Številka 2 Din
Naročnina: 1 mesec 8 Din, V« leta 20 Din, </2 leta 40 Din, vse leto 80 Din. — Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. — Dopisi: ,,Ro-man“, Ljubljana, Breg 10-12
Leto II. - štev. 13
DRŽAVNO TOŽILSTVU
Tednik za vse / Izhaja ob sobotah / Ljubljana, IO. V. 1930
roman
Sele čez dolgo časa se je vrnila.
»Gospa,“ je ogovorila Danico, ki je bila vesela, da ni več sama, ,,gospa, pojdite z menoj! Videli boste, kaj počne zdaj.“
Ogrnila je Danici plašč, potem pa jo je prijela za roko in jo vlekla skozi temne hodnike na vrt.
Nedaleč pred njima je stopal starec s sve-tiljko v roki. Namestil gorjače ie imel zdaj lopato. Pod levo pazduho pa je imel blazino z Daničine postelje, ki je bila tako raztrgana, da se je iz nje usipalo perje.
„Zdaj misli, da nosi vas,“ ji je šepnila Fanika na uho.
Damica se je zgrozila.
Strežnica pa jo je spet potegnila za seboj.
„Samo tiho, čisto tiho,“ jo je svarila strežnica in počasi sta se splazili za Ivanom. Šli sta tako daleč za njim, da sta komaj videli sij njegove svetiljke.
Zdaj sla opazili, da je zavil proti grmovju. Kmalu nato je obstal. Tam je bila majhna jasa, skrita med grmičevjem. Pljunil si je v roke in obesil luč na vejo. Potem je zagnal blazino na tla. Z rokami se je uprl v lopato hi začel kopati.
Danica in Fanika sta prišli tako blizu, da sla lahko opazovali vsako njegovo kretnjo.
Delal je z zagrizeno pridnostjo. Kadar je Vl'gel prst iz jame, ki je postajala čedalje večja, s<.‘ je globoko oddahnil. Ob svitu luči so se 11111 Pošastno svetile oči. Ko je bila jama že dovolj globoka, je odložil lopato in pobral blazino. Zavihtel jo je visoko nad glavo in jo z vso 'nočjo treščil v jamo.
»T11 notri je prostor zate," je zarežal. „Tu 0stameš vse žive dni.“
Pograbil je lopato in zasul jamo.
,,Pojdiva, gospa,“ je dejala Fanika tiho. „Zdaj je opravil. Vrnil se bo v graščino in bo šel mimo naju. Bog ne daj, da naju opazi!“
Hitro sta pobegnili v goščo in se mu skrili. Videli sta od daleč, kako je kolovratil čez grede proti graščini.
„Zdaj misli, da. vas je pokopal,“ je dejala Fanika čez nekaj časa.
Danico je grozni dogodek tako pretresel, da ji še odgovoriti ni mogla. Te preproste besede, s katerimi ji je strežnica pojasnila, kar je že sama dobro vedela, so bile vzrok, da so v njeni domišljiji še enkrat oživeli vsi grozni trenutki tega dne. Trpela je da še nikdar tako. Nema groza ji je stisnila grlo, da še dihati ni več mogla. Zaječala je in solze so ji prišle v oči. Brez zavesti bi se bila zgrudila, da se ni vlovila za drevo, kjer jo je prestregla strežnica.
Pačasi jo je minevala groza, ki ji je stiskala senca kakor železen obroč.
„Kaj naj zdaj storim?“ je zastokala med solzami. „Nazaj v graščino ne smem več.. .“
Ko jo je Fanika videla vso obupano, se ji je zasmilila.
„Gospa Danica,“ ji je rekla proseče, »dobra gospa Danica, ne jokajte! Bog, ki je dober, vas ne bo zapustil! Nazaj v graščino ne smete več, to je res... Dober svet vam dam: pojdite z menoj k mojim staršem, ki so v vasi. Malo prostora imajo, pa bo že šlo. Saj so dobri ljudje. Lahko ostanete nekaj dni pri nas. Posteljo in grižljaj kruha iza vas bomo že našli. In jutri je spet dan in takrat borno že videli, kaj bo...“
Po teh besedah je prijela Danico pod roko in jo odvedla s seboj. Brez odpora ji je sledila. Odšli sta skozi park ven na polje in od tam v velikem loku proti vasi, kjer sta ob pozni .
Opozarjamo na naš senzacijonalni novi roman. Gl. obvestilo na 9. strani!
nočni uri potrkali na okno majhne kmečke hišice, kjer so že vsi spali.
Pol ure na to je Danica že ležala v postelji stare delavčeve žene. Fanikiini starši pa so sedeli za. mizo in napeto poslušali strašne reči, ki jih jim je hči pripovedovala.
XII
POD' VARSTVOM NORCA
Drugo jutro je ždel Egon Višavski gori v svoji sobi. Sedel je v naslanjaču, sključen, zavit v debelo odejo. V eni sami noči se je postaral za 20 let.
Vrata so se odprla in v sobo je stopil stari Ivan, ki je prinašal graščaku zajtrk. Postavil je skodelico na mizo.
„Kavo sem vam prinesel, gospod. Hitro jo popijte," mu je ukazal.
Njegova prejšnja hlapčevska pokornost je izginila. Zdaj je stal poleg svojega gospodarja kakor paznik ob jetniku.
Egon je sklonil glavo. V očeh mu je gorelo nekaj kakor strah. Da — bal se je svojega služabnika.
»Hitro popijte!“ je zapovedovalno ponovil sluga. Egon je podzavestno vzel skodelico in jo na dušek izpraznil. Med tem pa je sluga hodil po sobi z rokami v hlačnih žepih in motril okna in vrata. Potem mu je vzel skodelico iz rok.
Egon ga je plašno pogledal. Bilo je, kakor bi ga hotel nekaj vprašati, pa se ne upa z besedo na dan. Končno se je upogumil:
»Ivan .. . kje .. . 'kje je moja . .. žena?"
Starec je skomignil z rameni. Očividno sc mu ni zdelo vredno odgovoriti. Potem je krenil k vratom.
»Kje je moja žena?" je vznemirjen ponovil Egon.
Starec ga je ošinil s strupenim pogledom.
»Ali še zmeraj mislite nanjo? Mislil sem, da je že konec te neumnosti. Bolje bi bilo, da začnete mislili na kaj pametnejšega!"
Egon se je zdrznil in hotel planili pokonci!, toda žareči pogled starega služabnika ga je prikoval na stol.
Nekaj časa sla se gledala brez besed. Egonu so stopile potne kaplje na čelo. Sprva čisto majhne, potem pa čedalje večje in kmalu so mu začele polzeli po licu. Hotel je iz-
pregovoriti, toda kakor bi mu bil jezik odrevenel, ni mogel izustiti niti besedice.
»Bog... pa vendar ni..." Ni utegnil dogovoriti.
»Seveda je," mu je sluga skočil v besedo. »Kaj pa sle mislili? Čakali boste, preden se vrne!"
Egon se je z grozo zagledal vanj.
»Ali je odšla?"
Tedaj je Ivan, ki je stal pri vratih, stopil k njemu in mu zatulil na uho:
„Mrtva je! — Mrtva! Aj!i še ne veste? Mrl v a . . .!"
Egonu so se skrčile pesli in nohti so se mu zadrli v kožo. Zvrtelo se mu je v glavi in se je opotekel.
Kakor živ hudič je slal starec pred njim.
»Vse to sem vam bil že napovedal, gospod, pa niste hoteli poslušali!"
Egon mu ni odgovoril. Podprl si je glavo z rokami in jel premišljati. Čudno — v vsej tej duševni razdvojenosti se je zavedal, da jasno misli, da ni še nikdar tako jasno mislil, kakor zdaj. Včerajšni večer mu je stopil pred oči. Vsake malenkosti se je spomnil,
Sunkoma je dvignil glavo.
»Ko sem jo snoči poslednjič videl, še ni bila mrtva!"
Mahoma pa se je spomnil, da je Daničino lelo vzdrhtelo, ko ji je takrat posvetil z lučjo v obraiz.
Starec je odskočil in stisnil roke v pest. Ali ga hoče la norec prepričali, da ni mrtva? Njega, ki jo je pokoj)a 1!
Egon je planil iz naslanjača.
»Kje je moja žena?"
»Mrtva je," mu je zakričal starec v obraz. »Rekel sem vam, da bo lako, pa me niste hoteli poslušali. Zdaj je prišlo, kar sem vam prerokoval. Če mi nočete verjeti, pa pojdite z menoj, da vam pokažeim, kje leži."
Egon je skril obraz v dlani.
»Daj mi plašč," je odločno velel.
Starec ga je naglo ogrnil.
»Pa pojdiva!" je dejal porogljivo.
Mladi graščak se je opotekel skozi vežo. Moral se je oprijeti ograje ob stopnicah, da se ni zgrudil. Koliko je pretrpel, preden je dospel na vrt!
Ko je starec videl, kako je slab, ga je prijel za rolko. Egon se je sicer upiral, toda kje so bili že časi, ko je še lahko ukazoval!
»Pojdite!" je osorno dejal sluga. Zdaj je moral gospodar njega ubogati.
Skozi drevored sla prišla do grmovja in trenutek nato je stal Egon ob sveži gomili.
Ko jo je zagledal, se je vrgel nanjo in se razjokal. 'Potem pa jo je začel z rokami razkopavati, dokler ga ni starec s silo odtrgal proč.
„Kaj vendar mislite?" mu je zarežal v obraz.
Prijel ga je še trdneje ko prej, kakor stražnik, ki pelje zasačenega zločinca. Odvedel ga je iz drevoreda na solnce, kjer ga je posadil na klop.
»Sedite!"
