SVETKO KOBAL-FLORJAN 
MILOŠ ZIHERL — UMETNIK, HUMANIST IN BOREC (I) 
(Oris njegove poti in dobe, ki jo je soustvarjal) 
K pisanju sestavka me je spodbudilo prepričanje, da doba med NOB, ki jo je 
soustvarjal Miloš Ziherl na področju Škofje Loke, še vedno ni dovolj raziskana in 
osvetljena. Miloša Ziherla sta omenjala že znana sodelavca Loških razgledov Niko 
Kavčič1 in prof. Emil Cesar.- O Milošu Ziherlu piše tudi znani raziskovalec zgodovine 
partizanskih tehnik in tiskarn Jože Krall v svoji knjigi Partizanske tiskarne na Slo 
venskem, III. del — Gorenjske in štajerske tiskarne, ki je izšla leta 1976. 
Ob tem sem se zavedal, da je izredno težko pisati o dogodkih, ki so jih obdelovali 
tako temeljiti poznavalci takratnih razmer, kakor so zgoraj navedeni avtorji. Da bi 
se izognil nepotrebnemu ponavljanju, je bil moj namen predvsem trojen. Do sedaj 
objavljeni prispevki so se nanašali na delo Miloša Ziherla izključno na področju 
Škofje Loke. moj namen pa je bil, da obdelam celotno njegovo življenjsko pot, čeprav 
težišče obdelave vendarle ostaja na tistem delu njegove poti, ki je povezana s Skofjo 
Loko in njeno okolico. Drugi moj namen je bil, da ne raziščem samo suhih dejstev 
o njegovem delu, temveč, da ga predstavim tudi kot človeka, borca in umetnika. 
In moj tretji namen je bil, da orišem širša dogajanja med NOB, ki so neposredno ali 
posredno povezana z Milošem Ziherlom, pa se nanašajo na dogajanja v Škof j i Loki 
in še niso dovolj raziskana in obdelana. Pri vsem tem delu pa sem se vendarle 
poizkušal izogniti ponavljanju tistih dejstev, ki so jih zgoraj navedeni avtorji že 
navedli, čeprav se zaradi celovitosti ponekod tega načela nisem mogel v celoti držati. 
Zato bo koristno, če bralec tega prispevka prebere še enkrat tudi dela drugih, ker bo 
tako dobil prav gotovo popolnejši pregled. Nekateri opisi temelje na dokumentih, 
nekateri pa na ustnih izjavah udeležencev v NOB. 
Vse to delo pa je treba razumeti le kot prispevek k zgodovini NOB na loškem 
območju, ki pa jo bo treba šele sistematično raziskati in obdelati. Prav gotovo je še 
veliko dejstev ali dokumentov vezanih na delo Miloša Ziherla, ki jih ob pisanju tega 
prispevka nisem poznal ali odkril, kar pa naj samo spodbudi vsakogar, ki bi o tem 
kaj vedel, da da svoje dopolnitve. 
Pri pisanju sem uporabljal nekaj poenostavitev. V opombah bralec lahko dobi 
tudi tiste podatke, ki bi sicer navedeni v tekstu le tega obremenjevali in trgali. V 
opombah so tudi našteti vsi dokumenti in izjave, ki sem jih uporabljal pri pisanju. 
Vsi dobesedno citirani izvlečki iz dokumentov ali izjav so tiskani z ležečimi črkami, 
kar olajšuje razvijanje nepretrgane misli. Kadar se v tekstu prvič srečamo z neko 
osebo, navajam ime, priimek in ilegalno ime, kasneje pa navajam samo ilegalno ime. 
I. DEL 
Doba do odhoda v partizane 
V Loških razgledih 27 (1980) je France Štukl objavil sestavek o prednikih 
Borisa Ziherla. Mati Borisa Ziherla, Ana,3 rojena Kobav, je izhajala iz delavske 
družine, oče Valentin je bil namreč zidar. Oče je bil napredno usmerjen in že 
mlad povezan s komunističnim gibanjem.* Oče se je poleg zidarstva ukvarjal 
tudi z izdelovanjem modelov za znani loški mali kruhek, ki ga je pekla dru 
žina, pa tudi na veliko je vzgajal kanarčke-pevce, ki jih je pošiljal po vsej 
5« 67 
Evropi. Oče Borisa Ziherla Josip (Joško) pa je izhajal iz trgovske družine, 
narodnostno zavedne in aktivne pri telovadni organizaciji Sokol. 
V družini Ane in Josipa Ziherla se je rodilo šest otrok. Vsem so starši dali 
slovanska imena. Zorka, Bogomila in Boris so bili rojeni v Trstu. (Zorka in Bo 
gomila sta umrli že kot otroka).6 Dne 4. 7. 1914 se je družini rodil četrti otrok, 
ki so mu dali ime Miloš. V tem času so Ziherlovi stanovali nad trgovino Koceli 
v Škofji Loki. Potem ko je bil oče kmalu na začetku vojne v Galiciji ranjen in 
kot rekonvalescent poslan v Scheifling v Avstriji, se je tja preselila vsa dru 
žina. Tam sta se rodila Vanda0 in Branko.7 Po prvi svetovni vojni se je družina 
vrnila v Škofjo Loko, leta 1921 pa preselila v Ljubljano, Trdinova 8, kamor je 
bil oče Josip prestavljen kot sodni uradnik. 
Od otrok je bil torej v Škofji Loki rojen le Miloš. Ko so prišli v Ljubljano, 
je bil Miloš star 7 let in je začel hoditi v osnovno šolo na Ledino, nato pa se je 
vpisal v meščansko šolo. Oče je želel, da bi Miloš obiskoval učiteljišče, Miloša 
pa je veselila glasba in je zanjo kazal izredno nadarjenost. Hotel je v glasbeni 
konservatorij, obiskoval pa je že nižjo glasbeno šolo. Njegova želja je bila 
močnejša od načrtov staršev in tako je že prvo leto učiteljišča prestopil na kon 
servatorij. Glasbeni konservatorij je nato obiskoval šest let. Svojo glasbeno 
kariero je začel z violino in klarinetom, kasneje pa je igral še alt in sopran 
saksofon, trobento, harmoniko, kitaro, in havajsko kitaro in tako postal »fant s 
sedmimi instrumenti«. Kot mladenič je okrog sebe zbiral glasbeno nadarjene 
sošolce in prijatelje in ustanovil jazz skupino Triglav. Med obiskovanjem glas 
benega konservatorija si je Miloš večinoma že sam služil kruh, kasneje pa je 
igral skupaj z Bojanom Adamičem in drugimi sodelavci v raznih znanih loka 
lih. Igral je v Emonski kleti, v kavarni Nebotičnika, med turističnimi sezonami 
pa najbolj ugledni takratni družbi na Bledu v Park hotelu, potem na Rabu, v 
Milošev jazz orkester »Triglav« pred vojno v Ljubljani; levo stoji Miloš, pred klavirjem se stra Vanda 
68 
Makarski in v drugih krajih ob jadranski obali. Večkrat je igral v radiu Zagreb 
in seveda v radiu Ljubljana. 
Miloš je ves čas odraščal v družini, ki je bila napredno usmerjena, kasneje 
pa tudi neposredno vključena v borbo KPJ za nov družbeni sistem. Leta 1933 
je bil brat Boris Ziherl aretiran in nato zaprt v Ljubljani, v Glavnjači, Adi 
Ciganliji in Sremski Mitrovici. Dne 24. in 25. decembra 1934 je v stanovanju 
družine Ziherl v Trdinovi 8 potekala IV. državna konferenca KPS. Pogoje za 
delo konference je organizirala Ana Ziherl. V zaporih v Ljubljani so bili po 
aretaciji Borisa tudi drugi vodilni slovenski komunisti: Boris Kidrič, Boris 
Kraigher, Lidija Šentjurc in drugi. Zapori so bili nasproti stanovanja na Trdi 
novi 8, in tako sta ob večerih ob odprtem oknu Miloš in Vanda prirejala kon 
certe. Vanda je igrala na klavir in pela naše pesmi, pa tudi napredne ruske 
pesmi, ki jih je domov nosil Boris, Miloš pa je igral na harmoniko, violino ali 
saksofon. Vedno sta začela in končala svoj koncert z internacionalo. V družini 
je poleg Miloša gojila glasbo tudi pevka Vanda Ziherl, ki je kasneje v partizanih 
postala znana šolo pevka v partizanskem pevskem zboru JLA Srečka Kosovela, 
katerega politkomisar je bila. Tudi najmlajši Branko je bil izreden talent, 
usmerjen v šport, bil je deset let državni prvak v skokih v vodo, leta 1936 pa je 
zasedel kljub diskriminacijskemu ocenjevanju 10. mesto na olimpiadi v Berlinu 
(4. mesto v Evropi). Branko je padel v roški ofenzivi poleti 1942 kot komisar 
zaščitne čete Glavnega poveljstva slovenske partizanske vojske. 
Miloš Ziherl je že pred vojno pogosto obiskoval svoj rojstni kraj Skofjo 
Loko in okolico, večkrat pa je bil tudi v Dražgošah, kamor ga je na svoj dom 
vabil sošolec Aleš Jelene.8 
Glasbeni talent je Miloš pokazal že pred vojno v znanih glasbenih kompo 
zicijah: »Gledal tvoje sem oči sanjave« (sestavil besedilo in glasbo), »Valse 
Blanka« (kompozicija za klavir in šolo alt saksofon), »Hrepenenje« (glasba), 
»V mlinu ob Muri« (kompozicija za klavir). 
Milošev nemirni duh in energija sta se pokazala tudi v njegovi strasti do 
motociklističnega športa. Leta 1939 je dosegel na tekmi v Ljubljani na Večni poti 
prvo mesto. Ko pa se je na tekmi na Gradu poškodoval, je odnehal. 
Miloš je bil poseben umetnik v igranju na saksofon, iz katerega je izvab 
ljal nepozabne tone in melodije. Mnogi so ga vzporejali s slavnim saksofoni 
stom Amerikancem Widoeft Rudy-jem. 
Bolj ko se je bližala vojna, bolj je Miloš spoznaval, da se bližajo usodni 
dnevi, v katere bo globoko vpletena tudi njegova družina. Ob okupaciji Ljub 
ljane je Miloš igral v radiu Ljubljana šolo, pa tudi z Bojanom Adamičem in 
drugimi. V začetku vojne je Ziherlova družina stanovala na Šišenski 18. Itali 
jani so med Šišensko ulico in ostalo Ljubljano kmalu postavili žično pregrado 
in blok, preko katerega je Miloš hodil igrat v radio. Italijani so dobro poznali 
njegovo igranje preko radia in ga zelo cenili. Ko je Miloš po postavitvi bloka 
le-tega prvič prekoračil in nosil kovček s saksofonom, so prestrašeni Italijani 
mislili, da v kovčku nekaj prikriva. Legitimirali so ga in sumili, da ni Miloš 
Ziherl. Zato je vodja bloka zahteval, da zaigra na saksofon, nakar je imel Miloš 
ob prehodih preko bloka prosto pot. 
Brat Boris Ziherl je bil v tem času v ilegali. 
Ves čas okupacije leta 1941 in prve mesece 1942, zlasti po objavi kulturnega 
molka, je bil Miloš na trnih. Njegov nacionalni ponos in odpor proti institucijam 
okupatorja mu nista dovoljevala, da bi igral v radiu. V začetku leta 1942 so 
69 
Miloš Zihei'1, slikan pred vojno 
karabinerji preiskovali hiše na Šišenski ulici in iskali nekega Bora, za katerega 
so zvedeli iz nekega dokumenta. V hiši sta bila takrat Branko in mati Ana, 
katero so spraševali, ali tu stanuje neki Boro, kar pa je seveda zanikala. Boro 
pa je bilo ilegalno ime Brankota, katerega so Italijani imeli pred nosom. »Ne 
znani« Boro je bil nato v odsotnosti obsojen na dosmrtno ječo, pravi Boro-
Branko pa je takoj odšel v ilegalo. 
V začetku marca 1942 je Miloš dobil zelo ugodno in vabljivo ponudbo iz 
Beograda, da bi prišel igrat v radio Beograd, ki je bil takrat v nemških rokah. 
Ponujali so mu zelo visoko plačo in druge ugodnosti. Sedaj Miloš ni imel veliko 
izbire in takoj se je odločil, da zapusti glasbo in odide v partizane. Pred odhodom 
je še napisal pismo materi, kakor da piše iz Zagreba in potuje v Beograd. To 
pismo in nemško vabilo je mati Ana kazala presenečenim Italijanom, ki so nekaj 
dni zatem prišli po Miloša. 
Vanda Ziherl je prenesla preko bloka vse potrebne stvari za Miloša, ki je 
preko Dravelj in Podutika odšel v Dolomite. V Dravljah se je poslovil od sestre 
Vande in že takrat izrazil željo, da bi odšel v partizane na Gorenjsko.9 Kmalu 
po Miloševem odhodu v partizane je odšel tudi brat Branko, ki se je dotedaj 
skrival v Dravljah. 
Dolomitsko obdobje 
Nekako okrog 17. marca 1942 je bil Miloš v šolskem taborišču nad Babno 
goro v Dolomitih. V to taborišče so prihajali novinci iz Ljubljane (iz Dravelj, 
z Viča, Kozarij, Podsmreke, Vrhovcev itd.) in tod poslušali prve politične ure. 
70 
Miloš je bil politični predavatelj in vzgojitelj. Predaval je na političnih urah 
in sestankih, ki jih je organiziralo taboriščno vodstvo.10 
Z Babne gore je šel Miloš z drugimi v novo taborišče pod Malim ključem. 
Anton Curk-Gorjan, komandant 4. bataljona Notranjskega odreda pravi, da je 
bil Miloš nato v tem bataljonu.11 Miloš je bil politdelegat v četi ter je sestavljal 
razne spise in poročila. Nato je bil v 1. bataljonu novoustanovljenega Dolomit 
skega odreda, katerega komandant je bil Rade Pehaček. Miloš je ves čas delal 
po liniji partijske organizacije, predaval po četah in pomagal politkomisarju 
bataljona. Radu Pehačku je pripovedoval, da pripravlja program radia Ljubljana 
za čas po osvoboditvi in razmišlja, kako bo radio Ljubljana deloval.12 Tudi Pe 
hačku je izrazil željo, da bi šel rad na Gorenjsko, in sicer v kakšno tehniko. 
Miloš se je v tem času udeleževal borb Dolomitskega odreda z belogardisti 
in Italijani, ki so v Dolomitih v tem času prehajali v ofenzivne pohode. V sep 
tembru 1942 srečamo Miloša na Koreni, kjer so bili zbrani borci za odhod na 
Gorenjsko.13 
2e v Dolomitih je Miloš svoje sposobnosti uporabljal za partizanske potrebe. 
Po melodiji znane nemške vojaške koračnice »Lili Marlen« je napisal partizansko 
inačico, ki smeši Hitlerjevo vojsko in napoveduje konec nemškemu vojaku.14 
Ta pesem iz šestih kitic, ki so jo peli partizani, se začenja: 
Tam gor na Gorenjskem strojnice pojo 
nemškim soldatom pri srcu je hudo 
ne boš več delal v rajhu dren 
zato dobil boš križ lesen 
na grob Lili Marlen, na grob Lili Marlen. 
Avtor očitno ni bil na Gorenjskem, ko je pisal pesem, in zato tak začetek 
pesmi, vendar pa se je tja čez oziral in smešil svojega bodočega sovražnika — 
Nemca.1' 
Pred odhodom na Gorenjsko je bil Miloš na Hruševu nad Dobrovo pri 
kmetu Galiču, kjer je imel Pavel Zibelnik-Pajo centralno tehniko.16 Na Go 
renjsko je odšel Miloš od kmeta Omejca (po domače pri Krašcu) pod Toškim 
čelom s patruljo, ki jo je vodil Zibelnik. V patrulji sta bila še Anton Kovač 
(Tončik)-Ožbolt in Drago Erlah.17 To je bila stalna patrulja, ki je po liniji tehnik 
vzdrževala zveze z Gorenjsko. Spremljala je Miloša in nosila material za tehnike. 
Pri mlinu ob potoku Seničici nad Mednim se je patrulja srečala z Gorenjci. 
Od tam je Miloš v spremstvu potoval po hribih nad desnim bregom Poljanske 
Sore, jo nekje prečkal in tako prispel v tehniko Poljanskega bataljona. V dnev 
niku in poročilih pokrajinskega tehnika Adolfa Ariglerja-Bodina je zapisano, da 
je Miloš prišel v tehniko 20. oktobra 1942. 
V poročilu Bodina z dne 1. novembra 1942 o stanju tehnik na Gorenjskem, 
ki ga je poslal v Ljubljano, beremo: Pred skoraj 4 tedni smo poslali v Dolomitski 
odred tovariša Metoda (Maks Krmelj, op. av.), da se osebno dogovori s tovarišem 
Miklavžem (Mirko Zlatner, op. av.) o naših zadevah. Zahtevali smo namreč 
radiotehnika, več drugih tehnikov, nadalje radijski sprejemnik ter precej teh 
ničnega materiala.19 
Tovariš Maks Krmelj-Matija je bil torej v Dolomitih nekako v začetku 
oktobra in težko bi si zamislili, da prihod Miloša na Gorenjsko ni povezan z 
njegovimi razgovori v Dolomitih. 
71 
Oglejmo si, kakšen je bil položaj na Gorenjskem 1942 in kaj je pripeljalo 
Miloša na Gorenjsko. 
Pionirsko delo v Poljanski dolini 
Dogodki okrog dražgoške bitke, v kateri so Nemci doživeli nezaslišan poraz, 
ki jim je snel slavo nepremagljivosti, so okupatorja prepričali, da ima opravka 
z dobro organiziranim gibanjem, ki mu bo zadajalo še veliko skrbi. Zaradi tega 
so po dražgoški bitki Nemci stopnjevali s pritiskom na dveh frontah. Najprej 
so hoteli uničiti partizanske enote in zato v zimskih in pomladanskih mesecih 
1942 organizirali neprestane hajke, zasledovali oslabele in utrujene enote NOV 
ter imeli pri tem relativen uspeh. Padli so številni partizanski vodilni kadri, 
ki so imeli že bogate izkušnje v partizanskem bojevanju, zato je bila izguba toliko 
večja. Druga tarča so bile organizacije OF in KP na terenu, ki jih je okupator 
pravilno ocenil kot najnevarnejšo bazo gibanja. V spomladanskih mesecih so 
bile uničene ali razbite ponekod celotne organizacije (Kranj, Jesenice, ujeli so 
sekretarja PK KPS Toneta Dolinška-Metoda), v nobenem kraju pa ni šlo brez 
represalij. Streljali so talce, preseljevali so prebivalce, pritiskali na prebi 
valstvo Gorenjske. Takšno stanje se je vleklo vso pomlad, poletje in jesen 1942. 
Prebivalstvo in partizanske enote, ki so živele pod neprestanim okupatorje 
vim terorjem, so v tem času najbolj potrebovali ohrabritev, vlivanje vere v 
zmago in občutek organiziranosti in povezanosti z gibanjem v vsej Jugoslaviji. 
To nalogo je lahko najbolje opravil partizanski tisk, saj je pisana beseda lahko 
prodrla v vsako hišo in v vsako enoto in ustvarjala občutek povezanosti ter ljudi 
obveščala o zmagah doma in v svetu. 
Pomena in vpliva pisane besede se je od vseh prav gotovo najbolj zavedal 
sekretar pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko in politkomisar I. grupe 
odredov tovariš Lojze Kebe-Štefan. Ves čas se je boril proti podcenjevanju te 
oblike borbe in iskal načine, kako naj pisano besedo približa množicam. Kakšen 
odnos je imel Štefan do tiska, sem lahko videl sam v letu 1941, ko sem s Šte 
fanom sestavljal trosilne in lepilne plakate in lističe, ki smo jih raztrosili ob 
skojevski akciji dne 23. avgusta 1941 na telovadišču v Puštalu.19 Prav tako sem 
spremljal Štefanova prizadevanja, da bi Gorenjska v letu 1941 dobivala čim več 
partizanske literature iz Ljubljane, in poskuse, da bi v Škofji Loki organizirali 
razmnoževanje. 
Ni slučaj, da je Štefan ves čas do svoje tragične smrti zahteval iz Ljubljane 
v pomoč zlasti tehnike (poleg drugih kadrov), ki bi organizirali na Gorenjskem 
razmnoževanje osrednje partizanske literature ter začeli s sestavljanjem lastnih 
poročil in publikacij. Ob vsakem stiku, ki ga je imel Štefan z vodstvom v Ljub 
ljani, je opozoril na ta osnovni problem in prosil pomoči. Znano mu je bilo, 
da ima Ljubljana številne ilegalne tehnike in tiskarne, vključno z dokumentarno 
tehniko, in lepo število izurjenih kadrov20 ter da je odlično organizirana. 
Julija 1942 je centralno vodstvo poslalo na Gorenjsko Adolfa Ariglerja-
Bodina, sodelavca centralne tehnike KPS. Ker ni uspel preiti mejo C. julija, 
je znova poizkusil 8. avgusta in uspel ter odšel v štab I. grupe odredov z 
nalogo, da organizira tehnike na Gorenjskem.21 Njegov prihod je prav gotovo 
najpomembnejša pomoč, ki jo je centralno vodstvo v tem času poslalo na Go 
renjsko za razvoj partizanskega tiska. Na Gorenjsko je prišel v času, ko ni delo-
72 
vala skoraj nobena tehnika, pa tudi tehnika II. grupe odredov, ki je delno za 
polnjevala to praznino, je konec avgusta odšla z II. grupo na Štajersko.-'-
Dne 2. julija je višji vodja SS in policije v XVIII. vojnem okrožju Erwin 
Rosener po Hitlerjevem naročilu poostril ukrepe proti prebivalstvu. Uvedel je 
policijsko uro od 20.00 do 5.00, prepovedal uporabo koles, avtomobilov in mo-
tociklov ter obiskovanje gostiln in ukazal oddati lovsko orožje.-13 Vse to je 
Rosener ukrenil zato, ker kljub terorju aktivnost partizanskih čet ni prenehala, 
temveč se je celo stopnjevala.-1 
Med prvim in drugim Bodinovim poizkusom, da bi prešel prek meje, piše 
Štefan dne 17. julija 1942 v svojem poročilu Centralnemu komiteju KPS: 
Ciklostili, rotacijski stroj in dva tehnika, ki sta določena za nas, naj prideta 
čimprej, in nato: stalno poudarjamo v vseh poročilih, naj se poslužuje tehnika 
našega rednega kanala, pa se vse to ignorira, mi pa smo brez vsake literature, 
za katero nas ljudje v splošnem neprestano prosijo. Vsaj koncepte bi nam poslali, 
takoj ko izide nova številka, da bomo vsaj mi poučeni o pravem času o položaju 
in liniji. Ko zaključuje poročilo, zopet poudarja: Torej pošljite nam ljudi, ki ste 
jih obljubili in literaturo.-" 
Ali je navedena Štefanova intervencija povzročila ponoven Bodinov po 
izkus, da preide mejo proti Gorenjski, ni toliko pomembno, kakor pa dejstvo, 
s kakšnimi težavami so se srečevali tovariši, ki so se namenili na Gorenjsko. 
Dne 3. avgusta 1942 je Štefan plastično opisal položaj na Gorenjskem v 
svojem poročilu Centralnemu komiteju. V njem piše: Položaj se je nekoliko 
poslabšal, ker se sovražnikov teror stopnjuje in med prebivalstvom nastaja 
malodušje. Izgubili smo dobrega sodruga iz PK Franca Vodopivca (Cirila) in 
Borisa Ručigaja . .. Delavcem, ki niso poznani se ljudje izmikajo, to vse radi 
proval. Tudi mi ne moremo dopuščati ljudi na terensko delo, če niso preizkušeni 
in dovolj konsperativni. Potegnili smo nekaj ljudi iz partizanov in jih vzgojili 
za terensko delo. V škofjeloškem rajonu nismo napravili od zadnjih poročil nič. 
V tem rajonu smo pričakovali precejšen uspeh v vseh ozirih, ker je pri prebi 
valstvu morala močno rastla, posebno po prihodu novih vojaških sil iz druge 
grupe. Sedaj pa je prebivalstvo še veliko manj dostopno kot prej. Jasno, vse 
je pričakovalo, da bo sovražnik dobil neozdravljive udarce, kar se pa ni zgodilo. 
Nasprotno, sovražnik je prvi napadel in ni dobil niti pravega odpora. Če bi se 
bil stavil vsaj primeren odpor, potem bi se bilo dalo mnogo izboljšati, tako 
pa je sovražnik šaril z malimi patrolami 6—15 ljudi po vseh kotih, ne da bi 
bil kje resno napaden. Rezultat, je bil ta, da so bile čete večinoma na umiku 
m nikjer varne. Druga grupa je videla vzrok v drugem-" bataljonu, ki ga je dala 
prva grupa njim na razpolago, torej v vodstvu in moštvu tega bataljona, da ni 
bilo na mestu, češ da je bilo oportunistično, politično nepodkovano, nedisciplini 
rano itd. To se je vse nekoliko pretiravalo in zvalilo na eno stran. Prebivalstvo 
9 Poljanski dolini ni slabo in izdajalci so v glavnem očiščeni. Ni pa bilo aktivno, 
kar so bili tovariši iz druge grupe navajeni. Čim bi bili pa spremenili umike 
brez odpora, vsaj v umike z odporom, potem bi bilo prebivalstvo pristopilo. 
Bali so se ostati osamljeni, kot se jim je pripetilo pozimi. Tudi pozimi niso takoj 
pristopili, temveč šele potem, ko se je sovražniku stavil odpor. O politični 
mladosti to bo držalo, tudi oportunizem ni izuzet. Vendar če primerjamo napad 
in obrambo, ki ju je izvajal tu bataljon 25., 26. in 27. julija, ki je v treh dneh 
pobil na istem sektorju sam 150 Nemcev in istočasno uničil nekaj avtomobilov,27 
potem najslabše ravno ni. Je pač to, sprememba v boju med sovražnikom, ki 
73 
so ga bili navajeni,2" in sovražnikom, ki so ga morali tu spoprijeti. O tem bi 
morali več napisati, da bi Vam bilo bolj jasno. Pripomnimo Vam. lahko samo to, 
ia tovariši iz druge grupe vidijo vedno več dobrih lastnosti v tovariših iz drugega 
bataljona, kar tudi večkrat ne zaostajajo. Nujno bi 2. grupo rabili tu, da bi nam 
pomagali zlasti iz te situacije, vendar tovariši iz 2. grupe z vsem delom stremijo 
le k njihovemu končnemu cilju. Ne bi bilo v škodo, če bi se v tem kraju udarili 
s tem sovražnikom in mu vcepili nekoliko panike.-9 
Iz poročila I. grupe odredov z dne 26. avgusta 1942, ki ga je podpisal njen 
komandant Jože Gregorčič-Gorenjc, o poteku nemške ofenzive na Blegoš in 
Jelovico, vidimo, da je tovariš Bodin prispel v štab I. grupe odredov.30 
Dne 9. septembra 1942 sta padla na Jelovici komandant Gregorčič ter tehnik 
Franko Rajšter-Fedor. Tako je padel prvi tehnik na Gorenjskem. 
Dne 21. septembra 1942 zopet sporoča Štefan CK, da je padel komandant 
Gregorčič, radiotehnik Aleš in tehnik Fedor. Poroča o razvoju bele garde na 
Gorenjskem in njeni ofenzivi. Potem piše: Nujno je, da povečamo tehnični 
aparat. Kdo naj piše tukaj letake? Nimamo za to človeka. Ali naj jih pišem 
sam, ko se do danes še nisem bavil s tem poslom? Pošljite tovariša, ki bi bil vešč 
pisati letake in urejati Poročevalca za Gorenjsko in Koroško. To je najnujnejša 
pomoč, ki nam jo morate poslati. Nemci ne streljajo več talcev, močno so se vrgli 
na propagando z letaki.3' 
Iz Štefanovega pisma Mirku Zlatnerju-Miklavžu dne 1. oktobra 1942 zopet 
vidimo, kako je Štefan vztrajal na naši propagandi. Kaj najnujnejše zahteva: 
1. Pošljite nam koncepte Poročevalca št. 32 in vse naprej, Radio Vestnik, 
Mlada Slovenija, Delo in sploh vso literaturo, ki je bila v zadnjem času. 
2. Če imate v arhivu literaturo (Poročevalca itd.), ki so v njem kakšni 
važni odloki, naredbe, itd., nam jo pošljite, ker smo tukaj brez vseh teh stvari, 
kar nam je nujno potrebno pri organiziranju OF. 
3. Pošljite nam tehnika za razmnoževanje, kateri bo znal tudi tipkati, ker 
je Fedor padel. Tehnika rabimo, da bo šel po vseh rajonih in postavil tehnike ali 
pa bo ostal v centralni tehniki in bo organiziral rajonske tehnike Bodin. 
4. Pošljite dva kompletna ciklostila Poljanskemu bataljonu. Ta bataljon 
bo zahteval ciklostila v Dolomitskem odredu v par dneh. 
5. Pošljite nam 3 valjčke za ciklostile, 8 steklenic korekturnega laka. 
Rabimo tudi ciklostilni papir vsaj 100 kg, katerega pošljite v Poljanski bataljon 
s patruljo iz Dolomitskega odreda. Valjček, korekturni lak in 10 rezervnih mrež 
pa pošljite direktno na nas.32 
Ob ofenzivi Nemcev na Jelovici je 9. septembra 1942 prišel Nemcem v roke 
del arhiva, iz katerega bi lahko razbrali prava imena vodilnega kadra. Zaradi 
tega je Štefan predlagal Miklavžu, naj zamenja svoje ilegalno ime, pa tudi sam 
ga je zamenjal. Kebe se je kot sekretar Pokrajinskega komiteja do srede avgusta 
podpisoval kot Štefan, kot politkomisar I. grupe odredov — Gregor Po 
žar, od srede avgusta dalje pa kot Viktor. 
Vse te Štefanove intervencije v Ljubljani so imele med drugim za posledico 
tudi prihod tovarišice Magde Juran-Saše, ki naj bi z ilegalno legitimacijo vzdr 
ževala po dolinah in po vaseh razne zveze (že po tem vidimo, kako malo je Ljub 
ljana poznala razmere na Gorenjskem).33 Magda Juran naj bi tudi pomagala v 
tehniki, prišla pa je 6. oktobra 1942 s kurirjem po redni zvezi v štab I. grupe 
odredov na obronke Jelovice nad Jamnikom. Tovarišico Magdo Juran so kmalu 
zatem ujeli.34 
74 
Očitno je kurir, ki je prispel 6. oktobra iz Ljubljane, prinesel Štefanu 
(Viktorju) važno pošto in pomembne vesti od vodstva OF. Še isti dan (to je 
6. oktobra 1942) je Štefan lastnoročno napisal pismo Maksu Krmelju-Matiji, ki 
je izredno pomembno tako za formiranje okrožja Škofja Loka kakor tudi za 
razvoj tehnik na Gorenjskem. Omenjeno pismo se glasi: 
Tov. Maks, 6. X. 42. 
Kako kaj z zdravjem? Boš kaj kmalu okreval? Rabimo Te! Smolo si imel 
— pa tudi srečo! 
Napisal Ti bom samo par besed, ker za več 7iimam časa. 
1. Določita v sporazumu s Črnivcem3' tovariša, ki bo delal na terenu v 
Poljanski dolini — lahko sta tudi dva tovariša. 
2. Za Škofjo Loko je določen Gustl3"' in mu je treba pomagati, da se bo 
seznanil s prebivalstvom. 
3. Za Selško dolino je določen dr. Mirko.17 
4. Za Medvode in okolico je Kosec.3" 
5. Vsi ti tovariši se morajo v najkrajšem času sestati na sejo, kjer morajo 
sprejeti nadaljnje sklepe za delo na tem terenu. Podajo naj vsi poročila, po 
vseh vprašanjih. 
6. Da bodo prišli skupaj na sejo, naj skrbi Črnivc, kar sem že tudi njemu 
omenil. 
7. Dobro bi bilo, da bi tudi ti prisostvoval na tej seji, če le moreš stori to. 
8. To naj bi bil okrožni komite (začasni, ker bomo formirali za Medvode, 
St. Vid-Črnuče novi rajonski komite). Ta komite skrbi in odgovarja za vse 
politično delo na tem terenu ter da bo pravilen odnos partizanov do civilnega 
prebivalstva. Vse justifikacije izdajalcev in belogardistov, zaplembe itd. morajo 
biti izvršene v sporazumu s tem komitejem. 
9. Tehniko vzpostavite centralno za vse te štiri rajone v Pol. dol. Vsi 
štirje tovariši morajo takoj skrbeti, da si bodo vzpostavili samostojno tehniko 
za vsak rajon posebej, tako da če bo težak prenos materijala, lahko izdeluje 
vsak rajon zase. 
10. Ciklostile Vam bomo dostavili mi, čim bodo prostori pripravljeni. Za 
vse ostalo se boste posvetovali še z grupnim tehnikom. 
11. Ciklostil za Vašo tehniko Vam bodo dostavili tov., ki danes odpotujejo 
čez mejo. 
12. Rotac. stroja Vam ne bomo poslali, ker ni primeren vsled prevelikega °/o 
odpadkov. 
13. Tehniki morajo biti strogo zanesljivi! 
14. Vsepovsod pazite, da ne bo prišlo do proval. Konspiracija! 
15. Z denarjem, ki ga nabere OF, naj se kupujejo živila. 
16. Koncepte za poročevalca vam bomo dostavljali mi. Krajevne letake 
pišite sami (bataljoni ali OF za Škofjeloško okrožje). 
