1152 TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI Ureja Janez Menart Čeprav je naša rubrika namenjena predvsem sami prevajalski umetnosti, z le skopimi podatki o vsakokratnih avtorjih, včasih le nanese tako, da je pametno malo odstopiti od ustaljenih navad. Tako smo tudi v našem primeru dali prostor prispevku, v katerem je teza prenesena delno tudi na samega avtorja. S tem smo hoteli obenem z objavo prevodov nekoliko poudarjeno predstaviti tudi pesnika Waltherja von der Vogelweida, od katerega smrti letos (zelo verjetno) poteka 750 let. Prav zaradi te časovne odmaknjenosti, zaradi izražanja, miselnosti in navad, pa tudi zaradi svojevrstnih pesniških oblik visokega srednjega veka, v katerem so te pesmi nastale, so bila potrebna tudi bolj obširna pojasnila kot običajno. Kar se samih prevodov tiče, naj omenimo, da so nekateri izmed njih bili pred časom ze objavljeni, vendar jih je prevajalec za to objavo temeljito pregledal in umetniško dopolnil. VITEŠKI PESNIK WALTHER VON DER VOGELWElDE Uvodni portret o avtorju prispeval Anton Janko. Pesmi izbral in prevedel ter opombe napisal Dušan Ludvik. Srednjeveška viteška književnost je v zakladnico evropske kulture prispevala nekaj pomembnih literarnih del. Ta dela znajo zaradi svoje umetniške vrhunskosti, načina ubese-ditve in izbire snovi, ki je splošno veljavna problematika človekovega bivanja, bralca tudi danes zadovoljiti. Na Nemškem se je viteško pesništvo (Minnesang), katerega ustvarjalci so bili povečini revni popotni vitezi brez lastnih posestev (ministeriali), v komaj sto letih (1150—1250) razcvetelo in dozorelo v verodostojen prikaz viteškega življenja, zlasti še njegovih želja in hotenj. Kljub svoji ozki vezanosti na fevdalni družbeni sloj pa to Dušan Ludvik 1153 Viteški pesnik VValther von der Vogelvveide pesništvo v nekem višjem smislu popisuje probleme in občutja, ki so splošno človeška, umetniško pa tako prepričljivo povedana, da še vedno zmorejo premostiti prepad med sedaj in nekoč. "VValther von der Vogelvveide, ki ga nemška literarna zgodovina razglaša za svojega največjega lirika vse do Goetheja, je najpomembnejše ime nemške viteške lirike. Bil je sin nekega nižjega fevdalca (predikat: her »vitez«). Rojen je bil okr. 1168 najverjetneje na južnem Tirolskem v bližini Bolzana. Kot viteškega pevca ga prvič srečamo na Babenberškem dvoru na Dunaju, kamor je prišel v uk k tamošnjemu dvornemu pesniku Reinmarju. Izraz »v uk« uporabljamo namenoma, saj je moral vitez-pevec poleg zlaganja pevnih verzov (tj. tehnike verza) znati delati tudi melodije (ton, don) in vse skupaj v večini primerov sam prepevati ob spremljavi strun (wise: wort). Viteški pesnik je torej v dobesednem pomenu besede bil tudi pevec (senger). Po smrti svojih zaščitnikov na Dunaju, Leopolda V. in Friderika Avstrijskega, ter po sporu s svojim učiteljem, kateremu je očital sterilnost in pretirano stilizacijo, se je uvrstil med popotne pevce (po 1198). Tako je videl in spoznal velik del Evrope, od »Seine do Mure« in od »Pada do Trave« (severna Nemčija). Nekaj časa je dvorjanil kralju Filipu Švabskemu, precej let živel na dvoru thurinškega grofa Hermana (tu se je sešel tudi s svojim največjim pesniškim sodobnikom, Wolframom, ustvarjalcem Parci-vala), nekaj časa tudi na dvoru oglejskega patriarha, na dvoru koroškega vojvode Bernharda (1214) in še marsikje drugje. V dunajskem času se je Walther še podrejal stilizirani in zelo niansirani liriki svojega učitelja Reinmarja; pri njem si je pridobil formalno popolnost in temeljito spoznal tematiko provansalske in nemške viteške lirike (hoher Minnesang, tu pesem št. 1). Še pred drugim odhodom z Dunaja (verjetno 1203) pa je tak način pesnjenja