LETO XII. ST. 45 (625) / TRST, GORICA ČETRTEK, 4. DECEMBRA 2008
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Jurij Paljk
Adventni čas
Z adventnim časom v katoliški Cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na praznik Gospodovega rojstva, ki je Božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (Sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst, Gospodovo darovanje v templju), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob novorojenem otroku pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.
Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek cerkvenega leta. Dogodki, ki se zvrstijo v cerkvenem letu, ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poročajo zapisi v Svetem pismu) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak pomenijo tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se pripravljamo v posebnih "pripravljalnih" časih (z adventnim časom na Božič, s postom na Veliko noč). Poleg zunanjih in materialnih znakov k pripravi na cerkvene praznike sodi tudi duhovno pripravljanje v obliki poglobljene molitve in duhovnega poglabljanja (lahko tudi v obliki prejema zakramenta sprave, odpovedi, posta, dobrih del ali miloščine).
Čas duhovne priprave na Božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje, ki je bila letos 30. novembra, in ga zaključimo v tednu po četrti adventni nedelji, na sveti večer, 24. decembra. Za razliko od postnega časa, ki nas pripravlja na Veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni. To je čas pričakovanja, ki nas odpira k obilnejšemu delovanju milosti. Čas pričakovanja novega življenja za mnoge kristjane pomeni čas osebnega iskanja in solidarnosti z bližnjimi in/ali posebej potrebnimi. Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Prvikrat je Gospod prišel na svet kot človek po Materi Mariji, njegov drugi prihod pa kristjani pričakujemo na sodni dan. Poleg tega kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po milosti oziroma njegovo nenehno skrivnostno navzočnost na dnu srca vsakega človeka. Slednje lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.
Adventni čas ima dvojni značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva na božični dan, 25. decembra, ko se spominjamo prihoda Božjega Sina med ljudi, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. Zunanja - vidna - priprava je adventni venec, tudi zato krasi tokratno naslovno stran Novega glasa. V cerkvah in po domovih smo pripravili adventne vence s štirimi svečami. Prvi teden smo prižgali prvo svečo, potem pa bomo vsak naslednji teden še po eno. Naraščanje luči pomeni rast dobrega v našem življenju. V molitvi in zbranosti bomo pripravljali svoja srca, da bi se Gospod mogel (ponovno in na novo) roditi v njih. Namen adventnega časa je predvsem spreobrnjenje srca in spodbuda h krepostnemu življenju. Adventna priprava utrjuje vero in nas opogumlja v stiskah in preizkušnjah, da bi bili v trenutku smrti pripravljeni na srečanje z Gospodom.
Seveda adventni čas sovpada tudi s časom "veselega decembra", kot se reče predbožičnemu in prednovoletnemu času na Slovenskem, pri nas pa je to čas nakupov in norega tekanja iz ene trgovine v drugo, kot da bo jutri vsega zmanjkalo... Predsednik vlade nam je pred dnevi svetoval, naj kupujemo kot nori, ker da je to edina rešitev iz krize, kot je tudi povedal, naj ne zamenjamo ku-povalnih in življenjskih navad, ker da bomo le tako lahko rešili državo in prihajajočo gospodarsko krizo...
Na nas je, da izberemo: bomo ravnali po zdravi pameti in se držali krščanskega izročila ali bomo sledili sirenam sedanjega nestalnega in razdrobljenega sveta?
OPČINE
11. redni občni zbor Sveta slovenskih organizacij
Za obstoj in razvoj
11. redni občni zbor Sveta slovenskih organizacij je v petek, 28. novembra, v konferenčni dvorani ZKB na Opčinah, stekel pod geslom Za obstoj in razvoj, kar je korak naprej od Trubarjevega mota Stati inu obstati: res pa je, da bo v težkih okoliščinah, v katerih je naša manjšina danes (da o prihodnjih sploh ne govorimo), vedno težje načrtovati tvorno družbeno, gospodarsko in politično strategijo. Občni zbor SSO, ki ga je uvedel nastop dekliške vokalne skupine Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela pod vodstvom Mateje Černič in ki ga je vodil Ivo Jevnikar, je namreč tokrat sovpadal z enim naj hujših trenutkov, kar jih je naš manjšinski prostor kdaj doživel. Razumljivo je zato, da je bilo klestenje finančnih sredstev osrednja tema, katere so se lotili skorajda vsi govorniki in gostje openskega snidenja. Pozdravi gostov
Razburjene in zaskrbljene duhove je skušal v imenu ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjana Žekša najprej pomiriti državni sekretar Boris Jesih, ki je poudaril, kako bo manjšinsko vprašanje med prioritetnimi prizadevanj nove slovenske vlade, "karpotrjuje dejstvo, da jebil znotraj vlade ponovno uveden lik ministra za rojake izven državnih meja". Krajši pozdrav je ponesel tudi konzul RS v Trstu Božidar Humar.
Nekateri trdijo, da se bo v našem zamejstvu s petletnim časovnim razmikom pripetilo to, kar se danes dogaja med rojaki na Koroškem: če se tega načela
držimo, so bile besede Marjana Pippa, predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev, še toliko bolj zanimive (in zaskrbljujoče). "Izražam vam solidarnost zaradi hudega trenutka, ki ga danes doživljate: situacija na Koroškem pa ni nič kaj boljša". Pipp je poudaril, kako je nova avstrijska vlada v koalicijski sporazum vključila postavke, "ki dejansko izpodbijajo 7. člen Avstrijske državne pogodbe", še zlasti določilo, ki normira pravico do šolanja v slovenskem jeziku. Zgovoren je primer dveh družin, ki sta zaradi pritiska v domačem kraju prisiljeni voziti svoje otroke v šolo v 60 kilometrov oddaljeni Celovec. "Treba je zato strniti naše vrste in se organizirano boriti za naš obstoj: od Republike Slovenije pa zahtevamo državniški pristop do problemov, ki zadevajo njene rojake izven državnih meja". Pipp je nato z dobršno mero realno političnega smotra razmišljal o možni preureditvi koroškega organizacijskega življenja. Z eno besedo: racionalizacija! "Zaradi čuta odgovornosti do naše narodne skupnosti razmišljamo celo o razpustu naše organizacije: to je naš možni odgovor zato, da presežemo tudi dosedanje ločitve in skupno stopimo v prihodnost".
Teža besed koroškega gosta je prisotne presenetila do tolikšne mere, da je občinstvo novico tržaškega pokrajinskega svetnika Zorana Sosiča, po katerem naj bi pokrajina v kratkem postavila dvojezične table na pokrajinskih cestah, skorajda preslišalo.
Evropsko dimenzijo pa je v svoje razmišljanje prvi vključil predsednik Italijanske unije Maurizio Tre-mul. Predstavnik italijanske manjšine v Sloveniji je dejal, da "manjšinske skupnosti imajo v Evropski uniji pravico do skupnega razvoja". Pravice slovenske manjšine je treba skratka spoštovati tudi na podlagi mednarodnih pogodb in na podlagi zaščitnega zakona. Tremul je hkrati poudaril, da Italija namerava krčiti do 32% tudi prispevke za italijansko manjšino v Sloveniji. "Evropa nas mora ščititi zato, da lahko manjšine zasledujejo vrline, kot so celovitost, sodelovanje in antifašizem", je dejal in dodal, da je italijanska manjšina že posredovala rimskim krogom svoje odklonilno stališče v zvezi s krčenjem prispevkov naši zamejski skupnosti.
Za obstoj in razvoj ni potrebna le dobra volja: potrebna je predvsem vizija za prihodnost. In v hudih časih, v kakršnih smo, potrebuje taka vizija drznejše poteze. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je spregovoril o naši sposobnosti, da zasledujemo določen razvojni načrt in da se otresemo vseh ovir, ki onemogočajo zasledovanje tega cilja. "Ni rečeno, da bo organiziranost manjšine v prihodnje ostala taka, kakršna je danes. Ne bomo imeli razvoja, če se borimo zgolj zato, da ohranimo to, kar danes imamo, in če bomo ostali vezani na teme, ki so nas nekoč ločevale. Prizadevati si moramo zato, da sodelovanje prenesemo v širši prostor obeh krovnih organizacij", je dejal Pavšič in metaforično nakazal, kje tiči pravi problem: "V 'zunanji politiki' sta krovni organizaciji složni, v 'notranji politiki' pa obstajajo še razhajanja”. Pavšič je s svojega zornega kota razmišljal o podobni tematiki, o kateri je poprej spregovoril Marjan Pipp.
/stran 3 Igor Gregori
Odkritje in blagoslovitev spominskega obeležja ter poimenovanje Slovenskega športnega centra po MIRKU ŠPACAPANU
Pred telovadnico v Gorici 8. decembra 2008 ob 15. uri
Nagovor odv. Damijana Terpina Moška pevska skupina Akord in MePZ Podgora PRIPRAVLJALNI ODBOR
SLOVESNOST OB 100-LETNICI KATOLIŠKEGA TISKOVNEGA DRUŠTVA
Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž 8. decembra 2008 ob 16. uri
Sodelujejo: Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in MePZ Lojze Bratuž
Nagovor predsednika KTD dr. Damjana Paulina
Potrebni, a nezadostni
Srečanji zaposlenih v zamejskih primarnih ustanovah
Kaj
i bo z nami?
Slovenska narodna skupnost v Italiji je v takšni stiski, kakršne ni nikoli okusila v vsem povojnem obdobju. V finančni zakon je Berlusconijeva vlada vključila dekret Giulia Tre-montija, s katerim je gospodarski minister že pred meseci nakazal ostalim ministrstvom krčenje izdatkov zaradi racionalizacije državnega ustroja. Posledice bo med raznimi dejavniki italijanske družbe utrpela tudi naša manjšina, saj bo v prihodnjem triletnem obdobju prejela do 40% manj prispevkov kot doslej. Rimski senat bo o finančnem zakonu razpravljal pred koncem leta (poslanska zbornica je že izglasovala potrdilno stališče), kar pomeni, da je na voljo malo časa za morebitne rešitve, brez katerih slovenska manjšina (kot tudi italijanska v Sloveniji in na Hrvaškem, ki bi predvideno prejela okrog 30%
sovel, ZSŠDI, Glasbeno matico in druge) zaskrbljeno seznanili s podatkom, da bi spričo negativnih okoliščin okrog 70 oseb izgubilo delovno mesto. Kot so nekateri mlajši predstavniki ugotovili, bi to dejstvo neusmiljeno učinkovalo na kakovost celotnega manjšinskega delovanja in na splošno konkurenco naše skupnosti, ki je bila zaradi itak preskromnih sredstev že pod udarom. Drugi so bili mnenja, da se za kle-stenjem sredstev skriva očiten političen načrt, da bi manjšino pokončali. Zaželeno je bil zato takojšnje srečanje s tržaškim prefektom, morda tudi s škofom Ra-vignanijem in nadškofom De An-tonijem. Odkrito in sproščeno soočanje je hkrati vodilo tudi v sintezo nekaterih kritičnih očitkov na račun nas samih, češ da se žal srečujemo le v kriznih okoliščinah in da je bil morda sk-
na željo Rudija Pavšiča povabil delegacijo uslužbencev manjšinskih ustanov na sestanek, ki je bil v sredo, 3. decembra: na njem bi predsednika seznanila le-te in ostale predsednike včlanjenih društev o zadnjih novostih iz Ljubljane (o tem bomo poročali prihodnji teden).
Na openskem srečanju, ki ga je vodil odgovorni urednik našega tednika Jurij Paljk, je senatorka Blažinova obnovila parlamentarni postopek, ki je našo manjšinsko sredo spravil na rob živčnega zloma. "Amandmaji, ki jih je DS predstavila v poslanski zbornici, so bili zavrnjeni. V kratkem pa bodo zakon najprej presodile posamezne področne komisije v senatu, nato bo o njem tekla razprava še v 5. komisiji, ki je pristojna za bilanco", je dejala senatorka. "Večjih presenečenj žal ne bomo deležni niti v senatu": edini čudež bi nam ga lahko poklonila sama Berlusconijeva vlada s svojim direktnim posredovanjem. Ravno zato gre upati, da bo srečanje Berlusconi - Pahor v Bruslju obrodi-
Protikrizni ukrepi vlade
manj sredstev) tvega pravo obglavljenje. Tega se v naši sredi bojimo vsi, saj gre za preživetje nas samih, naših družin, pa tudi skupnosti, ki v deželi FJK - se pravi na italijanskem ozemlju - pomeni dragocenost za celotno prebivalstvo.
Uslužbenci nekaterih slovenskih primarnih ustanov so tako čutili potrebo, da se glede finančne nevarnosti pogovorijo na sestanku, ki je potekal v četrtek, 27. novembra, v prostorih Narodne in študijske knjižnice v Trstu. Kot je bilo na sestanku večkrat poudarjeno, je taka zasedba nastala iz človeško razumljive tesnobe, ne pa zato, da bi podtalno kalili vlogo, ki jo krovni organizaciji imata pri jamčenju interesov naše manjšine. Nikakršne deligitimacije SSO in SKGZ torej, česar so se nekateri zainteresirani že zbali!
Na srečanju v NŠK so se uslužbenci slovenskih ustanov (med katerimi gre omeniti NŠK, Slori, SSG, Zadrugo Goriško Mohorjevo in Novi glas, Dijaški dom Srečko Ko-
rajni čas, da enkrat za vselej premislimo ustroj naše manjšinske družbe. Nad vsem pa je velo prepričanje, da današnji čas ni čas za razhajanja, a za temeljito in nepristransko ter nesebično sodelo-vanje vseh manjšinskih dejavnikov, od krovnih organizacij do t. i. civilne družbe ter politike. Ravno zato je spontano nastala skupščina predlagala sestanek s predsednikoma krovnih organizacij SSO in SKGZ Drago Štoko in Rudijem Pavšičem ter senatorko Tamaro Blažina in deželnima svetnikoma Igorjem Gabrovcem ter Igorjem Kocijačičem, da bi skupno premislili nelahek položaj manjšine.
Četrtkovo srečanje se je tako nadaljevalo v ponedeljek, 1. decembra, v Prosvetnem domu na Opčinah. Predsednika Štoka in Pavšič se sestanka nista mogla udeležiti zaradi pomembnega soočanja s komisijo za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani naslednji dan. Krovni organizaciji je predstavljal zato Marino Marsič, ki je
lo zaželene sadove. "Vlado je treba spomniti, naj prevzame svoje odgovornosti: med volilno kampanjo je sedanji zunanji minister Franco Frattini obljubljal, da se z novo vlado manjšinam ne bo nič zgodilo..." Blažinova je obenem mnenja, da nas sedanji položaj sili k razmišljanju izsledkov programske konference, se pravi k smotrnemu upravljanju že itak skromnih finančnih virov.
Na srečanju je bilo slišati tudi o tem, da bi dežela FJK krila primanjkljaj v finančnih sredstvih, ki naj bi jih manjšini nameravala klestiti država. Posebno dragocen in dokaj 'skrivnosten' pa je bil podatek, ki ga je skupščini predstavil deželni svetnih Igor Kocijančič: v uradnih dokumentih je svetnik Mavrične levice staknil podatek, po katerem naj bi deželni proračun za prihodnje leto ohranil neokrnjeno postavko o financiranju slovenske manjšine: se pravi 4 milijone in 700 tisoč evrov. Zanimivo pa je, da Dežela prejme ta denar (ki je dodeljen slovenski manjšini v FJK) na podlagi vsedržavnega proračuna, kar je v bistvu v protislovju s tem, kar rimska vlada načrtuje v zvezi s krčenjem naših prispevkov... Razprava o finančnem zakonu bo sicer potekala sočasno tako v senatu kot v deželnem svetu: upati gre, da se bo ta kontradikcija razrešila nam v prid. "Manjšina bi tako imela vsaj leto dni, da bi temeljito premislila svojo vlogo in ustroj", je iskreno dodal Kocijančič.
Igor Gabrovec pa je svetoval širše pogajalsko omizje, ki naj bi vključevalo tudi italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem, nekatere politične predstavnike sredinskih sil ("ki v poslanski zbornici niso glasovali proti amandmajem") in deželnega predsednika Tonda, ki se je med drugim že obvezal, da bo v Rimu posredoval naše zahteve: "Žal pa tudi to ni pravo zagotovilo", je grenko sklenil Gabrovec.
JgorGiegoii
Podobno kot druge evropske države tudi Italija skuša s predhodnimi ukrepi karseda preprečiti negativne posledice finančne krize, ki je nastala v ZDA in se v obliki gospodarskega nazadovanja (recesije) širi v svet. Tako je pred tedni "priskočila na pomoč" bankam v obliki jamstva za redno kreditiranje podjetij in s tem proizvodnjo dobrin in zaposlitev delovne sile.
Po drugi strani pa je italijansko gospodarstvo že dalj časa v zastoju in se zlepa ne more pobrati. Padla je tudi potrošnja osnovnih prehrambnih dobrin, ker znaten del potrošnikov ne razpolaga več z zadostnimi dohodki. Zato tako vladne kot opozicijske in sindikalne sile že nekaj časa zahtevajo, naj vlada s primerno gospodarsko politiko poveča kupno moč socialnih skupin z najnižjimi dohodki.
Tako je Berlusconijeva desnosredinska vlada konec minulega tedna končno sprejela sveženj ukrepov za lajšanje finančne stiske socialno najbolj ogroženih slojev prebivalstva ter malih in srednjih podjetij, da bi se odpravil sedanji gospodarski zastoj. Vsebino omenjenih ukrepov sta na posebni tiskovni konferenci predstavila predsednik vlade in gospodarski minister Tremonti. V bistvu gre za vrsto manjših davčnih razbremenitev ter popustov za državljane z najnižjimi dohodki pri nakupu osnovnih življenjskih potrebščin. V ta namen bodo le-ti v kratkem prejeli tako imenovano "socialno izkaznico", na katero bo vlada za nekaj časa vsak mesec nakazala po 40 evrov. Z njo bodo imeli pravico do popustov v veletržni-cah in do znižanja tarif za elek-
triko in plin. Kakim osmim milijonom družin naj bi bil v prihodnjem letu priznan prispevek v vrednosti od 200 do 1000 evrov glede na njihov dohodek in število družinskih članov. Bančne obresti na posojilo za
nakup prvega stanovanja ne bodo smele presegati 4%, presežek pa bo krila država.
To je nekaj primerov neposredne ali posredne pomoči državljanom z najnižjimi dohodki. Nedvomno jim bo vsaka pomoč prav prišla, a po mnenju strokovnih ocenjevalcev to ne bo zadostovalo za stvaren in trajen gospodarski zagon v državi, ker gre namreč za skromne, razpršene in začasne ugodnosti. Zaradi tega so sindikalne organizacije in združenja malih in srednjih podjetij od vlade zahtevali ob-stojnejše ugodnosti v obliki znižanja davka na plače ali celoten odbitek davka na letošnjo trinajsto plačo. Vlada tega predoga ni sprejela, ker da bi se država morala odreči prevelikemu prihodku v svojo blagajno.
Na uvodoma omenjeni tiskovni konferenci je predsednik vlade Berlusconi v spravljivem tonu, ki ni v njegovi navadi, pozval opozicijske stranke, naj v imenu skupnih interesov podprejo protik-
rizne vladne ukrepe. Ta poziv pa ni prepričal opozicije, ker je ni povabil k sodelovanju pri oblikovanju omenjenih ukrepov. Predstavnik Demokratske stranke poslanec Bersani (ki se je v Prodijevi vladi močno zavzemal za odpravo privilegijev nekaterih družbenih in poklicnih skupin), je takole dejal: "Presenetljivo je, da nam Berlusconi ponuja sodelovanje, potem ko se je igra že končala. Vlada je namreč pred kratkim zavrnila vse naše predloge v zvezi s finančnim zakonom in drugimi odloki. Pravkar sprejeti protikrizni ukrepi so namreč nezadostni, kajti potrebni bi bili ne enkratni prispevki, temveč strukturni posegi, kot bi bila davčna razbremenitev nižjih plač in pokojnin". Tudi Casinijeva Desnosredinska zveza (UDC) je zadnje vladne ukrepe ocenila za nezadostne.
Glavne vsedržavne sindikalne zveze pa niso zavzele enotnega stališča. Medtem ko sta sindikalni zvezi CISL in UIL pozitivno ocenili protikrizne ukrepe vlade, pa jih je sindikat CGIL ocenil za nezadostne in za zdaj je potrdil napovedano splošno stavko za 12. december.
Paket omenjenih vladnih ukrepov predvideva potrošnjo 80 milijard evrov, vendar je pretežni del te vsote (80%) namenjen velikim prometnim infrastrukturam in le štiri milijarde evrov so namenjene kot pomoč družinam in podjetjem. Kakšen bo stvaren učinek omenjenih prometnih investicij in kdaj bodo dokončane, nihče ne zna povedati. Morda čez deset let. Podjetja, družine in posamezni državljani pa potrebujejo izdatnejšo pomoč takoj, kar bi istočasno pripomoglo k oživitvi gospodarstva v državi.
Alojz Tul
SEDAJ PA POVEJ,
KDO JE VEDNO UBOGAL MAMICO? „ _ z-—
OČKA!
Povejmo na glas
Smrt v šoli
Lahko da ne bi imelo več kot toliko smisla obujati spomin na tragičen dogodek v Rivoliju pri Torinu, ko je v šolskem poslopju pod ruševinami razpadlega stropa umrl 17-letni Vito Scafidi. Lahko bi ne nazadnje omenjeni dogodek prepustili molku preteklosti in prizadetosti bližnjih svojcev, ko ne bi bilo v igri nekaj okoliščin, mimo katerih upravičeno ni mogoče. Prva je preprosto ta, da smrt v šoli ne more biti običajna ali celo normalna stvar, posebno še zaradi dejstva, ker ji je botrovala nerazumljiva dotrajanost stavbe, dotrajanost tiste vrste, ko se prične stavba rušiti kar sama od sebe, se pravi ne npr. zaradi potresa ali okvare na plinski napeljavi. In ker gre za šolsko stavbo, toprej ne za zasebno stanovanje ali hišo, potem se zadeva še kako tiče širše skupnosti oziroma družbe v celoti, ki ji najbrž ni vseeno, v kakšnih pogojih se vzgajajo otroci in odraščajoča mlada generacija. Druga okoliščina, ki ni nič manj pomembna od prve, pa je v dejstvu, da se je tragični dogodek zgodil v času, ko sedanja vlada med drugim pripravlja drastično triletno krčenje sredstev tudi za šolo, ki že tako živi v težkih razmerah in se s težavo prebija iz leta v leto.
Kot rečeno, šolstvo zagotovo ne sodi med družbene kategorije, za katere bi bilo do kraja ustrezno ali celo zares dobro poskrbljeno, obratno, skupaj z zdravstvom in vsemi zvrstmi sociale predstavlja tisto neprofitno področje, ki ga je sicer treba podpirati, pri čemer pa je volja skromna, ker pač ni dobička. In sedanja globalizacijska
doba je pomen dobička povzdignila tako rekoč do oboževanja, vendar usoda neprofitnih dejavnosti niti v prejšnjih desetletjih ni bila bistveno boljša. Dokaz je podatek o stanju šolskih poslopij: teh je v Italiji okrog 42 tisoč, od katerih jih vsaj 10 tisoč ne ustreza sodobnim varnostnim ukrepom, da sploh ne govorimo o manjkajoči protipotresni gradnji - večina stavb je bila zgrajena pred tremi ali štirimi desetletji, ko protipotresna gradnja še ni bila nujna in zakonsko določena. Ob tem podatku, namreč ob pomanjkljivi varnosti za šolskimi zidovi in znotraj njih, je seveda najmanj, da se nad stvarjo zamislimo. Kako je mogoče, da se družba na obstoječe šolske pogoje resno ne odzove? Kako to, da tako slabo stanje šolskih zgradb ne postane politični problem, in kako to, da ljudje sami oziroma starši ne dvignejo svojega glasu, ko gre vendar za njihove otroke? Je politika od ljudi zares v tolikšni meri odmaknjena, da slednji niti ne poskušajo odločneje zahtevati, kar je gotovo v njihovem najglobljem interesu? Slej ko prej je politika zares prepadno odmaknjena, ker si ni mogoče predstavljati, da bi bili starši v misli na svoje otroke lahkomiselni ali brezbrižni. V vsakem primeru, in to je žalostna in bridka resnica, Vito Scafidi je zaradi razpadlega stropa v šoli umrl in nikakor ne bi bilo prav, da bi nanj pozabili. Smrt na šoli ni smrt na cesti, smrt na šoli je opomin, ki ga ne bi smeli preslišati nikdar in za nobeno ceno.
Janez Povše
Marino Marsič, Igor Gabrovec, Tamara Blažina, Igor Kocijančič (foto DPD)
stali zanimivi za širšo slovensko realnost. Krovni organizaciji pa bosta morali ohraniti tudi v prihodnje osrednjo povezovalno in katalizatorsko vlogo: tega se bodo morali prepričati tudi pobudniki in udeleženci nekaterih slovenskih ustanov, ki so dan pred občnim zborom SSO sklicali v prostorih NŠK v Trstu skupščino, da bi razpravljali o problematiki krčenja prispevkov in o tem, kako bodo ta kle-stenja pogojevala službena razmerja znotraj manjšine.
Deželni svetnik Igor Gabrovec je izrazil upanje, da bo deželni predsednik Renzo Tondo po srečanju, ki ga je pred nedavnim imel s predsednikoma krovnih organizacij, lahko pozitivno posredoval pri rimski vladi, saj navsezadnje " se tudi del desnosre-
Razprava
Po poročilu predsednika izvršnega odbora SSO Draga Štoke so se med razpravo oglasili nekateri
glasbeno šolstvo že vrsto let odpoveduje gmotnim prispevkom, ki bi jih lahko koristili iz deželnega proračuna. "Pozablja se namreč, da gre tako ravnanje na škodo kvalitete, ki je edini adut, s katerim lahko nudimo naši sredi tvorno prihodnost". Kralju je znano, kakšna huda finančna stiska se obeta naši skupnosti: ta kočljivi trenutek pa lahko izrabimo zato, da temeljito presodimo, ali je današnja organiziranost naše manjšine smotrno in racionalno zasnovana. "Včasih imam vtis, da je odnos krovnih organizacij do nas drugorazreden: želel bi si bolj odkritega soočanja".
Predsednik Zadruge Goriška Mohorjeva Damjan Paulin je soglašal z Bogdanom Kraljem glede potrebe, da bi krovni organizaciji vzpostavili bolj tvoren odnos do vseh članic in ne samo do
Novi člani SSO
Člani novega izvršnega odbora
Za tržaško pokrajino: Drago Štoka, Igor Švab, Matjaž Rustja, Jelka Cvelbar, Marij Maver
Za goriško pokrajino: Ivo Cotič, VValter Bandelj, Julijan Čavdek, Janez Povše, Bernard Špacapan
Za videmsko pokrajino: Giorgio Banchig, Rudi Bartaloth, Riccardo Ruttar, Larissa Borghese, Loretta Primostig Člani nadzornega odbora:
Za tržaško pokrajino: Robert Petaros Za goriško pokrajino: Andrej Vogrič Za videmsko pokrajino: Miha Koren Člani razsodišča:
Za tržaško pokrajino: Aleksander Furlan Za goriško pokrajino: Kristian Tommasi Za videmsko pokrajino: Sandro Quaglia
predstavniki včlanjenih organizacij in društev. Izrečenih je bilo
S1. strani
Za obstoj...
