UROS PREDIC: SV. CIRIL IN METOD.
I
Umetn. priloga ..Slovana".

PETRUŠKA:
MOJ ROJSTNI KRAJ.
w
A sred zelenega pod vami carstva
ležalo, svesto vašega je varstva,
ljubezni mesto, tihega kovarstva,
kjer bil sem ljubljen, kjer strastno sem ljubil,
kjer toliko sem našel, a še več izgubil.

O vas sem sanjal, gorski velikani planin domačih. — S snegom vsi obdani, v nebo strmeli ste od zarije zažgani, mogočni kralji, v plaščih iz škrlata, sijala v demantih je krona zlata.

DR. BOGUMIL VOŠNJAK (Pariz).
PRISPEVKI K POGLAVJU ..NAPOLEON IN SLOVANI".
Ti
I mpresionistična slika daje slikarju možnost, AI da krepko izvrši to, kar se mu zdi po-I sebno dragoceno. Vse posameznosti, vse t^i malenkostne črte so impresivno tu brezpomembne ; glavni misli se mora ukloniti vse drugo. — Namen teh vrst ni podati zgodovino razmerja med Napoleonom I. in Slovani. To bode naloga kakega bodočega zgodovinarja. Pa tudi tak poizkus, aforistično nanizati poglavitne črte velikega zgodovinskega procesa, ni brez pomena. Popolna zgodovinska natančnost je nedosegljiva, kajti nikdar ni mogoče izčrpati vseh iztočnikov, vedno ostane neka vrzel, ki je ni mogoče zamašiti. Nuditi v velikih črtah brez vseh detajlov sliko kake dobe, je hvalevredno v tem oziru, ker je mogoče krepko podčrtati vse misli, ki so bile merodajne in ki povzročajo, da se zgodovinski proces jasno odbija in odraža od vseh malenkostnih epizod vsakdanjega življenja.
Na francoskih vseučiliščih je običajno, da pride v dvorano profesor, odet v dolgo srednjeveško haljo in pokrit z rdečim baretom, v spremstvu pedela. Dolžnost tega pedela je, da sedi za profesorjevim hrbtom in mu je na razpolago. Pe-del seve ne razume prav nič vsega tega, kar predava mož na katedru, pač pa izgleda, kakor da bi sledil z napetim zanimanjem učenim izvajanjem. To je nekoliko smela primera, ki jo hočem sedaj poizkusiti. Zdi se mi, kakor da sedi mesto profesorja žena s frigiško čepico na glavi, in ta žena — revolucija — uči narode. Za njo pa sedi Napoleon, ki je poklican, da izvršuje njena povelja. Pa ta genialni mali pedel ne razume vedno te krepke deve, te krvoločne republikanke, trudi se sicer, da bi točno izpolnjeval njene ukaze, pa mnogokrat stori ravno nasprotno tega, kar hoče ona.
Ni tukaj mesto kazati, kako malo lastnega in samoniklega je v državnih nazorih velikega Napoleona.
V kratkih besedah bodi dovoljeno začrtati, kako stališče je zavzemal Napoleon proti Slovanom. Uspehi tega razmotrivanja bodo, žal, precej neugodni; kazali nam bodo Napoleona ne v sijajnem solnčnem svitu, ampak v dvomljivem po-lumraku. Pa predno se dotaknemo stvari same, bi bilo zanimivo razpravljati, ali je Napoleon
sploh poznal tisti družabni nazor, ki ga danes imenujemo narodnost.
Jako je razširjeno mnenje, da je bila francoska revolucija nekak početek modernemu narodnostnemu gibanju. Radikalni individualizem je dete revolucije leta 1789. Posameznik in njegovo pravo je zmagalo v Parizu po vzetju Bastilje. Vsaka nesvoboda, vse oblike gospodarske asociacije, vse to, kar druži človeka s človekom v gospodarski borbi, se je moralo umakniti abstraktnemu nauku, da si mora vsak sam izvoje-vati prostor na solncu. Delavcem in delodajalcem je prepovedano združevati se. Filozofični individualizem je rodil gospodarskega. Kakor je samostojna, svobodna volja vsakega državljana predpogoj celega novega političnega ustroja, tako se mora tudi na gospodarskem poprišču vsak sam boriti za obstanek. Posameznikova avtonomija v vsem, to je glavno načelo. Kantovski nauk, ki ceni tako visoko človeško samoodločbo, je priboriti si veljavo v življenju. Pa to načelo individualne avtonomije si išče sorodno obliko v človeških skupinah, kakoršni so narodi. Ne samo posameznik, ampak tudi narod bodi avtonomen v vsem, kar stori. Nikaka tuja sila naj ne zapoveduje narodom, vsak narod bodi sam svoje sreče kovač. To je nova, vse pretresujoča misel, ki je poklicana, igrati ogromno ulogo v zgodovini družabnega prenovljenja. Gotovo leži mnogo resnice v trditvi, da bi bilo narodnostno gibanje devetnajstega veka nemogoče brez francoske revolucije. V strašnih borbah, katerih pozorišče je bil Pariz velike revolucije, se je porajal pojem moderne narodnosti. Pa meglena je bila ta nova smer, nerazvidna za one, ki so iskali novo pot ven iz razvalin predrevolucionarne dobe. Niso se zavedali, kake nove sile se pripravljajo. Tuje jim je bilo še to, kar imenujemo danes narodnost. In Napoleon sam ni imel pojma, da služi velikemu pokretu, čigar vodilna misel mu je bila neznana.
In evo zopet velika ironija soc. razvitka! Napoleon sam je precej nenacionalen junak. Nekak modern predstavitelj romanskega kaosa je on, eden zadnjih predstaviteljev mednarodnega latinstva. Italijan je po rodu in vedno rad naglaša, da polje po njegovih žilah vroča italijanska kri.
V svoji mladosti strastno sovraži Francijo, ki je zasužnjila kršno rodno Korziko. Francija je mlademu Napoleonu dežela, kjer ni rodbinske čistosti, ne osebne časti, sploh dežela vsega slabega. Nikdar ni postal pristen Francoz. Manjkala mu je povsem francoska uglajenost, francoski kult jezika, zmisel za vse to, kar daje življenju estetičen čar.
Pred smrtjo izkuša pa kljub temu povdarjati svoj francoski značaj in v „Memorialu" piše: »Neločljivo sem spojen s francosko slavo, spomeniki, institucijami, vsemi narodnimi čini. Kdor bi me hotel odtujiti vsemu temu, ta bi osramotil Francijo."
Pa ta izpoved je dosti preveč vsiljiva, da bi mogla biti iskrena in — resnična. Ne pozabim še nekega čudnega dejstva. Predno je vstopil Napoleon v francosko vojno službo, se je ponujal ruski armadi. Kake neverjetne možnosti se nam odpirajo, ako si predstavljamo Napoleona kot ruskega generala, ki bi bil mobilizoval vse slovanske sile v borbi proti zapadu!
Ko so se začeli stiki Napoleona s Poljaki, je bil spomin na poljsko državo še živ. Nada, zediniti nanovo raztrgano domovino, ni bila nerealna sanjarija, ampak zdelo se je, da bo mogoče odstraniti strašne posledice tistega zločina, ki so ga izvršili diplomatski rablji z delitvijo Poljske. In v tisti burni dobi, ko se je vse iz-preminjalo, ko noben družabni pojav ni ostal nedotaknjen od tiste splošne mrzlične težnje po preobratu, je bila pač zedinjena Poljska dosegljiv smoter. In prikazal se je francoski general, ki je bil kakor poklican, da ustvari to nanovo, kar so razbili diplomati starega režima. Pa račun, ki je zmešal glave Poljakom, ni bil točen. Napoleon se prav nič ni razlikoval po smeri in značaju svoje zunanje politike od onih mogotcev pred-revolucijske dobe. Posluževal se je iste taktike, istih sredstev. Ni moža, ki bi bil Poljakov v tej meri razočaral, kakor Napoleon.
Poljski problem se prikaže francoskemu cesarju jasno in izrazito. Poljaki so mu zgodovinski narod, edini slovanski narod, ki je političen či-nitelj zaradi svojih državnih tradicij. Dasi razbit, predstavlja še vedno veliko kulturno in politično silo, s katero je treba računati. In Napoleonova borba proti Rusiji ga je silila, še bolj skrbno negovati dragocene stike s Poljaki. Pa Poljaki so preveč vročekrvni in neštetokrat izkuša Napoleon ublažiti njih politični temperament, ki ne pozna razsodne potrpežljivosti. Njegova sodba o Poljakih je ostra in stroga. O Kosciuszkem pravi, da je neumnež in neko njegovo pismo imenuje smešno, ker je preveč frazersko. Poniatowski mu
je lahek in nedosleden človek, „bolj ko so običajno Poljaki, kar gotovo mnogo pomeni". Imenuje jih egoiste in smatra jih za nekake slovanske Gaskonjce. Pradtu, ki ga pošlje v Varšavo kot poslanika, daje dobre svete: »Dvorite ženami, to je najpo-glavitnejša stvar na Poljskem." In s takim potnim priporočilom v torbi je odpotoval Pradt v Varšavo. Vtiski, ki jih podaja ta francoski diplomat o Varšavi, so polni prave galske prešernosti in nadutosti. Poljska mu še ni Azija, pa tudi ne več Evropa. »Konji so mali in mršavi, pa krepki, ljudstvo je odeto v cunje, židje v umazane cote, pa žlahčiči so visoke rasti in lepe postave, njih oči brez izraza. Njih gradovi so podobni onim v Španiji, jedila so neužitna po okusu in vonju, pijače pa razširjajo bolezni." To je živa, pa žalostna slika Poljske, kakršno nam podaja Napoleonov zaupnik. Vsa žlahta je obubožala, denarja ni, vse stoka in toži nad občno bedo.
Kot nekako odplačilo je Napoleon ustvaril varšavsko državo, ki je imela pet milijonov prebivalcev. Vsa uprava je bila po francoskem vzorcu. Saksonski kralj je bil vladar. Čisto nov duh je prišel z Napoleonom v te kraje. Poljski fevdalizem se je začel rušiti, največji nasprotnik vsakega fevdalnega ustroja je tudi na poljskih tleh osvobodil kmeta kljub mogočnemu vplivu in pritisku poljskega plemstva.
Ko je prišel Napoleon med Poljake, sprejeli so ga kakor Boga. Odrešitelj je prišel! Domoljubni Poljaki so želeli, naj bi cesar zedinil nanovo združeno Poljsko s Francijo, kakor je zedinil Ilirijo. Poljska žlahta je tekmovala v izrazih udanosti, in Poljakinje so očarale francoske oficirje, ki jim je donela francoščina posebno blagoglasno iz ust rožnih predstaviteljic poljskega plemena. In sredi sarmatskih planjav so našli francoski častniki, kakor poroča neki Gonneville, marsikateri gradič, kjer so jih sprejele gostoljubne poljske žene, ki so same varovale ognjišče, saj možje so bili na vojni. In spomini teh francoskih junakov so bili bolj prijetni, ko oni žolčljivega poslanika Pradta. In Sorel piše o tem bivanju na poljskih tleh v svojem resnem glavnem delu „Evropa in revolucija": »To je druga Francija, ki so jo tam našli; francoščina, ki so jo žene govorile s tako zvonkim naglasom, zdela se jim je krasna". Plesalo in rajalo se je ob zvokih temperamentne godbe ob času, ko je besnela vojna z Rusijo, med dvema bitkama.
Pa Napoleon ni imel resnega namena ustvariti drugo vsepoljsko državo. Izrazil se je celo: „To mi je bila kaprica." -— Ni imel resne trdne volje, kakršna je neobhodno
potrebna, ako se stremi po pravem političnem uspehu. Mogočna njegova volja, ki je tolikokrat premagala največje težave, ni prišla do veljave, kadar je šlo za Poljake. In vendar so mu bili Poljaki brezmejno udani, so radi krvaveli na vseh evropskih bojiščih in se žrtvovali s pravo slovansko hrabrostjo za Napoleonovo slavo. Me-njica na Napoleonov račun je bila visoka, pa on je nikdar ni plačal. Cinično je zalučil Poljakom v obraz: „Moja usoda ni odvisna od pomoči nekaterih tisoč Poljakov". In nekoliko svetohlinsko se vprašuje, kljub temu, da je usoda Poljakov v njegovih rokah: „Ali se prenovi poljski prestol? Ali doseže ta veliki narod zopet svojo nekdanjo eksistenco in neodvisnost?" — Na to vprašanje bi bil lahko sam dal točen odgovor, ako bi bil hotel. Ironija usode, da je ni hujše, je pač sledeče dejstvo. Slavni Hardenberg, pruski minister in reformator pruske uprave, je sestavil v Tilsitu načrt, po katerem se naj zedini Poljska. Prus Hardenberg je to predlagal, česar francoski cesar ni hotel izpolniti. Črez sto let se pač ne bi našel pruski minister, ki bi izkušal nanovo ustvariti razbito poljsko državo.
In kljub vsemu temu so ostali Poljaki naj-zvestejši napoleonskim tradicijam. Njih velike nade so se sicer izjalovile, pa tudi v tem razočaranju je ležala skrita neka tajna nada. Napoleon je dal svojemu poslaniku Pradtu primeren nasvet, sam je pa bil precej previden in Poljakinje mu niso bile opasne. Pa zopet stopa žena v ospredje. Walewska je ljubila Napoleona z vso silo svojega slovanskega temperamenta. In ko je bil Napoleon že na otoku Heleni, zasidrala se je nekega dne v luki ladja, na kateri sta bila Walewska in njen sin, ki je bil Napoleonove krvi. Rodoljubna, požrtvovalna in slavohlepna je bila ta poljska žena. Čuvstvo ljubezni do izgnanega cesarja se je borilo v njej s strastno željo, učiniti nekaj velikega
za nesrečno Poljsko. Pa Napoleon je slutil, da ni prišla samo zaradi tega na otok, da bi mu skrajšala dolge dneve prognanstva. Walewska je imela velike namene: Napoleon naj pobegne med Poljake, jih naj združi in potem nanovo si podvrže Evropo. Pa v Napoleonu ni bilo več nekdanje sile, peruti so že bile strte, in za to vratolomno poljsko podjetje ni imel ne sile, ne volje. In Walewska je morala zapustiti otok Heleno z bridkim čuvstvom, da tudi ta nadčlovek ne more več pomagati razbiti Poljski.
V galeriji portretov slovanskih mož in žen, ki so dali poseben čar Napoleonovi dobi, ne sme manjkati knez Czartoryski. Dočim se pri vseh drugih kaže neka sanjava, vihrava črta značaja, je pri tem možu vse realno, zdravo, razumno. To je mož, pri katerem je razum spojen z globokim etičnim čuvstvom za odgovornost vseh svojih činov. Czartoryski je bil prijatelj carja Aleksandra, stal je v onih letih na ruski strani in užival velik vpliv na ruskem dvoru. To je bil edini Poljak, ki je spoznal, da so jalove vse velike besede francoskega cesarja. Njegova politična misel je bila dosti razboritejša. Poljaki se morajo približevati Rusiji, to grozno nasprotstvo med obema slovanskima narodoma mora nehati. Nasproti sanjavemu navdušenju za Francoze je postavil Czartoryski velik, jasen slovanski program. Sto let pred praškim shodom je pisal Stroganovu (23. maja 1807): „Želim, da bi bila poljska stvar ona vseh slovanskih narodov, ena neločljiva od druge. Zveza vseh slovanskih narodov, to je edini smoter..." V teh besedah leži veliki program bodočnosti, ki ga je slutil s svojo bistroumnostjo Czartoryski že pred sto leti. Pa ob onem času je bila križarska vojna proti Rusiji sveta poljska stvar, in Poljaki v svoji navdušeni dobrodušnosti so šli na limanice kondotijeru z otoka Korzike.
(Konec prihodnjič).
JOSIP JELENKO:
LJUBEZNI SEN.
Ni je sreče v vsem nebeškem raju, ni sladkosti na vsem božjem svetu, ni je cvetke v pomladanskem gaju, kakor je ljubezni tvoje sen.
Ni je boli v srcu bolj skeleče, ni je muke v vsem brezdanjem peklu, ni ga hujšega prokletstva sreče, kakor je ljubezni tvoje sen.
MILAN PUGELJ:
FRANCOZOVA JABLAN.
I.
iha in samotna, vsa odeta s prostranimi in debelimi sneženimi prti. zavarovana z golim suhim in črnovej-natim drevjem, ki ziblje v burji rogo-vilaste prste, kakor bi pretilo nekam tja v daljo — taka prespi in presanja Ločna vas zimo za zimo. Zapuščena, razdolgočasena, brez veselja in pesmi preživi advent in dočaka božič. Hiše kakor grobovi, skednji in kozolci kakor starci, ki jim hočejo glave na kolena, možje in ženske resni, dekleta in fantje ločeni kakor tujci. Same noči, vedno hladnejše in daljše, dnevi kratki, oblačni in brez solnca in luči, burja in sneg vsenaokrog in jate lačnih gozdnih ptic, ki kričijo po potih in slemenih od mraza in lakote. Somračna svetloba leži od kasnega jutra do zgodnjega večera po vasi med hišami in hlevi, pogled ne more sredi nje nikamor, potaplja se v njej kakor v mlaki. Tuintam klic kmeta, lajanje psa, ki je opazil tujca in ga zlobno osumničil.
Poteka advent z brezkončnimi aočmi, pride božič in za njim trije kralji z zvezdo na visokem kolu, pojoči mnogo sreče želečo kolednico in hlepeči vse križem za darovi. In glej! Ko je nastopil predpustni čas, se je nenadoma vse izpre-menilo. Vaškim hčeram gore lica vsled samih vročih misli, ki se sučejo krog ženinov, ženini snujejo dobre bodočnosti, iz vaške krčme odmeva glasna in razkošna govorica bahavih oglednikov, ki sede za mizo v dolgih črnih suknjah, modrujejo v svojo korist in pokušajo cekinasto vino. Jutri, pojutranjem zaukajo prvi svatje, zaigrajo prvič tisti štirje godci, ki so doma iz Garjevega in umejo tako piskati v svoja pihala, da nikoli tega. In puške in možnarji in pištole ■— vse povprek bo pokalo in treskalo, in tako polna bo pot do cerkve, kakor bi bil semanji dan za pet vasi obenem. Dan za dnevom se vrste svatbe, druga hrupnejša in razkošnejša od druge, vse dokler ne prejde predpust in ne nastopi tihi postni čas. Ne sme se takrat peti, ne sme se vriskati ne vese-ljačiti, ampak vsaj gledati je dovoljeno, kaj se godi zunaj.