zavrgel in ni več pel nezaslužene hvale nedosegljivim dvorjankam, temveč se je v prisrčnih in iskreno doživetih pesmih, polnih motivov in prispodob iz poletne in zimske narave (pesem štev. 2), obrnil na širši krog poslušalcev, na preprosta, a laže dosegljiva in bolj odzivna podeželska dekleta, (Madchenlieder, tu pesmi št. 3 in 4). V kodeks ljubezenske viteške lirike je tako vnesel svoj lastni ideal popolne pesmi, pri čemer se je po obliki in vsebini naslonil na obliko plesne pesmi, pasturele in svitanice (Tagelied, alba). Veliko teh pesmi je nastalo pod vplivom va-gantske neposrednosti in formalnega mojstrstva takrat že uzakonjene viteške lirike; vendar pa so le-te dvorsko pozlahtnjene in osebno prezarjene. Kasneje je svoja čustvena izkustva tega časa prenesel tudi v bolj formalistično, tako imenovano »uravnano« ljubezensko liriko (ebene Minne), ki ji je s tem podaril novo in zadnje življenje in lesk. Bil je mojster vseh treh vrst min-nesanga: »nizke«, »visoke« in »uravnane« viteške ljubezenske lirike (niedere, hohe, ebene Minne). Velik del Waltherjevih pesmi ohranja takratno objektivno in subjektivno resničnost viteškega sveta (prošnje pesmi, hvalnice, rajalne pesmi), ukvarja pa se tudi z nemško državno politiko: v teh (politische Spruchdichtung, Leich) ves čas stoji na strani nemških vladarjev v njihovih sporih s papeškim Rimom, ki si je hotel prisvojiti tudi posvetno oblast (tu pesem št. 5). Vendar mogočniki Waltherju niso bili kaj posebno hvaležni in so ga slabo nagrajevali. Le zadnji, Friderik II, (služil je trem), mu je za politične zasluge podelil majhen fevd v okolici Wiirzburga (1220) in ga s tem na stara leta rešil revščine in brezdomstva. Kljub temu pa so bila njegova stara leta polna neprijetnih 1154 Anton Janko spoznanj in Walther je z žalostjo in nejevoljo gledal na splošni nered v cesarstvu in na propadanje vitestva. Sodobnikom je, močno odmaknjen v resignacijo in v skladu z viteško etiko, svetoval, kako naj žive, da si pridobijo čast (ere), posest (guot) in božjo naklonjenost (gotes hulde), ne da bi pri tem izgubili to ali ono. Svojo življensko filozofijo, razočaranje nad napakami časa in propadanjem vitestva, pokaže utrujeni šestdesetletnik najbolj plastično v Zalostinki (tu št. 6). V njej se poslavlja od mladostnih idealov in tudi od sveta, še posebej žalosten, ker se ne more udeležiti 5. križarske vojne (1227/29). Umrl je kmalu po letu 1228, ko je nastala ta njegova zadnja pesem, in letošnje leto zato po pravici jemljemo kot 750. obletnico njegove smrti. 1. Blagor trenutku, da njo sem spoznal: moje telo in duha je uklonila, ko sem vse misli po njej naravnal, ki jih je z ljubko vrlino osvojila. Da se ne morem ločiti od nje, čar nje stori, nje dobrota predana in usta rdeča, sladko nasmejana. Čustva in misli veljajo le njej, žlahtni in ljubi, popolni. Kar bi še želel in upal poslej, naj v zadovoljnost obeh se izpolni. Da mi veselje prežema srce — čar nje stori, nje dobrota predana in usta rdeča, sladko nasmejana. 2. Mraz nas je vse prehudo prizadel: prelog in log, kjer je milo zvenel ptičji ščebet, je zdaj pust in ves bel. Ko bi vsaj videl spet žoganje dev na cesti in slišal zbor ptičev vesel! Da mi prespati je zimske dni! Kadar sem buden, me zima mori: ni in ni konca njene moči. Vendar pa zima pred majem zbeži, spet trgal bom rože, kjer srež zdaj leži. 1155 Viteški pesnik VValther von der Vogelvveide 3. Pod lipo znano nad dobravo na posteljici naju dveh, tam poležano najdeš travo in rože utrgane po tleh. V bližnjem logu pa vesel tandaradej slavec bo ubrano pel. ¦ V dobravo davi šla sem sama. Moj ljubi prej prišel je tja. Spoštljiv pozdravi: »Žlahtna dama!