as r LETNIK 7 ŠTEVILKA 1 LETO 2019 P On LO STUDIA UNIVERSITATIS HEREDITATI Znanstvena revija za raziskave in teorijo kulturne dediščine Letnik 7, številka 1, 2019 Glavni in odgovorni urednik dr. Gregor Pobežin (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper) Urednica številke dr. Zrinka Mileusnič (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper) Tehnična ureditev revije, oblikovanje in prelom dr. Jonatan Vinkler (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper) Uredniški odbor dr. Vesna Bikič (Arheološki institut Beograd, SANU), dr. Jadranka Cergol (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Zdravka Hincak (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu), dr. Matej Hriberšek (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. Katja Hrobat Virloget (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Irena Lazar (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Zrinka Mileusnič (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Tea Perinčič (Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka), dr. Maša Sakara Sučevič (Pokrajinski muzej, Koper), dr. Alenka Tomaž (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Tomislav Vignjevič (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Jonatan Vinkler (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Paola Visentini (Museo Friulano di Storia Naturale, Udine) Izdajatelj: Univerza na Primorskem - Založba Univerze na Primorskem (za Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem) © 2019 Založba Univerze na Primorskem Zanjo: prof. dr. Klavdija Kutnar, rektorica Titov trg 4 SI-6000 Koper ISSN 2350-5443 DOI: https://doi.org/i0.26493/2350-54437(i) studia universitatis hereditati LETNIK 7 ŠTEVILKA 1 LETO 2019 C/} e QJ Vsebina/Contents N Jernej Rihter 9 Poplavna ravnica reke Save na Krškem polju kot gospodarsko zaledje kmečkih gospodarstev v prvi polovici 20. stoletja 63 »Prekrasni arhitektov sen o našem Pantheonu« - Plečnikovi neuresničeni načrt za slavnostno pokopališče zaslužnih Slovencev Janja Babelic 79 Odtujevanje kulturne dediščine: primer premeščenih artefaktov iz mest Slovenske Istre Dobrila Vlahovic 97 Kulturna baština Prijestonice Cetinja: simboli kolektivnog sjecanja na Drugi svjetski rat (Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu) GorazdSedmak, Aleksandra Brezovec, Neža Čebron Lipovec in Ana Plestenjak 113 Povezovanje turizma in kreativnih industrij pri oživljanju opuščene industrijske dediščine skladišča Monfort e QJ Poplavna ravnica reke Save na Krškem polju kot gospodarsko zaledje kmečkih gospodarstev v prvi polovici 20. stoletja Jernej Rihter, Inštitut za arheologijio, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana Prispevek s pomočjo ljudskih pričevanj predstavi koriščenje poplavne ravnice v kmečkih gospodarstvih ob desnem bregu reke Save na Krškem polju. Pridobili smo številne informacije o nekdanjih človekovih dejavnostih, ki jih lahko zaobjema tudi izraz koriščenje mokrega sveta. Rezultat raziskave je nabor konkretnih, prostorsko umeščenih dejavnosti človeka v poplavni ravnici ter potrditev pomena človekovega bivanja v neposredni bližini vodnih virov. Ključne besede: Krško polje, Sava, poplavna ravnica, poljedelstvo, nabiralništvo The paper presents the use of the floodplain along the right bank of the Sava River in Krško Polje for farming and gathering purposes. We have acquired a wealth of information about former activities in this area, which can collectively be referred to by the term exploitation of damp areas. The result of the research is a set of specific human activities located in exact points in the landscape and the confirmation of the great importance that living in the immediate vicinity ofwater sources had for people. Key words: Krško polje, Sava River, flood plain, husbandry, gathering Pregled človekovih dejavnosti v poplavni ravnici temelji na ljudskih pričevanjih, ki se nanašajo na prostor med reko Savo in vasmi med Drnovim in D. Skopicami na Krškem polju. Gre za razširjeno nadaljevanje podobno zasnovanega dela, ki obravnava različne vidike človekove povezanosti s poplavno ravnico na območju G. in D. Skopic (Rihter 2010). Ta je temeljil na popisu izbranih kulturnih in naravnih posebnosti na tem istem območju (Rihter 2007), idejno pa na pripovedih Uršule Vodopi-vec in na njeni kasnejši knjigi spominov (2008). Večina pričevanj in izročil, zabeleženih na raz- Podatke zbiram avtor tega prispevka, ki hranim celoten arhiv pričevanj in izročil. Informatorji so označeni s naključno tričrkov-no oznako. Uršula Vodopivec: Knjiga spominov »Za Jerneja« 2008 (rokopis); obseg 145 str., format A^neobjavljeno) (gl. Literatura). Posamezni izseki iz strani p. 33, p. 37, p. 64-72 in p. 90, so bili objavljeni pri Rihter (2010). lične medije, je bilo nesistematično zbranih med leti 2004-2016.3 Sredi leta 2016, ko je bila zaključena neobjavljena različica pričujočega prispevka, je celotno območje raziskave zajela izgradnja zajezitvenega bazena za HE Brežice. Pri tem je prišlo do popolne spremembe obrečnega okolja celotnega območja, ki nas v tej raziskavi najbolj zanima. Zato naj bralec različna sklicevanja in lociranja v prostoru na topografski podlagi (Sl. 1), v naravi razume v kontekstu stare savske struge pred letom 2016/2017, torej pred zajezitvijo. Zbirka podatkov in s tem tudi pričujoče delo, je bilo kasneje dopolnjeno z novimi pričevanji, zbranimi vključno do julija 2019. Zbranih je bilo več stotin živih4 toponimov. Med njimi so številni še danes v uporabi, mno- 3 Raziskovanje življenja s poplavno ravnico izvajam avtor zapisa. 4 Za »žive« toponime štejem tiste, ki so bili zbrani preko ustnih virov in jih je bilo moč z informatorji tudi locirati. Približno petina vseh DOI: HTTPS://DOI.ORG/l0.26493/2350-5443.7(l)9-6l o go pa je takih, ki so iz uporabe prešli s komasacijo kmetijskih zemljišč. Do leta 2014 je bilo celotno območje, z dragoceno izjemo i,5km2 polja pod vasjo Drnovo (gl. Paša ...), že v celoti koma-sirano (Rihter 2015, 11—15). Navkljub temu je bilo možno vse toponime, tudi takšne, ki so po komasaciji izšli iz redne uporabe, z informatorji zbrati, preveriti ter s pomočjo starejših ortograf-skih posnetkov prostorsko umestiti in prenesti na topografsko podlago. V naši raziskavi nastopajo le tisti toponimi, na katere je vezana informacija o človekovih dejavnostih. Vsak toponim, ki ga omenjamo, je umeščen na topografski karti v merilu 1: 25 000 (Sl. 1) in sicer pod tekočo številko od 1-114. Vrstni red številk toponimov sledi prvi omembi toponima v tekstu. Velika količina toponimov za prostor, ki skozi današnjo gospodarsko perspektivo nima več posebnega pomena, priča o tem, da je bilo v preteklosti drugače. Razvidno je, da so bila v prvi polovici 20. stoletja še vsa zemljišča poplavne ravnice poimenovana, kar implicira njeno pomembnost za človeka oziroma njegovo vsakdanjo prisotnost v njej. Nekatera pričevanja so unikatna, druga je bilo moč preveriti pri več informatorjih. Za mnoge dejavnosti najdemo primerjave v drugih primerljivih okoljih, vendar njihovo navajanje ni predmet tega prispevka. Podajamo jih le v primerih, ko želimo osvetliti kakšno izmed manj jasnih trenskih informacij ali pa kadar želimo bralca napotiti na lokalno zadevne primerjave. Drobci raznovrstnih pričevanj o človekovih dejavnostih v tem delu poplavne ravnice, so bili objavljeni na več mestih (Rihter 2006; isti 2008; isti 2010; isti 2011; isti 2014; isti 2015). V zvezi s tem izpostavimo delo Življenjepisi Štajercev in Kranjcev ob sotočju rek Krke, Save in Sotle (Iz časov ječmenove kave) avtorice Ivanke Počkar (1998), ki s podatki v obliki ljudskih pričevanj sega tudi v neposredno soseščino našega interesnega območja. Med njimi so nekatere locirane tudi v poplavni obrečni svet spodnjega Posavja (Počkar 1998, 46-313, passim). toponimov je del avtorjevega lastnega/vaškega/topografskega repertoarja, kot domačina. Zbrana je bila velika količina prvoosebnih pričevanj o nekdanji izrabi poplavne ravnice, kot pomembnem gospodarskem zaledju tukajšnjih kmetij. Predvsem izstopajo podatki o koriščenju mokrega sveta. Pri tem se je porodilo vprašanje, kako je mogoče, da so bili informatorji, rojeni v prvih štirih desetletjih 20. stoletja, še priča povsem drugačni podobi poplavne ravnice, kot bi jo pričakovali, navkljub sto let poprej pričeti savski regulaciji? Del odgovorov je ponudil pregled zgodovine regulacijskih del in drugih podatkov, ki se nanašajo na prostor reke Save med Krškim in Brežicami v 19. in 20 stoletju (npr. Kronberg 1839; Costa 1848; Lapajne 1894; Vrhovec 1895; Teppey 1977; Umek 1986 in 1996; Verbič in Be-rič 1993; Ripšl 2007; Šebek 2009, Počkar 2009; Mlekuž 2009; Rihter 2015 in 20i6a-d), del pa usmerjeno spraševanje informatorjev o izgledu in izrabi različnih predelov poplavne ravnice v času pred letom 19415 (Rihter 2007; isti 2010; isti 2015; glej dalje). Izkazalo se je, da je šlo za čas, ko so leta 1829 pričeta regulacijska dela na reki Savi med Krškim in Brežicami trajala že več kot sto let, utrditvena dela pa so bila še ved teku (Rihter 2015, 61-62; Teppey 1977, 29). Dokončna izravnava struge oz. njena ustaljenost v poteku, ki je podoben današnjemu, pa je bila izvedena šele do leta 1945 (Šebek 2009; Rihter 2015; 20i6a, 59) oz. do druge polovice 20. stoletja (Verbič 2008, 38; prim. Teppey 1977, 29). Regulacija je porušila nekdanji naravni ekosistem, ki se je od današnjega, antropogenega precej razlikoval (Verbič in Berič 1993, 333). Zaradi neposrednih vezi informatorjev, rojenih v prvi polovici 20. stoletja, z generacijami (starih) staršev rojenimi v 2. pol. 19. stoletja in njihove navezanosti na iste prostore v poplavni ravnici, lahko danes, na pragu tretjega tisočletja, ko (ravnica) ni več ohranjena v tedanji obliki, razpolagamo z zelo konkretnimi pričevanji o postopnih spremembah obrečnega okolja in hkrati o spremenjenih dejavnostih človeka v njem. 5 Letnica je okvirni mejnik, ki ga predstavlja internacija krškopoljske-ga prebivalstva v nemška taborišča. Ta je pri večini pripovedovalcev potekala v zadnji tretjini leta 1941 in v prvih dveh mesecih leta 1942. 