11. Na tvoje mesto politkom. je imenovan Kostja.39 Ti se boš posvetil poli 
tičnemu delu. Dokler ne moreš na noge, skrbi za vse politično delo po terenu, 
ki ti ga danes omenjam. Čim boš malo okreval bomo morali priti skupaj, da 
se bomo malo pogovorili. 
18. Če tu je kaj nejasnega, vprašaj pismeno in pošlji poročila! 
S tovariškim pozdravom 
Smrt fašizmu — Svoboda narodu! Viktor40 
75 
76 
Del pisma Lojzeta Kebeta-Stefana (Viktorja) Maksu Krmelju-Matiji dne 6. maja 1942 
Tako pomembno pismo je Štefan lahko poslal le na osnovi informacij iz 
centra ali njegovih prejšnjih razgovorov. Očitno pa je imel pooblastilo, da v 
določenih stvareh sam odloča. 
Štefanovo pismo Matiji imamo lahko za dokument o ustanovitvi okrožja 
Skofja Loka, ne glede na to, kateri forum je še sprejel take sklepe, o katerih 
pa ni ohranjenih dokumentov. 
Prav tako imamo lahko navedeno pismo za program, kako so se razvijale 
ilegalne partizanske tehnike v okrožju Skofja Loka, kajti bil je očitno osnova 
za akcije in podvige v naslednjem obdobju na področju pisane besede. Verjetno 
je Štefan približno enaka pisma poslal tudi Črnivcu in drugim okrožjem. 
Navedeno pismo jasno kaže na naslednje: 
— Navodila iz pisma kažejo na direktivo, da se ustanovi okrožje Skofja 
Loka (torej izdvoji iz okrožja Kranj), 
— Ni popolnoma jasna funkcija Črnivca, ki je bil v vlogi svetovalca in 
organizatorja okrožja (Črnivc je bil član okrožnega komiteja Kranj). 
— Poimensko so podane kadrovske rešitve, uporabljena je beseda »odlo 
čeno«, kar pomeni, da ni Štefan sam o tem odločal. 
— Čeprav Štefan tega neposredno ne omenja, pa je iz vsebine pisma jasno, 
da lahko položaj Maksa Krmelja razumemo kot položaj sekretarja okrožja, ki 
pa bo posle v celoti prevzel po ozdravitvi. 
— 2e ob pisanju pisma je bilo jasno, da je to začasni komite, ker bodo 
potrebne določene spremembe v rajonu Medvod in okolice. 
— Ustanovi naj se centralna tehnika v Poljanski dolini, vsak rajon pa naj 
ima še svojo rajonsko tehniko. (Kasnejši razvoj tehnik v okrožju Skofja Loka je 
potekal po tem programu: za Poljansko dolino je to vlogo izpolnjevala pokra 
jinska tehnika, za Selško dolino RK tehnika Selška, za Skofjo Loko tehnika na 
Primoževi žagi, za Medvode pa tamkajšnja tehnika). 
— Tovariš Krmelj je bil razrešen dolžnosti politkomisarja Poljanskega 
bataljona, namesto njega pa naj bi to odgovornost prevzel tovariš Jože Černič-
Kostja. 
— Očitno je Štefan razpolagal z informacijo, da bodo 6. oktobra prinesli 
iz Ljubljane kurirji ciklostil (verjetno preko zveze na Toškem čelu). 
Pismo je prav gotovo odločilno za pobudo Maksa Krmelja, da se v Poljan 
ski dolini osnuje tehnika, o čemer govori tudi Niko Kavčič-Gorazd v svojem 
prispevku v Loških razgledih leta 1956. 
Dne 13. oktobra 1942 je iz Podlipoglava prišel v Ljubljano tovariš Edvard 
Kardelj, ki se je z Borisom Kidričem želel na kraju samem seznaniti s polo 
žajem v Ljubljani. 2e 14. oktobra je tovariš Edvard Kardelj v imenu CK Slo 
venije pisal pismo Štefanu, s katerim ga obvešča, da se PK za Gorenjsko pre 
imenuje v sekretariat za Gorenjsko. Štefan bo ostal sekretar, istočasno pa bo 
tudi politkomisar I. grupe odredov. Za člana pokrajinskega sekretariata je CK 
imenoval Jožeta Slugo-Lenarta ter Oskarja Savlija-Silva Marjanoviča, kasneje 
Jakoba, za namestnika Štefana kot politkomisarja pa Staneta Bizjaka-Kostjo. 
Vse omenjene tovariše bodo v najkrajšem času poslali na Gorenjsko. Nato Kar 
delj piše: 
Kar se nadaljnjega kadra tiče: mi vam bomo skušali še poslati ljudi, ven 
dar imamo silne težave, zlasti še, ker moramo oskrbovati tudi Štajersko in 
Primorje. Dobro bi bilo, če bi Ti pritegnil v PS vsaj še enega domačina, ki ima 
77 
izglede, da se bo v vaši družbi razvil v resnega našega funkcionarja. Če imaš dva 
taka, tem bolje. Vrzite na teren še nekaj kadrov. Če ni mogoče, jih potegnite iz 
partizanskih oddelkov. Obenem pa partizane tako porazdelite, da bo na vsakem 
terenu vsaj kak ma7ijši oddelek, ki bo v zaščito naših terenskih partijskih de 
lavcev . . . Pošiljajte nam vedno vse vzorce vaših izdaj literature, da bi mogli 
imeti vpogled v vaše politično delo.41 
Vprašanje je, ali je Štefan še prejel navedeno Kardeljevo pismo. Dne 16. 
oktobra je bil namreč nad Jamnikom težko ranjen, dne 20. oktobra 1942 pa je 
ranam podlegel. Tako je na Gorenjskem padel oziroma bil ujet že tretji pokra 
jinski sekretar. 
Na dan smrti tovariša Štefana, ki se je tako zavzemal, da bi iz Ljubljane 
poslali nekaj tehnikov, je prišel v tehniko Poljanskega bataljona Miloš Ziherl, 
ki je usodno povezan z delom tehnik v Škofjeloškem okrožju in po vsej Gorenj 
ski. Nekaj simboličnega je v istoeasnosti teh datumov. 
Miloš Ziherl ni bil tehnik, če gledamo strokovno formalno, vendar pa sta 
kasnejši razvoj dogodkov in njegovo delo pokazala, da je bil eden najproduk 
tivnejših in najbolj delavnih, če ne najboljši tehnik na Gorenjskem, pa tudi v 
Sloveniji. 
Ko je Miloš prišel v tehniko Poljanskega bataljona, je bila le-ta ob maj 
hnem potoku, ki teče z Brd v Srednjiški grapi, oddaljena le 500 m od Srednje 
vasi v Poljanski dolini. To je bil bunker opuščene bolnice, ki sta ga popravila 
in uredila za tehniko Niko Kavčič-Gorazd in Edo Bregar-Don. Ob Miloševem 
prihodu sta bila v tehniki le Gorazd in Don ter kurir Groga Rupnik-Grogče.42 
Zanimivo je, da se pismena poročila tehnike, ki so ohranjena, vsa začenjajo z 
20. oktobrom 1942. Tako tudi Edo Bregar-Don v svojem poročilu v novembru 
1943, ko daje pregled vsega dela pokrajinske tehnike, začenja poročilo z 20. 
oktobrom.43 Ali je slučaj, da se ti datumi ujemajo z datumom prihoda Miloša v 
tehniko ali pa imamo lahko že ta datum za dan preimenovanja tehnike Poljan 
skega bataljona v pokrajinsko tehniko. Pred tem datumom namreč ni ohranjenih 
dokumentov, ki bi govorili o njenem delu. Prav tako so različni podatki o tem, 
kdo je tehniko vodil. V svojem poročilu navaja Bodin, da je tehniko vodil 
Miloš.44 V drugih poročilih navajajo kot vodjo tehnike Dona. Verjetno pa sta 
obe informaciji točni. Don je bil specialist za tehniko in zato lahko tehnično 
vodenje tehnike pripisujemo njemu. Kot redaktor in oblikovalec pisane besede 
pa je bil prav gotovo Miloš vodilni, saj je bil edino on v tem času član KP in je 
zato tudi odgovarjal za uspešno delo tehnike. To lahko sklepamo tudi po tem, 
da je zvezo s PK v glavnem vzdrževal Miloš in nekateri njegovi dopisi so tudi 
še ohranjeni. 
Glavna zveza tehnike z dolino in večjimi kraji je bila Milka Mezek-Klara, 
mladinska aktivistka, ki je padla dne 13. oktobra 1943 pri Šinkovčevi žagi v 
Todražu. Milka je bila izredno nadarjeno dekle, ki se je želela učiti in po vojni 
študirati.45 
Nekako mesec dni po prihodu Miloša iz Dolomitov je prav tako od tam 
prišla Anica Cizej-Marjanca, kasneje poročena Pervanje, ki je bila nadaljnja 
pomoč gorenjskim tehnikam iz Ljubljane.45 
V tem času pa je postajalo vse bolj jasno, da je tehnika v bunkerju le 
začasna, kajti vse bolj se je zdelo, da ji preti izdajstvo. Bunker tudi ni bil pri-
78 
meren za povečani razvoj tehnike, še manj pa za novo število osebja. Tako že 
proti koncu novembra beremo v pismu Miloša Matiji: Začeli smo graditi nov 
bunker. So pa velike težkoče, ker smo prepuščeni sami sebi. Baraka je zgrajena 
zelo nepraktično in nekonspirativno. Visoka je 2 in pol metra in je popolnoma 
nemogoče, da bi jo spravili pod zemljo. Zato jo bo treba precej predelati in to 
Anica Cizej (Pervanje)-Marjanca, poleti 1943 
Miloš Ziherl, Milka Mezek-Klara in Niko Kavčič-Gorazd spomladi 1943, v času dela v pokra jinski tehniki v Poljanski dolini 
79 
bomo morali napraviti zopet sami. Preteklo noč smo delali vso noč in danes bo 
treba zopet. Zato je nujno, da bo delo tehnike nekoliko zastalo. Upam pa, da bo 
v par dneh vse gotovo.47 
Dne 29. novembra 1942 Miloš piše Matiji še iz starega bunkerja: Iz grupe 
nam pošiljajo vsak teden »Poročevalca«, ki naj ga mi razmnožimo po potrebi. 
Poslali so nam že drugo številko, mi pa še prve nismo uspeli izgotoviti, ker nismo 
imeli papirja, čeprav je ležal že skoro ves mesec na nekem kozolcu in smo že 
ponovno opozarjali, da nam ga bo zmanjkalo. Danes so nam prinesli omenjeni 
papir, ki ga je pa samo okrog 2000 kosov, kar komaj zadostuje za dokončanje 
prvega »Poročevalca«. Sicer se menda nahaja v Loški četi precej papirja in smo 
ga tudi že davno naročili, vendar ne vem, kdaj ga bomo dobili, ker to navadno 
traja precej časa. Nerodno je, da mora delo stati, čeprav bi ga lahko d.okončali 
v teh dneh. Pisal sem tudi že dolomitskemu tehniku zaradi materiala, vendar 
ni do danes še nikakega odgovora. Na vsak način je treba ves material, ki pride 
čez mejo, spraviti takoj k nam, ker nima smisla, da leži in se kvari na različnih 
kozolcih.48 
Nova lokacija tehnike je bila v bližini prejšnje, in sicer višje v grapi za 
Mezekovo — po domače Jageršnikovo kmetijo. 
V nov prostor so se vselili 4. decembra 1942. O tej preselitvi in novih po 
gojih piše Miloš Matiji dne 11. decembra: Končno smo se vendarle preselili in 
smo sedaj že 6 dni v novem bunkerju. Prav nič nam ni žal, da smo si izbrali 
to mesto, ki je v vsakem pogledu d,obro. Prostor ni še prav nič kompromitiran in 
bomo že gledali, da tudi ostane strogo zakonspiriran. Kar se tiče radio prijema, 
je tu mnogo boljši, kot je bil na prejšnjem mestu, kar je popolnoma razumljivo, 
ker je prostor pač višje, pa tudi antena se je mogla postaviti visoko na drevo. 
Tu lahko poslušamo dnevne oddaje, ker je antena stalno napeta, kljub temu pa 
je praktično nevidna. Tudi moskovske oddaje se tu prav dobro čujejo, kar je 
nedvomno za nas velike važnosti. . . Novi bunker smo si uredili tako, da imamo 
v njem čim več prostora za delo. Moram reči,da nam je izredno uspel, če pomi 
slimo, da smo ga delali sami. Se celo voda je napeljana v bunker, da nam v slu 
čaju nevarnosti sploh ni treba hoditi iz njega. O vseh kretanjih Nemcev in 
»bradačev« smo stalno informirani po naši terenski,49 ki se sploh sijajno drži... 
Prejeli smo nov pisalni stroj, ki je odličen, in bodo po mojem mnenju tudi izdel 
ki, ki jih bomo napravili, radi tega lepši. Morali bi izdati »Radio vestnik« in 
eno številko »Poročevalca«, česar pa ne moremo, ker nimamo prav nič papirja. 
Matrice so že izdelane in čim bomo dobili papir, bomo izdelali vse in bomo 
odposlali.50 
Bližnji dogodki so pokazali, kako prav je bilo, da so zapustili prejšnji bunker 
in zgradili novega in kako usodno je bilo za tiste, ki so trenutno bili v starem. 
Dne 14. januarja 1943 so Nemci namreč hajkali po celotnem terenu okrog 
Srednje vasi in verjetno po izdaji obkolili bunker in ubili ali zajeli vse, ki so 
bili v njem. Ob tej nemški akciji so padli politični komisar Alpske cone Franc 
Ravbar-Vitez (ali Marko),51 Stane Starc-Fazan, komandant Gorenjskega odreda, 
ter kurir Gregor Rupnik-Grogče, ki je vzdrževal zvezo med tehniko in PK. Ujeta 
pa sta bila Tine Rihtaršič-Jurček in Pavle Rihtaršič-Rajko; prvi je bil zadolžen, 
da organizira obveščevalno službo v odredu, drugi pa je bil kurir za zveze z 
bataljonom. O tem napadu Nemcev pripoveduje Anica Cizej-Marjanca: V teh 
niko sem prišla nekako sredi novembra iz Dolomitov. Bunker je bil začasen in 
konec novembra smo se začeli seliti v nov bunker. V nov bunker smo se selili 
80 
postopoma, tako da sem jaz zapustila staro mesto šele dan pred napadom. V 
bunkerju so bili takrat Vitez, Fazan, neki partizan Dabo, ki se je zdravil, in 
-deloma tudi Lenart.-'2 Ko so Nemci napadli bunker, je k nam pritekla Mezek 
Milka in nas o tem obvestila. Ker je bilo veliko snega in se je poznala naša 
sled, so Mezekovi hitro šli podirat bukve, da bi tako sled zabrisali. Ob streljanju 
smo nato vsi hitro zapustili novi bunker, se umaknili višje v hrib in čakali, ali 
bodo Nemci napadli tudi naš novi bunker. Z nami je bil tudi Oskar Šavli-Jakob. 
Milka nam je kasneje pravila, da je bil ob napadu ranjen skozi trebuh kurir 
Grogče, tako da mu je zelje, ki ga je ravno pred tem jedel pri nas, silil skozi rano. 
Nemci so ga strahovito mučili in zahtevali, da pove, kje je jedel zelje, vendar 
izvedeli niso ničesar. Ranjenega so nato ubili.53 
Novega bunkerja Nemci niso odkrili, vendar pa je bilo delo prekinjeno, 
tako da v poročilih od 20. januarja do 24. februarja 1943 nastane praznina. Ni 
znano, kje so bili ta čas vsi tehniki in zakaj takšen presledek. Ali je bil vzrok 
samo v hajkah ali deloma v pomanjkanju papirja in drugega materiala? Na vsak 
način pa ta izpad kaže, v kako težavnih pogojih je potekalo delo v tem času in 
kako težko je bilo vzdrževati zveze z dolino. 
Tehnika v Primoževi žagi 
Uspešno delo tehnike Poljanskega bataljona in nato pokrajinske tehnike, ki 
smo ga opisali v prejšnjem poglavju, pa nikakor ni moglo zadovoljiti vse večje 
potrebe po partizanski literaturi. Poleg tega je bila tehnika lokacijsko oddalje 
na od glavnih naseljenih centrov, celi rajoni so bili tako brez literature ali pa 
je prihajala le zelo neredno in poredko. Vso zimo 1942/43 je bilo praktično nepo 
krito vse območje Selške doline, Škofje Loke, teren od Škofje Loke do nemške 
meje proti Ljubljani in velik del kranjskega območja. Vsi ti tereni so bili nave 
zani glede literature ali na težke ilegalne poti proti Ljubljani ali na tehniko v 
Poljanski dolini, tehniko okrožnega komiteja KPS Jesenice in tehniko štaba 
I. grupe odredov v Mišačah. Vedno teže je bilo dovažati potreben material za 
delo tehnik, kakor tudi razdeljevati literaturo po tako obsežnem območju. Zima 
in pomlad 1943 pa sta bili tudi obdobji, ko so se partizani bojevali zoper odhod 
slovenskih fantov v nemško vojsko in tekmovali z Nemci, kdo jih bo prej pri 
tegnil v svoje vrste. Mobilizacija je zahtevala stalno delo med množicami, tu pa 
je literatura odigrala odločilno vlogo. Ideje Lojzeta Kebeta-Stefana, ki jih je 
izrazil v pismu takratnemu politkomisarju Poljanskega bataljona Matiji, so bile 
vedno bolj aktualne in so zahtevale neposredno akcijo in ukrepe. V pokrajinski 
tehniki in vodstvu pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko in Koroško so 
zato tekli vse bolj pogosti razgovori o tej temi, sekretarji rajonskih komitejev 
KPS pa so dobili neposredno nalogo, da organizirajo mrežo tehnik, ki bi bile 
sicer povezane, pa vendarle čim bolj samostojne pri preskrbovanju svojega 
rajona s potrebno količino literature. 
Veliko pomanjkanje sposobnih tehnikov je samo po sebi sililo v odločitev, 
da je potrebno obstoječi kader v pokrajinski tehniki za Gorenjsko razdeliti po 
terenu, organizirati nove tehnike in pritegniti nove ljudi.54 
Vodstvo rajonskega komiteja rajona III. Škofja Loka, katerega je vodil v 
tem času Jože Kavčič-Jernač,55 je izkoristilo vse dotedanje zveze v Škofji Loki, 
da bi našlo primerno lokacijo za tehniko, ki bi pokrivala celoten rajon Škofje 
6 Loški razgledi 81 
Loke, začasno pa tudi druga območja, dokler ne bi vzpostavili še novih tehnik. 
Iskanje prostora za tehnike ni bila lahka naloga. Potrebni so bili minimalni 
pogoji za delo, predvsem pa zanesljivi ljudje, ki so bili pripravljeni prevzeti v 
goste tako preganjano dejavnost, kot so bile tehnike. 
Ni slučaj, da je bila izbrana Primoževa žaga. Primoževo žago je med vojno 
vodil Primož Prezelj-Tomaž.56 Tomaž je bil že leta 1941 od 1. novembra zaprt 
šest mesecev v Begunjah, 26. marca 1944 pa so ga odpeljali v internacijo v Tirole, 
kjer je bil sedem mesecev. Žaga je bila last tovarne Šešir, Tomaž pa jo je imel 
v najemu.57 Danes je stavba preurejena in od tehnike je ostala le spominska plo 
šča, maketa tehnike pa je v muzeju v Škofji Loki. 
Tomaž je sodeloval z OF že leta 1941 in že takrat so poskušali pri njem 
organizirati ciklostilno tehniko. Pri Tomažu je bil na žagi leta 1941 zaposlen 
Gašper Dolinar, ki je decembra 1941 odšel v partizane in konec leta 1942 postal 
komandant Poljanskega bataljona z ilegalnim imenom Mihajlo Loški.58 Na žagi 
je kot pomočnik delal tudi aktivist OF Florjan Koprivec-Ferjan.551 Koprivec je 
bil povezan tudi z Jožetom Vidovičem-Planinskim in drugimi aktivisti v Stari 
Loki. V letu 1943 se je nekaj časa skrival pred belogardisti, po vojni pa je or 
ganiziral graditev koče na Križni gori. Z OF je sodelovala in simpatizirala tudi 
žena Primoža Prezlja, Rotija-Lucija, ki je kasneje nosila hrano Milošu Ziherlu 
v tehniko. 
Sama lega žage in njeno obratovanje je bilo ugodno za tehniko. Žaga je 
bila tako rekoč v središču Škofje Loke, oddaljena od gestapa in vojašnice pri 
bližno 300 metrov. Žaga je razpolagala z elektriko, kar je omogočalo uporabo 
radia brez akumulatorjev in zagotavljala razsvetljavo in gretje. Stala je nepo 
sredno nad vodo, ki je povzročala močan šum, in tudi obratovanje same žage je 
dušilo vse morebitne glasove iz tehnike — ropot pisalnega stroja, radia in po 
dobno. Pogosto dovažanje hlodov in odvažanje desk in žaganja sta olajšala 
dostavo potrebnega materiala. Tudi hrano so tja laže prinašali, ker je bilo to 
tako potrebno za delavce na žagi. Številni prihodi in odhodi ljudi, ki so poslov 
no hodili na žago, so omogočali dostop tudi drugim aktivistom OF, ki so se lahko 
Primož Prezelj-Tomaž, gostitelj tehnike na Primoževi žagi 
82 
krili z delom na žagi. Kakor so bili zunanji pogoji ugodni za delo tehnike, pa 
so bili pogoji bivanja in dela izredno težki. Tehnika je bila praktično pod zemljo, 
prostor je bil majhen, skrajno vlažen, vedno temen, imel je le majhno zamre 
ženo okno. Ce se je hotel človek dobro pretegniti in dobiti malo svežega zraka, 
je moral zlesti iz tehnike na žago. Potrebna je bila izredna hrabrost, kajti gestapo 
bi lahko vsak trenutek odkril tehniko, razen tega so v njeno neposredno bližino 
Nemci večkrat hodili lovit ribe. Predrznost pa je bila istočasno največja zaščita, 
kajti okupatorju ni moglo brez izdajstva priti na misel, da imajo tehniko, ki so 
jo stalno iskali in preklinjali, tik pred nosom. Bila je v pravem pomenu »mišo-
lovka«, kakor se je med tehniki udomačil izraz za take tehnike po katastrofi teh 
nike v Mišačah. Taka lokacija tehnike pa je zahtevala skrajno konspiracijo in 
zelo omejen krog ljudi, ki so zanjo vedeli. Prav gotovo pa ni bilo možno računati, 
da bo tehnika dalj časa delovala, kajti stalno odnašanje in prinašanje materiala 
in literature je moralo vendarle zbuditi sum pri nepoklicanih. 
Začetki organiziranja tehnike v Primoževi žagi segajo v mesece trde zime 
(januar ali februar). V tem času si je Miloš ogledal Primoževo žago in verjetno 
izdelal načrt ter dal potrebna navodila. O tem pravi Tone Hafner-Žane (ali Caru-
ga)60 sledeče: Se ko je bilo veliko snega in mraz v začetku leta 1943, sem v Bižah v 
Gorajtah na z-uezi prevzel tovariša Miloša ZiKerla. Na zuezo sta ga pripeljala 
Štefan (avtor ni mogel ugotoviti identitete Štefana) in Franc Potočnik-Perun,el 
znani borec iz Škofje Loke. Dobil sem nalogo, da Miloša peljem do Primoževe 
žage, kar sem tudi storil. Tam sem ga pustil, lepo se je zahvalil in ločila sva se. 
Miloš je sicer Loko poznal, čeprav očitno ni vedel za Primoževo žago, in se 
je lahko sam vračal. Verjetno je Miloša iz Poljanske doline, kjer je bila tehnika, 
pripeljal Štefan preko hribov med obema dolinama v Staro Loko, kjer so vzpo 
stavili zvezo s terencem Hafnerjem. Kako se je Miloš vračal v Poljansko dolino, 
ni znano. 
Ustanovitev same tehnike, udeležence pri tem delu, korespondenco okrog 
tega je podrobno opisal Emil Cesar v članku »Partizanske tehnike na Gorenj 
skem v letu 1943« (Loški razgledi 9, 1962) in tu ni kaj dodati. 
V pokrajinski tehniki so proti koncu marca vendarle postajali živčni zaradi 
zavlačevanja izgradnje tehnike, kar je povzročilo, da je Niko Kavčič-Gorazd 
4. aprila 1943 pisal verjetno Lojzetu Hafnerju-Slavku*2 in ga prosil, da ga v 
odsotnosti tovariša Jernača (Jernač je bil nekaj časa odsoten in v tem času ga 
je nadomestoval kot sekretarja rajonskega komiteja KPS Drago Vraničar-Fed-
ja)81 obvesti, kako je z zadevo »pri Tomažu«, kajti čas neverjetno hitro teče. Prosi 
ga, naj urgira pri Tomažu, da obljubljeno zadevo v čim krajšem času izpelje in 
ga obvesti o sledečem: Kaj je z radiom? Ali je na mestu in pripravljen? Kaj je s 
prostorom samim? Koliko je gotovega in kdaj bo izgotovljeno dokončno? Gorazd 
v pismu izraža željo, da bi pred prihodom v prostor rad govoril s Tomažem. 
Nato piše: V naši slabi organiziranosti je vzrok, da so fantje zopet pobegnili k 
vojakom. Vsi nosimo odgovornost. Zadevo smatraj za zelo nujno in sporoči 
odgovor: Pripisal pa je: Ime podjetja »pri Tomažu« naj se stalno uporablja. 
Ko je bila tehnika v Primoževi žagi skoraj gotova, so bili Miloš Ziherl in 
ostali v pokrajinski tehniki nad Srednjo vasjo v grapi za Jagršnikovo kmetijo. 
Ce upoštevamo težavno pot iznad Srednje vasi do Škofje Loke, potem je morala 
ekipa, ki se je napotila proti Škof ji Loki, odpotovati iz tehnike 10. ali 11. aprila 
1943, torej preden so začeli graditi novo tehniko. Novo pokrajinsko tehniko so 
6« 83 
namreč začeli graditi 18. aprila, kakor je razvidno iz Bodinega dnevnika, in jo 
končali 28. aprila 1943. 
V skupini, ki je krenila iz tehnike, so bili Miloš Ziherl, Niko Kavčič-Go-
razd, Anica Cizej-Marjanca ter neki kurir.64 Potovali so preko Poljanske doline 
in hribov na desnem bregu Poljanščice proti Škofji Loki. Na tej poti jih je na 
padla patrulja graničarjev v bližini bivše italijanske meje, po terenu pa so se po 
tikali tudi belogardisti iz Črnega Vrha in tako so se razbili in ločili. Skupaj sta 
cstala le Miloš in Marjanca, niti eden niti drugi nista poznala terena in nobene 
zveze. Pri napadu si je Marjanca zvila nogo in se je vse teže gibala. Miloš je 
imel s seboj majhen kompas in zemljevid in to dvoje jima je omogočilo, da sta 
potovala v smeri Loke. Na slepo sta iskala pomoči pri kmetih, ki so ju imeli za 
tihotapca. Za las sta se izognila belogardistični patrulji, vendar sta naletela na 
nekega mladinca, ki je slutil, kdo sta, in ju je popeljal nad Bodoveljsko grapo, 
od koder sta že zagledala Škofjo Loko. Ko sta se spustila v dolino, sta ob glavni 
cesti počakala, da je šla mimo nemška patrulja, in nato pri Podpurfelci prekora 
čila cesto ter se povzpela proti Gabrovemu. Miloš je očitno vedel, kje je dogovor 
jena javka, in tako sta se javila pri Janezu Dolencu, po domače pri Franconu.65 
Janez Dolenc je bil stalni sodelavec OF in pomembna javka za razne smeri. Pri 
njem so se večkrat ustavljali Gorazd, Stane Bernik-Arti, Jernač, Peter Kav-
čič-Jegorov, Vinko Krmelj, Tine Kalan in drugi. Janez Dolenc je bil očitno ob 
veščen, da bosta prišla dva moška in ni hotel pokazati, da ju pričakuje. Zato 
sta Miloš in Marjanca morala na bližnji senik, kjer sta prenočila. 
Zjutraj sta zaslišala nemško govorico in ker je Marjanca imela pištolo, sta 
se dogovorila, da raje napravita samomor, kakor da bi ju dobili. Vendar so bili 
Nemci le na vajah in so odšli naprej. Janez Dolenc pa je verjetno že ponoči 
vzpostavil zvezo z Jernačem, ki je imel svoj bunker v Dolenčevih smrekicah nad 
Starim gradom pod Gabrovim. Bunker je bil delno pod zemljo, pogoji za bivanje 
so bili slabi. To je bil bunker rajonskega komiteja KPS Škofja Loka, ki so mu 
pravili »Bukovje«. Tako ime so mu dali prav zaradi konspiracije, ker je bil sredi 
samih smrekic, da bi zabrisali možnost izdaje.66 
Jernač je seveda takoj vedel, kdo je prišel k Dolencu, in tako je bil nespo 
razum odstranjen. Ker Marjanca ni mogla več hoditi, so zahtevali iz Loke zdrav 
niško pomoč. Prišel je naš že znani partizanski zdravnik dr. Viktor Kocjančič in 
odredil prevoz v Škofjo Loko. Še isti dan so Marjanco z vozom peljali v Loko in 
jo nastanili pri sodelavki OF medicinski sestri Ivanki Zigon, ki je stanovala na 
Glavnem trgu in delala kot patronažna sestra v Špitalu na Spodnjem trgu. 
Marjanca izjavlja, da ni vedela za tehniko, ko so se odpravljali na pot, 
bila pa je obveščena, da bosta z Milošem prekontrolirala neko tehniko, ki jo gra 
dijo okrog Lubnika. Vzdrževali so torej odlično konspiracijo. Ni jasno, zakaj sta 
v tehniko šla Miloš in Marjanca, čeprav je bilo očitno, da je še za enega malo 
prostora. Ali je bilo predvideno, da bo ostala v tehniki samo Marjanca? Iz nekih 
dokumentov je razvidno, da sekretar PK Matija ni računal s tem, da bi Miloš 
ostal v tehniki, ker je bilo zanj predvideno drugo delo in v drugi tehniki (tehnika 
Selška — op. av.). Usoda pa je hotela, da sta se Miloš in Jernač pač morala 
odločiti, da gre Miloš sam v tehniko, kajti nujno je bilo začeti z delom. 
Pot iz Poljanske doline v Škofjo Loko opisuje Miloš tudi v prvem pismu, 
ki ga je svoji materi Ani in ostalim pisal s Primoževe žage v Ljubljano okrog 
12. maja 1943, ko je imel prvo možnost, da vzpostavi zvezo z domačimi (pošto je 
v Ljubljano nesla Tončka Hafner — op. av.) Pred tem je pošto za Ljubljano 
84 
pošiljal Miloš preko »uradne zveze« do brata Borisa Ziherla-Bogdana, ki je nato 
pošto posredoval tudi mami. Ker pa je Boris januarja 1943 odšel iz Ljubljane v 
Dolomite, kjer je bilo vodstvo OF, je moral Miloš iskati neposredno zvezo z ma 
terjo. V prvem pismu poskuša Miloš vzbuditi materi upanje, da bo Bogdan ven 
darle našel brata Brankota, ki so ga pogrešali od zadnje ofenzive Italijanov na 
Rogu.U7 V pismu tudi piše: Tudi jaz sem zdrav, postal sem zelo odporen in se 
me bolezen sploh ne prime več. To zimo sem prestal precej mraza, dostikrat spal 
na snegu . . . Vendar sem jo srečno odnesel in nisem bil niti prehlajen. Pred 
dobrim mesecem (torej okrog 12. aprila 1943 — op. av.) sem šel čez hribe na novo 
mesto, pa smo, bili smo trije, srečali nemško patruljo. Seveda smo jo ucvrli in 
se srečno izmotali. Pri tem smo se razbili in sva ostala skupaj z nekom (misli na 
Marjanco), ki kakor jaz ni vedel poti. Kljub vsemu sva po 15-urni hoji prispela 
še isti dan na označeno mesto brez nezgod.'"* 
Pri Jernaču v bunkerju »Bukovje« je bil ravno takrat tudi Jože Sluga-Le-
nart, kar je bilo ugodno za temeljit razgovor o bodočem delu tehnike. Miloš je 
tedaj dobil od Lenarta osnutek prvomajskih gesel, dogovorili pa so se tudi za 
ključ, po katerem bo Miloš razpošiljal izdelano literaturo. 
Iz Gabrovega je Miloš krenil v kmečki obleki in s kolesom po vojaški cesti, 
nato skozi Spodnji Karlovec in čez Spodnji trg do Primoževe žage. Že 15. aprila 
piše Jernaču, da je srečno prispel na mesto.09 O poti piše: Ko sem se včeraj peljal 
(torej je prišel v tehniko 14. aprila 1943 — op. av.), sem prehitel nekega žandarja, 
Lojze Hafner-Slavko in Leopold Longo, po dočnik in šef obveščevalnega centra 31. divi 
zije avgusta 1944 v Ceplezu nad Cerknom 
85 
ki m.i je rekel: »Heiss ist, nicht?« Odgovoril ssm: »Ja, ziemlich,« in odpeljal 
dalje. To je bilo na cesti, predno sem zavil na spodnjo cesto. (Misli na del ceste 
cd Zg. Karlovca do odcepa na blegoško cesto.) Koj nato so pod cesto vadili na 
travniku vojaki (misli na Viršk), vendar se ni nihče zmenil zame. Sploh je bila 
ta vožnja poseben užitek in je škoda, da se je tako hitro končala. Že včeraj je 
bil tukaj Slavko,7" ki bo jutri montiral elektriko. Prostor bo prav dobro urejen, 
dovolj visok, da se bom skoro lahko stegnil. Prostor je sijajno skrit in ga je 
nemogoče dobiti, če ne bo naravnost izdan, kar pa upam, se ne bo zgodilo. S 
tovarišem, ki je kopal bunker, bova še preostalo končala. Radia še ni in se mi 
zdi, da preveč mencajo s to stvarjo. Upam, da bo v teku tedna vse na mestu. 