« — kako presrečna sem bila! Je poljubljal? Kar naprej! Tandaradej, rdeče ustnice poglej! • Kup rož nastelje zame v travo, v njih posteljico narahlja. Če koga pripelje pot v dobravo, se bo nasmehnil od srca. Saj po rožah bo spoznal, tandaradej, kje mi vzglavje je ravnal. Če kdo ugane — bog obvari! — da spal je z mano, me bo sram. O, naj ostane molk na stvari! Le jaz vem zanjo in on sam. Le še ptiček ve za to, tandaradej, on pa vdano molčal bo. 1156 Dušan Ludvik 4. »Vzemite, o gospa, ta venček«, rečem lepotici, »prav zares se vam lepo poda; in z rožami v laseh krasili boste ples. Pa še dragulje čudovite bi moral vam prinesti in v lase vam jih vplesti. To pravim iz dna duše, verjemite! Tako je mil vaš čar, da tole krono iz cvetja srčno rad vam dam, najdražjo svojo stvar. Na kupe belih in rdečih rož poznam. Rasto v dobravi na odročnem kraju; kjer prelepo cvetijo, kjer ptice žvrgolijo, tja pojdiva jih trgat v maju.« Darilo vzela je kot grajska gospodična, vredna vse časti: v obraz zardela je, podobna roži, ki ob liliji cveti. Oči povesi sramežljivo, pa nagne glavo milo: to je bilo plačilo, o drugem molčal bom spoštljivo. Nikoli, nikdar prej od sreče nisem bil tako močno prevzet. Ves čas je nihal z vej in zraven naju padal v travo cvet na cvet. V tej blaženosti zasmejim se, ker v sanjah sem s sladkostjo bogat in z vso radostjo. Vtem se zdani — in jaz zbudim se. Tako se mi zgodi, da moram vsem dekletom v teh poletnih dneh globoko gledati v oči. Morda le najdem jo, potem ne bom v skrbeh. Kaj pa če poplesuje tamle na planjavi? ¦ Viteški pesnik VValther von der Vogelvvefde Dekleta, lepa čujte, klobuke privzdigujte, naj jo zagledam z venčkom rož na glavi! 5. Na kamnu sam sede prekrižal sem noge in nanje laket sem oprl, nato sem že z dlanjo podprl si brado in obraz. Premišljal sem lep čas, kako se da živeti: ne morem doumeti, kako imeti tri stvari, da se nobena ne skazi. Od teh si čast in svetna oblast nastavljata škodljivo past, a božja milost, tretja stvar, ja najbolj dragoceni dar. Del veno skrinjo bi vse tri. Zal se nikoli ne zgodi, da božja milost in oblast ob njima še posvetna čast bi v enem srcu se združile. Pot so zaprle mračne sile: zahrbtnost je v zasedi, nasilje v naši sredi, mir, red vsa v ranah do krvi. Dokler ne ozdravita ta dva, ni varnosti za one tri. 6. Gorje, kam šla, prešla je vez trdna mojih let? Je svet moj le izsanjan? Je mar resničen svet? O čemer prej sem sodil, da je, je res bilo? Ce je tako, sem sanjal in sam ne vem za to, Zdaj sem se zdramil, toda ta svet mi ni več znan, čeprav sem prej poznal ga, kot tole svojo dlan. Kjer kot otrok sem rasel, vsi ti ljudje, ta kraj, — kot da je vse zlagano — mi vse je tuje zdaj. Stari so zdaj in leni vrstniki mladih let, požgano zdaj je polje, posekan gozdni svet: če potok ne bi tekel kot v starih dneh vesel, 1157 1158 zares hudo nesrečen sam sebi bi se zdel. Marsikateri znanec izogne se me rad. Ta svet vsenaokoli z bridkostmi je bogat. In kadarkoli spomnim se tistih lepih dni, ki so prešli kot plosknil po morju bi z dlanmi — gorje, o, le gorje! Gorje, kako zdaj mladi se klavrno drže! Nekoč jim čista radost žlahtila je srce. Le skrb in strah poznajo: a kdo ju je spočel? Naj pridem kamorkoli, nihče ni več vesel: glej, ples in smeh in petje zamira od skrbi, kdaj kak kristjan je videl bolj žalostne ljudi? Gospem slabo poda se v laseh trak in naplet, ponosni vitez hodi oblečen kakor kmet. Nam ostra pisma iz Rima poslali so v teh dneh, jok nam je še dovoljen, a prepovedan smeh. Živeli smo veselo, zdaj me boli srce, ker smeh svoj naj zamenjam za žalost in gorje. Še gozdne ptiče bega naš jok in stok neljub, je potlej kakšno čudo, da me mori obup? Bedak, čemu zla jeza iz mene govori? Kdor sprejme