62 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 63Botanika • Nahajališča hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji • Paleontologija je zaradi težavnega in še ne dovolj pregleda- nega terena težko natančneje oceniti, vseka- kor hladnikovka v tem delu Trnovskega gozda ni ogrožena in na njeno razširjenost vplivajo predvsem naravni dejavniki. Hladnikovka je izrazito prilagodljiva in ne- zahtevna vrsta. Zna si poiskati nova rastišča in razen krajevno, na posameznih nahajališčih, ni ogrožena in ji človek za zdaj ne more bistveno škodovati. Sama po sebi se pojavlja primerjava z drugim našim znamenitim endemitom, kranj- skim jegličem (Primula carniolica). Deloma sta si podobna po rastiščih, imata tudi del skupne- ga območja razširjenosti (v Govcih nad Tre- bušo). Sam imam v podatkovni bazi FloVegSi 19 popisov, kjer uspevata skupaj v kamnitih traviščih in v združbah skalnih razpok. A so med njima vseeno razlike. Kranjski jeglič uspe- va na nadmorski višini od 200 metrov do 1.460 metrov, torej tudi na Golakih, kjer hladnikovke ne poznamo, in tudi v dolinskih grapah (na pri- mer ob Trebušici), medtem ko hladnikovka le v gorskem pasu (700 metrov do 1.330 metrov). Obe vrsti dobimo v kamnitih svetlih črnoboro- vih sestojih, v kamnitih traviščih, skalnih raz- pokah in na meliščih, s tem da je na slednjih kranjski jeglič bistveno redkejši. On je bolj vlagoljuben, hladnikovka pa bolj svetloljubna. Obema najbolj ustrezata dolomit in dolomitni apnenec. Nobena od njiju ne uspeva v Julijskih Alpah, kjer bi bilo zanju precej primernih ra- stišč. Kranjski jeglič ima nahajališča čisto na njihovem južnem robu, v grapah pod Kojco in na robu Šentviške planote, njegovo najbolj jugozahodno nahajališče v Trnovskem gozdu pa je pri Selovcu (Cohrs, 1954: 117). Morda je območje razširjenosti hladnikovke nekoli- ko večje, kot ga poznamo zdaj. Njena rastišča so namreč tudi težko dostopna ostenja, ki jih botaniki še nismo pregledali. A tudi v znanem območju razširjenosti ima dobre možnosti, da se v njem ohrani in najbrž, tako kot kranjski jeglič, preživi Slovence. Zahvala Pri pripravi tega članka so nam na terenu ali s podatki pomagali pokojni Emil Velikonja, Blaž Belhar, dr. Branko Vreš, mag. Gabrijel Seljak, Marija Skok, prof. dr. Andrej Martinčič in dr. Nada Praprotnik. Zemljevid je za tisk pripravil Iztok Sajko. Vsem iskrena hvala. Literatura: Cohrs, A., 1954: Beiträge zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes. Feddes Repertorium, 56 (2): 97–143. Čušin, B., 2004: Hladnikia pastinacifolia Rchb. – rebrinčevolistna hladnikija, hladnikovka. V: Čušin, B., in sod.: Natura 2000 v Sloveniji. Rastline. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 107–113. Čušin, B., Babij, V., Bačič, T., Dakskobler, I., Frajman, B., Jogan, N., Kaligarič, M., Praprotnik, N., Seliškar, A., Skoberne, P., Surina, B., Škornik, S., Vreš, B., 2004: Natura 2000 v Sloveniji, Rastline. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 172 str. Jogan, N., Bačič, T., Frajman, B., Leskovar, I., Naglič, D., Podobnik, A., Rozman, B., Strgulc – Krajšek, S., Trčak, B., 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 443 str. Krašan, F., 1863: Beiträge zur Flora der Umgebung von Görz. Österreichische botanische Zeitschrift, 13 (12): 385–396. Peterlin, S., Skoberne, P., Wraber, 1985: Na poti k botanični »Rdeči knjigi« za Slovenijo. Biološki vestnik, 33 (2): 61–72. Praprotnik, N., 1987: Ilirski florni element v Sloveniji. Doktorska disertacija. Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljana, 234 str. Rojšek, D., 2020: Poročilo o novem nahajališču rebrinčevolistne hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) v čavenskem žlebu Mačjega kota. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, Območna enota Nova Gorica, 3 str. Seliškar, T., Vreš, B., Seliškar, A., 2003: FloVegSi 2.0. Računalniški program za urejanje in analizo bioloških podatkov. Ljubljana: Biološki inštitut ZRC SAZU. Šajna, N., Kavar, T., Šuštar - Vozlič, J., Kaligarič, M., 2012: Population genetics of the narrow endemic Hladnikia pastinacifolia Rchb. (Apiaceae) indicates survival in situ during the pleistocene. Acta Biologica Cracoviensia, 54 (1): 1–13. Velikonja, E., 2007: Hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia). Gora (Predmeja), 11, (36): 11–13. Velikonja, E., 2012: Rastejo pri nas. Rastline Trnovskega gozda. Predmeja: Samozaložba, 252 str. Wraber, T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 239 str. Wraber, T., Skoberne, P., 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave (Ljubljana), 14–15: 1–429. Rosomah ali žeruh (Gulo gulo) je najve- čja kuna (poddružina Mustelinae), ki pa po videzu spominja na majhnega medveda. Rosomah danes poseljuje severna območja Zemljine poloble od Skandinavije (Finske, Norveške, Švedske in Estonije), Rusije, se- vera Kitajske in Mongolije do večjega de- la Aljaske, Kanade in delno tudi nekaterih severnih držav Združenih držav Amerike. Zgodovinski podatki kažejo, da je roso- mah še pred nekaj stoletji imel veliko večji življenjski prostor. Tako je v Evropi na za- hodu živel celo v Romuniji in na Poljskem, na jugu pa v osrednjem delu Kazahstana. Še v času zadnjih ledenih dob pa je njegov življenjski prostor segal celo do obal Jadran- skega morja, osrednje Evrope, Britanskega otočja in Pirenejev. Ta zelo aktivna kuna je plenilec, ki se ne ustraši niti večjih živali, kot so severni je- len in njemu podobne. Njegovi priljubljeni življenjski prostori so tundra, tajga, gozdovi iglavcev in celo močvirnata območja. Samci rosomaha so običajno večji od svojih samic: zrastejo lahko do enega metra in tehtajo do petnajst kilogramov. Ledenodobni rosomahi so bili zagotovo večji in močnejši od dana- šnjih, kar kažejo tudi fosilni ostanki. Predniki današnjega in ledenodobnega roso- maha so se razvili iz rodu Plesiogulo. Čeprav je fosilni zapis o pojavu rodu Gulo še vedno redek, pa paleontologi predvidevajo, da je bila zgodnjepleistocenska vrsta Gulo schlos- seri neposredni prednik današnje vrste Gulo gulo. Zanimivo je, da vrsta Gulo schlosseri še ni bila prilagojena na hladno podnebje, kar dokazujejo fosilni ostanki, najdeni skupaj z značilnim toploljubnim rastlinstvom. Roso- mah se je po nekaterih raziskovalcih prila- Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji Matija Križnar Današnji rosomahi (Gulo gulo) so prebivalci severnih in mrzlih območij. Sodijo med največje kune in so neustrašni plenilci. Ilustracija: Pika Križnar. 