428
Narodne stvari.
narejene na barveni podlagi, zaradi česar je učinek jako krepak. V obče smemo reči, da dela knjiga res čast založništvu.
Rekli smo mnogo pohvalnega o tem delu, a rečemo tudi še naposled — veseleč se, da je to delo domovinsko —, da smo govorili po resnici.                                                 Dr. Fr. L.
Zur Ortsnamenforschung in Karnten.«
S knjižico, ki ima ta naslov, uprlo se je »Katoliško politično in kmetijsko društvo za koroške Slovence« proti napadu, katerega je napravil arhivar koroškega zgodovinskega društva A. pl. Jaksch s svojo brošuro: »Ueber Ortsnamen und Ortsnamenforschung mit besonderer Ruck-sicht auf Karnten« na slovenski Gorotan. Ta gospod je namreč političen zgodovinar, zato bi rad tudi zgodovino zasukal po svoje in dokazal, da so Nemci prvotni prebivalci koroške dežele in   »da   Slovenci   kale   mir,   ker   si v novejem
času izmišljajo za stara zgodovinska nemška imena po Koroškem svoja slovenska, ali pa jih spakedravajo.« Komu ne pride pri tem na misel volkovo vprašanje: »Jagnje, zakaj mi kališ vodo?« Le škoda, da se hoče g. Jaksch šteti med učenjake, škoda, da ima vsak dan v roki izvirne listine in beleži v repertorij na tisoče slovenskih imen iz davne preteklosti, pa si upa na ta način slepiti sebe in lahkoverne čitatelje! No, slovensko društvo je z omenjeno knjižico možu dobro zasolilo, kažoč, kako je g. pl. Jaksch neštevilna slovenska krajevna imena iz nevednosti ali celo hudobnosti grdo ponemčil. Društvo tudi zahteva, da naj se nihče več ne dotika z deželnim zakonom 1. 1850. uradno potrjenih slovenskih krajevnih imen na Koroškem, katera bi g. pl. Jaksch s svojim spisom rad izpihal iz Imenika. Da se ta mož zopet ne opeče, naj se nauči jezika dežele, kamor je prišel jest kruh, ter odloži politične gosli.                             a.
Narodne stvari.
Pesmi. I.  Lenčica.
leži leži ravno polje, Ravno polje kriške fare; Po polju hodi Lenčica, Prelepa mlada deklica. In tamkaj govor tak ima: »Še vsakdo pravi, govori, Da v petek so strašne noči; Kdor v petek gre po noči v vas, Ta vidi kaj al' sliši glas. Moj ljubi pa je presrčan, On sem prihaja vsaki dan: Še raji v petek me budi, Ker se nikogar ne boji; Rrez tovar'šije hodi sam, Zato tak' rada ga imam.« Prišel je v petek zopet že, Ki fantje se ga vsi boje; Začne se polnoč bližati, Nekdo pa zunaj žvižgati.
Brž k oknu Lenčica hiti, Besede te mu govori: »Zato jaz velik strah imam, Ker v petek hodiš k meni sam; In to se meni čudno zdi, Zakaj se petka vse boji.«
»»Neumen je, kdor se boji, Saj ni prijetneje noči.««
»Ostani rajši ti doma, Da bova brez strahu oba.« »»Nikoli nisem še ostal, Kar prvič tebe sem poznal. Saj je podoben dnevu dan, Boji se le, kdor je plašan.««
Še dolgo sta menila se, Še dolgo sta rad'vala se. Kramljala ž njim je Lenčica, Da vgasne zadnja zvezdica.
Ko beli dan se prebudi, Tako ji mati govori: »Morda si bolna, Lenčica, Da si ponoči vstajala.« »»Bila sem bolna mamica, Pa sem po noči vstajala; Oknice sem odpirala, Hladnejšo sap'co dihala.«« »Oj Lenčica, edina hči, Vse meni se in govori, Da ti vasuješ vse noči. Ni bilo tega in ne bo, Da bi godilo se tako.«
Dekle mlado neumno je, Pa ne posluša matere. Ko mati jo je kregala, Ostro je odgovarjala.
,,DOM IN SVET!' 1891, štev. 9.
429
Še pravi mati ji tako: »Oj Lenčica, dekle mlado, Ti pojdeš k ujcu na gore, Tam rožice cveto lepe, Tam sapice hlade srce, Tam pojde zmota ti z glave.
Šla Lenčica je na gore, Kjer rožice cveto lepe: Al' zmota ji 'z glave ne gre. Ljubezni še pustila ni, Menila se je vse noči, Menila je. tak' dolgo se, Da jo srce bolet' začne. Začne svariti jo tako: »Oj Lenčica, kaj bo s tabo Ki se več greha ne bojiš, Ki matere več ne častiš? Oj Lenčica, kaj bo s tabo, Ki razuzdana si tako?«
A Lenčico je pekla vest, Goreča vest, srca bolest.
V  saboto brž je vstajala,
V  Tržič je k spov'di šetala. Pri spovedi pa vse pove, Zakaj jo zlo boli srce,
Da vse noči vas'vala je, Vse praznike in petke vse.
Prestraši se nje spovednik
In milo joka učenik.
»Oj Lenčica, oj mlada kri,
(Po
Za tebe več pomoči ni! Vas'vala si, grešila si, S hudobo se šalila si, Ki je hodila k tebi v vas, Ki te motila je ves čas. Na, vzemi te tri svečice, Voščene sveče žegnane! Ko pride spet, le spet odpri, Poprej pa sveče vse prižgi!« Bila je v strahu, brez miru, S Tržiča v solzah šla domu.