Egonova volja in odpornost sla bili zlomljeni. Ubogal je in se zgrudil na klop.
Starec je sedel njemu nasproti, tako da ga je	imel	neprestano	pred očmi. S palico, ki jo
je	imel	s seboj,	je	tolkel	po tleh, da je letel
pesek na vse strani. Cele dneve bi lahko tako sedel in mu ne bi bilo dolgčas.
»Vsiljivka" je bila odstranjena, on pa je bil spet, kar mu je namenil Bog in pravica, paznik svojega ..ubogega blaznega gospodarja." Bil je zadovoljen.
Med	tem pa	je	sedel	nesrečni graščak s
sklonjeno glavo	na	kraju	klopi in se ni upal
pogledali starcu v oči. Vedel je, da ga starec ne strahuje, da ga strahujejo njegove oči, ki mu jemljejo vso voljo, vse. Kadar jih vidi, je kakor otrok, ki se boji palice.
In vendar je zločinec, morilec! Nima več pravice upirati se. Molčati mora in vesel biti, da ga puste pri življenju. Zakaj še živi! Ker nJiislijo, da je blazen. Torej mora res biti blazen!
Brada mu je omahnila na prsa pri teh groznih mislih. On, ki je bil včeraj še tako močan, da se ni bal nikogar, je zdaj sedel sključen v dve gubi in trepetal.
In pri vsem lem jasna zavesi, da trezno misli. Ali more norec trezno misliti? In vendar je bil trdno prepričan, da Danica ni bila Mrtva, ko je stal pri njej. Če ne bi bil takrat prišel starec in ga odvedel, bi se bil brez dvo-'Ha še enkrat vrnil in pogledal. Umreti je mo-'ala takrat, ko njega ni bilo več v knjižnici.
Saj je videl njen grob na lastne oči. Mrtva je sirota, mrtva in nihče je več ne zbudi v življenje!
Tako je premišljeval sam pri sebi, toda neprestano je bila v njegovi duši misel, da to ne more biti res, da mora biti Danica nekje skrita.
S	klopi, kjer je sedel, je pregledal ves drevored, tja daleč do hrasta, pri vhodu v park. Neprestano mu je uhajal pogled tjakaj. Zdelo se mu je, da jo bo zdaj, zdaj zagledal, osvetljeno od solnca... da ga bo zbudila iz teh gi dih sanj, ki ga že tako dolgo more.
Njegova domišljija je bila tako živa, da je nehote planil pokonci. Takrat pa je že stal Ivan za njim. Čutil je, kako je uprl vanj svoj bodeči pogled. Gorje, če bi mu bil poskusil pobegnili! Stresel se je in se brez glasu spustil nazaj na klop.
»Večerja je že pripravljena," je rekel Ivan in ga .prijel pod pazduho. »Pozno je že."
Odvedel ga je v graščino.
Tako je prišel večer in ko se je stemnilo, nesrečnemu možu ni bilo več obstanka. Ali res leži Danica tam zunaj v jami? Ta misel mu je blodila po glavi in se je ni mogel od-križati. Ona, nežna, mlada Danica, ki mu je bila vse ...
»Zdaj idile spal," ga je prebudil starec in prižgal svojo svetiljko.
Egon je vstal, toda nenadoma je iztrgal slugi luč iz roke in preden se je la opomogel od prvega presenečenja, je bil Egon že v sosednji sobi.
»Danica!" je kriknil na ves glas, »Danica!... Danica!..."
Tako je tekel skozi galerijo, od sobe do sobe, z lučjo v roki, in iskal povsod, po vseh kotih. Morda jo le najde kje. Toda nje ni bilo...
Pribežal je v njeno spalnico. Novo pohištvo je bilo tam in toliko rož... in vse ga je spominjalo nje. Njena postelja je stala sredi sobe, tista postelja, ki je v njej ležala še včeraj, razdejana in razmetana. Tedaj se ga je loti! obup. Z lučjo je začel iskati pod posteljo, pod divanom, po vseli kotičkih, kakor bi bil prepričan, da jo mora tod najti.
V	lem trenutku pa je začul znan glas za seboj:
„Kaj pa počenjate? Saj boste še kaj zažgali!"
Starčeva jdklena roka mu je iztrgala luč in jo dvignila visoko nad glavo, da ni mogel do nje. Egon je omahnil, a Ivan ga je prestregel in odvedel v spalnico. Kakor otroka ga je spravil v posteljo in še enkrat pregledal okna.
„Zdaj: pa zaspite!" mu je velel in mu pred nosom zaklenil vrata.
Tako so minevali dan za dnem in večer za večerom. Vsak dan tisto mučno sedenje na klopi v parku, tisto tiho iskanje z očmi... Vsak večer beg po sobah in iskanje in obup ... In dan za dnem je bil starec Egonu za hrbtom in ga ni zapustil niti za trenutek.
Po vasi so govorili, da je graščakinja nenadoma umrla, in ljudje so šepetali, da jo je ubil njen mož. Nihče pa ni vedel, koliko je v tej vesti resnice.
Vedeli so tudi, da je graščak zblaznel in da ga čuva stari Ivan. Ko bi le mogli od njega kal j izvedeti.
Zmeraj je bil pri vaščanih ugledna oseba, zdaj pa še posebno. V nekaj dneh je njegov ugled tako zrasel, da so ga vsi pozdravljali. Ali ne bo zdaj on gospodar graščine?
Če je šel po vasi z debelo gorjačo v roki, so klobuki kar leteli z glav. On pa se za to ni zmenil. Kakor da jih ne vidi je šel mimo njih in gledal mrko pred se.
„Moj Bog, kako jezno gleda," so šepetali in se ga ognili, kolikor mogoče daleč.
Da, jezno je gledal, posebno kadar je šel mimo delavske hišice, kjer so stanovali Fani-kini starši.
Graščakinja je mrtva... to je vedel... Kje pa liči njena strežnica, ki je izginila brez sledu?
Vsako jutro, preden je prebudil graščaka, je šel na vas in se oglasil v delavski hišici.
„Ali še zmeraj ne veste, kje je vaša hči?"
Starca pa sta mu vselej odgovorila:
„Ne, gospod Ivan! Prav nič ne veva, kod hodi."
Tako ju je naučila Fanika, ki je vsakikrat, kadar je od daleč zagledala višavskega oskrbnika, zbežala na podstrešje in trepetaje čakala, kdaj bo Ivan odšel.
XIII
BOJ NA ŽIVLJENJE IN SMRT
Danica je odšla. V jutranjem mraku po oni strašni noči je šla peš na postajo. Samo Fanika jo je spremljala. V žepu je našla še nekaj denarja — toliko, da se je lahko odpeljala v Ljubljano, kjer je spel potrkala pri leti in stricu. Kaj ji je drugega kazalo? Ko je bila spet v svoji mali sobici, kjer je preživela toliko žalostnih in tako malo veselih dni, so jo oblile solze. Kakor kraljična je odhajala in sc vrnila kakor beračica .. .
Teti in stricu je morala priznati, zakaj je prišla. S težkim srcem je to storila. Ko je pripovedovala, kaj se je zgodilo tisto noč, se ji je zdelo, da izdaja svojega moža, ki ga je vendar tako zelo ljubila.
„Ali ti nisva že prej rekla, da se bo slabo končalo?" je rekel stric, ki je kar odkrito pokazal, da je nič kaj rad ne vidi doma.
Tako je bilo Danici življenje vsak dan ne-znosnejše. Nekega dne pa je prišlo zanjo z Višave pismo. Ko ga je vzela v roko, je po velikih okornih črkah takoj spoznala, da ji piše Fanika.
Na vasi vso zvedeli, kako Egon vsak dan poseda po parku in kako ponoči bega z lučjo po sobah in išče svojo ženo. Vse to ji je pisala Fanika.
Ko je Danica prečitala njeno pismo, ko je zvedela, da jo Egon pogreša, jo je zabolelo v srce. Vest ji je očitala, da je pozabila na svojo dolžnost, ko je zapustila bolnega moža, namestil da bi bila ostala pri rujem in ga ozdravila. In tedaj se je odločila.
Ko je leta drugega dne stopila v njeno sobico, Danice ni bilo nikjer.
Poldne se je bližalo in solnce je že stalo visoko na nebu. Egon Višavski je sedel zavit v odeje na svoji klopi. Njemu nasproti pa je ždel starec. Zdajci je zapazil, da je graščak pogledal proti drevoredu. Tudi tega ni prezrl, da se je pomaknil na drugi konec klopi. Udaril je nekajkrat s palico po pesku, kakor bi mu hotel reči:
„Nc delajte neumjnosti, sicer..."
Toda Egon se za to ni zmenil.
Ali so ga varale oči? Ali ni videl za grmovjem neke postave v svetli obleki, ki je hitela
proti njemu in • se je pravkar skrila za hra-slom?	*
In ta postava — ali ni. ..?
Tedaj se je pokazal izza hrasta bel klobuček in pod njim znan obraz.
Egon je planil pokonci — in takrat je stopila izza hrasta Danica in zakrilila roke.
„Da:nica!“
Egonu Višavskemu je ušel ta klic, a čulo se je kakor bi vzkliknilo deset ljudi.
Ivan je vstal in se ozrl. Pogledal je proti drevoredu in okamenel obstal, kakor bi bil zagledal strah. Po drevoredu, naravnost proti klopi, kjer je sedel graščak, je prihajala ona, ki je bila mrtva! Preden je mogel Egon preprečiti, se je sluga zagnal proti njej in zavihtil palico. Danica je v strahu obstala, potem pa se je obrnila in zbežala nazaj. Tedaj šele se je Egon zavedel, da preti Danici nevarnost. Hitro je vrgel odejo s sebe in skočil za starcem.
