List 40. Politiški oddelek. Izjemno stanje na Češkem. ii. Vladni listi seveda vso krivdo za izjemno stanje izvračajo na Mladočehe, levičarski pa za vse delajo odgovorno vlado. In ti imajo tudi po našem mnenju prav. Seveda ni res, kakor trdijo liberalni nemški listi, da bi v bila vlada razvadila Cehe s koncesijami. O kacih kon-cesijah se govoriti ne more. Nikjer se ni Cehom storila kaka milost. Na Moravskem in v Šleziji se Čehom do-sedaj še to ni dalo, kar jim po ustavi gre. Pač pa je vlada nekaj druzega storila, s čimer je prouzročila se- v danje neugodne razmere na Češkem. v L. 1879. so se vršila pogajanja mej Cehi in grofom Taaffejem, da vstopijo v državni zbor. Kaj se je dovolilo pri teh pogajanjih, ne vemo. Kakor se pa iz poznejšega prestolnega govora da posneti, se je češkim poslancem malo namignilo, da se bode oziralo na njih državno pravo. v Tako so Cehi vstopili v državni zbor z nadami, da se uresničijo njih dolgoletne želje. Ko le češko vprašanje ni hotelo napraviti nobenega koraka dalje, se je začela na Češkem vzbujati nevolja. Ta nevolja se pa sprva ni tako odkrito pokazala, ker se je v narodnem oziru le nekaj storilo za Čehe. Izdali ste se dve jezikovni naredbi, osnovalo vseučilišče in tudi glede srednjih šol nekaj storilo. To pa češke nevolje ni moglo za zmiraj potolažiti, posebno ker je večinoma vse se oziralo le na Češko, za Čehe na Moravskem in v Šleziji se pa ni ničesar storilo. Sploh se je opažalo, da sedanja vlada skuša prvenstvo nemštvu ohraniti povsod, kjer je to le mogoče. Ko je vlada videla, da nevolja le večja postaja in da narod zahteva, da se uresniči narodna jednakopravnost, je pa na visoki mesti poklicala dva moža, ki sta veljala za odločna pristaša češkega zgodovinskega plemstva in kot taka tudi iskrena zagovornika držanega prava. Grofa Schonborn in Thun sta zasedla važni mesto in to je vzbudilo zopet v češkem narodu nado, da se uresniči češko državno pravo. To je videti iz vseh tedanjih čeških listov, zlasti staročeških. Mladočehi so položaj malo trezneje sodili in nekoliko pa zaradi tega niso hoteli priznavati, da je imenovanje omenjenih dveh mož na tako visoki mesti prvi korak k uresničenju češkega državnega prava, ker so že malo cikali na opozicijo. Znano je, da vsakdo rad tisto verjame, kar želi, tako so pa tudi Cehi radi verjeli, da je vladi resno volja, obnoviti stare pravice narodu češkemu. Take stvari so morale mej narodom vzbuditi veliko hrepenjenje po uresničenju starih pravic. Mladočehom je bilo lahko delo potem narod razburjati, vsaj so pravo za pravo le to zahtevali, kar je vlada tako rekoč že na pol obljubila, izpolnila pa ni. Tako postopati pa vladi prav nič treba ni bilo. L. 1879. bi Čehi bili vstopili v zbor, ko bi ne bil grof Taafte v državnopravnem oziru dal najmanjšega mig-ljeja. Čehi in drugi Slovani bi bili vlado podpirali, da v prestolnem govoru ni niti z besedico omenila deželne avtonomije. Pasivne opozicije so se na Češkem že bili popolnoma naveličali, tako da ni bilo je več dalje mogoče tirati, ker so Mladočehi, Ki so tiščali v državni zbor, bili precej izpodkopali tla Staročehom, in na Češkem ni bilo tiste jedinosti, ki je potrebna za pasivno politiko. V državnem zboru je pa vlada imela dovolj sredstev v ustavnih mejah, da obdrži Slovane na svoji strani; ni jej bilo potreba obetati stvarij, ki prestopajo meje sedanje ustave. Resno naj bi bila začela z uresničenjem narodne v jednakopravnosti. Začela bi naj ne bila na Češkem, kjer se nemško gospodstvo že po naravi ne da ohraniti in tudi Nemci niso posebno več pritiskali Slovanov. Začeti bi bila morala v Šleziji in na Moravskem, kjer se Čehi v več krajih morajo boriti za svoj obstanek. Tukaj bi bila vlada morala s tem podpirati Cehe, da bi bila najstrožje vršila ustavne določbe. Pri vsaki priliki naj bi bila naglašala, da je njej pred vsem na tem, da fak-tično izvrši, kar so liberalne vlade z novo ustavo zasnovale, pa niso izvršile, ker jim je manjkalo dobre volje. 