Poštnina plačanapjgdtdvlnlf itev. 15. V Ljubljani, dne 13. aprila 1933. Posamezna ftov. Din 1»-Leto XVI. Upravništvo „Domovine" v Ljubljani, Knaflova ulica 5 Uredništvo „Domovine", Knaflova ulica 5/11., telefon 3122 do 3126 Izhaia vsak četrtek Naročnina za tuzemstvo: četrtletno t Din, polletno 18 Din, celoletno JU Din: za igo. zemstvo razen Amerikei četrtletno 12 Din, polletno 24 Din, celoletno 48 Dl«. Amerika letno I dolar. — Račnn poštne hranilnice, podrninice t Ljubljani, št. 10.711. \Jsem prijateljem ueselo ueliko noč in prijateljicam našega lista želita urečnish/o in upraua ib&P!« »eseda Zci PFS2H1IC© Vse velike in majhne brige naj bodo pozabljene ob praznikih Kristovega vstajenja in vstajenja prirode v novo življenje. Tudi tisti naj pozabijo, ki sicer v teh hudih časih ne bodo imeli tako prijaznih praznikov kakor oni, ki jim je usoda naklonila malo boljši gmotnejši položaj, da jim ni treba trpeti pomanjkanja. Hudi so časi, a vse kaže, da se že bližamo izboljšanju gospodarskih razmer. Kmet že malo laže prodaja svoje pridelke. Industrijsko delavstvo je še slabo zaposleno, vendar se tudi tukaj pojavlja vsaj delno izboljšanje. Zal le, da se v naši premogovni industriji obeta še poslabšanje. Kljub težavam pa ne smemo vse križem zmerjati in iskati vzrokov tam, kjer jih ni. Zmerjanje ne pomaga nič. Ves svet je v stiski in niso se težkoče začele najprej pri nas, nego je val krize iz drugih držav zajel tudi našo domovino. Nismo se ga mogli ubraniti, ker so države navezane druga na drugo. Na stotine je vzrokov gospodarski stiski, a glavni povod v ozadju je vojna, ki je uničila toliko gospodarskih dobrin, da bomo to občutili še dolgo časa. Ne valimo krivde morda na državo ali vlado. Kdor to počenja, ne vidi dalje kakor do sosedovega plota. Nasprotno, mi se moramo zavedati, da je prav naša vlada storila že ogromno delo na gospodarskem poprišču. Številni zakoni, zlasti kmetijski, varčevanje z javnim denarjem na vseh straneh, miroljubna zunanja politika kljub hudim nasprotnikom v tujini, podpiranje siromašnega prebivalstva, vse to blaži stisko. Vsi moramo priznati, da težkoče popuščajo. Podvojimo delo, bodimo preudarni in ne go-drnjajmo in ne zmerjajmo vse križem, ker to nič ne pomaga. Predvsem pa imejmo zaupanje v svojo Jugoslavijo, ki je ne bo nihče nikdar zrušil. Godrnjači in zabavljati, ki jim manjka trezne preudarnosti, samo ovirajo zdravljenje bolnega gospodarstva. Pustimo neumne govorice, ki jih trosijo med nas naši domači in tuji sovražniki. Vse te mračne govorice so pripovedke brez osnove. Razprava proti krivcem šenčurskih dogodkov pred državnim sodiščem v Beogradu nas je pač zadosti poučila, da se ne bodo med nami več znašli ljudje, ki bi se dali zapeljati. Naša država je čvrsta in ima zanesljive in močne prijatelje. Ob praznikih, ko bomo počivali in bomo imeli več priložnosti za razgovore, bodimo čvrsti in preudarni ter odločno zavračajmo one redke za-peljance, ki čenčajo zaradi svoje nevednosti ali pa neumnosti najneverjetnejše reči. Naši prijatelji in prijateljice, ki ste zvesto prebirali «Do-rnovino*, ste našli v njej dovolj gradiva, da -boste vedno lahko premagali take nevedne gobezdače. Pri tem poagitirajte tudi za našo «Domovino»! H koncu še pozivamo premožnejše naše prijatelje in prijateljice, da pomorejo svojim bližnjim, ki žive v pomanjkanju, do prijetnejših praznikov. Zavest, da ste pomagali siromaku, bo še slajša, kakor so pirhi in kolači. Storimo, da bo velika noč res vsem rojakom praznik veselja in sreče! Pred končno rešitvijo agrarne reforme Minister za kmetijstvo Juraj Demetrovic je nedavno predložil narodni skupščini izpreminje-valni in dopolnilni zakon k zakonu o razrešitvi agrarne reforme. Za obravnavo tega zakona je minister Demetrovic pripravil obširno poročilo, ki je bilo te dni natisnjeno razposlano narodnim poslancem. V uvodu ugotavlja minister, da je kmetijsko vpiašanje, ki stremi po pravični razdelitvi zemlje, staro že stoletja. V nobeni državi v Evropi ni bilo tako raznovrstnih, zapletenih in težavnih kmetijskih odnošajev, kakor smo jih imeli po zedinjenju v Jugoslaviji. Povsod so kmetje zahtevali in čakali, da jim njihova narodna država z zakonom ustvari pogoje za boljše življenje, da jim da popolno gospodarsko svobodo in jim tako omogoči, da postanejo enakopravni državljani, in da se odpravi zadnji ostanek tlačanstva. Takoj prve dni po zedinjenju je kralj Aleksander, tedaj regent, izjavil v svojem proglasu: cžclim, da se takoj začne pravično reševati kmetijsko vprašanje in da se ukinejo tlačanstva in velike zemljiške posesti. Zemlja naj se razdeli med siromašne kmetovalce za pravično odškodnino njenim dosedanjim lastnikom. Naj bo vsak Srb, Hrvat in Slovenec gospodar na svoji zemlji. Svobodna naša država mora imeti samo svobodne lastnike zemlje. Zato sem pozval svojo vlado, naj takoj sestavi komisijo, ki bo pripravila rešitev kmetijskega vprašanja, kmete pa pozivam, naj z zaupanjem v mojo kraljevsko besedo čakajo mirno, da jim bo naša država po zakonskem potu izročila zemljo, ki bo vnaprej samo božja in njihova, kakor je bilo to že od nekdaj v Srbiji.* Zatem navaja minister Demetrovic, kaj vse je bilo.od tega časa v zakonodaji in po upravnem potu storjeno, da bi se razčistili kmetijski od-nošaji in da bi se izvedla agrarna reforma. Vsi ukrepi pa so bili bolj ali manj začasnega značaja. Slabe posledice teh začasnih ukrepov so občutili kmetje, pa tudi veleposestniki in država. Ena najhujših posledic je bilo zmanjšanje pridelo-* vanja. Ne more se trditi, da bi zmanjšanje proizvodnje nastalo zaradi malomarnosti kmetovalcev, pač pa zato, ker je bilo to začasno stanje negotovo. Nemogoče je, koga z odredbo prisiliti, da bi bil marljiv gospodar na tuji zemlji. V letih 1928. do 1931. so bili naposled sprejeti posamezni zakoni, ki naj bi končno uredili vsa ta vprašanja ter rešili agrarno reformo po vsej državi. Vendar so ti zakoni potrebni še nekaterih izpopolnitev in izprememb, kar naj izvrši zdaj predloženi zakonski osnutek. Minister navaja, v čem obstoje te izpopolnitve. Na zakon o razrešitvi agrarne reforme na vele-posestvih se nanaša dopolnilo člena 8., ki določa, da se površine, katere so kmetje pridobili od veleposestnikov z nakupom, naselitvijo ali zamenjavo, ne smatrajo za sestavne dele vele-posestev, na drugi strani pa ustvarja možnost razlaščenja tudi onih površin, ki jih je veleposestnik dobil od kmeta v zameno, pa niso bile prenesene na njegovo ime. Z izpremembo točke 6. člena 10. so izvzeta iz razlaščenja samo zemljišča v stavbnem pasu mest, ki po prejšnjih zakonih niso bila rabljena v kmetijske svrhe. Izvzeti so tudi vsi mestni gozdovi. Za taka zemljišča bodo morali agrarni interesenti (kmetijski zanimanci) plačati za 100 do 200 odstotkov višjo odškodnino, kakor za ostalo zemljo. Določba v točki 7. člena 10. se frta, ker ni z ničimer upravičeno, da so izločijo iz razlaščenja vsa zemljišča in gozdovi cerkvenih veleposestev, ki doslej niso bila določena v agrarne namene. To je tembolj umestno, ker je s členom 17. omogočeno, da se cerkvenim po-* sestvom puste površine preko zakonitega največjega obsega (supermaksimuma), ako služijo za vzdrževanje prosvetnih, človekoljubnih, verskih ali splošno koristnih ustanov. Z dopolnilom k členu 12. se omogoča, da se morejo razlastiti tudi poslopja veleposestev, ki so postala lastnikom nepotrebna. Vnesena je tudi nova določba, s katero se priznava političnim občinam največ 100 katastrskih oralov njiv, kolikor te že niso izločene za agrarne svrhe, in da se pašniki, kolikor se v katastru vodijo kot taki in se ne morejo pretvoriti v drugo kulturo, prav tako lahko izvzamejo iz razlaščenja. Z izpremembo člena 16. so določene kot razlog za super-maksimum namesto dosedanjih desetih samo štiri ustanove, ki imajo zares značaj splošnih javnih koristi in ki so: vzorna vzrejališča živine, žreb-čarne, semenogojske postaje in organizirana vzorna posestva, o katerih se strokovno ugotovi, da je njihov nadaljnji obstoj v narodnogospodarsko korist. jVedno beli zobje Wmmmmmmmmmmmtmmrabljara zobno pasto "Chlorodont". 8e nikdar na« ni razočarala. Imeli Smo vedno bele zobe in prijeten oku« y ustih, tembolj iker uporabljama io dalj časa Chlorodont ustno vodo. Tudi uporablja oela d rutina eamo Chlorodont zobne "Metke. J. Podgornik, T. .. Zahtevajte zato samo pristno .Chlorodont zobno pasto, tuba Din. 8.— in Din. 13.—, ter zavračajte vsak nadomestek. i Izprememba člena 24. ima namen, da se naposled reši vprašanje gozdnih zemljišč. More se razlastiti le manjši del gozdnih posestev, samo 25 odstotkov površine, ki presega 1000 katastrskih oralov. Ti gozdovi bodo spadali pod posebno nadzorstvo gozdnih oblastev. Z izpremembo čle-?'na 28. bo znižan količnik od 160 na 140 za obdelovalno zemljo, na 120 pa v področju vodnih zadrug. Tako znižana končna odškodnina za razlaščeno zemljo je osnovana v današnjih gospodarskih razmerah kakor tudi v današnji pro-» metni vrednosti zemlje. • Z dopolnilom k členu 37. se doprinos za kolo-^nizacijski sklad, ki ga mora plačati prodajalec, Zmanjšuje na 5 odstotkov. Z izpremembo ustrezajočih odredb prevzema denarno plat razrešitve agrarne reforme na veleposestvih, ki bi jo morala vršiti Privilegirana agrarna banka, zdaj država, ki bo v to svrho izdala obveznice. Odškodnino, ki jo država plača v obveznicah lastnikom razlaščenih zemljišč, bodo povrnili kmetijski zanimanci, plačilo pa se zagotovi z vpisom ŠV zemljiških knjigah na prvem mestu. Doba, določena za plačilo odškodnine z letnimi obroki, se podaljša na 80 let. Po zakonu se naj razlasti okoli 550.000 oralov poljske zemlje in okoli 180.000 oralov gozdne površine. Zemljišča 550.000 oralov se dele po lastnikih: na i|6.000 oralov državnih, 7000 oralov koloniaacij-fekega sklada, okoli 30.000 oralov cerkvene posesti in okoli 367.000 oralov drugih telesnih in pravnih oseb. Država ne bo po tem zakonu plavala zemlje kolonizacijskega sklada, zemlje ma-ožarskih državljanov,ki jo že odplačuje skladu «A> |>o pariškem sporazumu, in seveda tudi ne svoje 4emlje, plačala pa bo okoli 397.000 oralov zemlje Cerkvenih posestev in drugih telesnih in pravnih [pseb. Skupno bi država plačala 815,800.000 Din. plačilu v kolonizacijski sklad v znesku 14 odstotkov je zavezanih 367.000 oralov, kar bo - zneslo 105,000.000 dinarjev, tako da bo država morala plačati ostanek 710,268.000 Din v obveznicah bivšim lastnikom razlaščenih zemljišč. Gozdne površine po členu 24. je razlastiti v dravski banovini in gorskem kotaru okoli 136.000 oralov; razen tega naj se v dravski banovini razlasti še 4000 oralov, tako da bi bilo vsega skupaj 140.000 oralov, od katerih bi morala država plačati 110.000 oralov povprečno po 300 Din, kar predstavlja skupno vsoto 33 milijonov, okoli 40.000 oralov pa povprečno po 600 Din, kar bi zneslo 24 milijonov; za vse razlaščene gozdove skupaj torej 57 milijonov dinarjev, tako da bi končna vsota odkupa zemlje znašala 768,268.000 Din. Državo bi to delo veljalo v teku 30 let poldrugo milijardo dinarjev, če računamo petodstot-ne obresti. Ako pa bi država odkupovala te obveznice po povprečnem tečaju 60 odstotkov nominalne vrednosti, potem bi se ta vsota v teku 30 let zmanjšala za 300,000.000 Din ter bi država plačala skupno v 30 letih 1-2 milijarde dinarjev. Zatem navaja, minister Demetrovič izpre-membe, ki jih predlaga k zakonom o razrešitvi kmetijskih odnošajev v onih pokrajinah države, kjer ne gre za razlastitev veleposestev, marveč za ureditev drugačnih kmetijskih odnošajev. Ta agrarna reforma v južnih krajih bo v 50 letih državo veljala okrog 800 milijonov dinarjev. Zapleteni kmetijski odnošaji in pa tudi nesrečne politične razmere v prvem desetletju našega državnega' življenja so bili vzrok, da se je tako zakasnila končna rešitev agrarne reforme in padla v čas, ki je v vsakem pogledu mnogo neprimernejši za to delo, kakor pa je bil kdaj prej. To je nov dokaz, kako škodljivo je bilo za naš narod, ker so politična vprašanja potiskala socialno-gospodarska vprašanja v ozadje. Zato moramo danes v najhujšem času reševati vprašanja, ki bi jih mogli rešiti prej z mnogo manjšimi težkočami. Glavni zakonodajni posel za razrešitev agrarnih odnošajev pada v dobo šestojanuarske vladavine. Šele po 6. januarju leta 1929. so bili izdani zakoni o agrarni reformi v Dalmaciji in v severnih in južnih krajih. Šestojanuarska vladavina dobiva s svojo kmetijsko zakonodajo obeležje socialno-gospodarske napredne vladavine v korist širokih ljudskih slojev. Agrarna reforma pomeni osvoboditev kmeta in ustvarjanje pogojev za boljše človeško življenje onega kmečkega naroda, ■ ki je trpel v neznosnih razmerah kot tuj \ hlapec ali pa se je moral seliti iz svoje domovine v tujino za skorjo kruha. Okoli 600.000 družin, ki predstavljajo 8,000.000 ljudi kmečkega naroda, postaja svoboden lastnik jugoslovenske zemlje. Z ustvaritvijo svobodne jugoslovenske države se je osvobodil naš kmet v vseh krajih starega suženjstva in tlačanstva in postal svoj na svojem. Osvobojeni kmet ve, da se mora za to zahvaliti svoji svobodni narodni državi, ki ustvarja po zgledu kmečke demokratske ureditve v predvojni Srbiji z agrarno reformo pravo kmečko demokracijo na vsem državnem ozemlju. * GOZDNA AGRARNA REFORMA V SLOVENIJI. V torek 4. t. m. je imela začasna državna uprava razlaščenih gozdov-sejo, ki jo je vodil predsednik g. Valentin B a b n i k. Na seji je podal svoje poročilo tajnik g. dr. Matko B r n č i č. Kakor je razvidno iz poročila, je minister za kmetijstvo razrešil g. dr. Janžeta Novaka dolžnosti člana začasne državne uprave in izdal končno odločitev o razlastitvi glede 6 gozdnih veleposestev v dravski banovini. Ta veleposestva so: 1.) Karel Auersperg (Kočevje-Soteska), 2.) Her-vard Auersperg (Turjak), 3.) dr. Karel Bora (Tržič), 4.) Rudolf Hoschek (Sevnica), 5.) Alfred Windischgraetz (Rogatec) in 6.) dr. Alfonz Zabeo (Fala). Karlu Auerspergu je bilo končno razlaščenih 14.858 ha gozdov, Hervardu Auerspergu 1039 ha, dr. Bornu 806 ha, Hoschku 380 ha, Windisch-graetzu 1519 ha in Zabeu 1000 ha. Državna uprava je izbrala dve komisiji, ki naj prevzameta razlaščene gozdove od dosedanjih lastnikov. Gozdove obeh Auerspergov prevzame komisija, v kateri so inž. U r b a s, doktor Brnčič in Fran Ar k o ml.; Hoschkove, Win-dischgraetzove in Zabejeve gozdove pa komisija, ki jo sestavljajo: inženjer Z i e r n f e 1 d, Fran Goričan in dr. B r n č i č. Ker so pri dr. Bornu razlaščeni gozdovi zaradi svoje visoke lege sedaj še nedostopni, bo državna uprava imenovala prevzemno komisijo za te gozdove šele kasneje. Po obširni vsestranski razpravi o načinu prevzema gozdov ^ r--^<=pdnik g. Babnik zaključil sejo. 4!i r k o Brodnik: 12 Goljava (Povest iz naših dni.) išVrata so se odprla in kopica radovednežev se vsula v dvorano. Vsi so nestrpno čakali, Niso' fedeli, kaj naj vse skupaj pomeni. Videli so, da "bta paznika odvedla Nadiča in to je dalo slutiti, da se je zgodilo nekaj čudnega, izrednega. Sodnikov ni bilo več v dvorani, šli so v po- ivetovalnico. f; Cez dolgo so se vrnili in predsednik je povedal, da je obtožba umaknjena, ker se je sodišče prepričalo, da je bila lažniva. Obtoženka bo takoj Izpuščena.) Ko je Anica začula njegove besede, so se ji jjpaiskrile oči. Vsa hvaležna se je obrnila k zagovorniku, ki je stal za njo, in mu dala roko. cHvala ... hvala ...» je zajecljala. Potem so jo zapustile moči. Klecnila je in •Omahnila. Osmo poglavje. Šele čez dolgo se je Anica zbudila iz ne-fzavesti. Ležala je na zaprašeni otomani med pjgromnimi omarami aktov. Paznik ji je močil telo. Zunaj je bilo čuti razburjene glasove. Poslušalci se niso dali odgnati. Še zmeraj jih je bil poln hodnik. Ob Aničini glavi je stal njen zagovornik. Ko je videl, da je odprla oči, se je sklonil k njej in jo vprašal: «Ali vam je zdaj bolje?» Anica se sprva niti zavedla ni, kje je. Zdelo se ji je, da se je zbudila iz grdih sanj, Šele počasi se je jela vsega spominjati. Še zmeraj je bila v trdi jetniški obleki... «Dobro je>, je odgovorila s slabotnim glasom. Potem je vstala. Vse jo je bolelo. Tako slaba je bila, da se je morala opreti na paznika. «Pojdite zdaj z njim, da dobite svojo obleko, ji je rekel zagovornik. «Ali imate kaj denarja?2> Žalostno je odkimala. Dal ji je nekaj bankovcev. ^Okrepčajte se. Popoldne se oglasite v moii pisarni. Rad bi z vami še nekaj govoril.