„Ivan!“ je zavpil. Njegov glas je bil spet kakor nekdaj — glas gospodarja.
Ta klic je imel tak učinek na starca, da se je spet zbudila v njem hlapčevska kri. Umolknil je in se skoraj opotekel.
Potem pa ga je spet napadlo.
„Ne, ne sme bili živa! Mrtva je! Mrtva je!... V grobu je ...!“
S temi besedami se je spet vrgel za prestrašeno Danico.
Kolena so ji klecnila — čedalje bolj so se bližali težki koraki, čedalje razločneje je čula hropenje za svojim hrbtom... Moči so jo zapustile in pred očmi se ji je zmeglilo.
„Egon!... Egon!...“
Tedaj je nekaj začula za seboj. Ko se je opotekla k bližnjemu drevesu in se ozrla, je videla Egona, ki se je bil vrgel na starega oskrbnika. Z rokami ga je prijel za vrat in ga zagnal s tako silo na tla, da se je ta zavalil proti grmovju.
S strašnim krikom se je starec pobral, za-viihtil palico in napadel svojega gospoda. Med 111 *ma se je vnel boj na življenje in smrt.
Palico mu je bil Egon iztrgal že pri prvean Napadu. I van pa se ni za to niti zmenil. Vrgel Se je nanj s škripajočimi zobmi in Egon se je komaj ubranil, da ga ni oklal. Pograbil ga je 2a vrat in ga z vso močjo, kakor bi hotel izlivati drevo, zavihtel na levo in desno, da se Je starec zazibal 'in izgubil ravnotežje. Zletel
je na tla in v naslednjem trenutku je Egon klečal na njegovem hrbtu in mu izpod vil roiko.
Starec je onemoglo zahropel. Z zobmi se je zagrizel v tla in usta so se mlu zapenila.
Takrat so prihiteli po drevoredu ljudje, ki jih je bilo vznemirilo kričanje v panku.
„Semkaj, ljudje, semkaj!“ je zavpil Egon, ki jih je prvi zagledal.
Videč graščaka klečečega na Ivanovem hrbtu, so prestrašeni ostrmeli. Mislili so, da je norec obvladal paznika, in niso prav vedeli, komu naj priskočijo na poimoč.
Tedaj je pristopila Danica.
„Pomagajte gospodu graščaku! Ali ne vidite, da že omaguje?*1
Možje so se zgrozili. Gospa Danica? Saj je vendar mrtva!
Mlada žena se je takoj zavedla.
„Saj ni res, kar vam je pravil stari Ivan! Nisem mrtva! Ivan je blazen, ne pa gospod!"
Kmetje sl niso vedeli pomagati. Kar razumeti niso mogli, kako se je moglo vse tako naglo izpremeniti.
Potlej pa so se zavedli. Priskočili so Egonu na pomoč in naslednji mah je bil starec že razorožen in povezan.
„Nesite ga v graščino," je zapovedal Egon. „Zaklenite ga v čumnato z zamreženimi okrni poleg kuhinje. Popoldne ga spravim sam v umobolnico na Studencu."
„Je že dobro, gospod," so mu odgovorili. Tako more govoriti samo človek, ki je pri pravi pameti.
Blazneža so odnesli in Danica in Egon sta sama ostala na kraju, kjer se je pravkar vršil strašni boj. Molčala sta, kakor da ne upata z besedo na dan.
Tako je preteklo, kdo bi vedel, nekaj minut, morda četrt ure ali še več, ko je Danica dvignila glavo. Mladi graščaik je stopil korak naprej, kakor bi ji hotel nekaj reči, ona je bila hitrejša. Skočila je k njemu.
„Objemi me!" mu je rekla. „Naj me oklenejo roke, ki so me rešile smrti!"
Pritisnil jo je na prsa, ne s tisto neučakanostjo, kakor vselej dotlej: nežno, a vendar samozavestno, kakor znajo samo pravi ljubimci.
»Danica,“ je šepnil in jo vroče poljubil.
Konec prihodnjič
(j
Najstrašnejši trenutek mojega življenja*
6
STRAH
Ko ini je bila dvajset let, sem moral obleči vojaško suknjo in vzeli puško na ramo. Bil sem dodeljen h kranjskim Janezom, ki so bili nastanjeni v Trstu.
N' vojaški službi sem moral mnogo prestati, čeprav sem bil izmed vseh novincev še najbolj okreten. Tovariši vojaki so me sicer radi imeli, ne pa stotnik.
Grozno smo se ga vojaki bali, kajti bil je silno strog in neusmiljen z nami. Mučil nas je na razne načine ter dostikrat tega ali onega slovenskega fanta kruto kaznoval za prazen nič. Zlasti name je imel strašno piko. Vsa težja dela sem moral opravljati in za vsako malenkost me je kaznoval. Sploh je bilo stotniku najljubša zabava vojake mučiti. Zato je neprestano gledal, kako bi jih zasačil pri kaki nerodnosti.
Nekega večera mi je stotnik zapovedal, da moram na stražo, čeprav ni bila vrsta na meni. Hočeš nočeš sem vzel puško in šel na določeno mesto. In ravno listo noč sem doživel najstrašnejši trenutek svojega življenja.
Stražili smo tedaj smodnišnico v starem mestnem gradu. .laz sem dobil ukaz, da moram stati na tistem mestu do polnoči — do konca ure duhov in strahov.
Tisto noč sem bil prvič na straži v starem gradu. Sicer mi je bil strah neznana stvar, toda tisto noč mi je vendar bilo preklicano' neprijetno pri srcu. Z nemajhnim nemirom sem korakal pred smodnišnico gor in dol. Tiste čase je namreč na tržaškem gradu vsako noč strašilo, kakor so pravili. Vsak vojak, ki je zadnje mcr.eco lam stražil, je ob enajsti uri jadrno zbežal pred lajinslvenim strahom. Drugi dan pa je bil vsak begunec osramočen in hudo kaznovan. Stotnik je namreč vsakogar videl, če je pobegnil, čeprav je bila noč še tako temna. To se je kajpada nam vojakom jako čudno zdelo.
Vse strašne kazni pa niso nič koristile. Nobena straža ni do polnoči ostala na svojem mestu, vsako je strah takoj prepodil, ko je pričel rogoviliti. O tem ..strahu" so vojaki sicer mnogo groznega pripovedovali, kakšen je bil v resnici, pa ni nihče vedel povedati.
„Mene stotnik ne bo videl bežati,“ sem se hrustil, čeprav me je bilo strah — pošteno strah. Minevala je ura za uro in meni je bilo čedalje tesneje pri srcu. Pol me je oblival, a obenem me je mrazilo po hrbtu. Najrajši bi bil stisnil puško pod pazduho in jo odku-ril, a spomnil sem se stotnika in ostal. Plaho sem gledal okoli sebe, od kod se bo prikazal strah, in srce mi
* Pod tem zaidavjem priobčeni spisi tckmulcio za nagrade, ki jih je razpisal tednik ,,Roman" v natečaju ..NalstraSnejši trenutek mojega življenja". Podrobnosti gl. ,v 6. štev. ,,Romana" dne 8. febr. 1930.
je razbijalo kakor devet kovačev. Postalo me je sram pred samim seboj in sklenil sem, da ne zbežim, pa naj se prikaže sam rogač iz pekla.
Zdajci je ura v zvoniku cerkve svetega Antona odbila enajst.
„Križ božji, zdaj se bo zgodilo!" sem vzdihnil in s trepetajočim srcem prisluhnil. Dolgo se ni nič zgodilo in že se je začel polegati nemir v meni, tedaj pa sem začul lani za smodnišnico neko pošastno škripanje in renčanje, ki je prihajalo čedalje bliže. Zdrznil sem se, da bi se bil skoraj sesedel, in lasje so se mi dvignili na glavi. Z izgubljenimi očmi sem strmel v ono stran, odkoder je prihajal strah. Takral se je pokazala izza vogala grozna kosmata pošast na štirih nogah, podobna medvedu, in jela stopati proti meni. Kdo drugi na mojem mestu bi si bil mogoče ohranil več korajže, mene pa je — odkrito priznam — prešinila smrtna groza. Srce mi je zastalo v prsih in kri zle-denela v žilah.
Pošast je lezla bliže in bliže proti meni. Naenkrat se je vzpela pokonci in zarenčala. Jaz pa sem stal kot vkovan. Le še dobrih petnajst korakov je bila pošast od mene, ko sem se nekoliko osvestil. Čisto nehote in nevede sem dvignil puško in pritisnil na petelina. Zabliskalo se je in počilo — in prav tisti mah, kakor bi se bil čudež zgodil, me je groza izpustila iz svojega objemu. Odskočil sem in hotel drugič sprožiti, a ni bilo treba.
Ko sem bil ustrelil, je strah odskočil in grozno zatulil, nato pa je omahnil in telebnil po tleh. Takrat sem se zavedel svojega dejanja; roke so mi omahnile in kakor pijan sem se opotekel. Moral sem se naslonili na zid, da nisem padel. Strel je alarmiral vojake in prihitela je patrulja. Poročal sem takoj, kaj se je zgodilo in vsi so hoteli videti, kakšno pošast sem ustrelil.
In kaj so našli? Na lleh je ležal v mlaki krvi naš stotnik S. D., zavit v kosmato ovčjo kožo. Bil je mrtev, kajti strel inu je šel skozi srce. Bliskoma se je po vsem mestu raznesla novica, da je listi grozni strah, ki je toliko rogovilil po gradu, razkrit v osebi stotnika S. Vse se je zgražalo nad krulim stotnikom in hvalilo moj pogum.
Dogodek tiste noči pa je imel zame žalostne posledice. Nakopal sem si hudo živčno bolezen, ki me je za leto dni priklenila na bolniško posteljo.