64 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 65Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji • PaleontologijaPaleontologija • Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji godil na hladno podnebje (ostre zime, hojo v snegu) v obdobju Mindelske poledenitve (pred približno 400.000 leti). Nekaj fosilnih ostankov ledenodobnih (poznopleistocen- skih) rosomahov poznamo tudi v Sloveniji. Ti ostanki so bili odkriti v sedmih najdiščih (večinoma jamskih) (Döppes, 2001), med katerimi je eno bilo odkrito šele nedavno (Križnar in sod., 2021). Fosilne najdbe rosomaha v Sloveniji Fosilni ostanki rosomahov so na splošno dokaj redki, toda v Sloveniji so v preteklosti odkrili kar nekaj zanimivih najdb teh lede- nodobnih zveri. O prvih odkritjih fosilnih ostankov rosomaha poročajo iz Križne jame. V tej prelepi kraški jami so leta 1878 po- tekala prva izkopavanja kosti ledenodobnih jamskih medvedov (Ursus spelaeus, danes jih pripisujejo vrsti U. ingresuss). Izkopavanja je vodil in nadziral priznani avstrijski geolog Ferdinand von Hochstetter (1829-1884), pri njih pa je sodeloval tudi takratni kustos Deželnega muzeja za Kranjsko Karel Dež- man (1821-1889). Obsežna izkopavanja so zahtevala tudi drugo pomoč, ki so jo našli v Hochstetterjevih asistentih arheologu Jo- sefu Szombathyju (1853-1943) in paleon- tologu Ernstu Kittlu (1854-1913) ter mu- zejskemu preparatorju Ferdinandu Schulzu (1849-1936). Ob nepregledni množici kosti jamskih medvedov, izkopanih predvsem v Medvedovem rovu, so našli tudi del spodnje čeljusti in podlahtnico rosomaha (takrat so ga imenovali še Gulo spelaeus) (Hochstetter, 1879). O tej in še nekaterih drugih zanimi- vih in redkih najdbah iz Križne jame je na dopisnici Hochstetter obvestil tudi Dežmana še pred uradnimi objavami. Večji del izko- panega in zbranega paleontološkega gradiva so odpeljali v naravoslovni muzej na Dunaju, kjer se je za omenjenimi ostanki rosomaha za več kot stoletje izgubila vsaka sled. Drugo najdišče pleistocenskega rosomaha leži v bližini Kostanjevice na Krasu. O izje- mni najdbi skoraj polovice okostja rosomaha je leta 1941 prvi poročal in ostanke opisal italijanski geolog in speleolog Franco Anel- li (1899-1977). Toda zgodba o odkritju teh fosilov se je odvijala že desetletja pred tem. Leta 1915 naj bi ob raziskovanju neke jame pri Kostanjevici na Krasu ostanke rosomahovega okostja našel inženir H. Boch. Ostanki so ležali v tretji dvorani jame oziroma brezna na po- vršini grušča. Pobrane kosti so oči- tno bile kasneje shranjene v Postojni na takratnem Italijanskem speleolo- škem inštitutu (deloval je v letih od 1929 do 1934), kjer jih je tudi »od- kril« Anelli (Anelli, 1941). Med ko- stnimi ostanki rosomaha so ohranje- ne lobanja, spodnja čeljust in mnoge kosti. Ta najdba verjetno sodi med najbolj ohranjene ostanke rosomaha v Evropi (Döppes, 2001). Danes je tudi bolj znano pravo ime jame ozi- roma brezna, v katerem so našli rosomaho- ve ostanke. Med prvotnimi imeni najdišča smo lahko zasledili italijansko poimenovanje Grotta di Castagnavizza, pred tem nemško poimenovanje Nakošnikhöhle (jama Nako- šnik) in jama Grapača. Šele s pomočjo Pavla Jamnika in članov Jamarskega kluba Temni- ca iz Kostanjevice na Krasu so ugotovili, da je najdišče v resnici jama na Halametovem. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so jamarji in arheologi ponovno naleteli na redke ostanke ledenodobnih rosomahov. Prve fosile so našli v Ludvikovi jami blizu Sežane in pripadajo spodnji čeljustnici ter trem fragmentom zgornjih čeljustnic. Ob rosomahovih kosteh so našli še nekaj dru- gih kosti ledenodobnih sesalcev (Pavšič, Turk, 1989). Nekoliko bolj skromne fosilne ostanke so našli v pleistocenskih sedimen- tih Jame velikih podkovnjakov blizu Črno- tič nad Koprom. Tudi tukaj so izkopali dva večja fragmenta spodnjih čeljustnic in nekaj zob (Pavšič, Turk, 1989). Najbolje ohranjene skeletne ostanke rosomaha so našli leta 1915 v jami blizu Kostanjevice na Krasu (danes je to jama na Halametovem, s puščico je označeno mesto najdbe v jami). Mesto hrambe teh izjemnih fosilnih ostankov je neznano, saj jih je speleolog Franco Anelli odnesel iz Postojne. Vir slik: po Anelliju, 1941, in arhivu Jamarske zveze Slovenije. Zgodovinsko najstarejša odkritja ostankov rosomahov v Sloveniji so našli v Križni jami. O najdbi rosomaha je leta 1878 poročal Ferdinand von Hochstetter Karlu Dežmanu, takratnemu kustosu Deželnega muzeja za Kranjsko. Omenjeni ostanki so shranjeni na Dunaju. Vir: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. 64 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 65Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji • PaleontologijaPaleontologija • Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji godil na hladno podnebje (ostre zime, hojo v snegu) v obdobju Mindelske poledenitve (pred približno 400.000 leti). Nekaj fosilnih ostankov ledenodobnih (poznopleistocen- skih) rosomahov poznamo tudi v Sloveniji. Ti ostanki so bili odkriti v sedmih najdiščih (večinoma jamskih) (Döppes, 2001), med katerimi je eno bilo odkrito šele nedavno (Križnar in sod., 2021). Fosilne najdbe rosomaha v Sloveniji Fosilni ostanki rosomahov so na splošno dokaj redki, toda v Sloveniji so v preteklosti odkrili kar nekaj zanimivih najdb teh lede- nodobnih zveri. O prvih odkritjih fosilnih ostankov rosomaha poročajo iz Križne jame. V tej prelepi kraški jami so leta 1878 po- tekala prva izkopavanja kosti ledenodobnih jamskih medvedov (Ursus spelaeus, danes jih pripisujejo vrsti U. ingresuss). Izkopavanja je vodil in nadziral priznani avstrijski geolog Ferdinand von Hochstetter (1829-1884), pri njih pa je sodeloval tudi takratni kustos Deželnega muzeja za Kranjsko Karel Dež- man (1821-1889). Obsežna izkopavanja so zahtevala tudi drugo pomoč, ki so jo našli v Hochstetterjevih asistentih arheologu Jo- sefu Szombathyju (1853-1943) in paleon- tologu Ernstu Kittlu (1854-1913) ter mu- zejskemu preparatorju Ferdinandu Schulzu (1849-1936). Ob nepregledni množici kosti jamskih medvedov, izkopanih predvsem v Medvedovem rovu, so našli tudi del spodnje čeljusti in podlahtnico rosomaha (takrat so ga imenovali še Gulo spelaeus) (Hochstetter, 1879). O tej in še nekaterih drugih zanimi- vih in redkih najdbah iz Križne jame je na dopisnici Hochstetter obvestil tudi Dežmana še pred uradnimi objavami. Večji del izko- panega in zbranega paleontološkega gradiva so odpeljali v naravoslovni muzej na Dunaju, kjer se je za omenjenimi ostanki rosomaha za več kot stoletje izgubila vsaka sled. Drugo najdišče pleistocenskega rosomaha leži v bližini Kostanjevice na Krasu. O izje- mni najdbi skoraj polovice okostja rosomaha je leta 1941 prvi poročal in ostanke opisal italijanski geolog in speleolog Franco Anel- li (1899-1977). Toda zgodba o odkritju teh fosilov se je odvijala že desetletja pred tem. Leta 1915 naj bi ob raziskovanju neke jame pri Kostanjevici