-    78  —
Dopisi.
Iz Zagreba 2. marca. A. K-s. — Že nekaj časa sem naznanjam Slovencom književno delavnost naših južnih bratov. Iz mojih dosedanjih dopisov je zvedel vsak, kdor jih prebira, da so počeli Horvatje verlo se obnašati. V štirih
poslednjih mescih je prišlo samo v Zagrebu devet hor-vaških knjig: na svetlo, in sicer samo takih, kterim gre hvala ne le v notranji vrednosti, temuč tudi v unanji obliki. Komaj je razposlala matica ilirska svojim utemeljiteljem Šulekovo „Biljarstvo", že nas je zopet razveselil gospod Adolf o Tkal kovic (profesor Weber) z lično knjižico pod imenom „Put u Plitvice", ktero kinča lepa slika „Tlovid plitvičkih jezerah". O vrednosti pričujoče knjižice mi ni treba govoriti, ker nje autor slovi po vsem jugu kot izversten pisatelj. — Iz Novega Sada nam je došla knjiga pod naslovom „Obrazi iz obšte istorie" *j) od dr. Ni k o I. K e rs t i ća, v kteri se popisujejo prav po domaće najvažniše zgodbe iz občne povestnice. — V Beču pa je zagledala beli dan „Soerbska besaeda u latinskom pismu"; jedan književni sbornik za ogled novog typa organičke latinice v štirih zvezkih. **)
Iz Celovca se bere v poslednjem listu „Glas. Slov." sledeče: „Ravno kar se družnikom sv. Mohora razpošilja perva knjižica „slovenskih večernic za poduk in kratek čas". Štejejo IV -f 84 strani in obsegajo sledeče reći: Zgubljeni, pa spet najdeni sin (domača povest iz starih časov) — pesem za domače šmarnice — Voznik in zadnji konj — Mesar Janez Kerstnik Jezuit, Goričan — Mati in vnuk — Pobožna pastarica — Sv. Frančišek in tiči — Prilike (božja beseda in splahnjeni kozarec, Kdaj se lahko, kdaj težko živi, Dobra jed v umazani posodi) — Miklavžev večer — Delavno življenje keršanske device — Hvaležnost in nehvaležnost — Zofijna cerkev v Carigrada — Živalsko življenje po južnoruskih stepah — Zdravica vsem Slovencom — Drobne tičice naše dobrotnice in — Kar bodi za domače potrebe. Vsi sostavki so zloženi v katoliškem duhu, pripro8temu ljudstvu in odraščeni mladini v poduk ali kratek čas. Jezik je skoz in skoz čist in lahko razumljiv vsakemu Slovencu. V prodajo po bukvarnicah pride knjižica še le po preteku tekočega leta, da nam za družnike, ki se utegnejo se oglasiti, iztisov ne zmanjka. Drugi zvezek „slov. večernic" izide mesca junija. — Iz pridjanega druž-binega oglasnika vidimo, da je do 1. februarja pristopilo 23 dosmertnih družnikov; popolni imenik letnih in do-smertnih udov bo prinesel še le „Koledarček družbe sv. Mohora". Kot posebna dobrotnika naše mladine sta se skazala gosp. dr. Andrej Vojska, c. k. sodn. svetovavec, in n e imenovan Ceh na Ogerskem, ki sta stopila v število dosmertnih družnikov s tem pogojem, da se darujejo njima gredoče družbine bukve prav pridnemu gimnazijskemu učencu na Koroškem ali na Štajarskem ali pa na Krajnskem, kakor bo družbini odbor razsodil. Da bi se oglasilo več tacih mla-dinoljubov!"
Iz Planine. 25. dan p. m. je bil z veliko slovesnostjo pokopan gosp. izgledni učitelj planinske šole Filip Jakob Krajne. Bil je rajnki, 70 let star sivček, blizo 50 let vedno veri učnik mladosti in dober pastir svoje nedolžne cede. Ne samo njegova draga družina, temuč tudi cela planinska okoljšina žaluje na njegovem grobu. Bodi mu zemljica lahka!