Lojze Hafner-Slavko, o katerem piše Miloš v gornjem pismu, je stanoval v 
Zabnici in se že tam povezal z Jožetom Zupanom-Metodom, ki je bil sekretar 
občine V (Zabnica in okolica). Jeseni 1942 se je Hafner preselil v Staro Loko k 
Frtunovcu, zaposlen pa je bil v elektropodjetju v Škofji Loki, ki je imelo 
svoje prostore v hiši na ovinku ceste — nasproti Jakliča pod sedanjo Namo 
(hišo so po vojni podrli). Dne 2. novembra 1943 je Hafner odšel v partizane in 
postal nato pomočnik obveščevalnega centra 31. divizije. Hafner je že pred tem 
imel zveze tudi z Jernačem. 
V dnevniku Lojzeta Hafnerja-Slavka71 je zapisano: 14, 15, 16. IV. 43 mon 
tiram v podjetju Tomaž. 
Svojo pot iz Gabrovega v tehniko opisuje Miloš tudi v zgoraj omenjenem 
pismu materi, v katerem piše: Sedaj sem zopet na novem mestu, kjer bom naj 
brž tudi ostal. Smejali bi se, če bi vam pripovedoval, kako sem se sredi popoldne 
va vozil s kolesom skozi moje rojstno mesto, seveda popolnoma v civilu. Drugače 
se ni dalo priti na to mesto. En del poti sem prevozil z nemškim žandarjem, pred 
katerim pa sem moral zatajiti svoje znanje nemščine. Imel me je namreč za 
kmečkega fanta, ker sem se temu primerno napravil. 
Ko je prišel Miloš v tehniko, je vzpostavil zvezo tudi s svojo teto Marijo 
Kobal, s katero je vzdrževal kasneje redno zvezo. 
V zgoraj omenjenem pismu materi opisuje Miloš tudi položaj v Škofji Loki 
kot ugoden za gibanje, v katerem skoro vsi sodelujejo, tudi tisti, za katere to ne 
bi pričakoval. Tako pravi: Bela garda nima posebnega vpliva, čeprav se posa 
mezniki trudijo, da bi jo vzpostavili. 
V času, ko je Miloš Ziherl začel svoje delo v Primoževi žagi, je bila Go 
renjska razdeljena na štiri okrožja (Kranj, Jesenice, Škofja Loka in Kamnik). 
V okrožju Škofja Loka je bilo pet rajonov, in sicer: Škofja Loka, Poljanska do 
lina, Selška dolina, Medvode s Št. Vidom in Smlednik. Rajon Škofja Loka je imel 
oznako rajon III. Ta oznaka je veljala vse do decembra 1943, ko so bile osvobo 
jene Ziri, ki so postale poseben rajon. Od decembra 1943 pa so imeli rajoni 
sledeče oznake: Škofja Loka L, Ziri II., Medvode III., Smlednik IV., Poljane V. 
in Selca VI. 
Rajon Škofja Loka je bil razdeljen na 6 občin, v katerih so imele tudi vse 
vasi svoje zaporedne številke. Občine so imele sledeče oznake: 
Škofja Loka I. mesto Škofja Loka 1 
občina II. Bodovlje 2, Zminec 3, Podpurfelca 4, Puštal 5, Gabrovo 6, 
Breznica 7, Sopotnica 8, Sv. Petra hrib 9, Sv. Ožbolt 10, Sv. 
Andrej 11, Brode 12. 
86 
občina III. Hosta 13, Pungert 14, Gosteče 15, Reteče 16, Godešič 17, Li 
pica 18. 
občina IV. Suha 19, Stari Dvor 20, Trata 21, Novo vas 22, Virmaše 23, 
Sv. Duh 24, Grenc 25. 
občina V. Forme 26, Dorfarje 27, Sutna 28, 2abnica 29. 
občina VI. Stara Loka 30, Binkelj 31, Virlog 32, Trnje 33, Vešter 34, 
Moškrin 35, Pevno 36, Crngrob 37, Papirnica 38, Križna 
Gora 39, Lavtarski Vrh 40 in Planica 41. 
Rajon Škofja Loka je torej obsegal mesto Škofjo Loko in štirideset vasi. 
Po taki politični razdelitvi so bili formirani tudi vsi forumi OF in politične 
organizacije. Kasneje so se oznake občin zaradi konspiracije menjale. Zasledo 
vanje oznak je pomembno zaradi pravilnega vrednotenja in časovne oprede 
litve za dokumente, ki nimajo legalnih naslovov ali imen. Večina poročil raznih 
forumov ne uporablja pravih imen krajev in vasi, temveč samo oznake.7^ 
Ob začetku dela tehnike na Primoževi žagi je bil sekretar občinskega komi 
teja KPS Škofja Loka Peter Kavčič-Jegorov, sekretar rajonskega komiteja Jože 
Kavčič-Jernač, sekretar okrožnega komiteja KPS pa Anton Peternel-Igor.73 Se 
kretarji komitejev so bili istočasno tudi sekretarji odborov OF. 
Sekretar rajonskega komiteja SKOJ Škofja Loka je bil v tem času Lojze 
Berčič-Miro, sekretar okrožnega komiteja pa Franc Kavčič-Veljko. Ko je bilo 
Jože Logar-Božo Ločan, komandant VIII. (Loškega) bataljona, in Rudi Lukman, funk 
cionar VOS okrožja Skofja Loka, slikana leta 1980 
87 
1. aprila 1943 formirano Pokrajinsko poverjeništvo ZKM za Gorenjsko in Ko 
roško, je Franc Kavčič-Veljko postal tudi član poverjeništva, posebej odgovoren 
za organiziranje mladinskega tiska.74 
Med nastajanjem Primoževe žage je na področju rajona Škofja Loka ope 
rirala predvsem 2. četa Poljanskega bataljona, imenovana Loška četa. Od oktobra 
1942 je bil komandir čete Franc Štular-Ilija, politkomisar pa Tone Potočnik-
Vojteh. Januarja 1943 pa je komandir Franc Stular zbolel, njegovo mesto je 
prevzel Jože Logar-Pajo.75 Četa je operirala predvsem na desnem bregu Sore, 
desnem bregu Poljanske Sore in na področju med obema Sorama — Gabrška 
gora, Sopotnica, Breznica itd. Četa je zaradi mobilizacije hitro naraščala, zato 
je v marcu politkomisar Poljanskega bataljona Evgen Matejka-Pemc odločil, da 
se Loška četa loči na dva dela, vendar formalno ostane enotna, čeprav so vsak 
del imenovali četa. Tako sta nastali tako imenovana Pajotova in Vojtehova četa. 
Komandir Pajotove čete je postal Jože Logar-Pajo, politkomisar pa Dane Jamni-
kar-Simon. Komandir Vojtehove čete je postal Ludvik Blažica-Gubec, politkomi 
sar pa Tone Potočnik-Vojteh. Pajotova četa je ob razdelitvi ostala na starem 
terenu v rajonu Osolnika, Vojtehova četa pa je odšla na teren Križne gore. 
Ludvik Blažica-Gubec je bil kasneje zadet pri Zmincu, jahajoč konja, ki je 
mrtvega prinesel v Škofjo Loko.7* Pri Gubcu so Nemci našli naše poročilo iz 
vojaške baze na Trati o nemških transportih, ki ga je poslal Jože Vidovič-Pla-
ninski, o čemer pa bo govora kasneje. 
Ko je četo prevzel Jože Logar-Pajo, je dobil od mladincev iz Škofje Loke 
informacijo, da gestapo sprašuje po nekem Pajotu, Simonu in Vojtehu, zato se 
je po nasvetu preimenoval v Boža Ločana. Po ločitvi Loške čete je vsaka zase 
izvajala na svojem terenu akcije in vključevala nove prostovoljce in mobilizi-
rance. Četi sta bili zatrpani z novinci in močno je primanjkovalo orožja. Konec 
maja in v začetku junija 1943 je Gorenjski odred večino svojih čet preuredil v 
nove bataljone. Iz Pajotovega dela Loške čete je nastal novi VIII. (Loški) bata 
ljon, večina Vojtehove čete pa je prešla v novonastali VII. (Kranjski) bataljon. 
Komandir Vojtehove čete Ludvik Blažica-Gubec je postal komandir 1. čete VII. 
(Kranjskega) bataljona, politkomisar čete je postal Alojz Potočnik-Demidov,77 
dotedanji politkomisar Vojteh pa je odšel na novo funkcijo na teren. 
VIII. (Loški) bataljon je bil formalno ustanovljen dne 4. junija 1943, ko je 
bila reorganizacija prejšnje 2. (Loške) čete III. (Poljanskega) bataljona. Bataljon 
se je postrojil pod Ožboltom nasproti Mačkovega grabna nad Sv. Andrejem. 
Za komandanta je bil imenovan Jože Logar-Božo Ločan, za politkomisarja pa 
Branislav Zigon-Sokol.78'79 Bataljon so sestavljale tri čete. V bataljonu je bilo 
ob ustanovitvi 96 borcev in bork, od tega 62 oboroženih in 34 neoboroženih. 
Oborožitev je predstavljal 1 mitraljez in 61 pušk, med njimi tri lovske. Manj 
kalo je municije, pa tudi druga oprema je bila slaba. Štab bataljona v navede 
nem poročilu prosi Pokrajinski komite za čim več literature. Dne 13. junija 1943 
je 3. četa izvedla sabotažno akcijo na občino Medvode in zaplenila 3 pisalne 
stroje, 1 ročni rotacijski stroj, 1 šapirograf, 4 pakete matric in drug pisarniški 
material. 2e 15. junija je štab bataljona zaplenjeno blago poslal na Pokrajinski 
komite, zadržal je le pisalna stroja. Odslej so poročila tipkana. Dne 22. junija 
1943 je stanje bataljona naraslo že na 131 borcev in bork, od tega 61 neoboro 
ženih. Ker so mobilizirance pošiljali naprej v Ljubljansko pokrajino, se je čutilo 
med ljudmi nezadovoljstvo, kar je vplivalo tudi na razpoloženje na terenu. 
Lahko si zamišljamo, kakšen problem so bili neoboroženi in kakšna ovira so 
88 
Del poro-čila o ustanovitvi Loškega bataljona 
89 
bili za premike, akcije in podobno. Vendar sta bili možnosti samo dve: ali pu 
stiti, da mladino mobilizira okupator in jo pošlje na fronto, ali pa jo vključiti v 
OF in tako kljub trenutnim težavam krepiti gibanje in udarno silo. Treba je 
bilo veliko političnega prepričevanja, da so pravilno razumeli tako odločitev, 
ki je pogosto zahtevala tudi žrtve, ki bi sicer padle v borbi proti zaveznikom. 
Pri vsem tem lahko razumemo, kako so štabi potrebovali partizansko literaturo. 
Po prihodu v tehniko je Miloš poslal Primoža k Cirili Jamnik-Saši, ki je bila 
ves čas obstoja tehnike glavna Miloševa zveza z organizacijo OF in njenimi 
funkcionarji.80 Saša je bila že od leta 1941 najtesneje povezana z mladinsko or 
ganizacijo v Škofji Loki, kakor tudi njena sestra Marij a-Jadranka, ki je bila 
v tem času sekretarka SKOJ v Škofji Loki. Saša opisuje razmere v tehniki 
takole: Vhod v tehniko je bil za odlagališčem žaganja. Vhod je bil pokrit s po 
krovom, ki so ga zasuli z žaganjem. Bunker je bil zelo majhen, imel je le zrač 
nik. Slišalo se je izrazito šumenje vode in obratovanje žage. Miloš mi je nekoč 
rekel, naj grem pred bunker in poslušam, ali se bo kaj slišalo, ko bo on ustrelil 
s pištolo. Ničesar nisem slišala, to pa je bilo zagotovilo, da se tudi radio in tip 
kanje ne moreta slišati zunaj bunkerja. Miloš je spal ali v bunkerju ali pa na 
žagi, če je ponoči bunker zapustil. V posebno razvedrilo so mu bili zajci, ki jih 
je Primož gojil na žagi. Z njimi je delal poskuse tudi v hipnotiziranju. Konspi-
racija je bila zelo dobra. Tako tudi jaz nisem vedela, kdo je gradil tehniko niti 
za nadaljnje zveze, ki se mene niso neposredno tikale. Miloš je bil zelo predrzen 
in nekajkrat svo hodila po Loki, kjer sem mu bila za kamujlažo. Moja glavna 
zveza za dostavo literature in materiala je bil Matevž Bogataj-Francelj, ki je 
zaradi stalnega gibanja po terenu imel obilo možnosti za vzdrževanje zveze tako 
v mestu kakor tudi po obeh dolinah (Matevž Bogataj je imel v Škofji Loki me 
sarijo in je po kmetih nakupoval meso — op. av.). Nadaljnja zveza je bil Lojze 
Cirila Jamnik (Gašperšič)-Saša, leta 1945 
90 
Hajner-Slavko, ki je večkrat nesel literaturo iz tehnike, ko sem bila odsotna. 
Literaturo je moral odnašati tudi pomočnik na žagi Florjan Koprivec, dalje je 
imel zvezo Pavle Gosar-Razin do svojega odhoda v ilegalo, verjetno pa je za 
tehniko vedel tudi Tine Kalan-Dolinski, prav gotovo pa še nekateri ilegalci. 
Za tehniko je seveda vedela Primoževa žena Lucija, ki je Milošu nosila hrano. 
Z Milošem sem imela zvezo skoro vsak dan. Kako so potekale zveze v dolino in 
z rajonskim komitejem ter pokrajinskim vodstvom, ne vem, kajti nisem imela 
vpogleda v pisma in njihovo vsebino. Miloš pa me je pošiljal tudi po drugih 
opravkih. Tako sem šla k trgovcu Ziherlu poprosit za določen prispevek, vendar 
so se zelo bali. Bila sem tudi pri trgovcu Deisingerju, ki je dal hrano, vendar ni 
vedel za koga. Miloš me je poslal tudi k fotografinji Stanki Blaznikovi, da raz 
množi njegovo fotografijo, kar je tudi storila, je pa slutila, da gre za partizana. 
Meni je rekel, da rabi fotografije za legitimacijo (ni mi bilo moč ugotoviti, ali 
je Miloš imel ponarejeno legitimacijo ali ne. Po nekaterih podatkih v pismih bi se 
dalo sklepati, da jo je imel). Miloša sem v naslednjih mesecih peljala tudi h 
Kobalovim, enkrat v Gabrovo k Volčiču, po domače pri Endercu in enkrat v 
Gabrovo samo do Gabrovške luže. Po njegovem nalogu sem šla tudi na zvezo v 
Zabnico. Tudi potem, ko je zapustil Primoževo žago, sem imela z njim še stike.sr 
Do junija 1943 je bila Saša zaposlena na občini Škofja Loka, ki je bila na 
starem glavarstvu na Glavnem trgu. Nekako sredi junija jo je poklical k sebi 
župan Nemec Kolar in jo kritiziral, da se nikjer ne uveljavlja in ne pozdravlja 
s »Heil Hitler«. Zato so jo poslali preko urada za delo v tovarno LGW v Kranju 
(bivša Jugočeška), nato pa na gradbišče Švabske vasi (poleg sedanjega vodovod 
nega stolpa), kjer je bila administratorka do aretacije 8. februarja 1944. 
Anica Cicej-Marjanca se je zdravila pri Ivanki Zigon nekako 14 dni, nato 
pa se je preselila k Mariji Kobal. kamor jo je poslal Gorazd, in tam nadaljevala 
okrevanje v ilegali nekako do konca junija 1943. Med tem je bila tudi pri dr. 
Viktorju Kocjančiču, ki je ugotovil, da ima vnetje živcev v glavi, slabo srce in 
težave s slepičem. To je sporočila Milošu, ki nato v pismu Matiji sporoča, da je 
zanjo preskrbljeno, ker na onem mestu, kjer je, ne more dolgo ostati (misli na 
prehod od Zigonovih h Kobalovim). 
Marjančin mož je bil že od leta 1941 v koncentracijskem taborišču Dachau, 
od Kobalovih so mu pošiljali tudi pakete (odrezke še danes hrani Marija Kobal). 
Njen mož Nande je bil kasneje premeščen iz Dachaua v delovno taborišče na 
Jesenicah, od koder je decembra 1943 pobegnil, bil poslan v partijsko šolo v 
Cerkno in bil ob napadu 27. januarja 1944 na to šolo ujet, prepeljan v Ljubljano 
in nato v Škofjo Loko, kjer je bil 9. februarja 1944 med talci za Kamnitnikom 
ustreljen. Med zdravljenjem v Škofji Loki je Marjanca vzdrževala zveze z do 
mačimi, ki so bili v Ljubljani, in z inštruktorjem CK KPS Jožetom Slugo-Le-
nartom,82 ki je bil član pokrajinskega komiteja za Gorenjsko in Koroško in je bil 
v Poljanski dolini. Marjanca je ves čas čakala na navodilo, kam bo šla in kakšne 
posle bo prevzela. Dne 1. maja 1943 piše Marjanca Lenartu: da se počuti že 
bolje in bi želela začeti z delom in se vrniti gor, ker tako gotovo ne dobim legiti 
macije, brez nje pa veš, kako je. Če pa bi slučajno lahko skomandirali legiti 
macijo, Anjuta ima mojo sliko .. . (Anjuta je drugo ilegalno ime za Minko Mezek 
iz Srednje vasi, preko katere je tekla zveza s PK.)S:! Pismu prilaga pesem, ki 
jo Je sestavila med boleznijo. Zal je nekaj besed poškodovanih, vendar je mo 
goče sklepati kakšen je njihov pomen. Celotna pesem se glasi: 
91 
Narod se prebuja 
. .. odšel bo odtod, ta prokleti rod 
.... To svetovni bo vihar. 
Narod naš spoznal je pravo pot, 
Ti ne vrneš se nikoli in nikdar. 
ga fašistična kdo te ni proklel, 
roparjev, morilcev in tatov 
kdo tebi smrti ni želel 
. . . kako tebi je počel 
Ti na svetu si prelil krvi, 
krvoses, nasilnik in tiran, 
sedaj, ko sveti nam svobode dan, 
hočeš biti še krvi pijan. 
Kdo jih šteje, koliko jih je, 
kaj skusil groze je ubogi svet, 
zato doni sedaj od mej do mej, 
fašistični rod bodi proklet, preklet. 
Mi vedeli smo za vaš stari greh, 
v okovih stiskali ste nam pesti, 
a žarel je v suženjskih očeh, 
a v srcu divjala nam je bolest. 
Kmalu konec bo trpljenja, 
bolesti smrti mož im žen otrok, 
nasilnih smrti in muk, 
ki pravil bo o njih še pozni vnuk. 
Kjer prej vladala je muka, smrt, 
tam fašizem v prah bo strt, 
in dvignil se ne bo nikdar, 
proletariat postal bo gospodar. 
(Ni se dalo še ugotoviti, ali je bila pesem kje objavljena.) 
Čeprav je pesem preprosta in nedodelana, izraža avtoričino razpoloženje in 
je izliv preprostega neštudiranega človeka. 
V pismu 11. maja 1943 sporoča Marjanca Lenartu kaj slabe vesti o njego 
vih bližnjih, ki so bili izseljeni, o bolezni njenega očeta (ki je kmalu nato umrl) 
ter ga prosi, naj pošlje dva izvoda brošure »Kaj je in kaj hoče OF?«. Marjanca 
je proti koncu junija odpotovala od Kobalovih v Davčo, kjer je prevzela vodstvo 
novo ustanovljene tehnike Selške (o tem več kasneje). Kako je Miloš skrbel za 
konspiracijo Primoževe žage, kaže tudi to, da Marjanca ni vedela, kje je bil 
tedaj Miloš. 
Ko je Miloš 14. aprila 1943 prišel v tehniko, se je z vso energijo vrgel na 
delo. V poročilu, ki ga je pisal potem, ko je tehniko zapustil, pravi, da je bila 
tehnika ustanovljena 20. aprila 1943, z delom pa je pričela 27. aprila, ko je bilo 
to tehnično možno.84 Začetek dela pade ravno pred praznovanje 1. maja, ki je 
bilo priložnost za manifestacijo OF. Pred 25. aprilom je dobil Miloš poleg tega 
od tovariša Dona koncept za prvomajski proglas (tekst je verjetno napisal Oskar 
Šavli-Jakob), ki ga je izdelal v 2000 izvodih v polovičnem formatu, tipkano na 
obe strani. Propagandnih lističev z gesli pa je izdelal 3000 izvodov na formatu 
1/6 lista. Iz pisma, ki ga je poslal PK KPS (Matiji) dne 26. aprila, je razvidno, da 
je 1000 izvodov proglasa poslal na OK Kranj, ostalo pa:85 
v loški rajon 35 °/o; 
v medvoški rajon 25 °/o (Radovanu) — Avgust Barle-Radovan, kasneje Am 
brož, sekretar rajonskega komiteja Medvode, kasneje sekretar okrožnega komi 
teja Šk. Loka; 
Koscu 20 °/o (Janez Kalan-Kosec, sekretar rajona Smlednik). 
Poleg tega je poslal 10 °/o v Kamnik in v Pajotovo in Vojtehovo četo po 5 Vo. 
V istem pismu beremo: Radio aparata še nimam, zato ne morem izdelovati 
radio poročil. Veze odlično delujejo in material dobivam v redu. Ni treba niče 
sar pošiljati. Prostor je zelo zakonspiriran in bo tudi ostal. Ne potrebujem nikake 
92 
pomoči, ker je prostor izredno majhen, tukaj pa bi mi koristil samo Gorazd, ki 
obvlada stenografijo. Pričel sem s prepisovanjem 3. poglavja VKP/b, ker sem 1. 
in 2. prepisoval (tretjič) že gori (v pokrajinski tehniki, op. av.). Imam šapiro-
graf, ki pa lahko izdela na eni matrici le okrog 30 izvodov. Sedaj razmnožujem 
Partizanske pesmi za klavir. Ko bom gotov, bom en izvod poslal tebi, priporo 
čam pa, da bi jih morda ponatisnili na oni strani (v Dolomitih ali Ljubljani — 
op. av.), kjer imajo opalograf. 
Miloš je že dolgo želel, da bi napisal partizansko pesmarico za klavir. To je 
bilo zanj delo, kjer je bil doma, to je ustrezalo njegovemu poklicu in njegovemu 
talentu. Pesmarico je očitno pripravljal že v pokrajinski tehniki. Ko je prišel na 
Primoževo žago in tehnika še ni bila gotova, je ta čas izkoristil za dokončanje 
pesmarice in tako je tehnično delo lahko zaključil že 29. aprila. Izdelal je 39 
izvodov (kar je enkrat prenesel šapirograf — op. av.) na 16 straneh polovičnega 
formata, tipkano na obe strani, ter jih poslal Jernaču. Med pesmimi so tudi 
čisto njegove, ali jih je uglasbil ali pa jim celo napisal besedilo. Miloš je kasneje 
nekatere izvode pošiljal še na razne strani, vendar mi ni uspelo odkriti nobene 
ga originala. Pred odhodom na Dolenjsko leta 1944 je poslal zadnji izvod materi 
v Ljubljano, vendar usoda tudi tega ni znana. Z izdajo pesmarice se je njegova 
velika notranja potreba po glasbi in želja, da bi na tem področju s svojimi spo 
sobnostmi prispeval k NOB, delno uresničila na Primoževi žagi, še bolj pa kas 
neje v tehniki Selški. 
Prvomajski proglas in trosilni listki so morali na teren pred 1. majem, zato 
je izdelani material Miloš poslal že 27. aprila, saj ga med prazniki tudi ne bi 
bilo mogoče odnesti. 
Lojze Hafner-Slavko pripoveduje o dogodkih v teh začetnih dneh dela teh 
nike: Bunker na Primoževi žagi je bil gotov, preden sem prišel tja. Bil je zelo 
majhen, cca 2X2 metra, brez oken, z enim prezračevalcem, poleti je bilo v njem 
zelo vroče. Na Primoževo žago sem hodil ves čas njenega delovanja. Dostop smo 
imeli Prim.ož, Cirila (Saša) in jaz. Kadar sem prišel, se je Primož delal, kakor 
da me ne vidi. Miloš je z menoj malo govoril, ker je bil zelo redkobeseden. Za 
1. maj je Miloš naredil precej materiala. Ker Saše tiste dni ni bilo, material pa 
je bilo treba odnesti, sem 29. aprila dva velika paketa z materialom nesel sam, 
vsakega v eni roki, naravnost mimo glavne cerkve in po Nunski ulici proti svoji 
pisarni. Ko grem po Nunski ulici, zaslišim za seboj korake in nato nekdo reče: 
»Guten Tag, Herr Hafner!« Bil je gestapovec Kinkelin, ki me je poznal iz pisarne 
elektro podjetja, kamor je večkrat prišel. Kinkelin je videl, da težko nesem in 
me vprašal, če lahko pomaga, pa sem seveda rekel: Hvala. Sla sva skupaj vse do 
moje pisarne, on je šel nato proti Stari Loki. Lahko si mislite, kakšne trenutke 
sem preživljal. Iz pisarne sem nato literaturo poslal naprej.™ V podjetju elek 
trarne je bil takrat zaposlen tudi Franc Luskovec-Cveto, kasnejši sekretar ob 
čine III. 
Po 1. maju je Jernač sporočil Milošu, kako je potekala prvomajska proslava 
in manifestacija ter mu poslal osnutek pisma, ki naj ga pošlje na tri naslove v 
Skofji Loki. Očitno je šlo za pomembne osebe, ki so kolebale v sodelovanju z 
OF.87 V pismu 3. maja Miloš Jernaču sporoča, da je naročeno uredil in se navdu 
šuje nad njegovim predlogom. Veseli se dobrega uspeha prvomajske manifesta 
cije, saj so bili litski in proglasi raztreseni po vsej Loki. Slišal je, da je pogorela 
koča na Lubniku. Veseli ga, da mobilizacija dobro napreduje, bo pa še bolje, ko 
bodo ljudje dobili literaturo. Jernaču sporoča, da pretipkava VKP (b) v 7 izvodih 
in končuje tretje poglavje. Za četrtega bo potreboval več časa, ker ima nad 50 
93 
Posvetilo v spominski knjigi Valentine Kobal z dne 2. maja 1943, ob prihodu Miloša 
na Primožovo žago 
94 
strani. Ponovno opozarja, da ne rabi pomočnika, ker sedaj sam naredi toliko, 
kot prej trije. Miloš tudi sporoča, da bo še istega dne prišel k njemu Slavko glede 
radia.88 2e vnaprej se veseli, da bo morda dobil roto-stroj, kakor mu je pisal 
Veljko. Jernača poziva, naj pošlje kritiko njegovih izdelkov, kajti želi, da bi bilo 
vse, kar naredi, čim boljše in čim lepše, po možnosti boljše od drugih tehnik. 
VKP (b), ki jo je pretipkaval Miloš, je bila last Maksa Krmelja-Matije, ki 
jo je posodil za pretipkavanje; in bila je izdelana na tankem papirju malega 
formata.89 
Očitno je Slavko še isti dan prinesel radio, ker v Miloševem poročilu zasle 
dimo, da je ta dan izdelal radijska poročila na dveh celih straneh. 
Od 1. do 6. maja je bil Miloš dvakrat pri Kobalovih. V spominsko knjigo 
Valentine Kobal90 je 2. maja narisal z rdečo barvo obrise človeka, ki trga 
verige, in napisal: 
JVe vidiš zarje, ki na vzhodu vstaja? 
Šumenja mar ne čuješ, ki narašča? 
Ze dviga se, že spone trga raja, 
tlačiteljev se naših strah polašča. 
V spomin na leto 1943., 
leto naše osvoboditve. 
2. V. 1943 Miloš 
V spominsko knjigo Mare Kobal mlajše pa je narisal Triglav z vzhajajočim 
soncem in zastavo s peterokrako zvezdo ter pripisal: 
Največ sveta otrokom sliši Slave! 
Tja bomo našli pot, kjer nje sinovi 
si prosto voljo vero in postave! 
V spomin na mračne zimske dni 
v pričakovanju splošne pomladi. 
5. V. 1943. Miloš 
Dne 3. maja je Miloš izdelal radijska poročila v 400 izvodih na dveh straneh, 
6. maja pa razmnožil Slovenski poročevalec — gorenjsko izdajo št. 50 v 750 
izvodih na 4 straneh. Dne 6. maja je Miloš tudi prejel Matijevo pismo, v katerem 
očitno piše, da ni bil zadovoljen z obliko prvomajskega proglasa. Matija je tudi 
želel, da bi Miloš dobil pomočnika, ni pa razvidno, ali bi šlo za dodatno pomoč, 
ki naj bi Miloša v bodoče zamenjala, ali pa so bili še kakšni drugi razlogi. Vsega 
ni mogoče razbrati iz Miloševega pisma Matiji z dne 8. maja 1943,91 v katerem 
med drugim piše: Prejel sem koncept Slov. poročevalca, ki sem ga razmnožil ter 
razposlal, kot je bilo naročeno (koncept za Poročevalca je Miloš prejel od Oskar 
ja Šavlija-Jakoba, ki je v PK odgovarjal za propagando in literaturo — op. av.). 
Radijska poročila bom izdeloval v 600 izvodih, kot mi pišeš. Glede števila izvo 
dov, ki naj jih izdelam za Poročevalca in mladinski list (Mladino), pa imam raz 
lična navodila od tebe, Dona in Veljka. Vendar bom zaenkrat delal, kakor si 
naročil. Kar se tiče pomočnika, Te pa prosim, da ostane tako, kot je sedaj. Prvič 
95 
ga prav nič ne potrebujem, ker isto delo lahko opravljam sam, drugič pa je sedaj 
tako urejeno, da bi nastale težkoče, če bi prišel še kdo. Prostor sam je zelo maj 
hen, tako da je ravno dovolj prostora zame. Ko sem namreč prišel sem, še ni 
bilo gotovo in smo napravili tako, da bo dovolj veliko za enega, ker je bilo re 
čeno, da bom sam tu. Tudi donašanje hrane in vse drugo je sedaj zelo konspira-
tivno, kar bi se potem otežkočilo. Treba je pomisliti, da hrano dobivam od zunaj 
in je treba zelo paziti. Tudi ilegalec, ki imam z njim zveze, je tega mnenja, nam 
reč, da je bolje, da ostane pri starem. Veze odlično delujejo in tudi konspiracija 
je na višku. Če ostane vse tako, si lahko prepričan, da bo vsako naročilo točno 
in brezhibno izvršeno. Da pa bi tu izvežbal novinca, je čisto nepotrebno, ker za 
to delo ni potreba znati drugega, kot nekoliko slovenščine, prav malo risanja in 
imeti nekoliko smisla za estetiko. Če imaš to, se ti ni treba ničesar več učiti, kdor 
pa tega nima, ga tudi jaz ne morem ničesar naučiti. Kar je treba vedeti o cvklo-
stilu, si upam napisati v enem samem pismu. Vse drugo je samo vaja. Jasno je, 
da bodo prvi izdelki slabši, to bi bili pa tudi, če bi delal pri meni. Ko sem jaz 
prišel v tehniko, ni nobeden od nas imel pojma v tiskanju, pa smo se tudi sami 
naučili na podlagi Bodinovega navodila, ki ga nam je poslal. 
Se en vzrok je, da bi hotel ostati sam. Prostor, v katerem se nahajam, je 
namreč tako majhen, da zrak v njem ni ravno prvovrsten. Drugače je bilo zaradi 
konspiracije nemogoče napraviti, ker bi se vse slišalo ven. V tem prostoru pre-
bijem skoro 24 ur, le kake pol ure dnevno lahko grem v drugi, večji prostor. 
Svežega zraka pa sploh ne občutim. Lahko si misliš, da bi se zrak v prostoru 
neprimerno poslabšal, če bi v njem živela dva. Meni je mnogo do tega, da si 
ohranim zdrava pljuča, ker to pač zahteva moj poklic ( ). Note sem Ti že 
poslal in upam, da si jih prejel. Kar se tiče razmnoževanja, pa to ne bi šlo na 
cijklostil, ker se to na matrice ne da napraviti. Šlo bi edino na opalograf, ki 
ga imajo mogoče na oni strani (v Ljubljani — op. av.). Najraje bi pa pač to delal 
sam, ker mora delati nekdo, ki se na note razume, ker drugače je nemogoče. Vse 
tiskovne napake se bi namreč slišale. Seveda bi bilo na opalograju izdelano 
mnogo lepše, kot je sedaj ... 
Dalje Miloš sporoča, da je tretje poglavje VKP (b) že poslal Jernaču, sedaj 
pa prepisuje četrto poglavje, nato pa bo začel zopet od začetka. Radijska poročila 
povzema iz Slobodne Jugoslavije, Londona in Moskve. Materiala ima dovolj. 
Drugače vlada tu popoln red, o čemer se je prepričal tudi Bodin, kakor mi je 
pisal. Sicer ni mogel k meni, ker je to zelo težko. 
Miloš Ziherl je očitno imel slabe izkušnje z odnosi med ljudmi, če jih je 
več moralo bivati stalno skupaj v majhnem prostoru. Raje je napel vse sile 
in nemoteno delal, kakor pa da bi moči trosil s premagovanjem živčnosti, ki 
vedno nastopi, če morajo ljudje predolgo živeti skupaj v stalni živčni napetosti. 