Pomlad prihaja in sneg se tali in gine. Neko jutro vstaneš, pa vidiš ledino, na desno in levo jo vidiš, spredaj, zadaj — kamorkoli se obrnejo oči. Nikjer zamazanobelih lis, visokih rumenkastih kopic, črnih ledenih škrlij, ki pokajo
in se lomijo pod tvojimi nogami. In če dobro pogledaš, če pozorno posluhneš — čuješ in vidiš škrjančke, ki se v zraku premetujejo in fantu po-smehujejo, ker se je tako brezcilno in bedasto zaljubil, da je bolan od same velike in nesrečne ljubezni. Prvi orači že režejo brazde, z vinske gorice že prihaja zadovoljen in dobrodušen kme-tiček. ki	je trte porofai
dal kolček za par izdihnil prot' nebu: O, Bog te obvar'!
in tako šparone šibil, da bo v jeseni prav gotovo še slajšega pil,
In zvonovi gredo na dolgo pot — tja v slovito rimsko mesto in ko se vrnejo, glej, že se vije procesija skozi vas z novovstalim Odreše-nikom spredaj, že igrajo zopet slavni godce iz Garjevega tako lepo, da nikoli tega. In poletje je nenadoma v deželi, jesen pride, čas žetve in košnje, izkopavanja, obiranja in trgatve. Sirom okrog ukajo in vriskajo vinske gorice —•
ščurček prepeva, ker ne more več spat! trgati veleva: spet pojdemo brat —
in tako je, kakor bi se ne prelivale nad vasjo mogočne skupine zraka, ampak kakor bi plavalo nad njo in jo zalivalo samo veliko in čisto veselje. Glej, poridi, ki vodi in se smeje bleščeče bela v dolino, že
konjički škrbljajo in vozijo težko
in to vse samo zaradi tega, ker je vince, ki ga peljejo v dolino, tako nepopisno in nedoumljivo sladko.
Listje se je ospelo, jesenska sapa se igra z njim po gozdnih obronkih, po potih in cestah, ki se vijejo nekam zapuščene in kakor utrujene v daljavo, po poljih, po vrtovih, kjer cveto in venejo siromašne in pozne cvetice. Danes, jutri že pade sneg, iz meglenega in svinčenega ozračja se prično izmotavati prve snežinke, goste se polagoma, zagoste se, predno se stori novo jutro, ni videti ne polja, ne travnika, ne ceste, nc gozda: sama bela planjava, osamljena, mrtva, prazna.
Zima prikima, nova pomlad, poletje, jesen — in leta teko, teko. Starci in starke umirajo,
možje in žene se starajo, mladina dorašča in stopa v njihove stopinje.
Vse minilo bo,
nič več pel ne bom . . .
II.
Nekoč v davnih dneh — joj! Kdaj je to bilo in kje je mogoče? Ali oče mojega očeta je doživel tiste viharne čase, gledal vanje in se sukal sam sredi njih. On je pravil otrokom in še starec je gorel in žarel v obraz, ko mu je šla preko spominov divja davnina.
Tam zgoraj nad vasjo leži in se vije kakor na polico položena pot, tekoča iz Goličave in hiteča v Plazovo in dalje do trga za brdi in holmi. Tuintam drči po njej voz, rumen koleselj bogatega kmeta in krčmarja, neznan popotnik stopa po njej, opirajoč se na kljukasto palico, prazna je povečini, samo redkokdaj polna rogate živine in glasnih sejmarjev, ki potujejo po dobičkanos-nih kupčijah. Ob poletnih večerih, ko gore ce-kinaste zvezde in sije luna, hodijo po tej poti vaški fantje, povprek se drže okrog ram, od roba do roba jih je, narodne pesmi pojo in ukajo, da odmeva široko po krajini. Včasih, kadar jih ni, in je ura tiha in samotna, priteče plaho dekle, ki se je skrivaj splazilo iz varne čumnate in ušlo spečim varuhom, kakor srna beži ob gorenji meji, zavije proti šumi in se skrije v naročje čakajočega fanta.
In nekdaj — kdo bi si mislil?! — nekdaj, neko dopoldne so se prikazali tam izza ovinka vojaški jezdeci in so mimo jezdili in jezdili. Tuji vojaki so marširali po tisti poti, kakor živa meja so se videli na njej — brez konca in kraja. Ure in ure se ni pretrgala vrsta, ni prenehalo troben-tanje in bobnanje, ki je odmevalo in donelo z gore v goro. Strah je prevzel vaščane, vsi preplašeni so gledali izza vogalov, skozi mala hišna okna, skozi luknje in špranje v skednjih — vse križem so se prikazovali prestrašeni obrazi, vidno vznemirjeni od pretečih in grozečih slutenj, ki so preplavljale duše. Se Skalovec, ki je visok hrib onstran vasi, se je dozdeval ves izpremenjen. Vedno je bil siv, ali zdaj se je zdelo, da je še vse bolj starinski, da je upognil koničasto in na desno plat nagnjeno glavo še globočje, da se je, že prej pust in mračen, še bolj ožalostil in omra-čil. In drevje — to še pomnijo vaščanje po povestih svojih dedov — drevje je kar majalo svoje vrhove, kakor privezane ptice so vztrepetavale smreke, v hrastju je pokalo, kakor bi se mu lomile kosti. Človek je mislil in spoznal, da hoče
vse nekam daleč proč, cela šuma da se hoče dvigniti kvišku in poleteti v mirnejše in varnejše kraje kakor jata ogromnih ptic.
Popoldne tistega dne, ko se je živa meja mimo korakajočih vojakov pretrgala in končala in je bilo pričakovati, da se krik šumne množice poleže in izgubi, da prestane in utone v ozračju kričeča pesem trobent, da umrje za holmi ropo-tanje bobnov, se je dogodilo vse obratno. Krik ljudij, že prej velik in hrupen, je postal nenadoma trikrat bolj divji in bučen, trobente so hre-ščale tako rezko, da so njih glasovi rezali uho kakor noži, bobni so hrumeli kakor bi se rušilo gorsko kamenje in bi drlo po peščeni in skalo-viti gorski poti v dolino in nad vas. In poleg vsega tega so bušili na dan trdo zveneči in sunkoma kakor z iglo v uho vbadajoči streli brezštevilnih pušk, topovi so tulili onstran holma, kakor bi nagnal na tisti kraj jato sestradanih volkov, pa bi jih tam žejne in gladne pretepaval in suval in strojil.
In tako do mraka. Takrat se je razgubilo streljanje, kakor bi se bilo razteplo v zraku, troben-tanje se je uleglo, bobni so utihnili. In vojščaki — kakor hosta po viharju. Še vznemirjeni, še razburjeni in drhteči, ali brez besede, brez pravega pogleda. In kdor je prišel do njih in je videl tiste kraje, kjer so stali, ni mogel tega pozabiti do konca svojih dni. Tam mrtev konj, tam zleknjen vojak, tam zarit z glavo v zemljo in kri, kri, vsepovsod še vroča, penasta, še puhteča kri . . .
Vaščani so razbrali, da se je uresničilo tisto, kar je napovedala že davno in namigavala na-tura sama. V jeseni je bilo, ko je žarelo nebo celo vrsto večerov, kakor bi ga preobesil s škrla-tom, okrog Vseh svetnikov se je kazala na za-padni strani prečudna zvezda, ki je vlačila za seboj žareč, košat in tako dolg rep, da ga je bilo baš za tretjino nebesne širine. Ob zimskih tihih in dolgih večerih so opozarjali potresi. Mirno sedečo in kramljajočo družbo so prekinili, zapla-šili srce in opomnili na težke čase vojske in potrebe. In kar se še ni nikoli pripetilo — strmite ljudje! — to čudo je prestrašilo pobožne in pri polnočnici zbrane vaščane. Domači župnik in duhovni oče, častitljivi starec Jernej, je baš prebiral vernikom pred oltarjem evangelij, ki pripoveduje o Kristusu, kako se je rodil v revnih jaslih in se tako ponižal med nas, z napakami in slabostmi obložene grešnike, ko se je nenadoma nagnil glavni patron, sveti Miklavž, nad tabernakljem stoječ s škofovsko palico v levici, z mitro na glavi, v desnici knjigo in troje jabolk
L. KUBA: GOR. GORJE PRI BLEDU.
in ves v bogatem ornatu se je sklonil najprej komaj opazno in zatem kar trenotkoma omahnil in padel tik župnika na oltarske stopnice.
Ni prišlo torej iznenada, ampak že davno prej je bilo naznanjeno, kar se je dogodilo. Ali grozota je bila vseeno velika. Na desno in na levo mrtvi konji, mrtvi ljudje in kri, kri . . .
Na večer tistega dne po bitki so se razlili tuji vojaki po vasi kakor povodenj. Tebiničmeninič so prisedali k polnim skledam po hišah, pobirali iz shramb suho meso, jemali mleko in kruh, lovili kokoši, ki so letale in begale pred njimi kakor divje ptice, odvezavali vole iz hlevov in jih pobijali, razsekavali in kuhali koncem vasi.
Zdaj so jih spoznali vaščanje, da so Fran-cozje. Po govorici se je videlo, ki je čisto tuja, nosljajoča in naši do skrajnosti nepodobna. In tudi po množini, ker jih je bilo toliko kakor listja in trave. Sloves je šel o njih po svetu, silna moč in sreča je bila z njimi, kamor so stopili, tam je bilo vse njihovo in zmagano. In neki človek je hodil z njimi in jih vodil, ki je bil majhen, zvan Napoljon, ali mogočen, da mu ni bilo para. Vse narode je ukrotil in skoro bi bil postavljen za poglavarja vesoljnega sveta. Ali pokopala ga je brezvernost.
III.
Proti mraku tistega dne, ko je grmela za holinom onstran vasi vojska, je pritekel po rebri dol zadaj za vaškimi hišami visok in leporaščen francoski vojak brez pokrivala na glavi, praznih rok in s prazno in svetlo nožnico ob levem boku, ki je drsala za njim po tleh in se v polumraku motno svetlikala.
Tam na koncu vasi se je širila tiste čase zelena košenica, prijetna in dehteča po svežem in sočnem zelenju in cvetju in last kmeta-krajana Vinopivca. Ker je ležala za hišo in gospodarskimi poslopji in ker se je ločila baš nad njo strma reber do vrha holma in ji delala vedno senco, so se zgostili vse večere tam najpoprej mrakovi in jo zagrnili s svojimi mračnimi haljami. Mir je vladal po njej vse poletne noči. Nočni vetrovi niso mogli do nje, ko je bila od vseh strani zadelana, tudi poljski ščurki je niso ljubili in niso peli po njej svojih enakomernih pesmi, ker je bila tako temna in mrtva. Tisti vojak pa je tekel po njej, in ko je prišel baš v sredino, je omahnil nenadoma, sklonil se vznak in nekako utonil in se pogreznil v visoki travi.
Samo domača hči Marinka je bila tedaj v hiši, pri zadnjem oknu je gledala zamišljena v večer, ki se je spuščal zunaj počasi po zemlji in
v mislih, da je tisti človek, ki je tekel v mraku po rebri, domačin, po tuji roki nemara poškodovan in ponesrečen, je hitela v veliki skrbi iz hiše naravnost v sredo košenice.
Tam je ležal vznak mlad in zal Francoz, ki se ga ni bilo mogoče prestrašiti. Obraz bled in bolesten, ampak poleg vsega tega prijeten in ljubezniv, oči velike, črne in tudi udane in dobrohotne, čelo belo kakor od nagrobnega kamena, od bolečine zgrbljeno, ali ne odurno in tudi ne zlobno.
Menda je bil ranjen, nevarno ranjen skoraj gotovo, pa je bežal kakor obstreljena žival na desno in levo, navzgor in navzdol in nazadnje se je zatekel, zmeden od bolečine, v tisto koše-nico in sredi nje omahnil. Zdaj leži tam, vidno se izkuša nasmehniti Marinki, ki stoji usmiljena tik njega, roke izteza proti njej, polahko govori v takem jeziku, ki ga dekle ne razume. Pa vse eno odide in se vrne z vodo, poklekne k njemu, mu privzdigne glavo, nastavi posodo k njegovim ustam in on pije hlastno in željno.
Večer se je storil vsenaokrog, zvezde že gore po nebu, mesečev srp visi sredi njih, bled je nocoj, £koro brez svetlobe in kakor izrezan iz ledu. Vas molči, ali zgoraj nad njo tabore tuji vojaki, zubelj pri zublju kipi kvišku s črnih tal, zvijajo se, pačijo v temi kakor zlobni jeziki. Tik njih gledajo iz noči od ognja rdeče obžarjeni obrazi tujcev, umikajo se in potapljajo v temini in nenadoma prikazujejo. Že je pozabljen vojske hrup in trušč, že se meša vesela govorica s smehom in krohotom, in tuje in v tistih krajih nikoli znane pesmi vstajajo sredi plamenov, hitijo v noč in daljino in plavajo in se razlivajo po njej od dalje do dalje.
Marinki se smili tujec, vstane zato in tako sede na zemljo, da položi njegovo glavo v svoje naročje. Če se skloni k njemu in pogleda v njegove oči, se ji zdi, da je zapisana v njih in po vsem njegovem obrazu sama velika in globoka hvaležnost. Tam niže, spodaj tik prsi, je rana, ki mu konča življenje, vzame ga, kakor bi iztegnila smrt skozi njo svojo koščeno roko in vzela dušo. Sam to ve in čuti in najbrž govori o tem, ampak ona ne razume njegovega jezika. Glej! Roko je iztegnil do njene glave, njeno lice bi nemara rad približal k svojemu, mogoče bi ji rad povedal na uho nekaj zaupljivega, zadnjo željo, predsmrtno naročilo. O starših morda, o materi, ki je stara in sama na svetu, o nevesti, ki čaka njegove vrnitve.
Marinka skloni glavo, a vojak ne govori ničesar, samo njeno lice tišči k svojemu in poljubi
jo. Na usta jo poljubi, na njena rdeča in vroča s svojimi hladnimi in bledimi....
In noč vsenaokrog, zvezde na nebu in tuja pesem pod njim, ki se raztaka na vse strani, in je tako lepa in mehka in mila kakor domača. Kam se dviga duh, kam sili srce, kaj hoče to noč hrepenenje? Široka, prostrana nebeška pota vsenaokoli, zvezde blizu, prijazno strmeče v oči, mesec, tihi tovariš, nad glavo, daljina, nezaupna tetka, pred nosom z dobrohotnimi in razprostrtimi rokami in večnost, večnost srka vase dih iz utru-jenčevih grudi.
IV.
Francoza, ki je umrl tisto noč sredi koše-nice, so pokopali ravnotam. Na planem je ležal njegov grob, jablano so vsadili vanj, da bi kazala mesto in pričala spominom, ki žive med pre-
bivalci. Razrastla se in ojačila, ostarala že in osušila, ali iz njenih semen so izrastle druge, zasenčile košenico in jo izpremenile v košato šumo.
Spomlad je zdaj, majnik gre h koncu, in jablane cveto. Kakor neveste so, vse svežezelene, vse okrašene s tisočerimi rožnatimi šopki. Prijetne vonjave se širijo v njihovi senci, rahel spomladanski veter se zamotava vanje, za kratek čas puli snežno in rožnato listje iz njihovega cvetja, pod vejevjem ga zaganja semintja, da tre-peče in frfoče v zraku kakor beli metulji.
Vesela je vas, bele hiše pozdravljajo izmed novozelenega drevja, sama radost med vaščani. Glej tam starca, ki premišlja na obcestnem kantonu in se smehlja sam sebi. Na prste šteje, računa in računa, pa ne more dognati, koliko let že teče njegovo življenje.
IVAN IVANOV:
VRTNAR.
I.
Vrtnar je bil, — cvetice vse gojil je, krasote boj, vonjav sladkosti pil je, cvetice mraza čuval je skrbeče, presajal jih, prilival jim ljubeče.
Kjerkoli cvet v vrtovih južnih vzklil je, na svoj ga vrt donesel, presadil je. A vonj opojni, boje so blesteče rodile nove želje hrepeneče.
Srce mu bilo je nemira polno, oko iskalo je nezadovoljno krasnejših boj, opojnejših vonjav.
Po vseh vrteh so misli mu blodile, želja so gnale nenasitnih sile po zemlji vsi do krajnih ga daljav.
II.
V deželi bajni mu oko obstane na cvetu divno-nežnem neki dan. Promatra čare dosedaj neznane, vresničen vidi svoj najlepši san.
Vsa radost srčna mu iz grudi plane! Tako jetnik zatvorjen in vkovan vesel slobode zlate zopet dane vun plane v dan, od solnca obsijan.
Skrbno izkoplje cvet čarobni ta, ponese v vrt ga svoj, v mehko gredico iz bajne zemlje presadi cvetico.
Srce odslej mu ne pozna želja! Goji le eno: cvet da ta ne vsahne, da mraz uničujoči vanj ne dahne.
III.
Le ta čarobni čuva cvet odslej, ljubezen posvečuje mu brez mej. Kaj juga zdaj razkošni mu vrtovi, kaj drugi najkrasnejši so cvetovi!
Oko počiva le na cvetki tej, v nočeh ga sni obletajo o njej, in čuti prej neznani, čuti novi popolne sreče v duši so njegovi.
In cvetka ta, od cvetov vseh izbrana, očesce kot spominčica udana upira vanj, ki jo goji ljubeče.
Po vrtu se ljubezen izprehaja, pokojna, tiha, nežni duši spaja; — nad vrtom vsem sijaj trepeče sreče.
IY.
Zasnival v mislih je na cvet vrtnar . . . Na vrt stopila žena je visoka, visoka gor do nebnega oboka! Pogled leden, obraz oduien, star.
Usmiljenja poznala ni nikdar! V zasmeh ji žalost je srca globoka! — Po cvetu ji posegne kruta roka .... Če plakal bo vrtnar, kaj ženi mar!
Izkoplje cvet, pokaže mu ga v snu! Obupen zakriči: „Kam hočeš ž njim?!" „»Odnesem ga, drugam ga presadim"".
»Nikoli! — Moj je! — Pusti mi ga tu! Kdo si?" -• Odurna žena se zasmeje, ledeno de: »»Usoda mi ime je!""