6 Mišljeno za podobo struge, ki je tu obstajala do leta 2015/2016 pred pričetki del za HE Brežice. OJ V QJ c« Današnje korito Save je umetno in seka meandre iz različnih zgodovinskih obdobij. Navkljub temu je reka pogosto poplavljala na jugovzhodnem območju Vrbine (Verbič 2004, 185, Sl. 2). Hidrotehnični ukrepi so le počasi vplivali na številčnost poplav in na mrtvice ter seveda na gladino talne vode. Odziv na spremenjeno stanje rečnega toka se je mdr. razmeroma hitro kazal na rastju, tudi v rečnem zaledju in posledično v načinu človekove izrabe mokrega sveta. Z leti je Sava lastno korito poglabljala, s tem pa tudi nivo talne vode v vodonosniku. Seveda je vse postopne spremembe najprej zaznal in spremljal tukajšnji človek, saj je bil s poplavno ravnico tedaj življenjsko še povezan. Po letu 1941 je ta sodvi-snost plahnela, vendar je bila tedaj še prvi dve povojni desetletji izrednega pomena. Iz pričevanj je možno povzeti in nanizati poglavitne mejnike v razvoju obsavske pokrajine v njenem poregulacijskem obdobju. Tako je bil v vseh vaseh še zabeležen spomin na rečno plovbo, ne le splavarjev, ki so delovali še dolgo v 20. stoletje, temveč tudi na mnogo starejšo ladijsko plovbo, ki naj bi se po zgodovinskih virih okvirno zaključila leta 1862 (Lapajne 1894, Vrhovec 1895) in z njo povezanimi pričevanji o poteku vlečnih poti, potrebami po živini, pletenju vlečnih vrvi, ipd. Sledijo pričevanja o regulaciji in izgradnjah regulacijskih arhitektur, med katerimi npr. Petrova škarpa na Vihrah dokumentirano sega še pred sredo 19. stoletja (Rihter 20i6a-c). Predvsem v vzhodni polovici obravnavanega prostora v prvih desetletjih 20. stoletja opisujejo izjemno plitvost novoizkopanega savskega korita predvsem med Skopiškim zalivom in nekdanjo vasjo Zasavje (Rihter 2015, 272). To se sklada s pričevanji o pogostem prestopanju bregov reke na tem odseku in posledično o angažiranju delavcev v t. i. savski službi, ki je skrbela za utrjevanje razritih bregov in za izdelovanje raznovstnih vrbovih fa-šin (Rihter 2010, 20i6a, b, c). Človekovo koriščenje mokrega sveta se je zmanjševalo z stabilizacijo savskega korita in postopoma jenjalo, sledeč spremenjenim razmeram pa se je tudi prostorsko premikalo. To se kaže v pričevanjih o starih in novih lokacijah opravlja- nja kakšne izmed dejavnosti. Takšna so npr. pričevanja o starih periščih na Mrtvicah ali o starih pašnih območjih za prašiče na brižanskem (gl. Mokri svet vrbine). O podobni (čeprav natančneje nedatirani) dinamiki govori tudi del to-ponimov, kot so Stari vrti, Brodišče, Stare gmajne, Turški brod, idr. Zadnjo večjo spremembo so v vaseh zaznali po izgradnji jezovne zgradbe za NE Krško, ko so presahnile še zadnje delujoče štirne, saj se je od jezu dolvodno, savsko korito dodatno poglobilo in s tem tudi vodostaj talne vode. Njen nivo se je v zaledju ponovno zvišal po izgradnji nove jezovne zgradbe za HE Brežice v letu 2018, ko so prebivalci zaznali pojave talne vode v gramoznicah in strugah, tudi tam, kjer ™ poprej do tega ni prihajalo. ^ V kolikor strnemo, je v začetni fazi neuspe- s šna savska regulacija (Rihter 2015, 61-69) podalj- § šala obdobje nekaterih možnosti izkoriščanja z * vodno prisotnostjo povezanih zemljišč, še za eno c stoletje, in sicer najmanj do pričetka 2. svetovne g vojne, ponekod, v omejenem obsegu pa še dlje. ^ Tako je poplavna ravnica v prvi polovici 20. sto- y letja marsikje, zlasti pa na območju Gorenjih in ^ Dolenjih Skopic še vedno kazala podobo, ki je 2 ohranjala številne naravne elemente značilnejše | za čas pred regulacijo, čeprav so ti ravno tedaj že ¡ž pospešeno izginjali (Rihter 2010). Biodiverziteta < takšnega okolja je bil izjemna, vendar je v poregulacijskem obdobju prišlo do njenega osiroma- < šenja, ki ga je pospešila človekova povojna vrni- £ tev v poplavno ravnico, ki je bila agresivnejša kot * poprej, predvsem pa mehanizirana ter motivira- ^ na v duhu intenzivne gospodarske izrabe. > To spoznanje je pomenilo potrditev, da je na * terenu še možno pridobiti kvalitetna, prvooseb- > na in prostorsko umeščena pričevanja o podobi ^ poplavne ravnice pred letom 1941 in o načinih a-njenega neintenzivnega koriščenja. Pričujoče delo sledi predpostavki, da v kolikor naravne danosti pri naselbinah in njenih radijih niso nepomembne, po tem nas za določeno obdobje nujno zanima, kakšne so bile te naravne danosti in predvsem, katere od teh je človek dejansko izkoriščal. Nabor vedenj, ki izhaja iz obeh možnosti H pa nam prejkone odpira globlji vpogled v zgodovino prostora in človeka. Kulturne in naravne danosti S širšega prostora obravnavanih vasi so znane prazgodovinske, rimske in zgodnjesrednjeve-ške arheološke najdbe (Petru in Petrui978; Ba-vec 2006; 2009, 57-63). Te kažejo na intenzivno, še zlasti rimskodobno poselitev. Tod namreč vodi trasa rimske itinerarske ceste, ob kateri je na območju današnjega Drnovega stalo antično mesto Neviodunum (Petru 1978). Prve pisne omembe imen današnjih vasi sodijo v čas od srede 14. do srede 15. stoletja (Mlinarič 1977, 26-28, 44), ko se, najbrž že na robovih poplavne ravnice, prvič omenjajo predhodnjice kmetij v današnjih vaseh. Dandanes jih druži lega natnačno ob robu poplavne ravnice, katere značilnost je prepredenost z opuščenimi, pretežno meandri-rajočimi rečnimi tokovi. Zato so njeni robovi oblikovani kot meanderski loki (Verbič 2004, 184-185). To je hkrati tudi najbolj očitna morfološka razlika, ko poplavno ravnico primerjamo z zgornjepleistocensko teraso, ki je zaradi človekove dalj časa trajajoče obdelave navidez že povsem ravna (Verbič 2004, i84-i85). Sledi opis nekaterih geoloških značilnosti območja, zato ponovno spomnimo, da z izrazom poplavna ravnica v pričujoči obravnavi označujemo v najširšem smislu območje tukajšnjih ho-locenskih savskih teras, imenovanih Vrbina/e. Ta zemljišča so bila v naravnem stanju večkrat poplavljena, zaradi človekovih posegov v rečno strugo pa dandanes ob povodnji vse terase niso poplavljene. Za polje nad poplavno ravnico, ki ga povodenj v holocenu praviloma ni dosegala, v geologiji zaobjema poimenovanje zgornjeplei-stocenska terasa. V nadaljevanju krajše, tudi ple-istocenska terasa. Razen G. in D. Skopic, vse vasi stojijo na pleistocenski terasi, oziroma natančneje, na skrajnem robu zgornjepleistocenskega prodnega zasipa (gl. Verbič 2004, 184-184). Krško polje je namreč prekrito s prodnimi savskimi zasipi različnih starosti (Verbič 1993, 327). V zadnji (zgor-njepleistocenski) prodni zasip ledene dobe, pa je reka Sava urezala še holocenske terase, ki so po nastanku erozijske površine (Verbič 1993, 327330; 2004, 185, gl. Stritar 1977, 627-638). Tako je med holocenskimi in zgornjo plei-stocensko teraso nastala značilna več metrov visoka višinska razlika, ki je najočitnejša za vasi na razdalji med Drnovim in Vihrami. S tem vasi višinsko dominirajo nad poplavno ravnico. Obrežna narava vasi in sama dvojnost zgoraj/spodaj v odnosu do poplavne ravnice, se dodatno izraža v pedoloških in posledično v agrarnih danostih teh vasi. Z vidika kmetijstva se v podsekvenci na produ in pesku pojavljata dve združbi tal in sicer na holocenskih terasah združba obrečnih tal in na pleistocenski terasi združba rjavih tal. Naravna meja med njima zato poteka po ježi, ki deli holocensko območje od pleistocenskega. To pa je istočasno meja, ki deli združbo obrečnih tal od združbe rjavih tal (Stritar 1990, 52-53; 1977, 636-637). Ljudska prostorska delitev vaško polje npr. na Drnovem, loči na delenske in gorenske njive, kjer za slednje velja tudi krajše poimenova-njepule ali napul. Pule je tu sinonim za njiv pleistocenski terasi. V obravnavi bomo za slednje uporabili izraz zgornje polje, za njive na ho-locenskih terasah, ki so bile izkrčene v poplavni ravnici, pa spodnje polje (Sl. 2). Ta delitev ima v lokalni rabi (in v zavesti) že vgrajeno pomensko informacijo o rodovitnosti ali bolje rečeno o stanovitnosti spodnjega polja, ki se bolj obnese tudi v primeru suše. Čeprav sta obe polji v osnovi rodovitni, je splošno znano, da huda suša na zgornjem polju lahko uniči skoraj celoten pridelek. Nasprotno pa je možno v spodnjem polju sočasno celo spraviti nekaj pridelka. Prav tako pa je bilo lahko spodnje polje ponekod premokro za posevke ali pa nepričakovano poplavljeno v času žetve ali spravila.7 Zgornje polje je zaradi plitve ornice hitro odcedno in je zato bolj podvrženo suši, med tem, ko je spodnje polje večinoma vlažnejše in bolje kljubuje suši. Vladala je torej izrazita dvojnost, posledično tudi v dodatnih znanjih potrebnih za uspešno obdelavo. Staro pravilo, ki je nekdaj npr. veljalo na Bre- 7 Informator EKC, VER, TTD, STM. OJ V QJ C gah, se glasi »gor 12, dol 16«8, ki pove kako globoka naj bo brazda (cm) v zgornejm in spodnjem polju, da s preglobokim oranjem v plitvo ležečo prodno osnovo ne bi trajno uničili njive. V času do leta 