Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat
'	''...V' Z;	:.
Ljubljana, 8. marca 1991
številka 10, letnik 50, cena 17 dinarjev

F
>>5^1

KAJ
MENITE
Gosgodu tem Bučarju in javnosti
Slovenija se loteva posla stoletja. To bo privatizacija več kot 1200 podjetij, ki naj bi po knjigovodski vrednosti veljala približno 19 milijard DEM. Tako so nam povedali na predstavitvi Agencije za privatizacijo in Sklada za razvoj. Na njej sta se predstavila tudi oba direktorja,dr. Marko Simoneti in Uroš Korže, ki sta poudarila, da sta njuni instituciji pripravljeni na privatizacijo slovenskih podjetij. Morebiti to tudi drži, na vsak način pa je treba ob tem reči, da pa na privatizacijo ni pripravljena Republika Slovenija s svojim parlamentom in vlado na čelu. Po našem mnenju bomo na to res pripravljeni šele, ko bo slovenska skupščina sprejela podoben zakon, kot ga ima Republika Avstrija in zaradi katerega je pred dnevi ponudila odstop ministrica za okolje Marilies Flemming. Če koga zanima: ta zakon pravi, da morajo člani avstrijske vlade svoje premoženje prijaviti tako ob "nastopu svoje funkcije kot ob odhodu iz vlade. Prav tako je članom vlade in njihovim zakonskim partnerjem tudi prepovedano, da bi bili solastniki podjetij, ki dobivajo državna naročila. In avstrijska ministrica je ponudila svoj odstop, ker je ob nastopu funkcije pozabila prijaviti svoje premoženje. Spričo tega in posla, ki je pred nami, nas prav čudi, da slovenska vlada, ki se sicer rada zgleduje po evropski zakonodaji, tega zakona še vedno ni predložila v sprejem skupščini. Gospod Bučar, kaj menite o tem? Več o predstavitvi Agencije in Sklada lahko berete na 4. strani.
Ivo Kuljaj

Ne le vladni ukrepi, ki bi jih človek (z res največjo dobrohotnostjo) še lahko razumel -tudi obnašanje poslancev v parlamentu in
vsesplošno podcenjevanje
sindikatov, ki si ga
privoščijo, je delavce tako ogrozilo, da so morali ustanoviti svojo stranko. Kaže, da bo to postala edina slovenska množična stranka. Kaj hoče in česa noče, lahko preberete na 11. strani.
Država ni dobra, je pa že draga
V nasprotju z našimi napovedmi tridnevno zasedanje slovenskega parlamenta ne bo prišlo v zgodovino.
Tudi neplodna zasedanja pa ljudem odpirajo oči in pomagajo k spoznanjem, ki jih lahko upoštevajo pri svojem vsakodnevnem ravnanju. Ob tem ko ministri in poslanci govorijo in si predsedniki zborov pošiljajo pisma po kurirjih, lahko spoznamo, da se v skupščini igra le igra za javnost. Kljub temu, da ta igra uničuje živce in jemlje moči posameznim poslancem in tudi manj pomembnim strankarskim prvakom, pa v ozadju poteka proces, v katerem se uresničuje Demosov predvolilni program ne glede na sklepe parlamenta in javno objavljene odločitve vlade, ki jo vodi Lojze Peterle.
Poslanci so sposobni ure in ure govoriti, ne da bi vedeli, o čem dejansko odločajo. Dokaz za to trditev je odklonitev sprejema zakona o zasebnem delu, zaradi česar jim Janez Kopač obljublja 70 zakonov, ki jih bodo morali obravnavati na prihodnjih zasedanjih.
Poslanci so se o proračunu pršili tri dni. Le mimogrede so ob asistenci vodij Svobodnih sindikatov blago kritizirali razvojni in socialni program. Ker niso razumeli povezave med omenjenimi točkami, so načelno podprli tako razvojni kot socialni program, ki sta neposredno nadrejena proračunu, obenem pa sta od njega tudi odvisna. Medtem ko so se poslanci prepričevali o 60, 65 oziroma 70 milijardah proračuna, ki pomeni 60 odstotkov družbenega proizvoda Republike Slovenije, pa je delavski svet železarne Ravne sklenil, da podjetje podari državi ter računa na njene socialne jasli. Simbolika tega sklepa je v tem, da enako misli vseh 800 tisoč zaposlenih.
Delavci in sindikalisti vsakodnevno spoznavajo, da obljube ministrov in vlade niso skladne z njihovimi ravnanji. Glavno vodilo pa je skrbno zapisano v socialni program: posameznik mora sam skrbeti za socialno in materialno varnost. Ne direktorji in ne vlada niso odgovorni za reševanje težav, s katerimi se srečujejo delavci, ki jim bo od vseh socialističnih pridobitev ostala le država. Ta pa je draga, čeprav ni dobra. Oblast ravna po scenariju, ki ga ne poznajo in ne razumejo niti ministri izven skupine JBR, ki je vodila igro o proračunu in ki gradi novo državo in njen represivni (neobrambni) sistem.
Franček Kavčič
Prva obletnica tega pisanja.
Eno leto je za večnost le hip, zame pa cela večnost. Ker čas merijo dogodki. Zasičenost z njimi je v preteklem letu dni povzročila tolikšno zgoščenost časa, da so se mi v njihovem zaporedju anarhično pomešali vzroki in njih posledice.
Komunizem se je sesul zato, ker se osipa zveza Sovjetov, ki nikoli ni bila tudi zveza ljudstev - ali se ta evropskoaziatski sovjetozaver ruši, ker je marksizem pobrala astma?
Velesili sta združili Nemčijo zato, da bi dolgoročno paralizirali moč združene Evrope - ali so ukrotili
Evropo, ker so ponevedoma spustili z verige njen najmočnejši člen?
Varšavski pakt je tiho umrl zato, ker je NATO nepotreben — ali je le-ta odveč, ker ga bo zamenjala zalivska koalicija?
Ta je osvobodila ukročene Arabce in njihova ležišča črnega zlata tako, da je potolkla divje Arabce, ki bi ga radi zase - ali je pobila domorodce zato, da bi Jenkijem odprla pot do napajališča?
Da bi državotvorni Srbi zadržali svoje sredobežne brate, ponujajo oboroženo hegemonistično bahaštvo
-	ali bežimo iz bratskega objema, ker ne moremo več prenašati ne homoseksualnosti ne krvoskrunstva?
S sabljaškim duhovičenjem in odcepitvenim proračunom skuša slovenska vlada vladati tako, da bi bilo ljudem dobro in komunistom slabo - ali je ljudem slabo in jim bo še slabše, ker je bilo komunistom dobro in bo njihovim preganjalcem še bolje?
Svobodni sindikati izgubljajo materialne in moralne temelje zaradi hibridne spolitiziranosti vodstva
-	ali le-to ne zmore povezati organizacije, ker ni gmotne osnove zanjo?
Delavce, ki živijo lahko le od svojih rok, je strah. Če zaslužijo premalo, kolnejo, in če kolnejo, so ob delo in niso več delavci - ali pa prihajajo k sebi in so prav zato vse bolj prav to?
Ob letu če vprašate mene, ogoljufanih delavcev, svobodnih sindikatov, demokrščanske oblasti, Srbov ene države, z Nemci minirane Evrope, začetka razpada vzhodnega cesarstva, novega svetovnega žan-darstva in kar je še takšnih večno ponavljajočih se norosti, pa je nekaj vendarle drugače. Poslavljamo se od starega sveta.
In, če vprašate mene, to ni le slovo od božanskih zaslug maziljenih posameznikov, temveč tudi od kolektivne krivde. Ta nosi odslej imena Bush, Gorbačov, Husein, Haider, Miloševič, Tudman, Kučan, Peterle, Pučnik, Ravnik, Janez Novak...
Lov je odprt.	Doro Hvalica
Odprto pismo gospodu dr. Francetu Bučarju in gospodu Lojzetu Peterletu
STRAH ME JE VAŠE
DEMOKRACIJE
Ker imate prostor v javnih medijih vnaprej zagotovljen in primemo odmerjen, to je toliko, kolikor pač rabite, jaz pa precej manj, bi Vama rad, v odprtem pismu naravnost povedal, da nisem ne Vaš sovražnik ne prijatelj. Morda zveni smešno, če Vama celo priznavam, po vsem tem, kar Vama nameravam ob vsem spoštovanju povedati, da ste zaslužni za demokracijo in pluralizem - seveda v preteklosti.
Povedati Vama želim, da me je strah države in bojim se take oblasti, pa četudi v suvereni samostojni državi Sloveniji, kjer se žuga drugače mislečim z besedami in dejanji, da ne rečem celo z ukazi, kot so npr.: ustava bo takšna, kakršno si je zamislila oblast; zakoni bodo takšni in sprejeti tako, kot veleva oblast; direktor bo ta, ki ga postavi oblast - če ne zlepa, pa zgrda, tudi tako, da gre vse skupaj v stečaj; z direktorji in uredniki javnih medijev preprosto nadaljujete prastaro prakso in nikakor ne želite stopiti korak naprej in reči: svobode in demokracije ni brez svobode medijev in tiska...; ravnatelj bo ta, ki ustreza kriterijem oblasti, in učitelji bodo tisti, ki bodo poslušni, kot je ukazala oblast; kultura bo takšna, kot pravimo mi, sodniki bodo tisti, ki jih postavi oblast, in njihova stroka, znanje in sposobnost je meter oblasti.
V	hramu demokracije - parlamentu Republike Slovenije — glasovanje spominja na stare čase, na čase, ki se jih Vi g. Bučar gotovo dobro spominjate. Hočeš ali nočeš dobiš občutek, da je demokracijo najlažje disciplinirati z diktaturo tudi, ko gre za dokumente narodove usode, kjer mislim, da ne bi smelo biti poraženca oz. zmagovalca, ampak bi moral zmagati razum in kompromis. Na srečo pa demokracija vedno zmaga na dolgi rok. Skrbi me, da ne boste prizanesli niti zgodovinskim mednarodno priznanim dejanjem. Skratka, spoštovana gospoda, občutek imam, da sta izgubila kompas za dejansko demokracijo. Mar vas je oblast res tako zaslepila, da ne vidite, kam potiskate vlado in parlament pred volilci? Mar ne vidite, da bi moral danes parlament ohraniti dostojanstvo, da je demokracija v krizi, da je v zatonu. Mar ne vidite, da demokracija ni brezobzirna vladavina oblasti nad nekom in da ni vsiljevanje svoje volje, kar se počenja.
Spoštovana, še nekaj bi rad opozoril, da smo vedno bližje točki in položaju, v katerem mnogi ne bodo več imeli kaj izgubiti. Naravnost katastrofalen položaj gospodarstva, namerni stečaji podjetij, odpuščanje delavcev, pomanjkanje dela in vse večja brezposelnost ter socialna ogroženost, nespoštovanje delovnopravne zakonodaje in kolektivnih pogodb povzroča vse večjo agonijo delavstva. Zato socialni program, ki ne upošteva in se ne ozira na ugotovitve in pripombe sindikatov in ki gradi prag socialne varnosti na znesku, za katerega delavec ali pa prejemnik dobiva danes na črnem trgu komajda kaj več kot 200 DEM, in ko je višina izhodiščnega osebnega dohodka neto nekaj čez 4.000,00 din, minimalni življenjski stroški za štiričlansko družino pa v januarju znašajo 14.919,00 din, je vse to grozljivo sprenevedanje, da socialno politiko gradimo na družini.
Saj to ni razvojno-socialni program, ampak slab program preživetja, bi lahko bil preprost zaključek. Tudi namere proračuna bodo, kot je videti, vsa ta usodna vprašanja obšle in vse kaže, da bo beseda oblasti zastavljena za »dobro« izurjene vojake, ki bodo lahko branili tovarne in trgovine pred lačnimi delavci. Pa ne samo to, tudi za znanje in razvoj ni posluha, in vlada, ki ponudi zgolj potrošniški proračun, je pač tolovajska vlada.
Oblast želim opozoriti, da vedno več prebivalstva Slovenije ne vidi izhoda iz, če lahko tako rečem, socialne bede, ki lahko veliko ljudi privede v socialno katastrofo, delavstvu pa grozi razslojevanje ne-ocenljivih razsežnosti z velikim številom brezposelnih in presežnih delavcev ter pomanjkanje dela, odpravljanje delovnih mest, in ne samo to, danes je socialno ogrožen že tisti, ki dela.
V	demokratičnih pravnih sistemih - državah bi na primer ministri za industrijo, delo, socialo, šolstvo, zdravstvo, promet in zveze iz protesta do vladne politike preprosto odstopili ali pa vsaj zaradi svoje moralne, strokovne in politične drže in zaradi pomembnosti resorja, za katerega so odgovorni, ponudili glasovanje o zaupnici.
In kot večina volilcev zahtevam tako politiko, da bo poplebiscitno obdobje čas zidanja in ne čas podiranja, da bo čas pridobivanja in ne izgubljanja, da bo čas ljubezni ali pa vsaj čas tolerance in medsebojnega spoštovanja in ne čas sovraštva, da bo čas miru in ne čas vojne.
Ce pa oblast misli, da je vse td, kar počenja, poseben prispevek mednarodnemu uveljavljanju mlade nastajajoče slovenske države, jo moram opozoriti, da ni na pravi poti.
In da končam, spoštovana gospoda, strah me je oblasti, ki grozi s tako »demokracijo«. Žal v tem strahu nisem osamljen.
Rajko Lesjak,
sekretar sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije
Popravek
V prejšnji številki DE nam je v prilogi Delavska enotnost za Skei v članku »Slovenci smo čudovit narod« ponagajal tiskarski škrat: namesto 1600 delavcev, ko-
Sindikalna lista 91
marec 1991
Sindikalna lista je priporočilo
1.	Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 ur do vključno 24 ur odsotnosti)
-	polovična dnevnica (nad 8 ur in do 12 ur odsotnosti)
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne 2 uri pred začetkom delovnega časa in konča 2 uri po njem)
2.	Kilometrina
3.	Ločeno življenje
4.	Prenočišče se izplačuje po predloženem računu skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila prenočnine v višini
5.	Regres za prehrano
-	po splošni kolektivni pogodbi mesečno na
delavca	---
Opomba: Zaradi časovne razlike pri pridobivanju podatkov bomo sindikalno listo objavljali v dveh delih. Drugi del, ki temelji na povprečnih plačah, bomo objavljali proti koncu me-• seca.	Strokovna služba
Kakšne so možnosti za sklenitev stand-by aranžmaja z IMF
Zategovanje pasu nam nikoli ni dišalo
Delegati zvezne skupščine bodo te dni ponovno razpravljali o problemih, ki se pojavljajo v pogajanjih med zvezno vlado in misijo Mednarodnega denarnega sklada (IMF) o sklenitvi novega stand-by aranžmaja oziroma o kreditu v višini okoli 1,1 milijarde dolarjev. Pričakujemo lahko, da bo razprava o tem zelo burna, saj se tekoča gospodarska gibanja poslabšujejo, brez tuje finančne pomoči pa bi slej ko prej prišlo do še večjih gospodarskih in širših družbenih zagat.
likor naj bi jih ostalo v podjetju, je napisal le 600 delavcev. Prav tako plač ne bo zagotavljal sindikat, ampak se bo skušal boriti zanje. Za napaki se sogovorniku in delavcem v Mariborskih livarnah iskreno opravičujemo.
457.00	din
244.00	din
170,00	din 3,60 din
4.822,00	din
165,00	din
980,00	din
Dosedanje grenke izkušnje
Če pobrskamo malo po spominu, lahko hitro ugotovimo, da se zvezna vlada in misija IMF-a v zadnjih nekaj letih nista pretirano »ujela«. V letu 1987 in 1988 smo namreč zaradi zunanje nelikvidnosti, zmanjšanja deviznih rezerv, vse večje splošne rasti cen in upadanja gospodarske rasti sklenili z IMF-om enoletni stand-by aranžma, s pomočjo katerega smo poskušali zaustaviti negativna gospodarska gibanja. To pa nam je le delno uspelo, saj smo krizo zunanje nelikvidnosti ukrotili in povečali devizne rezerve, vendar nam hkrati ni uspelo zaustaviti inflacijske rasti in zmanjševanja družbenega proizvoda. IMF je kljub temu pristal na nadaljnjo uporabo odobrenega kredita, saj kriterijev stabilizacijske politike bistveno nismo prekoračili. Ker pa o uresničevanju stabilizacijskega programa za leto 1989 nismo dosegli soglasja, črpanja odobrenega kredita nismo mogli nadaljevati. Od 425 milijonov dolarjev kredita smo tako črpali le okoli 150 milijonov dolarjev. Marca lani nam je odbor izvršnih direktorjev IMF-a odobril nov 18-mesečni stand-by aranžma v višini 600 milijonov dolarjev, vendar smo črpali le 85 milijonov dolarjev kredita; nato pa je IMF finačno pomoč zamrznil, ker nismo izpolnjevali kvantitativnih kriterijev uresničevanja stabilizacijske politike. Pokazalo se je, da smo zgornjo mejo porabe javnega sektorja v lanskem prvem trimesečju prekoračili za okoli 26 odstotkov (v lanskem prvem polletju že za 46 odstotkov), zgornjo mejo rasti povprečnega mesečnega neto osebnega dohodka na delavca v družbenem sektorju pa za 28,5 odstotka (v lanskem prvem polletju že za 53,8 odstotka).
Nove zahteve IMF-a
Misija IMF-a je letos proučila tekoča gospodarska gibanja za celotno lansko leto in podatki potrjujejo, da so se odstopanja na področju javne porabe in gibanja osebnih dohodkov nadaljevala. Zato se strinja z ekonomskim programom za leto 1991, v okviru katerega naj bi se stabilizacijskega programa lotili še enkrat. Osebno porabo naj bi zmanjšali za 9,4 odstotka, realni osebni dohodki naj bi se zmanjšali za 7 odstotkov, tako da bi delež javne porabe v družbenem proizvodu znašal le 34 odstotkov. Razvidno pa je, da izvedenci IMF-a ocenjujejo prihodnja gospodarska gibanja veliko manj optimistično od naše zvezne vlade, saj menijo, da bosta izvoz in uvoz manjša, kot načrtuje vlada, medtem ko naj bi bil padec družbenega proizvoda občutno večji od planiranega 2,5-odstotnega zmanjšanja. Zanimivo je tudi, da se IMF in zvezna vlada razhajata v mnenjih o strukturi javne porabe, saj IMF opozarja na prevelik obseg t. i. tradicionalnih oblik porabe (vojska, policija, diplomacija, državna administracija), in sicer predvsem
v okviru zveznega proračuna. Zaenkrat je predvideno, naj bi delež zveznega proračuna v ocenjenem družbenem proizvodu znašal 10,6 odstotka, delež javne porabe SR in SAP pa 23,4 odstotka. Tudi ocene o predvidenih drugih postavkah plačilnobilančnih gibanj se razhajajo, pri čemer IMF
računa na manjši neto priliv deviznih nakazil zdomcev, manjši turistični zaslužek, manjšo tujo finančno pomoč in občutno zmanjšanje deviznih rezerv.
Jasno je tudi, da bomo dobili kredit za lažje premagovanje težav v zvezi z dražjo
Saška Plavevska se glede tankov ni (z)motila...
nafto le v primeru sklenitve stand-by aražmaja z IMF-om, v nasprotnem primeru pa se za kritje zalivske škode lahko obrišemo pod nosom.
Če bomo hoteli sporazum z IMF-om uspešno skleniti, bo zvezna vlada morala doseči politično soglasje vseh republik o osnovnih ciljih stabilizacijskega programa, ki naj bi ga uresničevali s pomočjo omejevalne kreditno-mone-tarne politike, omejevalne fiskalne politike in brzdanjem nominalne rasti plač. Zna se zgoditi, da se bo Narodna banka Jugoslavije morala odreči odobravanju selektivnih kreditov in toleriranju kršitve predpisov o obvezni rezervi s strani poslovnih bank, morebitna odstopanja pa naj bi »kaznovala« z zapiranjem kreditnih pipic. Hkrati z uresničevanjem politike omejevanja porabe vseh vrst naj bi vendarle začeli korenito gospodarsko reformo, to je čim hitreje začeti privatizirati družbeno lastnino, sanirati bančni sistem in strukturno reformirati podjetja.
Kot je pokazal obisk podpredsednika zvezne vlade Živka Pregla v ZDA, kjer se je srečal s predstavniki IMF-a, ameriške vlade in ameriških poslovnežev, je pogoj za nadaljevanje pogajanj med IMF-om in jugoslovansko vlado sklenitev političnega sporazuma med republikami o obsegu zveznega proračuna za letošnje leto, deblokadi prilivov v zvezni proračun, omejevanju porabe na vseh ravneh in doslednem uresničevanju stabilizacijskega modela IMF-a. Zaenkrat se zdi, da so možnosti za takšen politični konsenz silno majhne, da bodo republiška vodstva kljub socialnim napetostim trmasto vztrajala pri zagovarjanju republiških interesov in da se o porazdelitvi stabilizacijskega bremena ne bomo uspeli dogovoriti.	bodo po-
sledice takega razpleta (zapleta), pa seveda nihče ne more napovedati. Vse bolj se ponuja ugotovitev, da zaostrovanje gospodarskih razmer resnično pelje v državljansko vojno, kredite IMF-a pa bo morda dobila kakšna vzhodnoevropska država.
Bomo v ta črn scenarij šli zavestno?
Emil Lah
Velik denar je velika moč
Dve stvari sta me razveselili ob osnutku letošnjega slovenskega proračuna. Prvič, vznesen poudarek, da je to prvi pravi državni slovenski proračun, kar naj bi menda pomenilo, da mu moramo ploskati, ker je naš, ne glede na to, koliko »kiksov« ima. Spričo takšne zahteve se človek res lahko samo nasmehne;
proračun je povsod in vedno zelo prozaična zadeva, rezultat medstrankarske in znotrajstrankarske trgovine, in vznesenost je ob tem res popolnoma deplasi-rana stvar. Razveselilo pa me je, da tej perverzni zahtevi (gre za: ljubiti bič, ki te tepe, ker je tvoj!) ni skoraj nihče nasedel. Drugič pa se mi zdi razveseljivo znamenje, da so to pot javno pokazali nezadovoljstvo celo nekateri ministri; to morda kaže, da se stvari normalizirajo. Minister, ki je navdušen spričo restrikcij - ne imejmo iluzij, v našem primeru bodo zelo boleče - na svojem področju, je pač nekoliko nenormalna stvar, kaj takega se ni dogajalo niti v t. im. prejšnjem enoumju.
O tem, kakšen je v bistvu letošnji proračun, seveda največ pove dejstvo, da sta z njim, kot kaže, zadovoljna edino policijski in vojni minister. To seveda o naši tačasni politiki pove več, kot vse izjave in deklaracije. Reakcija javnosti pa je po moje zdrava.
v središču pozornosti	_____________________________Delavska enotnost 3
Socialni program
Puška pomembnejša od kraha
Ko bi hoteli poudariti poglavitno značilnost novega socialnega programa, ki se je v paketu z razvojnim programom in proračunom te dni znašel na klopeh slovenskega parlamenta, bi morali v bistvu parafrazirati tisti prastari rek: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Le da bi tokrat morali reči: Pomagaj si sam in država ti bo pomagala.
Rdeča nit, ki se vleče skozi celoten socialni program, je namreč ta, da naj si socialno varnost zagotovi vsakdo sam, kot ve in zna, pač v skladu s svojo sposobnostjo in iznajdljivostjo. Naloga države pa je v tem, da ustvari razmere, ki bodo to omogočile. Načelno bi se sicer s takšno opredelitvijo lahko strinjali, a kaj ko je vsakdanjost tako klavrna. Težko bi bilo pač uresničiti tako visoko zastavljene cilje v trenutku, ko je gospodarstvo v razsulu, ko število socialno ogroženih narašča iz dneva v dan, ko rastejo vrste pred zavodi za zaposlovanje. Država je nenadomestljiva v vlogi zagotavljanja varnosti in v zmanjševanju negotovosti.