Zdaj sem siv starec. Mnogo bridkega sem doživel v loku let — a vendar mi bo oni dogodek iz vojaške dobe ostal zapisan v spominu kot najstrašnejši trenutek mojega življenja.
Z. E., Muljava.
Shatvu se je nekoč zgodilo tole: Pri neki predstavi ga je občinstvo viharno zahtevalo na oder. Ko se je ploskanje nekoliko poleglo, je zavpil neki glas z galerije: „Vašu drama jc zanič, gospod Shaw!“ Shaw se je obrnil k nezadovoljnežu in mu odgovoril: „Tudi jaz sem tega mnenja — a kaj hočeva sama proti tolikim!"
Letoviščar: „čujte, kaj pri vas res nimate drugih znamenitosti razen spomenika v vojni palim vojakom'!" „0, seveda. Solnčni vzliod. Začetek proti šestim zjutraj.''
„Kaj praviš, Moric, da bi si vzel za maškarado, rdečo masko ali zeleno?" „liaj se pravi masko ■— lepo se umij, pa te lastna mati ne. bo spoznala!"
Janez se vrne iz Amerike. ,,Nu, kako je bilo v New Vorku?' ga vprašajo, .lanez izpljune: „Iiolo-salno!" „Tak povej no kaj!" „Povem vam —“ Janez spet krepko izpljune, „promet je kolo$alen!“ To rekši prestane, da spet izpljune. In potem povzame: „Kamorkoli pljuneš, pljuneš v luksusni avto...!"
Znani nemški narodni gospodar Karl Bucher je pri predavanju na univerzi omenil, da je v Ameriki mnogo več moških kakor žensk, in je v šali dodal: ••Damam lahko tedaj samo priporočam, naj se izselijo." Nakar je neka slušateljica užaljena vstala in odšla iz dvorane. Bucher pa je zavpil za njo: »Gospodična, saj se tako hudo ne mudi!"
Moderna ženitna ponudba. Ona dama (naj bo stara ali mlada, lepa ali grda) dobi mojo roko in srce, ki n?i da na razpolago sredstva, da nastopim večletno avtomobilsko potovanje s svojo ljubimko. Dopisi pod „Bencin".
Znameniti dunajski pridigar Abraham a Sanda Clara (1!M—17<)!)) je nekoč rekel na prižnici, da bi mogel vse dunajske device v samokolnici odpeljati iz mesta. Dunajski ženski svet mu je seveda te besede Zelo zameril, zato je drugo nedeljo hudomušno dodal: •■Kakopak vsako posebej, drugo za drugo!"
Predsednik sodišča (odvetniku): „Gospod doktor, Zaslišani boste kot priča. Pozabite tedaj za trenutek svoj poklic in povejte mi čisto resnico!"
študent (pri izpitu): „Če prerežem trebuh, pridem skozi črevo do hrbta." — Profesor: „Srečno pot!"
Sodnik: ..Zadnjič ste rekli, da je vaš sin mrtev, v resnici pa je v ječi." Priča: „(iospod sodnik, ali je
kako življenje?"
Nagrobni napis za taščo: „Vendar že!"
,,Iiogme, rujši bi bil tuberkulozen kakor pa mili-jonar." — „človek božji, ali si nor?!" — „Zakaj? Vsi ,,nlijonarji nmro, med jetičniki pa samo pet in šestdeset odstotkov, sem danes br<d."
Gospod, ki dolgo zvoni na telefonu, ne da bi se telefonistka odzvala:...Hudiča, ali so res vse krive številke zasedene?"
G o s ]> a sobarici: .Ali ste povedali kuharici, da bom danes j.omagala pri kuhi?" — ..Da. gosjia! Rekla je, če ne bi rajši na jutri odložili, ker ima danes mnogo dela."
Pogrebno društvo brzojavi gospodu, ki mu je umrla tašča: .,Danes umrla tašča. Prosimo brzojavnega obvestila, ali sežgali ali pokopali." Nakar pride brzojavni odgovor: „Prosim oboje."
„Ali še veš, ko' sva se prvič poljubila, si bila ko-stanjelasa in tvoja usta svetlo rožnata, ali še pomniš?"
— „Tako? To si bil I i ?"
Iz filmskih oglasov: „C.ook na severnem tečaju" (Prvič v Ljubljani!). — „Srečni z/akon" (Dveurnu predstava). — „Neprirodna mati" (V prirodnih barvah). — ,,Rojstvo morskega ježa“ (S spremljano orkestra).
P r o f e s o r s k e
Profesor: „Ne stojte vendar zmerom pri oknu! Če bo kdo dol padel, se gotovo spet ne bo javil!"
„0d zdaj naprej naj se vsedejo tisti, ki manjkajo, vselej v zadnjo klop, da takoj vidim, kdo manjka."
..Z vami je križ, kamorkoli vas posadim, povsod regljate, spredaj in zadaj."
Pfofesor stopi v razred in zagleda na deski sliko: neki učenec ga je bil narisal s kredo. „Saj sem že tu," meni raztreseno profesor. „Potem grem pa lahko domov." In je res šel.
Nadzornik (učencu): „Povej mi kak izrek iz svetega pisma!" — Učenec: „ln Judež je šel in se obesil."
— Nadzornik (istemu učencu): „Še enega, a boljšega!"
— Učenec: „Pojdi in tudi ti tako stori!"
Premetena nevesta
V nekaterih krajih v Bretanji je navada, da da ženin nevesti kot jamstvo za to, da jo ho res vzel, neko vsoto — 50 do 5(X) frankov, kakršne so pač njegove razmere. Če se zaroka po ženinovi krivdi raz-dere, obdrži nevesta denar za odškodnino. Če pa je kriva nevesta, ga mora vrniti.
V Pont-1’ Abbeju je živela deklica, ki je to kavcijo že sedemkrat dobila. Vsakemu ženinu je znala življenje tako zagreniti, da se je odrekel svojemu denarju in prostovoljno odstopil od poroke. Sedemkratna nevesta si je tako. nabrala lepo imetje: a kaj bi pač z njim? Osmega ženina ni bilo več in tako se ji je obetalo večno samstvo.
Nekega dne pa se razve, da sc »večna nevesta" vendarle poroči. Kdo je la junak? Vse se je čudilo njegovemu pogumu. Toda občudovanje je zaslužila nevestina premetenost. Zaročenec je bil neki mornar, s katerim se je bila deklica skriva j zaročila še preden je prelomila onih sedem zarok. Zaročenec je moral potem za nekaj let na morje, ona pa je ta čas porabila, da si je napravila lepo doto, ki je z njo presenetila ženina.
N A H I
In to je bil za Larryja Waterloo. Tujec ga je naskočil in tako zaplesal z njim, da se je človeku moralo že od gledanja zvrteti v glavi. Izprva se je zdelo, da v udarcih ni baš pri moči, toda zadel je Larryja tolikokrat — če bi kdo hotel šteti sunke, bi moral imeli računski stroj — da je od njega vse kar viselo. In pri tem se je boril pošteno in spodobno. Sunil je vselej iz pleč, niti enega udarca ne s komolcem, kaj šele z nogami. A vendar sem ves čas čakala, kdaj mu bo Marry zadal poslednji udarec in tako1 zaključil ples. Tega sem čakala, tedaj pa je Larry napravil svinjarijo. Prismolil je namreč Jacku sifonko na glavo, in Jack je telebnil na tla kakor mrtev. A le za eno minuto. Kri se mu je vlila iz rane in jaz sem stala in gledala in videla samo njegov obraz. Belobradec, ali ste že videli, kako je, če si človek prižge v temi cigareto? Nu, vidite, tako se je Tigrov obraz zdajci razjasnil.
Skočil je na noge kakor mačka. Poprej, mislim, se je boril samo za šalo. Zdaj pa, zdaj se je bil — kakor hudič! Potolkel je Larryja na tla in mu strgal srajco s hrbta, ko je hotel pobegnili. In I.arry je pozelenel od groze in je bežal — bežal, kar so mu noge dale — Belobradec, pomislite — Larry, ki ga ni še nihče nikoli ugnal!
Toda za njim se je vrgel Tiger in se smejal! Smejal tako čudno, da me še zdaj strese mraz, samo če se spomnim. Drugi so vsi pograbili, kar jim je prišlo v roke, toda Tiger je zavihtel stol in ko so mu pogledali v obraiz, so se vsi raztepli kakor dež na strehi. Tedaj se je obrnil k meni, in rečem vam, prav nič bahašlva ni bilo na tem obrazu, nič zmagoslavja — ne, smejal se je kakor dečak, ki je bil pravkar dobil nedolžno igro!“
Zadržala je sapo in šepnila:
„0, Belobradec, to vam je mož — to vam je mož! Vi ste prvi spodobni človek, ki sem ga srečala, toda ko je tako stal pred menoj in se smejal, sem vedela, da je tudi on poštenjak in raven kakor ravnilo!"
Tako se je bila zaverovala, da je docela pozabila bolnika, ki jo je ves čas prodirljivo opazoval izza pol priprtih trepalnic. Zdaj pa je dvignil roko in njegovi prsti so rekli: „Ali mi zaupaš?"
„Vain če zaupam?" je ljubeče odvrnila deklica. „Kakor svojemu očetu!" Zgrozila se je. „Bolj kakor svojemii očetu!"
Tedaj so spretni prsti počasi napisali v zrak:
„Tiger mora od tod."
„Zakaj?“
„Ker nam prinaša nesrečo."
Poparjena ga je pogledala; njen obraz je razodeval, da so ji po bliskovo šinile skozi glavo' žalostne misli, potlej pa so se ji oči spet zjasnile. Odkimala je.