Dejstvo pa je, da manjšina potrebuje prenovitev lastne biti ne glede na to, ali jo v tako reorganizacijo sili finančna kriza ali ne. "Vprašati se moramo, kakšna bo naša ciljna publika v prihodnje": zavedati se moramo, da bomo lahko preživeli le v primeru, da bomo po-
dinske koalicije zaveda, da manjšine niso nevarne..." Predsednik Kmečke zveze Franc Fa-bec pa je poudaril premalo posluha, ki ga imajo v manjšinski sredi do teritorija, hkrati pa si je zaželel tesnejšega stika in sodelovanja s krovnima organizacijama.
nekaterih. Paulin je zato poudaril željo po spremembi statuta, da bi članice lahko pridobile večjo težo znotraj SSO. Predsednik goriške zadruge je med svojim navajanjem odgovoril predsedniku Stoki, ki je v svojem posegu poudaril perspektivnost evropskega projekta Jezik, ki ga snuje SSO: "Ciljati ne smemo na en sam evroprojekt, ampak na širšo paleto možnih načrtov". Glede reorganizacije predstavništva manjšine pa še to: "Razpuščanje organizacij ni prava rešitev; zagovarjam pa pobudo o skupnem organu, v katerem bi razpravljali o bistvenih problemih manjšine".
"Čas je, da nadaljujemo s skupnim sodelovanjem, ne pa, da se združimo v eno organizacijo", je na isto temo nadaljeval predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, ki je hkrati izrazil resno zaskrbljenost zaradi besed koroškega gosta Damjana Pippa. Maver je obenem menil, da je treba zadevo o klestenju prispevkov presoditi tudi v drugačni luči: "Nekoč smo v zamejstvu imeli tednike in revije, ki so izhajali brez nikakršnih prispevkov", celotno delovanje manjšine je bilo pretežno osnovano na prizadevnosti zamejcev, ki so v organizacije vlagali veliko prostovoljnega dela, kar danes žal primanjkuje". Krovne organizacije so obenem preveč podvržene političnim težnjam, SSO pa bi moralo do članic imeti bolj neposreden pristop, saj je Svet slovenskih organizacij nekoč nastal zaradi potrebe včlanjenih društev in organizacij, ne pa obratno.
Joži Peterlin je v imenu ZSŠDI predlagal temeljito soočanje med vsemi dejavniki, ki krojijo usodo naše skupnosti, da bi smotrno poiskali prave rešitve za skupne probleme. "Zagovarjam namreč ustanovitev foruma, ki bi preučil osnovo naše biti", ta načrt pa naj se udejanji na podlagi tesnega sodelovanja civilne družbe in politike.
Breda Susič je obžalovala dejstvo, da bi finančna kriza negativno učinkovala na bogato društ-
nekaj kritičnih pripomb na račun posegov nekaterih gostov, predvsem pa idej za izboljšanje delovanja krovne organizacije. Razpravni del občnega zbora je s kritično noto odprl ravnatelj Glasbene Matice Bogdan Kralj. Vprašal se je, ali je zamejsko glasbeno šolstvo med prioritetami krovnih organizacij. "SSO in SKGZ sta v spomenico, namenjeno predsedniku Berlusconiju, med prvenstvenimi ustanovami naše manjšine izpustili ravno Glasbeno matico", je poudaril Kralj in dodal, kako se zamejsko
Poročilo predsednika Draga Štoke
Poročilo predsednika izvršnega odbora Draga Štoke je najprej izhajalo iz spomina na genezo Sveta slovenskih organizacij, ki sega v leto 1976: Jože Peterlin v Trstu, Kazimir Humar v Gorici in Čedermaci v Benečiji so tedaj storili velik korak na poti združevanja vseh
Slovencev na območju dežele FJK, ki so jih združevale vrednote slovenstva, krščanske etike in demokratičnega prepričanja. SSO je nato uspešno deloval in večkrat kljuboval mnogim težavam vse do danes, ko se nad našo skupnostjo zgrinjajo temni oblaki. Krčenje finančnih sredstev je bila obvezna postavka Štokovega posega: predsednik SSO je v zvezi s tem znova poudaril, da sta položaj in status naše manjšine v Italiji podvržena posebnim normam, kijih ščitijo tako državni kot mednarodni zakoni. Kaže vendar, da italijanska vlada nima odklonilnega stališča do naše manjšine, “enostavno nas ignorira”. Predsednik Štoka je dalje opozoril na napačno tolmačenje slovenskega življa v Benečiji, ki ga nekateri na deželni ravni skušajo odtujevati od slovenskega narodnega telesa z napačnimi zgodovinskimi razlagami. Štoka je nato kritično presodil obnašanje tržaških javnih krogov v zvezi z dvojezičnimi napisi na novem avtocestnem odseku in najavil zahtevo po vzpostavitvi vidne dvojezičnosti na celotni avtocestni trasi od Ronk do Milj. Manjšina pričakuje trdno podporo slovenske države in nove slovenske vlade, kar se pa tiče združitve obeh krovnih organizacij, je bil Štoka jasen: SSO je za skupno sodelovanje, za združitev pa nikakor ne!
Glede interne organiziranosti in delovanja SSO je Štoka poudaril pozitivne premike v smeri koristenja novih tehnoloških sredstev (nov logo in nova spletna stran) in nujnost ustanovitve novih timskih komisij (predvsem za mladino in socialo ob že obstoječi gospodarski), ki naj izboljšajo povezovanje članov znotraj SSO. Štoka je proti koncu svojega posega omenil še širokopotezen evronačrt Jezik -Lingua (predvidenih je dva milijona in petsto tisoč evrov), ki bo omogočil investicijo del na videmskem področju (“upajmo v realizacijo večnamenskega kulturnega središča v Špetru”), na Goriškem in Tržaškem.
Ob sklepu poročila seje Štoka spomnil še treh izrednih ustvarjalcev, ki so v zadnjih treh letih odšli v večnost: Nadja Maganja, Mirko Špacapan in Matejka Peterlin, “bili so nam z dušo in srcem vedno blizu”.
veno dejavnost na teritoriju manjšine, hkrati pa je občinstvo nagovorila s podatkom, da se mladi manj udejstvujejo v društvenem življenju, ker so v svojem vsakdanu preveč zaposleni.
Iz Benečije se je oglasil Giorgio Banchig z željo, da bi osrednje učinke evroprojekta Jezik ohranili v Benečiji, saj je ta načrt nastal ravno zato, da bi se v Špetru in okolici zasnoval trajni razvoj slovenskega jezika in kulture. Rudi Bartaloth je opozoril na kadrovsko krizo v Kanalski dolini, obenem pa kritično presodil vedenje RS do rojakov na tem koncu slovenskega etničnega ozemlja.
O finančni krizi naše manjšine
je razmišljal tudi Peter Čemic. "Manjšino moramo preosnova-ti. Razumeti moramo, da je golo pričakovanje prispevkov za nas pogubno", je dejal Černič. Sistem golega dotoka denarja je manjšino v zadnjih desetletjih potisnil na stranski tir negospodarskega razmišljanja: "Ubrati moramo pot gospodarske neodvisnosti", pri čemer naj bi se kultura in gospodarski sektor tesno povezala.
"To idejo ustvarjalnega razmišljanja smo pri Skladu Mitja Čuk že preizkusili, a včasih se nam je negativno obrestovalo, češ lahko si sami pomagate, ne rabite naše pomoči", je posvarila Jelka Cvelbar.
GENERALNI KONZULAT RS V TRSTU
Krovni organizaciji na
Se vedno velja biti optimisti!
Novi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš je takoj začel s svojim delom in se v sredo, 26. novembra, le teden dni po prevzemu poslov, na generalnem konzulatu Republike Slovenije v Trstu sestal s predsednikoma krovnih organizacij SSO in SKGZ Drago Štoko in Rudijem Pavšičem. Sestanek je vodil začasni šef tržaške diplomatske izpostave, konzul Božidar Humar, ob njem pa je stala vicekonzulka Bojana Cipot. Gosta iz Ljubljane pa je spremljal državni sekretar Boris Jesih.
Predsednika krovnih organizacij sta predstavnika nove slovenske vlade seznanila o težavnem položaju, v katerem se nahaja naša manjšina: šlo je za srečanje informativne narave, minister Žekš pa je vsekakor spoznal najbolj pereče probleme, ki nas skrbijo, od krčenja prispevkov italijanske vlade do vprašanja zamejskega šolstva, ki bo - kot vse kaže - zaradi kle-stenja šolske in univerzitetne
mreže na vsedržavni ravni utrpela velik udarec.
"Prišli smo do tega, da smo še vedno optimisti. Menimo, da bi s prizadevnim pristopom Slovenije in pogovori z italijansko vlado uspeli doseči kompromis oz. rešitev teh problemov. Slovenski vladi bom svetoval, naj se gre v to smer", je izjavil minister Žekš po sestanku.
Časa ni veliko, saj bo italijanski senat 9. decembra začel razpravo o proračunu: minister zato upa, da bo do rešitve prišlo pred tem rokom. "Predlagal bom predsedniku slovenske vlade, naj stopi v stik z italijanskim kolego in skuša na pravi način razrešiti ta vozel." Minister Žekš je še dodal, da bo s slovensko manjšino v Italiji ohranjal redne stike, sestanki bodo ali v Trstu ali v Ljubljani.
Srečanje sta pozitivno ocenila tudi predsednika krovnih organizacij. "Ministru in državnemu sekretarju sva s predsednikom Pavšičem zelo dobro obrazložila kočljiv položaj naše manjšine ter
sestanku z ministrom Žekšem P,reiv ^ovi Gorici 7 n™m
slovenskim premierjem Borutom Pahorjem, kar kaže "na resnost teh odnosov in tudi na resnost položaja, v katerem se je znašla naša skupnost," je dejal Pavšič. Po njegovem prepričanju je stik, ki ga bo imel Pahor z Berlusconijem, zelo pomemben: pokazala se bo tako resnična volja italijanske države,
mu predstavila celovito delovanje slovenske skupnosti v deželi FJK. Minister Žekš je pokazal veliko občutljivost do naših problemov in zagotovil nam je korake pri predsedniku italijanske vlade. Upamo tako, da se ne bo zgodilo najhujše, in sicer to, česar se nekateri bojijo, ker bi bilo zelo hudo za naše organizacije in društva", je dejal Štoka. Predsednik SKGZ je s svojimi besedami še enkrat potrdil, da je dr.
Boštjan Žekš prava oseba na pravem mestu: "Zadovoljen sem, da imamo danes ministrstvo, ki je neposredno zadolženo za manjšinska vprašanja. Današnje srečanje dokazuje, da smo ubrali pravo pot: analizirali smo namreč urgentna vprašanja in nakazali določene rešitve. " Rudi Pavšič je obenem omenil srečanje, ki ga je s predsednikom SSO imela dan
da reši težave slovenske manjšine. Po tem koraku na najvišjem državniškem nivoju "bomo zaz-
nali, kako se bomo morali v prihodnje premikati tako politično kot manjšinsko. Obstaja tudi možnost, da bi se kot predstavniki manjšine obrnili do evropskih sredin, da opozorimo na nespoštovanje človekovih pravic, ko nas postavljajo v kot in ne upoštevajo zakonov, ki jih je sama italijanska država izglasovala, " je dodal Pavšič.
Drago Štoka je optimistično presodil tudi dejstvo, da je predsednik italijanske vlade Berlusconi ob
svojem nedavnem obisku v Trstu zahteval takojšnji prevod spomenice, ki sta mu jo posredovala predsednika krovnih organizacij. "Verjamem zato, da se nekaj vendarle začenja premikati v pravo smer", je dodal Štoka, ki pa - podobno kot Pavšič - ne izključuje možnosti apeliranja na pristojne evropske forume v slučaju, da bi se nadaljevala tako nenaklonjena politika italijanske vlade.
Z ministrom Žekšem sta se Pavšič in Štoka pogovarjala tudi o vlogi dežele FJK, ki mora po njihovem mnenju manjšini pomagati, saj ima poseben status prav zaradi prisotnosti Slovencev na njenem teritoriju. Po Pavšičevih besedah je med prioritetnimi nalogami FJK, da pomaga in posreduje v Rimu, da se položaj manjšine izboljša. "Ob finančnem in šolskem problemu ne smemo pozabiti na težavo v zvezi z brisanjem slovenske prisotnosti v pokrajini Videm", ki ga je Pavšič označil kot "etnično čiščenje".
IG
4. decembra 2008
Kristjani in družba
STANDREZ
Pripoved svetopisemskih besedil
Pot Božje besede od Geneze do nas
Ob praznovanju farnega zavetnika sv. Andreja so prireditelji povabili v Štandrež v petek, 28. novembra, Janka Krištofa, župnika v Šmarjeti v Rožu in v Selah med koroškimi rojaki, ki je ob Trubarjevem letu skupno z organistom Andrejem Feinigom uresničil zanimiv projekt: pripoved svetopisemskih besedil ob orgelski spremljavi. Svetopisemski večer "A inu O", ki je nastal po zamisli dinamičnega in ustvarjalnega duhovnika, podprli pa so ga Krščanska kulturna zveza, dušnopastirski urad in Katoliška akcija, je bil pravzaprav poklon koroških Slovencev očetu slovenske pisne besede, obenem pa je ta jubilej prerasel. Posvečen je bil namreč Božji besedi, tisti Besedi, ki smo jo prejeli od judovskega ljudstva in je torej prišla do nas prek hebrejščine, grščine, latinščine in tudi nemškega
protestantizma. Šlo je torej tudi za poklon vsem tistim, ki so skozi stoletja prispevali k oblikovanju krščanske omike slovenskega naroda.
Že naslov večera "A inu O" govori o začetku in koncu, prvem in zadnjem poglavju Svetega pisma, o Genezi in Razodetju, o Stari in Novi zavezi, sploh pa o Kristusu, ki je prišel, da bi vse združil v sebi. Pomenljiv je bil prav vsak detajl skromne, toda do pičice premišljene "scene": judovski šal, velikonočna sveča, zaprta in nato odprta knjiga, tema in svetloba. Predstava se je začela s prvimi verzi v hebrejščini. Glavnina besedil, ki so sledila, je bila sad Dalmatinovega prevajalskega dela. Pripovedovanje, ki sta ga s primernimi skladbami prekinjala tema in organist, tako da je Beseda lahko segla globlje, se je seveda začelo z Genezo, s stvarjenjem sveta. Sledil je posrečen izbor ključnih
bibličnih odlomkov, ki smo jih lahko slišali v jeziku naših rojakov izpred 500 let; izrazit v besedi, pogledu, gibih in nastopu, je g. Janko Krištof s prefinjeno igralsko spretnostjo ter z gorečnostjo vnetega pridigarja pripovedoval o Mojzesu in desetih Božjih zapovedih, o govoru na gori, po mnenju marsikoga najbolj sijajni strani svetovne književnosti in hkrati duhovnosti, o soli in luči, o ljubezni do sovražnikov, o tem, kaj je Božje kraljestvo, o Jezusu, ki nam v evangeliju naroča, naj prosimo, iščemo in "kljukamo" (trkamo), pa še o ozkih vratih, o "falš" prerokih itd. Poglavje zase je predstavljala t. i. Pavlova visoka pesem, tri-
najsto poglavje prvega pisma Korinčanom ("Ko bi govoril človeške in angelske jezike"...), ki ga je g. Krištof zrecitiral v grščini, latinščini, nemščini in slovenščini. Vsak izmed omenjenih jezikov je milo in obenem krepko posredoval večno sporočilo, da nam ostajajo vera, upanje in ljubezen ter da "ljubezen nikoli ne mine". Tudi glasba je potrjevala besede, ko so orgle z domiselnimi variacijami "parafrazirale" moč velikonočne aleluje. Zadnji del
pripovedi je bil seveda povzet iz poslednje svetopisemske knjige, Janezove Apokalipse (po Trubarjevem besedilu), ki pripoveduje o jagnjetu in nevesti, končuje pa se z besedami: "Pridi, Gospod Jezus, Marana-tha"! Recitator jih je izrekel z močnim glasom v drži molilca, nato pa sklonil glavo, si nadel pokrivalo, zaprl knjigo in v temi odšel.
G. Krištof nam je povedal, da je to bila 25., zadnja izvedba svetopisemskega večera. Prva je bila
na sporedu v Celovcu junija letos; večkrat sta jo z organistom ponovila na Koroškem, nato pa v Stuttgartu, na Slovenskem in oktobra na Tržaškem. Odkod zamisel, smo ga vprašali. "Hotel sem nakazati pot Božje besede od začetka do nas", je povedal. Ker je bilo teksta veliko in ga je v celoti zrecitiral na pamet, je projekt seveda rasel in dozoreval več let. Avtor rad recitira pesmi velikih slovenskih pesnikov, zato si je kot duhovnik postavil izziv, da bi postavil na noge tako biblično pripoved. Hvalnico ljubezni, ki nekako predstavlja srce krščanske vere, je npr. že pred leti znal zrecitirati kar v osmih jezikih! S tem da jo je vključil v projekt, se je spomnil tudi 2000-letnice rojstva sv. Pavla, ki jo letos obhaja vesoljna Cerkev.
Skratka: bil je čudovit večer za vse ljubitelje Primoža Trubarja, naše lepe materinščine, pa tudi prodornih besed sv. Pavla, sploh pa Svetega pisma, knjige vseh knjig, večnega studenca, kjer se rojeva vse, kar je lepo in dobro; večno mladega vira, ki nagovarja vse ljudi vseh krajev in časov.
DD
Nostalgija po časih, ki jih ni več
Naš dobri stari Miklavž
V dneh, ko v naše kraje spet prihaja sveti Miklavž in v vrtcih, šolah, društvih in doma obdaruje pridne otroke, se me polašča nostalgija. Misli mi polzijo v nekdanje čase, ko sem bila še otrok in sem v tihem, nestrpnem pričakovanju sanjala preprosta darila, kot zimsko kapo in rokavičke, ali pa bonbone, orehe, čokoladnega Miklavžka in trdi mandolat. Zadovoljni smo bili z malim. V pisemcih smo šolarji dobremu svetniku sporočali svoje dosežke in se pohvalili s pridnostjo, skromno smo izražali svoje želje in prošnje, ki jim je rad ugodil.
Spominjam se darilnih paketov, ki smo jih v šestdesetih letih prejemali v šoli in za katere je, kot sem zvedela kasneje, poskrbelo Slovensko dobrodelno društvo. Seveda so bile v njih pomaranče in šolske potrebščine, od barvic do zvezkov in morda kake knjige. Najbolj pa se spominjam, kako smo se čudili, da je sveti Miklavž tako dobro poznal tudi številko čevljev malih obdarovancev, da je v paket poskril tudi lepe zimske gojzarje. Z njimi si lahko potem lepo zakoračil tudi po visokem snegu in nisi prezebal v najhujšem mrazu. Tedaj je bilo to Miklavževo darilo za mnoge izjemnega pomena. Skratka, nič odvečnega, temveč najnuj-
nejše, celo neobhodno potrebno v družinah, ki so s težavo oblačile in obuvale svoje otroke. Danes, ko o tem pripovedujem svojim petnajstletnim dijakom, se zdi, da je od tedaj minilo mnogo več kot štiri desetletja.
Pri nas smo imeli pravega Miklavža. Da, pravega. Moj oče Ivan je bil rojen za Miklavža, prav tako kot je bil rojen za profesorja. Bil je njegovo utelešenje, v decembrskih dneh je doživel svojo apoteo-zo. Bil je strog, a dober, zahteven, a hkrati duhovit in ironičen. Rad je govoril in svoje misli izražal v lepem jeziku, v jasnih in natančno oblikovanih stavkih, z retoričnimi poudarki in ponavljanji, s pretanjenim smislom za sporočilnost govora. Tudi ko je govoril doma za mizo, ko sem bila še otrok, ali pa ko je pripovedoval pravljice mojima otrokoma, vnukoma Alji in Primožu, je razločno in počasi oblikoval povedi, premišljeno skandiral premore med enim stavkom in dragim. Užival jev pripovedovanju anekdot in zgodb, resničnih in izmišljenih doživljajev, v navajanju podatkov in neizpodbitnih resnic. Bog ne daj, da bi mu bil kdo kdaj vpadel v besedo! Pri govornem nastopanju je s svojo držo izdajal prepričanje, da je njegova resnica splošno veljavna in obvezujoča za
vse. Zlasti za družinske člane. Našemu družinskemu Miklavžu je bilo všeč nastopati in zato se je vedno rad odzval povabilom vrtcev, šol in društev, ki so prirejali miklavževanja.
Vsako leto je prinašalo s seboj obrednost decembrskih dni, ki jih je moj oče Ivan nadvse pričakoval. V tem obdobju je bil zelo zaposlen, saj je včasih nastopal kar večkrat, kot leta 1995, ko je igral Miklavža tako v vrtcu Dijaškega doma, v Sv.
Križu, v openskem otroškem vrtcu in v Finž-garjevem domu na Opčinah. Tisto leto je bilo za njegovih sedemdeset križev odločno preveč. Po miklavževanjih ga je prizadela srčna slabost, do take mere, da je moral nato z rešilcem v bolnišnico, kjer je, pripet na cevke in obdan od žic, ostal več dni. A od takrat se ni več preoblekel v Miklavža, kar ga je sicer sprva malce žalostilo, a vendar je sprevidel, da je zanj bolje tako.
Openski Miklavž je bil "ta pravi": prinašal je darila, a otroci so si jih morali na neki način zaslužiti.
Najprej je bila na sporedu igrica, ki jo je režirala in postavila na oder neutrudna Lučka Peterlin Susič. Nato je v spremstvu rožljajočih in strah vzbujajočih z ogljem namazanih hudičkov ter zlahka prepoznavnih angelčkov s slovesnim in počasnim korakom na oder stopil sam sveti dobrotnik, ves obtežen z leti, dolgo umetno brado, škofov-
sko kapo in palico. Sledil je pozdrav vsem zbranim, govor pa se j e kot pridiga vedno zavlekel predolgo za neučakane malčke, ki so
med jokom najmlajših in nestrpnim pričakovanjem komaj krotili svojo živahnost.
Da, očetov Miklavž je bil po vseh paragrafih. Otroci so prihajali na oder, eni plaho in v strahu, drugi, večji, ki so vedeli za Miklavževo skrivnost, pa bolj samozavestno -a vsak si je moral zaslužiti svoje darilo. Eden tako, da je zapel, drugi je deklamiral, tretji je moral povedati kako molitev in tako se je odvrtel Miklavžev večer. Obdarovanje se je večkrat zavleklo predvsem zaradi Miklavževe radovednosti, kdo je bil priden, kdo pomaga mamici in očku, ali pa zaradi drugih vprašanj.
Nekega leta je moja hčerka Alja v Miklavževih čevljih prepoznala dedkove in si tega skoraj ni upala povedati kasneje, ko smo si po mik-lavževanju izmenjevali vtise in darila pri babici in dedku, ki sta stanovala streljaj od Finžgarjevega doma. A naslednjega leta je moja deklica raje ostala pri babici in se sploh ni udeležila obdarovanja. Nekaj jo je vidno težilo vse dotlej, ko si ni razčistila pojmov glede istovetnosti dobrega svetnika. No, dobrota obeh -dedka in svetega Miklavža -je bila nesporna in to je bilo najvažnejše.
Moj oče Ivan si je na osnovi tega doživljaja zamislil črtico z naslovom Dedek Boštjan. V njej je de-
dek, preoblečen v Miklavža, svojo vnukinjo Anjo zvečer obdaril s plišastim medvedkom, ki sta si ga skupaj večkrat ogledovala v izložbi trgovine igrač. Na vprašanje, ali se ga je kaj bala, je mala dedku odgovorila: "Ne, saj je imel tak glas kot ti". Pripoved je najprej izšla v Mohorjevem koledarju, nato pa v avtobiografsko zasnovani knjigi kratke pripovedne proze Zaraščene stezice.
Ko zdaj grebem po spominih in jih dopolnjujem v pogovoru s svojimi ali pa jih posredujem mlajšemu rodu, ki sploh ne verjame v Miklavža, ne takega ne drugačnega, me preplavlja občutek, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Četudi skušaš občutje teh prazničnih dni spet pričarati z obdarovanjem svojih dragih odraslih. Potem ko so vsi odvili svoja darila in jih pospravili, še vedno ostane čas za spomine. Iz omare vzamem rjavo mapo, v kateri je oče skrbno spravil svoje zapise, ocene svojih knjig in razno gradivo. V življenjepisu med navedbo ostalih dejavnosti, od režiserskega do kultur-noprosvetnega dela, preberem nekaj besed.
"Nastopil kot Miklavž nad petdesetkrat od 1948 do 1995 v Finž-garjevem domu, pri Slovenskem dobrodelnem društvu v Trstu, na raznih šolah in vrtcih na Opčinah, Dijaškem domu, Repentabru in drugje".
Naš dobri stari Miklavž je bil delaven, vztrajen in resen, a vesel in hudomušen svetnik.
Majda Artač Starman
DRUGA ADVENTNA NEDELJA
Iz 40, 1 -5. 9-11: Ps 84; 2 Pt 3, 8-14: Mk 1, 1 -8
Drugo adventno nedeljo spremljajo tile godovi ali spomini: največji misijonar za svetim Pavlom, Frančišek Ksaver, tovariš svetega Ignacija Lojolskega z udarno skupino jezuitov in nekaj mož, ki začnejo na svojski način osvajati svet za Kristusa.
V krog oznanjevalcev spada tudi sveta Barbara z darovanjem svojega življenja.
Učen in moder človek je sveti škof Ambrož. Ta svetnik je prejel sv. krst šele po imenovanju za škofa.
Biser v krogu je Božja Mati Marija.
Tudi sv. Miklavž doprinese svoje pričevanje z dobroto.
Do nedavnega smo poznali tale vrstni red evangelijev: za prvega je veljal evangelij po Mateju, nato po Marku, tretji po Luku in četrti po Janezu. Toda učenjaki Svetega pisma so prišli do spoznanja, da je prvi evangelij
spisal sv. Marko, nato pridejo na vrsto po Marku, po Luku, po Janezu. Vsekakor vsi evangelisti pišejo o blagovesti ali o veseli novici, da se je druga Božja oseba, Sin, učlovečila, da bi mi živeli z Bogom. To nas je navdalo z neizmernim veseljem, da smo poklicani, da postanemo Božji otroci. V središču naše vere ostane zgodovinski Jezus, od mrtvih vstali in zato živi Jezus.
Janez Krstnik popelje cele množice ljudi do praga Nove zaveze, do Jezusa. Krščuje in oznanja pokoro, spreobrnitev od grehov. Živi v puščavi. Hrani se zelo ubožno: kobilice in divji med ter voda so vse, kar ga ohranja pri življenju.
Ima se za nevrednega, da bi kakorkoli izstopal, saj oznanja samo tistega, ki prihaja kršče-vatv Svetem Duhu.
Tudi Jezus hoče po poti pokore, čeprav ne za svoje grehe, ki jih nima. Prosi Janeza za krst, s čimer si bo naložil na nedolžna ramena grehe nas vseh, katerih podoba je od grehov umazana voda Jordanske reke. S krstom začne odreševati nas vse od preklestva postave (Cel 3, 13).
Naša vera naj se pokaže v pripravi na Božič, ko se Jezus rojeva v revščini in mrazu štale ali hleva. V ločitvi od normalnega bivališča ljudi, v toplem domu, v pričakovanju Boga. Zato naj bo srce čisto. Pa tudi vse življenje, kljub temu da ostanemo bolj ali manj grešni. Toda verujemo v moč Boga, ki more vse narediti novo.
Ko se poglabljamo v skrivnost učlovečenja, odganjamo temo skrivnostne hudobije, ki naj ne vlada v človeku.
Skratka: k Bogu lahko pridemo samo po veri. Sami od sebe tega ne zmoremo. Toda Bog daje vsakemu človeku dovolj milosti, da ga lahko spozna in pride do večnega življenja. Zato skuša posnemati Jezusa tako, da vzame vsak dan svoj križ na svoje rame in tako obložen gre za Jezusom. Jezus pa ga polagoma pripravlja na srečanje z Bogom iz oči v oči, saj se Bog zavzema za človeka. Daje mu najlepši dar: ljubezen, ki naj jo pa človek pomaga spopolnjevati. Zato lahko reče, da je rešenje tudi človeško delo, sodelovanje z Bogom. Bog spodbuja, da se potrudimo za ljubezen do človeka, rekoč: "Tolažite, tolažite
moje ljudstvo. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana. V puščavi pripravite pot Gospodu, izravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Govori o izravnavi dolin, gričev, puščave. Vse pripoveduje s slikovito govorico o delu človeka z Bogom. Čeprav je vse meso trava, vsa njegova dobrota kot cvetica na polju. Trava se posuši, cvetica ovene. Zares, ljudstvo je trava, beseda našega Boga pa ostane na veke.
