NOC, DALJŠA OD UPANJA Lojze Krakar Morda je nekje pomlad, morda bodo neki dan ozelenele naše roke, ozelenela naša usta, morda je resnično pomlad, polna bele krvi — toda armada kamnov je večja, večja od naše hrabrosti. PRESTEL SEM PRIJATELJE: SKRBNO sem štel jih na prste: poslednji se mi izneverjajo: v meni je vsak dan manj sonca: brez sonca pa zmrzne še kamen: pokosil sem polje po toči: že dolgo sam hodim po poti: le kamni še hodijo z mano: in zvezde še včasih kje srečam: o kamni na poti do groba: in zvezde, ki svetite v večnost: vem, čisto bo treba pomesti: naj pride sem smrt kot za praznik: poslednjič preštevam prijatelje: vračam jih zemlji in vetru: o sanje, kolibriji drobni: razdrite vsa gnezda na zvezdah: postelji mi, cesta, ob sebi: o veliki grmi samote! KADAR NE BO VEC NIHČE POTRKAL NA VRATA, ODIDI. Izberi ponos, ne zamenjaj bogastva z usmiljenjem. Razpoznavni znak za ponos je krik, ki se vije po tebi. Razpoznavni znak za usmiljenje so tisti, ki krik zaslišijo. 8 Sodobnost 113 Ne reci: bilo je grdo — lajanje je pravica psov. In ne reci, da se dani — zatajil boš noč, svojo mater. Čakaš, če bo kdo potrkal, in kruh se suši na mizi. Vstani, vzemi psa izpred vrat in pojdita, čakajo vaju. Pes v tebi bo lajal na grozo, kakor bi hropla zemlja, a ti ga boš držal na vrvi in pel kakor volk, do solz. JUTRA IMAJO MLADE ZOBE, ostre kakor čeljusti spoznanja. Plačani jim z mesom najlepših reči, da me ne zgrizejo s svojimi zenicami. Podobna so semnju, na katerem se zbirajo okostnjaki menihov in devic iz marmora. Obstopijo me in mi nudijo čednosti, podobne papirnatim zlatim zapestnicam. Toda moja žeja cvrči po vodnjaku kakor žerjavica, žejna oblakov. Ne dajo mi piti: okoli vodnjaka čepe srepogledi, strupeni grmiči, ne dajo mi jesti: za to so pristojni nenehno prisotni mrliški ogledniki, in ženska, ki spi poleg mene, hrešče povezuje culo z mojimi grehi. Koga boni moral zdaj najprej srečati, kdo mi bo prvi pljunil v upanje? Z zadnjim bankovcem, popisanim z molitvami, kupim poguma, narejenega v fabriki, izbljujem poslednje včerajšnje upanje in znova koračim na njivo neplodnosti. Ded se je zmeraj prej prekrižal. Meni pa z veže j o roke na hrbtu. NE SKLEPAJTE, PROSIM, PREZGODAJ POGODBE s črvi mojega sodnega dneva. Obenem vas vljudno prosim, ne vzgajajte mojih instinktov v šolah za opice. Podeljujte si medalje, zborujte, odločajte o levem in desnem čevlju, če hočete, toda izbrišite svoje očetovstvo 114 iz misli mojega krstnega lista. Gojil nisem niti zdravilnih rastlin, še manj sem bil kdaj škof ljudožercev. Ko ste vi odhajali izkopavat mumije, sem jaz zaspal in zamudil ladjo. Resnično nisem našel še nobenega vretenca kakega angela ali predsednika. In tudi v izgnanstvu sem iskal le mravljo, ki je pobegnila iz mojega vrta. Nikar me zato ne ubijte, ponavljam: spoštujem vse zvezde iz nebeške sirotišnice, obožujem boga, ki ustvarja stihijo, priporočam se črvom za poraze politikov, in moja žalost, mirna kot mavrica, želi do smrti ostati čebela. MOLIMO Z VRABCI ZA KLASJE visoke, zrnate trave: o dobra stara trava, a rasti za naša gnezda! Naši mladiči so goli in v zibkah iz jeklenih ostružkov umirajo. Zato so vse naše pomladi sive od joka dreves na otroških pogrebih. Tudi nam ni nič več do življenja, edino jesti še moramo, jesti do smrti. Toda za zrna, ki nam jih vržejo, moramo drug drugemu izkljuvati oči. Nič več, nič več, žvrgolijo sinjine, nič več ni življenje podobno sreči. Sreča je zaprta v stekleni jetnišnici, kjer ni niti žeblja, da bi se obesila. Zato zdaj vsi vrabci vse dneve molimo, potihem, da nas ne bi slišali skobci, na skrivnem, da nas ne bi slišali še drugi, opolnoči, ko nas vidijo edino nebesa: o zelena mana v naši puščavi, padaj za svoje vrabčje vernike s stebli za njihova gnezda, z zrnjem za njihovo lakoto! s* 115 KOLUMB PA POTUJE DALJE. NA LADJO je ukazal zapisati tele besede: Prepovedujem objokovati razbite ladje, razbitih ladij bo vedno več. Prepovedujem misliti na žene, žene so matere dvoma, ki je oče smrti. Prepovedujem čakati na ptice, lastovke so šle tod že zdavnaj, vrabci ne morejo. In na jarbol bom dal privezati vsakogar, kdor bi kdaj sanjal v spanju