bi začeli stavke, ki jo skupaj organizirata izvršna odbora neodvisnih Plohlovih sindikatov in Svobodnih sindikatov. Delavci, ki so razočarani nad odnosom republiškega razvojnega sklada do tovarne, so se nekako že sprijaznili, da bo šla Tovarna orodij v programirani stečaj, saj je po reorganizaciji Agisa nasledila za milijon mark izgub, ki jih republiški razvojni sklad kot novi lastnik ni uspel sanirati. Delavci terjajo samo, naj jim izplačajo vsaj minimalne plače za čas, ko so še zaposleni, in naj se za vse presežne delavce pripravi socialni program. Delavci so zahtevali tudi odstop treh vodilnih. Delavci Tovarne orodij so minuli petek za 24 ur blokirali celoten Agis, kjer dela 750 delavcev. Stavko v Tovarni orodij so po besedah predsednika SKEI Franca Trbuca podprli vsi delavci Agisa. Vendar si delavci drugih družb daljše stavke niso mogli privoščiti, saj ima celoten Agis velike težave, predvsem zaradi starih grehov, delavci pa vendarle še redno dobivajo plače, čeprav samo 50-odstotne v primerjavi z določenimi v kolektivni pogodbi. Po pogovoru z ministrico za delo Jožico Puhar so stavkajoči le dobili za 10 tisočakov bonov in 16 tisoč tolarjev avgustovske plače, za septembrsko pa še stavkajo. Kakor kaže, njihova stavka nikogar posebej ne vznemirja. Tovarna je zapisana stečaju, čeprav so delavci prepričani, da bi lahko rešili vsaj njeno zdravo jedro, kjer bi si lahko služilo kruh 20 do 30 delavcev. Tako stavkajo in čakajo, da bodo postali brezposelni. TK ELRAD NIMA DENARJA ZA SEPTEMBRSKE PLAČE Elrad iz Gornje Radgone, ki je bil vrsto let eno najuspešnejših podjetij v Pomurski regiji, že kar lep čas razjedajo gospodarske težave in notranje razprtije. Trenutno poteka javna polemika med starim in novim vodstvom Elrada o odgovornosti za sedanje gospodarske razmere v tovarni, delavcem pa ob tem grozi, da sploh- ne bodo dobili septembrskih plač. V Elradu so potem, ko ga je generalni direktor Zvezdan Žlebnik po nekaj mesecih zapustil (sedaj je glavni sanator holdinga TVT v Mariboru), dolgo iskali novega direktorja. Ko je v Elrad končno prišel novi direktor Boris Ger-jovič, pa je krivdo za razmere v tovarni naprtil na ramena starega vodstva. Anton Sečko, Stefan Vučak, Cvetka Sreš, Stanko Prelec in Martin Balažič v imenu starega vodstva pojasnjujejo, da za razmere niso krivi oni, pač pa da so takšno stanje nasledili že od prejšnjega direktorja. V Elradu se je od začetka leta 1992 na direktorskem stolčku zamenjalo že šest menedžerjev, podjetje pa je v čedalje večjih težavah. Člani bivšega vodstva Gerjoviču posebej zamerijo, ker jim je menda takoj po svojem prihodu na direktorski položaj ponudil v podpis izjavo, s katero bi priznali krivdo za sedanje težave ter prosili za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Podjetju pa naj bi prostovoljno podarili še svoje lastniške certifikate. Medtem ko teče polemika o krivdi za sedanje razmere, nad Elradom visi kot Damoklejev meč nevarnost stečaja. Vse njegove družbe imajo blokirane žiro račune, in kakor vse kaže, delavci za september sploh ne bodo dobili plač. Novi direktor je v tovarniški informator zapisal, da bi izplačilo septembrskih plač mimo prilivov ali z najetjem dragih kreditov Elrad pahnilo v stečaj. V zadnjih dneh so v Elradu že uspeli skleniti nekaj novih poslov zlasti na Madžarskem, zato naj bi že v prvi polovici novembra prejeli oktobrsko plačo. Jim bo do takrat uspelo preživeti in ohraniti socialni mir, nujen za izboljšanje gospodarskih razmer? TK PROGRAMIRANI STEČAJI NE BODO OZDRAVILI MARIBORSKEGA GOSPODARSTVA Med delavci mariborskih podjetij, ki so jih lastniki in menedžerji že ali jih nameravajo v kratkem predlagati za stečaj, se odkrito govori, da so programirani stečaji samo eden naj cenejših načinov, kako se rešiti presežnih delavcev. O tem in nasploh o mariborskih izkušnjah s programiranimi stečaji smo se pogovarjali z Vekoslavo Krašovec, vodjo strokovne službe Svobodnih sindikatov v Podravju. Številni delavci v Metalni so prepričani, da bi bilo mogoče Tovarno investicijske opreme, za katero je upravni odbor delniške družbe predlagal uvedbo stečajnega postopka, sanirati. Analizo poslovanja te Metalnine družbe ste pretresli tudi v strokovnih krogih podravskih Svobodnih sindikatov. Do kakšnih ugotovitev ste prišli? »Mirno lahko rečem, da je bila ta analiza narejena, da dokaže potrebnost stečaja. Analiza navaja dva osnovna razloga za stečaj: blokado žiro računa in izkazano izgubo. Po moji presoji ne prvi in ne drugi razlog ne moreta biti odločujoča za stečaj družbe. Do blokade žiro računa družbe je namreč prišlo zaradi neplačanih obveznosti iz osebnih dohodkov v juliju in avgustu letos, v izgubi družbe pa so verjetno tudi odpisane terjatve v višini 11 milijonov dolarjev iz preteklosti ter 12 milijonov dolarjev dolgov, ki jih je družba pri reorganizaciji prevzela od matice. Če upoštevamo, da znašajo obveznosti družbe 26 milijonov dolarjev, pridemo do zaključka, da je tekoče poslovanje Metalne TIO lahko tudi pozitivno. Na osnovi podatkov iz analize poslovanja TIO ocenjujem, da so temeljni vzrok za predlog stečaja presežni delavci in želja menedžmenta za pridobitev prostorov za druge dejavnosti. Pa še to: Verjetno obstaja tudi realna možnost za izterjavo nekaterih že odpisanih terjatev Metalne TIO, ki bi v primeru stečaja obogatile stečajno maso ali pa morda tudi posameznike, če bi takšne terjatve prevzeli pred stečajem. Nekateri bivši vodilni v Metalni se privatno ukvarjajo z izterjavo zapadlih terjatev...« Tudi v Elektrokovini, ki je od 7. oktobra v stečajnem postopku, velja med delavci prepričanje, da se bodo lastniki s stečajem predvsem poceni rešili presežnih delavcev, nato pa z izbranimi delavci nadaljevali proizvodnjo v tako imenovanih zdravih jedrih. So po vaših ocenah tudi v Elektrokovini podobni razlogi za uvedbo stečajnega postopka kakor v Metalni? »Nedvomno. Na osnovi gradiv, ki so bila dostopna sindikatu, ocenjujem, da si tisti, ki so predlagali uvedbo stečajnega postopka za Elektroko-vino, prizadevajo s stečajem rešiti problem presežnih delavcev. V gradivu upravnega odbora Elektrokovine, ki je bilo verjetno dodano predlogu za uvedbo stečaja, so sicer navedeni nekateri razlogi za težave podjetja. Tako naj bi Elektro-kovina, podobno kakor druga podobna slovenska podjetja, za prodor na tuja tržišča v časih hiperinflacije najemala izjemno drage kredite. Tovarno pestijo tudi izguba nekdanjega jugoslovanskega trga, nelikvidnost ter izgube v tekočem poslovanju. Elektroko-vina, ki bi jo po ugotovitvah iz gradiva upravnega odbora morali začeti sanirati že leta 1987, je v preteklosti sodelovala tudi v politično dogovorjenih poslih v neuvrščenih državah in zaradi neustreznih kreditno-investicijskih konstrukcij pri tem padla v velike dolgove. Kljub tem starim grehom pa je treba upoštevati tudi, da je podjetje v zadnjih treh letih poslovalo brez podpore poslovnih bank in celotno dejavnost finansiralo iz lastnih obratnih sredstev - izjema so v zadnjem času le subvencije za doseganje socialnega miru. Gradivo upravnega odbora Elektrokovine govori o sanaciji podjetja po mehki varianti s stečajem ali likvidacijo. Vprašanje je tudi, kako poslujeta novi družbi v mešani lastnini, ki so ju ustanovile štiri Elektrokovinine družbe 27. julija letos, ter kako poslujejo podjetja v tujini. Morda so novoustanovljena podjetja garant za mehko varianto stečaja, saj je bilo nekaterim delavcem obljubljeno, da bodo kljub morebitnemu stečaju nemoteno delali naprej!? Ali gre morda za izigravanje upnikov? Vprašanj je veliko, sicer pa je eno gotovo: sedanja zakonska ureditev ne pozna sanacije s pomočjo stečaja.« V zadnjem času tudi v nekaterih drugih mariborskih podjetjih razmišljajo o programiranih stečajih, ki naj bi rešili zdrava jedra mariborskega gospodarstva. Kaj se po vaši sodbi skriva za tem? »Čeprav zakon programiranih stečajev sploh ne pozna, so v Podravju resnično vedno močnejše težnje po takšnih stečajih. Za to po moji oceni obstajajo najmanj trije razlogi. V družbenih podjetjih je s takšnimi stečaji mogoče zaobiti proces lastninjenja in ustvariti novo lastninsko strukturo podjetja v korist Vekoslava Krašovec upnikov in morebiti tudi posameznikov. Takšna sprememba lastništva je lahko s stečajem relativno hitra in brez soglasja ali vsaj mnenja delavcev, kar terja normalni proces lastninjenja po zakonu. V scenarijih večine predvidenih programiranih stečajev je namreč predvidena prisilna poravnava, kar bi bilo mogoče izvesti tudi brez stečaja. V podjetjih z znanim lastnikom - običajno gre za podjetja republiškega razvojnega sklada - pa so stečaji verjetno posledica ugotovitve, da podjetja ni tako lahko prodati oziroma da tudi sanacija zahteva velike napore in sredstva. Če prodaja s stečajem ali prisilno poravnavo uspe, so koristi lastnika ustrezno zavarovane. Najpogosteje pa želijo lastniki s programiranimi stečaji rešiti problem presežnih delavcev. Stečaj je naj cenejši način za rešitev tega problema, vendar samo za vodstva podjetij oziroma lastnika. Za državo in davkoplačevalce je takšen način reševanja presežnih delavcev najdražji. Zato je naravnost šokantno, da se denimo sodišče tako lahko odloči za uvedbo stečajnega postopka samo na osnovi gradiv in podatkov naj večjega stečajnega dolžnika.« V Podravju obstaja že kar nekaj izkušenj s takšnimi programiranimi stečaji. Kakšne so običajno posledice? »Vsak stečaj, naj bo programiran ali ne, je še vedno stečaj, ki prekine proizvodne in poslovne procese in gotovo ne koristi poslovnemu ugledu podjetja. Zato so pričakovani učinki programiranih stečajev praviloma le kratkoročni. Dolgoročno vodijo v še hujšo gospodarsko stagnacijo. Žrtve takšnih stečajev pa so v prvi vrsti delavci (do uvedbe stečaja delavcem nihče ne prizna upniške vloge, čeprav so praviloma med največjimi upniki) in tudi vsi davkoplačevalci, ki morajo plačevati takšno inscenirano brezposelnost. Ob tem je neverjetno, da v številnih podjetjih pripravljajo programirane stečaje z izdatno podporo vlade, gospodarske zbornice ter strokovnih ustanov. V Mariboru so nam ponudili razvojni projekt »Maribor jutri«, toda konkretno ravnanje, že izvedeni in predvideni stečaji so v popolnem neskladju z v njem zapisanimi strateškimi razvojnimi usmeritvami. Ali to pomeni, da bo tudi ta projekt, za pripravo katerega je šlo ogromno proračunskih sredstev in ki ga podpirata tako mariborska kot slovenska vlada, šel v »programirani stečaj«? Tomaž Kšela Žrtve programiranih stečajev so delavci in davkoplačevalci Tudi raziskava, ki jo je opravila dr. Alenka Žnidaršič-Krajnc (Planirani stečaji? Značilnosti, razlogi, koristi in škoda v stečajih slovenskih podjetij, Ljubljana 1993), potrjuje, da so zaradi stečajev najbolj oškodovani zaposleni. Poleg izgube zaposlitve gre tudi za hude psihične obremenitve, ki pestijo zlasti tiste kategorije delavcev, ki se težko ponovno zaposlijo (starejši, invalidi, delavci s slabšim zdravjem) ali organizirajo samozaposlitev. Dr. Ivan Žužek pa v svoji razpravi (Delodajalci in delavci, Vpliv lastninskega in statusnega preoblikovanja podjetij na pravice in obveznosti zaposlenih, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 1993) ugotavlja, da so nekateri holdingi ustanovili fiktivne družbe, v katere so razporedili tiste delavce, za katere bi sicer morali uvesti postopek razreševanja trajnih presežkov delavcev. Ko so takšne družbe šle v stečaj, so delavci ostali brez zaposlitve, seveda pa tudi brez odpravnine, odpovednega roka in ustreznega nadomestila osebnega dohodka med odpovednim rokom. V posameznih primerih se je izkazalo, da so družbe v okviru holdinga skušale na tak način »racionalno« zmanjšati število delavcev in prevaliti skrb za socialno varnost teh delavcev na zavod za zaposlovanje. Zanimivo je tudi, da je bilo v preteklosti malo sodnih sporov, ki bi jih sprožili delavci iz takšnih likvidacijskih postopkov. In še ena ugotovitev dr. Žužka o razmerah v sedanjem prehodnem obdobju, ko usiha družbena lastnina in se počasi uveljavljajo značilnosti tržnega gospodarstva: »Soočamo se s pojavi, ki so bili tako značilni za obdobje takoimenovane prvobitne akumulacije. Gre za anarholiberalizem, kršitev osnovnih pravic iz delovnega razmerja, prisvajanje družbene lastnine mimo postopka lastninskega preoblikovanja, itd.