Močno povzdigni svoj glas: Glejte, vaš Bog! Glejte, vaš Gospod Bog prihaja z močjo. Kakor pastir pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v naročju, počasi vodi doječe (Iz 40, 1-11).
Vse vabi k potrpežljivosti v pričakovanju Gospodovega dne. Tedaj se bo vse razkrojilo, ostala bodo le dobra dela s pravičnostjo vred. Bog potrpi z nami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. Gospodov dan bo prišel kakor tat ponoči (2 Pt3, 8-14). Zaradi tega rastimo v pravičnosti in svetosti.
Priporočimo se Brezmadežni.
DUHOVNIKI POMAGAJO VSEM.
POMAGAJ VSEM DUHOVNIKOM.
Vsak dan 38.000 škofijskih duhovnikov oznanja evangelij ljudem po župnijah ter nudi miloščino, tolažbo in upanje. Da bi lahko nadaljevali s svojim poslanstvom, potrebujejo tvojo pomoč, in sicer dar za vzdrževanje duhovnikov. Darove prejema Osrednji institut za vzdrževanje duhovščine in jih razdeli med vse duhovnike, predvsem tiste, ki delujejo v najrevnejših skupnostih in lahko torej računajo na radodarnost vseh ljudi.
DAR ZA NAŠE DUHOVNIKE. PODPORA MNOGIM KORISTI VSEM.
Darujete lahko na 4 načine:
• z nakazilom na poštni tekoči račun št. 57803009
• s kreditno kartico: v sklopu mreže CartaSi s klicem na brezplačno številko 800.82.50.00
• z bančnim nakazilom v najpomembnejših italijanskih bankah
• neposredno na Institutu za vzdrževanje duhovščine v vaši župniji
Dar je odtegljiv:
Kdor želi, lahko pri izračunu davčne osnove za izračun davka od dohodkov fizičnih oseb IRPEF in njegovih dodatkov odtrga od svojih skupnih dohodkov darove, nakazane Osrednjemu institutu za vzdrževanje duhovščine, do maksimalnega zneska 1.032,91 evrov na leto. Naknadne informacije na spletni strani www.offertesacerdoti.it
KATOLIŠKA CERKEV - C.E.I. Italijanska škofovska konferenca
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Priprava adventnih venčkov v Slovenskem pastoralnem središču
Tudi letosje na prvo adventno nedeljo marsikatera slovenska družina v Gorici imela na domu venček, ki so ga otroci in odrasli, s pomočjo izkušenih rok, pripravili v Močnikovem domu v organizaciji
Miklavževanje v Doberdobu
V petek, 5. decembra, bo ob 19. uri sv. Miklavž obiskal otroke v župnijski dvorani v Doberdobu. Miklavževanje prireja domače društvo SKD Hrast. Pred prihodom dobrega svetnika se bodo malčki izkazali na odrskih deskah. V režiji Mateje Černič bo namreč približno 40 otrok uprizorilo pravljico Do tiste stezice, priredbo dela, ki je nastalo izpod peresa Vike Grobovšek. Gre za ekološko pravljico z okoljevarstvenim naukom. Govori namreč o razbojnikih, ki želijo uničiti gozdove, posekati drevesa in se spraviti nad naravo. Temu se bodo uprli prebivalci gozdov, začenši s palčki in vilami. Več o zgodbi boste lahko izvedeli v petek. Po odrski predstavi bo glavno besedo prevzel sv. Miklavž, ki bo obdaril vse otroke, ki so si to zaslužili med letom. Miklavžev urad bo v župnijski dvorani odprt od 18. ure dalje. Vabljeni! / AČ
Vreme je skazilo Andrejev sejem
Letošnji Andrejev sejem se bistveno ne razlikuje od prejšnjih, razen dejstva, daje zaradi popravitvenih del Travnik odrezan od dogajanja. Stojnic je prve tri dni bilo približno 280. V ponedeljek so se poslovile in razbremenile mestni promet, vendar kramarji so odšli s precej grenkimi občutki. Vreme ni prizaneslo niti en dan, saj je neusmiljeno deževalo; ekonomska kriza je naredila svoje, tako da je bilo dela za skoraj polovico manj. Vrtiljakov je 96. V mestu bodo ostali do ponedeljka, 8. decembra. V četrtek se bodo šolarji lahko posluževali brezplačnih listkov, ki jih vsako leto daje na razpolago goriška občina; letos sojih prejeli tudi novogoriški otroci.
Sovodenjski občan na državni tv mreži Rail
Kristian Tommasi iz Sovodenj se bo v sredo, 10. decembra, preizkusil v oddaji Carla Contija L'Eredita'. Znani “kviz show”, ki velja za eno najbolj gledanih tovrstnih oddaj, se bo na televizijski mreži Rail začel ob 18.45.
Klas 2008 podeljen Ivanki Zavadlav Jermol
Na dan sv. Andreja, farnega zavetnika štandreške skupnosti, je rajonski svet podelil priznanje Klas 2008. Za dolgoletno, požrtvovalno in uspešno delo z mladimi, predvsem na gledališkem področju, ga je prejela Ivanka Zavadlav Jermol, o kateri je spregovoril predsednik rajonskega sveta Marjan Breščak.
Zadnja nedelja v novembru se je v Štandrežu začela s slovesno sveto mašo, ki jo je daroval p. Silvin Kranjc, rektor brezjanske bazilike. Bogoslužje je obogatil zbor pod vodstvom Tiziane Zavadlav, na orgle pa ga je spremljal Silvan Zavadlav. Po sveti maši je Ivanka Zavadlav v cerkvi prejela priznanje iz rok goriškega župana Romolija, ki se ji je zahvalil v imenu občinske uprave za zaslužno delo, predvsem z mladimi. Pred oltarjem so se nagrajenki pridružili mladi pevci in pevke cerkvenega zbora, ki so pod vodstvom Aleksandre Schettino zapeli pesem,
Dejstvo, da se novice o problemih našega mesta širijo po dnevnem časopisju in šele potem se o njih razpravlja v občinskem svetu, ni nikakor pogodu svetnikom opozicije. To je prišlo na dan tudi na zadnjem občinskem svetu v četrtek, 27. novembra 2008. Za novico o odstopu dveh svetnikov občanske liste, Erminija Tuzzija in Mauri-zia Gualdia, so svetniki izvedeli iz dnevnega časopisja in tako tudi to, da sta ju nadomestila Andrea Alberti in Franco Zotti. Slednji, ki je že sedel v opoziciji pri prejšnji upravi, je sedaj s svojimi posegi, ko je občanska lista zopet v opoziciji, delal preglavice nekdanjim zaveznikom, ki so sedaj del občinskega od-
Predstavitev knjige Žarišča razbiranja, ki vsebuje izbor komentarjev in literarnih kritik goriškega književnika mlajše generacije Davida Bandlja, je bila v torek, 25. novembra, v prostorih knjižnice Damir Feigel v goriškem središču prisrčen kulturni praznik, obenem pa tudi dragocena priložnost za razgovor	o naši
družbeni in kulturni stvarnosti.
Po primernem glasbenem uvodu - na harmoniko je zaigrala Silvia Lep-ore - in po pozdravu Alenke Flo-renin v imenu prirediteljev je v imenu izdajatelja, Založništva tržaškega tiska spregovoril Ace Mermolja. "David Bandelj je edini pripadnik najmlajše generacije slovenskih piscev pri nas, ki ima zaokrožen pogled na slovensko književnost", je povedal. Izbor besedil jasno kaže prav na to. Ne gre za sistematizacijo avtorjev, ampak za "poglede, nekake dvogovore med Bandljem in njimi". Avtor pristaja na literaturo,
ki jo je dobitnica Klasa napisala. Vidno ganjena se je zahvalila za priznanje in povabila prisotne, naj gojijo slovensko besedo in ljubezen do domačega kraja. Ivanka Zavadlav Jermol se je rodila 22. junija 1924 v An-
hovem, kjer je obiskovala osnovno šolo. Do leta 1943 se je ukvarjala s šiviljstvom, nato se je zaposlila kot trgovska pomočnica v Delavskih zadrugah in kasneje kot knjigovodkinja v
bora, tako da je bila občutena velika živčnost posebno pri predsedniku, ki ni obvladal stanja med občinskim svetom. Vedno bolj prihaja na dan, to kar je opozicija že od vsega začetka poudarjala, da vladajoča večina nima prave vizije o prihodnosti mesta. Razvpite obljube padajo druga za drugo in vedno temnejši oblaki se zgrinjajo nad mestom; gospodarstvo, zdravstvo, javna dela, turizem, zaposlovanje, problem šolskih menz in prevozov, mladinska problematika, sožitje so področja, ki so stalnice v občinskem svetu v posegih predstavnikov opozicije, ki skušajo s svojimi konkretnimi predlogi prebiti zidove. Če se omejim samo na posege slovenskih svet-
ki je odprta komunikaciji, obenem pa išče velike teme, kot npr. vprašanja transcendence in večnosti. Srečuje se tudi s starejšimi književniki, s klasiki, toda z drugačnega zornega kota. Ker je Bandelj "poznavalec celokupnega slovenskega literarnega ustvarjanja", ki obvlada ves zamejski prostor, je Mermolja knjigo posebej priporočil tudi slovenskim šolnikom.
Jurij Paljk je najprej obrazložil,
cementarni v Anhovem.
Po poroki leta 1953 se je preselila v Štandrež. Ivanka Zavadlav je že v mladih letih začela pisati in uprizarjati krajše igre, predvsem za otroke. Njeno delo z mladino se je nadaljevalo in
obogatilo, ko je prišla v Štandrež, kjer je sodelovala z župnikom Jožetom Žoržem, ki je tudi veliko delal z mladimi in imel posebno veselje do gledališke dejavnosti.
nikov, sta se Primožič in Tabaj na občinskem svetu 14.11. borila proti točkama spremembe reg. načrta 28, ki ne upošteva mnenja, ki sta ga izrazila v imenu rajonskega sveta Pev-ma-Oslavje-Štmaver Lovrenc Peršolja in v imenu rajonskega sveta Standrež Marijan Breščak. Na občinskem svetu 27.11. je Primožič opozoril na dejstvo, da Dežela vedno bolj zanemarja Gorico. Edina rešitev je po njegovem, da goriško vodstvo vzpostavi zopet politiko sodelovanja s Slovenijo, ker je to v korist Gorici in Novi Gorici. Obe mesti sta Pepelki, njuni mačehi sta Ljubljana in dežela FJK. Mesti bi morali sodelovati predvsem na gospodarskem področju. Pametno bi se bilo odzvati vabilu predsednika slovenske vlade, ki meni, da je sodelovanje primarno za skupno rast. Goriška občina je brez skupne vizije razvoja dveh Goric. Zahte-
kako se je sploh porodila posrečena zamisel naše rubrike Razbiranja, pravzaprav kotička na kulturnih straneh našega tednika, v katerem Bandelj objavlja svoje literarne ocene. "David je izobražen, v rokah ima orodje, da lahko spregovori o slovenski književnosti". Njegovi "esejčki" so primerni za vsakogar, zelo berljivi tudi zato, ker avtor "ni obremenjen s pozami". V naši sredi namreč opažamo poman-
Njeno delovanje se je okrepilo, ko so leta 1965 zgradili župnijsko dvorano Anton Gregorčič, ki razpolaga s primernimi prostori za razne predstave. Ivanka Zavadlav je z otroki uresničila lepo število uprizoritev. Prvo delo, Umijmo zamorčka, je kar sama napisala in pripravila uprizoritev oktobra 1965 v župnijski dvorani. Prva dela so tako navdušila mlade sodelujoče, da so takoj po uprizoritvi začeli vaje za nove gledališke nastope. Več let je Ivanka Zavadlav pripravljala z mladimi igre na božično tematiko. Rada je s prizori sodelovala pri misijonskih prireditvah, ob obisku sv. Miklavža in na materinskih praznikih.
Ivanka Zavadlav ima tudi pesniško žilico. Veliko njenih pesmi za otroke pripoveduje o lepoti narave in kmečkega življenja. V njih izpoveduje svojo navezanost na domači kraj. Pogoste so tudi nabožne pesmi, ki jih je objavljala v Pastirčku in drugih revijah za otroke. Večkrat je prispevala tudi za Štandreški zvon, ko je ta izhajal v letih 1970-1974. Pesmi je zbrala in izdala razmnožene na ciklostil pod naslovom To usoda je hotela. Leta 1999 je pri Pastirčku izšla njena zbirka otroških pesmi Tonček z lune, ki so jo junija 1999 predstavili v župnijskem parku v Štandrežu.
val je od župana, naj mu navede konkretne projekte uprave na področju čezmejnih povezav. Marko Marinčič je s svojo interpelacijo o varnosti v šolah povprašal, kako je z zunanjim zidkom šole v ulici Brolo, ki je še vedno brez ograje. Zahteval je, naj uprava čim prej poskrbi, da ne bo več ogrožena varnost otrok. Marilka Koršič se je s svetniškim vprašanjem obrnila do odbornika za kulturo in vprašala, naj ji navede utemeljitve, zakaj je priprava razstav, ki jih prireja goriška občina, poverjena vedno isti osebi in se vsi katalogi in zgibanke tiskajo pri isti založbi.
Občinski svet je odobril tudi rebalans občinskega proračuna, a brez glasov opozicije, ki je menila, da je preveč nejasnosti v računih, ki jih svetniki niso mogli preveriti, ker je bilo za to premalo časa na razpolago.
Marilka Koršič
jkanje ljudi, ki bi bili sposobni kritično obravnavati literaturo. "David je tega zmožen, česar smo posebno veseli, saj zna spregovoriti o literaturi na nevsiljiv način in je tudi zato sposoben nagovarjati mlajšega bralca, česar smo veseli", je dejal Paljk, ki se je seveda tudi pomudil pri izboru Bandljevih besedil. Ta so izhajala v našem tedniku in Primorskem dnevniku, za vse pa je značilna tista "obmejnost", ki še kako označuje naš prostor.
Večer v Feiglovi knjižnici je bil lep dogodek, saj so prisotni lahko brez nepotrebnih zadržkov spregovorili tako o litaraturi kot tudi o vlogi književnosti v našem prostoru, odnosu do besede, predvsem pa o tem, kako potrebne so take knjige, kakršna je Bandljeva knjižna novost, saj na neposreden način nagovarjajo mladega in istočasno tudi izobraženega bralca, kot nalašč so za dijake, študente in šolnike, a seveda ne samo zanje!
Politični vozli na goriški občini
Iz občinskega sveta
Nova knjiga Davida Bandlja
OV »VV»|	I	•
zarisan, razbiranjih in še čem
r "if.ir 1’ -" j;.!.
Foto Marko Vogrič
Pastoralnega sveta slovenske goriške duhovnije. Tudi letos so priredili sobotno popoldansko srečanje v prostorih ob cerkvi sv. Ivana in pomagali ali svetovali pri pripravi najrazličnejših venčkov. Izdelali so jih spletene iz smrečja ali na leseni podlagi, okrašene z najrazličnejšimi okraski; ob barvnih svečah so dobili prostor tudi suho cvetje, šipek ali vejice. V praznično odeti Gorici, ob sejmu sv. Andreja, se je v Močnikovem domu zbralo lepo število staršev, otrok in mladih, ki so imeli na razpolago vse potrebno za pripravo adventnega venca po čisto osebnem okusu. Izkupiček prodaje so letos namenili za obeležje Mirku Špacapanu.
"Takega razreda, kot je bil vaš, nismo več imeli na liceju", so jim pravili postrežniki vsakič, ko so se še dolga leta po maturi srečevali ob tej ali oni priložnosti. To si nekdanji maturanti (1978) klasičnega liceja Primož Trubar iz Gorice štejejo v čast. Kot dijaki so se kljub razlikam lepo razumeli, tako da so se pred maturo domenili, da se bodo občasno obvezno srečevali. Na strgani strani iz knjige fizike so se fantje s podpisi obvezali, da bo prvi rendez-vous ob 10-letnici mature, in sicer 8.8.88 ob 8. uri in 8 minut na Travniku. Samo po sebi umevno je bilo, da bo drugo snidenje 11 let kasneje (9.9.99. ob 9. in 9 minut). Sledili sta še dve srečanji: ob 20-letnid mature in zadnje, prejšnji teden, ko so s slavnostno večerjo proslavili 30-letnico mature. Pravzaprav so se zbrali v tisti zasedbi, s katero so stopili v 4. razred gimnazije. Štirinajst jih je bilo, trije med njimi so po drugem letniku ubrali drugo pot, ostali so leta 1978 prišli do mature. V petek, 21. novembra, se jih je zbralo deset. Najprej so na štandreškem pokopališču obiskali prezgodaj preminulega sošolca Ivana in mu na grob položili slovenski šopek. Nato so se odpravili na Sabotin, kjer so se v gostilni med večerjo pošteno naklepetali in obujali spomine. Ob ugotovitvi, da niso več rosno mladi, so se odločili, da se bodo odslej srečevali pogosteje: še pred 10.10.2010 bodo prihodnje leto skupno obhajali Abrahama.
Letos 6. in 7. decembra
Mala Cecilijanka 2008
RONKE
Kot vsakoletni odmev Cecilij anke okoli praznika sv. Cecilije, zavetnice petja in glasbe, je že tu Mala Cecilijanka. V zadnjih nekaj letih se je število nastopajočih zborov tako povečalo, da je bilo treba tudi tej prireditvi posvetiti dva dneva. Letos se je Mala Cecilijanka odpovedala tradicionalnemu datumu 8. decembra, ko bo Katoliško tiskovno društvo v Kulturnem centru L. Bratuž obhajalo svojo 100-letnico. Letošnja revija bo zato v soboto, 6. decembra, ob 18. uri, in v nedeljo, 7. decembra, ob 15.30. Zanjo se je prijavilo 21 zborov. V soboto bodo nastopili Mali otroški pevski zbor F. B. Sedej iz Števerjana, Otroški pevski zbor Vrh Sv. Mihaela, Otroški pevski zbor Vrtec iz Romjana, zbor Osnovne šole Josip Abram iz Pevme, Otroški pevski zbor
doba, Otroška pevska skupina Kremenjak iz Jamelj, Otroški pevski zbor župnije Kapela, Otroški pevski zbor Rupa-Peč, Mladinski pevski zbor Ladja iz Devina, Mladinski cerkveni pevski zbor Štandrež, Mladinska vokalna skupina Bodeča neža in Otroški pevski zbor Veseljaki iz Doberdoba.
Iz sporeda je razvidno, da v soboto prevladujejo otroški zbori in da sta iz enega samega kraja po dva otroška zborčka: iz Števerjana Mali otroški zbor in samo Otroški zbor, iz Romjana prihajata dve skupini: najmlajša z imenom Vrtec in Otroški zbor, iz Doberdoba Mali veseljaki in Veseljaki, iz Devina pa Ladja in Ladjica.
Iz Slovenije nastopa zbor Kapela, iz tržaške pokrajine skupina Vesela pomlad in oba devinska zbora. Šolska zbora sta pevmski,
Plešivo, Mlajša skupina Vesela pomlad, Otroški pevski zbor Št-maver, Otroški pevski zbor Pod-gora, Otroški pevski zbor Emil Komel Gorica in Otroški pevski zbor F. B. Sedej.
V nedeljo bodo nastopili Otroški pevski zbor Osnovna šola Romjan, Otroški pevski zbor Kulturnega društva So-vodnje, Otroški pevski zbor Ladjica iz Devina, Otroški pevski zbor Mali veseljaki iz Dober-
zbor iz Romjana in otroški zbor glasbene šole. Skoraj vsi pojejo ob instrumentalni spremljavi. Obeta se nam bogata revija otroških in mladinskih zborov. Na njej bo nastopilo več sto otrok in mlajših pevcev, ki nam bodo nudili pester spored ljudskih in umetnih pesmi. Združenje cerkvenih pevskih zborov, ki leto za letom prireja to revijo, vas lepo vabi, da se je udeležite.
Za obeležje
Za obeležje Mirku Špacapanu na telovadnici Kulturnega centra Lojze Bratuž so darovali: Remo Devetak 60, D. P. 100, Marjan Breščak 100, Nato Devetak 25, N. N. 100, Silvan Primožič 200, Franka Žgavec 200, Kulturni center Lojze Bratuž: prostovoljni prispevki (468 evrov), zbrani ob koncertu sv. Martina,
MePZ Hrast iz Doberdoba 100; Mirka Brajnik 50; Remo Devetak 40; L. in A. Bratuž 200; namesto cvetja na grob Teodorju Devetaku Remo in Mara 60; Prosvetno društvo Štandrež: prostovoljni prispevki (420 evrov), zbrani ob koncertu MePZ Štandrež; Igor Švab 33; Jože Markuža 50; Zveza slovenske katoliške prosvete 1.000 evrov od vstopnine z nedeljske pevske revije Cecilijanka; Ivanka Koren 30; v spomin na pok. brata Dojota daruje Nato 70; SKPD F. B. Sedej iz Števerjana 285 evrov. Kdor želi prispevati, lahko to stori na upravi NG ali na tekočem računu pri Zadružni banki Doberdob in Sovodnje (IBAN IT 821 08532 12401 000000 740 248).
A
DRUŠTVO ARS
Vljudno vabi na odprtje likovne prodajne razstave v dobrodelne namene
UMETNIKI ZA KARITAS SINJI VRH 2008
Na razstavi: Zalka Arnšek, Bogdan Čobal, Jana Dolenc, Robert Faganel, Zmago Jeraj, Azat Karim, Silva Karim, Mira Ličen Krmpotič, Marjan Miklavec, Albina Nastran, Blaž Seme, Miha Žorž.
Razstavljena dela bo predstavila Anamarija Stibilj Šajn
Galerija Ars na Travniku, Gorica Torek, 9. decembra 2008, ob 17. uri
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vabi na
predstavitev knjige avtorice Lojzke Bratuž
IZ PRIMORSKE KULTURNE DEDIŠČINE
v četrtek, 11. decembra 2008, ob 17. uri Galeriji Ars, Travnik 25, Gorica
Koncert v spomin na Bernardko Radetič
"Si in vedno boš naša zvezda repatica"!
Društvi Tržič in Jadro sta se v petek, 21. novembra, z orgelskim koncertom poklonili spominu Bernardke Radetič, pokončne in neutrudne prosvetne delavke, ki je s svojo vztrajnostjo in zavzetostjo bistveno prispevala k uveljavitvi pravic in vidnosti slovenskega življa na Goriškem (tudi kot predsednica Slovenske konzulte pri goriški Pokrajini), posebno pa v Laškem z ustanovitvijo SKSRD Tržič.
V cerkev sv. Lovrenca v Ronkah, kjer se slovenski verniki iz Laškega enkrat mesečno zbirajo okrog patra Zdravka Pogorelca, sta društvi povabili priznanega organista in domačina Mirka Butkoviča ter njegovo gojenko Evo Dolinšek, ki sta s spretnim in doživetim izvajanjem skladb iz mednarodne orgelske zakladnice od 17. do 20. stoletja počastila spomin pobudnice in prve predsednice Društva Tržič, Bernardke Radetič.
Gospa Lucia Germani, ki je nasledila pred tremi leti preminulo Bernardko Radetič na predsedniškem mestu tržiškega
društva, se je z iskrenimi in občutenimi besedami obrnila na pokojno: "Tudi, če si, draga Bernardka, odšla s tega sveta,
ostajaš v naših srcih in v mislih... do dne, ko se snidemo ob tistem skrivnostnem času in na tistem skrivnostnem mestu, kjer ti bomo spet povedali, kako te vsi mi, vsi tvoji prijatelji iz Laškega, pogrešamo: si in vedno boš naša zvezda repatica”!
Delo in požrtvovalnost pokojne sta obrodila željene sadove že v letih, ko je bila Radetičeva aktivno soudeležena pri obujanju in spodbujanju narodne zavesti med svojimi rojaki, ki živijo na robu slovenskega kulturnega prostora in za katere sta medsebojno sodelovanje ter zbiranje ključnega pomena za obstoj. Svoje ljudi je Bernardka Radetič ljubila in zanje žrtvovala vse tudi poslednje moči. Kot je poudarila gospa Germanijeva, bo njen zgled ostal svetlo vodilo vsem, ki so danes in bodo tudi jutri poklicani, da hodijo po njenih sledovih in skrbijo za vsestransko rast Slovencev v Laškem. AL
Pri težavah s krčnimi žilami in odprtimi ranami se obrnite na Center za zdravljenje venskih bolezni v Portorožu, tel. 00386 31 837218
60 let delovanja župnije
Spominska knjiga župnije Nova Gorica - Kapela
V nedeljo, 16. novembra, je bila predstavljena dolgo pričakovana spominska knjiga župnije Nova Gorica - Kapela. V njej je opisano 60 let delovanja župnije, od 1.1947 do 1. 2007. Želja po izdaji zgodovine in delovanja župnije skozi oči sodelavcev župnije je nastala ob praznovanju 50-let-nice ustanovitve župnije 1. 2003.
Apostolski administrator dr. To-roš je namreč z dekretom dne 16. novembra 1953 povzdignil samostojni vikariat v župnijo. Začetek delovanja župnije pa sega v 1. 1947, ko je takratni apostolski administrator dr. Franc Močnik takoj prvi dan priključitve Primorske k Sloveniji, to je 16. septembra 1947, ustanovil samostojno vikarijo na Kostanjevici. Prav zato se je Župnijski pastoralni svet odločil, da se ta datum upošteva kot začetek delovanja župnije. Spominska knjiga je tako nastajala dolgo časa, prispevke in fotografije smo zbirali od L 2003. Knjiga ima dva dela. Prvi del, ki zajema oris delovanja župnije na osnovi podatkov iz župnijskih kronik ter zgodovinski opis Kostanjevice, je v celoti pripravil p. David Šrumpf. V drugem delu pa
začutimo življenje župnije iz zapisov predstavnikov posameznih skupin, ki so vsa ta leta aktivno delovale v župniji. Spominska knjiga ima 232 strani in je bogata s fotografijami, ki nam dodatno osvetlijo njeno vsebino. Knjigo je urejala Mira Bastjančič, lektorirala pa Valerija Vidrih. Kot prva publikacija, ki govori o eni najm-lajših župnij v Sloveniji, ima veliko vrednost za župnijo, za Kostanjevico in njene obiskovalce, prav tako pa je pomembna tudi v smislu celovite predstavitve mesta Nova Gorica, ki v 1. 2008 praznuje 60-letnico ustanovitve.
MiB
Obvestila
Prosvetno društvo Podgora bo v petek, 5. decembra, ob 18. uri, v župnišču v Podgori, pričakalo Miklavža. Vabljeni vsi otroci in odrasli, ki verjamejo v dobroto bradatega svetnika! Prosvetno društvo Rupa-Peč bo z igrico Frtaljica v izvedbi domačega otroškega zbora sprejelo dobrega svetnika Miklavža na sedežu društva v petek, 5. t. m., ob 20. uri.
SKPD F. B. Sedej in KD Briški grič pod pokroviteljstvom Občine Števerjan prirejata dobrodelni večer. Po zamisli Sonje Marassi Bednarich in njene družine bo v ponedeljek, 15. decembra, ob 20.30 v dvorani Sedejevega doma všteverjanu dobrodelni večer. Prisotni bodo zdravniki iz onkološkega centra (CR0) v Avianu: dr. Samuele Massarut - Rak na dojki. Od preventive do novih kirurških tehnik, dr. Roberto Sorio -Preventiva ginekoloških obolenj, dr. Simon Spazzapan - Vpliv zdrave prehrane pri preventivi rakastih obolenj ter bolezni srca in ožilja. Prostovoljni prispevki bodo namenjeni raziskavam rakastih obolenj. Toplo vabljeni! Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja tradicionalno silvestrovanje v nedeljo, 28. decembra, v Dijaškem domu v Novi Gorici. Poskrbljeno bo za družabno novoletno srečanje s kratkim kulturnim programom, primerno večerjo in bogato tombolo. Igral bo glasbenik Silvo. Prijave do razpoložljivih mest. Vpisujeta Saverij Rožič (tel. 0481390688) in Ana Kuzmin (0481 78061).