V.
Iz sanj vrtnar izmučen plane v vrt! Ah, san lažniv je! Cvet tu mora biti! A ni ga! — v boli plaka siloviti in sklepa, krči, lomi roke — strt!
Trenotek smel je zreti raj odprt, sladkost ljubezni najsvetejše piti, že moral se od cvetke je ločiti! Ah, ni ločitev hujša, nego smrt?!
Združila komaj, zopet ga ločila usoda neizprosna je, nemila, v bolestih neizrečnih ga pustila.
In cvetka? — Zna vrtnar bolesti njene, ah, zna, da tudi ona hira, vene, da tudi njej tolažbe ni nobene!
VLADIMIR LEVSTIK:
PRINCESA CICIPE, BARONČEK IN UZURPATOR.
I.
rošči so brenčali po vrtovih mesta ; večerni zrak je bil mlačen in prijeten in nobena živa stvar si ni prikrivala, da plava v tem hrepenečem polmraku zaljubljenost in razpoloženje za lepe bedarije.
Mali park guvernerjeve palače je postajal minuto za minuto prikupnejši. Strme stene francoskih nasadov so temnele, nad belim prodom stezic je dihalo kakor šepet okusnega flirta, in bogovi ob mramornem štirikotniku vodometa — kakor da bi postajal kamen njihovih udov mehko, živo meso z nasladnimi rožnatimi odsevi — so se premikali v poznih sencah kavalirji gizdavih poz, slečeni za kopel, priklanjajoči se golim boginjam.
Dišalo je po eksotskem cvetju, po zelenju in po travi, ki je rastla kdovekje na svobodi, odkoder je prihajal veter — edino, kar je bilo v tej vsesplošni finoči upornega, plebejskega, ne-ukročenega s kulturo in tradicijami. Dišalo je vse, ali bolj od vsega so dišala široka svilnata krila princese Cicipe.
„Jaz hodim tod vse dni, noči, in v gredo sejem srčno kri, in žalostno mi je srce zaradi lepe Cicipe-e . . ."
je odpel njen zaročenec, mladi baron, ter odložil gitaro, da se zagleda v princesin obraz. Utica,
kjer sta počivala na mramorni klopi, se je vzpenjala v mičnem, vitkem loku, pokrita z redkim listjem velike rastline, in dasi podnevu ni branila pred solnčnimi žarki, vendar je bila ob tej uri preveč temna : Cicipe je izginjala ob njegovi strani liki svetla megla, in brez svojega smeha, brez govorice in parfuma obleke bi bila kakor neprisotna.
„Ne vidim je; prokleta tema! Niti samega sebe ne vidim ..." se je užalilo zaljubljenemu barončku. Z otožnostjo v srcu, ki se mu je zdela umestna in prijetna, je pogleda! po sebi: razen rok, ki so ležale na kolenih, dvoje dolgih, belih lis, je živelo v mraku le še svetlikanje ročaja na tenkem dvorjanskem meču ob njegovi strani. Od kamenite klopi — kakor da bi vstajala zgodovina, baronček se je spomnil, da stoji že dvesto let in je namah s pobožnostjo pomislil na dve stoletji zaljubljenih romanov, sentimentalnih premišljevanj, sladkih tete-a-tete, dednih in pra-dednih še slajših prešestev in dramatskih gest ljubosumnosti, pokopanih v diskretnem spominu tega nemega svedoka. Te misli so se združile po svoji notranji zvezi in se ovile princese Cicipe v enem, prezgodnjem koprnenju; mislim seje pokazala njena glava, z visoko, nestvorsko pričesko.
»Kolika prednost je v tem, da si lahko počešeš lase drugače, nego so ti zrastli!" je dejal baronček sam pri sebi. »Posebno ženske . . . Ženska,
mon Dieu, naj si bo še tako popolna v svoji neumnosti, je baš zaradi mode vsak trenotek v položaju, da prekosi sama sebe in se ovenča z novo, novejšo, najnovejšo bedarijo". Ta resnica se mu je zazdela duhovita; z zadoščenjem si je obljubil, da jo zabeleži.
Toda obraz princese Cicipe je bil sila lep, gladek in mlad, mil in okrogel, čeprav je bil naprašen in pobarvan po šegah in po pravilih; in čim se je skrival v temi, tem omamnejša je vstajala njegova lepota pred barončkovo dušo, navdajajoča ga s histerskim oboževanjem. Vprašal se je, če je vreden, da postane Cicipe njegova; in dasi je dvomil, vendar si je priznal. Nato se mu je zahotelo, da jo objame, pritisne nase, opali njen beli vrat s kipečo strastjo poljubov in si to uro ugrabi najvišjo ceno svoje ljubezni. Zavedal se je, da bi skalil umerjeno in že naprej določeno linijo dogodljajev, in le ta misel je mogla premagati prvotno poželenje.
„Vse z okusom in z eleganco!" je sklenil sam pri sebi. „Prirodnost je dobra samo za kanaljo".
Princesa Cicipe je bila gostobesedna in vesela, da jo kdo posluša; nje precijozno kramljanje je polnilo lepi večer, kakor polni peneče vino kelih z umetnimi brušeninami. Baronček skoraj da ni prišel do besede; tuintam je odgovarjal in ugovarjal na slepo, z izrazi, ki si jih je namislil vsako jutro naprej, ne da bi pazil na zmisel besed, prepuščaje se sanjarijam ob sami glasbi njene govorice.
Takrat pa je princesa prestala modrovati o plesih, o dvoru, o grofih in o vojvodinjah ter o trpljenju junakinje v romanu galantnega jezuita; mahoma so se ji izprevrgle misli.
„Bog ve!" je vzkliknila, „Bog ve, koliko časa bo trajal ta mirni tek razmer. Le en poraz naše slavne armade. . . ."
„Ne pozabite, Cicipe, da se naša vojska nikdar ne vrača neoslavljena iz boja!" je oporekal baronček, kakor da je sam njen general.
„Le en poraz", je trdovratno nadaljevala princesa, „in sovražnik ima odprto pot v našo deželo. Par tednov, uzurpator bo jezdil kot zmagovalec po ulicah našega mesta, kot gospodar bo prestopil prag mojega očeta . . . Divji vojaki' bodo plenili po hišah, konji in topovi bodo s svojim ropotom prinašali spomin o krvavih bojiščih; morda se dvignejo požari, nad palačami, nad skladišči trgovcev, nad streho katedrale: ogenj in moritev . . ."
„Uzurpator ne trpi grozodejstev; kavalir je, dasi rojen pod streho navadnega očeta", je me-
nil zaročenec s prezirno hvalo. „Toda ne bojte se princesa ..."
„Saj se ne bojim! Že tisoč let slavi histo-rija hrabrost naše rodovine ... In kaj se more pravzaprav zgoditi meni?" se je zavzela Cicipe; v njenem glasu je zvenel nemir.
„Včasih smo slišali, da uljudnost ljudi j ne pridobiva z bojevanjem; ako se zdi damam za vredno, se zmerom lahko boje Marta, kadar je brezobziren . . . Reči sem hotel, da ni nevarnosti: osemdesettisoč mož v utrjenih pozicijah, izvrstno oboroženih in junakov do zadnjega med njimi, — ali hočete boljšega poroštva, da smo lahko brez strahu? Uzurpator je stri vse nasprotnike če si to pot ne razbije glave, ni uzurpator, temveč zasluži, da bi bil pravi kralj nad vsem, kar je zemlje tostran in onostran morja. Kajti junak je veliki uzurpator; zdi se mi, če bi bil naš Človek, potem tudi jaz ne bi pomišljal . . ."
L. KUBA: BLEJKE.
„0, sram Vas bodi!" se je prestrašila princesa Cicipe. „Ali pozabljate, da uzurpator niti ni plemenitega rodu ? Kako bi mogel kavalir preliti svojo kri za nekoga, ki ni kralj. . . ."
„Ali princesa Cicipe ..." je dodal baronček galantno.
Cicipe ni poslušala.
„Ah", je nadaljevala s toplim, sanjavim glaskom, „in vendar je ta človek velik mož, velik vojskovodja; krivico mu delamo: junak je in vreden vsega občudovanja . . ."
„Potem", je povzel baronček, „se krivično zgražate nad mano, Cicipe. Jaz bi hotel biti takšen uzurpator zaradi samega Vašega občudovanja".
„Pa bi mogli? Ah, to vam je junak junakov."
Baronček se je navdušil; zaradi princesinega občudovanja se mu je mahoma omilil tuji za-vojevatelj:
„Nikdar še ni videl svet junaka, ki bi mu bil enak! Nikdar vojskovodje, ki bi ga dosegel! Premislite, princesa: narod vre; vzbuni se in obesi kralja; v vojski prekucuhov služi mlad oficir in sklene morda isti dan, da se nekoč sam polasti prestola. Par let — in že se je ovenčal s kraljevsko krono. Ni se plašil smrti, ne težav, in prečutih noči; kadar je vojska omagovala — on je prijel za prapor in se vrgel tja, kamor si ni nihče upal, v sredo sovražnikov, bajonetov, in krogljam naproti. Kakšna sila, kakšno zaničevanje smrti mora živeti v takšnem človeku ! In vsakogar je porazil . . . Cicipe, ali si morete misliti kaj lepšega in kaj strašnejšega od junaka, ki si pokori vesoljni svet? . .
„Ne morem si misliti", je zanikala princesa: zdaj se je njena postava jedva še svetlikala iz teme. „Zakaj niste vojak tudi vi, baron? Koliko bolj bi vas morala ljubiti, ako bi gledala v vas takšnega ..."
„Velikega uzurpatorja", je dejal baronček malodušno.
„Mhe mhe", se je oglasil pred uto stari knez, guverner. „Vojvodinja se poslavlja; kje ste, otroci?"
Zašumela so krila; pred uto se je pokazal v silueti profil vojvodinje z ogromnim zakrivljenim nosom, in senci dveh drugih dam, ki sta bili z njo v posetih . . .
Od tistega dne je princesa Cicipe čimdal-jeveč sanjarila o velikem uzurpatorju ; barončka je pričelo skrbeti, če ni zaljubljena vanj, kakor je stara navada ženskih, da brezobzirno darujejo svoja srca ljudem s slovečo prošlostjo in bogato bodočnostjo, pa najsi jih niti ne poznajo.
„Ali je resnica?" jo je vprašal, ko je prvikrat odkrito govoril z njo o svojem strahu.
„Ne vem", je menila Cicipe s sentimentalnim pogledom v nebo. „Kako bi poznalo srce vsa svoja hrepenenja? In kaj bi bilo zato? Ali mar ne bi radostilo vas, kavalirja, če bi mi bila usojena še večja sreča, nego z vami, sreča, da žrtvujem svojo ljubezen junaku, ki je večji od vas in od vseh? Potem, baron, sploh ne bi vedela, če zaslužite, da ste dragi mojemu srcu . . ."
To rekša je namrgodila lepa usta.
Baronček je na tihem zaškripal z zobmi . . .
Iz zgolj ljubosumnosti se je tisti večer upi-janil med sodrgo v predmestni beznici. Drugo jutro je ležal s težko glavo na široki postelji; skozi okno in svilnati baldahim je mežikalo toplo solnce, baronček pa je premišljal o tiranomorstvu.
„Koliko bolj bi vas morala ljubiti, če bi bili takšni ... Ha 1 Ne samo takšen: večji! Ne le tako močan: silnejši ... Da, večji in silnejši od uzurpatorja bi bil junak, ki bi ga ugonobil: in kdor bi postal takšen junak, morda ne bi vedel, če je princesa Cicipe vredna njegove ljubezni ... In ker preko sreče ob strani princese Cicipe ni sreča na svetu, ne bi žaloval, ko bi moral poplačati svojo glorijo z življenjem".
Tako je modroval, in čudna groza se mu je razlivala po udih.
„Pa kaj zato? Moj rod ima leva v svojem grbu!" je pomislil s ponosom ter planil s postelje, drzen in čil, kakor da se odpravlja v novo življenje.
Ta hip je stopil v sobo lakaj z zajutrkom, bled in prepaden: armada je bila poražena, odrezana, razpršena, in uzurpator z vso svojo bojno silo na pohodu proti mestu, kjer so živeli knez gubernator, princesa Cicipe in baronček.
Tekel je k nevesti, da ji previdno sporoči strašno nesrečo domovine. Stari knez je omedleval, Cicipe pa se je smejala in šalila: obraz ji je sijal kakor cvet na jutranjem solncu.
»Vedela sem!" je zaklicala barončku. »Vedela sem!"
„Tudi jaz sem vedel", je žalostno prikimal baronček, a mislil je nekaj drugega . . .
II.
Uzurpator je prišel. Domača posadka mu je šla tri ure daleč naproti ter postavila svoje puške v brezhibne piramide; to se pravi v jeziku šolskih zgodovin, da je izročila mesto po dolgotrajnem junaškem odporu potem, ko je prizadejala sovražniku in trpela sama krvave izgube.
Zmagovalčeve čete so se pričele pomikati skozi mesto. Zahvalna služba božja je bila napovedana za uspeh armade, ki jo je uzurpator uničil. Zdaj pa so zvonili zvonovi, prepevali ko-rarji in donele orgije v slavo tujega zmagovalca; in tudi vse hiše so plapolale v slovesnih zastavah, zakaj narod je kakor ženska: ljubi te že za same batine, ki mu jih naložiš. Potihoma so šepetali, posmeh in pomilovanje v pogledu, da je neki star general, ki je živel hrom in slep na stare leta v tistem kraju, izvršil samoumor, da ne bi učakal sramote svoje domovine. Kdo ga je še umeval v teh čudnih dneh? Vzlasti ženske so koprnele nestrpnosti; najlepše obleke so romale iz omar na svetlo luč, vrtovi so morali žrtvovati svoje najmlajše cvetje, parfumi, lične barve in ponarejene kite so se prodajale v nečuvenem izobilju.
Raztrgani, v obvezah, še začrnelih od smodnika, z upadlimi, vročično divjimi obrazi pod senčniki težkih kučem, so prikorakali grenadirji uzurpatorja, v blesku dolgih bajonetov, razstre-ljene zastave na čelu polkov: za okni so se tuin-tam pojavljale krasne glavice, tuintam je stopila na balkon svetla, nališpana postava.
Prišli so oklopniki, ulanci, huzarji, dragonci in lovci na konjih, v raznobarvnih uniformah, v svetlih čeladah z vihrajočimi perjanicami in re-povi. Hrzali so težki konji, grmeča kopita so pretresala zrak, med lesketom sabelj so peli zma-gonosni rogovi; srca dičnih dam in mičnih go-spodičen pa so bila polna zaljubljenosti in poželenja. Raz balkone je letelo cvetje, tisoč in tisoč rutic je mahalo v nežnih rokah svoj dobrodošli ; zapiski markize X. pripovedujejo o tistem dnevu, da jih je veliko število zahripelo od klicanja in omedlelo od vzhičenja.
Nato je prijahal veliki uzurpator sam v sredi zveste garde, nevelik človek na ognjevitem arabcu, toda moč in zmagovalstvo v krepkih črtah obličja: o, in takrat so se rušili balkoni pod težo gledalk, stoletne device so tekle na ulico kakor srne, in vsa srca so bila polna ljubezni.
Vršila se je slovesna ceremonija: odposlanstva, na čelu jim troje županov z mestnimi očeti, so pozdravljala zmagovalca — ali osvoboditelja, kakor so že govorili tisto uro; učeni možje so bili namreč izbrskali v svojih folijantih, da živi narod že tisoč let pod krivičnim jarmom tujih zatiralcev.
»Mhe, mhe", je dejal knez guverner, ko se je odpravljal velikemu uzurpatorju naproti, »mhe, mhe! Nadejam se, da je z njegovim veličastvom mogoče govoriti v jeziku olikanega človeka".
Šel je ter ga prosil velike milosti, da bi ga smel sprejeti v svoji palači; in res, vojskovodja je obljubil, da se nastani pri njem.
Ko sta prihajala, so jih čakale dame v zgornjih sobanah ter gledale skozi okna: princesa Cicipe, stara vojvodinja z velikanskim zakrivljenim nosom, markiza X., ki je ohranila to povest v svojih »Spominih" in neštevilo drugega cvetja, v družbi moške veljačine vseh plemstev in dostojanstev.
Cicipe je bila tako vznemirjena, da ni mogla govoriti. Kolena so se ji šibila, obrazek je rdel in prebledeval po vrsti, nosnice so nervozno trepetale in celo visoka pričeska je drhtela na glavi kakor od pričakakovanja velikih usod.
„Česa se bojite, chere enfant?" je skrbela vojvodinja »Pokaj prebledevate ?"
»Od same sreče . . ." je prišlo v šepetu s princesinih ustnic.
»Da, sreča je videti velikega moža ... In pravijo, da je galanten kavalir in rahlega srca, kar se tiče ženske lepote. Kdo ve, v katero med nami se bo zaljubil?" je dejala vojvodinja, mislečo nase s hotljivim mežikanjem.
»Mesdames! Mesdames!" je zaklical dov-tipnež, soprog markize X., ki je tisti hip pristopical v dvorano. „Ljudje pravijo, da so nune pri sv. Kunigundi v revolti, ker grenadirji ne marajo vlomiti v njihov samostan ..."
Ob tej uri je sedel baronček doma ter brusil bodala in basal samokrese.
„Ne morem trpeti", je besnelo v njegovi duši, »nemorem trpeti, da bi ga ljubila! Počemu sem živel, če je tako?"
In vsa njegova domišljija se je opajala in oblivala s krvjo velikega uzurpatorja.
Sluga princesinega očeta mu je prinesel pismo z vabilom, naj ne zamudi slovesnega sprejema pri uzurpatorju, ki bo jutri zvečer; sijajen ples da se priredi ob udeležbi domače gospode in tujih oficirjev. Baronček je nagubal čelo, vrgel pismo pod mizo in porinil kroglo v morilno cev.
A na kneževem domu so se godile čudne
reči.
Ko je sprevod uzurpatorja obstal pred kne-ževo palačo, je princesa Cicipe mahoma z vzklikom planila od okna markizi X. v naročje.
„On! . . . On!" je ponavljala z zamirajočim glasom.
»Kakšen on?"
»Veliki uzurpator ..."
„Ne, ne", se je nasmehnila markiza, „dete moje, uzurpator je že v veži; hitimo mu naproti, papa bi se hudoval, če zamudiš dolžnost".