« PRIROČNIKI ZA SINDIKALNE K ZAUPNIKE, STROKOVNE SLUŽBE^ PODJETIJ IN POSAMEZNIKE Na s sv v gis ,vora. 'oviri in bi fal p "ki c nostr 'mali 2 nji spet Ssvc • SPLOSNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO s komentarjem Komentirata Gregor Miklič in Brane Mišič. Cena 950,00 SIT • več avtorjev: MOJE PRAVICE NA DELOVNEM MESTU Delovno razmerje - Prenehanje potreb po delavcih - Posebno varstvo žensk, mater Pr delavcev z družinskimi obveznostmi, mladine, invalidov in starejših delavcev - varstvo Stavi pravic delavcev - Varstvo pri delu - Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarova- . nia 7a nrimor hro7nncolnnctl 7dravct\/onn cn^ialnn vorctvn — SlUŽb pT3VR® j za le "j- 2 da t Priročnik za lastnike stanovanj in za tiste, ki bi to radi postali... Stanovanjski zakon ^'Co s komentarjem in primeri praktične uporabe njegovih določil. Cena 520,00 SIT Pital; • Bogdan Kavčič rorT1; DELAVCI IN UPRAVLJANJE 5 nja, za primer brezposelnosti, zdravstveno, socialno varstvo pomoči. Cena 350,00 SIT • Mira Becele STANOVANJSKA RAZMERJA PO NOVEM Participacija - vzroki, cilji, vsebina in moč, organizacijske oblike, prednost in kritike, evropski modeli participacije in kaj prinaša novi »Zakon o sodelovanju delavcev prl vj upravljanju podjetij«. Cena 460,00 SIT Polo< • Gregor Miklič ni n NOVA DELOVNA ZAKONODAJA Prečiščeno besedilo .Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o zaposlovanju in zavarova- »pgp nju za primer brezposelnosti s komentarjem. Cena 670,00 SIT v c • Stane Uhan bom PLAČNI SISTEM V REPUBLIKI SLOVENIJI 0sta Statistični podatki - Kritična raven vidni Evropske cene in balkanske plače - Izhodiščni * osebni dohodki - Kaj ve in misli vlada - Načrtovanje najnižje osnovne plače - Konkretn' ' predlogi - Podcenjeno znanje - Najvišje plače. Cena 400,00 SIT • Aleksej Cvetko NOVA UREDITEV POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA S c< ZAVAROVANJA j* Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju a 1 Zakaj so bile potrebne spremembe v pokojninski in invalidski zakonodaji - Spremembe pogojev za upokojevanje - Nova definicija invalidnosti in kaj to pomeni - Nov sistem , ‘ odmere nadomestil plač invalidom II. in III. kategorije invalidnosit. Cena 680,00 SIT . "E • Emil Rojc 16 KARIERA KOT SPREMINJANJE Priročnik za podjetništvo in razvoj kadrov Cena 850,00 SIT • Več avtorjev SOCIALNA DRŽAVA Zbornik razprav za VARNOST, SVOBODO, SOLIDARNOST IN PRAVIČNOST Cena 600,00 SIT Zerv neg; druž svoj nim, se p sticij Pom "kup certi S Aleksej Cvetko ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE PO NOVEM M Novi zakon o zdravstvenem zavarovanju - Razlage vseh sprememb in vseh oblik Preč prostovoljnega zavarovanja občanov. Cena 580,00 SIT Pr6s katih • ZAKON O LASTNINSKEM PREOBLIKOVANJU sPra PODJETIJ IN SINDIKATI 'ahki pove Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij - Uredba o pripravi programa preoblikova-nja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij - Uredba l^gjp o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja Cert Razlage: mag. Tone Rop, Gregor Miklič, dipl. oec. Radovan Teslič in dr. Alenka Žnidaršič-Kranjc. Cena 1.800 SIT ^ . e KOLEKTIVNA POGODBA ZA NEGOSPODARSKE Pren DEJAVNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI S KOMENTARJEM seb vatiz ne b vset Kolektivna pogodba s stališči komisije za razlago KP s komentarjem - Priloge: Sklep Izvršnega sveta R Slovenije o določitvi koeficienta za določanje OD - Sklep o določitvi « f kalkulativnih osnov za določitev obsega sredstev za plače v zavodih, ki se financirajo 4 neg; proračuna - Tarifni del KP za zdravstvo in socialno skrbstvo - Zakon o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih - Pripravila: Nevenka Zaviršek in Vinko Kastelic vi Cena 950 SIT + 5% p. davek °'as NAROČILNICA ZA KNJIGE - PRIROČNIKE Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo ..... izv. • Sploš. kol. pog.......... izv. • Plačni sistem ..... izv. • Moje pravice na ......... izv. • Nova ureditev... ..... izv. • Stanov, razmerja ........ izv. • Kariera kot... ..... izv. • Delavci in uprav......... izv. • Socialna država... ..... izv. • Nova del. zakon.......... izv. • Zdrav. zav... ..... izv. • Zakon o last. ........... izv. • Kol. pog. za negosp. Od 1. 2. 1992 se za knjige zaračunava 5-odstotni prometni davek. Naročeno mi pošljite na naš naslov:. Ulica, poštna št. in kraj: . Ime in priimek podpisnika:. 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku. 2. Kot ind. kupec bom plačal po povzetju. Dne: Žig Podpis naročnika Vse informacije o knjigah - priročnikih objavljamo v časopisu »DE«, Časopis DE in knjige lahko naročite pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Daim8' tinova 4, telefoni (061) 321-255, 110-033, 313-942, 311-956. Fax. (06U 317-298. te Vi z rt /e P rr s, z a s 21. oktobra 1993 IKAŽIPOT £ KAM S SVOJIMI [LASTNIŠKIMI CERTIFIKATI E vprašanje, kaj bomo počeli Svojimi lastniškimi certifikati, v glavnem še ne vemo odgo-v°ra. Če bi dobili od države go-.°vino, bi se, kajpak, hitro znašli J bi bilo ugibanj na mah konec. f®l pa so tako imenovani lastnici certifikati le nekakšen vred-n°stni papir, od katerega bodo rne!| korist samo tisti, ki bodo * hjim modro ravnali. Pa smo Pet na začetku: kaj in kam s svojimi certifikati? ter Pri iskanju odgovora na za-s,svljeno vprašanje moramo jt\e 'bajati iz tega, da so lastniški Cehifikati eden od instrumentov Za lastninjenje družbenih podje-Jjl- Zakonodajalci so se odločili, °a bo imel vsak Slovenec pra- d 73 P cr%s o- % er O- p P f OBSTRIŽENE DIREKTORSKE PUČE Na upravnem odboru Gospodarske zbornice so te dni °bravnavali predlog »Kriterijev in priporočil za individualne pogodbe o zaposlitvi za Poslovodne in vodilne delavce«, ki so ga pripravili sku-Paj z združenjem Manager. v tem gradivu so opredeljene naj nižje, ali kot avtorji pišejo, izhodiščne plače direktorjev različno velikih podjetij, njihova udeležba pri poslovnem izidu in drugi pogoji, kot so Uporaba službenega vozila, Pravica do izobraževanja itd. Izhodiščne plače naj bi bile najmanj trikrat tolikšne, kot znaša povprečna neto plača zaposlenega v gospodarstvu Za zadnje tri mesece, največ Pa petkratne, za direktorje velikih podjetij. Drugi prejemki menedžerjev so stvar individualnih pogodb. Načeloma naj ne bi bilo dobro, da bi dirketorji imeli samo osnovne plače, saj se dodatki računajo od uspešnosti Podjetja, ki ga vodijo. Zato bi bilo treba direktorje, ki bi le malo presegli osnovo, pravzaprav v korist podjetja, lastnika in zaposlenih - nagnati. Avtorji »Kriterijev in priporočil« pišejo, da bi se lastniki Podjetij dogovorili z menedžerji glede dodatnih meril, s katerimi bi določili delež udeležbe menedžerja pri dobičku podjetja. Priporočajo, da bi za ta merila upoštevali izboljšani gospodarski položaj Podjetja v okviru panoge, zmanjšanje izgube, primerjavo dobička podjetja s povprečnim dobičkom v dejavnosti, gibanje dobička glede na Preteklo poslovno leto, dobiček na zaposlenega, donosnost kapitala ter ohranjanje in povečevanje števila delovnih Plest. Menedžerji se bodo lahko »cenkali« z lastniki tudi glede drugih pravic, denimo do dopolnilnega izobraževanja ali povračila stroškov s službenih potovanj, o uporabi službenega vozila, o sredstvih za reprezentanco itd. Nič pa ni vsaj v tem gradivu zapisanega o tem, kaj pripada s seznama posebnih pravic posameznim klinom na hierarhični lestvici v posameznih podjetjih, zlasti velikih. Najbrže je to že spontano urejeno po vzoru zahodnih podjetij, kjer je vse to natanko določeno, kljub vsemu pa se tega v naših podjetjih verjetno ne drže tako natanko in togo kot denimo v Nemčiji, od koder izvira naslednja zgodbica. V nekem podjetju je mali šef napredoval v večjega, preselil se je v novo pisarno v višjem nadstropju. Ogledal si je opremo pisarne in ostrmel: ni mislil, da bo njegov novi položaj v podjetju tako pomemben. Vaza s svežimi rožami na mizi, debel tepih od stene do stene... Pa sta vstopila dva delavca s škarjami in odmerila ter odrezala natanko en meter preproge. Za toliko je Rino Simoneti: Direktorski poklic je visoko rizičen, zato naj zaslužijo bistveno več! Pismo predsedniku državnega zbora * 1 2 3 AMZS protestira proti predvidenim davkom na posest avtomobilov AMZS, ki združuje pomemben del slovenskih avtomobilistov, najodločneje protestira proti Predvidenim ukrepom slovenske vlade o dodatni obdavčitvi osebnih avtomobilov v letu 1994. Svoj protest utemeljujemo: 1. Obdavčitev znova uvaja pojmovanje avtomobila kot luksuznega predmeta, to je predmeta, ki Pomeni razkošje, ne pa kot nujno potreben pripomoček, v vsakdanjem življenju. 2. Obdavčitev glede na starost in vrednost avtomobila bo spodbujala nadaljnjo uporabo starih in odsluženih avtomobilov, ki zaradi svojega stanja pomenijo bistveno večjo prometno nevarnost, kar bo Pripomoglo k še slabši prometni varnosti na naših cestah. Prav tako pomeni uporaba starih avtomobilov tudi večje onesnaževanje okolja. 3. Predlagana obdavčitev bo Zavrla prodajo novih, varnih in okolju prijaznejših avtomobilov, kar bo vplivalo na zmanjšanje Prometne varnosti, varovanje okolja, prav tako pa tudi na položaj slovenske avtomobilske in spremljajoče industrije. Predlagane stopnje obdavčitve so nerazumno visoke, saj bi obdavčitev lastnika v Sloveniji izdelanega renaulta clia veljala približno povprečno mesečno slovensko neto Plačo. Če upoštevamo še vse ostale dajatve, ki jih mora plačati lastnik avtomobila, je obdavčitev lastnikov avtomobilov nerazumno visoka in nesorazmerna z obdavčitvijo v bolj razvitih državah. m 4. Predlagana razdelitev avtomobilov za različno obdavčitev (meja pri 2.000 kubikih) je nekonsistentna s sedanjo davčno politiko prometnih davkov (meja pri 1.800 kubikih za bencinske in 1.900 za dizelske motorje). 5. Ne moremo se strinjati z dodatno obdavčitvijo lastnikov avtomobilov tudi zato, ker je denar namenjen v integralni proračun in ne vemo, za katere namene bo porabljen. Proti obdavčitvi avtomobilov smo tudi zato, ker slovenska vlada v preteklem obdobju ni znala ali hotela porabiti velikih sredstev, ki bi se lahko stekla v slovenski proračun. Samo spomnimo se uvoza avtomobilov preko t. im. hrvaške različice, ko so se tako carinske kot davčne dajatve stekale v hrvaški proračun namesto v slovenskega. Tedaj je bilo v Slovenijo na ta način pripeljano najmanj 60.000 avtomobilov ali desetina vseh slovenskih avtomobilov. Prav tako slovenska vlada ni pobrala provizij in davščin (po trditvah združenja uvoznikov avtomobilov najmanj 30 milijonov mark v prvi polovici letošnjega leta), ki so zaradi možnosti sivega uvoza avtomobilov ostale v tujini ali pa so jih neobdavčene pobrali slovenski posredniki. Zato mora slovenska vlada krivdo za primanjkljaj v proračunu najprej poiskati v svoji neučinkovitosti in počasnosti, ne pa, da se odloči za najbolj enostavno različico obdavčenja vseh lastnikov avtomobilov. Avto-moto zveza Slovenije zahteva, da preprečite sprejem vsakršne dodatne obdavčitve lastnikov avtomobilov. Tudi sama bo uporabila pravna in druga sredstva za preprečitev nove obdavčitve. Prosimo Vas, da z našim stališčem obvestite poslance državnega zbora. Ludvik Willenpart predsednik Avto-moto zveza Slovenije bila prevelika za njegov položaj, in ker niso imeli na zalogi pravšnje, so staro pedantni Nemci preprosto odrezali. Tako natančni pri nas najbrže nismo, vsekakor -pa bo bolj pomembno, da bo več natančnosti pri odmerjanju direktorskih zaslug za rast podjetij. Tu so že zdaj, še preden je v veljavi novi pravilnik za odmerjanje direktorskih plač, mnenja hudo različna - med direktorji. Tako denimo Rino Simoneti, član UO GZ in nekdaj tudi sam direktor, meni, da bi morali biti direktorji mnogo bolje plačani, saj je njihovo delo visoko rizično pa še takorekoč vsakdo jih lahko spodi z dela: štrajkajoči, lastniki, delavski sveti... Mnogo bolj umirjen glede višine direktorskih prejemkov je bil (v telefonskem pogovoru) direktor srednje velikega podjetja Velana iz Ljubljane, Andrej Lasič. Zavzema se za to, da bi izhodišče direktorske plače bila povprečna neto plača njegovega podjetja in ne republiško povprečje v gospodarstvu. O udeležbi pri poslovnem izidu podjetja pa nam je dejal: »Menim, da tu ne bi smeli pretiravati. Pošteno se mi zdi, da bi direktor dobil tolikšen delež dobička, da skupaj s plačo ne bi presegel osnovne plače direktorjev iz »višje« skupine.