286
Ozir po svetu.
Kako se vdove Italijanov sožigajo.
Marsikteri naših bravcov so že slišali,   da   vdove In-dijauov same sebe sežigajo.    Zastran tega so bili pred ne-
kimi leti tudi   v angležkem   deržavnem zbora pogovori *), kteri so bili tudi natisnjeni. Iz njih povzamemo sledeče:
Ko je Nizam Adowhn puuite (modrijane) prašaf, aH je ženi poScitrovih postavah zapovedano, se na truplu svojega umerlega moža sožgati, in kako se ima tozgo-diti, so mu rekli, da vsaka žena iz plemena Brahminov, Klintriov, Buesov in Soodarov se sme na truplu svojega moža sožgati (zapovedano ji pa to ni), če nima neod-rašenega otroka, če ni noseča in če ni manj ko 18 let stara. Če je to, nima nikakor pravice, se na truplu svojega moža sožgati. Vsaka žena, ktera ima sicer kakega neodrašenega otroka, pa ga ima komu izrediti dati, ima pravico, se so-žgati.v
Ce se ženesožgejo, molijo popred skunkule in druge zapovedane molitve. Ta zapoved izhaja od Aujisa, Pisaja, Prihazspati-a in Mooni-a.
Na človeškem životu — pravijo — je 3 in pol milijona dlak, in vsaka žena, ktera se s truplom svojega moža so-žge, ostane ž njim ravno toliko let v nebesih. Enako, kakor kdo kačo, ktero hoče ujeti, iz luknje potegne, potegne tudi žena, ktera se sožge, svojega moža iz pekla in prebiva ž njim v nebesih.
Ako žena svoj namen izreče, da se hoče sožgati, pa se brani, preden se ceremonije pričnejo, je ne zadene ni-kakoršua kazen; ako pa po že opravljenih ceremonijah nima serčnosti več na germado iti, se zamore le s tem očistiti, da se da zlo tepsti.
Ceremonije pri indijanskih vdovah, ktere se žive sožigajo, so pa take-le:
Prišli smo ob treh v neko selo — pripoveduje nek po-potovavec — kjer se je imela vdova sožgati. Pred vratmi svoje hiše je sedela pod nekakim nebom, obdana od nekterih žen in mož, ki so biii menda njene žlahte. Zdaj pa zdaj je podala temu in unemu kak dar, med tem pa je vedno na tihem nekaj žebrala, kakor človek, ki moli. Ni bilo podoba, da se umreti boji. Vsa pokojna in vdana je bila. Po videzu ne čez 28 let stara je bila ljubeznivega, krotkega in prijetnega obličja in lepe postave.
Zlo ginjen sem jo zapustil, da bi po složnosti jamo ogledal, v ktero ji je bilo skočiti, ker sem se bal, da bi je pozneje zavoljo silne množice ljudi ne mogel ogledati.
lndijani višjih stanov se nikdar ne dotaknejo nobenega merliča, ker mislijo, da se s tem oskrunijo. Zavoljo tega se pečajo samo ljudje najnižjega stanu z oskerbovanjem, pokopovaujem in sožiganjem mertvlh. Drugače pa je, če se da žena s svojim umerlim možem sožgati. To velja kot sveto djauje, ktero vsakemu zasluge pridobiva, ki pri tem pomaga. K temu tedaj ne pri-pušajo ne rokodeleov ne pokopovavcov, ne sicer koga najnižjega stanu.
Kako četert ure zvunej sela na planjavi sem našel jamo. Bila je kakih 10 čevljev dolga, 8 čevljev široka in toliko globoka. Metali so ravno derva v njo, da bi strašno žerjavco v nji ohranili in še pomnožili. Kmalo potem zasli-sim šum muzike, ki je oznanoval, da se za žertvo namenjena žena približuje. Tisti ljudje, kteri so pred pri nji pred hišo sedeli, so jo spremljevali na tej poti. Pokojno in stanovitno je stopala. V roki je imela z dišečimi nageljčki našpikano limono, ktera indijskim ženam dišečo vodo namestuje in ktero je včasih poduhala.