1941, ko je bilo preživetje večine tukajšnjih prebivalcev odvisno skoraj izključno od uspešnosti poljedelstva, se takšna možnost gospodarjenja v obeh ekoloških conah izkazuje kot ključna, sama lega naselbin pa namerna, premišljena in predvsem ključna za preživetje. Vstran gospodarskemu vidiku, lahko poselitev robov poplavne ravnice pomeni tudi izraz identitete naseljencev (Evans 2003, 90). Navkljub temu pa so obrečne poplavne ravnice v modernem gospodarstvu navadno obravnavane kot prostor drugotnega pomena (Brown 2001, 282). Za razumevanje pomena človekovega bivanja na stiku dveh ekoloških con in gospodarskega pomena poplavne ravnice, je izjemno prikladno dejstvo, da so kar štiri od šestih obravnavanih vasi (z izjemo G. in D. Skopice), imele leta 1824 jedra svojega spodnjega polja skoraj v celoti znotraj k. o. Drnovo. Ta s svojim obsegom - 842 ha spodnjega polja na razdalji do Save in le z 230 ha zemljišči na zgornjem polju - posredno izpostavlja in poudarja obrežno naravo obravnavanih vasi, hkrati pa v celoti zaobjema njihov gospodarski radij v poplavni ravnici. Ce-nilni elaborat franciscejske katastrske izmere za k. o. Drnovo, je posledično dober vir vpogleda za razumevanje gospodarjenja v poplavni ravnici. Tam izvemo, da so najboljše njive 1. in 2. kakovostnega razreda vzorčili le v spodnjem polju (v poplavni ravnici), med tem, ko so njive 3. kakovostnega razreda beležene v zgornjem polju. Za razliko od zgornjega polja, so v spodnjem polju, poleg njiv, obstajali še različni kakovostni razredi travnikov in pašnikov. Pašniki nasploh najbolj karakterizirajo območje naše obravnave, saj jih na zgornjem polju skorajda ni bilo. Obstajala je tudi kategorija - trike (Rihter 2015, 16-27). Trike (Trischacker) so bila zemljišča, kjer je šlo za izmenjevanje njive in pašnika na istem mestu (Seručnik 2009, 494) oz. za daljšo dobo poči-vanja zemljišča, kot pri običajni prahi (Valenčič 8 Informator RVL. 1970, 132; prim. Novak 1947, 10-11). V poplavni ravnici je bilo takšnih zemljišč za dobrih 85 ha in sicer na prehodnih območjih med strnjenimi pašniki in njivami, kjer je šlo za naosemletni kolobar brez gnojenja. Prvo leto so sejali proso, drugo leto oves in sirek, tretje leto so površino uporabljali kot pašnik in tako še nadaljnih pet let, ko se je kolobar ponovil (Rihter 2015, 19-25). V zvezi s kvaliteto spodnjega polja je izpoveden podatek za k. o. Drnovo, ki se nedolgo (leta 1833) pred zemljiško odvezo, omenja kot ena redkih k. o. na območju davčnega okraja Šrajbarski turn, kjer so v dobi uvajanje koruze, le-to sejali v večjih količinah (Britovšek 1964, 215-217). Pomenljivo pa je, da se je sejala praviloma na najkako- ™ vostnejših njivah 1. in 2. kakovostnega razreda, ^ torej skoraj izključno na spodnjem polju, ki je da- s jalo največji pridelek (Rihter 2015, 17-19). S tem § je spodnje polje na našem prostoru postalo klju- * čen nosilec tudi pri uvajanju novih poljščin, ki c so trajno spremenila dotednje poljedelske pra- g kse. Tako naprimer že v sosednji katastrski obči- ^ ni Senuše, koruza v istem času sploh še ni bila del y katastrske cenitve, saj so jo sejali le v manjši meri ^ (Rihter 2014, 15). 2 Retrogradna analiza zemljiškega katastra za g vas Drnovo (Rihter 2015), je pokazala, da so bila ¡ž najstarejša in najkvalitetnejša obdelovalna jedra < zgornjega in spodnjega polja med predhodnjice k nekaterih današnjih kmetij razdeljena v uravno- < teženih deležih. Po nastanku relativno najmlajše £ kmetije so v teh jedrih praviloma odsotne ali pa * nastopajo prostorsko povsem obrobno, nekate- ^ re pa si v 19. stoletju krčijo dodatne deleže na iz- > razito mladih, obrečnih tleh globoko v poplavni * ravnici (Rihter 2015, 1-163). Zemljišč naj bi na- > mreč v nižinskem uradu Krškega gospostva pri- -manjkovalo že v zadnji tretjini 16. stoletja (Koro- apec 1977, 48). Isti čas je zabeleženo tudi največje število govedi in konj, ravno v vaseh, ki obdajajo poplavno ravnico ob levem in desnem bregu Save (Koropec 1977, 48-49). Sklepamo lahko, da je bilo tako zaradi bogatega pašnega in vodnate-ga zaledja, ki so jih te vasi, za razliko od preostalih, imele v poplavni ravnici. Območje obravnave na topografski karti 1 : 25000 z dodanimi toponimi. Research area and toponyms on map 1: 25000. Modro: Območje holocenskih teras ob desnem bregu reke Save (po Verbič 2004, S . 1) / Blue : Area of Holocene terraces along the right bank of river Sava (after Verbič 2004, SLI). 1, Petrova škarpa / Nasip / Rimska 24, Pasje polje (vaški predel / 47, Perma jama •69, Pri križi •92, Malo savišče cesta village distriet) 48, Stare vačke •70, Brodišče •93, Veliko savišče •2, Skopiški zaliv •25, Marof 49, Prudi •71, Brežnice •94, Kresi •3, Zasavje •26, Spina (G. Skopice) 50, Sopina / Sprud / Prud •72, Zgorelo •95, Traminčki •4, Stari vrti •27, Gorenji prud 51, Brižanski / Mrtviški brod •73, Gauge •96, Pod belim bregom • 5, Stare gmajne •28, Velike vode 52, Mlake (Drnovo) •74, Beli breg (Brege) •97, Sičjaki •6, Turški brod •29, Globajnk 53, Gmajna (Brege) •75, Beli breg (Drnovo) •98, Veliki podjagend •7, Flančišče (Dmovo) •30, Zlatičje 54, Srednji prudi •76, Podjagcndi •99, Mali podjagend •8, Trebež •31, Struga / Spina (Vihre) 55, Ločica •77, Cesarsko 100, Naša vrbina •9, Barovna (Drnovo) •32, (Žokalova) Amerika 56, Delečki •78, Mali prudi • 101, Borovnice • 10, Flančišče (Brege) •33, Studenec 57, Pod vrbam / Pod vrbe •79, Veliki prudi •102, Prudi (Vihre) • 11, Rarnopake •34, Patarsko 58, Mlake (Brege) • 80, Hančave lastine 103, Margetičeva struga • 12, Flančišče (G. Skopice) •35, Lastine 59, Kot (vaški predel / village •81, Gmajna (Mrtvice) 104, Brnokop • 13, Zevniki (Drnovo) •36, Gladiš distriet) •82, Pliš-Zaroman •105, Staže • 14, Zevnik (Drnovo) •37, Perišče 60, Fara (vaški predel) • 83, Zarbenice 106, Ciglana / Pod črešje • 15, Drašce (Drnovo) •38, Dolenji prudi 61, Sejmišče / Gmajna •84, Zaroman 107, Drašca (Vihre) • 16, Drage (Drnovo) •39, Marlenček / Malenček 62, Lug •85, Toplica •108, Blog • 17, Vrli •40, Mali / Veliki šlegel 63,Javšina • 86, Mala barovna 109, Mali blok •18, Breg •41, Borovina 64, Struga (Mrtvice) • 87, Stari tramleki • 110, Mala barovenca •19, Med vrti •42, Spinca 65, Mrtvišce •88, Barovna (Mrtvice) • 111, Za mlako •20, Drage (Brege) •43, Zlatic 66, Sarkovšče •89, Žabljek •112, Srednji marof / Marof •21, Kilarjeva mlaka •44, Gorenje cesarsko 67, Remen •90, Podmališče • 113, Smrekce •22, Jakšava mlaka •45, Dolenje cesarsko 68, Cerkev sv. Urha / Curch of st. •91, Dolgi grm •114, Drašca (Mrtvicc) •23, Flančišče (Vihre) •46, Pod krči Ulrik Slika 1: Prostor obravnave. / The territory of inquiry. /T SARKOVŠCE barnopak ^AVRB^NfCEW^ A. ■\iata — zaRomanpliš SQP-INA, Slika 2: Ilustracija presekov savskih teras in idealizirana podoba vaškega polja vasi Brege do reke Save v prvi polovici 20. stoletja. / Idealized illustration of terraces of the Sava river and its cross-section in the area of fields that belonged to the Brege village as they were in first half of 20 th century (ilustrirala: Janja Rihter). Gre za ekološko povsem različna svetova; med tem, ko je bilo zgornje polje v začetku 19. stoletja9 skoraj v celoti namenjeno zgolj njivam, bi spodnje polje lahko imenovali tudi kot prostor med vasjo in reko, kjer je poleg izkrčenega sveta njiv, travnikov in pašnikov do srede 20. stoletja obstajalo še veliko drugih naravnih oblik značilnih za vlažno/mokro okolje; npr. mrtvice, vlažni travniki, logovi, loke in t. i. vrbine na nekdanjih prodnatih otokih (Sl. 2). Poplavna ravnica prepredena s starimi strugami reke Save ni bila nikoli povsem izkrčena v polje, krčenje obdelovalnih površin pa poteka še danes (Rihter 2015, 59-60; sl. 23 in 24). Na ravni kmečkih gospodarstev, je človekove dejavnosti v poplavni ravnici težko ločiti na agrarne in neagrarne. V skoraj vseh primerih je šlo za kombinacijo obojega z namenom zagotavljanja uspešnejšega preživetja. Različne dejavnosti so bile močno prepletene tako prostorsko kot časovno. V opish v nadaljevanju bo večkrat razvidno, da so v poplavni ravnici sočasno potekala številna, povsem različna dela, npr. paša, napajanje, ribolov, pranje tkanin in spiranje žita. V nadaljevanju prehajamo na konkretne opise človekovih dejavnosti v poplavni ravnici. Poplavna ravnica kot gospodarsko zaledje kmečkih gospodarstev Predstavitev pomena poplavne ravnice pričenjamo s tamkaj površinsko eno najmanjših, obdelovalnih enot im. - flančišče. Ta s svojo izrazito navezanostjo na poplavno ravnico, pravzaprav najbolj pooseblja in združuje bistvo življenja na robu dveh ekoloških con in poudarja njegov pomen za preživljanje človeka. Predvsem pa kaže na njegovo premišljeno prostorsko palnirano kmetijstvo. 