Čestitka
Sv. Miklavž seje predčasno ustavil pri mali Niki inji podaril bratca Erika, ki bo sedaj krajšal noči mamici Sari in očku Petru. S srečno družino se veselijo in čestitajo člani in prijatelji društva Štandrež.
Predsednika Zadruge Goriška Mohorjeva dr. Damjana Paulina je osrečil prihod vnuka Erika. Njemu, noni Majdi in srečnima staršema Sari in Petru ter mali Niki iskreno čestitamo vsi na Novem glasu.
Darovi
Za misijonarja Danila Lisjaka daruje 100 evrov Š. A.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaie (od 05.12. dol 1.12.2008)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radio-spaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 18.30 do 19.30, na soboto ob 15. uri. Spored:
Petek, 5. decembra (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču: domače viže, zborovski kotiček, iz krščanskega sveta, zanimivosti in humor.
Sobota, 6. decembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 8. decembra (vstudiu Andrej Baucon): Sodobni sound, živemu se vse zgodi, vroči šport in rubrike, obvestila in zanimivosti.
Torek, 9. decembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 10. decembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Trubarjeva mladost - Izbor melodij. Četrtek, 11. decembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
Ji DDTTDLJi Sošol Nadja
Kupuj v samem središču Gorice!
Decembra še ugodneje!
-JTiAVAUJl 25
zraven Katoliške knjigarne
•x~
V’ ^<-4
O
-G
vljudno vabi na miklavževanje
Zora Piščanc
SV. MIKLAVŽ V GORICI
Otroška dramska skupina SKPD F.B. Sedej - Števerjan Režija: Kristina Corsi
Kulturni center Lojze Bratuž petek, 5. decembra 2008, ob 16. uri
Miklavžev urad bo odprt od 15. ure dalje. Za informacije lahko pokličete v jutranjih urah na tel. 0481 531445
Združenje
cerkvenih	Kulturni	center
pevskih	A	Lojze	Bratuž
Koncertna sezona 2008-2009
BOŽIČNI KONCERT
ZBOR PRAVOSLAVNEGA PATRIARHATA - Moskva Zborovodja Anatoly Grindenko
Na sporedu skladbe iz pravoslavne liturgije ter ruske in ukrajinske božične pesmi
Kulturni center Lojze Bratuž
petek, 12. decembra 2008, ob 20.30
Informacije in predprodaja vstopnic v Kulturnem centru Lojze Bratuž vsak dan od ponedeljka do petka od 8.30 do 12.30 in ob predstavitvah.
TKGalerija / Razstava ilustratorke Alenke Sottler
Leča, oči in potrpljenje
Gorica / Vrtec v ulici Brolo
Predokus božične skrivnosti
V prijazni toplini slovenskega vrtca v ulici Brolo v Gorici je v četrtek, 27. novembra, že zavelo božično vzdušje. V prostorni igralnici so s stropa poplesavale snežinke, v bližnji slačilnici pa se pozibavali rdeči klobučki. Na poličkah so, čakajoč prazničnih dni, ždeli raznovrstni pastirčki, ovčke, angelčki... figurice za jaslice, ki so jih otroci izdelali iz gline in jih med ustvarjalnimi delavnicami dopolnili skupaj s svojimi starši. Ker je v vrtcu
otrok. Taka delavnica je bila prejšnji četrtek. Vanjo je uvedel množični pevski nastop vseh otrok, ki so pod vodstvom Rite Cej in Mojce Terčič ter glasbeni spremljavi Katje Bandelli, tudi s pomenljivimi gibi rok, zapeli pesmice o ježku, ki je srečal medveda, o veveričinem domu, o prijateljstvu, ki prinaša veselje v srca, in o zimi, ki pripelje s seboj sv. Miklavža in za otroke najlepši praznik v letu, Božič. Učiteljica Adriana Malič je pozdravila skupino prisotnih staršev in jih nato povabila v učilnico na ustvarjalno delavnico, kjer je tokrat pol razreda
T eča, oči in potrpljenje. To je osno-^va, na kateri sloni moje ustvarjanje". Čisto enostavno.
Če pa si podrobneje ogledamo čudovite ilustracije Alenke Sottler, dojamemo težo njenih besed in jih presodimo v čisto drugačni luči: ravno tako razumemo, zakaj je slovenska ustvarjalka ena najboljših umetnic svoje stroke na svetovnem prizorišču.
Izbor najboljših del, ki jih je ljubljanska ilustratorka zasnovala v zadnjih dveh letih, bo do 14. decembra na ogled v TKGaleriji na Frančiškovi ulici v Trstu. Razstavo so ob podpori ZKB odprli v sredo, 26. novembra, ob prisotnosti umetnice, profesorja zgodovine mladinske književnosti Livia Sossija in umetnostne kritičarke Jasne Merku'.
"Spretnost ilustratorja vrednotimo po njegovi sposobnosti eksperimentiranja novih ikoničnih stilemov ter po nenehni raziskovalni izraznosti; vrednotimo njegovo umetniško naravnanost in sposobnost podoživljanja, prenove in kontaminacije s prvinami umetnostne zgodovine preteklih časov vse do današnjih dni. Merimo jo po njegovi
moči pripovedovanja zgodb in po interpretaciji pisanega teksta, ki ga dopolnjuje z vzporedno pripovedjo: ilustracije torej doživljamo kot pripoved, polifonijo in koral. Ilustracija je umetnost in igra, ilustracija je raziskovanje izraznosti". Tako
je prof. Sossi uokviril evokativ-no moč ilustracij Alenke Sottler, ki je od začetka 90. let prejšnjega stoletja razvila močno osebno pot estetskega raziskovanja. "Ta jo je privedla od prepletanja velike slovenske figurativne tradicije v folklori in
ljudski umetnosti z italijansko renesanso in Chagallovim izkustvom do oniričnega su-realizma in metafizike". Prof. Sossi je obrazložil, kako je iko-nični svet Alenke Sottler svet pravljice, ki ga umetnica raziskuje v izredno učinkovitem
podoživljanju Grimmove Pe-pelke in pravljic Oscarja Wil-deja, a je obenem prisoten tudi v bogati slovenski literarni tradiciji (pri Otonu Župančiču in Grigorju Vitezu).
Dela Alenke Sottler prepoznamo po izredni karakterizaciji
obrazov protagonistov, po čarobni moči sanjskih, trepetajočih in radostnih prvin. Zmesi. Prof. Jasna Merku' je poudarila prežetost med celoto podobe in detajli posameznih ilustracij. V umetničinih natančno dodelanih ilustracijah se estetske vrednote nenehno prepletajo z globoko vsebinsko težo, kar daje njenim delom močno vzgojno razsežnost. "Ilustratorka v svoja dela ne vnaša strahov in mor, ki so pri nekaterih umetnikih močno prisotni: njeno roko vodi želja, da bi vselej ohranila pravljičnost in pripo-vednost", je dejala Mer-kujeva. Ilustracije niso vpete v samosvoj in samozadosten začaran krog, saj opazovalcu nudijo možnost, da se sam počuti del ilustriranega dogajanja, da sam stopi v pripoved in doda podobam lastno emocijo. S tehničnega vidika so dela sestavljena po načelu litografske nadgradnje različnih podlag, mešanica tradicionalne in moderne tehnike pa omogoča umetnici snovanje prikupnih in čarobnih barvnih odtenkov.
Tržaško odprtje razstave sta obogatila še dokumentarna filma RTV Slovenije režiserke Jagode Potokar in video tržaške umetnice Fabiole Faidiga: oba posnetka ponazarjata lik Alenke Sottler in njeno umetniško snovanje.
IG
skupno 84 otrok, so delavnice potekale posamično po sekcijah, in sicer vsakič po dvakrat, kajti v vsaki sekciji je po 28
»naj starej ših« obiskovalcev vrtca z mamicami in očki, po lastnih vzgibih in okusih, dokončal svoje kipce za jaslice.
Foto IG
Nova ilustrirana knjiga za najmlajše
Muc Feliks, učiteljica Tončka in strašilo Zverina
Pred kratkim je založba Mladika izdala knjigo z zgornjim naslovom, ki obljublja napeto branje. Morda malčke razburi upodobitev muca Feliksa na platnici ali pa strašilo Zverina, ki s svojim imenom vzbuja strah. Morebiti se napoveduje hišna srhljivka. Nič takega: glavna junakinja je ljubezniva učiteljica Tončka. Ob upokojitvi jo čaka novo življenje na podeželju, kjer se bo lahko posvečala vrtnarjenju, peki piškotov, sprejemanju obiskov, pogovorom z otroki, pletenju. In svojemu mucu Feliksu, ki v zgodbi malce ponagaja... tako da se v njej pojavi tudi strašilo, ki naj bi muca spravilo k pameti. No, naj drugo ostane skrivnost, da boste segli po knjigi, z njo poleteli med zvezde in opravili čudežno potovanje. Tako
namreč definira branje pisatelj Evald Flisar v prevodu francoske uspešnice Daniela Pennaca Comme un roman.
Na krilih fantazije sta tokrat, kot že večkrat, ponovno poleteli dve ustvarjalni gospe, Anamarija Volk Zlobec in Magda Starec Tavčar, ki z medsebojnim sodelovanjem bogatita našo založniško dejavnost za otroke, tako pri založbi Mladika kot pri Goriški Mohorjevi družbi. Vsakokrat znova si zamišljata nove dogajalne svetove, omišljata si nove ubesedo-valne in likovne postopke. Kajti otroška čustva in čutenje zahtevajo nove in nove domislice, nič ne bi smelo biti deja’ vu, pa čeprav malčki vedno znova radi poslušajo (ali prebirajo) iste pravljice. Čedalje težje je v času Har-rya Potterja in njegovih filmskih
upodobitev prižgati v mladih bralno iskrico. In vendar dobra pravljičarka, zgodbarka, avtorica otroških knjig, mladinska pesnica, oblikovalka slikanic, ilustratorka mladinskih knjig znajo vedno znova najti zabavno fabulativno poanto ali izvirno grafično domislico, ki otroka potegne v svoj ris in ga uroči z močjo besede in podobe.
Dvojici ustvarjalk je podvig uspel. Likovna oprema knjige je nadvse prikupna. Upodobitev rožnate hiške, v kateri prebiva učiteljica, se ponavlja na več straneh in me spominja na knjigo zgodb O srečni hišici, naježeni sivi muc Feliks je nekako v sorodu z netopirji, ježi in drugimi živalmi iz lanskih Štirih zgodbic izpod odeje. Ilustracije knjige se ponujajo kot vizija ustvarjalnih
Pomemben poklicni mejnik
Aleksij Pregare, 50 let predajanja mikrofonu
Prvo ljubljansko obdobje je bilo za moj poklic odločujoče tako za filmsko kot za televizijsko področje, toda veliko kasneje, nekako v poznih sedemdesetih, ko sem tudi že igral v svojih izvirnih dramah, bil zanje nagrajen itd., se pojavljal v teh medijih z branjem svojih pesniških besedil, bil že razpoznaven kot stalni napovedovalec in interpret (npr. radiofonski Jančarjev Galjot) na valovih Radia Trst-A, se je zgodilo "tisto", namreč "ključno" srečanje z Ano Mlakarjevo in z njenimi govornimi nastavki, tedaj že dragoceno bogastvo ljubljanskih kolegov.
Sijajna Ana je namreč pribila piko na "i" mojemu nadaljnje-
mu mikrofonskemu žongliranju, da, odtlej izbranim in suverenim celo v oddajah v živo. V veliko oporo mi je bilo tudi pri občasnem filmanju ne glede na jezik, v katerem sem nastopal.
Utrinek od tod. Celo dopoldne so pripravljali prizorišče pri pomolu v Lovranu za italijanski film Brez meja: ladja, kurjenje za pogon, dim, plovba, premiki množice. Režiserjev asistent je besnel nad statisti, grobo, celo s kletvicami, javkal nad disciplino, ko je razporejal grupe. Tu se je odvijal moj glavni prizor: "murnček" za zavihkom, baterije zadaj na križu. Vaja. Jaz, v skladu z vlogo, se pogumno potrkam na prsi. "Pazi", me opozori režiser, "tvoje odločno
Ilustrirala Magda Starec Tavčar
postopkov, ki se združujejo v izvirno, dinamično podobo domišljijskega sveta. In kot da na travnikih bilke valovijo iz vrtinca tempere, kolaža in zamahov barvnega svinčnika ter se upogibajo v vetru!
In kot da metuljčki, ptički, čebelice frfotajo v trakovih razcefranega in zrezanega papirja! Potiskani slovarski odrezki in črke sem ter tja pokukajo na dan in razgibavajo ilustracijo. Ob zeleni barvi je zaznavna raba siv-kastosinjih in
modrih odtenkov, ki obarvajo zlasti glavna junaka, učiteljico Tončko in strašilo Zverino.
Pisateljica otroških pravljic Anamarija Volk Zlobec se v knjigi predstavlja z eno samo daljšo
zgodbo, kar otroka usmerja v doživljanje ilustracije. Pravzaprav pa je res tudi obratno, saj - kot
že rečeno- razgibana likovna podoba še bolj spodbuja k branju. Jezik je tekoč, povedi krajše, večkrat priredne in laže berljive. Besedišče je prečiščeno, a dovolj preprosto, da se mladi bralec loti samostojnega branja. Muc Feliks je najprej lumpek, nato navihanec, mačkon in celo falot. Skratka, če parafraziram pregovor (ki ga Zlobčeva navaja tudi v Štirih zgodbicah): "Kdor najde (knjižnega) prijatelja, najde (besedni) zaklad”. Prijetno in razgibano čudežno potovanje z junaki knjige se vam ponuja tudi skozi vse leto na straneh ilustriranega stenskega koledarja, ki ga kot prilogo vsebuje osma številka Mladike.
Majda Artač Starman
dramatizacije del včasih - kot sicer povsod -problematične. Glede na naš ustaljeni način že pregovorne diskretnosti podajanja nastaja zadrega. Pretirano	"den-
fanje"	ni
učinkovito. Ker sva s preminulo prijateljico Matejko spet zaigrala par, se spomnim, da sva prav v Pahorjevi Zi-
trkanje nas bo stalo kak milijon" (starih lir seveda). "Bom pazil". Zgodilo pa se je, da je moral tudi asistent nepredvido-ma v častniško uniformo, z bremenom enega samega stavka. No, tisti invalidno izgovorjeni stavek je filmarje res stal kak milijon...
Moja tržaška mikrofonska dejavnost je tudi po upokojitvi še vedno živa. V glavnem je to igranje z ansamblom Radijskega odra, pa tudi od časa do časa v teh naših studiih. V Trstu gre seveda za velike ali nosilne vloge. Veliko je besedil iz našega skupnega slovenskega prostora, vendar so zlasti
belki življenja zašla v precejšnjo zagato. Po ljubljenju naj bi gola ležala v postelji, jaz, z roko na njenih prsih, sprožim zgodbo o uničevalnem taborišču. Priznam, da je bilo kočljivo in neprijetno, verjetno sva bila v tistem prizoru kaj neprepričljiva. V zadnjih letih prihajajo vse bolj v poštev teksti iz Slovenije s socialno tematiko in hudimi eksistencialnimi problemi. V enem samem mesecu sem letos posnel štiri take igre, polne stisk, depresije, osamljenosti, nagnjenosti k samomoru in podobno, tako da sem se sam globoko zamislil nad človeško revo in še dolgo potem pestoval v sebi občutek hude prizadetosti. Preganjavica. Moderndorfer, Frančič in še kdo so me to pot res speljali na spolzko.
Ob vsem opravljenem delu pa nikakor ne morem mimo otroške literature. Pravljice so bile za časa mojega delovanja na Radiu Trst-A nekako moja tiha domena: prebral sem jih verjetno več kot petsto; ob ponovit-
vah so poslušalci prepričani, da sem še vedno tam zaposlen... Skozi to branje so name med vrsticami vedno škilile nevidne otroške očke in skoznje sem kajpak iskal neposrednost in prepričljivost. Med ostalimi radijskimi interpreti tovrstne literature me je najbolj prepričala Svetlana Makarovič z neko svojo serijo. Enkratna je, neposnemljiva.
In še o poeziji, o branju pesmi; z njimi sem verjetno pretaknil vse zemeljske meridiane. Tu ne zadostuje zgolj akademski pristop, igralec se mora nujno spremeniti v protagonista. Približanje popolnosti pri tem pa je snemanje, hkratno s spremno glasbo; to je višek simbioze. Ta poskus se mi večkrat posreči in temu se bom kljub prezrelim letom kaj težko odpovedal. Rekli boste: temu je skromnost tuja. Odvrnil bi: ni tako, poslušalci so moja porota, že petdeset let jim dopuščam to možnost.
/konec
so se predstavile tudi naše založbe, in sicer najprej Goriška Mohorjeva družba, ki je imela na svoji predstavitvi izjemno dober obisk. Prof. Marija Češčut je odlično vodila predstavitev letošnje zbirke GMD in predstavljala avtorje knjig, ki so izšle v redni zbirki za leto 2009, predstavila pa je tudi knjigo prof. Lojzke Bratuž z naslovom Iz primorske kulturne dediščine, ki je doživela krstno predstavitev na knjižnem sejmu in jo je sodobno oblikoval Franko Žerjal. Vanjo je prof. Lojzka Bratuž uvrstila niz esejev in strokovnih zapisov, ki odstirajo znane in manj znane osebnosti in dela iz naše preteklosti. O knjigi bomo seveda podrobneje poročali, ko bo predstavljena pri nas. Prof.
Marija Češčut je vodila omizje (na fotografiji), na katerem je vsak avtor v kratkih besedah izpostavil bistvene vsebine posamezne knjige, sama pa je ob koncu predstavitve še predstavila monografijo o Kralju, napovedala
sti, naj podpre obstoj in razvoj ogroženega slovenskega jezika in kulture v Italiji, ki je sedaj pod udarom finančnega krčenja sredstev. Urednica pri Založništvu tržaškega tiska Martina Kafol je na začetku predstavitve prebrala poziv delavk in delavcev tržaške Narodne in študijske knjižnice ter Društva bibliotekarjev Primorske, ki se mu pridružujejo delavci ostalih sloven-
mladika
Jasna Jureac, Danilo Pahor, Nadia Rončelu in Marij Maver
Tudi letošnji Knjižni sejem pravi praznik knjige!
Naše založbe so se lepo predstavile v Ljubljani
Minulo nedeljo je svoja vrata zaprl 24. slovenski knjižni sejem, ki si ga je v petih dneh v Cankarjevem domu v Ljubljani ogledalo 39.800 obiskovalcev. Med njimi je bilo veliko družin, precej več kot pretekla leta. V petih sejemskih dneh je bilo zabeleženih tudi več kot 6500 obiskov spletne strani, so sporočili organizatorji sejma. Med obiskovalci je
nizatorji in razstavljalci zadovoljni z obiskom sejma, tako s številom obiskovalcev kot glede števila prodanih knjig. Organizatorji si bodo tudi v prihodnje prizadevali za ohranitev brezplačnega obiska in upajo, da se bodo sponzorji, s pomočjo katerih se nadomesti brezplačna vstopnina, tudi v prihodnje tako dobro odzvali kot letos.
V sklopu 24. knjižnega sejma
njen ponatis, ker je 900 izvodov natiskane knjige že pošlo, in Vodnik po sledovih slovenske prisotnosti v Gorici.
Na posebni tiskovni konferenci so isti dan v Cankarjevem domu predstavili še tri slovenske založbe, ki delujejo v Italiji - Založništvo tržaškega tiska, Mladika in Novi Matajur. Predstavitev knjižnih ber so predstavnice založb pospremile s pozivom slovenski javno-
skih kulturnih ustanov in organizacij, ki delujejo v Italiji. Z obsežnim krčenjem državnega financiranja v Italiji bo zelo resno ogrožen obstoj slovenskih kulturnih ustanov v Italiji, piše v pozivu. "Prvič po obstoju fašističnega zatiranja slovenske besede bi ta ukrep italijanske vlade lahko privedel do ponovnega zaprtja slovenskih kulturnih središč in do prisilnega 'kulturnega
molka' Slovencev v Italiji", je prebrala Kafolova.
Knjižna bera ZTT je v tem letu med drugim bogatejša za knjigo v dveh delih Ivanke Hergold, ki vsebuje zbirko pesmi z naslovom Ponikalnice in gledališko igro Paracels. Tu je tudi delo Davida Bandlja Razbiranja žarišča, podnaslovljeno Razmišljanja o meji in literaturi. Jadranski koledar 2009 pa zaznamujejo oljke in vse, kar je povezano s kulturo oljk, spremlja pa ga še publikacija, v kateri so zbrane vse slovenske knjige, ki so leta 2007 izšle v Italiji, ter predstavitev sloven-
di Trieste prof. Marije Pirjevec, s katero so želeli italijanskim kolegom pokazati, kako velika je zakladnica slovenskih avtorjev, ki so ustvarjali v Trstu. "Gre za potovanje skozi čas in za prikaz, kako so na Trst gledale slovenske oči", je povedala avtorica.
Urednica čedadske založbe Novi Matajur Majda Železnik pa je predstavila zelo bogato bero knjig za otroke ter posebej omenila, da revija Galeb, v kateri objavljajo besedila avtorjev iz Slovenije in zamejstva, obeležuje že 55 let. V založbi so med drugim pripravili
skega šolstva v Italiji. Založba Mladika je poleg izdaje slovenskih del poskrbela za knjige italijanskih avtorjev. Tako je letos izšla knjiga Pina Roverede z naslovom Sporoči mi, v slovenščino jo je prevedla Magda Jevnikar. Za platnico knjige je Jevnikarjeva izbrala sliko Rudolfa Sakside, ki po njenih besedah "ponazarja male ljudi z velikimi sanjami, v resnici pa jih čaka nekaj, kar se bo prelomilo". Izšla je tudi dvojezična izdaja pesmi Umberta Sabe Bevo quest'aspro vi-no/Pijem to trpko vino, za prevod je zaslužna Jolka Milič.
Mladika je poskrbela tudi za izdajo knjige L'altra anima
priročnik za likovno ustvarjanje GŠD 2008/2009, v katerem je veliko napotkov glede materialov, likovnih tehnik in pripomočkov, je povedala Železnikova.
Pod okriljem založbe Novi Matajur je izšla tudi zbirka pravljic Klarise M. Jovanovič z naslovom Široko morje, beli breg. Gre za zbirko sredozemskih pravljic, ki bralca peljejo z Vipavskega, preko Istre in Dalmacije vse do Afrike, je dejala urednica. Med letošnjimi novostmi je tudi parodija Bogdana Novaka na Levstikovega Martina Krpana z naslovom Martin Pesjan, ki namesto soli tihotapi pasje brikete, in vrsta drugih.
fotografiral in pripravil Jurij Paljk
bilo več kot 2.300 šolarjev, ki so se knjižnega sejma udeležili v sklopu Šolskega knjigosle-da, med njimi so bili tudi šolarji s slovenskim učnim jezikom s Tržaškega; z Goriškega žal ni bilo nobene šole. Letošnji knjižni sejem je postregel tudi z nekaterimi novostmi, ena od njih je bil odprti oder v Veliki sprejemni dvorani, na katerem je Društvo pisateljev Slovenije pripravilo nastope, predavanja članov pod naslovom Pokusimo besedo. Vse prireditve v času knjižnega sejma so bile dobro obiskane, tudi že ustaljene Debatne kavarne. Tudi mednarodno obarvana Založniška akademija je beležila odličen obisk strokovne javnosti. Vodja Šolskega knjigosleda Vlado Grlica je povedal, da je sicer zadovoljen z obiskom šolskih skupin, kljub temu da je bilo na sejmu nekoliko manj šolskih skupin kot pred nekaj leti, "ko je Ministrstvo za kulturo za vsakega šolarja prispevalo simbolična 2 evra za nakup katere koli knjige na knjižnem sejmu. Ta spodbuda je imela dvojen učinek, in sicer večji obisk s strani šolarjev kot tudi večje nakupe s strani mladine", je povedal.
Po besedah predsednika Upravnega odbora knjižnega sejma Rudija Zamana so orga-
V reviji Le voci della luna
Sedem sodobnih slovenskih pesnikov... v italijanščini
Posredniško delo, ki ga določeni posamezniki opravljajo v prid stikov med eno literaturo in drugo, je po navadi med bralstvom manj cenjeno kakor originalno literarno delo, a je vendarle izrazito pomembno, da se stiki med dvema literaturama (in posledično med dvema narodoma) lahko razvijejo, ohranijo in poglobijo. Tako posredniško delo, ki je po navadi združeno s prevajanjem, opravlja med italijansko in slovensko literaturo naša legendar-
na prevajalka Jolka Milič, ki je tudi tokrat poskrbela za zanimiv prispevek, ko je v italijanski reviji Le voci della luna objavila sedem mlajših sodobnih slovenskih pesnikov v prevodu.
Revija Le voci della luna, ki jo urejujeta Fabrizio Bianchi in Chiara Cretella in izhaja v kraju Sasso Marconi, je izraz skupine navdušencev za poezijo, ki se zbirajo okrog društva, po katerem revija nosi tudi ime in katerega predsednica je Cristiana Branchi-ni. Revija kot glasilo društva
izhaja štirikrat na leto in je pomembna oznanjevalka novih poti italijanske in tudi tuje poezije.
V pričujoči, 42. številki se tako v posebnem razdelku Attraversa-menti (Prehodi) pojavlja sedem sodobnih slovenskih mladih pesnikov, ki jih je Jolka Milič prevajala v zadnjem času in ustvarila tako mini-antologijo najmlajše slovenske poezije. Uroš Zupan, Miklavž Komelj, Tomislav Vrečar, Jure Jakob, Gal Gjurin, David Bandelj in Andrej Hočevar
so predstavljeni s par pesmimi, ki jih skušajo na najboljši način reprezentančno uokviriti v tok časa in pisanja, kjer so zavezani.
Pesnike v uvodni besedi z naslovom Quotidianita' dal futuro (Vsakdanjost iz prihodnosti) s krajšo avto-poetično predstavitvijo uvaja David Bandelj, ki spregovori o možnih branjih sodobne slovenske poezije kot znanilke nečesa novega, močno zakoreninjene v "izrekanje" vsakdanjosti, a vezane na sodobno pojmovanje družbe v post-postmoderni. Nato si po vrstnem redu sledijo izbori iz posameznih pesnikov, ki jih uvaja še krajši biobibliografski zapis.
Vsak s svojim pesniškim glasom je tako sedem mladih slovenskih
pesnikov preletelo svod italijanskega neba in po zaslugi Jolke Milič, posredniško delo katere je ne samo dragoceno, ampak celo unikatno, postalo del tiste univerzalne poezije, ki jo avtorji pletejo med sabo v vseh literaturah. Prav gotovo je to dejanje priznanje odprtosti za italijansko govoreče urednike in avtorje, ki so na tem področju izrazito naklonjeni sodelovanju, in pomembno uveljavljanje mlade slovenske poezije tudi zunaj slovenskih meja ter ne nazadnje potrebno klicanje k mednarodnemu stiku, izmenjavanju mnenj, dognanj, ustvarjanja in ... literature nasploh.
OBI1
Kratke
Predstavitev dvojezične publikacije Povojni čas ob meji
Pretekli teden so na univerzi v Trstu predstavili zajetno italijansko-slovensko publikacijo, ki na skoraj 750 straneh prinaša besedila z mednarodnega posveta s skupnim naslovom Povojni čas ob meji. Posvet je bil pred poldrugim letom deloma v Trstu, deloma v Kopru v okviru programa Interreg IIIA/Phare CBC Italija - Slovenija.
Naj navedemo problematiko s tega posveta, s katero seje ukvarjalo šest sekcij. Prva je obravnavala izgradnjo političnega sistema v coni A in B, druga vojaško upravo v omenjenih conah, tretja kulturno problematiko na obmejnih območjih, četrta gospodarska vprašanja v obeh conah, peta preseljevanje prebivalstva ob meji, šesta pa je bila namenjena okrogli mizi o demografskih in migracijskih tokovih. V okviru teh sekcij so seveda sodelovali tudi strokovnjaki iz Slovenije in slovenski raziskovalci iz Italije. To so Egon Pelikan, Nevenka Troha, Metka in Jure Gombač, Gorazd Bajc, Poljanka Dolhar, Tomaž Simčič, Jože Prinčič, Aleksander Panjek, Deborah Rogoznica, Gloria Nemec, Dunja Nanut in Magdalena Pahor.
Publikacijo so uredili Tullia Catalan, Giulio Mellinato, Pio Nodari, Raoul Pupo in Marta Verginella, za obsežno prevajalsko delo pa je poskrbelo kar osem prevajalcev. / (mab)
Spomin vseh rajnih na pokopališču pri sv. Ani
Tudi letos so tržaški verniki, v nedeljo, 26. oktobra 2008, dodobra napolnili pokopališko cerkev Vstalega zveličarja pri Sv. Ani in se poklonili spominu rojakov, ki počivajo na tržaški božji njivi. Slovesno bogoslužje za rajne je opravil škofov vikar za Slovence, msgr. Franc Vončina, ob somaševanju predstojnika slovenskega pastoralnega središča msgr. Marija Gerdola, ki je tudi pobudnik vsakoletnega spomina na rajne. Celebrant je izpostavil v svoji homiliji pomen posmrtnega življenja. Obenem je tudi opozoril na dolg, ki ga imamo mi do svojih preminulih pokojnikov v zvezi z ohranjanjem naše slovenske identitete, kulture, predvsem pa življenja po veri. Med mašo je s petjem sodeloval združeni zbor ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta in ob občuteni orgelski spremljavi organista Iztoka Cergola. Slovesnemu bogoslužju so sledile molitve na grobovih duhovnikov in redovnic, ki so bile pri maši tudi številno zastopane in med katerimi smo opazili tudi nekaj mlajših kandidatk. / N. N.
Izlet na Goriško
Združeni zbor ZCPZ iz Trsta in cerkveni pevski zbor iz Rodika sta ob prazniku sv. Martina organizirala popotovanje od Bilj do Biljane v Goriških Brdih. V Biljah je župnik g. Iztok Mozetič razkazal znamenitosti župnijske cerkve sv. Antona in orisal versko življenje v svoji rojstni župniji. Pot je v dveh avtobusih veselo druščino vodila mimo Nove Gorice in Solkana, ob vznožju Svete Gore prečkala reko Sočo in zavila v Goriška Brda. V Biljani je msgr. Marij Gerdol daroval evharistično bogoslužje in zavzeto obrazložil nedeljsko božjo besedo ter spodbujal k dejavnemu življenju po evangeliju. Pri bogoslužju so sodelovali tudi združeni pevci pod vodstvom Edija Raceta in ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča. Domači župnik, g. Lojze Kržišnik, ki je svojčas deloval v Rodiku, je zbrane v prafarni cerkvi nadangela Mihaela prijazno pozdravil in jih na koncu gostoljubno povabil v župnijski dom na pokušnjo letošnjega pridelka. Sledilo je prijetno druženje na kmetiji odprtih vrat Belica v Medani. / J. B.
Openska glasbena srečanja
Drugi koncert Openskih glasbenih srečanj je oblikovala dvojica mladih izvajalk, ki so publiki dobro poznane. V Prosvetnem domu na Opčinah sta se v nedeljo, 9. novembra, predstavili pianistka Tamara Ražem in sopranistka Maria Zanetti.
Pester in raznolik nedeljski spored samospevov in operetnih arij je bil razdeljen na dva vsebinska sklopa.
Prvi del koncerta so sestavljale ljubezenske izjave v različnih jezikih in z učinkovitim razlikovanjem glasbenih situacij in slogov. Glasbenici sta izvedli skladbe ustvarjalcev Zenonija, Francesca Paola Tostija, Sergeja Rachmaninova, Benjamina Brittna ter Joseja Serrana. Drugi del je bil v duhu ironičnih glasbenih odtenkov. Številno občinstvo v dvorani Prosvetnega doma na Opčinah je lahko prisluhnilo operetnim arijam Jacquesa Offenbacha, znani ariji iz operete Scugnizza, Triumfu dive Cesarstva Erika Satieja ter samospevu Alfreda Caselle.
Bučnim aplavzom sta se pianistka Tamara Razem in sopranistka Maria Zanetti oddolžili z dodatkom v lahkotnem duhu z ironično, operno angažirano izvedbo plesnega klasika El tico-tico.
Martinovanje v mladinskem krožku "Dolina"
Mladinski krožek Dolina je tudi letos priredil tradicionalno Martinovanje v prostorih dolinskega krožka. V nedeljo, 16. novembra, so člani krožka ob praznovanju Svetega Martina priredili koncert dolinskega MoPZ Valentina Vodnika in harmonikarja Marka
Manina.
Martinovanje so začeli prirejati v Dolini že davnega leta 1970, ko je ob družabnosti potekalo tudi nagrajevanje najboljših domačih vin. Na nedeljskem Martinovanju so pevci MoPZ Valentina Vodnika, pod vodstvom Anastazije Purič, predstavili program, ki je zavzemal mednarodne in slovenske pesmi. Harmonikar Marko Manin, gojenec svetovno znanega harmonikarja Denisa Novata, je z diatonično harminiko očaral številno publiko s slovenskimi narodnimi skladbami. Praznovanje se je nato nadaljevalo z družabnostjo in s petjem.
Praznovanje sv. Martina v Dolini seje pričelo že zjutraj s slovesno mašo v cerkvici sv. Martina na Brcah, ki jo je daroval domači župnik Sandi Osojnik. / Cecilia Kocjančič
ESI Knjiga v spomin na Karla Kocjančiča
Spomenik nesloge na Cerju
Društvo slovenskih izobražencev je v ponedeljek, 24. novembra, priredilo večer, na katerem je bil govor o velikem primorskem rodoljubu in ustanovitelju Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TI GR Primorske Karlu Kocjančič ter o težavni dograditvi spomenika braniteljem slovenske zemlje na Cerju. O delu in prizadevanju Karla Kocjančiča, da bi gibanje TIGR v novih družbenopolitičnih okoliščinah poznega jugoslovanskega obdobja in novega samostojnega	življenja
slovenske države prestalo končno moralno rehabilitacijo, je spregovoril istrski publicist in kulturni delavec Milan Gregorič, Darko Butinar pa je poglobil planinsko razsežnost Kocjančičeve osebnosti: bil je navdušen planinec in ustanovitelj	Obmorskega
planinskega društva, v katerem je deloval kot organizator v različnih organih na lokalni in državni ravni; bil je planinski vodnik in markacist. Umrl je v žalostnih okoliščinah: avtomobil ga je povozil, ko je opravljal društvene posle.
Podlaga prvega dela ponedeljkovega srečanja je slonela na knjigi z naslovom Karlo Kocjančič Življenje in delo (Mladika), ki jo je uredil Milan Gregorič.
Karlo Kocjančič je bil doma v mali brkinski vasi Gradišče pri Materiji: rodil se je leta 1933, to je v času, ko je fašizem že krepko pognal svojo raznarodovalno politiko nad Primorsko, kar je Kocjančiča zaznamovalo za vse življenje. Preselil se je nato v Koper, kjer se je zaposlil, si ustvaril družino in se z izobraževanjem ob delu dokopal do najvišje izobrazbe. Bil je več mandatov v koordinacijskih odborih KK Istra in Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro. "Dolgo ga je zaposlovala tudi želja, da bi
vendarle enkrat spregovorili tudi o zamolčanih dejstvih in storjenih krivicah v zvezi s primorskim odporništvom ter dali priznanje mnogim, v krivično pozabo potisnjenim primorskim domoljubom. In od tod do ustanovitve Društva TIGR je bil tako še korak", je dejal Gregorič. Kocjančič se je ob drugih
preživelih tigrovcih trudil, da bi nekdanjo organizacijo rehabilitirali, "jo oprali lažnih in krivičnih obtožb ter ji priznali njegovo nesporno pionirsko vlogo v narodnoobrambnem in protifašističnem boju". To se je zgodilo takrat, ko se je 4. 9. 1994 tedanji predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan ob postavitvi spominskega obeležja ustanoviteljem TIGR-a na Nanosu leta 1927 opravičil za storjene krivice. Spomladi 1994 - ko je Italija po razpadu Jugoslavije izvajala velike pritiske na Slovenijo in Hrvaško - so tako končno ustanovili društvo, Kocjančiča pa izvolili za prvega predsednika: pod njegovo taktirko je društvo postavilo prek trideset pomnikov velikim pozabljenim primorskim domoljubom in izdalo okrog dvajset monografij in zgodovinskih publikacij. Začelo je izhajati tudi društveno glasilo Primorski
rodoljub. "Na pobudo društva je bil sprejet zakon, ki je odpravil storjene materialne krivice tigrovcem in njihov status izenačil s statusom borcev", je dodal Gregorič. Kocjančič je bil tudi med pobudniki gradnje veličastnega spomenika na Velikem Cerju, ki bi "žarčil primorsko domoljubje in njegovo
protifašistično odporništvo od Triglava navzdol do Jadrana in še dlje", je povedal še istrski publicist. In ravno o tem spomeniku sta v drugem delu večera spregovorila predsednik društva TIGR Marjan Bevk in tajnik Lucijan Pelicon, ki sta podrobneje orisala stališča društva glede postavitve muzejskih vsebin v notranjščini objekta na Cerju, ki spada pod občino Miren Kostanjevica. Razčlenila sta razhajanje, ki je nastalo med društvenim vodstvom in Goriškim muzejem oz. vodjo le-tega, Andrejem Malničem. Goriški muzej je bil namreč sprva zadolžen, da dejansko uredi vnaprej pripravljen scenarij, po katerem naj bi se vile postaje prikazovanja procesa oblikovanja slovenske preteklosti vse do državne samostojnosti. Društvo Tigr trdi, da je svoj predlog predstavilo na skupnem sestanku v Muzeju za sodobno zgodovino v
Ljubljani, na katerem so bili prisotni osrednji snovalci muzealnega načrta, se pravi predstavniki društva TIGR, zgodovinarji, ki so na pobudo pokojne Nadje Maganje in Franja Batagelja sestavili zgodovinski oris poglavitnih mejnikov slovenske preteklosti, in predstavniki Goriškega muzeja, kateremu je društvo TIGR zaradi teritorialne pripadnosti občine Miren Kostanjevica poverilo že omenjeno nalogo. "Naš predlog je bil že dodobra izdelan, Andrej Malnič pa je na vrat na nos prinesel svoj scenarij, ki smo ga takoj zavrnili: sodimo namreč, da ima društvo TIGR nad tem načrtom avtorsko pravico, in ne razumemo, zakaj Goričani izpodbijajo našo prvotno zamisel", je dejal Lucijan Pelicon in dodal, da strokovnost Goriškega muzeja slabo prenaša domnevno mitološko zasnovo njihove ideje. "Scenarij je pač scenarij, režiser -kar naj bi prvotno bil Andrej Malnič - nima nikakršne pravice, da bi vsebinski načrt samovoljno spreminjal", je poudaril Bevk, po čigar mnenju naj bi lokacija na Cerju služila v prihodnje za proslave ob dnevu priključitve Primorske matični domovini.
Zaradi kočljivosti teme smo za pojasnilo vprašali še vodjo Goriškega muzeja, ki zatrjuje, da društvo TIGR ni predstavilo nikakršnega scenarija: "Eno je to, kar zgodovinarji napišejo, drugo pa pomeni ta besedila vstaviti v dovršeno postavitev. Pa še to: zgodovinarji, ki jih je Društvo TIGR naprosilo za sestavo besedil, so soglasno potrdili predlog Goriškega muzeja. Strokovni svet in Svet zavoda Goriški muzej obenem ugotavljata, da je Goriški muzej pripravil predlog scenarija v skladu s sklepi strokovne komisije zgodovinarjev za pripravo novodobnega muzeja. Očitno društvo TIGR ni pripravljeno na dialog, kot je razvidno tudi iz zapisnika sestanka z dne 5.11.2008, ko so trije predstavniki društva zapustili sejo, potem ko je bil njihov predlog zavrnjen".
Igor Giegoii
Včasih je bil ta praznik močno prisoten v verski zavesti domačinov” . Po drugi svetovni vojni pa je ta čut zaradi družbenopolitičnih okoliščin usahnil: "Politični ideali so tedaj častili Stalina in celo Mao Tse Tunga. Svojo krivdo so takrat nosili tudi duhovniki, ki so ta razhajanja še bolj polarizirali in silili vključitev v cerkveno okolje". Danes pa je vaška družba prežeta z drugačnimi vrlinami in ideali. "Simbol tega so jaslice. Pri njihovi postavitvi sodelujejo kratko malo vsi, tudi osebe, ki običajno ne zahajajo v cerkev”, nam je povedal g. Miklavec in obnovil pomembna obnovitvena dela, ki so jih bili v zadnjem letu deležni določeni segmenti notranjščine župnijske cerkve. "Obnovili smo kip sv. Justa, ki so ga pred mnogimi leti prinesli iz tržaške stolnice; lani smo popravili še kip Matere Božje in pil, ki stoji ob cerkvi. Letos smo obnovili tabernakelj, kar je za nas izrednega pomena”. S tem pa še ni vsega konca: "Notranjščina cerkve sv. Andreja ostaja v slabem stanju: občino smo zato že zaprosili za pomoč pri obnovitvi električne napeljave in za prepleskanje sten". Zadnja popravljalna dela so znašala 23 tisoč evrov: "Škofijska ustanova Ars Sacra nam je dala dovoljenje, naj kar prenovimo, sicer na lastne stroške: podporo smo tako dobili pri Zadružni kraški banki, Slovenski prosvetni matici, pa še pri posameznikih in dobrotnikih. Načrtujemo tudi obnovo križevega pota, ki so ga nekoč odpeljali iz naše cerkve".
IG
Praznovanje zavetnika sv. Andreja
Tabernakelj je središče duhovnosti človeka, kristjana
Ta
!
tabernakelj je središče duhovnosti človeka, kristjana". Tako nam je povedal g. Ivo Miklavec po sveti maši, ki jo je tržaški škof Evgen Ravignani daroval v soboto, 29. novembra, v župnijski cerkvi sv. Andreja v Trebčah. Po mesecu dni je namreč tabernakelj domačega svetišča spet na svojem mestu pod mogočno poslikavo, s katero je znani primorski umetnik Tone Kralj upodobil Jezusa Kristusa in apostole pri zadnji večerji.
Tega dosežka se je veselil tudi sam škof Ravignani:
"Končno,
moji bratje in sestre, želim vam izraziti svoje veselje, ko vidim, da je bil tabernakelj ponovno postavljen na svoje prvotno mesto. Vem, da ste to želeli in tudi meni ni bilo prijetno, ko sem ga gledal zapuščenega ob strani. Hvala, ker ste uresničili tudi mojo željo. Sedaj, ko boste
vstopili v svojo cerkev, ga boste našli tam, visoko sredi oltarja. Gospod Jezus, ki v njem prebiva in živi v evharistiji, naj bo tudi v središču življenja te vaše krščanske skupnosti in naj jo varuje s svojo ljubeznijo". V homiliji je tržaški škof med drugim
priporočil vernikom, naj bodo ob strani osebam, ki Gospoda iz več razlogov še ne poznajo in so izgubile smisel življenja: "Ne pustite jih samih. Če vas vprašajo po smislu upanja, ki je v vas, recite, da prihaja iz gotovosti vaše vere v Kristusa. In molite, da bi se, ob tem vašem srečanju,
mogla tudi v njih roditi vera”. Škofove besede so Trebencem legle globoko v srce: veselil se jih je še zlasti trebenski župnik, ki je med drugim letos obhajal svojo sedemdesetletnico. G. Miklavec je na kraško vasico močno navezan; ljubi pa predvsem svoje župljane, ki so tudi letos prisrčno poskrbeli zato, da bi tabernakelj ponovno stal na svojem mestu in da bi praznovanje farnega zavetnika sv. Andreja steklo v najboljšem redu. V četrtek, 27. novembra, je bil namreč koncert domačega kitarista Marka Ferija, dan zatem pa je bil na vrsti nastop vaške godbe Viktor Parma; v nedeljo, 30. novembra, sta bila slovesna sveta maša in nastop gledališke skupine iz Škofij. Vsem župljanom in nastopajočim se je g. Miklavec iz srca zahvalil.
"Ta praznik nam pomeni oživljanje starih navad, ki so jih ob sv. Andreju imeli naši predniki.
Foto IG
NOVI
iHMiriniii Krožek Virgil Šček in Mladika
Politična biografija Mirka Špacapana
Minilo je leto dni, odkar je Mriko Špacapan za vedno zatisnil oči. Za seboj je pustil veliko praznino, ki jo bo težko zapolniti: del te naloge so pri Krožku za družbena vprašanja Virgil Šček v sodelovanju z založbo Mladika izpolnili s knjigo Mirko Špacapan Politična biografija 1977-2007.
Publikacijo zbirke Belih priročnikov so predstavili na sedežu deželnega sveta v petek, 28. novembra, ob prisotnosti urednika založbe Mladike Marija Maverja, predsednika Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček Rafka Dolharja, urednika založniškega načrta Iva Jevnikarja, avtorjev Erike Jazbar in Miloša Cotarja, deželnih svetnikov Igorja Kodjančiča, Annamarie Menosso in Gianfranca Moret-tona, ki je bil v prejšnji deželni zakonodajni dobi podpredsednik deželne uprave, ter sina Tomaža in nekdanje žene Katy Kostnapfel. Srečanje je vodil deželni svetnik Igor Gabrovec, ki je v sedanjem deželnem svetu prevzel težko nalogo, da nadaljuje pot, ki jo je pred njim začrtal pokojni Mirko Špacapan. "Ravno Špacapanu gre pripisati zaslugo, da je SSk tokrat s svo-
jim simbolom vstopila v deželni svet skozi glavni vhod"; bil je človek svoje zemlje in jo je ljubil do skrajnosti, "kar ne pomeni, da je bil nacionalist, kot so nekateri o njem radi mislili".
Ivojevnikar je v predgovoru knjige poudaril, da je publikacija poklon rajnemu prijatelju in javnemu delavcu, ni pa zgolj priložnostna publikacija. "V tej knjigi je namreč natančno dokumentirano politično delo Mirka Špacapana od časov, ko je snoval Mladinsko sekcijo SSk v Gorici, do smrti", je dejal urednik knjige najaredsta-vitvi. Politična pot Mirka Špacapana je bila vedno usmerjena v skrb za našo skupnost: knjiga predstavlja to zavzetost prek javnih nastopov, člankov in intervjujev. Vsebino knjige sta avtorja ločila na dve
različni, sicer komplementarni, obdobji Špacapanovega političnega udejstvovanja. Erika Jazbar je obdelala starejšo dobo (1977-1993), ko je bil v Italiji čas 'prve republike', v Jugoslaviji enopartijska ureditev in v zamejstvu stroga ločitev duhov. "Večino svojega razdelka sem osnovala na časopisnih virih, ker tedanjega obdobja zaradi časovne odmaknjenosti nisem neposredno doživela. Veliko problematik, s katerimi
se je Mirko Špacapan tedaj ukvarjal, je še danes aktualnih: preko Mirkovega življenja pa tudi nazorno spoznamo splošnejšo sliko tedanjega družbenopolitičnega obdobja, zlasti na Goriškem". Miloš Čotar pa je bil Špacapanova desna roka v času delovanja prejšnje zakonodajne dobe deželnega sveta. Čotar je tako na podlagi Spacapa-novih govorov, seznama njegovih zakonskih predlogov, predlogov
resolucij in svetovalskih vprašanj obdelal časovno razdobje 2003-07. "Posebno aktivno je bilo Špacapanovo delovanje v deželnih komisijah, zlasti na področju zdravstva, teritorija, okolja: veliko se je zavzemal za nov deželni volilni zakon in deželni statut". Kocijančič in Menossijeva sta se Špacapana spomnila kot prizadevnega in lojalnega kolego, Gian-franco Mo-retton pa je obnovil nekatere skupne politične bitke, v katerih sta bili tedanja Marjetica in SSk zavezniško povezani: od zahteve, da bi bil kandidat SSk vključen v predsedniški seznam leta 2003, do možnosti samostojnega nastopanja liste SSk na zadnjih deželnih volitvah, "pri čemer je vsekakor predvolilni dogovor z Demokratsko stranko potrdil mesto SSk v vrstah leve sredine". Moretton in Gabrovec sta obenem poudarila Špacapanovo ljubezen do življenja, "tudi takrat, ko je vedel, da se je njegova pot med nami začela iztekati".
IG
Ffll/l Pesem jeseni 2008
Preko štirideset let priljubljena zborovska revija
Vsakoletno srečanje tržaških zborov in skupin Pesem jeseni je priljubljena tradicija, ki jo tržaška Zveza cerkvenih pevskih zborov prireja preko štirideset let. O navezanosti zborov je pričala številna udeležba na letošnji izvedbi v Bazovici, kjer je pelo trinajst zborov. Revija je tudi priložnost za obeleženje obletnic znanih glasbenikov, saj organizatorji predlagajo vsakič avtorje, ki naj bi postali vezna nit programa in smernica pri izbiri posameznih sporedov. Letos so bili pevci vabljeni, da se s svojimi nastopi spomnijo 500-letnice rojstva Primoža Trubarja, 130-letnice rojstva Vinka Vodopivca, 40-letnice smrti Brede Šček, 80-letnice rojstva Stanka Jericija in 75. rojstnega dneva Adija Daneva.
Zborovodje so upoštevali priporočila, obenem so obilno črpali iz krajevne literature s skladbami Ubalda Vrabca, Staneta Maliča ali Pavleta Merkuja. Kot je povedal v svojem pozdravu župnik Žarko Škrlj, revija združuje zbore, ki gojijo cerkveno in po-
svetno literaturo in si v hitrem tempu sodobnega življenja vzamejo čas, da se poglobijo vase in v lepoto pevskih vsebin. Revijo je odprl domači zbor Lipa iz Bazo-
pod grmade (vodi Ivo Kralj), mešani zbor Mačkolje pod vodstvom Andreje Štucin. Cerkveni zbor in združeni mešani zbor Re-pentabor sta vodila Anton Be-
vfjsm
vice pod vodstvom Tamare Ra-žem, kateremu so sledili že dolgoletni prijatelji revije: ženski zbor Prosek Kontovel (vodi Marko Štoka), moški zbor Fantje iz-
denčič in Loredana Guštin. Zborovodja Herman Antonič je pripravil na nastop in vodil ženski zbor Devin, mešani zbor Skala Slovan iz Gropade in Padrič ter
mešani zbor Devin-Rdeča zvezda. Z Opčin so prišle tri skupine, saj so vaško pevsko tradicijo zastopali moška pevska skupina z zborovodjo Mirkom Ferlanom, mešani zbor Sv. Jernej pod vodstvom Janka Bana in novonastala ženska skupina društva Vesela pomlad, ki jo vodi Mira Fabjan. Bredi Šček je bil v celoti posvečen program združenega zbora ZCPZ, ki je sklenil revijo pod vodstvom Edija Raceta. Spored sta povezovala Urška Šinigoj in Peter Raseni. Organizatorji so bili zelo zadovoljni s kvaliteto revije in odzivom publike, ki se je polnoštevilno udeležila in je napolnila dvorano športnega centra Zarja. Predsednik ZCPZ Marko Tavčar je pozdravil prisotne tudi v imenu nekdanjega predsednika Zorka Hareja in se je zahvalil Slovenski prosvetni matici, ki je tudi letos izkazala posluh do zborovskega petja s podporo, ki je bila namenjena vsem sodelujočim zborom. Po dobrem uspehu pobude se Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu ne bo odpočila, saj bo v kratkem stekel tečaj za organiste, ki ga bo vodil Matej Lazar. V pripravi je tudi tradicionalni božični koncert v stolnici svetega Justa, ki bo tokrat na sporedu 18. januarja. Oblikovali ga bodo pevci mešanega zbora Lipa iz Bazovice, mešanega zbora in moške skupine Sv. Jernej z Opčin.
PAL
Obvestila
V slovenskem pastoralnem središču
bo v ponedeljek, 8. decembra, ob 15.30, g. škof Evgen Ravignani blagoslovil bandero v čast sv. Cirila in Metoda. Glasbeni spored bosta oblikovala združeni zbor ZCPZ ter sopranistka Mojca Milič ob klavirski spremljavi Jana Gerbca.
Slovenska Vincencijeva konferenca v Trstu vabi svoje člane, sodelavce, pod-pornike in prijatelje v sredo, 17. decembra 2008, ob 16. uri, v dom šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu (ul. delle Docce 32), k duhovni pripravi na božične praznike. Ob 16. uri bo sv. maša, ki jo bo ob tej priložnosti daroval g. škof Evgen Ravignani ob asistenci g. Jožeta Špeha. Po maši bo družabno srečanje in priložnost za božična voščila ter zahvale g. škofu
za vso pomoč in skrb, ki jo je velikodušno nudil tej organizaciji v vsej dobi svojega vodenja tržaške škofije. Narodna in študijska knjižnica prireja Otroške urice v NSK. Naslednja urica letošnjega niza bo v četrtek, 18. decembra 2008, ob 16.30 v otroškem kotičku v knjižnici. Pravljico Angelček brez perutničk bo pripovedovala Alenka Hrovatin. Toplo vabljeni!
Darovi
V spomin na Antona Baka daruje družina 50 evrov za Marijin dom pri Sv. Ivanu in 50 evrov za Vincencijevo konferenco pri Sv. Ivanu.
Za Društvo Rojanski Marijin Dom in za listič Med nami daruje Mira Bole po 25 evrov.
Čestitka
Jani in Igorju se je rodil Mitja. Z novopečenimi starši se veseli uredništvo Novega glasa.
TRŽAŠKA
POKRAJINA
GOVORICA
KAMNA
RAZSTAVA KAMNITIH IZDELKOV IN SKULPTUR
28. 11. - 8. 12. 2008
urnik:
delavniki 17-20 prazniki 10-12/15-20
Kulturni dom Igo Gruden Nabrežina 89
OBČINA
DEVIN-NABREŽINA
C
ZKBle
1908 zadružna kraška banka
^4 K
ZVEZA SIOVENSKIH KUITURNIH DRUŠTEV
SIOVENSKA
PROSVETA
ŠPORT
 | ZSSDI
Nov zbornik Branka Lakoviča
Novinar Branko Lakovič, eden izmed pionirjev našega športa in dolgoletni steber športnega uredništva Primorskega dnevnika, že dvanajst let urejuje Zbornik slovenskega športa v Italiji. Celo leto zbira rezultate, raznovrstne podatke, fotografsko gradivo in prispevke številnih sodelavcev, kar mu pride prav - poleg v knjižni obliki - tudi za sprotno obveščanje preko svoje spletne strani www. slosport. org. Letošnjo izvedbo dvojezičnega Zbornika so pred nedavnim predstavili v prostorih Prosvetnega doma na Opčinah, kjer so tudi postavili razstavo ob 50-letnici začetka Slovenskih športnih iger. Nov založniški trud, ki ga poleg drugih pokroviteljev omogoča Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, je predstavil prof. Ivan Peterlin. Dejal je, da gre za ogromen trud in delo neprecenljivega pomena. Na naslovnici Zbor-
nika je letos števerjanski odbojkar Loris Mania', po Lakovičevih besedah pojem vztrajnosti (brez izstopajočih telesnih danosti je dosegel A ligo, državno reprezentanco in... skoraj olimpijske igre), skromnosti in športnosti (neuvrstitev v olimpijsko dvanajsterico je sprejel pozitivno in brez polemik). Avtor jezaželel, da bi knjigo v prihodnje tiskali v več izvodih, da bi lahko prodrla prav v vsako slovensko družino in mogoče postala zanimiva tudi za večinski narod. Na predstavitvi so kot že več let zapored tudi nagradili najuspešnejše izdelke likovnega in literarnega natečaja za naše šole Drobci iz športnega sveta, ki ga razpisuje ZSŠDI. Naloga dveh ocenjevalnih komisij tudi tokrat ni bila lahka, saj se je nabralo kar 222 likovnih izdelkov osnovnošolcev in 67 dopisov srednješolcev. Najboljši izdelki so tudi objavljeni v Zborniku.
HC
Tržaško nabrežje / Salon čudes
Design in kava v Miljah
Trst je nemara ena od prestolnic kave. Illy je pred časom posvetil žlahtni temnorjavi pijači pravi festival v najlepšem mestnem prireditvenem prostoru, v t. i. Galeriji Illy v Salonu čudes na tržaškem nabrežju. V dveh tednih natrpanega vsakodnevnega programa sem imel priložnost slediti nekaterim dogodkom, npr. srečanju z znanim britanskim režiserjem in medijskim eksperimentatorjem Petrom Greenawayjem. Prikazal je svojo videoštudijo in instalacijo o Leonardovi Zadnji večerji in fotoknjigo, ki povzema v realni velikosti fresko, ki se hrani v Milanu. V minimalistično urejenem prostoru, z velikimi ekrani, knjigarno, tehno-zo-fami, sofisticiranim barom in lepimi stevardesami smo bili priča
srečanjem s predstavniki tren-dne literature, umetnosti, eno-gastronomije, designa, komunikacije, znanosti ter seveda izobraževalnim pobudam, pokušnjam kave, jazzu in lepi razstavi brazilskega fotografa humanista Seabastiaa Delgada, ki že vrsto let sodeluje s tržaško multinacionalko kave. Lepo je bilo, da so bile vse prireditve brezplačne in odprte vsem. Več o tem na www. illy. com.
To tržaško "prvenstvo" je bilo nekako potrjeno tudi na nedavnem sejmu Triestespresso Expo, ki je na pobudo tržaških uvoznikov, prodajalcev, pražarjev in
proizvajalcev kave privabil številne operaterje in obiskovalce. V tem so soudeleženi tudi Slovenci. Predsednik združenja tržaške kave je Vinko Sandalj, lastnik istoimenske grosistične firme. Fabrizio Polojaz je tudi med najbolj agilnimi o-peraterji, član znane družine kavarnarjev, podpredsednik konzorcija Trieste da Gustare in solastnik manjše krajevne ni-šne pražarne Primo Aroma. V to je vpeto tudi zgodovinsko uvozno in distribuci-
jsko podjetje surove kave Cogeco - ustanovil ga je Libero Polojaz, ki deluje v okviru goriške skupine KB 1909.
Ta uvod nam je služil, da predstavimo zanimivo razstavo Caf-fe' Espresso, ki je odprta v milj-skem muzeju moderne umetnosti Ugo Gara' do 14. decembra, na pobudo občine Milje, muzeja Alessi iz Verbanie in ob sodelovanju revije Juliet. Kot ve-
do ljubitelji, je ime znane tovarne elegantnih in prefinjenih vzorcev kuhinjske posode in opreme povezano z velikimi imeni sodobnega designa in arhitekture. V Miljah si je moč ogledati znano kavno ročko, "caffettiero" 9090 Amerikanca Richarda Sapperja, ali pa štiri različne variante, ki jih je v 80. letih s pogledom na renesanso načrtoval znani arhitekt Aldo Ros-
si: Goniča, Ottagono, Cupola... Tudi arhitekt Wiel Arrets, Ettore Sottsass in Denis Santachiara so potegnili izzivalne, a očarljive spojne črte in volumne med "arhitekturo in poezijo", kot vabi podnaslov male in lepe milj-ske razstave. Njen morda najbolj zanimivi izsek je zbirka letečih donkihotskih skulptur iz kovine in pločevine Riccarda Dalisija, na osnovi njegove raziskave iz 70. in 80. let o neapeljski tradiciji "La caffettiera e Pulcinel-la" (na sliki). Razstava je odprta od torka do sobote med 17.00 in 19.30, ob četrtkih, sobotah in nedeljah tudi zjutraj od 10. do 12. ure.
Davorin Devetak
Prejeli smo
Spomenik - Muzej na Velikem Cerju na prepihu
Nastanek spora v zvezi s postavitvijo muzejskih vsebin spomenika
Prvo zasnovo "Spomenika-mu-zeja braniteljem slovenske zemlje" na Velikem Cerju, to je na lokaciji, ki sta jo izbrala predstavnika društva TIGR Evstahij Pregelj kot pobudnik izgradnje in Karlo Kocjančič kot prva lokomotiva tega velikega spominskega projekta, je postavil primorski arhitekt dr. Darko Likar. Po tej zasnovi naj bi spomenik vodil v "podoživljanje potovanja skozi čas, ki smo ga mi in naši predniki prehodili od daljne, v neznano zagrnjene preteklosti do osamosvojitve".
In to prek posameznih etaž spomenika, ki bi predstavljale naslednja zgodovinska obdobja: vstop Slovencev v zgodovino (pritličje), slovenski preporod do konca prve svetovne vojne (I. etaža), medvojni protifašizem na Primorskem (II. etaža), slovenski upor okupaciji (III. etaža), osamosvojitev oz. dogodki okrog leta 1991 (IV. etaža) in razgledna ploščad s pogledom po domovini in v prihodnost. Zasnova je bila sprejeta s strani organov društva
TIGR in potem na predlog veteranskih organizacij Slovenije razširjena na spomenik braniteljem slovenske zemlje (ne samo zahodne meje). Sprejeli so jo tudi povabljeni sodelujoči zgodovinarji, ki so v dogovorjenem roku tudi izdelali scenarije za vsako etažo. Vključno z zgodovinskimi teksti, dokumenti, zemljevidi, razglasi, pomembnimi političnimi izjavami, časopisnimi naslovi in članki, filmskimi in video gradivi ter celo z umetniškimi reprodukcijami (npr. Tone Kralj) in skladbami. Goriški muzej pa naj bi po dogovoru prevzel vlogo strokovnega nosilca pri postavitvi eksponatov in, seveda, tudi upravljavca muzeja. Pred koncem postopka priprave scenarijev pa je direktor Goriškega muzeja mag. Andrej Malnič nenapovedano in brez posveta z ostalimi sodelujočimi predložil novo, povsem spremenjeno zasnovo muzejske postavitve, ki jo je imenoval "Pod svobodnim soncem", in ki je radikalno posegla v že sprejeto zamisel. V dolgi in mučni polemiki, ki je temu sledila, so najprej društvo TIGR in potem tudi koor-
dinacija veteranskih organizacij ostro zavrnili ta samovoljni poseg v že sprejeto zasnovo ter v primeru odklonitve sodelovanja s strani Goriškega muzeja predlagali, da naj se naloga odgovornega strokovnega nosilca muzejske postavitve poveri Vojaškemu muzeju v Ljubljani, kar bi bilo za Goriški muzej boleč poraz.
Kratek prikaz bistvenih razhajanj obeh zamisli
Na primerjavi navedenih dveh različnih pristopov k muzejski postavitvi na dveh etažah bom poskušal na kratko osvetliti, v čem se zasnovi razhajata. Pri drugi etaži npr., ki je bila po že sprejeti zasnovi namenjena medvojnemu protifašizmu na Primorskem, naj bi po zamisli Goriškega muzeja predstavili celotno krvavo dvajseto stoletje, kar pa je v nasprotju s prvotno zamislijo, po kateri naj bi bila prva svetovna vojna predstavljena v prvi etaži, druga pa v tretji. V slednji (tretji) etaži pa je Goriški muzej predvidel postavitev političnih zahtev Slovencev po lastnem ozemlju oz. državi od leta 1848 naprej, pa do zedinjenja slovenskega državnega
GORICA
Mešana komisija za vzdrževanje meje
O meji, zapornicah, črtah in ograjah
Prejšnji teden je na goriški prefekturi zasedala mešana komisija za vzdrževanje slovensko-italijanske meje. Dvodnevnega srečanja so se udeležili, kot predvideva konvencija iz 1. 1980, predstavniki italijanskega zunanjega ministrstva, italijanskega vojaškega geografskega inštituta, goriške prefekture, obmejne policije, goriške občinske uprave, Geodetske uprave RS, ministrstva za zunanje in notranje zadeve RS. O delu komisije, ki je tudi tokrat preverjala stanje mejnih kamnov (teh je 3.527, 1
VIDA VALENČIČ
vsakih 63 m), ki stojijo na meji med Italijo in Slovenijo (223 km), je na goriški občini želel spregovoriti časnikarjem odbornik Sergio Cosma. Poudaril je zlasti dve točki. Najprej to, da je slovenska delegacija - "sedaj, ko med državama ni več zapornic" -predložila, naj se na glavnih čezmejnih cestah označi mejna črta na cestišču. "Slovenci so nacionalisti, za to jih cenim"! je komentiral odbornik, hkrati pa dodal, da bodo na tak način sicer lažje ugotavljali ozemeljske pristojnosti npr. ob nesrečah. O
tem, kakšna bo ta črta, "ki ne bo niti vedno ravna", bo razpravljala strokovna komisija, ki se bo spet sestala oktobra 2009. Slovenska delegacija je tudi zahtevala, naj se čim prej razreši problem več kot 400 m dolge ograje, ki jo je med mejnikoma 57/43 in 57/44 (med Rdečo hišo in Rafu-tom) že pred časom postavil goriški občan, lastnik dveh zamljišč na meji. Zato, je zatrdil Cosma, bo vodja oddelka za urejanje prostora na goriški občini prvi teden decembra izdala lastniku zemljišča odločbo za odstranitev ograje.
Na koncu je odbornik naročil časnikarjem, naj zapišejo, kar meni on kot predstavnik stranke Fiam-ma Tricolore o Pahorjevi spodbudi, naj bosta dve Gorici eno mesto: "Gorica je eno mesto, toda italijansko"!
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
O osebah iz mesa in krvi!
Izklopim televizor. Ne morem si kaj, da bi me nacionalni dnevnik še naprej ne glodal. Sprašujem se, s kakšno etiko nam lahko najprej spregovorijo o recesiji, v katero drsimo, nekaj minut zatem pa nam iz Moskve kažejo sejem največjega možnega svetovnega luksuza. Novinar zaključi svoje poročanje s stavkom: "In, če je v svetovnem merilu gospodarska kriza kot sprožena pištola, je slednja res veliko lepša, če je posuta z diamanti". Kamera se premakne na dve ruski krasotici z ozaljšanim orožjem v rokah.
Ravno včeraj sem govorila s prijateljem, ki Moskvo dobro pozna. "Resnični obraz tega mesta spoznaš, ko stopiš v podzemlje in se voziš z njeno železnico. Na površju, v strogem mestnem središču, videvaš same ruske milijonarje, ki si privoščijo čisto vse, kar si lahko človek omisli. Spodaj pa vidiš, kako velik odstotek ljudi strada". Nocoj takoj pomislim, zakaj nam ni v dnevniku predstavljen tudi ta del realnosti, kako je možno, da ravno v obdobju, ko je ekonomska slika v Italiji že taka, da se ji lahko zares pravi kriza, se gotovo dobro plačanemu novemu dopisniku v Moskvi zdi primerno poročati in na posnetkih kazati dekleta, ki s posebnimi triki lebdeče v zraku točijo penino v zlate čaše, druga, zleknjena na kožuhih kažejo pištole posute s pravimi diamanti, tretja capljajo po jahtah z vsem možnim zlatom v opremi. Morda bi bil pridevnik "neokusno" naiven. Morda je tudi nasprotno res: svoboda informiranja je tudi v tem, da novinar oz. redakcija sama izbere temo, ki jo bo obdelal. Zavedam pa se, da me bo vprašanje etičnosti izbire glodalo dalje. Morda ostajam še vedno zelo naivna, še vedno mislim, da naj bi na prvem mestu bil prejemnik novice, torej vsi mi. Mi, ki smo v gospodarski krizi, za premostitev katere naj bi novouved-
le socialne kartice "veliko pripomogle" (predstavljajmo si le, kako bodo koristile skrajno revnim ostarelim, ki sploh ne vedo, kaj je bankomat ali kreditna kartica...), mi, ki pri mizi govorimo tudi o tem, katere izdatke lahko zmanjšamo, peremo ob nedeljah, le izjemoma jemo po restavracijah in si knjige večinoma izposojamo v knjižnici. In smo "srednji sloj". Ogromen odstotek ljudi pa ima sploh veliko hujše težave in ne ve, kako naj bi mesečno plačo sploh raztegnil, da zdrži do naslednje. V tej situaciji naj bi torej potrebovali poročilo o sejmu ekstremnega luksuza v Moskvi ali kako izredno lepe so sobe v novem bajnem hotelu v Dubaju in kako dobro de človeku iti vsaj na enotedensko smučarijo (kar je bil naslednji prispevek v dnevniku...)? Ali nimamo vsega tega nakladanja že enkrat dovolj?! Ali se o resničnih problemih lahko spregovori le v socialno osredotočenih po-globitvenih oddajah, v dnevniku pa je važno, kdo se je s kom v Parlamentu sprl in koliko je bilo umorov?
Tri kaplje: novi zakon o šolstvu je sprejet, mama bodočega prvošolčka pa še ne ve, ali bo sin naslednje leto imel celodnevni ali poldnevni pouk. Ker tista šola, v katero ga bo vpisala, tega še ne ve.
Danes sem na avtobusni postaji tu v Trstu prebrala ponovno obvestilo o napovedani stavki voznikov. Tretje. Menda v Messini ni več denarja za vzdrževanje mestnega avtobusnega servisa, zato je bil slednji ukinjen.
Ali niso to kaplje, ki se dan za dnem dodajajo že polnemu vrču? In sploh: ali ni čas primeren za novice, ki bodo bližje ljudem, zgodbe o tem, kako ljudje živimo, kako shajati z birokracijo in kako se recimo uspeti zdraviti v italijanskem zdravstvenem sistemu? Kaj se dogaja v resničnem svetu oseb iz mesa in krvi?
Čarobne opojnosti Mediterana
Opatija s kamelijami spi
Opatija s kamelijami spi, pravi priljubljena pesem, vendar je mesto, ki mu nekateri pravijo tudi hrvaška Nica, ob vsakem obisku polno vrveža in življenja. Zaradi svojih lepot, uveljavljene turistične ponudbe, katere začetki segajo v avstro-ogr-sko cesarstvo, predvsem pa zaradi milega podnebja, je poznana med evropskimi turisti; tu iščejo sprostitve, miru in oddiha priletni bogataši. Nas, ki se bomo tja odpravili le na enodnevno zimsko
in s svojo tipično mediteransko arhitekturo že samo po sebi privlačna izletniška točka. Čeprav je v tem obmorskem kraju ena izmed najboljših hrvaških ribjih restavracij (naša denarnica nam ni omogočila obiska), se Volosko razlikuje od Opatije in drugih turističnih velikanov, saj je znalo ohraniti avtohtono ribiško dušo ter mir in privlačnost ozkih, strmih ulic, kjer dihamo vonj Mediterana.
V mandraču se mimo lokalov, čol-
Prav zaradi tega bo najbolje, da se ob taki vremenski napovedi sploh ne odpravljamo na izlet. Po približno dvajsetih minutah prijetne hoje in spogledovanja s kvarnerskimi otoki in Reko, bomo prispeli v park Sv. Jakoba pred Opatijo, kjer bomo lahko občudovali veličino ceder, palm in tuj, najbolj pa nas bodo razveselile rože na gredicah, ki tu nikoli ne usahnejo. Postanek ne bo odveč, pa tudi ogled cerkve sv. Jakoba, ki je tu najstarejša stavba, prvič omenjena že leta 1449. V parku rase okoli 150 rastlinskih vrst, biser lepote pa j e Vila Angiolina
turo, pa bosta na relativno dolgo pot (sicer je iz Trsta do Opatije le nekaj več kot uro vožnje) zvabila predvsem toplo sonce in prijetni, zatišni "lungomare". Sprehod ob liburnijski obali, ki poteka po sprehajališču (šetalište) Franca Jožefa I., je znan kot dvanajst kilometrov dolga promenada od Opatije do Lovra-na. V resnici pa je najlepši
del te stare obmorske pešpoti tisti, ki gre od Voloskega do Opatije. Volosko smo tudi mi izbrali za izhodišče, prvič, ker je tu mogoče udobno, brez prerivanja, parkirati čisto zraven obale, in sicer na parkirišču blizu mandrača (sledimo smerokazom), drugič pa, ker je ribiško mestece s svojo zgodovino
nov in mrež napotimo do začetka promenade, ki je ves čas nekako vklesana v skalo in se na desni drži prelepe morske obale. Na naši levi, sredi skal in mogočnih borov pa se vrstijo stare vile in modemi hoteli.
Pobočja mogočne Učke skrbno ščitijo celotni obalni pas pred mrazom in burjo, tako da bomo že na začetku veselo slekli majico in se predali toplim zimskim sončnim žarkom, ki jih doma vsi tako pogrešamo. Sprehod je nekoliko manj prijeten samo ob južnem vremenu, ko veter z morja dviga mogočne valove in nas od časa do časa tudi pošteno namoči.
z bogato ponudbo koncertov in lepoto, ki kljubuje času in modnim muham.
Mimo košatega mediteranskega zelenja in arhitektonskih biserov bomo kmalu prišli v sam center Opatije z veliko mestno plažo, kavarnami in hoteli. Ponudba je tako bogata, da se kavici in tortici ne bomo mogli odreči, odločiti pa se bomo morali, ali bomo nekaj več časa posedali in uživali na soncu, se sprehodili po mestu ali pa pot nadaljevali do Lovrana. Celoten izlet od Voloskega do Opatije in nazaj bo od nas zahteval nekaj več kot uro hoje. Če si pa želimo več gibanja na svežem zraku, se bomo lahko brez skrbi podali na drugi del pešpoti ter mimo razkošnih vil in vrtov ter številnih zalivov prišli do Lovrana. Ob tem bomo uživali ob pogledu na Cres in Krk ter na otok Sv. Marka, naužili se bomo mediteranskih vonjav, od rožmarina do lovorja in sivke, ter zavidali domačinom in letoviščarjem, ki leno posedajo na soncu, igrajo šah ali srebajo kavico.
Suzi Pertot
ozemlja po drugi svetovni vojni. Etaže bi tako ne bile več namenjene posameznim zgodovinskim obdobjem, ki vodijo obiskovalca po poti skozi našo zgodovino, ampak bi se med seboj razlikovale po tematskih sklopih itn. Nekaj sklepnih misli Za zanesljivejšo oceno (ne) sprejemljivosti zasnove Goriškega muzeja bi sicer bila potrebna poglobljena in celovita analiza obeh pristopov, za katero pa v tem kratkem sestavku ni prostora. Vendar že prikazana dejstva opozarjajo, da je že sprejeta zasnova
(društva TIGR in ostalih soudeležencev) jasna, logična in konsistentna, medtem ko pušča go-riška protizamisel bralca zbeganega. Predvsem pa mi ni znan še noben resen argument, zakaj se je Goriški muzej odločil za rušenje prvotne zasnove. In, končno, jo je s svojimi scenariji soustvarjala cela vrsta zgodovinarjev, ki bi zanesljivo ne pristali na sodelovanje pri strokovno vprašljivem projektu. Navrženih je bilo sicer par očitkov, kot npr. ta, da se je danes treba izogibati militarističnim sporočilom in
obrniti pogled v evropsko prihodnost, ki si jih pa, po mojem mnenju, spomenik ne zasluži. Prvič, upravičene obrambe pred okupatorjem ne moremo enačiti z militarizmom, in, drugič, ob treh velikih spomenikih-kostnicah, ki jih je po prvi svetovni vojni država okupator (Italija) postavila na slovenski zemlji (Sredi-polje, Oslavje, Kobarid), bi se res ne smeli tresti pred postavitvijo, doslej edinega spome-nika-muzeja braniteljem slovenske zemlje. Da pa je tudi Veliko Cerje usmerjeno v evropsko prihodnost, kaže celotna zasnova spomenika, ki vodi obiskovalca od prvih dni našega vstopa v zgodovino, prek njenih posameznih pomembnih obdobij, pa do današnje demokratične in suverene Slovenije v enakopravni zvezi evropskih narodov, ter ga na koncu pripelje na ploščad z razgledom v prihodnost. Zato menim, da bi se moral Goriški muzej vključiti v to enkratno priložnost, projekt po potrebi in v dogovoru z avtorji scenarijev v čem morda tudi popraviti ali dopolniti, in ta veličastni zgodovinski pomnik pripeljati do častnega konca.
Milan Gregorič
Sloveniia
	^	M-
Aktualne politične teme
Odmevi na odločitev, da bo Dimitrij Rupel odposlanec za zunanje zadeve
V Sloveniji se javnost, zlasti njen politični del, sooča s tremi aktualnimi in pomembnimi vprašanji in nanje išče prepričljive odgovore. Ali je v državi res že finančna in gospodarska kriza, ali je pa ta zgolj namišljena in plod strahu pred njo, ki nastaja tudi zaradi negospodarnega ravnanja bank in drugih finančnih ustanov, pa tudi posameznih gospodarskih družb. Sredstva obveščanja ugotavljajo, da kriza v Sloveniji, če je že nastala, ne bi smela imeti večjih posledic. Banke tako rekoč sedijo na denarju, hkrati pa se ga bojijo posojati, saj ne vedo, kaj jih čaka v prihodnosti. Veliko je odvisno od tega, kako bo ravnala nova vlada. Prejšnja vlada Janeza Janše se je odzivala previdno, strokovno in odgovorno, nova izvršilna oblast pod vodstvom Boruta Pahorja pa ji v marsičem sledi. Nove ukrepe zoper obstoječo krizo naj bi sprejeli do konca tega leta.
Nadaljnja aktualna tema v Sloveniji je vprašanje o tem, kako se bo obnašala politična levica, potem ko je s potrditvijo vlade Boruta Pahorja prevzela vso oblast v državi. Slednja ima v rokah ne zgolj vlado in vodstvo državnega zbora, pač pa tudi predsednika državnega sveta Blaža Kavčiča, ki je član LDS, in celo državnega poglavarja dr. Danila Turka. Ta s svojimi ravnanji in stališči morda plačuje račun za podporo na lanskih predsedniških volitvah. Tedaj je zaradi podpore levih strank prepričljivo zmagal za položaj predsednika Slovenije. Potekajo ugibanja o tem, ali se bo politična levica odločila za zaostritev boja zoper opozicijo, ki jo predstavlja zlasti Slovenska
demokratska stranka Janeza Janše, ali pa bo vodila običajen demokratični boj, kakršen je značilen za pluralne družbe. Zorko Vičar je v novi številki mesečnika za kulturo, politiko in gospodarstvo, Ampak, zapisal, "da se v državo vrača strah. Ve-
liko ga je ostalo še od prej, staremu strahu se nalaga nov, vendar je tudi pogum ustrahovanih, opeharjenih in okradenih večji". Avtor dodaja, "da nekaj optimizma moramo ohraniti, saj bo demokracija, tudi če bo zgolj taktično in nadzorovano dovoljena, pustila kar nekaj semen upanja med nami". Borut Meško, odgovorni urednik Slovenske tiskovne agencije, pa je v uvodniku z naslovom Osvoboditev medijev, objavljenem v novi številki mesečnika Ampak, zapisal, "da je v sedanji skonstruirani medijski realnosti vseh najhujših sumničenj in obtožb deležen politik, ki so mu nosilci propadajočega enopartijskega režima priredili znameniti proces proti četverici. Gre za Janeza Janšo. Pri tem prire-
janju dejstev manjka samo še to, da za uradno tolmačenje zgodovine obvelja teza, po kateri ima nekdanja partijska vrhuška glavno zaslugo za nastanek množičnega gibanja za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije". Navajamo še sociologa dr.
Mateja Makaroviča, predavatelja na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Na vprašanje, ali prihod nove vlade pomeni tudi politično in kulturno hegemonijo levice, je odgovoril, "da ta možnost ni izključena, vendar tudi ni neizogibna. Če pa bodo pod novo oblastjo tiste ustanove, ki ne sodijo v nazorsko-interesni krog tako imenovane levice, ovirane, medijsko ignorirane ali diskreditirane, bo ta napad na pluralnost civilne družbe in zato seveda znak za alarm v Sloveniji". Najbolj odmeven politični dogodek v prejšnjih dneh v Sloveniji pa je bila odločitev predsednika vlade Boruta Pahorja, da nekdanjega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla imenuje za svoje-
ga posebnega odposlanca za zunanjo politiko. S tem je poudaril svojo samostojnost pri imenovanju vladnih funkcionarjev in se politično postavil nasproti državnemu poglavarju dr. Danilu Turku. Ta je ob zavrnitvi vlad-nege sklepa o imenovanju dr. Dimitrija Rupla za slovenskega veleposlanika v Avstriji dejal, da ustanovitelju naše diplomacije ne zaupa in da ga nikoli ne bo imenoval za veleposlanika, tudi če bi dr. Dimitrij Rupel izpolnjeval vse pogoje za omenjeno funkcijo. Po odločitvi premiera so javna občila, ki jih nadzoruje velekapital, uprizorila pravo gonjo zoper Boruta Pahorja in dr. Dimitrija Rupla. Njega sta kot izkušenega in uspešnega diplomata pohvalila zgolj premier in v intervjuju za tedenski magazin Mag tudi Yousif B. Ghafari, ameriški veleposlanik v Sloveniji.
Zbiranje podpisov za referendum o džamiji v Sloveniji Slovenska nacionalna stranka je začela zbirati podpise za referendum, na katerem naj bi se izrekli o primernosti gradnje džamije v Ljubljani. Novi minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Gregor Golobič, pa je napovedal, da bodo v Sloveniji postopno ukinili izredni študij na univerzah. Po njegovem izredni študij "predstavlja nepošten vir, s katerim visokošolske ustanove rešujejo finančne težave". Nekdanji rektor ljubljanske univerze pa zatrjuje, "da izredni študij ni noben izredni študij, ampak je izmišljotina zato, da se lahko od teh študentov pobere denar".
Marijan Drobež
od današnje, ki je bila dograjena šele leta 1627. To velja za cerkev, ker samostan, kakršen je danes, je bil v glavnem in zagotovo zgrajen že v prvem desetletju 16. stoletja. Leta 1919 je bil samostan dodeljen provinci sv. Antona v Benetkah, ta pa ga je leta 1948 odstopila slovenski frančiškanski provinci. Naši frančiškani so se vanj vselili 28. novembra 1953, toda že naslednje leto so jih civilne oblasti izgnale iz samostana. Samostan so spremenili v jetnišnico. Komaj se je ohranila cerkev, ki jo je upravljal frančiškanski pater Atanazij Kocijančič, Istran, doma iz Hrastovelj. Do svoje smrti, 29. avgusta 1996, je moral prebivati na ozkem cerkvenem hodniku.
V Vodniku so podrobno opisane arhitekturne značilnosti cerkve in samostana ter slike in podobe, ki so bile nekatere odnesene v Italijo, kjer se še zmerom nahajajo. Sliko Hieronima Rizzija z napisom Objokovanje s križa snetega Jezusa, nastalo okoli leta 1530, imajo sedaj frančiškani v Huminu (Gemoni).
Vodnik po cerkvi in samostanu svete Ane v Kopru ima nekaj dodatkov. V njih je dr. Bruno Korošak objavil podatke o svetniškem življenju blaženega Monalda Koprskega in drugih duhovnikih frančiškanih, ki so delovali v Istri. Med njimi je tudi pater Hiacint (Anton) Repič, rojen v Šturjah pri Ajdovščini. Ob smrti leta 1918 je bilo slišati mnenje, "da je bil svet mož".
M.
