Poštnina plačana v gotovini
MARIJIN LIST
XXXVI. leto	9 8. septembra 1940
MARIJIN LIST
= POBOŽEN MESEČNI LIST	=
IZHAJA VSAKI MESEC 8. Vrednik: Klekl Jožef, vp. pleb., Črensovci. — Tiskarna Balkanyi v Lendavi.
Aposfol§fvo molitve
v zedinjenju s presv. Srcem
Kaj je in kaj hoče?
„Apostolstvo molitve v zedinjenju s presv. Srcem" je zveza častilcev in prijateljev Srca Jezusovega, ki se trudijo, da s svojimi molitvami, dobrimi deli in žrtvami, združenimi s presv. Srcem, rešujejo duše in razširjajo kraljestvo božje na zemlji.
Imenuje se ..apostolstvo", ker hoče iz vsakega kristjana napraviti gorečega apostola, vzbuditi v njem živo zavest, da je kot kristjan dolžan delati ne samo za lastno zveličanje in posvečenje, temveč tudi za rešitev in posvečenje vseh s Kristusovo krvjo odrešenih duš.
Imenuje se Apostolstvo ..molitve", ker vzgaja apostole vprav s tem, da jih navaja, da vse svoje življenje spreminjajo v molitev, ki jo potem darujejo v velike apostolske namene presv. Srca; za ohranitev in rast kraljestva božjega na zemlji. Molitev pomeni tu tudi vsako dobro delo, trpljenje in žrtev, posvečeno po dobrem namenu.
Imenuje se Apostolstvo molitve ,.združeno s presv. Srcem," ker združuje vse člane v eno sveto družino ali zvezo vprav to, da darujejo vsak dan svoje molitve, dela in žrtve presv. Srcu in po njem in z njim nebeškemu Očetu. S tem se vedno znova posvečajo Odrešenikovemu Srcu in z njim združeni molijo: Pridi k nam tvoje kraljestvo!
..Apostolstvo molitve" j.e bilo ustanovljeno leta 1844., Pij IX. ga je leta 1849. potrdil in obdaril z odpustki Leon XIII. ga je leta 1896. še izpopolnil.
Kdo je član?
a)	Kdor se pravilno vpiše pri pooblaščenem duhovniku in ima namen vršiti sprejete dolžnosti;
b)	kdor vsak dan vse svoje molitve, dela in trpljenja združuje s presv. Srcem in jih daruje v namene, za katere.se je to Srce žrtvovalo na Golgoti in za katere še neprestano moli in se daruje na naših oltarjih. V ta namen lahko služi sledeča molitev:
0 presladko Srce Jezusovo, - po rokah preblažene Device Marije — darujem molitve, dela in trpljenja današnjega dne - tebi v spravo za vse žalitve, - ki jih trpiš v svestvu presvetega Rešnjega Telesa, -- s teboj vred pa Bogu Očetu v vse tiste namene, -- v katere se mu ti sam -- vsak dan daruješ na naših altarjih.
Posebno pa ti jih darujem za sv. Cerkev, za sv. Očeta in za vse potrebe, ki so priporečene udom Apostolstva molitve ta mesec in današnji dan.
Kdor bi vsakdanje darovanje opuščal, ne bi bil več živ in delaven član ..Apostolstva molitve" in zato tudi ne deležen njegovih milosti in dobrot. Priporoča se, da člani to darovanje čez dan včasih vsaj kratko in s svojimi besedami ponove n. pr.:
Jezus, danes vse s teboj in za tebe! ali
Moj Jezus, vse, kar ti hočeš, in ker ti hočeš! ali
Moj Jezus, vse tebi na ljubo! ali
Moj Jezus, vse tebi v veselje in tolažbo !
Po treh značilnih vajah se dele člani v tri stopnje.
Člani prve stopnje opravljajo omenjeno vsakdanje darovanje.
Leto 36.
8. septembra 1940.
Številka 9.
Hala meša.
Te den je rojena Marija, mati našega Zveličitela. Zvezda zorjanska se je prikazala, da naznani izid Sunca. Brez greha je bilo to dete rojeno, ar je bilo določeno za mater najsvetejšega Boga. Svetiva stariša, Joakim i Ana sta bila nerodovitniva, po čiidnoj poti sta postala oča i mati, ar je njihova hčerka mogla postati najčudovitejša mati: mati, ki devištva ne bo zgubila, mati i z ednim devica bo. Veseli se, duša, gda obhajaš god Marijinoga rojstva, ar te pomeni tiidi tvoje rojstvo, rojstvo iz robstva greha za dete bože. Pri svetom krsti se je to zgodilo po zasliiženji tistoga, koga mati je postalo dnes rojeno dete, Marijika. Komaj tri leta stara je odnešena v cerkev, v hišo tistoga, ki si je na zemli cerkev zvolo za svoje stalno prebivališče pod podobov kruha i vina. Stariša sta se v globokoj žalosti, a s popolnov vdanostjov ločila od hčerkice Marijike, ar sta znala po sv. Diihi, ka celo njeno i njenoga Sina živlenje ne bo drugo, kak stalna odpoved, stalen križ, stalno trplenje.
0	sveto Detece, sprosi nam milošče živlenje svetoga,
1	stanovitnoga.
Konec blodenj.
Iz dnevnika nekrščenoga kalvinca Pieter van der Meer de Valcheren, umetnika iz Holan-dije, ki se je povrno v katoličansko cerkev.
„Včeraj se je zgodilo, včeraj na god sv. Matjaša apostola, koga si je sveti Diih na mesto Judaša določo za apostola. Jaz bi mogo z najčistejšimi angelskimi viistami govoriti, da bi v popolnosti mogo povedati, ka se je zgodilo. Midva, jaz i dečak, sva krščeniva. Kristina i jaz sva zdaniva. Jezuš nas je odrešo i očisto. Mi smo se preporodih.
Kak morem jaz to popisati, ka se ne da popisati? Med rečmi duhovnika se je zliiščilo z mene staro živlenje kak zamazana cota i odet sem v novo, svetlo obleko. Duhovnik je pregnao tužno temo preminočnosti z mene, moje telo je postalo čisto kak alabasterna posoda, v štere znotrašnjosti bo prosto mogeo goreti plamen duše.