9 Gl. grafični del (vse mape) franciscejskega katastra za k. o. Drnovo in za k. o. Krška vas (gl. Literatura). Vc Flančišča Flančišča ° so bila najmanjše obdelovalne enote izven domačega dvorišča, izrazito vezane na pašnike in njihova obrobja v poplavni ravnici. Navadno jih neposredno izdaja mikro topo-nim Flančišče, ki se nahaja znotraj območja, ki ga sicer pokriva nek drug, površinsko obsežnejši toponim. Flančišče/a niso enaka vrtu oz. gredi, ki je bila vezana na domače dvorišče, niti njivi s (po)vrtninami, t. i. zeljnikom, ki je po sestavi posevkov dejansko razširjen vrt, le da se lahko (od doma) nahaja na do nekaj sto metrov oddaljeni rodovitnejši njivi. Flančišča zato morda najbolje opredeljuje izraz gojitveni vrt, kot prostor za vzgojo in množenje rastlin, ki so jih kasneje presajali na njive/vrtove na različnih delih polja. Flančišča so obujali v zgodnji pomladi, na njih pa so največ gojili sadike zelja in pese. V času po presaditvi na njive (Gl. Ilovica), so flančišče, do drugega leta povsem opustili, nato pa zopet iskali novo rodovitno mesto za sejanje, občasno pa so ponovno obudili tudi staro mesto. Pri tem je šlo za izkoriščanje določenih predelov pašnikov na najrodovitnejših mikrolokacijah, ki jih danes lahko naznanja toponim Flančišče (Rih-ter 2015, 24-25). Pogosto je šlo za poraščene predele, ki jih je bilo potrebno v celoti ali deloma izkrčiti.11 Preko do slej zbranih podatkov smo flančišča kot toponime odkrili na Drnovem, Bregah, Vihrah in na Gorenjih Skopicah. Na Drnovem je bilo Flančišče mikrotopo-nim za rodoviten prostor v sklopu ledine, ki jo opredeljuje toponim Trebež in njene soseščine, znotraj več hektarjev velikega osrednjega vaškega pašnika Barovna. Tu so imele ženske flančišča, vsaka eno gredo po 5x5m.12 Vsak je imel eno gredo, kot soba veliko, tam so si posejale flance, pa peso, po tem pa so tisto pukale in presajale po nji-vah.13 10 Iz nem. Pflanze, kot rastlina ali narečnoflanc. V obravnavanih vaseh jeflanc sinonim za sadiko zelja. 11 Informator VMA, TTR. 12 Informator RVA. 13 Informator RVA. Na Bregah je toponim Flančišče sčasoma zaobjel prostorsko nekaj hektarjev velik nekdanji pašnik na meji z drnovsko Barovno. Na robovih in v notranjsoti tega pašnika so izpričana flančišča tako na Bregah (Sl. 2), kakor na Drnovem.14 Na meji med Barnopakami in Flančišči so v daljšem pasu izpričani majhni vrtovi za sajenje pese in zelja za kasnejši razsad,15 kar prav tako ustreza flan-čiščem. Iz Gorenjih Skopic je znan naslednji opis: Flančišče. Spomin mi seže v pretekla leta, nazaj v mojo mladost, ko si je naša mama v zgodnji spomladi, kot so včasih rekli - ko se ptički ženijo, naložila samokolnico dobrega gnoja in ga peljala po makadamski cesti do konca vasi, in še ven. Tam smo kraj imenovali Flančišče. Bilo je v grmovju. Rasel je črni trn. Tam je imela vsaka hiša gredico, da so si spomladi posejali flance za zelje. Trnje okoli je z vinkom obsekala, zemljo prelopatala in zagnojila. V velikem tednu, na veliki petek, je vzela seme, ki si ga je sama vzgojila, vzela grablje in šla posejat seme. Ko pa je prišlo obdobje za sejanje, je gospodar vzel koš in šel populiti flance in jih prinesel na zelnik, kjer smo flance posadili z lesenimi klini. Po tem smo pazili, da njiva ni ozelenela. Če je še bilo vreme naklonjeno, je bilo zelja, da smo napolnili polno vinsko kad. Bilo ga je za celo leto. (Vodopivec 2008, p. 30). Gorenjeskopiško Flančišče je kasneje, po razdelitvi skupnih površin, zajemalo »27 parcelic, velikosti po 2-^are. « OJ V QJ c« Flančišče torej (v današnjem smislu) posnema domačo rodovitno in gnojeno vrtno gredico, vendar na dislociranem koščku zemljišča, navadno znotraj večjega pašnika, kjer se vsako leto išče in izkorišča spočite in rodovitne predele, ki so nastajali z grmovno preperlino v povrhnjici. Bistvena prednost tako odbranih površin je njihova rodovitnost, ne da bi jih bilo potrebno gnojiti z domačim gnojem, ki ga je vselej primanjko- 14 Informator VMA, FS I, VER, RVA. 15 Informator VER. 16 Informator XSX-MST. valo. Varstvo rastlin pred živalmi, predvsem pred pašno živino, je zagotavljala okoliščina krčenja zaflančišče v grmovju. Za tako ograjena flančišča vemo iz Drnovega in z Breg. Kaže, da o njihovem značaju in razprostranjenosti govorijo tudi imena sama, v odnosu do površine, znotraj katere velja toponim. Na Bregah je več hektarjev velik predel pašnika med ljudmi enotno poimenovan Flančišči, torej Flančišča. To je moč razložiti s tem, o čemer priča že samo izročilo in pričevanja, in sicer, da so bila na tem območju flančišča razkroplejena po različnih predelih celotnega območja, pa tudi na robovih. Na Drnovem so flančišča obstajala na starem, več hektarjev velikem pašniku ledine Barovna, znotraj katerega je bila izkrčena ledina Trebeži, znotraj te pa velja toponim Flančišče. Vendar je bil ta prostor dovolj velik, da je po potrebi omogočal menjavanje gredic. Primer iz G. Skopic že kaže primer, kako so starejša migrirajoča flančišča prerasla v stalne gredice, ki so jih v 1930-tih gnojili, kar je povezano z že razparceliranimi deleži nekdanjega skupnega pašnika. Bistven poudarek opisanih flančišč je torej v njihovi legi, in sicer na rodovitnem in vlažnem območju spodnjega polja ter njihovi vlogi v procesu pridelave zelja, ki je tu, kakor tudi marsikje drugod, pomenilo steber prehrane predvsem hladnega dela leta. Na flančiščih pridelane sadike so po razsa-ditvi zahtevale nadalnjo nego na primerno pripravljenih in kvalitetnih zemljiščih. S tem že prehajamo na drugo obliko rodovitnih zemljišč, ki so se prav tako nahajale v spodnjem polju, kamor so običajno v kolobarju za junijsko žetvijo žita, na strnišče prenseli sadike - flance. To so njive zelniki oz. njive s (po)vrtninami. Takšne njive imajo tod značilna imena Zevniki, Drage, Drašce ali Vrti. Sledi izbran primer ledine Zev- 17 Tu omenimo, da toponimi Zevniki in Flančišče - obstajajo tudi v zgornjem polju (npr. Vihre in Drnovo), kjer so izvajali iste dejavnosti, kot v spodnjem polju. Vendar retrogradni pregled razvoja zemljiških deležev kmetij, ki so tam nekdaj obdelovala zemljišče, pokaže, da gre glede na ostale kmetije v vasi, za izrazito mlade ali vsaj relativno mlajše kmetije. Zanje, v času njihovega formiranja, v spodnjem polju ni bilo več prostora za pridobitev zemljiških deležev. Prav te kmetije si zato (čeprav redkeje), po vzoru iz spodnjega polja, urejajo zelnike/flančišča v izbranih in najrodovitnejših predelih zgornjega polja. Npr. na Drnovem ima relativno najmlajši vaški pre- niki na Drnovem, kot najtipičnejše oblike njive s (po)vrtninami na obravnavanem območju, kjer so pridelovali zelje v stopnji po razsadu iz Flan-čišč. Poglejmo. Zelniki, Zevniki Med najtipičnejše njive s povrtninami na Dr-novem sodi ledina Zevniki na prvi savski terasi pod vasjo. O tamkajšnji izjemni rodovitnosti priča izročilo o pridelovanju zelja, ki ga danes nekateri imenujejo staro zelje in pričevanja o posebnem tretiranju teh njiv (Rihter 2015, 25). Količino pridelanih zeljnih glav s teh njiv so merili v številu vozov oz. v konicah. Omenjajo se več sto litrske kadi kisanega zelja ter prav tako tudi prodaja svežih zeljnih glav v bližnjem hribovju, npr. a v smeri Rake in drugih delov Krškega hribov- < ja. Pričevanja o velikem pomenu zeljnega pridelka na Drnovem (npr. Počkar 1998, 287) ter o £ visoki stopnji znanja in dovršene ter obsežne pri- c delave zelja, govori podatek iz leta 1862, ki sicer 2 nekoliko vzneseno pravi, da naj bi v drnovskem g »hafnu«, tj. na današnji ledini Zevniki, pridela- £ li dovolj zelja za vso Ljubljano (Rihter 2015, 25 ). ^ Razširjeno in uspešno pridelavo zelja na Drno- ^ vem omenja tudi kronika sosednje župnije Vi- ^ dem ob Savi, iz leta 1880, ki govori, da na Vid- £ mu zeljnih sadik niso vzgajali sami, temveč so g jih kupovali v vasi Drnovo, v leskovški župniji na < Kranjskem, po 30 do 50 krajcarjev za 100 kosov £ (Ripšl 2007, 154). Zevnikom po kvaliteti primer- £ ljiva ledina za pridelavo zelja in drugih povrtnin £ je bila na nasprotnem bregu stare struge, na ledi- * ni Breg, prostor med njima je nosil zgovorno ime ¡=1 - Med vrti. Na Bregah so tem istim namenom, > za razsad sadik služile ledine Vrti, Barnopake in * Drage. V vseh primerih je razvidna 100 do naj- z < del im. Pasje polje, svojo ledino Zevnik, južno od vasi v zgornjem polju. Enako najdemo južno od vasi ledino Flančišče v vasi Vihre. C Poglavitno jedro površin za flančišča in zelnike je tod nedvomno vezano na spodnje polje. 18 Tako so pravili neki vrsti zelja z odličnimi lastnosti tako za solate kakor tudi za kisanje. Imelo naj bi drugačne lastnosti od t. i. Ljubljanskega zelja (Rihter 2015, 25) in ni enako t. i. varaždinskemu zelju. Ta vrsta zelja je po mojem poznavanju ohranjena le še na nekaterih dr-novskih kmetijah, seme pa je vsaj v enem primeru preživelo celo nemško okupacijo, saj so ga izgnanci v času internacije v Nemčijo vzeli sabo in je bilo po vrnitvi v uporabi še naprej. 