Princesa Cicipe je trdnovratno zmajala z glavo in pokazala na ulico:
„Ni res; tam je, on, veliki uzurpator. Ali kdo na svetu je vedel, da je zamorec?"
Markiza je v osuplosti pogledala za njenim prstkom.
„Za božji čas! Kaj misliš, otrok? Ta zamorec da bi bil uzurparor? To je navaden lakaj, ali kvečjemu telesni stražnik. Saj vidiš, da tiči v trabantski uniformi . ."
Cicipe pa, kakor da je ne sliši in ne vidi, je strmela na trabanta, dokler se ni izgubil pod portaiom.
„Kakšen krasen zamorec! . . . Mišičast zamorec, herkulski zamorec, diven, božanski zamorec . . ."
Trabant velikega uzurpatorja je bil postal namesto svojega gospodarja veliki uzurpator njenega srca.
Zmagovalca je srečala komaj na vrhu stopnic, vse drobne ude še skrivljene v nasladnem čustvu, s kakršnim je baronček do tiste ure ni bil navdal.
Z začudenjem je pomerila njegovo neznatno postavo, in v pogledu se ji je zablesknilo kakor prikrito pomilovanje . . .
Čudno je oživel umetni park za guvernerjevo palačo. Gostje, kakoršnih dotlej ni bil sprejemal, romančki kakršnih ni gledal do tistega dne. Visoki zagoreli častniki so s težkimi nožnicami svojih sabelj orali drobni pesek stezic ter jemali srca lepih dam v naskoku, kakor jih pač jemljo razposajeni, smeli vojaki zmagovalci nocoj, brez zvestobe do drugega dne.
„Vedno ste nagli in predrzni, takšni, kakršne sem si vas predstavljala", je dejala drobna grofica gardnemu kapitanu, napol že premagana.
„Mi, madame, zadenemo krasotice vselej v sredo srca!" se je pohvalil črnikasti kapitan, potegnil samokres in ustrelil mramornega Favna ob vodometu v sredo figovega peresa.
Grofica je zardela, povesila glavo in predala svoje srce.
Tako je pletla ljubezen svoje zapeljive mreže po aristokratskih parkih in zunaj, koder se je snubilo preprosto ljudstvo, tisto noč in naslednje noči.	(Konec prih.)
L. KUBA: BLED.
DR. KAREL HINTERLECHNER (DUNAJ):
IZ GEOLOGIJE.
(Dalje)
Premog.
I.
ogočni ameriški veletoki (kakor je na primer Misisipi) preplavljajo včasih bregove. Ob priliki povo-i denj odnašajo neizmerne množice drevja v morje in na plitvejša mesta svojih strug. Hkratu z drevjem naneso tja tudi mnogo peska in blata. S tem pokrijejo (pod vodo) vse rastje.
Pod vodo in pod blatom se te rastlinske snovi sicer sčasoma izpreminjajo; važno je pa, da ne trohne, če so zadostno pokrite. O kemijskih izpremembah, ki se vrše mesto trohnenja, sledi več pozneje.
II.
Razen na omenjeni način zbira narava ma-terijal, ki ga izpreminja potem v premog še sledečim potom.
Mislimo si jezero. Ob vsakem dežju ter spomladi, ko kopni sneg, naj naneso vanj vode mnogo kamenenega materijala, ki obleži vsaj deloma na jezerskem dnu. Vsled tega postaja bolj in bolj plitvo. Čim manjši je strmec dotokov ob ustju, kar ne zavisi malo od ondi nana-denega proda, tem mirnejši je njih izliv.
Kdor si preganja čas ob vožnji po takem vodovju s tem, da „lovi" — dejali bi, vodo v mrežico, kakršne imajo dečki, ko love metulje, vidi prav kmalu, da je prevlečena vsa mrežica znotraj z nekakim sivkasto-zelenim »blatom". Podrobnosti ni izpoznati s prostim očesom. Pod drobnogledom pa vidimo, da sestoji to „blato" iz drobnih rastlinskih snovi, iz mikroskopskih živalic, posameznih njih organov in iz njih odpadkov. Iz teh snovi se dela na dnu jezera pravo blato, ki ga imenujemo sapropel.1) V sapro-pelu se ohranijo vse organske snovi nepričakovano dobro; zgnijo skoro nič. Tu se ohrani celo klorofil (snov, ki daje rastlinam njih zeleno barvo) vkljub temu, da se razkroji sicer prav lahko.
Kjer se seseda v poplitvenem jezeru sapropel, ne da bi ga kdaj odnesla tekoča voda, tam nastane iz jezera sčasoma jezeri na. Tako
') Sap ros (grš.) gnil; pelos(grš.) blato; nemški izraz za sapropel je tudi »Faulschlamm''.
hočemo imenovati jezero v onem stadiju, ko se krči njegova vodna gladina bolj in bolj, ker se naseli ob obrežju in sploh na plitvih mestih trs-tje. V čolnu se ne moremo več voziti po jeze-rini, hoditi je pa že celo nemogoče. Samo ob sebi se menda razume, da je vsaka poznejša jezerinska faza tem plitvejši stadij od prejšnjega. Jezerina se izpremeni istim potom sčasoma v močvirje. V tem stadiju so ohranjene le še tu in tam posamezne večje ali manjše mlake.
Večno tudi trstje ni. Zima in druge vremenske neprilike ter tudi čas, ki je odmerjen temu rastlinstvu, ga uničujejo kakor sploh vsako rastje. K starim koreninam že odmrlih rastlin prihajajo vedno nove, mlajše. Trdnost zemlje, v kateri koreninijo, se veča vsled tega bolj in bolj. Med trstje se prikrade prilično prva, pozneje druga-•• vrba. K vrbam se priseli jelševje, ki mu sledi pri nas tudi še težji hrast i. t. d. Od časa do časa pride dalje še do večjih in manjših povodenj. Voda preplavi deloma floro v močvirju ter jo obenem prevleče z blatom. En njen del je vsled tega morda uničen; njegova snov in blato, ki se ga drži, potone v vodi ali se izpremeni v prah. Za trenotek sicer tenka, nova rudninska plast, a neštetokrat pomnožena tekom časa, izda tudi ta veliko. Florska podlaga postane tako krepka, da se razplodi listnato drevje čez vedno širše ozemlje, ne da bi se po-greznilo. Pride pa nevihta. Tu polomi staro vejevje, tam prebrne trhlo deblo, zopet na drugem mestu vžge strela. Nekaj drevja pogori, izpremeni se v pepel ; en del lesa pa pade morda v vodo. Vse te razvaline rastja poraste sčasoma trava in mahovje. Drevesna debla, travine koreninice, se-sedle se rudninske snovi i. t. d. se zvežejo v gosto plast, skozi katero prodre tudi zrak sčasoma le težko ali pa sploh nič več. S tem se izpre-mene fizikalne razmere za rastje bistveno.
Vsaka rastlina potrebuje poleg vode tudi zraka in to ne samo z ozirom na svojo obršo (vrh); tudi korenina ga rabi. Brez zraka, ki ga dobiva drevje potom svojih korenin, zaostaja naj-prvo poslednje v svojem razvoju, sčasoma ga pa uničijo razmere sploh; vsaka rastlina, ki poganja pod navedenimi pogoji svoje korenine v glo-boči no, se zaduši prej ali slej. Vsled tega uspevajo v takih razmerah posebno trave in drdge
rastlinice,1) ki jim leže korenine bolj proti vrhu zemlje, v kateri koreninijo. Zato izgine hrastovje, jejševje in vrbe, prepustivši teren slabotnim borovcem in brezam. Dobro pa ne uspevajo niti ti.
Uloga, ki jo imajo ravnokar omenjene rastline, se pa ne razlikuje po svojem končnem učinku od pomena starejših flor ni za las. Njih koreninice se ohranijo vsaj deloma in sicer ker jih prerastejo in poduše mlajše, ki so že samo vsled tega tudi deloma krepkejše ; dalje tudi zato, ker jih pokrijejo mineralne snovi, ki so bile v deblu in sploh v zgornjih delih, kakor končno še zaradi drugih momentov. Iz rastlinskih snovi nastala plast debeli skratka bolj in bolj in zemeljska površina se vzdiguje v isti meri nad gladino vodovja. V znanstveni terminologiji naj porečemo zato, da se je izpremenilo močvirje v bar j e.2)
Kako različne so kemijske razmere tal v obeh fazah in torej tudi množice za floro potrebnih mineralnih snovi, nam kaže sledeča razpredelnica :
	dušika	mineralnih snovi	kalija	apna	fosforove kisline
Barje ima %	0-8-1-2	30	0-05	0-25	010
Močvirje	2-5-4-0	10-—	o-io	4 —	0-2-50
Prehodna faza med obema	2-0	5-—	0-10	1-—	0-20
					
Jezero, jezerina, močvirje in barje to so oni pojmi, ki nam predstavljajo na podlagi novejših geoloških raziskovanj v progresivni vrsti važnejše stadije rastlinskih usedlin, iz katerih so nastala premogišča potom posebnega
Erica tetralix, Andromeda poliifolia, C a 11 u n a vul-garis, Empetrum nigrum, Drosera, Eriophorum vaginatum, Sphagnum (več vrst) i. t. d.
2) Zavedam se popolnoma, da rabimo v navadnem govoru oba izraza: močvirje in barje v istem pomenu več ali manj. Za znanstvene svrhe se pa bodemo morali pogosto privaditi rabiti hočešnočeš besede, ki značijo lajiku isti pojm, različno. To vidimo itak tudi v drugih jezikih. Mislim, da se mi pritrdi zato, če rabim tu izraz .jezerina" deloma drugače, kakor navaja to P1 et e rš n i k (Morast) in če zazna-menujem z izrazom .močvirje" (Pleteršnik tudi: Morast) nemški .Niederungsmoor" ter z.barje" (Pleteršnik: Morast, Sumpf) nemški „Hochmo6r".
Po Pleteršnikovem slovarju bi bilo morda bolj pravilno .močvirje" in „barje" rabiti obratno; toda tu so kovali besede lajiki in ne geologi. Pri pojmu močvirje mislim kot geolog nehote na mokroto, kateri pojm tiči v besedi močvirje že v deblu. Zato naj bi služila torej beseda .barje" za bolj suhi stadij, za mlajšo fazo vsega procesa.
kemijskega prekrajanja. Kako se je vršilo poslednje, naj opišemo v sledečem.
1.	Kakor se da mikroskopskim potom dokazati, je nastal premog vsepovsod samo iz rastlinskih snovi; to tudi tam, kjer pride le sapro-pel v poštev. Ker smo spredaj omenili, da se nahajajo v poslednjem tudi živalski ostanki, je treba, da se tu predvsem na te n e oziramo. Ti pridejo pozneje pri razgovoru o petrolejskih snoveh v poštev. Enako moramo tu abstrahi-rati še od neke vrste alg, ki učinkujejo na končni efekt podobno kakor favnistiški ostanki.
2.	Nasprotno od živalskega se odlikuje rastlinsko življenje po tem, da potrebuje neobhodno ogljikove kisline, kije spojina kisika ter one snovi, ki jo imenujemo v navadnem življenju oglje, grafit odnosno dijamant; v kemiji jo nazivljemo ogljik. S pomočjo svetlobe razkraja rastlinstvo o gl j i ko v o kislino v ogljik in kisik. Prvi ostane v rastlini, drugega pa oddaja zopet zraku in po tem živalstvu, ki ga zopet spaja s kisikom.
Kisik in vodik dobiva rastje predvsem iz vode, ki je, kakor znano, le iz teh dveh prvin.
Bistvena rastlinska snov je lesno vlakno. Ako si ga mislimo brez pepela1), tedaj ima zato, če je popolnoma suho, v sebi: 49-9 -56-9% ah približno 50% ogljika, 6-0— 6-6% (približno) 6% vodika, 0-9— 1 '5°/o dušika, ki ga ne smemo tu zanemarjati, in 37-4—43-1% ali približno 43% kisika.
3.	Rastje, ki ne živi več, gnije le, če ima do njega prost pristop zrak. Izpremeni se pri tem v vodo in v pline, ki uhajajo prosto v zrak.
Bistveno drugi kemijski procesi se pa vrše, če zrak ne more do pomrlega rastlinstva. V tem slučaju učinkujejo le oni elementi drug na drugega, ki so bili že v živi rastlini, in ki smo jih navedli ravnokar zgoraj.
Ogljik (njega kemijski znak je C) se spoji s kisikom (njega kemijski znak je O) iz obeh nastane oglj ikov dvokis (C O2). Analogno se spojita po 2 dela vodika (kemijski znak je H) z enim delom kisika; iz njih se naredi voda (Ha O).2)
Razen teh spojin se pa delajo še druge, zelo komplikovane. Tu naj omenimo le eno in
Tudi pepelna snov ni konstantna, njena množica se menjava od 0-21% do 2'8 odstotka.
2) C kot začetnica besede carbonium;
O „ „	„ oxygenium:
H „ „	„ hydrogenium.
sicer takoimenovani metan;1) v njem so zvezani po 4 deli vodika z enim delom ogljika
(C H*).
V podrobnostih so ti procesi mnogo bolj zamotani, toda nam zadostuje tu spoznanje, da se pomnoži tem potom relativna množica ogljika, kar izprevidi tudi nestrokovnjak iz sledeče šematiške razpredelnice:
Iz:	C 0	H
se naredi, kakor smo rekli:	C 02 H20	CHi
Za te procese rabi narava po;	2 dela C Bdele 0 6 delov H	
V lesu pa je:	50 delov C 43 delov 0 6 delov H	
Vodik in kisik sta zato lahko že popolnoma porabljena navedenim potom, ko je ogljik še vedno deloma na svojem mestu. Relativno se je celo pomnožil, ker je O in H sčasoma manj.
Metan je porazdeljen v premogu precej enakomerno ali se ga pa nabere mestoma več. Za rudarja postanejo sem spadajoči plini prelahko zelo nevarni, če ne ravnajo 'v metanovi bližini posebno oprezno z ognjem. Koliko ga je v nekaterih premogiščih, in kako se da izrabiti vkljub nevarnosti, ki je sicer človeškemu življenju, v tem oziru nastopne številke.
Pri Dortmundu na Vestfalskem so prišli na toliko gorljivih, sem spadajočih plinov, da so razsvetljevali skozi V2 ^ta z njimi vso jamo. Pozneje so napeljali te pline po ceveh na dan. Samo pri poslednjem so pa prihranili dnevno 2 toni — torej 2000 metriških centov — (črnega) premoga.
Kjer ni tega plina v premogiščih, tam je prišel naravnim potom (po razpokah i. t. d.) na dan že preje, predno je prodrl rudar do premoga.
Voda se izgubi namreč v zemljo, v tem ko se metan zbira mestoma nepravilno, če ni imel prilike, pozneje(!) se izgubiti kakim potom koli v zrak.
Ves kompleks sem spadajočih — zgoraj le približno pojasnjenih — procesov imenujemo oglenitev ali ogl en j en j tako izpremenjene rastlinske snovi pa ogl eni ne.
Vkljub temu, da je gnitje bistveno od oglje-nitve različen proces, se vršita v naravi vendar tudi drug poleg drugega, kar je pač jasno, če vpoštevamo, kako se izpremene jezera progresivno v barja. Ko rastje v vrhnih plasteh še gnije, ogleni snov spodnjih, ako ne more do nje zrak oziroma posebej kisik. Usoda spodnjih vrst pa doleti naravno prej ali slej tudi vrhnje; treba je le, da ne pride tudi do teh zrak nič več vsled kake naravne izpremembe: povodenj i. t. d.
4. Oglenitev se vrši, odkar so rastline na svetu prihajale v take položaje, da niso mogle segniti. To se torej ne vrši šele, odkar opazujemo navedene izpremembe, ampak že od dob, ko človeka še ni bilo na zemlji. Zato so poogleneli rastlinski ostanki v različni meri.
Z ozirom na to razlikujemo med ogleninami poimence več različkov. Od teh je šota najmlajša. Spodnje njene plasti so — ker najstarejše — najtemnejše.
Ponekod kopljejo mlajši premog, ki je še popolnoma podoben lesu. Nasprotno ni videti na starejšem tuintam niti sledu rastlinskega lica. Premog, ki nima prav nobenega sledu o lesnem zlogu, moramo smatrati — posebno kadar se nahaja v tenkih plasteh — za popolnoma pooglenel sapropel, ki se je naredil samo ali pa vsaj v pretežni svoji večini iz rastlinskih snovi.
L. KUBA: BAB JI ZOB PRI BLEDU.
C. GOLAR:
KMEČKA IDILA.
(Konec.)
III.
elčev Nace se je postavljal na koncu ^ domače hiše. Ves je bil prazničen in nov: na glavi je imel zelen tirolski klobuk z lovskimi peresi, in za trakom sta bili zataknjeni dve viržinki, na prsih je imel pripet rožmarinov vršiček. Bilo je nedeljsko dopoldne, svetlo in veselo, mimo po poti pa so hodile žene in dekleta v cerkev. Nace je hotel govoriti z Lovričkovo Tono.
Še pol ure je manjkalo do maše, zapelje zvon in vedno bolj črna ljudstva je bila pot; Nace je potisnil klobuk nad čelo, zakaj zagledal je Tono.
„Kje imaš pa fanta", jo je ogovoril. „Slišal sem, da hodi k tebi v vas tisti zavaljeni jazbec iz Jazbine ali Pustega vrha. Ali je res?" Zasmejal se je in stopil k dekletu. Ognila se ga je kraj ceste.
„No, no, saj nisem gobav", je glasno dejal Nace in se pomeril moško od narožmarinjenih prs do svetlih čevljev.
„Saj ti tega nikao ne pravi, mene pa pusti na miru!"
„Saj ti nočem nič hudega, saj sva vendar prijatelja; ampak zamalo se mi zdi, da se me tako izogiblješ".
Tona se ni zmenila zanj.
„Slišal sem, da gledaš za Jernejem, ha-ha-ha! Za tistim plašnim Pustovrharjem! Pa še tisti ne mara zate! V nedeljo je stal pred cerkvijo in bil pijan. Otroci so se delali norca iz njega, on je pa vpil proti meni: „Poglej jo no, tistole Lovričkovo! Kako se nese! Pa ima zašito krilo, pa tak robec, da bi ga naša pastirica še v delavnik ne dela na glavo!"