na Krasu ostanke rosomahovega okostja našel inženir H. Boch. Ostanki so ležali v tretji dvorani jame oziroma brezna na po- vršini grušča. Pobrane kosti so oči- tno bile kasneje shranjene v Postojni na takratnem Italijanskem speleolo- škem inštitutu (deloval je v letih od 1929 do 1934), kjer jih je tudi »od- kril« Anelli (Anelli, 1941). Med ko- stnimi ostanki rosomaha so ohranje- ne lobanja, spodnja čeljust in mnoge kosti. Ta najdba verjetno sodi med najbolj ohranjene ostanke rosomaha v Evropi (Döppes, 2001). Danes je tudi bolj znano pravo ime jame ozi- roma brezna, v katerem so našli rosomaho- ve ostanke. Med prvotnimi imeni najdišča smo lahko zasledili italijansko poimenovanje Grotta di Castagnavizza, pred tem nemško poimenovanje Nakošnikhöhle (jama Nako- šnik) in jama Grapača. Šele s pomočjo Pavla Jamnika in članov Jamarskega kluba Temni- ca iz Kostanjevice na Krasu so ugotovili, da je najdišče v resnici jama na Halametovem. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so jamarji in arheologi ponovno naleteli na redke ostanke ledenodobnih rosomahov. Prve fosile so našli v Ludvikovi jami blizu Sežane in pripadajo spodnji čeljustnici ter trem fragmentom zgornjih čeljustnic. Ob rosomahovih kosteh so našli še nekaj dru- gih kosti ledenodobnih sesalcev (Pavšič, Turk, 1989). Nekoliko bolj skromne fosilne ostanke so našli v pleistocenskih sedimen- tih Jame velikih podkovnjakov blizu Črno- tič nad Koprom. Tudi tukaj so izkopali dva večja fragmenta spodnjih čeljustnic in nekaj zob (Pavšič, Turk, 1989). Najbolje ohranjene skeletne ostanke rosomaha so našli leta 1915 v jami blizu Kostanjevice na Krasu (danes je to jama na Halametovem, s puščico je označeno mesto najdbe v jami). Mesto hrambe teh izjemnih fosilnih ostankov je neznano, saj jih je speleolog Franco Anelli odnesel iz Postojne. Vir slik: po Anelliju, 1941, in arhivu Jamarske zveze Slovenije. Zgodovinsko najstarejša odkritja ostankov rosomahov v Sloveniji so našli v Križni jami. O najdbi rosomaha je leta 1878 poročal Ferdinand von Hochstetter Karlu Dežmanu, takratnemu kustosu Deželnega muzeja za Kranjsko. Omenjeni ostanki so shranjeni na Dunaju. Vir: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. 66 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 67Paleontologija • Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji • Paleontologija Morda geološko najstarejši ostanek je bila spodnja čeljustnica rosomaha iz zasute jame v kamnolomu Črnotiče. O tej najdbi zelo na kratko poroča krasoslovec Andrej Mihevc v eni izmed svojih monograf ij (Mihevc, 2001). Po našem poizvedovanju pri odkri- telju smo izvedeli neprijetno novico, da je bil zelo krhek in drobljiv fosil uničen med preparacijo, pripadnost rosomahu pa je bila nesporna. Zadnji odkriti ostanki rosomaha pa so bili izkopani v znani Potočki zijalki med za- dnjimi izkopavanji na prehodu v 21. stoletje. Takrat so z natančnimi in sistematičnimi izkopavanji našli del desne zgornje čelju- stnice, desni podočnik (kanin) in gleženjsko kost rosomaha (Döppes, 2001). Spodnja čeljust rosomaha iz Ludvikove jame blizu Sežane, kjer so našli ostanke vsaj dveh osebkov. Primerek hrani paleontološka zbirka Oddelka za geologijo na Naravoslovnotehnološki fakulteti v Ljubljani. Ohranjeni ostanek je dolg približno deset centimetrov. Foto: Matija Križnar. V znameniti Potočki zijalki (vhod v jamo na levi) so med zadnjimi izkopavanji na prehodu v 21. stoletje odkrili nekaj ostankov rosomaha. Ostanke so pripisali zgornji čeljustnici (zoba na desni). Vir: po Döppesu, 2001. Foto: Matija Križnar. Najditeljica Patricija Oštir takoj po najdbi lobanje rosomaha v Erjavčevi jami. Na fotografiji je lepo vidno, da je bila lobanja debelo prekrita s peščenim sedimentom, kar je verjetno pripomoglo k njeni ohranitvi. Foto: Boris Šajtegel. 