19 Informator TTR, STM, MIM, idr. oc več 200-metrska oddaljenost od vasi. Takšne njive so bile deležne tudi izdatnejšega gnojenja in nasploh večje pozornosti. Tako so na Drnovem usedline iz vaške Ki-larjeve ali Jakšave mlake uporabljali prav za gnojenje dveh za pridelavo vrtnin najpomembnejših ledin Zevniki in Breg (Rihter 2014, 39). Iz zelnikov v spodnjem polju se sedaj prestavimo v vasi, na stare savske ježe, oz. na vaška dvorišča, kjer se dvojnost življenja na meji obeh svetov pokaže, tokrat v še manjši obliki kot pri ravnokar opisanih flančiščih in zelnikih, to je v t. i. zgodnjih in poznih gredah ali vrtih. Tudi ti so bili plod naravnih danosti in izbrane lege naselbin ter mikrotopografije posameznih dvorišč. Zgodnje in pozne grede/vrtovi Vpogled v mikrotopografijo planiranja posevkov na meji obeh ekoloških con, nam dajejo tudi pričevanja o hišnih vrtovih v vasi Brege, kjer se naselbinski deli severne polovice vasi deloma usedajo na pleistocensko teraso/zgornje polje, s spodnjimi deli dvorišč pa proti severu že prehajajo v poplavno ravnico/spodnje polje, značilno imenovano Vrti (Sl. 2). Vrtovi, kot deli spodnjih koncev dvorišč, so bili ograjeni s pletenimi plotovi iz vejevja, v katerih so bili značilni prehodi im.prelozi. Severna polovica vasi Brege, torej ta, ki je neposredno mejila na spodnje polje, je imela vrtove na senčni in vlažnejši, prvi spodnji terasi (Sl. 2). Južna polovica vasi, onkraj vaške ceste, pa je že v celoti stala na sončnejši, pleistocenski terasi, a s prepustnejšo, prodnato prstjo. Bistvo razlike v legi obeh vrtov strne informator z severnega dela vasi: »V južni polovici vasi je imel vsak svojo gredico skonca dvorišča, tam je bilo prej za saditi spomladi. Ti so imeli vse poprej, mi pa vse kasneje. Njim pa je ob suši vse prej vzelo kot nam. « Po tem principu so torej tod ravnali tudi pri vseh drugih kulturah na večjih njivskih površinah. V 20. stoletju vsakdo seveda te možnosti ni imel. Mnoge po nastanku mlajše kmetije namreč niso imele deležev v spodnjem rodovitnejšem polju (prim. Rihter 2015, 34-52 in Sl. 16). Princip »po- 20 Informator VER. 21 Informator VER, TTR, RAD, FSI, idr. znega vrta« (prim. Počkar 1998, 58-60) oziroma njiv, ki so vzdržale sušo ter tako zagotavljale pridelek, je bil tu tesno povezan s poplavno ravnico. Resen strah pred sušo, ki se najsiloviteje in hitro pokaže predvsem na zgornjem, peščenem polju (prim. Teppey 1971, 22) slikovito opiše naslednji stavek, ki se nanaša na zgornje polje: »Pri nas je namreč samo takrat dobra letina, ako naše brate preko Sotle zaliva voda, to se pravi: Ako poleti ali vsaj v času glavne rasti dvakrat ali trikrat na teden dežuje. « (D. S. 1930, 11). O pripravnosti aluvialnih tal za intenzivne gojitvene potrebe na tem področju prvič slišimo v letu 1893 ko so ob Savi pri D. Skopicah želeli postaviti deželno trsnico - po napadu trtne uši -ki bi proizvedla 0,5 mio cepljenih ameriških trt letno. Po drugi svetovni vojni je trsnica pričela delovati, in sicer na ledini Marof. Na tem mestu zgolj omenimo kmetijsko in gospodarsko intenziviranje poplavne ravnice, ki je sledilo v prvih dveh desetletjih po koncu 2. svetovne vojne in ki je vzpostavilo obsežne monokulturne nasade topolov in njiv s krmnini in semenskimi rastlinami na obeh bregovih reke save med Krškim in Brežicami. Prisotnost ali bolje rečeno neposredna bližina mokrega sveta je bila za preživetje v ravnici ključnega pomena. Poglejmo sedaj pobliže različne vidike življenja z mokrim svetom. OJ Mokri svet Vrbine Mnogo najnižjih predelov poplavne ravnice so v 19. stoletju uporabljali kot pašnike (Rihter 2010, 34). Pašniki so tod ob izteku fevdalne dobe zajemali nekaj sto hektarjev različnih kakovostnih razredov. Med njimi so bile tudi mrtvice in območja s talno vodo na površju. Skupnih pašnikov (kot katastrsko vodene kulture) na zgornjem polju v k. o. Drnovo, razen redkih izjem tedaj 22 Dolenjske novice (1. 5. 1893). 23 Informator ZXF. 24 Glej franciscejski kataster za k. o. Drnovo - grafični del (mapni list VI), abecedni seznam posestnikov, zapisnik zemljiških parcel in ce-nilni elaborat; za k. o. Krška vas - zapisnik zemljiških parcel, abecedni seznam posestnikov in in cenilni elaborat ter za k. o. Leskovec pri Krškem - grafični del (mapni list VII), abecedni seznam posestnikov, zapisnik zemljiških parcel in in cenilni elaborat (gl. Literatura). U V QJ c« skorajda ni bilo (Rihter 2015, 37). Sredi prve polovice 20. stoletja so bile največje pašne površine, še vedno omejene na poplavno ravnico. Med njimi so bile ponekod še vedno odprte vodne površine s talno vodo in tudi mrtvice. Različne oblike vodnih površin so pestrile okolico, v okviru paše pa so bile pomembne predvsem zaradi napajanja živine (Vodopivec 2008, p. 72). Do leta 1941 je obstajala učinkovita izraba mokrega sveta tam, kjer so bile vodne površine še prisotne. Glede na oddaljenost od naselbinskih delov je šlo po naši presoji (s kriterijem možnosti za koriščenje) za 4 skupine vodovja, ponekod brez izrazitih meja pri prehodu iz ene oblike v drugo: 1. vodne površine v neposredni bližini vasi ali znotraj njenega obsega (vaške mlake, talna voda), 2. vodovje znotraj obsega vaškega polja ali na njegovem obrobju (talna voda, stalni (potok) in občasni izviri), 3. voda v oddaljenih pašnikih Vrbine (mrtvi-ce) in 4. glavni tok Save (tekoča voda). V vseh naštetih conah so se odvijale različne oblike paše in številne druge dejavnosti, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. Mokro godenje lanu Mokro godenje lanu v mrtvici je bilo v obravnavanih vaseh do slej izpričano le na G. Skopicah na ledini Spina, kjer so to opravilo dokumentirano izvajali še v 1930-tih letih. Povsod drugod so v tem času izvajali le še vlažno godenje lanu na travnikih ali njivah v nesposredni bližini vasi. To povezujemo z dejstvom, da so mrtvice v večjem številu tedaj obstajale le še na skopiškem. Danost so s pridom izkoriščali, seveda premišljeno do drugih odprtih vodnih virov, v katerih so napajali živino ali prali tkanine. Znano je namreč, da namakanje lanu poleg smradu, povzroča tudi toksikacijo vodnih virov (prim. Hoffmann 1996, 645; 2008, 48). Tozadevno je pomembno, da je na Spini, poleg ene večje vodne površine, obsta- jalo še nekaj manjših, nepovezanih vodnih površin ob poti na Gorenje prude: Spina je bila živa v vseh obdobjih leta. /.../ Dolga je bila do 150 m in široka 30 m. /.../ Na bregu struge /.../ je peljala pot na Gorenji prud. V tej brežini je bil tudi kos poti do vode. Tu so kmetje pripeljali namakat lan. Na desno stran, za brežino, je bila zelo globoka voda. Tam so na posebno pripravljeni, zbiti in z bekovimi šibami povezan les, nalagali pripeljani lan. (Lan je bilo treba populiti, ga skrbno zlagati v pesti, ker so se kroglice z glavicami sprijele skupaj in se niso dale več ločiti. Po tem smo te pesti /.../ skupaj, na vzkriž, zložili in snop zvezali. Te snope smo postavljali v rastave, ampak ne kot druge vrste žita, te smo zlagali pokonci, na glavice. /.../ Preden so jih zložili v vodo, so jim morali na posebnem grebenu potrgati glavice - to je bilo laneno seme, ki se sedaj že trosi po kruhu pred peko in v še veliko drugih stvari daje. ). Čez te snope so položili težke trame, nanje pa še težke kamne, da jih je prekrila voda. /... / Po približno treh tednih so šli in ta lan iz vode naložili na voz ter ga pripeljali v bližino doma na travnik. Za to je bila najbolj primer-nja jesen z meglo. Z voza so jemali snop za snopom ...(Vodopivec 2008, p. 77-78^). S posevki lanu in konoplje so praviloma v vseh vaseh povezane tudi skoraj izključno njive v poplavni ravnici. Ribolov O t. i. športnem ribolovu v času pred 1945 na območju naše obravnave, ne poročajo nikjer. Savski ribolov je bil v drugi četrtini 20. stoletja tod predmet zakupa, z njim pa so se ukvarjali različni posamezniki. V obravnavanih vaseh so to bili brodniki in tisti z malo ali nič zemljišč, vendar ne množično. Iz vasi bližje regulirani Savi (Brege in Mrtvice) je poimensko znanih nekaj ribičev, ki so lovili ribe za blagovno menjavo. Navkljub temu je bilo na individualni ravni posameznih 25 Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 25-26). o H kmetij obvladovanje številnih ribolovnih veščin zabeleženo marsikje. Poglejmo sedaj ugotovitve o stanju voda in zmožnostih za ribolov v vaseh od zahoda proti vzhodu. Na Drnovskem spodnjem polju zaradi nestanovitne narave zastalega vodovja (nihanje talne vode) in drugih dejavnikov (tacanje živine in prisotnost domače perjadi) stalno prisotnih rib v 20. stoletju ni bilo nikjer. Na območju Breg smo glede na število mest s stoječo ali zastalo vodo (npr. Velike vode, Globajnk ali Zlatičje), pričakovali, da bomo tam našli pričevanja o prisotnosti rib in njih ribolovu (Rihter 2010, 31), sedaj pa je na podlagi dodatnih pričevanj že jasno, da tu v tridesetih letih preteklega stoletja ni bilo rib, razen krajša ali daljša obdobja za poplavami, kjer je šlo za naplavljene ribe, ki so jih za hrano seveda pobirali iz kotanj.26 Tukajšnji manjši obseg talnega/zastalega vodovja in s tem povezani nestanovitni življenjski pogoji, so onemogočali preživetje in reprodukcijo ob povodnji naplavljenih rib. Vsa pričevanja o ribolovu na brižanskem, so torej že vezana izključno na glavni savski tok. To je razvidno tudi po izpričanih ribolovnih vrstah v vasi Brege: somi, veliko belic velikosti do 30 cm in občasno sulci (Rihter 2010, 31). Nasprotno pa na Vihrah, v t. i. vihranski vrbini, kjer so bile mrtvice tedaj še ohranjene (npr. na ledini Struga/Spina), še zlasti pa na več mestih na območju obojih Skopic, v t. i. skopiški vrbini, je bil pravi ribolov v mrtvi-cah še zelo razširjen. O vodnatosti in življenjskih pogojih tamkajšnjih mrtvic pričajo omembe ribjih vrst in temu prilagojena ribiška oprema, kakor bomo videli v nadaljevanju. Poglejmo sedaj natančneje pričevanja o ribolovu v posameznih vaseh, od tistih z bolj osušenimi mrtvicami, kjer so ribolov izvajali le še neposredno ob reki (Brege), do tistih, ki so v okviru svojega polja še imeli mrtvice (Vihre, G. in D. Skopice). Na Bregah sta bila ribiča Salmič in Zorko. Salmič je bil tudi brodar in kadar ni imel vožnje, je lovil ribe. Takrat so ribe lovili na mrežo in ne na trnke. Ribe so menjali za blago, za kakšno moko ali drugo blago, nekateri pa 26 Informator OFL, IFS. so jih že prodajali, npr. Salmič. Ribič Zor-ko si je sam pletel ribiške mreže. Lovili so na križ. Dobili so mrene in ploske, včasih tudi kakšnega soma. Največ je bilo ploskov.27 Zorko je lovil tudi s sakom, največ je bilo ploskov, ki pa so vsi po nafti smrdeli.28 Včasih so lovili tudi menke.29 Z ribolovom so se na Bregah pred drugo svetovno vojno ukvarjali poleg Zorka, še Kočevar in Judež. Ker so bili tabarharji so si na ta način služili kruh. Mama so od njih kupili ali menjali ribe za moko. Bile so to ribe velikosti do 20 cm in # so imele veliko kosti.3° V vas je pripeljal žive v posodi napolnjeni z vodo.31 Na Drnovem, pravijo, da so bile savske ribe malokdaj 25 cm velike, z njimi pa jih je zalagal stari ribič Zorko, im. tudi Zorkac z Breg, ki je lovil z mrežo.33 Brižani so pobirali/lovili naplavljene ribe v starih strugah tudi po poplavah. Podobno je bil ribolov v vasi Mrtvice priložnostno vezan na predele v starih strugah, sicer pa ob glavnem toku: V kakšnih globanjkih ali tolmunčkih so lovili, kjer je ostalo kaj rib. Šularu Martenk je imel tudi nekakšne hakle, pa šivanko lese-no34 (prim. Sl. 3). Pletenja mrež so se pri nejm učili še v povojnem času.35 Sicer pa je bil omenjeni mož tudi eden izmed brodarjev na brižansko-mrtviškem brodu, ki je v Vrbini, najverjetneje v bližini broda, po pričevanju živel v nekakšni zemljanki. Splošno znan pa je bil tudi kot ribič. Pri brodu je bila kasneje tudi brodarska hišica. 