Kakši den! Že rano smo bili mi trije v farnoj cerkvi sv. Medarda i čakali smo tam pa molili. Hrepenenje i poštiivanje pred neskončnim, ka se je moglo zgoditi, me je ščista zavzelo. Nik i nikdar ne bom jaz te viire pozabo. Dogodek dneva je središče mojega živlenja za vsikdar. Jaz sem zdaj krščenik. Moj Bog, tvoja milošča je tak velika, i moje žele idejo tak proti tebi, kak se zdigavle gora proti nebi. Jaz sem krščenik. I to je ne senja, ne lepa igra domišlije, niti vkanjenje samoga sebe z lepo donečimi rečmi, to ne je kakši lepi videz, niti tolažbe puna laž, to je za večne čase istina. Jaz sem krščenik za večne čase!
Kak je dospeo kaplan L. z driižinov Bloy, smo se podali v krstilnico. Vsi so stopili v od prečke zagrajeni prostor. Samo jaz sem mogo zvtinaj ostati kak en berač. Duhovnik i Leon Bloy, ki je krstni boter bio meni i mojemi sini, sta zgo-varjala menjajoč vrste psalmov. Jaz sem odgovarjao na pitanja. Jaz sem molo, klečeč pred kapelov, očanaš. Nazadnje sem smeo vstopiti i sem bio krščen. Jaz sem začiito moč duhovnikovih posvečenih prstov, očiščavajoča moč svestva mi je prehodila dušo i telo, jaz sem jo sprejeo v punom obsegi, ne pogojno, ar sem jaz krščen bio. 0 kakše djanje je zvršo duhovnik! Verig je rešo mojo dušo, hudobnoga duha je stirao z mene i gda je nad menov spregovoro reči: „Ego te baptizo in nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti — Jaz te krstim v imeni Oče i Sina i Duha Svetoga — sam postao čisto dete brez greha. Jaz sem stopo v neposredni dotik z nadnaravnim. Jočič od veselja sva se obinola. Neskončno zameknjenje je čutiti, gda se boža milošča takrekoč da ošlatati. Jaz sem zdaj v Kristuša preoblečen. Skrivnost, ki njej ne priti do dna! Gda se je dečak okrsto, za koga so vse te čude nekaj navadnoga bile i šteroga duša se je svetila ž njegovih detečih oči, se je v ednoj
kapeli blagoslovo najni zakon. Zdaj sva Kristina i jaz zaistino zdaniva, zdaj sva neločlivo edno postala, kak je Jezuš z cer-kevjov združen. Bi mogo človek kaj drugoga včiniti, kak po-kleknoti i jočič hvaliti bože ime?
Po končanoj slovesnosti smo vsi, Bloyovi, kaplan L. i mi šli na Montmartre na stanovanje mojega botro, gde je bilo slovesno goščenje pripravleno. Zdaj znam jaz, ka pomeni krščansko veselje i mira puna radost. To je bio pravi osvetek. Vseh nas oči so gorele te den v posebnoj bliščobi. Pozno večer smo se vrnili domo.
Čeprav obseg tistoga, ka se je z menov zgodilo, niti za-popasti, niti zarazmeti ne morem, vendar čutim popolen preobrat. Jaz sem prost, verige so mi odvzete, moja duša ne pozna več vezi i moj razum vživa mir.
Vse, ka mi je prle drago bilo i čemi sem jaz svojo paz-livost mogo posvetiti, se mi zdi kak vtopleno. Jaz se več ne spoznam, če se zglednem na preminočnost. Sam jaz tisti bedak, tisti od nemira obsedeni, tisti preganjani, tisti iskajoči, ki je tak nesrečno blodo, ki se je s svojim strahom poskuso igrati i ki mirii ne mogeo najti? Sem jaz tisti bedak, ki sem svoj glad po Bogi z častnim videzom šteo potreti i ki sem samoga sebe z gizdavimi lažmi krmo? Ja jaz sem se veselio svojemi lastnomi krvavečemi obviipi. Sam sebi sem se zdio i tak se mi je zdelo živlenje kak edna brezpomembna zmotnjava. Božo službo sem osmešo kak nevolni sen, šteromi moj moderni diih nikšega pomena ne da. Jaz sem bio eden smeha vreden bedak, z sle-potov vdarjen. — Zdaj pa vidim. To je nekaj čudnoga. Zdaj klečeč ležim v hiši božoj, komaj zdaj se mi začinja moje pravo živlenje. Vse, ka je bilo prle, zavržem, zavržem svoje trditve, svoje misli, svoja djanja, svoje reči, svoje žele. Jaz sem tvoj, moj Bog, samo tvoj! Sprejmi nas i delaj z nami po svojoj voli. „Fiat voluntas tua — bodi tvoja vola". 0 kak bridko nam je, če premislimo, da mi, ki ti zagotavlamo, Jezuš, da te z vsemi močmi liibimo, da mi, ki te poznamo kak istino i lubezen, ki po tebi hrepenemo kak po najdragšoj vrednosti, da ti mi znova ponavlamo trplenje, da ti mi vsikdar nove cveke zbijamo v svete roke, štere so nam živlenje dale, da ti znova prebijamo blagoslovlene noge, štere so jočič prehodile zemlo, da ti znova močno pritisnemo trnjevo korono na glavo, da ti mi grozne viire na olskoj gori, gde si krvavi znoj točo, znova ponovimo. Jaz moram vse pozabiti i za tebom iti. Pa si mi ne ti na den mojega krsta glasio v evangeliumi sv. meše ete reči: „Vzemite moj jarem na sebe... moj jarem je sladek, moje breme je lehko?"
To more neki skriti pomen meti, da je moj patron sv. Mat-jaš, apoštol sv. Duha i da se je moje krščenje i zdavanje zvr-šilo pred začetkom posta. I kak skrivnostna zveza se je vplela med Leonom Bloy i njegovimi pa med nami? Iz celoga srca hvalim Boga, da me je k tomi človeki pripelao.
Dnes zajtra smo mi trije bili pri sv. meši v kapeli bene-diktink. To je bilo prvič, da sem jaz kak krščenik gledao to djanje. Trepetajoč sem poklekno i nikdar ne sem tak jasno čiito to skrivnost, navzočo pred sebov, v sebi i okoli sebe. Nepopisna radost je prehodila moje bitje s svetim ognjom. Jaz hrepenem po tem, da bi svojega Boga, Jezuša liibo, i da bi njemi, ki je trplenje kak častitlivo zaročnico na svoje srce sti-sno, spodoben postao. Jaz ga prosim, naj mi da liibezen i trplenje. Jaz ga prosim, da smem z liibezni do njega trpeti. Ne dobim jaz mogoče s tem najvekšega veselja?
Hala razlago ncstcrili reci sv. Pisma.
„Moj pravičen z vere žive". (Hebr. 10, 38.) Gdekoli si, ravnaj se po veri. Delaj, ka ti vera zapovedava. Če tak ne ravnaš, nesi pravičen.