Vsi so šli z njo k bajerju biizo jame. Ves svoj lišp in vse lepotičje je djala s sebe in ga je razdelila med svoje tovaršice. Ko se je skopala in oprala, se je zavila v široko pavoljnato halo. Tako napravljena se je, slovesno stopaje, s sklonjeno glavo, kakor nevesta v družbi braminov, ki so ji s hvalnimi pesmami in muziko serce delali, jami bližala, ktero so med tem z visocimi plahtami obdali, da bi se žena ne oplašila, ce bi prezgodaj gorečo germado zagledala.
*) Angleži so poslednje čase s kaj ojstrimi postavami si prizadevali, to strašno šego skorej v vsih deželah, ktere so v njih oblasti, popolnoma zatreti.                                                   Pis.
287
Na kraji jame je ležala truplo njenega moža na nosil-" niči. Postala je nekoliko časa pred njim, s prebridko žalostjo truplo pogledovaje, na persi se tolčeča in jokaje* Nazadnje se mu je priklonila, je šla trikrat okrog jame, in vselej, ko je memo svojega mertvega moža prišla, obraz z rokami zakrivala in se mu globoko priklonila. Potem je tik njega obstala, se k svojim prijatlom in sorodnikom obernila in, kolikor sem mogel viditi, se je od njih poslovila.
Dali so ji potem posodo z oljem, kterega nekaj je naj-pervo na truplo zlila, potem pa posodo si na glavo postavila, trikrat glasno klicaje: „Naraina!" (ime Višnu-ta, indijanskega boga.) Koj potem so plahto raz groba potegnili, truplo njenega moža va-nj vergli in brez strahu je skočila, vdova v žarečo brezuu o (strašnem vpitji pričujočih žen in omam ij očim šuudru muzike. Slednji uazočih je vergel v tem ognjeno metlo, ktero je zato v roki deržal, za njo, tako, da je bila v hipu vsa pokrita.
Dim in iskre so se valile in pokalo je iz groba.
Stresnil sem se po celem životu, ko sem vidil to strašno prigodbo. Dolgo se nisem mogel zbrihtati, tako me je pogled ta preplašil.
Veliko tacih žalostnih ceremonij sem že vidil med drugimi divjaki, pa tako me še nobena ni prevzela. V nekterih krajih gre vdova, ktera se hoče sožgati, na germado, uzame truplo svojega moža v roke, in, ko jo z mnogoterimi sožig-Ijivimi rečmi oblože, zgori z njim vred.
Med deset sto Indijani višjega stanti, kteri med letom umerjo, je dostikrat komaj eden, kterega vdova se da z njim sožgati. Ce se pa to zgodi, se sožge, ker obupa v svoji revšini. — malokdaj pa iz serčne ljubezni do rajncega moža.
Zgodilo se je tudi že, da so se javne plesavke (baja-dere) s svojimi umerlimi ljubljenci sožgati dale, in to po lastni volji. Nihče jih ni silil. Ce je pa ktera obljubo storila in to s slovesnim darom poterdila, jo potem osramote in izmed sebe pahnejo, če se brani sožgati se. Potem zapovedujejo njih svete bukve, ji glavo z oslovsko dlako pokaditi, jo ritnisko na osla posaditi, iz njenega stanovališča peljati, in jo tako od tod iz cele dežele iiterati.
Drug popotovavec piše o številu sežganih vdov v Indii da v šestih mescih, to je, od 15. aprila do 15. oktobra 1804 je bilo 30 milj okoli Kalkut sožganih 150 žen. Po drugem pisanji od leta 1803 pa je bilo v okolici 30 angležkih milj tisto leto 275 žen živih sožganih.
Sedaj je že marsikaj drugače, in kakor pri nas, si menda tudi marsiktera indijanska vdova iz same žalosti dru-zega moža poiše, da jo tolaži o zgubi pervega.