332 S takim postopanjem bi se vlada bila prikupila v v Cehom, ob jednem bi pa tudi Cehi bili začeli čislati sedanjo ustavo. Na svojo državno pravo bi bili jeli pozabljati. Posebno mlajši politiki, kateri ne pomnijo dogodkov pred 1871. letom, bi se ne bili posebno brigali za češko državno pravo. Prav lahko rečemo, da bi vlada bila lahko dosegla, da bi na konci njenega štirinajstletnega vladanja mej Slovani ne bilo skoraj nasprotnika sedanji ustavi. Pa tudi levičarji bi ne bili mogli toliko nasprotovati, ko bi se bila vlada že povsod opirala jedino na ustavo, kakor so pa tako, ko je vzbujala težnje po razširjenju deželne avtonomije. Levičarji, kar jih stoji na stališči nekdanje ustavoverne stranke, bi ne bili imeli pravega povoda ustavljati se vladi. Zakaj pa vlada ni nastopila tega pota. Jedino zaradi tega, ker grof Taaffe nikdar ni imel resne volje izvesti narodno jednakopravnost, temveč je skušal povsod ohraniti predpravice Nemcev. Saj vidimo, da je le ondu vlada kaj storila za narodno jednakopravnost, kjer je že videla, da se prvenstvo nemštvu več ohraniti ne da. Zato se je pa vlada posluževala vseh mogočih sredstev, da odvrne pozornost od narodne jednakopravnosti. Jedno takih sredstev je bilo to, da je vzbujala nade po uresničenju češkega državnega prava, da je sploh z nastopom Taaffejeve vlade se bila začela neka agitacija za razširjenje avtonomije posamičnih kronovin. V začetku Taaffejeve vlade je bilo ime deželni avtonomisti prišlo v navado. Ta naziv smo čitali zlasti v polvladnih listih. Tedaj še nismo dobro vedeli, kam vse to meri, ali danes pa lahko rečemo, da je vse to imelo le namen zbegati duhove, odvrniti pozornost od narodne jednakopravnosti. Vlada je dobro vedela, da je jedino narodna jednakopravnost podlaga, na kateri se moremo zjediniti Slovani, vsako drugo načelo pa nas mora razdvojiti. Besede centralizem, federalizem, deželna in narodna avtonomija, vsi ti pojmi morejo zmešati in vzbujati nasprotja mej Slovani. Pod temi frazami se skrivajo stvari, o katerih se Slovani zjediniti ne moremo. Zato so se te stvari od vladne strani na razne zvite načine spravljale v liste. Večkrat se je primerilo, da ta ali oni že sam preslepljen ni vedel, da za vlado tlako dela. Tudi Mladočehi so bili dolgo časa vladni tlačani. Nikakor tudi ni izključeno, da bi vsaj iz prva ne bila vlada skrivaj kako podpirala tega gibanja, da le bolj zmeša duhove. Sedaj, ko jej čez glavo raste, se mu seveda ustavlja. Ne le na severu, temveč tudi na jugu se deluje v jednakem zmislu. Nakrat je prišlo v Dalmaciji in Istri hrvaško pravo na dnevni red. Sedaj delajo za obnovljenje hrvaškega prava največji vladni nasprotniki. Natančno se pa ne more vedeti, če ni morda tukaj skriven vladen vpliv vmes. Ti ljudje, ki se sedaj naudušujejo za hrvaško državno pravo, seveda ne vedo, čigavo službo da opravljajo, kdo je dal prvo misel vsemu gibanju. Toliko je pa gotovo, da je to gibanje razcepilo dalmatinske poslance, napravilo hudo nasprotje mej Hrvati in Srbi, Dal- matincem in nekaterim drugim Slovanom na jugu že toliko škodovalo, da bode težko kdaj toliko koristiti zamoglo. Iz povedanega je razvidno, da je vlada sama privabila duhove, kateri jo sedaj strašijo na Češkem. Vse to je plod njene premalo odkritosrčne politike. Če bode vlada še nadalje tirala tako politiko, se utegne nezadovoljnost še drugod razširiti in jej ne bode z nobenimi izjemnimi naredbami kos. Taka nezadovoljnost, kot je sedaj na Češkem, ni v prid državi, zato pa mi želimo, da avstrijski državniki nastopijo drugačno pot, pot, po kateri zadovolje avstrijske narode. Zato je pa pred vsem treba, da ne bodo samo vzbujali nad, temveč tudi res vse storili, da se zadovolji vsem opravičenim željam.