»Nekdo vam ga je moral krivo oslikati, Belobradec. Kadar ga boste videli, mi boste zanesljivo pritrdili. Če mu pogledate v oči, vam ne umakne pogleda. Nič senc ni na njegovem obrazu. Njemu ni treba ničesar skrivali. Če ga pogledate, Belobradec, je kakor bi pogledali v kristal — čisto skozenj vidite, in človek bi tedaj hotel islali vzravnan in se mu smejati. Danes popoldne isem stala: tam spodaj in tedaj sem si ogledala vso to sodrgo malopridnežev, razbojnikov, svedrovcev, žeparjev in uzmovičev in sem samo Boga hvalila, da so še drugačni miožje na svetu. Morala sem Boga hvaliti, zakaj on je čist, Belobradec, in nepokvarjen. Vzemite besedo nazaj! Recite, da mu ni treba iti!"
Ustnice hromega moža so se razklenile v vzdih, in zaupanje, ki je bilo osvetlilo dekličin obraz, je ugasnilo kakor sveča.
,,Ali imate kaj proti Tigru?"
Prikimal je.
„Kaj?“
Spretni prsti so' zlogovali:	„Mary, za-
upaj mi!"
Pobesila je bradico na roko, ki jo je stisnila v pest, in .se zagledala skozi okno.
»Neprestano premišljam," je zamrmrala; njeno zaupanje do Belobradca je bilo tolikšno, da se je navadila vpričo njega na glas misliti. »Kaj more bili na njem narobe? Njegove oči? Ne! Njegov glas? Ne! Njegova hoja? Ne! Ali je slepar? Ne morem verjeti." Obrnila se je. »Belobradec, kaj je na njem narobe?"
„Tega ti ne 'morem povedati," so pokazali prsti.
„Tak ste trdno odločeni, da ga pošljete proč?“
Prikimal je. Videl je, kako je v njej zorel sklep, potlej pa je mahoma ugasnila vsa njena energija, in iznenada je položila svojo roko predenj na odejo, brezmočno z navzgor obrnjenimi dlanmii.
„Ne morem, Belobradec. Ne morem ga odsloviti. Vem, da morate prav imeti, drugače ne bi tega od mene zahtevali, ali — ne morem. “
„Moraš!“ so odgovorili neizprosni prsti.
Otožno ga je pogledala, potlej pa je tiho rekla:
»Pogledal me je, Belobradec, tako kakor bi me bil rad imel, lin to mi je dobro delo." Hlastno je iskala besed in se prijela za prsi. »Hotela bi, da bi me še enkrat tako pogledal.“
„Zakaj?“
Ko se je zdaj obrnila proč, da se zbere in razmisli, so hromčeve oči zagorele in brada mu je vztrepetala. Toda stisnil je pesti in zaprl oči, in njegovo vznemirjenje se je poleglo.
„Tole,“ je rekla deklica in se spet obrnila k Belobradcu, kakor bi ga hotela prositi z očmi, naj vendar razume, česar mu ne more razložiti z besedami. „Pri večini mož, če me pogledajo, vem, da vidijo dvoje v meni: hčerko Jima Dovra, ki zdaj upravlja krčmo ,Pn ukročenem merjascu1, ali pa — moje telo in obraz."
Z gnusom je prestala.
»Časih me tako pogledajo, da mu je skoro, kakor bi se me dotaknili z rokami in mi nekaj šepnili na uho. Toda ta tujec, ta Tiger!“ Vrgla je glavo nazaj z izrazom' sreče, ki jo je neizrekljivo polepšal. „Ko me je pogledal, Belobradec, tedaj ni videl Jimove hčere, in tudi ne samo mojega obraza. Pogledal je globlje varne, in nekaj v meni msu je prišlo naproti, da sem mu vrnila ta pogled. In ko ga nisem več videla, sem bila tako razburjena, kakor bi bila v gledališču in bi morala sredi poslednjega dejanja domov. Moram ga videti. Moram!“
Belobradec je zaprl oči, in njegova levica se je krčevito zasekala v odejo.
Sc nadaljuje na 10. strani
SIROTA Z MILIJONI
Roman v 4 knjigah Francoski napisal Jules Mary PRVA KNJIGA
LJUBEZEN IN DENAR
Prvo poglavje
DRAŽBA NA GRADU
„Olio, kaj pa je lo?“ porečete presenečeni čita-telji, ko prečitate gornje kričeče vrstice.
NAŠ NOVI ROMAN!
Naš novi senzacijonalni ljubezenski roman, za katerega se nismo strašili ne truda ne troškov, da ga poklonimo Vam, dragi naši prijatelji in bralci.
„Romano,vi“ romani so na glasu in so se v nekaj mesecih splošno priljubili.
TODA VSE TO JE BILO ŠELE UVOI)!
Naši' pravi romani se zdaj šele začno! „Zlati demon", ..Konzulova skrivnost", „V objemu teme" (ki ga v prihodnji številki zaključimo) in nad vse priljubljena Nezakonska mati" so bili dobri romani in so se ljudem zelo priljubili — o tem pričajo priznanja iz vrst naših čitateljev. Toda nobeden od njih, za to Vam jamčimo, ne doseza našega novega veleromana.
»SIROTA Z MILIJONI«
je nad vse zanimiva povest sirote, ki je dedična 100 milijonskega imetja, ne da bi o tem kaj vedela, in ki se zato zanjo poganja propal plemič. Ona pa ljubi drugega in noče o plemiču nič slišati. Neki Indijec, ki ji hoče pomagati... ne, ne, danes Vam ne smemo preveč povedati, drugače vam še pokvarimo vse veselje.
„Sirota z milijoni" je delo priznanega francoskega pisatelja Julesa Manjja, čigar ime že samo jamči ža moralno neoporečnost in kakovost. Dogajanje, ki je pisano
V	ŠTIRIH VELIKIH KNJIGAH,
je tako napeto in zanimivo, da obledi v primeri z njim celo sloviti Dumasov roman
GROF MONTE CRISTO,
na katerega naš novi roman po tajinstvenosti po nekod spominja — samo da ga še znatno prekaša!
Ker je roman „Sirota z milijoni" daljši od naših dosedanjh romanov, ga bomo prinašali stalno v izredno
VELIKIH NADALJEVANJIH
po 7 do 8 strani. Priobčevati ga začnemo v
PRIHODNJI ŠTEVILKI
in Vas prosimo, da to poveste tudi svojim prijateljem in znancem; ki radi čitajo lepe romane. Vi pa, ki ste doslej še odlašali s poravnanjem naročnine, jo nakažite še danes, da boste redno dobivali vsa nadaljevanja.
,,S’aj vendar niste hudi?4* ga je zaprosila. „Vem, da se nikoli nc zmotite, toda tega moža še niste videli. Dajte mu priliko, da vam -stopi nasproti!“
»Poznani ga,“ je odgovorila roka in potlej: „Zdaj me pusti samega in mi pošlji Lewa!“
„Srdite se, Belobradec," je vzkliknila dekle in se malone spustila v jok.
„Ne, sam(o žalosten sem,“ je odgovorila roka.
Tedaj je šla počasi iz sobe in pomignila McGuiru, naj vstopi.
„Nekaj čisto nepričakovanega, česar vam ne morem popisati," je rekel Jack nekako v istem trenutku v telefonskem pogovoru s Ce-cilom Darlingom. „Na vso žalost mi je ta ekspedicija docela nemogoča."
„Veste kaj, človek božji,“ je zajecljal junak tolikih afriških pustolovščin, „zdaj, ko sem že vse pripravil..
„Verjemite mi, da mi je silno žal," je odvrnil Jack Lodge, „vendar je moj sklep nepreklicen."
„In lepa divjačina? Jack, ali ste res na to popolnoma pozabila?"
„Povem vam, da sem na lovu za največjo divjačino, kar sem, jih do zdaj gnal."
„In je la lov nevaren?"
„Tako nevaren kakor dinamit ali pik kobre."
„1 ludiča! In bo dolgo trajal?"
„Ne vem še. Nemara en dan, eno uro, leto dni; loda ne opustim ga vse dotlej, dokler ga ne končam."
„Jacik — sicer se ne bi maral mešati v vaše zasebne stvari —“
„Kar zinite."
„Nu — kam vodi sled?"
Jack se je veselo zasmejal.
„Tega niti sam ne vem prav."
„Ne veste?"
„V pekel ali pa v nebesa — kakor se stvar konča."
,,Veliki Bog!"
„Ne mislite, da sem zblaznel. Samo srečen sem, Cecil."
„A kje nameravate loviti?"
„Tu v mestu."
„Kaj?“
„ P op o 1 noma resno."
„Čujte, dečko, na glasu vam poznam, da stvar ni brez nevarnosti."
„Saj to sem vam v suhih besedah že povedal."
„Polem mi storile uslugo!"
„Kakšno?"
»Vzemite me s seboj!"
„Na la lov mora mož čislo sam, prijatelj, in plen je tak, da ga ni moči deliti."
To rekši je obesil slušalko.
Trinajsto poglavje PAVIJAN
Pred nevarnostmi, ki so njej sami grozile, se je Mary vselej znala zavarovati, zakaj imela je na svoji strani pesti, nože in revolverje tucata preizkušenih borcev, toda jamčiti za varnost koga drugega je bila! čisito druga stvar. Tisti, ki so glavo tvegali, so to storili iz čiste, osebne naklonjenosti, če bi pa prosila pomoči za Tigra, je bilo zelo mogeoe, da bi se njeni prijatelji izprernenili v ogorčene nasprotnike nepoklicanega gosta. In sovraštvu so v tanglu navadno dali poudarka z nožem ali pa, z dobro merjeno kroglo.