Tudi glede konspiracije se je zanesel le na sebe. Nadaljnji dogodki so v celoti 
potrdili pravilnost njegovega stališča. 
Preskočimo nekoliko na drugo območje in za trenutek zapustimo Primoževo 
žago. Direktiva Lojzeta Kebeta-Štefana in CK KPS o potrebi organiziranja 
rajonskih tehnik iz leta 1942 je sprožila pobudo za tako dejavnost tudi na dru 
gih območjih okrožja in vse Gorenjske. Pokrajinski tehnik Adolf Arigler-Bodin 
je tekal od enega sekretarja do drugega in jih spodbujal naj organizirajo nove 
tehnike. Tako vidimo iz njegovega dnevnika, da je bil 6. aprila 1943 pri ra 
jonskem sekretarju KPS za Selško dolino dr. Janezu Kmetu-Mirku, ki je bil 
takrat v Luši nad Lenartom, da bi ukrenila vse, da s skupnimi napori usta 
novijo tudi za selški rajon novo tehniko. 
96 
Dr. Janez Kmet-Mirko92 je bil rojen 9. 5. 1916 v Colu na Primorskem, 
fakulteto, ki jo je končal po vojni, je obiskoval v Zagrebu, kjer je bil že leta 1938 
sprejet v KP. Pred vojno je živel v Ribnici, ker pa so bili starši učitelji, so se 
stalno selili. Janez Kmet-Mirko je organiziral komunistično partijo v Ribnici, 
julija 1941 pa prvo partizansko četo nad Ribnico. Četa je bila oktobra 1941 na 
Travni gori razbita, borci so zimo preživljali v okolici Ribnice in Ljubljane, 
Mirko pa je šel v Ljubljano. Mirko pravi: Marca 1942 je bil Lojze Kebe nad 
Borovnico, ki je bila izven bloka in ker je potreboval zdravnika, sem v železni-
čarski uniformi šel čez blok in se srečal z njim. S Kebetom in kurirjem sva 
fldšla čez mejo proti Valterskemu vrhu, kjer sva pri kmetu Koširju od kurirja 
izvedela, da je padel Stane Žagar. Kebe me je oddal Matiji v Poljanski dolini, 
od tam pa sem šel v čete, najprej v Loško četo, ki se je takrat zbirala po raz 
bitju pozimi 1941. Nekaj časa sem bil tudi v Poljanski četi in nato v Selški četi, 
kjer sem bil sanitetni referent. Udeležil sem se bojev na Jelovici poleti 1942 in 
septembra, ko je padel Jože Gregorčič, komandant I. grupe odredov. Ko smo 
hoteli pokopati Gregorčiča, Rajštera in druge, smo še sami padli v zasedo. Ko 
je prišel na Gorenjsko dr. Edvard Pohar-Edo, sem tako dobil nekako nadomestilo 
in tako me je konec septembra Lozje Kebe poslal na delo na teren v selški rajon, 
ko je padel Jože Golob iz Praprotnega. Ravno ko sem bil v okolici Lenarta, 
so me nujno klicali na Jamnik, ker je bil Kebe ranjen. Hitel sem preko Dražgoš, 
vendar sem tam zvedel, da je Kebe ranam že podlegel. 
Za delo v Selški dolini me je Kebe povezal s Stanetom Kersnikom-Jelov-
čanom, ki mi je pokazal zanesljive ljudi in kmetije. Ves čas dela sem bil povezan 
neposredno s Krmeljem, kateremu sem tudi pošiljal poročila. Bil sem sekretar 
rajonskega komiteja za Selško dolino, vse do svojega odhoda na Koroško, kamor 
me je povabil Matija Verdnik-Tomaž. Na Koroško pa me je vleklo tudi srce, 
kajti moja mati je bila Korošica. 
Bodin je od Janeza Kmeta-Mirka odšel v Poljansko dolino v Pokrajinsko 
tehniko, ki se je takrat selila v bližino Poljan, od tam pa skupaj z Nikom 
Kavčičem-Gorazdom proti Škofji Loki. Od 11. do 15. maja 1943 sta bila Bodin 
in Gorazd pri rajonskem sekretarju Jernaču v bunkerju »Bukovje«. Iz Bodino-
vega pisma pokrajinskemu sekretarju KPS za Gorenjsko z dne 5. maja 1943M 
izvemo, da je prvotni načrt, da bi Gorazd najprej postavil novo tehniko pri 
Mirku, opustil, ker ni bilo mogoče hitro dobiti zveze z njim, istočasno pa je dobil 
informacije od Jožeta Kavčiča-Jernača, da je pri Benu Andervaldu-Benku v 
Kokri vse pripravljeno za tehniko. V pismu pravi, da bosta naslednje dni preko 
Pavleta Kavčiča-Mihe, ki je bil takrat na okrožju Kranj, dobila zvezo z Benkom, 
meni pa tudi, da je v kranjskem okrožju tehnika mnogo važnejša kot pri Mirku, 
zato sta se odločila, da Gorazd potuje v Kokro v novo tehniko. 
Sekretariatu Bodin tudi sporoča, da je od Jernača in iz Miloševih pisem 
dobil vpogled v delo tehnike na Primoževi žagi. Bodin piše, da je Miloš po 
radijskih poročilih sodeč, izredno vesten in natančen. Radovanu (Avgustu Bar-
tetu), sekretarju rajona Medvode, je tudi pisal, naj Milošu pošlje rotacijski stroj, 
ker je valjček pri cvklostilu zelo slab in ni nadomestila. Tudi Bodin je naročil 
Jernaču, naj Miloš dobi zanesljivega in primernega sodelavca, ki naj bi ga 
čimprej vzgojil v sposobnega tehnika. Bodin zatrjuje, da bo Jernač že sedaj iskal 
drug prostor, kamor se bo tehnika takoj selila, če bi bil sedanji prostor preveč 
kompromitiran. Edino skrb glede sedanje tehnike je konspiracija. Bodin piše, 
naj bo naslov za tehniko III. (Primoževa žaga — op. av.) Jernač III, da se ne 
7 Loški razgledi 97 
bo po raznih četah preveč govorilo. Sporoča tudi, da okrožnice PK KPS glede 
mobilizacije Jernač še ni dobil, čeprav je šla iz tehnike I. eno vezo pred menoj ... 
Na tem pismu se je Bodin podpisal z imenom Boštjan, ki ga je redko uporabljal. 
Tehnika na Primoževi žagi je torej imela nekaj oznak. Bodin govori o 
tehniki III. (rajon Skofja Loka je imel oznako III. — op. av.) preko Jernač III. 
Gorazd v svojem pismu 4. aprila uporablja »podjetje pri Tomažu«. Bodin ozna 
čuje pokrajinsko tehniko v Poljanski dolini s tehniko I. (Poljanski rajon je imel 
oznako I. in pokrajinska tehnika je kasneje vse bolj delala le za to dolino). 
Miloš Ziherl pa je vsa svoja poročila označeval z OK tehnika Skofja Loka. To 
bi pomenilo okrožno tehniko, čeprav okrožni sekretar ni bil pobližje seznanjen 
z njenim delom.94 Tehnika na Primoževi žagi pa je dalj časa resnično pokrivala 
veliko večji in širši teren, kot je bil rajon Škofje Loke in se je zato z vso pravico 
imenovala okrožna tehnika. 
Iz Bodinovega pisma pokrajinskemu komiteju z dne 9. maja 194395 zvemo, 
da bosta z Gorazdom odpotovala od Jernača 11. maja. Sporoča tudi načine za 
vzdrževanje zveze iz Kokre, ki jih bosta uporabljala, in svoje načrte glede na 
daljnjih tehnik (Jesenice). Nevarnosti polno pot, ki sta jo Bodin in Gorazd 
prehodila od Jernača do Kokre, opisuje Emil Cesar v svojem prispevku Parti 
zanske tehnike na Gorenjskem v letu 1943« (Loški razgledi 9, 1962). 
Dne 9. maja 1943 je Miloš izdelal razglas o likvidaciji Jožeta Mateka, ki je 
bil obsojen 8. aprila 1943. Razglas je izdelal v 300 enostranskih izvodih in jih 
razposlal samo za loški rajon/16 Isti dan je izdelal radijska poročila v 600 dvo 
stranskih izvodih, 14. maja je zopet izdelal enako število radijskih poročil. V pis 
mu Oskarju Šavliju-Jakobu 10. maja 1943 sprašuje Miloš,97 kako naj sestav 
lja radijska poročila ob naročilu Dona (Edo Bregar — op. av.), da naj sporoča 
samo poročila radia Svobodna Jugoslavija. Miloš v pismu meni, da so ta pre-
skopa in neredna in jih zato mora kombinirati z vestmi iz Moskve in Londona, 
zlasti ko gre za druga bojišča v svetu. Dne 15. maja je Miloš izdelal 3000 pro 
pagandnih lističev »Vse za. ..« v velikosti 1/6 strani, kot odgovor na listke, ki 
so jih razširjali Nemci.98 
Sredi maja je Miloš prejel iz Ljubljane pismo matere Ane, sestre Vande in 
očeta Joška," datirano 13. maja 1943. V pismu mati Ana izraža svojo skrb, ker 
se na številnih pismih Miloš podpisuje s polnim imenom, in ima to za zelo ne 
previdno. Nato piše: Bogdan (Boris Ziherl — op. av.) je pisal iz novega skrivali 
šča (Dolomiti — op. av.). Glede našega dragega Bore (Branko Ziherl — op. av.) 
ne more dognati nič pozitivnega. Upam, da usoda ne bo tako kruta, da bi ga iz 
trgala iz naše srede, misel na to mi je naravnost neznosna, čeprav sem bilo. 
pripravljena na vse žrtve, ko sem Vas piistila od sebe. Prosim Te, sporoči mi 
čimprej, če si na svojem potovanju po D. (Dolomitih — op. av.) slišal kdaj in 
kje se je nahajal po avgustovski katastrofi in kdo Ti je približno govoril o njem 
takrat. Bogdan je mnenja, da se je morda kam umaknil. V zadnjem času je ve 
liko povpraševanje po Tvojih pesmicah (misli na pesmi, ki jih je Miloš napisal 
in uglasbil pred vojno — op. av.). 
Dne 17. maja je Miloš izdelal radijska poročila (za aktiviste) v 30 enostran 
skih izvodih, 19. maja letak nemškim vojakom v 100 izvodih, ki jih je poslal 
Jernaču; 21. maja zopet radijska poročila v 600 dvostranskih izvodih; 22. maja 
Navodila za organizacijo OF med vojaki (nemško) v 10 izvodih in poslal Jernaču; 
24. maja radijska poročila (za aktiviste) v 30 izvodih na eni strani; 25. maja pa 
98 
Odredbo VOS o prepovedi izsekavanja gozdov v korist okupatorja v 200 pol-
stranskih izvodih (za loški rajon). 
Ko je Franc Kavčič-Veljko prevzel v pokrajinskem poverjeništvu ZKM za 
Gorenjsko in Koroško odgovornost za organiziranje mladinskega časopisa,100 
se je povezal z Milošem, ki je v sporazumu z Matijem in Jakobom prevzel delo 
urednika mladinskega časopisa na Gorenjskem. 2e preden je Miloš odšel na Pri-
moževo žago, sta imela Veljko in Miloš razgovore o gradivu za 1. številko Mla 
dine — gorenjska izdaja. Iz Miloševega dopisa Matiji101 z dne 17. maja lahko 
razberemo, da je Miloš sestavljal prvo številko Mladine že takoj po prihodu v 
tehniko, kajti v tem pismu zahteva, da mu vrnejo koncept, ki jim ga je poslal 
v pregled. Piše tudi, da mu je Veljko sporočil, da bo Mladino razmnoževal v 
250 izvodih, in sicer po 100 izvodov za Loko in Kranj, 50 pa za Kamnik. K Loki 
pa so vštete tudi Medvode, in sprašuje, če bo to dovolj. Tipkanje in razmno 
ževanje prve številke Mladine pa se je s čakanjem na soglasje o osnutku tako 
zavleklo, da je Miloš šele 26. maja v poročilu zapisal, da je izdelal 750 izvodov 
na 4 straneh, čeprav je bila številka posvečena 1. maju in nosi tudi ta datum.102 
Prva številka Mladine — gorenjska izdaja je vseboval tele sestavke: 
Mladini za 1. maj, Izdajalec, Moj podvig (Valjhun),10lia Slovenska mladina 
(članica ZSM) in Partizanka sem (Mar j a). 
Očitno pa prvotno predvidenih 250 izvodov Mladine res ni bilo dovolj, kajti 
iz Miloševega poročila vidimo, da jih je izdelal 750. Iz pisma Matiji dne 8. junija 
1943103 vidimo, da je razposlal prvo številko Mladine po naslednjem ključu: 
Loka, Medvode, Smlednik, Kamnik — skupaj 200 izvodov; Kranj 100; Jesenice 
100; Koroška 100; Igor, Mirko po 70; bataljoni 60; četi 10; PK 10 izvodov — torej 
po vsej Gorenjski in še na Koroško. Dne 27. maja je izdelal zopet radijska poro 
čila v 600 dvostranskih izvodih; 31. maja radijska poročila za aktiviste v 30 
izvodih — poslal Jernaču; 1. junija letak Nov fašistični zločin v 150 polstranskih 
izvodih — razposlal v loški rajon; 3. junija radijska poročila v 600 dvostranskih 
izvodih; 4. junija Vprašanja in direktive občinskim sekretarjem in organizator 
jem Partije in OF na terenu v 12 izvodih — poslal Jernaču; 5. junija Zapisnik o 
konferenci OK Kranj v 5 izvodih — poslal Gorazdu in Matiji; 7. maja pa zopet 
radijska poročila za aktiviste v 30 enostranskih izvodih — poslal Jernaču. 
V začetku junija je Miloš zopet pisal domačim v Ljubljano. Čeprav je bil 
v sebi že prepričan, da je brat Branko-Boro padel, pa skuša pri domačih ohra 
niti skromno upanje, da se ni zgodilo najhujše. Ko podre materi upanje, da bi 
vedel za koga iz Dolomitov, ki je videl Branka živega še po roški ofenzivi, pa 
Naslovna glava prve številke Mladine — gorenjska izdaja, izdelane v tehniki na Primoževi žagi 
7* 99 
hitro pristavi: verjetno se je kam umaknil in bomo v kratkem prejeli od njega 
kakšno vest. Miloš v pismu tudi predlaga, naj mu ničesar ne pošiljajo iz Ljub 
ljane, ker: tu ne pogrešam ničesar, jesti imam dovolj, včasih pade tudi kak pri-
boljšek. Zaenkrat ne pogrešam drugega kot zraka in sonca, kar pa ne morete 
poslati. Naroča, naj njegove pesmi v Ljubljani kar spravljajo v promet, izku 
piček pa naj gre v dobrodelne namene.104 
Miloš je imel v tehniki dober radijski aparat in poslušanje postaj in glasbe 
iz vsega sveta je bilo pravo nasprotje utesnjenemu prostoru, v katerem je ži 
vel. Se posebno rad je poslušal orkerster radia Ljubljane, ki ga je v tem času 
vodil Bojan Adamič in v katerem je prej igral Miloš (to je bil radio Ljubljana 
pod okupacijo, Bojan Adamič pe je odšel v partizane takoj po kapitulaciji Ita 
lije — op. av.). V zgoraj navedenem pismu piše: Sporoči naj (misli na Adamiča 
— op. av.), kdaj bo igral kaj posebnega. Naj igra z zavestjo, da ga poslušam. 
Recite mu tudi, če že vitihotapi angleško, naj še kakšno rusko. Zadnjič mi je bilo 
prav všeč, ko je igral slovensko. 
V svoj svet glasbe je Miloš odhajal, ko je poslušal New York in oddaje, 
v katerih so sodelovali sami znani mojstri kot Mac Donaldova, Crosbv, (You are 
my Juneline), Mills Brothers, Judy Garland in drugi. 
Dne 7. junija 1943 je Miloš prejel od Oskarja Šavlija-Jakoba pismo in no 
vega Poročevalca, z nalogo, da ga razmnoži v 1000 izvodih. Zraven ga Jakob 
sprašuje, kaj dela in naj poroča.105 
Ce spremljamo vse dosedanje Miloševo delo, ki je bil v tehniki sam in je 
imel le cvklostil, torej je moral ob številnih izvodih za isti tekst večkrat tipkati 
matrice, lahko rečemo, da je pokrajinski komite naravnost »bombardiral« teh 
niko z nalogami, ki so presegale moči in razumnost, in zato ni čudno, če je 
Miloš zelo vljudno in disciplinirano reagiral. V pismu Matiji 7. junija1110 piše, 
kakšno nalogo mu je poslal Jakob, nato pa: Ne vem, ali se šali ali misli resno. 
Saj vendar poročam redno vsak teden tovarišu Donu, kaj sem napravil, koliko 
in kam pošiljam. Tako mi je on naročil. Poleg tega pa nikakor ne lenarim, saj 
sem napravil v enem mesecu več, kot smo prej napravili štirje v istem času. 
Kar se pa tiče njegovih naročil, sem pa mnenja, da je zato več tehnik, da se delo 
razdeli in ne odhajajo iz ene tako ogromni zavoji, kot sedaj od mene. Saj je 
nemogoče, da bi na ta način ostala stvar konspirativna ( ). Na konspiracijo 
moramo bolj paziti, ne pa delati, kot bi bila tu javna tiskarna, kjer se tiska Jutro. 
Poleg tega pa vsaka matrica prenese le gotovo število odtisov, posebno če delam 
na cvklostil. Donu je mnogo lažje, ker ima rotacijski stroj . . . Sicer je Bodin pi 
sal, da ta stroj dobim jaz, vendar je zašel tja. (Miloš ves čas dela v tehniki ni 
dobil rotacijskega stroja — op. av.). Reci, prosim, tov. Jakobu, naj se malo ozira 
na vse te stvari. Istega dne poroča Miloš tudi Donu10*3 o svojem delu in tudi 
njemu se pritožuje: To pa ne sme več iti dalje, saj nas bodo na ta način kmalu 
izvohali, če bomo pošiljali toliko literature iz enega mesta. Ne vem, zakaj so 
druge tehnike? Poleg tega pa tov. Jakob najbrže ne ve, da ni vseeno delati na 
ci/klostil ali pa na rotacijski stroj, kjer malo zavrtiš, pa je gotovo. Tudi matrice. 
ne izdrži toliko, posebno še, ker delam samo s tekočo barvo. Na vsak način bo 
treba delo razdeliti. 
V Jakobovem pismu z dne 7. junija je dobil Miloš tudi nov ključ za razde 
litev, pri katerem je bil izpuščen Kamnik, kar je Miloš razumel tako, da v 
Kamniku že dela nova tehnika. Po novem ključu je razposlal list Slovenski poro 
čevalec — gorenjsko izdajo štev. 51, ki ga je razmnožil že 8. junija v 1000 
100 
izvodih na štirih straneh. Količino literature za Kranj po dogovoru s Pavletom 
Kavčičem-Miho je Miloš pošiljal po naslednjem ključu: 
Miha 5 °/o, Sloven 35 %, Benko 30 °/o, Johan 20 °/o, Milan 10 »/o. 
Koncept pa je poslal tudi v Kamnik. 
V pismu Miloš meni, da bo ta ključ tako treba spremeniti, ker bo začel v 
kratkem delati Gorazd (misli na novo tehniko v Kokri — op. av.). 
Prve dni junija se je poleg drugega Miloš posvetil sestavljanju druge številke 
Mladine, ki jo je želel izdati po Veljkovi želji še pred Binkoštmi. Uvodni članek 
»Slovenska mladina si je že izbrala svojo pot« je napisal sam, ker ni imel nobe 
nega pri roki, kakor piše sam. Ostali prispevki v drugi številki so še: Moj doživ 
ljaj (Ljubomir — član ZKM), Padlemu tovarišu — tovarišu Jaku (Triglavski), 
Mladina piše: Pozdrav od vaše tovarišice Miroljube in Pismo partizana — par 
tizan Ivan. 
Druga številka obsega prav tako štiri strani. Ta številka nosi datum 15. junij 
— letnik I. 107 
Dne 7. junija je Miloš poslal osnutek 2. številke Mladine Matiji, da ga da 
Jakobu v pregled. Izrazil je tudi Veljkovo željo, da bi številka izšla še pred Bin 
koštmi. Istočasno ga prosi, naj sporoči Jakobu, da bo dopise, ki jih je za Mla 
dino prejel od njega, objavil v prihodnji številki, ki naj bi izšla že čez 14 dni. 
Dne 14. junija, torej čez teden dni, Miloš ponovno urgira pri Matiji109 odgovor 
glede osnutka Mladine, da bi lahko začel razmnoževati. Pošilja mu tudi preostale 
izvode 2., 5. in 7. poglavja VKP (b). 
Dne 10. junija je Miloš izdelal zopet radijska poročila v 600 dvostranskih 
izvodih, 11. junija pa 2000 propagandnih listkov v manjšem formatu, ki jih je 
naročila mladinska organizacija in so bili raztreseni na binkoštno nedeljo v 
Crngrobu, kjer je bila neka OF nasprotna manifestacija; 14. junija je zopet 
izdelal radijska poročila za aktiviste — poslal Jernaču v 30 enostranskih izvo 
dih; 16. junija Naloge NO odborov v 60 izvodih ter Temeljne točke programa 
OF v 100 polstranskih izvodih; 17. junija pa zopet radijska poročila v 400 dvo 
stranskih izvodih. 
Jakobova navodila v pismu Milošu z dne 7. junija pa so obsegala dve po 
membni novosti. Za vsebino Mladine je moral do tedaj Miloš dobivati Jakobovo 
soglasje, kateremu je pošiljal koncepte. Z navedenim pismom pa je bila ta »pri 
stojnost« prenesena na pokrajinsko poverjeništvo ZKM (ZSM). Miloš to spre 
membo v pismu Matiji z dne 14. junija zelo pozdravlja, ker bo tako delo šlo 
hitreje od rok. Druga sprememba pa se nanaša na način izdelave in razdelje 
vanja Mladine. Šlo je namreč za to, da naj bi Miloš razmnoževal Mladino v bo 
doče le za loški rajon, ostalim rajonom pa naj bi pošiljal le osnutke Mladine, 
razmnoževale pa naj bi jo nove tamkajšnje tehnike. Za ta način dela se je 
Miloš že dalj časa zavzemal. To vidimo že iz pisma Matiji 8. junija, ko pravi109: 
Vendar mislim, da bo boljše, če delamo vsak za svoje rajone, s katerimi imamo 
stalne zveze, ker bo stvar šla mnogo hitreje. Pošiljanje konceptov je enostavno, 
saj imam jaz sijajno zvezo (legalno) s PK-jem, ki hitro deluje. Poleg tega pa je 
silno težko odpremljati tako množino materiala, kot sem že zadnjič omenil. Ven 
dar priporočam Donu, naj pri razpošiljanju koncepta drugim tehnikam zadrži 
enotno glavo in naslov, tak, kot ga je on (Miloš) izdelal že za prvo številko, ker 
je lepše, če je enotno. Za rajon Kranj pa bom moral vendarle razmnožiti Mla 
dino, ker Gorazd še ne bo gotov s pripravami. V pismu Matiji z dne 14. junija 
pa Miloš sprašuje, kam naj pošilja koncepte za Mladino. Po njegovem bi pošiljal 
101 
Donu, Gorazdu, Mirku in v Kamnik. Piše, da bi odslej torej razmnoževal za 
Loko, Medvode, Smlednik in Kranj, dokler tam ne bo tehnike. 
Odgovor glede koncepta Mladine je Miloš prejel okrog 17. junija, torej je 
to trajalo nekako 12 dni, mnogo dalj, kot pa samo sestavljanje in tiskanje. Iz 
Miloševega poročila vidimo, da je drugo številko Mladine izdelal 18. junija v 
300 izvodih na štirih straneh. Po številu izvodov vidimo, da je že začel veljati 
nov sistem, kajti razposlal jih je takole: 200 izvodov Loka, Medvode, Smlednik 
in 100 izvodov Kranj. Ostale tehnike naj bi dobile le osnutek in same razmno 
ževale. 
Ta sprememba pa je bila očitno prehitra, kajti že naslednjo številko Mladine 
je Miloš zopet delal v večji nakladi, nekatera področja pa so tudi ostala brez 
Mladine. Iz Miloševega poročila dne 5. julija tov. Donu110 razberemo, da je Mla 
dino izdelala kot druga nova tehnika v Kokri in jo razposlala v Kranj, na Ko 
roško, Jesenice in v bataljone. V poročilu okrožne tehnike Kranj Bodinu z dne 
7. oktobra 1943, ki ga je podpisal Petek (Beno Anderwald-Benko ali Petek — op. 
av.) zasledimo, da je ta tehnika razmnožila Mladino, številka 2, dne 3. julija v 
508 izvodih na štirih straneh. 
Dne 20. junija Miloš zopet piše svojim domačim v Ljubljano. Posebno ga 
veseli, da je Bogdan (Boris Ziherl) sporočil, da so brata Branka videli še po roški 
ofenzivi (očitno tudi Boris ni želel domačih prizadeti z resnico, ki mu je morala 
biti jasna — op. av.). Miloš v tem pismu izraža tudi upanje, da bodo sedaj tudi 
Angleži resno zagrabili in prešli od besed k dejanjem. Piše: Vedno sem rekel, 
da bo po otvoritvi druge fronte v Evropi kmalu konec, ne zato, ker bi tako 
cenil sposobnost Angležev, nego zato, ker bodo oni druge fronte otvorili takrat, 
ko bo konec že itak blizu. Res je, da cenim in rad poslušam njihovo glasbo, prav 
tako pa tudi sovražim njihovo špekulanstvo. 
Zadnje čase, piše, nima več toliko dela, ker so ustanovili drugo podjetje 
(misli na tehniko v Kokri — op. av.). Urejuje Mladino, piše uvodne članke. Ne 
bi verjeli, kaj vse pišejo preprosti fantje in dekleta. Zelo zanimivo, vendar komaj 
čakam, da pridem zopet k mojemu staremu poklicu, katerega ne bi hotel za 
nobeno ceno pustiti. 
Iz Ljubljane so ga spraševali, kaj je s tov. Binetom. Miloš odgovarja: Če je 
to tisti, katerega mislim, moram sporočiti žalostno vest, da ni več živ. On je pri 
šel nouembra preko meje in sem bil takrat par dni skupaj z njim, potem pa je 
odšel dalje. Sredi aprila je bilo izdano podjetje, kjer je delal isto kot jaz, in so 
Nemci prišli tja. On jih ni čakal, temveč si je sam vzel življenje. Sijajen tovariš 
je bil (gre za Viktorja Jurkasa-Bineta, ki je padel ob napadu Nemcev dne 8. 4. 
1943 v tehniki v Mišačah — op. av.).111 
Do konca julija je bil Milošev formalni status rajonski tehnik. Konec julija 
pa je postal okrožni tehnik, kar pomeni, da ni odgovarjal samo za delo ene teh 
nike, temveč vseh tehnik v okrožju. To pa seveda ni bistveno spremenilo polo 
žaja, kajti v tem času je v okrožju Skofja Loka začela delati le še tehnika Sel 
ška. 
Dne 21. junija je Miloš izdelal radijska poročila v 400 enostranskih izvodih, 
enako pa tudi 24. junija. 
Dne 20. junija je Miloš prejel od Matije en izvod Mladine z dvojno številko 
4-5 (centralna izdaja za Slovenijo) ter Pionirja, kakor se zdi neko jugoslovansko 
izdajo. Mladina je nosila oznako letnik L, datum izdaje: konec maja, ter obsegala 
tele članke: Mladinski teden — teden borbene enotnosti, Slovenska mladina svo-
102 
jim materam, Z delom smo proslavili dan Rdeče armade, Pionirji, Internirana 
pionirka piše, Vlak je obstal, Posnemajmo jih, Kot žrtve ste padli v borbi za 
nas, Služimo svoji domovini. Dvojna številka je bila izdelana na treh listih, to 
je šestih straneh. 
Miloš je takoj po prejemu zahteval od Veljka dokončni ključ za razdelitev 
izdelkov, napravil pa bo vse v nekaj dneh. Pionirja bo natisnil na 16 straneh: 
ker sem izpustil to, kar se mi ne zdi primerno za Slovenijo.112 
Dne 22. junija sporoča Miloš Matiji, da mu pošilja nekaj poglavij VKP (b), 
radijska poročila pa bo delal dvakrat tedensko na pol lista: Če Don ne more 
napraviti Mladine za obe dolini in bataljone, naj javi, da bo to naredil on, kar 
pomeni 200 do 250 izvodov. Očitno bo prihodnjo številko Mladine delal zopet za 
vse, razen za Kranj in Jesenice, za kar dela tov. Gorazd. V pismu Matiji čitamo 
še: Pišeš mi, da naj izvežbam nekega tovariša, ki bo potem ostal v tem prostora, 
jaz pa bom šel k Mirku. Ne mislim se mogoče upirati temu, le prepričan sem, da 
na tak način ne bo funkcioniralo ne tu ne tam. Novi touariš prau gotovo ne bo 
zmogel zadostiti zahtevam teh rajonov, ki so po mojem precej važni. Če ne mo 
rejo pri Mirku delati radio poročil, jih lahko tja pošiljam jaz, saj sem sedaj, ko 
dela že Gorazd, precej razbremenjen. Kar se pa tiče korigiranja listov, sem pa 
mnenja, da jih pošiljajo k meni, pa bom vse to opravil, saj veze delujejo hitro 
z onega konca. 
To Ti pišem zato, ker omenjaš, da ste tako ukrenili samo zato, ker se v mo 
jem kraju ne da delati z dvema močema. Do sedaj se še nisem pritoževal, da ne 
zmorem dela, le težko je bilo odnašati toliko materiala naenkrat. Sedaj je pa to 
že v redu, posebno ker dela Gorazd. Vse delo, ki sem imel naročeno do sedaj, 
sem izvršil takoj in točno oddal. Sicer pa sem že sam mislil na pomočnika, ker 
si mi zadnjič pisal, da bom sam le začasno. Zato sem našel pomočnika, ki mi bo 
popolnoma odgovarjal v vsakem pogledu in lahko nastopi v kratkem. Če je po 
trebno, da izvežbam kakega nouinca za kak drug kraj, ga lahko prej, saj to, kar 
mu lahko pokažem, bo znal v par dneh, če je sploh potrebno. Če bom imel po 
močnika, bom še mnogo lažje izdelal prav vse, kar mi boste dali. Mislim pa, da 
je nujno potrebno, da ostanem tu, ker mnogo lažje delam, ker imam mir, dobro 
svetlobo in imam organizirane zveze in drugo. Kakor pravim, nemogoče je, da 
bi kdo drug to vodil v redu, Meni bi bilo končno vseeno, kje sem, saj delo je 
isto, vendar bi kakšna taka sprememba stvari le škodovala. 
Prosim odgovori, kaj misliš o tem. Zastavil bom vse svoje sile, da bom 
zadovoljil vsem potrebam in željam. Če hočeš, da vzamem pomočnika, bo on v 
kratkem pri meni. Prepričan sem, da bo vse v redu funkcioniralo. 
V PK KPS, ki ga je Matija poslal Bodinu dne 2. julija, med drugim tudi 
piše: Tov. Prešeren pa bo postavljen v tehniko, ki jo bo postavil tov. Mirko. Pre 
šeren bo korigiral Mladino in Ženski list, obnem pa tudi izdajal radio poročila. 
Na starem mestu ostane samo toliko moči, da bodo izdajali radio poročila.113 
Kakor bomo videli kasneje, so nepredvideni dogodki prehiteli navedene 
zamisli. 
Vse do 24. junija je Miloš opravljal svoje delo v tehniki povsem nemoteno. 
Kakor lahko vidimo, so zveze odlično delovale, tehnika pa je bila po zaslugi 
Pavleta Gosarja-Razina in mladinske organizacije, ki je zbirala material, so 
lidno preskrbovana z vsem potrebnim. Ta dan pa je prišlo prvič obvestilo, da 
103 
vohuni gestapa in belogardistov zasledujejo enega od najožlih sodelavcev teh 
nike. 
Dne 20. junija 1943 je namreč VIII. (Loški) bataljon Gorenjskega odreda, ki 
je bil takrat v okolici Gabrovega, zajel gestapovskega in belogardističnega vo 
huna Cveta Trdina iz Škofje Loke, pekovskega vajenca, ki je bil zaposlen pri 
pekovskem mojstru Andreju Krošlju.114 Na zaslišanju, ki ga je opravil štab 
VIII. (Loškega) bataljona,115 je Trdina izjavil, da je imel nalogo, da najde par 
tizansko taborišče, se partizanom navidezno priključi, nato pa pobegne in o tem 
poroča organizatorjem bele garde in gestapovcu Pfeiferju, Kinkelinu in Stasniju. 
Na zaslišanju se je takoj začel zapletati in nato je izdal, da ga je poslal vohunit 
Andrej Krošelj, izdal pa je tudi vso organizacijo bele garde, njene funkcionarje 
in organizatorje v Loki. Med drugim je izjavil: Bil sem član »Hitlerjugend« in 
mladinske organizacije bele garde. Imel sem tudi nalogo, da v dolini zasledujem 
Primoža (žaga). . . Primoža radi tega, ker ga sumijo, da ima zveze s partizani, 
veliko ve o njih, ter da daje našim ljudem literaturo. Krošelj, ki je eden glavnih 
organizatorjev, ima doma puško, pištole in bombe. Pri njem se sestajajo nemško-
belogardistični simpatizerji, in sicer . . . 