In v tem grmu tiči zajec. Država namreč ponuja zelo malo, veliko pa jemlje šolstvu, zdravstvu, upokojencem. Vzemimo samo za primer mlade, ki jih je največ med brezposelnimi. Za te mlade bi težko videli rešitev v podjetniškem samozaposlovanju - saj so šele na začetku življenjske poti in razen diplome pa seveda želje po delu žal nimajo ničesar drugega, ne kapitala in ne potrebnih izkušenj. Zato jim ne more pomagati nihče drug kot država z ustrezno ekonomsko politiko. Očitno je torej, da je v sedanjih neurejenih razmerah pretirano poudarjati vlogo posameznika, morali bi raje poiskati ustrezno ravnovesje med posameznikovo samoiniciativnostjo in med uslugami države.
Oglejmo si še naprej. Vlada med drugim predlaga v letošnjem proračunu približno
3.274 milijonov dinarjev za zidavo in podobnim. Kot da so uresničevanje zakona o zapo- za takšna opravila drgnili šol-slovanju in brezposelnosti, ki ske klopi, velja od srede letošnjega fe- Mimogrede naj omenimo še bruarja. Le 38 odstotkov teh to, da se program ne ubada sredstev je namenjenih za z vprašanjem socialne neena-
den bodo ustanovljene nove, konfliktov in politične nesta-bo preteklo precej časa, ljudje bilnosti. Taka revščina pa pri-pa potrebujejo nujno pomoč naša s sabo nevarnost, da takoj zdaj.	bodo cele skupine izključene
Zmanjševanje socialne var- iz običajnih življenjskih nosti bo v praksi pripeljalo do obrazcev.




? . : '.IŽMli
I_____________________________________________________________________1
Kratkovidna politika, ki si nevede žaga vejo? Ali zgolj za-plankana nesposobnost, da bi se razgledali izza okopov oblasti, ki jih je treba po vsej sili braniti?
Sicer pa si velja malo po-bliže ogledati nekaj številk, ki so same po sebi dovolj zgovorne. Že letos so se osebni dohodki realno znižali za 35,5 odstotka. Vlada predlaga za obdobje med letoma 1991 in 1992 kar 11,5-odstotno brezposelnost, kar v številki nanese 105.000 brezposelnih. Hkrati predlaga zadržano rast cen in triodstotni letni padec realnih osebnih dohodkov. Do leta 1995 bo Slovenija potrebovala 200.000 novih delovnih mest. Skratka, vlada napoveduje splošno obubožanje prebivalstva, z nekaj številčno redkimi izjemami.
Zniževanje socialnih pravic pa ne bo trčilo zgolj ob prag socialne vzdržljivosti, ampak bo hkrati rodilo tudi celo vrsto negativnih posledic. Med njimi omenimo naraščanje števila zapornikov, povečevanje umrljivosti dojenčkov, porast psihosomatskih obolenj. Kadar družba postane ekonomsko bolna, postane bolna tudi nasploh.
Žal pa še vedno ni nihče natanko raziskal tega, kje so dejansko meje še sprejemljive obremenitve gospodarstva in
prekvalifikacijo in izvajanje aktivne politike zaposlovanja - torej za področje, ki je gotovo v teh časih gospodarskega razsula v ospredju.
Vsekakor gre za daleč preskromna sredstva, saj ne bodo kaj dosti pomagala vladi, da bi se lahko učinkovito spopadla s težavami naraščajoče množice brezposelnih. Za letos namreč napovedujejo, da se bo znašlo na cesti najmanj 85.000 delavcev. Zares konkretno pa so obdelana le javna dela. Res žalostno je, da mladim ne moremo ponuditi nič bolj primernega kot to, da se ukvarjajo s komunalnimi deli,
kosti. Cilj socialnega programa pa bi moral biti tudi ta, da bi odpravil startno neenakost otrok iz nižjih slojev. Tako bi lahko tudi otroci iz revnejših družin imeli možnost, podobno kot tisti iz bogatejših, da se izobražujejo za prihodnjo slovensko tekmovalno družbo.
V socialnem programu tudi ni odgovorov na vprašanje, kaj in kako se bo kdo lotil na posamezni ravni vodenja socialne politike. Obeta se centralizacija, posledice pa bodo katastrofalne, saj bodo razpadle socialne mreže povsod tam, kjer jih ta čas že imamo. Pre-
tega, da bomo imeli z ene strani enakost v revščini, z druge pa elitizem tistih družbenih skupin, ki so si same sposobne zagotoviti socialno varnost, ker so pač v startu na boljšem. Posledice so jasne - najprej poglabljanje neenakosti, to je naraščanje čedalje večjih razlik med višjimi, srednjimi in revnejšimi sloji prebivalstva. Srednji sloji se bodo približevali razmeram, v katerih so ta čas dohodkovno nižji sloji. Del prebivalstva, ki si je dozdaj še mogel zagotavljati socialno varnost, bo obtičal na socialnem obrobju. Vse to pa seveda nosi v sebi klice socialnih
Polemika o sindikatih:
Jože Smole (socialistična stranka); Stališča svobodnih sindikatov spet niso bila upoštevana pri oblikovanju socialnega programa. Opredeliti se moramo, ali bomo glede socialne politike vodili politiko skrajnega konservati-vizma ali politiko socialdemokracije.
Jožica Puhar (ministrica za delo); K sodelovanju skušamo pritegniti tudi strokovnjake iz vrst sindikatov. Na pobudo sindikatov nismo organizirali skupne okrogle mize o socialnem programu le zato, ker zaradi kadrovskega primanjkljaja dobesedno ne zmoremo pokrivati vseh teles, ki obravnavajo te problematike.
Jože Smole: Gre za to, koliko sploh upoštevate mnenje sindikatov. Stalno se dogaja, da sicer imate s sindikati sestanke, ampak njihovih pripomb ne upoštevate. Socialna politika pa bi se morala voditi tako, da pride do soglasja med vlado in sindikati.
Pred volitvami nas je bilo mnogo, da ne rečem večina, ki smo zahtevali »manj za vojsko, več za socialo ...«, in logično je, da smo ogorčeni, ko smo namesto tega dobili manj za socialo, zato pa dve, namesto ene vojske in podvojeno policijo. Prepričevanje, da to vseeno stane manj, seveda ne more prepričati nikogar (izjave, češ če ne bo sprejet tak proračun, se bo drugačen sprejemal v Beogradu, so izjave na ravni politike beograjske Politike in hvala Bogu, v Sloveniji ne delujejo prepričljivo!). Ob zagotavljanju, da je to potrebno zaradi naše varnosti, pa smo upravičeno malce skeptični. Naravno je, da ob pogledu na policaja z brzostrelko vsakogar spreleti občutek tesnobe in ne-varnosti. Saj vemo, nameni so dobri, vendar pa: bolj je država varovana pred drugimi, navzven, bolj je to tudi pritisk navznoter, na lastne državljane.
Letošnji proračun ima še eno lastnost, ki zbuja rahle dvome: to je centraliziran proračun. Centralizacija denarja je seveda naravna težnja in skušnjava vsake oblasti, ki se pa ne konča vedno dobro. Velik denar je velika moč; je pa tudi velika odgovornost. Ne drži, da je »centralno« financiranje najbolj racionalno. Pogosto je prav nasprotno; ker se je pri tem načinu treba običajno opreti na nekakšno »republiško povprečje« (to pa je nekaj, kar v bistvu ne obstaja; Slovenija sicer je majhna, vendar so razlike med območji zelo velike), je rezultat splošno nezadovoljstvo. To smo pravzaprav že doživeli v času, ko so republiške SIS dobile preveliko moč: namesto pravičnejše in bolj racionalne porazdelitve sredstev je prišlo do ekstenzivne rasti posameznih dejavnosti. Vsi, ki so bili kje pod povprečjem, so to uporabljali kot dokaz svoje zapostavljenosti in so terjali takojšnjo uskladitev navzgor; vsi, ki so kje poprečje presegali, so se čutili ovirane v razvoju. Ob centraliziranem proračunu se vsa prizadevanja usmerijo v pritisk na »odločujoče« v republiki; in ker je politika, kljub vsem uporabljenim »objektivnim kriterijem« vendarle tudi subjektivna, saj jo delajo ljudje, se pod pritiski delajo tudi napake.
V revni državi, kakršna postaja Slovenija, je težko narediti dober proračun, o tem ni dvoma. Toda žal prav tako ni dvoma o tem, da je ponujeni osnutek slabši, kot bi lahko bil. Obrazložitve, da gre za razvojni proračun, v sami sestavi le-tega niso potrjene. Deloma tudi zato, ker gre spreminjanje t. im. sistemske zakonodaje nedopustno počasi. Nedopustno in nerazumljivo zato, ker so bile na mnogih področjih, vsaj kar se npr. tiče družbenih dejavnosti, mnoge
stvari precej izčiščene že pred volitvami; sodeč po opredelitvah iz socialnega programa, se pravzaprav potrjujejo zamisli, ki so bile že nekaj let v zraku. Nimamo pa še niti osnutkov novih zakonov, in ker vemo, da je od osnutka do zakona pot kar dolgotrajna, to pomeni, da se bo obstoječe stanje »potegnilo« vsaj še skoz vse letošnje leto. Kje naj bi bil tu podprt razvoj? Razen če se kot razvoj razumejo znižanja: pokojnin, nadomestil, nekaterih socialnih pomoči ...
Podobno velja za gospodarsko področje. Vlada se je sicer v razvojnem programu opredelila za stališče, da je »priznavanje trga nezdružljivo s prednostnim opredeljevanjem posameznih panog«, kar naj bi pomenilo, da se mora pač vsak gospodarski subjekt, znajti sam, razvojna politika pa naj bi bila usmerjena k posameznim funkcijam, npr. zaposlovanje, tehnološki napredek, inovativnost. Vendar pa je ta razvojna politika, žal, ostala le na splošni, načelni ravni, na ravni konkretnosti, ki se da razbrati iz proračunskih postavk, vendar je iz njih razvidna predvsem povečana »intervencijska« vloga proračuna. Glede tega pa vlada že doslej ni imela vedno najbolj srečne roke. Preprečevanje stečajev je hvalevredno in koristno, način, to je interveniranje z denarjem (povezan običajno z zelo določenimi kadrovskimi zahtevami), pa gotovo ni najbolj posrečen, v nobenem primeru pa mu ne bi mogli reči »razvojen«. Za razvoj je tudi daleč premalo spodbud v davčni zakonodaji, drugi zakoni, ki naj bi skupaj tvorili spodbuden sistem, pa spet (in spet nedopustno!) kasnijo. Če so se včasih gospodarstveniki pritoževali, da npr. v decembru ne poznajo pogojev gospodarjenja v naslednjem letu, so zdaj veliko na slabšem; zdaj spričo zatikajoče se privatizacije in reprivatizacije, spričo »odklapljanja« od enega sistema in »nevklapljanja« v drugega ne vedo niti tega, ali naslednji mesec sploh še bodo. In v takšnih razmerah je misliti na razvoj seveda iluzija.
Skratka, osnutek proračuna je dokument, ki človeka naredi nekoliko depresivnega. Proračun je »materializirana politika«, ki pokaže pravo vrednost mnogih lepih fraz; razprave ob proračunu pa vendarle kažejo, da se bomo končno začeli pogovarjati o dejstvih, ne pa o frazah. Upajmo, da bo iz teh razprav vendarle izšel spodbudnejši proračun. Geslo »manj za vojsko, več za socialo...« je še vedno aktualno in ga kaže še in še ponavljati.
Marija Cigale
Iz skupščinske razprave o socialnem programu: razpravljala je v glavnem le opozicija:
Dr. Božidar Voljč: Ločeno bi morali opredeliti kratkoročne programe za preživetje najbolj ogroženih skupin prebivalstva in pa dolgoročne cilje po posameznih področjih z obsegom pravic in načinom financiranja.
Dušan Semolič: Zame je pomembno vprašanje, kaj se zgodi s človekom, ko nastopi bolezen ali poškodba, ko postane socialno ogrožen ali brezposeln. Zato ne pristajam na tezo, če si sam ne boš pomagal, ti tudi država ne bo pomagala.
Viktor Žakelj: Način obravnavanja socialne politike je skrajno profesorski. Tu je toliko formulacij, da bo socialno ogrožen delavec pravzaprav »vzradoščen«, ko ga bo prebiral.
Milan Balažič: Potrebujemo sanacijski socialni program za obdobje preživetja gospodarskega kolapsa. O takem socialnem programu pa je treba doseči politično in družbeno soglasje strank, sindikatov, podjetnikov, stroke, institucij in vlade.
Metka Mencin: Grozi feminizacija revščine, saj se predvideva zniževanje deleža zaposlenih žensk.
Sonja Lokar: Pri izbiranju med kalašniki in toplimi obroki za otroke v šolah se prav gotovo ne bi opredelila za orožje.
Andrej Magajna: Socialni program je napisan kot učbenik iz socialne politike, ki mu sicer ni očitati strokovnosti, manjkajo mu pa odgovori na aktualne teme. Ni odgovora na osrednje vprašanje: v kakšnem obsegu lahko uresničimo socialni program ob predvidenem zmanjšanem obsegu sredstev. Ne vemo, ne kako ne kje.
Miha Ravnik: Socialni mir bo mogoče doseči le z dogovori med sindikati vlade in podjetništvom.
Jože Smole: Vojska, policija in zunanja politika zame niso osnovni instrumenti slovenske suverenosti. Osnovna garancija suverenosti je zdrav ekonomski razvoj.
Emil Milan Pintar: Razlika med uspešno vlado in našo vlado je v tem, da uspešna vlada problem sociale rešuje z delom, naša vlada pa probleme in zadrege dela rešuje s socialo.
kje meje socialne vzdržljivosti. Na eni strani imamo opravka z neurejenimi razmerami pri razbremenjevanju gospodarstva, z druge strani pa se srečujemo z grozečim razpadom socialnih sistemov. Začelo se je že z razpadom pokojninskega sistema in zniževanjem pokojnin. Znano pa je, da trg ne more delovati brez močno razvite socialne politike. Brez nje ni mogoč niti industrijski mir niti nujno potrebna stopnja socialne varnosti.
Zato bi bilo nujno - kot to predlagajo sindikati - da bi v teh kriznih razmerah izračunali prag skrajne revščine, ki ga nihče ne bi smel prestopiti. In država je tista, ki bi morala zagotavljati, da ta prag ne bi bil prekoračen.
Pri tem ne gre le za strokovno izračunan znesek, ki je potreben za temeljito socialno varnost posameznika, ampak bi moral biti tudi pokrit v proračunu. Pravijo sicer, da so sredstva v republiškem proračunu omejena. A morali bi poseči tja, kjer je namenjenega največ denarja:	v ljudsko
obrambo, v notranje zadeve, v diplomatsko dejavnost. Upati je le - v prid te naše nastajajoče samostojne države - da ne bo prevladala miselnost, češ da je puška več vredna kot hlebec kruha. Saj na koncu ne bo kaj braniti...
Marija Frančeškin
zveza sindikatov
Vprašanje, ki zahteva odgovor
Janezu Sodržniku, direktorju Snage
S policijo nad sindikat?! Saj človek kar težko verjame. Zato vas, gospod direktor, prosim za pojasnilo dogodka, za katerega sem izvedel na ROS komunalne dejavnosti:
»V torek, 5. 3. sem bil povabljen na sejo izvršnega odbora sindikata Snage,« je pripovedoval sekretar ROS Miloš Mikolič. »Povabil me je kajpak sindikat, da bi se pomenili o izvedbi letnega članskega sestanka, volitvah novega vodstva sindikata, spremembah pravil delovanja in še nekaterih organizacijskih stvareh.
Nekaj pred dogovorjenim sestankom, ki naj bi bil ob 14. uri in 30 minut, sva se pri vratarnici dobila s Stanetom Zupančičem, ki je za komunalno dejavnost zadolžen pri območnih sindikatih Ljubljane. Vratarja sva povprašala, kje točno je sestanek. Poklical je tajništvo in dobil navodilo, da sestanka ne bo in zato Janez Sodržnik zahteva, naj nama prepove vstop. Od vratarja sem poklical tajnico, dobil direktorjevo telefonsko številko, njega pa ne.
Tačas so prišli člani izvršnega odbora sindikata Snage pogledat, kje sva obtičala, za-
kaj zamujava. Da bi ne delali težav vratarju, smo stopili ven in se začeli meniti, kako, kdaj in kje bi bilo pametno pripraviti sestanek, da bi lahko nemoteno potekal.
Presenetili so nas trije policijski avtomobili. Snagini sindikalci so takoj dojeli, za kaj gre, češ, nas so prišli razgnat. Nisem mogel verjeti, pa so me prepričevali, da ni dvoma, da že imajo izkušnje.
In res nas je obstopilo sedem policajev in njihov vodja je povedal, da so jih poklicali iz Snage, naj nas odstranijo. Zato, ker da ne vem kaj kršimo, motimo delovni proces - po delovnem času?!
No, k sreči je bil vodja policijske patrulje razumen mož in po nekaj besedah pojasnila so odšli oni, mi pa tudi.«
Gospod direktor Janez Sodržnik! Vsi vemo, da je v Snagi položaj precej zapleten. Toda vemo tudi, da ga je moč razplesti na strpen način in da lahko sodelovanje sindikata pri tem le pripomore. Bi našim bralcem lahko pojasnili, zakaj je treba nad sindikat pošiljati policijo?!
Ciril Brajer
Tudi športni delavci vedo, da »kdor se na tujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša«
Sindikalno povezani bodo manj tvegali
Poklicni delavci v slovenskih športnih organizacijah so se dogovorili, da se bodo sindikalno povezali in ustanovili organizacijo, ki bo varovala njihove interese.
Seveda, predvsem tiste, ki izhajajo iz dela. Zamisel, da bi športni delavci organizirali svojo sindikalno organizacijo, ni nova, saj so razpad samoupravnih interesnih skupnosti na športnem področju in velike organizacijske spremembe povzročile precej negotovosti in tudi socialni nemir. V dobri polovici slovenskih občin je več kot 500 poklicnih športnih delavcev; toliko jih je namreč zaenkrat evidentiranih, dejansko pa jih je verjetno še več. Razlogov za čvrsto sindikalno povezanost je torej precej, med njimi močnejši kot kdajkoli doslej.
Seveda se športni delavci v po-
plavi najrazličnejših sindikalnih organizacij v Sloveniji niso kar na vrat na nos odločili za tisto, ki je najbolj »pri roki«. Iniciativni odbor je Konferenci sindikata delavcev, zaposlenih v športu Slovenije, ki je bila te dni v Ljubljani, po tehtnem premisleku predlagal, da se vključijo v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, in sicer v republiški odbor sindikata državnih in družbenih organov. Konferenca, v kateri so predstavniki z območij Maribora, Murske Sobote, Raven na Koroškem, Velenja, Celja, Škofje Loke, Ajdovščine, Novega mesta, Krškega, Trbovelj, Kopra, Ljubljane in Postojne, je predlog podprla, udeleženci pa se dogovorili, da nemudoma zavihajo rokave. Med drugim so sklenili, naj posamezni delavci takoj podpišejo pristojne izjave, saj bo v veliki meri od tega
odvisno, kako močna bo njihova sindikalna organizacija. Vzporedno z zbiranjem pristopnih izjav bo konferenca poskrbela za pripravo svojih »pravil igre« in seveda za panožno kolektivno pogodbo. Dela, in to zares pomembnega, torej v nobenem primeru ne bo malo. Časi so, žal, taki, da se velja v tem pogledu pošteno potruditi. Saj poznamo znan domači pregovor, ki pravi: »Kdor se na tujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša.«
Sicer pa športni delavci pri snovanju svoje kolektivne pogodbe ne bodo imeli najlažjega dela. Problemov bo kar nekaj. Med drugim denimo ta, da ni čisto jasno oziroma ne vedo natančno, kdo je njihov »partner« ali s kom naj sklenejo pogodbo. Z društvom, pri katerem so v službi? To ne bi bilo dobro, saj športna društva vodijo amaterji, ki si utegnejo ob kakršnihkoli zapletih preprosto »umiti roke«. Torej, z državo, z izvršnim svetom? Športniki na to vprašanje še ne vedo odgovora. Pa tudi na nekatera druga še ne, zato bo potrebnega kar precej truda, da njihova kolektivna pogodba ne bo le kos brezvrednega papirja.
Andrej Ulaga
PRED IZIDOM!
Gregor Miklič:
NOVA DELOVNA ZAKONODAJA
-	Prečiščeno besedilo zakona o delovnih razmerjih
-	Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti
-	Komentar obeh zakonov z napotki za delo sindikalnih zaupnikov
Naročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, brošuro pa lahko naročite tudi po telefonu 321-255 in 310-033 (int. 362)
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) brošuro NOVA DELOVNA ZAKONODAJA . Pošljite nam..........izvod(ov) na naš naslov:
............................ Ulica, poštna št., kraj: ........................
Priimek in ime podpisnika:....................................................
Naročeno dne: ................................................................
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
žig
Podpis naročnika
Elan je že splaval
Begunjski Elan ponovno oživlja vso svojo proizvodnjo in tudi prodajo. Vse kaže, da je stačajna ekipa prerasla svojo prvotno nalogo. Ne gre več za stečaj in za razprodajo imetja, ampak za oživitev proizvodnje in nadaljevanje poslovanja na novih lastninskih temeljih.
Ustanovitev novih podjetij v okviru koncerna Elan s pristankom upnikov kot delnih lastnikov pomeni oživitev, ki že na samem začetku nove poti pomeni večjo proizvodnjo in tudi prodajo kot v istem lanskem času.
Res pa je, da so zato plačali tudi številni delavci, ki so ostali brez dela. Število delavcev se je ob enaki proizvodnji praktično prepolovilo. Od 1350 zaposlenih v začetku lanskega leta jih sedaj v podjetjih Elana dela le še 680. Kljub temu pa je to najbrže bolje kot pa da bi delo izgubili vsi.
Po podatkih, ki so jih novinarjem dali te dni vodilni delavci Elana, načrtujejo, da bodo v letošnjem letu naredili in prodali za 82,6 milijona DEM izdelkov. Od tega bodo več kot polovico prodali na tujih trgih. Iz izjav tistih, ki zastopajo Elan v tujini, je zanimanje za njihove izdelke še vedno veliko. Kot proizvajalec in prodajalec 'smuči je Elan v ZDA in Kanadi še vedno na tretjem mestu med največjimi.
Tudi sicer imajo prodanih že 52 odstotkov proizvodnje smuči, 70 odstotkov plovil, 30 odstotkov športne opreme in kar za tri leta vnaprej vso proizvodnjo letal.
V rokavu pa imajo še nekaj novih proizvodov, ki pomenijo minulo delo njihovega razvoja. Tako nove smuči, za katere trdijo, da so po kakovosti za korak pred drugimi. Gre za smuči MBX, za katere so dobili •posebne komplimente. Kar 85 odstotkov jih bodo prodali zunaj, kar pomeni 30 milijonov DEM. Stabilizirali so že proizvodnjo plovil, in na trg bodo dali dva nova izdelka. Proizvodnjo letal imajo, kot smo že dejali, prodano za tri leta naprej. No, kmalu pa bo na trgu dvokolo iz njihovega novega proizvodnega programa. O njem kaj več še niso povedali.
Udeležba, lahko bi rekli vrnitev Elana na svetovne sejme smučarske opreme in plovil in je dokazala, da so Elan in njegovi izdelki na svetovnem trgu še vedno pojem kvalitete, ki se prodaja.