« To pomeni, da po njegovem direktorji malih podjetij (do 50 zaposlenih delavcev, letni prihodek do 200 milijonov tolarjev) ne bi ob zelo dobrem poslovnem izidu dobili večje plače, kot je izhodiščna plača direktorjev srednjevelikih podjetij (do 250 zaposlenih, letni prihodek pod 800 milijonov tolarjev). Taka razmerja naj bi veljala za vse direktorje. To bi pomenilo, da bi direktorji uspešnih malih podjetij lahko prejemali po trenutni višini povprečne plače v gospodarstvu največ 160.000 tolarjev, srednjih pa največ 200.000. Je takšen predlog sprejemljiv za vse menedžerje? Močno dvomimo, še zlasti, ker bo precej direktorjev imelo kar nekaj težav, kako vsaj približno obdržati sedanjo raven prejemkov, ki naj bi jih ta pravila močno oklestila. Nekateri, taki kot Lasič, pa bodo po pravilniku nekaj pridobili pri izhodiščni plači. Lasič je povedal, da njegovi prejemki dosegajo samo faktor 3,7, za velikost njegovega podjetja pa naj bi bil dovoljen faktor 4. Sicer pa velja, kar smo zapisali v začetku: če bo menedžer imel visoko plačo, bo pomenilo, da je podjetje uspešno, takšno podjetje pa bo menda lahko tudi delavce bolje plačevalo ... Boris Rugelj EKONOMIJA SMETNJAKOV Nekdo je lepo dejal: »Ko vstopite v napačen vlak, so vse postaje napačne.« Po tej modrosti je bilo v Srbiji vse predvidljivo in neizbežno. Kadar politika - od osmega kongresa srbskih komunistov naprej - namesto sodelovanja nudi bojkot, namesto dogovora napetost, namesto sporazumevanja konflikt in namesto pogajanj vojno, ni mogoče pričakovati nič drugega razen vojne, človeške nesreče, propadanja, skrajne bede in lakote. Vrtinec propadanja je vsak dan hujši. Edina neznanka je samo še obseg trpljenja, tista točka, v kateri bo vztrajnih trpljenja skočil iz ležajev, točka, ko bo sledil »veliki pok«, socialna eksplozija in nekontrolirana zmešnjava. »Veliki pok« je zanesljivo blizu, pravzaprav je velika uganka, zakaj ga še ni bilo. Zadostuje, da se sprehodite po Beogradu, pa boste razumeli to uganko. Prizori bede so tako očitni in tako žalostni. Tudi prej so ljudje beračili, zlasti ciganke z otroki. Zdaj jih je mnogo več. Tudi prej so ljudje brskali po smetnjakih in iskali koristne odpadke: baker, svinec, papir itd. Zdaj je v mestih vse več ljudi, posebej upokojencev in nasploh starejših, ki se preživljajo iz smetnjakov. Nekateri so celo lepo oblečeni, prepoznate pa jih po ošiljenih palicah, s katerimi brskajo po smeteh in luknjajo črne vreče. Na tržnici sem pred dnevi videl starejšo ženico, ki je spretno ukradla en krompir in bučko in jadrno odhitela pripravit svoj dnevni obrok. Vtis je, da so upokojenci iz mest žrtvovani, čeprav so najbolj zvesta volilna baza režima v Srbiji. V kratkem je mogoče pričakovati množično umiranje starejših ljudi in upokojencev zaradi lakote, ozdravljivih bolezni in samomorov. Do sedaj je že bilo več takih primerov, saj pokojnina do deset nemških mark ne zadošča za življenje. Toda oblast se zaradi tega ne vznemirja. Natančno izvaja svojo destruktivno tehnologijo oblasti in si podaljšuje življenje na račun življenj velikega števila navadnih državljanov. Seveda ima stalno pri roki neverjetno uspešen izgovor, češ da so vsega krivi vsi drugi narodi bivše Jugoslavije, posebej pa še sankcije Združenih narodov. Zaradi tega so sankcije paradoksalno neučinkovite oziroma kontraproduk-tivne, saj so okrepile tiste, zoper katere so bile naperjene, torej zoper oblast v Srbiji, dotolkle pa so običajne ljudi, posebno v mestih. Ob takšni oblasti in njeni politiki bi propadla mnogo močnejša gospodarstva in bolj izobraženi in civilizirani narodi. Namesto da bi razvijala gospodarstvo, oblast raje tiska ničvredni denar, namesto da bi se blago prodajalo in kupovalo v trgovinah, ima oblast rajši prehrambene bone in menjavo »ovce za sekiro«, namesto delovnega trga ima raje »planiranje«, namesto normalnega poslovanja raje inflacijsko plačuje delavce stoječih tovarn... Dr. Ljubomir Madžar, profesor Ekonomske fakultete v Beogradu in pred časom minister v vladi Milana Paniča, trdi, da se v svetovni zgodovini še niso hkrati prepletle nesposobnost vlade, hiperinflacija in zapiranje proti svetu. Preprosto povedano, Srbija je odšla iz civilizacije. Kar se dogaja, je izraz neznanja oblasti, vendar tudi težnje po ohranitvi oblasti za vsako ceno, tudi za ceno popolnega uničenja gospodarstva in nepopisnega trp- ljenja ljudi. Škoda bi bila mnogo manjša, če vlada ne bi ničesar počela. Rezultat kontrole in predpisovanja cen je popolna nadvlada črnega trga. Propad gospodarstva je laže razumljiv, če veste, da je gospodarstvo obremenjeno z izdatki za javno porabo s celimi 70 odstotki, da se za srbske krajine v BiH daje 15 do 20 odstotkov družbenega proizvoda, za begunce pa še 5 do 7 odstotkov. Pred popolnim razpadom gospodarskega sistema je Srbijo obvaroval zasebni sektor, ki deluje, kakor pač deluje, bolj oblastem navkljub kakor z njihovo pomočjo. Izhod iz ekonomske zmede je možen samo, če bi bile sankcije svetovne organizacije odpravljene, če bi se vzpostavil trg in če bi se Srbija odprla svetu. Profesor Madžar še meni, da so na prostoru bivše Jugoslavije neizbežne gospodarske zveze, z upoštevanjem dosedanjih političnih sprememb seveda. Brez ekonomskih integracij področje bivše skupne države ne bo uspevalo in delovalo. Temelj vsake zdrave družbene skupnosti je srednji sloj, ki zajema 70 do 80 odstotkov prebivalcev. V Srbiji se je v zadnjih letih ta sloj popolnoma »raztopil«, trdi Dragan Radulovič, profesor socialne patologije na beograjski univerzi in poslanec Demokratske stranke Srbije v srbski skupščini. Pet odstotkov prebivalcev Srbije ima v lasti skupno družbeno bogastvo, skoraj devet desetin ljudi pa živi v bedi. Da bi preživeli se morajo ukvarjati z nezakonitimi posli. Zdaj je črna borza edina živa dejavnost gospodarstva. Povečuje pa se število mladoletnih prestopnikov, kriminal z nasiljem, prostitucija, alkoholizem in narkomanija. Organizirani kriminal, ki ga doslej niso poznali, pri- haja skozi glavni vhod, toda vrhuncu kriminalne dejavnosti se šele približujemo, trdi profesor Radulovič. Ob vseh črnih napovedih je najbolj zaskrbljujoče, da ni nikakršne alternative. Zaskrbljujoče je tudi spoznanje, da se načeloma bolje znajdejo močni in organizirani, da ne rečem, oboroženi. Politična opozicija ni bila nikoli šibkejša, sindikat pa nima nikakršnega vpliva. Pred nekaj meseci je vzniknila zamisel, da bi se uprli režimu podobno, kot so se na Poljskem z dejavnostjo sindikata So lidarnost. Vendar je tak način za srbske razmere povsem neprimeren, zato so zamisel hitro opustili Vladi je uspelo delavce povsem zmesti in skorumpirati. Tovarne stoje, delavci pa so že drugo leto na plačanem dopustu. Vladi pri umiranju delavcev zelo učinkovito pomaga »samostojni sindikat«, naslednik nekdanje zveze sindikatov Jugoslavije. Ta uspešno igra vlogo sindikata, celo organizira stavke, vendar takrat, ko to ustreza oblastem, in s tem minira dejavnost drugih sindikatov. Pravi sindikati, na primer »Neodvisni sindikat«, pa imajo velike težave. Člani ne dobivajo bonov, s katerimi država deli življenjske potrebščine državljanom, člane vodstev tega sindikata mečejo iz služb in imajo resne težave s policijo. Zaradi vsega tega ostajajo akcije tega in sorodnih sindikatov v Srbiji zgolj krajevne in ni mogoče doseči širših sindikalnih akcij, da o stavkah dejavnosti ali celo o splošni stavki niti ne govorimo. Bomo videli, ali bo zima kaj spremenila. Vlado Babič (Prevedel in priredil B. R.) Sindikalni domovi v hrvaški Istri NEORGANIZIRANA POMOČ SLOVENSKIH PODJETIJ BEGUNCEM NA HRVAŠKEM Napak bi bilo razumeti, da slovenski lastniki sindikalnih počitniških domov in večjih stanovanjskih naselij ne čutijo vse tragedije pregnancev in beguncev, ki jih hrvaške oblasti naseljujejo v naše zmogljivosti. Seveda pa odločno nasprotujemo »divjemu« lastninjenju, čeprav po izjavah le začasnemu, saj smo se v februarju leta 1992 na državni ravni dogovorili o načinu tovrstne pomoči na hrvaški strani. Še posebej boleče je, da se hrvaški organi odločajo za zasedbo objektov, ki so praviloma najvišjega standarda. Žal je temu primerna tudi škoda na teh *n °Premh ki nastaja pri preobremenjeni uporabi počitniških enot. Žalostno je, da s podarjeno lastnino ravnajo tudi tako, da ko je del bivalnih enot neuporaben za življenje, napredujejo na nova področja. Čeprav so sklenjeni dogovori, praviloma seveda niso o povrnitvi škode, pa lahko o tem, upoštevaje gospodarski položaj na Hrvaškem, resno dvomimo. Dober gospodar bi z ustreznejšo organizacijo in boljšim nadzorom verjetno bistveno zmanjšal škodo, hudo kri in nepopisna razočaranja ob pogledu slovenskih lastnikov na »bivše« počitniške objekte. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije že drugo leto postavljamo vprašanja vladi in zunanjemu ministru, kako bo zavarovana - po naši oceni dve milijardi nemških mark vredna last- r" timijanu iieiusnin malic vreuna iast- oDjeKiov. saj je najmanj, kar je vljudne nina državljanov in slovenskih sindikalnih organizacij, zvez ali vprašate: »Oprostite, ali lahko vstopim?« federacii. Razumemo, da ie nmn a pp! n vi t a rpšitpv m nri H -r^ o-trr-M v-. i ovi v, .. J ^ j A VCZi ctll federacij. Razumemo, da je nujna celovita rešitev meddržavnih odnosov s sosednjo Hrvaško, zagotovo pa nas uničevanje lastnine in groba nenamenska uporaba silijo k večjim aktivnostim oziroma takojšnjemu reševanju tako žgočega medsebojnega problema. Neolastninjena družbena lastnina v Sloveniji - saj so prvi programi šele na začetku — naše sosede kar vleče na medjugoslo-vansko delitveno bilanco. Seveda jih zanimajo konkretne lastnine, mnogo manj pa skupne bivše jugoslovanske obveze ali dolgovi do tujine. Medrepubliška bilanca iz obdobij skupnega življenja pa seveda to področje razveze obremenjuje z vidnejšimi obvezami. Ali bodo slovenski delavci zopet slišali, da se je javni dolg povečal in ga bomo poravnali kar z »družbeno« lastnino slovenskih sindikalnih organizacij? O istrskem primeru zasedbe počitniških domov v Pineti in stanovanj v Maredi - trenutno do nje sicer še ni prišlo - so vsi kaj vredni javni mediji poročali na prvih straneh ali v prvih minutah v tem tednu. Vendar se takšne zasedbe slovenskih počitniških domov dogajajo že drugo leto. To lahko kaže tudi na to, da smo Slovenci zelo potrpežljivi, ko pa kane čez rob, cirkus uide izpod šotora. Cirkus je seveda tudi na hrvaški strani, saj obrambno ministrstvo ureja stvari s področja pristojnosti drugih njihovih državnih organov, kar slovenskim sogovornikom ne omogoča neposrednega sporazumevanja o problemu. Velik krik in vik se je polegel že z nekaj izjavami s hrvaške strani, toda operativne aktivnosti na terenu kažejo, da bo razlika le v tem, da bomo sedaj zaprošeni za dovoljenje za uporabo teh objektov. Saj je najmanj, kar je vljudno, če ste že v sobi, da Počitniških zmogljivosti v Istri je za okoli 20.000 ležišč, ki jih niti turistično gospodarstvo v Sloveniji, slovenska podjetja pa prav zagotovo v naslednjih dvajsetih letih ne bodo zmogla zgraditi na novo. Torej, naše je, zato se borimo za ta del lastnine v tujini. Metod Zalar MAJHNE VELIKE STVARI V Delavski enotnosti je bil 19. 8. 