Cveto Trdina je poskušal dvakrat pobegniti, vendar mu ni uspelo. Poročilo 
o zaslišanju je štab bataljona takoj poslal na pokrajinski komite KPS, na štab 
Gorenjskega odreda in na rajonski komite Škofja Loka.nli 
Iz teh poročil je bilo razvidno, da imajo gestapovci in organizatorji bele 
garde svoje tipalke okrog Primoža, kar bi lahko imelo za posledico njegovo 
aretacijo in preiskave. 
Štab bataljona in rajonski komite sta takoj prešla v ofenzivo, opozorila 
Miloša, naj zapusti tehniko, in ukrenila vse, da bi preprečila izdajo. Primož pa 
je prenehal z vsakim prenašanjem literature in vzdrževanjem kakršnihkoli 
zvez. 
Na osnovi odredbe štaba I. in II. grupe odredov z dne 12. julija 1942, ki 
opredeljuje izdajstvo in sodelovanje z okupatorjem,117 je bil Cveto Trdina naj 
strožje kaznovan. Štab VIII. bataljona pa je takoj sestavil javni letak z naslo 
vom Odredba štaba loškega bataljona,118 s katerim je javnost obvestil o ob 
sodbi in vzrokih. Rajonski komite KPS Škofja Loka pa je sestavil letak Smrt 
izdajalcem, na katerem je objavil seznam belogardističnih organizatorjev in ge-
stapovskih agentov. Osnutka obeh dokumentov sta bila hitro poslana Milošu v 
tehniko na Primoževo žago, tam jih je 26. junija pretipkal in razmnožil v 200 
izvodih; odredbo na polovičnem formatu, drugega pa na celi strani. Obe objavi 
so skojevci, mladinci in aktivisti OF raztrosili in nalepili po Škofji Loki in njeni 
okolici. Vsem v objavi navedenim belogardistom pa so jih poslali tudi po pošti 
domov, nekaterim z dodatkom, da bodo kaznovani s smrtjo, če bodo nadaljevali 
sedanje izdajalsko delo. To je potrdil tudi Andrej Krošelj na zaslišanju na javni 
razpravi dne 11. decembra 1945 na procesu proti njemu in njegovi ženi Angeli 
na Okrožnem sodišču v Ljubljani.119 Iz arhiva sodnega procesa proti Andreju 
Krošlju in Angeli pa je razvidno, da sodišče ni razpolagalo z dokumentom štaba 
VIII. bataljona o zaslišanju Cveta Trdine, niti ni zaslišalo komandanta in ko 
misarja bataljona, ki še danes oba živita. 
Ta akcija je povzročila velik preplah med belogardisti in nemškimi sode 
lavci, ki so se ustrašili dejstva, da OF pozna imena izdajalcev in organizatorjev 
izdaje. Bilo pa je tudi vse bolj jasno, da so glavna opora gestapa belogardisti, ki 
so prevzemali umazane posle vohunjenja in izdajanja. Brez njih bi bili okupa-
104 
torji brez moči. Ta ukrep štaba Loškega bataljona in rajonskega komiteja je 
verjetno zaustavil zasledovanje sodelavcev tehnike, vendar negotovost je bila 
tu, kajti nihče ni vedel, kdo vse še ve za Trdinovo nalogo in kdo je še vključen v 
zasledovanje. Ni bilo jasno, kaj pravzaprav okupator ve, in ali sluti za obstoj 
tehnike, kajti zaradi stalnih trosilnih akcij in zaplembe razne literature, ki so jo 
našli tudi ob raznih napadih na taborišča ali pri posameznikih, je moral sklepati, 
da je nekje blizu neka tehnika. 
Tehnika (OK Škofja Loka) na Primoževi žagi pa je bila za OF izrednega 
pomena, saj je bila v centru okrožja in razen nje v tem času ni bilo druge v bli 
žini. Pokrajinska tehnika v Poljanski dolini pa je bila daleč in zveze za prenos 
večjih količin materiala so bile otežene. Nekatere tehnike pa so bile šele v grad 
nji in niso delovale. Samo te okoliščine so lahko povzročile, da je Miloš kljub 
nevarnosti v dneh 28. in 29. junija še intenzivno delal in na hitrico z delom po 
noči (kar je tako moral vedno delati) dokončal dvojno številko Mladine — cen 
tralna izdaja v 270 izvodih na 6 straneh in jo razposlal tudi za Poljansko in Sel 
ško dolino ter bataljone. Dne 28. junija je izdelal tudi še radijsko poročilo v 400 
enostranskih izvodih, nato pa 29. junija še končal razmnoževanje Pionirja v 500 
izvodih na 16 polovičnih straneh.120 
Dne 29. junija 1943 je Miloš, ob prisotnosti Lojzeta Hafnerja-Slavka in Ci 
rile Jamnik-Saše, Primoževo žago zapustil, nakar so skupno odšli v Gabrovo. 
V dnevniku Lojzeta Hafnerja najdemo zabeleženo: 29. VI. 43. Prešeren gre iz 
svojega stanovanja. Nesem nahrbtnik, pospravljam in Saša tudi. Slučaj Trdina 
Cvetko in posledice.vn 
V tehniki pa je ostalo 500 izvodov Pionirja, ki jih zaradi teže ni bilo mogoče 
odnesti. 
V Gabrovem se je v bunkerju »Bukovje« Miloš sestal z Jernačem in odločila 
sta, da se je najbolje začasno umakniti in počakati na razplet dogodkov. 
Zopet zapustimo Miloša in spremljajmo nekaj časa usode nekaterih drugih, 
ki so se kasneje križale z njegovo potjo. 
Leto 1943 je prineslo osvobodilni borbi, kakor tudi naprotniku nove oblike 
boja na Gorenjskem. Osvobodilna fronta se je silno razmahnila in razpredla 
svoje tipalke v vsako vas in med vse sloje prebivalstva. Spričo mednarodnih 
dogodkov in položaja na frontah se je krepilo prepričanje, da bo vojne kmalu 
konec. Partizanske enote so nudile mladim fantom možnost, da se izognejo nem 
ški mobilizaciji, kar je neprestano krepilo vrste oboroženih enot. Vse bolj se je 
postavljalo tudi vprašanje, kakšna bo Jugoslavija po vojni in kakšno družbeno 
ureditev si bo ljudstvo izbralo. Ljudske množice so prirodno težile k naprednim 
spremembam v povojni Jugoslaviji in niso bile pripravljene žrtvovati svoja živ 
ljenja samo za osvoboditev izpod okupatorja, temveč so zahtevale tudi osvobo 
ditev izpod domačih zatiralcev. Ta prirodna težnja delovnega človeka pa je vse 
bolj ogrožala interese reakcionarnih razredov, kar je vodilo do znane diferencia 
cije, pri kateri so stari elementi svoje privilegije želeli ohraniti tudi za ceno 
nacionalne izdaje. 
Tudi okupator je menjal svojo taktiko. Prepričan, da z oboroženo silo ni več 
sposoben zatreti gibanja brez velikih izdajstev, je vse sile usmeril na vrivanje 
svojih elementov v vrste OF tako na terenu kakor v vojski. Glavna tarča te 
taktike je bila povezanost komunistične partije z ljudskimi hotenji, ki je bila 
osnova enotnosti gibanja. Osnovni elementi nasprotnikove taktike so bili še: po 
skušali so rušiti enotnost, vnašali so medsebojno nezaupanje, zlasti do vod-
105 
štev, prikazovali grozljive slike komunizma po vojni, gojili vse vrste oportuniz-
ma v borbi, izdajali parole čakanja, gojili slovenski nacionalizem itd. 
Osvobodilna fronta je seveda odločno odgovorila na to taktiko, to je bila 
doba rasti in borbe VOS kot novega orožja revolucije. Ofenziva OF proti vriva-
nju zavestnih gestapovskih agentur v vrste OF, ki se je odvijala skozi leto 1943, 
ni bila usmerjena samo proti izdajalskim elementom, ki so hoteli uničiti vojaško 
silo OF, pač pa predvsem proti njihovim vplivom in poskusom, da bi preusme 
rili cilje OF, da bi otopili ali opustili razredni značaj revolucije, ki je združeval 
najnaprednejše sile v okviru OF. To je bila borba proti vnašanju oportunizma, 
malodušnosti, pretiranemu vplivu drobnolastniških slojev in ostalim nevarno 
stim, ki bi lahko imele za posledico, da bi bili ljudje plen plavo-belogardističnih 
aktivnosti. Ta borba se zato ni mogla omejiti samo proti zavestnim sovražnim 
silam, temveč je morala računati tudi na vse tiste, ki so sovražni taktiki lahko 
podlegli iz neznanja, naivnosti, pa tudi osebnih vezi in poznanstev, ki so jih 
vezale na posameznike, od katerih so se težko ločili. Zato je vodstvo OF moralo 
številne svoje predane kadre in dobre delavce pogosto premeščati in jih tako 
odtrgati iz sredine, ki bi lahko negativno vplivala nanje, in na taka mesta po 
šiljati druge predane tovariše. Zato pogosto prestavljanje ljudi iz enega rajona 
v drugega ali iz ene dejavnosti v drugo ni bilo izraz nezaupanja, temveč dejanje 
samoobrambe in skrbi za ohranitev kadra. To je bilo zlasti pomembno pri ose 
bah, ki so določene zveze vzpostavljale zaradi svojih možnosti tudi po navodilih 
OF, ki pa nikakor niso smele prerasti v odnose, preko katerih bi prihajalo do 
negativnih vplivov na gibanje. 
Številni drobnokapitalistični patrioti so podpirali osvobodilni boj zlasti ma 
terialno, vendar predvsem zaradi boja proti okupatorju, manj ali nič pa zaradi 
gibanja za socialne spremembe. Zato je moral biti njihov vpliv v OF nujno 
omejevan, kajti pretiran vpliv bi OF lahko kompromitiral pred očmi delavskega 
in kmečkega proletariata, ki pa sta bila vendarle osnovna sila v boju. Pripad 
niki drobnolastniških struktur so bili tudi omahljiv element, katerega nav 
dušenje je zelo nihalo, bili pa so tudi latentna rezerva za ofenzive in širjenje 
belogardizma. Vendar je bilo OF mnogo do tega, da ohrani zveze z njimi ne 
samo zaradi materialne podpore in ne le, da pokaže širino v osvobodilnem boju, 
temveč tudi zaradi tega, ker bi sektašenje potisnilo te pripadnike neposredno 
v roke bele garde in okupatorja. Ne smemo zanikati, da je njihova udeležba 
v osvobodilnem boju tudi v očeh preprostih ljudi pogosto pomenila avtoriteto in 
resnost OF ter tako pozitivno vplivala na opredelitev ljudi. 
Taktika gestapa, da poskuša znotraj razbijati gibanje, je imela za posledico, 
da je prišlo celo do nekaterih stikov med delom vodstva OF in šefom IV. oddelka 
gestapa na Bledu Helmutom Rosumekom, kar je izzvalo zelo različne ocene v 
samih vrstah OF. Iluzije, da znotraj nemškega aparata in celo gestapa poteka 
določena diferenciacija, ki temelji na idejnih odtenkih pa tudi na pripravljanju 
terena za morebitni poraz, so pustile določene sledove pri številnih nižjih kadrih, 
povzročale določeno negotovost, neaktivnost in tudi nebudnost. Težko je reči, 
da ni bilo nikakršne diferenciacije med Nemci (nekatere so celo sami ustrelili), 
vendar lahko ocenimo, da so bile neposredne ali posredne zveze z gibanjem pred 
vsem taktika gestapa, ki je imel večstranski namen. Za gestapo je bilo izredno 
važno, da spoznava ustroj njemu sovražne organizacije, da spoznava posamezne 
osebe iz gibanja in njihov realni pomen. Že samo dejstvo, da so obstajale zveze, 
je vnašalo med pripadnike NOB oportunizem, nebudnost, elemente medseboj-
106 
nega sumničenja in nezaupanja. Gestapo pa je imel tudi večje možnosti, da vri 
va svoje elemente mednje. Drobne »usluge«, ki so jih take zveze dajale NOB in 
posameznikom pri reševanju sorodnikov ali drugih pripadnikov gibanja, so bile 
premišljena taktika gestapa, ki je samo razdvajala pripadnike NOB. 
Nekateri so zlasti 1941 in 1943 napačno menili, da bo skoraj konec vojne in 
da je nemški stroj v večjem razsulu, kakor pa je dejansko bil, in bili zato pre 
pričani, da si žele posamezniki iz nemškega stroja vendarle rešiti glavo z raznimi 
oblikami »uslug«. Lahko rečemo, da so bili nekateri »problematični« kadri tudi 
produkt take klime. 
Oglejmo si življenjsko pot in usodo Silve Janša, ki je zgorela 8. februarja 
1944 v tehniki v Veštrskem mlinu. 
Dne 9. maja 1943 je iz Kranja prišla v partizane Silva Janša. Rojena je bila 
9. septembra 1920 na Hrušici, kjer je živela njena družina pred vojno. Oče je bil 
železničar-desetar na progi do Mojstrane, mati Helena je bila doma iz Bohi 
nja.122 Družina je štela šest članov (4 sestre) in dohodki so komaj zadostovali za 
nadvse skromno življenje. Silva je bila nadarjen otrok, odličnjakinja od prvega 
razreda do male mature, ki jo je končala na meščanski šoli na Jesenicah. Ob 
velikih žrtvah staršev je Silva nadaljevala šolanje v Ljubljani v enoletnem tr 
govskem tečaju, ki ga je prirejal Krištofov učni zavod. Ko ga je končala z od 
ličnim uspehom, je bila sprejeta v službo v bivši tekstilni tovarni Jugočeški v 
Kranju. Po okupaciji je ostala v tovarni in bila kasneje vodja oddelka. Silva 
je izhajala iz napredne družine, ni bila komunistka, vendar velika patriotinja. 
V tovarni LGW je bila med prvimi aktivisti OF. Kljub kontroli je odnašala iz 
pisarne različen material in širila propagandno literaturo. Stanovala je v Kranju 
pri Reševih in kadar je prišla domov na Jesenice, je vedno poznala najnovejše 
vesti s fronte in vedela o ostalih političnih dogodkih, o katerih je nemško časo 
pisje molčalo.123 Silva je bila v tovarniškem odboru OF, tovariš Maks Krmelj 
pa misli, da je bila kasneje tudi članica komiteja.124 Aprila 1943 so nekatere so 
delavce v tovarni zaprli, opozorjena je bila, da jo zasledujejo tovarniški »Werk-
schutzi«, zato si ni več upala spati doma, temveč je spala pri prijateljici Slavki 
na Jesenicah. Dne 7. maja 1943, na materin rojstni dan, je bila zadnjič doma. V 
Kranju so jo iskali gestapovci, zasliševali domače in zapečatili pisarno in sta 
novanje. 
Silva se je 9. maja vključila v Vojtehovo četo, ki je ob formiranju VII. 
(Kranjskega) bataljona prešla v 1. četo tega bataljona, ki je v tem času deloval 
v rajonu Planica-Mohor. Silva Janša je dobila ilegalno ime Tanja.125 Njena 
sestra Milana pravi, da jim je pisala za binkoštne praznike iz gozdov nad Kra 
njem: Naša domovina ječi pod trdimi škornji Hitlerjevih hord in potoki krvi 
jo napajajo. Ne zamerite, da sem odšla brez slovesa. Ne morem več mirno 
gledati, kako gore slovenske domačije, kako drdrajo v noč zaprti vagoni, natr 
pani z ljudmi izmučenih obrazov v nemška taborišča, kako ob koleh padajo talci. 
Zapustili smo domove, da si z orožjem v rokah priborimo ukradeno pravico do 
življenja. 
V začetku je bila Tanja zaposlena v kuhinji, nato pa borka. Udeležila se 
je akcije bataljona, ki je mobiliziral in rekviriral v Stražišču, kjer so bili nem 
ški žandarji. Po akciji so Nemci :bataljon sledili na Čepule-Špičasti hrib in 
skoraj obkolili del bataljona, pri čemer se je del mobilizirancev razgubil (nekaj 
107 
so jih celo ujeli) in z njimi tudi Tanja, vsi pa so se kasneje vrnili v bataljon.12« 
Pripovedujejo, da je Tanja za to veliko prispevala. Bataljon se je nato premaknil 
na Križno goro, nato nad Dražgoše in na Jelovico. Blizu so bile spremembe, 
ki so imele za posledico formiranje Gorenjske brigade (kasneje brigade Franceta 
Prešerna). 
Okrog 20. junija pa je prišlo do dogodka, ki bi bil skoraj usoden za Silvo 
Janša-Tanjo. Nekako takrat so bili v bataljonu in na PK KPS obveščeni o 
pismu, ki ga je na rajonski komite Kranj poslal Bojan Hojan-Marko (tudi Jur), 
ki je bil v Kranju vrinjen v organizacijo OF in je vzdrževal tesne stike z gesta-
povcem Rosumekom. Hojan je bil uslužbenec v gradbenem podjetju Dedek v 
Kranju in je imel pregled nad gradbenimi deli in terenom. Bil je član odbora 
OF Kranj. V tem času OF še ni vedela, da Hojan dela za gestapo, nekateri 
znaki pa so že zbujali sum. Bojan Hojan je bil 13. oktobra 1943 mobiliziran v 
našo vojsko, poslan na Primorsko v Tolminsko brigado, kjer je postal načelnik 
štaba brigade. Dne 25. oktobra se je Tolminska brigada priključila Prešernovi 
brigadi in Hojan je postal operativni oficir. Ob napadu Nemcev na partijsko 
šolo v Cerknem 27. januarja 1944 je bil Hojan že operativni oficir 31. divizije. 
Bil je kmalu nato razkrinkan in najstrože kaznovan.1-7 Hojan je bil očitno kot 
agent vmešan že v dogodke ob katastrofi Prešernove brigade na Zirovskem 
vrhu, po nekaterih znakih pa tudi pri napadu na partijsko šolo v Cerknem. 
V pismu dne 18. junija 19431-8 sporoča Hojan rajonskemu sekretarju KPS 
Kranj Ivu Slavcu-Joklu (ali Borovcu), da je v partizane odšla gospodična Silva 
Janša, bivša uslužbenka Jugočeške, ki je v službi gestapa. Nalogo ima, da v roku 
dveh mesecev zbere vse potrebne podatke in jih predloži. Izdala je gestapu že 
prej nekaj ilegalnih imen, ki čakajo nadaljnjih razkritij. Gestapo ima v rokah 
tudi prepise naših pisem. Sledi iz tega, da ta oseba prestreza našo pošto, jo 
prepiše in kopije oddaja na gestapo. Silva ima baje veliko besedo in ji je zato 
možno priti do pošte. V imenu kranjskega odbora, ki mi je izjavil, da sicer pre 
neha z vsakim delovanjem, zahtevam nujno, da se Silva Janša takoj odpravi iz 
našega' terena in odda preko meje, ker je sicer naše delo v par dneh končano. 
Gestapo gotovo ne bo čakal dva meseca, temveč bo pograbil čimprej. 
Pismo je Ivo Slavec-Jokl poslal na okrožni komite Kranj sekretarju Tonetu 
Nartniku-Črnivcu. Ker pa Nartnika trenutno ni bilo, je član OK KPS Kranj 
Beno Ander\vald-Benko kopijo poslal na pokrajinski komite KPS za Gorenjsko, 
da to zadevo nujno uredi. Pripisal pa je, da Silvo Janšo trdo zaslišijo in najstro 
že kaznujejo. 
Sklepamo lahko, da je Ivo Slavec poslal kopijo pisma tudi v štab VII. 
(Kranjskega) bataljona, kar je sprožilo seveda alarm (kasneje se bomo vrnili na 
življenjsko pot in usodo Benota Anderwalda-Benkota). Silvo Janša-Tanjo co are 
tirali, zasliševali, steklo pa je tudi poizvedovanje po terenu in iskanje dodatnih 
informacij. Tudi na rajon Škof j a Loka je prišlo vprašanje in odgovor je poslal 
Jernač 1. julija; v njem sporoča, da gre verjetno za neko drugo gestapovko s po 
dobnim imenom, ki pa je iz Loke.129 O nadaljnji usodi Silve Janše—Tanje pravi 
Maks Krmelj-Matija: Ze pred tem smo prepovedali vsem enotam in forumom, 
da bi kogarkoli brez temeljitega preverjanja kaznovali in smo zahtevali vse bolj 
normalne postopke. Ko smo bili obveščeni o problemu od štaba bataljona in iz 
pisma Slavca Iva, smo zahtevali, da Tanjo pošljejo v Davčo, nakar so jo pri 
peljali v Farji potok. Tanjo smo nato dodelili v tehniko. Tanja je bila čudovita 
ženska, zelo sposobna in delavna.130 
108 
Tanjo so prepoznali tudi nekateri drugi, ki so poznali napredno usmerjenost 
njene družine na Hrušici. Tudi Jože Sluga-Lenart, član PK KPS, je menil, da 
gre za pomoto in da je Tanja na pravi poti. Beno Anderwald-Benko pa je z zgo 
raj omenjenim pismom, ki ga je poslal neposredno na PK, s katerim je zelo rad 
direktno uradoval, le-tega nehote opozoril in s tem odločilno vplival na nadaljnji 
potek dogodkov. Vendar ozračje, ki je Tanjo spremljalo, lahko označimo z »ni 
vse jasno okrog nje«. Tako rajonski sekretar dr. Janez Kmet-Mirko poroča 27. 
junija: Tov. Tanje še ni k nam, povedal pa sem tovarišici Marjanci vse, kako naj 
z njo ravna™1 in v poročilu dne 2. julija: Tovarišica Tanja je prišla k nam. 
Izkazalo se je, kot je že tov. Lenart predvideval, da je na pravi poti, da je to bila 
pomota ( •. •) Ker je dokazana njena neoporečnost, smo jo potegnili iz čete in jo 
bomo poslali v tehniko in tudi na terenu v organizaciji SPZZ nam bo pomagala. 
ker tam najbolj šepamo.yi- Dne 19. julija pa Mirko zopet piše: Tovarišica Tanja 
se nahaja v tehniki. Se vedno prihajajo iz raznih strani poročila, da naj se 
pazimo pred njo. Ne vem ali je to premlevanje starih stvari ali je kaj novega 
na stvari. Zanimamo se še vedno in nabiramo informacije. Tov. Marjanca in tov. 
Črt pazita nanjo, kolikor moreta.n3 
Takšno je bilo ozračje, ko je Tanja začela delo v rajonski tehniki Selški 
nekako 5. julija 1943. leta. Simbolično je spremenila tudi svoje ilegalno ime in 
odslej se je podpisovala Darja. Pri vsem tem pa je dobila šop sivih las.134 Odslej 
lahko sledimo Darjinemu obupnemu poskusu, da bi s svojim delom dokazala 
pripadnost osvobodilnemu gibanju. 
Odločitev, da gre Darja v tehniko, je bila tudi posledica izrednega pomanj 
kanja kadrov, zlasti tipkaric, še posebej tistih, ki so znale stenografijo. Ustanovi 
tev tehnike Selške pa je zahtevala nove ljudi. Ko je Darja prišla v tehniko, je 
le-to vodila Anica Cizej-Marjanca, ki je malo pred tem prišla od Kobalovih 
v Škofji Loki, kjer se je skrivala in zdravila. 
Kakor vidimo, gestapo preko Hojana v tem primeru ni uspel, dolil pa je 
precej pelina in zasejal klice nezaupanja. Tudi to je bil njegov cilj. Skoraj isto 
časno, ko je Darja tragično preminila v Veštrskem mlinu 8. februarja 1944, pa 
je bil razkrinkan povzročitelj njenih stisk, izdajalec Hojan. 
V letu 1943 je organizacija OF imela v Stari Loki in vaseh proti Križni 
gori številne svoje postojanke in sodelavce. Težko je izbrati, kdo je bil bolj po 
memben. Ze leta 1941 je bil v odboru OF za Škofjo Loko Valentin Kalan, ki je 
bil s pismom Draga Vraničarja-Fedje,135 ko je nadomeščal odsotnega rajonskega 
sekretarja Jernača, dne 19. aprila 1943 postavljen za občinskega sekretarja KPS 
v občini VI, ki je obsegala vasi Stara Loka, Binkelj, Trnje, Moškrin, Pevno, 
Crngrob, Križno goro, Lavterski vrh in Planico. V tej občini je postavljal vaške 
odbore, imel sestanke s člani KP, vzdrževal zveze na razne strani, zbiral mate 
rial in drugo. 
Pomembna opora gibanja je bila Gosarjeva družina (po domače pri Hrenu), 
Stara Loka št. 3, katere predniki so se že vključevali v napredna gibanja. Na 
to kaže že spominska plošča, ki jo danes vidimo na hiši in na kateri je napis: 
Tu se je 1. X. 1889 
rodil ing. Ivan Gosar, vojni 
dobrovoljec-poročnik 
padel je 10. 2..1917 v Beogradu 
kot žrtev avstrijskega nasilja 
Slava tovarišu heroju — vojni dobrovoljci 
109 
Zelo zgodaj je bil kot talec ustreljen Franc Gosar, izrazito aktivna sta bila 
starša Anton in Ana, še posebej pa Pavle Gosar-Razin, ki ga bomo v sestavku 
še večkrat omenjali. Gosarjeva hiša je bila obveščevalna točka ter dobro skriva 
lišče za posamezne partizane. Pri Gosarjevih so se skrivali Stane Bernik-Arti, 
Lojze Kovačič-Gaj in drugi. V bunkerju je bilo tudi skladišče raznega mate 
riala za OF. 
Malo dalje od Gosarjeve družine je bila pomembna postojanka — baza dru 
žina Kalan (Avgust, Minka, France), po domače pri Jakobču, Stara Loka 12. 
Takoj po razpadu stare Jugoslavije je stopil Avgust (Gustelj) z ilegalnim ime 
nom Florjan v stik z Jožetom Vidovičem in puškarjem Majcnom, da bi zbirali 
razmetano orožje in obleke bivše jugoslovanske vojske. Poleti 1941 so zgradili 
partizansko skladišče. V dogovoru s Pavletom Gosarjem in bratoma Janezom in 
Matevžem Rihtaršič z Bukovice so postavili tri javke: na njihovem domu, pri 
Gosarju in pri Lebnovih (po domače Krevsovih). Javko pri Lebnovih so imeno 
vali »Na vrbi«. V njej so zbirali stvari, ki so se morale hraniti v suhem prostoru, 
pri Jakobču pa je bilo skladišče za večje stvari. V bunkerju pri Jakobču so se 
izmenoma zadrževali bratje Kavčiči, Arti, Tine Kalan-Dolinski, Lojze Berčič-
Miro, Janko Sink-Runo in drugi. Večkrat so tam prenočevali tudi mimoidoči 
partizani. Družini je bilo poverjeno zbiranje hrane, obutve in drugega materiala. 
Cez to javko je šlo ogromno zaupne pošte na vse strani — v Žabnico na javko 
pri Jergovih, na Gosteče na Luskovčev dom, v Lipico h Korošcu-Kocjanu, v 
Hosto k Jamniku (Smončku), v Loko h kleparju Lukancu (Kuferšmidu) itd. Ko 
je bila Gosarjeva družina razbita, je vse breme prešlo na družino Kalan. Gustelj 
je organiziral odpremo celih vozov materiala na Kazino, v Praprotnem kjer so 
ga prevzemale skupine iz Prešernove brigade od Lenarta, Rovta, Martinj Vrha in 
od drugod. Družina je večkrat skrbela za ranjene partizane, ki so se zdravili v 
bunkerju. Tako se je zdravil pri njih Tone Ješe-Zlatko in ga je obiskoval dr. 
Viktor Kocjančič še potem, ko je zdravljenje nadaljeval pri mizarju Jožetu 
110 
Žagarju. Minka Kalan (Marija), ki je bila pred vojno učiteljica na Prtovču, med 
vojno pa brez službe, je zaradi znanja nemščine lahko izvabila iz nemških poli 
cistov številne pomembne vesti in jih posredovala partizanom. 
Omenili smo že javko pri Lebnovih in njeno vlogo. Tu so se prav tako 
zadrževali številni partizani, med njimi Arti in drugi. Brivec Pavle Erznožnik 
je pri Lebnovih strigel in bril mnoge ilegalne delavce, ki so se tam zadrževali. 
Omenili smo tudi že Jožeta Vidoviča-Planinskega, ki je bil v tem času ko 
mandir občinske Narodne zaščite, dalje Lojzeta Hafnerja-Slavka, ki je bil naj 
tesneje povezan s Primoževo žago, pa Toneta Hafnerja (po domače Jamnika)-
Zaneta, Toneta Pintarja, Florjana Koprivca, Mrakove in druge. Ni treba posebej 
poudarjati, da je bilo vseskozi zatočišče v Veštrskem mlinu, kjer sta tako gospo 
dinja Marija Mihelič,136 kot mlinar in čebelar Matevž Vidmar137 gostoljubno spre 
jemala partizanske ilegalce. Navedli pa smo samo nekatere iz tega rajona, ki 
so najtesneje povezani s problematiko, ki jo obravnavamo.138 
Dne 5. ali 6. januarja 1943 je vstopil v Vojtehovo (Loško) četo Potočnik Ivan, 
Janeza, rojen 30. decembra 1920 v Borovnici, stanoval Borovnica 18.139 O tem 
pripoveduje Viktor Demšar-Viki140 Pozimi leta 1942 in celo leto 1942 smo delali 
Smid Erih (iz Tacna), Dolinar Franc iz Gorenje vasi in jaz v vasi Flatach na 
Koroškem na žagi pri nekem trgovcu. Tja so nas poslali prek urada za delo, 
potem, ko so v predilnici zaradi policijske ure ukinili tretjo izmeno. Tam smo 
srečali tudi Potočnika Ivana, po poklicu avtomehanika. Že med letom 1942 smo 
bili vsi nekajkrat v Škof ji Loki. Ze za božič 1942 smo nameravali oditi v parti 
zane, pa ni bilo zveze, naslednjo nedeljo pa nam je dal zvezo Hafner Tone-
Strugov (po domače Martancev Tone), in tako smo odšli na Brezovo (hribček med 
111 
Moškrinom in Trnjem), in sicer Strugov, Jesenko Jože, Šmid Erih, Potočnik Ivan 
in jaz. Tu smo se srečali s posebno skupino Vojtehove (Loške) čete, v kateri 
so bili Kovačič Lojze-Gaj, Podobnik Franc-Budislav, Maček in drugi. Ker še ni 
bila organizirana VOS, je vsaka četa imela skupino za opravljanje posebnih 
nalog, kot so diverzantske akcije, kaznovanje izdajalcev in podobno. Potočnik 
Ivan in Smid Erih sta ostala v enoti, midva z Jesenkom pa sva šla nazaj na 
Koroško. Potočnik Ivan je dobil partizansko ilegalno ime Tarzan, Šmid Erih pa 
Jože.1*1 Ime Tarzan pa bo tesno povezano z usodo številnih ljudi v Škofji Loki. 
V Vojtehovi četi sta bila v tem času še brata Jože Tepina-Franjo in Ciril 
Tepina-Veverica, oba doma iz Šiške, ki sta prišla v Loško četo že spomladi 1942 
iz Ljubljane na Osolnik. Iz Ljubljane sta prišla tudi Franc Kovač-Brico in Lovro 
Kos.142 
Ivan Potočnik-Tarzan je uspešno opravil nekatere naloge v Bitnjah, Stra-
žišču, Zabnici in Stari Loki.143 Nekako od konca junija do srede julija je bil 
Tarzan pri Kalanovih (Jakobču) in pri Lebnovih (Krevsovih), ker bi moral likvi 
dirati neko izdajalko po nalogu štaba VII. bataljona. Pri Kalanovih so skrbeli 
zanj, Minka mu je prinašala v bunker hrano, časopise in mu prala perilo. Ves 
čas pa se je delal bolnega. Tarzana je h Kalanovim pripeljal vosovec Lojze Ko-
vačič-Gaj. V Stari Loki je Tarzana srečal tudi Ar ti, ki je bil pri Kalanovih ali 
pa pri Lebnovih. Arti pravi,144 da je pri Lebnovih večkrat čakal v zasedi ge-
stapovca Oskarja, izredno surovega človeka, ki je hodil lovit ribe v Krevsove 
Benetke (otok z žago nad jezom), vendar ni imel sreče. Tako je naročil tudi Tar 
zanu, naj čaka nanj tudi on in ga likvidira. Tarzan je s to nalogo tudi bil pri 
Krevsovih, vendar se je tako pri Kalanovih kakor pri Lebnovih delal bolnega 
in je odlašal z akcijo.145 
Marija Krajnik146 pravi: Številni tovariši iz Vojtehove čete in kasneje VII. 
bataljona so se zadrževali pri nas. Mlin namreč leži na pomembni prehodni 
točki, katere se skoraj ne moreš izogniti. Med našimi obiskovalci so bili Vojteh, 
Franjo, Veverica, Šmid Erih, Gajo, Arti, Tarzan in drugi. Tarzan je bil majhne 
postave, svetlih skodranih las, znal je nemško. 
O sodelovanju Kalanove družine z Osvobodilno fronto pa pravi Ludvik 
Jelene iz Dražgoš tudi naslednje:147 Od marca 1942 do avgusta 1943 sem delal 
pri Kalanovih kot hlapec. Gospodar je bila mama, praktično pa je posle vodil 
France. Glavni vodja sodelovanja z OF je bila Minka. Minka je bila učiteljica 
in je zelo dobro znala nemško. Ko sem prišel k njim, sem najprej imel vtis, da 
delajo za Nemce, vendar sem hitro sprevidel, za kakšno igro gre. Minka je nam 
reč cesto imela v gosteh policiste, žandarje in tudi gestapovce, ki so hodili k 
njej na kavo. Med njimi je bil tudi neki nemški kapetan, ki je sodeloval v borbi 
v Dražgošah. Ta je izjavljal, da so Nemci mislili, da bo v Dražgošah vse urejeno 
v enem dnevu. Ta kapetan je Minki tudi nekajkrat povedal, da se pripravlja 
hajka. Nemci so bili v hiši — v podzemnem bunkerju pod letnim svinjakom pa 
partizani. 