Ko bije ura polnoči, Že spet začuje trkati. Pa okna ni odpirala, Prej sveče je prižigala. Ko sveče so prižgane že, Odpirat še le vrata gre. Z desnico je odpirala, Z levico sveče držala. Ko luč iz hrama zablišči, Hudoba žegnov se zboji, Pa zarujove tak' glasno, Da zlega z gore se v goro. Potem v pekel pogrezne se, Utrga sabo pol gore. Oj Lenčica pa omedli, Nikdar več z ust ji sape ni.
Na koči so besede te, Užgane bile na deske: »Tak se godilo vsaki bo, Ko se šalila bo z nočjo.« narodnem motivu menda narejena blizu Tržiča.)
II.
Vse je veselo, kar živi, Moje srce pa nikoli ni. Moje srce je ranjeno In več ne bo ozdravljeno.
Ljuba, kranjska dežela, Ostani zdrava in vesela! Prišli so koroški briči, Trdo so zvezali me s striči.1) V Kranjsko Goro me peljali, Zupanu me čez so dali. Zupan me je pa ogledal, Me je pa v Ljubljano peljal. Mislil sem, da sem v kamri Sem bil pa v svetli kosarni; Mislil sem, da sem odenjen,
III.
IV.2)
Kaj si je 'zmislil naš svetli cesar,
Pet novih regimentov vojakov je 'zbral
Vse lepe in zale in srčne, mlade.
Tam na trgu stojo,
Se za vojsko učo,
Z rmenimi lasmi,
S solznimi očmi;
Tak' dolgo ne bo ozdravljeno, Da bo pod zemljo spravljeno. Ptič'ce pojo in rož'ce cveto Al, moj'ga veselja nazaj več ne bo!
(Zapisal Podkorenčan.)
Sem bil pa trdo uklenjen.
O vi moja ljuba mati,
Moje sestre 'n moji brati,
Pojte v cerkev Spodgorjansko,
Prosite Devico Marijo,
Da pojde z nami v kompanijo,
Da nam bo na strani stala,
Da nam bo pomoč dajala,
Da nam bo na strani stala,
Da nam francoza bo odgnala. —
(Zapisal Podkorenčan.)
Pri mizi sedo,
Pa ne jedo, ne pijo.
0 spreljubi moj Janko,
Še jaz grem s tabo
Znam šivat', znam štrikat',
Znam prati lepo,
Bova ž'vela lahko!
(Zapisal Podkorenčan)
i) T. j. s štriki.
2) Prira. Pesmi krajnskiga naroda, I. str. 49., kjer je nekoliko drugačna.
Uredn.
430
Pesmi.
V.
Smrt na duri potrklja: Mlada Minka, si doma?
Po zdravnika so poslali, Da bi Minki zdravja dali; Pa zdravnik ne more več, Mlada Minka je že preč!
Po gospoda so poslali, Da bi Minki up dajali; Pa ta up ne zdravi več, Mlada Minka je že preč!
Mati so glasno zavpili, Ker so hčerko z'lo ljubili: »0 spreljuba hčerka ti, Večna luč naj ti gori!«
»0 spreljube ve sestrice, Vam podam bele ročice! Smo se ljubile čez vse Zdaj pa mor'mo ločit' se.
Na pare gor' me poravnajte, Sveti križ mi v roke dajte; Vsak naj me z vodo škropi, Bog naj dušo porosi!
Vi fantiči in dekleta, Drobne rož'ce nabirajte: Jaz jih pa ne morem več, Moja leta so že preč.
Na moj grob ne pozabite Bele 1 i Tj e nasadite: K' truplo to trohnelo bo Bele lil'je naj cveto!« —
(Zapisal Podkorenčan.
VI. Lav do n.
Lavdon, general častiti, Hotel je nazaj dobiti Lepo mesto Beligrad.
Pustil je most narediti, Da so mogli čez hoditi Čez to vodo Dunavo.
Cez je šla cela armada Notri blizo BePga grada, Turkom velik strah stori.
Turki so se tega zbali, Hitro so se proč podali, Vrgli so orožje proč.
Turške žene so prepele, Ker po krvi so hodile, Niso ved'le kam se d'jat'.
Lavdon jim da to povelje,
Hodite v svoje dežele,
Kaj vam hočem bolj'ga sfrit.
Zdaj pa Boga zahvalimo, Lavdanu na zdravje pijmo, Ki nam je to gnado dal.
{Belokranjska. Zapisal J. S.)
VII.
Majko Maro dalko udavala, Prek Dunava za Pavla gospona. Lipo je je majko naučila: Brzo hodi, po lahko govori, Češ ti tuji ugoditi majki, I svojemu Pavlu gospodinu. Kako je je naučila majko, Tako lipo učinila Mare. Tri je s Pavlom sinke odkojila, Da ni ž njimi reči razdelila. Još govori Pavle gospodine: Ovo si mi vjerna ljuba moja! Ak ti nečeš z mano govoriti, Ja si idem po drugo devojko. Mare za to ništo ni marila, Neg je išla v pisane komore Ter odreže platna zidanega, Kaj je Pavlu košuljo sešila. Pavle ide po drugo devojko.
Kad mu vodi drugarica svojo, Još ga pita druga ljuba njegVa: Ovo si mi Pavle gospodine! Kaj se ono bele tvoji gradi? Ne bele se ono moji gradi, Neg se beli prva ljuba moja. Još govori prva ljuba njeg'va, Aj po lahko brzo govoruša: Ne boš moje sinke ordinala; Ja sem svoje sinke odkojila, Ja bom svoje sinke ordinala. Jeden bude čeljad privračeval, Drugi bude bele grade čuval, Tretji bude drobno pismo pisal. Još govori Pavle gospodine: Bogu hvala i nedelji mladi. Da je moja prva progVorila! Ajd1 devojka, kamo tebi drago!
(Belokranjska. Zapisal J. S.)