1993 objavljen članek »Kaj dati v lonec danes, kaj jutri«. V njem sem opisala težave, ki jih ima Jožica Krajnc iz Elektrokovine, ki med drugim nima, oziroma takrat ni imela pralnega stroja. Na koncu članka sem zapisala, da bom storila vse, da bi Jožica do zime dobila peč na trdo gorivo in pralni stroj. Dogodki so se po objavi članka hitro in dobro odvijali. Naša sodelavka ji je podarila skoraj nov električni štedilnik. Na naše zaprosilo za pomoč, objavljeno tudi v časopisu »Večer«, se je odzvala Štajerska pivovarna in delavki kupila nov pralni stroj in peč na trdo kurivo. Jožica ni mogla verjeti, da je vse, kar se dogaja, res, bilo je kot sanje. Tudi neki moj dan je polepšal klic g. Zdenke, ki je sicer rekla, da ji moji članki v Delavski enotnosti včasih pokvarijo dan, želela pa je Jožici pomagati. Dogovorili sva se za zmenek in skupaj obiskali Jožico. Sama se je prepričala o točnosti mojih navedb. Jožičin sin Aleš je dobil kolo, Jožico pa je oskrbela z oblačili. Našel se je tudi itison za sobo. Zdaj se obiskujeta, Zdenka ji pomaga, kakor ve in zna, Jožici vse prav pride, tudi kaka glavica solate ali druga vrtnina. Na članek se je odzval tudi g. Jože iz okolice Ljubljane in sam v Maribor pripeljal kolo. Veseli smo tudi tega darila, tudi to kolo je šlo v prave roke. V akcijo pomoči se je vključila tudi Elektro-kovina. Lepo so se organizirali, skupaj sta stopila vodstvo in sindikat, nekaj delavcev je imelo kaj delati. Izkopati je bilo treba odvod za pralni stroj, na novo so potegnili električno napeljavo, prepleskali stanovanje, stanovanje je dobilo dodatna vhodna vrata. Pri ogledu stanovanja, je direktor Danilo Vicman naredil načrt za ureditev kuhinjskega in jedilnega dela kuhinje. Sam pa je delavki podaril stole za kuhinjo. Stanovanje je dobilo novo podobo. Le tisti, ki smo ga videli v prvotnem stanju in zdaj prenovljenega, občudujemo vse spremembe. Iz našega solidarnostnega sklada smo primaknili še denar za nov topli pod v kuhinji. Jožici se je življenje zelo spremenilo. Pravi, da je srečna-Ima za normalno življenje nujno potrebne dobrine, ki si jih sama nikoli ne bi mogla kupiti Res, pri svojih 22 tisočih plače ne bi nikoli mogla kupiti novega pralnega stroja. Jožica pravi, da je srečna. Ampak srečna ni samo zaradi materialnih dobrin, ki jih je dobila, srečna je tudi zato, ker je spoznala ljudi, dobre ljudi, ki so ji pomagali, ki so ji ponudili roko, ki so ji dali del sebe. Jožica se je vsem, ki so ji pomagali, zahvalila. In kdor jo je videl tako srečno, da je kar žarelo iz nje, je moral občutiti srečo. Te dni je šla Elektrokovina v stečaj. Knjižico je dobila tudi Jožica Krajnc. Kako so čudna pota življenja. Prav zdaj, ko se ji toliko obrnilo na bolje. Ali je tudi ta pretres treba vzeti kot izziv usode? Ali bo to zanjo nov začetek? Česa? Upala bom za Jožico in za vse delavce Elektrokovine. Marija Erakovii PA VENDAR NE GRE LE ZA DENAR Temeljno v proračunskem memorandumu je sporočilo, da gre za poskus kompromisa med thacherjansko stabilizacijo LDS, SKD-ejev-skim in SDSS-cjevskim razvojem Slovenije z gradnjo avtocest in pospešenim oboroževanjem ter za mehčanje SLS-ovskih velikih kmetov z obljubo oteževanja uvoza cenene hrane in izdatnega investiranja v zasebno kmetijstvo. Popolnoma očitno je tudi, na čigav račun bi bil ta kompromis dosežen: na račun PREMAJHNIH INVESTICIJ V ZNANJE VSEH, ZLASTI PA MLADIH GENERACIJ; na račun PREŠIBKEGA spodbujanja TEHNOLOŠKEGA RAZVOJA; na račun PREPUŠČANJA UMIRAJOČIH ŽELEZARN IN IZČRPANIH INDUSTRIJ IN CELIH REGIJ njihovemu neublaženemu propadanju; na račun »prostovoljnega« in prisilnega varčevanja ZAPOSLENIH, ki bi - BREZ JAVNIH IN RESNIH POGAJANJ VLADE S SINDIKATI - s kolektivnimi pogodbami pristali na realno manjše plače v gospodarstvu, v javnih službah, kjer je delodajalec država, pa na celoletno zamrznitev izhodiščne plače na 27000 tolarjev; na račun UPOKOJENCEV, ki bi najprej pristali na podaljšanje letošnjega znižanja pokojnin, nato pa na nadaljnje nižanje svojih pokojninskih osnov; na račun BREZPOSELNIH, ki bi jim z zakoni pošteno oklestili dosedanje pravice, NE DA BI JIM V ZAMENO PONUDILI RESEN PROJEKT AKTIVNE VLADNE ZAPOSLOVALNE POLITIKE; na račun SOCIALNO OGROŽENIH, ki bi bili obsojeni, kljub planirani vse prej kot zahodnoevropski stopnji letne inflacije, na zamrznjeno osnovo svojih prejemkov - zajamčeno plačo 26500 tolarjev skozi vse leto; na račun OTROK, ki bi jim izplačevanje univerzalnega otroškega dodatka porinili v neskončno oddaljeno leto 1998, ko ne tega parlamenta ne te vlade zagotovo več ne bo; na račun BOLNIKOV, ki bi jim zmanjšali pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, in VSEH ZAVAROVANCEV, ki bi jim podražili dodatno zavarovanje; na račun VSEH, KI BOMO PRISILJENI KUPOVATI DRAGO HRANO IN PLAČEVATI CESTNI IN ABRAMBNI TOLAR. Prodaja istih dogem Takšne stabilizacije in takšnega »razvoja« nam ne ponujajo prvič. Vse zvezne in republiške vlade po letu 1982, vse tri vlade samostojne Republike Slovenije poskušajo ljudem, ki pretežno živijo od dela svojih rok in glave ali pa trpijo ponižanje in pomanjkanje, ker od tega dvojega ne morejo živeti, prodati natančno isti seznam mo-netarističnih dogem, v katerem je najpomembneje, da preživijo te- čaj denarja, klasični aparati države in privatna lastnina, ljudje pa, če od reševanja teh treh kaj ostane. Se še spominjate Markovičeve kombinacije stabilnega dinarja, karavanškega predora in projekta novega vojaškega letala? Od takrat se je seveda vse spremenilo: Slovenija je samostojna in neodvisna država. Pravijo, da je skorajda že prebolela izgubo svojih tradicionalnih trgov. Toda v spopadu za bojda nikogaršnjo lastnino so njene politične elite pripravljene tvegati vsako norost in umazanijo. Tujci sicer že segajo po razvrednotenem nacionalnem premoženju, ekonomski potenciali se hitro zmanjšujejo, izvoz nazaduje, brezposelnost nezadržno napreduje proti 15 odstotkom in že nekaj let brezbrižno drsimo v izumiranje. Monetaristične dogme pa so ostale. Ostale so, kljub temu, da jih je opustila celo Clintonova Amerika, kljub temu^da so bile samo v zadnjih nekaj *mesecih poražene na Poljskem, na Norveškem in v Grčiji, kljub temu, da grozijo zakuhati državljansko vojno v atomski ruski federaciji... Morda se tako zastavljenemu proračunu v določeni ekonomiji res reče »realističen proračun na skrajnih mejah tistega, kar zmore slovensko gospodarstvo«, morda se taki zadevi v določeni sociologiji res reče: »spopad med strankami, ki zagovarjajo načelo povečevanja ponudbe in tistimi, ki zagovarjajo načelo zagotavljanja pravic do javnih dobrin«, morda se mu v neki povsem določeni politiki reče tudi »izrivanje ZL iz vladne koalicije in pokopavanje komunističnih dinozavrov«, toda po mojem bi se, če bi bil tak proračunski memorandum res sprejet, izkazal predvsem kot TRAGIČEN RAČUN BREZ KRČMARJA. Policajem in kontrolorjem poletov je bilo mogoče z zakonom prepovedati stavko. ZL je mogoče, čeprav težko, izgnati iz vladne koalicije. Nova koalicija bi lahko ignorirala sindikate in z zakonom zamrznila plače, znižala pokojnine,- pravice brezposelnih in druge socialne pravice ljudi, lahko bi odrinila univerzalni otroški dodatek v leto 1998. Parlament bi lahko izglasoval protiustavne zakone, s katerimi bi posegel v pridobljene individualne pravice borcev, vojnih invalidov in upokojencev JLA ter v isti sapi izenačil antifašistične borce z njihovimi nasprotniki v drugi svetovni vojni. Nova koalicija bi lahko podržavljena podjetja, ki bi jih najprej očistila odvečnih delavcev in dolgov, tako da bi oboje preložila v javni dolg in s tem na ramena davkoplačevalcev, razprodala tujcem in svojim spretnim pristašem doma, lahko bi s tujimi firmami in tujimi delavci gradila naše avtoceste in uvažala orožje kljub embargu, toda verjeti hočem, da je tudi v Sloveniji poskrbljeno, da drevesa ne zrastejo do neba. Brez razvojne politike Tak proračun ne bi smel biti sprejet, preprosto zato, ker Slovenija ne more vzdržati še enega leta brez spodbudne razvojne politike. Tisti, ki že dolga leta prisilno varčujejo in se odrekajo, tisti, ki ne dobijo prve zaposlitve ali že vse predolgo čakajo na novo zaposlitev, ne morejo več na lepe oči pristajati na vedno isto zagotovilo: »Najprej olastninjenje in stabilizacija, potem razvoj na zdravih temeljih.« Pa ne zato, ker je stiska že povsod prehuda ali ker bi se še vedno in kljub vsemu ne bili pripravljeni tudi česa odreči, ampak ker ne morejo več prenesti, da za svoje odrekanje in potrpljenje ne dobijo niti oprijemljivega načrta, kako se bo Slovenija že danes začela reševati iz krize - z izvozom, z novimi zaposlitvami, z vlaganjem v znanje in v perspektivne razvojne projekte... Zaposlenim ni mogoče prepove- dati stavkati. Upokojencem, invalidom, brezposelnim, družinam z otroki, ženskam, mirovnikom, kulturnikom ni mogoče odreči pravice, da se civilnodružbeno organizirajo in postavijo za svoje življenjske interese. Se tako neumni strankarski voditelji se najbrž celo v Sloveniji zavedajo, da bodo prav kmalu lokalne, in če ne bodo dovolj pazljivi, tudi predčasne parlamentarne volitve, najkasneje čez tri leta pa redne parlamentarne volitve. Tudi srednje neumni strankarski voditelji po vsej verjetnosti le vedo, da obstajajo določene meje, do katerih si majhna država, ki se je komaj izvlekla iz balkanske klavnice, lahko dovoli izzivati svet s spreminjanjem Mussolinijevih in Hitlerjevih pomagačev v svetnike, s kršenjem embarga na uvoz orožja in s teptanjem lastne pravne države in temeljnih človekovih pravic... Prav zato ni nujno, da se diskusija o proračunskem memorandumu konča s polomom koalicije treh velikih strank: LDS, SKD in ZL. Ni nujno, da se izteče v sprejem proračuna, ki ga ne bo mogoče izvajati, ker bo povzročil socialni kaos, kot naročen za tega ali onega desnega ali levega velikega pravičnika in revolucionarja ali takšnega ali drugačnega nadobudnega napoleončka... Tudi ni nujno, da se razprava konča s sprejemom proračuna, ki bi imel tako velik deficit, da ga bodo preklinjali še pozni rodovi slovenskih državljank in državljanov. Konča se lahko tudi drugače: z resno javno razpravo vlade in vseh socialnih partnerjev o tem, kako uravnovesiti stabilizacijske in razvojne komponente proračuna in kako pravično porazdeliti bremena nujnih odrekanj. Konča se lahko torej z resnim upoštevanjem, ne pa s smešenjem konsistentnih predlogov ZL. Ta se ne zavzema za višji proračun, ampak za aktivnejšo razvojno in zaposlovalno politiko in za tako socialno politiko, ki najde prihranke - ne v zmanjševanju socialnih pravic, ampak v zmanjševanju števila ljudi, ki so prisiljeni živeti od njih. Še je čas, da se proračunska diskusija iz začetka konca za Slovenijo še kako smiselne vladne koalicije spremeni v začetek graditve družbenega soglasja o razvoju in v oblikovanje razumnega socialnega sporazuma. Ekonomisti prisegajo, da je človek racionalno bitje. Nikoli ni manj ljudi v Sloveniji dolgovalo več ljudem ravnanje, ki dokazuje, da tudi slovenski koalicijski politiki pripadajo tej »živalski« vrsti, vrsti racionalnih bitij. Sonja Lokar OBRATNA AMBULANTA Piše: prim. doc. dr. Anton Prijatelj Druge duševne okvare odvisnežev Druga komplikacija oziroma poslabšanje duševnega stanja alkoholikov je alkoholna halucinacija. Vemo, kaj so halucinacije: bolniku se zdi, da nekaj vidi (prividi) ali pa nekaj sliši (prisluhi). V glavnem bolnik doživlja dogodke iz svojega življenja, torej stvari, ki ga mučijo. Glasovi, ki jih bolnik sliši, ga zmerjajo, grozijo, mu ukazujejo in ga žalijo. Bolnik se mora zdraviti v bolnišnici. Pogosta je ljubosumnost alkoholikov. Pojavlja se pri moških. Vendar to ni navadna, pač pa patološka, bolezenska ljubosumnost. Znano je, da pri kroničnih alkoholikih potenca peša. Pogosto tudi žene seksualno odklanjajo moža kroničnega alkoholika. Mož išče vzroke povsod drugod, samo pri sebi ne. Tako se alkoholna ljubosumnost razvije v pravo težko duševno bolezen. Aloholik zagreni življenje sebi, svojcem, še najbolj pa vsej družini. Takšno duševno stanje privede včasih do pretepanja zakonskega partnerja in celo do uboja. Psihoza Korsakova je pri alkoholikih ena najhujših komplikacij. Imenuje se po ruskem psihiatru Korsakovu. Imenujejo jo tudi demenca alkoholikov. Zanjo se zdi primernejši izraz pozabljivost kot pa bebavost. Tak bolnik pozablja. V začetku se ne spominja bližnjih dogodkov. Spominja pa se stvari, ki so se pripetile pred boleznijo. Skratka, živi v preteklosti, kasneje pa se nekaterih dogodkov sploh ne spomni, v njegovem spominu so prave luknje. Tega se nekateri bolniki ne zavedajo. Med zdravljenjem, nekateri pa že prej, pa se začno pozabljivosti zavedati, zato si kar na lepem začno izmišljevati. To izmišljanje s tujko imenujemo konfabuliranje. Poleg tega so zelo sugestibilni, kar pomeni, da jih nekdo hitro prepriča, hitro ga ubogajo. Mnogi alkoholiki trpijo tudi za božjastjo (epilepsijo). Do tega pride zaradi čezmernega uživanja