V kartoteki padlih in umrlih borcev, ki jo ima ZB Škof j a Loka, pa piše, da 
je Minka Kalan (rojena 13. I. 1906 v Škofji Loki) začela delati za OF ob koncu 
leta 1942. Sodelovala je z Lojzetom Hafnerjem-Slavkom, Francetom Kavčičem-
Veljkom, Stanetom Konstantinom-Borutom, Stanetom Bernikom-Artijem in dru 
gimi. Pri njej je bil zgrajen bunker in obveščevalni center. 
Še ko je bil Miloš Ziherl v tehniki na Primoževi žagi, je prišlo v Stari Loki 
do razbitja Gosarjeve (Hrenove) družine. Ze dne 5. maja je dobil poziv za nemško 
112 
vojsko Tone Gosar (rojen 12. avgusta 1918), odšel pa je v partizane. Teden dni 
zatem pa je odšel v ilegalo tudi Pavle Gosar, rojen 28. junija 1920 v Škof ji Loki, 
mesarski pomočnik. Dne 11. junija 1943 so dobili pri Gosarjevih sporočilo, da 
jih bodo naslednji dan selili. Mati Ana Gosar je želela, da bi Nemce prehiteli 
in naložili vse stvari na voz in odpeljali k Sv. Tomažu. Nagovorili so Avgusta 
Kalana, da je naslednji dan pripeljal voz na dvorišče in nato so nakladali. Oče 
Anton je odšel že zjutraj na lov in se tako umaknil. Ko je Avgust Kalan-Florjan 
ravno nakladal razno blago (moko, usnje in drugo), je prišel na dvorišče gesta-
povec Pfeifer. Očitno je žandar Vrtačnik, ki je stanoval na drugi strani dvorišča, 
javil na gestapo, da od Gosarjevih vlačijo blago. Pfeifer je naletel na mater Ano, 
ki je bila na dvorišču in nosila čevlje v rokah, ter jo vprašal, ali je tu pri Gosar 
jevih. Mama je rekla, da je, in pokazala na druga nasprotna vrata na dvorišču. 
Gestapovec Pfeifer je nasedel, to pa je bilo dovolj, da je mama Ana skočila čez 
zid in pobegnila k Lebnovim. Prav tako je tja pobegnila Minka Gosar (Pavletova 
žena) z otrokom. Zvečer so se nato peljali z zapravljivcem k Sv. Tomažu. Pfeifer 
pa je prijel Kalana in ga dolžil, da je hotel odpeljati blago, Avgust pa se je 
izgovarjal, da je nalagal prav zato, ker se je bal, da bi blago odpeljali partizani, 
in da je prav zato nakladal kar podnevi in da ga je tako hotel peljati na gestapo. 
Prisilili so ga, da je voz peljal na Glavni trg (Hauptpiatz) št. 3. Gusteljna pa so 
na intervencijo Minke izpustili. Še ena igra se je torej posrečila. Dogodku sta 
prisostvovala tudi kasnejša žena Toneta Gosarja, Johanca Zakotnik in Ludvik 
Jelene, ki je bil takrat zaposlen pri Jakobču in je tudi pobegnil s prizorišča.148 
Nadaljnja usoda Antona in Ane Gosar je Skofjeločanom dobro znana; opisal 
pa jo je tudi Jože Vidic v svoji knjigi Zločin pri Lenartu. 
Dne 8. julija je rajonski sekretar Jernač pisal pokrajinskemu komiteju: 
V tekočih tednih upeljujem novega rajonskega intendanta, ki smo ga prav radi 
tega mobilizirali, je pošten, priden in agilen tovariš, ki je že v legalnosti mnogo 
pripravljal za našo vojsko.1*" Po prihodu v partizane je torej tovariš Pavle 
Gosar-Razin postal intendant rajona III. Skofja Loka. 
V istem pismu Jernač sporoča, da je v center rajona — Škof jo Loko poslal 
ton. Jegorova (Petra Kavčiča; op. av.). Njemu še vedno teče iz rane, vendar za 
to delo je že sposoben. Dal sem mu pred odhodom vsa potrebna navodila in 
direktive za organizacijo mesta s predmestji tako, da bomo dobili čim jasnejšo 
sliko v jedru samem. Naročil sem, naj se mesto s predmestji razdeli na potrebne 
sektorje z odgovornimi sekretarji, iz teh pa še na manjše kvarte radi nujno 
potrebne konspiracije. Delo se že vrši po teh navodilih, postavljajo se odgovorni 
sekretarji... 
Tovariš Peter Kavčič-Jegorov, rojen 21. avgusta 1900 v Škofji Loki, kle 
parski mojster, je bil sekretar občinskega komiteja KPS občine I. Skofja Loka. 
Ob mobilizacijski akciji je bil ranjen in ga je v bunkerju pri Sv. Duhu pri 
Francu Križaju zdravil dr. Viktor Kocjančič.1"0 
Potem ko je 29. junija Miloš zapustil Primoževo žago, se je prek Jernača 
napotil proti Luši k dr. Janezu Kmetu-Mirku, ker je mislil, da je nova tehnika 
rajonskega komiteja Selška že gotova in bo tam delal. Pri Mirku pa je zvedel, 
da tehnika še ni gotova in da so se razmere v Loki uredile. Vse to vidimo iz 
pisem, ki so si jih v tem času izmenjali pristojni. Dne 5. julija piše Miloš iz Jer-
načevega bunkerja Bukovje tovarišu Donu: Ker sem moral v starem podjetju za 
časno opustiti delo, sem sedaj na poti k Mirku. Prosim, da mi pošiljaš radio 
poročila, ker jih bom moral zaenkrat ponatiskovati. Pošiljam Ti Pionirja, ka 
terega sem napravil v 500 izvodih, razdelil ga pa še nisem, ker nisem prišel do 
8 Loški razgledi 113 
tega. Material se nahaja namreč še v starem prostoru. Mladino (št. 4-5 central 
na izdaja), katero sem Ti že poslal, sem razmnožil po ključu, ki ga mi je dal 
Veljko, in sicer: 50 izvodov Jernaču, 50 izvodov Slovenu (Stražišče), 30 izvo 
dov Mirku, 30 izvodov Igorju, 25 izvodov Ambrožu, 25 izvodov Koscu, 50 izvodov 
Kamnik. Tukaj pri Jernaču sem prejel dve pošiljki z brošuro »Kaj je in kaj 
hoče OF«, Poročevalca in letak o Mihajloviču, katerega bom razmnožil pri Mir 
ku, razen radio-poročil. Za Kranj, Jesenice, Koroško in bataljone je Mladino 
napravil Gorazd.151 
Dr. Janez Kmet-Mirko piše 19. julija pokrajinskemu komiteju: Tov. Preše 
ren (tehnik Miloš) se je javil pri meni. Takrat pa še tehnika ni bila gotova, 
zato je odšel nazaj .. . Sedaj je tehnika dograjena, imamo že ves material le 
radia ni.. .li2 In pismo, ki je odločilo o Miloševem povratku, to je poročilo Jer-
nača 8. julija, v katerem piše: Podjetje smo začasno morali opustiti. Prešeren je 
odšel k Mirku, izgleda pa, da ni nobene nevarnosti. Tudi ta dva aktivista, ki 
sta bila pri tem zaposlena, legalca namreč, potrjujeta, da ni nevarnosti. V naj 
krajšem času bo treba z delom nadaljevati, ker ljudje silno pogrešajo radio po 
ročil. Pripravljen je že pomočnik, vendar še ni zgrajen, tudi pri izdajanju radio 
poročil mora biti linijsko pravilno usmerjen, sicer nam lahko škoduje. V tem 
pogledu bo nujno nekaj ukreniti.1™ 
Dne 13. julija 1943 je bil Miloš zopet na Primoževi žagi. 
Njegova pot po loških hribih je bila prava osvežitev in pravo nasprotje s 
tičanjem v podzemski luknji brez sonca in zraka. Tičanje v bunkerju je zahte 
valo od njega skrajne napore in črpanje idej in moči izKljučno iz sebe samega. 
Ce pa upoštevamo še bolezen, ki se je vanj zagrizla, potem si lahko šele pred 
stavljamo, kakšna osvežitev je bilo zanj gibanje v prirodi in srečanje z ljudmi 
istih mišljenj. Od tu izvira njegovo navdušenje v pismu domačim v Ljuoijano 
5. avgusta, v katerem piše: Pretekli mesec sem bil na potovanju po dolini za-
padno od mojega rojstnega mesta, kjer so se pričeli boji z Nemci v božiču 1941. 
(Miloš tu očitno misli na borbo v Kovtu, ki pa je biia 12. decembra 1941, za 
božič pa so bile borbe v Poljanski dolini. Miloš je tiste dni obiskal Martinj Vrh 
ter okolico in bil verjetno tudi v Rovtu — op. av.). Ljudje so sijajni. Ne morem 
opisati občutka, ki sem ga imel, ko sem slišal dekleta, ki so delala na polju in 
pela naše pesmi. Tam je tako rekoč osvobojeno ozemlje. Ko sem šel v neko hišo, 
je šestletni sinček vzel leseno puško in odšel »na stražo« preh hišo. Otroci se 
vedno gredo partizane. Kadar se igrajo zasede, noče nikdo biti Nemec. Na naši 
strani je 95 "h prebivalstva. Bil sem tudi v naših edinicah, kjer je že kaj pisana 
družba. Tudi Rusi, Čehi in Francozi. Kar žal mi je, da nisem mogel ostati med 
njimi.154 
Na žagi je Miloš takoj začel z delom. Najprej je razposlal Pionirja, ki ga je 
izdelal že pred odhodom po ključu: Jernač 50, Medvode 25, Kosec 25, Kamnik 
30, Jesenice 100, Koroška 50, Kranj 100, Igor 30, Mirko 30, vsaka četa po 1 izvod 
in PK 20 izvodov. Še isti dan je izdelal Nova dokazila Mihajlovičevskega iz 
dajstva v 530 dvostranskih izvodih. Razposlal je po ključu: Jernač 100, Medvode 
75, Kosec 75, Kamnik 50, Miha 100, Johan 100 in PK 20 izvodov; 14. julija je 
izdelal dvostranska radijska poročila v 400 izvodih. V dneh, ko je bil odsoten, 
je pri Jernaču in Mirku pripravljal tretjo številko Mladine — gorenjska izdaja. 
To mu je omogočilo, da jo je že 15. julija dokončal z naslednjo vsebino: Z 
novo pesmijo nov čas in nova mladina, Osvoboditev mladih Rusov (Matejka), 
Mladina piše: Prvo srečanje s partizani, Ljubezen do bližnjega (Hajduk), Pa so jo 
staknili (Mali), Pismo materi (Ivan). 
114 
Ne moremo se znebiti vtisa, da je vsebina te številke plod neposrednih vti 
sov ki jih je dobil Miloš na svoji poti po hribih. Uvedel je tudi rubriko Mladi 
na piše. Obseg tretje številke je še vedno dva lista, to je štiri strani. Dne 17. ju 
lija je izdelal zopet radijska poročila na dveh straneh v 400 izvodih; 18. julija 
letak Zapeljanim bratom v vrstah bratomorne bele garde v 350 dvostranskih 
izvodih; isti dan letak Slovenskemu narodu v 350 dvostranskih izvodih pa še 
letak »Reši se« v isti količini. Dne 21. julija je zopet izdelal propagandni eno 
stranski letak v 1000 izvodih; 21. in 24. julija radijska poročila v 400 enostran 
skih izvodih. Naslednje tri dni je izdeloval osnutek za četrto številko Mladine in 
jo razmnožil 27. julija v 400 izvodih na štirih straneh. Mladina štev. 4 ima tole 
vsebino: Bliža se dan osvobojenja, Preprečena namera okupatorjev (Razin), Kot 
žrtve ste padli v borbi za nas (Janja), Partizan Ivan (pesem) (Katica), Mladina 
piše: Bratec se je odzval klicu domovine (Vlada), V partizane (Miha). 
Proti koncu julija je prišlo do spremembe v rajonskem vodstvu. Rajonski 
sekretar KP Skofja Loka Jože Kavčič-Jernač je bil premeščen na novo odgo 
vorno dolžnost v okrožju Kamnik, kamor je odšel sredi avgusta. Na njegovo 
mesto je bil 29. julija postavljen Tine Kalan-Dolinski, ki je dotedaj opravljal 
delo občinskega sekretarja KP občine VI., to je Stare Loke in sosednjih vasi. 
Tine Kalan je prevzel dolžnost 5. avgusta 1943 in že 14. avgusta je imel prvi se 
stanek z aktivisti rajona III.i:,r> 
V okrožju Kamnik je bil v tem času tudi že Franc Kavčič-Veljko kot se 
kretar okrožnega komiteja Zveze komunistične mladine okrožja Kamnik. 
Z vseh strani so prihajale k Tine tu Kalanu-Dolinskemu čestitke ob njego 
vem imenovanju in želje za uspešno delo. Tako Veljko dne 6. avgusta daje v 
pismu poleg čestitk navodila za delo mladine in drugih organizacij, pozdravlja 
vse prebivalce »našega domovanja« in naroča pozdrave tudi za legalca Flor 
jana (Avgusta Kalana — op. av.).1M Čestitke je poslal tudi Jegorov. ki je bil 
sekretar občine Škof j a Loka-mesto s predmestji. 
V začetku julija 1943 so se začele priprave za reorganizacijo vojaških enot 
na Gorenjskem, ki so se zaključile z ustanovitvijo Gorenjske brigade dne 12. 
julija 1943. Vodilni kader in borci za formiranje brigade so bili poklicani iz 
enot Gorenjskega odreda, ki se je zato zmanjšal na 3 bataljone. Tako je bila 
premeščena večina borcev VIL (Kranjskega) bataljona v novoustanovljeno 
brigado. Ob tej reorganizaciji so odšli na zborno mesto v Davčo tudi tisti borci 
iz VIL bataljona, ki so se gibali okrog Križne gore in smo jih že prej omenili, 
med njimi tudi Ivan Potočnik-Tarzan.1"'7 Vsi ti so odšli skupaj z brigado na 2i-
rovski vrh. V Gorenjski brigadi na Žirovskem vrhu je bil tudi Niko Blaznik-
Rado, ki je iz Škofje Loke odšel v partizane 6. februarja 1943, vstopil v Zirov-
sko četo ter postal kasneje njen komandir.138 
Med formiranjem brigade je bilo navdušenje na višku. Številni novi borci in 
ugoden razvoj dogodkov na drugih frontah so ustvarjali splošno dobro razpo 
loženje. Takšno razpoloženje preveva tudi Veljkovo pismo 2. avgusta iz Kam 
nika tov. Bukovšku,1"'9 v katerem piše: Vse tako izgleda, da se bomo septembra 
videli v svobodi! Ali sedaj verjameš, da bo letos konec te morije? Bodi prepri 
čan, saj smo že na pol poti, v Italiji je revolucija — to smo zelo dolgo pričako 
vali, sedaj je res! V vseh vazalnih nemških državah so demonstracije, ki se lahko 
jutri spremene v revolucijo! Nemci (višje civilne osebe) beže z Balkana, ker že 
čutijo prihajajoči vihar. Na ruski fronti se Nemci ne znajdejo več, kakor brez 
uma prevažajo tiste naveličane vojake, jih izpostavljajo bombardiranju, — iz 
kraja v kraj, ne vedoč, kje jih bodo najbolj rabili, ali pri Leningradu ali pri 
8- 115 
Orelu ali pri Novorosijsku . . . Zavezniki so že pripravljeni na končni skupni 
udar .. . Kmalu na svidenje na svobodnem Bukovju. 
Zal je morija trajala še skoro dve leti. 
V tem času je Miloš nadaljeval svoje delo v tehniki. Dne 28. julija je izde 
lal radijska poročila v 400 enostranskih izvodih; 31. julija Pismo aktivistom v 26 
izvodih na dveh straneh (poslal Jegovoru) in osnovna radijska poročila v 400 
enostranskih izvodih; 2. avgusta pa propagandne letake v 1500 izvodih na pol 
strani: 800 izvodov je poslal Jernaču, 700 pa Mihi. 
Konec julija so se raznesle po Loki vesti, da je Italija kapitulirala. Tako 
piše 31. julija Jože Vidovič-Planinski tovarišu Dolinskemu: Ravno sedaj sem 
zvedel veselo novico, zato sem to pismo odprl in dodatno poročam. Namreč, da je 
Italija kapitulirala.uil) 
Dne 2. avgusta se je začela ofenziva na Zirovski vrh, ki je trajala vse do 
5. avgusta. Hajka na Zirovski vrh je opisana v knjigi Stanka Petelina: Prešer 
nova brigada, str. 49—69. Opis je podan predvsem iz vojaškega zornega kota, 
zato bi bila potrebna temeljitejša analiza vseh drugih posledic. 
Katastrofa na Zirovskem vrhu je imela hude in dolgotrajne posledice za 
organizacijo OF v Škofji Loki in nadaljnji potek dogodkov. 
Nemška propaganda je prešla v silovito ofenzivo, da v največji možni meri 
izkoristi uspeh na Zirovskem vrhu. Ni samo poveličevala vojaškega uspeha in 
proglašala Gorenjsko brigado za uničeno, da njene ostanke lovijo policijske sile, 
temveč je ubrala nevarnejšo pot. Hotela je predvsem rušiti zaupanje OF v par 
tizanske enote, kompromitirati vodstvo brigade in zasejati med borce dvome o 
vedenju posameznikov. Namerno je širila vesti o številnih gestapovcih, češ da so 
v vrstah borcev. Udarjala je tudi na nacionalno struno, želeč posebej kom 
promitirati komandanta cone Popivodo, ki je bil Črnogorec. Dejstvo, da niso 
postrelili ujetih partizanov, je bilo tudi sestavni del taktike, da vnašajo opor-
tunizem med borce in vlivajo prepričanje, da se ne bo nikomur, ki se javi, 
nič zgodilo. 
Podrobnejša analiza dogodkov na Zirovskem vrhu bi verjetno pokazala, 
da to ni bil v prvi vrsti vojaški poraz, kakor se zdi iz golih statističnih podatkov 
o ubitih in ujetih borcih. Bil je predvsem politični poraz, katerega posledice 
so se čutile vse leto 1943 in še dlje. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da je Gorenj 
ska brigada kmalu nato po uspešnem maršu na Dolenjsko likvidirala utrjeni 
Turjak, gnezdo plavo-belogardistov in pri tem dobila naslov Udarna brigada 
Franceta Prešerna. Politične posledice in šele kasneje na podlagi tega tudi dolo 
čene vojaške so bile predvsem v tem, da je nemška propaganda uspela odpreti 
vrata ofenzivi belogardizma, ki do takrat na tem področju ni uspel doseči poseb 
nih uspehov. Številni borci, ki so se razhajkali na Zirovskem vrhu, so se sicer 
kasneje zopet javili v enote, mnogi so kolebali, nekateri pa so tudi postali plen 
belogardistične propagande in pritiska. Prav zaradi nezaupanja so kasneje ne 
kateri borci prestopili v vrste bele garde — zlasti s kmečkih območij okrog 
Loke. 
Iz Škofje Loke same na Zirovskem vrhu ni nihče padel, več pa jih je padlo 
iz rajona Škofje Loke. 
Na plakatu, ki so ga Nemci objavili po hajki, pa so kot ujetniki objavljeni 
iz Loke: Marija Berce, Anton Dolenc, Nikolaj Blaznik, Wilhelm Markusch, Sta 
nislav Pevec, Alojz Reich, Anton Primožič in Jože Primožič.161 
116 
Ujeli pa so tudi Ivana Potočnika-Tarzana, ki se je delal slaboumnega.162 
Na plakatu so Nemci zapisali, da je Ivan Potočnik iz Fragant bei Mallnitz (Ko 
roška), kjer pa ni bil doma, pač pa je tam le delal. Verjetno je namerno tako 
sam izjavil, morda pa je pri sebi imel še staro legitimacijo iz časa pred odho 
dom v partizane. Ujete partizane so odpeljali v Begunje in večinoma kasneje v 
taborišča v Avstrijo in Nemčijo. Posebno vlogo na ip dobil Ivan Potočnik, po 
nekaterih podatkih v nekem smislu tudi Niko Blazni k. 
Vesti o katastrofi na Žirovskem vrhu so se hitro raznesle po vsej Gorenj 
ski in v Liubljano. Točnih informacij ni bilo, govorili so razne stvari: to nego 
tovost pa je tudi podpihovala nemška propaganda z vnašaniem dezinformacij. 
Kako so bile vznemirjene vse organizaciie. vidimo ii številnih pisem, ki go\'ore 
o tem. Tako Jegorov piše Dolinskemu že 4. avgusta mpH drugim: AH si kaj 
bolj točno informiran, kaj je na Poljanskem, da so jih toliko ujeli, kaj je temu 
vzrok, jaz nikakor ne morem razumeti.'6'1 Veljko piše iz Kamnika 6. avgusta po 
krajinskemu komiteju: Za najnovejši udarec na Žirovskem vrhu sem včeraj 
zvedel! Kdo je izdal?, in 13. avgusta zopet Jegorov Dolinskemu: Ali imaš ti 
kakšne podatke, tu me z raznih strani snrašujejo, kaj je s tem komandantom, 
vse to govori, da je on izdal, to se gre za Zirovski vrh in da je gestapo, pa da jih 
je tako teral in da ni poznal nobenega tovarištva, jaz vse te stvari ne morem 
razumeti, kaj tukeaa se pri nas sploh ne more pripetiti, kjer sam komandant ni 
ma odločilne besede, zato pa tudi ne morem jim pojasniti, pa še to pravijo, za 
kaj je Srb, zakaj ni Slovenec, če si kaj informiran, mi sporoči16* (vsebina se na 
naša na Pera Popivodo, komandanta Gorenjske operativne cone — glej Pre 
šernova brigada, stran 32, 35, 69). 
Dne 7. avgusta piše občinski sekretar Valentin Završnik-Zdravko za občino 
IV, Dolinskemu: NOO se vedno bolj bojijo delati in to radi partizanov, ki se jav 
ljajo nemškim oblastem in se jim nič ne stori od naše strani. So na Koroškem in 
hodijo domov. Potem mi NOO vedno poudarjajo, naj se nekaj stori proti ljudem, 
ki vsako slabo novico alarmirajo, privoščijo ljudem selitev, po kmetih delajo 
nasilje za putrom, jajci in moko, da potem nosijo Nemcpm.it5 
Pokrajinski komite KPS je odločno reagiral na vnašanje alarmantnih vesti 
in 15. avgusta 1943 izdal na vse tovariše poseben proglas, v katerem je prikazal 
potrebo po vojaških spremembah, ki so bile izvršene; pobijal je nemško propa 
gando, nalil čistega vina okrog poveljujočega kadra in sestave štaba cone ter 
kritiz;ral razpaseno nedisciplino in familiarnost. Proglas zaključuje s pozivom: 
V zvezi s tem naročamo našim terenskim delavcem, da v bodoče preprečijo slič-
no nasedanje našega ljudstva nemški in izdajalski propagandi, zlasti pa da pre 
prečijo, da hi temu nasedale naše terenske organizacije, ki so v nekaterih pri 
merih lažne vesti celo širile, namesto pobijale.™6 
Do 6. avgusta Miloš očitno še ni bil obveščen o dogodkih na Žirovskem vrhu. 
Dne 4. avgusta, na svoj rojstni dan, piše tov. Dolinskemu, kakor da se še ni nič 
zgodilo. Misli, da je Dolinski že prevzel posle, in sprašuje, kam naj pošilja ra 
dijska poročila za občino, v kateri je bil prej Dolinski sekretar (Stara Loka). 
Sprašuje, kam naj pošlje pištolo za Jernača, ker ne ve, kje bo. Nato pravi: 
Jernač, pa tudi Jegorov mi pišeta, da bi bilo nujno, da jaz ostanem tukaj. To 
jaz prav dobro vem, vendar PK je drugega mnenja. Ne dobivam nobene pošte, 
Ki verjetno še vedno hodi k Mirku. Zdi se mi, da so zveze tam gori precej 
slabe (misli na Davčo — op. av.) ali jih pa sploh ni in bi bilo strašno čudno, če 
oi bila glavna reč tam gori. Saj bi potem literatura sploh ne hodila na teren, kot 
117 
ni prej, ko tu še ni bilo ničesar .. .če bodo vztrajali na tem, bom pač šel. Kdo 
bo delal tu, tega pa res ne vem.wi 
Dne 5. avgusta piše Miloš zopet domačim v Ljubljano: Moj rojstni dan je 
potekal čisto lepo. Znanci so se me spomnili, lansko leto pa skoro nisem vedel, 
da pa imam. Ta dan je potekal v boju z belogardisti in ni veliko manjkalo, da 
bi dobil lepo darilo: kroglo v glavo (misli na borbe v Dolomitih — op. av.). 
Izraža veselje, ker je ravno prejšnji dan dobil pismo domačih (za rojstni dan), 
in piše: Vedno bolj upam, da se bomo prav kmalu videli. Zelo verjetno je, da 
boste tudi tam kmalu imeli Nemce (misli na Ljubljano), vendar pa ne bo dolgo 
trajalo.™8 
Miloš Ziherl je med dogodki na Zirovskem vrhu nadaljeval delo v tehniki. 
Dne 4. avgusta je izdelal radijska poročila v 400 enostranskih izvodih; 5. avgusta 
radijska poročila (za aktiviste) v 30 izvodih; 6. avgusta pa v 1200 izvodih na pol 
strani propagandni letak, ki je bil že odgovor na nemško propagando okrog 
Zirovskega vrha: 720 izvodov letaka je poslal Dolinskemu, ostalo pa Mihu. Dne 
7. avgusta je zopet izdelal radijska poročila v 400 izvodih. Do 8. avgusta tehnika 
še ni čutila neposrednih posledic dogodkov na Zirovskem vrhu, bila je le 
vključena v protinemško propagando. Ta dan Miloš med drugim piše Dolin 
skemu: Torej je bilo vendarle res, kar so pravili, da je bil neki naš komandant 
izdajalec. Presneto moramo paziti, komu kaj zaupamo. Zato me tudi vedno bolj 
skrbi, kaj je z ono tovarišico, ki je v Mirkovi tehniki. Če greš tja, se natančno 
informiraj (misli na Darjo — op. av.). Tako je žirovska hajka obudila stare dvo 
me.169 Dalje pravi: Kar se tiče harmonike, mi boš silno ustregel. Pošlji jo kar 
Franceljnu (Matevž Bogataj — op. av.). Zaenkrat je moje podjetje še popolnoma 
nekompromitirano, vendar sem mnenja, da bo treba poiskati kak drug prostor, 
ker se ta res že nekam dolgo drži. Kaj misliš, ali bi se dalo najti kaj primernega? 
Kaj pa tam, kjer je menda Arti, ali je vsaj bil?i70 Na vsak način mora biti 
elektrika v bližini in čim več ropota čez dan. Miro'71 mu je poslal ključ za mla^ 
dinsko literaturo za njegov rajon. 4. poglavje VKP/b Ti pošiljam, prosim pa, 
da nanj zelo pazijo in mi ga vrneš, ko bo pretipkan . . . mi je pa v spomin na 
moje delo, ker sem ga sam prepisoval. Vrni mi prav ta iziiod. Upajmo, da bomo 
kmalu prosti! 
Dne 8. ali 9. avgusta pa je dobil Peter Kavčič-Jegorov iz krogov okrog ge-
stapovskega tolmača Sturcha (iz Reteč) izredno pomembne informacije, nakar 
je že 9. avgusta pisal tov. Dolinskemu: Obveščen sem. da so včeraj zasliševali 
ujete partizane v Begunjah in med njimi je bil tudi Cene Blaznik (Tarzan) iz 
Karlovca, ki je vse izdal. . . Tarzan je povedal, da se mi kretamo okoli Hrena do 
kasarne, za Florjana nisem nič slišal, pač pa, če kaj ve, je gotofo povedal. Izdano 
je bilo tudi nekaj v Selcih in v Zireh, pa sem pošto poslal že na obe strani, 
da se jih obvesti, kakor tudi Florjana. Sporoči, če so kaj bolj informirani, kdo 
je imel stike, da se pazijo, če je kaj vedel za vašo postojanko, se je treba malo 
umakniti.172 
V Begunjah sta bila takrat Blaznik in Potočnik. Vendar je Blaznik imel ile 
galno ime Rado, Tarzan pa je bil Potočnik. Le on je vedel za Avgusta Kalana-
Florjana ter Hrenove, medtem ko Blaznik na tem rajonu nikdar ni bil. Kljub 
temu pa ni jasno, kako je do mešanja prišlo. 
Jegorova vest je sprožila alarm. Ni bilo gotovo, ali Tarzan morda ve za teh 
niko,173 na vsak način pa so lahko pričakovali aretacijo Avgusta Kalana-Florjana 
in drugih, pri katerih se je Tarzan zadrževal. Miloš je na hitro 10. avgusta iz 
delal še Izjavo radia Slobodna Jugoslavija v 350 enostranskih izvodih in »Ugoto-
118 
vitev majorja Jonesa« v enaki nakladi in obsegu, nato pa zvečer 10. avgusta 
tehniko zanustil in odšel h Kobalovim. 
Jože Kavčič-Jernač. ki še ni odootoval v Kamnik, očitno še ni vedel za to 
novico, kajti 10. avgusta piše Dolinskemu: Iz ust Raikota fAndrej Jesenovec) 
sem slišal, da ste se razšli vsak po svoie. Mislim, da to ne bi bilo votrebno. Za 
Tarzana sem čul. da je padel. Rudi ne bo izdaial. o tem sem vrevričan.11* 
Ni mi bilo moč ugotoviti, ali ie kakšen dokument, ki bi dokazoval, da so 
bili Avgust in Minka Kalan ter Ana Leben opozorjeni na neposredno nevar 
nost aretacije. 
Dne 15. avgusta zvečer sta bila na domu aretirana Avgust in Minka Kalan. 
Ludvik Jelene iz Dražgoš175 pripoveduje o aretaciii takole: Nekako 14 dni pred 
aretaciio bi moral iti v nemško vojsko, vendar sem se umaknil v Lajše. Po are 
taciji Kalanovih sem se ilegalno oglasil pri Kalanovih sosedih v Stari Loki, 
kjer sem, zvedel, da so mene že iskali aestavovci. Sosedje so vrivovedovali o are 
taciji tole: Kalan Avgust je bil že zjutraj teaa dne obveščen, da bo aretiran, 
vendar ie trdil, da pozna nekega policista, ki bi mu vran aotovo povedal, če bi 
aa hoteli res aretirati. Kljub temu pa je odšel v Selško dolino. Ko je prišel zve 
čer iz doline, so bili v hiši vsi poznani Nemci, vendar se je domačim zdelo sum 
ljivo, da niso odložili orožja, kakor običajno. Brat Francelj je tudi videl pred 
hlevom stražo, pa tudi sosedom se je vse skuvaj zdelo sumljivo. Takoj, ko je 
Gustelj stopil v sobo, so ga aretirali in nekdo aa je že takoj udaril s kovitom. 
Aretirali so tudi sestro Minko. Pri aretaciii so bili »slučaino« prisotni tudi An 
drej Krošelj z ženo ter Matevž Bogataj.176 Aretirali so tudi mater in brata Fran 
ceta ter ju odpeljali v taborišče v Nemčijo. 
Avgusta Kalana in sestro Minko so zaprli v loške zapore. V knjigi o evi 
denci prehrane zapornikov, ki jo je vodil paznik Tomaž, vidimo, da je Avgust 
dobil prvo hrano šele 16. avgusta ob 18. uri, Minka pa ob 13. uri, torej Avgust 
šele po 24 urah.177 Tudi v dnevniku Lojzeta Hafnerja-Slavka beremo: 15. VIII. 
Jakobčevi odpeljani — Loka, Begunje. Takoj po aretaciji so oba zasliševali in 
strahovito mučili. Naslednji dan, to je 16. avgusta, so aretirali še Ano Leben 
(vd. Komatar) in Anneso Leben (Nušo Komatar). O aretaciji pripoveduje Nuša 
Komatar: Ze prejšnji večer smo slišali, da je nekaj narobe, vendar nismo ve 
deli, da so aretirali Kalanove. Dne 16. avgusta zjutraj nas je Rihtaršič Janez — 
po domače Brnjak z Bukovice, ki je pri nas imel žago, opozoril naj pobegnemo, 
vendar mama ni hotela. Hitro sem skrila literaturo na kozolec in takrat so že 
prišli trije gestapovci z atomobilom in nas aretirali. Tik pred aretacijo je bil 
pri nas Matevž Bogataj, ki je kupoval tele, in pogledal je, če je tele še v hlevu. 
Tam pa je bila ravno takrat moja mama. Odpeljali so nas na gestapo, prav ta 
krat pa so pripeljali tja tudi Kalana Avgusta in Minko, ki sta bila že vsa prete 
pena.1"9 
V Tomaževi knjigi je datirano, da je Ana Leben dobila kosilo 16. avgusta ob 
12. uri, Nuša pa ob 15. uri. 