Bil je v resnici eden izmed skritih razlogov za njen edinstveni položaj v tanglu, da ni nikoli nikomur pokazala posebne naklonjenosti. Bavnala je z vsakim kot z dobrim prijateljem, in pri> vsem prijateljstvu si jih je umela držali lakel od sebe. Prav dobro je vedela, če bi svoje srce komu darovala, da bi si sicer res zagotovila njegovo brezpogojno vdanost, hkrati pa bi se cela vrsta zvestih pristašev izpremenila v ogorčene nasprotnike.
To je veljalo tudi za stare prijatelje iz tangla, ki so se rodili v bližini ,Ukročenega merjasca* in zrasli z Mary Doverjevo. Če je na primer Larryju Boyntonu privoščila nasmešek, je s tem vznevoljila dvajset drugih starih prijateljev; hujše hi bilo, če bi zdaj izkazala milost čisto tujemu človeku, ki je dal. v pol ure okusiti svoje posti tolikim, stare garde? Nemara je bila že zdaj šla predaleč? Postavila ga je na mesto ,venbacitclja‘, ki ga je dotlej imel Larry, in če se v tanglu porodi sninmja, da bi tu utegnili odločati še drugi oziri razen poslovnih, bi to bilo za Tigra v tanglu ne samo nevarnost, nego gotova smrt.
O vsem tem je zdaj razglabljala s svojim običajnim pokojem; spnstiila ni iz misli nobene možnosti in vsako je precenila po njenem pomenil. Ona sama ni mogla odkrito vzeli tujca v zaščito; tako ji je ostala samo možnost, da ga obda na skrivnem s telesno stražo, ki bi delala zanjo, ne da 'bi računala na plačilo.
Tri osebe so bile v tanglu, ki so utegnile za to priti v poštev, in takoj ko je zapustila Belobradca, jih je dala poklicati. Zbrala jih je v mali sobi, ki ji je služila za pisarno in kjer je vodila knjigovodstvo in odpravljala posle .Ukročenega merjasca*.
Bila je kaj čudna trojica: pohabljen prodajalec časopisov, enorok lajnar in stara zgrbljena beračica; toda kar je tem ljudem nedo-stajalo telesne moči in spretnosti, so nado-nieslili s slepo vdanostjo za Mary Doverjevo. Oboževali so jo kakor svetnico, bila jim je zaščitnica in rešiteljica v stiski, in služili so ji Uialone z versko pobožnostjo.
Billy, prodajalec časopisov, je bil prišel na svet s krajšo, skrivljeno nogo, njegovo življenje je bil en sam niz korakov, in vsak korak niu je bil muka; a ker ni poznal drugega kakor bolečine, jih je potrpežljivo prenašal. Jeklen čevelj je nadomestil, kar je njegovi pohabljeni nogi nedostajalo dolgosti, in znal je •ako naglo in okretno skakljati, da ni nikomur, ki ga je videl, prišlo na misel, da bi se utegnil čutiti nesrečnega. Le njegov obraz je Pripovedoval povest njegovega trpljenja. Ni bil čemeren; nikoli ni godrnjal zoper usodo, kar pohabljenci tako radi delajo; le njegov °braz je bil shiran in prsten od hudih bolečin, toda njegove velike bistre oči so se bile sprijaznile s trpljenjem, zakaj drugačnega življenja sploh ni poznal.
Ves dan in vise dni je veselo skakljal in h j egov glas je zvenel tako tenko in drobno kakor glas črička, le kadar je sedel, se je njegovo telo sesedlo in glava se mu je pobesila, 'kakor bi bil starec, ki mu je že dovolj boja 7- življenjem.
Beračica je bila starka nepreračunljive starosti. Živela je v tanglu, kakor dolgo so ta
del
mesta tako imenovali; nihče ni pomnil
dobe, ko je bila še mlada, ali ko se še ni plazih P° ulicah. Hodila je tako sklonjeno, da so b>dje mislili, da inora pasti na obraz, in bilo
je nerazumljivo čudo, kako je mogla venomer strmeti v tlak, pri tem pa spoznati vsakogar, ki ji je prišel naproti; če je človeku pogledala v obraz, je vselej zamižala in zato so jo imenovali mežikava Lizo.
Lajnar se je imenoval Sparchi in se je zelo razlikoval od svojih dveh tovarišev. Bil je sicer res precej star, toda prenašal je svoja leta zelo čilo in sploh se je nosil strumno kakor vojak. Pred leti je služil v Italiji in pri tem izgubil roko.
Billy je sedel na stolu, mežikava Liza je čepela na robu stola, Sparchi pa je stal vzravnan s čepico v roki. In vsi trije so upirali pogled v Mary.
Le-ta je kar brez ovinkov prešla k stvari.
„0 Tigru ste čuli?"
Billy je vrgel glavo pokonci in razburjeno zakrakal; Lizin režaj je pokazal brezzobo nebo iz umazane slonovine; Sparchi je prikimal.
„Pazite!“ je rekla Mary Doverjeva. „0n je pri nas tujec in ne spada k nam; zakaj je tu, ne vem; mislim pa, da je spodoben dečko. Spodoben! Razumeli?"
Tri glave so prikimale.
»Naši ljudje mu bodo hoteli skočiti za vrait," je povzela. „Larry se po boju ni več prikazal; in se tudi ne bo, dokler ne obračuna s Tigrom ali ga vsaj ne spravi s poti."
„Da se od takrat še ni vrnil?" je rekla mežikava Liza s svojim hreščečim visokim glasom. „Res ne?"
„Kaj hočeš reči?"
»Pod zemljo," je pokimala Liza. In napravila je kretnjo, kakor bi hotela pokazati, kako si krt utira pot.
,,Ali si ga videla?"
»Govorila sem z Vung-čijem, Vung-Či ga je videl."
»Gotovo je bil namenjen kam drugam," je menila Mary, ki ji je vzlic temu vsa kri izginila z lic. »K .Ukročenemu merjascu* ga ni bilo."
»Pač, k .Ukročenemu merjascu* je šel, in pištolo je imel."
»Pištolo?" je vprašala Mary in pridržala dih.
»Vnng je spoznal po tem, kako mu je stal suknjič. Takih oči kakor imajo Kitajci nima nihče, Mary."
»Potlej mora zdaj biti In," je vzkliknila deklica in skočila s stola.
»Pred eno uro je še bil, a je spet odšel.“
»Po kaj je prišel?"
„Pri Belobradcu je bil."
„A Bclobradec mii o tem ni besedice zinil." Zamišljena je umolknila. Seveda, od njega je cul Belobradec laži o Tigru. Z Larryjem Boyn-tonom je bil govoril. Nastavili so mu past, toda dobili ga ne bodo, ne, ne smejo ga dobiti!
„Sparchi, kadar lajnaš svoje pesmi, pri-pazi malo na Tigra. Billy, tebi mi ni treba praviti, kaj ti je storili. In ti, Liza, poznaš kletna pota. Radi bi prišli Tigru do živega, obkoliti ga hočejo in potem iznenada naskočiti. V odkritem boju se .mu ne upajo .stopiti nasproti, niti deset njih hkrati ne; m vse, kar vam je storiti, je to, da mu krijete hrbet in mu poveste, kdaj je čas, da ise spravi od tod. Ali mi boste pomagali?"
Tiho so ji odgovorili, da jih je komaj razumela.
»Idite tedaj vsak na svoj posel!"
Obrnili so se k vratom, toda Billv se je še obotavljal.
„Ti isi 'mu dobra, kaj?" je vprašal.
Pogledala mu je v resne, umne oči.
„Da, Billy, ker se je tako pošteno bil."
„Ali zanesljivo veš, da ni skrivni?"
„Tega ne verjamem."
„Čuj, Mary,“ je rekel nato, se sklonil k njej m ji šepnil na uho: „Pazi tudi na sebe samo!"
„Zakaj neki, Billy?“
„Takile dečki znajo biti z deklicami strašno prijazni, Mary." Resno ji je pokimal in odskakljal skozi vrata.
„Billy!“ je vzkliknila za njim.
„Nu?“
»Hvala ti, Billy!“
Prijazno se ji je zarežal in med tem ko se je obrnil, je po veži prihitel neki možak in se zaletel vanj. Billyja je malone podrlo na tla.
»Tak sirovač!" je zavpil na neznanca. »Kdo vam je dal pravico, da podirate ljudi?"
»Le ne tako jezno, pritlikavček," je oni odgovoril. »Evo ti krajcarja, kupi si z njim požirek piva."
»Spravite ise k vragu, vi in vaš krajcar!" je odvrnil Billy, vrgel došlecu novec v obraz in s presenetljivo naglico odkrevsal po hodniku. »Takle muholovec!" je še zakričal nazaj, »takle polipski ovaduh!"
»Tegale paglavca čaka še nič prida konec," je srdito zarenčal detektiv. „Že dolgo ga imam na piki!"
Stopil je v pisarno, odložil klobuk, si popravil bujni šop las, ki mu je silil na čelo, si klobuk spel malce postrani posadil na glavo in sedel Mary nasproti.
»Dober dan," je hladno pozdravila deklica.
»Hm, naježeni danes, kaj?"
»Kar z besedo na dan, saj imam debelo kožo."
»Aha, paglavec vam zadaja skrbi, kaj ne? Pozabite ga, Mary! Ne ukvarjajte se z ušivci. Ne bosta dve leti okoli, pa vam ga imam za zamreženimi okni in pel let mu ne uide. Potuhnjene oči ima."
»To vam rečem, Wagner,“ je odgovorila in z dvignjenim kazalcem podčrtala grožnjo. »Če dečku kaj napravite, boste to občutili na lastnih kosteh, razumeli?"