> Stisnil ji je roko. Sklonila je glavo, da bi mu jo poljubila, toda umaknil jo je. Dal ji je svoj naslov. «Ne pozabite priti. Ob treh vas bom čakal.> Potem je šel. * Ko se je Anica preoblekla, Je začutila, kako se je zbudilo v njej spet pravo življenje. Prej je bilo vse le nekakšna omotica, veselje, da se je iznebila more, ki jo je tako dolgo mučila. Srce ji je divje udarjalo, ko so se za njo zaprla vrata sodišča. Solnce jo je skoraj oslepilo. Kakor bi bila vrtoglava, se je opotekla po stopnicah. Potem se je zavedla in krenila po ulici nroti sredi mesta. Sama ni vedela, kdaj jo je zaneslo proti ulici, kjer je nekoč služila. Stopila je v gostilno, kjer je jedla prvi dan, ko je prišla v službo, in naročila kosilo. Teknilo ji je, da še nikoli tako. Vse polno ljudi je bilo okoli nje. Gledala jih je. Spet jo je objel isti občutek kakor prvi dan, ko je prišla v Zagreb. Občutek osamljenosti med življenjem, ki hiti mimo. Spet ji je bilo prav tako. Zavedla se je, da je zdaj na cesti, brez dela4 brez vsega. Kaj bo dala v usta, ko ji poide tista malenkost, ki jo ima pri sebi? Obleka, perilo in nekaj denarja je še na stanovanju, odkoder jo je takrat detektiv odvedel na policijo. Kako bo prišla do njega? Sama ni marala več iti tja. Preveč bi jo bolelo, če bi morala še enkrat iti po tistih stopnicah, stopiti v sobico, kjer je nekoč mislila, da bo našla srečo, pa je doživela svojo največjo žalost... Po kosilu je hodila kakor izgubljena po mestu. Ob treh je že stala v odvetnikovi čakalnici* Mlada gospodična jo je odvedla v pisarno. «Kaj ste se zdaj že popravili ?> jo je smeje se vprašal odvetnik in ji dal roko. «Upam, da boste kmalu pozabili vse, kar ste morali pretrpeti.) Pokazal ji je stol, da je sedla. «Vidite, do včeraj nisem upal, da bi vas mogel rešiti>, ji je dejal. «Zensko, ki je vse razkrila, sem iskal povsod. V poslednjem trenutku sem jo ujel, da se ni odpeljala domov.i Dnevi Vodnikove družbe IMEJ VEDNO SOLNCE ... V PRALNEM KOTLU! Naj si vremenski preroki ie tako belijo glavo zaradi vremenskih muh — gospodinja si zna pomagati! Ona se zanese na Radion — na beljenje perila v pralnem kotlu I Zakaj Radion ne pere samo sam — na milijone bisernih kisikovih mehurčkov beli perilo lepo že takoj med pranjem. Naj bo solnce ali dež — perilo bo vedno Ne pozabimo, da nam Vodnikova družba spet pripravlja lepe knjige Vsak človek se veseli velike noči in pirhov in vstajenja in pomladi. Radi pri tem pozabimo križe in težave in se radujemo med svojci in prijatelji. Zima je prešla in polna novih nad se vi-gred odeva v cvet. Tudi naša srca so v tem času nekako dobra in radodarna. Ne pozabimo sebe, spomnimo se pa tudi drugih. Ko bomo gledali okrog sebe velikonočne darove, spomnimo se in darujmo svoj dar družbi, ki nam je za preteklo zimo preskrbela lepe knjige in jih bo tudi za naprej. Vsak član Vodnikove družbe naj smatra za svojo dolžnost, da prav ob teh praznikih plača svojo članarino 20 dinarjev za pirh Vodnikovi družbi. Pa ne le sam, tudi svoje prijatelje naj pregovori, da stopijo v naš krog, ki šteje letos že čez 16.000 članov. Vsi vemo, da bi nas bilo lahko še več in da bi nam družba mogla nuditi še kak dar za nameček. Potrudimo se in storimo Vodnikovi družbi majhno uslugo za veliki dar, ki ga nam da vsako leto. Ce imate morda znanca ali prijatelja v tujini, morda v Ameriki, odkoder so svoj čas prihajali dolarji, kjer pa je zdaj huda borba za kruh, ali pa morda kje drugje, plačajte zanj 20 dinarjev; morda mu z Vodnikovimi knjigami napravite večje veselje kakor s kakim drugim darom. Za vas in vsakogar je oni beli listek, ki ga prejmete od poverjenika, najlepši pirh, ki ga bo vsakdo vesel. Ta listek v žepu vam ves čas pripoveduje, da dobite v jeleni, ko boste pospravili poljske pridelke, štiri lepe knjige, ki bodo v čast in ponos vsake slovenske hiše. Letos bodo knjige Vodnikove družbe zopet namenjene najširšim plastem našega naroda. Leta 1934. bo že 201etnica pričetka strašne svetovne vojne in zato bo glavna povest «Zvesta Anica ga skoraj ni slišala. Zajecljala je nekaj v zahvalo, toda jasna beseda ji ni prišla z ustnic. «Nikari se ne zahvaljujte*, jo je prijazno zavrnil. «Le svojo dolžnost sem storil. Sreča me je spremljala, drugače bi bilo vse zaman. Še nekaj vam bom povedal, kar vas bo zanimalo,* je nato obrnil pogovor, «tudi tisto žensko, ki vas je spravila k Nadiču, so iskali. Ni je bilo več.* «Kam je šla?» «Izselila se je.» «lzselila?* se je Anica začudila. , si je rekel. «Jutri plačam davke. Nekaj denarja bo ostalo, nekaj dreves pa še posekam, da ga ne bo čez zimo premalo. Les je zdaj v ceni in bog ve, kako bo pozimi.* Stopal je med ljudmi, ki so se vanj butali. Vse je kričalo. Mešetarji so se kar med seboj kosali, kdo bo na živali, ki mu je zaupana, odkril več dobrih lastnosti. Nasprotni pa so jih pobijali. «Takega konja nikjer ne dobite tako poceni!* je vpil Lovračev Miha, ki je bil že malo okrogel. fcSamo zobe mu poglej.> Kosmač je stopil bliže. Spoznal je Lukeževega 'Andreja, ki je pripeljal svojega konja na sejem in ga zdaj z Mihovo pomočjo prodajal. «Ta konj mora biti že najmanj dvajset let star>, je pomislil Kosmač. cSeveda prav tisto leto ga je kupil, kakor jaz svojega fuksa, ki je predlanskim poginil.> Spomnil se je, da je že lani videl tega konja. Bil je onemogel in komaj je vlekel. Danes je bil živ in isker, da ni bilo varno okoli njega hoditi, In debel, da skoraj ni bilo videti rebra. Kosmač se je sam pri sebi zasmejal. Vedel je, kaj sta napravila. Konj se je do onemoglosti napil vode. Potem sta ga pretepla in mu zadnjico namazala s poprom. «V devetem letu je!* se je pridušal mešetar Miha. «Dva tisočaka, še jaz bi jih dal zanj, pa nimam zdaj toliko denarja. Saj je skoraj zastonj!* Kupec, ki ga Kosmač ni poznal, čeprav je bil v vseh sosednjih vaseh kar doma, si je res hotel konja ogledati. Toda brcal je okoli sebe, da se ga je rajši na daleč ognil. «Kako naj pa mrho ukrotim!* se je jezil. «Saj mi še hlev podere.* cDanes je tak>, je spet segel v besedo Miha. «Dosti muh je in preveč ljudi, pa se malo plaši. Toda to je še bolje. Jutri bo pa miren.* «Da, jutri bo miren*, si je mislil Kosmač. «Po-besil bo ušesa in stal v hlevu kakor živa nesreča.* Ni poslušal še naprej. Šel je dalje. Okoli vaškega vodnjaka so kramarji postavili svoje šotore. Vsega so imeli dovolj, kar so ženske hotele. Saj so skoraj samo ženske kupovale. Čevlji in blago, sladkarije in lectova srca, pa še drugi spomini — vsakdo je dobil, kar je hotel. Kosmač je kupil lepo svileno ruto. «Za Meto moram nekaj prinesti*, je rekel. je vprašala. Kočar je razlagal: «Oba sta menda zadovoljna. Mislita si: «Ako ima Lipnik gospoda, zakaj bi ne bilo pri nas — nune?» tr ■■■ «DOMOVINA Cene tujemu denarju Na borzah smo dobili v valutah: 1 ameriški dolar za okrog 58 Din; v devizah: 1 holandski goldinar za 23,20 do 23,32 Din; 100 avstrijskih šilingov za 887,50 do 850 Din; 100 nemških mark za 1341,80 do 1352,60 Din; 100 italijanskih lir za 293,13 do 295,53 Din; 1 ameriški dolar za 57,16 do 57,44 Din; 100 francoskih frankov za 225,77 do 228,98 Din; 100 češkoslovaških kron za 170,67 do 171,83 Din. Vojna škoda se je trgovala po okrog 182 Din, investicijsko posojilo pa po okrog 43 Din. Sejmi 18. aprila: Novo mesto, Vrhnika, Dolnja Lendava, Kapele. 19. aprila: Ziri, St. Vid (srez Litija). 20. aprila: Irča vas (Smihel-Stopiče), Nova cerkev, St. Ilj pod Turjakom. 22. aprila: Zagradec, Dobje, Trebelno. Kratke vesti — VII. redni letni občni zbor Vinarskega društva za dravsko banovino iz Maribora, V. vinarski kongres in vinska razstava z vinskim sejmom se bodo vršili 24., 25. in 26. maja v Novem mestu z obširnim sporedom. Med drugim bodo nastopili Številni strokovnjaki z važnimi predavanji iz vinogradniške stroke. = Pravilnik k zakonu o kmetijskih kreditih. Minister za kmetijstvo je predpisal pravilnik za izvrševanje zakona o kmetijskih kreditih. Pravilnik ima štiri poglavja. Prvo poglavje navaja splošna določila in med drugim pravi: Krajevne zadruge za kmetijski kredit lahko ustanove samo kmetovalci. Naloga zadrug za kmetijski kredit je, da preskrbujejo svojim članom poceni kredite za povečanje, izboljšanje in pocenitev pridelovanja. Zadruge za kmetijski kredit se lahko ustanove neomejeno (krajevne) in omejeno (banovinske zadruge in državna zveza zadrug za kmetijski kredit). Zadruge se ustanove z deleži. Deleži krajevnih zadrug ne morejo biti manjši od 100, deleži oblastnih pa ne manjši od 1000 Din. Drugo poglavje govori o krajevnih zadrugah za , kmetijski predit. Krajevne zadruge more ustanoviti najmanj 20 kmetov. Vanje lahko stopijo » št. 15 — tudi kmetijska društva, ki se bavijo z nabavljanjem kmetijskih proizvodnih sredstev in s skupnim proizvajanjem, predelovanjem in prodajo kmetijskih pridelkov. Zadruge dajejo svojim članom kratkoročna in srednjeročna posojila in sprejemajo hranilne vloge od članov in nečlanov. Zadruge vodijo nadzorstvo nad uporabo teh posojil. Obstoječe kreditne organizacije kmetov lahko stopijo v krajevne zadruge šele tedaj, kadar kot take prenehajo delovati. Tretje poglavje govori o banovinskih zadrugah, ki imajo za nalogo: Propagiranje in podpiranje novih krajevnih zadrug za kmetijski kredit, dajanje denarnih sredstev na razpolago, sprejemanje hranilnih vlog od krajevnih zadrug ali drugih oseb ali ustanov, podeljevanje kreditov svojim članicam krajevnim zadrugam za njihovo kreditno poslovanje, pregledovanje krajevnih zadrug. Člani banovinskih zadrug za kmetijski kredit lahko postanejo kmetijske zadruge z njih področij in vsa osrednja kmetijska društva, ki podpišejo en ali več deležev. Četrto poglavje govori o državni zvezi zadrug za kmetijski kredit in o njenih nalogah, ki so: upravljanje denarnih sredstev, ki jih ji da država na razpolago ali pa podeli kot kredit, širjenje zadružne misli in podpiranje zadružništva za povzdigo kmetijstva- in kmetov, podpiranje ustanavljanja zadrug za kmetijski kredit in pripravljanje strokovnega osebja zanje s predavanji, tečaji, zadružnimi šolami, časopisi, knjigarni in podobnim, skrb za enotnost poslovanja in dela zadrug za kmetijski kredit, pregled delovanja v banovinskih zadrugah in po potrebi tudi v krajevnih zadrugah za kmetijski kredit, skrb za pravilno izvajanje zakona o kmetijskem kreditu. Zveza temelji na deležih, ki ne smejo biti manjši od 10.000 Din. Člani državne zveze zadrug za kmetijski kredit so lahko samo banovinske zadruge za kmetijski kredit, ki vpiše o najmanj po en delež za vsakih začetih 100 svojih članov. — Za pospeševanje živinoreje. Kmetijsko ministrstvo je v sporazumu z banskimi upravami začelo podrobno proučevati vprašanje pospeševanja živinoreje v vsej državi. Nabavila se bo prvovrstna živina iz tujine kakor iz domačih krajev in se bo razdelila med zarimance. Za najboljše rejce se bodo uvedle posebne premije. Posebna komisija, sestavljena iz banovinskih strokovnjakov in zastopnikov kmetijskega ministrstva, bo v najkrajšem času nabavila živino iz tujine. «Ne vem, kaj naj ti odpustim...» je premišljal Lipnik in Klemene mu je prikimal. Strbunc je pričel odkrivati svoja dejanja. «Jaz sem izkopal mejnik za Jelšo ter ga postavil zopet na pravo mesto pred sodno obravnavo... Psa sem obesil... Živino sem izpustil iz hleva ... Sod sadjevca sem pokvaril... Noge sem zvezal tvojemu očetu ...* Pri zadnji besedi je pogledal Klemenca iti prosil skesano: ^Obžalujem vse, kar sem storil. Pozabita! Odpustita!* «Zakaj si to napravil?* ga je vprašal Lipnik. «Iz maščevanja ... Odpustita ... Kazen me je zadela tam, kjer sem prestavil mejnik, ki je povzročil toliko razdora .. .* Lipnik in Klemene sta bila sicer omehčana; vendar sta čakala drug drugega, kdo bo prej popustil. Tedaj je nastopil gospod Ivan. Poln sočutja do nesrečnega trpina je stopil pred očeta z izrekom: «Kdor odpušča, mu bo odpuščeno.* Lipnika je ganilo. «Odpustim ti!» je izrekel ter se dotaknil bolnikove roke. Tudi Klemene je tako napravil. Bolnik ju je pogledal s hvaležnim očesom. Nato je pričel umirati. Vsi so pokleknili in molili za njegovo dušo. Lipnikov gospod je opravil svoje samaritan-sko delo. S solznimi očmi se je poslovil od mrliča. V domišljiji se mu je ponovilo vse, kar je doživel kot dijak, ko je snoval načrte za bodočnost. Ali ni vedno trdil, da je Klemene popolnoma nedolžen? Zdaj se je izkazalo — zdaj, ko je zamujeno . . .* = Stran 9 = = Pavšaliranje trošarine na električni tok. Finančni minister je izdal pravilnik za plačevanj nje državne trošarine na električni tok v državr nih, banovinskih in občinskih električnih centralah. Po tem pravilniku smejo državne, banovinske in občinske električne centrale na svojo izrečno zahtevo obračunati državno trošarino na električni tok na podlagi obračunov iz lanskega kon-suma, kar pomeni znatno olajšavo. Določevanje letnega zneska državne trošarine bo izvrševala posebna komisija finančnega ministrstva, ki jo bodo sestavljali zastopniki finančnega ministr-( stva, gradbenega ministrstva in električne cen-! trale. Predsednik te komisije bo zastopnik finančnega ministrstva. = Letni zbor čebelarjev dravske banovine. Nedavno so v Ljubljani zborovali čebelarji drav«! ske banovine. Delavni predsednik profesor gosp. Josip Verbič je jedrnato očrtal delo organizacije v preteklem letu. Toplo se je zahvalil časopisju, ki je prinašalo čebelarske članke v korist narodovemu zdravju, in posebej narodnemu poslancu g. Antonu Krejčiju, ki je mnogo pripomogel k uspešnejšemu razvoju društva.'Iz tajniškega poročila, ki ga je podal g. Dermelj, posnemamo, da se je delo društva v preteklem letu podvojilo. O poslovanju društvene čebelarne je poročal njen vodja g. Arko. Nato je bila na predlog preglednikov računov podana odboru razrešnica, narodnemu poslancu g. Krejčiju pa se je ob živahnem odobravanju izrekla zahvala za naklonjenost in trud. Proračun izkazuje 104.858 Din dohodkov in 133.677 Din izdatkov, kar da 29.819 dinarjev primanjkljaja, ki pa se bo gotovo še povečal, ker v njem niso vštete še postavke za pobijanje čebelnih bolezni in seje širšega odbora, ki se bodo vršile po sklepu večkrat med letom,; Za predsednika je bil nato med živahnim odobravanjem ponovno izvoljen g. Josip Verbič, za: podpredsednika pa g. Henrik Peternel. Ostali odbor sestavljajo gg.: Stefancioza, Lenarčič, Julij Majer, Strgar, Peterlin, Medved, Vuk, Arko,( Babnik, Raič, dr. Podgornik, Žnidaršič in Der-^ melj, namestnika sta gg. Golob in Orčar, preglej dovalca računov pa gg. Šmajdek in Ivo Verbič. = Zborovanje gostilničarjev dravske banovine. Predzadnjo sredo se je vršil v Celju izredni občni zbor Zveze zadrug gostilničarskih obrti dravske banovine iz Ljubljane, ki je bila usta-! novljena ob koncu januarja po združitvi ljubljan*' ske in mariborske Zveze gostilničarskih zadrug.J Zbor je vodil predsednik g. Ciril Majcen iz Ljub-j «Francke ni več!