Ob vseh teh svetlih perspektivah pa bo treba prebroditi še marsikatero težavo. Za kapital gre, ki bo to proizvodnjo omogočil. Država Slovenija ali natančneje vlada je Elanu ponudila 30 milijonov DEM, da bi s tem postali 51-odstotni lastnik. Odbor upnikov in stečajna ekipa sta to ponudbo odklonila kot nesprejemljivo. Prepričani so namreč, da se lahko konsolidirajo tudi brez tega. Na pomoč jim bo po vsej verjetnosit priskočil avstrijski kapital, saj tam kupujejo precejšen del surovin za izdelavo smuči. Zato so Avstrijci tudi zainteresirani, pa še cenejši je njihov denar kot domač.
Prvo ponudbo slovenske vlade so sicer odklonili, vendar pa puščajo odprta vrata za nadaljnje razgovore o participaciji vlade pri reševanju Elana.
Prav gotovo je to zasluga in uspeh ekipe z Igorjem Trillerjem na čelu. Ne nazadnje pa tudi izkušnja in zgled za marsikaterega sedanjega in prihodnjega stečajnega upravitelja v drugih firmah.
Andrej Agnič
PREJELI SMO
Skupščina Republike Slovenijef g. predsednik France Bučar
Infarktne razmere v gospodarstvu, stečaji podjetij, nelikvidnost, odpuščanje delavcev, pomanjkanje dela in vse večja brezposelnost ter socialna ogroženost zahtevajo takojšnje ukrepanje.
Socialni problemi delavcev se povečujejo s takim tempom, da smo pred resnimi socialnimi pretresi.
Položaj v kovinsko-predelo-valni industriji, gradbeništvu in energetiki zahtevajo širšo razpravo v slovenski skupščini, saj obstoječe razmere ne zagotavljajo možnosti za gospodarno ravnanje podjetij in njihov razvoj, pač pa celim gospodarskim panogam grozi razsulo.
Delavci iz revirskih občin Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi, ki so včlanjeni v ZSSS, zahtevamo in' predlagamo skupščini Republike Slovenije, naj ponovno naloži izvršnemu svetu, da odgovorno javno obravnava družbenogospodarske razmere in sprejme sklepe, ki bodo zaustavili verižne »programirane stečaje« in množično odpuščanje delavcev.
Prepričani smo, da bodo poslanci ob reševanju aktualnih političnih vprašanj našo pobudo sprejeli in v ospredje postavili reševanje gospodarskih in socialnih vprašanj.
Sekretar Ciril Urek
Izvršni svet Republike Slovenije^ gospod Lojze Peterle
Sporočilo Izvršnemu svetu
Republike Slovenije
Delavci podjetja ISKRA TELA, zbrani na zboru delavcev, sporočamo slovenski vladi, da (za nedoločen čas) prestavljamo za danes napovedano stavko pred slovensko Skupščino, ker nam je vodstvo podjetja v torek, 5. marca zagotovilo plače za mesec januar.
Delavci se zavedamo, da bi s stavko povzročili škodo svojemu podjetju, slovenska vlada pa se še
vedno ne zaveda, da zaradi svoje neodločnosti pri reševanju nakopičenih gospodarskih težav, povzroča škodo celotnemu slovenskemu gospodarstvu.
Ob uveljavljanju Republike Slovenije kot samostojne in neodvisne države mora slovenska vlada prevzeti breme federacije na svoja ramena in z intervencijskimi sredstvi ali krediti pomagati tistim podjetjem, ki imajo terjatve do Narodne banke Jugoslavije.
Delavci podjetja ISKRA TELA ponovno zahtevamo od slovenske vlade, da čimprej sprejme ustrezne zakone in razporedi gospodarstvu prepotrebna intervencijska sredstva ali. vsaj premostitvene kredite. Zahtevamo tudi 6-mesečni moratorij za stečaj podjetij, ki so v letu 1990 poslovala pozitivno in bi morala v stečaj samo zaradi nelikvidnosti, ki je posledica velikih terjatev do kupcev ali Narodne banke Jugoslavije.
Delavci podjetja ISKRA TELA se nikakor ne strinjamo z razmišljanji nekaterih ministrov v slo-.venski vladi, ki govorijo, da bo »pač moralo propasti« tudi nekaj dobrih podjetij.
Lep pozdrav!
Predsednik sindikata ISKRA TELA Marko Nadižar
PODJETJE KONZUM VAS OBVEŠČA IN VABI
Podjetje Konzum - njegova osnovna naloga je preskrbovanje svojega članstva z živili in drugimi >zdelki za široko porabo pod ugodnejšimi pogoji - vam sporoča svojo ponudbo:
1.	SUHOMESNATI IZDELKI
a)	šunke BK, brez kože in slanine, vakuumsko pakirano, stehtano z oznako neto teže na vsakem zavitku, od 1-2kg po 137.00 din/kg
b)	svinjski vrat BK, vakuumsko pakirano, stehtano z oznako neto teže na vsakem zavitku, od 1-2 kg po 131,00 din/kg
c)	šunke BK s kožo in slanino, vakuumsko pakirano, stehtano z oznako neto teže na vsakem zavitku, od 1-2kg po 120,00 din/kg.
Plačilo je mogoče v dveh obrokih.
2.	FIŽOL - UVOZ IZ AMERIKE
Fižol je pakiran v natronske vreče po 50 kg.
Cena je 30,00 din/kg.
Plačilo je v enem obroku.
Blago naročate.
3. V SODELOVANJU Z AVTOTEHNO VAM POSREDUJEMO PONUDBO:
a)	Gospodinjske stroje BOSCH iz tehle programov:
-	pomivalni program
-	štedilniki, vgradne pečice, mikrovalovne pečice, steklokeramične plošče
-	hladilni in zmrzovalni program
-	mali gospodinjski aparati
b)	Program CANON:
-	fotokopirni stroji
-	telefaksi
-	kamere in fotoaparati
-	žepni kalkulatorji
Vsi aparati so na ogled v Avtotehninih prodajalnah.
Zainteresirani, ki bodo naročili posredovane artikle v našem podjetju KONZUM, imajo 5% popusta.
z naročilnico sindikata podjetja. Naročilnico pošljete na naslov:
KONZUM, d.o.o., Dalmatinova 4, 61000 LJUBLJANA.
Naročeno blago bomo dostavili približno v šestih dneh.
Plačilo blaga zagotovi izdajatelj naročilnice. Račun pošljemo za vsak obrok posebej (glede na dogovorjeni rok plačila). Račun boste prejeli hkrati s poslanimi izdelki.
Morebitne pripombe na kakovost izdelkov nam pošljite pisno v roku treh dni po prejemu blaga.
Podjetje KONZUM je šele pričelo delati. Da bi bilo naše delo čim boljše in učinkovito, predvsem pa da bi bilo ponujeno oziroma posredovano blago tudi cenovno zanimivo, vabimo k sodelovanju člana sindikata vašega podjetja, zadolženega za področje oskrbe vaših delavcev.
Takšno sodelovanje bomo nagradili tako, da bomo sindikatu podjetja priznavali določen zaslužek pri vsakem naročilu za prehrambene izdelke, za izdelke široke porabe pa dobi dogovorjeni popust vsak kupec.
Podrobnejše informacije dobite po telefonu št. (061) 316-881 in (061) 312-098 pri Mojci Pintarič in po telefonu št. (061) 323-743 pri Mariji Svetič.
Pričakujemo vaše sodelovanje. Pošljite nam tudi vaše želje in predloge.
Za KONZUM Marija Svetič

J


Prej so slovensko državo strigli v CK, zdaj jo v Poljčah
Razmišljanja v vsakdanjem življenju
»Ka te ti misliš, ka jaz ne bi vedel za pultom izreči na pamet tri stavke?!« je v preddverju slovenske skupščine bentil neki poslanec z Dravskega polja in si popravil zobno protezo slonokoščene barve. »Pa ne grem gori za pult, ker še ni zrelo...«
Malo levo, malo desno
Tri dni trajajoče razprave v slovenski skupščini so zdaj bolj kot kdajkoli pokazale, da gre v resnici bolj za boj za oblast, ko pa za resnično udejanjanje mlade demokracije in države.
Vse kar so poslanci dobili na mize pred zasedanjem in med njim, je do atomizirane podrobnosti obglodano. Narod ima prav, na ta način in s takšnim vodstvom se ne bomo izvili iz balkanstva. Ne danes in ne jutri. In ta isti narod bo moral počakati na nov zgodovinski dan, ali pa bo na koledarju vnaprej obkrožil sleherni dan, ko naj bi se kaj zgodilo.
Mesto odločanja se je iz nekdanjega Centralnega komiteja preselilo v Poljče. Poljče so zgodovinski kraj, kjer se rojeva slovenska država. Po meri in vesti ene in zoper mero in vest druge polovice v boju za oblast delujoče skupine. Parlament pa je postal samo še oder, kjer se te sile in stremljenje skušajo uničiti, izničiti.
»Gospe in gospodje poslanci, jaz več ne vem, kako naj vlada ta mlada vlada, če vsak predlog počakate na tak način,« je v sredo popoldne izza govorniškega podstavka jezno navrgel gospod predsednik Lojze Peterle. Sklenil je roke, se naslonil na mizo in povedal tudi, da gre za »krokodiljo človekoljubnost«.
In šlo je za razrešitev Milice Oz-bič, guvernerke Narodne banke Slovenije. Ta, »nujna« razrešitev Milice Ozbič naj bi bila po mnenju Janeza Lampreta potrebna zato, ker Narodno banko Slovenije čakajo »bistveno razširjene naloge«.
In v čem naj bi bila krokodilja človekoljubnost? Del levo usmerjenih poslancev je namreč menil, da se gospe Ozbičevi čez dobra
dva meseca izteče mandat in naj bi se s predajo dolžnosti poslovila po rednem postopku...
»Tako se je delalo v času, ko so bili na oblasti oni...« Govorec je bil prekinjen z gromkim smehom večjega dela poslancev. »Lepo prosim, ko so te poklicali in ti rekli...« Še gromkejši smeh. »Oprostite, bodimo resni, jaz tega nisem nikoli počel...« Zaradi smeha govorca ni bilo več razu-meti.»Bodimo resni...« Še en stavek in .Jože Smole se je vrnil v poslansko klop.
To smo navedli zato, da bi slikovito prikazali, kako tečejo stvari. Gospod Peterle je jezno reagiral in s svojo avtoriteto skušal premakniti (in je premaknil) glasovalni stroj, vendar ni .povedal, čemu v resnici ta naglica o zamenjavi guvernerke še pred sprejetjem novega zakona o Narodni banki Slovenije. Morebiti pa zato, ker novi zakon predvideva nov odtenek v imenovanju, in sicer je v kadrovanje vključeno tudi soglasje predsedstva države Slovenije...
Davek na pleničke, denar za puške
Medtem ko dvorana slovenskega parlamenta odmeva v že prikazanem ozračju (predtem so bile manjše dvorane dodobra ogrete s poslanci v svojih zborih), je edino mesto, kjer je ta glasovalni stroj enako ubran - skupščinska restavracija. Žlice in jedilni pribor za vse žvenketajo v istem tonu in so vsem poslancem enako na voljo. Do nadaljnjega.
Toda tudi v tem obleganem prostoru pazijo, kam sedejo. Poslanci posedajo po svoji strankarski pripadnosti, ministri pa so obkroženi s svojimi adjutanti.
Vsake toliko se namreč dvorana izprazni, po hodnikih in celi zgradbi nato tekajo poslanci, da bi za glasovanje kolege spet spravili v dvorano; kajti gre za to, ali bo predlog, osnutek ali amandma končno »prišel skozi« glasovalni stroj. Če ne poseže vmes gospod
predsednik dr. France Bučar, ki je v sredo popoldne iznašel »racionalizacijo« demokratičnega postopka in glasovalnega stroja: namesto da bi dal na glasovanje amandma o tem, naj bi z razrešitvijo guvernerke Narodne banke Slovenije počakali do 24. junija, je dal na glasovanje predlog o takojšnji razrešitvi. In Ozbičeva je bila razrešena...-Razprave o proračunu, prvem proračunu države Slovenije, so bile vroče in žolčne. V resnici so mlini in sita ustavljeni le za trenutek, da bi »skozi skupščino spravili« nekaj »popravkov« in s tem preglasili vse glasnejše očitke. Vroče je bilo o moratoriju na vpoklic v JLA, le minister Janša je z ledeno mirnostjo vztrajal pri svojem. Padel je tudi zakon o zasebnem delu. Pravzaprav sta padla oba, zakon in amandma, ki je vseboval črtanje postranske dejavnosti. Šlo je za »popoldansko obrt« in znano resnico, da veliko
redno zaposlenih v okviru svoje delovne organizacije med službenim časom opravlja ali se pripravlja za delo popoldne ali za svojo obrt. podjetje.
V zboru združenega dela je Danilo Toplek glasno vprašal, če vlada z uveljavitvijo 20-odstot-nega davka na elektriko misli zapreti velike odjemalce, železarne, Kidričevo, Ruše. Nekateri poslanci pa so menili, da je bilo dovolj »ropanja« in industrije, ki je tako požrešno črpala energijo, na svetovnem trgu pa se kljub temu ne more obdržati.
Po drugi strani je bilo zanimivo v zboru občin. Tu so poslanci ravnali drugače. Menili so, naj bi bili davkov oproščeni tudi naravni izolacijski materiali, solarni boj-lerji, avtomobili z vgrajenim katalizatorjem, turistična propaganda. oprema za dojenčke, plenice, igrače in šolski nahrbtniki...
In s čim zdaj vstopamo v Evropo? Kdo bo šel v JLA in kdo bo v novi slovenski armadi? Bo država Slovenija sposobna vzdrževati lastno vojsko, ali bo država Slovenija brez vojske? Eni so bili proti sprejetju zakona, drugi proti sprejetju amandmaja, pred vrati pa je dejstvo, da so naborniki že prejeli pozive in je od sprememb odvisno, ali bodo odšli v vojsko ali ne. Poslanci so zvečer ponovno posedli po svojih klubih in znova pretresali že prej dogovorjena stališča-.
In tako v nedogled, en dan, dva dni, tri dni. Kdo bo koga in kdo je za koga. Malo v levo, malo
Nova marmornata pot poslance varno vodi iz bivše »rdeče škofije« v dvorano Skupščine Republike Slovenije. Maček, Popit, Marinc in drugi partijski »veljaki« so jo morali ubirati okrog dveh vogalov... (Slika: Sašo Bernardi)
v desno, tu popustiš, tam si trmasto vztrajen. Da se ve, kdo je kdo. Ko vse to zbereš, pretehtaš in izluščiš jedro, dobiš megleno sliko donedavne preteklosti: razboho-
ten proračun, ki ga slovensko gospodarstvo ne zmore, in veličine, ki so z eno nogo že v Evropi, žepe pa imajo še na tej strani Alp.
Janez Sever
Anica Popovič, družbena pravobranilka samoupravljanja
Ne jemljimo delavcem že priborjenih pravic
Povod za razgovor z družbeno pravobranilko samoupravljanja Slovenije Anico Popovič je bila notica v Fotokroniki, kjer smo malo provokativno dejali, da družbenih pravobranilcev samoupravljanja ne potrebujemo več in da le-ti ob sedaj sprejeti delavski zakonodaji ne čutijo več odgovornosti. Kaj v resnici mislijo na Družbenem pravobranilstvu samoupravljanja Slovenije in kakšna bo njihova usoda, pa v pogovoru z Anico Popovič.
»Trenutno je v Sloveniji 25 družbenih pravobranilcev, vsega skupaj pa je zaposleno okrog 60
Družbeni pravobranilec samoupravljanja že približno 15 let bolj ali manj uspešno opravlja svojo dolžnost. V zadnjem času, ko je samoupravljanje kot beseda dobesedno izgnano in tudi družbena lastnina počasi izginja, ste morda tudi vi kdaj pomislili, da je vaše delo odveč?
V Elektroelementu (Izlake) so podpisali podjetniško kolektivno pogodbo
Nova varovalka!
Sindikalni poverjeniki, člani delavskega sveta in generalni direktor podjetja Elektroelement Izlake so sredi prejšnjega tedna zadovoljno dvignili kupice. »Na zdravje in v zadovoljstvo nas vseh!« je bila enotna zdravica, ki je - kot se pač spodobi - sledila podpisu njihove podjetniške kolektivne pogodbe, prve te vrste v Zasavju.
»S slovesnim podpisom smo tako končali delo, ki smo ga zastavili novembra lani,« si je zadovoljno pomel roke Bogo Mumelj, predsednik (svobodnega) sindikata tega 1.200-članskega podjetja, ki z rezultati svojega poslovanja vidno štrli iz zasavske sivine. Januarja in februarja so izvažali do 80 odstotkov svojih elektroinštalacij skih artiklov na konvertibilne trge, povpraševanja pa kažejo, da se jim tudi v naslednjih mesecih obetajo mirni časi.
»Smo ena redkih, če že ne edina tovarna v Zasavju, ki niti za en sam dan ni imela blokiranega žiro računa in ki ima delo za vse zaposlene,« se pohvali Mumelj, »kar se navsezadnje pozna tudi v naših žepih. Povprečna plača za prejšnji mesec je znašala 7.350 dinarjev.
Kar veliko, če pomislite, da zaposlujemo pretežno nekvalificirano žensko delovno silo...« Še več, če pomislimo na bankrotiraj oče Zasavje!
Ali so ravno zato lahko v tako kratkem času prišli do podjetniške kolektivne pogodbe? »Najbrž res, povsem zagotovo pa tudi ne,« odvrne Mumelj, ki se še dobro spominja lanskih namer vodilnih mož Elektroelementa. Tedaj so
vedno predstavlja organ upravljanja, smo jih uveljavili približno polovico,« pravi predsednik Mumelj, ta »fifthy-fifthy« pa dokumentira z nekaterimi najpomembnejšimi dosežki sindikata, med katerimi velja poleg dobrih plač omeniti še 40-umi delovni teden in najmanj 20 dni »izhodiščnega« dopusta. Gotovo pa ni odveč zapisati še to, da je sindikat dobil s podjetniško kolektivno pogodbo tudi svoje posebne prostore in da imajo sindikalni zaupniki plačane ure, ki jih posvečajo sindikalnemu delu.
»Ta pogodba je bila velik izpit za naš sindikat, zato smo zdaj še
Bogo Mumelj
namreč hoteli odpustiti 300 delavcev, pa je sindikat udaril po mizi: »Nak! Preskrbite nam več dela, pa bomo nekako že preživeli.« Ta »zmaga« jim je vlila novih moči za pogajanja pri dokončnem oblikovanju te kolektivne pogodbe, ki so jo sicer pripravljali v splošnem sektorju. »Na predlog smo dali 25 pripomb; v pogajanjih z delavskim svetom, ki pri nas še
toliko bolj zadovoljni, ker smo ga uspešno opravili,« se Mumlju še enkrat nasmeje. »Priznam pa, da smo imeli pri tem srečo. Tudi vodstvo se je namreč zavedalo, da različnim bregovom navkljub plujemo na isti barki in da jo je z združenimi močmi lažje krmariti med vsemi temi Scilami in Karibdami...«
D. K.
»Vsekakor ne. Ravno sedaj, ko se spreminja celotna družba in je v bistvu tudi največ možnosti za zlorabo in krajo družbene lastnine, smo tej družbi najbolj potrebni. Zato se tudi čutimo odgovorne za trenutni položaj, seveda ne kot krivci, ampak kot tisti, ki bomo skušali vse te nepravilnosti preprečiti ali pa nanje vsaj opozoriti.«
Vseeno pa družbeni pravobranilec ne bo-več dolgo obstajal, vsaj pod tem imenom verjetno ne.
»Tega se zavedamo tudi mi in smo že predlagali spremembe zakona o družbenem pravobranilstvu. Tako naj bi črtali besedico »samoupravljanja«, vnesli naj bi tista pooblastila, ki so jih zvezni zakoni v zadnjem času črtali, in prenos volitev oziroma imenovanja ter financiranja na republiško raven.«
Pa je to smotrno glede na spremembe, ki jih pripravlja nova ustava in ki vpeljujejo novo obliko varovanja pravic, takoime-novanega ombudsmana?
»Po moje imajo družbeni pravobranilci tudi danes še vedno dovolj dela, tako pri varstvu družbene lastnine kot pri varstvu pravic iz delovnega razmerja. Pooblastila za takšno delovanje so dana z zakonom o sodiščih združenega dela in z zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Pri tem pa je treba upoštevati tudi pomanjkljivo zasedenost inšpekcije za delo, odsotnost sindikata na tem področju in dejstvo, da družbeni pravobranilec nudi delavcu pomoč brezplačno, odvetniki pa so dragi.«
Kakšni pa so glavni očitki na vaše delo oziroma vaš obstoj?
»Edino, kar nam očitajo, je to, da je to ustanova soc-realizma, ki ni več potrebna. Vidi se, da sploh ne poznajo bistva našega delovanja, žal pa nam to povzroča težave pri zagotavljanju denarja za nemoteno delovanje. Financiramo se namreč iz proračunov, kjer pa denarja vedno primanjkuje.«
Vaše mnenje in tudi mnenje ministra Pirnata je, da mora družbeni pravobranilec ostati toliko časa, dokler je družbena lastnina. Pa vas je dovolj, da boste to dolžnost opravljali še naprej?
ljudi. Večina smo pravniki, ekonomisti in drugi družboslovci, skratka strokovni kader, ki za svoj obstoj in delovanje ne potrebuje veliko denarja. Zato je tolikanj bolj nerazumljiva velika želja, da se nas tako na hitro ukine.«
Kot da se nekomu prav mudi, da odpravi vse tiste pravice, ki jih je izboril delavec.
»Mogoče. Sicer naj bi za pravice delavcev skrbela inšpekcija za delo, ki pa trenutno za to še ni usposobljena, saj je npr. za Ljubljano zadolžen, reci in piši, samo en inšpektor za delo. Zato se tudi že več kot leto dni zavzemamo, da bi sprejeli zakon o soodločanju delavcev. Podobno določilo smo želeli spraviti tudi v splošno kolektivno pogodbo, pa takrat ni bilo posluha niti na eni niti na drugi strani.«
In kaj boste počeli potem vi?
»Funkcija družbenega pravobranilca je tako ali tako voljena za štiri leta in je možna enkratna ponovna izvolitev. Do sedaj so še vsi družbeni pravobranilci našli novo zaposlitev, verjetno pa bo dovolj dela za nas tudi med javnimi pravobranilci, ombudsmani in inšpektorji za delo. Glede na sedanje stanje bo dela dovolj za vse.«
Kdo pa bo skrbel za delavce?
»Mi si želimo, da bi to nalogo prevzel tudi ombudsman, čeprav se predvideva, da bo branil le človekove pravice pred državnimi organi. Če bo obveljala njihova in če sindikat ne bo dobil tiste veljave, ki bi jo moral imeti, bo delavec izgubil vse tisto, kar smo mu omogočili v zadnjih letih. Do takrat pa se bodo delavci še vedno lahko obračali na nas.«
Robert Peklaj
Podobnosti družbenega pravobranilca samoupravljanja z om-budsmanom: družbeni pravobranilec je samostojen, neodvisen organ družbene skupnosti, ne odloča, ampak daje opozorila, mnenja, predloge, pomaga, svetuje, pomirja sprte strani in deluje za odstranitev posledic kršitve pravic, če je do tega že prišlo. Poleg tega je odprt državljanom, in sicer delavcem, upokojencem, otrokom in drugim občanom, ki uveljavljajo svoje pravice do dela, iz dela in samoupravne pravice. Pristop je preprost in brez formalnih oblik oziroma zahtev.
Razlike: pretežna metoda dela naj bi bila preventivna, torej preprečevanje kršitev, zlorab. Naloga varovanja družbene lastnine in integralnega samoupravljanja je pač posebnost naše družbene ureditve. Poleg tega ne varuje vse pravic in svoboščin državljanov.