„Saj ni res, kaj se lažeš!" se je razjezila Tona, in oči so se ji kar zabliskale.
„Jaz, jaz se lažem? No, potem me še ne poznaš! — Veš," je govoril Pustotnikov, »tista Lovričkova gleda za mano, pa meni je toliko do nje, kakor do slamnate punce, ki stoji v vaši pšenici".
„Tiho bodi, saj vem, da ni res!"
„Ni res, seveda ni res", jo je oponesel Nace. „Pijan je bil, to je res, drugače bi si ne upal."
„Stran se spravi", je srdito vzkliknila Tona in se ustavila. „Pri priči, drugače te udarim!"
Vsa je bila zaripljena v lice, in vsa je gorela in se tresla od jeze in sramote.
„Saj grem, če nočeš slišati resnice", je dejal Nace in se umikal.
„Kaj si upa", je mislila Tona, ko je bila sama. „Saj vem, da vse skupaj ni nič res, pa le kako pride do tega!" Ogledala se je, in ker so se ji bližali ljudje, je pospešila korak. Hitela je mimo Načeta, ki se je ustavil in čakal dveh tovarišev, opotekajočih se čez polje.
„Jernej da bi to govoril?" Prišla je do cerkve, in težko je bilo njeno srce. Iz oči so ji kapale solze in drsele počasi po gorečih licih.
Še tisto popoldne je Nace počakal na vasi Pustotnikovega Jerneja in ga poklical: »Presneto, kdo bi si mislil, da si tak korenjak! Saj sem te komaj spoznal! Pa si zares zal fant, kar rad te imam! Na, prižgi viržinko!"
Jernej ga je poslušal in se branil.
„Ti, da ne kadiš? Takle močan korenjak! Vsa dekleta si nam vzel, to si pa res pravi! Čakaj, ti jaz prižgem!"
Jernej je vzel viržinko in jo nesel v usta.
»Presneto, kako se ti poda! Zdaj si šele fant od fare! Pa se hraniš, kakor bi meni ne zaupal, svojemu prijatelju!"
»Presneto", si je mislil Jernej, »če ti pre-neseš, pa bi jaz ne!"
„E, ti, ker sva že skupaj, zakaj bi ne stopila malo h Krevsu! Za polič, ali pa tudi dva dam še vedno, ker si moj prijatelj!"
Šla sta. Jerneju se je tobak motal po glavi, in to ga je dražilo.
„Na dobro zdravje!" je zavpil Nace, ko sta sedela že v gostilni in trčila iz polnih kozarcev. »Kar izpij!"
Jernej je odmajal z glavo.
„Kaj se že zopet braniš? Izpij, pa ti bom kaj povedal o dekletu. Saj vem, da jo imaš".
Spogledala sta se, in Jernej se je nasmehnil veselo in moško. Tovariš je že spet nalival.
„Tako sem žejen, kakor bi imel gobo v grlu! Ali ne boš pil z menoj?"
Kozarca sta zapela, in fanta sta pila.
»Kaj ne, tista Lovričkova gleda za teboj, ampak varuj se je! To ti je ptica!"
Jernej ga je postrani pogledal in- obrvi je namršil ter jih potegnil nizko nad oči.
„Kaj rne gledaš tako jezno, misliš, da je ne poznam? Saj se vidiva vsak dan! Dopoldne mi je pravila o tebi, da si ves zaverovan vanjo. Ali res?"
Jernej ga je pogledal in se čudil.
»Ali pijva, rajši pijva! Saj to je voda, ne pa vino! Glej, jaz sem že izpraznil, še ti daj! No, vidiš! He, Mica, hitro še en bokal! Danes sem sam svoj cesar, Jernej je pa moj minister!"
Prišla je polna steklenica na mizo, in urno sta bila natočena kozarca.
„Res, tista Lovričkova Tona, no, je že dekle, ampak tako bi ji pa tudi ne bilo treba govoriti o tebi. — Pustotnikova puščoba, ki še ust ne zna odpreti, hodi nekaj za menoj! Ah, — mi je dejala, jaz imam pa rajši, če ga nikoli ne vidim. Tako je pust kot dren, pa grd, no hvala bogu, da še lahko izbiram."
Jernej je samo gledal in se čudil. Natočil si je kozarec in izpil, bil je razburjen.
„Ti ptica ti", je jecljal, »ptica, jaz sem pa Pustotnikov! Črešenj mi je prinesla, pa jaz jih ne maram, jaz že ne! Pijva, Nace, pijva!"
Vstala sta in šla na prag. Zunaj seje temnilo, iz večerne zarje so rastli oblaki, črne gromade so lezle izza gor, in vlekel je veter.
„Nazaj sediva za mizo", je svetoval Nace.
»Se en bokal, pa še en bokal", je svetoval Jernej: »Ti presneta Tona, meni je pa črešenj prinesla!"
Popolnoma se je znočilo in utihnilo je vse po vasi.
Nace in Jernej sta stopila iz Krevsove"krčme in se odpravila po stezi čez polje proti griču, kjer je stala Lovričkova domačija.
»Le nič se nikar ne boj, ti bom že jaz vse povedal, kaj imaš storiti", je učil Belčev Nace tovariša Jerneja, ki se je lovil po poti kakor brez glave.
Kmalu sta bila na mestu in se ustavila za kamrico, kjer so spala vsa tri dekleta.
»Jernej", je tiho šepetal tovariš, zavpij:
»Tona Lovričkova je sestra osličkova!"
„Kako, kako", je vprašal oni, in Nace mu je na uho ponovil. Jernej pa je začel kričati na ves glas:
„He, ali me slišite! Pokoncu, kdor nima glave v loncu! Tona Lovričkova je sestra osličkova!"
„He-he-he!" se je pridušeno zasmejal Nace; „še enkrat!" In Jernej je zavpil še enkrat.
»Zdaj pa reci: ,Lovričkova Tona je zala kot vrana pod kolenom!'"
Jernej se je naglas zasmejal. »Ali slišite! Lovričkova Tona je zala kot vrana pod kolenom!"
,,V proso jo bomo nesli za strah vrabcem!" je šepetal Nace, in Jernej je ponavljal kot odmev. Šel je bližje proti hiši, ali v pijanosti se je zadel ob skladnico, da so drva zropotala na kup.
„Na, tu imaš poleno, vdari po kamričnein oknu!"
Jernej ga vzame in zamahne. Okno je za-žvenketalo, nagelj je z lončkom zaropotal na tla. Jernej je s skleščkom udrihal po zidu.
Takrat se zasliši Tonin glas:
»Jernej, ali ne greš precej spat! Kaj pa delaš!" In ta glas je trepetal in jokal.
Ko jo je Jernej zaslišal, je spustil poleno, zgrudil se je v travo in se ni ganil. Pogledal je okoli sebe. Bil je sam. Vzdignil se je in se obrnil proti domu. Bežal je kot hudodelec, v ušesih mu je donel trpki Tonin glas: „Kaj pa delaš?" Potegnil je z roko po licih in utrl solzo iz oči.
IV.
Solnce na nebu, čisto, jasno nebo, posejano s snežnimi ovčicami, rožno polje in zoreče žito. Ali vse to se je zdelo Toni pusto in žalostno in temno. Še delati se ji ni ljubilo, in tako ni ostala pri ženjicah na polju. Rekla je, da mora v les po stelje, in šla je sama s seboj.
Gre in misli, in — ti presneta stvar, kako se je ustrašila! Tam leži v senci pod kostanjem berač Mohor, noge ima stegnjene čez pot, da bi bila kmalu padla.
»Joj, no, kaj pa ti, ali se mi ne izgubiš domov!" Tona je bila huda še na Mohorja.
»Slava Bogu", jo zapel Mohor „da so te zagledala moje oči. Vem, da si huda, ampak dekle, pametna bodi! Tako ti povem, Jernej me je poslal k tebi, pogledat, kaj delaš. Ni ti sporočil pozdrava, ali jaz vem, da bi te rad pozdravil, pa se te boji. Bolan je, hira, kakor bi ga kače pile. Leži, pa nič ne reče, nič se ne potoži. Poklical me je in mi naročil: »Pojdi, pojdi, pa poglej, če kje Tono vidiš. Govori ž njo, da boš videl, če je kaj jezna name. Reci ji, naj mi ne zameri, veš, Nace je vsega kriv!"
Tona je molčala, in široko so bile odprte njene oči in vse vlažne, vse solzne.
»Leži, že dva dni leži in nič ne zaužije in z nikomur ne govori. Jaz pa vem, kam misliš," sem mu dejal. »Kam?" je vprašal. »Na Tono, Lovričkovo Tono", sem odgovoril. „To ti povem, dekle, tako težko te čaka, kakor duša svetega raja. Steči k njemu, ki si urna, ne bo ti slabo hodilo".
Mohor je pogledal, a dekle že leti proti Pu-
stoti.
»Dober dan, mati", pozdravi Pustotnico, ko jo dobi v veži. »Ali je res bolan? Tako se bojim zanj!" in gre in se ji zjoka na prsih.
„Ti dekle ti, kakšno je", jo kara žena in boža po glavi.
»Mati, tako ga imam rada! Oj, ne veste, kako! Kje pa je?"
„V listje se je skril, v hišo ga je bilo sram".
„Pojdiva k njemu!"
In gresta. Pri steni leži in v kot gleda. Ko pa se ozre in vidi Tono, se zasmeje.
„Oho, tak si, kdo bi si mislil! Pride in me zmerja".
Tona govori in tako se ji zdi dobro, da ji uhaja smeh.
„Kdaj boš pa vstal?"
»Precej! Da sem le Tono videl, pa sem zdrav!"
„No, kar v hišo pridi, midve greva naprej", pravi mati.
In ko so vsi skupaj, se začne pogovor. Črešnje hrustajo, in Pustotnica omeni mimogrede, da bi ženitovanje napravili lahko še pred adventom. Takrat ni silnega dela, žito je že po shrambah, in kvečjemu ajda še prezeba po kozolcih, Lovri-čkova mati in oča pa tudi ne moreta imeti nič zoper to. Saj je vendar Tona že odrastla in zrela za ženitovanje, in prav je, da napravi prostora mlajšim, Micki in Lenki, ki sta že tudi obedve pravi dondi.
Mati začne govoriti mladima na srce, da se morata imeti rada, ne se pa prepirati in črtiti. A Jerneju se to tako dobro zdi, da skrije usta v rokav, da bi se ne videla njegova na smeh za-krožena usta, in z očmi gleda svetlo in dobrodušno svojega dekleta. Tona gleda pametno v mizo, časih potegne s prstom po ustnicah in s komolcem suje svetlo-gledega fanta in z boso nogo
ga boža po kolenih. Tako se ženijo in jedo črešnje.
Mnogo lepih naukov da mati mladima, in nazadnje pogleda svojemu Jerneju v obraz, in takrat se zgodi, da dobri korenjak plane v smeh, in za njim dekle, in nato še mati. Tona zbeži iz hiše, zanjo je vdere Jernej, dekle teče in se skuša skriti za širokim orehom, ali fant jo je že zagledal, skoči k njej in jo stisne k sebi. Ali ker ji ne ve reči ničesar, se samo zasmeje, drži njeno dlan in gleda v košati vrh nad seboj.
Tona pa mu v šali pokaže jezik in ga prime za ušesa, in obema se zdi dobro in veselo. Jernej spremi dekleta proti njenemu domu na vrh griča.
„Ali sem ti kaj všeč?" vpraša Tona.
Fant zardi in premišljuje, kaj bi rekel.
„Ali sem jaz tebi? vpraša Jernej.
Dekle pokima z glavo, se ustavi in vsa goreča in vroča gleda fantu v oči. Tudi Jernej pokima in stisne dekletovo desnico.
Dan je lep, polje je vse v rožah, žito zori, solnce se smeje. Vse že vidita, kako se bosta peljala v cerkev, in kako bo veselo ženitovanje.
„Jaz te imam pa rad", se Jernej spomni, in dekle se začudi, odkod mu je tolika zgovornost.-
„Pa me nesi, če me imaš rad!" Dekle se šali, a Jernej jo vzdigne in skoro teče ž njo po rebri. Dekle kriči in se brani in z obema rokama se ovija fanta.
Poslovita se, in dekle se prismeje domov.
„Kaj pa ti je, zakaj se režiš?" zaroji oče nad njo.
„Zato, ker sem nevesta".
IVAN LAH:
PESNIK I. S. MACHAR
V BOJU ZA ANTIKO.
(Dalje.)
e stvari se morajo čitati. Taki zapiski Marka Avrelija stoje visoko nad vsem novim zakonom. Ksenofontove spomine na Sokrata bi ne imel čistati le vsak delavec in kmet (kakor si želi Tolstoj), ampak vsak t. zv. izobraženec, in spisi in dopisi cesarja Julijana, ki so bili nekdaj Vol-tairjev arzenal, dokazujejo, kako daleč, celo preko groba je znala iti usmiljenost in ljubezen do bližnjega že takratnih „Kristovih služabnikov", ko so že takrat o tako svetlem pojavu
v zgodovini človeštva pisali za las tako, kakor bi to naročili današnjim prijateljem v „Čechu"...
. . Čitati se mora, čitati in misliti in potem se počasi človeku zjasni kakšen namen ima antika.
Čitati in misliti! Heraklej je ubil centavra Nesa z zastrupljeno pušico. Umirajoči centaver je namočil v svojo kri oblačilo, ki ga je dal He-raklejevi ženi, Dianejri, da bi ga dala obleči soprogu, ko se ji bo zdelo, da je čas izkušnje tu. Ta čas je prišel kmalu; Heraklej je oblekel oblačilo in strup je začel vplivati, isti strup, ki ga
je on nekdaj poslal s puščico v centavrovo kri. Tak mitološki slučaj se lahko ponovi . . .
VI.
In zdaj naj povem, zakaj sem napisal teh par poglavij. Rad bi videl pri nas obnovljenje antike, kajti kako žalostno usodo je imela dose-daj, je skoraj sramota priznati. Filologi so jo gojili tako, kakor juristi svoje paragrafe — besede, besede in brez duha. Pesniki so jo gojili, toda gledali so nanjo tako, kakor nekdaj cerkveni očetje, ki so videli v nji le pohujšanje in razuzdanost, blodnjo in temo. In kakor ti v svojih traktatih, tako so nanašali oni v svojih verzih nanjo najbolj kričeče barve, da bi se tem bolj pokazala „do-brodejna luč križa". Ali pa so videli v nji le povesti o bogovih in so jo obravnavali na svoj način: skladali so jo v umerjene aleksandrince in ji pridevali zveneče rime . . .
Ko bi slikar dodal Kristusu na križu moderno obleko, izstriženo vestjo z visokim ovratnikom, bi to bodlo v oči; rimati antiške stvari ni škodilo in ni bodlo. In ko so jo posnemali slikarji, so posnemali to, kar so o nji čitali v takih verzih: množico nagih žen, kupe, rože, ošabne imperatorje — v gledališču, cirkusu, v palači — povsod enako. In kiparji! Ako je kdo izgotovil kaj zelo žalostnega, neživega, nečloveškega —- se mu je reklo, da je študiral klasične vzore. Filologi so izdali tuintam kak prevod •— ne. za široko javnost, ampak za filologe, ki so se na taka dela. vrgli in našli celo vrsto besedij, ki niso natančno preložene, če je pa ubogi prela-gatelj kje porabil imperfekt namesto pluskvam-perfekta, je bil sploh uničen in je stal pred javnostjo kot hudodelec in razbojnik.
Naša univerza živi že dvajset let in kaj je storila za antiko? Za antiko, ki na nji stoji kakor na temeljnem kamenju vsa kultura človeštva! Nimamo politične zgodovine grške in rimske, nimamo zgodovine obeh literatur, zgodovine umetnosti, filozofije, nimamo niti dobrih prevodov vsaj glavnih avtorjev! Delajo li kaj naši filologi v akademiji, je težko reči; smelo po trdim, da so .pred 80 leti delali naši stari gospodje mnogo več, — a takrat ni bilo še niti češke akademije niti univerze.
Napaka pa je še v rlečem drugem. Antika se smatra za preživelo, mrtvo stvar, ki nima za moderno literaturo in moderno življenje nikakega pomena. Tudi se nihče ne potrudi, da bi pod patino vekov iskal kaj živega. Sam sem nekdaj tako mislil in sem videl v vsakem klasičnem filologu le umnega črvička, ki si pridobiva svoj vsakdanji
kruh iz tega mrtvega telesa. Tudi sem napisal nekje dokaj obširne reminiscence na svoje gimnazijske muke1).
Z eno besedo: proti vsaki publikaciji, ki se tika teh svetov, stoji občinstvo odporno in hladno. S tem nazorom pa računa tudi važni kulturni faktor — založnik. In tako smo imeli že nekoliko podjetij, ki so končala tako, kakor so živela : ni se vedelo za njih življenje in za njih konec se ni zmenil nihče. Založnik pri tem ni računal na širše občinstvo, ampak na drobne gimnazijce — in se je uračunal. Prevod Kornelija Nepota, Cesarja ali Ksenofonta si je v razredu preskrbel eden, drugi so prepisali, kar je bilo treba, med tiskane vrste v tekst. Tako je bilo za mojih časov, pred nami in bode najbrže tudi— za nami . . .
Kako reformirati antiko na gimnazijah, je seveda škoda svetovati. Živimo v Avstriji. Toda ako se enkrat odstrani „cof" in sistem, je treba izpremeniti tudi vsebino čtiva: Vvesti je treba krestomatije in iskati ne črk, ampak duha, kar je seveda stvar ljudij, ki so za to poklicani. Našim založnikom pa, ki jim, kakor je videti iz zadnjih dogodkov, ne manjka podjetnosti, ampak novih mislij in načrtov, polagam tole na srce:
Napravite n o v o biblioteko prevodov grških in latinskih klasikov! Ne zanašajte se na drobne gimnazijce, ampak obrnite se na učiteljstvo, na inteligenco, na delavce! Vsi sprejmejo radi, kar jim bo podano in kar jim je bilo dozdaj zaprto s sedmimi zidovi. Kar so prelagali stari gospodje, prelagali so večinoma v velesla-vinski češčini, ki je za modernega človeka neprebavljiva. To se ne sme ponoviti. Vem, da naši filologi (in tu je mesto, da se jim nekoliko prikupim) teh petindvajset let, kar obstoji naša univerza, niso počivali; toda njih dela leže v miz-nicah in čakajo ugodnega časa. — Ta čas je tu. Nastaja zopet renesansa antike. Ne ostanimo za drugimi narodi! Na nemškem se kot čudeži pojavljajo prevodi Willamovitza in njegovih učencev: Maeterlinckova slava stoji na Marku Avreliju, v Italiji Carducci in G. d'Annunzio, v Franciji Le conte de Lisle, Pierre Louys, Peledan, v Rusiji Merežkovskij — To so predbojevniki. Ne zakasnimo se!'-.—
!) V „konfesijah literata" (Op. prel.)