* je odjeknilo v njegovi duši.] Morda bi se dalo vse popraviti, ko bi bila vsaj šoj ona ... Tako pa ni nobenega upanja več, nobene' pomoči, nobenega izhoda ...» Mladenič se je zasolzil. Vprašal se je, ali bo, nedolžna žrtev trdega mejnika »rečna med tihimi samostanskimi zidovi in kaj poreče, kadar bo, izvedela, kako čudovito se je izkazala nedolžnost njenega očeta. Ali si bo takrat zaželela iz tesne kletke, v katero se je dala zapreti iz žalosti in obupa? Zakaj mu ni nikdar odkrila svojega,' namena? Primerjal je svojo in njeno stanovitnost. On se je vdal pritisku; ona pa se je prostovoljno od-, povedala svetu, ki jo je sramotil in varal. On ni mogel njej na ljubo ničesar žrtvovati; ona pa je zapustila dom in bežala zaraii njega. Koliko je pretarnala in prejokala, preden se je odtrgala od doma. Mladi bogoslovec se je ozrl nazaj v preteklost in naprej v bodočnost. Naj se li vrne in popravi, kar ni bilo prav storjeno? Nekaj ga je vabilo nazaj, toda upiral se je njegova duša. Junak hiti naprej ter se ne plaši nobene žrtve. Kdor se vrne, je strahopetec. Na Poljani so zapeli zvonovi mrliško pesem. Mlademu semeniščniku je bilo pri srcu, kakor bi zvonilo k pogrebu njegovi in rjeni mladosti. VIL Čas se je pomaknil naprej za dve desetletji. Poljana je dobila nove piebivake. Starci in stailte Starec je vzdihnil: «Bog mi je sicer odpustil. Ne vem pa, ali mi bodo odpustili tudi drugi, katerim sem delal krivico .. .* «Kristus je molil za tiste, ki so ga križali... Mi ga moramo posnemati, ako hočemo biti dobri kristjani.. .* Lepe besede so Štrbunca potolažile. Nadaljeval je pomirjen: tTedaj stopite tja doli .in pokličite očeta ... Tudi Klemene naj pride ... Oh, ali ni že prepozno?* Ivan se je urno zasukal in odšel po očeta. Sosed pa je poklical Klemenca. Oba sta prispela k bolniku tako, da nista vedela drug za drugega. Solze so se udrle Štrbuncu po velem licu, ko ju je zagledal. Stala sta vsak na drugem koncu postelje in čakala, kdaj se bo začelo. Hudo je človeku, kadar mora priznati svojo krivdo. Rad se pohvali, obtožba pa mu je zoprna. Kadar je treba zatožiti samega sebe, tedaj se ustavi beseda kakor voz sredi klanca. Strbunc ni mogel takcj povedati, kaj ima na srcu. Sram ga je bilo in bal se je, kaj porečsta soseda. Ali mu bosta odpustila? To ga je skrbelo. Zavest, da bosta zavrgla njegovo prošnjo zdaj v poslednjem trenutku, ga je bolela bolj ko vse telesne bolečine. Čutil je, da ne sme več odlašati. «Mejnikb je vzdihnil po ljuti borbi. «0, nesrečni mejnik!* Soseda sta se mrko spogledala. Obema je bilo neprijetno, ker jima je obudil bolnik stare spomine. Najrajši bi bila izginila iz koče. «Odpustita!> je nadaljeval s prosecim glasom. Ijane in poročal o potrebi izpremembe trošarin-ikega zakona, o taksah na godbo v javnih lokalih, D policijski uri, o prosti prodaji vina, o šušmar-6tvu, o točenja vina v gostilnah nabavljalnih zadrug in o drugih zadevah. Ravnatelj gosp. Anton Peteln je v poročilu omenil, da se je pričelo redno poslovanje zvezne uprave letos okrog 15. februarja. Od 55 gostilničarskih organizacij v dravski banovini se je doslej včlanilo v zvezi že 47, pričakovati pa je, da bodo sledile še druge radruge. Sedanji trošarinski zakon je rak-rana tiašega gospodarstva in vse gostilničarske organizacije v državi zahtevajo, da se ta zakon izpopolni. Uvede naj se trošarina na vino od soda, ko se 6tavi na pipo. Odpravi naj se mala prodaja vina po vinogradnikih izven vinogradov. Trošarinska taksa naj se razdeli na 12 razredov. Zvezna uprava naj skliče sestanek gostilničarskih zadrug Iz tujskoprometnih krajev, na katerem naj bi Udeleženci razpravljali o potrebah gostilničar-stva glede pospeševanja tujskega prometa. V okviru zveze se je jstanovil samoupraven odsek ta hotele, restavracije, kavarne in lastnike pen-tionov. Zveza je d6bila zagotovilo, da bodo oblastva dajala zlasti v tujskoprometnih krajih ugodnosti glede policijske ure. Sklenila je z ljubljanskim zastopnikom zagrebške avtorske centrale dogovor glede plačila tantijem za proizvajanje mehanične glasbe in za instrumentalno glasbo v javnih lokalih. Po tem dogovoru bi se znižala taksa za mehanično glasbo od 240 na 180 Din letno v Ljubljani, Mariboru in Celju, v ostalih krajih pa od 60 na 48 Din, medtem ko bi ostala i taksa za instrumentalno glasbo neizpremenjena. 'Avtorska centrala v Zagrebu pa tega dogovora ni potrdila. Občni zbor je pooblastil upravo zveze, da stopi v stike z avtorsko centralo v Zagrebu in izkuša doseči znižanje taks. Če to ne uspe, naj uprava pozove člane, da odstranijo gramofone in radijske aparate iz svojih lokalov. V nadzorstveni odbor zveze so bili izvoljeni gg.: Miklič (Ljubljana), Molnar (Bled) in Korže (Ptuj). Občni zbor jje odobril izpremembe, odnosno izpopolnitve pravil glede ustanovitve hotelskega odseka in !glede občnega zbora. Širši upravni odbor sestavljajo odslej načelniki zadrug in 12 odposlancev ^(doslej 6), število članov ožjega odbora pa je zvi-lano od 12 na 14. Na podlagi te izpremembe pravil je bilo izvoljenih nadaljnjih šest odposlancev v širši odbor, in sicer gg.: Anton Alt (Velika Nedelja), Alojzij Majcen (Pragersko), Jožko Berlič (Ptuj), Leopold Zore (Kranjska gora), Janko 60 pomrli. Lipnik in Klemene sta že davno končala zadnjo pravdo. Spomenik ob njunem grobu je bil že pokvarjen od deževja. Lipnica je umrla v sladki zavesti, da pojde topla v nebesa. Saj je njen sin duhovnik, ki posreduje med nebom in zemljo. Celo v bolezni je prepevala tisto staro pesmico: «Oj srečna, srečna mati ta, ki ima sina mašnika. Ko mašnik se na svet rodi, sam Kristus se ga veseli.* Lipnikova mati je mirno ugasnila. Kakor Sveča, ki zgori za druge. Sin ji je zatisnil trudne Dči in sklenil vele roke; med prste ji je po'tisnil tazpelo. Potem je pokleknil in milo jokal. Klemenka je morala izpiti pred smrtjo polno Čašo grenkosti. Sicer je preživela sosedo, a prav tista leta so bila prepletena z bridkostjo in s trpljenjem. Dobila je namreč pismo, da je hči pobegnila iz samostana. Hujšega udarca m5n še ni občutila. Pismo, ki ga je prejela, jo je sicer tolažilo. Starka je izvedela, da Francka ni bila poklicana za redovnico. cMorda bo našla srečo med svetom, ki jo je tukaj zaman iskala.* — Tako je sklepala predstojnica samostana. Mati je čitala to pismo in bridko jokala. Najhuje ji je bilo, ker ni vedela, kam je odšla njena edinka, ko je slekla redovniško obleko. Ali tava med svetom kot izgubljenka? Lahko si je tudi Vzela življenje. Spomnila se je neke stare pesmice, ki pravi: Hodnik (Bohinj) in Fran jo Kmet (Ljubljana); v ožji odbor pa gg.: Anton Golenko (Sv. Miklavž pri Ormožu) in Jožko Berlič (Ptuj). Občni zbor je sprejel predlog Gostilničarske zadruge iz Maribora, da se izpremeni ime zveze v Zvezo združenj gostilniških obrti dravske banovine v Ljubljani. Pri slučajnostih je bilo sklenjeno, naj prosi zveza bansko upravo za odločne ukrepe, da odpravi krošnjarjenje z vinom. Uprava bo poslala ministrstvu za finance in ministrstvu za trgovino in industrijo resolucijo glede prestrogega izterjevanja davkov. — Sadjarski tečaj v Mariboru. Banska uprava je priredila od 3. do 8. t. m. sadjarski tečaj na banovinski vinarski in sadjarski" šoli v Mariboru. K tečaju so bili pozvani vsi državni in banovinski cestarji iz srezov prevaljskega, obeh mariborskih, ptujskega in murskosoboškega. Pred zaključkom tečaja je bilo tudi skioptično predavanje o škodljivcih sadnih dreves, ki je nazorno predstavljalo škodljivce in pripomočke za njih zatiranje. Tečajniki se zahvaljujejo banski upravi za prireditev tečaja, a g. ravnatelju vinarske in sadjarske šole v Mariboru in g. inštruktorju sadjarstva «Aplence> za njun požrtvovalni pouk v procvit sadjarstva v dravski banovini. Politični pregled. Kot protiudarec na Mussclinijevo zamisel zveze štirih velesil je izročila Franeija velesilam spomenico, ki naglaša, naj se sodelovanje velesil usmeri v prvi vrsti na ureditev razrvanih gospodarskih razmer v Evropi, Društvo narodov naj pa ostane še nadalje vrhovni reševalec mednarodne politike. Mussolini, pri katerem se mudita pravkar nemška ministra Papen in Goring, izkuša na vse načine omiliti poraz, ki je nedvomno doletel njegov načrt o zvezi štirih velesil. Angleški listi pišejo, da je Mussolini izjavil, da je Mala antanta le brezpomemben slabič v politiki, ki ga ni jemati rfesno. Na te njegove omalovaževalne trditve bo odgovorila, kakor piše «Temps*, Mala antanta najbrže s sklenitvijo nenapadalne pogodbe s Sovjetsko Rusijo, kar bi močno dvignilo ugled in vpliv Male an- «Barbka skoz okno gledala je, gledala je, govorila tako: ,Ljubi moj očka, ljuba moja mat, dajta me vendar iz kloštra speljat.' — Očka in mamca pravta tako: ,Tvojo obljubo je čulo nebo.' — Barbka pri oknu milo ihti: ,Zbogom moj očka in mamica vi!' — Vzela je nož u svoje roke, ga zasadila u svoje srce.* Klemenka se ni mogla ločiti od svoje izgubljene hčere. Celo na smrtni postelji jo je kli"0'0. Njej je posvetila svojo zadnjo misel. Lipnikov gospod je pastiroval v neki gorski župniji, daleč od Poljane. Ko je bil še kaplan, je slovel kot dober duhovnik. Zato so ga kmalu pomaknili na višje mesto. Samo dve leti je služboval za kaplana. Župnik Ivan ni imel baš slabih dohodkov. Donašali so mu jih služba in farovško zemljišče, pa tudi njegovo posestvo, ki ga je podedoval kot edinec po starših na Poljani. Smatrali so ga za najbogatejšega župnika v škofiji. Gorečnost, ki je dičila mladega duhovnika, se je čez leta menda nekoliko ohladila. Pobožne dušice njegove župnije so pripovedovale: «Naš gospod župnik so v cerkvi silno kratki in površni. V spovednici ne marajo sedeti. Molitev jim ne gre z jezika. Najdaljša pridiga traja komaj pičle četrt ure. Sam Bog naj jih spreobrne.* Bolj na splošno pa so ga obirali: cNašega gospoda še smrt ne bo dobila doma. Povsod jih je tante v mednarodni politiki in kar bi moral tudi Mussolini upoštevati. V Nemčiji se čimdalje bolj čuti železna Hitlerjeva roka, ki pa ne kaže dobrih uspehov. Kot odgovor na preganjanje Zidov je židovski velekapital občutno potipal nemško marko, ki je padla na vseh borzah. Čeprav so po vsem tem nemška oblastva nekoliko zmanjšala svoj pritisk, vendar bodo odslovili vse Žide iz javnih služb. Pa ne le proti Zidom, tudi proti Poljakom so pričeli novi nemški krmilarji nastopati s silo, da so se Poljaki pritožili na Društvo narodov. Oni Nemci, ki ne trobijo v Hitlerjev rog, prav tako doživljajo hude čase in so aretacije socialistov in komunistov na dnevnem redu. Tudi napadi nanje se ne nehajo. Domačemu opozicijskemu časopisju je vzeta vsa svoboda, celi vrsti najuglednejših tujih listov pa je Hitler prepovedal uvoz v Nemčijo. Bivše zvezne države, zlasti Bavarsko, je hudo udaril Hitlerjev odlok, po katerem je odpravljena samostojnost nemških dežel in je postavljen v vsaki deželi državni namestnik. Kakor je še nedavno gledala Avstrija v Nemčiji svojo odrešiteljico, tako se danes odmika od nje in je stara pesem o priključitvi k Nemčiji povsem utihnila. Dollfussova klerikalna diktatura namerava po Hitlerjevem zgledu tudi v Avstriji odpraviti samoupravo avstrijskih zveznih dežel. Da okrepi svojo moč, je vlada sklenila uporabiti Heimvvehr za pomožno policijo. V Ameriki se pripravljajo na razgovore, na katere je sklical Roosevelt velesile pred svetovno gospodarsko konferenco. Ameriško trgovstvo je predlagalo Roose-veltu podaljšanje moratorija za vojne dolgove državam, ki ne morejo plačati junijskega obroka, v zameno za to pa naj olajšajo te države uvoz ameriškega blaga. Japonska osvajalna vojna v Džeholu se nadaljuje in so zadnje postojanke Džehola pred padcem. dovolj, samo tam jih ni, kjer bi morali biti. Čemu pa hodijo na lov, ko jim vendar domov vsega prinesemo. Ali se spodobi prijemati z eno in isto roko puško in ,monštranco'?» Najbolj je zameril župnik tistim opravljivkam, ki bi mu bile rade vedno pod nogami. Tega gospod ni maral. Praznih marnjev ni mogel poslušati. Pri prejšnjem župniku je bilo drugače. Klepetulje so našle v župnišču varno zavetje. Po-starnega gospoda so imele popolnoma v oblasti. Kar so želele, to se je moralo zgoditi. Celo pridige so mu narekovale. Župnik je bil vedno poučen o vseh zadevah. Kadar babnicam ni bilo kaj všeč, tedaj so zahtevale: «Naj pa v nedeljo na prižnici poropotajo .. .> Takega oblastva se je gospod Ivan kmalu otresel. Nekoč ga je obiskala ženica, ki je kar po domače sedla, ne da ji je gospod to dovolil. menil Kolenc brez slabega namena. Župnik je razlagal: Potem jim je moral pripovedovati, zakaj je postal duhovnik in kdo ga je prisilil. Povedal jim ^je do kraja vso zgodbo o mejniku. Možje so ga poslušali z zanimanjem, pa tudi f sočutjem. Le Kolenc in njegov tovariš sta brila ijliorce. Slednjič sta se odstranila. Za njima je odšlo nekaj pivcev, kakor so se že prej dogovorili. Stopili so nekaj korakov od hiše ter se posvetovali, kako bi poravnali župniku stare dolgove. Tovariš je nagovarjal Kolenca: «Peljiva ga domov in prevrniva voz pod mejo...» Kolencu je bilo škoda voza, zato se ni strinjal s tem nasvetom. Prigovarjal pa je tovarišu, naj mil pregrizne vino. Tako se bo gospod popolnoma opijanil. Potem ga bodo zatožili škofu in zahtevali premestitev. Ta predlog jim je ugajal ter so se izidu že vnaprej krohotali. Nekateri so vedeli iz izkušnje, da nastanejo zbog žvečenja pijače neprijetne posledice. Drugi pa so trdili, da žvečenje SDloh ne učinkuje. Kakor Iškarijot se je približal zlobnik župniku, ki takrat ni mislil na drugo nego na mir in spiavo. Hinavec ga je hotel najprej omamiti z besedo, nato pa mu zamenjati kozarec. Preden pa je mogel izvesti svoje neolikano dejanje, so se široko odprla vrata. Vstopil je cerkovnik. «Obhajilo!* je obvestil župnika. Družba je utihnila. V sobi je nastala trenutna tišina. B: iSaj pravim, da so na svetu še hvaležni ljudje.* V krčmi. Avbelj je našel v gostilni svojega dolžnika ter mu očital: «Za vino imaš denar, meni pa ne vrneš.. ,> «Prijatelj,> mu je dejal dolžnik, ini" Velika noč je, Aleluja! drug drugega pozdravljamo, zdaj Kristus vstal je, Aleluja! njegov spomin proslavljamo. Mi pirhe lepe in kolače drug drugemu darujemo, a «Domovina», ti drugače nas obdaruj, te prosimo. Ne moreš pirhov rdečih dati, kolačev belih tudi ne, le štivo moreš nam poslati, ki z njim nam razvedriš srce. Poučnih člankov za darilo nam pošlji za veliko noč, povesti lepih vsuj nam v krilo in pesmic več, če ti je moč! Saj tvoje štivo rad prebira, naj kmet bo ali pa gospod. V Sloveniji si brez ozira zelo čislana vsepovsod. Le piši vedno nam pravično, primerno za vsak letni čas! Pač tvoje geslo je resnično: «Da mi za tebe, ti za nas!» Zato te, «Domovina», udani pozdravljamo prisrčno vsi in tvoji dobri, zvesti člani, ostanemo do konca dni! Matija Belec. Začarani ženin in uročena neuesfa Matjakov Jože iz Petja in Baharjeva Polona iz Luže se pred pustom zato nista vzela, ker je' bil tisto leto predpust prekratek in sta imela oba' še nešteto reči, ki bi jih bila rada še pred poroko uredila, a jih nikakot ni bilo mogoče. Sklenila sta torej, da v postnem času temelj!*o pre-rešetata, premislita in preudarita vse kočljive zadevščine, takoj po veliki noči pa da pogumno stopita pred oltar in sprejmeta sladki iarem svetega zakona. Jože je imel svoje pomisleke, Polona pa tudi svoje, a jih drug drugemu nista zaupala, nego sta bolj ali manj verjela ustnim izročilom vaških klepetulj. Tem izročilom bi bila rada prišla do dna vsak zase skrivaj. Zato sta si izmislila vsak svoj Vzrok za odgoditev poroke. Polona je sramežljivo pogledala v tla in 'dejala: «Veš, Jože, saj se nama prav za prav še nič ne mudi. Bala še ni gotova, mnogo dela imam s perilom, vse je še narobe. Kar odloživa čez veliko noč!» Jože se je naredil, kakor da verjame, in se je na videz zamisli). Nato je odgovoril: «Imaš^ prav. Tudi pri nas še marsikaj nismo uredili. Se pred prazniki bo treba zidarjev, k hiši, vsa bajta bo narobe. Predvsem pa moram počakati, da oče prepišejo name.» Kajžarica Kupeška je natančno poznala vso Matjakovo žlahto do devetega kolena naprej m nazaj. Poznala je njene dobre in slabe strani in če je bilo treba, je vedela o vsakem članu rodbine povedati cele litanije. Polona se je obrnila na Kupeško, češ, naj poizve, kako in kaj je z Jožetom. «Mi ni treba prav nič poizvedovati,« je odvrnila Kupeška; «že vse vem. Matjakov Jože je prav priden fant. Že od dojenčka ga poznam. Takrat ni imel druge napake, kakor da se je za vsake prazne marnje drl. Ko je hodil v šolo, mi je enkrat pokazal jezik, ker sem ga nagnali izpod naše hruške. Kot fant se ne meni dosti za babe. V vojni je pobil tri Lahe in .ie zato dobil zlato medaljo. Pa saj že vse to veš, Polona? Samo tega pa menda ne veš, da se je Jože! kmalu potem, ko je prišel iz vojne, spečal z neko, deklo v hribih. Pravijo, da ima pankrta. Vidiš, Polona, to moraš premisliti, preden se savežeš z njim za vse življenje.