Po besedah republiškega sekretarja za pravosodje in upravo dr. Rajka Pirnata na seji družbenih pravobranilcev samoupravljanja, ki je bila 19. novembra lani v Zavarovalnici Triglav, bodo pristojnosti, ki jih sedaj opravlja družbeni pravobranilec, prešle na tri organe, in sicer: javno lastnino bo varovala država po svojih pooblaščencih, takoimenovanih javnih pravobranilcih, varstvo pravic delavcev bo v rokah inšpekcije dela, za splošno varstvo človekovih pravic pred akti in dejanji državnih organov pa bo skrbel ombudsman. V 150. členu osnutka nove ustave Republike Slovenije"se v naš pravni sistem uvaja ustanova ombudsmana pod imenom »branilec (človekovih) pravic«. Gre za samostojen in neodvisen organ, ki na zahtevo posameznikov ali organizacij ali na lastno pobudo predlaga odpravo nezakonitosti, nepravilnosti, ovir in zamud pri odločanju o (človekovih) pravicah pred državnimi organi, organi lokalne samouprave ter nosilci javnih pooblastil. Osnovni tekst ponuja tudi inačico, po kateri se naj črta besedica »človekovih«.

8 Delavska enotnost za SlrGI
Ljubljana, 8. marca 1991
Razširjena seja republiškega odbora SKEI v Radovljici
Kovinarji (ponovno) zahtevajo čiste račune
Na razširjeni seji republiškega odbora Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije, ki je bila 6. marca v Sindikalnem izobraževalnem centru v Radovljici, je bilo na dnevnem redu poleg informacij o podpisu panožne kolektivne pogodbe in zamenjav v republiškem odboru tudi nekaj zelo perečih vprašanj. Predvsem so bile burne razprave o novem načinu obračunavanja članarine in pripravah na bližajočo se prvo konferenco Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Novi predlog financiranja delovanja sindikata, ki je bil tudi sprejet na seji sveta ZSSS, namreč predvideva tako kot doslej 0,6-odstotno članarino, vendar od bruto osebnega dohodka. To pa je, po besedah nekaterih predsednikov sindikalnih podjetij, zbudilo med člani negodovanje, saj se na ta način poveča mesečni prispevek za sindikat. Nekateri so tudi predla-
gali, da bi se spremenilo razmerje delitve tako pridobljene članarine, in sicer naj bi več ostalo podjetju in manj drugim oblikam organizacije sindikata. Po argumentih za spremembe in proti njim je na koncu obveljal predlog predsednika sindikata Alberta Vodovnika, po katerem naj bi članarina le ostala 0,6-od-stotka bruto OD. Skratka, ostalo je tako, kot je bilo pr-
votno predvideno. Pri sprejemanju tega sklepa pa se je le pokazala določena neenotnost, saj se jih je kar nekaj vzdržalo, osem pa jih je bilo proti. Slednji so dosegli vsaj to, da bo pripravljena natančnejša obrazložitev, za kaj se bo zbrani denar porabil.
Že na sami seji pa se je pokazalo, da bo kljub povečanju tako zbrana vsota denarja
premajhna za vse želje in potrebe, ki bi jih moral, po mnenju nekaterih prisotnih sindikat »pokriti«: od enkratnih denarnih pomoči do tistih obveznosti, ki bi jih moral izpolniti do vsakega člana (časopis, kolektivna pogodba). Število tistih, ki bi potrebovali pomoč, se namreč iz dneva v dan povečuje. Glede finančne zmogljivosti in upravičenosti do pomoči pa bo morda več jasnosti prineslo poročilo o finančnem poslovanju sindikata za lani, ki naj bi ga kmalu dobili sindikati podjetij. Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije je na razširjeni seji odbora obrav-
naval tudi priprave za prvo konferenco ZSSS in postavil zahtevo, da se na dnevni red uvrstijo tudi kadrovske izpolnitve predsedstva sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in tajno glasovanje o zaupnici posameznim članom predsedstva in predsedniku. Prav tako so kovinarji glede na svojo številčnost zahtevali, naj se število njihovih delegatov na prvi konferenci poveča s sedem na 14. Hkrati pa naj bi na konferenci tudi predlagali zamenjavo tistih članov predsedstva ZSSS, ki nimajo več podpore okolij, iz katerih so prišli na ta položaj.
Med drugimi razpravami je omembe vreden predlog Eda Ozimiča iz Maribora - ki so ga kasneje prisotni tudi soglasno podprli - da bi se zajamčeni osebni dohodek povečal z 2.830 na 3.500 dinarjev in da bi podprli Gospodarsko zbornico pri njenih prizadevanjih za zmanjšanje obremenitve gospodarstva, na kar sicer sindikat že dolgo opozarja.
Kovinarji so svoj zbor v Radovljici izkoristili tudi za to, da so se seznanili z najnovejšimi zakonskimi ukrepi in se tudi dodatno izobrazili za svoje sindikalno delovanje po podjetjih.
Robert Peklaj
Podpisali so kolektivno pogodbo za delavce kovinske in elektroindustrije Slovenije
Podpis, M pon leni še neBcai več
Minuli petek so v prostorih Gospodarske zbornice slovesno podpisali kolektivno pogodbo za delavce kovinske in elektroindustrije.
Ni to prva panožna kolektivna pogodba, ki je bila podpisana, je pa prav gotovo prva, ki so jo poleg Gospodarske zbornice podpisali tudi vsi trije najmočnejši sindikati. In pa, velja za panogo, ki zaposluje največ delavcev.
Podpisali so jo sedem mesecev po podpisu splošne kolektivne pogodbe, kar pove, da so bila pogajanja dolga in težka. Ne le med zbornico in sindikati, ampak tudi med sindikati samimi.
Tako podpis pogodbe ne pomeni le sporazuma med delodajalci in delavci, ampak tudi sporazum med sindikati. Iz bistveno različnih stališč so
Podpisu pogodbe je prisostvovala tudi ministrica za delo Jožica Puhar, ki je v svojem nagovoru prav tako poudarila, da je to zelo pomemben dogodek, ko se doslej nejasni odnosi počasi bistrijo in usklajujejo. Vse pa ne bo šlo naenkrat, in kot je poudarila, se splača potrpeti, ker se stvari spreminjajo na bolje.
Da pa podpis pogodbe ni pomemben le za delavce in delodajalce kovinske in elektroindustrije, je nazorno povedala tudi gospa ministrica, ko je dejala, da so jo pred časom sodelavci opozarjali, naj se ne poteguje preveč za enoten nastop vseh sindikatov. Imela bo potem močnejšega nasprotnika.
In ravno to se je zgodilo.
»Če bomo oboji skrbni, bo vseeno šlo,« je še dejala gospa ministrica.
Andrej Agnič
med pogajanji spoznali, da je edina pot v prid delavcem, da se sporazumejo, poenotijo svoje poglede in kot predstavniki delavcev nastopajo enotno.
Prav tu se je pokazalo, da že delamo korake za poenotenje odnosov med sindikati pri najosnovnejših zahtevah in pravicah delavcev.
»Če smo bili v začetku pogajanj daleč narazen in smo se vsi nestrpni marsikdaj pogovarjali tudi v zvišanih tonih, je končno prevladala še kako potrebna realnost,« je uvodoma dejal Albert Vodovnik, predsednik SKEI Svobodnih sindikatov Slovenije. »Prišli smo do pogodbe, ki ureja del odnosov. Ni popolna, pomeni pa začetek procesa urejanja vseh odnosov med delodajalci in delavci. Sproti jo bomo do-
polnjevali in izpolnjevali. Vrsta elementov je, ki jih zaradi gospodarskega položaja ne
Konkretni delavci tantomskena podjetja
Delavci, ki so v »bivšem« Fecru ostali na čakalni listi, so na zboru zahtevali stečaj svojega podjetja, izglasovali nezaupnico v.d. direktorice Savinke Ge-ratič, zahtevali plače in vse informacije o »svojem« podjetju - od zaključnega računa do vizije prihodnosti...
V torek, 5. marca je delavcem prekipelo. Na zboru čakajočih na delo namreč razen že znanih obljub o oskrbi za njihov položaj spet niso zvedeli ničesar takega, da bi po tem lahko vsaj približno sklepali, kakšna bo njihova nadaljnja usoda. Očitno pa je tudi bilo, da kadar postane stiska dovolj huda, pregorijo vse varovalke, razum pa se umakne čustvom. Kako tudi ne! Z 2000 dinarji, ki so jih dobili kot pomoč v zadnjih dveh mesecih, ni mogoče »ne živet in ne umret«. Vsa jeza, razočaranje in bes se je zvalil na v.d. direktorice Fecra Savinko Geratič, kajti nepravilnosti, ki so jih delavci samo slutili, so na zboru potrdili tako pravobranilec samoupravljanja iz Slovenj Gradca Žare Bogunovič kot Albert Vodovnik, predsednik sindikata kovinske in elektro industrije Slovenije. Tudi Marjan Bari, sekretar OS ZSS iz Slovenj Gradca, ki je delavcem povedal, da so že vložili tožbo zaradi kršenja njihovih pravic in da
Kolektivno pogodbo' kovinske in elektroindustrije so podpisali za gospodarsko zbornico Slovenije Dragan Mozetič, predsednik odbora strokovnega združenja kovinske industrije, Dušan Burnik, predsednik odbora strokovnega združenja črne in barvne metalurgije in livarn, Rafael Mavri, predsednik odbora strokovnega združenja elektroindustrije. Za sindikat kovinske in elektroindustrije so pogodbo podpisali Albert Vodovnik, predsednik, Albert Veler, Edo Kavčič in Vlado Rančigaj. Za Konfederacijo novih sindikatov Bogomir Ličof, Vicko Jurančič, Franc Žetko in Tomaž Šlibar. Za Neodvisni sindikat Slovenije pa Vladimir Pajk. Slike: Sašo Bernardi.	slike: Sašo Bernardi
bomo mogli še tako hitro uresničiti.
Kar pa je najpomembneje«, je še dejal Albert Vodovnik, »smo predvsem pogajalci na obeh straneh dozorevali v prave pogajalce.«
Ni to prva panožna kolektivna pogodba,prav gotovo pa zajema največ delavcev, je med drugim dejal Miha Ravnik, predsednik SSS. Poudaril je tudi, da čeprav pogodba še ni popolna, bo kljub temu potrebno precej truda, tako sindikatov kot tudi delodajalcev, da jo bomo uspešno uresničevali. Še posebej, ker se moramo zavedati, da so pred nami še težki časi.
Tudi France Tomšič, predsednik Konfederacije novih sindikatov Slovenije je poudaril, da je to velik dogodek, saj pomeni za sindikate začetek nove poti, ki pa vedno ne bo ravna. Dejal je tudi, da v pogodbi pogreša podpis vlade, saj bi ta morala biti zaščitnik in garant za izpolnjevanje pogodbe. Čaka nas zakon o lastninjenju, in kot kaže, gremo v dobo kapitalizma, ki je v svetu preživel že pred drugo svetovno vojno. Tega pa ne maramo.
spruu spremljajo vse, kar se z njimi dogaja, jih niso mogli odvrniti od odločitev, za katere ni povsem jasno, kakšne posledice bodo imele. Posebej to velja za zahtevo po stečaju. Je to res najboljša rešitev?
Sicer pa bi lahko o tem, kaj so v Fecru, ki je zdaj po besedah delavcev samo še fantomska firma s tremi zaposlenimi (v. d. direktorice in dva računovodja) in brez lastnih osnovnih sredstev (te so dali v najem firmi Nieros-Metal iz Nemčije za mesečno najemnino 10.000 mark), počeli po novem letu, z vidika tistih delavcev, ki so ostali brez dela na čakanju, napisali pravo grozljivko. Nieros-Metal je s pomočjo svojih tukajšnjih »pomočnikov« izbral 160 delavcev, kriteriji seveda niso bili znani, drugi pa so dobili obvestila, da so na čakanju z 80-odstotnimi plačami. Vstop v tovarno je zaprt tudi za tiste, ki so v njej pustili svoja najboljša leta, invalide. Skratka, podobnost s trgom delovne sile je popolna. Žal s podrobnostjo, da na njem ne veljajo nobena pravila človeške skupnosti! Od mednarodnih konvencij do domačih zakonov...
Medtem v proizvodnih dvoranah »bivšega« Tecra nemoteno teče proizvodnja za Nieros-Metal. Delavci v njem so pridni in tiho...	E. P.
Na koncu je še povedal, da sindikati na vrhu niso več sprti. Na žalost pa, kot je dejal, je v osnovnih celicah marsikje drugače.
Predsednik Gospodarske zbornice Tomaž Košir je ugotavljal, da smo pred sedmimi meseci, ko smo podpisovali splošno, kolektivno pogodbo, menili, da smo v gospodarstvu na najnižji možni ravni, pa se je izkazalo, da še vedno padamo, da se pritiski na gospodarstvo še povečujejo.
Prav zato, kot je dejal, je treba pogajalcem čestitati, da so prišli do sporazuma. Nujno pa bo, da se bo v izpolnjevanje nekaterih določil te pogodbe vključila tudi država. Skupaj bomo morali namreč razreševati marsikateri problem in prav država bo morala z ustreznimi zakoni današnji položaj spremeniti. Zaenkrat gre vse prepočasi.
Pripravil: Damjan Križnik
med nami
Vstop
prepovedan!
Delavci Integrala - Podjetja za transport in vzdrževanje motornih vozil Lendava so v ponedeljek zjutraj pričakali direktorja Milana Balantiča in tehničnega vodjo Lajosa Horvatha kar pred glavnim vhodom v podjetje. Sporočili so jima, da sta nezaželena in da ne smeta več čez njihov prag. Kot poroča Delo, je delavski svet pozneje po odločnem vztrajanju delavcev oziroma stavkovnega odbora Balantiča in Horvatha razrešil dolžnosti in ju takoj tudi vrgel iz službe, za v.d. direktorja pa imenoval Štefana Kirayja, dosedanjega predsednika delavskega sveta.
In kaj je 175 Integralovih delavcev tako prizadelo, da so v enem samem dnevu dosegli Balantičevo in Horvathovo razrešitev, hkrati pa tudi njuno takojšnjo izključitev iz podjetja? Štefan Kiray je Delovnemu pomurskemu dopisniku povedal, da je bilo tako ravnanje delavcev posledica daljšega nezadovoljstva v kolektivu. »Dokončen zaplet« se je začel, ko se je direktor Milan Balantič z občinsko vlado dogovoril, da bo prevzel vodenje novega podjetja Logo, ki je naslednik propadle Tovarne logistične opreme. Ko so za to zvedeli delavci, so zahtevali, naj se odloči med Integralom in novim podjetjem, Balantič pa se je odločil, da bo ostal v Integralu in novo podjetje vodil pogodbeno. Za to
pa ni dobil soglasja niti kolegija niti delavskega sveta, saj so bili oboji prepričani, da obeh funkcij ne bi mogel uspešno opravljati. Seveda jih je motilo tudi to, da je kar v Integralu opravljal posle za novo podjetje.
Sodu so izbile dno govorice, da bo prodal zasebnikom pet novih tovornjakov, da bi se izognil morebitni izgubi. Pa tudi zadnja plača, ki je bila kljub obilici dela manjša od pričakovane, je povečala nezadovoljstvo. Tudi na račun Horvatha, ki je postal tehnični vodja šele 1. februarja, so imeli delavci veliko pripomb. Horvath je bil namreč pred Balantičevim prihodom v podjetje direktor, vendar je bil odstavljen.
Tako odločno in »sto na uro« bi najbrž veljalo ukrepati še marsikje drugje v naši ljubi domovini ...
Brodolom?
Kaj bo z nadaljnjo usodo 320-članskega kolektiva ladjedelnice »2. oktober« v Izoli, še vedno ni
znano. Tudi po drugem naroku stečajnega senata koprskega temeljnega sodišča ni odločitve o tem, ali se bo zanjo začel stečajni postopek ali ne. Stečajni senat se je namreč v petek odločil, da bo počakal še na mnenje sodnega izvedenca finančno-po-slovne stroke in bo svojo odločitev podal 15. t.m.
Kot poročajo Primorske novice, je senat na petkovem naroku ugotovil, da je stanje v ladjedelnici še vedno takšno, kot je bilo ob prvem naroku, pred slabim poldrugim mesecem dni. Njihove obveznosti se povečujejo, denarja pa ni nikjer na posodo, da bi izplavali iz sedanjih likvidnostnih težav. Doseženi poslovni rezultati za lansko leto kažejo, da so ustvarili za 113 milijonov dinarjev prihodka, za 140 milijonov so imeli odhodkov, tako da njihova lanska izguba znaša 27 milijonov dinarjev. Zanimiv je podatek, da so od lanskega decembra pa do danes morali odkloniti šest ladij za popravilo, ker pač nimajo denarja, da bi ta dela opravili! Z odklanjanjem dela pa seveda izgubljajo zaupanje svojih potencialnih naročnikov. (Trenutno dela v ladjedelnici 130 zaposlenih, ki končujejo dela na
sovjetski ladji, za katera bodo iztržili približno 600 tisoč ameriških dolarjev.)
Tako kar drži stara resnica, da denar leži na cesti, le pobrati ga je treba. A kaj, ko se poslovodečim možem ne ljubi (?) skloniti...
Tomšič se ponavlja
France Tomšič, predsednik Konfederacije novih sindikatov Slovenije - Neodvisnost je konec prejšnjega tedna sodeloval pri podpisu kolektivne pogodbe za kovinsko in elektroindustrijo. Tam se je srečal tudi z Mihom Ravnikom in se z njim pogovarjal o uspešno opravljenem delu ter tudi o skupščini, kjer so ta teden obravnavali razvojni in socialni programi. Pričakovali smo, da bo France Tomšič, ki je tudi poslanec v parlamentu, ravnal kot pravi sindikalist in v imenu svojega sindikata raztrgal omenjene skupščinske akte. Tomšič pa je namesto tega skupščini dal tri pobude: V prvi predlaga zakon o reprezentativnosti in registraciji sindikatov. Po njegovem mnenju imata možnost za status reprezentativnih sindikatov samo Zveza svobodnih sindikatov in Neodvisnost.
V drugi predlaga začasno delitev premoženja bivše ZSS tako, da bi polovico dobila Neodvisnost, polovica pa bi ostala Svobodnim sindikatom. Delitev naj bi opravila posebna komisija.
Tretja ponudba se nanaša na pripravo »zakonika dela«, torej nekakšnega novega zakona o združenem delu, v katerem bi bila vsa delovnopravna zakonodaja.
Ce zanemarimo možno koristnost zadnje od teh pobud, lahko ponovno ugotovimo, da Tomšič še vedno in ponovno zlorablja Skupščino in vlado, da bi dobil reference in sredstva za delo Neodvisnosti. Javnosti pa še vedno ni omogočil, da bi se prepričala o številu članstva Neodvisnosti.
Konstruktivna
kritika
Pod naslovom »Upravičena pritožba« smo v Dolenjskem listu med drugim zanimivim branjem zasledili tudi tole notico:
»Delegat iz Sodražice je na zadnji seji občinske skupščine Ribnica protestiral proti postopkom miličnikov. V Inlesu Sodražica so imeli namreč občni zbor sindikata in zabavo, za kar so dobili tudi potrebno (?) dovoljenje uprave za notranje zadeve. Miličniki (ki na zakusko po zboru niso bili povabljeni) pa so blokirali vse tri ceste, se pravi - obkolili Inles, in vračajočim se s praznovanjem zaključka poslovnega leta množično odvzemali vozniška dovoljenja, češ da so preveč popili.
Odbornik je poudaril, da policija gotovo za tak postopek nima pristojnosti, saj je bilo za občni zbor in zabavo dano ustrezno dovoljenje. Tej kritiki so se nekateri delegati nasmihali in celo sam predsednik občine je nekaj zabrundal o neresnosti. Zato so se med odmorom sestali v Mercatorjevem bifeju (v okrnjeni sestavi) delegati iz Loškega potoka in Ribnice ter složno ugotovili, sklenili in sklep zalili: da podpirajo kritiko delegata iz Sodražice.«
Na zdravje!
Priročnik za sindikalne zaupnike in strokovne službe podjetij
Kako uveljaviti splošno kolektivno pogodbo v praksi
Vsebina:
Gregor Miklič:	Uveljavljanje normativnega dela splošne kolek-
tivne pogodbe - delovnopravni del
Brane Mišič:	Delitveni del normativnega dela splošne kolektivne pogodbe
Mag. Janez ženi: Podjetniško zasnovan sistem delitve osebnih dohodkov (na osnovi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo)
Dr. stane uhan: Uveljavljanje tarifnega dela kolektivnih pogodb
Priloga:	Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo
Cena 170 din
Naročila pošljite na naslov ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon: 321-255, 310-033
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo
__________izvodov priročnika KAKO UVELJAVITI SPLOŠNO KOLEKTIVNO POGODBO
V PRAKSI po ceni 170din. Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj:
Naročeno dne:	Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Priimek in ime podpisnika:
Ž'9	Podpis naročnika
V Poljčah smo nekoč imeli rodovitna polja. Kasneje so tam poskušali s turizmom in kmetijsko šolo. Stara oblast je dodala objekte za obrambno usposabljanje. Nova oblast pa center pod Karavankami zlorablja za discipliniranje poslancev, ki pred vrati zaskrbljeni pričakujejo navodila svojih strankarskih prvakov.
Bogomir Ličof je v imenu Neodvisnosti sopodpisal kolektivno pogodbo za kovinsko in elektroindustrijo. Edu Kavčiču, svojemu kolegu iz Železarne Jesenice, ki tam vodi svobodne sindikate, je takole skušal prešteti člane Neodvisnosti iz njune Železarne.
Anton Tomažič sc v skupščini kaže kot eden od elegantno oblečenih poslancev. V Poljče je tako kot Peterle, Mencinger in drugi prišel v puloverju. Svojemu nepoučenemu kolegu je razložil, da je Demos potegnil za nos opozicijo, ko ji je dovolil, da je preprečila odstranitev zvezde iz zastave Republike Slovenije. On sam in minister Rupel sta dokazala, da se lahko požvižgata na ustavo in odločitev parlamenta.
Ljubljanska oblast je s parkirnino očistila Tivoli in povečala gnečo v ožjem centru. Mestni možje pa kljub temu še naprej povečujejo in gradijo poslovne in trgovske prostore. Po spodletelem poizkusu s Cu-krarno so se gradbinci zarili še v opuščeno poslopje Kartonažne tovarne. Predlagamo jim (če ni prepozno), da spremenijo načrte in namesto trgovin zgradijo prepotrebno garažno hišo, ki bo konkurirala Garažni hiši, ki za bokse zaračunava več, ko Ljubljančani plačujemo za stanovanja.
• LIPE SVEDER: POVABILO
Zastave in ljudje
Komajda si je mogoče zamisliti svet brez zastav in z njim skupaj seveda tudi človeško družbo. So čast, sramota, obstoj, navzočnot, avtoriteta, lastništvo, lojalnost, izvor, svarilo, pogum, grožnja, obljubljanje, spodbuda in izziv, poveličanje ali obsodba, počastitev ali zanikanje spomina. Zastave nas opominjajo, so izraz zakonitega videza in morda nespravljivih. razlik. Večinoma so ogrodje, znotraj katerega različno misleči pripadniki narodov dosežejo sprejemljive rešitve. Zastave določajo samo-razčlembo držav in narodov. So kos blaga, za katerega so se ljudje pripravljeni tudi boriti.
Razprave o naši slovenski zastavi, ki sem jih spremljal pretekle mesece, so v meni budile vsa prej našteta čustva in misli. Neposreden povod za to pisanje pa je nekaj razlogov:
-	da se vehementno lotevamo problema slovenske zastave dnevnopolitično, ali kot moderno rečemo, »zgodovinsko«,
-	da vse to početje izredno lepo kaže stopnjo obče in politične kulture ter zgodovinskega spomina naroda in države,
-	da se je v razpravo vključil celo starosta slovenskih zgodovinarjev in naštel, kdaj vse smo v resnici uporabljali trobojnico,
-	da je del ljudi nezadovoljen, ker problem zastave, ali bolje rečeno, zvezde v njej še ni urejen, drugi pa v tem vidijo svoje zmagoslavje ali vsaj trenutno kontinuiteto.