Iz Ljubljane. (Oznanilo in povabilo zastran domačih pesem). „Slajše reči na svetu ni kakor je pesem lepa. Milo mati poje, ki ziblje dete svoje; med pesmi dete sladko zaspi; — dobre volje si kmetic žvižga in prepeva, orač na polji, kosec na travniku v pesmah ne čuti težavnega dela; — prepeva si rokodelec med svojim orodjem in delo mu teče izpod rok gladko kakor vesela pesem iz serca; — poje gredo serčni vojšaki nad sovražnika v boj; v pesmah jim raste serce; — v svetih pesmah se molitev pobožnih kristjanov k nebesam vali; zdaj v veži božji, zdaj v lepi procesii pobožnega petja serce kipi; — ni gostije ne sedmine, ne poštene 'družine, kjer bi čedne pesmi ne bilo. In tako je prav;  — saj tudi ptičica poje, kaj bi človek ne pel!
*) V „Novicah" že pohvaljena knjiga. **) 0 kterem bojo „Novice" kmali kaj več povedale.         Vred.
  79
Pesem le tamo slišati ni, Kjer poštenih ni ljudi! Ta resnica, povsoil spoznana, je napravila nektere prijatle domačega petja, da so složili 6 cekinov, ktere hočejo v zahvalo podati tistemu, ki zloži krasni pesmi Ko-seskovi „Kdo je mar?" najlepši napev. Drugo pot, ko bomo razpisali na gospode skladatelje (kompoziterjej dotični oklic, bodemo več o tem povedali, kako naj bi se doveršil ta namen; danes le toliko povemo, da bojo za razsodbo zloženih pesem naprošeni v muziki zvedeni mojstri presodili, kteri pesmi gre predstvo in častno darilo, in da se bo potem slavna tukajšna pevska družba naprosila, koncert napraviti, v kterem se bo zraven drugih domačih pesem ta pesem pervikrat očitno pela. Kar bi se čez koncertue stroške skupilo, naj bi se obernilo spet za razpis drugih pesem.
To je ob kratkem rečeno namen gori omenjenih pri-jatlov muzike, kteri ne žele druzega kot mnogim lepim pesmam, ki jih že imamo, še pridobiti več sestric, da bi razveseljevale naše serce in da bi se zbudila ljubezen do skladanja pesem v vseh tistih, kterim je podeljen lepi dar te umetnosti. Ker se od več strani sliši očitanje, da se zmiraj in zmiraj v besedah (koncertih) prepevajo le ene in ravno tiste že preveč izpete pesmi, bi se po ti poti od-vernila ona ne ravno krkična zabavljica, ker bi se potem v takih koncertih, v kterih bi se pervikrat pela taka s častnim darilom poslavljena pesem, pridjalo lahko še več druži h pesem, ktere dosihmal še niso bile očitno pope-vaue, čeravno so tudi lepe in očitnega petja vredne. Tako bi se lahko večkrat napravil kakošen koncert zgolj novih pesem, kterega bo rad prišel poslušat vsak prijatel muzike kakoršnega koli naroda, zakaj muzika je glas nebeški, kteri ni vezan na besedo, ampak je razumljiv vsakemu sercu.
To sporočilo so nam dali oni gospodje, ki so zložili gori omenjeno pervo darilo, in so vredništvo naprosili, naj bi oklicalo ta njih namen po „Novicah64, ker se je nadjati, da se bo v slovenskih okrajnah še več domoljubov in prijatlov muzike našlo, ki bojo radi kak goldinarček darovali, da se osnova še za več pesem takih počastnic. In ker vemo, da to povabilo ne bo glas vpijočega v puščavi, se radi ober-nemo do vseh, kterim je napredek domačega umetnijstva pri sercu, — do vseh, kteri radi podpirajo vse, kar je lepo in dobro, — do vseh, ki cenijo muziko, ko zlati dar, in radi poslušajo njih mile glase: naj priveržejo blagemu namenu, kolikor jim je drago. Ce več dobimo, več razpisov moremo napraviti. To pa že naprej povemo, da se bojo izbirale za napeve le čedne pesmi in take, ki imajo že same po sebi pesniško vrednost; tudi se bo gledalo na to, da bojo pesmi mnogoverstnega zapopadka.
In tako sklenemo to oznanilo in povabilo, pristavljaje le še to, da doneski za razpis omenjenih napevov se morejo pošiljati vredništvu „Novic". Razpis napeva k pesmi „Kdo je mar?" se bo tedaj še toliko časa odložil, da se naberejo darila še za kake dve pesmi in se potem morejo razpisati počastnice (Ehrenpreise) za tri napeve ob enem.