Kratke
Petindvajseta sezona muzejskih večerov v Idriji
Mestni muzej v Idriji, ki deluje na Idrijskem in Cerkljanskem, je pripravil že petindvajseto sezono predavanj in drugih pomembnih dogodkov z naslovom Muzejski večeri 2008/2009. Obravnavajo marsikaj, kar se je pomembnega zgodilo v preteklosti in tudi v novejših obdobjih razgibane zgodovine v Sloveniji oz. na območjih Idrije in Cerkljanskega. Prvo predavanje v novi sezoni je imel prof. dr. Igor Grdina, slovenist in zgodovinar, sodelavec Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Inštituta za kulturno zgodovino v Ljubljani. Pojasnil in razčlenil je vlogo Primoža Trubarja, enega najpomembnejših oblikovalcev slovenske kulturne in siceršnje zgodovine, pri nastanku in razvoju slovenskega protestantizma v 16. stoletju. Sledila bodo nadaljnja predavanja, najprej tisto prof. dr. Toneta VVraberja, biologa. V predavanju z naslovom Od Devina do Kanina bo analiziral botanične in druge zapise o zahodni meji slovenstva. Dr. Klemen Grošelj, obramboslovec, bo obravnaval geopolitične prelomnice na mejah Evropske unije, Marija Bavdaž, prof. biologije, pa bo predavala o “flori carniolici” in idrijski botanični dediščini. Skupina strokovnjakov bo predstavila obnovo partizanske bolnišnice Franja, ki je bila med neurjem letos skoraj povsem uničena. Zadnje vtej sezoni muzejskih večerov v Idriji bo na vrsti predavanje o “katoliških konsumih” in ostalih društvih v Idriji, v prvi polovici 20. stoletja.
V Sloveniji poštni znamki z božičnim in novoletnim motivom
Pošta Slovenije je izdala zadnji sklop priložnostnih poštnih znamk za letošnje leto. Med njimi sta tudi znamki z božičnim in novoletnim motivom. Znamke za čestitke in voščilnice, ki bodo namenjene tujini, imajo božični motiv, medtem ko je motiv znamke za domači promet v Sloveniji bolj otroško igriv. Pošta je pred bližnjimi prazniki izdala tudi ponatisa božične in novoletne znamke iz leta 2006, v zvežčkih na samolepilnem papirju. V zadnjem sklopu priložnostnih znamk je Pošta Slovenije izdala tudi serijo znamk z naslovom Z žlico po Sloveniji, serijo z naslovom
Arheološke najdbe, znamko ob devetdesetletnici konca prve svetovne vojne in znamko ob deseti obletnici uvedbe evra kot knjižnega denarja. Na voljo je tudi Letna mapa znamk, izdanih v letu 2008, ki je v prodaji na vseh večjih poštah v Sloveniji.
Darinka Kozinc bo poklicna podžupanja mestne občine Nova Gorica
Župan mestne občine Nova Gorica Mirko Brulc, ki je bil izvoljen za poslanca, bo v prihodnje svojo župansko funkcijo opravljal nepoklicno. Pri tem se sklicuje na zakonodajo, ki dopušča možnost, da tudi župani mestnih občin svojo vlogo izvajajo nepoklicno, pa tudi statut mestne občine ne predpisuje, da mora Nova Gorica imeti poklicnega župana. Breme vodstva mestne občine bo v začetku decembra prevzela svetnica stranke Socialnih demokratov Darinka Kozinc. Postala bo poklicna podžupanja. Že dolgo je aktivna v političnem življenju in ima zato veliko izkušenj, tudi iz obdobja, ko
je	bila
predsednica Krajevne skupnosti v Solkanu. Doslej je bila pomočnica ravnatelja Srednje lesarske šole v Novi Gorici. Piše tudi pesmi in druge stvaritve iz sveta literature, predvsem za otroke. V vodstvo mestne občine Nova Gorica sodi tudi podžupan Vojko Fon, v svojstvu predstavnika Slovenske demokratske stranke. Statut občine omogoča izvolitev še enega podžupana. Najverjetnejši kandidat za to funkcijo je Matej Arčon, predsednik mestnega odbora LDS in državni svetnik. Nova poklicna podžupanja Darinka Kozinc je ob bližnjem prevzemu funkcije poudarila, “da bo delovala v dogovoru z županom Mirkom Brulcem ter v dogovorih s svojo stranko in seveda v mestnem svetu”.
SSO želi Darinki Kozinc uspešno delo
Svet slovenskih organizacij izraža zadovoljstvo ob imenovanju Darinke Kozinc za poklicno podžupanjo Nove Gorice, kjer je te dni že pričela polno opravljati delo. Tovrstna odločitev župana Mirka Brulca je vsekakor zelo smotrna, saj je v preteklosti tudi Darinka Kozinc skrbno in z velikim zanimanjem spremljala življenje slovenske narodne skupnosti v Gorici. Prepričani smo, da bo tako še v prihodnje in da ji bodo delovne obveznosti to dopuščale ter da bomo na ta način skupno utrjevali že vzpostavljene vezi med obema mestoma. / Svet slovenskih organizacij
Napisal ga je frančiškanski pater dr. Bruno Korošak
Vodnik po cerkvi in samostanu svete Ane v Kopru
Frančiškanski pater dr. Bruno Korošak, ki je v preteklosti napisal več knjig, brošur in drugačnih publikacij o aktualnih vprašanjih katoliške vere, razumevanju in tolmačenju Svetega pisma in o zaslužnih slovenskih duhovnikih, ki naj bi bili proglašeni za svetnike, nadaljuje svojo dejavnost. Napisal je namreč Vodnik po cerkvi in samostanu svete Ane v Kopru. Oba hrama združevanja in molitve imata dolgo zgodovino. V njunih okriljih so se frančiškani naselili že okrog leta 1460. Toda razmere so bile v posameznih obdobjih tudi kritične. Koprski škof msgr. Metod Pirih je v uvodu Vodnika zapisal, "da je bila najbolj boleča odločitev civilnih oblasti v letu 1954, da morajo frančiškani samostan zapustiti. V njem so bili potem petdeset let zapori. Leta 2004 je bil samostan ponovno vrnjen frančiškanom, potem pa so ga pričeli obnavl-
jati in dela so letos zaključili. V obnovljenem samostanu so že ali pa bodo kmalu dobili prostore umetnostna galerija, kn-
jižnica, študentski dom, rotunda in še kakšna druga	de-
javnost". Koprski
škof se je v omenjenem uvodu v Vodnik zahvalil patru dr. Brunu Korošaku in drugim, ki so knjižico pripravili, "ker bo obiskovalcem cerkve	in
samostana sv. Ane pomagala spoznati njuno preteklost, sedanjost in usmeritev za prihodnost". Dr. Bruno Korošak je z analizo starih cerkvenih in drugih listin ugotovil, da sta samostan	in
cerkev sv. Ane, v katerih sta bila predvidena dva oltarja, bila v gradnji že aprila leta 1493. V to sta privolila	dož
Avguštin Barbari-ga, z vojvodskim pismom, in papež Aleksander VI., s posebnim dopisom. Cerkev sv. Ane je zagotovo bila dovršena pred Božičem leta 1513, toda ta cerkev je po vsej verjetnosti bila mnogo manjša
1£ 4. decembra 2008	Primorska	/	Gospodarstvo
SOL V KAVI
NOVI	GLAVNI	UREDNIK	Andrej	Bratuž	-	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 2. decembra, ob 14. uri.
Po podatkih urada Eurostat
Italija prednjači v kraji avtomobilov
Italija se med članicami EU uvršča na sam vrh seznama držav z največ umori in krajami avtomobilov. Največ umorov v Italiji se zgodi v pokrajini Caser-ta blizu Neaplja, šest italijanskih mest pa se po številu kraj avtomobilov uvršča na vrh lestvice evropskih mest, je pred dnevi poročal
dnevnik II Corriere della Sera, po njem pa je novice povzela Sloven-
ska tiskovna agencija. V zloglasni Caserti, kjer se vrstijo predvsem mafijski obračuni, zaradi umora in nasilne smrti umre 0,14 človeka na 1000 prebivalcev. To pomeni, da je umorov dvakrat več kot v Ziirichu, sedemkrat več kot v Barceloni in 14-krat več kot v Madridu.
Veliko več umorov se sicer zgodi na Madžarskem, kjer na tisoč lju-
di povprečno ubijejo vsakega 42. človeka, največ od tega, skoraj 72, v mestu Nyirgyhaza. Italija je rekorderka tudi v številu manjših zločinov. Med 357 evropskimi mesti, ki jih je zajela raziskava evropskega statističnega urada Eurostat o kakovosti življenja v mestih, se po številu kraj avtomobilov na prvih šest mest uvrščajo italijanska mesta. Prva je Caserta, kjer avtomobil ukradejo vsakemu 15. od 1000 prebivalcev. Sledijo Catania, Neapelj, Turin, Rim in Milan.
Italija medtem beleži manj vlomov v stanovanja, kot denimo Bruselj in London. V belgijski prestolnici po podatkih iz raziskave nepridipravi vlomijo v vsako 11. od 1000 stanovanj, v Londonu skoraj v vsako deveto, v Rimu pa v vsako četrto od tisoč stanovanj.
Kot je še pokazala raziskava, kazniva dejanja umora in vlomov niso nujno povezana z navzočnostjo tujcevvposa-rnezni državi, kot to sklepajo nekateri italijanski mediji. Statistika namreč kaže, da so nekatera evropska mesta, ki gostijo več tujcev kot Italija, varnejša. Tujci sicer v Italiji predstavljajo dobre štiri odstotke vsega prebivalstva.
Darila in darilca
Kaj bi rekli, ko bi vam kdo podaril dva milijona evrov? Verjetno se ne bi otepali. Kaj pa, če bi ista dva milijona prišla v obliki desetodstotnega popusta za nakup dvajset milijonov vredne vile? Konec koncev ste tudi v tem primeru prejemnik dveh milijonov evrov, a ne? V teh dneh italijanska vlada sprejema nov ukrep za boj proti svetovni finančni krizi in uvaja socialno kartico oz. denarno pomoč za socialno najbolj ogrožene družine. S tem ukrepom naj bi bistveno pripomogla k reševanju finančne krize v Italiji, saj bi dodatna sredstva v rokah državljanov spodbudila potrošnjo in dala nov zagon gospodarstvu. V teoriji stvar deluje, vendar hudič tiči v podrobnostih, v konkretnem primeru v količini. Denar - sam po sebi - ne daje sreče, ampak njegova količina. Ce ga imaš malo, boš namreč potreboval veliko, veliko pozitivnega razmišljanja, da ohraniš vedrino in duševni mir. In prav količina denarja nam kaže, komu daje italijanska vlada prednost pri reševanju krize. Skupaj naj bi socialna kartica pomagala enemu milijonu in tristo tisoč ljudem v Italiji. To je nekaj več kot 2% Italijanov. Združenja potrošnikov pa nam pravijo, da ena polovica Italijanov ostane brez denarja v tretjem tednu v mesecu, ena tretjina pa že sredi meseca. In to so tisti državljani, ki bi potrebovali pomoč, saj je gospodarska kriza prav v tem kriza, ker si srednji sloj ne more več privoščiti dodatnih nakupov. Socialna kartica je torej samo pesek v oči in verjetno dober zaslužek za podjetje, ki je najbrž že bilo izbrano za izdelavo kartice. Če nam količina prejemnikov razkriva, da ukrep ne bo učinkovit, nam količina denarja razkriva, komu ima namen država pomagati. Skupaj naj bi socialna kartica letno stala državo 450 milijonov evrov. Obenem pa vlada
razmišlja o nujni pomoči bankam v višini 80 milijard evrov oz. "samo" 178-krat toliko, kolikor je namenjeno družinam. Če pa upoštevamo, da je to davkoplačevalski denar, stane pomoč bankam vsakega od 60 milijonov Italijanov 1.300 evrov letno: tudi prejemnike socialne kartice, ki jim je država "podarila" 40 evrov mesečno in 120 evrov ob koncu leta, skupaj okoli 600 evrov.
In to kaže na največjo krizo današnjega časa: to je kriza politike oz. politikov, ki so popolnoma odtujeni od življenja ljudi in njihovih vsakdanjih problemov. Konec koncev lahko politike razumemo, saj se ljudje večinoma družijo s sebi enakimi in zato politiki zelo dobro poznajo težave politikov, bankirjev, borznih posrednikov, finančnih gurujev oz. vseh ostalih nesrečnežev, ki služijo veliko več od navadnih smrtnikov in se srečujejo po golf klubih, dragih restavracijah in luksuznih letoviščih. Jasno je torej, da bodo - pa naj bodo po svojih besedah še tako socialno občutljivi - politiki težko razumeli težave mladih družin z negotovo službo ali upokojencev. Politiki so nazadnje imeli negotovo zaposlitev (če upoštevamo povprečno starosti italijanskega vodilnega kadra) nekje pred tridesetimi, štiridesetimi leti, kar se hitro pozabi, upokojeni pa, več kot očitno, še niso.
Ko človek noče razumeti zlepa, bo verjetno razumel zgrda, si mislim. Neskončne milijarde, ki jih bodo politiki zmetali v banke, ne bodo napolnile potrošniških žepov in ne bodo dale novega zagona gospodarstvu. Upam, iskreno upam, da bo finančna kriza dovolj huda, da bo premaknila večino državljanov iz stanja rahle hipnoze, ki so ga politiki ustvarili s kombinacijo slabega šolstva, neumnih televizijskih oddaj in občasnih, lepo zapakiranih, vendar povsem puhlih daril svojim volivcem. Morda pa potrebujemo krizo, da se začnemo resno potegovati za svoje pravice.
Peter Szabo
Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje v Gorici
Sprehod po Ljubljani
Dne 11. oktobra1.1. so se tečajniki, ki obiskujejo predavanja iz slovenskega jezika -II. in III. stopnja - na Slovenskem deželnem zavodu za poklicno izobraževanje v Gorici, udeležili poučnega in hkrati rekreacijskega izleta v Ljubljano. Izletnike so spremljale predstavnice go-riškega sedeža omenjenega Zavoda Majda Klanjšček, Tamara Vidali in Andreja Pittoli ter predavateljice Cri-stina Bednarich, Polona Strnad in Erika Valentinčič.
Prav gotovo je eden od najboljših načinov, da si ogledaš mesto in spoznaš njegove znamenitosti, pustiti pri kraju vozilo in peš ubrati pot. To omogoča, da se obiskovalec lahko ob vsakem koraku ustavi in zazre v ta ali oni objekt. In tako smo tudi mi peš krenili po ljubljanskih ulicah. Prva postaja je bil starodavni zid, iz rimskih časov, ki je obdajal in varoval mestno jedro. Le-to je nastalo na griču in ob vznožju. Od tod se je potem mesto začelo širiti v razne smeri. Nato smo krenili proti Trgu francoske revolucije, nekdanjemu Križniškemu trgu, sredi
katerega je postavljen spomenik Napoleonu L, ustanovitelju Ilirskih provinc, tako se je francoski cesar zapisal tudi v zgodovino slovenskega naroda. Spomenik je delo dveh umetnikov, Jožeta Plečnika in Lojzeta Dolinarja. Tedaj se je nudila priložnost, da smo se vsi skupaj ob spomeniku slikali. Trg bogatijo znamenite Križanke, ki so
nekdaj pripadale Križniškemu samostanu. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je vanje umetniško posegel Jože Plečnik in jim dal ustreznejšo oziroma sodobnejšo podobo. Nismo mogli zlahka mimo skrbnega ogleda tega objekta. Ob tej priložnosti je bila dana beseda nekaterim tečajnikom, ki so bili že poprej sez-
Ljubljanico. Gre za arhitekturno mojstrovino Jožeta Plečnika. Na drugem bregu Ljubljanice smo si ogledali centralno tržnico, ki jo na severnem delu krasi Plečnikova arkada. Tod so razvrščene stojnice z najrazličnejšim blagom, od zelišč do domače obrti. Sredi trga pa je širša ponudba v agroživilstvu. Lahko nakupimo sadja in zelenjave. Naprodaj so tudi raznovrstni mlečni izdelki. Moč je kupiti tudi lončke medu.
Krenili smo v desno smer, proti toku Ljubljanice, namenjeni na Mestni trg. Tu smo občudovali, v detajlih in v celovitosti, občinsko palačo, poznano tudi z imenom Magistrat.
Bil je poldan. Odločili smo se, da bomo poiskali gostišče, kjer bi obedovali. Zaželeli smo si okusiti domače slovenske jedi. Po obedu - bil je izdaten in vsestransko okusen -smo se pri mizi malo odpočili in si izmenjali dotedanje vtise in doživetja. Vsakdo je nekaj povedal. Eleonora: "Ljubljana me vedno preseneča, ker za vsakim vogalom odkrijem nove zanimivosti". Alberto: "Lepa priložnost, da smo lahko spoznali zgodovino, kulturo, glasbo in gastronomijo". Elisa-betta: "Mir vlada, ko se sprehajaš po mestnih ulicah..." Antonio: "Poučen in rekreativen izlet." Cri-stina: "Pritegnili so me zgodovinski prikaz Tromostovja, Prešernov spomenik, živost mestnih ulic". Gianfranco: "Poglobiti se v slovensko kulturo, razširiti svoja obzorja in soočiti se z drugačnostjo". Vstali smo od mize in se spravili na pot. Naš cilj je bila Narodna galerija. Tu smo si ogledali razstavo slovenske impresionistične umetnosti. Občudovali smo dela štiriperesne deteljice slovenskega impresionizma: Jakopiča, Jame, Groharja in Strnena.
Nastopil je trenutek odhoda. Avtobus nas je čakal na Kongresnem trgu. Po poti smo prepevali slovenske pesmi, saj so profesorice poskrbele, da so se jih pred tem tečajniki naučili.
Domov smo se vrnili duhovno bogatejši, saj smo na kraju videli pomnike, kako se je v času slovenski narod kulturno razvijal in se oplajal ob vsestranskih evropskih civilizacijskih tokovih. Tako je prerasel svojo majhnost kot ljudstvo na sončni strani Alp in dosegel status evropskega naroda.
Cristina Bednarich
nanjeni s preteklo in današnjo vlogo Križank. Pri tem gre zahvala profesorici Eriki Valentinčič. In tako so sami tečajniki ostalim prikazali razne aspekte gledališča oziroma koncertnega prostora, ki
mu je za streho nebo. Prizorišče je primerno tudi za velike orkestre, saj prostora ne primanjkuje. Tudi za širši obisk gledalcev in poslušalcev je bilo poskrbljeno, saj jim je na razpolago kar 1400 sedežev. Čas je narekoval, da krenemo dalje, saj smo imeli v programu še marsikaj drugega. Dospeli smo do Turjaške ulice, kjer se na št. 1 dviga zanimivo poslopje Narodne in univerzitetne knjižnice. Gre za slovensko knjižnico in hkrati za največje Plečnikovo delo v Ljubljani. Pritegnila nas je lepota te zgradbe. Je zelo izvirna s svojo ornamentalno rdečo opeko.
Spet nam je čas narekoval, da moramo dalje. Storili smo nekaj korakov in pred sabo ugledali Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Gre za najvišji forum slovenske znanosti in umetnosti.
Iz našega načrta ni mogel izostati Kongresni trg. Razprostira se v osrčju Ljubljane in ga obdajajo zelo pomembni objekti: Univerza v Ljubljani, prvo in glavno jedro ljubljanske univerze, Filharmonija, Uršulinska cerkev. Brž je našo pozornost prevzela Uršulinska cerkev. Odlikuje jo baročni slog, kar kaže, da je bila Ljubljana odprto mesto glede novih izzivov na evropski
ravni, v našem primeru na arhitekturnem področju. V notranjosti hrani ta sakralni objekt prelep oltar, delo italijanskega umetnika Robbe. Marmornati oltar se nam predstavlja v mnogoterih barvah.
Nedaleč od cerkve je stavba Slovenske filharmonije. Tu je sedež Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije. Ustanovljen je bil na začetku 18. stoletja. V času je zaslovel, tudi ker so ga s svojo prisotnostjo zaznamovali nekateri skladatelji in glasbeniki: Haydn, Beethoven,
Brahms, Mahler. Bežen pogled na uro nas je opozoril, da nam preostaja še veliko objektov za ogled. Šli smo dalje. Dospeli smo na Trg republike. Ogledali smo si, sicer od zunaj, parlament in Cankarjev dom. Opazili smo stilno razliko med eno in drugo zgradbo. Parlament sega v prvo povojno obdobje in od tega časa je tudi slogovno zaznamovan, medtem ko Cankarjev dom kaže na novejšo arhitekturno zasnovo in izvedbo. Osrčje trga pa ni privlačno. Predstavlja ga velik parkirni prostor.
Cas je bil z nami neusmiljen. Čakal nas je Prešernov trg. Razprostira se na področju Ljubljane, kjer se križajo poti in kjer je promet zelo živahen. Je tranzitna točka za vsakogar, ki si namerava ogledati to ali ono mestno četrt. Brž pritegne pozornost mimoidočih impozanten bronasti kip našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna. Je delo umetnika Ivana Zajca. Čisto blizu se dviga Frančiškanska cerkev. Ogledali smo si prelepo fasado. Nedaleč od tod smo uzrli centralno lekarno. Tu je bila spočetka znamenita kavarna, pozneje pa in še dandanes lekarna. Pročelje nas spominja na podobne stavbe v italijanskih mestih. Nato smo usmerili korake prot Urbančevi hiši, kjer se križata Trubarjeva in Miklošičeva cesta. Danes je tudi sedež veleblagovnice Merkur.
Pot nas je vodila dalje. Šli smo čez Tromostovje, ki se boči nad reko
Tanja Romano spet na vrhu lestvice
Ponovno je prekosila samo
sebe
V središču pozornosti športnega dogajanja pri nas so bili v zadnjem tednu odzivi na novo zmagoslavje Tanje Romano na svetovnem prvenstvu v umetnostnem kotalkanju v Tajvanu na Kitajskem. O dvanajstem in trinajstem svetovnem naslovu Pole-tove šampionke so se razpisali ne samo lokalni mediji, pač pa so ji članek namenili tudi Gaz-zetta dello Šport (kar je redkost za manj razširjene športne panoge) in mediji v Sloveniji (kar je redkost za naše zamejstvo). V Italiji je Tanja na vsedržavni ravni že nekaj let zelo cenjena športnica. Kot nepremagljiva zbirateljica lovorik - na svetovnih prvenstvih je neporažena že šest let, osvojila je šest zlatih kolajn v prostem programu in sedem v kombinaciji -si je mogoče prislužila le dolžnostne omembe, v javnost pa je po vsedržavnih dnevnikih prodrla predvsem zaradi avtoritete in karizme, ki ji ju vsi priznavajo, ter po zunanjem videzu in pozitivni komunikaciji. Romanova namreč izžareva samozavest, moč, lepoto. Mesto v galeriji velikih športnih osebnosti je - sicer v manjši obliki, saj ne more računati na olimpijske igre, s kate-
rimi bi jo res spoznal ves svet - izborila nekako tako kot brhka tržaška sabljačica Margherita Granbassi. Mimogrede. Tanji seveda želimo, da bi ji tako kot so-meščanki mogoče uspelo tudi v
V
r
HOKEJ IN LINE
Al liga: Lions Arezzo - Polet Kwins 2:11 NOGOMET
Promocijska liga: Kras - Santamaria 2:0, Sangiorgina - Vesna 1:2, Pro Gorizia - Juventina 2:0
1. amaterska liga: San Giovanni - Primorec 4:0, Villesse - Sovodnje preložena
2. amaterska liga: Zarja/Gaja - Ruda 6:0, Zaule -Primorje 3:2, Chiarbola - Breg 3:2.
3. amaterska liga: Union - Mladost 2:0 KOŠARKA
Moška C liga: San Daniele - Bor Radenska 88:78,
Pordenone - Jadran Mark 73:59
Moška D liga: Breg - San Vito 76:73, Dom - Poggi
72:65, Dinamo - Kontovel 86:94
Ženska B liga: Polet - Fogliano 69:62
ODBOJKA
Ženska C liga: Chions - Sloga 3:0
Moška C liga: 0lympia - Soča 1:3, Sloga Tabor -
Natisoma 3:0, San Vito - Val 3:0
Ženska D liga: Bor/Breg - CUS 3:1
Moška D liga: Sloga - Fincantieri 0:3
BALINANJE
Moška C liga: Gaja - Triestina 12:4
svetu spektakla, ki ji ni tuj in se je v njem že preizkusila. Zaprt oklepaj.
Tudi letos je morala Tanja iskati v sami sebi motivacije, ki ji jih nedorasle tekmice ne morejo nuditi. V prostem programu nastopa tako rekoč zunaj konkurence, saj ji uspevajo kombinacije skokov, ki jih ne zmore nobena druga ženska. Dvom glede njenega dvojnega zlata je zato vsako leto vezan na odličje v kombinaciji, ki je skupek obveznih likov (ne-umetniške discipline, ki Tanji "ne leži" - tokrat je bila enajsta, kar je v bistvu njen standard) in prostega programa. Na koncu pa je po zaslugi vrhunskih ocen in umetniškega vtisa blizu popolnosti (po mnenju nekdanjega svetovnega prvaka Sama Kokorovca ni celo še nikoli kotalkala tako dovršeno) tudi v kombinaciji zmagala z veliko točkovno prednostjo pred Španko Albo Perez, ki je veljala skupaj z rojakinjo Monico Gimeno (pred dvema letoma je premagala Romanovo na evropskem prvenstvu) za glavno konkurentko tudi v prostem programu. Tu pa sta v odločil-
nem trenutku mlajši Španki povsem pogoreli, tako da je zmagovalni oder glavne ženske tekme pripadel v celoti italijanski reprezentanci: druga je bila Rosalba Genito, tretja pa Annalisa Graziosi. Az-zurre so dopolnile reprezentančni uspeh s srebrno (Candida Cocchi) in bronasto kolajno (Cristina Giulianini) v obveznih likih, kjer je bila najboljša Nemka Sandra Voyciechowski.
Da se povrnemo k Tanjinim motivom: tudi tokrat se je morala spopasti predvsem samo s sabo, saj vsi od nje pričakujejo in preprosto zahtevajo zmago. Potem ko je bila uspešna v Evropi, Avstraliji, Severni in Južni Ameriki, je osvajala še Azijo (v Afriko, ki na SP ni bila zastopana, se bodo težko odpravili). In to po zelo težki sezoni, v kateri do Tajvana zaradi poškodbe sploh ni tekmovala, dalj časa pa ni mogla niti trenirati. Poškodbe naše najboljše športnice so sploh poglavje zase. Pri 25 letih in po dvajsetih izčrpavajočih tekmovanjih so njeni sklepi objektivno že načeti, mik-ro-zlomov je doživela že kar nekaj, tako da mora zelo paziti na svoje perfektno, a razumljivo delikatno zmagovito telo. Njen v bistvu edini sezonski cilj je postalo le svetovno prvenstvo - tudi edina tekma s kolikor toliko primerno konkurenco -tako da je bolj ali manj jasno, da bo na ostalih tekmovanjih tudi v prihodnje nastopala vedno bolj poredko.
Kakorkoli že, uspehe prve dame umetnostnega kotalkanja sprejemamo in poudarjamo z velikim občudovanjem in hvaležnostjo. Sama je po sestopu s kotalk in zmagovitega odra želela predvsem omeniti ekipo, ki stoji za njenimi dosežki: trenerji Mojmir Kokoro-vec, Laura Ferretti in Andrea Bien-tinesi (slednja ji sledita v Toskani, kjer študira in trenira), koreograf Sandro Guerra, Športno društvo Polet, ki jo podpira že celo življenje, pa tudi zvesta pokrovitelja Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Zadružna kraška banka.
Naj ob koncu omenimo še uspešen nastop Novogoričanke Nike Arčon, ki je v Tajvanu predstavljala Slovenijo skupaj s svojo dvojčico Ano in Lucijo Mlinarič. Varovanka trenerja Sama Kokorovca je zasedla odlično šesto mesto v prostem programu, kar je njen najboljši rezultat v tej zvrsti, in peto mesto v kombinaciji. Treba je vedeti, da je v Sloveniji registriranih manj kot sto kotalkaric, tako da je dosežek še odmevnejši.