In še bi lahko našteval. Resnica je ta, da je pod zastavo, kakršna koli že je ali bo, vedno manj kruha!
Pobrskal sem po domači knjižnici in našel knjigo, izdano v letu 1980, pri nas pa leta 1982. Piše tudi o nas in teh vprašanjih. Avtor je tujec Whitney Smith, drugače direktor Centra za raziskovanje zastav v Winchestru, Massachusetts v ZDA. Zastave in grbi sveta je naslov knjigi za radovedneže.
Avtor v uvodu pravi, da skandinavske dežele, razen nekaterih označenih razlik, izražajo skupne interese v podobnih vzorcih zastav. Regionalno lojalnost odsevajo zastave španskih pokrajin in zveznih držav ZDA, medtem ko zastave jugoslovanskih republik in liberijskih grofij kažejo jasno označene meje izražanja regionalizma! Nato daje še nekaj primerov simboliziranja kruha, industrializacije, poljedelstva ali sprememb v sestavnih delih države v zastavi.
Malo daljši uvod se mi je zdel pomemben zato, ker gre za delo znanstvenika, ki ni obremenjeno z našimi sedanjimi razmerami, izraža pa obče vedenje o nas. Avtor je zapisal:
»Bela, modra in rdeča barva so imele dva izvora: cesarska Rusija, na katero so se Slovani
obračali po podporo pri prizadevanjih za osvoboditev izpod avstrijske in otomanske oblasti, je izobešala vodoravno belo-modro-rdečo trobojnico. Enake barve so bile tudi na francoskih republikanskih praporih in so Jugoslovanom znane iz časa, ko so bile Ilirske province priključene Franciji.«
sovjetska republika. Prvotna zastava kaže nato še grb na rdečem polju, kasneje pa so se odločili za srp in kladivo in na vrh dodali peterokrako zvezdo kot simbol enotnosti ljudstev petih celin (1924).
V povojni ureditvi Evrope zavezniki kot zmagovita sila Nemčiji niso dovolili v zastavi
4 '
uporabiti nobene variante črno-rdeče-bele barve, ker je bila to kombinacija nacističnega rajha, in tako so Nemci morali sprejeti črno-rdeče-zlato barvo, ki je bila v uporabi do leta 1933, izvira pa iz zgodnjega 19. stoletja.
Italijo je navdušil Napoleon, ki ji je tudi v trobojnico vsadil zeleno namesto modre proge, še danes pa so v nogometu »Azurri«! Italijanska zastava je preživela mnogo političnih in vojaških borb, po 2. svetovni vojni pa so trobojnici sneli grb monarhije. Avstrijske nacionalne barve imajo dolgo zgodovino, takšne kot jih poznamo danes, so iz leta 1918. Zanimivo je, da orel v avstrijskem grbu z nogama drži srp in kladivo.
To naj bi bil simbol delavcev, kmetov in srednjega sloja moderne Avstrije. Po vojni so orlu dodali prelomljeno verigo, ki je simbol pridobljene svobode. Američani so v svoji zastavi poleg trinajstih belih in rdečih črt, ki simbolizirajo kolonije, uporabljali v levem gornjem kotu angleško zastavo. Le to so kasneje nadomestile zvezde ameriških zveznih držav. In še bi lahko naševal. Zgodb je nešteto. Civilizacije različno pojmujejo barve, različno razumejo zvezde, polmesec in druge simbole. San Marino še danes nima uradno uzakonjene zastave, čeprav se je ta, ki jo uporablja še danes, pojavila že v letu 1797, krona v grbu pa je simbol suverenosti te republike tako kot na Avstrijskem. Nizozemcem, ki jih poznamo kot deželo oranžnih, so namesto te barve že davno v zastavo vnesli namesto oranžne rdečo - takrat, ko je Španija priznala svobodo koloniji Holandiji, in še danes je tako!
Mi delamo seveda po naše. Ob manjšem kosu kruha se prepiramo o zvezdi in barvah, saj je ljudi treba zamotiti. V svetu velja pravilo državnih zastav in civilnih zastav. Prve obešajo državni organi, druge pa ljudje ob praznikih in sicer. Ali pa ne, kakor se jim pač zdi. In tu nekje bomo morali iskati svojo zastavo sprave. Ne gre, da bi bila to zastava carske Rusije, ker bomo po tem sodeč edini dediči te teme, pa tudi ne gre, da bi zvezdo vsiljevali tistemu, ki je noče. Spomnimo se uvoda Whitneya Smitha. Morda znova rabimo novo zastavo. Kar zadeva mene, bi izobešanje zastav v sodobni družbi naprtil predvsem državi in njenim institucijam. Državljani pa, kakor jim drago!
Svoboda je, mar ne!?	Milan Bratec
Tako gospod Smith. Mi pa po svoje. Barve nam niso mar, ve se, da so naše, pa tudi že davno smo rumeno zamenjali z belo, in zato ni treba dvigovati praha z arhivskih papirjev.
Toda po uvodu si je prej imenovani gospod dovolil še nekaj, kar tako lepo kaže našo naravo. Pravi: »Jugoslavija je ena mnogih dežel, kjer se je osnovni vzorec nacionalne zastave spreminjal ustrezno vladam različnih ideologij, s tem da so uporabljali poseben simbol. Prej je bil na mestu zvezde monarhistični simbol.« Toda o tej zvezdi, rdeči in rumeni, je mnogo štorij. Pri nas naj bi bila simbol boljševizma, pravijo kritiki. Za druge je simbol osvoboditve in socialne revolucije.
Boljševizem se je uveljavil v Rusiji kot rdeči prapor revolucije, ki so mu 14. aprila 1918 dodali napis Ruska socialistična federativna
Nevami šaim političnih strank
PREJELI SMO
Podpiram ustanovitev Delavske stranke!
Končno se je na slovenskem političnem prizorišču zgodilo vsaj nekaj pozitivnega. To, da smo dobili stranko, ki se za delavske interese ne bo bojevala samo deklarativno (vsaj upajmo, da bo tako). Prehudo bi bilo, če bi šli delavci še enkrat žejni čez vodo. Prepričan sem, da bo v primeru, če se bo utegnila do naslednjih volitev dovolj zasidrati v slovenskem prostoru, lahko celo zmagala. Seveda, če se bo znala dovolj učinkovito postaviti po robu sedanji delovni zakonodaji in še celi vrsti zakonov, ki so grob napad na socialne in kulturne standarde civilizirane družbe. Zanimivo, da je tako zakonodajo sprejela koalicija strank in strančic, med katerimi se niti ena noče uradno pro-klamirati za desničarsko, pa čeprav so med njimi tudi takšne, ki se celo nevarno spogledujejo s fašistično ideologijo. To v prvi vrsti velja za Grosove liberalce, pa še bi se našlo. Bolj bo držalo, da v skupščini ni nobene leve stranke. So samo bolj ali manj liberalno profilirane in nič več. SDP se je še
kot ZKS svojčas po hudih prepirih nehala sklicevati na delavce kot svojo socialno bazo. Če je tako, potem res ne preostane nič drugega, kot opreti se na lastne sile. Ne gre za ustvarjanje kakšne nove komunistične partije, ker jih je že tako preveč, temveč se je treba postviti po robu najbolj reakcionarnim silam, ki želijo pod plaščem demokratizacije politično in ekonomsko popolnoma razlastiti delavce; in to jim je z dosedanjimi ukrepi precej tudi že uspelo.
Rogoviljenje okrog plebiscita, deklaracije o razdružitvi in zavlačevanje s sprejemom nove ustave nas je že dosti stalo in nas bo v prihodnje še veliko več, kot so nam pripravljeni povedati. Račun pa bodo plačali predvsem delavci, kajti drugi so se s sprejetimi ukrepi kar dobro zavarovali. Vsak dvom o pravilnosti odločitve pa za seboj potegne hude očitke o nacionalni izdaji in o nepripravljenosti na žrtve. In ti očitki v glavnem prihajajo prav od tistih, ki so svoj čas duhovno in fizično na pot narodne izdaje tudi dejansko stopili!
Zdaj se dogaja, da stranke v imenu obračunavanja s preteklostjo v resnici obračunavajo s prihodnostjo sedanjih in prihajajočih generacij. To na svojih plečih krepko občuti brezposelna mladina, za katere nesrečo naj bi bil kriv prejšnji režim, ki sicer res ni popolnoma nedolžen. Toda poglejmo, kako učinkovito je uspelo vladi v rekordno kratkem času ustvariti vojsko šestdesetih tisoč brezposelnih (katerih število bi bilo brez predčasnega upokojevanja še dosti večje - kar pa se spet pozna pri pokojninah), tudi na račun moratorija na sečnjo in na račun vračanja premoženja. Rudarji trepetajo za svojo eksistenco. Če se hočemo iti suverenost, se brez energetske neodvisnosti zanjo kar lepo obrišimo pod
nosom, kar potrjuje tudi zalivska vojna. Ceno pa žal plačuje ekologija.
Nič nimam proti, če vrnejo zemljo razlaščenim kmetom, ki so jo tudi sami obdelovali, in če jo bodo seveda obdelovali tudi njihovi dediči. Nikakor pa je ne bi smeli vračati špekulantom in bivšim veleposestnikom. Premoženja v nobenem primeru tudi ne bi smeli vračati bivšim kolaboracionistom, če jim je bilo to seveda dokazano. Vsekakor tudi ne kaže v imenu pravičnosti postaviti na cesto na tisoče delavcev, katerih edina krivda je, da so tam pač delali.
Še huje pa je z lastninjenjem. Nihče ne more razlastiti delavcev, ki so, dostikrat na račun nižjega standarda investirali v tovarne. Druga stvar je s tako imenovanim državnim kapitalom, ko so obračali tuj denar brez kakršnegakoli tveganja zase, a z velikim za stranke. In ravno v tistih dejavnostih so tudi zdaj v veliko boljšem položaju kot v gospodarstvu. Pri vsem tem pa se zdaj še sklicujejo na tržno gospodarstvo, ko so dejansko uzurpirali tuj kapital.
Skratka, ne dovolimo kraje družbene lastnine ne pod firmo privatizcije ne pod firmo podržav-Ijenja. Sem za lastninjenje oziroma ugotavljanje lastnika, vendar ne brez delavcev in na njihov (naš) račun. Ne dovolimo, da bi z ljudmi počeli kot svinja z mehom. Če smo že v krizi, potem porazdelimo bremena enakomerno, ne pa da bi račun za vse plačali neprivilegirani sloji prebivalstva (delavci, upokojenci, mladina, ženske). Če so to tudi cilji in program delavske stranke, se ji z veseljem priključujem in hkrati upam, da bo na naslednjih volitvah tudi požela obilo uspeha. In da se svojemu programu ne bo izneverila!
Tugomer Kušlan, Logatec
Ker sem zadnjič povsem naravnost zapisal, da sindikati (delavci) ne bi smeli kaj prida zaupati političnim strankam, mi je naključni bralec, ki me pozna, oporekal. On verjame, da je skrb (nekaterih) strank (v glavnem socialistov in prenoviteljev) za delavska vprašanja iskrena in da je sodelovanje lahko plodno za delavce in za stranke.
Načeloma temu ne ugovarjam - saj načeloma je bilo tudi s socializmom in samoupravljanjem vse v najlepšem redu. Resnici na ljubo bi raje polemiziral v časopisu kakor na pločniku. Pa ne zaradi polemike, temveč zaradi prepričanja, da se stranke ravnajo po svoji logiki in da morajo sindikati ostati sindikati, ne pa strankarsko zaledje.
Ker nisem poznavalec zgodovine sindikatov, bom spomnil samo na primer nekoristnega vpletanja stranke v sindikalno gibanje. Ko so jugoslovanski komunisti po krizi v času Aleksandrove diktature skušali obnoviti svoj politični vpliv, so iskali tudi priložnost za uveljavitev prek sindikatov. Ker pa v sindikatih niso imeli oporišč, je strankino vodstvo sklenilo, da morajo člani ustvarjati tako imenovane rdeče sindikalne frakcije. To je, žal, pomenilo, da je neka stranka prav v času prizadevanj za delavsko enotnost nastopala s taktiko dodatnega sindikalnega cepljenja...
Nisem zagovornik teze o ponavljanju zgodovine. Verjamem pa, da se določene zakonitosti oziroma izkušnje v primerljivih okoliščinah vedno znova in znova potrjujejo. Zato se upravičeno bojim, da sindikalnemu gibanju lahko prej škodi kot koristi direkten programski ali taktični vpliv
katerekoli politične stranke tudi danes. Delavcem je gotovo zelo težko in v takšnih okoliščinah vselej obstaja nevarnost, da bi postali plen strankarsko-politične demagogije s privlačnimi obljubami. Konec koncev se je to že zgodilo v času zadnjih skupščinskih volitev, ko so delavci (volilci) spričo razočaranj nad ZK, socialistično zvezo in dotedanjimi sindikati precej lahkoverno nasedli zvenečim obljubam dotlej opozicijskih strank.
Strokovnjaki me lahko potolčejo s kopico teoretičnih in praktično izkustvenih pogledov na odnos med sindikati in političnimi strankami. In tudi v resnici ni dvoma, da je odnos strank do delavskih vprašanj različen. Lahko bi rekli, da so danes najvplivnejše oblastne (režimske) stranke delavcem nenaklonjene, saj one dajejo ton zakonodaji, ki gre skozi sedanje skupščinske mline. Hkrati so - po opozicijski logiki - opozicijske stranke delavskim problemom vsaj iz taktičnih razlogov bolj naklonjene.
Pa pojdimo po tej črti naprej! Recimo, da sedanje opozicijske stranke zahvaljujoč temu na naslednjih volitvah zmagajo. Tedaj bi se kot vladajoče stranke znašle v položaju, ko bi morale kot oblast pogosto ravnati v nasprotju z neposrednimi koristmi delavcev (sindikatov)... To bi bil torej neskončni vrtiljak, na katerem bi stranke »vozile« sindikate (delavce) na cenenih obljubah in lepih namerah, razmere pa bi v bistvu ostale nespremenjene.
Zaradi tega sem prepričan, da morajo sindikati do političnih strank in (državne) oblasti zadržati (vzpostaviti)
previdno distanco in kar največ j o samostojnost. Prej kot v zavezništvo sindikatov in političnih strank bi lahko verjeli v »strateško« zavezništvo in sodelovanje različnih sindikatov. (Prav iz tega razloga sem zadnjič zagovarjal idejo »sindikalnega foruma«!)
To »nezaupanje« sindikatov do političnih strank (če hočete:	do državnopolitične
oblasti) pa ne pomeni, da med delavci (sindikati) in političnimi strankami ni in ne more biti nikakršnega aktivnega odnosa. Nasprotno: stranke si morajo v parlamentu z dejavnim prizadevanjem (torej ne s programskimi načeli!) zaslužiti zaupanje, naklonjenost in podporo sindikatov (delavcev oziroma volilcev). To torej pomeni, da bodo delavci (sindikati) podpirali (volili) tiste stranke, ki si bodo s -praktičnimi dejanji in vsem, že izpričanim ravnanjem to zaslužile, ne pa tiste, ki bodo delavce vnaprej premamile z obetavnimi obljubami in slepilnimi, manifestativnimi potezami.
Govorim skratka o »sindikalni strategiji«, ko bodo delavci, organizirani v sindikatih in glede temeljnih vprašanj, usklajeni v okviru »sindikalnega foruma« (»konfederacije«), jasno in odločno formulirali svoje stvarne zahteve in cilje, stranke pa bodo v parlamentu do njih zavzemale razločna stališča. Samo na tej podlagi, torej po odnosu do upravičenih in ustrezno postavljenih zahtev delavcev, bodo ti strankam »podarjali« svojo politično (volilno!) podporo. Čas »bianco« zaupanja (o domnevni harmoniji delavcev in oblasti) je za lep čas mimo.
Martin Ivanič
četi, je bilo za druge predvolilno zaslepljevanje. Ne bomo se igračkali z .zgodovinskimi temami1, ampak se bomo borili za tisto, zaradi česar smo se ustanovili. Ključni problem slovenskih delavcev je že -PREŽIVETI!«
Beseda slovenskega parlamenta
Vse današnje stranke so pravzaprav vodstva brez članov. Boste tudi vi delovali na ta način?
»Res, slovensko strankarsko življenje ni drugega kot boj za prestiž in denar med ozkimi štabi. Mi gradimo na množičnosti in delovali bomo na terenu. Nismo politikanti, še politiki komaj - vsaj v tem smislu, ker nihče med nami ne kaže ambicij po političnem karierizmu. Od države plačana politična nomenklatura je že pokazala svoj obraz, mi pa se ne bomo bojevali za svoje stolčke in tudi našim poslancem tega ne bomo dovolili. Beda slovenskega parlamenta je prebridka šola!«
Tu se je med člani predsedstva Delavske stranke in novinarji razvnela kratka debata, v kateri so se o povedanem strinjali:
»Vsi poznamo ,male stvari1, pomembne za človeka, in to bo članstvo angažiralo v konkretne akcije, želodec ne bo nič bolj poln ob še tako visokih debatah o zastavi z zvezdo ali brez nje. Slovenska politika je dandanašnji invalidna, ker ljudje enostavno niso vključeni v njeno oblikovanje.
Poslanci nosijo glave visoko in ne vidijo težav ljudi spodaj. Kravate so jim tako zadrgnile vratove, da se niso več sposobni ozreti navzdol. Izza oblazinjenih vrat kabinetov politiki in poslanci ne slišijo vse večje stiske državljanov. Gluhi in slepi so torej za potrebe prav tistih, na katere so se tako sklicevali, ko je šlo za volilne glasove! Te kravate bo treba malce zrahljati.
ših članov, bo majhna - od 5 do največ 100 dinarjev. Prav množično včlanjevanje že širi glas o naši stranki doma in na tujem. Delavske stranke v tujini že ponujajo sodelovanje, za zdaj nam je najbližja Norveška delavska stranka.«
Sedež stranke?
»Zaenkrat imamo v najemu sobo na Dalmatinovi 4, v Domu sindikatov.«
Še enkrat, kakšen je resničen odnos stranke s sindikati? Prenovitelji prav danes ustanavljajo socialdemokratsko frakcijo, socialni demokrati, krščanski demokrati, liberalci, socialisti... Vsi po vrsti hočejo zavzeti delavsko polje, saj se zavedajo, kako plodno bo lahko na volitvah. Vi še niste v parlamentu, vas to ne bo potisnilo v radikalizem?
Delavska stranka zbuja nemir
»Povedali smo že, da nas je veliko delovalo in še deluje v sindikatih, ne le v svobodnih. Povsem vseeno je, v katerih sindikatih je kdo, vsak občuti resnično ogroženost delavcev, njihovo siromašenje, ponižanje. Očitki, da si sindikati organizirajo stranko, so blatenje, ki pa nas ne preseneča. Veliko polen nam bo še priletelo pod noge prav zato, ker imajo druge stranke upravičeno slabo vest in se zavedajo svojih lažnih obljub - in nič manj tega, koliko jih slepomišenje lahko stane na volitvah!
Naše stranke niso ustanovili nobeni sindikati. Velja pa obratno, marsikatera stranka si je ustanavljala svoje sindikate!«
Govorite o polenih?
»In o tem, da smo jih pričakovali. Vse stranke so dokazale, da je bilo njihovo zavzemanje za isto, za kar se mi borimo, gola demagogija. Najboljši dokaz za to je odločanje v parlamentu. Kaj pa je vreden še tako ocvetličen program, če za njim ni rok v skupščini?! Nam očitajo so-
Bobneč odmev
Sicer bodo še naprej gnali ljudi na cesto in si delili premoženje, ki so ga ustvarili delavci. Tem že zmanjkuje kruha za otroke, a to ne gane ljudi, ki so se zasidrali ob državnih jaslih.«
Delavci so torej ostali sami in vi prevzemate odgovornost — kdaj boste začeli delati?
»Zdaj, takoj! Položaj delavcev je spodbuda, prisila celo. Čeprav smo v politiki vsi novinci, amaterji, čeprav druge stranke krmi država, mi pa vse financiramo sami, je zagretost velikanska. Ali pa morda ne .čeprav1, ampak prav zato!«
Nimate članarine?
»Zdaj jo uvajamo in ker gradimo na množičnosti in se zavedamo gmotnih zagat na-
cialno demagogijo, patetiko - pač ne slišijo ali nočejo slišati vse huje krulečih želodcev. Kjer se bije bitka za oblast, ni več delavca, človeka. Kako naj oblastnike kdo spoštuje, če mu ne zagotovijo tistega osnovnega - da si eksistenco zagotavlja s poštenim delom?! Samomori, ločitve, alkoholizem, narkomanija, mladinski kriminal, prostitucija, po vsem tem rinemo v evropski vrh in po marisčem smo že tam. Brezposelnost bliskovito povečuje patologijo slovenskega naroda, ki mu je prav delo v vrhu lestvice vrednot. Torej se da katastrofo skoraj matematično predvideti. Delavska stranka kani dobesedno zločinskemu ravnanju oblastnikov stopiti na prste!«	Ciril Brajer
Delavsko stranko so ustanovili 16. februarja letos v Celju, tiskovno konferenco pa je njeno predsedstvo sklicalo ta teden v Ljubljani. To je bila ena najdaljših tiskovnih konferenc, kar sem se jih udeležil v zadnjem času - zaradi velikega zanimanja novinarjev in zaradi zavzetosti, že kar čustvenosti sklicateljev. Morda tudi zato, ker so vsi člani predsedstva Delavske stranke politični novinci, neobremenjeni, nepokvarjeni tako v mislih kot v jeziku.
Najprej se je predstavil predsednik stranke, Vlado Rančigaj. Povedal je, da vodi prototipne delavnice v Gorenju, kjer je občutil tudi vse čare in grenkobe sindikalnega delavca. Tudi sicer je med ustanovitelji	Delavske
stranke precej takšnih, ki so se kovali v sindikatih. Od tod osnovna zamisel stranke, ki jo je predstavil Vlado Rančigaj.
Smetišče delovne sile
»Stranka ni nastala zaradi želje po političnem liderstvu, ampak zaradi stisk in strahu tisočev delavcev. Podjetja propadajo kar po vrsti, trg delovne sile se spreminja v smetišče delovne sile, vlada in parlament pa odrivata problem gospodarstva in sociale na zadnje mesto. Strah delavcev pred vsem tem je rodil stranko, s katero si hoče delavstvo izboriti mesto, ki mu pripada.
Cilj stranke? Na demokratičnih volitvah predlagati svoje poslance v občinske in republiško skupščino. Takšne Poslance, ki bodo končno znali braniti interese gospodarstva in negospodarstva v parlamentarnem sistemu!
To ni stranka plavih plaščev! Smo stranka vseh, ki jim je do socialnega pakta med delavci in kapitalom, do sporazumnega urejanja razmerij med lastniki proizvodnih sredstev in dela...
Smo za državo, ki ne bo Uveljavljala prvin liberalnega kapitalizma, ampak bo v njej delo nuja in zadovoljstvo hkrati!
Pri tem bomo odprti do vsega in vseh, ki jim je mar teh vrednot. Doslej v Sloveniji ni stranke, ki bi branila interese gospodarstva in zaposlenih. Boj sindikatov kot nadstrankarske organizacije pa mora biti podprt s pomočjo politične stranke z jasnimi programskimi opredelitvami o ekonomskih in socialnih Pravicah delavstva.
Zapolnjen prazen prostor
Zato se bo naša stranka bojevala proti vsem, ki v delavcih in delu ne vidijo drugega kot sredstvo za doseganje nazadnjaških interesov in osebnih ambicij, poštenemu delu pa odmerjajo zgolj mezdne razsežnosti.