« Polona je od jeze zacepetala z nogami. Obraz se ji je pobarval kakor velikonočni pirh. «Ježeš, kaj takega! Pa še besede mi m črhnil o tem. Kaj naj storim? Mati Kupeška, svetujte mi. Ali naj razderem vse skun^i Vr\ coni ledeni v zobeh?« «E, dekle,« se je smejala Kupeška, «razdirati ni treba. Čemu? Samo primi trdo ženina in obljubiti ti mora, da ne bo več lazil za tisto babo Otrok, pravijo, je preskrbljen!« «Oh, kako sem jezna!« «Veš kaj, Polona,« se je Kupeška skrivnostno ozrla okoli, «začaraj mu, pa ne bo nikoli več pogledal nobene druge.« «Kako se pa to naredi?« «Poslušaj! Na velikonočno nedeljo zjutraj, ko se prične daniti, pojdi in si nastrezi rose v kozarec. Tiste kaplje zmešaj s tremi jajci, ki pa morajo biti od jarčk znesena v velikem tednu. Pridaj česna, čebule, popra in rnajarona, zmešaj in speci. Vzemi tisti kolaček s seboj k jutrnji maši, tišči si ga na srce in reci trikrat .Aleluja'! Ko bo prišel Jože po pirhe, mu pcstrez; s tistim pecivom. Boš videla, nikoli več se ne bo 7menil 'za nobeno babo.« «Saj bom res poizkusila«, je dejala Polona zamišljeno. «Pa ne smete nikjer praviti o tem.» «Molčala bom, kakor zvonovi na veliki petek.« Polona je stisnila Kupeški srebrnik v roko in naglo odhitela. Tudi Matjakov Jože je bil precej vržen na vraže. Največja klepetulja v Retju je bila stara Gamsovka. Ta je znala, kakor so pravili, panati uroke pri živini in pri ljudeh. Pa še marsikaj drugega je znala. Bila pa je v nasprotju od majhne in debele Kupeške iz Luže suha in velika, prava podoba starodavnih čarovnic iz kresne noči. Jož^e se je napotil v njeno bajto in jo je vprašal za svet glede Polone. «Če morete, mati,« je dejal, «na kakšen način kaj poizvedeti o Poloni. Napravite tako, da mi bo zmeraj ostala zvesta.« Gamsovka ie poškilila izza naočnikov. «Baharjeva Polona ni več devica, Jože«, je pričela z globokim glasom. «To moraš predvsem vedeti. Poznani vso Baharjevo žlahto. Njena mati je imela dva nezakonska otroka. Za Polono pa dobro vem, da serje med vojno pečala z nekim vojakom. Tebe ni bilo doma, zato ne vešj No, pa se že da napraviti, saj drugače je Polona! pridna in prijazna. Ali Jiočeš poslušati moj* svet?« Jožetu je vsa kri stopila v glavo. «Mislite, da je vse res, kar ljudje govorijo?* «Marsikaj, Jože, marsikaj. Če nimaš zaupa-; nja, ti seveda ni pomoči. Kar oženi se s Polono,? boš že še videl, kaj te doleti» Zdaj se je Jože zasmejal. «Če je tako, mati, mi pa kar svetujte, kar znate, da si zajamčim Polonino zvestobo.« Gamsovka se je premakni'0 -*» «tnlu, odložila n?očnike in pričela: «Čisto prav, da si prišel pred veliko nočjo* Poslušaj! Na velikonočno nedeljo pojdi k Poleni po pirhe. Toda Bog ne zadeni, da bi jedel, če U bo kaj ponudila. Ne piti ne jesti ne smeš tamJ Pa tudi govoriti ne. Dekletu glej v oči prav ostro, razumeš, in ne reci besede. Uročil jo boš, verjemi, in na vse večne čase ti bo ostala zvesta. Šele čez kakšnih pet minut smeš izprego-1 voriti, potem pa lahko govoriš, kolikor hočeš,*1 Jože je stisnil ženski desetak v roko in odšelj «Samo ne pravite nikjer o tem«, je še pri-" pomnil pred odhodom. «Če bo vse tako, kaW pravite, vas povabim na svatbo.« Na velikonočno nedeljo se je odpravil Matja-, kov Jože v Lužo. Prav lep pomladni dan je bil.' Narava je bila vsa v zelenju in na obrazih ljudi,1? ki so sedeli pred hišami, se je odražalo vei^o* nočno veselje. Tudi Baharjevi so sedeli pred hišo. Polona povabila Jožeta v sobo. j »Zakaj tako molčiš danes?« se je čudila. Pri-; nesla je gnjati, potice in v'm. «^edi in pokus£ naše pirhe.« i Jože je sedel in ni umaknil pogleda od Po-Ione. Tudi jedi in pijače se ni dotekml. «Za božjo voljo, Jože, kaj ti je, da ne izpre-t govoriš in me tako zabodeno gledaš? Pokusi vendar! Poglej, to sem pripravila nalašč zate.»-In Polona je prinesla predenj krožnik z nekakimi rumenimi rezinami, pecivo. n " nasvefo-vala Kupeška'. Toda Jože je trdovratno molčal in samo zijal v Polono. Ta se ga je kar pričela bati. V glavo' ji je šinila misel, da ie Jože morda kaj zvedel cn čarovniji. «Jože, ne zameri, toda Kupeška...» Jože je pogledal na uro. Pet minut je že po-i teklo. «Polona, kaj je s Kupeško?« ie vzkliknil in planil veselo pokoncu. «No vendar! Sem že mislila, da si izgubil dar govora«, se je zasmejala Polona. «Najprej mi povej tisto o Kupeški«, je hotel vedeti Jože. «Kaj je z njo?« Polona se je nekaj časa kujala, slednjič pa je ženinu vse razodela in mu zaupala čudežno čarovnijo. Jože se je smejal na vsa usta. «In ti,» je vprašala Polona, «zakaj si se pa ti tako modro držal in molčal? To mora tudi nekaj pomeniti.« Jože je vse odkrito priznal. Oba sta se do solz nasmejala. «Res so me videli v 1: >bih z neko deklo, ki je nosila otroka v naročji' » je pojasnjeval Jože, :«toda tista dekla, takrat gospodinja, je bila ^tnoja sestra. Služila je pri i.ekem gruntarju. Ko [je postal vdovec, je vzel i.:ojo sestro.» «A jaz,» je pravila Polona, «naj bi se med ,yojno pečala z nekim vojakom? To so jeziki, gdini vojak, ki sem govorila z njim, je bil naš j[Tone. Večkrat sem ga spremila na kolodvor, ko se je vračal z dopusta na fronto. Ljudje pa res £yse na slabo obrnejo.« Če sta Jože in Polona verjela drug drugemu, ne ve, resnica pa je, da sta bila na belo nedeljo oklicana enkrat za trikrat in so svatovali pes teden. Najprej pri Baharjevih v Luži, potem |pa pri Matjakovih na Retju. Jože in Polona sta srečen zakonski par in se pe brigata več ne za Kupeško ne za Gamsovko, j>gč pa tembolj za svojega nebogljenčka Jožka. Vinko B i t e n c. / iiodo življenje Pozdravljena, velika noč! Na bregu zvonček ti pozvanja, priroda se budi iz spanja, po žilah pdlje nova moč ... Pozdravljam te, vstajenja dan! Prijetno mi srce utriplje, ko vigred z biseri posiplje tako razkošno hrib in plan. Pozdravljen, prvi cvet vrtov! Pozabljena je doba smrti, razbiti njeni so načrti in Krist deli nam blagoslov. S o t e š č a n. nepričakovana zaroka Mihčev Janez je bil dokaj prikupljiv in čeden fant, le preveč boječ je bil nasproti dekletom. Bil ie že okoli 80 let star in oče ga je vedno priganjal, naj se kmalu oženi. Janez bi pač rad ustregel svoio^n očetu, a ni ti znal poiskati neveste. Tisto leto je prišel iz Amerike njihov daljni Borodnik Štefan. S seboj je privedel ženo in hčerko Malko, ki je bila tako ljubka in neprisiljena, ha se je Janez zagledal preko ušes vanjo, a k-i, ko se ni upal, razodeti ji svoje ljubezni. Morda bi bilo ostalo vse pii starem in Janez i bil še dalje sameval, če bi ne bil dobil njegov če nekega dne pisma sd Štefana, ki je nekaj ostaj naprej kupil prijazno nosestvo, kjer za-fdovoljno gospodaril. Štefanu je bil Janez takoj všeč in tudi Malki, Iteprav je bil skoro preveč resen in sam vise ptaprt fant. Ker je Štefan slutil, da bi se fant rad oženil Un bi se najbrže ne branil njegove hčere, je sklenil, povabiti Mihčeve na svoj dom za velikonočne praznike, zlasti še, ker je bila zanj ta velika noč »osebno pomembna, saj ie oraznoval s svoio ~°no prebrno poroko. In tako je dobil Mihčev oče pismo. Koma5 "a Jje prebral, je že poklical Janeza: oIčji jami (Dogodbica.) Močnik iz Borovja je bil imovit posestnik. Imel je vsega v izobilju. Bede pri Močniku niso nikdar poznali. Nekdo v okolici pa je moral imeti silno dolge prste. Močniku je vedno kaj izginilo, čeprav je vrata skrbno zaklepal. Držala ni nobena ključavnica. Tat je dobro poznal domače razmere. Gospodar je bil vedno bolj pozoren. Njegove misli so hodile od hiše do hiše, pa se ni upal nikogar obdolžiti. Sosedje so vseskoz pošteni ljudje, ki rajši dajejo, kakor jemljejo. Motač, njegov najbližji sosed, se celo prizadeva, da bi uiel tatu; tako rad bi se Močniku prikupil. Tatvine so se najčešče pojavljale pozimi tedaj, kadar ni bilo lune. Tat je imel takrat bržkone več časa in tema mu je omogočala, da se je laže skrival. Bilo je nekega večera ob koncu decembra. Pri Močniku so zaklali prašiča in sušili meso v dimniku. Prav ko so bili zbrani pri večerji, je nastalo v kuhinji sumljivo ropotanje. Gospodar je t^koj odložil žlico in šel gledat. V kuhinji ni bilo luči; le svetlikanje iz peči je dajalo nekoliko svetlobe. Močnik ni mogel videti, kdo je snemal klobase. Neznanec je planil z ognjišča skozi odprta vrata. Močnik pa za njim na dvorišče, kjer je preprečil, da tat ni mogel uiti v vas v varno skrivališče. Begati i« moral v smeri proti gozdu. V Borovju so nekdaj strašili volkovi. Lovili so jih tako, da so izkopali ob gozdu tri do štiri metre globoke jame, ki so bile spodaj širše kakor zgoraj. Pokrili so jih s tankimi vejami, na katere so nametali ostanke mesa. Čim je stopil volk na veje, je padel v globino, odkoder ni mogel uiti. Motaču je šlo za nohte. Bežal je, kolikor je mogel, toda Močnik ga je vedno dohajal. Sledil mu je po stopinjah v snegu, kadar ga ni več videl pred sabo. Prispela sta do mesta, kjer so se začenjale jame. Tat je v silnem beganju pozabil na nevarnost. Nenadno se je opotekel in izginil s površja. Močnik je opazil, da je padel njegov zasledovanec v najglobljo jamo. «Oho, ali te imam! Zdaj mi ne uideš!) V tej zavesti je pustil v jami svojega jetnika in hitel proti domu. Napotil se je k sosedu, da mu oznani veselo novico. Toda Motača ni bilo doma in žena ni vedela, kam se je odstranil. Močniku se je z^elo čudno, zakaj sosed ni rad odhajal zdoma. Močnik je bil utrujen ter je šel počivat. Mislil si je: «Tat me bo počakal. Naj se le ohladi za pokoro...) Zjutraj je stopil ponovno k sosedu. A Motač se še ni povrnil. Močnik je povedal ženi, da je ujel tatu; opazil pa je, da je nekam hladno sprejela njegovo novico. Prejšnji večer ji ni namreč nič o t»m omenil. Začelo se mu je nekaj dozdevati. Brž je odšel z lestvo proti jami. Sam se je hotel prepričat-', znto ni klical drugih sosedov. Jama, kamor so držali sledovi, je bila odkrita. Močnik je nekaj časa poslušal, potem pa zaklical: moral dru- gače pokoriti.* Poslušalci so glasno ihteli. Župnik pa je nadaljeval: ♦Sedaj lahko spoznate, kam drvite. Začnite drugače, da ne bo prepozno. Spovejte se svojih grehov še ta teden po nastopnem redu: Jutri bom spovedoval samo stare ljudi — to pojde hitro. V torek naj pridejo otroci — bo brž končano. V sredo fantje in dekleta — tukaj bo treba prijeti. Za četrtek vabim može — bomo kmalu obdelali. V petek naj pridejo žene — pa ni treba preveč gobezdati. V soboto bo skunno obhajilo. Amen!* Vrhovci so bili omehčani. Spovedali so se vsi do zadnjega. Župnik Gregor je pastiroval na Vrhov ju še dolga leta ter je bil s svojimi ovči-cami prav zadovoljen. 3 o t e š č a n. Velikonočna srečka Pri Bričkovih so kupili na tiho nedeljo dvojčka. Stari Briček je hodil po sobi, stiskal pesti in klel, mati se je boječe križala, a njuna hči, nezakonska mamica Nežika, je samo vzdihovala in trpela. Na vsaki strani pri glavi pa ii ie ležal en novorojenček. Med vsemi je ostal še najbolj hladnokrven Nežikin brat Tine, ki je mirno sedel za mizo in mislil na zapeljivca svoje sestre. Dobro je vedel, da je tisti Bincelj, ki jo je premotil, dokaj ponosen človek z uradniško službo in da je preveč lakomen na denar. Nežiko je pač pustil samo lato, ker je zvedel, da bo imela le neznatno doto, saj so bili Bričkovi zelo zadolženi. Tine pa ni treščil puške v koruzo. Bil je bri-hten fant. V mestu je imel neke znance in prijatelje. Tiste dni je obiskal mladega novinark in se zadovoljen vrnil domov. Doma je poklical Tine očeta in mater ter jima zabičal, naj nikjer ne zanikata novice, ki bo izšla v časopisih. Prosil ju je tudi, naj nikogar ne pustita k Nežiki. Tiste dni so bile izžrebane srečke državne razredne loterije. Med novicami je izšla v večjem dnevniku naslednja vest: ♦Srečna lastnica srečke, ki je zadela dve sto tisoč dinarjev, je mlada nezakonska mati Nežika N. iz Srednje vasi. Za veliko nog je res dobila zlate pirhe. Zdaj bo lahko skrbela za svoja otro-čička, saj jo je nezvesti ženin zapustil samo zato, ker ni bila bogata.* Komaj je izšla ta novica v časopisu, so se vaščani takoj začeli spet pogovarjati o Nežiki. Kjer je denar, ljudje hitro pozabijo na druge grehe in uboga nezakonska mati, ki je bila doslej tako zaničevana, je dobila kar čez noč velik ugled. Stari Briček, žena in sin so se skrivnostno muzali, če jih je kdo vprašal zavoljo srečke. Zato so bili vaščani še bolj prepričani, da je Nežika res zadela. Časopis je dobil v roke tudi Nežikin nezvesti ljubimec. Ko je prečital novico, je sklenil takoj obiskati Bričkove prav za velikonočne praznike. Ko je na veliko soboto popoldne prišel k Brič-kovim, so ga zelo hladno sprejeli. Oče in mati sta se resno držala, brat ga je komaj pogledal, a k Nežiki ga sploh niso pustili. Želel je vsem skupaj srečne praznike in prosil, naj bi mu vsaj pokazali njegova dvojčka. Ker mu tudi tega niso dovolili, je pričel moledovati in prositi, naj mu dado Nežiko za ženo. Naposled mu je oče dovolil, da je vstopil za trenutek k Nežiki. Ko jo je zagledal med dvema angelčkoma, ki sta ga prijazno zrla, se mu je takoj otajalo srce. Tudi Nežika se mu je naenkrat zazdela vsa mila in privlačna, kakor bi materinstvo dehnilo "^«ebno lepoto in oo-seben čar. Bincelj jo je objel, ji prisegal ljubezen in jo spet zasnubil. Tedaj se je oglasil Tine: odo drugi zvonarji zvohali, kako je bilo. In res se je kmalu razvedelo po vasi, da je nezgoda ^Čepinovega Tomaža v zvezi s kembljem, ki ga je odrezal. Ko je popoldne prišla Čepinova mati od [krščanskega nauka, se je glasno zjokala, kako je 'nesrečna, ker ima takega sina, ki ji dela samo sramoto. Oče je pristopil k postelji in mu dejal: «Kar po svetu bi te pognal, a ker si edinec, lostaneš doma. Dokazal pa si, da nisi vreden nagega poštenega imena, ker nam delaš tako sra-Itnoto! Ker si tak, si izbij ženitev kar lepo iz iglave, kajti zdaj ti ne prepustim posestva prej, "preden ne zatisnem oči!* Tomažu je čudno zabrnelo v glavi, prav kakor bi se nenadno oglasil veliki zvon. Bilo ga je tako sram, da nekaj mesecev sploh ni šel med ljudi. Gustav Strniša. Brneča urba (Dogodbica.) V dolinici pod Zapotjem je stala stara vrba, vsa razjedena od črvov. V nji je bilo za več ljudi prostora. Vrba je bila namreč lako debela, da je ni nihče obsegel. Slovela pa je tudi zaradi tega, ker se je čulo ponoči iz njene votline skrivnostno brnenje. Sličilo je ropotanju kolovrata. Po okolici so govorili, da se «vicajo* ondi predice, ki so predle ob nedeljah. Ljudje so hodili s strahom mimo vrbe. Neke poletne noči se je zbrala skupina fantov, ki so jo mahnili proti vrbi. Hoteli so se prepričati, odkod izvira brnenje. Nekateri so menili, da povzroča take glasove veter, ki piha skozi odprtine, drugi so dolžili črve, tretji pa so trdili, da se v votlini skrivajo živali, morda polhi ali netopirj Poslednje mnenje je nazadnje obveljalo. Zato so sklenili, da bodo pregnali živali iz dupline. Mlinarjev Blaže je udaril s kolom po votlem deblu, da je kar zabobnelo. Tedaj je utihnilo brnenje. Iz dupline je planil velik črn maček, ki se je vzpel po vrbi in obsedel med vejami. Zrasel mu je greben in strahovito je pihal okrog sebe. Fantje so se ustrašili in zbežali. Šumenje v votlini je od tiste noči prenehalo. Ljudje pa so začeli pripovedovati o drugih prikaznih, ki so se jele pojavljati. Dacarjev Ivan je videl, kako je ponoči iz vrbe švigal plamen. Nič ga ni bilo groza, ker je mislil, da je v vrbi nekdo zakuril. Drugi dan pa se je prepričal, da ga je strašilo. Dragarjev Pepe je imel v Zapotju izbrano nevesto, Mejačevo Rozaljko. Za njo je lazil tudi Dacarjev Ivan. Fanta sta bila zaradi tega v hudem sovraštvu in sta drug drugemu grozila. Z neko tajno grozo je stopal Pepe neke noči proti vrbi. Šel je z vasovanja v Zapotju. Čim bliže je bil drevesu, tem bolj so se mu ježili lasje in mrzel pot ga je oblival. Fant je premišljal: «Nekdo je skrit za vrbo.