„Tak naj sveti svetlost pred liidmi, da bodo vidilo vaša dobra dela i hvalili vašega Očo, ki je v nebesa j." (Mataj 5, 16.) Dobra dela naj genejo tvojega bližnjega, da bo hvalo dobroga Boga. Če tvoja dela ne genejo na to bližnjega, neso prava.
„Ne vete, ka so vaše kotrige cerkev svetoga Duha." (I. Kor. 6, 19.) „Če što cerkev božo oskruni, njega Bog pokonča". (I. Kor. 3, 17.) Po sv. krsti smo postali boža deca, sv. Diih se je razlejao po nas. Ki smrtno zagreši, posebno, ki v nečistost privoli, prežene sv. Diiha od sebe i oskruni svoje telo. Je to mrtvenje tela, štero Bog zapovedava? Kak ne bi Bog, ki je neskončno pravičen, pogubo tistoga, ki njegovo cerkev, svoje telo oskruni, Povej odkrito, je vredna tista oseba, z šterov oskruniš svoje telo po nečistosti, je vredna, da boš zavolo nje goro v večnom ognji? Odgovori, je vredna? — Praviš, da ne. Te se je pa ogibli s tistim strahom, z šterim se bojiš več-noga pekla.
Pri stolarskom majstri — kak poroča časopis „Ave Maria" 1904. — sta verno delala dva pomočnika: eden se še v nedelo ne mogo ločiti od delavnice. Te je bio protestant, driigi pa katoličan. Slab zgled je napoto tiidi katoličanskoga tovariša, da je neko nedelo z delom oskrunjao. A včasi se njemi je oglasila vest, da ne prav ravnao. „Oh, da toga ne bi včino", je potožo svojemi tovariši. „Odsemao se ne bom nikdar več tak spozabo. zakaj vera mi to izrečno pre-povedava". I tak je tiidi včino. Njegov protestantski tovariš pa je bio še nekaj časa nepobolšlivi; končno pa je tiidi on začno naslediivati katoličanskoga tovariša. Od toga je minolo več let. Oba sta poslala majstra. Eden za ovoga nesta znala, kde je šteri. Naednok dobi katoličanski majster iz Amerike pismo. Nekdašnji njegov protestantski tovariš njemi sporoča, da je tam postao katoličan. I glavni nagib k tomi stopanji je bio on s svojov možatostjov, ka je kak katoličan šteo verno spunjavati božo zapoved. Odločni nastop mladoga katoličanskoga pomočnika, ki na nikši način ne šteo nedele z delom oskrunjati, je na njega napravo takši vtis, da se je dao podvčiti v istinaj katoličanske vere i se prikopao do pravoga spoznanja. Postao je katoličan, član kralestva Krisiušovoce.
Molitev h Mariji Devici
za ustanovitev „Gore€iH posvetov".
Presoela Devica, navči nas, da bomo Jezuša v oltar-skom Svestvi liibili ino častili z istov gorečnostjov, kak
Ti.
Naša Gospa Presv. oltarskoga Svestva, tvoj boži Sin. Jezuš je sam i zapuščen v svojih tabernakljaj! Mi prav goreče žele-mo pretrgati to nehvaležno zapiiščenost i prižgati v vseh cerkvah na sveti, kje se On zaistino nahaja, veliko gorečih posvetov, da Njemi bodo vsako viiro za častno stražo i da Njemi izkažiijejo slavospev češčenja, liibezni in molitve. Ti, presv. Devica, ki si bila prvi goreči posvet i ki si stalno gorela pa se povživala blizi Njega i nesi vgasnola niti v strašnih vurah na Kalvariji, kda je tema pokrivala zemlo i so vsi bežali, izprosi
nam od Srca Jezušovoga v olt. Svestvi milost, da bodo vsi kristjani spoznali i vzltibili delo „ Gorečih posvetov" i ga povsod ustanovili.
„Ka so „Goreči posveti"? Po Italiji i tiidi indri je navada, da si verniki zvolijo po edno viiro, v šteroj molijo Jezuša v oltarskom Svestvi v cerkvi, da ne nikdar sam po dnevi. Prav goreče diiše ešče nočne viire sprejmejo. Neizmerno hasnovito bi bilo bar po dnevi obiskavati Jezuša v olt. Svestvi. Preporo-ditev diihovnoga živlenja se pred tabernaklom začinja i dovr-šava. Prečastitoj duhovščini najtoplej priporočamo to pobožnost, da jo razširijo med svojimi verniki.
Krivih prorokov se ohvarjemo, če goreče molimo -
Jezuš nas opomina, da se varjemo, čuvamo krivih proro-kov. I to skritih prorokov. Odkritih, štere poznamo po njihovom grešnom živlenji, se je lehko ogibati. Zato pred temi nas ne opomina naš mili Zveličiteo, nego pred skritimi, ki v ovčjoj obleki prihajajo pred nas, oznotraj so pa zgrablivi vucje. I varjemo se jih tak lehko, če gledamo sad njihov, to je, njihovo živlenje. Slabo drevo, kakšte se za dobro drži, slab sad rodi. Loščino lejko posadimo na sredi gred med same rože, pa de li loški sad rodilo. Spoznati sadove, dela krivičnih prorokov pa moremo samo po gorečih molitvah. Ve Jezuš pravi: „Vaš oča nebeški bo dao sv. Duha tistim, ki ga prosijo. (Luk. 11, 13.) Prositi, moliti se more, da blodnje toga sveta, to je krive proroke, ki jih dnesden vse morgoli povsod, lejko spoznamo i se jih znamo tiidi ognoti. Naj se zato napiše par reči od molitve.
Kak v evangeliumi sv. Janoša i Lukača čtemo, Jezuš je rad molo i to na olskoj gori. Molo je goreče i celo cele noči premolo. To so vidili vučeniki i radi bi se ravnali po njegovom zgledi. Neso pa znali, kak naj molijo, ka naj prosijo. Zato je eden stopo k Jezuši i gaje proso: „Gospod, navči nas moliti; kak je tiidi Ivan navčo svoje vučence. (Luk. I. 1.)
Jezuš je v toj prošnji najšo priliko za navuk od molitve. Navčo jih je na Oča naš, najlepšo molitev sveta, ki se je rodila v Jezušovom srci i zednim potrebo molitve i na način, kak naj molijo.
Zapovedao njim je i vsem nam: „Prosite i se vam bo dalo, iščite i najdete; trkajte i se vam bo odprlo." (Luk. 11,9.)