To niso bile prazne besede, zakaj marsikateremu tajnemu policistu so ,‘Pri ukročenem merjascu* dodobra zagrenili življenje.
»Nikarite tako govoriti, Mary," je rekel nekoliko prijazneje. »Saj me poznate. Ali sem že komu kožo odrl?"
Skomignila je z rameni. „Nu, naposled mi je prav, da ste prišli." Stopila je do vrat in zaklicala v pivnico: »Ti, Lefty, daj, poišči Ti-nyja Maca! In naj pride k meni!"
Potlej sc je obrnila:
»Tak po kaj ste danes prišli, Wagner?“
»Marsikaj nam je prišlo na ušesa. Kdo je vaš novi bratec? Tiger mu baje pravijo."
»Ta ima sobo gori na številki dva in štirideset; stopite k njemu in si ga oglejte!"
»Čujte, Mary, in recite mi: ali sem vaš prijatelj ali ne? Zakaj mi ne marate odgovoriti?*
»Kako, prosim?"
»Tak pomagajte mi! Govore, da je bil Lar-ryju kosti zrahljal."
»Res."
„Nu, dobro! Če ne marate govoriti, pa pustimo Tigra. Prišel sem še zaradi nečesa drugega."
Njegove oči so se pri teh besedah nekam škodoželjno zasvetile. In s poudarkom je dodal:
»Mary, ali veste, da je ,Pavijan* spet tu?"
„Kaj?“ je š&pnila i'n vsa kri ji je izginila z lic. Kakor da bi jo bil kdo s polenom udaril po glavi, je omahnila in se seisedla na stol.
»Strahovi, kaj ne?“ Puhnil ji je dim cigarete v obraz in njegove ostre male oči so se zmagoslavno zalesketale.
„Wagner, to je laiž,“ je odgovorila deklica. »Dobro veste, da je laž.“
„Tako?“
„0, Bog!“ je zaječala. Vsa hladnokrvnost jo je minila. Skrila je obraz v dlani.
„Ne vznemirjajte se, Mary,“ ji je mehko rekel Wagner. Iskren hočem biti z vami: do zdaj ga še nismo videli."
Sunkoma je dvignila glavo.
„Tedaj za gotovo ne veste?"
»Pač; v zadnjih treh tednih so se dogodile tri stvari, pri katerih je moral ,Pavijan* imeti svoje prste. Prvo je bilo ono z blagajno pri Wiltsu & Go.“
»A to je bil vendar Gandil,“ je vzkliknila obupno. „Saj so ga prijeli!"
»To je bilo samo trik, Mary,“ se je zarežal Wagner, „nič drugega kakor trik“. Primaknil je stol. »Poslušajte! Preden so omaro zvrtali, so jo morali odmaikniti od zidu. Razumete?"
„In?“
„Mary, samo en človek je na svetu, ki je zmožen tega. In dotičnik je to tudi storil.“ Navedel ji je dokaze, drugega za drugim, našte-vaje jih na prstih. »Omara je bila težka devet sto osem in dvajset funtov, Mary; ali je še kak drugi človek na svetu razen ,Pavijana1, ki bi premaknil toliko težo?"
»Morda pa jih je vendarle bilo več," se je obupno oklenila rešilne bilke. »Vsaj dva bi bila mogla biti.“
»Nista bila dva, a pustiva to. Če želite še več dokazov, evo jih! Nekdo je vlomil v skladišče krznarske družbe Van Suydam in odnesel cel kup soboljih kož — štiri deset tisoč kož! — in vse pod pazduho!"
»Kakšen dokaz naj bo to? Pavijan vendar ni edini, ki krade kože — pri teh cenah, kakor so letos!"
»Seveda ni edini. Ali —“ Spet se je zmagoslavno zarežal in jel naštevati nove dokaze. »Kdo drugi razen Pavijana bi se spustil po Žlebu z devetnajstega nadstropja hiše, ki stoji sredi samih dvanajstnadstropnih palač?"
»Ali so to vsi vaši dokazi?"
Urejuje Stanko Špr o c
V	naslednjem priobčujemo nekaj grafoloških analiz pisav, ki smo jih prejeli iz vrst svojih čitateljev. Na teh primerih se bodo lahko vsi ,Romanovci‘ uve-rili o pomembnosti grafološke analize, ki točno razkrije vso človekovo notranjost, usmerjenost njegovega liolenja, njegove skrite nagibe, odnošaje do vnanjega sveta itd. — tedaj same stvari, ki so posebno važne za praktično življenje. Koliko koristneje si lahko usmeriš svoje ravnanje in nehanje, če poznaš samega sebe do vseh podrobnosti in se lotiš le tistega, kar ne presega tvojih zmožnosti! Koliko razočaranja si prihraniš, če pravočasno spoznaš značaj svojih znancev in prijateljev. Grafološke analize so fotografije duševnega življenja ljudi.
Radovedni S. A. — Vi ste zelo občutljiva narava, mehkega duševnega ustroja. Zelo samozavestni ste, smatrate se za vzvišenega nad svojo okolico in venomer imate v načrtu kaj velikega in pomembnega; ni pa s tem rečeno, da boste imeli na vsej črti popoln uspeh. Veliko notranjih ovir je v vaši duši, ki vam ne dopuste prostega razmaha; nekam bojazljivi in neodločni ste v življenskem boju, premalo notranjega impulza in duševnega zaleta je v vašem hotenju. Te slabosti občutite, zato ste postali precej nezaupljivi in neodkriti do okolice, mnogo se mučite sami s seboj in nikdar se ne morete popolnoma otresti duševnih dvomov in nasprotja. Vkljub zelo čuvstvenemu naturelu je vendarle opaziti, da nimate pravega družabnega čuta, da se le preradi odtujite svoji okolici. Najbrže tiči vzrok v vašem živčevju, ki očividno ni posebno odporno napram zunanjim vtisom; posvetite več paž-nje živcem in njih zdravju! Privoščite si duševnega miru in počitka! V ostalem ste prijetna natura, naravnega obnašanja z razvitim estetičnim čutom. — Kar se tiče vaše bodočnosti in poklica, vam svetujem, da se ne poprimete posla, ki preseza vaše moči. Skušajte biti zadovoljni tudi z malim, pri tem pa ohranite dobro voljo in notranje ravnotežje.
Majniška idila. — Zelo impulzivna natura, polna agresivnega stremljenja; z okolico je večkrat v nasprotju pri čemer pride do izraza njena često odbijajoča ostrina. Zelo vztrajna natura, hoče, ne oziraje se na tuje predsodke, izvesti svoje načrte, toda če naleti na težje ovire, podleže. Volja močna, časih premočna, tako da pride v nasprotje z zdravim razumom, kar je tudi vzrok vsem njenim dosedanjim neuspehom. Iz pisave se zrcali velika samozavest, bahavost in nagnenje k laži. V družabnem oziru dokaj nedostopna in izbirčna, ter se ne more dovolj naglo vživeti v dani položaj. Stremi po jasnosti in preciznosti v izražanju misli, njeno mišljenje je zvezno in urejeno, toda brez originalnosti in samostojnosti. Manjka ji sočne čutnosti, v družbi je precej suhoparna, Zelo premišljena, realno misleča natura.
E. van Lidth de Jeude:
Grda žena
Prošlo zimo sem srečal v jedilnem vozu med Parizom in Brusljem Fransa Vandoma. Frans Vandome je že nekaj let znamenit slikar evropskega slovesa, toda zame je vendarle samo stari tovariš izza gimnazijskih let.
»Halo, Frans, kako ti kaj gre? Že dolgo je, kar sva se poslednjič videla.“
Frans se je zamislil.
»Skoro šest let bo že. Odpravljal si se v Marseille, od koder si hotel v Nizozemsko Indijo, ter si se za nekaj dni ustavil v Parizu. Saj sva še skupaj večerjala, pomniš?"
„Seveda pomnim, še prav zabaven večer je bil. Kako pa tvoja žena?“ sem vprašal. Še zdaj mi je bila v živem spominu, njegova žena, dražestna francoska grofica.
„Katera žena?" je suho vprašal Frans, gledaje skozi okno na bežečo pokrajino.
„Katera žena? Nu, saj menda nisi Mormon, da bi jih imel več,“ sem se hotel pošaliti.
»Ločil sem se,“ je odgovoril Frans prav tako suho kakor prej. „Takrat sem bil poročen z Blanche Clairefontainovo, pa sem se ločil. Potlej sem se oženil s plesalko Renee Selanovo. Tudi od nje sem se dal ločiti in nato sem vzel Didi Colardovo. Ne, o tej nisi nikoli nič čili, ker ni bila ni kaka svetska dama niti ne gledališka ali filmska znamenitost, nego čislo preprosta prodajalka. Sicer pa je postranska stvar, kaj je bila ali ni bila, zakaj tudi od nje sem se dal...“
„Ločiti?“ sem se zasmejal.
»Pogodil,“ je povzel Frans Vandome. „Že mesec dni bo tega. In zdaj se klatim okoli, da se malo raztresem, in prav včeraj sem prišel do spoznanja, da imam le še eno nado ...“
„In ta bi bila?"
»Da se novič poročim."
»Kaj?“
»Da, novič bi se oženil in sicer z grdo ženo. S popolnoma grdo ženo."
»Nu, da, zelo zanimivo!" sem zajecljal.
»Morda je res zanimivo,“ je odgovoril. »Vidiš, moja prva žena, Blanche de Clairefontai-ne, je bila zelo lepa, lista, fina, skoro prekul-tivirana francoska lepota, kakršne redko srečaš. Renee Seranova, moja druga žena, je tudi bila zala, a čisto drugi tip, temna in južnjaška.