66 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 67Paleontologija • Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji • Paleontologija Morda geološko najstarejši ostanek je bila spodnja čeljustnica rosomaha iz zasute jame v kamnolomu Črnotiče. O tej najdbi zelo na kratko poroča krasoslovec Andrej Mihevc v eni izmed svojih monograf ij (Mihevc, 2001). Po našem poizvedovanju pri odkri- telju smo izvedeli neprijetno novico, da je bil zelo krhek in drobljiv fosil uničen med preparacijo, pripadnost rosomahu pa je bila nesporna. Zadnji odkriti ostanki rosomaha pa so bili izkopani v znani Potočki zijalki med za- dnjimi izkopavanji na prehodu v 21. stoletje. Takrat so z natančnimi in sistematičnimi izkopavanji našli del desne zgornje čelju- stnice, desni podočnik (kanin) in gleženjsko kost rosomaha (Döppes, 2001). Spodnja čeljust rosomaha iz Ludvikove jame blizu Sežane, kjer so našli ostanke vsaj dveh osebkov. Primerek hrani paleontološka zbirka Oddelka za geologijo na Naravoslovnotehnološki fakulteti v Ljubljani. Ohranjeni ostanek je dolg približno deset centimetrov. Foto: Matija Križnar. V znameniti Potočki zijalki (vhod v jamo na levi) so med zadnjimi izkopavanji na prehodu v 21. stoletje odkrili nekaj ostankov rosomaha. Ostanke so pripisali zgornji čeljustnici (zoba na desni). Vir: po Döppesu, 2001. Foto: Matija Križnar. Najditeljica Patricija Oštir takoj po najdbi lobanje rosomaha v Erjavčevi jami. Na fotografiji je lepo vidno, da je bila lobanja debelo prekrita s peščenim sedimentom, kar je verjetno pripomoglo k njeni ohranitvi. Foto: Boris Šajtegel. 68 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 69Paleontologija • Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji • Paleontologija Novo presenečenje iz Erjavčeve jame V poznopomladanskih dneh leta 2021 je pri raziskovanju nekaterih predelov Erjavčeve jame blizu Solčave jamarka Patricija Oštir po naključju naletela na manjšo lobanjo zveri. Lobanja je ležala med večjimi skal- nimi bloki in gruščem na dnu kotanje, ki je pogosto poplavljena. Že v jami je lobanjo postojnski entomolog in biolog Slavko Polak prepoznal kot rosomahovo ter jo zaradi ne- varnosti uničenja tudi odvzel (o najdbi je bil obveščen tudi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, enota Celje). Glede na po- ložaj najdbe je bila lobanja v jami verjetno prenesena iz višje oziroma drugje ležečih plasti jamskih usedlin. Po preparaciji se je pokazalo, da je lobanja odlično ohranjena in na njej manjka le nekaj zob. Novo odkri- ti ostanek lobanje rosomaha meri v dolži- no 158 milimetrov. Največjo širino lobanje zaradi poškodovanosti, delno odlomljenih ličnih lokov (arcus zygomaticus), ne more- mo natančno izmeriti. V zgornji čeljusti so ohranjeni vsi zobje, manjkata le levi podoč- nik in tretji levi sekalec. Zgornja dva ličnika - derača (P4) - sta približno 20,5 milimetra dolga in 11,5 milimetra