Državljanska vzgoja V izpopolnjevanju naše narodne zgradbe naletimo vsak čas na velike vrzeli, ki zevajo v naš čas in nam nalagajo nove naloge, so trd ukaz sedanjosti, ki nam kaže torišče dejavnosti, da bo naša kulturna ter narodna zgradba trdna. Taka velikanska praznina naše zavesti je državljaruska vzgoja, ki je najmanj cbdelana stran naše kulture. V pretekli, suženjski dobi se je ta usmerjala v avstrijakantsko smer, ki zaradi svoje protinarodne črte ni mogla izoblikovati sedanjemu rodu pravilnih pogledov na državno skupnost. V svobodni državi pa so prepiri okoli njene notranje ureditve odtegovali moč njeni moralni strnjenosti. Izmaličilo se je nešteto pojmov o državi, o narodu, o državljanskih pravicah in dolžnostih, da ta kaos. naziranj ne predstavlja nobene resne, strnjene državljanske zavesti. Edina skupna zavest je hotenjc po narodovi svobodi in edino to hotenje moremo staviti kot nadomestilo za ne dovolj izgrajeno državljansko zavest. Tako so različni vzroki preprečevali učinkovitost državljanske vzgoje, dokler ni kakor z jasnega neba prišla huda ura, ki ie terjala našo preizkušnjo. Takrat so odpadli vsi majhni pogledi na notranje odnose, visi strankarski, kulturni, gospodarski in najrazličnejši ozirčiči, ki so prej preprečevali nravi narodni in državni obraz, v vsej mogočnosti se je pokazala potreba najgloblje in naipožrtvovalnejše zavesti in vzgoje. Naš odziv je podoben pisani pomladanski trati: Prevladuje zelena barva vere v obstoj naše državne biti, vmes pa ise vpletajo rumene barve malodušja, bele barve brezbrižnosti in rdeče barve strastnega odpora. Pisan š^pek, ki niha v valovanju tokov in menjav-i barve. Drugače tudi biti ne more. Elementi prave državljanske zavesti manjkajo: manjka nam pravo razgledanje, ocenjevanje i_ sodelpvanje z državami, manjkajo nam izkustva, ki bi bila kažipot v vrtincu sovražnih zmed, manjkajo nam ustaljena načela naše narodne in državne biti, pa nam manjka razgled v biološko življenje narodov ter zgodovinski razgled usode držav in narodov ter vsega, kar živi. Vsi ti manjkajoči členi maše kulturne, narodne in državne biti ustvarjajo ono pisanost pogledov na sedanji položai ter nalagajo dolžnost, da to pomanjkanje v najkrajšem času odpravimo in s tem bo ustvarjena duhovna strnjenost. Poleg njih bo treba v narodu zbuditi zavestnejšo državljansko misekiost: voljo do svobodne tvornosti v narodni in državni enoti, prikazati mu posledice podre.jenosti, vzbuditi zavest odgovornosti do lastnih potomcev, do rodu in človeštva, vzbuditi v njem smiscl za vodstvo v kulturi in v vseh vrednotah, ki so izven svobode izključene, oživiti ga kot človeka, kar je mogoče le v lastnem narodncm in državnem domu. Pota za dosego idealnega sožitja v narodu in med narodi morajo biti razumska; nam so ta pota še nejasna, ker so za nas nova in varljiva. Kjer obstojajo pravična in moralna načcla, ni nevarnosti za neugodno sožitje, kjer pa obstoja volja do nadoblasti, do zatiranja fri izkoriščanja, morajo narodi za očuvanje lastne bitnosti poiskati pota, ki bodo temeljila na pravičnosti, pa zato tudi na jasnosti in neustrašenosti. Pravično sožitje se poraja samo v svobodi. Iz svobode gledajoč človek more mirno presoditi resnico in laž. koriist in škodo, pravico in prevaro. Zato mora biti hotenje po neokrnjeni svobodi najmočnejše; tu je izvir vseh duhovnih in stvamih dobrin, tu je pot do zemeljske sreče. Naša mladina je prav gotovo idealna in junaška. A treba ji je prikazati cil.j, lepoto, namen. O državljanski vzgoji se v naši državi molči. A države, ki jih nihče ne ogroža, širijo med mladino osvojevalno državljansko miselnost. Sedanji čas nalaga pospešeno državljansko vzgojo. Tu se bo ustvarjala komaj podlaga državljanske jugoslovanske zavesti. Saj komaj rod dvajsetih let izhaja iz jugoslovanskih šol. Za mnogo članov našega naroda je pojem »država«, kakor nekaj tujega, ne injegovega, kar se njega ne tiče, za kar naj imajo skfb poklicni politiki. Povezanosti usode lastnega doma in obstoja z usodo naroda in države ne pozna; usoda države zanj v najgldblji skrbi ne obstoja. Duhovnih dobrin lastne države se ne zaveda, dajatve državi in pomanjkljiva izobrazba zatirata v njem smisel do njene usode. Še o namenih plačevanja davka ima napačne pojme, sodi, da so ti samo za plačevainje neljubega uradništva. Malomeščaniska miselnost, ki priznava za dobro in lepo samo tuje, tudi v njem zapušča najgloblje sledove. Ozrra se v tujino in jo hvali, čeprav je ne pozna, hvali tu.je uredbe in kulturo, čeprav na lastni koži čuti, da mu je sovražna. Tuj jezik mu je velik in dragocen, lastno bogastvo revščina. Naši najčistejši narodnjaki se še niso povzpeli preko te miselnosti. Tuje spačke »krase« naš jezik. Državljanske pravice so ljudstvu neznane, dolžnosti v toliko, kolikor ga nanje pozivajo oblastva. Pojmi: oblast, pravica, dTŽava, vlada in s-tranka so obupno zmotni. Tolmačijo se iz strankarskih pogledov. Vse naše politično življenje je 20 let vzgajalo politika - strankarja, ne državljana. Vzgajalo je Srba, Hrvata in Slovenca, tudi Jugoslovana — a ne na prvem mestu gospodarja te zemlje — državljana Jugoslavi.je. Šola, moremo mirne duše reči, je preživljala vsa razdobja naših političnih razmer. Vsaka doba je želela dati šoli svoj svojstveni strankarski, a ne splošno narodni in državni obraz. Dejstvo je, da se mora vsakdo zavedati pomanjkljive državljanske vzgoje, pa bodisi v šoli, v društvih in v politiki. Verujemo, da bo prišel čas, ko bo narodna in državljanska misel tako živo zasidrana v narodu, da je ne bo treba smatrati za posebno panogo narodne dejavnosti. Ona bo izraz duše narodove. Danes, v razvoju naroda in države, pa je nujna potreba, da državljansko zavest gojimo in širimo, da smatramo državljansko vzgojo za enega izmed najvažnejših stdbrov riašega obstoja. Tuji propagandi moramo zoperstaviti državljansko vzgojo. Kakšna naj bo ta vzgoja v šoli, jo odpravlja zakon o narodnih šolah samo z navedbo, naj pouk služi narodnemu in državn^mu edinstvu. Treba pa bo vsemu državljanskemu pouku v šoli določiti okvir in vsebino, da bo pouk enoten in da bo enaka misel prepajala mladi.no od meje do meje. Duhovno pripravljena Jugoslavija je jamstvo za srečo sedanjih in bodočih dni. B.