In potlej Didi, moja tretja. Pravo čudo lepote! Možje in žene so se na cesti obračali za njo. Plavka, s temno sivimi očmi, in postavo, o, kakor pesem!"
»A zakaj si se potem..."
»Dečko dragi," je z vzdihom odgovoril Franis, »ni zabava imeti lepo ženo. Ona je kakor dragulj, ki .se hoče razkazovati, in nevarno jo je imeti. Lepa žena ti dela nemirno življenje, tudi če veš, da ti je zvesta. Saj vendar ni zato lepa, da ti bo doma čepela ali pa stanovala kje v hribih. Lepa žena mora ven, hoče se dati videti, drugače nima ničesar od življenja, in domišlja si, da potem tudi mož nima ničesar od njega. Lepa žena je skratka utrudljiva na smrt. In zato si ničesar bolj ne želim kakor dobili grdo ženo. Seveda ne lake vrste, ki bi s svojo grdostjo odbijala, ali vzlic temu docela grdo. Tako, ki je nihče ne bi vzel na znanje, pri kateri pa si rečeš, če so tvoje oči pomoloma obvisele na njej: ,Joj, kako je grda!‘ Od take žene si obetam, najkrasnejšega miru, ki ga svet mlore dati — razumeš?"
Jaz sem se samo smejal. Tak neugnani šaljivec in modrobradec, ta Frans Vandome! V Bruslju sva se poslovila.
Ko sem sc letošnje poletje v Ostendu spet srečal z Vandomom v avli hotela, kjer sem stanoval, sem se takoj spomnil najinega pogovora pred pol leta v jedilnem vagonu.
Bil je v brezhibnem smokingu in je čital večerni list. Stopil sem k njemu. Toda — ali je to bil Frans? Tako siv in star in mrk se mi je videl! Šele nasmeh je vrnil njegovim črtam nekaj mladosit. Prisrčno sva se pozdravila in ko sva tako nekaj minul sedela in kramljala, si nisem mogel kaj, da ga ne bi vprašal:
»Nu, Frans, še pomniš najin pogovor v vlaku? Ali si se spet oženil?"
Njegov glas je bil zelo medel, ko je rekel:
»Da, spet sem oženjen,1 že mesec dni. 'f-neko Angležinjo, Maud Bichardsovo, hčerjo velikega ladjedelca. Zelo mlada je in... Pravkar prihaja iz dvigala! Dragica, ali ti smem predstavili prijatelja še izza šolskih let?"
Obrnil sem se in komaj skril presenečenje Nova Vandomova žena je bila izbrana krasotica, najlepša ženska, kar sem jih kdaj videl-In Frans je stal zraven nje kakor človek, ki je truden na smrt.
As
o
Vanilijevi rogljički
Potrebščine:	20dkg	moke,	ltdkg	presnega
masla, lOdkg zmletih mandljev, 1 majhna kavna žlička Dr. Oetkerjevegu pecilnega praška, 10 d kg sladkorja, 1 zavojček Dr. Oetker-jcvega vanilinovega sladkorja, 1 žlica mleka. — Priprava: Napravi!iz presnega masla, moke, mandljev, sladkorja, mleka in pecilnega praška testo, oblikuj iz njega rogljičke, položi jih na zmaščeno pločevino in jih speci počasi pri srednji vročini v pečici, še tople povaljaj rogljičke v vanilinovem sladkorju.
ZLATNINO
čistimo na ta način, da jo namočimo v navaden špirit in jo osušimo oz. drgnemo s svilnatim papirjem. Posebno zatemnele verižice lahko drgnemo z olupljeno čebulo ali s stolčeno kredo in jo potem zdrgnemo s kosom jelenje kože, ki ji vrne svetli blesk.
KAKO ('.ISTIMO PARKETE Najboljše sredstvo za čiščenje parketov je mešanica voska in bencina. S to mešanico lahno namažemo par-kete in jih potem drgnemo s trdo šcetjo. (Krivo je mnenje, da je treba parkete močno namazati, zakaj če je v deščicah preveč maščobe, se vkljub drgnenju s krtačo ne bodo svetili.) Dobro je tudi če zbrišemo parkete s kako volneno krpo.
ČESALNO ORODJE Glavnik in krtača za lase se kaj hitro zamažeta in dobra gospodinja ima vsakih šest tednov z njimi posla da jih očisti. To storimo najlaže, če namočimo glavnik in krtačo v mlačni vodi, kateri primešamo nekaj salmijaka. Saimijak odstrani maščobo. Krtačo lahko drgnemo z milom in jo na to dobro izplahnemo.
BI
Oglasi
v „Romanu
uspeh
v kupčiji in prodali
Prva lokomotiva je bila dolga 4 metre, moderna lokomotiva brzega vlaka meri s tenderjom 23 metrov. Prve lokomotive so tehtale (! ton, najnovejše pa do 100 ton.
ščip sveti 570.000 krat manj od solnca.
V reki Amazonki živi več ko 2000 vrst rib.
Vsak kitajski parnik vozi s seboj večje število krst, ker je Kitajce zabranjeno pokopavati na morju, če umre Kitajec na debelem morju, ga polože v krsto, ki jo pri prvi priliki odlože na suho, kjer ga sprejmejo kitajske jadrnice in prepeljejo nazaj v domovino. Tam je šele pogreb.
Avtor pesmi „Valencia" je z njo zaslužil v dveh letih okoli 27 milijonov dinarjev.
V Nemčiji so imeli še pred letom 1870 292 vrst novcev.
Gradnja enega kilometra železniške proge je stala pred vojno 4 milijone 320.000 Din.
Nekateri ptiči imajo stokrat boljši vid, kakor človek in opazijo črva pri dnevni svetlobi na sto metrov daleč.
Človeško srce napravi na leto 30 milijonov utripov in požene z vsakim utripom 100 gramov krvi, tedaj na leto 30.000 stotov.
V ameriškem listu „Thc Saturday Evening Post“, ki ima naklade 4 milijone izvodov, stane stran oglasov 675.000 Din.
Zaradi preobilice drugega gradiva smo odložili rubriko „Ali ste bolni?" na prihodnjič.
21
Gospodinje! *	17
zahtevajte povsod izrecno našo
Kolinsko cikorijo!
Elitni Kino Matica
Tel. 21-24
EDINI ZVOČNI KI N O V L J 11BLJ ANI z najboljšo svetovno zvočno aparaturo W E S T E H N E L E C T RIC TEBE SEM LJUBIL. Nemški zvočni velefilm ljubezni, bolesti in prevare. Poje v glavni vlogi Madij Christians. — DVE SRCI V '% TAKTU! Na j večji dosedanji šlagertonfilm! Vesela dunajska filmska opereta. V glavni vlogi berlinske operne pevke in W. Forst, znani „Poldi“ iz velefilma „Atlantik“. — NE VERJAMEM VEČ NOBENI ZENSKI. Prvi zvočni film znamenitega berlinskega komornega pevca Richarda Tauberja.
Kino Ideal
Edini kino, ki prinaša izključno najboljše premiere nemih filmov OTOK NADE. Senzacionalni film pomorskih pustolovščin; v gl. vlogi Richard Talmadge. — GOSPODIČNA POTEPUH. Briljantna komedija veselja, smeha in zabave z dražcslno Dinno Grallo.
Kino Ljubljanski Dvor
Kino z ljudskimi cenami 2.—, 4.—6.— in S Din pri vseh predstavah.
Predvaja reprize izbrano najboljših svetovnih vclefil-mov ter premiere kulturnih filmov Z. K. D.
Vsak spored samo 2 dni!
DAMA IZ LOŽE ŠTEV. 13. (Grešna strast.) Film ljubezni in strasti iz življenja ruske špijonke. V glavnih vlogah' Greta Garbo in Conrad Nagel. — BARON TRENK. Ljubavna pustolovščina avstrijske cesarice Marije Terezije na dunajskem dvoru. V glavnih vlogah Svetislav Petrovič in Lil Dagover. — KRIK MESA. Najpretresljivejši in najlepši film sveta! V glavni vlogi Eniil Jannings. — DETEKTIVSKA AGENCIJA. Najboljša komedija kraljev smeha Pata in Patachona! — RAMPER. Kulturni velefilm. V glavni vlogi Paul Wa-gener.
»PLANINKA" “
iz najboljših zdravilnih zelišč, čisti in prenavlja kri in učinkuje izborno pri slabi prebavi želodca, zaprtju telesa, napenjanju, nerednem delovanju črev, hemoroidih (zlati žili), poapnenju žil, izpuščajih in žolč nem kamnu. Preprečuje kislino in zbuja tek. Pravi „PIaninka“ čaj je zaprt in plombiran in ima napis: Lekarna Mr. Ph. L. Bahovec. Ljubljana
6	•	ter	stane	zavojček	20	Din
BAHOVtC
U Blagovna znamka
»Svetla glava"
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se prigla-šajo vsako leto, pač pa ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben.
„Znamka Oetker“ jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-iev pecilni prašek
Dr. Oetker-jev vanllinov prašek
Dr. Oetker-lev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitljenim“ gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oetkerjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to, da se dobe pristni Dr. Oetker-jevl fabrikati, ker se često ponujajo manj vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
je najbojšla začimba
za mlečne In močnate jedi,
pudinge in spenjeno smetano, kakao In čaj, šartlje, torte in pecivo, jajčni konjak.
Zavojček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša % zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 jajčni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr.Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prinašajo izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljih, finih in najfinejših močnatih jedi, šartljev, peciva, tort itd.
Za vsako obitelj so največje važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje lahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih, ki stavijo večje zahteve — in ker je, kakor je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu; ako ne, pišite naravnost na tovarno DR. OETKER, MARIBOR.
Izdaja za konsorcij ..Romana" K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani-