—    34    —
Za prijatle mladine in sadjoreje
kaj.
Ni davno, kar mi je dragi prijatel in skerben učitelj med drugimi tudi tole pisal: „V sadjoreji le po malim napredujemo. Otroci res pridno peške sadijo; pa kaj to pomaga, ker takrat, ko bi bilo treba drevesca presaditi, vse opustijo, ker nekte-rim prostora manjka. Temu v okom priti, sim sklenil sadjorejsko društvo osnovati, per kterim bi se zamoglo 120 družnikov vdeležiti. Ko sim to misel nedeljskim učencam razodel, so se z veseljem vsi za družnike oglasili. Vsak družnik bo plačal za vse leta 6 krajcarjev; s tem denarjem se bo najemšina (štant) v najem vzete njive odrajtala. Za obdelovanje in ograjo pa bodo družniki s svojimi rokami skerbeli, de se kaj navadijo. Kader bodo vse tam požlahtnjene drevesca za presediti pripravne, se bodo med družnike enako razdelile".
Koliko zamore tisti, kteri z veseljem dela inkterive, zakaj de je? V nedeljski šoli, kjer se to (slava učitelju!) godi, je okoli 140 učencov (učenke so posebej), in ti učenci so v dveh dolinah, eni dopoldan, drugi popoldan; to se ve, de so med njimi že čez 24 let stari, pa pametni, pridni, pošteni fantje.   Hvala jim !
Duhovni in svetovni učitelji! ali ni namen šole, mladost časno in večno osrečiti? Ali bi ne bilo tedaj prav dobro in potrebno, de bi se tudi v ta-cih rečeh ukaželjna mladost vadila? Ali bi ne bilo prav in dobro, de bi tisto rabotno (mechanisch) spraševanje, ktero duha mori, vdjansko spremenili in vse bolj mikavno napravili in tako, de bi bilo za življenje koristno!                                   r.