Nobena družba ne more starih krivic popravljati s tem, da dela nove krivice! Zato moramo delavcu dati delnice kot nadomestilo za minulo delo. Naj temu še tako oporekajo, nihče ne more zanikati žrtev in odrekanj delavcev, ki so si dobesedno od ust odtrgali tisto, kar vendarle imamo.
Nova delavska zakonodaja ni niti podobna evropskim standardom, socialni program ni kvantificiran, stanovanjska reforma posega v že plačane pridobitve, predlog za podaljšanje delovne dobe ne upošteva tisočev mladih intelektualcev, ki zaman čakajo na zaposlitev... Kakšna škoda za
državo, ki po drugi strani fra-zari, kako nas lahko reši le pridno delo in znanje?!
Vse to nas je prisililo, da se organiziramo. V vseh središčih že imamo odbore, ki včlanjujejo v Delavsko stranko. S tem nočemo slabiti strank, ki že delujejo, želimo pa po volitvah zasesti prazen prostor med levico in desnico. Sodelovali bomo z vsemi, ki jim bo družbeni razvoj glavno vodilo pri obnašanju v družbi in parlamentu. Pri tem se ne bomo ozirali ne na barvo ne na nazorsko prepričanje. Bomo pa odločni in dosledni, saj je pred nami velikanska odgovornost do delavcev in izobraženstva, ki se v našo stranko že množično vključujejo.«
Množično včlanjevanje
Člani predsedstva so še pojasnili, da bo metoda strankarskega dela kar se le da pragmatična, saj vsi še kako dobro čutijo in občutijo, kaj tare delavce.
In potem seveda prvo vprašanje: Koliko članov šteje Delavska stranka?
»Ker smo hoteli, da je vse ,po reglcih1, smo počakali, da so se končali vsi formalni postopki za registracijo. Tako točne evidence še nimamo, dobili pa smo že 15.000 pristopnih izjav. Interes za vpis je velikanski in odbori dajejo zelo obetavna poročila.«
Tudi drugo vprašanje je bilo več kot logično, že zato, ker je bila tiskovna konferenca na Dalmatinovi 4: Vaša povezanost oziroma razlika med stranko in sindikati?
»Sindikat je nadstrankarska organizacija, ki pa v poli-tikanskem spletkarjenju in ob, blago rečeno, sumljivem obnašanju poslancev ni mogla uveljaviti delavskih interesov in zahtev. Stranka pa bo politična organizacija, ki bo z vsem tem prodrla v parlamentu.«
Ste levi ali desni?
»Želimo biti v sredini!«
Katera stranka vam je najbližja?
»Naši cilji so res v programih mnogih strank, a niti ena ni dokazala, da jih jemlje resno. To, kar kanimo mi po-
Predsednik Delavske stranke Slovenije Vlado Rančigaj
Sklep tiskovne konference — Končno prava stranka!
Cilji Delavske stranke Slovenije_________________________________________________________
•	socialno pravična država,
•	sodobno in učinkovito gospodarstvo, zasnovano na priznavanju trga vseh proizvodnih dejavnikov,
•	pravica vseh zaposlenih, da sodelujejo pri odločanju o temeljnih vprašanjih svojega ekonomskega in socialnega razvoja,
•	ekonomske svoboščine kot temelj demokracije,
•	spoštovanje človeka, njegovega dostojanstva in njegovih temeljnih pravic in svoboščin, zavarovanih z demokratičnim pravnim redom v parlamentarni demokraciji in političnem pluralizmu,
•	pravično olastninjenje tistih, ki so z odrekanji, delom in znanjem lastnino ustvarjali.
Delavci dobivajo politično moč
Pogumna stranka rojena iz strahu
Borza dela
Republiški sekretariat za delo Republiški zavod za zaposlovanje
Informacije o objavljenih delovnih mestih dobite v podjetjih oziroma v organizacijah, ki so navedene v časopisu. Prijavitelj vas bo informiral tudi o roku prijave, delovnem času, drugih pogojih za zasedbo in komu pošljite vašo prijavo. Za informacije o objavljenem delovnem mestu odgovarja prijavitelj.
Poklic	OD Naziv delovne organizacije
ENOTA LJUBLJANA	
komerc. teh.	7.500 Tobačna Ljubljana, Tobačna 5
ekonomski tehnik	3.700 Mercator Spectrum, Lj„ Kranjčeva 22
ekonomski tehnik	5.200 Investicijsko podjetje Lj., Kraigherjev trg 1
adm. tehnik	12.000 Onkološki inštitut v Lj., Zaloška 2 bruto
adm. tehnik-pripravnik	3.679 UKC Lj., tozd Univerzitetna pediatrična klinika Lj., Vrazov trg 1
inštr. prak. pouka	7.000 3 D, d. o. o. Lj., Čerinova 4
ekon. za den. fin	11.000 Zvezni center za izobraž. gradb. inštruktorjev Lj., Kardeljeva ploščad 27
ekon. za kom. dej.	5.660 FIDO, d.o.o. Lj., Staretova 15
d. i. strojništva	6.500 Iskra sistemi-podj. za avtomatizacijo procesov, Lj., Stegne 21
d. i. strojništva	10.000 Energoengineering Lj., Trg VII. kongresa ZKJ 1
pom. živil. del.	4.300 Fructal Ajdovščina, tovarna Alko Lj., obrat Duplica pri Kamniku
voz. avtomehanik	6.000 Skupščina občine Kamnik, Titov trg 1
natakarski pomoč.	4.500 Gost. podj. Hotel Pugled Kočevje, Trg zbora odposlancev 64
dipl. ekonomist	15.000 Ljubljanska banka, d.d., Lj., Šubičeva 2
d.i. elektroteh.	13.000 RTV Slovenija Televizija Lj., Moša Pijadejeva 10
d.i. elektrotehn.	10.000 Hidrometeorološki zavod SRS, Vojkova 1
d. progr. 1.	13.656 Državna.založba Slovenije, Lj., Mestni trg 26
prf. matematike	5.000 Srednja gradbena šola Ivana Kavčiča, Lj., Kardeljeva ploščad 2
prt. umetn. vzgoje	8.000 Srednja gradbena šola Ivana Kavčiča, Lj., Kardeljeva ploščad 2
d. novinar	12.000 RTV Slovenija Televizija Lj., Moša Pijadejeva 10
pru tehn. vzg.	8.500 Osnovna šola Mirana Jarca Lj., Ipavčeva 1
d. i. farmacije	15.000 Lek Lj., enota Farmacija sektor trženje, bruto Verovškova 57
dipl. ekonomist (2 del. mesti)	15.500 Stanovanjsko komunalna banka Lj., Kraigherjev trg 1
dipl. ekonomist	14.000 Stanovanjsko komunalna banka Lj., Kraigherjev trg 1
Poklic	OD Naziv delovne organizacije
dipl. ekonomist	16.000 Stanovanjsko komunalna banka Lj., Kraigherjev trg 1
d. pravnik	6.100 Rep. sekretariat za pravosodje in upravo Lj., Župančičeva 3
d. psiholog	10.000 Vzgojno-varstvena org. Lj., Vič-Rudnik, Tržaška cesta 79
d.i. matematike	8.000 Univerza E. Kardelja, Inštitut za mat., fiziko in mehaniko Lj., Jadranska 19
d. i. kemije	9.200 Srednja šola tiska in papirja Lj., Pokopališka 33
zdr. spe. nevrol.	10.000 UKC Lj., Tozd Univerzitetna nevrološka klinika Lj., Zaloška 2
dr. kemije	3.600 Inštitut Jožef Štefan, Jamova 39
del. b. poklica	2.800 Rep. sekretariat za pravosodje in upravo Lj., Župančičeva 3
telefonist	5.100 Rep. sekretariat za pravosodje in upravo Lj., Župančičeva 3
str. mehanik	5.800 Tobačna Lj., Tobačna 5
elektr. energetik	5.000 Tobačna Lj., Tobačna 5
Poklic	OD	Naziv delovne organizacije
teleprinterist	4.887	Skupščina R Slovenije, Lj., Šubičeva 4
natakar-pripravnik	2.830	Borkovič Milica-okrepčevalnica Park, Lj., Langusova-Tržaška
voz. inšt. ABCDE	7.800	Avto-moto touring klub, LJ., Dalmatinova 6 a
kmetijski teh.	10.000 Kmetijska zadruga Lj., TZO Dobrunje, Ižanska 303	
strojni tehnik-pripravnik	6.000	Tobačna, Lj., Tobačna 5
ekonomski tehnik	11.500 Stanovanjsko komunalna banka Lj., Kraigherjev trg 1	
vozn. inšt. ABCDE	7.000	SAM-avtošola d. d. o. Moravče, Čebulovna 5, Domžale
varnostnik	5.000	Konfekcija Logatec, Tržaška 3
steklop-krog.	6.000	Steklarna Hrastnik, C. 1. maja 14
ekonom, tehnik-pripravnik	3.679	Astik, d.o.o. Rudarska 3 a, Kisovec
ekonom, tehnik-pripravnik	3.679	Zapis, d.o.o., Globušak, Trbovlje
ENOTA KRANJ		
d.i. strojništva (2 del. mesti)	9.000	Limos Škofja Loka, Kidričeva 51
gradbeni delavec (8. del. mest)4.000		ZCP-Cestno podjetje Kranj, Jezerska c. 20
elek. finomehanik	8:000	SDK v SR Sloveniji podružnica Kranj, Trg revolucije 2
Popravek
Republiški zavod za zaposlovanje objavlja popravek objave v prejšnji številki Delavske enotnosti. Pravilno besedilo se glasi:
Lesnina veletrgovina, Ljubljana, Parmova 53, za Zagreb in Hrvaško Zagorje, ekonomski tehnik - trgovski zastopnik in Lesnina veletrgovina, Ljubljana, Parmova 53, za Podravino in Pri-gorje, ekonomski tehnik - trgovski zastopnik.
Zelovni?
(lavsko t življenji!
\ odbor ž/
Zoškov obratov;
Zmanjševanju števili Zaradi takrat še ni dokov reševanja pa t! sprejeti dokončne opr'
?a problema. Zato <
;krbno spremljali poslovanje delovne orga-lizacije. ki jc v prvem tromesečju letošnjega tj/dprikazala nctVnalno iz/T / Ah v mestu L|\ \ana/ /
f Take I udi te J
/itosledicami^
rnih strokovnih vi-\ Ani odbor ni mogel \ /elitve do rešitve leno skupno tembolj spremljali poslovanje del
iSotinskeg
/azalcih
Apodarske
isijo. k/
ipnozIOin&v I
/očilo s težavQ9*\l fr te DO.ki jFp)
1 »rdeče knjige« Ga ivenije doživela hul
Iprejeti sanacij i	/1 konec mes
I ila ni zagotavlj'
jo
pri
i posan/ Vuh pod.\ /gospodarjenja. \ Stalni/ vzorila sA /ita in D’A> tudi žt
’lj\	/. osnove za
/.•šeno sanacijo. \	/izvršni svet i
' ikladu s vojo pri \	/) zahteval dojx \
' itve tegaArogram. \	/ retnimi rešitvan
rosan/mih pod.'
pred f/ Vn obdoA lio bila -/ vsreden ■ovod / \predsed\Ao občin/ y sveta IS ko/ \ okrat doslej org;/ Vo sejo •rav /	\h Papirnice Ve/ yljei
la s«/	\ vci razgrne —
tega deja
:o problemi! uspešnosti t\
:e zbornice Sl_ padec uspešnosti iz 81.
itviio drugega papirnega stroja in zmgnjšel Izredn
lega ui soBdamostA avljal hitro in čimr,)
-Sapjc, usposabljajte Tn motivaciji
I,c širšega informa\ f,a sistema, ki bi za A inj boleče prezaposl,\ jo za izobra
/delavski komN svojo svetovah\ funkcijo izključnV je neposredno an,\ ravneh njegove
nitvijo drugega papirnega stroja in zmjinjše van> n zaposlos roja je bjV neizbežnsf^r^
ik stal
ilišč in opre' rij(V konkre / posebn/\<rokovn ešitv
itovitvijo «.ui isebn/Vtrol tve z/ Vevanje ti lovno cf	racijo. Viko sku//
"rr.DPO podprli predlog izvršnega sveta
odilmmi Papirnice Vevče in občine
Tehnološki in ekonomski viški delavcev
«k.£\ pomogl Lupino,"i/ue iskali ižkovz/ \tigo deAy
zunanji/	\wci (občinski /J	#\bčin«3
komi v/	\>)	smo se v pri/	I pirnice
Vevči/ \ izredno teža-Z_________1 yžaj“®
Reševanje ic problematike je 77771 tro, ekonomsko, racionalno in hn, \kc| rektno vodenje postopkov in upo5& Vij
Izredno omejevalno dejstvo je tako ime-norani »mononr>l delovni ga mesta«, ki je faotiviral delVVe, ds/ji tudi samlAkali \y /.doizobražA \a /dtbipK ten ed\	f za lastno so.'
V 'gospodarski L razvitih drži /flijo namreč pn\ /kati v svoji dor.\ '»eri-kofcept ia6\ /anja za vedno ' /nme. Prn« pa\ v sindilf/ Wzajasn\ /zvojne p/ Vrame št borfcnc/ \? tesabX/e po sp»/ tmbi pozrti-/ Vfonodajsft osnov* / Vjzi. ._. jfAsa /	\ost m predvser/ Vvomost
flt /	V iz zahtev in t/ \v naših
|</ pizacij. Repulj i ZS jih I tremi led in j*mio zahteval !e opredelitve že pri spremembah ZZD. *tave SFRJ in SRS in kje je zdaj odgovor-
:ako tudi opT\ delno nadzorstvN nteresu delavcev. ZA iranje sindikata na vsA 'iniziranosti nujno in ni\ izbežno in predstavlja v tem času našo prn oritetno in neodložljivo človeško in strokov | no angažiranost.
Predvsem tVivcen^M so se znašli vVik' J icnovanem\	/ je poleg st\
imosti potrt\ 'S l/viti tudi v pri A 'em postopke!	/Josledno, strok!
n objektivno A	Jo. Za morebitna
'manjkljivosti p\	/ morale slediti \
predvidene sarA	/Zelo pcmembno!
kako b^do v Pa\ J s pome/o vseh o\ gih, kVVm daje A f a razpoj V svoj čA znanji/ y pomo\/reševali/ !aposlite\ uspo‘l \nje in rVšIi ustre/ \cialno ii\ d ruj/	\oč za zdravstven/ \ ne sode
lavej	\n prelomnem t/ \aj ne fc
bili/ jyia tista star;(^ ________j-na de
lavsko »uma, da se zaveš. u«i jv tuui na teb odgovornost, da razmišljaš o svoji prihodno sti in zase tudi nekaj storiš - ne jutn. danes
Nacionalni gorečneži trdijo, da ni drugačne države od nacionalne	2. dei
Postsocializem in nacionalizem
Pripravlja: dr. Bogomil Ferfila
Podobno priložnost je komunistična partija zamudila tudi v Sovjetski zvezi.
Razvoj v pluralistično demokracijo bi tako lahko bil manj težaven. Verjetno bi ob substituciji komunističnih režimov vseeno prišlo do eksplozije nacionalnih čustev in strasti.
Kot sem že rekel, morda pa danes sploh ne kaže razpravljati o drugem, ko le o nacionalnih državah, nacionalnih strankah. Morda bi se na razvojni ravni nekdanjih socialističnih večnacionalnih držav vsaka stranka ali druga politična, ekonomska institucija, ki bi imela aspiracije po večnacionalnem, nadnacionalnem, pokazala za umetno in vsiljeno konstrukcijo.
Zanimivo je omeniti še obnašanje komunističnih partij v obdobju pred jugoslovanskimi večstrankarskimi volitvami. Miloševičev koncept nove Jugoslavije je najprej razstrelil federativni ustroj komunistične partije, potem pa še vse druge federativne institucije. Tu ne dajem nobenih vrednostnih sodb o Miloševiče-vem konceptu močne Srbije in močne Jugoslavije, ampak le ugotavljam empirično dejstvo, da takšnega koncepta že na samem začetku nista mogla sprejeti Slovenija in Kosovo, pozneje Hrvaška in deloma tudi Bosna in Hercegovina, Makedonija in Vojvodina. Le Črna Gora ni imela večjih težav z navedenim Miloševiče-vim obrazcem, nasprotno, pojavile so se teorije o črnogorskem narodu kot južnem delu srbskega
skih medrepubliških sporih Črna Gora praviloma bila v vlogi vazala Miloševičeve politike, zlasti
naroda. V drugi polovici osemde setih let je v vročih iusoslovan
v konfliktu med Slovenijo in Srbijo.
Povrnimo se k obnašanju republiških izpostav nekdanje zvezne komunistične partije. Počasi so spoznale, da se je njihov čas iztekel, in hitreje ali počasneje zamenjale svoje ideološko-politične repertoarje. Najprej so si spremenile ime. Iz komunističnih partij so nastali demokratični prenovitelji, socialisti itd. Potem so končno in seveda veliko prepozno pobrale nekaj teoretskih paketov, ki so jih producirale družboslovne znanstvene elite in s katerimi so partijski vrhovi sorazmerno dobro sodelovali. Sodelovanje se je razvilo šele po nastanku ustreznih okoliščin:
1.	odhodu Tita, Kardelja, Ba-kariča in drugih partijskih vodij, ki so imeli tudi teoretske ambicije. V času njihovega delovanja večja znanstvena kritičnost ni bila zaželena oziroma dopustna;
2.	stopnjevanje gospodarske krize konec sedemdesetih let in pričetki družbenega razkroja v prvi polovici osemdesetih let;
3.	spoznanje vse večjega dela partijskega članstva in vodstva, da je bil model tržnega socializma utopična konstrukcija, neprimerna za jugoslovanske razmere. Zlasti v Sloveniji je bil znanstveni center slovenskih komunistov mesto, kjer se je v drugi polovici osemdesetih let zbirala praktično vsa slovenska in velik del jugoslovanske inteligence. Skoraj ni bilo pomembnejšega družboslovnega znanstvenika, strokovnjaka, ki ne bi tako ali drugače sodeloval v partijskem okviru.
Drugo je seveda, zakaj je partija to počela in koliko je rezultate takšnega sodelovanja tudi upoštevala.
Znanstveni forumi so bili pogosto le kozmetični okraski partijskega delovanja.
O njihovi vsebini so partijske elite pričele resneje razmišljati šele, ko jim je voda že pošteno tekla v grlo. Skratka, volilni programi »zadnjega boja«' republiških komunističnih partij niso imeli skoraj nobenih elementov nekdanjih socialističnih in komunističnih modelov. Ker niso mcjgle pridobivati točk z antikomunizmom, so tudi one prispevale svoj delež k ustvarjanju prokapitali-stičnih iluzij in nacionalnega oziroma nacionalističnega konstituiranja. Kako žalostno! Le malo oziroma kar precej utemeljenega strahu za lasten obstoj, le sprostitev tekmovalnosti, več alternativ-nosti, pa so se nekdanje brezupno futuristične partijske elite čez noč prelevile in prizemljile.
Tudi njihovi volilni rezultati na večstrankarskih volitvah leta 1990 so bili povezani z njihovim delovanjem v osemdesetih letih.
Slovenska komunistična partija je deloma zaradi svoje liberalnosti v zadnjih letih, deloma pa na račun svojega vodje, izvenserijskega politika in humanista Milana Kučana, pridobila relativno največjo popularnost in največji volilni delež v novem večstrankarskem parlamentu. Hrvaški komunisti se niso mogli otresti dediščine Sti-psfa Šuvarja, vendar so pod vodstvom premišljenega Ivice Račana še vedno ohranili določen vpliv v hrvaškem parlamentu. Peter Gošev je v Makedoniji s svojimi komunisti ohranil relativno pomembno vlogo, kar je bilo v prvi vrsti rezultat njegove prenove nekdanje obupno dogmatizirane makedonske komunistične partije. To ni uspelo bosansko-herce-govskim komunistom z Nijazom Durakovičem.
Jugoslovanska katastrofa pa so bili rezultati volitev v Srbiji. Zmaga prenovljenih komunistov, sedaj socialistov v Srbiji pod vod-
stvom Slobodana Miloševiča ter v Črni Gori pod vodstvom Mio-draga Bulatoviča je pomenila piko na i dokončnemu razpadu Jugoslavije. S tem je bilo pokopano zadnje upanje, da je mogoče ohraniti celovito Jugoslavijo. Poleg vseh drugih jugoslovanskih razlik med republikami sta se s takšnimi rezultati volitev izoblikovala še dva različna sistema: v centralno evropskem delu Jugoslavije - Slovenija, Hrvaška in do
ekonomski in politični sistem; v vzhodnoevropskem, balkanskem delu Jugoslavije - Srbija, Črna Gora, Makedonija - pa je ostala mešanica socialističnih in kapitalističnih tendenc z zelo majhnimi možnostmi, da bi v bližnji prihodnosti prišlo do radikalnejših sistemskih sprememb.
Nove republiške politične elite so normalna mešanica hitro izpeljanih sprememb. Nekaj velikih in nadarjenih politikov, nekaj izjemnih strokovnjakov pa tudi nekaj profesionalno in moralno sumljivih posameznikov, ki so pač dobro ocenili »val«, ki jih je prinesel na površje (in jih v normalnih razmerah ne bi).
V povezavi s tem postavljam še eno tezo o komunistični politični eliti. Pri tem se omejujem na slovensko in jugoslovansko okolje. Napačno je misliti, da so bili vsi komunistični politiki moralno, profesionalno pokvarjeni in nesposobni. Določen odstotek je resnično verjel v humane in demokratične vizije komunističnega socializma. Upam se celo trditi, da je bil odstotek »verujočih« večjih v komunističnem režimu, kot pa je odstotek »verujočih« v sedanjih demokratično izvoljenih vladajočih elitah. Zavedam pa se, da je lahko »verujoči« politik v zgre-
neke mere tudi Bosna in Hercego vina - je nastal prokapitalističn
šenem sistemu še slabša različica kot pokvarjeni politik.
Tudi reformiranje republiških komunističnih partij in tudi vsesplošno demokratiziranje in moderniziranje republiških struktur je potekalo po ustaljenem, lahko rečemo železnem obrazcu druge polovice osemdesetih let. Vse napredno, demokratično in obenem tudi prozahodno, prokapitali-stično je začelo svojo »jugoslovansko turnejo« v Sloveniji. Vedno je zbudilo velikansko kritičnost, celo sovraštvo na jugoslovanskem jugu in vzhodu. Potem se je postopoma razširilo na Hrvaško, v Bosno in Hercegovino, nato pa še na vzhod in jug Jugoslavije. To je veljalo za praktično vse spremembe - od transformacije mladinske organizacije do gospodarskih in političnih reform, pluralističnih volitev itd.
Obdobje neprestanih političnih polemik in spopadov je nedvomno prispevalo k oblikovanju prepričanja slovenskega prebivalstva, da sta sestavljenost in organiziranost jugoslovanske federacije vse manj privlačni za življenje in delo Slovencev. Nenehno kopičenje obtožb in groženj na račun slovenskih usmeritev, ki je izhajalo zlasti iz drugačnega sistemskega pristopa in načrtov Miloševiče-vega režima v Srbiji, je še stopnjevalo to, da so bili čez nekaj časa vse slovenske usmeritve ali večina le-teh vsesplošno sprejete in odo-bravane. Seveda pogosto v drugačni nacionalni, ideološki in politični preobleki.
Te ideje niso bile praviloma nič posebej slovensko izvirnega. Šlo je bolj ali manj le za prenos metod in sredstev razreševanja gospodarskih in političnih problemov v zahodnih državah. K pretoku takšnih idej je veliko prispevala sama zahodna geografska locira-
nost Slovenije, skupna meja in intenzivno regionalno sodelovanje s sosednjima Avstrijo in Italijo. Pa seveda že omenjena znosnost komunistične partije, ki se je po postopnem trganju vezi s starimi slovenskimi boljševiškimi družinami razvila v relativno fleksibilno in odprto politično stranko.