* Slišal je že, kako je človeka strah, kadar gre mimo kraja, kjer se nekdo skriva. Ko je bil vštric vrbe, je zagledal mrtvaško glavo, ki se mu je režala iz drevesce dupline. Fantu so zastajale noge; kar otrpnil je od groze. O prikazni sta se nekoč menila z Rozaljko. «Pepe,* mu je rekla s strahom, «to pa nič dobrega ne pomeni.* Tudi fanta je skrbelo. «Nocoj pa nikar ne hodi mimo vrbe*, mu je branila. aj nisem tak plaš-ljivec!* Za vrbo ga je čakal Dacarjev Ivan z dolgim koloni. S Pepetom je hotel obračunati zaradi dekleta. «Udari!* ga je hujskal izkušnjavec. Začul je korake. Pepe je prihajal iz Zapotja. ■rSedajle!* Ivan je nesrečno zamahnil. Mislil ga je oplašiti, a ga je zadel na glavo. ^Pomagajte!* Pepe se je zgrudil na zemljo. Nekaj časa se je še zvijal, nato pa je utihnil. Izza vrbe je prilezel Ivan ter se sklonil k mrtvemu tovarišu. «Kaj si storil?* se mu je oglasila vest. «Ubijalec!* Nesrečnik je bežal v gozd, kjer se je skrival kakor Kajn, ko je umoril brata. Potem se je sam javil sodišču. Tam, kjer je nekdaj rasla brneča vrba, stoji danes preprosto znamenje kot spomin na nesrečni dogodek. S o t e š č a n. Uslišana želja (Dogodbica.) • Pravijo, da so bili nekoč časi, ko marsikaj ni bilo tako, kakor je danes. Ako je sosed rekel sosedu cosel*, tedaj se je ozmerjanec izpremenil v osla. Kadar je kdo komu zagrozil, naj ga strela ubije, tedaj je treščilo z jasnega neba in nesrečnika ubilo. Stenar ni živel v tistih časih, a so mu o njih. pripovedovali. Mož ni bil hudoben, imel pa je navado reči, kadar je bil jezen: «Svet naj se po* dere!* Zaman ga je opominjala žena, naj se od* vadi teh besed. Stenarjev don. je stal pod rebrijo, odkoder se je večkrat odluščila kaka skala in zdrknila v dolino. Hiše se je vselej srečno izognila. Nedaleč od hiše je stala mala lesena shramba. Stenar je bil tisti dan nekoliko hud, pa je godel v shrambi: «Svet naj se podere!* Tedaj je v rebri nekaj zahreštalo. «Kaj pa je?>: je vprašal žeuo, ki je stala ob svinjaku. cBeži! Svet se podira...* je kriknila in zbežala. Bezali je notei tudi Stenar, a v tistem tre* nutku je začutil za hrbtom močan sunek. Skala, ki je priletela z rebri, je zadela ob shrambo in jo podrla, moža pa je vrglo daleč po vrtu. Ko se je zavedel, je poklical ženo: «Liza, povej mi, lepo te prosim, kaj se je prav za prav zgodilo.. .* «To, kar si hotel imeti*, mu je odvrnila. «Svet se je podiral.. .* «Ali meniš?* je bil ves prestrašen. «Saj si videl, pa najbrž tudi občutil...» Stenar se je trdno zarekel, da ne bo nikdar več izustil take nepremišljene želje. S o t e š č ^n. Ilekaj napodil za slikanje pirhoD (pisank) Velika noč je pred durmi in ž njo skrb za pi-sanke. Zato vam navedemo nekaj prav preprostih načinov izdelovanja pisank. Kuhana jajca je treba najprej umiti s špiritom, nato se naslikajo na jajca z gostimi vodnimi barvami različni okraski, kar jih pač kdo zna. če se barva jajc ne prime, je to znamenje, da je jajce mastno, zato ga je treba še bolje umiti s špiritom. Za drugi način pripravljanja pisank potrebujete nekaj posušenih pomladnih cvetic (zvončkov, trobentic, vijolic in drugih). Cvetice trdno privežite na jajca, da se bodo povsem prilegale. Lahko se tudi nalepijo. Nato položite jajce v običajno barvo, ki se ji primeša pest soli. Ko se jajca posušijo, se odstranijo cvetice in se poznajo na jajcu bele cvetice, ostalo jajce pa je pobarvano. Tretji način je barvanje z voskom. V majhni skledi raztopite vosek, vanj pomakajte debelo pero ali ošiljen klinček in z njim rišite po jajcu razne narodne vzorce, cvetice, napise ali drugo. Ko je jajce porisano z voskom, ga položite v barvo, kateri ste primešali nekaj soli, da se rajši prime lupine. Ko je jajce lepo pobarvano, ga osušite in zdrgnite s cunjo, da odstranite vosek. Kjer je bil vosek, so zdaj bele lise. Pri vseh teh pisankah moramo vedeli, da ba» varno že kuhana jajca. Da bodo pisanke prav svetle, jih namažite s slaninino skorjo. Zgodovina starega križa (Pripovedka.) Kraj poti stoji velik lesen križ, star morda že sto let. Podoba Križanega je izprana in raz-pokana od solnca. V drevo križa so vrezane stare častitljive besede v stari pisavi, ki jih komaj razbereš: Jezus, kteri si na križi umeri, usmili se nas! Če bolje pogledaš v obraz Križa-nemu, opaziš na desnem sencu veliko rano, iz katere je tekla kri, kakor pravi ustno izročilo. Davno je že od tega, ko je bil križ postavljen. K temu križu je hodila vsak dan beračica cedeča na kamnu pela: «Takrat pa Marija roko nam poda i. pripelaj nas v žegnani raj!» Velik molek z debelimi jagodami se ji je ovijal okrog rok. Iz oči so ji tekle debele solze in ji kapale v krilo. Znova je začela: «Jezus, s sulico v serce preboden, Jezus, kteri si na križi svojo žalostno Mater učencu Janezu izročil, Jezus, svojemu nebeškemu očetu do smerti pokoren, usmili se nas!» Znala je stare litanije na pamet. Ljudje so se je že navadili. Pravili so, da hodi prosit za sinovo srečno vrnitev iz vojne. Nekega dne je zopet tako molila. Ura se je bližala že poldnevu. Tedaj je prišel po poti iz gozda proti križu grajski lovec. Puško je držal v roki in strašno klel. Jezilo ga je, ker ni ustrelil nikake divjačine. Ko je prišel do ženice p rikri*u, se je pred njo ustavil in jo nahrulil: «Kaj čenčaš, vrag babji? Les častiš? Prav ti si kriva, da sem danes brez lovskega plena.» Proti Križanemu obrnjen pa je zaklel: «Če si Kristus, me kaznuj za to. kar ti bom zdafle naredil!» Sprožil je puško in ustrelil Križanega v glavo. iToda glej, iz rane, kamor je zadel Odrešenika, fee je pocedila kri. Ko je beračica to videla, jo je od strahu zadela kap. Bogokletni grajski lovec je še vedno strašno klel. Na sebi pa ni opazil kazni božje. Takoj, ko je ustrelil proti Križanemu, je postal črn ko vrag. Po vsem telesu ga je začelo peči. Čez čas je šele spoznal, kaj je storil. Zarjul je in zbežal v gozd, kjer se je obesil. Ko so ljudje slišali strel, so pohiteli h križu. Našli so mrtvo beračico in na licu Križanega so opazili kri. Vsa vas se je zbrala na kup in poljubljali so rano Križanega. Čez mesec dni so našli v gozdu kup kosti, ostanek bogokletnega grajskega lovca. To je povest o križu kraj poti. Umrli so stari ljudje, a novi rod se ne briga za rano Križanega in še manj za križ sam. Tako se bo križ nekega dne Sesul in pozabljena bo pripovedka o njem. France K o j n i k. Zdi ta buča (Pripovedka.) Korel je bil možiček srednjih let. Stanoval je Z ženo Nežo v bližini graščine Pečovja. Pečov-ski grof Friderik je še imel tlako, a s tlačani ni bil prestrog, zato se ga niso preveč bali. Naš Korel je bil podložnik grofa in je posedoval majhno posestvo. Po vrhu se je pečal še s krošnjarstvom. Svoje blago je nosil v košu na hrbtu. Kadar je bil kje v bližini sejem, ie KoreJ bil gotovo na njem. Lepega dne je korakal Korel s praznim košem s sejma proti domu. Dobre volje, ker je napravil dobiček, si ga je privoščil polič. Zdajci ga je zmotilo v prijetnih mislih konjsko peketanje. Ozrl se je nazaj in videl, da je jezdil za n';m graščak Friderik. «AIi si bil na sejmu ?» je vprašal grof Korla. «Bil sem.» «Je bil dober sejem?» «Ga nisem pokušal«, je odgovoril Korel. Grof je nalašč preslišal zbadljivko in snet vprašal: «Je bilo kaj dosti ljudi na sejmu?» Korel je v jezi odgovoril: «Jih nisem štel.» Grofa je razjezil ta odgovor, pa je posrn*' koma za krošnjarjem: «Prokleti pes!» Toda Korel ni čakal, ampak je smuknil s ceste v goščavo, da ni mogel jezdec za njim. «Zdaj sem pa grofa razžalil, ah, kaj bo?» Krošnjarjevo veselje nad dobičkom se je umaknilo strahu. Ko pride domov, postavi prazen koš na tla. Neža mu prinese mleka s kruhom za južino. Jed mu nič ne diši. Neža ga vprašuje o sejmu, a on nič ne odgovarja. «Za božji dan, gotovo so te okradli, da si tak.» Mož molče izvleče polno denarnico iz žepa ter jo shrani v omaro. «Kaj si morda bolan?» Korel zopet molče odkima. Kmalu za tem pride grajski sluga irnc: «Hej, Korel, slišiš, gospod grof so ukazali, da moraš biti jutri dopoldne pri njih. V grad pa ne smeš ne priti, se ne pripeljati, ne prijezditi in se ne priplaziti. Ne smeš biti ne oblečen in ne gol. Tudi ne bos in ne ti '^polniš, so ti ?rehi odpuščeni.» «Kako neki bi to izvršil?® je razmišljal Korel, naposled pa je le uganil. Samo eno ga je skrbelo: Kaj, če grof naščuva svoje pse nanj. Toda tudi to je rešil in skleni! vzeti s seboj domačega zajca. Drugo jutro Korel vstane, se naje žgancev, ki mu jih je morala žena dobro zabeliti. Po zajtrku obleče star plašč svojega deda. Plašč je bil velik in brez rokavov. Na noge obuje škornje, katerim je odrezal podplate. Pod pazduho dene vrečo z zajcem in stopi proti hlevu. Neža mu mora iz hleva prignati starega kozla. Korel prime kozla s prosto roko za rog, položi eno nogo na hi bet kozla, 7. drugo pa stopica zraven proti gradu. Grof Friderik je slonel pri oknu in je že od daleč zapazil našega junaka. Vso jezo je pozabil, za trebuh se je prijel in se smejal. Korel jo primaha do grada. Kozla zapodi proti domu ter gre vesel v grad, ker je dobro rešil uganko. Gre po stopnicah in močno potrka na vrata grofove sobe. «Kdo je», vpraša grof, od smeha si brisoč solzne oči. «Tisti, ki ga ni notri», je odgovoril. Grofa popade zopet jeza. Na stežaj odpre vrata in naščuva svoja psa na krošnjarja. Ta je že na to pripravljen, pa urno spusti zajca iz vreče. Zajec jo ubere po stopnicah čez dvorišče v gozd, a psa za njim. Grof si misli: «Ta krošnjar je od vraga! Če mi je dvakrat izpodletelo, pa mi ne bo tretjič.* Naredi se prijaznega, pa pravi Korlu: «Ker si tako dobro rešil zadevo, pojdi v klet in počakaj slugo. Ko bo prišel, lahko pokusiš vino iz vsakega soda.» Korel zadovoljno pokima, a vendar prav ne zaupa graščaku. Zato urno nastavi uho h ključavnici pri zaprtih vratih. Takoj sliši grofa, ki-pravi slugi: «Ko prideta k zadnjemu sodčku, ga1 začni tepsti in ga bij, dokler ...» Slišal je dovolj. Urno pograbi v kotu slonečo, metlo ter jo skrije pod plašč. Zatem počaka slugo! pri vratih kleti. Sluga pride in začela sta pokušati po vrsti.j Ker pa je bila dolga vrsta sodov, se ga je našj Korel precej nasolil. Čim bolj sta se bližala; koncu, tem več je imel Korel poguma, kajti vino1 jp bilo vedno boljše. Prišla sta do zadnjega sodčka. Krošnjar naglo* izdere pipo iz njega. Sluga, videč, da teče sladko* •■ 'no iz soda, vtakne hitro palec v luknjo. Korel zgrabi tedaj metlo in tolče slugo na vso moč po hrbtn r>-s - — Wiči, da čisto prevpi.ie' slugo. «Pusti, saj so gospod dovolili! Kaj me biješ?* Grof je stal na vrhu stopnic. Slišal je vpitje in udarce. Misleč, da pada to po Korlovem hrbtu,! je klical: «Tako je prav! Le še!» Čez čas zakliče grof v klet: «Naj bo dovolj!« Korel še naloži slugi eno na hrbet, vrže metlo' v kot, sleče plašč, si vrže na hrbet pol tolstega praseta, ki je bilo viselo na steni v kleti, čez pra-seta si zopet natakne plašč ter prihuljeno in kriča gre po stopnicah proti grofu, ki ga smeje vprašat «Ali težko neseš?» Grof je mislil seveda udarce. «Res, težko nesem.» Prase je bilo v resnici prav težko. Pravijo, da mu je graščak vse odpustil, ker je bil tako prebrisan. Celo na svinjsko pečenko je prišel zvečer h Korlu, ki se je seveda bal, ko je videl grofa jezditi k hiši. Pa se je vse lepo končalo. Tista večerja je bila v resnici imenitna. Jedli smo peso, pa smo dobili rdeče jezike. Jaz sem bil namreč tudi zraven, ker je bil grof Friderik moj prijatelj. Zjutraj, ko sem šel domov, sem pljunil na brezo, ki je še zdaj bela. Pozabil sem skoro povedati, da smo na večerji pili vino iz rešeta. Anton Plohi. dganka (Pripovedka.) Za časa cesarice Marije Terezije je bil izdan razglas, da vsakdo, ki pride na dunajski dvor in stavi tako uganko, ki bi je ne mogli rešiti ne cesarica in ne njeni dvorjani, dobi za nagrado tisoč cekinov. V razglasu je tudi bilo zapovedano, da mora biti obešen vsakdo, katerega uganka se reši. Oglasilo se jih je mnogo, ioda vse zastavice' so na dvoru brez posebnih težav rešili in zaradi1 toga je izgubilo mnogo ljudi svoje življenje. Živela pa je v neki vasi siromašna vdova s sinom edincem. Za ta razglas je doznal tudi Marko, sin te vdove, in ker se je hotel rešiti 6ede, se je odločil, da pojde na Dunaj in poizkusi srečo. Za popotnico mu je spekla mati potico in tako se je odpravil na pot s psom belcem. Potovala sta že dolgo časa skozi gozd. Ker se jje Marku dozdevalo, da je njegov spremljevalec jbelček lačen, mu je odrezal kos potice, sam pa Se sedel in počakal, da je pes spravil pod streho Svoj kos. Takoj ko je pes pojedel pnt Da]a ji je pest zelišča z naročilom, naj dajo • ivki vsako jutro po eno peresce. Če ne bo učin-.ovalo, bo poizkusila še neko drugo sredstvo. Grebenka je komaj čakala jutra. Ko se je nekoliko zdanilo, je stopila v hlev s čarodejnim ze- «To je pa že od sile: • Spingelj je hodil okrog njive, na kateri je zorela koruza. Videl je, da mu jo nekdo odnaša. «Ta prekvati Copatnik!* je obsodil kočarja in pogledal togotno proti baj Navihani Copatnik je uganil njegove misli ter se mu približal. «Kaj pa je, Miha, kaj?* se mu je porogljivo muzal. «Koruzo mi kradejo*, mu je odvrnil. »Pa ne vem, ali je jazbec ali so vrane...* »Škratje so, Škratje... Le verjemi!* »Ali meniš?* Spingelj je bil silno prazno-veren. «Kdo pa drugi! Poglej, koruza je vsa potrgana; stopinje pa se nikjer ne poznajo...* Miha je verjel sosedu in vprašal, kako bi jih mogel pregnati. «To ni prav lahka reč*, je dvomil Copatnik. «Škratje ti prifrče po zraku in odlete, kakor bi mignil. In ponoči jih ne vidiš...* »Kam pa nosijo potem mojo koruzo?* »Tistemu-, ki jih pošilja. Navadno je kak bogatin, ki jim potem zapiše dušo...* »A tako?* Spingelj se je razbudil: »Na moj račuu ne bo nihče obogatel.. .* Kočar je zmiguii z rameni in rekel: »Pa si pomagaj!* cAli meniš, da si ne bom? Ze vem, kaj bom napravil.. .* »No, kaj?* Copatnik je bil radoveden. «Škrate bom postreljal.. .* «To pa, to!* Kočar je nalašč pohvalil njegovo iznajdljivost. »Samo znati moraš... Streljati ne smeš z navadnim smodnikom...* «Kako pa?j Miha ni vedel, da se sosed norčuje. »Smodnik mora biti blagoslovljen. Prav tako svinčena zrna .. .* Tukaj bo nekaj ovire. Takega blagoslova mu najbrž nihče ne podeli. Toda Copatnik ga je rešil iz zadrege. Svetoval mu je, naj smodnik oškropi z blagoslovljeno vodo, pa bo prav tako veljalo. Potem ga je še poučil: «Škratje letajo najrajši med enajsto in polnočno uro... Skrij se za grm ob njivi in pripravi puško..'. Kadar boš slišal žvižganje in lomastenje med koruzo, tedaj štej ena, dve... na tri pa sproži.* V meji ob špingljevi njivi je stal gost jelšev grm. Tukaj se je skrival Miha drugo noč in čakal škratov. Nabito puško, namerjeno na njivo, je naslonil na rogovilico, ki jo je urezal v grmovju. Na drugi strani grma pa je stal Copatnik z v stran in zažvižgal v prste. Nato je zagrabil pest prsti ter jo vrgel na njivo. Suho koruzno perje jo glasno zašumelo. Puška je merila prav na sredo njive. Spet sta se ponovila žvižg in šumenje. Miha je že štel: »!iden, dva...* Copatnik je dvignil gorjačo. »Tri!