svetno radost, onstransko izgubi — gorje, o, le gorje! Gorje, sladkost užitka je zastrupila svet! Poglejte, žolč gorjupi zagrenil nam je med: naš svet od zunaj lep je je bel, rdeč, zelen, od znotraj pa je črn, mrtvaško zamračen. Ta, ki ga svet je spridil, odvezo naj dobi: velikih grehov z majhno pokoro se znebi. Zdaj, vitezi, na vas je, storite moški sklep: vi nosite čelade, trdno kovan oklep, blagoslovljene meče in k temu močen ščit. Daj Bog, da zmage vreden, bi zanjo šel se bit! Tako ubogi revež bi bil dovolj bogat. Ne mislim fevdne zemlje, ne bi zakladov rad! O, ne! Nebeško krono, ki s kopjem pribori si jo vojščak navadni, rad nosil bi vse dni. Če s križarji bi mogel čez veliko morje, bi pel samč še »blagor« in nikdar več »gorje«, nikoli več gorje! Dušan Ludvik 1159 Viteški pesnik Walther von der Vogelweide Opombe. Verz minnesengrov je sicer naglasno alternirajoči verz, vendar pa ga ni mogoče istovetiti z našim jambskim, trohejskim ipd. verzom. Na splošno je manj vezan kot naš pravilni verz; pozna prenapeti zlog, ki zapolni celo stopico, dovoljeno je zanemariti ali dodati nepoudarjeni zlog v stopici, opustiti anakruzo itd. Ta svoboščina je v zvezi z melodijo •— verz minnesengrov ni recitiran, temveč pet. Poleg tega so teksti izpričani le v poznejših variiranih oblikah. Zato se njihova metrična oblika lahko reproducira v prevodih le nepopolno in samo približno. Skušal sem zajeti kar najbolj natančno originalni metrum, dosledno pa obdržati prvotni obrazec rim. — Teksti minnesengrov se navajajo po prvih izdajah Karla Lachmanna, pesmi Waltherja torej po izdaji iz 1. 1827, ki jo je imel tudi Matija Čop. Navedbe številk na začetku posameznih opomb v oklepaju naznačujejo mesto pesmi v navedeni zbirki. 1. (110,13) Primer »visoke« ljubezenske pesmi. Kitica je tridelna (2 + 2 + 3); sestoji iz »proreka« (Aufgesang) z dvema »oporama« (tolle) in iz »poreka« (Abge-sang). Metrična in rimovna oblika proreka je navadno drugačna od tiste v poreku, tako tudi melodija (navadno je zadnja nota 2. opore hkrati prva nota poreka). — Tu je 5. verz prve kitice brez zvočnega stika, rima se šele s 5. verzom 2. kitice (t. i. Waise (sirota« srvn, korner »zrna«). Obe kitici imata enak »pripev« (refren, Kerhrreim) 2. (39,1) Sodi v zvrst »zimskih pesmi (VVinterlied). Kitica je dvodelna (3 -j- 2). Daktilski trimetri in enotne rime skozi vso kitico (stfranc. tirade ali laisse) spominjajo na metrične oblike provansalskih trubadurjev. — žoganje na cesti: cesta je bila običajni prostor za vsakovrstne igre; žoganje sodi k prvim pomladanskim zabavam; — njene moči: pogostni srednjeveški topos (npr. Carmina Burana 18a: »zima kaže silno moč«) tako tudi predstava »zmagovite pomladi (maj); oba letna časa sta poosebljena; — trgal bom rože: star ljubezenski simbol (gl. tudi 39,11 in 74,20). 3. (39,11) Klasični primer osebno doživete »nizke« ljubezenske pesmi, tako tudi 74,20. Kitica je tridelna (3 + 3 + 3) z vmesnim refrenom. Primer »pasturele« (ljubezensko srečanje mladega plemiča s preprosto deželanko sredi bukolične majske narave). — žlahtna dama: neenotna razlaga, izbral sem najbolj naravno: deželanko njen »ljubi« pozdravi spoštljivo, kot da je tudi ona »grajska gospodična«, zato takšno veselje (gl. tudi 74,20). 4. (74,20) Primer »plesne pesmi« ((Tanzlied); kot prejšnja je tudi ta bolj razpoloženjska in pripovedna kot čustveno lirična. Kitica je tridelna (2 + 2 + 4). — venček: plesalci obeh rodov so na glavi nosili vence, spletene iz mladih vej ali iz travniških cvetic; venček —¦ navadno dvoumno (star ljubezenski simbol devištva); — krono iz cvetja: (schapel) — variacija za »venček«; — stopa: srednjeveški ples je počasen (stopan; den reien gen, treten) ali pa hiter (poskočen, skakan; den reien springen, prim. Carmina Burana 137a: »visoki rej skakajva, moja gospa«). Prvemu še najbolj ustreza koroški izraz »nizki rej«, drugemu pa »visoki rej«; — klobuke privzdigujte: deželanke, zlasti na Avstrijskem, so nosile klobuke s širokimi krajci, ki so jim zakrivali in senčili obraz (Schattenhut). 