HC
Škodljiva zloraba zdravil
Nas bodo antibiotiki uničili?
f8. november je bil razglašen za evropski dan antibiotikov. Prvič letos so po vsej Evropi, nekje bolj, drugje manj glasno opozarjali na pravilno rabo antibiotikov in tveganja, ki so povezana z njihovo neustrezno rabo. Kot je na novinarski konferenci, sklicani ob tej priložnosti, opozorila v. d. direktorja direktorata za javno zdravje Mojca Guntar Činč, je protimik-robna odpornost vse večji j avnoz-dravstveni problem v Evropi in svetu, ki povečuje obolevnost in umrljivost, poslabšuje kakovost življenja in povzroča dodatne stroške za zdravljenje in zdravila. Pojasnila je tudi, da antibiotiki niso zdravilo za okužbe, ki jih povzročajo virusi, kot sta na primer navadni prehlad ali gripa, ampak so učinkoviti le v primeru bakterijskih okužb. "Končno"! je ob tem premiku verjetno vzkliknil marsikateri ozaveščeni zdravnik ali alternativni zdravilec. Slednji so namreč že dolgo opozarjali na nevarnosti, ki prežijo na človeštvo zaradi neodgovornega jemanja antibiotikov za vsako malenkost.
Verjetno je bila med zadovoljnimi tudi Sanja Lončar, raziskovalka, ki vodi projekt "Skupaj za zdravje človeka in narave". Zadnje leto po Sloveniji predava o antibiotikih in njihovi prekomerni uporabi, o grožnji, ki jo to dejstvo predstavlja za človeštvo, in o alternativi v obliki naravnih antibiotikov ter probiotikov. Pred kratkim je na predavanju v Novi Gorici poudarila, da svetovna zdravstvena organizacija že deset let opozarja, da je prekomerna uporaba antibiotikov ena največjih nevarnosti za modernega človeka. "Nič nimam proti antibiotikom, ki pridejo pri interventni medicini še kako prav. Problem je prekomerno uživanje pri ne nujnih primerih, kar pomeni, da takrat, ko jih bomo zaradi resne okužbe potrebovali, ne bodo delovali, saj bakterije razvijejo odpornost na antibiotike", je pojasnila. Poudarila je tudi, da telo po vsaki kuri z antibiotiki potrebuje najmanj tri mesece zdrave prehrane, da se črevesna flora normalizira, pri starejših ljudeh pa lahko traja
ta proces tudi šest do devet mesecev. "Ljudje se ne zavedamo, da vse, kar pojemo, še ni naše. Če v našem telesu ni pravih bakterij, se snovi, ki jih vnašamo, kopičijo tam, kjer nimajo kaj početi, ali pa se izločijo neporabljene. Zdaj pa pomislite, kako je, če otrok v eni sezoni zaradi raznih bolezni 6 do 7-krat zaužije antibiotike. Ravnovesje se povsem sesuje", je še dodala. Da so največji uporabniki antibiotikov otroci, je pred dnevi potrdil tudi Milan Čižman s Klinike za infekcijske bolezni in vročična stanja. "Največja poraba antibiotikov je med otroki, stari-
a
Sama Lončar
Bo TEco di Gorizia” obstal?
Bo utihnil glas tistih, ki nimajo glasu?
Prejšnji teden je izšla posebna številka priloge L 'Eco di Gorizia (Goriški odmev), ki trikrat ali štirikrat letno izhaja skupaj z go riškim tednikom Voce Isontina. Gre za prilogo, ki je nastala pred petimi leti, ko so jo dejavno podprli pokrajinska uprava, skupnost Arcobale-no z g. Albertom na čelu in seveda nadškofijski tednik, ki ga je tedaj vo dil Andrea Bellavite. Z njo je bila dana možnost "gostom" goriške ječe iz ul. Barzellini, da so spregovorili ne le o življenju za zapahi, ampak tudi o svojem pogledu na "zunanji svet". Zadnja številka, ki šteje osem strani, vsebuje izbor najboljših prispevkov teh let, mnenja zapornikov o epohalnem preobratu v ZDA z izvolitvijo Obame in pa napoved urednika, da je to zelo verjetno zadnja
številka priloge. Dosedanji direktor goriške ječe, dr. Attina', ki je bil od vsega začetka naklonjen pobudi, se je namreč upokojil in zdi se, da v prihodnje list ne bo več izhajal. Zaradi tega je vodstvo tednika Voce Isontina sklicalo v četrtek, 27. novembra, tiskovno konferenco v dvorani pokrajinskega odbora, da bi o spornem sklepu seznanilo javnost. Pokrajinska odbornica Licia Rita Morsolin je poudarila, kako pomembno je dajati zapornikom možnost, da ne pozabijo, da so osebe; da sicer lahko zgrešijo, toda imajo možnost popraviti in se spet vključiti v družbeno tkivo. Urednik tednika Mauro Ungaro je povedal, da bi ukinitev lista pomenila obubožanje ne za kaznilnico, ampak za mesto. V Italiji obstaja namreč cela vrsta podob-
nih listov, Eco pa je bil quid unicum, saj je izhajal skupaj z "zunanjim" časnikom; zaradi svojega človeškega naboja in kakovostnih prispevkov pa so ga brali ne le v goriškem zaporu, ampak marsikje po polotoku, zaradi česar je vzbudil precej pozornosti. V teh letih se je zvrstilo kar nekaj prostovoljcev, ki so jetnike spodbujali in jim omogočili nekako časnikarsko formacijo. Zaradi vsega tega je Voce Isontina pripravljena nadaljevati izkušnjo in upa v novo vodstvo ječe, da bo le vključila Eco v svoje nadaljnje programe. Ena izmed prostovoljk, prof. Mirella Suttora, je opisala življenjske razmere v zaporu in
spremembe, do katerih je prišlo po pomilostitvi iz leta 2006. Trenutno je v ječi največ 30 "gostov", ki čakajo na sojenje in so torej tu le provizorično; zaradi neprimernih prostorov je bilo urejanje lista ena izmed njihovih redkih priložnosti socializacije. Očitno pa komu ta list ni bil všeč oz. "struktura bi se ga morda želela znebiti". Pokrajinska odbornica je obljubila, da se bo za pobudo zavzela, prav tako predsednik upravnega sveta Voce Isontina Giorgio Gratton. Ungaro je sklenil z ugotovitvijo, da Gorica že itak izgublja veliko priložnosti. "Nam bo uspelo rešiti vsaj to"?
DD
mi od enega do štirih let, ki vstopajo v vrtce in so lahko bolni tudi do 12-krat na leto", je povedal. V šolskem obdobju naj bi število predpisanih antibiotikov upadlo, ponovno pa naraste pri ljudeh, starejših od 80 let. Pojasnil je tudi, da pri nas 10 do 20 odstotkov antibiotikov predpišej o v bolnišnicah, 80 do 90 odstotkov pa ambulantno, in da je Slovenija po porabi antibiotikov med državami Evropske unije v spodnji tretjini. Lončarjeva je, nasprotno, prepričana, da je Slovenija po porabi v samem evropskem vrhu, ker imamo zelo dobro razvito farmacijo. Po podatkih British Medical Journala se vsaj polovica vseh antibiotikov uporablja po nepotrebnem. Zastrašujoč je tudi podatek, da v svetu vsako leto porabimo 50.000 ton antibiotikov, kar pomeni približno pet milijard kur z antibiotiki. Ker več kot polovica sveta antibiotikov ne pozna, to pomeni, da mi, "civiliziranci", pokurimo še njihov delež. Po ugotovitvah Dr. Stuarta Levyja obstajajo danes na antibiotike odporne različice vseh patogenih bakterij, ki povzročajo bolezni. Razmisleka vredna je tudi ocena Evropskega centra za preventivo in nadzor bolezni, da je večina najpomembnejših bolezni v Evropi posledica mikroorganizmov, ki so postali odporni na obstoječe antibiotike. Najhuje pa je, da postanemo odporni na antibiotike tudi, če jih sploh ne uživamo v obliki zdravil. Ostanki antibiotikov so namreč prisotni tudi v mesu, mleku, jajcih in tako naprej. Zaradi boljše obstojnosti se številnim živilom dodajajo snovi, ki imajo nalogo uničiti bakterije, le da se jim ne reče antibiotiki, ampak jih poimenujemo z ušesom bolj prijaznimi imeni, kot npr. pekovski dodatki, stabilizatorji ipd. Ker se antibiotiki iz telesa izločajo z urinom, to pomeni, da smo jih raztresli povsod po okolju. K temu je treba prišteti še vse izločke z antibiotiki nabasanih živali. "S tem smo bakterijam omogočili, da so antibiotike preštudirale do potankosti, kar bo-
mo dobili nazaj kot bumerang efekt", je še pojasnila Lončarjeva in izrazila prepričanje, da se že jutri lahko pojavi bakterija, ki nas bo pokosila ali vsaj zdesetkala. Omenila je tudi, da vsako leto umre dvakrat več ljudi zaradi bolnišničnih okužb, odpornih na antibiotike (MRSA) kot v prometnih nesrečah, ter dodala, da so pred časom za MRSA obolevali in umirali predvsem starejši in šibkejši pacienti, danes pa so žrtve tudi že med mladimi in zdravimi. V tem kontekstu je kot nezaslišano ocenila prakso, da zdravniki, zato ker je diagnostika dražja od zdravil, ob obisku predpišejo antibiotik in rečejo, da če ne bo deloval, bodo dali pa drugega. V tujini naj bi bilo vseeno drugače, saj večino antibiotikov predpišejo šele, ko vedo, katera bakterija pacienta ogroža. Kljub temu da se bori proti prekomernemu uživanju antibiotikov, pa je Lončarjeva poudarila, da je treba že začeto kuro z antibiotiki zaključiti, v nasprotnem primeru je to najhitrejši način, da telo razvije odpornost na antibiotike. Izrazila je tudi prepričanje, da nas pred vsemi temi grožnjami obvaruje le dovolj zdravja in moči v sebi, kar naj bi dosegli z uporabo naravnih antibiotikov in probiotikov, z rastlinskimi zdravili in prehranskimi dopolnili ter živili s posebnim delovanjem, pa tudi s hidroterapijami, aromaterapijami, masažami, akupresurami in akupunkturami ter z gibalnimi vajami. Najbolj uveljavljeni naravni antibiotiki, ki so v marsičem boljši od umetno ustvarjenih, so propolis, česen, čemaž, čebula, ingver, kokosova maščoba, čajevec, sladki koren, listi oljke, zeleni čaj, aloe vera, brusnice, ananas, ameriški
<
slamnik, klamatske alge, karda-mom, cimet, evkaliptus ipd. "Antibiotiki so nam bili dani za reševanje življenj, mi pa jih koristimo za odpravljanje aken in podobnih zadev", je še povedala ter razložila, da antibiotiki pokončajo neželene bakterije, a pri tem za daljši čas poškodujejo obrambo telesa, probiotiki pa, nasprotno, naravno obrambo telesa okrepijo in mu pomagajo premagati vsiljivce. In kaj sploh so probiotiki? Za razliko od antibiotikov, kemičnih spojin, ki povzročajo smrt mikroorganizmov oziroma zavirajo njihovo rast, so probiotiki žive kulture mikroorganizmov. Najpogosteje gre za bakterije, ki po zaužitju preživijo prehod skozi zgornji prebavni trakt in s svojo prisotnostjo v črevesju pozitivno učinkujejo na gostitelja. V zvezi s probiotiki, ki jih v zadnjih letih vse glasneje priporočajo, je Lončarjeva povedala, da so bili odkriti istočasno z antibiotiki, žal pa je prevladal anti model, ki izhaja iz darvinizma in predpostavlja, da je življenje borba, da smo ogroženi, da se je treba ves čas boriti, proti temu, onemu in tretjemu. Sanja Lončar je ta model označila za zgrešen in ob zaključku predavanja izrazila prepričanje, da se rešitev (antibiotične, pa tudi marsikatere druge krize) skriva v simbiozi, vzajemnem delovanju, ne pa v uničevanju, od-stranjevanju, preprečevanju...
Nace Novak
POGOVOR
Samir Handanovič
Rad imam italijanski nogomet!
Udinese velja že nekaj let za eno od italijanskih nogometnih pravljic. Že dobrih deset let se redno uvršča v zgornjo polovico italijanskega prvenstva. Takrat je Zaccheroniju in Bierhoffu uspelo videmsko ekipo zavihteti celo do tretjega mesta v italijanskem prvenstvu. V sezoni 2004/2005 je Spallettijev Udinese zasedel četrto mesto. Takrat je pri Videmčanih svojo prvo sezono odigral slovenski vratar Samir Handanovič. Danes je Udinese še vedno v gornji polovici italijanske razpredelnice, Handanovič pa je medtem postal Udinesejev standardni vratar in eden od boljših vratarjev v A-ligi. S svojimi obrambami in ubranjenimi enajstmetrovkami si je prislužil pozornosti največjih italijanskih medijev.
Začetek letošnje sezone je za vaš Udinese odličen. Gre za društvo, ki se leto za letom obnavlja, a ohranja vseeno vedno zelo visok nivo. Kje je skrivnost uspešnega dela in kako ga vi od znotraj občutite?
Ni nobene posebne skrivnosti. Fantje smo že dalj časa skupaj. Leto dlje se poznamo s trenerjem, za sabo imamo dobro leto več izkušenj. Poznamo taktično postavitev, vemo, kako naj se obnašamo na igrišču. Večjih presenečenj torej ni. Dejstvo pa je, da Udinese vsako leto kupi pet ali šest novih nogometašev ter jih proda tri ali štiri. To je društvena strategija, to je njihov način dela in njihova filozofija.
Gre torej za dobro društveno organizacijo in zelo sposobno ekipo ljudi, ki se ukvarja z iskanjem mladih talentov...
Ja, to drži. Če bi take organizacije ne vzpostavili, bi celotna zgodba ne mogla funkcionirati.
Pred nekaj tedni je na vašem domačem Friuliju padla Roma, ekipa, ki je bila še pred pol leta, ob sklepu prejšnjega prvenstva, za petami Interja, najboljše italijanske ekipe zadnjih sezon. Kakšen občutek je bil premagati Tottija in soigralce? Vsaka zmaga je poseben občutek. To, da smo premagali prav Romo, je morda dodaten plus. Ne oziraš se sicer na to, da si premagal Tottija. Premagal si celotno Romo. Vsaka zmaga pa je navsezadnje vredna tri točke, tako da leni tako
todi kot nogometaše: vedno skušajo najti mlade, ambiciozne trenerje. Spalletti je odličen trener, tudi rezultati kažejo na to. Njegov pristanek v takem klubu, kot je Roma, ni bil naključen. In mislim, da Roma ni njegov največji dosežek v karieri. Prepričan sem, da bo čez kako leto treniral najpomembnejše klube na svetu.
Če se prav spomnim, je tudi Spalletti imel o vas zelo dobro mnenje, pa čeprav ste bili še rezervni vratar. Za Ekipo je pred nekaj leti izjavil, da ste zelo perspektiven vratar in da bo širša javnost o vas še veliko slišala govoriti...
To so njegove besede. In za to sem mu hvaležen. On je imel dobro mnenje o vseh, o nogometaših, ki so igrali, in o onih, ki niso igrali.
Vsem je namenjal veliko pozornosti. O njem lahko govorim samo z zelo pozitivnimi besedami.
Zakaj pa je po vašem mnenju letošnje prvenstvo začel slabo? Gre pri tem kriviti dejstvo, da je Roma finančno šibkejša ekipa od italijanskih nogometnih velikanov?
Ne, ni to. Ne moreš biti vedno na vrhu. Zgodijo se tudi trenutki, ko gre ekipi slabše in pride do padca forme.
Gre za normalne stvari v nogometu. Prepričan pa sem, da se bo Roma spet dvignila na noge in začela igrati tako, kot ji pritiče.
Kaj pa Marino, današnji Udinesejev trener?
Gre za zelo ambicioznega trenerja. Ima zelo natančno dodelane ideje o nogometu. Mi smo mlada ekipa, poslušamo ga in izvajamo to, kar nam on pravi. Nedvomno gre za velikega delavca. Ne govori veliko, zato pa več dela. Prepričan sem, da tudi njega čaka v prihodnosti pomembna kariera.
Pred dobrim mesecem ste si v pokalu UEFA privoščili celo Borussio Dortmund, eno od evropsko najbolj renomiranih ekip. Kakšen občutek vas je spremljal?
V Dortmundu smo izvrstno odigrali, zmagali smo 2:0. Rezultat bi lahko bil še izdatnejši. Povratna
velikih razlik med posameznimi zmagami. Dejstvo pa je, da se zavedamo svojih sposobnosti. Zadnji rezultati kažejo na to, da ima ekipa karakter in da lahko igra tudi proti velikim moštvom. Kako se spominjate posameznih trenerjev, s katerimi ste sodelovali tukaj v Vidmu? Med drugimi je bil npr. prav Spalletti, ki danes trenira Romo in je med najbolj uveljavljenimi italijanskimi trenerji... Društvo izbira trenerje po isti me-
polčasa. Na glavo nam je postavil načrte. Pokazali pa smo, da imamo karakter. Ni nam šlo, z moralo smo bili na tleh. Ampak vseeno nismo popustili. Pokazali smo, česa smo zmožni. V po-
tekma v Vidmu je bila svojevrstna srhljivka (Udinese je bil po podaljških poražen 2:0 in je napredoval šele po streljanju enajstmetrovk, op. av.j. Zavedamo se vsekakor svojih sposobnosti, tako da imamo tudi v pokalu UEFA določene ambicije.
Zakaj se je v Vidmu proti Bo-russiji zgodila srhljivka?
Težko povem, zakaj. Imeli smo zelo ugoden izid iz prve tekme. V Vidmu nas je nato presenetil njihov gol ob koncu prvega
pomejša naloga za tiste, ki streljajo, kot pa za samega vratarja?
Ja, seveda, večji psihološki pritisk je na nogometaših, ki streljajo. Nekateri vratarji se pri iz-
daljških smo odigrali najboljši del tekme. Mislim, da je bilo to srečanje navsezadnje velik plus za celotno ekipo.
Na tej tekmi ste bili vi glavni junak. Udinese je navsezadnje napredoval predvsem po zaslugi ubranjenih enajstmetrovk po podaljških... Enajstmetrovke so loterija. Vratar mora skušati enajstmetrovke čim uspešneje ubraniti. Iz tega ne delam posebno velike evforije. Tako kot so zaslužni ostali igralci, sem tudi jaz. Nočem se preveč izpostavljati. Vem, kaj je moje delo. Poklic nogometnega vratarja zna biti zelo nehvaležen. Težko te javnost opazi zaradi	dobrih
obramb, ko pa narediš napako, te vsi opazijo. Ne morem sicer zanikati, da ubranitev enajstmetrovk poraja res posebne občutke, a še boljši so bili občutki zaradi napredovanja.
Mislite, da je pri branjenju enajstmetrovk za vratarja odločilen psihološld faktor?
Ja, a ne samo. Psihološki element je pomemben, tako kot je pomembna priprava na tekmo, priprava na nasprotnika. Vse stvari so odločilne, ne smemo izpostavljati samo ene ali druge... Kakšni pa so vratarjevi občutki, ko se na igrišču pripravlja na loterijo enajstmetrovk? Kako ste se počutili pred odločilnimi streli proti Borussiji?
Bil sem zelo miren. Koncentriral sem se in bil miren. Nobenih posebnih skrivnosti nimam. Stopiš na golovo črto in poskušaš dati vse od sebe.
Se vsekakor strinjava v tem, da je loterija enajstmetrovk na-
vajanju enajstmetrovk odločajo za zelo nenavaden in bizaren način motenja nasprotnika, ki strelja enajstmetrovko. Legendama primera tega sta postala Liverpoolova vratarja Grobellar (1984) in Dudek (2005), ki sta s posebnim poplesovanjem na go-lovi črti začarala nasprotnikove strelce in sama pripomogla k osvojitvi zadnjih dveh Liverpoolovih Pokalov prvakov.
Kaj vi menite o taki taktiki dekoncentracije nasprotnika?
Je učinkovita?
Vsakdo ima svojo metodo in se je poslužuje, če je o njej prepričan.
Zato menim, da, če kdo misli, da mu to pomaga, naj se take taktike le poslužuje. V obeh omenjenih primerih je nedvomno pomagalo.
Bi se te taktike posluževali?
Mislim, da ne. Drugačen tip sem in opredeljujem se za drugačno metodo branjenja.
Težko bi vsekakor karkoli napovedoval.
Morda pa bom nekoč v prihodnosti v taki situaciji in se bom za to odločil. Ampak take odločitve sprejemaš v trenutku, instinktivno.
Vrnimo se na italijansko prvenstvo. Katera napadalna vrsta je po vašem mnenju najnevarnejša? Ibrahi-movičev Inter? Kakajev Milan? Del Pierovjuventus? Nobenega ne bi izpostavljal. Težko povem, kateri napad je najnevarnejši. Veliko je odvisno od tega, kako se utiri posamezna tek-
ma. Ko govorimo o velikih ekipah, pa ne moremo vsega strniti okoli ene same zvezde. Vsi nogometaši so nevarni, ne samo zvezde.
Udinese je od nekdaj zelo napadalna ekipa. Zaccheroni si je tukaj izmislil taktiko 3-4-3. Spalletti je z ofenzivnim nogometom nadaljeval. Tudi danes z Marinom igrate z zelo napadalnim 4-3-3 sistemom. Kako doživlja vratar tak sistem, v katerem ekipa močno privilegira napad?
Napad je najboljša obramba. Prvič moraš v napadu zadržati žogo. Drugič, pomembno je, da z napadom že pokrivaš eventualne nasprotnikove protinapade. V Vidmu in v slovenski reprezentanci vladata dve različni mentaliteti, navajen pa sem na oba načina igranja. No, če igraš nekoliko bolj napadalen nogomet, mora biti vratar nekoliko bolj izven vrat. To je edina razlika.
Napadalci morajo v bolj napadalnih postavitvah biti torej že prvi branilci. Znati se morajo vračati in zaigrati obrambno postavitev...
Ja, to je seveda pomembno. Vsak trener prakticira en sistem ali dva, zelo pomembne so tako tudi naloge vsakega igralca, potem ko ekipa zaključi napad ali izgubi žogo. Svojo pozicijo na igrišču igralci poznajo na pamet. Nepričakovane in nepredvidene situacije se lahko sicer zgodijo v vsakem trenutku.
Kritike na tak način igranja pravijo, da se onemogoča razvoj fantazije v nogometu in da se zavirajo t. i. tradicionalne številke 10, ki ustvarjajo najlepši nogomet, a nimajo nikakršnih obrambnih sposobnosti...
V nogometu danes ni več tipične številke 10. Nogomet se danes razvija v smeri fizičnih zmogljivosti in hitrosti. Ne dogaja se, da je kdo na igrišču samo za to, da bi napadal. Tega ni več. Kaj pa nogometaši tipa Ronal-dinho? On velja za staro klasično desetico...
Tudi v Udineseju imamo številko 10, Antonia Di Nataleja. On se vrača v obrambo in teka po
Dolga pot iz Ljubljane v Videm...
Samir Handanovič seje pred dokončno uveljavitvijo pri Udineseju v lanski sezoni kalil vštevilnih klubih. Kariero je začel v rodni Ljubljani. Igral je v mladinskih ekipah
ljubljanskega Slovana in Domžal. V Domžalah je začel tudi profesionalno kariero: tam pa je bil le za kratek čas. Kaj kmalu so ga namreč opazili Udinesejevi odborniki, ki so ga nemudoma pripeljali v Videm v sezoni 2004/2005. Vrata videmskega moštva je takrat branil Morgan De Sanctis, rezervni vratar italijanske reprezentance. Handanoviča je v prvi videmski sezoni treniral Luciano Spalletti, današnji Romin trener. V naslednjih dveh sezonah je Handanovič krožil po Apeninskem polotoku, najprej je bil v Trevisu, kasneje pa še v Laziu in Riminiju. Ko je Udinese De Sanctisa odstopila španski Sevilli, se je Handanovič vrnil v Furlanijo in postal standardni vratar. Z izrednimi posredovanji ter s številnimi ubranjenimi enajstmetrovkami si je prislužil mesto med boljšimi vratarji v A ligi. Že dalj časa pa je Handanovič tudi standardni vratar slovenske reprezentance.
igrišču. Glej, številke 10 bodo vedno obstajale in vsem bo jasno, kdo ima to vlogo: dejstvo pa je, da sodobni nogomet zahteva več fizične vzdržnosti. Prostora za izključne napadalce ni več.
V Udineseju ste nadaljevalec odlične tradicije vratarjev. V vratih ste, po njegovem odho-
du, zamenjali Morgana De Sanctisa. Kaj vam je od "njegove šole" najbolj ostalo?
Ob prihodu v Italijo je bilo prvo leto najtežje. De Sanctis in Bo-naiuti, ki je bil takrat trener vratarjev, sta mi veliko pomagala. Samo hvaležen sem jima lahko, da sem takra t opra vil izrazi t kakovostni preskok.
Kako je z mladimi tujci, ki se v Vidmu morajo na novo am-bientirati, začenši z učenjem novega jezika? Kako jim klub stoji ob strani?
Klub mi je v prvih italijanskih letih stal vedno ob strani. Imel sem profesorico, po treningu sem imel učne ure, dvakrat ali trikrat tedensko. Nimam se kaj pritoževati, vse sem dobil na krožniku. Kako se predvsem na začetku kariere nogometaš pripravlja na to, da vstopa v velik stadion pred več desettisoč ljudi? Sčasoma postane to avtomatizem. S tem se ne obremenjujem več. Mislim samo na svoje delo, se na to koncentriram in odigram tekmo. Res je sicer, da so bile prve tekme ter prva gostovanja nabiti z evforijo. V kratkem pa te evforija mine in postane vse normalno.
Skrite sanje vsakega nogometaša predstavljajo veliki evropski in svetovni klubi. Za katerega bi se vi odločili, ko bi lahko izbirali?
Nimam nobenih posebnih želja. Moja naloga je ta, da dobro treniram in odigram v nedeljo. Vse drugo se bo zgodilo posledično. Kot vsak športnik imam seveda ambicije, da bi dosegel čim več. Želim si braniti za velik klub, nimam pa posebnih preferenc.
Je za vratarja prednost, da brani v Italiji? Italijani so znani kot izvrstni branilci, izumili so "catenaccio", proizvedli so nekaj najboljših branilcev na svetu (Facchetti, Sdrea, Baresi, Maldini, Nesta, Cannavaro) ter do potankosti dodelali obrambni nogomet...
Tukaj se glede obrambnega nogometa nedvomno naučiš stvari, ki bi se jih nikjer drugje ne naučil. Italija se po mojem mnenju lahko ponaša tudi z najboljšo vratarsko šolo na svetu in ne samo z branilsko. Italijani so mojstri v igri pokrivanja prostora in ne samo igralcev. Tuji nogometaši, ki pridejo v Italijo, rabijo kar nekaj časa, da se privadijo na tak sistem branjenja gola. Kje je torej razlika med italijansko obrambno šolo in načinom branjenja v drugih državah?
Glavna razlika je v tem, da v Italiji obrambne igralce že od 13. ali 14. leta dalje učijo, kam in kako naj se postavijo in kako naj igrajo. To je bistvena razlika. Že od najstniških let se mladi učijo igralnih sistemov, naj bo to 4-4-2 ali 4-3-3 ali karkoli drugega. Ker se tega naučijo že kot srednješolci, jim je potem "ta študij" prihranjen, ko so stari 20 ali več let.
Italijanski mediji v zadnjih letih kritizirajo italijanski nogometni sistem, da ni več sposoben proizvajanja prvorazrednih branilcev. Pravijo namreč, da po Cannavaru in Nesti, ki sta danes stara krepko čez trideset, Italija nima več vrhunskih branilcev...
Tega ni mogoče primerjati. Govorimo o različnih obdobjih, ki ju ločujejo desetletja. Tako kot napreduje tehnologija, se stvari premikajo tudi v nogometu. Po mojem mnenju v Italiji še vedno nastajajo dobri branilci.
Andrej Čemic