alkohola. Božjastni napad je prav tak kot pri drugih božjastnih bolnikih. Kar na vsem lepem padejo na tla, so nezavestni, po vseh mišicah jih trgajo krči, še najbolj se to pozna na rokah in nogah, obraz pomodri, včasih za kratek čas prenehajo dihati, ugriznejo se v jezik, uide jim voda. Včasih traja napad tudi dalj časa. Bolnik se včasih zbudi iz nezavesti, včasih malo kasneje. Po takem napadu je utrujen in navadno dolgo spi. Dogodka se ne spominja. Ko se po napadu zbudi, je nekaj časa zmeden, in to ne glede na to, ali je božjast alkoholna ali navadna. Tak bolnik ne sme uživati alkoholnih pijač! Znano je, da imajo tudi epileptiki po uživanju alkoholnih pijač pogostejše napade. Če ima alkoholik epileptične napade, ne sme opravljati nevarnih del, npr. na višini, pri nevarnih strojih. Še posebej pa je prepovedana vožnja z osebnimi avtomobili in motorji. Odsvetujemo tudi vožnjo s kolesom, saj lahko ob napadu božjasti kolesar pade pod avto. Zgodi se tudi, da alkoholik popije le kozarec pijače, pa je tako nadelan, kot bi popil veliko količino alkohola. Temu rečemo patološka pijanost (bolezenska pijanost). Do nje prihaja pogosto po daljšem času pijančevanja. Nekaterim ljudem pa škodijo že najmanjše količine alkohola. Ti so zmedeni, imajo privide in prisluhe ter postanejo agresivni. Velikokrat se zgodi, da se po streznitvi popolnoma nič ne spomnijo, niti kje so bili niti kaj so počeli. Pri alkoholikih se pogosto pojavlja depresija (potrtost). Mnogi strokovnjaki razmišljajo, ali ni morda do te depresije prišlo že prej, bolnik se je zdravil sam - z alkoholom. Popil je kozarec ali dva in postal živahnejši, pogumnejši, življenje se mu je zdelo lepše. Ko pa se je streznil, je postal spet potrt, skratka, odvisen je postal od alkohola. Včasih pa se ob streznitvi alkoholik zave svojega stanja in postane depresiven. Ni še znano, zakaj nekateri alkoholiki zbolijo za temi duševnimi komplikacijami, drugi pa ne. Na vsak način je dolgotrajno pijančevanje eden od vzrokov za nastanek psihičnih komplikacij. I E K e 1 tej ISO ire h* va si m< žii so J0| on kc Pr di ol al: de al ra 1 St Iji ci, re nj tn dc ČE ki U] . P< sl CE Pl lo m Z< al ja sl re P ti Š( k č: v JE je d v it J * S o s o ft.a.Biasa5. s &S s HHHH Vv±> BIZNIS NA RAČUN ZDRAVJA ljučno ekonomska kategorija. Dandanes se da vse izračunati, vse ima svojo ceno. Drugače povedano - tisti, ki danes ne skrbijo za ustrezne delovne Kako prilagoditi varstvo pri delu novemu sistemu gospodarjenja in preoblikovanja podjetij - to e bila osrednja tema dvodnevnega posveta Zveze društev varnostnih inženirjev in tehnikov ^publike Slovenije na Otočcu. To je gotovo izredno zahtevna tema, saj je od nje v mnogočem •sodno odvisen naš prihodnji razvoj. Kljub temu je bila dozdaj nekako potisnjena v stran, kot da ke za nekakšen »luksuz«, ki si ga v teh težkih časih ne moremo privoščiti. »Največji problem varnosti )ri delu je ravno pomanjkanje la enem mestu zbrane •strežne zakonodaje. Prav ako pa je opazna tudi pre-najhna skrb menedžerjev po ’°djetjih za področje zaščite 'elavca,« je v pogovoru za naš asopis povedal inž. Branko fošir. ^se ima svojo ceno - Kakšno je sporočilo tega •osveta na Otočcu? »Želimo si, da bi to področje tobilo v Sloveniji ustrezno nesto, in da ga ne bi obravnavi kot socialno kategorijo, >aj je varnost pri delu izk- Posvet Zveze društev varnostnih inženirjev in tehnikov o varstvu pri delu razmere, bodo to prej kot slej občutili v svoji dejavnosti.« - Kakšne so v Sloveniji razmere na področju varstva pri delu? »Slabe. Zelo slabe. Populacija delovne sile se zelo naglo stara, veliko je brezposelnih, to pa pomeni, da čez nekaj let - s takšno tehnologijo in PRAG PREŽIVETJA Nova strategija socialne Varnosti temelji na načelu, da si mora socialno varnost posameznik zase in za svojo družino v skladu s svojimi sposobnostmi zagotoviti sam, na-i°ga države pa je, da mu to omogoča. To načelo je dobilo konkretne oblike v predlogu Proračunskega memoranduma, ki namerava pošteno oklestiti različne oblike soci-alnih dajatev, v praksi pa se že danes kaže v vse večjem soci-alnem razlikovanju. Najbolj problematično je razlikovanje na spodnji lestvici, kjer številni »neiznajdljivi« posamezniki ali cele socialne skupine drsijo čez prag revščine. Tu se vedno bolj drenjajo mladi brezposelni, ki nihajo podpore svoje družine, dolgotrajno brezposelni, občasno zaposleni, ostareli kmetje z majhnimi posestvi, Upokojenci, ki nimajo polne Pokojnine, in raznovrstne skupine neaktivnih prebivalcev. Zato naj bi na novo določili Prag revščine kot mero za položaj socialno ogroženih posameznikov ali družin. Mreža za zagotavljanje minimalne soci-alne varnosti, ki jo zdaj razvijamo, je namreč namenjena skupinam, ki padejo pod prag revščine. Ministrica Jožica Puhar je na eni njenih zadnjih tiskovnih konferenc dejala, da se ne vemo, kje je tista meja, kjer dejansko nastopi revš-oiua. Razlog je v tem, ker se v preteklosti o revežih ni javno govorilo. Ministrstvo se je začelo s to tematiko metodološko ukvarjati šele zdaj. Pri tem obstajajo nerešena vprašanja, ali je revež tisti, ki •ma prejemke sicer manjše od KAZJ PA J4MRAŠ ? VJI MORAMO PAČ MALO STISNITI PAS. OAZ PASA ■SPLOH N/MAM. zajamčene plače, ali ima veliko hišo, ali tisti z enakimi prejemki brez hiše. Plača torej ni zadostni kriterij. Če pa upoštevamo le plače, je po zadnjih podatkih v Sloveniji približno pet odstotkov prebivalcev, ki morajo preživeti z manj kot zajamčeno plačo. Prvi prag revščine pomeni danes kljub temu zajamčena plača -'to je neto nekaj več kot 15.000, za njo pa stoji košarica življenjskih potrebščin z vsemi vprašanji o njeni smotrnosti in pravilnosti. Septembra so minimalni mesečni stroški tričlanske delavske družine dosegli 57 tisočakov, pri čemer gre za golo preživetje, brez kupovanja trajnejših dobrin. Ta del košarice - v celoti jo naš časopis objavlja enkrat mesečno - je le za nekaj odstotkov višji od košarice, ki jo pri svojih izračunih uporablja vlada. Dejanski minimalni stroški za isti mesec dosegajo za tričlansko dru- žino okrog 91.000 tolarjev, povprečni, ki naj bi omogočali normalno življenje, pa veliko več. Povprečna plača pa je bila julija v Sloveniji okrog 47.000 tolarjev, avgustovska le rahlo višja. Primerjava med običajnimi življenjskimi stroški in povprečnimi plačami se zato prikazuje kot metodološki problem. V resnici pa gre za poli- tični problem, za pogum priznati, da družine s plačami ne morejo kriti minimalnih, kaj šele povprečnih stroškov, ki so zagotavljali življenjski standard, dosežen sredi 80. let. Z drugimi besedami, povprečne plače zadostujejo bolj ali manj le za preživetje, za hrano in najnujnejše potrebe. Razvedrilo, oddih, rekreacija, kulturne dobrine pa so že pregnani iz vzorca dejanske potrošnje ljudi. Sicer pa velja danes uradno za reveža predvsem tisti, ki prejema denarni dodatek. Takšnih družin je bilo v Sloveniji junija 18.550. Denarni dodatek je tako ena zadnjih postaj na poti preživetja, izplačujejo pa ga centri za socialno delo. V Sloveniji ni na voljo natančnih podatkov o obsegu in dejanski obubožanosti prebivalcev. Zato pa so vladne ustanove ugotovile, da lahko z zniževanjem meril eksistenčnega minimuma, to je meje revščine, razrešijo nesorazmerja med statistično ugotovljenimi življenjskimi stroški in povprečnimi plačami. Skratka, s spremembo metodologije in meril se skušamo izogniti dejanskim problemom. Tako se zdi, da je število ljudi, ki živijo na robu pomanjkanja, bolj tehnični problem meril in metod merjenja, kot izraz dejanskega stanja. M.F. Inž. Branko Košir: »Varstvo pri delu je ekonomska, ne pa socialna kategorija.« z vsem tem, kar imamo - praktično ne bomo mogli - opravljati proizvodnje, potrebne za preživetje.« - Je bilo na tem področju premalo storjenega? »Zakon o varstvu pri delu se pripravlja že dve leti, kar pomeni, da se stvari na tem področju zelo počasi premikajo naprej. Med tistimi, ki se danes v Sloveniji upokojujejo, prevladujejo invalidski upokojenci, kar je nedvomno posledica neustreznih delovnih razmer po podjetjih.« - Kako bi morali pri nas v prihodnje organizirati varnost pri delu? »Na posvetu smo dali pobudo za izdelavo ustreznega sistema oziroma nacionalnega programa varnosti pri delu. Nacionalni program je naloga politike, ustreznih ministrstev in strokovne ustanove. Na tem področju imamo zdaj sicer dva zavoda, vendar pa nimamo strokovne, neodvisne institucije, ki bi se financirala iz proračuna. Torej, nekaj takšnega, kar imajo razvitejše države.« Primer Švice - Kako pa deluje varstvo pri delu v razvitem svetu? »Na posvetu smo tudi poslušali, kako je organiziran sistem preventive v Švici, o čemer je predaval tamkajšnji federalni inšpektor. Sistem, kot ga pozna zahodni svet, temelji izključno na zavarovalništvu. Tudi pri nas bomo morali priti do tega. Zavarovalnica bo namreč tista, ki bo narekovala pogoje zavarovanja in postavljala ustrezne zahteve. Podjetniki znajo hitro izračunati, kaj to pomeni, zato bodo primorani bolj skrbeti za ustrezne delovne razmere. Če se že gremo tržno gospodarstvo, potem je to edina rešitev.« — Kako ste zadovoljni s predlogom zakona o varstvu pri delu, ki prihaja v slovenski parlament? »Odvisno je od tega, s kakšnimi očmi ga gledamo. Za ene je zelo dober, za druge ne. Sam pravim takole: Še tako dober zakon ne bo prinesel ničesar, če ne bomo varstva pri delu začeli obravnavati kot ekonomsko kategorijo. Še kopica nejasnosti je že pri sami definiciji varstva pri delu, kajti to ni le preprečevanje nesreč na delovnem mestu, ampak ustvarjanje ustreznih delovnih razmer, v kar so poleg tehnologov, varnostnih inženirjev in drugih vključeni tudi zdravniki medicine dela.« - Kakšno je ta hip sodelovanje med vsemi temi službami? »Medicina dela je zdaj nameščena v zdravstvene domove, torej je daleč stran od problemov, ki nastajajo na delovnem mestu. Medicina dela se omejuje le na področje ugotavljanja dejstev, ne pa preventive. Naš skupni cilj pa je razvijanje takšnega preventivnega delovanja in takšnega sistema, da do nesreč sploh ne bi prišlo. Žal je to področje povsem potisnjeno vstran. ,Sposobni* menedžerji danes pogosto kujejo dobiček na škodo delavca, ki je primoran opravljati tudi takšna dela, ki jih po mednarodnih normativih ne bi smel. Takšno gledanje je seveda kratkovidno. Danes v svetu nobena tovarna, ki ima veliko nesreč, ne more biti finančno uspešna in propade. Pri nas pa je število nesreč na delu ponekod tudi desetkrat višje kot drugod po svetu. In nikomur se kaj posebnega ne zgodi...« Marija Frančeškin 10TEI SKUVAT’ B£DA lepši Urez domovine, brez topline. Cena 1.575,00 SIT Možnost napisa na ovitku V primeru predplačila vam priznamo ceno 1.155 SIT Vsa naročila in morebitne informacije dobite pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefoni 321-255, 313-942, faks 311-956 NAROČILNICA. Sestavljajo 9a' • ” ZaP,Ske „ w,avli.ni- i P*°C",Sk „ s0d«l.v.ni-.tS«&?C’V “ P - i,ua2 ZLt djetjih spotlh z ^u iaUpn\kov sind\katov SSmo‘n"aV" ---------- Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) .....izvod(ov) rokovnika '94. Naročeno nam pošljite na naslov: Ulica, poštna št., kraj:..................... Ime in priimek podpisnika:................... 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku. 2. Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju. 3. Želimo rokovnik po prednaročniški ceni - plačamo predračun Naročeno dne: (Podpis naročnika) Zdaj, ko snujemo novo kulturniško zakonodajo Kot kaže, se je kulturno ministrstvo tokrat resno odločilo kulturniško zakonodajo uskladiti z novo ustavo in novimi razmerami. Tako smo pred dnevi dobili gradivo, ki naj bi služilo za izdelavo zakona o zagotavljanju javnega interesa ali varianto zakona o pospeševanju kulturnih dejavnosti. Vsa pretekla leta in seveda tudi še sedaj je bila kultura v največji meri vodena in uravnavana na temelju predpisov, ki so pomenili realizacijo ustave iz leta 1974. Že prvo bežno branje gradiva pa silno hitro pokaže številne dileme zakonodajalca. Na eni strani bi radi pretrgali popkovino preteklosti, na drugi pa v sedanjosti ni moč uiti tistemu, kar je kulturi že v preteklosti zagotavljalo relativno veliko avtonomijo in svobodo. Dileme o direktorju in umetniškem vodji so večne. Kadar gre za osebnosti ustreznega formata, so hitro rešljive, kadar pa gre za umetniške duše, se kmalu pokaže, da je direktorovanje hudo zapletena zadeva, in običajno ustvarjalcem ni pisana na kožo. Prav tako se kot vedno javlja zadrega, koliko in katere zakone pripraviti. Ali urediti dejavnosti ali institucije. V svetu najdemo oba pristopa. Kultura želi biti zakonsko regulirana, ko gre za ustvarjanje pogojev za njeno delovanje, in prosta »kot ptica na veji«, ko gre za ustvarjalne in umetniške procese. Zdi se mi, da se bo treba v teh odnosih nasloniti na sociološko definicijo institucije in socialnega sistema, ker je pravno interpretiranje pojma institucija, kot ga doživljam v gradivu, preozko. Institucija ni le profesionalna kulturna ustanova, ampak je v sociološkem smislu tudi vsaka kulturniška skupina, ki se je ustanovila v skladu z zakonom o društvih in je tako relativno trajna, ima urejene medsebojne odnose, je družbeno pripoznana in tudi varovana. S tega vidika je treba prav zaradi narave kulture skrbno paziti pri uporabi besede deinstitucionalizacija kulture. Ob dosedanji naravi kulture je treba vedeti, da gre tudi za dejavnost, ki ima med vsemi v gospodarstvu in med družbenimi dejavnostmi najugodnejše razmerje med zasebnim in državnim. Če namreč menimo, da je toliko zaposlenih v kulturi, kot jih je hkrati tudi v samostojnem poklicu. In še tretje, kar želim izpostaviti. Tudi sedanje gradivo kaže, da se ni moč v interesu kulture odreči vplivom javnosti nanjo, vlogi države v njeni organiziranosti in pomenu stroke za njen razvoj. Tako se nehote vračamo k državi, izvajalcem in uporabnikom in zaradi javne narave kulturnih dejavnosti iščemo rešitve, ki naj bi bile racionalne, vendar morajo hkrati zagotoviti uresničevanje interesov vseh treh temeljnih dejavnikov. V bistvu gre za odnose med civilno družbo in državo. In država, če ne želi biti totalitarna, ne more brez svojih partnerjev. Hkrati pa je vse skupaj odeto še v plašč svobode umetniškega ustvarjanja. Z vseh teh vidikov se mi zdijo nekatere ocene stanja zapisane pretrdo. Kulturi, ki je rodila slovensko pomlad in je bila vedno dejavnik, ki je kazal bolj na jutri kot na včeraj, režejo nekaj korenin, ki so zanjo zgodovinsko pomembne. Konec koncev se ve, kdaj in kako je v nekem času lahko nastopalo Društvo slovenskih pisateljev in ve se, zakaj, kako in na kakšen način je nastala Nova revija. Toliko tokrat. Ker je tema obsežna in zahtevna, se je bo treba še lotiti. Milan Bratec Te dni je pri založbi ČZP Enotnost izšel drugi del knjige Miroslava Jančiča »Glasnik pekla«. Prvi del knjige s podnaslovom Umreti s Sarajevom, v katerem avtor opisuje dramo prestolnice Bosne in Hercegovine leta 1992 in svojo lastno usodo, usodo svojcev in »fine raje«, je v naši javnosti naletel na topel sprejem, saj odstira človeške razsežnosti drame, ki smo se jo kar navadili jemati kot obvezen sestavni del dnevnih poročil. V drugem delu - podnaslov je spremenjen v Umreti brez Sarajeva, pa tudi črno osnovo ovitka knjige je pomenljivo nadomestila zelena barva - avtor opisuje dogajanje letošnjega leta do zaukazanega odhoda iz Sarajeva. Svojemu predstojniku, ministru za zunanje zadeve Bosne in Hercegovine Harisu Silajdžiču, se je nesojeni glasnik zunanjega ministrstva med drugim zameril tudi, ker mu ni bil všeč zapis o njem samem v prvem delu knjige. Je pač tako, da je Jančič v svoji knjigi dosledno neizprosen pri opisovanju ljudi, s katerimi se srečuje. Bivanje Miroslava Jančiča v Ljubljani in njegovo prisotnost na promociji knjige smo izrabili za pogovor z njim. Človek v Bosni ni bil nikoli važen, vedno ie šlo le za zemljo____ Pogovor z avtorjem »Glasnika pekla« Miroslavom Jančičem - Apatrid, ki misli, s svojim nacionalizmom • Gospod Jančič, morda bi se za začetek ustavila pri vašem literarnem opusu, saj se nam zdi, da ste kljub pomembnim političnim funkcijam, ki ste jih opravljali, predvsem kulturnik. — Mislim, da ni mogoče govoriti o dveh mojih biografijah, o dvojnem življenju, političnem in kulturnem. To v mojem življenju ni bilo nikoli razdeljeno. Vedno se je sicer zastavljalo vprašanje, ali pišem, se ukvarjam s kulturo zaradi politike, ali obratno. Meni se je zdelo, da je lažje in drugače, če sporočaš svoje ideje o politiki kot pisatelj. Dominanta mojega dela je vedno bila eksistenca naroda v bosanskem prostoru, vprašanje njegove identitete, iz katere izhaja vse drugo. • V svojih literarnih delih ste se lotevali zgodovine tega ozemlja in ljudi, ki so tu prebivali. - Res je, moje drame in romani so v največji meri zgodovinski. Zgodovino sem proučeval globoko, pa ne zaradi golega osebnega zanimanja za zgodovino. V zgodovinskem ambientu sem poskušal realizirati svoje literarne ideje. V svoji prvi drami z naslovom »Bosanska kuga« sem se soočil s fenomenom bogo-milstva v Bosni. Takratni papež ga je imenoval kuga, šlo pa je za modus vivendi v srednjem veku: Bogomile; so preganjali, vendar pri tem ni, kot je bilo videti, šlo za vprašanje vere, duše, boga, marveč za zemljo, za teritorij. Bosna je bila od nekdaj na križišču, človek tu nikoli ni bil važen, šlo je za zemljo. In tako je še danes, v zgodovini dobimo razlago za sedanje dogajanje. • Med okoli desetimi dramami, ki so bile uprizorjene, je tudi drama »Bosanski kralj«. - V tej drami opisujem usodo kralja Tvrtka Ko-tromaniča, kije živel v 14. stoletju. Zanimivo, zgodovinske vire za to dramo sem našel v Londonu, o njem je pisal neki Madžar, pri nas pa nihče. Če poznamo njegovo usodo, razumemo zakaj. Bil je nekje vmes, nihče ni mogel zatrjevati - bil je naš. Gre za dramo absurda. Narod je od Tvrtka zahteval, naj za Bosno izbere eno samo vero, vseeno katero. Znašel se je v precepu, njegov oče je bil bogomil, mati Šubička - katoličanka, babica Nemanjička - pravoslavka, sin pa je nameraval prestopiti v islam. Kakorkoli se bo odločil, se bo drugim zameril. Da bi dokazal, da gre za napačno vprašanje, se je Tvrtko ubil. In takšno, za Bosno napak zastavljeno vprašanje, je še danes aktualno. • Niste pisali le resnih zgodovinskih dram in romanov, tudi komedija »Baš Baščaršija« se je igračkala z zgodovinskimi temami. - V tej komediji sem Bosno poosebil kot prostitutko proti svoji volji, s katero se hkrati vlačugajo Srb, Hrvat in Musliman, ko pa rodi otroka se vsi trgajo za potomca in se sprašujejo, čigav je. Sicer pa sem se poskušal z najrazličnejšimi žanri. V zgodovinskem romanu »Tvrtko« opisujem križarske vojne, ki so bile na območju Bosne veliko hujše kot v Sveti deželi, pa tega nihče ni hotel priznati. Z nacionalizmom sem obračunaval tudi s filmskimi scenariji, celo z libretom za balet. • Vendar vaše opozarjanje na usodnost nacionalizma ni vedno naletelo na odobravanje pri oblasti. - Uvertura se je odigrala leta 1982. Ko sem izdal knjigo »Kako sem izdal nacionalno stvar«, so mi mnogi oporekali aktualnost teme. Šlo je za politično fikcijo, ugrabili naj bi me nacionalisti in mi potem sodili. V tem delu sem žal že predvidel delitev Bosne, Sarajeva. Čeprav je šlo le za slutnjo, sem moral požreti mnogo grenkih kritik, zlasti s srbske strani. Danes mi ne pomeni nobenega zadovoljstva, ko mi nekateri laskajo, da sem vse preroško predvidel. Tudi sam nisem pričakoval sedanjih dogodkov, preprosto eksperimentiral sem, raziskoval, do kod gredo lahko ljudje. • Vendar ste kljub temu opravljali vrsto političnih funkcij v mestu in republiki? - Res je, v SZDL sem bil zadolžen za vprašanja kulture, izobraževanja in znanosti, bil sem podpredsednik sarajevske mestne skupščine, pa direktor gledališča in muzeja književnosti. Na teh mestih sem poskušal predvidevati razvoj dogodkov, opozarjati na nevarnost nacionalizmov. To sem še naprej poskušal tudi s svojimi literarnimi deli. Vendar je prevladovala popolna ignoranca do problemov nacionalizma. V evforiji bratstva in enotnosti je prevladovalo prepričanje, da je ta problem za vselej odpravljen, rešen. Sam pa sem se zavedal, da je nacionalizem imun za argumente in da na to opozarjajo tudi zgodovinske izkušnje. S In zgodovina se je ponovila... - Znova se je ponovila kontradikcija pojmov. Pojavili so se nacionalizmi, ki so pripeljali do katastrofe morale. Nacionalizem je stanje zavesti, ki vse podreja naciji, nacionalni državi. Če gre za etnično načelo, mora kot vsa načela, ki so proizvod duha, temeljiti na morali in zakonih. Danes pa se na moralo nihče ne ozira. Naj pošilja apele papež, patriarh ali islamski voditelj, nihče se ne ozira na to. V imenu nacionalnega je dovoljeno vse, tudi poboji, mučenje, posilstva, požigi, rušenja - bo že nacija oprostila. Sicer pa pomeni etnično načelo svojevrsten evfemizem, živimo pač v časih, ko nacionalizem triumfira, ko je — vsaj upam začasno - zmagal, ko mu je hudo težko nasprotovati, saj je postal kar peti apokaliptični jezdec. • Vendar je videti, da imajo nacionalizmi kolektivno podporo, vi pa v Glasniku pekla največ časa namenite pogledom »fine raje«, ki pa je povsem drugačna. - Nacionalizmu ni mogoče nasprotovati z ideologijo, po robu se mu lahko postavi samo gibanje. Nacionalne stranke težijo k ekskluzivnosti, zanikajo parlamentarizem. Mislim, da bo moral prevladati duhovni odpor, zavzemati se bo treba za konstituiranje državljanske neposlušnosti, za gibanje, ki bo povzročilo, da bo vsaka nacija obračunala s svojim nacionalizmom. To je edino možno. Danes se ogromno ljudi zaveda, da je bil komunistični sistem manj hud. Takrat je bil nacionalizem pros-kribiran, toda kot nečlan partije si lahko naredil kariero, solidno in pošteno živel. Danes pa si, če nisi nacionalist, izdajalec svojega naroda, izobčenec, vsemogočni nacionalizem uničuje na vse strani. • Od začetka krvavih dogodkov v vaši domovini slišimo, kako naj bi bilo skupno življenje v Bosni in Hercegovini nemogoče, vi pa nenehno govorite drugače. da mora vsaka nacija obračunati - S to sintagmo, ki je bila in je fikcija, je nekaj kretenov začelo vojno. Po letu in pol vojne, s katero se očitno da vse dokazati, se ta fikcija vse bolj uresničuje v praksi, postaja realnost. Upam, da začasno. Med vojno so nacionalizmi v svojem elementu; dokler so na oblasti, tudi vojne ne bo konec. Vrtimo se v začaranem krogu, ko nič ni mogoče ' doseči brez vojne, celo nacionalisti ne morejo biti zamenjani, dokler je vojna. Res je v Bosni tudi nekaj meščanskih strank, ki pa ne morejo doseči ničesar, saj so se orožja polastile nacionalne stranke. V spopadu treh nacionalnih strank se v celoti izgublja zgodovinska perspektiva. Bosne kol družbe ni mogoče deliti. Ne zaradi zavesti, preprosto zato, ker življenja ni mogoče deliti, če ga razkosaš, umre. Deliš lahko edino prazno zemljo. • Ob neki priložnosti ste dejali, da knjiga v te, vojni za vas pomeni vašo puško, vaš rov. Pa venda) se nam zdi po branju drugega dela knjige, kot d £ vam zmanjkuje poleta, optimizma, da je vse samo š< črno. - V nekem sloju knjiga gotovo opisuje tudi poteh moje zavesti. Najbrž je res, da je v prvem delu vet optimizma, končno je bilo takrat še realno upanje v mednarodno intervencijo. Pričakovanje in upanje pa je plahnelo, pomanjkanje je vedno hujše, meje preživetja in zdržljivosti se nižajo. Vse postaja bolj zapleteno, bolj absurdno, agonija je večja kot upanje. Vse to pa se mora izraziti tudi na človeku, tudi v mojem pisanju. Knjige pa ne pišem za muzej, za knjižnico ali za literarno kritiko, marveč naj bi pomagala preživeti tistim ljudem, ki v njej nastopajo. Človekovo dostojanstvo'je gotovo tisto, za kar se je vredno boriti, in ta knjiga je knjiga v obrambo tega dostojanstva. • Gospod Jančič, pravite, da pišete v bosanščini. da se tudi počutite Bosanca. Nobena stran vas pravzaprav ne priznava za svojega, vi pa kljub vsemu še gojite vero v mirno in enakopravno Bosno? - Res se počutim Bosanca, no, v bistvu sem apatrid, v Bosni bi bil manjšina, morda celo v zaporu. Edino trenutno rešitev za Bosno pa vidim v mednarodnem protektoratu pod okriljem Nata. Organizacija združenih narodov se je že toliko kompromitirala, da ne pomeni nobene garancije več. Pregrete glave v Bosni pa je mogoče ohladiti le z intervencijo od zunaj. Nobeni izgovori, da bi bilo to drago, niso resni. Zapitek bo na koncu vendarle treba plačati, jutri precej dražje kot včeraj. Če bi intervenirali poleti ali pa aprila, bi bilo to mnogo ceneje kot danes. Pomislite samo na ogromne stroške z begunci. Omenil pa sem že, da nacionalne stranke vidijo svoj obstoj edinole v nadaljevanju vojne. • Pravite, da ste začasni brezdomec, bo Ljubljana za nekaj časa postala vaše zatočišče? - No, te dni odhajam na Dunaj. Tam bom v bosanskem klubu predaval o dogodkih v mojem mestu. Predavanje sem naslovil »Nacionalizem kot an-ticivilizacijski trend«. Potem potujem na Poljsko, v Varšavo, kamor so me povabili, da bi govoril o isti temi. Nato me čaka potovanje v London, kjer se bom srečal s svojo družino, dogovoriti se moram tudi o prevodu in objavi mojega dela v angleščini-Načrtujem, da se bom sredi novembra vrnil v Ljubljano, in če se ne bo zgodilo kaj posebnega, naj bi zimo prebil v Sloveniji. Igor Žitnik ) ( P d č j ii n g' °i V: ci P P Sl P z n sl a: k C b Sf it li v c v. Čl k v K n o v k P V; k k Zl v 0 k n tr k d 2 Š Zi »i Sl s< Ti o< v< PC in Pi Si br 9' ra z« Pi U 0( la vi ž< m P M sl Pi Žf Ž; di P g §1 •o H v c. :e u h r ,e v n »• >• u z i k i e e e u 1- li a n 1- r o e \- V e o o i, H !