2) Nadalje podaja Machar pregled nekaterih dobrih čeških prevodov, govori o delih klasične literature, ki so jih tekom let oskrbeli marljivi srednješolski in visokošolski profesorji (Kral, Variorny, Loukotka i. dr.) ter svetuje, naj Se pri prevodih ne začne z Livijem in Herodotom, ampak naj se podajo predvsem dela Marka Avrelija, Julijana, Pe-tronija, Ksenofontovi spomini na Sokrata, pastorale Dafnis in
Naravno je, da so ti Macharjevi članki vzbudili v Čehih celo vojno, ki se je nato začela za antiko in proti antiki. Ta vojna pa je bila koristna: očistila je nazore, vzbudila je mnogo zanimanja za antiko in je prinesla mnogo novih idej. Oglasili so se takoj strokovnjaki, klasični filologi in zgodovinarji, ki so pritrdili Macharju v marsičem, obenem pa primerno zavrnili trditve, s katerimi se niso strinjali.
Proti so se oglasili seveda takoj katoliški listi, ki so, kakor že prej mnogokrat, tudi zdaj padli — ne s stvarno kritiko, — ampak, po svoji navadi, z osebnimi napadi na pesnika. Ljudje pa, ki so preživeli isto krizo, kakor Machar, so stopili v skrajnji odpor proti katolicizmu ter so v vsem pritrdili Macharju. To je bila masa. Stvar sama je zopet prinesla seboj vprašanje glede poučevanja klasičnih jezikov na srednjih šolah, pri čemer so se ponavljali stari dokazi pro in contra.
Toda Machar je repliciral na vsak napad in je znal zagovarjali svoje stališče. Pri tem je dokazal, da ni govoril praznih besed, ampak da je pisal iz prepričanja, ki ga je črpal iz virov samih.
Tu je izšla 1. 1906. zbirka „V zarji he-lenskega solnca", ki sloni na nazorih antike in podaje v krasnih slikah prizore iz anti-škega sveta. Duh starodavnosti veje iz teh pesmi in vodi čitatelja seboj po daljnjem orijentu, po grških in rimskih tleh, kaže antiškega človeka, njegovo življenje, mišljenje in naziranje. Leto pozneje je izšel »Strup iz Judeje" (1907.), ki nam kaže posebno Rim, njegovo slavo in veličastnost ter njegov propad. „Rim" (1. 1908.) je potem zaključil ta boj. V „Rimu" je Machar povedal vse, kar je hotel povedati. Seveda je ravno z „Rimom" boj dosegel vrhunec. Toda njegove šestere izdaje dokazujejo, kako globoko je Machar s svojimi nazori posegel v dušo češkega naroda. Vzbudil pa je ž njim — kakor dokazuje nemški prevod — splošno zanimanje. Saj je v teh treh knjigah podan nekako ves razvoj kulture, življenja, ljudstva, ki ga pesnik smotri s svojega posebnega stališča.
Cloe, sto mater vseh idil,"satire Lukiana, pesmi Katula, lirske pesmi v zbirki i. t. d.
Ako Machar toži, da se je dozdaj malo antiških del prestavilo v češčino, je to v mnogem neopravičeno. Razne zbirke in gimn. izvestja so prinesla mnogo prevodov, seveda raztreseno. Kaj bi si v tem oziru morali očitati Slovenci! „Hrv. Matica" v tem oziru krasno izpolnjuje svojo nalogo. (Op. prel.)
Antika se nam tu kaže kakor veličasten, mogočen steber med staro in novo kulturo.
Orijentalska kultura se je razvijala počasi in je obstala mirna, kakor mrtva. Počasi je začela vplivati iz Azije na grške otoke. Čili in bistroumni grški narod se je v njej prerodil, zavedel se je in dosegel svoj vrhunec. V svetovnem mestu Rimu je imela ta grška kultura postati delež vseh narodov. Stari človek je prešel vse stopinje, nasitil se je kulture sveta in življenja, — in tu je prišel upadek. Današnje kulture narodov so samo pot navzgor iz starih razvalin. Antika je tako-rekoč vrhunec orijentalske kulture, zato je ostala za vselej kot jasna luč-vodnica novi evropski kulturi, ki se je skoraj do današnjih dni dvigala k nji ter se šele v najnovejšem času osamosvojila na samostojne narodne sile.
Razvoj kulture do propada Rima podaja Machar v.prvih dveh knjigah, dočim v „Rimu" slika nekako razvaline devetnajsterih vekov, spomine cezarskega, papeškega in modernega Rima. Kakor se je stara orijentalska kultura, izražena v grški obliki, osredotočila v Rimu, tako je imel Rim za vse čase ostati hranitelj in nositelj te kulture med vse evropske narode.
Toda prav ob času, ko so valovi ljudstva drli proti Rimu, da bi videli solnce kulture, o katerem je šla slava i med najbolj barbarske narode, takrat je ponudil Rim barbarskim evropej-skim narodom namesto klasične kulture — novo vero. —
Zdi se mi, kakor bi prečital lepo bajko, ako čitam tri Macharjeve knjige drugo za drugo. Bajka iz davnih dob, lepa, vabljiva in mamljiva morda prav zato, ker je bajka.
VIII.
„V zarji helenskega solnca".
V zarji helenskega solnca je zagledala Evropa ono orijentalsko kulturo, ki se je bila počasi nakopičila tisočletja v mrtvih daljavah velike Azije. Orijent je poznal „sinove nebes", ustanovitelje ver (Kitaj, Indija), imel je svoje modrijane in pesnike, astronome in matematike, predrzne stavbenike, trgovce in potovalce. Vsa ta kultura se je osredotočila v Mali Aziji, kjer so narodi kmalu zašli med seboj v spor.
Toda ravno ta medsebojni boj je pospeševal in razširjal kulturo. In mladi zdravi grški narod, čegar obstoj je bil zagotovljen le v duševni sili nad „barbari", je z jasnim, njemu lastnim razumom, dovršil združitev vseh različnih smeri orijentalske kulture ter je vlil vanjo svojega, čilega, silnega duha. Dobra vsebina je dobila
krasno obliko: Kallokagathia je bila dosežena, grški človek je našel vzor popolnega človeka po duši in telesu.
Orijentalska stara kultura je bila novi anti-ški kulturi nekako to, kar je bila srednjeveška kultura današnjim narodnim kulturam. Šele v bojih se je prebudila nje speča sila in šele ko ko se ji je dal narodnostni izraz, je dobila z narodom vred svežo rast. Jednako je srednjeveška evropska kultura, prej skrita in tiha, šele v bojih novega veka zopet oživela ter je postala podlaga, na kateri so vstajali mladi narodi. In mati je zaostala daleč za otroki.
Grk si je prilagodil kulturo po nazorih, po potrebah in razmerah. Vprašanje je, če bi bilo to, kar je pri njem imelo veliko važnost, moglo biti prospešno tudi drugod. Grška kultura je bila veliko preveč narodnega značaja, nego da bi bila mogla prospevati vselej in povsod. Mogla je vzrasti in živeti le na Grškem. O tem so malo premišljali Rimljani, ko so se polastili Grecije, zato so premaganci kmalu premagali zmagalce. V Rimu se ni izvršila sinteza kultur z ono narodnostno potrebo, kakor na Grškem. Tu se kultura ni razvila, ampak se je prenesla: zato je v nji ostal vedno grški duhvrimski obliki. Vendar je ostajal tudi Rim trdno v zarji helenskega solnca. Atene so mu vzgajale največje može, dasi je domača zgodovina poznala krasne narodne značaje; grška kultura je pospešila rimsko kulturo in je ostala skrbna gojiteljica do konca. V večerni zarji helenskega solnca je padel Rim. V zarji helenskega solnca je postala kultura živa, rastoča sila. To helensko solnce je obsijalo Azijo in Evropo, pod njim je vzrastel človek, razcvetela se je umetnost in veda. Kakor da je bil napočil velik dan. Vzbudil se je na vzhodu, na azijskih planjavah, dosegel je svoj vrhunec nad Grecijo in potem je zapadel daleč za gorami večnega Rima. Potem je nastala zopet noč, in ko se je začelo svitati, so šli mladi delavci iskat razvalin.
Spomin človeški je kot gruda zemlje. Pod žarom solnca in pod dežjem maja odene se v najkrasnejšo obleko,- s smehljajem gleda krasno svoje cvetje, toda pri mrzlih vetrih odmetava to oblačilo brezskrbne radosti, pod snegom, v žalosti se več ne spominja dobrotnikov pozabljene pomladi.
V »Pustinji" (Poušt) stopa karavana po peščeni jutrovi cesti.
Po dolgi peščeni poti, kjer „ptič ne leti, drevo ne raste", gredo utrujene množice ob vel-blodih. Možje z dolgimi lasmi, velikih temnih
oči, z orožjem v rokah stopajo v vročini solnca. Na hrbtih velblodov sede vitke žene, utrujenost jim sije z bledih lic, iz črnih oči gleda žalost, „njih telesa se sklanjajo kot žejen cvet" in otroke stiskajo k prsom brez mleka.
„Dan za dnem tako gredo — kam — zakaj — nihče ne ve.
Gredo, ker je tako ukazal On..." Tako je zapovedal starec, ki sedi spredaj na velblodu, sklonjen pod težo let. Naslonil je glavo v suho koščeno dlan in gleda v veliko, nedosežno daljavo pred seboj ... In če se vzkloni, je kakor da raste do neba njegova postava, po vsem narodu leti njegov pogled.
„Kajti starec oni mož je, ki na Sinaju govoril je z jezikom trdim, jeznim, ki ima ognjena oblačila in sveto je ime njegovo, da jezik Izraelca pod smrtjo ga ne sme izgovoriti".
Kako krasna slika!
V	»Babilonskem napisu" vidimo slavo starih babilonskih kraljev, v »Azijski pokrajini" pa že vidimo moža s Krete, ki s svojim razumom prevladuje barbare.
„Kraj rujav, kakor bi ogromna levja koža bila čez širno daljo razprostrta. Na sredi gora... Obočje nagih kamnov se sveti v plavem žarku solnca. Na gori mesto."
Velika vojska oblega to mesto, nihče ne ve, kako bi prodrli zidovje. Tu je videl mož iz Krete nad zidovjem jato ptic, ki so se mirno vsedle k spanju. In iz tega je sklepal, da je vse mirno. En napad na tem kraju in mesto je bilo vzeto. In možu iz Krete je dal kralj dragoceno obleko in svojo najlepšo hčer za ženo.
»Tako je prišel oni človek do sreče."
V	„Saulu" vidimo znano postavo judovskega kralja, ki se umori, da ne bi bil v zasmeh svojim sovražnikom.
»In vzel je meč in nanj nasadil se je kralj, in gledal modro je nebo nemilostno, mir davni je začutil v svojem srcu spet, kakor ko pasel čede je očeta svojega".
Čudovita naivna poezija je izlita v pesmi »Ibis, egiptovski motiv".
»Častite ibisa, ki z modrimi očmi zre beg rujavih nilskih vod ..."
V	Naukratidi je živela Rhodopis, krasotica iz Tracije, ki je:
„za denar prodajala nasmeh, ples svojih nog, poljube svojih ust, poglede zlatih jantarnih oči . .
In ta Rhodopis je častila Ibisa.
„Svojo hrano je delila s ptiči temi in slaščice jim dajala je, ki so častilci jih ji nanosili
in gledala je rada na njih zbor, ko so na bregu stali na eni nogi in krili glavo in vrat pod peruti; bili so kakor ljudska srca ti sveti ptiči, ko tako so stali. Za spoštovanje so ji dali prijateljstvo ljubljenci bogov . . ."
Ibisi so spremljali Rhodopis na vseh njenih potih, pozdravljali so jo in ji gledali v zlate oči . . .
»Častite ibisa, ki z modrimi očmi zre beg rujavih nilskih vod!"
Nekoč se je Rhodopis kopala, in ibisi so stali na brega. Eden iz njih se je igral z njenimi čreveljčki in naenkrat je vzel enega v kljun ter odletel v svet.
„In Rhodopis se zasmejala je in bosonoga se domov vrnila je".
Toda ibis je letel nad vodami, kamor je tekel mogočni Nil.
In glej, tam ob morju v velikem mestu je sedel kralj Psametih na prestolu. Naenkrat mu je padel nežen čreveljček v naročje. In kralj je ukazal, takoj poiskati deklico, ki ima tako lepo no-žico. In ko so se spustili na pot, je letel ibis pred njimi in jih je peljal naravnost k Rhodopis. In Rhodopis je postala kraljica!
»Častite ibisa, ki z modrimi očmi zre beg rujavih nilskih vod!"
Tako nas Machai z naivno orijentalsko poezijo vodi v oni antiški svet.
Tej dobi, ki je kakor zima polna gorkih bajk, je sledila pomlad.
Tu se vidi, kako je Machar globoko preštudiral antiško umetnost.
Vso naivnost mišljenja mitične dobe, ki je ostala v narodu tudi ob času, ko je grška kultura stala že na vrhuncu, podaja pesnik krasno po vsebini in obliki.
Rastoča kultura je v svet bajk kmalu prinesla skepso. Že Pitagora govori mladeniču, ki hoče vstopiti pri njem v šolo:
»Mladenič ti iz Sirakuz, sit sveta in nenasiten, želiš v naš krog vstopiti, — modrosti iščeš? Te pri nas ni; te nima nihče iz ljudij smrtnih. Mi se zovemo le nje prijatelji. Resnico hočeš? Resnice ni, moj dragi".
Zato mu priporoča Pitagora: »Zapusti mesto Kroton, domov se vrni in izberi ženo iz siraku-
skih hčer, otroke redi in živi po navadi ljudske črede! . . ."
In na str. 66. govori nam skeptik besede:
»Česa vsega ne trdijo nam pesniki! — in vendar razum pravi in mnogi filozofi govore, da velik del, kar smatramo bogove, je le prevara ..."
Prišel je čas zofistov in oratorjev, prišla je kriza v kipečo grško kulturo, pa tudi v politično, javno in družabno življenje. Krasna je slika, ki nam jo kratko in jedernato podaja pesnik: pri Aigospotamoi.
»Pri Aigospotamoi se bijejo Atenci. Znad strehe svoje hiše tam gleda Alkibiades na težki boj. —
Bil včeraj in predvčeranjim je pri voditeljih atenskih svaril in svetoval, ponujal je pomoč, a bil je le zasmehovan.
Izvržek bil je, izdajalec podli, ki z drzno je roko na herme domovine z jezikom zlim posegel, bil na čustva poštenih Atencev. To vse so mu očitali, to vse je njih odgovor bil.
Pri Aigospotamoi se bijejo Atenci. Pelopo-neških ladij ostri mački se v bok zasajajo veslal-nicam.
Veslalnice tope se v dno in z njimi nada, čast Aten.
Znad strehe svoje hiše tam gleda Alkibiades na težki boj."
Kdo bi ne čutil tu poleg kratke historične anekdote tudi osebo pesnikovo in namigavanje na njegovo razmerje do domovine!
V raznih prizorih naletimo na vse velike osobnosti stare grške zgodovine. Življenje in mišljenje dobe slika nam pesnik tako, da se nam zdi, da čitamo prevod stare knjige. Pred nami se počasi odpira rimska zgodovina s svojimi velikimi dogodki, ponosna in silovita z mogočnimi ljudmi v svojem ospredju.
»Iz železa bil je Rim, Kartagina je bila le kamen". Kakor iz mramorja iztesane postave slavnih Rimljanov se dvigajo pred nami od Marija do Cezarja. Velika igra med Kleopatro in Antonijem zaključuje pohod svetovne kulture, ki je šla v zarji helenskega solnca. Med tem se je osamosvojil Rim kulturno in poleg železne svoje moči je imel nesti v svet tudi moč kulture. In kako je Rim izpolnil svojo dolžnost?
(Dalje prih.)
PETER PL. RAD1CS:
IZ DNEVNIKA LJUBLJANSKEGA MEŠČANA 1809.
s <?
Meseca junija l<j)0$.
Dne 1. je bila procesija svetega Rešnjega Telesa ter je trideset mož francozkih grenadirjev spremljalo Najsvetejše, pred magistratom pa sta stala dva ostronabasana topa, a poleg njiju topničarji z gorečo gobo; cehe rokodelcev in obrtnikov se to pot procesije niso udeležile s svojimi zastavami. — 3. junija je dospel v Ljubljano general Marmont s svojo kolono ter je potem odmarširal dalje proti Kranju.1) — Dne 8. je prišel semkaj vojni minister Kalifati ter je takoj odpotoval v Celovec. — 9. je zopet dospel general Marmont s svojo vojsko ter je 17. ob 3. zjutraj odmarširal proti Gradcu.2) Tega dne je bil pri odhodu vojske v Krakovu „pri Frgolinu" Francozom ukraden konj. Francozje so hoteli gospodarja obesiti in le s pomočjo sosedovo se je mogel rešiti ter je moral plačati za konja 350 gld. — Dne 25. ob 10. dop. je prišlo 800 Francozov s 4 topovi, 2 havbicama in z mnogimi težko obloženimi vozovi s smodnikom. Ob 7. zvečer je nastal po mestu hrup, da prihajajo z Dolenjskega cesarski (avstrijski) vojaki; nato se je odpravila takoj vsa francoska garnizija k novemu mostu (sedanji Gruberjev) z vsemi topovi, toda ob 11. je bilo zopet vse mirno. — Dne 26. ob 4. zjutraj je odkorakalo zopet 300 Francozov s topovi odtod v Kranj. — V noči od 27. do 28. opolnoči so vdrli cesarski od treh strani, po Ljubljanici, čez Špitalski most in čez Poljane, v mesto. Poveljnik cesarskih prostovoljcev se zove Dumontet,
Marmont se je nastanil pri Zoisu „na Grabnu" z ysem spremstvom, z 12 možmi grenadirske straže, 6 adju-tanti in 9 posli; zajedno je nočevalo pod milim nebom in pod Zoisovimi okni 75 mož, na tovarniškem vrtu 200 mož in 10 častnikov, 850 v drevoredu (sedanjem Zevnikovem vrtu), 60 mož in 10 častnikov pa v Rosenbiichlu pod Rožnikom. »In vsi ti", piše Zois v svojem dnevniku, »hočejo imeti posteljo, hočejo jesti in piti!" Na vrtu in na »Grabnu" se je vedno in povsod kar trlo Francozov, vriščalo, ropotalo, bobnalo in muziciralo se je noč in dan. Tu so Francozje kuhali, prali, šivali, pili in peli. Janičarska godba je bila Zoisu prava muka, zakaj »samo en godec je trobil prav". Konjiki so pasli svoje konje po pšenici, rži in ječmenu in po travnikih — Vse pritožbe so ostale brez uspeha.