Dne 16. avgusta 1943 zjutraj so iz Begunj pripeljali Ivana Potočnika-Tarza-
na, ki je nato prisostvoval zaslišanju. Iz Tomaževe knjige vidimo, da je Tarzan 
dobil ob 14.30 redno kosilo in nato ob 20. uri večerjo, nakar so ga odpeljali nazaj 
v Begunje. O zaslišanju Ane Leben in Nuše Komatar slednja pravi: Na gestapu 
so Tarzana soočili z mamo in menoj in vpričo naju je izdal, da je pri nas zato 
čišče partizanov, da smo dajali moko in podobno. Zame je rekel, da sem mu no 
sila hrano v skrivališče. Mama je odkrito rekla, da je delala za naše fante, da pa 
otrok ni kriv in naj ga izpuste.179 
119 
Ljudje v Škofji Loki so videli, kako pretepena so Kalanova dva, preko 
glavnega trga vlekli v zapore v Loki, za njima pa se je vlekla krvava sled. O 
tem mučenju je Avgust Kalan v prošnji za priznanje dvojne delovne dobe za 
pisal: Gestapo naju je v zaporu v Loki kot tudi v Begunjah mučil, tako da sva 
večkrat padla v nezavest. Na najinem telesu ni bilo najmanjšega mesta, ki ne bi 
bil podphit s krvjo. 
Kljub temu Avgust in Minka Kalan nista izdala svojih sodelavcev in sta 
vztrajno zanikala, da bi poznala Tarzana. Gestapovci so se tako strahovito zne 
sli nad njima prav gotovo zato, ker sta jih tako dolgo »vlekla za nos«. Kdaj je 
Tarzan začel izdajati ni mogoče ugotoviti. Lahko je klonil šele 15. avgusta, 
nakar je sledila aretacija, lahko pa tudi že prej in je gestapo samo čakal na 
ugoden trenutek. Nekateri celo pravijo, da se jim je Tarzan zdel že prej sum 
ljiv in nestabilen, da je vedno ponavljal, da ga ne smejo Nemci dobiti živega 
v roke.180 
Nuša Komatar izjavlja tudi, da je Tarzan vedel tudi za frizerskega moj 
stra Erznožnika, ki je k Lebnovim hodil stric partizane in ga je lahko izdal 
(Pavle Erzožnik je bil ustreljen kot talec 9. februarja 1944). 
Težko si je misliti, da tako obsežne dejavnosti v Stari Loki. zlasti pri Go-
sarjevih, Kalanovih in Lebnovih, pri katerih so sodelovali številni aktivisti OF 
in partizani, ne bi kakorkoli že opazil gestapo in drugi ovaduhi. To še posebno, 
ker je bil v neposredni bližini navedenih partizanskih javk kraj, kjer so se stalno 
shajali gestapovci, in sicer pri Andreju in Angeli Krošelj. Ta dva sta bila s 
sodbo okrožnega sodišča v Ljubljani dne 11. decembra 1945 med drugim obso 
jena tudi zaradi ugotovitve: 
(točka 3) — da sta imela najtesnejše prijateljske in družabne stike z gesta 
povci, SS-ovci in ostalimi Nemci, tedaj podpirala tujo državo, ki je bila v vojni 
z Jugoslavijo in s tem zakrivila zločin po čl. 3/zknd. 
O zadržanju Avgusta in Minke Kalan je sam gestapovec Pfeifer rekel: da 
bi Ločani že takrat lahko Gusteljnv in Minki postavili spomenik.m Jelene Lud 
vik pa pravi: da so Nemci sami rekli, da bi lažje pobil žival kot njega (misli Gu-
steljna).182 
Vsi štirje aretirani so bili 17. avgusta odpeljani v Begunje. V knjigi zapor 
nikov iz Begunj piše: Kalan Gustel, prišel 17. 8. 43, štev. 1728, rojen 20. 8. 1911, 
odposlan 20. 10. 43. v Mauthausen; Kalan Marija, prišla 17. 8. 1943, štev. 1731, 
rojena 13. 1. 1906. odpeljana 20. 10. 1943 v Auschivitz; Leben Ana, prišla 17. 8. 
1943, štev. 1729, rojena 10. 10. 1900, poslana v Ravensbriick 20. 10. 1943.™ 
V Begunjah je bila ves čas tudi Nuša Komatar. Zanimivo je, da so bili vsi 
istočasno poslani iz Begunj naprej. 
O srečanju z Avgustom Kalanom v Begunjah pravi Viktor Demšar-Viki:184 
Tri tedne po odhodu skupine v Vojtehovo četo so me na Koroškem aretirali. 
Prek zaporov v Spitalu in Celovcu sem avgusta prišel t' Begunje, kjer sem bil v 
bunkerju št. 8. Izdal me je Tarzan, z njim so me tudi soočili, vendar je izjavil, 
da smo dobili zvezo pri brata, in ne pri meni. Ko so me prestavili v sobo 10, 
sem tam našel Avgusta Kalana, ki je bil zelo pretepen. Bil je nesposoben, da se 
hrani, in tako sva ga po žličkah hranila z Viktorjem Jamnikom iz Loke, ki je bil 
tudi zaprt is nepolitičnih razlogov. Za zglavje smo imeli berglo, kajti Jamnik je 
bil invalid. 
Po vojni je Avgust Kalan pripovedoval Ludviku Jelencu, da je vse izdala 
ona baraba, ki smo jo imeli na podu in hranili. V Loki in Begunjah so ga soočili 
s Tarzanom, vendar je vse zanikal in rekel, da ga ne pozna. 
120 
Poglejmo še nadaljnjo usodo ljudi, o katerih govorimo. Avgust Kalan-Flor-
jan je po vojni prišel iz Mauthausna domov in se kasneje smrtno ponesrečil v 
čudnih okoliščinah. Minka Kalan je zaradi posledic mučenj umrla v Auschwitzu 
14. februarja 1944. Ana Leben je prav tako umrla v Auschwitzu dne 21. marca 
1944. Niko Blaznik-Rado, ujet na Zirovskem vrhu 4. 8. 1943, je imel v Begu 
njah št. 1663, ustreljen je bil kot talec 31. decembra 1943 v Medvodah (gra 
mozna jama pri Svetju). 
Ivan Potočnik-Tarzan, ujet 4. 8. 1943 in prepeljan v Begunje, iz Begunj 17. 
12. 1943 poslan v Stalag, pred tem je hodil z gestapovci po terenu; v Nemčiji se 
je svobodno gibal. Po vojni ga je v Kranju na mostu srečal Avgust Kalan, ven 
dar je pobegnil. Baje je bil nekaj časa zaposlen v Zagorju, pred aretacijo pa je 
pobegnil v tujino in se leta 1952 javil iz Haleta v Ameriki. Ni znano, kaj je da 
nes z njim. 
Tarzanovo izdajstvo je zelo negativno odjeknilo med simpatizerji OF in 
partizani. Plima nezaupanja je dosegla svoj višek. Gestapo je sistematično širil 
neresnične vesti, da bi kompromitiral nekatere stare partizane. Ujete partizane 
so tudi vlačili po hišah, da bi podpihovali plamen nezaupanja med ljudmi. 
Značilno za ta čas je pismo Jegorova Dolinskemu z dne 18. avgusta 1943, v ka 
terem piše: bil sem obveščen, da je v naših vrstah po celi Gorenjski vrinjenih 
precej tajnih vohunov, da je izdana cela Gorenjska, vse veze, vsa kretanja na 
ših čet, vsi kmetje, kateri dajo hrano in tako naprej, da loški gestapo dobiva 
vsak dan točna poročila o kretanju naših kurirjev in čet. Moje mnenje je, da je 
to stara pesem, je pa stvarno, da morajo v naših vrstah biti temni belogardi-
stični elementi, ki vso to propagando razširjajo, da bi zanesli zmedo v naše vrste 
in klanje med seboj. Nujno je, da se po četah ukrenejo vse mere previdnosti in 
vrši stroga kontrola. Slučaj: Tarzan hodi prosto naokrog in vrSi preiskave po hi 
šah, kot da bi bil celo leto pri gestapu . . . Jernač mi tudi omenja, da se širijo 
nekatere vesti o njem, da je imel zveze z gestapom . . .1H:' 
Ivan Potočnik-Tarzan (levo), slikan leta 195 v Ameriki z nepoznanim 
121 
Prav tako je značilno pismo Jožeta Vidoviča-Planinskega, ki je bil v tem 
času zelo aktiven kot komandir Narodne zaščite občine VI. (Stara Loka). V pis 
mu 25. avgusta 43 piše Dolinskemu (potem, ko je Matevž Bogataj-Francelj od 
povedal nadaljnje sodelovanje pri raznašanju literature) med drugim: Literature 
jaz ne morem sprejemati, ker ne zaupam ljudem po okoliških vaseh. Sedaj je 
zaenkrat nastalo tako stanje, da moramo do nadaljnjega prenehati z vsako ko 
respondenco, ker sicer zasledujejo vse osebe. Tu in tam tudi po cestah pretre 
sajo . .. Poznani so vam primeri izdajstva, kateri prihajajo iz krogov Vaših (par 
tizanskih) vrst, to se pravi gotovi elementi so en čas partizani, potem se pa sta 
vijo na razpolago okupatorju in izdajajo naše težko delo. (Primer Tarzan), sedaj 
zopet drugi Niko Blaznik iz Škofje Loke, celo sliši se za Hrenovega Pavleta, da 
namerava priti dol itd. Komu naj človek potem zaupa pri takih okolnostih. 
Vsled tega izdajstva padajo gestapu v roke naši najboljši delavci. . . Vsled ozna 
čenih razlogov priporočam, da se do nadaljnjega preneha z vsako korespondenco, 
ker ni zaupanja .. . Ne mislite pa, da smo mi omahovalci, če to pišem, ne, mi 
ostanemo isti, kot smo bili, naše delo gre naprej, ali tajno in tako, da ohranimo 
naše moči, katere bomo potrebovali ob pravem času. To namreč pišem v imenu 
odbora. Omeniti hočem še to, da je sinoči zopet padla ena žrtev iz vrst Vaših 
tovarišev, tj. tovariš Trojar iz Puštala.™6 
Iz pisma bi lahko sklepali, da je po Tarzanu klonil tudi Niko Blaznik, ven 
dar je bila njegova usluga okupatorju, če jo je sploh storil, veliko manjša od 
Tarzanove, in so ga zadnji dan leta 1943 ustrelili. Moramo pripomniti, da je bil 
Niko Blaznik skoraj edina žrtev izmed ujetih partizanov na Zirovskem vrhu. 
Niko Blaznik je bil po nekaterih ocenah precej samovoljen,187 čudno pa se je 
vedel tudi v zaporu v Begunjah, kjer je imel histerične napade, se metal po 
tleh in podobno.188 
Posledice žirovske hajke so se čutile še daleč v naslednje mesece. Štab Go 
renjskega odreda se je ves preostali avgust, september in oktober trudil, da bi 
ponovno zbral razbite in razkropljene partizane, ki so se skrivali doma, živeli v 
ilegali ali pa se celo javili oblastem. 
Tudi okrožni komite KPS Škofja Loka, ki ga je takrat vodil Avgust 
Barle-Ambrož, je že 21. avgusta 1943 poslal vsem rajonskim sekretarjem odločno 
navodilo, kakšne so njihove naloge. Skrajšana vsebina okrožnice je naslednja: 
1. Ker je ušlo od partizanov več tovarišev ob hajki na Zirovskem vrhu 
in pri prehodu meje, je treba pozvati vse tiste tovariše, ki so se prijavili 
Nemcem, in tudi tiste, ki se še skrivajo, da se takoj vrnejo v čete. 
2. Nesreče na Zirovskem vrhu so krivi nedisciplinirani in strahopetni 
tovariši. 
3. Ukrepajte proti vsem, ki širijo paniko in blatijo vodilni kader, ker ti so 
tudi pomočniki bele garde. 
4. Poostrite obveščevalno službo do skrajnosti. 
5. Več pažnje posvetite kurirjem, da se med nje ne bodo vrinili sovražni 
elementi. 
6. Glavna naloga je mobilizacija. Nikakor nas ne smejo prehiteti Nemci. 
7. Organizirajte narodno zaščito. 
8. Ne podcenjujte bele garde, ker se je ponekod potuhnila, itd.189 
122 
Se v novembru 1943 zasledimo, kako se je rajonski komite KPS Skofja 
Loka trudil z vsemi silami, da bi odstranil posledice, ki so jih še čutili. Dne 
2. oktobra 1943 je Dolinski izdal odredbo, ki se v celoti glasi:190 
Glasom ponovnega opomina Gorenjskega odreda, pozivam vse občinske 
sekretarje rajona III, da nemudoma pošljejo popis vseh tistih tovarišev, ki so 
bili odrejeni v I. Gorenjsko brigado. 
1. Popiše naj se vse, kateri so bili postavljeni za terenske delavce, kdo je 
koga postavil, zakaj in kdaj? 
2. Tiste, ki še niso nikamor postavljeni, kje se nahajajo, kdo je zanje 
odgovoren. 
3. Tiste, ki se niso nikamor javili in se na svoje skrivajo bodisi po domovih 
ali po skritih logorjih. 
4. Tisti, ki se čutijo bolne se morajo takoj javiti, da jih pregleda vojaški 
ali civilni zdravnik skupno z odgovornim občinskim sekretarjem. 
5. Popiše naj se, kam je bil vsak posameznik dodeljen in postavljen pri 
jormiranju I. Gorenjske brigade. 
Za vse neresnične podatke, vsak odgovarja pod najstrožjo kaznijo. Kar je 
na svoje »zabitih« in se ne jauijo najkasneje do 8. t. m. najbližji vojaški edinici 
Taborišče partizanskih kurirjev in terencev pod kmetijo Brcman na pobočju Križne gore sredi avgusta 1943. Z a d a j od leve: Fustavrh Lojze- Januš; Hafner Janko-Matjaž; neugotov-
ljeni; Hafner Tine-Zane (ali Caruga); Pogačnik Jože-Tomi; Sink Janko-Runo Ločan; Sifrer Franc-Rovtar; Ziherl Janko-Migučk; s p r e d a j .Porenta France; Hafner Tone; Podobnik Franc-
Budislav; Hafner Tone-Strogov; Porenta Lojze-Boro; Mrak Ciril-Mohor 
123 
ali terenskim delavcem, se jih smatra za vojaške dezerterje ter bodo brezpo 
gojno kaznovani s smrtno kaznijo. 
Tudi vsem tistim, ki so bili zapeljani in so se javili nemškim ali italijan 
skim oblastem, je dana v tem času možnost, da se javijo našim oblastem brez 
kakih posledic. 
Kdor se temu pozivu ne podredi, ga bo sodilo vojaško sodišče NOV. 
S tovariškim pozdravom 
Smrt jašizmu — svobodo narodu! 
Dolinski 
V arhivu v Skofji Loki lahko zasledimo nato številne dokumente, ki 
pričajo o poročilih občinskih sekretarjev in o uspehih in neuspehih te akcije. 
Mnogo borcev se je postopoma ponovno vključilo v enote, tako kakor je na 
raščalo zaupanje in je naša propaganda žela uspeh. 
Žirovska hajka pa je vendarle imela tudi dobro stran. Mnogi so se prebudili 
•iz iluzij, da ni treba z gestapom resno računati in to je povzročilo odločno 
akcijo čiščenja in likvidiranja gestapovsko-plavo-belogardistične mreže. To je 
bilo v jeseni 1943. uspešno delo VOS, ki je imelo daljnosežne pozitivne posle 
dice. Da je VOS stopil gestapu na občutljivo točko, se vidi tudi po njegovem 
besnem reagiranju in sankcijah proti civilnemu prebivalstvu (streljanje talcev, 
nove selitve itd.). Tudi pri gestapu je bilo konec iluzij, da bodo z agenturami 
razbili OF in njene oborožene enote. 
Ko je bil Miloš skrit pri Kobalovih, je prejel od matere in očeta pismo iz 
Ljubljane, datirano s 16. avgustom, v katerem Ana izraža skrb nad vestmi o 
hajki na Zirovskem vrhu. Ali je vse to res, ali samo propaganda?, sprašuje. 
Slika mu položaj v Ljubljani, množične demonstracije, demoralizacijo Itali 
janov, pa tudi določen strah pred prihodom Nemcev. Potem se zopet vrača 
na svojega sina, ko piše: Samo, da bi mogli najti še našega dragega Boro, o 
čigar usodi sem še vedno na nejasnem. Bogdan pravi, da še ni izgubil vse 
nade, meni pa je včasih tako silno hudo, čeprav se zavedam, zakaj njegova 
žrtev, če je moral pasti. (Bogdan-Boris Ziherl je takrat že odpotoval na 
osvobojeno ozemlje v Črnomelj.)191 
Potem, ko je Miloš zapustil tehniko na Primoževi žagi, je bil velik del terena 
zopet brez tehnike in zaradi tega brez literature. Zveze z ostalimi tehnikami 
so bile zelo otežkočene, število izvodov pa premajhno. Vse to pa ravno v času, 
ko je bila potreba po partizanski literaturi največja, kajti samo uspešna pro 
paganda in vojaške akcije so se lahko upirale nemško-belogardističnemu pri 
tisku. 
Izbire očitno ni bilo velike. Kakor hitro je Miloš ocenil, da aretirani 
Avgust Kalan in ostali niso ničesar izdali, za samo tehniko pa Tarzan očitno 
ni vedel, se je vrnil na Primoževo žago in tako 19. avgusta zopet začel z delom, 
čeprav se je stopnja neposredne nevarnosti spet povečala. Pritiskali pa so 
tudi forumi, ki so nujno rabili razmnoževanje. Tako je že 22. avgusta natisnil 
Okrožnico NO odborom ter Okrožnico političnim delavcem, ki ju je dobil 
prek Dolinskega, in sicer v 200 enostranskih izvodih. Oba dokumenta sta navo 
dilo aktivistom OF, kako naj ravnajo v nastalih razmerah. Vse izvode je 
poslal rajonskemu komiteju. Dne 23. avgusta je tehniko zadel nov udarec. 
124 
Zveza za raznašanje literature Matevž Bogataj-Francelj je iz neznanih razlogov 
odpovedal nadaljnje sodelovanje. O tem piše Miloš Dolinskemu še isti dan, 
23. avgusta: Francelj mi je sporočil, naj mu ne pošiljam več literature, ker je 
prenevarno, da bi jo on raznašal. To je pa res dobro. Seveda je nevarno, saj 
je tudi nevarno, da jaz sedim v tej luknji, ko lahko vsak čas pridejo Nemci. 
Ce bi vsaj povedal, kam naj jo pošiljam. On je vedel za vse zveze, sedaj pa 
bom moral poiskati sam ljudi, ki bodo to delali. Na vsak način bo težko, upam 
pa, da se mi bo posrečilo najti zveze. Ne vem, kaj mislijo naši aktivisti. Kolikor 
vem, ni Francelj prav nič kompromitiran radi zadnjega izdajstva. Če bi bil, 
bi ga kvečjemu izdal Florjan, pa mislim, da ga ni, ker sicer bi ga že prijeli, 
Treba jih bo malo prijeti, da bodo bolj agilni.1*1 
Ni znano, kakšni razlogi so povzročili, da je Matevž Bogataj nenadoma 
prekinil z delom. Miloš pa tudi ni poznal vseh okoliščin dogodkov, ki so se 
v Loki odvijali z vso hitrostjo. Ko je odpovedal Bogataj, je Dolinski iskal novo 
zvezo in se najprej brezuspešno obrnil na Jožeta Vidoviča-Planinskega.1"3 
Dne 23. avgusta je Miloš izdelal tudi radijska poročila v 400 izvodih na 
eni strani. 2e pri Kobalovih je sestavljal novo številko Mladine in jo nato v 
tehniki izdelal v 320 izvodih na 4 straneh. Mladina — gorenjska izdaja, štev. 
5 z datumom 20. avgusta ima naslednjo vsebino: 
Mladini — (Miro), Moj vstop v ZSM (Hajduk), Podčlovek (Januša), Sodobni 
junaki, Kri kliče po maščevanju (pesem — Blaž Ostrovrhar), Mladina piše: 
Prvikrat v zaporu (Tatjana), Iz naših dni (Vislava). Na koncu je poziv mladini, 
naj piše v svoj list. Čeprav je obseg omejen, bodo vsi prišli na vrsto1"4 
Mladino štev. 5 je razposlal še isti dan po temle ključu: rajon Loka 70, 
Mirko 30, Igor 30, Ambrož 25, Kosec 25, Miha 50, bataljoni 60, PK 20, ostalo 
tehnike (za ostale tehnike je to pomenilo konceptni izvod za nadaljnje razmno 
ževanje). 
V pismu 25. avgusta sporoča Miloš Dolinskemu, da je njemu poslal Mla 
dino za bataljone, ker zaradi pregrupacije ne ve, kam naj jo pošilja, in ga prosi, 
da mu pošlje seznam bataljonov in čet na Gorenjskem, razen Kamniškega 
okrožja, ker bo sam razpošiljal literaturo. Dalje pravi: Izvedel sem, da je 
125 
Pismo Miloša Ziherla iz Primožove žage Tinetu Kalanu-Dolinskemu 23. avgusfa 1943 
Gorazd naročil, naj ne hodim v svoj stari prostor. Tu sem pa sedaj že šest dni. 
Mislim, da zaenkrat ni tako hudo, saj dokler ne najdemo novega prostora, ne 
morem drugače. Da bi se zopet umaknil, je pa zelo težko, saj sem že sedaj 
toliko zamudil in bi to napravil le v skrajni sili. Vprašaj Gorazda, kaj je mislil, 
ko je to naročil, in naj mi sporoči, ali je kaj slišal v tem pogledu. Tebe pa 
prosim še enkrat, če moreš najti kak drug prostor, ki bo imel elektriko.195 
Dne 26. avgusta 1943 so se skozi Skofjo Loko že valile kolone nemških 
tankov, artilerije, oklopnih vozil in pehote, ki so prodirale po Selški dolini 
proti Primorski. Kapitulacija Italije je bila pred vrati.196 Ko so nemške kolone 
rohnele skozi Loko, je Miloš razmnoževal radijska poročila v 400 običajnih 
izvodih. Dne 29. avgusta je razmnoževal brošuro »Partizani v boju za zedinje-
nje slovenske zemlje«, ki jo je prejel verjetno iz Ljubljane. Po lastnem pre 
udarku jo je razmnožil v 200 izvodih na 14 polovičnih straneh, ker se mu je 
zdela zelo primerna za naše razmere (ni razvidno, kam je poslal izvode). Isti 
dan je dobil od Dolinskega tudi naročilo, da razmnoži okrožnico PK za Go 
renjsko in Koroško. V tem času je Jegorov že obiskal Dolinskega, da bi se 
dogovorila glede novega prostora. 
Dne 30. avgusta je Miloš dokončno ugotovil, da je prostor kompromitiran 
an da zanj vesta brata I. in P. O. Tako tega dne Miloš piše Dolinskemu: 
Naravnost samomor bi bil, če bi še kaj časa ostal tu. Še sreča, da me do sedaj 
niso dobili. Nov prostor bo pa kar hitro treba najti, ker imam sedaj precej 
dela. Mladino mislim izdajati vsakih 10 dni. Glavno je, da je v prostoru ali 
blizu elektrika in da je na takem kraju, kjer ne bo preveč zbujalo pozornosti 
Ko sem dobil včeraj tvoje pismo, sem se podvizal, da opravim vse delo, ker 
moram danes nujno oditi od tu. Zato sem delal včeraj ves dan, vso noč in 
danes ves dan. Sedaj je končno glavno opravljeno.™1 
Iz poročila vidimo, da je Okrožnico PK izdelal v 200 enostranskih izvodih; 
29. avgusta pa še radijska poročila v običajni nakladi. 
Dne 30. avgusta je pisal Miloš tudi Matiji. Od Lenarta je prejel Mladino 
— centralno izdajo, vendar je ne bo razmnožil, temveč bo nekatere članke 
uporabil za svojo novo številko Mladine — gorenjske izdaje. V načrtu je imel, 
da bi Mladino izdajal vsakih 10 dni. Nato piše: Sedaj se bom pa moral končno 
preseliti iz tega prostora, ker je nevarnost, da postane preveč kompromitiran. 
Zvedel sem namreč nekatere stvari, zaradi katerih nikakor ne smem ostati 
več tu. Imeli smo že skoraj pripravljen prostor, pa je tam v bližini bilo zadnjič 
nekaj izdano in smo morali opustiti. Sedaj išče Jegorov z Dolinskim nov prostor 
in upam, da bo v kratkem pripravljen in da bom lahko pričel zopet z delom. 
Zaenkrat bom pa moral opustiti delo v tem prostoru in se umakniti. Mislim 
pa, da bom lahko organiziral izdajanje poročil, vsaj v kolikor izvodih bo mo 
goče. Pisal jih bom sam, razmnoževali jih bodo pa legalci. Jegorov pravi, 
da bo to šlo. Tačas bom pripravil novo številko Mladine, da bo takoj zunaj, 
čim se vselim v novi prostor.198 
Miloš v gornjem pismu govori o propadlem poskusu, da bi organizirali 
drugo tehniko. Avgusta 1943 so na pobudo Pavleta Gosarja-Razina začeli ko 
pati bunker pod podom pri Gusteljnu Bergantu, po domače pri Mrušču v Stari 
Loki. Bunker so gradili Pavle Gosar-Razin, Andrej Florjančič-Boris ter kovač 
Tone Šifrer. Ker pa so imeli vtis, da za gradnjo ve vse preveč ljudi in so tudi 
Nemci izvajali v okolici preiskave, so bunker zasuli.199 
126 
Naslovna in naslednja stran mladinske brošure, ki jo je Miloš izdelal (napisal in opremil) av 
gusta 1943 na Prlmoževi žagi 
127 
Dne 30. avgusta je Miloš razmnožil tudi mladinsko brošuro »Nekoč je 
bil...«, ki jo je že dalj časa pripravljal. Brošuro je spisal, natipkal, narisal risbe 
in vse razmnožil v 380 izvodih na 8 straneh polovičnega formata. Idejo za vse 
bino brošure je očitno dobil ob svojem potovanju po škofjeloških hribih v za 
četku julija, ko je prvič zapustil tehniko. Na tem potovanju, katerega prvotni 
namen je bil, da bi začel delati v tehniki Selški, se je srečaval s pionirji na 
kmetijah, ki so stražili hiše, kjer so bili naši forumi in enote. Vsebina brošure 
predstavlja poskus, da bi se pravljice za najmlajše, ki so bile dotedaj obreme 
njene z meščansko miselnostjo, spremenile in postale aktualne za razmere v 
borbi, z očitnim narodnoosvobodilnim in razrednim izročilom. Brošurico je Miloš 
razposlal na razne strani.-'00 
Ko je to delo končal, se je Miloš iz tehnike umaknil ponovno h Kobalovim. 
Tam je bil do 8. septembra 1943, sestavljal je šesto številko Mladine. Tistega dne 
se je vrnil v tehniko ter na hitrico izdelal radijska poročila v enaki nakladi kot 
običajno ter Mladino — gorenjska izdaja, štev. 6, in sicer v 330 izvodih na 6 stra 
neh; torej dve strani več, kot so obsegale dotedanje številke. Mladina štev. 6 
vsebuje tele članke: V borbi se čistijo naše vrste (Vinko Hafner), Ozdravel je 
(Micka), Z naše Koroške, Razgovor v vlaku (Janko), Smeh je zamrl (Silva), 
Mladina piše: Dražgoše — pesem (Vinko), Puška (Dimitrij, član aktiva ZKM), 
Fašisti na Korenu (Vojko, Silva, Nuška, članice ZSM), Mladina v borbi: Moj 
prihod v partizane (Stojan). 
Poznani izvodi Mladine štev. 6 imajo drugačno glavo, kakor prejšnje šte 
vilke. Ni mi bilo moč ugotoviti, ali je novo glavo Miloš izdelal že v tehniki, ali 
pa ni ohranjen noben izvod — Milošev izdelek, temveč so izdelki drugih teh 
nik (tehnike Selške in tehnike OK Kamnik), ki so imele drugačne glave. 
Tine Kalan-Dolinski, Peter KavSič-Jegorov, Miloš Ziherl in Pavle Inglič-Bar 
v zgodnji jeseni 1943 
loških hribih 
128 
Neugotovljeni politkomisar odreda in Miloš Ziherl v loških hribih v pozni jeseni 1943 
Miloš Ziherl je imel v partizanih ilegalno ime Mišo ali Prešeren, podpisoval 
pa se je večinoma Miloš, ali celo s celotnim priimkom in imenom. 
Dne 8. septembra 1943 popoldne sta Miloš in Saša v tehniki še poslušala 
radio, ki je objavljal kapitulacijo Italije. Nato sta pospravila prostor in odšla 
v Gabrovo. Z njima je odšel tudi Lojze Hafner-Slavko. Ko je Miloš zapustil 
bunker, je s seboj vzel en komplet svojih izdelkov, drugega pa je dal Saši. Zal 
se ta ni ohranil, ker so ga ob aretaciji Sašinega očeta Pavleta 8. februarja 1944 
uničili.-01 
Tako se je končalo delo partizanske tehnike OK Škofja Loka na Primoževi 
žagi. 
Tehnika ni bila odkrita do konca vojne. Dne 26. marca 1S44 so Primoža 
Prezlja-Tomaža aretirali in poslali v internacijo v Tirole, kjer je bil do osvobo 
ditve. Vzrok aretacije ni bila tehnika. Dne 8. februarja 1944 so aretirali tudi 
Cirilo Jamnik-Sašo, por. Gašperšič, in Marijo, por. Kobal, ter ju odpeljal v Be 
gunje. Maja 1944 so Sašo poslali na delo v Memmingen, od koder je prišla domov 
konec leta 1944, sestra Marija pa se je vrnila domov že iz Begunj. Lojze Hafner-
Slavko je 2. novembra 1943 stopil v partizane in se vključil v Prešernovo bri 
gado. Kasneje je postal pomočnik šefa obveščevalnega centra 31. divizije. 
Decembra 1955 je muzej v Škofji Loki obnovil bunker in za tedanji loški 
občinski praznik 18. decembra 1955 je bila tehnika zopet odprta. Na otvoritvi je 
govorila Saša, prisostvovali pa so med drugim tudi Ana Ziherl, Vanda Ziherl in 
Boris Ziherl. Kasneje je bila tehnika podrta zaradi prezidave (neodgovorno!), 
tako da je danes na stavbi vgrajena le spominska plošča. 
Tehnika na Primoževi žagi je edinstven primer partizanske tehnike, v kateri 
je delal samo en človek in je izdelal takšne količine literature. Vse to lahko pri 
pišemo osebnosti Miloša Ziherla, ki je imel izredno notranjo energijo in zaklad 
nico moralnih kvalitet. V delo tehnike je vnesel preciznost in skrb za lepoto 
9 Loški razgledi 129 
izdelka. Pri njem najdemo izdelke tipkane tako, da imajo desne končne črke 
vedno enak zaključen rob (končno linijo) in po tem dolgo lahko ločimo prav 
njegove izdelke od drugih. Kasneje pa je tudi druge naučil take natančnosti, 
raziskovalec pa tedaj izgubi zanesljiv znak, da je nek izdelek Milošev. 
Lahko se samo čudimo, kakšne rezultate lahko doseže človek, če ve, za kaj 
se bori, in ne štedi svojih sil. Miloš jih tudi ni štedil. Čeprav je bilo njegovo 
zdravje razrahljano, tudi v najtežjih trenutkih ni mislil na nič drugega, kakor na 
svojo nalogo, da kakorkoli zagotovi širjenje partizanskega tiska. Iz njegovih 
pisem in dela vidimo, da je bil za našo stvar pripravljen vsak trenutek žrtvovati 
svoje življenje. Ta njegova žrtev pa mu je resno načela zdravje in zahrbtna bo 
lezen je bila njegov spremljevalec vse do smrti. Če upoštevamo ogromne koli 
čine materiala, ki so ga prinesli in odnesli iz tehnike, ter ogromno število pisem 
(če računamo samo ohranjena), potem lahko vidimo, da je bil gestapo povsem 
brez moči tam, kjer ni prišlo do neposredne izdaje. 
Delo tehnike na Primoževi žagi sem opisal podrobneje, kajti ta tehnika je 
izreden primer, koliko dokumentov, ki nam omogočajo vpogled v samo delo 
tehnike, se je ohranilo. Se vedno pa imamo nalogo, da kompletiramo originale 
vseh izvodov in jih shranimo v Loškem muzeju. 
O življenju in dejavnosti Miloša Ziherla pripravljam za naslednjo številko 
Loških razgledov drugi del sestavka. Vseboval bo delo v RK tehniki Selški, 
organiziranje nove tehnike v Škof j i Loki in požig Veštrskega mlina, delo v agit-
prop komisiji POOF in odhod na Dolenjsko in Italijo. 
Skupina političnih delavcev (večkrat omenjenih v našem sestavku) slikana na konferenci g°" renjskih aktivistov 13. maja 1944 na Jelovici; od leve proti desni: 1. Stane Bernik-Arti (živi v 
Kranju); 2. Adolf Arigler-Bodin (živi v Ljubljani); 3. Niko-Kavčič-Gorazd (živi v Ljubljani); I France Stiglic-Tugo (živi v Ljubljani); 5. Peter Zupančič-Stojan (živi v Ljubljani); 6. Rado 
Keršmanc; 7. Franc Kavčič- Veljko (živi v Škof ji Loki); 8. Pavle Kavčič-Miha (živi v Ljublja ni); 9. Lojze Berčič-Miro (živi v Ljubljani); 10. Jože Kavčič-Jernač (padel); 11. Svetko Kobal-
Florjan (živi v Ljubljani); 12. Kovač — ileg. ime; 13. Stane Dobovišek-Bregar (živi v Mariboru) 
130 
Opombe 
1. Glej Loški razgledi 3, 1956: Niko Kavčič, Škofjeloško okrožje — zibelka par 
tizanskega tiska na Gorenjskem. — 2. Glej Loški razgledi 7, 1960: Emil Cesar: Ilegal 
ne in partizanske tehnike na Gorenjskem do aprila 1943 in Loški razgledi 9, 1962: 
Partizanske tehnike na Gorenjskem v letu 1943. — 3. Ana Ziherl, roj. Kobav je v 
Loških razgledih 4, 1957 objavila članek: Ločani in akcije Rdeče pomoči leta 1935. 