Brez molitve nega verskoga živlenja, nega jakosti, nega zveličanja. Po navuki sv. Matere cerkvi je molitev po zapovedi potrebna za zveličanje. Ki v skiišnjavaj ne moli, ki si po molitvi ne krepi vere, viipanja i Iiibezni do Boga, ne more priti v nebo, nasprotno ne more se pogiibiti, ki rad i dobro moli. To je navuk sv. Cerkve.
Kak pa moremo moliti, da bo naša molitev dobra, Bogi prijetna?
Jezuš je to v dvema prilikama pojasno, najmre v priliki od prijatela, ki je ponoči prišo prosit kriih, pa čeravno je oča že bio z decov na posteli, je zavolo stanovitne prošnje prijatela stano i njemi dao prošeni dar. Potem pa v priliki, če pri-jateo prosi kruh, ne dobi kamna, če prosi ribo, ne dobi kače, če prosi jajce, ne dobi škorpijona. I pristavi, ka či hudobni grešniki tak delajo, keliko bole da Oča, ki je sama neskončna dobrota, sv. Duha tistim, ki ga prosijo. Sv. Duha meti pa pomeni meti liibezen do Boga po milošči posvečiijočoj, pomeni blaženo smrt i večno živlenje, za koj jedino smo na svet stvorjeni.
S tema prilikama nam Jezuš naznanja, da moramo moliti z vupanjom i stanovitno. Jasno je povedao, naj ne blebečemo kak poganje, ki so kričali misleč, ka je ovak njihovi bogovje nedo čiili; mi pa z vupanjom i stanovitno molimo, Bog že zna, ka potrebujemo. Oča i prijateo v tema prilikama je Bog. Bog s svojov decov, to je z angeli i svetniki počiva v nebi. A odpre to i nam da, ka prosimo, ka nam je na dušno zveličanje, če stanovitno prosimo i se vtipamo, ka dobimo, ka prosimo. Bog je tiidi evangelski prijateo. On je naših duš prijateo i ne bo dao nam slaboga dara, nego dober dar, ešče bošega nam da, kak ga prosimo, samo stanovitno i z detinskim vupanjom ga prosimo.
Krivi prorocje hodijo po sveti i glasijo fino i sladko doneče navuke: popom i nunam vzememo njihove grunte i hiše. Mi se ta zoselimo. Cerkve spremenimo v magazine, spovedi i meše odpravimo. Vživali mo ete svet, ovoga drugoga pa tak nega, ve Boga nega. Kak de nam te dobro, če te pa te zmaga, med i mleko de se cedilo po našoj zemli i brez dela mo lejko gospodje. — Tak gučijo krivi prorocje i se v prsi bijejo:vepa nam že lejko verjete, smo zrasli kak vi v prostih kmečkih hišaj i obiskavali duga leta šole, celo visike, i so nas na to vučeni gospodje navčili. Same laži, ka jih lejko z rokov oslatate.
Molite, dragi verniki, ka dobite sv. Diiha i v njem spoznate te laži i ta dela krivih prorokov: njihovo sovraštvo do Boga, do bližnjega, njihovo razviizdano i sebično živlenje, njihovo razdiralno i razdirajočo agitacijo za odpad od Boga; pa te znali odločno dveri pokazati tem laži prorokom. Keliko tak-ših lažiprorokov je mela Francija, ki so narod odvrnoli od Boga. Combe, njihov nekdašnji predsednik, je pravo, da so knjige i časopisi krivih prorokov od Boga odtrgali dve tretjini, če ne tri štrtine naroda. Cerkvi se je ogibao, Boga ne poznao. Kak strašna kaštiga je prišla zdaj na njega. Zdaj kriči po Bogi, kda je za te svet že kesno, bar ne bi bilo kesno za drugi svet. Mi se včimo ž njegove usode, da bomo stanovitno i z vupanjom molili.
Prav lepi vzgled, kak se trbe žrtviivati v smisli Katoliške akcije, nam nudi Klotilda, žena Klodvika, ki je bio krao Frankov. Bila njemi je vdana i liibezniva žena, četudi je bio še pogan-stvi vdani. Kda je kaj od nje zahtevao, njemi je pravila: „Moj gospodar, svojo volo sam nihala v očinoj hiži; tu na Francoskom nemam druge vole, kak volo svojega moža." Klodvik je zato meo navado praviti: „Jaz mam ženo, ki ma izvrsten razum, živahnoga diiha, a nikše vole." S svojim modrim ravnanjom ga je ponižna žena tak obvladala, da se je po slavnoj zmagi nad sovražniki očitno priznao za kristjana i izjavo: Klodvik je premagao svoje sovražnike, Klotilda pa Klodvika. Od te vore se odpovem poganstvi i sprimem vero, štero mi je Klotilda pokazala s svojim zgledom".
Živlenje Boga.
Živlenje Boga je na daleč raztegnjeno. To je nekaj takše-ga, na koj je ležej misliti, kak od njega gučati. Je na daleč, na daleč raztegnjeno i se tak vidi, da je vsaki den vsikdar bole oddaljeno. Mi pokleknemo pred njim v molitvi, kak človek na obrežji velikoga morja poklekne, da bi molili. Mi klečimo na obrežji, a za nami valovi to veliko morje. Naednok je samo na našoj desnici i levici. Zglednemo se gor, a neba je preminola. Morje valovi tam, kde je bila neba, kda smo mi ob-prvim pokleknoli, da bi molili. Neizmerne vodine se raztegnejo ober nas kak živo pokrivalo. Obrežje, na šterom klečimo, se vda; nega več obrežja, mi na vodi klečimo. To večno morje valovi okoli nas. Mi smo od vseh strani obdani od toga vekomaj blagoslovlenoga morja, ednoga neskončnoga bitja. 0, kak puno je to gorečega živlenja, kak zapovedlivo, kak tiho i brez glasa, kak nespremenlivo.