Zanimivo je omeniti, da jugoslovanska politična scena ni bila ves čas strukturirana po osi sever-jug. Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, do vzpona prostalinistične Miloševičeve ekipe, ko so v Sloveniji še kraljevali revolucionarni komunistični šefi, je imel Beograd še s svojo mnogoštevilčno srbsko inteligenco vlogo intelektualnega in radikalnega centra jugoslovanske kritične misli. Potem pa je prišlo temačno Miloševičevo obdobje. Zdi se mi, da se ljudje, zlasti še v Srbiji, ne zavedajo, kakšno izjemno škodo je napravil ta genialni norec dolgoletne srbske politike.
Konfliktni odnosi med jugoslovanskimi narodi in republikami so značilni za vsa leta obstoja Jugoslavije. Zgrešen gospodarski in politični sistem, ki je dosegel svoj vrh v kvazi samoupravnem kaosu sedemdesetih let, je le še povečal nestrpnost med federalnimi enotami. Razvite republike so obtoževale nerazvite, da onemogočajo njihov razvoj, nerazvite republike so obtoževale razvite, da jih izkoriščajo. Včasih so se uporabljali argumenti zahodne civilizacije, včasih abstraktna marksistična teorija in terminologija, spet drugič ideološki besednjak socializma in samoupravljanja, spet drugič ideološki besednjak socializma in samoupravljanja.
Takšno zmedo je bilo nujno pretrgati, in največji prispevek novih političnih sil vidim prav v tem, da so jugoslovanskemu centru oziroma Beogradu povedali, da po starem ne gre več naprej. Odnose v Jugoslaviji je potrebno urediti povsem na novo ali pa se od nje posloviti.
Nadaljevanje prihodnjič



k
Bodo »davki po novem« zapahnili vrata naših visokogorskih postojank?
Višje cene v hribih kot v dolini
Ob novi davčni politiki, ki naj bi bila po mnenju njenih avtorjev v primerjavi s prejšnjo bolj »sodobna« in bliže razviti Evropi, si človek ne more kaj, da ne bi podvomil o premišljenosti in dobronamernosti nekaterih davkov po novem. Ne gre le za to, da bo naraslo število davčnih zavezancev, ki bodo morali ob koncu leta izpolnjevati davčno napoved, od dosedanjih 200.000 na več kot 1,300.000. Če bo obveljal sprejeti sistem, se bo moral marsikdo posloviti od svojega dosedanjega dela, saj ne bo imel kje vzeti za vsakdanji košček kruha, kaj šele za polnjenje proračunskih vreč. Zdi se, da tudi v demokraciji nenasitnost oblastnikov ne pozna meja.
Med tistimi, ki bodo, hočeš-nočeš, morali zapreti svoja vrata, so tudi naše visokogorske postojanke. Dolga leta smo tuhtali, kako bi pomagali tem svojim priljubljenim planinskim kočam in njihovim upravljalcem, da bi lahko živeli in opravljali svoje veliko in plemenito poslanstvo. Saj dobro vemo, da sta prav planinarjenje in hoja po gorah tisti šport Slovencev, ki mu ni para. Ne po množičnosti, ne po organiziranosti, ne po številu planinskih društev, oskrbovanih postojank in zavarovanih gorskih poteh. Tistih, ki imajo knjižico in plačujejo članarino svojemu planinskemu društvu, je v Sloveniji krepko prek 100.000. In če k temu prištejemo še dvakrat, trikrat toliko ljudi, ki se re-kreira v našem planinskem svetu ne da bi bili člani tega aii onega društva, so komentarji o pomembnosti naše naj-
več j e in najmočnejše športne organizacije seveda odveč.
No, ker je vzdrževanje gorskih postojank presneto draga stvar, smo se pred leti dogovorili, da bodo posamezna podjetja, ki jim ne gre ravno za nohte, priskočila planincem na pomoč in prevzela tako imenovane patronate nad posameznimi kočami. To je bilo vsekakor potrebno, saj planinska društva nikoli niso imela toliko denarja, da ne bi potrebovala pomoči pri svojem delu in vzdrževanju ter obnavljanju vsega tistega, kar premoremo v naših gorah.
Premoremo pa, na srečo, kar veliko.
Ura poleta s helikopterjem 2400 mark
Vendar je bilo denarja vedno premalo. Zato ni bilo mogoče, da bi nudile naše gorske postojanke svoje gostoljubje tudi takrat, ko je v hribih manj ljudi, to je na jesen, morda tudi na zimo in pomlad. Pomoč planinskim organizacijam je bila kajpak skromna, s članarino pa si tudi ni bilo moč kdo ve kako pomagati.
V iskanju izhoda, kako planinski dejavnosti zagotoviti hitrejši razvoj in priskočiti na pomoč vsem, ki spodbujajo rekreacijo v gorah, je torej kot strela z jasnega udarila nova davčna politika, ki ne pozna izjem. To pa pomeni, da bo obveljala za naše planinske postojanke tista, kot za gostinstvo v dolini, ob morju, prometnih cestah in v mestih. Prometni davki so torej enaki, cene pa precej večje kot v sicer najbolj imenitnih lokalih. V gore je treba namreč prav vse, kar tam potrebujemo, znositi na hrbtu. Če je lepo
Poštarski dom na Vršiču so slovenski planinci ocenili za najprijetnejše planinsko domovanje 1990 v skupini naših srcdogorskih planinskih postojank.
športniki osvajajo ali izgubljajo odličja kilometre stran od tekmovališča
Kako biti kos vsem pritiskom
Ali ste se, medtem ko ste udobno sedeli na tribuni in spremljali velika športna tekmovanja, že kdaj vprašali, kako hudi živčni napetosti so izpostavljeni športniki oziroma tekmovalci na tekaških stezah, travnikih in drugih tekmovališčih?
Biti udeleženec velikega tekmovanja ne pomeni le, da Pridete na stezo in tečete. Daleč od tega. To pomeni preživljati tudi številne čustvene Pritiske, strah, zaskrbljenost, neodločnost, nelagodje, razburjenje, pričakovanje in negotovost, to pomeni, da morate biti sposobni psihične Priprave. Koliko športnikov je zmožno tega in koliko jih to tudi opravi?
Najprej je vprašanje, ali jim v hotelih, športnih naseljih in kampih, kjer bivajo med pomembnimi tekmovanji, zagotavljajo vse možnosti za počitek, koncentracijo in mirno Spanje. Zdi se mi, da odgovor ni pritrdilen. Za vrhunske športnike, prvake, pa ne le zanje, so namreč primerne razmere izjemno pomembne.
Žal, vemo, da so ti ljudje Prav v času, ko bi potrebovali največ miru (neposredno pred Polfinalom ali finalom) pogosto izpostavljeni hrupu v objektih, kjer bivajo (glasna glasba iz disko klubov do poznih večernih ur, prenatrpa-
nost, nenehno prihajanje in odhajanje ljudi, loputanje z vrati, cigaretni dim itd.). Nemara so se ravnokar vrnili s tekmovališča in potrebujejo prho, nego boleče mišice, dober zalogaj hrane, sprostitev in miren, globok spanec. Vse to je namreč del priprav na jutrišnji morebitni še pomembnejši nastop. Jim je to vselej zagotovljeno? Dobro vem, da ne.
Treba je namreč vedeti, da lahko že okolje oziroma kraj, kjer poteka tekmovanje, ki je za športnika morebiti novo in tuje, slabo vpliva na njegove rezultate. Poleg tega so tudi taki, ki se na gostovanjih počutijo osamljene in negotove.
Še najbolj srečni so, če jih na tekmovanjih v drugih krajih ali drugi državi spremlja žena, mož, dekle, fant, prijatelj ali trener. Preprosto težko prenašajo nepričakovano samoto. To je psihična obremenitev, ki utegne porazno vplivati na tekmovalni duh, trenerji pa bi to morali vedeti. Kajti, čeprav vemo, da se lahko na raznih prvenstvih porodijo številna iskrena prijateljstva med mladimi ljudmi, ki se prej niso poznali, vendarle ni prijetno dneve ali celo tedne deliti sobo z nekom, ki si ves ljubi dan požvižgava isto pesem, ki smrči tako glasno, da se tresejo stene ali
nenehno cmoka z jezikom in ga je sploh težko prenašati.
Na prvi pogled gre za malenkosti, a te lahko postanejo izjemno pomembne, če štejete ure ali dneve do nastopa. Pomagati pa si ne morete, ker preprosto nimate kam. Človek lahko le znori ali pade v depresijo.
Na velikih pomembnih tekmovanjih, kot so olimpijske igre, svetovna prvenstva in univerziade, so športniki pogosto izpostavljeni še dodatnim neprijetnostim. Ker so namreč naselja, kjer prebivajo, navadno dokaj daleč od tekmovališč, se morajo tja voziti z avtobusi, pogosto tudi dvakrat na dan, skozi gost mestni promet, sami ali v spremstvu policije. Naj bo tako življenje na pogled še tako imenitno in naj daje človeku prijeten občutek pomembnosti, pa utegne biti tudi vsaj toliko dolgočasno in neprijetno.
In ne le to. Gneča v naseljih ali hotelih, okrepljeni varnostni ukrepi (policija, čuvaji) in naposled tudi nevljudno usiljivi novinarji - vse to lahko tudi moti športnike, jih vznemirja in povzroča pri njih nepotrebno in nedvomno škodljivo psihozo. Da bi se izognili temu, si nekateri, kajpada premožnejši, preprosto poiščejo bivališče v kakem prijetnem hotelu zunaj športnega naselja, pogosto tudi pod psevdonimom.
Njihov namen je nedvoumen - da bi bilo njihovo življenje v teh nenormalnih dneh pred finalnimi boji čim bolj normalno.
Gotovo ni športnika, ki ne bi vedel, kako pomembno je pravilno razporediti trening. Kljub temu pa so tudi taki, ki zavzeto trenirajo dobesedno do zadnje minute pred nastopom. Kdo ve, zakaj to počno
- zavoljo negotovosti, ker hočejo nadomestiti zamujeno, ali pa začno trenirati preprosto zato, ker vidijo izjemno dobro pripravljene prvake in svetovno znane športnike. Namesto da pred nastopom razumno omejijo vadbo, se izpostavljajo nevarnosti, da bodo postali žrtve sindroma prenapetega treninga. Preveč treninga je namreč še slabše kot premalo.
Ker vsak športnik neposredno pred nastopom omeji vadbo, se zmanjša tudi poraba kalorij, zato bi bilo pametno, če bi uživali manj kalorično hrano. Včasih pa se zgodi ravno nasprotno, namreč da športnik več je preprosto zato, ker ima hrano nenehno pri roki, ker je kakovostna, raznovrstna, ker jo je veliko in ker je - zastonj.
Tudi s spanjem je treba biti previden. V sobici, kjer ima posteljo ves čas pred nosom, bo športnik bržkone poležaval, bral, dremal ali celo spal, ne glede na to, koliko je ura. Zvečer, ko telo zahteva počitek, pa izredno težko zaspi.
Uskladiti vadbo, počitek, sprostitev, prehrano, spanje in družabno življenje, hkrati pa se upirati splošni tekmovalni psihozi, je pogosto resnično težko in zahteva nadvse resen prijem. Kajti v nasprotnem primeru utegnejo biti tekmovalni rezultati ogroženi.
Če upoštevamo vse to, pravzaprav ne bi smeli biti prese-nečni, če športnik, ki prvič sodeluje na velikem tekmovanju, doseže nekoliko slabše rezultate. Izkušnje sicer veliko pomagajo, pa vendar še kako drži misel znanega trenerja Clifa Templa, ki se glasi: »Športniki osvajajo ali izgubljajo zlate kolajne kilometre stran od tekmovališča.«
Dr. Ivo Belan
vreme, si včasih lahko pomagamo tudi s helikopterjem, vendar je v obeh primerih oskrba vse prej kot poceni. Za uro poleta s helikopterjem je treba odšteti 2400 mark, medtem ko stane prenos tovora na konjskem hrbtu eno marko za kilogram.
Ker novi način obračunavanja in plačevanja prometnega davka predvideva za osnovo oddvajanja davkov prodajno ceno, bo treba plačati prometni davek tudi na ceno dostave hrane in pijače. Cene bo treba torej močno močno povišati, če oskrbniki ne bodo želeli delati v svojo škodo. Vendar, žal, v tem ni rešitev. Že dosedanje cene so bile namreč takšne, da v planinskih domovih ni bilo prav veliko prometa. Ob še večjih pa ga sploh ne bo več, kar pomeni, da bo treba zapreti vrata naših gorskih postojank.
Si to zares želimo?
Na posvetu, ki ga je pred dnevi pripravil meddruštveni odbor planinskih društev Gorenjske na Brdu pri Kranju, so obširneje govorili o tej problematiki in predlagali, da bi prometni davek visokogorskim postojankam črtali ali pa se dogovorili za velike olajšave. Vendar kako, ko pa naša »sodobna« davčna politika ne pozna izjem?
Spoštovati »evropska merila« ali po francosko?
Seveda smo se oglasili tudi na Planinski zvezi Slovenije, da bi iz prve roke slišali, kaj in kako bo v prihodnje z našimi planinskimi kočami. Se jim bomo morali res odpovedati?
»Če bo potrebno spoštovati nove predpise, potlej se nam
slabo piše. Zelo slabo...« ugotavlja Janko Pribošič, tajnik Planinske zveze Slovenije. »Res je sicer, da tudi zunaj, na primer v Avstriji, ne poznajo izjem oziroma olajšav pri plačevanju prometnih davkov. Zato pa poznajo sofinansira-nje oziroma dotacije za tiste dejavnosti, ki so v interesu države. In prav Avstrija je še kako zainteresirana za množično planinsko dejavnost in tovrstni turizem. Zato pomaga gorskim postojankam vsako leto z desetinami milijonov šilingov...«
Imamo torej »evropska merila« za pobiranje davkov, po drugi plati pa »balkansko« prakso, to je popoln kaos. Tako^lanes planinska društva ne vedo, ali naj spoštujejo davčno politiko in seveda za-pro vrata svojih domov, ali naj po francosko prilagajajo odd-vajanje prometnega davka svojim zmožnostim.
»Vse visi v zraku, kot pravimo, zato smo v veliki negotovosti,« pravi Janko Pribošič. »Ker se pripravljajo spremembe glede statusa naših planinskih društev, ne moremo vedeti, kaj nas čaka, na kaj smemo računati. Prepričani smo le, da se mora družba odločiti, ali potrebuje planinske organizacije in rekreacijo v gorah ali pa ji morda ni do tega. Če ji je, mora omogočiti gorskim postojankam vsaj najosnovnejše možnosti delovanja in obstoja. To bi med drugim pomenilo, da v hribih ne iščemo virov profita. Narobe, planincem mora družba priskočiti na pomoč, da bo njihova organizacija še bolj množična, s čimer bomo korak bliže športnemu narodu.«
Andrej Ulaga
DAVKI PO NOVEM
Iz vsebine:
-	Pregled dosedanjih in predvidenih davkov s komentarjem
-	Novi neposredni davki:
-	dohodnina
-	socialni prispevki
-	davek na izplačane osebne dohodke
-	davek na dobiček
-	komunalne takse
Pri vsakem davku so za ponazoritev: preglednica dajatev, primerjava z dosedanjim sistemom ter komentar, razlaga zakona in navodila za izpolnjevanje davčne napovedi ter konkretni primeri za delavca, upokojenca, kmeta, zasebnika.
-	Novi posredni davki:
-	davek na promet nepremičnin
-	prometni davek
-	sistem javnih financ v samostojni Republiki Sloveniji
Cena 150,00 din. Brošura je izšla pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, kamor lahko pošljete naročilnico, naročite pa jo lahko' tudi po telefonu št. (061) 321-255 in 310-033, int. 362.
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno na-
ročam(o) .... izvodov knjige DAVKI PO NOVEM (a 150
din). Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj:-------------------
Ime in priimek podpisnika:-----------------
Naročeno, dne:_____________________________
Račun bom(o) plačal(i) v zakonitem roku.
Žig za DO Podpis naročnika
Bona sindikalnega turizma
Borzna sporočila sprejema ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon (061) 326-982, 322-975 in telefaks (061) 317-298.
A.	POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO
1.	Penzion v Bohinju - Žito
Skupno 16 ležišč v dvo- in troposteljnih sobah Polni penzion 290 din - polpenzion 240 din
Popusti za otroke: do 2 let brezplačno, od 2. do 7. leta brez svojega
ležišča 40% popusta
Skupina nad 10 oseb 5% popusta
2.	Počitniški apartmaji na Planini pod Golico
Dva troposteljna apartmaja z opremljeno kuhinjo, TV, telefon - 310 din na dan
En štiriposteljni apartma, opremljena kuhinja, telefon - 290 din na dan
Tri-, štiri- in pet-posteljne sobe z možnostjo uporabe kuhinje - štiri kompletno opremljene kuhinje Cena: od 180 do 270 din na dan Možnost uporabe savne
3.	Bungalovi v Ptujskih toplicah
Trije bungalovi s penzionom v hotelu, od 11. 2. do 2. 4. 1991 Cena penziona in kopanja v bazenu 290 din
4.	Počitniški dom v Kranjski gori
Najem apartmaja z možnostjo kuhanja - 150 din na dan na osebo
Penzion v apartmaju 290 din na osebo
Polpenzion v apartmaju 220 din na osebo
Penzion v sobi 260 din
Polpenzion v sobi 190 din
Otroci do 10. leta 50% popusta pri hrani. Tretje in četrto ležišče 30% popusta Termini: do 11. 3. dalje
5.	Apartmaji na Pokljuki Dvopostelni apartma - 230 din na dan Štiriposteljni apartma - 315 din na dan Termini po dogovoru
B.	POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
1.	Počitniški dom na slovenski obali ali v Istri za 40 do 50 oseb za 10 dni v mesecu juliju s polno penzionsko uslugo
2.	Počitniške apartmaje ali bungalove na Gorenjskem za 4 do 5 oseb za čas julij-avgust z možnostjo kompletne turistične usluge
C.	KUPIMO
1. Starejše stanovanje v Slovenskem Primorju ali Istri v velikosti do 40m2 v neposredni bližini morja
2 Apartma ali bungolov v Barbarigi, Maredi ali Červarju do 30 m2 velikosti
D.	PRODAMO
1.	Počitniški dom v Puli - Pješčana uvala
Počitniški dom je komfortno opremljen in ima 474 m2 stanovanjske površine in 471 m2 urejenega vrta. Ima v celoti opremljeno kuhinjo, jedilnico in skladišča ter shrambe. Možnost letovanja za 50 oseb. Cena počitniškega doma z opremo je 1.000.000 DEM.
2.	Garsonjero v Stinici pri Jablanici
Garsonjera je velika 29m2. Cena približno 65.000 DEM
E. REZERVACIJE ZA POLETJE 1991
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA razpolaga s temile zmogljivostmi za letošnjo sezono:
1.	Premantura - počitniški dom
Bivanje v tri- in štiriposteljnih komfortnih sobah (TWC) v času od 25. junija do 25. avgusta za sedem ali 14 dni. Cene polnega penziona se gibljejo od 41 do 51 DEM. Počitniški dom je v neposredni bližini morja, ima lastne rekracijske površine, lastno parkirišče. Možen je dogovor tudi za večje skupine po posebni pogodbi.
2.	Bungalovi v Moščeniški dragi
V neposredni bližini morja bodo od 15. 6. do 31. 8. na razpolago bungalovi za tri oziroma štiri osebe. Ponudba zajema kompletno penzionsko uslugo. Cena bo oblikovana v mesecu marcu.
3.	Apartmaji v Vrsarju in Maredi
Kvalitetno opremljeni dvosobni apartmaji za 4 do 5 oseb v času od 15. junija do 15. septembra. Cena bo oblikovana v mesecu marcu.
4.	Apartma v Portorožu
Na razpolago je 6-posteljni kompletno opremljeni apartma - dve spalnici, dnevna soba z balkonom in parkiriščem za čas od 15. 6. do 1. 10.
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA sprejema predre-zervacije pod temile pogoji: podjetja ali posamezniki lahko rezervirajo ustrezno število počitniških zmogljivosti z možnostjo enomesečnega odpovednega roka pred pričetkom uporabe.
Za vse udeležence ATRIS - BORZE SINDIKALNEGA TURIZMA bomo glede na interes omogočili obročno odplačevanje letnega oddiha, za kar bomo sklepali posebne dogovore o številu obrokov in popustih.
POSEBNA PONUDBA
Organizatorje oddiha v podjetjih vabimo, da nam posredujejo potrebe po kadrih za delovanje počitniških objektov: upravnikov, ekonomov, kuharic, natakarjev itd., ki bi jih na osnovi vaših zahtev poskušali poiskati v naši ATRIS - BORZI SINDIKALNEGA TURIZMA.	Doro Hvalica
Tudi v prihodnje bomo z vami sodelovali	Irena Prusnik
Metod Zalar
Predsednike osnovnih organizacij sindikata prosimo, da ponudbo in povpraševanje, borzno sporočilo, objavljeno v Delavski enotnosti izobesijo na vidno mesto, saj je namenjeno čim širšemu informiranju.
BORZNO SPOROČILO ZA POLETJE 1991
Bliža se poletna sezona oziroma rezervacija letnih terminov, zato prosimo vse, ki že planirajo možno ponudbo ali povpraševanje po počitniških zmogljivostih, da nam to sporočijo na priloženem borznem sporočilu
A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI SMO JIH PRIPRAVLJENI PONUDITI DRUGIM
a.	Počitniški dom	v kraju
b.	Počitniško stanovanje	v kraju
c.	Počitniške hiše	v kraju
d.	Počitniške prikolice	v kraju
Cene	Termini
B. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO V SEZONI 1991
a.	Počitniški dom	v kraju
b.	Počitniško stanovanje	v kraju
c.	Počitniške hiše	v kraju
d.	Počitniške prikolice	v kraju
Cene	Termini
Borzna sporočila pošljite pisno na naslov ATRIS - BORZA SINIDKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali po telefaksu na številko (061) 317-298.
PRED IZIDOM!
Dr. Bogdan Kavčič
SODOBNE
TEORIJE
ORGANIZACIJE
Vsebina knjige je razdeljena na dva dela. Prvi, krajši, je namenjen predvsem pregledu dosedanjega razvoja organizacijske teorije. Začetno poglavje obravnava vrste organizacij in pojasnjuje, zakaj organizacijo definirajo tudi kot orodje ali celo orožje za doseganje ciljev. Pregled dosedanjega razvoja organizacijskih teorij obsega klasično organizacijsko teorijo (znanstveno upravljanje, upravno vodenje ter birokratski model organizacije), teorijo o medčloveških odnosih (odkritje »človeškega faktorja«, Likertove sisteme vodenja, konflikt med organizacijo in posameznikom ter novo filozofijo vodenja) in sistemsko teorijo (s poudarkom na kontingenčni teoriji kot organizacijski aplikaciji splošne sistemske teorije).
Drugi del vsebuje sintezo sodobnih organizacijskih nazorov, ki so se v razvitih deželah oblikovali od konca sedemdesetih let dalje. Narejena je za posamezne podsisteme organizacije: organizacijske cilje, vrednote in kulturo; organizacijsko strategijo; organizacijsko strukturo; stil vodenja; upravljanje s človeškim dejavnikom; upravljanje tehnologije ter informacijsko komunikacijski sistem v organizaciji. Za vsakega izmed teh vidikov so prikazane številne teoretične koncepcije, obenem pa je ocenjena njihova vrednost v različnih razmerah. V žarišču pozornosti avtorja sta uspešnost in učinkovitost organizacije v različnih razmerah v organizaciji in okolju. Zato so v obravnavo pritegnjeni tudi izsledki empiričnih študij organizacijske uspešnosti v svetu. Sledi spoznanju, daje obdobje organizacij, ki so sledile istemu idealnemu tipu, mimo, danes se kaže vsaka uspešna organizacija kot nekaj posebnega . individualnega, enkratnega. Knjigi bo dodano tudi stvarno kazalo, ki omogoča bralcu, da hitro najde posamezno tematsko področje v tekstu.