— 4. Glej Loški razgledi 6. 1959: Boris Ziherl, Pot, dolga št''rideset let. — 5. Boris 
Ziherl je bil rojen 25 9. 1910 v Trstu. — 6. Vanda Ziherl je bila rojena 25. 9. 1915 v 
Avstriji. — 7. Branko Ziherl se je rodil 9. 9. 1916 v Avstriji. — 8. Aleš Jelene je 
predvojni komunist in udeleženec NOB. Leta 1944 je bil sekretar okrožnega komiteja 
KPS Jesemce. stanuje Ljubljana, Okiškega 35. — 9. Ustne podatke je dala Vanda 
Ziherl dne 22. oktobra 1979 in 10. marca 1930 (zapis hrani avtor). — 10. Ustna izjava 
Staneta Vrhovca-Robina, Ljubljana. Cesta Na Bokalce 3. dne 1. aprila 1981 (zapis hrani 
avtor. — 11. Ustna izjava Antona Curka-Gorjana, Ljubljana, dne 7. januarja 1980 (zapis 
hrani avtor). — 12. Ustna izjava Rada Pehačka-Rado Smolar dne 10. septembra 
(zapis hrani avtor). — 13. Isto kot pod op. 10. — 14. Ustna izjava Ančke Ziherl 26. 
aprila 1981 o razgovoru z Borisom Ziherlom že v Dolomit'h (zapis hrani avtor). Ni 
mi uspelo dobiti izvirnega teksta Miloševega prvenca, zato sedanji tekst ni nujno 
enak prvotnemu. — 15. Besedilo pesmi je posredoval Muzeju ljudske revolucije v 
Ljubljani tovariš Radovan Gobec, kateremu pa ni poznan izvor. — 16. Ustna izjava 
Ančke Ziherl dne 26. aprila 1981 (zapis hrani avtor), — 17. Ustna izjava Pavleta 
Zibelnika-Paja, Ljubljana, Andreja Bitenca 163, dne 3. marca 1981 (zapis hrani 
avtor). — 18. Poročilo Adolfa Ariglerja-Bodina je natiskano v Dokumentih ljudske 
revolucije Slovenije, knjiga 4. dok. št. 4. V tem pismu ima Maks Krmelj ilegalno 
ime Metod, kar zasledimo zelo redko. Mirko Zlatner-Miklavž je bil v tem času v 
Dolomitih in odgovoren za organiziranje tehnik. — 19. Glej Loški razgledi 1, 1954: 
Florjan, Začetki ljudske vstaje v Skofji Loki. — 20. Glej pismo Edvarda Kardelja 
Josipu Brozu-Titu 18. aprila 1942. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 
2, str. 86, dok. št. 38. — 21. Glej poročilo vodje centralne tehnike KPS Milana Šker-
lavaja z dne 28. julija 1942 Edvardu Kardelju o delu tehnike z opombami: Dokumenti 
ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2. str. 394, dok. št. 138. — 22. Glej Dokumenti 
ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 1, str. 86, dok. št. 38. — 23. Glej Dokumenti 
ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2, str. 313, dok. št. 110. — 24. Isto kot pod op. 
23; glej tudi Narodnoosvobodilna vojna ?ia Slovenskem 1941—1945, str. 355 in dalje. 
— 25. Glej poročilo PK KPS za Gorenjsko dne 17. julija 1942 CK KPS: Dokumenti 
ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2. str. 341, 342. — 26. Drugi bataljon je Poljanski 
bataljon (op. av.). — 27. Očitno Štefan misli na poskus Poljanskega bataljona, da 
likvid;ra nemško postojanko v Črnem Vrhu in druge borbe tiste dni; glej tudi 
članek Antona Peternela-Igorja. Poljanski bataljon in akcije Poljanske čete v letu 
1942, v tem letniku Loških razgledov. — 28. Štefan misli na Italijane, s katerimi se 
je II. grupa odredov poprej spopadala (op. av.). — 29. Glej poročilo Štefana cen 
tralnemu komiteju KPS dne 3. avgusta 1942: Dokumenti ljudske revolucije v Slo 
veniji, knjiga 3, str. 31, dok. št. 17. — 30. Glej Zbornik dokumentov in podatkov o 
narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov VI, knjiga 3. — 31. Glej Jesen 
42, dok. št. 6. — 32. Glej pismo sekretarja PK KPS za Gorenjsko Lojzeta Kebeta-
Štefana z dne 1. oktobra 1942 Mirko Zlatnerju-Miklavžu: Dokumenti ljudske revo 
lucije v Sloveniji, knjiga 3, dok. št. 129. — 33. Ustna izjava Adolfa Ariglerja-Bodina 
dne 20. maja 1981 (zap;s hrani avtor.). — 34. Isto kot pod op. 33. — 35. Tone Nartnik-
Crnivc, član okrožnega komiteja Kranj (op. av.). — 36. Avgust Barle-Radovan, kasneje 
Ambrož, iz Medvod. — 37. Dr. Janez Kmet-Mirko, Ljubljana, Japljeva 9. — 38. 
Janez Kalan-Kosec. — 39. Jože Cernič-Kostja. — 40. Pismo Lojzeta Kebeta-Štefana 
Maksu Krmelju-Matiji dne 6. oktobra 1942: arhiv IZDG, fasc. 860/1. — 41. Pismo 
Edvarda Kardelja Lojzetu Kebetu-Štefanu dne 14. oktobra 1942: Dokumenti ljudske 
revolucije v Sloveniji, knjiga 3. str. 374, dok. št. 148. — 42. Glej podrobnosti o teh 
niki v sestavku Emila Cesarja v Loških razgledih 7, 1960: Ilegalne in partizanske 
tehnike na Gorenjskem do aprila 1943. — 43. Poročilo Eda Bregarja-Dona, arhiv 
IZDG fasc. 57. — 44. Glej Bodinovo poročilo CK dne 7. novembra 1942: Dokumenti 
ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 4, dok. št. 223. — 45. Ustna izjava Marije Kobal, 
rojene dne 21. oktobra 1912 v Skofji Loki. s katero je Milka Mezek tudi vzdrževala 
zvezo (zapis hrani avtor). — 46. Anica Šušteršič, rojena 18. oktobra 1913 v Št. Vidu, 
9* 131 
ilegalno ime Marjanca (prvič poročena Cizej, drugič poročena Pervanje (po vojni), 
stanuje Koper (Semedela), Staneta Rozmana 3. — 47. Pismo Miloša Ziherla Maksu 
Krmelju-Matiji konec novembra 1942 (ni točnega datuma) arhiv IZDG fasc. 660/IV. — 
48. Pismo Miloša Zmerla Maksu Krmelju-Matiji 29. novembra 1942. arhiv IZDG, fasc. 
660 IV. — 49. Milka Mezek-Klara (kasneje tudi Anjuta). — 50. Pismo Miloša Ziherla 
Maksu Krmelju-Matiji dne 11. decembra 1942, arhiv IZDG fasc. 660'IV. — 51. Glej čla 
nek Jožeta Ravbarja: Narodni heroj Franc-Ravbar-Vitez, Ložki razgledi, 18, 1971. — 52. 
Drago Nahtigal-Dabo in Jože Sluga-Lenart. — 53. Ustna izjava Anice Pervanje-
Marjance dne 19. aprila 1980 (zapis hrani avtor). — 54. Glej članek Emil Cesar: Par 
tizanske tehnike na Gorenjskem v letu 1943, Loški razgledi 9, 1962. — 55. Rajonski 
sekretar rajona III. Skofja Loka je bil v tem času Jože Kavčič-Jernač, rojen 18. 4. 
1907 v Škofji Loki. ključavničarski mojster; v partizanih od 21. decembra 1941 po 
akciji Cankarjevega bataljona na zapore v Skofji Loki. padel 15. januarja 1945 v 
Kamniškem okrožju. — 56. Primož Prezelj-Tomaž, rojen 6. 8. 1894 pri Sv. Andreju 
nad Škofjo Loko, po domače pri Podbrezniku pri Andreju: podatke posredovala 
Minka Kokalj, Skofja Loka, Blaževa 1. — 57. Primoževa žaga — k. o. Škofja Loka, 
večja stavba pare. št. 221, manjša stavba pare. 222 in na kancu prizidek 346. Znak 
kladiva pomeni, da je b'la tam kovačnica: podatki iz katastra v Skofji Loki. — 
58. Gašper Dolinar-Mihajlo Loški živi danes v Skofji Loki, Vincarje. — 59. Florjan 
Koprivec-Ferjan. rojen 4. 5. 1889 v Črnem Vrhu. stanoval Trnje 11, kjer danes 
ž;vi njegova hči Ivanka umrl po vojni: izjava Ivanke Šink dne 12. februarja 1981 
(zapis o izjavi hrani avtor). — 60. Tone Hafner-Zane (ali Caruga), rojen 23. 10. 1909, 
po domače pri Jamniku, stanuje Stara Loka 57; — ustno izjavo dal dne 9. februarja 
1981 ( zapis hrani avtor). — 61. Štefan je bil predvojni komunist, organizator OF. V 
Poljanskem bataljonu je organiziral partijsko delo in sprejel tudi nekatere 
v KP. Jože Logar-Božo Ločan in Roman Potočnik-Vojteh pravita, da je on prvi 
skliceval partijske sestanke v Loški četi Poljanskega bataljona, kar je bilo do tedaj 
zanemarjeno. Vojteha je tudi sprejel v KP. V Loški četi je bil takrat iz Škofje Loke 
član KP samo Gašper Dolinar, ostali so bili samo tisti, ki so prišli iz Ljubljane prek 
Dolomitov. Skliceval je tudi sestanke SKOJ. Štefan je bil star okrog 40 let, v četo 
je prihajal kot pomočnik komisarja Poljanskega bataljona. Arti pravi (izjava 10. 
marca 1981), da je bil Štefan delavec, baje pred vojno zaposlen pri železnmi Ve-
rovšek v Ljubljani, velik, širok, okrogel. Doma je bil baje nekje za Šmarno goro. 
V Mavčičah je imel brata, v našem okolju smo ga imeli za najvišjega partijskega 
funkcionarja, kasneje so ga poklicali nazaj v Dolomite. — 62. Pismo N''ka Kavčiča-
Gorazda nekemu tovarišu — verjetno Lojzetu Hafnerju-Slavku dne 4. aprila 1943: 
Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek v Škofji Loki, fasc. zapuščina Tineta Kalana. 
— 63. P\smo Draga Vraničarja-Fedje Tinetu Kalanu dne 19. aprila 1943: Zgodo 
vinski arhiv Ljubljana oddelek Škofja Loka, fasc. zapuščina Tineta Kalana — 64. 
Ustna izjava Anice Pervanje-Marjance dne 19. aprila 1980 (zapis hrani avtor). 
— 65. Janez Dolenc, po domače pri Franconu v Gabrovem, rojen 1893, živi danes v 
Gabrovem 2; ustno izjavo dal dne 10. maja 1981 (zapis hrani avtor) — 66. Ustna 
izjava Staneta Bernika-Artija dne 1. junija 1981 (zapis hrani avtor). — 67. Branko 
Ziherl-Boro je bil pol;tkomisar zaščitne čete Glavnega poveljstva slovenskih parti 
zanskih čet, padel je avgusta 1942 pri Rajhenavu na Kočevskem. — 63. Pismo Miloša 
Ziherla svoji materi Ani hrani v zasebnem arhivu Vanda Ziherl, Ljubljana, Titova 
25. — 69. Pismo Miloša Ziherla Jožetu Kavč;ču-Jernaču dne 15. aprila 1943; arhiv 
IZDG fasc. 660/V. — 70. Lojze Hafner-Slavko. rojen 24. 4. 1915. stanuje v Ljubljani, 
Cesnikova 10. — 71 Dnevnik v koledarju hrani Lojze Hafner-Slavko v zasebnem 
arhivu. — 72. Spisek občin je v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, oddelek škofja 
Loka, fasc. B-II'a-68. — 73. Glej članek Antona Peternela-Igorja: Partizanstvo na 
Gorenjskem — žarek upanja v Evropi, Glasilo občine Šiška št. 9 in 10, junija 1981. 
— 74. Glej članek Franceta Kavčiča-Veljka: Prispevek k zgodovini SKOJ v Škofji 
Loki in na Gorenjskem med narodnoosvobodilno borbo, Loški razgledi 6, 1959. — 75. 
Jože Logar-Pajo (Božo Ločan), rojen 25. 2. 1924, stanuje v Ljubljani, Celovška 30. 
Roman Potočnik-Vojteh, rojen 20. 1. 1916 v Vnanj;h Goricah, stanuje v Slatni nad 
Begunjami 1; — ustni izjavi Jožeta Logarja 17. marca in Romana Potočnika dne 10. 
marca 1981 (zapisa hrani avtor). — 76. Ustna izjava Staneta Bernika-Artija 10. marca 
1981. ki je bil takrat pri Lebnovih v Škofji Loki in dobil tako obvestilo (zapis hrani 
avtor). — 77. Ustna izjava Alojza Potočnika-Demidova, rojenega 21. 2. 1921, stanujoč 
Škofja Loka, Groharjevo naselje 7; dne 3. septembra 1981 (zapis hrani avtor). — 78. 
132 
2igon Branislav-Sokol, rojen 6. 6. 1915, stanuje v Ljubljani, Topniška 19. — 79. Po 
ročilo štaba VIII. (Loškega) bataljona PK KPS za Gorenjsko o ustanovitvi bataljona 
z dne 5. 6. 1943: arhiv IZDG. fasc 6607; v poročilu je naveden celoten vodstveni 
kader bataljona. — 80. Cirila Jamnik-Saša, rojena 27. 5. 1922 v Skofji Loki, poročena 
Gašperšič. stanovala med vojno na Spodnjem trgu 18, danes pa v Šolski ulici 6. 
Marija Jamnik-Jadranka, rojena 8. 11. 1923 v Skofji Loki, poročena Kobal, stanovala 
med vojno na Spodnjem trgu 18, danes pa v Ljubljani, Kosovelova 20. — 81. Ustna 
izjava Cirile Gašperšič 10. decembra 1979 (zapis hrani avtor). — 82. Jožeta Slugo-
Lenarta je oktobra 1942 poslal na Gorenjsko CK KPS kot kadrovsko pomoč spričo 
velikih izgub. Jože Sluga stanuje danes v Ljubljani, Vernerjeva 13. — 83. Pismo 
Anice Pervanje-Marjance Jožetu Slugi-Lenartu: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 84. 
Glej Emil Cesar: Partizanske tehnike na Gorenjskem v letu 1943, Loški razgledi 9, 
1962. — 85. Psmo Miloša Ziherla Matiji dne 26. aprila 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. 
— 86. Ustna izjava Lojzeta Hafnerja-Slavka 25. maja 1981 (zapis hrani avtor). — 87. 
Avtor ni mogel ugotoviti vsebine pisem in naslovnikov. — 88. Pismo Miloša Ziherla 
Jernaču 3. maja 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 89. Ustna izjava Maksa Krmelja-
Matije 19. junija 1981 (zapis hrani avtor). — 90. Spominski knjigi hranita Marija 
Kobal in Valentina Kobal. Skofja Loka, Demšarjeva 3. — 91. Pismo Miloša Ziherla 
Matiji dne 8. maja 1943: arhiv IZDG, fasc. 660 IV. — 92. Ustna izjava dr. Janeza 
Kmeta-Mirka, Ljubljana, Japljeva 9, dne 1. aprila 1981 (zapis hrani avtor). — 93. 
Pismo Adolfa Ariglerja-Bodina Matiji dne 5. maja 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 
94. Ustna izjava Antona Peternela-Igorja 8. januarja 1980, takratnega okrožnega se 
kretarja KP Skofja Loka (zapis hrani avtor). — 95. Pismo Bodina PK dne 9. maja 
1943: arhiv IZDG, fasc. 660 IV. — 96. Jože Matek je bil rojen 9. 1. 19000, likvidiran 
8. 5. 1943. Bil je organist v Skofji Loki. — 97. Pismo Miloša Ziherla Oskarju Savliju-
Jakobu dne 10 maja 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 98. Avtor ni mogel dobiti 
nobenega izvoda. — 99. Pismo hrani Ančka Ziherl v svojem zasebnem arhivu. — 100. 
Glej članek Franceta Kavčiča-Veljka: Prispevek k zgodovni SKOJ v Skofji Loki in 
na Gorenjskem med narodnoosvobodilno borbo. Loški razgledi 6. 1959. — 101. Pismo 
Miloša Ziherla Matiji dne 17. maja 1943: arhiv IZDG, fasc. 660'IV. — 102. Original 
1. številke Mladine — gorenjska izdaja je v arhivu IZDG v Ljubljani. — 102 a. Valjhun 
je prvo ilegalno ime Lojzeta Berčiča-Mirota. — 103. Pismo Miloša Ziherla Matiji 
dne 8. junija 1943: arhiv IZDG, fasc. 64/1. — 104. Pismo Miloša Ziherla sorod 
nikom v Ljubljano ob začetku junija 1943; pismo hrani Vanda Z;herl v svojem 
zasebnem arhivu. — 105. Pismo Oskarja Savlija-Jakoba Milošu Ziherlu dne 7. 
junija 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 106. Pismo Miloša Ziherla Matiji dne 
7. juni.ja 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 106 a. Pismo Miloša Ziherla Edu Bre-
garju-Donu dne 7. junija 1943; Arhiv IZDG, fasc. 64/1. — 107. Original 2. števil 
ke Mladine — gorenjska izdaja hrani IZDG. — 108. Pismo Miloša Ziherla Matiji 
dne 14. junija 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 109. Pismo Miloša Ziherla Ma 
tiji 8. junija 1943: arhiv IZDG, fasc 660/IV. — 110. Poročilo Miloša Ziherla Edu Bre-
garju-Donu dne 5. julija 1943: arhiv IZDG. fasc. 64/1. — 111. Pismo Miloša Ziherla 
domačim v Ljubljano dne 20. junija 1943. pismo hrani Vanda Ziherl v zasebnem arhivu. 
— 112. Pismo Miloša Ziherla Matiji dne 21. junija 1943 — IZDG, fasc. 660/IV. Original 
Mladine, št. 4-5 prav tako hrani IZDG. — 113. Pismo PK KPS za Gorenjsko in Ko 
roško dne 2. julija 1943 Adolfu Ariglerju-Bodinu: arhiv IZDG, fasc. 57 (OK Skofja 
Loka). — 114. Andrej Krošelj. rojen 21. 11. 1906 v Sromljah pri Brežicah, sin Jo 
žeta in Marije, pekovski mojster, stanoval v Skofji Loki, Selška cesta 5; aretiran 
15. 5. 1945, obsojen na 6 let, izpuščen iz zapora 7. 1. 1950. Angela Krošelj, rojena 27. 
4. 1905 v Trbovljah, stanovala na Selški cesti 5; aretirana 15. 5. 1945, obsojena na 
7 let, izpuščena iz zapora 7. 1. 1950. — 115. Poročilo štaba VIII. (Loškega) bataljona 
Gorenjskega odreda pokraj;nskemu komiteju KPS za Gorenjsko in Koroško z dne 
21. junija 1943 o zaslišanju Cveta Trdina: arhiv IZDG. — 116. Poročilo rajonskega 
komiteja Skofja Loka pokrajinskemu komiteju KPS za Gorenjsko in Koroško dne 
1. julija 1943: arhiv IZDG. — 117. Odredba je objavljena v Dokumentih ljudske re 
volucije v Sloveniji, knjiga 2. — 118. Glej poročilo Miloša Ziherla o opravljenem delu 
1. julija 1943: arhiv IZDG. — 117. Odredba je objavljena v Dokumentih ljudske re 
volucije v Sloveniji, knjiga 2. — 118. Glej poročilo Miloša Ziherla o opravlenem delu 
v tehniki na Primoževi žagi: IZDG, fasc. 660. — 119. Arhiv Vrhovnega sodišča Slo 
venije v Ljubljani — sodni proces proti Andreju in Angelu Krošelj, spis Ko 364/46. 
— 120. Avtor ni uspel dobiti nobenega izvoda tega izdelka. — 121. Dnevnik (v ko-
133 
ledarju) hrani Lojze Hafner-Slavko v svojem zasebnem arhivu. — 122. Mati Helena, 
rojena 2nidar, je b'la doma iz Bohinja. — 123. Ustna izjava sestre Milane Janša, 
poročena Ivanovič, rojena 17. 8. 1926, stanuje na Jesenicah, Cesta Cirila Tavčarja 1 a; 
izjavo podala dne 1. julija 1981 (zapis hrani avtor). — 124. Ustna izjava Maksa 
Krmelja-Matije dne 19. junija 1981 (zapis hrani avtor). — 125. Ustna izjava Antona 
Kržišnika-Ljuba (Sorski) dne 24. maja 1981 in Lojzeta Potočnika-Demidova dne 3. 
septembra 1981 (zapisa hrani avtor). — 126. Ustna izjava Andreja Plestenjaka-T'lna 
4. marca 1981 (zapis hrani avtor). — 127. Glej knjigo Stanko Petelin: Prešernova bri 
gada, 1967, str. 51, 52. 127, 140. 226, 231, 232 in 237. — 128. Pismo Bojana Hojana ra 
jonskemu sekretarju Kranj Ivu Slavcu-Joklu (ali Borovcu) z dne 18. junija 1943: 
arhiv 1ZDG, fasc. 660/TV. — 129. Pismo Jožeta Kavčiča-Jernača z dne 1. julija 1943: 
arhiv IZDG, fasc. 660/11, 2. — 130. Ustna izjava Maksa Krmelja-Matije 19. junija 1981 
(zapis hrani avtor). — 131. Poročilo dr. Janeza Kmeta-Mirka pokrajinskemu komiteju 
KPS dne 27. junija 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 132. Pismo dr. Janeza Kmeta-
Mirka pokrajinskemu komiteju KPS z dne 2. julija 1943: IZDG, fasc. 660/IV. — 
133. Pismo dr. Janeza Kmeta-Mirka pokrajinskemu komiteju KPS z dne 19. julija 
1943: arhiv IZDG. fasc. 660 IV. — 134. Ustna izjava Milane: isto kot pod op. 123. — 
135. Pismo Draga Vraničarja-Fedje Tinetu Kalanu dne 19. aprila 1943: Arhiv Zgo 
dovinskega arhiva v Ljubljani, oddelek Skofja Loka. fasc. zapuščina Tineta Ka-
lana. — 136. Marija Mihelič rojena 9. 4. 1899 v Borštu je bila gospodinja v Veštrskem 
mlinu, ker je bil lastnik Franc Jugovic na Koroškem. — 137. Matevž Vidmar, rojen 
22. 9. 1878, ustreljen kot talec 9. februarja 1944 za Kamnitnikom. — 138. Podatki so 
deloma vzeti iz obrazložitve prošnje Augusta Kalana za priznanje dvojne delovne 
dobe z dne 15. maja 1965, in izjav nekaterih zgoraj navedenih udeležencev. — 139. 
Podatki so vzeti iz knjige zapornikov v Begunjah, Gorenjski muzej v Kranju. — 
140. Viktor Demšar-Viki, rojen 1920, stanuje Vešter 38, po domače Na klančku. 
ustna izjava 11. julija 1981 (zapis hrani avtor). — 141. Erih Smid je bil kasneje ujet 
in interniran v Dachauu. umrl je po vojni: ustna izjava Marije Krajnik, Križna gora 
16, dne 14. februarja 1981 (zapis hrani avtor). — 142. Ciril Tepina-Veverica, stanuje 
v Novi Gorici, Štrukelj 23. Jože Tepina-Franjo je padel na Križni gori, Lovro Kos 
pa je umrl po vojni: izjava Romana Potočnika-Vojteha 10. marca 1981 (zapis hrani 
avtor). — 143. Ustna izjava Antona Kržišnika-Ljuba Sorskega 24. maja 1981 in Vik 
torja Demšarja-Vikija 11. julija 1981 (zap;sa hrani avtor). — 144. Ustna izjava 
Staneta Bernika-Artija 10. marca 1981 (zapis hrani avtor). — 145. Ustna izjava Nuše 
Komatar 28. februarja 1981 ter navedbe Avgusta Kalana v obrazložitvi prošnje za 
priznanje dvojne delovne dobe (zapis hrani avtor). — 146. Marija Krajnik. rojena 
17. 4. 1921. Križna gora 16; bivši mh'n v Svinjski dolini — izjava dne 14. februarja 1981 
(zapis hrani avtor). — 147. Ludvik Jelene. Dražgoše, ustna izjava 14. februarja 1981 
(zapis hrani avtor). — 148. Izjava Toneta in Johance Gosar ter Ludvika Jelenca 14. 
marca 1981 (zapisa hrani avtor). — 149. Pismo Jožeta Kavčiča-Jernača pokrajinskemu 
komiteju KPS za Gorenjsko in Koroško z dne 8. julija 1943: arhiv IZDG, fasc. 
660/11. 2. — 150. Ustna izjava Draga Vraničarja-Fedje 3. septembra 1981 ('zjavo hrani 
avtor). — 151. Pismo Miloša Ziherla Edu Bregarju-Donu dne 5. julija 1943: arhiv 
IZDG, fasc. 64/1. — 152. Pismo dr. Janeza Kmeta-Mirka pokrajinskemu komiteju 
KPS dne 19. julija 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 153. Pismo Jožeta Kavčiča-Jer 
nača pokrajinskemu komiteju KPS dne 8. julija 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/11. 2. 
— 154. Pismo Miloša Ziherla materi v Ljubljano 5. avgusta 1943; pismo hrani Vanda 
Z;herl v zasebnem arhivu. — 155. Dokument o prevzemu poslov hrani Zgodovinski 
arhiv Ljubljana, oddelek Skofja Loka, fasc. zapuščina Tineta Kalana-Dolinskega. — 
156. Pismo Franca Kavčiča-Veljka Tinetu Kalanu-Dolinskemu dne 6. avgusta 1943: 
Zgodovinski arh'v Ljubljana, oddelek Skofja Loka, fasc. B-II. — 157. Ustna izjava 
Marije Krajnik 14. februarja 1981 (zapis hrani avtor). — 158. Niko Blaznik-Rado je 
bil rojen 12. 11. 1919 v Idriji; podatki iz kartoteke padlih borcev na ZB Skofja Loka. 
— 159. Pismo Franca Kavčiča-Veljka Bukovšku dne 2. avgusta 1943; arhiv IZDG 
660/IV. — 160. Pismo Jožeta Vidoviča-Planinskega Tinetu Kalanu-Dohnskemu dne 
31. julija 1943: Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek Skofja Loka. fasc. B-II-b/34. 
— 161. Avtor ni dalje raz;skoval njihove usode, točnosti nemških podatkov in drugo, 
kar pa bi zaslužilo nadaljnje obdelave. — 162. Ustna izjava Cirila Tepine-Veverice, 
Nova Gorica (zapis hrani avtor). — 163. Pismo Petra Kavčiča-Jegorova Tinetu Ka 
lanu-Dolinskemu dne 4. avgusta 1943: Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek Skofja 
Loka, fasc. B-II, -b/13. — 164. Pismo Petra Kavčiča-Jegorova Tinetu Kalanu-Dolin-
134 
skemu dne 13. avgusta 1943: Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek Škofja Loka. fasc. 
zapuščina Tineta Kalana. — 165. Pismo Valentina Završnika-Zdravka Tinetu Kala 
nu-Dolinskemu dne 7. avgusta 1943: Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek Skofja Loka, 
fasc. B-II-b-14. — 166. Proglas hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek Skofja 
Loka. fasc. B-I/54; ni znano, katera tehnika ga je izdelala, verjetno pa pokrajiska 
tehnika v Poljanski dolini. — 167. Pismo Miloša Ziherla Tinetu Kalanu-Dolinskemu 
dne 4. avgusta 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 168. Pismo Miloša Ziherla materi 
v Ljubljano dne 5. avgusta 1943; pismo ima Vanda Ziherl v zasebnem arhivu. — 
169. Pismo Miloša Ziherla Tinetu Kalanu-Dolinskemu dne 8. avgusta 1943: Zgodovin 
ski arhiv Ljubljana, oddelek Skofja Loka — fasc: zapuščina Tineta Kalana. — 170. 
Stane Bernik-Arti je bil v bunkerju na pobočju Lovrenca, nasproti kmetiji Francon 
v Gabrovem. — 171. Lojze Berčič-Miro, sekretar rajonskega komiteja SKOJ od 
aprila do srede oktobra 1943. — 172. Pismo Petra Kavčiča-Jegorova Tinetu Kalanu-
Dolinskemu dne 9. avgusta 1943: Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek Skofja Loka, 
fasc. B-II-b-15. — 173. Mara Kobal, Skofja Loka, Demšarjeva 3. pravi, da je Miloš 
prišel k njim prav zaradi možnosti, da Tarzan ve za tehniko: ustna izjava 2. oktobra 
1980 (zapis hrani avtor). —• 174. Pismo Jožeta Kavčiča-Jernača Tmetu Kalanu-Dolin 
skemu dne 10. avgusta 1943; avtor ni ugotovil, kdo je Rudi, ki ga omenja Jernač: 
Zgodovinski arh''v Ljubljana, oddelek Škofja Loka, fasc: zapuščina Tineta Kalana. 
— 175. Ludvik Jelene, ustna izjava 14. marca 1981 (zapis hrani avtor). — 176. Izjava 
Andreja Krošlja na obravnavi dne 3. oktobra 1945 na procesu proti njemu in ženi 
Angeli: arhiv Vrhovnega sodišča Slovenije. — 177. Knjigo o evidenci prehrane za 
pornikov v Škofji Loki hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek v Skofji Loki. 
— 178. Ustna izjava Nuše Komatar dne 28. februarja 1981 (zap?'s hrani avtor). — 
179. Isto kot pod op. 178. — 180. Ustna izjava Romana Potočnika-Vojteha 25. maja 
1981 (zapis hrani avtor). — 181. Ustna izjava Toneta Gosarja (zapis hrani avtor). — 
182. Izjava Ludvika Jelenca 14. marca 1981 (zapis hrani avtor). — 183. Knjiga za 
pornikov v Begunjah je v Gorenjskem muzeju v Kranju. — 184. Ustna izjava Vik 
torja Demšarja-Vikija 11. julija 1981 (zapis hrani avtor). — 185. P'smo Petra Kav 
čiča-Jegorova Tinetu Kalanu-Dolinskemu dne 18. avgusta 1943: Zgodovinski arhiv 
Ljubljana, oddelek Škofja Loka, fasc. B-II-b/2. — 186. Pismo Jožeta Vidoviča-Pla-
ninskega Tinetu Kalanu-Dol'nskemu dne 25. avgusta 1943: Zgodovinski arhiv Ljub 
ljana, oddelek Škofja Loka, fasc. B-II-b-17. — 187. Ustna izjava Antona Kržišnika-
Ljuba Sorskega 24. maja 1981 tedanjega komisarja Gorenjskega odreda (zapis hrani 
avtor). — 188. Izjava Minke Bevk 12. februarja 1981 (zapis hrani avtor). — 189. 
Okrožnica okrožnega sekretarja KPS Škofja Loka Avgusta Barleta-Ambroža vsem 
občinskim sekretarjem dne 21. avgusta 1943: Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek 
v Škofji Loki, fasc. zapuščma Tineta Kalana. — 190. Original odredbe RK KPS 
Škofja Loka tek. št. 9/43 od 2. 10. 1943: Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek v Škofji 
Loki, fasc. zapuščina Tineta Kalana. — 191. P;smo Ane Ziherl Milošu dne 16. avgusta 
1943; pismo hrani Vanda Ziherl v zasebnem arhivu. — 192. Pismo Miloša Zmerla 
Tinetu Kalanu-Dolinskemu dne 23. avgusta 1943; pismo je dob'la Vanda Ziherl pri 
Milošu ob njegovi smrti v Italiji (hrani ga Vanda Zmerl). — 193. Pismo Jožeta Vi-
doviča-Planinskega Tinetu Kalanu-Dolinskemu dne 25. avgusta 1943: Zgodovinski 
arhiv Ljubljana, oddelek Skofja Loka. fasc. B-II-b-17. — 194. Izvod Mladine — 
gorenjska izdaja št. 5 je v arhivu IZDG. — 195. Pismo M'loža Ziherla Tinetu Ka 
lanu-Dolinskemu dne 25. avgusta 1943: Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek Škofja 
Loka, fasc. B-II-b-16. — 196. Zapis v dnevn'ku Lojzeta Hafnerja-Slavka dne 26. 
avgusta 1943. — 197. Pismo Miloša Tinetu Kalanu-Dolinskemu dne 30. avgusta 1943: 
Zgodovinski arhiv Ljubljana, oddelek Škofja Loka, fasc. B-II-b/39. — 198. Pismo 
MUoša Ziherla Matiji dne 30. avgusta 1943: arhiv IZDG, fasc. 660/IV. — 199. Ustna 
izjava Andreja Florjančiča-Borisa 27. marca 1980 (zapis hrani avtor). — 200. Original 
mladinske brošure »Nekoč je bil. . .« hrani arhiv IZDG v Ljubljani. — 201. Ustna 
izjava Cirile Gašperšič-Saše 10. decembra 1979 (zapis hrani avtor). 
135