5. (8,4) Prvi primer nemške »politične pesmi« spruch); nastala je ok. 1. 1198/1199. Popisana drža simbolizira hkrati »sodnika« in »misleca«. Tako je Walther »upodobljen« v Manessejevem (= Velikem heidelberškem) rokopisu (ok. 1330). Politično ozadje: Po smrti cesarja Henrika VI. Štaufovca (IX., 1197) je namesto njegovega 3-letnega sina Friderika vladal njegov ujec Filip Švabski. Ta se je — čeprav ga je papež Inocenc III. 1. 1197 izobčil iz Cerkve — dal kronati za nemškega kralja (IX., 1198). Severna Nemčija pa je za protikralja izbrala Welfa, Ota IV. (VI., 1198). V spor se je 1. 1199 vmešal tudi papež in se odločil za Ota. Posledica tega dvovladja je bilo brez-pravje in gmotno ter duhovno opustošenje države. Walther je bil na strani Filipa. K tej pesmi sodita še 2 vsebinsko komplementarni pesmi (gl. moj prevod: NSD 1953, 1017ss.). Metrična oblika je 3 do 4-iktni »parni verz« (Reimpaare) dvorskega epa; zadnja vrstica s cezuro po 3. stopici je »dolgi verz« (Langvers), podoben nibelunškemu verzu (gl. 124,1). 6. (124,1) Velja za najlepšo in najglobljo Waltherjevo pesem. Kljub osebnemu, elegičnemu tonu sodi tudi med politične »naborne pesmi«, ki propagirajo križarsko vojno (VVerbelied, Kreuzlied). Ozadje: Štaufovec Friderik II., od XII. 1212 nemški kralj, bi moral do poletja 1225 pripraviti novo križarsko vojno, s katero pa odlaša. Šele v začetku septembra 1227 odpluje z vojsko meščanov, kmetov, v glavnem pa vitezov proti Palestini. Zaradi množičnega umiranja ipd. se mora vrniti na kopno. Papež Gregorij IX. ga za kazen izobči iz Cerkve. Posledica tega je splošna zbeganost in osuplost v Nemčiji (VValther: 2. kitica). Edini izhod je uresničitev križarskega pohoda (Walther: 3. kitica) — Friderik se izkrca septembra 1228 v Akonu. — »Žalostin- 1160 Dušan Ludvik ka« je nastala po obisku rojstnega kraja (gl. 1. kitica) med časom izobčenja Friderika (29. IX. 1227) in pred septembrom 1228, tj. pred drugim odplutjem, ki bi se ga tudi Walther rad udeležil. Z rojstnim krajem (južna Tirolska), kamor se je odpravil mogoče zaradi križarske vojne, ga povezuje tudi dolgi verz, verz starega obdonavskega minne-sanga. To je variacija nibelunškega verza (3+3 ikti) s stalno cezuro po 3. verznem elementu in s svobodno anakruzo v začetku »nasnove« (Anvers) in »odsnove« (Abvers) — gl. Dušan Ludvik, Srednjeveške in staronemške verzne oblike ¦—¦ v: Literarni leksikon zv. 4 (1978), str. 5—7. — izsanjan: »življenje je sen« je že svetopisemska primerjava (Job; Psalmi); — ostra pisma: Gregorjeva enciklika nemškim škofom (1. X. 1227) in nemškim knezom (8. X. 1227) o izobčenju Friderika, pač tudi vest o potrditvi ekskomunikacije (18. XI. 1227); — žolč: med — splošno rabljena srednjeveška antiteza za »žalost« : »veselje«; — ta svet: srednjeveška alegorija sveta; — moški sklep: udeležiti se križarske vojne; — blagoslovljene meče : pri razglasitvi za viteza, so blagoslovili meče (našteto orožje je vidni atribut viteštva); — nebeško krono: krono večnega življenja (zveličanja); — navadni vojščak: dvojna razlaga — 1. tako bi on (= vitez) dosegel zveličanje, ki si ga lahko v boju za krščansko vero s sulico prisluži celo navadni vojščak (= nevitez) — 2. mišljen je rimski legionar Longinus, ki naj bi bil po legendi prebodel Kristusov bok in ga tako na križu rešil vseh muk, za kar naj bi bil čudežno zveličan.