Živlenje Boga je na daleč, na daleč raztegnjeno. Čutim, da me vsikdar bole napunjava s časti punim strahom, če se odločim, da na njega mislim. Bog je jako prosti; on je pač Bog. Njega v njegovoj prostosti moramo moliti. Njegove popolnosti so on sam, i on je pač vse svoje popolnosti. Njegove popolnosti so ne raznovrstne, te so samo edne. On sam je jedina njegova popolnost. Njegove lastnosti so za nas kažipot, da ga premišlavamo, k njemi gučimo, njega molimo. Njegove popolnosti so ne ločene edna od ove, niti od njega. Mi te njegove proste prostosti ne moremo zapopasti. Naš razum ne tak čisti, da bi mogeo tak neskončno čiste pojme zapopasti. Zato delimo pojm Boga v našem diihi na dele i ga premišlavamo i ga lii-bimo i ga molimo iz jezero stališč. Mi nemarno nikse druge prilike, štero bi mogli na nezapopadlivoga obračati. Kda jaz zato od boži popolnosti v tom pomeni gučim, se mi zdi, da niedna njegovi lastnosti ne zbudi v mojem srci tak globoke molbe, kak njegovo živlenje. Njegovo živlenje me ostrmi, a vendar me gene na srčno lubezen. Či premišlavam njegovo živlenje, se mi vidi, da ne niti k najbole neskončno popolnomi stvorjenji najmenje spodoben, te je pa najbole spodoben ne-popisnomi Bogi. Te pojm od njega je ne tak jasen kak vnogi driigi, a ravno zato se vidi mojemi diihi tem bole pravi.
Živlenje Boga je neizmerno. Ta miseo me napunjava, kda si predstavlam kralestvo dragocene Krvi. Živlenje Boga je blaženost v njem samom. To je veselje njegove edinosti, dejstvo njegove prostosti. Jedini je bio on brez stvorjenj i tiha blaženost njegovoga nespremenlivoga živlenja je šla vsikdar naprej. Na njega nikaj ne moglo vplivati, ar je ne meo začetka. Njegovo živlenje se ne začelo pri niednoj točki i ne prišlo do ni-edne točke, zato ne bila mogoča vplivna moč, da ie kda stvor-
jen sklep. On je bio nerazriišliva blaženost. Ka more v sebi bole združeno biti kak neizmernost? Njegova neskončna miloba izvira od toga, ar je on vsikdar miren, čeravno se na prvi pogled tak vidi, da med dvema obstoji nasprotje. Da je on bio brez stvorenj, so ta ne bila za njega nikša potreba. Njegovo večno živlenje je bilo v njem nedopovedlivo osredotočeno i tak je šlo naprej. I postao je, ka je prle ne bio, stvoriteo. A ž njim se ne zgodila nikša sprememba. Vsi njegovi čini so bili že prle v njem samom; zdaj je stopo on iz sebe i dalao na zviinaj. A ž njim ne šla niedna sprememba. Dozdaj so bila vsa njegova djanja, kakti rojstvo Sina i shajanje svetoga Duha, potrebna; zdaj so bila njegova stvoritelska djanja prosta. Pa vendar ž njim ne bilo nikše spremembe. Zato je pa tiha blaženost nje-govoga živlenja šla brez začetka naprej. Kak je bilo pred stvor-jenjom, tak tudi za njim, radostno živlenje v neskončnoj prostosti. Te reči moremo samo po lubezni zarazmeti. Brez lubezni so težko razumlive reči. Bog je delao i nato je počivao. Pa vendar stvorjenje njegovoga vekomaj trajajočega mira ne pretrgalo. Nazliik tomi je tista boža sobota, od štere govori sveto pismo, edna čudovita skrivnost, štera je puna mira za s trudom delajočim, iskajočim i sebe pretrgajočim stvorenjom. Kakši mir je bio to tisti sedmi den ? Za stvoritela, ki se ne more ob-truditi? Je zdržanje ravno tak velka napetost, kak stvorjenje i oboje velika skrivnost. Pa tiidi samo. stvorjenje, iz ničesa po-zvanje enoga bitja, se ne pretrgalo. Človeče duše bodo zmerom stvorjene i to iz ničesa; mogoče je isto za stvari novih pasem. Ka je tak bio njegov počitek? Mogoče je to samo driigo ime tiste prekipevajoče liibezni, štera se je takrekoč zadržala, da svoje lepo stvorjenje z vekšim zadovolstvom i z nedopo-vedlivim dopadenjom blagoslovi.
Neizmerno živlenje Boga še zmirom ide naprej. On je bio prost za stvorjenje i on je prosto včino svoje stvorenje. Mogoče ma to dvoje dugovanje vnogo medsebojnoga. On si je stvoro zviina sebe kralestvo i nad njim se kronao za najvekšega krala vseh kralov. Bog je pun veličastva. Veličastvo je pečat, šteri je pritisnjeni na vse njegove popolnosti i na šterih lehko vidimo, da so te edno. On je rešo svoje kralestvo i na to je začeo kraliivati nad njim. Pa vendar pred njim ne nikše spremembe. Njegovo oslobojeno liistvo ga je s trona stiralo. Lubezen njegovih svetnikov ga v globočini molitve gostokrat gleda kak sedi nevolno v prahi i pepeli on, — nekronani krao! A to je.samo tenja spremembe. K večnomi sklepi stvorjenja je spadalo, da ena boža peršona stvorjeno naravo vzeme na sebe. Druga per-šona je to včinila. On jo je v nebo zdigno i v naroče svetoga Trojstva položo za neskončno molbo. To ne nikaj spremenilo. Neskončno živlenje ide naprej, niedna žila ne bije v njem, a nasledki ne spadajo k njemi, nikaj novoga ne pride pred njega. Dragocena krv sinovine človeče nature bi bila ena čista lepota, bogati kinč boži, nezapopadlivo stvorjeno živlenje, če niednoga
greha ne bi bilo. A greh je pa bio i se je namen dragocene krvi spremeno. A v božem živlenji ne bilo spremembe. Dragocena krv je postala odkupnina za greh. Dragocena krv je mogla Bogi nazaj spraviti njegovo puntarsko kralestvo; je mogla njega znova koronati i postati njegov kraleski namestnik. Kak grozovita sprememba! Pa vendar v neizmernom živlenji Boga nega spremembe. Ravno njegova neizmernost ne dovoli spremembe. Ta ne more kaj doživeti, kaj skoz doprinesti, kaj začeti, kaj končati, kaj trpeti. Ta dela, kda počiva, i počiva kda dela i niti ne dela niti ne počiva, nego žive prosto, je prosta. 0 molbe vredno živlenje Boga! Jezero jezer krat bodi slavlen v temi tvoje dike, v nezapopadlivoj sladkosti tvoje skrivnosti!
