Namen: v članku so predstavljene bralne navade na Slovenskem v preteklih stoletjih in ugotovitve, ali so bile podobne kot v drugih avstrijskih deželah in evropskih državah. Metodologija/pristop: pregledali smo tematsko različne tekste - učbenike, katekizme, molitvenike in priročnike, predvsem uvodna besedila, kjer se avtorji obračajo na bralce, jim svetujejo, kako naj berejo, pojasnjujejo, komu so dela namenjena in poudarjajo pomen premišljevanja o prebranem. Rezultati: v zgodnejših tekstih priporočajo glasno branje, kar lahko razumemo tudi za nadaljevanje tradicije ljudskega slovstva. Bistvena razlika pa je v tem, da v 16. stoletju kot bralke nastopajo ženske, medtem ko so pripovedovalci ljudskega blaga predvsem moški. Večja pismenost, večja knjižna produkcija in tudi bolj dostopno knjižno gradivo v 18. stoletju povzročijo, da knjige niso več le privilegij peščice. Tako je vse več literature namenjene tudi tihemu, individualnemu branju. Zanimivo je, da opozarjajo na pomembnost premišljevanja o prebranem. Med priporočili najdemo veliko namigov, kdaj naj ljudje vzamejo knjigo v roke. Večinoma so zato primerne ure počitka, nedelje in prazniki. Knjige pa so za ljudi lahko pomenile tudi odmik iz realnega življenja, ob njih so pozabili na vsakdanjik. Tako so že v 17. stoletju opozarjali, da je literature preveč, da zavaja ljudi in njihove misli na napačna pota. Tako s stališča cerkvenih moralnih naukov kot tudi iz vsakdanjih potreb knjige lahko postanejo neprimerna razvada. Največ kritik je doživelo leposlovje, romani, potopisi, ki so jih rade jemale v roke predvsem ženske. Omejitve raziskave: čeprav je bilo v preteklih stoletjih med bralci na Slovenskem precej literature v drugih jezikih, predvsem nemščini, smo se omejili na slovenska besedila, ker so bila dostopna najširšemu sloju populacije. Izvirnost/uporabnost raziskave: študija zapolnjuje vrzel v poznavanju zgodovine branja na Slovenskem.

Pravice