široka. Vse omenje- ne meritve uvrščajo rosomaha iz Erjavčeve jame med morfološko manjše fosilne oseb- ke, medtem ko ga v primerjavi z današnjimi lahko primerjamo z večjimi samci rosoma- hov (Döppes, 2001, 60). Pri predstavitvi starih in novih fosilnih najdb rosomaha moramo vedno imeti v mislih tudi varovanje teh izjemnih odkri- tij fosilnih vretenčarjev. Zato vse naključne najditelje, jamarje, zbiralce in raziskovalce opozarjamo, da so vsi fosilni ostanki vreten- čarjev, odkriti na ozemlju Slovenije, zaščite- ni po Zakonu o ohranjanju narave (75. člen), kar še bolj natančno opredeljuje tudi Pra- vilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot. O morebitnih podobnih najdbah pa lahko obvestite naravovarstvenike na območnih enotah Zavoda Republike Slovenije za var- stvo narave, strokovnjake v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, lokalni muzej ali tudi ka- tero drugo podobno ustanovo. Z upošteva- njem omenjenih predpisov lahko vsi bistve- no pripomoremo k ohranjanju in varovanju naše edinstvene in zanimive paleontološke dediščine. Zahvala Spodbudo k pisanju tega prispevka je goto- vo pripomogla najnovejša najdba rosomaho- ve lobanje iz Erjavčeve jame, ki jo je našla jamarka Patricija Oštir, prevzel in temeljito prepariral in konserviral pa Slavko Polak iz Notranjskega muzeja Postojna. Pri neka- terih informacijah sta mi veliko pomagala tudi Pavel Jamnik, Andrej Mihevc in člani Jamarskega kluba Temnica iz Kostanjevice na Krasu. Vsem se zahvaljujem za nesebično pomoč in sodelovanje. Literatura: Anelli, F., 1941: Un importante reperto di Gulo gulo L. Nella Grotta di Castagnavizza. Le Grotte d ’Italia, 2 (4): 92–118. Döppes, D., 2001: Gulo gulo (Mustelidae, Mammalia) im Jungpleistozän Mitteleuropas. Beiträge zur Paläontologie, 26: 1–95. Hochstetter, F. v., 1879: Die Ergebnisse der von der Commission im verflossenen Jahre veranlassten Forschungen und Ausgrabungen. Anzeiger der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, mathematisch- naturwissenschaftliche Classe, 16 (2): 13–19. Križnar, M., Oštir, P., Jamnik, P., Polak, S., Mihevc, A., 2021: Novi ostanek poznopleistocenskega rosomaha (Gulo gulo Linné) v Sloveniji: z zgodovinskim pregledom dosedanjih fosilnih najdb. Geološki zbornik (25. posvetovanje slovenskih geologov), 26: 54-57. Mihevc, A., 2001: Speleogeneza Divaškega krasa. Ljubljana: Založba ZRC, 180 str. Pavšič, J., Turk, I., 1989: Prva najdba Panthera pardus (Linné) in nove najdbe vrste Gulo gulo Linné v Sloveniji. Razprave SAZU, 30 (4): 129–160. Lobanja rosomaha iz Erjavčeve jame pri Solčavi. Dolžina lobanje je približno 16 centimetrov, primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: Matija Križnar 68 ■ Proteus 84/2 • Oktober 2021 69Paleontologija • Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) v Sloveniji • Paleontologija Novo presenečenje iz Erjavčeve jame V poznopomladanskih dneh leta 2021 je pri raziskovanju nekaterih predelov Erjavčeve jame blizu Solčave jamarka Patricija Oštir po naključju naletela na manjšo lobanjo zveri. Lobanja je ležala med večjimi skal- nimi bloki in gruščem na dnu kotanje, ki je pogosto poplavljena. Že v jami je lobanjo postojnski entomolog in biolog Slavko Polak prepoznal kot rosomahovo ter jo zaradi ne- varnosti uničenja tudi odvzel (o najdbi je bil obveščen tudi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, enota