Ta miseo nas more resno pripraviti na mišlenje, da nas to živlenje Boga drži kak roka, da nas prehodi kak meč, da ne pozna prostora, ki nam prostor da, niti časa, šteri teče nad našimi glavami. Kak je bilo pred vsov večnostjov, tak je i zdaj. Novoga mesta nema. Stvorjenje ga ne v nikšo formo spremenilo. On ne šo skoz nikše spremembe, nikaj ne dosegno, nikaj ne doživo. Njegova ne se povekšajoča dika je vsikdar friška kak zorja, vsikdar nova kak prvo stvorjenje. Je vsikdar isto, i nikdar enolična, rastegne se brez omejitve na vse mogoče prostore i je popolna i je v vsakoj točki prostora. Bože živlenje je raj, pun diihovnoga veselja, neizmerni ogenj nestvorjene liibezni, morje odkritoga, modroga, neprodirnoga bitja, je slavno v svojoj prostosti i slavno v velikosti svojih potreb. To je mu-čanje občudovanja vrednoga dvogovora, je svetišče mirnih radosti, je živlenje vsemogoče i vsepovsod navzoče skromnosti, je edinost treh razločnih molbe vrednih peršon. (P. Fr, W. Faber).
Robert Hugh Benson, sloveči pisateo, sin anglikanskoga (protestantskoga) nadškofa v mesti Canterbury na Angleškom, ne bio samo protestant, nego celo brezverec. Posebno ne je šteo vervati v čiideže. Dobi v roke knigo od lurdskih čiidežov, ki jo je spisao lurški zdravnik dr. Boissarie. Pazlivo i z velikim zani-manjom je prešteo knigo. Bio je navdiišeni, a še ne docela osve-dočeni. Zelo se je o tom docela prepričati, ka je šteo v knjigi. Zato je odišeo v Lurd. Tii je bio navzoči pri procesiji z Najsvetejšim, pred šterim so se dogodila čiidežna ozdravlenja, ki jih je tiidi zdravniški urad preiskao i potrdo. Presv. Srce Jezu-šovo v najsvetejšem olt. Svestvi njemi je po posrediivanji nebeške Matere spunilo njegovo želo. Presvetila se njemi je pamet, da so se njemi razpršili vsi dvomi, viižgalo se njemi je srce, da se je z vsem srcom oprijao katoličanske vere, da je iz protestantizma vstopo v katoličansko cerkev. — „V Lurdi", je ves navdušen zapisao, — „se ponavla evangelij. Lurd je za zdajšnji čas dokaz, ki ga sam Kristuš davle v svojoj vsemogočnosti. Vido sam Jezuša, kak je šo mimo betežnikov ravno tak, kak je šo pred 2000 leti."
MISIJONSKA POROCllA
Pismo novomešniha Antolin Augušfino iz laponshe svojim slarlSom.
Predragi stariši!
Dnes, 16. marca leta 1940, sem bio posvečeni za duhovnika. Zdaj sam tiidi jas postao Boži maziljenec. Nemrete si mogoče niti misliti, ka sem občiito dnes, gda nas je piišpek posvečiivao. Pred menov je vstala vsa lepota diihovniškoga živlenja, njegova vzvišenost i čast, ali poleg toga sam vido tiidi velki križ, poteškoče i trplenje duhovnikovo. Večkrat med po-svečenjom so mi privrele skuze v oči: pred menov ste stali tiidi vi i Drašek; pred menov je bežalo vse moje preteklo živlenje. V diihi sam gledao dugo pot, ki sam jo mogeo prehoditi prvle kak sam prišeo do cila.
Dragomi Bogi naj bo večna čast i hvala!
Zdaj sam duhovnik i duhovnik je drugi Kristuš, ki vsaki den aldiije Bogi prijeten aldov, boži aldov. Z mešniškim po-svečenjom sem dobo nadčloveško oblast, da lejko dariijem sv. daritev, da lejko sliižim sveto mešo. Na moje reči se bela hostija spremeni v Telo Jezuša Kristuša, vino se spremeni v presveto krv Jezušovo. Pomislite na te reči: eden človek i to samo duhovnik, more zapovedavati svojemi Bogi, da pride na oltar! Na moje reči se odvežejo grehi. Mam velko oblast odpuščati grehe, tolažiti vse tiste, ki trpijo i so betežni na duši. Dušam, lačnim bože liibezni, pa dam v hrano večno življenje, Boga. Na smrt betežnim bom noso sveto popotnico i njim delio sv. Mazanje.
Pomislite na vse to, dragi oča i preliiba mama! Dnes je vaš Gusti postao diihovnik, duhovnik na veke i viiva sta po-stanola stariša duhovnika.
Pošilam vam tiidi to, ka sta si telkokrat želela: novomeš-niški blagoslov: Blagoslov vsemogočega Boga, Oče, Sina i Svetoga Diiha, naj pride na Vas i ostane vsigdar z Vami!
Posvečenje je bilo v velkom tokijskom semenišči. Tam nas je bilo posvečeni sedem: dva japonca i pet salezijancov: 3 taljani, 1 nizozemec i jas. V cerkev je prišlo dosta liidi, čeravno je tu šče jako malo katoličanov i čeravno je bio delaven den. Po posvečenji so prihajali liidje k novomešnikom po blagosiov. Gda sam je blagoslavlao, je moja misel letela tiidi domo k vam i prvi blagoslov sam poslao vam i Drašeki.
Dragi stariši, zahvalite Boga za to velko milost, da sam postao diihovnik. Odzdaj naprej bom vsaki den mešiivao, vsaki den bom molo pri sv. meši za vas, za Drašeka, za vso rodbino, za žive i za mrtve. — Bogi bodi hvala I
Dragi i liibleni starišil 17. marca sem sliižo novo sveto mešo, prvo sveto mešo v živlenji.
„Stopo bom k božemi oltari, k Bogi, ki je veselje mojega živlenja." S temi rečmi sem začno sveto mešo. Glorie ne bilo dnes, ar je Cvetna nedela, liki Passion, to je trplenje Jezušovo. Pri dariivanji, kak pri celoj sv. Meši, sem se spominjao posebno vas, Drašeka, cele rodbine ino vseh dobrotnikov. Za vse sam molo pred Jezušom, ki sem Ga sam pozvao na oltar pod po-dobov bele hoštije i vina v zlatom kelihi.
Pred povzdigavanjom duhovnik moli posebno molitev z etimi rečmi; „Spomni se, Gospod, svojih služabnikov i služabnic..." Te sklene roke i moli nekaj časa za tiste, za štere je nameno moliti. Jas sem na prvo mesto postavo vas, preliibi stariši, ar se morem vam zahvaliti za svoje živlenje, za vaše
______r triide i za vašo lubezen. Na
drugo mesto je prišeo Drašek i potom vsi drugi.
Po povzdigavanji duhovnik pali moli na posebnom mesti za vse mrtve, za štere namejni moliti. Tii sam se spomno vaši starišov, mojih dedekov i mamic. Mislim, da so se tiidi oni v ne-besaj veselili toga dneva. Nato sem pa molo za vse druge mrtve iz naše rodbine.