Knjiga SODOBNE TEORIJE ORGANIZACIJE je namenjena predvsem vodilnim, managerjem - tistim, ki se ukvarjajo z vprašanjem, kako zgraditi uspešno organizacijo.
Knjiga bo izšla v založbi čZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4.
Svobodni Sindikati Slovenije
Ta palača je bila zgrajena v letih 1927 in 1928 iz sredstev Mestne občine Ljubljanske, Delavske zbornice za Slovenijo, Javne borze dela, po načrtih mestnega arhitekta inž. Vladimirja Šubica. To besedilo je zapisano na plošči ob vhodu v dvorano na Miklošičevi cesti 24 v Ljubljani. Sklep o gradnji Delavske zbornice je bil sprejet na plenarni seji Delavske zbornice 20. marca 1927.
Skulpture so delo kiparja Alojza Dolinarja.
<61
Ob šestdesetletnici eh vske zbornice vLjubljani
Leto po ustanovitvi Cankarjeve družbe so pripadniki JSZ oziroma krščanski socialisti ustanovili Delavsko založbo - Krekovo knjižnico.
Delavska založba je odprla pot mladim slovenskim avtorjem. Leta 1930 je izšla knjiga Sedem slovenskih pisateljev. Novele so objavili Bogomir Avsenak, Ivo Grohar, Peter Kovač, Mihael Kranjec, Rudolf Kresal, Jože Kranjc in Mirko Javornik. Leta 1935 so izšle Slovenske novele. Avtorji: Cene Kranjc, Stanko Vuk, Bogomir Magajna in Ciril Kosmač. Miško Kranjec je pri tej založbi izdal tudi življenje in Predmestje, Mirko Javornik pa Črni breg in Srečanje z neznanimi. Leta 1936 je založba izdala še povest Jožeta Jurača Kraj umira.
Delavska založba je izdajala tudi dela tujih avtorjev, tako Martina Andersena, Ne-xojo, Proletarske novele, Up-
tona Sinclaira Dolarji, Hermana Sudermanna, Mati skrb in moderne poljske proletarske novele z naslovom Člove-čanstvo itn.
Leta 1932 je založba začela izdajati revijo Beseda o sodobnih vprašanjih, ki je že na začetku imela 1300 naročnikov.
Delavski tisk so razumljivo spremljale denarne težave. Cankarjeva družba je tri, štiri knjige letno izdala za 20 dinarjev. Delavska založba je leta 1937 izdala tri knjige, vezane v platno, za 78 dinarjev, broširane pa za 48 dinarjev z možnostjo mesečnega odplačila.
Delavska založba je v letu 1936 imela za 60.000 dinarjev neporavnanih računov. Predstavnik založbe prof.Jože Zemljak je to sporočil avtorju dvajsete knjige. Nakazali so mu le manjši del honorarja in pri tem je tudi ostalo.
Ne glede na težave je Delavska zbornica dala streho nad glavo dvema delavskima založbama, ki sta skrbeli za duhovno rast njenih bralcev. Posebno mesto v slovenski literaturi ima knjiga Sedem mladih slovenskih pisateljev, o kateri piše France Vodnik v Domu in svetu, 1931, št. 1-2, takole: »Na splošno je treba reči, da vrši založba važno kulturno delo, ker vzgaja okus za lepo knjigo zlasti med našim proletarskim občinstvom.
»Josip Vidmar pa je v Ljubljanskem zvonu, 1931, št. 2, zapisal: »V naši sedanji prepovedni poplavi je postala domača knjiga redek pojav. Tem zanimivejši in za bodoča pota naše književnosti važnejši pa je, če gre kakor v tem primeru za dobro knjigo še malo znanega, prihajajočega in razvijajočega se rodu. Pozdravljamo njegovo orientacijo, ki obrača zlagani liričnosti hrbet. V knjigi sem spoznal dva
pisatelja, ki sta mi zelo dvignila vero v bodočo slovensko literaturo.«
Nekatere prireditve in zborovanja
Dvorana Delavske zbornice je bila namenjena predvsem njej in strokovnim organizacijam. Svobodi oziroma Vzajemnost in Delavskemu odru. V njej so bili številni občni zbori, konference, tečaji, tudi za delavske zaupnike, gledališke predstave in akademije. Na razpolago pa je bila tudi drugim. Zaradi zanimivosti naštejmo komu, na primer.
Dne 27. marca 1930 je imela v njej občni zbor Zveza slovenskih zadrug; 11. aprila 1931 so koroški Slovenci počastili sedemdesetletnico svojega rojaka Franca Grafenauerja, igralci iz Šentjakoba so igrali Miklovo Zalo; 17. aprila 1931 je bil prosvetni večer s predavanjem Cirila Štuklja o delavski olimpijadi, sodelo-
val je operni pevec Josip Go-stič; 24. aprila 1931 so v okrašeni dvorani sprejeli direktorja Mednarodnega urada za delo Alberta Thomasa; 3. julija 1931 je bila akademija v čast slepe in gluhe ameriške pisateljice Helen Keller, akademijo je priredilo Jugoslovansko društvo za angleški jezik; 5, oktobra 1931 je bil politični sestanek, vodil ga je dr. Dinko Puc, navzoča pa sta bila tudi dr. Albert Kramer in Ivan Pucelj, na njem so sklenili, da bo general Peter ŽIvkovič na bližnjih volitvah nosilec vsedržavne liste; 23. novembra 1931 so gojenci državnega moškega zbora učiteljišča s sodelovanjem gojenk državnega ženskega učiteljišča v Ljubljani priredili proslavo ob 100-letnici Levstikovega rojstva, govoril je dijak Drago Košmrlj; 7. decembra 1931 je centrala Krekove mladine priredila III. delavski prosvetni večer, zelo
poučno predavanje je imel Miško Kranjec; 13. decembra 1931 je bila Cankarjeva proslava z uprizoritvijo Hlapcev; 14. decembra 1932 je Svoboda priredila prosvetni večer, o Ivanu Cankarju je govoril Bogo Teply, govorni zbor je recitiral odlomke in knjige Podobe iz sanj, sodeloval je tudi moški pevski zbor Grafike z orkestrom, vstopnina pa je bila tri, dva in en dinar; 7. maja 1933 je blizu 400 žensk zahtevalo spremembno člena 171, ki na nezadovoljiv način ureja odpravo telesnega plodu; 5. marca 1934 so grafiki počastili stoletnico smrti iznajditelja litografije Alojza Senefelderja, razstava litografskih izdelkov pa je bila v dvorani OUZD; 5. julija 1935 so učenci meščanskih šol priredili akademijo; dan zatem so v dvorani imeli kongres učitelji meščanskih šol; 25. julija 1935 so grafiki imeli stavkovno zborovanje; od 3. do 10. junija 1936 je bila v Sloveniji stavka gradbenih delavcev, stavkajoči gradbinci so zborovali na dvorišču Delavske zbornice; 7. aprila 1937 je bil šahovski turnir šestdesetih šahi sto v iz Jugoslavije, 23. aprila 1937 je Francoz Jean Beuregin predaval o umetnosti in tehniki pariške razstave; 20. januarja 1938 so primorski književniki priredili drugi literarni večer; 4. novembra 1938 so grafiki proslavili 70-letnico svoje organizacije (»Vstopnice so bile razprodane in dvorana Delavske zbornice je bila docela napolnjena.«
Nadaljevanje prihodnjič
Čas demokratičnih sprememb
0 le naprej, o le naprej...
-	Da bo tudi pri nas počilo? Beži, beži! Saj poznamo to pesem: veliko grmenja, malo dežja, potem Pa naprej po starem. Tile kadrovski prepihi so le pesek v oči. Saj Pihče nikoli čez noč ne zleti; če pa že, se je zanj še vedno našlo kaj boljšega.
-	Kaj pa Štefan?
-	Štefan že, Štefan, ne rečem! Ampak tiste milijone, ki jih je spravil v žep, bi lahko še slepec otipal. Ni bilo več mogoče tiho mimo. Pol Gorenjske je vedelo. Pa koga drugega povej!
-	Milan?
-	Ja, Milan se je pa preveč šopiril; prav vsem je že zrasel čez glavo. Jezika ni znal držati za zobmi, samo to ga je pokopalo. Belega kruha se je preobjedel. Ampak če se človek zna obvladati tudi, kadar mu kdo pomotoma stopi na prste, če ne pove vsega, kar ve in mu na misel pride, če kdaj pa kdaj stisne zobe in pokima ...
-	No, Janez, ne bom več hodil Po ovinkih. Samo posvarit sem te Prišel...
-	Mene? Le zakaj neki?
-	Govori se, da se na novo oblast požvižgaš. In da imaš delavski svet pod svojo taktirko, za Peto kolo. Zadnjič si menda postavil pred vrata tudi predsednika sindikata, češ da ti ne bo nihče kar naprej trobil o nekakšnih krivicah in pravicah, da nisi za to Postavljen, in druge takšne stvari. Bri starih si bil dobro, še predobro zapisan, pri novih pa nisi. Nekaj Se kuha, pa sem mislil...
-	Kaj ne poveš?! Kje da se kuha? Na občini?
-	Na občini, pa še v nekakšni komisiji...
-	V kakšni komisiji? Ali ne bo že enkrat konec teh komisij, temu
stalnemu vtikanju nosu v tuj lonec, temu praskanju, kjer nikogar...
-	Menda v komisiji, ki sestavlja spiske njihovih novih direktorjev - če sem prav slišal...
-	A tako se zdaj takšni komisiji reče. Nova obleka, stari prijemi, jim bom že pokazal vraga. Vidiš, takoj zdajle stopim k Tomažu, še ta hip, in bomo videli, kdo bo koga, kdo ima več sape. Ti mi daj v roke samo imena teh tičkov, potem pa od daleč glej, kako bo treskalo ...
-	Saj to je tisto, Janez. Tudi pri Tomažu so že bili...
-	In kaj?
-	In je rekel, da nima nič proti.
-	Da nima nič proti?
-	Ja, da nima!
-	Tako? Ja, kakšen veter pa piha kar naenkrat! Kdo je zadaj?
-	Vsega še ne razumem, še ne poznam nobenega zakulisja; najbrž pa bo res hudo zapihalo!
-	Kaj hočeš reči s tem?
-	Da bo zapik na vsej črti! Novih strank se ne bo smelo več dražiti, kot se je lahko staro - to je eno! Drugo pa je, da iščejo nove ljudi.
-	Tako?! Ko pa so bili sedanji novi sami na istem, so gledali kot ovčke ali pa pihali po vetru, kakor je kazalo, dokler niso prišli pod streho in na oblast. Zdaj pa naenkrat hočejo novih metel! Lepo, lepo! Takšnega zakulisja sem sit čez glavo! Sicer pa lahko grem v pokoj, kaj mi kdo more. Še nekaj mesecev, pa zdravo; ne zvleče me več nihče nazaj, pa če mi obljubi trikrat več od tistega, za kar so me kupili.
-	Ni le zakulisje krivo, Janez. Pravijo, da se bodo upoštevali tudi predlogi nestrankarskih ljudi. Takšnih z ugledom, pametjo, strokovno usposobljenih.
Zato moraš nujno spremeniti taktiko. In barvo...
-	Kaj pri novih nisem več kader?
-	Nisi! Ampak jaz imam s tem v zvezi predlog...
-	Če je res tako, reci za božjo voljo! Ne hodi okrog kot maček okrog vrele kaše! Če je predlog uporaben, ti ne bo žal. Moje honorarno svetništvo ti ne uide...
-	Izvoliti se daj za predsednika združenja, dokler imaš še kaj besede in zveze. Ne čepi le na domačem zapečku, ampak se malo razglej. Ko boš predsednik, te pa ne bo več mogoče spodnesti brez hrupa. Če si enkrat v sedlu, te ostre sapice iz domačih logov lahko le božajo, ne morejo pa te vreči...
-	Ni slabo! Ali je to le tvoja ideja ali pa se je o tem tudi že kje kaj govorilo?
-	Govorilo, kako ne! Dobil sem že več pristankov. Tudi nekateri drugi so zdaj na istem kot ti in so stvar prav razumeli. Ali lahko peljem stvar naprej?
-	Kar pelji!
-	Jaz pa bi ne šel k tebi za svetnika, kot si mi doslej odpiral mož-not: raje bi postal sekretar združenja - če se strinjaš...
-	A tako? No, pa postani!
-	A tu, v našem podjetju, sem mislil, bi pa le bil honorarni svetnik, če ti je prav.
-	V redu! Še kaj?
-	Še. Tončko, mojo ženo, poznaš, ali ne? So bili pri Simonu nekateri zapletljaji, redukcija kadrov ali nekaj takšnega... Rad bi, če bi rekel Petru, naj pogleda...
-	Razumem! Bom rekel!
-	Hvala ti, Janez!
-	Tebi hvala, Tone, prijatelj moj.
-	Pusti prijatelja. Roka roko umije! Samo to je.
-	Še sreča, da nam je, direktorjem, dala nova oblast več veljave, kot smo jo imeli pod prejšnjo, ki je dajala potuho delavcem, ti pa so nam kar naprej metali polena pod noge, ne? Tako lahko končno zdaj tudi zase kaj uredim - ko nastane potreba. Prej pa sem moral misliti le na druge.
-	Sreča, velika sreča!
Tone Pakar
Humoreski

Mučni začetki slovenskega podjetništva
Mica je, še predno je pristavila za kavo, začela zganjati paniko: »Vse nas bodo spravili na cesto, še pred poletjem.«
»Si pa optimist,« je menil Frančišek, »kar pa naj te ne ovira pri kavi.«
»Nič ne de,« je rekel Cene. »Vsi bomo odprli svoje firme, pa bo. Truma dvesto tisoč nezaposlenih bo odprla dvesto tisoč firm. Drug drugemu bomo prodajali burek, bot dog, pasje biskvite, francoske parfume in japonske avtomobile. Vsi bomo živeli kot v mali Švici. Namesto človek človeku zver, bomo pravili, človek človeku podjetnik.«
»Šmorn,« je rekel Frančišek. »Moja znanka se je zaposlila pri takšnem podjetniku. Plača bo dobra, delala boš zmerno, opravka boš imela s strankami, elegantno, kakšen telefonski pogovor, ko mene ne bo, boš sprejemala stranke. Plača dva tisoč, seveda ne Markovičevih, ampak nemških; Tako ji je govoril, pa ne Zaratustra, ampak mladi slovenski podjetnik. Potem je prišla v službo. ,Grem službeno v Zagreb, ti porihtaj stranke/ je rekel mladi šef in že ga ni bilo več.
Prvi telefonski pogovor je bil grožnja: ,Halo, je tista baraba v pisarni? Povejte mu, da ga bom utopil,
dolžan mi je dvesto tisočakov.' Drugi je grozil, da ga bo kastriral zaradi 150 tisočakov. Tretji da ga bo razpacal po steni zaradi borih 75 tisočakov.
Potem so prišli trije, obnašali so se zelo prostaško, odnesli so telefon, pisalni stroj in oba stola, drugega namreč ni bilo. Malo pozneje je prišel lastnik poslovne stavbe in izročil opomin zaradi neplačane najemnine. Vmes so klicali še s carine, davkarije in policije. Kmalu zatem se je vrnil še mladi poslovnež (očitno ni prispel do Zagreba). ,Avto mi je crknil, mi posodiš svojega?' Kasneje se je izkazalo, da so njegovega zaplenili upniki. ,Avtomobila ne posojam' mu je odgovorila. To pa je bila tudi edina njena sreča prvega dne v službi,« je Frančišek končal zgodbo in nadaljeval: »Pač pa mu ga je posodila kolegica iz sosednje firme. Še istega dne ga je nekomu zastavil zaradi dolga, samo toliko, da ga tisti ne bi tepel...«
»Dovolj, dovolj,« je rekel Cene, »sedaj že vidim, kam peljejo pota takšnega podjetništva.«
»Kavica je gotova,« je svečano izjavila Mica. »Kdo ve, mogoče je zadnja, ki jo pijemo skupaj,« je zamrmral Cene.
Borivoj Repe
Raje obljube kot proračun
-	A danes pijete pa temno, smo bolj konstati-rali kot pa vprašali, ko smo zajahali visok barski stolček ob sosedu v znamenitem bifeju »Bližnja srečanja posebne sorte«.
»Da, temno,« je odgovoril naš večni sogovornik, znani neposredni proizvajalec najrazličnejših strok, in pristavil: »Pravzaprav pijem črno, kajti naša prihodnost je črna, da bolj črna ne bi mogla biti.«
-	In kaj je tako črnega? Najbrž Pakrac?
»Ah, kaj Pakrac. Ta je daleč, v drugi državi. Za nas je usoden proračun.«
-	A slovenski?
»Neumno vprašanje. Seveda slovenski. Kakšen drug neki? Saj smo zdaj menda neodvisna država in če smo neodvisni, je edini proračun, ki nas lahko skrbi, le naš slovenski proračun.«
-	A kaj vas pri slovenskem proračunu tako skrbi?
»Vse. Sicer pa saj ste najbrž slišali, kaj je izjavil gospod Kranjec, finančni minister?«
-	In kaj strašnega je izustil?
»Ja ali ni dovolj strašno to, da je cestni dinar odtegnil cestarjem. Duš fiks laudan aleluja! Mi plačujemo dražji bencin, on pa, čof, pograbi tretjino tega denarja in ga da drugim.«
-	No, minister Kranjec pravi, da bodo cestarji dobili denar takoj, ko bodo naredili projekte za ceste...
»Ampak, kako naj naredijo projekte brez denarja. Projekti stanejo.«
-	Pa saj so cestarji kakšne načrte in projekte
naredili že prej. Uprava za ceste menda ne dela od danes?
»Že, že. Ampak medtem bo Kranjec vtaknil bencinski dinar kam drugam, ali pa v banko in se mastil z obrestmi. Saj to ni njegov denar...«
-	Prav tako kot bi cestarji lahko ta denar vtaknili v banko in si potem »z dobrim gospodarjenjem« izplačevali visoke plače. Saj ta denar tudi njihov ni.
»Oh! Nič ni več prav. Saj pravim, včasih, še ne tako dolgo, je bilo vse bolje.«
-	Zakaj?
»O proračunu in takšnih traparija nismo vedeli nič. Pač pa so nam naši ljubi voditelji vsako leto sproti sporočili, koliko bolje nam bo v prihodnosti.«
-	In prav zaradi tega se je komunizem sesul.
»Mogoče. Ampak ponekod še delajo tako.«
-	Kje?
»Najprej naši prenovitelji. Kaj nič ne berete? Kar naprej obljubljajo, kako bi oni vse to napravili bolje od Demosa. Ali pa Miloševič. Svojemu narodu želi vse, kar Srbi hočejo. Srečneži!«
-	Takšne prevarantske obljube so možne le v socializmu...
»Saj ni res. V Iraku nimajo socializma, pa bi našim prenoviteljem in Miloševiču ob bok čisto lahko postavili tudi Sadama Huseina. Poglejte, Iraku je obljubil ztnago in zdaj jo proslavljajo.«
-	Ampak saj vsakdo ve, da so to same laži...«
Bogo Sajovic

Delavska enotnost	ZNANSTVENI PREIZKUS	LEVSTIKOV KNJIŽNI JUNAK	POVRŠINA, OBMOČJE	JAPONSKA DENARNA ENOTA	LADO LESKOVAR	FR. PEVKA ŠANSONOV PIAF	MESTO V ZDA, V NEVADI Z IGRALNICAMI	AVTOR KRIŽANKE R. NOČ	Delavska enotnost	ITALU. FILMSKI PRODUCENT (CARL0)	MUSLIM. MOŠ. IME	PERZIJSKI P0L0SEL	FRANC. KARAKT. FILMSKI IGRALEC	KIP ALI SLIKA GOLEGA TELESA
delavec VEMAJ- URNICI								SLOV. PISATEU (JOSIP, »ZORIN.)	ITALIJ. ŽEN. IME TELUR					
SLOV. PESNIK (KAJUH)														
POMRZNJEN SNEG					UPRAVNIK GLEDA- LIŠČA PEVEC PESTNER									
STVARNIK SVETA PO VEROVANJU ST. EGIPČANOV				ZAREZA V SODU PRI DNU PRBIVAL-ClANAMA					AFRIŠKA REPUBLIKA NOČNO ZABAVIŠČE					STAR SLOVAN
IZRAELSKA LUKA V AKABSKEM ZALIVU							NAPOVE- DOVALKA KOROŠEC ANICA CEVC				IGRALKA RAS RUSKI VPREŽNI VOZ			
RAJKO NAHTIGAL			NIKOLAJ OMERSA VEČANJE			OČE				VOJAŠKI PRATEŽ				
						HERCE- GOVEC				ŠPANSKI ŠAHIST (ROMAN)				
RIBJE JAJČECE					FRANC. IGRA S KARTAMI							NIKOLA TESLA		
					NORVEŠKI PISATEU DUUN							ETNIČNA SKUPINA V NIGERIJI		
VRTNI ŠKODLJIVEC, BRAMOR							VULKANSKA KAMNINA NIKOLAJ PIRNAT							RIBIŠKA MREŽA
PETA ČRKA GRŠKEGA ALFABETA (E)								VULKAN NA ANTARKTIKI IVAN LEVAR						
' ITALU. KEMIK, NOBELOVEC (GIULI0)						STAR0GR. FILOZOF IN MATEMATIK, AVTOR IZREKA 0 PRAVOKOTNEM TRIKOTNIKU (a2+b2=cJ)								
TOMISLAV NERALIČ			IVAN VIDAV				SIBIRSKI VELETOK					ANA KARIČ		
Nagradna križanka št. 10
Rešitev nagradne križanke pošljite do 19. marca 1991 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 10.
Nagrade so: 500, 300 in 100 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 8
AMARO, AR, PETAK, NAROČILO, ETIKETA, TRI, ENAKOST, UR, OKAR, TIARA, APA, NONA, INVAR, TUN, AKA-DEM, NOMENJ, ŠR, INARI, ENKE, KARAT, ALPINET, E VITA, DIANA, US, ROGOZNICA, RORA, CS, RANČAR, TRAK
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 8
1.	Sonja Stradar, Gimnazijska 150, 61420 Trbovlje,
2.	Peter Selak, Novomeška 12, 68310 Šentjernej,
3.	Mateja Miškovič, Antoličičeva 16, 62000 Maribor Nagrade bomo poslali po pošti.
—Delavska enotnost—
Listje bil ustanovljen 20. novembra 1942.
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	Glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956
•	Direktor in odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Robert Peklaj (novinar), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956, H.c. 310-033
•	Naročnina: 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti stane 17 dinarjev
•	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plačana v gotovini
•	Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2
•	Žiro račun: 50101-603-46834
S Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
SlPpP
■Si'
hH I
116*

(j)

s^8$Wi
c-g 3 04.2,
5b -52 5 ti C C/D >o ti -ti -23
■go 5-9-o o, c d tR ><A © <6 > C
S.tt
OMjff " ..
M
—
IffliS StJMI5»| Hill H ilSiffl* II siiiij itafji l»jt h, giplii:,
fltfllP-glJS-fcli in s5 s>* =al”|h'»°
fff.11?f 111II1111,JI-|f ||1 |!li"!l! H
!ltlf!|IP!illll!l|iiIiEl!l!Iiiil!5
1"ŽS P51== g ^||« a | g |» >| SS«S»f aI*! oftf*
■o 15 ^® o -* ® p _ ro !? ® n	S 'c S « E -S .^«52 ® <5,-S
strip lir
■
PREDSEDNIKI! DODATNO ŠTEVILO IZVODOV DELAVSKE ENOTNOSTI št. 10 lahko naročite pri Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, lahko pa tudi po telefonu (061) 321-255, 311-956, 323-942 in 310-033.