27 Informator IFS. 28 Informator CAR, SJR. 29 Informator RIB. 30 Informator VER. 31 Informator BAS. 32 Informator TTR. 33 Informator PLO. 34 Informator KHR. 35 Informator RMI. 36 Informator RM I. OJ a v QJ c« V Vihranski vrbini je bil, za razliko od do slej omenjenih področij, že možen ribolov v mrtvici celo še nekaj časa po 2. svetovni vojni: Kadar je Sava prinesla ribe s poplavami ... Tam, kjer smo rekli Spina, kjer je bil tisti globok jarek, smo imeli mrežo na locnih napeto in smo je sem ter tja vlačili po vodi in jo dvigovali. Ko se je voda pomešala z muljem je bilo manj kisika v vodi, ribe pa so po tem kar glave molile iz vode. In kaj je še bilo tam? Pijavke! Ko si hodil po blatu, so se te prijele in dokler se ni napila, se ni spustila.37 Ribolovni tereni na skopiškem so bili za razliko od omenjenih vasi mnogo bolj pestri. Ribolov je bil mogoč na številnih mestih, tako ob Savi, kakor tudi v mrtvicah, npr. na predelu Spina in Amerika, predvsem pa na ledinah vzhodno od predela Studenec. To območje se je polnilo s tamkaj (na Studencu) izvirajočo vodo, ki je v obliki potočka odtekala po opuščenih savskih strugah severno od ledine Patarsko, Lastine in Gladiš, in sicer preko ledin: Perišče, Dolenji prud, Marlenček in Šlegel (Mali/Veliki), kjer se je izlival v Savo (Rihter 2010, 27 in 31). Morfologija starih savskih strug na njegovi poti je narekovala ustvarjanje blatnih tolmunov in plitvih prehodov s tekočo vodo. Za prve poročajo o izobilju rib in pijavk, na drugih pa so bili zaradi plitvin ustvarjeni prehodi, ki so vodili v notranjost Vrbi-ne, k reki. Prehode za pešce so kazali na dnu položeni večji kamni. Kot taki pa so bili priročni za pranje tkanin (stepanje), kar so tu dokumentirano tudi izvajali (gl. Pranje..). Potoček je presahnil pred več kot pol stoletja, vendar po večjih povodnjih, ko se za kratek čas poustvarijo (v oziru vodostaja v zaledju ravnice) nekdanjim podobne razmere, se na ledini Studenec ponovno vzpostavi izvir, ki po okoli 3 tednih presahne, npr. povo-denj 2010 in 2012. Voda priteka (brizga) pod pritiskom navpično iz dna struge, navadno iz ene večje luknje (globina 120 cm, širina 0,5m), ki se pri tem oblikuje ter iz nekaj manjših v neposre- 37 Informator PAT. 38 Informator RCD. dni bližini39. Prav takšno stanje pa opisujejo tudi ljudski spomini na Drnovem, ob pričetku zalivanja stare struge pod vasjo (Gl. Lomljenje ...). Na ledinah vzhodno od Studenca so lovili krape in šlaje (linj; Tinca tinca) tako, da so mreže vlekli k sebi. Med Prudi in Marlenčki so bile ščuke, krapi in pijavke ... V močvirnem svetu so grna-li po vodi in v saku so imeli velike krape in šlaje ...4° Na ta način so dobili po okoli 5 do 6 rib. Voda je bila tu blatna in gosto poraščena, ob njej so pasli kobile, ki jim je voda tedaj segala do vampa in kadar so prišle ven, so jim morali z nog pobirati in stiskati pijavke 2 (gl. tudi Rihter (2010, 31). Studenc - tu je voda tekla, notri so bile ribe, /.../ stric je lovil ribe na Perišču . V bližnji Bo-rovini se je predel imenoval Žokalova amerika, kjer je bila stalna voda. Pred 80 leti so se nekateri tam kopali, drugi pa lovili ribe4 Dolenjesko-piški pastirji so ribe lovili v kotanji Veliki šlegel ob ob Savi pri pašniku Spinca. V toplih dneh so navadno slekli del oblačila, jih na odprtih koncih zvezali s srebotino ter jih uporabljali za lovljenje in prenos rib. Ribe so čistili ob glavnem toku Save v čisti vodi, pekli pa na ognjišču iz blata.4 O življenjskem okolju šlajev na območju Studenca in Perišča v tridesetih letih preteklega stoletja piše Uršula Vodopivec: Ta vrsta rib se zadržuje v vodi z resjem. Njih loviti na že omenjeni način zaradi resja ni mogoče. Oče si je plel takšne, imenoval jih je bobne, koše so rekli nekateri. Spravil si jih je v Vrbini, pod noč pa jih je šel nastavit. Potlačil jih je med reso, navlekel nanje tisto dolgo travo in odšel domov. Zgodaj zjutraj je že moral iti pogledat, če je kateri (šlaj, op. J. R. 39 Stanje dokumentiral avtor prispevka 3. 10. 2010, 27. 10. 2010 in 8. 11. 2012. 40 Informator RCD. 41 Informator RCD. 42 Informator RCD. 43 Informator SZP. 44 Informator RCD. 45 Informator ZHK. H H H Slika 3: Lesena šivanka iz topolovega lesa za pletenje ribiških mrež, kakršne so uporabljali stari skopiški ribiči rojeni še v 19. stoletju, je po spominu izdelal Branko Srpčič z Dolenjih Skopic. Foto: J. Rihter, 8. 8. 2011. ) že splaval v vabo, da jih je pobral in odnesel domov. « (Vodopivec 2008, p. 67-6846). Uspešen ribolov na gorenjeskopiškem, so zagotavljale tudi oddaljenejše mrtvice, npr. Spina, že skoraj na robu Vihranskega spodnjega polja: Spina je bila živa v vseh obdobjih leta. Ko je Sava rastla, je tudi v Spine napalvila ribe in so ostale tudi po tem, ko je upadla. /.../V tej mirni, stoječi vodi, so se rade zadrževale ščuke. (Vodopivec 200847). Pozimi si je za ribolov naplel mrežo, sak in boben. Kadar se je začelo pripravljati na dež, pa da so že bili v Vrbini, takrat se jim je kaj obesilo, sicer pa ne veliko. /... / Kadar so šli na Spino - od tam so pa prinesli lepih rib. Enkrat se spomnim, da so prinesli dve veliki ščuki; ko so prvič nastavili sak, je bila takoj notri, pa še drugič in je bila že druga ujeta. Naši so lovili vse vrste rib, kakršne so se ujele. Čim boljšega okusa - tem rajši. Nazaj metali so le male ribice; kot sardine in še malo večje. Lovili so jih vsi, ki so se na to spozna- li in če so imeli s kom. (Vodopivec 2008, p. 67-69).48 Torbi v kateri so na skopiškem nosili ribe domov, so pravili karnir, ki je bil sešit iz domače ga platna (Vodopivec 2008, p. 67-68). V bližini je bila tudi mrtvica Zlatič, ki je bila sicer znana, kot lokacija za zdravljenje s pijavkami, izpričana pa je tudi kot ribolovno območje.49 Pomudimo se še nekoliko na tem območju s stališča modernih opažanj in se v naslednjem odstavku ponovno vrnimo k ribolovu. Na njivah, ki so do danes nastale v strugi Spina, se v ornici občasno vidijo ostanki lupin rečnih školjk (Unio sp. ). Struga Spina predstavlja ostanek zadnje aktivne struge t. i. skopiškega rokava pred rečno regulacijo v 19. stoletju (Rihter 2009; 2015, a v S-I V c* 46 47 Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je objavljen pri Rihter (2010, 26). Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je objavljen pri Rihter (2010, 26). bil bil 61-69; 20i6a, 58; 20i6b, 151). Opažanje se sklada z situacijo, ki je bila vidna leta 2016-2017 v tej isti strugi, nekaj sto metrov severozahodneje od Spine, kjer je ob izgradni jezu za HE Brežice prišlo do uničenja Petrove škarpe ob njenem izklinu v Skopiški zaliv, v dolžini 300m. Pod uničeno su- 48 Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 25). 49 Informator TXJ. 50 Savski tok najjužnejšega dela skopiškega rokava je pred savsko regulacijo zajemal ledine Gorenji prudi - Spina (G. Skopice) - Zlatič - Srednji prudi - Studenec - Perišče - Dolenji prudi/Marlenčki -Spinca - Veliki/Mali Šlegel. hozidno krono nasipa Petrove škarpe, ki je prečno zapiral vhod v skopiški rokav, so bili na globini do 3 m vidni tako ostanki lukenj in lesenih pilotov - ostankov regulacijskih del (prim. Rih-ter 20i6a, 58; 20i6b), kakor tudi zamuljene leče nekdanjih rečnih nivojev dna z izdatnimi količinami lupin rečnih školjk. Nadaljujemo s pričevanji o ribolovu. Tudi druga poročila s Skopiškega potrjujejo zgoraj izpostavljene lokacije in vrste rib: Na Skopiškem se je lovilo s saki in kadar je voda rasla se je grna-lo po vodi. Skopičani so večinoma lovili ob glavnem toku na ledini Pod krči ali do Cesarskega (D. in G. cesarsko), kamor je sodil tudi rečni zaliv im. Skopiški zaliv. Lovili so klece (tj. pisanica), zelenke (tj. zelenike), žagarčke (t. s. ostriži), šlaje (tj. linje) idr. (gl. tudi Rihter 2010, 32). Uršula Vodopivec opisuje Skopiški zaliv, kot nekakšen zaton, ki se je običajno uporabljal za pranje pšenice. To mesto drugi opisujejo kot jamo v Savi, z imenom Perina jama.'2 Kadar so na tem mestu ob spiranju žita nastavljali tudi sake, so ribe privabljali s trosenjem žita v vodo (gl. Perišča). Nadalje pravi tudi, da so nekateri ribe dvigovali iz vode s pomočjo koze. Ta pa je sestavni element ribolova z mrežo po metodi, tod imenovani na križ. O tej isti metodi ribolova govori tudi pričevanje: Mreže so pletli sami ali pa so jih od kje dobili. Lovili so v Savi i štangami in locni, pa so dvigovali.53 Pranje tkanin in žit Vasi so imele po regulaciji Save različno dolgo pot do reke Save. V tridesetih letih preteklega stoletja v vaseh zahodno od Viher žehte praviloma niso več prali na Savi. V vaseh tedaj ni manjkalo vaških