kaj strašnega. Devetindevetdeset nas ne bo več nikdar stopilo z nogami na zemljo, toda zemlja je. Vidite razbito ladjo v daljavi? Še mrtva verjame, da zemlja je. Ne poslušajte galebov: devetindevetdeset mož izmed nas jim neki dan vržemo, toda cilj te poti ni večnost med ribami, čar te poti je v radostnem ugibanju vetra in rib in bitij nad ribami, • kdo bo med nami tisti stoti. Zato prepovedujem na tej ladji umirati. In ladja gre dalje. Ladja državotvornosti. MOGOČE SO TUDI ONI LJUDJE, SAJ POZNAJO STRAŠNI SMODNIK BESED. Veliki človek, pravijo, prinašamo ti srce, zlato srce. Toda veliki človek ima prežalostno drobovje, da bi mogel prebaviti zlato srce. Veliki človek, rečejo, prinašamo ti dobroto, ljubezen in upanje. Toda veliki človek, v katerem so pravkar dotolkli upanje, potrebuje samo še strup, da bi ubil dobroto. Veliki človek, jočejo, prinašamo ti prihodnost in zvezdo jutranjico. Toda veliki človek lahko tudi v temi ubije ženo in brez zvezde jutranjice zaključi svojo prihodnost. Veliki človek, rotijo človeka, kaj smo ti storili? Toda veliki človek jim kaže samo veliko gnilo rano in strašna lačna usta, suha od neuslišane molitve. Zaviti v škrlatne plašče odhajajo k novim žrtvam. 116 OBLEKLI SO SE V BELA ZDRAVNIŠKA OBLAČILA in nam iztrgali, kar je spočela z našim obupom naša mladost. Zdaj smo pohabljeni, zdaj smo svobodni kot jalov kamen, ko ljubi zemljo, in nikdar ne bomo več rodili sanj in slišali njihovega radostnega joka. Postali bomo starikave prostitutke 'ali čuvarji stranišč za gospode. Siti tablet in kvadratnih korenov se bomo včasih spomnili na dobri stari krompir in na besedo mati. Besedo človek pa bomo morali iskati v kakšnem starem, zelo starem slovarju, podobnem samoti stoletnega meniha, toda razlage ne bomo več razumeli. ŽIVIMO OD OLUPKOV UPANJA, NA UPANJE kupujemo življenje za sproti, ker včerajšnji rožnati bankovci z velikimi podobami srčnega kralja nič več ne veljajo. Preplašeni kot šolarji na dan pred maturo se tolažimo z nekimi čudnimi obhajili, od katerih se vračamo nepotešeni kakor živali s paše v pustinji. Prevesti se hočemo v jezik živali, toda v tem jeziku, ki ve za ubijanje, glad in ploditveno radost, ne najdemo naše besede za bivanje v votlosti. Vtaknili so nas med kolesje, zdaj meljemo z mislimi zemljo, do solz razočarano, in zaradi pozabljivosti nekega uradnika nimamo tal in ne strehe nad glavo. Na svatbeno noč se začnemo ljubiti z noži v rokah__in potem bi se varali, toda kako in s kom naj se varamo v tej neobljudeni mrzli čakalnici? 117 Mrzlo nam je, a čakati moramo, vlaka še ni, zato včasih zadremljemo s culo pod glavo in skrivoma sanjamo o novih vladarjih in starih cesarjih. Nekoč bomo morda živali, sanjamo, z molčečnostjo rib in s strupom škorpijonov, in takrat bomo v svoje slovarje zapisali besedo za bivanje v votlosti. Čakanje. TODA MIŠI BODO DALJE LOVILI NA PAST Slanina v pasti je podobna sreči. V past gredo miši tako rekoč z radostjo. Gledam jih torej, kako gTedo v past. Veliko jih je, veliko preveč za košček slanine, zato se sovražijo, prepolne sebe in svoje mišjosti in od zavisti sive do repnih vretenc- Katera bo prva, cvilijo, prva, čeravno je znano, katera bo prva od prvega dne, odkar so na svetu. Ko vstopi, ji dajo žezlo direktorja in odkažejo najvišji sedež požrešnosti. V rebra ji po protokolu vljudno zasadijo železne bodice in nazaj več ne more. Potem vstopi druga. Tej dajo papirnato pručko mišjega honoris causa in kožo od slanine: od brezmejne hvaležnosti kar sama nasadi še moža na bodice. In tretja je državna umetnica, četrta piše za mišje časopise, peta odreja tej davke, deseta jih pobira, sedemnajsta zapravlja, osemnajsta je cipa — in tako je pravzaprav že odprta mišnica za vse izbrane, mazil jene miške, ki cvilijo od sreče druga na drugi druga čez drugo, cvilijo hvalnice Njegovi Vsemišjosti, cvilijo v sonetih ali kakor je v modi, in glojejo, glojejo 118 sveto plesnivost, pomešano s strupom, da lahko poginejo v državni milnici in jih oznanijo na državni prižnici mišjega kraljestva vesoljni sivosti. Mišje pasti so okrogle kot sreča. Poslušam himno zgoraj omenjenih miši: cvileči tedeum pastem z bodicami. 119