- e h ti e n i. 1- )i k X-25 javlja SLOVENIJA MED PALERMOM IN BEOGRADOM Politika in kriminal sta si Ponavadi bližje, kot bi spodobni gospodje s prvih strani časopisov želeli. Še najbolj jasno se je to medsebojno razmerje izkazalo (1) v sosednji ham Italiji in (2) v Srbiji blagega spomina. Poglejmo si beograjsko sceno: Vuk Draško-vic glumi spodobnega opozicijskega in demokratičnega Politika, še posebej, ko ga na Primer povabi na kavo v Pariz sama soproga francoskega Predsednika. Toda za tiste 2 dolgim in zlobnim spominom je isti Vuk politična maska tipov, kot so Beli, Bokan ali Giška. V primerjavi s tipi, ki se jih je posluževal Vuk Draškovič, je znameniti udbovski likvidator Arkan povsem spodoben gospod, oficir in džentlemen. Kar se tiče italijanske scene, očitno vodijo Vse poti k Bettinu Craxiju, socialdemokratu. Ker pa so tam vsi dobili svoj delež, od krščanskih demokratov do evro-komunistov, je šlo samo za vprašanje delitvenega ključa. Ker italijanski kriminalci ponavadi hodijo v lepih črtastih oblekah, imajo nageljne v gumbnici in velike violinske kovčke, se dozdevajo na prvi Pogled bolj spodobni obiskovalci političnih pisarn kot pa kaki balkanski tipi v usnjenih jopičih, ki smo jih omenjali na začetku. Slovenija je na polovici poti med Palermom in Beogradom. Ker si stranke v večstrankarskem sistemu zaenkrat še niso organizirale strankarskih milic, je videti, da smo na poti k srednjeevropskim standardom političnega obnašanja. 2e obsojeni strelec Adolf Štorman (Republikanska zveza Slovenije), gospod, ki “mu je prekipelo« in ki je svoje zadeve urejal kar s šmaj-serjem, je tip, ki je vreden obravnave. Odkar je varno za zapahi, kjer prestaja dosojeno mu kazen, o njegovi stranki ni več slišati. Se pa še spomnimo volilne kampanje, ko je gospod Malenšek (Liberalna stranka, Kranj) na vsa zborovanja desnice vabil tudi Štormana in je ta gospod zanj bil samo »revoltirani slovenski državljan«. Nihče od preostalih vabljenih na ta zborovanja - od Jelinčiča do eselesovcev ni izjavil, da mu ta družba ne ustreza. Tisto, kar je bolj problematično od političnih zmot gospoda Malenška, je podatek, da so jezni fantje izza šanka bili jedro ilegalnega društva, ki se je imenovalo »Slovenska garda« ali nekako podobno in ki je zaslužno za napore herojev slovenske osamosvojitve. Zadeva z osamosvojitvijo je sicer postala resna šele, ko je tedanjo TO prevzel general Slapar in ko je zadeva dobila vso podporo partijske strukture. Si lahko domišljate, kakšna bi bila današnja Slovenija, ko bi prvoborci iz »Slovenske garde«, Štormanov! republikanci in podobni zahtevali še svojo Spomenico 91? Tako jim vsaj nihče ne dolguje ničesar. Kot pravi vosovec lahko v tej zvezi samo še ponovim modrost tovariša Visarjonoviča, namreč da so socialdemokrati in nacionalsocialisti bratje dvojčki. Kdor pozna naravo neke stranke, ki si nadeva slavno ime, in kdor spremlja gonjo proti južnjakom, ta bo to bratstvo ene spodobne in več nespodobnih strank lahko samo nesporno potrdil. Zato se zaenkrat ne bomo lotili glavnega vprašanja, namreč financiranja Jelinči- zanjo svoj denar. Dodatno pa razloži javnosti nepoznano zvezo Jelinčičev intervju, ponovno ponatisnjen v njegovi reviji »Prijatelj« in sedaj še ekskluzivno v DE: čeve volilne kampanje. Do nadalj nega naj velja, da je Zmago založ: V intervjuju z Zmagom Jelinčičem smo takrat povsem jasno zastavili vprašanje: Kaj se je zgodilo s kranjsko hranilnico in posojilnico, kjer ste bili delničar? Odgovor: Šla je v stečaj. V firmi Plutal je imela vloženega veliko denarja in ta denar je bil napačno investiran. Zanimivo je, da je prvi korak pri stečaju povzročil naš nekdanji član in poslanec Marjan Stanič. V posojilnici je imel občinski denar, ki ga je hitro potegnil ven in mi smo hipno zabredli v težave. (Opomba: V času pred volitvami je bil Marjan Stanič šef občinskega sekretariata za obrambo občine Ljub-Ijana-Šiška in ogromna vsota denarja, ki ga je vložil v Kranjsko posojilnico, je bil denar organa, ki mu je načeljeval, torej organa, katerega vrhovni šef je bil Janez Janša.) Povezani so torej državni denar, bodoči poslanec, radikalna nacionalistična stranka, stečaj firme in banke! Užaljenost abrambnega ministra in zbrane slovenske desnice lahko razumemo, saj oni nikoli niso doumeli, zakaj se je Zmago takoj po izvolitvi v parlament obrnil proti J. J. in ga začel sistematično naskakovati kot predsednik skupščinskega odbora za obrambo. Gospodarji so menili, da lahko Zmaga odpravijo podobno, kakor so Štormana, oziroma da bo Zmago storil kako podobno »napako«. Na desnici je eno samo lidersko mesto. Pučnik je odpel svoje, Krambija so pospravili, Alenka P. Lauko je storila samomor, ko se je ovedela, kakšno politično škodo dela SDZ-ju, Jelinčič in Janša pa si konkurirata od avgusta 1992 in rezultat je še vedno neodločen. Naša prognoza je zato naslednja: pravi dosjeji še čakajo na objavo! Za KOS in VOS dela zos X-25 Tfije šoloobvezni otroci, brez očeta, odstopimo mamico srednjih let, živahno in temperamentno - brez zaposlitve. Najraje ponoči, ko mi spimo ln je ne potrebujemo. Ponudbe: SEKS za KEKS! Samski, brez sorodnikov nudim brezplačni _ prostor v lastniškem grobu, na Žalah. Prednost imajo karakterne temnolaske, ločenke so izvzete, do 40 let. Ponudbe: V dvoje nama bo lepše! najamem Uspešen obrtnik z Gorenjske zaradi odsotnosti žene takoj najame psa za laianje in pregon nezaželenih. Predvidoma za en mesec - do vrnitve žene iz bolnice. Rodovnik ni pomemben, saj ga tudi žena nima. Ponudbe pod: Samo popoldan! ŽENITNE PONUDBE Mad, krepak, temperamenten, Neslovenec, poln življenjskih moči, išče Partnerko za zakon. Pogoj: samo zenske z urejenim slovenskim državljanstvom. Poroka takoj. Leta in druge podrobnosti niso važne. Ponudbe: Javi se, čekam te. Dobro ohranjeno zeleno vojaško uniformo JNA, zimsko in letno, takoj zamenjam za drugo ustrezno uniformo. Prednost imajo lovske uniforme - lodn! Velikost št. 54. Ponudbe pod: Zeleno za zeleno. Študentske bone za prehrano zelo ugodno zamenjam za bencinske bone. Ponudbe pošljite pod: Kalorije - ok-tani IZGUBLJENO V bližini centra za socialno delo sem pred dnevi izgubil svojo delavsko knjižico z 39 leti delovne dobe. Poštenega najditelja prosim, da mi leta vrne, knjižico pa lahko za nagrado obdrži. Lojze Knap (naslov v uredništvu) Na vhod v Skupščino Republike Slovenije se je pred dnevi zatekel lepo rejen in negovan MASTIF. Slabo sliši na ime Artur. Zaradi predragega vzdrževanja ga lahko kdorkoli dobi v uredništvu. RAZNO Odvetnik, doma s Sicilije, z večde-setletno prakso v ZDA: Las Vegas, Čikago,... in odličnimi priporočili svojih rojakov, nudi svoje bogate izkušnje in nasvete. Prioriteto imajo ponudniki iz trenutno najaktualnejših afer. Ponudbe pod: HIT ta HIP. FOTOGRAFIJA TEDNA Ne pustim si s... na glavo! Parlamentarna preiskava o Hitu IZGUBA ČASA IN DENARJA Pred posebno preiskovalno komisijo državnega zbora RS za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v zvezi z afero v novogoriškem Hitu sta se te dni prvič znašli priči iz Hita. Takoj naj povemo, da iz tistega, kar je bilo med zaslišanjem pred parlamentarnimi preiskovalci slišati iz njunih ust, komisija ni dobila niti ene samcate prvine, ki bi upravičevala temo dnevnega reda o »sumu zlorabe javnih pooblastil« oziroma sumu koruptivnosti slovenskih politikov. Prav nasprotno, člani komisije so se kot kakšni pravniški vajenci in povrhu vsega še nevzgojeni (Hvalica, Poljšak) zapletali z vprašanji, na katera so odgovori bolj ali manj splošno znani in ki bi jih lahko dobili na SDK, policiji ali na sodniji. Za tisto, kar so torej parlamentarni možje skušali doseči, čista izguba časa in denarja. Da bi si lahko ustvarili sliko o ozračju, v katerem je potekalo zaslišanje, bo dovolj, če popišemo sam začetek. In začelo se je skoraj tako kot na sodniji. Predsednica komisije Polonca Dobrajc je priči poučevala, v kakšni vlogi sta se znašli pred parlamentarnimi preiskovalci, kaj lahko povesta, kaj lahko zamolčita itd. Prvi od zaslišanih Benjamin Stubej, pravnik v Hitu, pa nekako ni bil zadovoljen s predstavitvijo svoje vloge, zato je hotel jasno in glasno vedeti, zoper koga in zaradi česa je priča. Polonca Dobrajc je potem hodila kot mačka okoli vroče kaše, mencala nekaj o politikih in njihovi koruptivnosti itd. Iz njenega mencanja je potem Stubej sam sklenil nekaj pravne logike: »Če prav razumem, sem jaz priča, osumljencev pa še ni?!« In so se strinjali z njim, da je približno res tako. Stubej u je bilo seveda po takšnem uvodu kot izkušenemu prav- • DE 41, 23. 9. Pritlikavost v majhni državi - Jože Smole • DE 43, 7. 10. Vsi slovenski revolucionarji - Z Jožetom Smoletom polemizira Mladen Švare niku v hipu jasno, da mu pravzaprav ni treba ničesar povedati. In v glavnem tudi ni povedal ničesar. Omejil se je na pristojnosti svoje funkcije v Hitu, s čimer si je hitro in zelo spretno zgradil obzidje, ki mu pravno nevešči preiskovalci niso mogli ničesar. Namesto da bi se držali predmeta preiskave in ga na podlagi že dobljenih podatkov valne komisije, vendar je bilo tudi od njega zvedeti vse mogoče, samo tistega ne, kar bi po logiki stvari moralo člane komisije najbolj zanimati. Tako smo zvedeli nekaj ilustrativnih zgodbic o rasti Hita, iz katerih se je dalo kvečjemu izluščiti nekaj komplimentov Danilu Kovačiču in iz katerih je razvidno, da se Kovačiču sicer lahko marsikaj očita, vsekakor pa se mu ne more oporekati, da ne bi ravnal kot dober gospodar. Ena od takšnih zgodb je sodelovanje Hita oziroma Kovačiča z ameriškim poslovnežem Stcvom Stojanovi-čem(!?), ki naj bi Hitu podtaknil iztrošene igralne avtomate in kar naj bi mu Kovačič vrnil z odpovedjo pogodbe ter seveda umikom plačila. Spor o tem še vedno ni rešen. Zanimivo, toda vprašanje je, kaj iz tega so preiskovalci lahko izluščili v prid obravnavani temi. Nič, popolnoma nič! • DE 45, 21. 10. Uredništvo zaključilo polemiko spraševali o tem ali onem politiku, jih je zanimalo vse mogoče, kar s samo obravnavo ni imelo nobene neposredne zveze. Temu primerni so bili seveda tudi Stubej evi odgovori, ki so preiskovalce vidno jezili. V nemočnem besu pa so si posamezniki dovolili celo nesramnosti, ki niso bile ravno na ravni parlamentarnih preiskovalcev in ki so več govorile o njih samih kot o tem, kar so skušali zvedeti. Tako je npr. Iva Hvalico zanimalo, ali je Stubej prostovoljno podpisal Hitovo tožbo zoper njega, kar je pri Polonci Dobrajc vzbudilo reakcijo, ki jo lahko jemljemo kot nekakšen opomin. Podobno arogantno in brez vsakega takta se je Stubeja lotil Marjan Poljšak, pri katerem je spet morala reagirati Dobrajčeva: »Ja, gospod Poljšak!!!