Tiidi pri prečiščavanji sem vas meo pred očmi. I gda sem driige prečiščavao, sem podelo sv. hoštijo v diihi tiidi vam, preliibi stariši.
Lepo je na den svete meše, posebno pa na den prve svete meše. Bog je vido, da smo bili združeni v mislih, v diihi i s srcami. Molo sem pri toj prvoj sv. meši tiidi zato, da nam liibi Bog podeli to sveto milost, da se ednok vsi vkiiper zberemo v domačoj cerkvi, v Beltincih, gde bom ponovo svojo prvo sv. daritev. Pravijo i jas sem trdno prepričani, da Bog posliihne vsako prošnjo novomešnikovo pri novoj sv. meši i zato bo posliihno tiidi mojo.
Vnogo, jako vnogo bi vam šče meo napisati od goščenja i od drugih slovesnostih, pa za zdaj mi je šče srce prepuno od prevelke sreče i zato vam nebi mogeo vsega mirno napisati. Bom pa driigoč napisao.
Tii vam pošilam tisti svileni robček, s šterim so mi piiš-pek zvezali roke vkup, gda so mi je namazali s svetim oljom,
Jezuš, obini i blagoslovi svoje duhovnike.
to je, gda so mi je posvetili. Te robček je zato sveti spomin i posvečen. Namesto mojih posvečenih rok kušnite te robček i ga mejte v sveti spomin. Fotografije šče neso gotove, zato vam jih šče nemrem poslati.
Naznanim vam tiidi, da zdaj idem na pravo misijonsko delo. Za nikelko časa idem v Miyazaki i sledkar, če se nikaj ne spremeni, bom šo v Beppu. Od toga bom vam tiidi šče sledkar pisao z novoga mesta.
Ešče ednok vam napišem: Bogi bodi hvala za vse!
Dragi stariši, Sprejmite srčne pozdrave od vašega sina novomešnika — G u s t i j a .
Dnes sem dobo v roke tiidi lepi dar, ki so mi ga poslali od katoliških misijonov: krasen kelih i novomešno belo obleko ino plašč. Pišete mi lejko na prejšnji naslov, ar mi od tii po-šlejo, ali pa na novoga: Antolin Augustin, Katoriku Nyokwai -Minami Hiroshima dori 3 - Miyazaki - Japan.
'r Kapelica	i
na križopofju	slovesu rajna mati
	šla do semkaj je z menoj,
	tu obstala, je želela:
	,,Pojdi sinko, Bog s teboj!"
	Pred kapelo pokleknila
	in sklenila je roke:
	blagoslova je prosila
	sinku, ki na tuje gre.
	Nihče zdaj ne hodi z mano,
	znamenje pa še stoji,
	in spominja me na mamko,
	ki pokojna v grobu spi.
...........	>
V Parizi je duhovnik delaven den opazo mladoga, jako lepo oblečenoga gospoda, ki je jako lepo i prisrčno molo pred tabernaklom. To je bilo nekaj posebnogal Mladi, lepi, bogat — i to v Parizi! Ka ga je pripelalo k Jezuši, k njegovomi Srci v najsv. Svestvi? Hitro je diikovnik najšeo vzrok. Mladi, bogati gospod je bio slepi. Če bi bio popolnoma zdrav, bi se najhitrej v Parizi pri svojem bogastvi vdao lehkoživosti, za Boga i bože reči pa se nebi dosta ali pa nikaj brigao. Slepota ga je pripe-lala k Jezuši, k njegovomi presvetomi Srci. I kelkokrat se to ponavla v živlenji.
Martuzi jani. j
Sicer je že minilo precej časa, odkar je izšla knjiga, ki nam v priprostem, toda lepem in toplem slogu opisuje življenje enega najstarejših redov katoliške Cerkve. Knjiga nosi naslov „Kartuzija in kartuzijani Pleterje". Piše nam torej kartuzijan-sko življenje.
Veliko jih je, ki še niso nikoli slišali, da so celo v Sloveniji menihi z imenom kartuzijani. Zato bo primerno in potrebno, da tudi mi sežemo po tej knjigi, da se tudi mi seznanimo z njihovim načinom življenja in da za trenutek pogledamo po dolgih samostanskih hodnikih in v majhne celice z vrtički, kjer vlada mir Gospodov.
Prav sedaj, ko je v razprodaji knjiga z omenjenim naslovom, bo prav, da spregovorimo nekaj besed o pomenu kartu-zijanskega in podobnih redov.
Kakšen pomen sploh imajo redovi za sv. Cerkev? Ako odgovorimo na to prašanje, moramo reči, da so redovi glavna opora sv. Cerkve. Vendar pa ima vsak red določeno svojo nalogo, za katero je bil ustanovljen. Tako so nekateri redovi ba-vijo z znanostjo, drugi z vzgojo mladine, tretji z dušnopastir-stvom in četrti pa imajo nalogo, da molijo za potrebe sv. Cerkve, da molijo in se žrtvujejo v pozabljenosti in samoti za ves človeški rod. Taki redovi so predvsem kartuzijanski, trapistov-ski, cistercijanski in so nekaka molitvena armada, katere molitve in žrtve privlačijo milost na svet.
Mnogi so dandanes mnenja, da so taki redovi za človeštvo nepotrebni, brez koristi in odveč. Tisti, ki tako govorijo, se kruto motijo, ker gledajo samo na zemeljske stvari: na premoženje, denar, zemljo, čast, slavo, bogastvo, slepi so pa za višje, duhovne dobrine, ki so večne. Posvetna slava, bogastvo, čast, vse to neskončno hitro mine. Danes si bogat, jutri, čez noč si lahko največji revež. Danes še imaš vsega v izobilju, jutri boš že mogoče od lakote umiral. Tako minejo vse zemeljske stvari hitro, pa smo vendar nanje tako navezani. Krčevito se oklepamo vseh užitkov življenja, ni nam pa mar in ne skrbimo za dobra dela, ki bodo ostala vekomaj.
Tega se pa zavedajo ti ljudje, ki so radi Kristusa Boga zapustili vse, kar so imeli na svetu in se posvetili v samoti samo Njemu. Blagor mu, kdor spozna klic Gospodov! Naj ga ne odbija in ne zavrača, ampak naj mu sledi!
Bog kliče v različnih časih in v različnih krajih si izbira svoje izvoljence. Tega pokliče iz vesele družbe in ga povede v samoto; onega dvigne iz blata zablod ter ga sprejme za svojega otroka; drugega zopet vzgaja dolgo vrsto let in ga prevaja s svojo milostjo.
