PESMI Cveto   Preželj
PRIZOR I/. SAMOTE
Dežuje, da  bi  bila  jesen  čistejša,
prozorna  in krhka.
da bi se bala snežnih kap po gorah.
Morda   li  je  vseeno, če  ulica  spolzi   med  ribe
ali  med  spuščene  roke  strašil
in  se prevleče s plesnijo. s podganami.
Nam  so jutra  in  večeri enako igrana.
lu  dude so postavljene k peči.
Še  psi  so sprejeli jesen
in   pozabili  izbijali  strah.
Iii zvon, ki povezuje vasi ob porokah in smrti.
čaka. da se vrv strese
in  sonce pokaže v  lini.
Gallusovi  moleti         nekoliko upanja -
o  veri   pojoči  menihi.
dajte mi  ključ, da  bom  po i.skusil odpreti  vrata
in  se dotaknil  vrvi.
ki jo v zvoniku  veter potresa
in  z  malim  zvonom  prebudil  ljudi.
Dežuje, da  bi bila jesen čistejša.
da bi se pozabilo šumenje, brenčanje žuželk.
da  bi rjavooko gledanje drobnih življenj
bilo  mimo  naju.
da  bi  bilo kaznovano z oddaljenostjo
in  ujelo med  neštete reke.
Zdaj sem reka, ki se ne posrebri.
In  po ramah odtekajo deževni oblaki.
Imam jih v vseh podobah,
ki  se začenjajo s trenutno samoto.
z  igranjem  ustnic v prazno.
585
VEČERI MINLJIVOSTI
Pofl svetilko je netopirjev let
kakor  razjedcn  obraz
iz let  nepopolne mladosti.
I glasujem  klavir blizu  misli.
<la je e-niolova skala moj  konec.
\e toliko črnili  tipk.
varno zaprtih
pred  hitrimi ali  počasnimi  udarci.
\e  toliko  črnili   tipk.
kakor misli:
da je letenje svetlo prebujanje metuljev,
da je sonce blizu  svoje sence.
Misli  mečejo svetlobna zrcala za lahkimi stopinjami.
Ce  se  ustaviš.
se v vseli dekletih prepletajo
odsevi  zrcal
in  strah
in  tolikokrat  dvignjena  roka
je simbolični  pozdrav.
Nad  trgom  je bronasti  kip
potegnil s prsti  po violini
in  soparni  čolni so se nagnetli  v  pristanu
in  lak se je Še  nadalje  luščil  s  palub  in  boki
Izložbena okna
dvignem  nad  svojo glavo.
da me ne premotijo.
Dekleta pod svetilkami
imajo spete roke
in s prsti  pišejo imena  ljubimcev.
Ljubim odsanjane. tople, peneče se prsi,
ki jih  luči  v svoj  krog rojevanja
vabijo
z  barvitostjo  in   vonjem   po svežih  posteljah.
Zleknem  se  na  eni ali  stoti  postelji.
586
Vreden sem samo podajanja,
jemanja.
ki ga  imenujem osvojitev.
Izložbena okna spustim, da  me zvabijo k  vliodu. Glasovi prodajalk so pridigarjevi glasni  vzkliki.
Med  rokami  nimam   več  poti. Med nogami  se drobijo gumbi, Zlatarjevo oko je pomanjšan  zlal   gumb.
Okoli  pasu  objeti
so se stresli zaradi  hladu  morja.
In  jaz  sem   imel  še  vedno oči   nad   vsakomur,
ki  ni nikogar varoval niti obsojal,
če  pa je sodil.
je  brez  moje  vednosti.
ker je bil krivec s poosebljenim zakonom.
krivec,  ki  je hotel  čudni  čas.
poleg zabav   in   laži.
doliiieti.
NEŽNOST
Kakor bel cvet
je sneg okoli jablan  prepovedal  popotnikom
hojo in smeli.
Kakor bel  cvet
ie zvonik z vetrom.
s poganjki hišnih slemen.
Da bom  razgazil poti
in si od vseh  strani
ogledal   vasi.
je dovolj  nekaj dni.
vendar belina se spremeni
v  živo  ali  zamaknjeno  pričakovanje
nedoraslega sonca.
Kam  tedaj, ko postane življenje običajno.
raztrgano med opravke in spanje?
587
ZENICE
Po kapljali, ki zdrsnejo s skal.
spoznaš vrednost jemanja  in vračanja.
ki je morju  vedno tako blizu,
prav nič narejenega, potvorjenega
ni  v  tem.
Vse drugo se preoblikuje po nas.
In  v  upanju je ljubezen, svetloba.
Po kapljali, ki drse.
si merim čas
in  upam. da morje ne doseže skal.
do zdaj vedno suhih ploskev,
na katerih se poznajo stopinje galebov.
Naoljeno  morje  rojeva  rjavkasto bela  krila. I ako kričijo galebi pred smrtjo in   skušajo z globin  priklicati gore. da  bi  laliko znova  leteli  nad jadrnicami, nad  i
Nad  katerim  mestom je še gaj cipres?
Na cestah je zemlja.  Kože so suhe.
/ene.  otroci   umirajo  v  skupnem  grobu  stavb.
Zenice, ki so se  nastavljale soncu.
ki so s parki  in  pomorščaki  mežikale.
ki so . . .
Kaj so poleg telesa?
Najvrednejše so  poleg  izgubljenega  sonca.
ZDAJ
Dvoje rok za  njo.
ki  je srečanje  prerasla.
Zdaj brsti s kostanji  v senco,
zdaj  pod  čebeljim  krilom  blesti
in se v mojih dlaneh razgovori o dnevu.
ko je bilo vse okoli naju brezzvočno.
588
Brezzvoeno, poredko narazen.
dihanje, ker so gozdovi mirovali.
dovolili, da sva zaspala kjerkoli.
vendar v nama. v nama je čas zapiral jezove
in spominjanje je postalo nejasno.
Zakaj  ravno zdaj opazim  na  polju, ob reki  ljudi?
Zakaj se bojim, da  naju vidijo, ko pa je vendar minilo srečanje in je zdaj iz dneva v dan enako.
589