štirn, pa tudi privatne so bile vse bolj pogoste.54 Predvsem so na Savi še vedno spirali snetljivo žito in to opravilo je za sabo potegnilo tudi pranje rjuh. Konopljene ali lanene spalne rjuhe so imele ravno pri tem opravilu ključno vlogo oz. so bile sestavni del tega opravila. Pred 51 Informator B ET. 52 Informator TXJ, ZXF. 53 Informator RCD. 54 Informator STM, VER, idr. dejanskim pranjem so jih namreč najprej izkoristili še za grobo sušenje spranega žita na pro-dišču, nakar so bile končno oprane tudi same. Gljivam žitnih sneti, so se ob dozorevanju spore spremenijale v temen prah, kar je imelo za posledico temno obarvanost oziroma zaprašenost tudi sicer zdravih žitnih zrn. Takšno žito je zavrnil vsak mlinar, zato so bili viri tekoče in čiste vode takorekoč nujni.55 Čeravno v dobi številnih vaških štirn, smo spomine, še večkrat pa prvoosebna pričevanja o tem opravilu zabeležili pri domala vsaki hiši/informatorju. V tem oziru je na Gorenjih Skopicah veljala nekoliko drugačna situacija, saj se je v eni od vasi najbližjih starih savskih strug, preko ledine Perišče, pretakala tekoča voda - studenčni-ca, ki je izvirala na ledini Studenec (gl. Ribolov). To danost so zaradi razmeroma majhne razdalje od vasi (ca. 700 m), napram tisti do Save, s pridom izkoriščali. Voz s tkaninami so pripeljali na Perišče, kjer so perice stale v vodi in stepale rjuhe. Takrat, ko sem bila jaz na tem Perišču, je meni segala do kolen. Bila je lepa, sončna lega, voda topla, ozadje poraslo, da je delalo zavetje. Enkratno. Voda je bila razlita par metrov na široko. Stezo čez vodo so kazali zakopani kamni. V bližini so stali pa še trije nižji kamni, katere so uporabljale perice kot stojalo za njihova korita. (Vodopivec 2008, p. 65-66*). S seboj so odpeljali korita po katerih so tolkle in lug je tekel iz blaga ... (Vodopivec 2008, p. 6457). Na območju Perišča je bila voda prisotna voda še v 1960-tih. Drugo lokacija za pranje perila na Gorenje-skopiškem se nanaša na glavni savski tok, kot stranska dejavnost ob spiranju snetljivega žita. ro H 55 5« Informator VER. Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 26). Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 26). Informator ZXF. 57 58 H Slednje opravilo je zahtevalo večje količine tekoče vode. V Gorenjeskopiški vrbini, na ledini Gorenje cesarsko, v bližini Skopiškega zaliva, sta bili v brežino vsekani dve dostopni rampi do vode (gl. Gradbeni...): Oče je pripeljal voz s konicami do praga, tu so naložili čeber z žehto. Mama je nanosila v drug čeber še tedensko perilo, v tretjega so pa nanosili še snetljivo pšenico, da jo je oprala v Savi. Ko je mama prala, sta oče in brat obrnila seno, jaz pa sem na naši obali (bili so lastniki travnika nad reko, op. J. R. ) pazila sestri. Brat in oče sta navezala na travniku štrik, da sva midva z bratom obešala rjuhe in potem še ostalo perilo /.../ Midve z mamo sva zlagali rjuhe in perilo, ter jih pospravili v čeb-re, odvezale štrike, pospravile grablje. Moški so pa oprali in skrtačili v vodi konja in kravi ter jih napojili. No, oče pa je moral še pogledati v sak, če se je kaj slučajno zataknilo in je treba rešiti. Tako smo preživeli dan in se vsi oprani in okopani vrnili domov. (Vodopivec 2008, p. 65-66"). Nekaj deset metrov gorvodno od ravnokar opisanega mesta, so v zatonu, po Uršuli Vodopi-vec (ustno) imeli plavalci 6 stopnic za skakanje v vodo. To mesto oz. zaton, ki ga omenja, je po drugih virih prostor, ki so ga imenovali Perina jama na Savi (gl. Ribolov), drugod imenovan sko-piški zaliv. V lokalni zavesti gre tu za eno najpomembnejših mest na toku Save med Krškim in Brežicami. Ta prostor je vsaj v 19. stoletju, najmočneje zaznamoval stik t. i. krškega prekopa z skopiškim rokavom, ki je do tlej narekoval različne zgodovinske meje (Rihter 2009; 2015, 61-69; 20i6a, 58; 20i6b, 151). Na Mrtvicah so v 19. stoletju še prali tkanine severno od ledine Stare vačke, v strugi, ki so jo imenovali Prudi. To je bilo pred nami, kar so starši povedali. Brižani so prali pšenico, nekateri tudi perilo, na Sopin, na Sopini (im. tudi Sprud ali Prud ), kjer je deloval brižanski/ 59 Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 26). 60 Informator KHR. 61 Informatorja DIN, DIT, idr. mrtviški brod in kjer je bilo rečno dno drobnop-rodnato. Tu so tudi napajali živino. Vsa ta opravila so opravljali na istem mestu, kajti drugod v brižansko-mrtviški vrbini, so bili bregovi že strmi, ker so Savo gradili savski delavci. Drobno-prodnato rečno dno in plitvino povsod navajajo kot temeljni pogoj za izvajanje teh del. Tudi na Vihrah so prali pšenico v Savi, tjakaj so jo peljali običajno s kobilo.63 Na Drnovem, ki je najbolj oddaljena vas od regulirane Save, je bila navada pranja žehte na reki že zelo redka. Opravilo so opravljali največ 2-krat letno, snetljivo žito pa je na Savi spiral komajda še kdo, še zlasti ne, če so imeli pri hiši že štirno. Kadar so Drnovci vendarle prali žehto na Savi, so zapregli kravo in vse peljali na plitvino pri brižansko-mrtviškem bro-du, kjer so v plitvini perice ožemale rjuhe.64 Torej na isto lokacijo, kot Brižani in Mrtvičani v tem času. Ta predel je po savski regulaciji, zaobjemal še vse potrebne danosti tako za varen dostop, kakor tudi za nadalnje delo, ki je zahtevalo plitvino in ustrezno rečno dno. Ob vse bolj strmih brežinah, ki so nastajale v letih po rečni regulaciji še zlasti na zahodnem delu obravnave, je bilo takšnih mest postopoma vse manj. OJ Lomljenje ledu in igre povezane z vodo Tu je bilo v zimskem času tudi priljubljeno drsališče, kamor so v 1930-tih prihajali otroci raznih imenitnikov iz Krškega. Drsali ali sličali so s sliči, tj. z doma narejenimi drsalkami (Rihter 2015, 183, prim. Počkar 1998, 285), običajno iz lesenih polen okovanih s kosom železa ali žeblji, namesto vezalk pa so včasih porabili konjske cugle. V toplejših mesecih so tu pluli s kadu-jami, tj. lesenimi kadunjami za šopaje (goljenje) prašiča (Rihter 2015, 183). Dolenjeskopiški pastirji so igrali igre na ledu na Šleglih (veliki in mali). Za lomljenje ledu pa 62 Informator VKC. 63 Informator RMI. 64 Informator BAS. 65 Informator DLJ. 66 Informator SJR, MIM, ANA, ZTD, idr. 67 Informator DLJ. O v QJ c« so bili skopičani angažirani v Brežicah, v Vrbini pod gradom. Del iger je predstavljalo tudi plavanje. Na dolenjeskopiškem je imel Mali Šlegel plitvejšo vodo in je bil primeren za plavanje mlajših otrok, ker ni bil povezan z glavnim rečnim tokom. V Velikem šleglu je bila voda globlja. '9 Plavali so tamkaj tudi na območju Pruda in Amerike. Brižani so se kopali v Savi na območju plitvine pri brodu. V vasi Brege se v zvezi z otroškimi igrami omenja plitva vodna površina na ledini Traminčki in Mlake pod vasjo, kamor se je v obcestni jarek ob nekdanjem jagnedovem drevoredu stekala vaška voda. Tu je prihajalo tudi do občasnega dviga talne vode. Drnovski pastirji so se kopali v vodi, ki je nekdaj zalivala jamo na Ba-rovni pri ledini Za mlake.73 Gnoj iz mokrih kotanj ob poteh Med navadami manjših kmetov in sebenjkov v povezavi z mokrim svetom, je zanimivo še izročilo o »sebenkovem gnoju« z Breg, ki pravi, da so imeli sebenki iz drugih vasi, na brižanskem polju posejano po kakšno njivo koruze, ki so jo nato poželi, doma pa pokrhali štroke. Stebla - koru-zenco pa so nasekljali na koščke in zvozili v kotanje na blatnih odsekih ob poti pri Barnopakah in dalje ob Gmajni. Tam so pustili, da so z vozovi vozili preko in se je zmes dodobra pregnetla z muljem. Na ta način so tudi sebenki prišli do gnoja, ki so ga nato razvozili po njivi.74 Gre za tod nekdaj razširjen princip namenske priprave kompostnega gnojiva v jamah - mlakah. V neposredni bližini naše obravnave, le onkraj Save, ga v župniji Videm leta 1880 opisuje Dragotin F. Ripšl, ko pri opisu hišnih mlak pravi, da se v njih zbira deževnica, mulj, blato, listje, lubje, kratko rezana drozga ipd, kar vse se porabi naslednjo pomlad za gnojenje mladih trsov (Ripšl 2007, 68 Informator TXJ. Informator ZXF. Informator RCD. Informator IFS, IKC. Informator EKC, VER, IFS. Informator JAN. Informator VER. 69 146). V bližnji Veliki vasi so v 30-ih letih preteklega stoletja za potrebe gnojenja praznili mlako ob potoku v ravnini, ki je vanjo prinašal listje iz svojega zgornjega (gozdnega) toka. Še stoletje pred tem pa je bil tik ob tej mlaki, na srenj-skih površinah tudi zelenjavni vrt, pri čemer njegova bližina verjetno ni naključna. Na Drnovem so z muljem iz vaških mlak (Kilarjeva in Jakše-va mlaka) pri nekdanjem sejmišču bogatili le naj-rodovitnejše njive ledin Zevniki in Breg (Rihter 2014, 39). Na Bregah izpričana navada izdelave gnoja ob mokrih obrobjih poplavne ravnice torej kaže, da ta proizvodnja ni bila rezervirana izključno za domače ali vaško okolje mlak, temveč se je lahko odvijalo tudi v poplavni ravnici, dlje od doma. Živinska paša in napajanje Živinska in konjska paša na obravnavanem območju je predstavljala najbolj razširjeno dejavnost. Zabeležili smo številna pričevanja o poteku in načinu paše ter kvalitetah in posebostih posameznih pašnikov. Paša je bila pretežno v domeni otrok in starcev. Temu prilagojene so bile ponekod tudi pašne razmere. Najmlajši otroci so pasli bližje domu, starejši dlje od doma v smeri reke Save. S pašo so bile povezana tudi različne pastirske igre in znanja, kakršno je izdelovanje igrač in lesenih izdelkov za domačo uporabo ter nabiranje zdravilnih in drugih rastlin ter živali. Nekatere od teh omenjamo v pričujoči obravnavi. Zaradi obširnosti