* je dahnil Spingelj in nategnil petelina. Strel je odjeknil in prav v istem hipu je mahnil kočar po puški, da je odletela daleč pod mejo. M'ha je zarjul od strahu ter jo ubral proti domu. Ko se je zdanilo, je šel po puško. Spet sta se sešla s Copatnikom, kateremu je povedal, kaj se mu je pripetilo. Rekel je, da ne bo nikdar več streljal škratov, čeprav mu poberejo vso koruzo, ___ S o t e š č a n. Uganke Kdo je ves v sobi, samo usta ima zunaj? (•gad B^jaiuji) ( babjS bjbu[OZ) Kdo ima srce v glavi? Kdo ni ne drevo ne druga rastlina, pa ima korenine" , (•uoaz) Kdo brez rok vrata odpira? , „ . (smtlH) Kaj se človeku najbolj gnusi? ( 9fnf[d [ubu nj 'namBJf msnjg) Kdor naroči, ne potrebuje; kdor potrebuje, pa ne ve, da mu je potrebno. Kaj je to? ( B)SJ}J B>ISB,qjJ\[) V kateri hiši ni nobene miši. Katere ure nihče ne kupi? ( JA3Z|0d a) (oujjrag) Kdo ima večja ušesa, človek ali osel? ('OUIUd 05JHBI OfuBZ es J35[ '>[94015) Kdaj jih pet poriva, deset pa vleče? (-oiuBAnqo as JBpBjj) Kaj delamo, kadar stojimo na solncu? (•0DU3S) (uoaz) Kdo poje, pa nima ne ust ne grla? S kakšnim plugom so začeli ljudje najprej orati? . ( raiAon z) Pri nas imamo dva moža: eden se vedno umiva, pa je zmeraj črn, drugi pa se nikdar ne umije, pa je bel ko sneg. Kaj je to? ( U9UIB51 pisurpu UI 0J05[ 03JSUtU\r) Poznam voliča, ki gre ves v hlev, samo roge pusti zunaj. Kdo je? . (aepaAs) Spor zaradi ničle Londonski dnevnik «Daily Herald* priobčuje kaj zanimivo in nenavadno poročilo, ki priča, kaj vse lahko zakrivijo preradodarni prsti stroje-^ piske, če napišejo le eno ničlo preveč. Med An^ glijo in Kanado je nastal hud spor zaradi ničle. Zgodilo se je pri sklepanju pogodbe med obema državama, podpisane v Ottawi, da je bila Kanadi priznana pravica izvoziti vsako leto v Anglijo 250.000 metrskih stotov masti, strojepiska je pa v naglici pripisala še eno ničlo in tako je nastalo 2,500.000 metrskih stotov. Nihče lega ni opazil in tako je prišla usodna ničla v odobreno pogodbo, ki so jo zastopniki obeh držav podpisali v dobri veri, da je vse v redu. Šele doma v Angliji jo prišel na to uradnik trgovinskega ministrstva, ki se je seveda hudo prestrašil. Takoj so brzojavili v Ottavvo, toda kanadski ministrski predsednik Benuett noče ničesar slišati o tem, da bi iz poi godbe črtali eno ničlo, čeprav Kanada toliko masti sploh ne more izvoziti. Angleško trgovinsko ministrstvo je pripravljeno zvišati količino dovoljenega uvoza masti od 500.000 na 750.000, i Bennett se pa krčevito drži pogodbe. Kako se bo debelo gorjačo. Ko je odbilo enajst, se je obrnil' spor zaradi ničle poravnal, se še ne da reči. Avtovac. Želiva vesele velikonočne praznike prijateljem in prijateljicam: Anton Peček in Anton Bedenčič. Beograd. Vesele velikonočne praznike želijo dragim staršem, posebno pa ljubkim slovenskim dekletom fantje orožniki: Suhadobnik Ludovik (Ljubljana), Vrbnik Andrej (Hrastnik), Sušeč Ivan (Stari trg pri Slovenjgradcu), Horvat Jože (Stična ob Krki) in Krajnc Franc (Vurberg pri Ptuju). Beograd. Vesele velikonočne praznike žele vsem čitateljem «Domovine» fantje konjeniške brigade kraljeve garde: Ivan Zelnik, Ivan Glin-šek, Franc Irman, Jožef Rojšek, Ferdo Pec, Ciril Plasin, Rudolf Ludvig, Janez Dormiter, Stanko lic, Andrej Vavpotič, Alojz Trunk in Štefan Turk. Beograd-Dedinje. Vojaki kraljeve garde želimo vsem bralcem in bralkam «Domovine> veselo veliko noč: Albert Nagy (Bušeča vas), Anton Skol (Jelenje pri Litiji), Alojzij Zupančič (Prim-skovo pri Litiji), Ant. Božič (Kobile pri Krškem), Martin Kovačič (Črne pri Brežicah), Ferdo Lipej (Bizeljsko). Bogatič. Slovenski fantje orožniki, služeči v šabački orožniški četi, žele vesele velikonočne praznike vsem čitalcem «Domovine», znancem in sorodnikom: kaplarji Franc Dobrovoljc, Frpnc Zorle in Franc Punčuh. Dobrica. Želimo vsem čitateljem in čitatelji-cam, posebno dekletom, vesele velikonočne praznike. Orožniški podnarednik Janko Zaje, orožniki: Matija Sluga, Ignac Mikulek, Ferdinand Mivšek, Jože Bevc, Izidor Kramer in Rudolf Založnik. Niš. Slovenski fantje, služeči pri pionirskem polku v Nišu, želijo vsem skupaj, posebno dekletom, veselo veliko noč: Anton Zgank (Galicija), Alojzij Cuješ (Podgorje), Peter Lenasi (Razbor), Prago Hribernik (Braslovče), Janez Kumprej (Ljubno), Ludovik Pirnat, Jernej Pirnat (Pleši-vec), Jožko Učakar, Miha Lesjak, Anton Pra-protnik (Št. Janž pri Velenju), Alojz Podbregar (Vransko), Alojz Zelenik (Vintarovci pri Ptuju), Ludovik Mahovič (Drstelja), Anton Kac (Lim-buš pri Mariboru), Anton Kapušin (Metlika), Ivan Šmirmaul (Selnica ob Muri), Franc Zavčar (Selnica ob Dravi), Anton Dobnikar (Spodnja Polskava), Nande Silovšek (Škale), Emil Mlinar (Velenje), Friderik Goričan (Muta), Jernej Mak (Žalec), Franc Miklavžič (Pragersko), Karel Volk (Plešivec), Alojzij Kralj (Krka), Ludovik Perner (Št. Ilj v Slovenskih goricah), Ivan Šnes (Maribor), Josip Nerad (Studenci). Ormož. Vsem bralkam in bralcem «Domo-vine», zlasti znankam in znancem, želiva vesele velikonočne praznike orožnika Andi Kužner (Rogaška Slatina) in Martin Šelekar (Loka pri Žu-smu). Ralja pri Beogradu. Našim slovenskim fantom in dekletom želimo srečne velikonočne' praznike in obilo pirhov slovenski fantje orožniki v Ralji: podnarednik Franc Klavžer, Konrad Kobale, Anton Kozak, Vinko Kozjek, Janez Grame, Jože Za-vršnik, Vinko Šemerli, Franc Gojšek in Aloizij Pivk. Ruše. Vsem čitateljem in čitateljicam «Domo-vine> želijo vesele velikonočne praznike: kaplar Fran jo Lončarič, Mile Ivoševič in Stanimir Iskič, vsi na orožniški postaji v Rušah. Tctovo. Veselo veliko noč želimo vsem sorodnikom in znancem v domovini, posebno pa slovenskim dekletom, slovenski fantje, ki se nahajamo v službi države: jetniški paznik Rajar Fran (Mirna peč pri Novem mestu), orožniki: narednik Zalar Josip, Klešnik Ivan (Ljubljana), podnarednik Mole Josip (Celje), kaplar Mavsar Josip (Krško) in Mlakar Rudolf (Kamnik). Valjevo. Vesele velikonočne praznike žele vsem fantom in dekletom in vsem čitateljem in čitateljicam «Domovine» slovenski fantje, služeči v drinski marveni bolnici v Valjevu: Franc Molj (Voglje pri Kranju), Franc Dobnikar (Zgornji Bernik pri Kranju), Karel Božič (Nova vas pri Lescah) in Vladimir Divjak (Rački vrh). " Velika Kikinda. Vesele velikonočne praznike želijo čitateljem in čitateljicam «Domovine» slovenski fantje vojaki pri artilerijskem polku v Veliki Kikindi: kaplarja Kunovar Ivan (Ježica) in Kastelic Jože (Veliki Orehek), redovi: Hribar Ludovik (Rožanče), Zupančič Alojzij (Trebnje), Sitar Ivan (Vrhpolje), Podbevšek Franc (Stož-berk), Brleč Franc (Laze), Ravnikar Jože (Veliki Javornik), Škufca Franc (Sv. Križ), Slabe Avgust (Vič), Novak Jože (Rove), Globočnjak Lenart (Tržič), Semprimožnik Jože (Slape), Vrbanc Franc (Zgornje Stranje) in Pekovec Jože (Srednja vas). Vranje. Slovenski fantje, vojaki v Vranju, želijo vsem slovenskim fantom, posebno pa dekletom vesele velikonočne praznike: Anton Žolnir in Ivan Dobovičnik (Polzela), Jcsip Krejan (Krško), Josip Jager (Sv. Jurij ob južni železnici), Emerik Haberman (Vuzenica)-, Ignacij Trbovšek (Luče), Florijan Krajcar (Libuše), Ivan Sahornik (Muta), Josip Tkavc (Guštanj), Matija Plešnik (Črna), Anton Artman (Slovenjgradec), Valentin Hribernik in Riliard Par (Marenberg), Janez Fais (Sm-ne pri Jelšah), Josip Novak (Brežice). Zagreb. Slovenski fantje, služeči svoj rek v letalskem polku, želimo čitateljem in čitateljicam, sorodnikom in dekletom vesele velikonočne praznike: kaplar Jakob Zore (Moravče); redovi: Lojze Kajtna (Rimske Toplice), Mirko Železnik (Loka pri Zidanem mostu), Albin Kcstanjeveč (Ptuj), Vinko Pretnar (Bled), Lojze Podobnik (Devica Marija v Polju), Gregor Pire (Krško), Janko Go-renjak (Celje), Vinko Jesenovec (Sv. Jošt pri Vrhniki), Tone Jarc (Orehova vas pri Slivnici). * Seegraben (Avstrija). Vsem bralkam in bralcem «Domovine» želijo vesele velikonočne praznike bralci «Doniovinex Anton in Marija Kop-maier, Franc in Ana Zupane, Mihael Navršnik, Andrej in Marija Feigl in Elizabeta Godec. Buor-llassel (Nemčija). Vesele velikonočne praznike želimo znancem in vsem bralcem «Do-movine»: Ivan Rogina (Bistra, Zagreb), Mihael Korun (Trnava pri Gomilskem), Savšek (Potočka vas), Šentjurc (Trbovlje), Rudolf Rakovnik (Trbovlje), Klun (Brezje pri Brežicah), Martin Ster-gar, Matevž Kurej (Slovenjgradec), Marko Šuler (Pišece), Blaž Škraber, Matevž Hribar (Kamnik), Franc Seničar (Blanca), Franc Kajba, Anton Koren (Paka ob Savinji), Anton Stergar, Franc Je-zeršek (Nova Oselica), Andrej Golavšek, Franc Rozman, Jožef Žagar (Šoštanj), Alojz Rifel (Sveti Krištof), Karel Altiri, Terezija Onišakova, Anton Pajk, Jožef Camer, Anton Marnšek, Jožef Lužar, Marija Štrajharjeva, Kristina Goluhova in 'ia Zalerjeva. Maastricht (Holandija). Vesele velikonočne praznike želimo vsem znancem in čitateljem «Do-ir,ovine»: Jožef in Jožefa Lubšina, Fric in Sera-fina Mahovič, Miha Oštir, Jože Jazbec, Fr"-ic Furn, Franc Gajski in Jože Burja. Courgivaux (Francija). Želimo srečne in vesele velikonočne praznike vsem znancem in prijateljem zlasti v savski in dravski banovini: Franjo in Ciril Ožbolt in Josip Bebar (Prezid) in Anton Mlakar (Viševek). La Machinc (Francija). Veselo veliko noč želimo bralcem «Domovine», posebno blanškim in roškim prijateljem in prijateljicam: Karel in Angela Abrnm, Fran Vire, Fran in Ana Hriberšek. Maretz (Francija). Vesele velikonočne praznike želimo vsem bralsem in bralkam «Domo-vine», zlasti sorodnikom in znancem: Ludovik Racz, Hajdinjak, Marija Racz, Kristina Celeč in Ana Bokan (Gornji Slaveči), Alojzij Janič in Ka-r-1 Mekiš (Rogaševci), Terezija Siinner (Cepinci). Shampagnola (Francija). Vsem prekmurskim prijateljem in znancem, zlasti pa svojim domačim dragim želijo vesele velikonočne praznike rojaki, ki so zaposleni v tukajšnjih tovarnah. Karel Cor (Murska Sobota). St. Louis-Haut Rhin (Francija). Slovencev nas je bilo precej tukaj, a danes nas je samo še ne- kaj. Tudi nam ne gre dobro. Delamo trdo, zaslužimo pa malo, toliko da se preživimo. UpamO pa, da se bo obrnilo na bolje. Kdor ima plačo po 2 franka 50 centimov na uro, ta še dobro zasluži. Če dela 8 ur, dobi dnevno 20 frankov. Hrana in stanovanje prideta dnevno, na 12 do 15 frankov. Lahko si torej predstavljate, koliko si moremo prihraniti. Vesele velikonočne praznike želimo rojakom, posebno onim iz Ponikve in Dramelj: Lenič Ludovik in drugi. Chalfont St. Gšles Bucks (Anglija). Sva že dalje časa v Angliji in še nisva čitali, da bi se odtod kak Slovenec oglasil v «Domovini». Tudi ne veva, če je kateri v bližini. Zdaj imamo že pravo pomlad. Gospodarska stiska je tudi tukaj, toda midve sva v dobri službi in sva zadovoljni. V največje veselje nama je, ko v soboto dobiva zaželeno «Domovino», ki nama zvesto poroča dogodke iz domačega kraja. Želiva staršem, sestram, bratom in vsem znancem veselo veliko noč! Lojzka Primčeva in Rezika Koroščeva. Noranda (Kanada). Tu imamo rojaki Slovenj sko pevsko društvo «Zvon» z dobrimi pevskimi močmi. Le žal, da nimamo pravega pevovodjej Zato smo si dobili francosko učiteljico, ki nami igra klavir. Včasih si napravimo koncert s kako šaljivo igro, da se pozabavamo. Želimo veseleč velikonočne praznike in mnogo pirhov vsem ro^ jakom: Lovro Bregar (Krka), Alcjzij Račič (Cerklje ob Krki), Ivan Salmič (Krško), Anton Bro« darič (Metlika), Josip Lesar (Breg pri Ribnici), Ivan Špolar (Dobro polje), Valentin (Kranj), Josip Lovšin (Ribnica). Jesus Maria (Argentina). Prosimo te. priljubljena «Domovina», ki nam prinašaš toliko lepega v tujino, da nam dovoliš nekaj vrst. Proti punl:ta-cijam tu vsi rojaki protestiramo in prav tako proti napadanju Sokola. Rojake doma in v tujini tarejo nadloge, zdaj pa pridejo še punktaši in bi radi spravili našo domovino' v še večje stiske. Ti ljudje so menda že pozabili, kako se nam je godilo pod staro Avstrijo. Ali bi punktaši radi, da bi se spet prelivala kri kakor med vojno? Zato odločno obsojamo tako otročje dejanje dolenjski možje in fantje v Argentini. Prav vesele velikonočne praznike želimo našim ženam, otrokom, staršem in tudi vsem bralcem in bralkam »Domovine« Slovenci iz okolice Cordobe in Jesus Marie: Ostanek Karel in Šircelj Anton (Trebnje), Simončič (Št. Rupert na Dolenjskem), Koncilja? Alojzij, Šalč Jože, Levstik in llnikar (okolica Žužemberka) in še mnogo drugih rojakov. Trebljenje in sejanfe (Dopis z dežele.) V času praznikov vstajenja, v začetku po-1 mladi, se vrše dela trebljenja in sejanja. Kdor zanemarja ob tem času ta potrebna dela, tn seni tudi malo žanje. Tako je tudi v življenju. Tudi tu je treba' trebljenja in čiščenja. Treba je trebiti naše slabe navade, tako zlasti pijančevanje in pretepaštvo. Zal, je še vse preveč takega zla med nami Slovenci. Navajati se mora ljudi k treznosti, marljivosti in varčnosti. Naš tisk, šole, organizacije, zbori in vse različne prireditve morajo imeti vedno pred očmi ta smoter, zakaj to je glavni osnova prosvetnega dela med narodom. Prav tako je v političnem življenju dokaj iz-rodkov, ki jih je treba iztrebiti. Koliko je ne-j potrebnega zabavljanja v teh sicer res hudih časih. S tem, da se zabavlja, se nič ne doseže, ampak le z vztrajnostjo, podvojenim delom in varčnostjo. Samo tako bomo dosegli boljše čase. Še se dobe taki, ki žive v trdnem prepričanju, da se vrnejo v naši državi stari časi strankarstva in nekdanjih sirovih političnih borb. Ne, tisti grdi časi naj bodo za zmerom pokopani. Nič nam ni prineslo tisto preklanje koristi, pač pa mnogo škode. Naš narod, zlasti mladino, je treba navajati na to edino pravo pot, da bomo tudi Jugosloveni dosegli tisto stopnjo prosvetljenosti in zrelosti kakor zapadni narodi. Srečen bebec V Beli vasi je živel mladenič, ki so ga imeli vaščani za največjega bebca na svetu, dasi sicer ni bil prav nič neumen. Ker ni imel staršev, je bil zdaj pri enem, potem zopet pri drugem kmetu pa stanovanju. Rad je ubogal in zato so ga kmetje Imeli jako radi. Zelo lahko so ga porabili pri živini. Tam je pkrbel za tako snago in tak red, da so ga zaradi tega leni hlapci črtili. Na opomine gospodarjev so radi odgovarjali, naj kar ta Jakobec, kakor »o ga klicali, sam po vsej vasi opravlja živino. Posebno rad se je norčeval iz Jakobca Pavlin- tov Berto, ki so o njem pravili vaščani, da je ajvečji navihanec v vasi. Ta je nekoč napisal pismo in ga zapečatenega !lal Jakobcu, češ, naj ga ponese k Sv. Duhu in ga zroči gospodu župniku. Ob Bele vasi do Sv. Duha je cele tri ure hoda. cPlačilo za pot», mu je rekel, cboš že prejel od gospoda župnika.* Trdno mu je zabičal, da pisma pe sme nikomur drugemu oddati in da ga tudi !ie sme sam odpreti. cDobro te bodo nagradili in e pogostili te bodo po vrhu. Samo stori to kar ajhitreje.* j Po naročilu navihanca se je Jakobec že drugega dne napotil s pismom proti Sv. Duhu. Ko je dospel v župnišče, je vprašal po žup-piku. V župnišču je bilo pravkar zbranih mnogo puhovnikov. Jakobec je vstopil in izročil pismo, ki ga je župnik vzel in prečital. Pismo se je glasilo: Nič drugega ni bilo napisano. Zbrani duhovniki so se spogledali. Jakobec Se sedel na stolu, ko je slišal te prečitane besede, n ni vedel, kam bi se od sramote obrnil. Mislil o je kar popihati skozi duri, pa se ni upal. Ne-trpno je čakal, kaj mu bo župnik odgovoril na lo neumno pismo. Duhovniki so začeli Jakobca izpraševati o tem Sn onem in so spoznali, da fant ni prav nič orne-en in da se iz njega le hudobni ljudje norčujejo, j Približal se je čas obeda in župnik je Jakobca posadil v sredo med povabljence. Med pogovori Je razložil novi gost, da je v Beli vasi največji siromak in da ga zaradi tega imajo za bebca. Po končanem obedu so vsi duhovniki segli po ienarnicah in so Jakobca obdarovali, češ, da ne bo zastonj hodil k Sv. Duhu po pamet. Domači Kupnik pa je sedel k mizi in napisal na pismo Ddgovor, ki ca je izročil Jakobcu. da ga ponese v Belo vas. Odgovor se je glasil: cPoslali ste mi človeka, da bi mu tukaj sv. Duh podelil pamet katere pa mnogo bolj potrebni vi. Zmerjate ga za osla, ki si naj ga kar pisec neumnega pisma vtakne za klobuk.* Župnik je pismo zapečatil in ga izročil Jakobcu, da ga ponese Pavlinkovemu Bertu, ki je pobil precej debele oči, ko ga je prečital. Ker je župniku pri Sv. Duhu umrl hlapec, je fczel v službo Jakobca. Ko je čez leta umrl še itari cerkovnik, je njegove posle prevzel Jakobec, ki je z njim zadovoljna vsa župnija. Tako je siro-piak Jakobec prav po zasluženju Bertovega norčevanja prišel do prijetne, lahke službe. Matija Belec. ftDdkraf ZdIIodIč Oni dan jo maha oče Zvijovič po blatni cesti iSem od Sotle proti Brežicam. Na Hrvaško je bil Sel pokušat vino in ga je toliko pokusil, da mu (e začelo jemati noge. Na Harmici je komaj našel most čez Sotlo, na tej strani pa mu kakor nalašč !