In če se končno vprašamo, zakaj se jih tako malo posveti temu poklicu, moramo odgovoriti, da je vzrok temu mlač-nost katoličanov. Mnogi so že izgubili vero v Boga in rajši verjamejo lažnim prerokom, kakor pa edinemu, pravemu, živemu Bogu.
Stem, da so se odtujili Bogu, so pozabili na Njegove besede in Njegov zvišeni nauk. Zgubili so smisel za dobra dela, za lepo, pošteno in čisto življenje.
Mnogim je postal bog denar. Drugi obožujejo človeka, svoj razum in mislijo, da je samo tisto na svetu, kar doumejo in spoznajo oni s svojim razumom. Ker torej Boga nemorejo tako spoznati, kakor spoznajo navadno stvar, ker je Bog v svojih lastnostih neskončen, dočim je naš človeški razum omejen, končen, pravijo, da Boga sploh ni. Tako se današnji svet zopet povrača v tiste čase pred Kristusovim prihodom, ko so častili in molili predmete in stvari. Današnji moderni človek obožuje torej samega sebe, na Boga pa pozablja. Rajši sledi svojim nižjim nagonom, ki ga tirajo v propast, kot pa svoji vesti, katere glas skuša udušiti z raznimi užitki.
Nujna posledica za kršitev naravnega reda, ki temelji na božjem zakonu, so pa vojne, revolucije, nečloveška klanja. Vse to rodi odpad od Boga.
Kdo more človeštvu pomagati? Kdo ga more rešiti iz te stiske? Na to nam odgovarja Pij XI. v svoji encikliki „Caritate Christi":,,Molitev je edina rešitev v naši dobi."
In prav molitev in pokora sta kartuzijanom orožje za širjenje božjega kraljestva na zemlji. Z molitvijo in postom se bore proti zlu po Kristusovih besedah: „Ta rod se prežene le z molitvijo in postom."
Njihovo življenje je preprosto in skrito. Vsak kartuzijan preživi večji del dneva v svoji hišici, kjer moli, bere, se uči in bavi se tudi s kakim rokodelstvom. Le na znamenje samostanskega zvona zapusti trikrat na dan celico. Prvič, ko gre okrog polnoči po dolgih hodnikih s svetiljko v rokah v cerkev, kjer okrog 2—3 ure molijo in pojejo psalme. Med ubrano petje psal-mov so vpleteni priprosti obredi, ki napravijo na človeke silen vtis. Drugič zapustijo celico, ko gredo zjutraj k sv. maši in tretjič popoldne, ko imajo večernice.
Tako poteka njihovo življenje v neprestani molitvi, ki jih združuje z Bogom. Molitev in preprostost sta peruti, ki jih dvigata v višave, da se čim bolj približajo Bogu.
Kdor bi se želel natančneje poučiti o tem redu, naj seže po omenjeni knjigi. Knjiga je bogato opremljena in okrašena z mnogimi, lepimi slikami iz njihovega življenja. Posebej se še knjiga priporoča raznim društvenim knjižnicam, da bodo mogle nuditi svojim bralcem tudi take vrste knjig. Cena knjige je 40 din, za dijake 20 din, za dijaške knjižnice pa zastonj.
Naroča se na sledeči naslov: Vodstvo Kartuzije Pleterje, p. Šent Jernej, Slovenija.
Cerkveni glasi
vatikansko mesto. Sv. Oča je poslao vekšo šumo pe-nez po apoštolskom nunciji v Bukarešti za begunce iz Besara-bije i Bukovine. — Ob priliki začetka proslave 400 letnice družbe Jezušove je sv. oča poslao generali družbe O. Ledo-chowskomi apoštolsko pismo. V njem omenja velike zasluge družbe za Cerkev. — „L' Osservatore Romano" je prineso 14 slik, ki predstavlajo Kristuša i Mater Marijo, ali tak, da so prave nakaze, a ne umetnina, ki bi širile čast i poštiivanje Boga i Matere bože. Ugledni list katoliške cerkve je prineso te reprodukcije zato, da protestira proti tomi i da pokaže, ka nesmi biti. — Pripravla se osem novih kanonizacij. Pet služabnikov božih -i to štirje redovniki i eden svetni duhovnik - bo proglašenih za blažene, a trije blaženi - eden redovnik i dve redovnici bodo proglašeni za svete.
V Španiji se je v rojstnom mesti generala Franca, E1 Ferrol del Candillo, vršo euharistični tjeden. Zadnji den se je svečanosti vdeležo apost. nuncij Mons. Cicognani, ki je vodo zakliično procesijo. Nato se je vršilo spravišče, na šterom so katoličani med drugim zahtevali, da oblasti povekšajo nadzorstvo nad tistimi, ki psiijejo, da naj se nedelske svečanosti vre-dijo tak, da bodo vsi vdeleženci navzoči pri sv. meši, naj se zabranijo nedostojni filmi in nedostojno obnašanje v kopališčaj.
Kanada. Letos preteče 300 let, kak je bilo ustanovleno mesto Montreal. Prvotno se je mesto zvalo Ville Marie. Vsa zgodovina toga mesta je tesno povezana s katolicizmom. Tiidi svetna oblast je bila vsikdar naklonjena Cerkvi. Zato se bo 300 letnica ustanovitve proslavila z velikim eucharističnim kongresom i drugimi verskimi svečanostmi, pri šterih bo sodeliivala tiidi svetna oblast.
Japonska. Josip Šinjiro Jokibe, profesor casarske univerze v Tokiji, je poklono vatikanskoj knižnici vekše število knig. Knige so pisane v angleškom jeziki, kak prevod najznamenitejših japonskih pisatelov od vseh sodobnih problemov Japonske. Dosta je tiidi knig, ki razpravlajo pitanje: vpliv zahoda na vzhod.
Francija. V časi težkih borb so se kartuzijanci vrnoli v svoj prestari sedež v Grande Chartreuse pri Grenoblei. Povra-tek se je zvršo s pristankom francoske vlade v Bordeauxi. Kartuzijanci so se povrnoli v svoj samostan točno 30 let po tistom, kak so bili iz njega pregnani v časi, kda se je država odtrgala od Cerkve. — Kardinal Suhard neje zapiisto Pariza v najhujšem časi, nego je ostao tam i delio pomoč potrebnim. Organizirao je s sestrami usmiljenkami i driigimi verskimi kon-gregacijami javne kiihinje, ki so vsem potrebnim, brez pogleda na vero, delile hrano. Sam je osebno nadzirao delo teh kuhinj. Zavolo toga dela krščanske lubezni je postao jako priliibleni med siromaškimi sloji mesta Pariza.