Celje). Glede na po- ložaj najdbe je bila lobanja v jami verjetno prenesena iz višje oziroma drugje ležečih plasti jamskih usedlin. Po preparaciji se je pokazalo, da je lobanja odlično ohranjena in na njej manjka le nekaj zob. Novo odkri- ti ostanek lobanje rosomaha meri v dolži- no 158 milimetrov. Največjo širino lobanje zaradi poškodovanosti, delno odlomljenih ličnih lokov (arcus zygomaticus), ne more- mo natančno izmeriti. V zgornji čeljusti so ohranjeni vsi zobje, manjkata le levi podoč- nik in tretji levi sekalec. Zgornja dva ličnika - derača (P4) - sta približno 20,5 milimetra dolga in 11,5 milimetra široka. Vse omenje- ne meritve uvrščajo rosomaha iz Erjavčeve jame med morfološko manjše fosilne oseb- ke, medtem ko ga v primerjavi z današnjimi lahko primerjamo z večjimi samci rosoma- hov (Döppes, 2001, 60). Pri predstavitvi starih in novih fosilnih najdb rosomaha moramo vedno imeti v mislih tudi varovanje teh izjemnih odkri- tij fosilnih vretenčarjev. Zato vse naključne najditelje, jamarje, zbiralce in raziskovalce opozarjamo, da so vsi fosilni ostanki vreten- čarjev, odkriti na ozemlju Slovenije, zaščite- ni po Zakonu o ohranjanju narave (75. člen), kar še bolj natančno opredeljuje tudi Pra- vilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot. O morebitnih podobnih najdbah pa lahko obvestite naravovarstvenike na območnih enotah Zavoda Republike Slovenije za var- stvo narave, strokovnjake v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, lokalni muzej ali tudi ka- tero drugo podobno ustanovo. Z upošteva- njem omenjenih predpisov lahko vsi bistve- no pripomoremo k ohranjanju in varovanju naše edinstvene in zanimive paleontološke dediščine. Zahvala Spodbudo k pisanju tega prispevka je goto- vo pripomogla najnovejša najdba rosomaho- ve lobanje iz Erjavčeve jame, ki jo je našla jamarka Patricija Oštir, prevzel in temeljito prepariral in konserviral pa Slavko Polak iz Notranjskega muzeja Postojna. Pri neka- terih informacijah sta mi veliko pomagala tudi Pavel Jamnik, Andrej Mihevc in člani Jamarskega kluba Temnica iz Kostanjevice na Krasu. Vsem se zahvaljujem za nesebično pomoč in sodelovanje. Literatura: Anelli, F., 1941: Un importante reperto di Gulo gulo L. Nella Grotta di Castagnavizza. Le Grotte d ’Italia, 2 (4): 92–118. Döppes, D., 2001: Gulo gulo (Mustelidae, Mammalia) im Jungpleistozän Mitteleuropas. Beiträge zur Paläontologie, 26: 1–95. Hochstetter, F. v., 1879: Die Ergebnisse der von der Commission im verflossenen Jahre veranlassten Forschungen und Ausgrabungen. Anzeiger der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, mathematisch- naturwissenschaftliche Classe, 16 (2): 13–19. Križnar, M., Oštir, P., Jamnik, P., Polak, S., Mihevc, A., 2021: Novi ostanek poznopleistocenskega rosomaha (Gulo gulo Linné) v Sloveniji: z zgodovinskim pregledom dosedanjih fosilnih najdb. Geološki zbornik (25. posvetovanje slovenskih geologov), 26: 54-57. Mihevc, A., 2001: Speleogeneza Divaškega krasa. Ljubljana: Založba ZRC, 180 str. Pavšič, J., Turk, I., 1989: Prva najdba Panthera pardus (Linné) in nove najdbe vrste Gulo gulo Linné v Sloveniji. Razprave SAZU, 30 (4): 129–160. Lobanja rosomaha iz Erjavčeve jame pri Solčavi. Dolžina lobanje je približno 16 centimetrov, primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: Matija Križnar