>rzi avto nasproti. Mož začne mahati šoferju, laj ustavi, in se začne nato pogajati ž njim, za koliko bi ga peljal v Brežice. «Ne gledam na ceno,« sopiha možak, «samo fla me peljete.» 1 »Izpod dve sto dinarjev ne», meni šofer. «Še petdeset po vrhu vam jih dam», de Zvijo-tfč in že sedi na mehki blazinici. Kjer pri Dobovi prekorači cesta železniško progo, mora avto čakati na prihod vlaka. Medtem zagleda prihajati Zvijovič mladega, gosposkega človeka po polju. «Učitelj bo«, ugib1'e in ga povabi: «Dajte no, gospod učitelj, prisedite! Kdo bi se mučil po tem blatu!« Tujec ga začudeno pogleda in z veseljem sprejme prijazno ponudbo. Iz pogovora Zvijovič spozna, da je mladi gospod res učitelj, ki je prišel semkaj v neko vas na oglede, ker ga je tovariš prosil, da bi zamenjala službeni mesti. Pokrajina mu je ugajala in je bil namenjen zdaj na postajo v Dobovo, da bi se odpeljal in v Ljubljani čimprej izposloval dovoljenje za zameno. «Brzi vlaki se tu ne ustavljajo,« pojasnjuje Zvijovič, «do potniškega vlaka imate pa kar tri ure časa.« Učitelj je vesel take vljudnosti in se zadovoljno smehljaje razgovarja z možakom, ko drvi avto ž njima proti Brežicam. Malo pred mestom ukaže Zvijovič ustaviti. «Samo trenutek*, pravi in izgine. Trenutki minevajo, šofer kliče in trobi, a možaka ni. Naposled ne preostaja učitelju nič drugega, kakor da plača šoferja. Čim avto izgine, prisopiha Zvijovič: «Kje je voz?» «Se je vrnil«, kislo pove učitelj. «Pa mu menda vendar niste kaj plačevali?« nedolžno vpraša Zvijovič. «Dve sto petdeset dinarjev...» «Kaaaj?» «Dejal je, da sta se bila tako pogodila.« «Seveda, potepin grdi. To je pa zamolčal, da sem mu kupnino tudi brž odštel. O, naj le čaka, mrcina, saj imam njegovo številko! Takoj ga bomo imeli!« Prijazno se opravičuje in zatrjuje, da ne bo miroval prej, dokler ne dobi gospod učitelj svojega, denarja nazaj. Povabi ga celo v hotel, da nekoliko «popIakneta to neprijetno razburjenje«. V hotelu naroči oče Zvijovič izbrano in obilo, p )tem pa prosi gospoda, naj trenutek počaka, da skoči na orožništvo. «Takega lopova ne sineva izpustiti kar tako iz rok!« Učitelj zadovoljno pritrdi in udano čaka. Čez čas pride hotelir in začne kramljati ž njim. Beseda da besedo in naposled učitelj pove, kaj se je zgodilo njemu in možu, ki je bil prišel ž njim prejle sem. Nenadno buši hotelir v smeh: «Kje ste pa padli temu človeku v roke?« Učitelj se zdrzne, a hotelir: «Torej vas je kar dvakrat zaporedno nama-hal! Pripeljal se je na vaš račun, pa še najedel in napil za vaš denar.« «Kdo pa je to?» se čudi učitelj. «To je bil Zvijovič, gospod«, pove hotelir. «Zdaj ga lahko iščete kakor šivanko, pa ga ne boste našli. Zakaj dedec je več kakor dvakrat Zvijovič.« Res ni kazalo učitelju drugače, kakor seči v žep in plačati račun. Ohranil ga je za spomin, kdaj se je družil z Zvijovičem. Ivan Albreht. Grozna skrivnost francoske grofice • Ob smrti Paula Gerarda so se dotaknili francoski listi strahotnega romana, ki se je dogodil okrog tega moža pred 20 leti, ko je stal mladi glasbenik Gerard pred poroto in bil obsojen zaradi poizkusa roparskega umora grofa Guillarda na deset let prisilnega dela v Cayenni. Vse je govorilo proti njemu, on sam je pa trdil, da je nedolžen. Zvečer je z bolnim grofom v njegovi vili igral šah, pred polnočjo je pa odšel. Zjutraj so našli grofa nezavestnega z globoko rano v prsih, njegova blagajna je bila pa izro-pana. Gerarda so aretirali čez nekaj dni, ko se je vrnil. Zdravniki so izjavili, da je moral biti grof napaden kmalu po polnoči v spanju, tako da se sploh ni zavedel. Rana je ustrezala Ge- rardovemu bodalu, kar je pač jasno pričalo, da je roparski napadalec Gerard. Porota je potrdila domnevo, da se je Gerard po odhodu skril v grofovi vili, potem pa spečega grofa napadel in oropal. Obsojenec je po razglasitvi obsodbe kričal, da so porotniki morilci. Ničnostna pritožba zagovornika Lecogna je bila zavrnjena. Pozneje pa se je zglasila pri Gerardovem zagovorniku mrtvaško bleda grofica in izjavila, da Gerard ne more biti kriv, ker je bil usodne noči pri njej. Na podlagi tega se je zagovorniku posrečilo od-goditi deportacijo in obnoviti razpravo. Na obnovljeni obravnavi je grofica kot priča izjavila, da je bil Gerard pri nji do ranega jutra. Do konca prve obravnave je upala, da bo njegova nedolžnost dokazana brez njenega pričevanja. Pred porotnim sodiščem je pa nastal nepričakovan preokret. Gerard je odločno tajil, da bi bil prenočeval pri grofici. Grofica je pa svečano prisegla, da je bil res pri nji. Obtoženčev zagovornik je izjavil, da hoče obtoženec kot zna-čajen mož in kavalir prevzeti nase vso odgovornost, samo da ne bi trpela čast žene, ki jo ljubi. Občinstvo je navdušeno ploskalo. Po zagovor-nikovem govoru je pa obtoženec priznal, da je usodno noč res prebil pri grofici. Porotno sodišče ga je oprostilo, grofičin zakon je bil pa po njegovi krivdi ločen. Kot ločena žena je živela grofica v bedi, preživljala se je kot učiteljica klavirja, a v tolažbo ji je bila pa zavest, da je Gerarda rešila. Tako je živela deset let, ko je nekoč zvedela, da je umrla neka Maria Hiere-sova. To je bila žena moža, ki ga je grofica nekoč ljubila kot 181etno dekle; to je bila njena prva dekliška ljubezen. Hieres je pa takrat že imel hčerko. Posledica njunega ljubavnega razmerja je bil sinček, ki ga je dala mati v rejo tujim ljudem in pozneje je grofica izgubila za njim vsako sled. To je bil Gerard, a Hieres ni vedel, da ima sina, mati pa sina ni več poznala, ko se je poročila z grofom Guillardom. Pariški listi so imeli zopet senzacijo, saj so lahko na dolgo in široko pisali, kako je mati rešila depor-tacije moža, ki je o njem samo slutila, da bi utegnil biti njen sin. Zdaj je pa grofica priznala, da Gerard usodne noči ni bil pri nji. Pri prvi obravnavi ji je tajni glas šepetal, da je to njen sin, in ko je zbrala o njem vse podatke, se je izkazalo, da je res. Zato si je izmislila bajko o ljubavni noči z Gerardom, da bi ga rešila. Toda njena kriva prisega je bila čez deset let že zastarana. Kljub temu pa ni mogla pred smrtjo Hieresove žene odkriti tajne, da bi ne uničila njegove zakonske sreče. S svojim dejanjem je grofica preprečila sodno krivico in usoda je pokazala, da je imela prav, kajti iz francoske indijske kolonije je prišla istočasno vest, da je tam umrl farmar Brieux, bivši grofov komornik, ki je na smrtni postelji priznal duhovniku, da ie on oropal in napadel grofa. Delavska knjižica. Vdova pride k fotografu in prosi, naj ji napravi sliko umrlega soproga. Tudi psa na dvorišču je ustrelil, ker mu je menda križal račune pri njegovem ne- skih razmerah v šmarskem srezu. Po končanem gednem poslu. Naslednjega dne so orožniki are govoru se je g. poslancu zahvalil v imenu vseh tirali v občini Mostju nekega moškega, ki je de odposlancev predsednik sreskega pododbora za janje baje priznal, sodni okraj Kozje g. dr. K 1 o a r , ki je predlagal,1 da se izreče g. poslancu zaupnica. Zaupnica je bila sprejeta soglasno z velikim navdušenjem, kar nam kaže, kako je g. narodni poslanec priljubljen pri svojih volilcih. Pri slučajnostih so se posamezniki obračali na g. poslanca z raznimi vprašanji in prošnjami. Šele ob 12. uri je predsednik zaključil skupšč;r,o in se zahvalil za obilno udeležbo odposlancem, ki jih je čez 140 prihitelo na zbor. Ob zaključku bolfenske nadaljevalne kmetijske šole S v. B o 1 f e n k na Kogu, aprila. V tukajšnji šoli se je predzadnjo nede'jo po NASI NA TUJEM Westfalsko pismo Erkenschvvick (Nemčija), aprila. Naj spet povemo, kako živimo v tujini. Dne 2. t. m. popoldne smo imeli v Erkenschvvicku zborovanje Jugoslovenskega delavskega in podpornega društva. Med zborom so prispeli k nam gostje, novi konzul g. dr. Ribar, naš ožji rojak Slovenec, ki se mu prisrčno zahvaljujemo za denarni dar, ki smo ga prejeli od njega, potem naš izseljenski komisar g. Goričar, ki je prav tako kakor konzul g. dr. Ribar zelo priljubljen rani maši vršila sklepna slovesnost dvo'etne med rojaki v Nemčiji, in tretji gost, naš neumorni kmetijske nadaljevalne šole ob obilni udeležbi zvezni predsednik g. Pavel Bolha. Vsem se prav občinstva. Slovesnost je noseti! tudi zaswj.mk J iskreno zahvaljujemo za njihove lepe tolažljive bansKe uprave, banski svetnik g. Krošl. Priredi-i in poučne besede. tev je bila prav skrbno pripravljena. Po lepem | Rojaki, organizirani v svojem društvu v Er-podajanju Župančičeve pesmi «Dume», ki je prav (kenschwicku, lahko rečemo, da ostanemo svoji pesem našega rodu, in po dobrem poročilu učenca . domovini kraljevini Jugoslaviji zvesti do zadnjega o delu v tej šoli je vodja g. Jože Kocbek podal diha. Kličemo še druge rojake v Nemčiji, naj podrobno in skrbno sestavljeno poročilo kmetij-j pristopijo k našim društvom in naj ne tavajo ske nadaljevalne šole od ustanovitve do njenega okrog kakor izgubljene ovce in naj se z nami prvega dvoletnega zaključka. V svojem govoru' naučijo ljubiti domovino Jugoslavijo, da nas tudi je čestital učencem na njihovi vztrajnosti in jih ona ne bo pozabila. izpodbujal k uresničenju naukov, ki so jih pre-| Mnogo imamo nezavednih rojakov tukaj v jeli. Potem se je zahvalil vsem predavateljem, Nemčiji, posebno kar je mlajših. Ne zatajujte zlasti domačemu župniku g. Molanu, veleposest- svojega lepega materinskega jezika! Kdor ima otroke, naj jih pošilja v naše slovenske šole, ki tujine. Vesele velikonočne praznike vošči vsem bralcem in bralkam «Domovine» Jugoslovensko delavsko in podporno društvo iz Erkenschwicka, ki šteje zdaj 55 članov. Ameriško pismo L a S a 11 e (Zedinjene države), marca. Naj mi bo dovoljeno, da se tudi podpisani oglasim v priljubljenem listu «Domovini». La Salle je prijazno mestece s približno 13.000 pre-valci, med katerimi nas je kakih 2000 Slovencev. Všteti so tudi oni, ki so se tu rodili. V prejšnjih časih se je dalo tu še precej udobno živeti, toda sedanja gospodarska stiska, ki nas grabi že štiri leta, je tudi nas zelo potlačila. Industrija skoro vsa počiva. Premogovniki, kolikor jih še niso zaprli, prav slabo obratujejo. Tovarna cementa, kjer sem bil zaposlen, je 1. decembra ustavila obrat. Kdaj se kolesa zopet zavrtijo, še ne vem. Nam ne preostane drugo, kakor da sedimo doma in gledamo skozi okno. Dve tovarni za izdelovanje cinka obratujeta komaj 40odstotno, in še to za silno nizko plačo. Drugih manjših industrij ni vredno omenjati, ker so vse brez dela. Kakor znano smo dobili 4. marca novega predsednika Zedinjenih držav Franklina Roose-velta, v katerega ljudstvo jako zaupa in pričakuje od njega, da bo rešil Ameriko iz sedanje stiske. V Ameriki živi na tisoče in tisoče delavskih družin le od državne podpore, ki pa ie "Ho pičla. ! Kljub slabim razmeram Slovenci še precej; vztrajamo. Imamo lep Slovenski narodni dom, v katerem se vrše društvene seje in razne zabave. Da vsaj za nekaj časa pozabimo svoje težave, skrbijo izvrstni igralci, ki nam večkrat priredijo igre s prosto zabavo. Na društvenem poprišču smo Slovenci tukaj vsekakor precej delavni. Ivan F u r a r. Novice iz Amerike. Znam pevec Anton Su-belj, ki že več let z uspehom gostuje v Ameriki, se je moral nedavno podvreči dvema operacijama v ustih. Zaradi operacij je moral odgoditi več koncertov, med temi tudi koncert v Alba-nyju. Ta koncert je priredila soproga predsednika Roosevelta, kar je dokaz priljubljenosti našega rojaka. Koncert se bo vršil pozneje. — Ameriški listi poročajo, da so Slovenci v Cleve-landu vedno bolj upoštevani in da mnogi od njih zavzemajo odlične položaje. Nedavno je bil za mestnega sodnika izvoljen g. Lauše, za policijskega prosekutorja pa Franc Šturc. V uradu mestne elektrarne je zaposlenih šest slovenskih deklet, policijski tajnik je Slovenec Zalokar, za policijskega seržanta je bil imenovan Slovenec Pavlič. — V Jolietu se je nevarno pobil v tovarni Alojzij Smrekar. Prepeljali so ga v bolnišnico. — V Clevelandu se je pri avtomobilski nesreči ubil 171etni Miha Rudman. — Po kratki bolezni je v , Clevelandu umrla Frančiška Dolesova, rojena Turšičeva. Pokojnica je bila stara 43 let; doma je S bila v Bizolaku pri Cerknici, odkoder je prišla j v Ameriko pred 24 leti. Zapustila je moža, in štiri otroke. — V Oregonu Cityju je umrla Katarina Martinjakova. Zapustila je moža, sina in štiri hčerke. V Ameriki je bivala 23 let. — V Milwaukeeju je umrl 271etni France Trogar. Za njim žaluje mati, ki je izgubila edinega sina. —1 Nedavno je bil aretiran Rade Ostovič, ki je izrab- , ljal urad za podpiranje brezposelnih, čeprav sta imela z ženo v banki okrog 15.000 dolarjev pri-i hrankov. Ostovič je bil obsojen na 500 dolarjev globe. niku g. Košarju in vsem, ki so podpirali to šolo. Izrekel je nadalje v imenu šole prav toplo zahvalo banski upravi za njeno gmotno podporo. so sicer le v rudarskih stanovanjih, ker boljšega prostora zdaj še nimamo. Ker ne gre drugače, Učenec Štampar je s predavanjem o vinski trti, smo tudi s tem zadovoljni, samo da ohranimo pokazal sadove dvoletnega dela. Ob govoru, slovenski jezik in ne utoneino popolnoma v morjuuice. 15, Rue Lafayette, PARIŠ od premi ja denar v Jugoslavijo najhitreje in po naj-] boljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle naj-; kulantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holan-diji in I.uksembnrtru sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belcija: 5t. TOM-M. Bruxeltes; Francija: št. 1117-94. Pariš: lloliii(lii je dejal vlomilec, cmanjka samo en briljant, ki sem ga podaril svoji prijateljici.* Naenkrat je pa padel iz ene vrečic sveženj ključev. Vlomilec je na mah izgubil ravnotežje in ves iz sebe je vzkliknil: «Če mi vzameta ključe, me pripravita ob največji zaklad. Celih dest let sem delal teh ICO ključev. To so ključi, ki mi odpro vsaka vrata, z njimi lahko pridem v še tako dobro zaklenjen hotel ali sobo. Ni ključavnice, ki bi je moji ključi ne odprli. Proti mojim ključem je bil ves svet brez moči.