« Preiskovalec Poljšak se je pred pretečim Dobrajčinim glasom takoj umiril. Davorin Lozej je skladno s svojimi referencami v Hitu dejal videz večje lojalnosti do preisko- In kdo vse od slovenskih politikov je hodil v Hit? Priči sta ugotovili, da mnogi. Tako Stubej kot Lozej se spominjata bivšega namestnika finančnega ministra Zvonka Drakslerja, medtem ko je Lozej na lastne oči videl Lojzeta Peterleta in Janeza Drnovška. Dovoljenje za obratovanje igralnice v Tolminu pa je po Lozejevih besedah zadnji podpisal Janez Kopač, takratni kratkotrajni finančni minister. Očitno je imel Kopač za to vse pristojnosti... To je vse. Sami lahko ugotovite, koliko smo iz teh dveh pričevanj zvedeli o Hitovem podkupovanju slovenskih politikov oziroma njihovi koruptivnosti. Za spodaj podpisanega je jasno le to, da so vrli parlamentarni preiskovalci ponovno ukradli dan Bogu, nam državi pa spet nekaj davkoplačevalskega denarja. In to naj bi bila parlamentarna preiskava? V njeni slovenski izvedbi - čista izguba časa in denarja! Ivo Kuljaj Slovenske investicije po novem Obnova cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Žužemberku Humoreska Tri muhe Peterletova diplomacija uvozom docela konkretiziral svoj socialdemokratski pogled na tako imenovano aktivno politiko zaposlovanja, s katero je krenil po glavi ministrico Jožico Puhar in s katero naj bi prihodnje leto omilili nezaposlenost. - Ste videli brate Hrvate, kaj počno v Istri? smo povprašali, ko smo stopili v bife Bližnja srečanja posebne sorte. ■■Kaj pa naj bi počeli v Istri? Saj so tam doma," je posmehljivo odvrnil tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok, ki je navadno tičal za šankom in goltal pivo. - Njihova gor ali dol, smo se pridušali, saj ste najbrž slišali, hrvaška vojska zaseda slovenske počitniške domove in nastanja tja begunce iz osrednje Bosne. ■■Pa saj je to logično," je dejal tovariš Neposredni, -kam pa naj jih namestijo. V Istri pa so prazne hiše. Pa še dve muhi, pravzaprav tri muhe bodo hadezejevci ubili na mah « - Kako to mislite, dve, tri muhe? ■•Poglejte! Prva muha je to, da pač morajo begunce nekam dati. Ne morejo jih pustiti na cesti. Druga muha je to, da je treba malce popraviti volilno bazo v Istri. Saj menda veste, da je v Istri na volitvah za tako imenovane županije zmagala istrska demokratska akcija, skratka lokalna opcija, ne pa osrednja zagrebška HDZ. Torej je treba malce popraviti strukturo volilcev... Sicer pa smo podobno naredili pri nas, ko smo za nekaj dinarjev ponujali državljanstvo prav vsakemu, ki bi z juga ustrezno glasoval .. .« - Kje pa je tretja muha? ■■Tretja muha, ki jo hočejo ubiti, smo Slovenci. Seveda ne vsi Slovenci, ampak le tisti, ki imajo vikende v Istri. Begunce so naselili namreč izključno v slovenske počitniške domove. Torej begunce, ki so breme, je HDZ razporedil tam, kjer ima premalo glasov, v slovenske počitniške domove, ki tako ali tako gredo v nos.« - Ampak Istrani se zdaj solidarizirajo s Slovenci. To je lahko nevarno za Hrvaško. Na ta način bo Zagreb še bolj osovražen v Istri. Lahko pride do separatističnih teženj...« ■■Oh, separatistične težnje so že. Istrani bi najraje šli k Italiji. Zato Slovenija ni nikakršna grožnja. Imate pa prav, da je takšna hrvaška poteza lahko zelo tvegana. Ampak, ali ste kdaj poskušali ubiti tri muhe na mah? Pri tem se vam kaj lahko zgodi, da treščite z roko po muhah, pa pri tem razbijete tisto, na čemur muhe sedijo. Pri tem pa se vam lahko zgodi, da vam kakšna muha uide, lahko dve ali celo vse tri.« - Ja, ampak naša oblast bi morala energično ukrepati... ••Kako pa? Saj smo že nekajkrat s Hrvati sklenili sporazum, od Rupla do Peterleta pa Drnovška in Kučana. Pa so vselej Hrvatje pozabili tak sporazum ratificirati oziroma so za ratifikacijo postavili nove pogoje. Zato mislim, da je najpametneje storiti nič.« - Torej vdati se? ■•Saj ni res. Spomnite se, kako nas je Miloševič s svojo politiko prepričal, da smo se končno odločili zapustiti Jugoslavijo, ker so se Srbi nenadoma zdeli največji sovražniki Slovencev. No, zdaj isto poskuša Tudman in nam skuša dokazati, da so Hrvatje naši sovražniki. Torej je za nas res najpametneje, da se za vselej ločimo od sanj o kakršnikoli Jugoslaviji.« Bogo Sajovic ]IV0 * ' da Lojze Peterle, zunanji minister in šef SKD, je kot slednji prav spokojno sedel na kongresu »bratske« in po novem krščanskodemo-kratsko usmerjne HDZ. Kolikšnega državniškega pomena je bilo Lojzkovo sodelovanje na saborskem zborovanju vladajoče hrvaške stranke, smo lahko ugotovili takoj po njegovi vrnitvi v Ljubljano, ko je hrvaška vojska zasedla slovenske domove v Istri. Lojzek je tako dobil kratek kurz iz teme »diplomatica balkanica«, ki sta jo za dobre medsosedske odnose po drugi svetovni vojni utemeljila Kardelj in Bakarič. Njena poglavitna strankarsko »bratska« odlika pa se kaže v tem, da poslej, ko smo mi na oblasti, tako in tako ni več pomembno, čigavo je kaj, saj je vse naše. Prvič smo izgubili Istro od Dragonje do Mirne, zdaj izgubljamo počitniške domove. Kmetičeva penzija E Janševo J zaposlovanje Janez Janša, obrambni minister, še naprej zgovorno dokazuje, da zanj vojna za Slovenijo ni trajala samo 10 dni in da pravzaprav še traja. Kako Janša učinkovito spravlja na kolena sovražnike, je te dni javnosti predstavil Janez Kopač ki je zapisal, da je ministrstvo za obrambo v letih 1992 in 1993 uvažalo brez carine vse od odej, telefonov, smučarskih čevljev do postelj, pip in celo vijakov. Odveč je poudarjati, kako carina pri uvozu vseh teh izdelkov nastopa izključno kot instrument zaščite domače industrije. Po drugi strani pa je Janša s takšnim Gasparijeva odcepitev Mitja Gaspari, finančni minister, je dejal, da se je treba tudi na finančnem področju čimprej odcepiti od Jugoslavije, s katero nas vežejo določila o neomejenem solidarnostnem vračanju posojil, najetih še v skupni državi. Ni pa povedal, da bo Slovenija po računih, ki jih bo plačala za to odcepitev, skupaj s sedanjo in predvideno zadolženostjo, bolj zadolžena, kot je bila kdaj koli v bivši Jugoslaviji. Od česa se bomo torej odcepili? Kuli DELAVSKA ENOTNOST ISLAMSKI VERSKI POGLAVAR RAZSTAVA KIPARSKIH DELNA PROSTEM SL. IGRALKA IDA KRAVANJA (RINA) NOVA GORICA TRANSIL- VANIJA. OTOK PRED JZ. OBALO SUMATRE ZGOŠČENO IZRAŽENA GLOBOKA MISEL ČVRSTOST, KREPKOST JAPONSKA NABIRALKA BISEROV AGAMEM- N0N0VA N0N0VA HČI V GR. MIT. M0T0RIS- TIKA TROPSKA PAPIGA KRAJ V BARANJI. S. OD OSIJEKA FR. PISATELJ MILOŠ MIKELN MATIJA ZILJSKI STEGIPČ. PISATELJ PRIPADNIK ESERJEV GRŠKI BOG PASTIRJEV AVTOR: SIMON BIZJAK ŠP.LUKA OB BISKAJSKEM ZALIVU ŽENSKA, KI VODI PREISKAVO POKRAJINA V JV. DELU SREDNJE GRČIJE IGRANJE Z GIBI. MIMOS HINKO SMREKAR MAKEDONS- K0K0L0 ŠIITSKA MILICA DOSEGA VEČJE VL PREUDAR-MOSTI EKSOTIČNA ZNAČILNOST NARODO- SLOVEC TOPNIŠTVO GNUS. OGABNOST ANG. IGRALEC (EDMUND) ANONIM- NOSTI KAČJI GLAS NOV POJAV, NOVOST PRIJETNO DRAŽILO KALCIJEV KARBONAT GRŠKA BOGINJA USODE NORVEŠKA GLASBENA SKUPINA BORIS KOPITAR KRAJ BLIZU ZADRA UM. SLOG «iED RENESANSO IN KLASICIZMOM ŽUŽELKA KI BOLEČE PIČI VOJNI TOVARIŠ (STAR.) NENAGLA- SENE BESEDE PULZ. UTRIP NAGRADNA KRIŽANKA ANTIČNI BEOTUEC BIVŠI AVSTR. IKAČ DIRK; (NIKI) PER. PISEC (M.VARGAS) AM.HUM. PISEC (GEORGE) LUKANA DONU PRIPADNIK LJUDSTVA, KISE SELI VLAKNA IZ KOKONOV SVILOPREJ— KE PESNIŠKI STIK GALATEJIN LJUBIMEC AM. IGRALEC (RICHARD) ANTIČNO MESTOV BEOCIJI GOETHEJE- VAMATI NIZ. MESTO (SIR) CARL ORF IVAN LEVAR POVRŠINS- KAMERA SPREMLJE- VALEC OGNJA NAJVIŠJA ZNANSTVENA IN UM. USTANOVA STARA JAPONSKA PRESTOL- NICA STARA PRESTOLNICA S. BABILONIJE DENARNI FOND Nagradna križanka št. 45 Rešeno križanko nam pošljite do 18. oktobra 1993 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4. 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom. Nagradna križanka št. 45 Nagrade so 1.000, 700 in 500 tolarjev. Rešitev nagradne križanke št. 43 BIBIČ, ASSISI, INANA, RMANEC, STRD, AEK, NASTA, IK, IGRALEC, NN, OA, TRANSFORMATOR, KASOS, AA, LESKOVAR, IVANKA, VI, ANETO, PALEOLITIK, OZIR, ENIGMATIKA, TEOLOG, CS, OONA. ANTON, OSA, GRILL ROOM ORLI, POPAJ, IU, SLANI, DOL, STOLETJE, TANA, ISPA, ČAS, RIM Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 43 1. Sonja Perša, Rožički vrh 75 a, 69244 Videm ob Ščavnici, 2. Peter Jeglič, Ljubljanska c. 84a, 61230 Domžale 3. Marko Bucik, A. Gabrščka 40, 65290 Šempeter pri Gorici. Nagrade bomo poslali po pošti. SALOMONOV UGANKAR Križanko pripravil Slavko Kmetič, šef sindikata strojevodij, je končno dosegel svoj zgodovinski sindikalni cilj: uspelo se mu je upokojiti po zloglasnem in izkoriščevalskem zakonu o poslancih. Brez dvoma bo ta poslanska penzija Slavku vlila novo dozo revolucionarnega duha, ki bo dvignila na noge njegove in v primerjavi z njegovo penzijo mi-zerno plačane sotrpine na železnici. Rezultat pa je znan že vnaprej: režim, za katerega se je boril Slavko in mu je omogočil poslansko upokojitev, bo za policisti, cariniki, kontrolorji letenja in zaporniškimi pazniki slej ko prej omejil pravico do stavke tudi strojevodjem. Nekaterim se bo kmalu začelo kolcati po nedemokratičnem komunizmu! Horoskop Razločen opis sk v Eden najslavnejših slikarjev vseh časov je Španec Rahlo Picasso r-(rojen 25. oktobra 1881) š pravim imenom Rahlo Ruiz y Picasso. Že mlad je ubral pot mnogih umetnikov in se iz rodne Španije napotil RC v Pariz, kjer je preživel večji del svojega življenja. Čeprav je bil tudi nj grafik in kipar, je najbolj znan po svojih slikarskih umetninah. Te sO' bile v različnih obdobjih različne. Prve v modrih barvah, po letu 1905 jim sledijo slike v rožnatih barvah. Po letu 1907 se je usmeril v nove raziskave, sodeloval s slikarjem Braguom, kar je končno pripeljalo do kubizma. Po letu 1917 je risal v novem klasicističnem stilu, po letu 1925 pa stopnjeval transformacije naravnih oblik do eksprecioni; stične Guernice. Ta leta 1937 narisana slika je tudi njegovo najbolj znano delo. Povod zanjo je bilo bombardiranje baskovske vasi Guernica. Porušila so ga letala nemške legije Kondor, ki so bila v španski državljanski vojni na strani generala Franca. Picasso je umrl v tujini še pred koncem Francove vladavine, v oporoki pa je izrecno zahteval, da Guernica ne sme biti razstavljena v Španiji, dokler v njej vlada fašistični režim. Pravijo, da je nekega večera Picasso prišel bolj zgodaj domov in v stanovanju zasačil tata, ki pa je uspel pobegniti. Slikar je takoj poklical policijo, ta pa se je zanimala, kakšen je bil tat. Slikar je prijel za blok in dejal policistom: vr st zli in lel le Pii e »Lahko vam ga narišem.« Policija je Picassovo risbo prefotografirala, razmnožila in razpo- slala v ustrezne urade. Po osmih dneh so slikarja obvestili, da so na podlagi njegove risbe aretirali v več krajih več sumljivih tipov: dve opici, stroj za pranje perila, zebro, dva vžigalnika in tramvaj. V tem tednu so bili rojeni še nizozemski humanist Erazem Rotterdamski, francoski revolucionar Georges Danton, ameriški državnik Theodore Roosevelt, angleški pomorščak James Cook, pruski strateg Helmuth von Moltke, ruski pisatelj Ivan S. Turgenjev, italijanski violinist Nicolo Paganini, avstrijski skladatelj Johann Štrauss, madžarski skladatelj Ferenc (Franz) Liszt in slovenski pesnik Simon Jenko. Deni, Prisega, da ni prisegel! Brez sprememb Ne le uradno, tudi dejansko se je začela kurilna sezona. Letos je ohladitev nastopila skoraj do dneva natančno. Dotok hladnega zraka v ponedeljek čez dan je bil tako izrazit, da so bile marsikje po Sloveniji jutranje temperature višje od dnevnih. Celotno podobo je začinil še mrzli dežek, tako drugačen od dežja, ki smo ga bili deležni skoraj mesec dni ob toplem jugozahodniku. Morda je zanimivo tudi to, da se je najbolj izrazito ohladilo ravno v prizemni zračni plasti, saj bi ob tako nizkih temperaturah pri tleh (bilo je okoli 8 stopinj) v gorah pričakovali vsaj nekaj pod ničlo. Toda na Kredarici je bila temperatura ob istem času 2 stopinji in je deževalo. Na dobrih 1500 m nižji Lisci je bilo hladneje. Ob lepem, anticiklo-nalnem vremenu so pri nas v zimskem času pogosti temperaturni obrati. Še teden dni in oktober bo za nami. Leta 1703 je bil ta mesec tudi moker: »11. oktobra je Ljubljanica zaradi štirinajstdnevnega deževja tako narasla, da še starci česa takega ne pomnijo...«, je zapisal J. G. Dolničar v svoji kroniki. Navaja še, da so bile v Ljubljani v Trnovem in Krakovem hiše napol pod vodo. Kasneje so reko regulirali in skopali Gruberjev prekop. Slabo vreme se letos res ne da. Odcepljeno višinsko jedro hladnega zraka in z njim povezan ciklon v severnem Sredozemlju nam bosta krojila (ne preveč prijazno) vreme tudi ta konec tedna.