Op. ured.
2) Dne 12. junija je zahteval Marmont 10.000 parov črevljev za svojo vojsko. Precej ko so bili Francozje vzeli Ljubljano, so ji naložili velikanski davek poltretji milijon frankov! Troški za zahtevane črevlje naj bi se odračunali pri vojnem davku.	Op. ured.
francoski general pa Guetard.1) — 29. ponoči so Avstrijci zopet odšli ter so odvedli seboj 23 častnikov, 150 mož kot ujetnike ter več konj, posebno Guetardove; škode so napravili za 40.000 gld. — Danes, 30. junija se je moral na povelje generala Guetarda črevljarski (sedanji Hradeckega) most razdreti.	(Dalje prih.)
■") Na Gradu je bilo takrat le še 1200 francoskih pešcev in kakih 200 konjikov ; vsi drugi so bili odšli na Gorenjsko in Štajersko. Zato je hotel major Dumontet s svojimi prostovoljci, 1600 možmi, med njimi dve kompaniji kranjskih fantov in dve kompaniji Hrvatov, naskočiti in si osvojiti Ljubljano. Guetard je bil na ta napad pripravljen ter je dal na Golovcu podreti nepotrebne magacine in utrdbe ter spraviti vsa živila z Golovca na Grad. Pomagati so mu morali Ljubljančanje in okoličanje, baje 1500 ljudij. Francozje so imeli najvažnejše ceste, držeče v Ljubljano in na Grad, zadelane z lesom, peskom v vrečah in sodih, s kamenjem, koli, gnojnico i. dr. Take barikade in palisade so bile konec Poljan, pri Maliču na Dunajski cesti in na cesti, vodeči mimo Sv. Florijana na Grad. Napad bi se bil Dumontetu povsem .posrečil, ako bi nepotrebni streli v Kurji vasi ne bili opozorili generala Guetarda na prihod Dumonteta. Guetard, ki je stanoval v hiši poleg magistrata, je zbežal opolnoči čez dvorišče kar po lestvi naravnost na Grad ter je s topovi alarmiral svoje vojake po mestu. Boji so se vršili na Poljanski cesti, po šentpeterskem predmestju, pred Maličem, pri Črevljarskem mostu in drugod. Francozi so imeli 150 mrličev in ranjencev ter so izgubili poldrugsto mož, med njimi 23 častnikov, 2 uradnika, voj. komisarja Lediera in davč. agenta Vadala, ki so postali Dumontetovi ujetniki, ter "še 10 avstr. ujetnikov, ki so jih imeli zaprte na Fužinah. Francozje so se umaknili na Grad, naši pa so zasedli vse mesto in Golovec. Proti večeru naslednjega dne pa se je raznesla govorica, da prihaja Francozom 3000 Marmontovih mož z Gorenjskega na pomoč. Ljubljančanje so prečuli vso noč v grozi in trepetu ter pri dobrozadelanih vežnih vratih. Trepetali so, da se Marmont zaradi Dumontetove sreče nad njimi najkruteje maščuje. Ko pa so zjutraj po strašni noči zvonovi zapeli prazniku Sv. Petra in Pavla, je zavriskala vsa Ljubljana, misleča : general Guetard je kapituliral! — Toda kakšna prevara! Dumontet se je ponoči zbal zaradi one vesti o 3000 Marmontovih možeh ter jo je tiho pobrisal iz mesta. »Dumontet Ist in der Nacht zum Teufel gegangen!" je zapisal Zois v svoj dnevnik, pred magistratom pa so takrat že stale francoske straže poleg nabitih kanonov. Guetard je dal barona Lichtenberga, glavarja začasne ljubljanske gospodske, in vse njegove uradnike prijeti in odvesti na Grad, ker je sumil, da so Dumontetov napad podpirali. Ker pa jim ni mogel ničesar dokazati, jih je zopet še pred pol-dnevom izpustil, žugajoč jim: »Ta poset mi boste še drago poplačali!" 30. junija je dal Guetard odkriti oba mosta čez Ljubljanico ter izprazniti vse ondi obstoječe kramarske lope, pri Sv. Florijanu pa zapreti nekaj hiš, nekaj pa podreti.
Tega dne, ki je bil pač eden najžalostnejših, pa so Ljubljančanje končno tudi zvedeli, da je že dne 21. in 22. marca nadvojvoda Karel pri Aspernu doslej ne zmagljivega Napoleona prema gal!
LISTEK.
Ilešič Fran dr.: Trubarjev zbornik. X. zvezek »Zbornika" Slovenske Matice. V Ljubljani 1908. Natisnil Dragotin Hribar. Strani 294. Najlepše, najdostojneje, najresneje je proslavilo Trubarjev jubilej naše najodličnejše književno društvo, .Slovenska Matica". G.Aškerc je napisal v 3. štev. praške .Svobodne misli" o tem zborniku velik članek, ki imenuje našo današnjo Matico konservativno ter dela današnji njen odbor odgovornim za razne zamude prejšnjih dob. Da pase sedanji odbor v polni meri zaveda svojih dolžnosti in ima smisel za aktualnost, je d o-kaz baš ta Trubarjev zbornik. Kaj vse bi bila morala Matica skleniti, pripraviti in storiti že pred desetimi leti, vemo vsi odborniki „S. M."; toda kar se je tekom zadnjih štirih let dalo popraviti, smo menda popravili. Tudi stoletni jubilej francoske okupacije ali ustanovitve Napoleonove »Ilirije" še proslavi z literarnimi deli znanstvene in leposlovne vsebine. G. Aškerca opozarjam le na literarni program »S. M", objavljen že 1. 1905. Vsakega književnika dolžnost pa je menda, da „S. M." v izvrševanju njenega liter, programa podpira in da opozarja odbor pravočasno na zgodovinske dogodke, ki bi se mogli event. prezreti. Vsi odborniki „S. M", pač niso le književniki, nego še toinono. Takisto treba g. g. kritikom upoštevati in uvaževati. Te dve besedi sta idealistom in teoretikom sicer zoprni, toda realnost življenja se za idealiste in teoretike ne briga. Čemu bi tajili, da „S. M." ni svobodomiselno društvo, saj ima člene in odbornike vseh slo-■ venskih in člene tudi raznih hrvatskih strank! Treba je torej odbornikom v in ter es u stvari treznosti, kompromisov, strpnosti, skratka tolerance, ki je ni sposoben vsak človek. Krasenliteraturenplod te tolerancepaje baš ta impozantni .Trubarjev zbornik." In veseli nas, da piše celo g. Aškerc o njem takole: .Radi priznavamo, da je agilni in delavni predsednik (dr. Fr. Ilešič) sam osebno veliko pripomogel, da je sploh izišel vsaj tak »Trubarjev zbornik". Te knjige — seveda — ne moremo smatrati za defi-nitivno proslavitev slovenske reformacije, ker moramo dobiti vendar še pragmatično zgodovino te nad vse zanimive dobe; sprejemamo pa »Trubarjev zbornik' kot dragocen donesek k pravi zgodovini. Različni pisatelji so v tem .zborniku" razsvetlili marsikako stran, marsikateropo-glavje v naši reformaciji. Bodoči zgodovinar se bo lahko oziral in opiral na ta zbornik kot na važen vir." G.Aškerc pa pravi tudi, da je pričakoval .po vsej pravici" kako celo tn o monografijo o Trubarju in njegovi dobi ter obžaluje, da smo dobili »samo zbornik člankov in razprav o naši reformacijski literaturi". Aškerčevo pričakovanje pa je bilo prezgodnje in zato krivično, zakaj najprej je pač treba še »marsikatero stran in marsikako poglavje naše reformacije razsvetliti", in treba bo še več let marljivega »razsvetlje-
vanja", predno bo sploh možna »kaka celotna monografija o Trubarju in njegovi dobi." Mariborski Časopis za zgodovino in narodopisje je — kakor že opetovano — tudi v letošnjem 3. in 4. zvezku prinesel kamenček k bodoči veliki zgradbi, a takih kamenčkov bo treba še mnogo, mnogo, predno se bo sploh mogel kdo lotiti »celotne monografije". Saj nimamo — in je ne moremo še imeti! — take »celotne monografije" niti o Prešernu, ki je bil rojen celih 214 let po Trubarju. G. kritiki naj torej ne zahtevajo ničesar nemož-nega, nego naj rajši sami pomorejo, da se njih želje realizirajo čim preje. Toliko v obrambo naše odborniške delavnosti pri „S M." —
»Trubarjev zbornik" prinaša tele razprave in članke: Dr. Fr. Ilešič : Primož Trubar in njegova doba. (27. str.) — Dr. Janko Lokar: Iz predgovorov naših protestanskih pisateljev (20 str.) — Dr. Fr. Bučar: Odnošaji Primoža Tru-bara prama hrvatskoj tiskari u Wiirtemberškoj. (Str. 23.) — Dr. Lj. Pivko: Ungnadovi stiki z mestom Frankfurtom ob M. (10 str.) — Prof. Ivan Polovič: Evangelij sv. Matevža v protestanskem glagolskem »Prvem delu Novoga Testa menta" iz leta 1562. (18 str. ) — Prof. Iv. S teki as a: Pro-testantizem v Istri, v metliški in hrvatski Krajini. (19 str.) — Dr. Fr. K o v a č i č : Protestantizem v Iztočni Štajerski in Medjimurju. — Dr. Fr. Ilešič: Slovenski rokopis iz 1. 1551 in 1558 (4 str.) — Dr. Josip Č e r i n : Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in njih poraba v poreformacij-skih časih. (Z mnogobrojnimi ponatiski not.) Str. 112! Pripombe dr. Ilešiča (6 str.) — Dr. Fr. Ilešič: »Skrjanec" in »Kukovec" (str. 6.) — Prof. A. Ipavec: Verski pokret na Goriškem v XVI. stoletji, (str. 9.)— Dr. Fr. Ilešič: Trubarjeva spominska plošča v Derendingenu (str. 4). Prof. L. Pintar: Odkod ime Raščica? (str. 5) — Trubarjev koledar (str. 4) Stara hrvacka štampa (1 str.) — Dr. Fr. Ilešič: K Trubarjevemu životopisu (5 str.), O tisku in prodaji nekaterih Trubarjevih knjig. (2 str.) ter Anton Vramec (1 str.) — Register k študiji dr. Jos. Cerina (5. str.) — Kazalo najvažnejših imen in reči v »Trub. Zb." (str. 4). Že naslovi teh 18 razprav in člankov dokazujejo, s kolikerih različnih strani in vidikov se pojasnjujejo zanimiva poglavja naše protestantske dobe; očrtan je protestantizem v Kranjski, Štajerski, Goriški, v Medjimurju, Hrvatski in tudi na Nemškem; razpravlja se o vseh Trubarjevih pokroviteljih, sodelavcih in nasprotnikih, o slovenskih in hrvatskih protest, tiskarnah in knjigah ter pesmaricah ter o socijalnem, političnem in verskem življenju XVI. veka. Vsi ti spisi so strogo znanstveni, strogo objektivni, brez olepševanja istine. Končno omenjam še, da krasi to elegantnoopremljeno knjigo 15 izbornih, zelo redkih in zato dragocenih in velezanimivih slik in faksimiiov. Za „S. M." je izdaja tega zbornika zelo draga, a tudi nad vse častna.
Ocenjevati teh posameznih spisov ne morem, ker bi trebalo v to svrho specijalnega študija ogromne tvarine; toda imena avtorjev in vestno navedeni viri njih razprav nam jamčijo, da je ta »T. Z." eno najznamenitejših kulturno zgodovinskih del sloven. književnosti. Gotovo pa je tudi eno: pred 10 leti bi bil »T. Z. "med knjigami „S. M." še povsem nemožen, in da ga imamo danes, gre vsa hvala t. č. predsedstvu in odboru!	F. r.
Seidl Ferd., »Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice". 255 str. Priloge : 43 kranjin-skih podob, 1 geološki krajinski načrt, 2 geološka zemljevidna načrta, 9 geoloških prorezov, 1 ledenodobni, 1 barveni geološki in 1 rastjepisni zemljevid. Izdala »Matica Slovenska" v Ljubljani v letih 1907 in 1908 (v 2 zvezkih) kot 5. del zbirke: »Slovenska zemlja".
»Ako zreta lajik in veščak na isti umetniški izdelek, tedaj ima veščak večji užitek nego lajik." Ta prepad, ki loči v življenju sploh, a posebno še z ozirom na geologijo strokovnjaka od lajika, hoče pisatelj poplitviti odnosno premostiti ali sploh zasuti kolikor mogoče. Da se mu je to posrečilo vsaj do gotove meje in v določenem okviru, se ne da tajiti. Ako smemo, naj mu izrečemo zato na tem mestu svojo najiskrenejšo hvalo za vso požrtvovalnost v vsakem oziru; slovenskemu čitajočemu — in obenem mislečemu — občinstvu pa čestitka k tej umstveni pridobitvi na literarnem polju!
Po svoji vsebini je razdeljen ves spis takole. Kratkemu uvodu in podrobnejšemu zemljepisnemu pregledu opisanega ozemlja sledi razlaga nekaj najvažnejših pojmov iz petrografije. Dalje nam podaja pisatelj malo sliko o postanku onih tvorb, iz katerih so Kamniške ali Savinjske Alpe, nekaj tektonskih in orogenetskih črtic, to se pravi, nekaj misli l.o razvrstitvi hribin imenovanih Alp v prostoru ter 2. razlago vprašanja: »Kako se je dvignilo gorovje?" Pretežni del vsega spisa je posvečen stratigrafskim vprašanjem, a prepleten je tudi ta z mnogimi krajepisnimi črticami in s skicami iz oro-genije itd.
Berilu enakoveljavnim delom vse študije moramo smatrati pridejani barveni geološki zemljevid.
Recenzija je povdarjala doslej kot nekako posebno zaslugo navedenega spisa dejstvo, da se ni treba bati čitatelju naslova, »da je v ti knjigi" »kaka pusta učenost." Ta sodba dokazuje sama po sebi, da je prirejen ves spis za širše sloje, ki ne reflektujejo na suhe teorije. Vkljub temu priporočilu se pa bojim deloma, da ne bo imel spis one priljubljenosti med širšim občinstvom, ki jo sicer zasluži. Marsikaj se bo namreč poizgubilo za lajika ravno zato, ker je po naših mislih morda vendarle premalo splošne teorije podano; več o tem pozneje. Da so odpadli teoretski detajli stratigrafske vsebine, je popolnoma prav. Občuten po-manjkljaj bo, da se ni sprejelo slik onih okamenic, o katerih je razgovor v berilu. Tudi o čitanju geološkega zemljevida bi ne bilo slabo omeniti par besedi. Glavni kontingent čitajo-čega občinstva, ki pride vpoštev za to knjigo, se je namreč šolal na naših zastarelih »latinskih šolah", v katerih se ljudem z »acc. c. inf." izbije temeljito vsak smisel za praktične stroke iz glave.
Za geologa po poklicu bo spiš posebno tedaj važen, če je Slovenec po rodu; tu bo našel za marsikak slučaj čist vir naše znanstvene geološke terminologije, čeprav ne mislim priznati slepo vsakega izraza. Tu par tozadevnih opazk, ker bi ne bilo sicer več prilike za to.
Brez izjeme rabi pisatelj za mednarodna izraza »s i-stem" ali »formacija" slovensko »tvorba" in sicer v ednini. Kot časovni pojem naj nam to morda sploh ne
služi; snovno pa pisateljeve (edninske) rabe te besede tudi ne bo priporočati. Pomislimo le, koliko snovi poznamo iz trijadne dobe. Poleg usedlin imamo končno eruptivne hribine in kristalaste skrilavce, za katere bi bilo tudi dovoljeno splošno rabiti »tvorba". Skratka, izraz tvorba bi bilo morda bolje pridržati za popolnoma splošni pojem, ki nam naj v ednini ne pomenja kake skupine.
V	delnem soglasju z Erjavcem rabi pisatelj (str. 29 in 120) »kremenjakov porfir" za nemški »Quarzporphyr" ; »kremenjak" torej = „Quarz". V nasprotju s tem mu služi (str. 31) izraz »Kremenjak" menda razen kot „Quarz" tudi kot „Quarzit"; dalje je na str. 83 „kremenec" = „Quarz". Nasprotno rabi Erjavec izraz »kremenec," da označi hribino, ne pa rudnino. Saj pravi prvi v svoji mineralogiji (str. 23) »skrilavi kremenec" = »Kieselschiefer". Bojim se, da pridemo tem potom ravno tja, kjer so Nemci v nekaterih ozirih : z ozirom na razne avtorje bomo morali namreč dostavljati ;
„po......" Dvomim, da bi to pospeševalo gibljivost je-
zikovo. Lahko pa pride tudi do nejasnosti pri istem avtorju: Kaj naj misli n. pr. neuki čitatelj pri čitanju obeh poslednjih vrst (nad črto) na strani 85: nemški „Quarz" ali „Quarzit" oziroma laboro, ki je iz prvega ali iz drugega? Kaj pomeni „kremenčeva labora" na str. 87? Da se izognemo kakim zmešnjavam, naj mi bo dovoljeno tu predlagati za nem. „Quarzit" kratko »kremenjak," po analogiji: drobnjak ali peščenjak in za nem. „Quarz" : »kremenec"; po analogiji: apnenec, jeklenec i. t. d.
Za pojem, »okameneli ostanki živih bitij" se mi vidijo preveč trije termini: starši izraz okamenina" in Seidlova »okamenica" ter »okamenek" (str. 64). Poslednji termin bi si morda smeli prihraniti za nem. »Steinkern"? Sicer pridemo pri tem v stisko.