* Sosedi drznega vlomilca so bili seveda zelo presenečeni, ko so zvedeli, kdo je imenitni gospod, ki je stanoval v njihovi neposredni bližini. Med njimi je nastalo splošno razburjenje, čeprav je bilo brez vsake podlage, kajti vlomilci takega kova navadno v svoji najbližji okolici ne kradejo. X Stalin se je drugi? oženil. Sovjetski diktator Stalin je bil oženjen z Nadeždo Alilujevo, ki mu je lani umrla, ne da br javnost zvedela, kaj je bil pravi vzrok njene smrti. Stalin se je oženil zdaj s sestro komunističnega prvaka Kaganoviča, ki je drugi tajnik političnega urada ruske komunistične stranke. Svatba je bila v omejenem krogu osebnih Stalinovih prijateljev v Gorkih pri Moskvi. Zanimivo je, da se je po smrti prve Stalinove žene Kaganovičev vpliv na boljševiškega diktatorja zelo povečal. Kaganovičev brat je bil imenovan nedavno za namestnika komisarja za zunanjo trgovino, pa tudi drugi Kaganovičevi bližnji sorodniki zavzemajo zdaj v državni upravi visoka mesta. X Po nedolžnem obsojen na smrt. Liverpool-ski zavarovalni potnik William Wallace je bil poklican nekoč pozno zvečer po telefonu v od- daljeno mestno četrt. Rekli so mu, da hoče neki bolnik takoj podpisati polico za velik znesek. Wallace je pohitel na naslov, a po večurnem iskanju ugotovil, da ni nikjer moža, ki ga je iskal. Ko se je vrnil domov, je zvedel, zakaj so ga hoteli odstraniti iz hiše. V spalnici je ležala mrtva njegova soproga, zabodena z nožem v srce. Preiskava se je zaključila z Wallaceovo aretacijo. Sodnik ga je smatral za morilca in obsodil na vešala. Wallace je dvajset dni čakal v samotni celici na smrt. A izvršitev sodbe se je zavlekla. Detektivi so naknadno dobili podatke o pravem morilcu. Sodišče je razveljavilo sodbo in ugotovilo Wallaceovo nedolžnost. A prestana muka je nesrečnika stala življenje. Poprej je obolel na živcih, potem pa za rakom in zdaj je po večkratni operaciji dočakal mučno smrt v bolnišnici. X Bolezen in zdravje. Splošno mnenje je, da plavolasi ljudje prej obolijo kakor ljudje temnejše polti. Neki zdravnik v Miinchenu trdi, da tudi rak razsaja bolj med plavolasimi ljudmi. — V Nemčiji umre 5-6 odstotka ljudi zaradi srčnih bolezni. Samo v mestu Miinchenu, kjer posebno radi srkajo pivo, umrje 11 odstotkov ljudi za srčno boleznijo. — Najnovejše preiskave so dognale, da ima neslana hrana dobrodejen učinek pri kožni jetiki (lupus, volk), nima pa posebnega učinka pri jetičnih na pljučih. X Strupi v gospodinjstvu. V gospodinjstvu so v rabi mnoge snovi, ki se z njimi človek lahko nevarno zastrupi ali pa jih ne prenese, dasi drugim osebam morda nič ne škodujejo. Zato bi morali tvorničarji različnih izdelkov, ki se rabijo vsak dan, gledati na to, da z napisi in navodili opozorijo na njih škodljivost. Če je v navodilih za kakšno lepotilno sredstvo ali kako čistilo opozorilo «Uporaba le v dobro prezračenih prostorih*' ali «Uporabljaj pri odprtem oknu*, tedaj pomeni to, da se razvijajo pri rabi te snovi strupene pare. Če je v navodilih za rabo kakršnegakoli sredstva pripomnja, da utegne pri zelo občutljivih osebah ' povzročiti vnetje kože, tedaj je dobro, preizkusiti njih učinek na prav majhnem kožnem delu, da spoznaš, ali ne spadaš med te občutljive osebe, V gospodinjstvu se cesto rabijo snovi, ki naj prii krijejo neprijetne duhove. Takšno sredstvo je di< šava, ki jo izdelujejo iz nitrobencola. Ta pa j« nevaren (kakor anilin), ker prodre v telo lahkfl skozi neranjeno kožo. Zaradi na novo pobarvanih čevljev lahko po tej poti hudo oboliš za anili-nizmom. Zastrupljenja s prusko kislino so možna povsod tam, kjer uporabljajo s to kislino zme šana sredstva za čiščenje, za uničevanje mrčes« in podobno. Pruska kislina spada med najhujš« strupe. Mnoga parketna voščila, čistila za linolej in podobna sredstva vsebujejo delno zelo hud« strupe, ki celo omamljajo. Uporaba solne in žvep> lene kisline za čiščenje kovinskih in porcelanastih skled je nevarna zaradi jedkosti in zaradi tega, ker nastaja pri tem tohko arzenov vodik, ki je hud strup za kri. Nevarnost zastrupitve s svincem je zaradi dandanašnjih zakonov o živilih v vsakdanjem življenju skoro odpravljena, pač pa nam lahko škoduje raba vode, ki teče skozi nove svinčene cevi. V novih hišah in naselbinah bi morali zato načelno porabiti v početku eno do dve vedri vode iz vodovodov za umivanje in sna-ženje in šele potem za kuho in pitje, ker vsebuje prva voda prav gotovo znatno količino svinca. Razlito živo srebro moramo z vso skrbjo odstraniti, ker njegove pare silno škodujejo. Kopirni svinčniki vsebujejo metilni violet, ki lahko povzroči nevarna gnitja, če pride v kožo, pod kožo ali celo v oči. Zato ne dajajte otrokom kopirnih svinčnikov v roke! Barvila, s katerimi barvajo damske klobuke in kožuhe, so po večini škodljiva, zlasti za preobčutljive osebe, ter utegnejo povzročiti vnetja na koži, naduho in druga obolenja. Da so v lepotilnih sredstvih često škodljive snovi, smo že omenili. Navzlic vsem prepovedim prodajajo še danes pudre in barvila za lase, ki vsebujejo svinec, in mazila proti solnčnim pegam, ki vsebujejo živo srebro. Sredstva, ki odpravijmv dlake, vsebujejo po večini strupeni žv-' vodik. Zakaj glasbila samo iz Celja? Ker jih ima Trgovski dom Jimimikl ininr Celje št 97 veliko zalogo in zelo poceni. Zatorej, če hočete dobro kupiti, pišite še danes po ilustrirani cenik in prepričani boste o veliki izberi ustnih in ročnih harmonik, tamburic, mandolin, violin, gitar, citer, gramofonov, plošč in drugih glasbil v priznano dobri izvedbi. Šole za vse instrumente. Kar ne ugaja, se zamenja ali vrne denar. Veliki ilustrovani cenik zastonj. X Umor požigalca nemškega parlamenta. Bavarski hitlerjevci so umorili na avstrijskem ozemlju v tirolski vasi Durchholzenu inženjerja dr. Georga Bella. Njegovo ime se je pojavilo pri znani zadevi ponarejanja ruskih červoncev. Leta bojnika so zaprli potem v posebno celico. A kmalu je policija zvedela, da se tolovaji znova pripravljajo na osvoboditev poglavarja. Policija je izsledila moža, ki je bil že večkrat zaprt in je stanoval v bližnji hiši. Policija je hišo preiskala in v neki sobi je našla vhod v podzemski rov, kjer je gorela močna luč. Luč je svetila roparjem, ki so kopali rov. Izkopali so ga bili že 58 m. Delali so po načrtu, tako da hiši ni pretila nevarnost, da bi se porušila. Manjkalo je še šest metrov, pa bi bili razbojniki pod jetnišnico, kjer jih je poglavar nestrpno pričakoval, da bi ga osvobodili. X Iskanje pravljične zelenice sredi puščave. 31. marca je odletela angleška letalka Claytonova iz Kaira, da najde v puščavi zelenico (oazo) Der-duro, ki je na nekaterih zemljevidih označena na italijanskem ozemlju Libijske puščave blizu egipt-ske meje. Pogumno letalko spremlja samo letalski poročnik Roundell. Krenila sta proti zelenici Farafri, kjer bo središče njunih poletov. Clay-tonovo vodi neizpolnjena želja njenega pokojnega moža Roberta Claytona, ki je preletel lani Libijsko puščavo v prepričanju, da je videl v daljavi omenjeno zelenico. Moral se je pa vrniti, ker mu je zmanjkalo bencina. Pozneje je poizkusil odkriti zelenico Derduro z avtom, kar pa tudi ni dovedlo do zaželenega uspeha. Na poti je dobil nalezljivo bolezen in kmalu po povratku v Anglijo umrl. Zato je sklenila njegova vdova doseči smoter, ki ga ni mogel doseči njen mož. Spustiti se namerava v zelenicah Bahariji, Farafri in Kufri. Zelenica Derdura, ki jo omenja tudi stari grški pisec Herodot, je obdana z vencem beduinskih pravljic. Arabski rokopis iz leta 1400. opisuje to zelenico takole: «Kot golobica belo mesto, nad njegovimi vrati je pa izklesana ptica. Iz njenega kljuna vzamete ključ in odpre se vam vhod v mesto, kjer najdete pravljično bogastvo. Kralj in kraljica bosta spala v svojem gradu. Ne približujte se jima, pač pa vzemite brez strahu iz zakladnice toliko, kolikor morete •odnesti.* Že mnogi raziskovalci so izkušali najti pravljični otok v peščenem morju. Zadnje poto- 1930. je sodilo berlinsko sodišče dva Gruzinca in . več nemških državljanov, ki so bili obtoženi, da | vanje k tej zeleniti je vodil major Bagnolidj)red so na debelo ponarejali ruske červonce. Med obravnavo se je pojavilo tudi ime znanega pe-trolejskega bogatina Henryja Deterdinga. Obtožena Gruzinca sta priznala, da sta nameravala s ponarejanjem červoncev osvoboditi svojo domovino in zadati smrtni udarec ruski« valuti. Dr. Bell je bil z drugimi obtoženci vred oproščen. Obravnava je pokazala, da pripada mož protiboljševiški organizaciji, ki pa o nji ni hotel ničesar izdati. Pariška «Humanite» je priobčila po požaru v poslopju nemškega državnega zbora vest, da je zanetil požar dr. Bell, in sicer po De-terdingovih navodilih. Namen požiga je bil, izzvati Nemčijo k veliki protiboljševiški gonji. Dr. Bell je bival baje v nekem kraju blizu Miin-chena, na dan požara je bil pa v Berlinu in je pripovedoval skoro četrt ure pred prihodom gasilcev angleškim novinarjem o podrobnostih požara. Tako so mu prišli na sled. Dr. Bell je bil dolga leta član nemške narodnosocialistične stranke, iz katere je pa lani izstopil in sporočil levičarskemu tisku, da s to stranko nima nobenih stikov več. Tudi francoski list «PopuIaire» je takoj po požaru v poslopju nemškega državnega zbora poročal, da je Liibbe ravnal po navodilih dr. Bella. X Rov pod jetnišnico. Južnoameriški roparji po drznosti nič ne zaostajajo za severnoameriškimi, samo da niso tako dobro organizirani. V Buenos Airesu so odkrili te dni 58 m dolg rov med glavno jetnišnico in bližnjo hišo. V kaznilnici sedi zloglasni tolovaj Scarfo s svojimi glavnimi sokrivci, ki so jih hoteli tovariši skozi rov osvoboditi. Zadnje Scarfovo junaštvo je bil vlom v neko banko, kjer so pa roparja s štirimi tovariši zasačili. Člani razbojniške tolpe, ki so se še veselili svobode, so hoteli svojega poglavarja takoj osvoboditi. Svojo srečo so poizkusili, ko so peljali Scarfa v policijskem avtu k zaslišanju. S strojno puško so napadli policijo, pa so naleteli slabo in jih je policija pregnala. Nevarnega raz- ZA SMEH IN KRA TEK ČAS Vojaška. ! Narednik v bivši Avstriji je kaznoval vojaka, ker je prišel prepozno z dopusta. ^Zamudili ste. 24 ur,» mu je rekel, «zato boste prav toliko časa sedeli,- Vojak: «Gospod narednik, javim pokorno, doma so mi dali za vas pet kilogramov težko gnjat...* Narednik: «Potem ste oproščeni... S tak< težko gujatjo res niste mogli hiteti...» NOVA SLUŽKINJA. tremi leti. Polet Claytonove vzbuja zanimanje po vsem svetu. X Najvišji vrh sveta premagan. Letalska skupina, ki si je postavila za namen, da preleti najvišjo goro sveta, Mont Everest, je 3. t. m. dosegla svojo svrho. Piloti so se odpravili iz mesta Pul-nea, ki leži na meji države Nepala. Niso pa imeli namena, preleteti vrh Mont Everesta, ampak so samo mislili napraviti poizkusen polet, da se preizkusijo motorji. Toda med poletom so ugotovili, da so ozračni pogoji izredno povoljni, zato so krmilo namerili naravnost proti vrhu. Zadeva je uspela in polet je trajal dve uri in pol. Letalci so se dvignili do višine 10.675 metrov, to je, dospeli so 1800 metrov više, kakor znaša višina najvišjega vrha Mont Everesta, ki šteje 8845 metrov nad morsko gladino. Znano je, da je že mnogo skupin izkušalo dospeti na vrh Mont Everesta in da se je do zdaj še vsaka ponesrečila. Vsak poizkus je zahteval tudi nekaj smrtnih žrtev. Vrh Mont Everesta je namreč neprestano v viharjih in vedno pokrit od zamrzle megle, odnosno oblakov. Letalci so morali v višini 10.000 metrov prestati naravnost strašen mraz, ki ga morejo prenašati samo najtrdnejši ljudje, ki morajo biti seveda tudi primerno opremljeni. Ta polet sta bila zamislila polkovnika Etherton in Blacker, ki sta dobra poznavalca Himalajskega gorovja in sta se poleta tudi udeležila. Tehnični vodja je bil Fellowes. Pilota sta bila lord Clydesdale, mlad škotski poslanec 30 let, in poročnik Meintyre kakor tudi en reservni pilot, dva filmska operaterja in nekaj inženjerjev. Letali sta bili dve. Denar je dala za podjetje lady Houston. Letalci so imeli obleke, ki se grejejo z elektriko in imajo posebne dihalne naprave. Letalci so se najbolj bali, da ne bi naleteli nad vrhovi na viharje, ki bi bili aparate lahko v nekaj trenutkih uničili. Gorje, če bi se bila primerila kakšna napaka na strojih, zakaj letali ne bi bili na teh vrhovih mogli v primeru potrebe nikjer pristati. Gospodar: cPrvo, kar si morate zapomniti, Marička, je, da ne morem videti prahu na po-. h'štvu.» Služkinja: «Veseli me, gospod, ker sem tud» jaz zelo kratkovidna...» Sreča. Prijatelja sta se sestala po neki veselici še vsa mačkasta. «Lasje me bolijo*, je potožil prvi svojo bo« lezen. Drugi, ki je bil plešast, pa je vzkliknil: «Sre-čen si, da imaš vsaj še lase. Moji so že davno pomrli.. .* V HOTELU. Hotelirka: «Kdaj naj gospoda zbudimo?* Gost: «Ob osmih, milostljiva, in sicer s poljubom.* Hotelirka: «Dobro, gospod, takoj naročim vratarju, naj vas pride budit...» Otroška radovednost. Mati je vedla v cerkev svojega petletnega Tončka. Spravila ga je pred oltar, kjer se je za« gledal v golega angelčka na oltarju. Ogledal si ga' je od nog do glave in vprašal: «Mamica, ali je angelček deklica?* Prekajeno meso. Postaran možiček je slišal na nekem preda-* vanju, da učakajo dimnikarji izredno visoko starost. Pa je modroval sam pri sebi: «Ni čudnOj saj se prekajeno meso res drži dalje časa .. .* Najuspešnejše sredstvo za rejo domsiih Šivali je hrezdvomno NI VEČ NJEGOV PRIJATELJ. Gašper: «Kaj nisi Melhijorjev prijatelj, ker si i tako malomarno pozdravil?® Boltežar: «Ne, posodil mi je sto dinarjev...« • Čudno zdravje. Brlinka je tožila zdravniku: «Ves teden že kašljam, nahodna sem in trga me po vseh udih.* Zdravnik: «Veste, to ni prav nič čudnega. Kdor ob takem vremenu ni bolan, ta sploh ni zdrav...» Upravičena grožnja. Zeno, ki je pretepala moža, je iznenadil sosed ter jo hotel pomiriti. Pa ga je nahrulila: «Proč se poberi! Sicer te bom tožila zaradi motenja hišnega miru.. .> Tajna seja. Zupan: Zvestoba. Zakonski možje so se nekoč menili o ženski zvestobi. Pa se je pobahal Tratnik: «Tako zveste žene, kakor je moja, nima nihče na svetu. Pomislite, petkrat mi je že ušla, pa se je vselej vrnila...* Na svatbi. Na neki kmečki svatbi so prinesli na mizo pečeno gosko. Oče starešina je vzel v roke nož, da bi jo razrezal. Ker pa ni bil vajen tega dela, se je zasukal tako nerodno, da mu je padel krožnik z gosko vred na tla. je poklical župnik svojega psa, ker se je bal, da ne bi odnesel pečenke. «Ne bojte se, gospod župnik!* je dejal ponosno starešina. ar nastopijo zelo neprijetni, a često tudi nevarni pojavi. Zdravniška znanost je ugotovila, da delujejo soli, ki vsebujejo jod, izredno dobro pri raznih oblikah golše. Mnogoštevilni bolniki so ugotovili pri uporabi zelo preprostega DOMAČEGA ZDRAVLJENJA S PITJEM nagel in povsem neškodljiv vpliv na bolezen. Vsakdo, ki ima golšo ali debr vrat ali otečene žleze, naj zahteva n • knjižico, ki jo pošljemo VSAKOMUR BREZPLAČNA Zadošča dopisnica. Poštno zbirali1.? mesto: G e o r g F u l g n e r, Berlin-Neukolln, Ringbahnstrasse 24, Abt. P. 91. OTROKOM; a Veliko nož Le enkrat v letu je velika noč — praznik pomladi, veselja in ljubezni. Pričakajte ga v naših novih čevljih. Z novimi cenami smo omogočili vsakomur, da si more letos kupiti poceni dobro obutev. ŽENAM: Št. 20 do 26 Vrsta Lahek otroški čeveljček za dnevno uporabo. Gorenji del iz angleškega platna, gumijast podplat. Št. 27 do 34 Din 25.—. Vrsta 2942-00 Otroška sandala z usnjenim podplatom samo Din 35.—. Jamčimo za vsak par. Moški Diu 49.—, &t. 19 do 27 Vrsta 3(561 00 Za otročičke lepi pomladanski visoki čeveljčki iz rjavega boksa s podplatom iz krupona. Vrsta 4562 29 Za šport. Idealen in najcenejši čevel j za vse panoge športa, za turizem in za razne igre. rgt. 20 do 26 Vrsta 5851-30 £a ljubljenčke lakasti ali rjavo kombinirani čeveljčki. Zelo lepi in okusui. t ezalke par Din 1.—. VELIKA IZBIRA. V VSEH MODNIH BARVAH IN DESENIH OTROŠKE NOGAVICE: Vrsta 9815-03 Okusen dekolte-čeveljček iz finega bar-žuna in satena. Ne sme manjkati v garderobi nobene praktične dame. Vrsta 3945-05 Udoben čevelj iz črnega boksa z gumijastim podplatom. Izdržljiv v vsakem štra-pacu. Za vsakdanjo uporabo nenadomestljiv. Vrsta 1845-52 Ti čeveljčki iz finega baržuna, kombinirani z lakom, zmorejo zadovoljiti še tako fin okus iu nadomestiti čevlje iz jelenje kože. NOGAVICE: Iz sukanca ali polsvile Din 15.-Egiptovski bombaž z deseni Din 10,-Polsvilene Din 7.-Močne bombaža-ste Diu 5.- MOŽEM: V pomladanskih dueh najudobnejši čevelj za lahko hojo. Iz sivega platua z gumijastim podplatom. Vrsta 2947 Za lepe sončne dneve Vam je vsekakor potrebna ta lahka in udobna sandala z usnjenim podplatom. Svilene Bemberg Din 29.-Svilene viscosa Din 25,-Svilene Din 19.-Ia. flor Din 19.-Iz Amerika-bom-baža Diu 15.-Bombažaste, nor-mal Din 9,-Iz sukanca za šport Diu 10.- Vrsta 0167-00 Čižme iz mastnega usnja z močnim vulka-niziranim gumi jastim podplatom. Prikladne za delo na polju, zgradbah, cestah iu za vsak drug štrapac. Vrsta 1937-29 Iz močnega boksa z elastičnim gumijastim podplatom. Za dnevno uporabo. Rjavi ali Obuvajte čfevlje z našo žlico, da ne pokvarite opetni-ka. Žlica in kljukica Diu 4.- Vrsta 3967-22 Iz močnega boksa, široka in udobna oblika, močni gumijasti podplati. Prav posebno trpežni čevlji. Vrsta 2945-11 Čevlji iz rjavega boksa. Praktični in elegantni. Prav taki iz laka za nedeljo in praznik po ceni Din 99'—, Čistite lje z našo kremo; škatlica Diu 4.- Vrsta 1637-21 Iz prvovrstnega telečjega rjavega ali črnega boksa. Lakasti za isto ceno. Zelo praktični in udobni čevlji. tidaja za konzorcij »Domovine* Adolf R i b n i k a r. Urejuje Filip 0 m 1 a d i 6. Za Narodno tiskarno Fran Jeigršek,