Med izrazoma; »fuzulinoo" (glej opis karbona str. 85 ff; in »fuzulins&Z apnenec" (p. 89) se odločimo najbrže za drugega (lat.: fusulina, ae).
Kar se tiče sicer berila, naj le konstatiramo, da se naslanja pisatelj splošno na nazore, ki sta jih zastopala za opisano krajino F. Teller in R. Lucerna. Ker je zavrgel (deloma v soglasju) s prvim starejšo razlago razmer v zgornjem delu Tržiške Bistrice, bi želeli v tem oziru nekaj več podatkov.
Z ozirom na kristalaste skrilavce Črne doline i. t. d. in posebno z ozirom na čtivo o »praveških" tvorbah se razlikuje referent bistveno od pisateljevih, splošno zastopanih nazorov. Ravno tvorbe Č r n e dol ine zahtevajo v toliko ekscep-cijonalno stališče, da jim ne pripisujemo določne starosti — dokler ne vemo o njih več kot je znano dandanes. Tozadevno kompetentnejši činitelji razlagajo pa isto snov tu vsaj doslej razno staro. V kolikor podaja pisatelj splošno karakteristiko »praveka", primerja lahko čitatelj zastopane nazore sam z mislimi, ki jih podaja referent v izhajajočem Slovanovem letniku. Razgovor o stvari bi nas tu dovedel predaleč.
Tudi na pridejanem geološkem zemljevidu je prišla Tellerjeva in Lucernova interpretacija do (skoro) popolne veljave. Nekaj opisanega ozemlja je pa mapoval pisatelj tudi sam (glej stran 8.) in Sicer kolikor je videti doslej, s popolnim uspehom. Diference z ozirom na Tellerjev zemljevid so v bistvu tele, ako se ne oziramo na to, da je S e i d 1 o v dobro premišljeno, jednostavneje prirejen zaradi strokovno neizobraženega čitateljstva:
V	zgornjem delu doline Tržiške Bi s t r i ce navaja pisatelj trijadne tvorbe mesto permskih.
V	Črni dolini silur mesto splošno »kristalaste tvorbe".

Werfenski skladi vzhodno od Kranjskega rebra so najbrže tiskovna pomota. Nahaja se tam pač š kol j-ko v i ti a p ni k.
Severo-severo-zapadno od Motnika je izostalpe-rmski kompleks v primeru s Tellerjevim 1907 izišlim zemljevidom.
Volar je morda dobil pomotoma barvo d a c h-s tei n sk e g a a p n i ka ; pritegniti bi ga smeli gornje-trijadnemu.
Na Košuti je neka barva, ki je ni v razpredelnici, tudi to je menda tiskovna pomota. Bi moral biti označen pač gornjetrijadni apnik. Podobno ob Beli.
Zapadno od Logarja so (pomotoma) izostali na enem mestu vverfenski skladi:
Ob vzhodnem vznožju Golega vrhačitaj v ondotnem trikotu permski mesto werfenski skladi.
Pri „er" besede Jezersko čitaj devon mesto silur. To so menda vse diference, ponajveč tiskovne pomote) z ozirom na Tellerjev original — v kolikor jih ni pisatelj že sam popravil.1)
Sicer bi pripomnil, da se je (menda brez pisateljeve krivde) z barvami preveč štedilo. Devon in andezit je komaj mogoče ločiti; podobne so razmere mestoma pri permu in porfirju. Škoda, da se ni vstavilo črk po ma-niri, kakor v zemljevidih geološkega državnega zavoda, kajti tu bo rabilo zemljevid tudi strokovno neizobraženo čitatelj-stvo. Dobro bi bilo končno na oleati pridejati načrt vseh prelomov. Na taki prilogi bi bile mogoče sprejeti tudi več krajevnih imen. Kdor ne bo imel specijalne karte pri rokah ali podrobnega znanja lokalitet, temu bodo nastale namreč včasih težkoče zaradi orientacije in vsled tega bo pričel stokati morda zaradi — »učenosti'.
V nastopnem še nekaj splošnih rekriminacij. Seidlov spis je »corpus delicti" za dokaz, da nima »Slov. Matica", še danes nikakega programa za izdajo publikacij, ki ne spadajo v okvir beletristike.2) Na čelu Seidlovih »Kamniških planin" stoji namreč napis „Slov. zemlja 5. del". Naš geološki opis je sedaj del biblijoteke, ki ji je sojeno, da bo podobna sčasoma pravcatemu —■ sračjemu gnezdu.
Popularno znanstvenih spisov te vrste ni presojati raz isto stališče, s katero presojamo strogo znanstveni spis, ki se n e obrača do širše publike. Strogo znanstveni, spis izide lahko, ne oziraje se na preje ali pozneje izišle publikacije kake zbirke. Izgled. V strogo znanstveni zbirki izide lahko za publikacijo, ki se peča s karcinomom študija o južnem tečaju našega planeta, i. t. d. — V popularno znanstveni zbirki — s posebnim naslovom — mora pa biti nekak sistem. Poslednjega v zbirki »Slov. zemlja" ni. —
Kakor že omenjeno, se je povdarjalo pri recenziji Seidlove knjige posebno, da ni v njej suhe teorije. V nasprotju z dotičnim g. recenzentom se bojim, da ji bo morda ravno to, kakor že rečeno, škodilo. Navedimo kot izgled tu le en sam stavek (str. 139.), ki se glasi doslovno: »Ker visijo temnosivi skladi školjkovitega apnenca proti jugu, spuščajo se ob pobočjih doline in dosežejo pod turistovsko hišo (Piskernik) dno doline". Hotel bi vedeti, koliko čitateljev tega stavka si bo v stanu tu sploh kaj — misliti in sicer v kljub temu, da je za strokovnjaka skoro več kot preveč povedanega. Morda ne sodim splošno prav, a izkušnja me uči, da Si zelo mnogo ljudij, katere narodnosti koli, ne more predstavljati lege geoloških tvorb v prostoru; o smislu
1)	Glej opazko na str. 59. »Plan.Vestnika" XV. 1. 1909.
2)	Program je pač tu, a nedostaje — delavcev!
Op. ured.
za projekcijo pa sploh ni duha ne sluha ! Ako naj podamo zaradi tega geološka spoznanja in zemljevide poljudno, si mislim, da je treba pri naših razmerah precej obširnejših, če prav perhoresciranih, teoretskih razlag in to v obliki poljudne, splošne geologije kot samostojne knjige. Nekaka krona vseh tozadevnih spisov bi pa bile končno geološke teritororijalne študije v žanru Seidlove publikacije. Od splošne geologije v najširšem pomenu besede — torej kakor v šoli pri vsakem predmetu — bi morali preiti k spe-cijalnim poljudnim študijam. Povdarjam pa izrecno, da ne mislim s tem nikakor grajati Seidlovega spisa. Veseli bodimo, da ga imamo in upajmo, da nam pisatelj še kaj napiše. Za sistematiško urejeno poljudno znanstveno knjižnico mora skrbeti odbor. Slučaj je treba popolnoma eliminirati. Pisatelje se naj pa po načrtu pridobiva za določeno delo. Sicer bo tudi »Slovenska zemlja" jasen dokaz našega nenormalnega razvoja, popolne diskontinuitete in dokaz splošnega laviranja, ker nimamo nikakega tozadevnega načrta za prihodnost. Dobiti ga pa moramo tudi za naravo slovne panoge in to vkljub temu, da se nas odganja ravno v najnovejšem času in vkljub na novo iznajdeni »mednarodni" znanosti. —
Deželni odbor iz vrst agrarne večine Kranjskega deželnega zbora se zanima v poslednjem času za — vodne sile v deželi. Ker menda ne bodo že sedaj električnim potom — molzli krav, si smemo morda misliti, da se pričenja s tem pri nas metamorfoza agrarizma v industrijalizem. Ako naj ne ostanemo v industriji le na najnižji stopinji, je treba razširiti med nami zanimanje za moderno tehniko. Ta pa temelji na — odklonjenem naravoslovju. Zato vidim v tem veliko hibo, če naj ne goji »Matica Slov." sistematsko teh ved popularno in strogo znanstveno. Saj pravi g. predsednik »Slov. Matice" sam doslovno, »da se popularna znanost porodi naravno in lahko tam, kjer se bujno razvija njena mati, prava znanost" (Slovan 1909. str. 19). To naj velja tudi pisatelju listka v „Slov. Narodu" od 19. dne prosincal909 — in vsem prizadetim krogom. Prisrčno ponovno priznanje pa prof. Seidlu, ki je pričel s svojim spisom orati ledino. Upajmo, da ne brez uspeha in priznanja čitateljstva!	Dr. K. Hinterlechner.
Jelačič. 20 maja t. I. je preteklo 50 let, odkar je umrl v Zagrebu grof Josip Jelačič, slavni ban hrvatski in avstrijski feldzeugmeister. Na predlog Ljud. Gaja, Iv. Ku-kuljeviča Sakcinskega in Ambroža Vranicanija je bil Jelačič 22. marca 1848 imenovan banom zjedinjenega kraljestva hrvatskega, slavonskega in dalmatinskega; obenem je bil imenovan tajnim svetnikom in feldmaršallajtnantom in imetnikom dveh polkov ter poveljujočim generalom. Jelačič se je z velikimi uspehi boril proti Madjarom in madjaronom ter jih premagal opetovano. L. 1848 je ukrotil Dunaj. Za vse svoje junaštvo pa je žel vsled nemških in madjarskih spletk najčrnejšo nehvaležnost. Aprila 1854 je prejel sicer dedno grofovstvo, a trpka bolest zaradi nehvaležne države in domovine ga je končno položila v grob. L. 1851 je izšla na Dunaju zbirka njegovih pesmi, med njimi mnogo vojaških. Banovanje Jelačiča in deputacija Gaja in tovarišev pred cesarjem so bili obenem poslednji čini, ki je ž njimi ilirstvo posvedočilo svojo višino.
Gajev dom vKrapini.V proslavo stoletnice rojstva Ilirca Ljudevita Gaja (1809 — 1872), ki je z idejo ilirstva združeval kulturne interese Hrvatov, Slovencev in Srbov ter se je trudil, da bi imeli vsi Jugoslovani skupen književni jezik, v proslavo dalekovidnega Gaja, Stanka Vraza, Dragu-tina Rakovca, Draškoviča, Pavla Stoosa, Ljud. Vukotinovča in dr. ilirskih književnikov se vrše na Hrvatskem narodne
slavnosti dne 14., 15. in 16. avgusta t. 1. ter še otvori v Kra-pini, zagorskem mestu, ki je bilo rojstni kraj Gajev, ,G a-jev dom". Da se je mogel ta dom zgraditi, se je osnovalo med Hrvati delniško društvo, čegar člen je tudi .Slovenska Matica". V Ilircih Gaju in tovariših ter o njih smotrih in uspehih izpregovorimo v .Slovanu" v jednem prihodnjih zvezkov.
Puškin i Slavjanje. (IIjiiikhh-f, h C.:tais;nie) Pod tem zaglavjem je objavil znani profesor Sirotinin, ki prevaja slovenske pesnitve na ruski jezik, v varšavskem .Istoričeskem Vjestniku" razpravo o prevodih Puškinovih poezij na razne slovanske jezike. Ta študija je izšla sedaj kot pretisk. Gosp. Sirotinin, ki je bil že parkrat tudi v Ljubljani, omenja jako pohvalno tudi našo .Rusko antologijo" ter pravi, da dela ta antologija naši literaturi veliko čast. Govori potem tudi o novejšem našem pesništvu ter objavlja v lepem prevodu poročevalčevo pesnitev .Puškinov spomenik v Carskem Selu."	A. A.
Spomeniki junakom I. 1809. Junakom, ki so se borili ali so padli na polju slave za svobodo Avstrije proti zmagovitemu geniju Napoleona, najsijajnejši osebnosti svoje dobe, so postavili in razkrili te dni spomenike iz brona in mramorja. 22. maja so položili blizu Asperna temeljni kamen spomeniku v spomin na zmago nadvojvode Karla pred sto leti. Spomenik 100 m visok obelisk z lovorjevimi venci in orlom, bo veljal okoli miljon kron. Pri Ebelsbergu so razkrili spomenik v spomin bitke dne 3. maja 1809 med fml. Hillerjem in maršalom Masseno; 13. maja so odkrili spomenik ob Neubaugiirtlu (poleg kolodvora zahodne železnice) na Dunaju v spomin junakom Hessovega polka. Na Predi lu stoji v spomin junaškim 300 Ogulincem, ki so padli vsi do 8 mož, piramida, pod njo pa leži lev, predrt skozi prsi od smrtonosne sulice. 300 Hrvatov graničarjev je tu več dni zadrževalo celo francosko divizijo v Kanalski dolini, 18. maja so tu Francozi Hrvate uničili. Pri utrdbi M a r-b o rje tu stoji spomenik stotnika Hermana. 17. in 18. maja so bile na Predilu slavnosti. Poleg Trbiža se odkrije sredi septembra vojaški spomenik. V St. M i h a e 1 u na Štajerskem se odkrije spomenik v spomin tisočem padlim junakom fml. Jelačiča, očeta bana ki je bil ondi grozno poražen. Na Dunaju pa je že mesec dni otvorjena razstava nadvojvode Karla, v kateri so razstavljene tudi slike in razni vojni predmeti izza francoske dobe v Ljubljani in na Kranjskem. Ker so bili v bitkah pri Aspernu Slovani odločili zmago nad Napoleonom ter sta se zlasti polka Poljakov (pl, Zach) in Slovencev (štev. 17.) odlikovala z izredno hrabrostjo, velja proslava junaštva avstrijske armade 1. 1809 v prvi vrsti Slovanom. Z zastavo poljskega polka (pl. Zach) v roki je nadvojvoda Karel izvojeval prvo zmago nad Napoleonom !
UMETNOST.
III. razstava slovenskih umetnikov v Ljubljani.
Po dolgi pavzi ima Ljubljana zopet umetniško razstavo! V naši kulturi je to izreden, vesel, nad vse časten dogodek, in normalen rodoljub bi pričakoval med občinstvom posebnega razburjenja, v naših listih pa zanosnega razmaha v navdušenih poročilih. Toda kulturna vprašanja in umetniška podjetja zanimajo našo širšo javnost še vedno le toliko, v kolikor so zvezana s simpatičnimi ali mrzenimi osebami in
v kolikor so zapletena v politiko in strankarstvo. Slovanski umetniki so se pač nadejali, da se začne s to razstavo nekako novo razdobje v zgodovini slovenske Pepelke, umetnosti, ter so to svojo, v idealnem optimizmu rojeno nad o izrazili že z naslovom, ki so ga dali tej svoji razstavi. Imenujejo jo namreč: ,1. umetniška razstava v paviljonu R.Jakopiča. Slovenski umetniki." S tem naslovom izrekajo naši umetniki svoj ponos, da imajo končno vendarle svoj dom, ki ga jim je pripravil podjetni in vztrajni voditelj, slikar R. Jakopič. Prva umetniška razstava v Jakopičevem, prav ličnem paviljonu pa je slovenska, kateri naj bi le čim preje sledile češke, ruske, poljske in hrvaško-srbske. Morda dobimo kdaj v ta paviljon -tudi razstavo ne-slovanskih umetnikov, Francozov, Italjanov . . . vsekakor pa bi želeli v tem paviljonu specijalnih razstav posameznih velikih s/etovnih slikarjev in kiparjev. Ne dvomimo, da bo zanimanje našega občinstva za umetniške prvake največje, že zato, ker tuje Slovence zanima in privlačuje še bolj ko domače . . . .Slovan," ki že 7 let seznanja Slovence z najlepšimi umetninami klasičnega in modernega, slovanskega in splošno evropskega slikarstva in kiparstva, s prav posebnim veseljem pozdravlja to III. slovensko umetniško razstavo v Ljubljani. Slovensko občinstvo se preveri samo, kako visoko se je povzpela v XX. veku slovenska obrazovalna umetnost, ki doslej — izvzemši ljublj. občin, svet — še ni našla ne mecena, ne moralnega vzpodbujevatelja. Niti v cerkvi, niti pri imovitejših zasebnikih, podjetnikih, ali založnikih nima naša obrazovalna umetnost zatočišča in zaslužka. Bodoča slovenska umetniška galerija pa tudi ne bo nikako skladišče slik in kiparskih del, nego zbiralnica le najboljših, vzornih umetnin. Toda umetnost je nevesta, ki brez dote ne dobi moža, nego umre v zgodnji mladosti na sušici. Brez podpore, brez mecenov, brez dejanj iz srede občinstva ne moremo imeti umetnosti, niti umetnikov. Zato naj bi našle slovenske umetniške razstave čim več kupcev! Naši umetniki pa naj prodajo in nakup umetnin omogočajo. Osnutkov, jedva označenih skic, le slikarju zanimivih študij in eksperimentalnih domačih nalog ne kupi nihče. Tudi .slik", ki jih moreš uživati šele v razdalji 6—8 korakov, ne more uporabiti niti največji salon. Prodati se morejo le dovršene slike jasnih kontur in razumljive vsebine. Vobče moremo reči, da nedostaje našim slikarjem večinoma vpogled v nagli tok neprestanega razvijanja moderne slikarske umetnosti; današnji značaj slikarstva na razstavah v Monakovem, Berolinu, Pragi in na Dunaju je že dokaj drugačen, kakršen je bil pred 5 leti. Večina naših slikarjev pa tiči danes še vedno v prav isti rnaniri, ki je vladala že pred leti. Obširnejše poročilo o razstavi prinesemo prihodnjič. Za sedaj le opozarjamo nanjo ter ji želimo vsestransko najboljšega uspeha.
NAŠE SLIKE. .
Predič Uroš, Sv. Ciril in Metod. (Umetniška priloga v štirih barvah.) Najslavnejši srbski slikar cerkvenih slik je mojster Predič. Za god slovanskih solunskih bratov prinaša .Slovan" Predičevo znamenito sliko. — L. Kuba, Kmetska hiša pri Bledu (str. 197.), Gornje Gorje pri Bledu (str. 203.), Blejke (str. 207.). Moška kopel na Blejskem jezeru (str. 210.), Bled (str. 211), Babji zob pri Bledu (str. 214.). Te slike naj opozarjajo rojake na najlepši kot slovenske domovine!