dejavnostih povezanih s pašo konj in živine, bodo te predmet ločene obravnave v prihodnosti. Trenutno izpostavljamo napajanje živine. Sestavni del živinske in konjske paše je torej napajanje. To opravilo je zahtevalo večje količine primerne vode. Njeno zagotavljanje na nivoju vasi, je v času brez vododvodne napeljave, zahtevalo veliko skrb in napore, predvsem pa tvorno terminsko usklajevanje udeleženih pri skupnih vaških vodnjakih.75 Zato je bilo napajanje ob paši v poplavni ravnici nuja oz. njen sestavni del. Osnovna naloga tukajšnjih pastiric in pastirjev, je bila pašno žival v obe smeri pasti, nazaj grede, 75 Informator TTR. H Vc H ob poti, tudi napojiti. V obravnavanem času je bilo to še skoraj povsod možno. Vendar so bile že prisotne številne ovire, npr. neprimernost vode ali pa težka dostopnost rečne gladine reke Save na nekaterih odsekih brižansko-mrtviške vrbi-ne, kjer se je Sava v novem kanalu do tega časa že znatno poglobila. Do izraza so zato prihajale vodne površine med reko in vasjo. Poglejmo sedaj topografijo teh voda. Na skopiškem območju je bilo na gorenjeskopiškem, okoli 150 m dolga vodna površina na Spini (Vo-dopivec 2008, 77-78), na ledini Sredji prudi, se omenjajo v mrtvicah trije napajalniki ( Vodo-pivec 2008, p. 72, 77), to so omejena območja z vodo v stari strugi. O njihovi osnovni rabi zgovorno priča ime samo. Globina najmanj enega med njimi je zahtevala plavanje živine pri prečkanju (Vodopivec 2008, p. 77) in prav tako na ledini Amerika. Na dolenjeskopiškem so bile vodne površine primerne za napajanje na več mestih vzhodno od ledine Studenec, in sicer: Dolenji prudi, Spinca/Veliki in Mali Šlegel.77 Te vode so dokončno presušile do 1960-tih let ali nekoliko kasneje. V vaseh zahodno od skopiškega območja so bila takšna območja površinsko manj obsežna. Na brižanskem: na ledini Globajnk (kjer se zaradi nevarnosti terena ni napajalo živine), Velike vode, Zlatičje, občasno, v jesenskem času, še na predelu Ločica in Delečki. Vodna-ta je bila tudi ledina Pod vrbam. Na mrtviško--vihranskem je bila voda na ledini Struga, Pod belim bregom in morda še kje v bližini Petrove škarpe.79 Na Drnovem le na območju Mlak in deloma na ledini Barovna. Druge drnovske mlake, npr. Kilarjeva in Jakševa, niso bile primerne za napajanje živine. Paša gosi Pred drugo svetovno vojno so bile gosi, poleg kokoši tod najštevilčnejša perjad, njihova paša je bila najbolj povezana z mokrim svetom v neposredni bližini vasi. Na Bregah, kjer naj bi bilo, 76 Informator VER, EKC, IFS. 77 Informator RCD, STM, XSX, idr. 78 Informator ZXF. 79 Informator PAT, PAJ. pred letom 1941 po pričevanju, več gosk kakor rac, so poleg dveh s perutnino preobremenjenih vaških mlak, kjer je večja nosila značilno ime Ra-čještališče, cenili čistejše vodne površine lučaj od vasi, na ledini Mlake in Pod vrbe, v sklopu velike ledine Gmajne. Tu je izpričana tudi paša koz, od perutnine pa so se tu v največji meri pasle gosi, ki so tod našle kvalitetnejšo pašo, kot v umazanih vaških mlakah. Te so številčno prevladovale nad racami, saj so jih - poleg mesa - cenili zaradi najfinejšega perja za posteljnino in peruti za omela ter zaradi obrednega pripravljanja (božične) zdravilne maščobe. Nesoljena surova maščoba gosi v posodi, je bila na Bregah sestavni del jaslic in s tem božičnega blagoslova. Takšna se je stalila in se uporabljala skozi vse leto za zdravljenje. Gosjemu perju je po kvaliteti sledilo račje, ki pa je bilo že težje in manj zaželjeno. Kokošje pa je zaradi svoje težine sploh veljalo za najslabše. Na Drnovem so za posteljnino tedaj cofali perje še domala pri vsaki hiši, dejavnost pa je pomenila tudi pomemben socialni vidik, zimskega druženja predvsem ženskega dela domačije. Na Drnovem so gosi in race zahajale v vaški mlaki, tj. Kilarjevo in Jakšavo. V njih je voda človeku segala do pasu, na gladini pa je od pregretosti in preobremenjenosti v vročih dneh plavala »zelena smetana«.84 Paša gosi je bila na Drnovem razširjena tudi na območju ledine Mlake v smer vasi Brege. Tam je šlo za večje in čistejše vodne površine, kot posledice dviga talne vode (Rihter 2015, 183-185). Tod zelo razširjena vrsta domačih rac so bile t. i. gluhe race ali mutke, ki so bile običajno tudi letalke. Tudi domače gosi so bile tedaj vsaj deloma še leteče. Paša teh je bila prosta, človekova prisotnost ob paši pa nepotrebna. Največ gosi je premogel vaški predel Kot, ki je bil najbližje vaškima mlakama: goske so bile iz Kota in so jih tamkjašnje ženske hodile gonit tam, kjer so bile poprej mlake pod vasjo ... (Rihter 2015, 169-170), 80 Informator VER. 81 Sestavni del inventarja pri peči. 82 Informator VER, IFS, IKC, EKC, SOV, BAS, idr. 83 Informator BAS. 84 Informator VVK. OJ V QJ c« pa tudi obcestni del Fara, kjer so imeli do 25 gosi na hišo, ni zaostajal. Preprost izračun pove, da je občasno šlo za stotine gosk, kakor tudi sicer poriča izročilo in spomini. Gosi so na pašo hodile tudi same v gosjem sledu ali pa so iz dvorišč nad staro brežino poletavale v mlake in se od tam pred večerom tudi vračale. Opoldne so gospodinje prihajale k mlakam z žitnim zrnjem, da bi iz jate priklicale svoje gosi in jih nahranile. Pred večerom so jih prišle včasih ponovno iskat. Preverjali so število vrnjenih gosi in po potrebi (manjkajoče), iskali v mlakah, kjer so navadno zaostale zaradi poškodb ali nenadne obolelosti. O dobrih pogojih za rejo perutnine v Posav-ju v 2. polovici 19. stoletja piše Ferdinand Ripšl, za sosednjo, videmsko župnijo onkraj Save, kjer naj bi nekatere vrste pa so ob pitanju dosegale nenavadne velikosti. Gosi so naprimer pri pečenju dajale tudi 2 dunajska funta masti (tj. i,i2kg). Sloves videmske perutnine je tedaj segal daleč preko meja Štajerske (Ripšl 2007, 158). Reja, kokoši, rac, gosi in puranov je bila nasploh značilna za Krško polje v času konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja. Prav tako prekupčevanje z jajci, kjer se v Brežicah omenja »jajčni kralj« (D. S. 1930, 11), podobno tudi na Drnovem od koder je Vene Franc st. vozil jajca v Zagreb in v Trst (Rihter 2015, 176). Gosi so bile še pred desetletji tod zelo pomembna vzrejna vrsta povezana z mokrim svetom. Z spremenjenimi navadami prebivalstva, modernizacijo dvorišč in novih podob vasi, opremljenih z elementi, ki so značilnejši za mesta ter z spremembami v dostopnosti do (nekdanjih) skupnih vaških površin in nenazadnje, z osušit-vijo mokrega vaškega okolja, je reja gosi po vaseh skoraj povsem zamrla. Paša (krškopoljskepasme) prašičev V kolikor spregovorimo o paši prašičev v poplavni ravnici Krškega polja, pravzaprav govo- 85 Informator EDA. 86 Informator DMD. 87 Informator EDA. 88 Informator DMD. rimo tudi o izvornem življenjskem okolju avtohtone krškopoljske pasme prašiča. Krškopoljska pasma je predstavljala edino pasmo, ki so jo pred vojno tod redili,89 pravili pa so jipasasta sorta, ki se ji je po vojni pridružila in pomešala še t. i. hrvaška sorta,91 in druge (prim. Rohrman 1899, 9; Počkar 200ib, 577; Ša-lehar 20i5). Zato pred obravnavo njegovega pašnega zaledja spregovorimo še nekaj o splošnih podatkih o povezavi te pasme z našim območjem. Viljem Rohrman, ki prvi podrobno opisuje krškopoljskega prašiča, je izpostavil značilno ob- t^ močje njegovega življenjskega okolja pri Šentjerneju, ob Krki in ob Savi, na Krškem polju (i899, 9). Skupna značilnost v vaseh, ki jih našteva kot g najpomembnejše pri vzreji krškopoljskega pra- < šiča, je bližina mokrotnega obrobja Krakovske- c ga gozda ali poplavnih ravnic Krke in Save. Dr- £ novo poimensko izpostavlja kot pomembnejše c vzrejišče, ob tem pa tudi kot enega štirih največ- £ jih središč za trgovanje s temi prašiči (Rohrman c i899, 9-i0). Na Drnovem so bili namreč od leta i855 dalje trije letni, veliki svinjsko-živinski in ~ kramarski sejmi, na ledini Gmajna v stari savski q strugi, in sicer: i2. marca , 24. junija in 29. sep- ^ tembra to so bili t. i. Gregorjev, Janezov in Mihe- £ lov sejem (Rihter 20i5, i85-i89). V i920-tih letih £ so krškopoljske prašiče prodajali po 8-i0 tednov ^ stare na Notranjsko, Goriško, v Istro in v nemške > avstrijske dežele, še poprej pa tudi na Gorenjsko £ in na Kočevsko (D. S. i930, ii). S tem se naše ob- £ močje krškopoljskih vasi, s poplavno ravnico in < zaledjem rodovitnih njiv, opredeljuje kot temelj- g ni življenjski okoliš krškopoljskega prašiča, kjer i? je bilo hkrati zadoščeno tako gojitvenin, kakor < tržnim potrebam in kjer zlasti izstopa vloga vasi > Drnovo. Vas Drnovo, ima za razliko od ostalih s: petih v sklopu naše obravnave, ohranjene še ne- & katere prvine stare poljske razdelitve, ki bi je bilo - če ne iz drugačnih razlogov - nemara vsaj zaradi povezave s krškopoljsko pasmo, nujno ohraniti kot tako. Poglejmo zakaj. 89 Informatorja TTR in STM. 90 Informator MIM, TTR, SJR, IFS, VER, idr. 91 Informator IFS. oc H Krškopoljčeva anatomija kratkega in močnega vratu z močno razvitim rilcem, pripravnim za pašo (Rohrman 1899, 10), pravzaprav kaže na mokrotno okolje v katerem je živel in se razvijal. To okolje, kot smo videli v uvodu, zaradi človekovih posegov v prostor danes ni več ohranjeno. Ohranjeni pa so zadnji segmenti tedanje, stare poljske razdelitve pri Drnovem (Rihter 2015), ki izvira še iz fevdalne dobe, ki pa je prav tako sestavni del z rejo tega prašiča povezane pokrajine. Tako se je na celotnem obravnavanem prostoru spodnjega polja med Dolenjimi Skopicami in Drnovim, do dandanes z originalno poljsko razdelitvijo na delce, ohranilo komaj za vzorec polja, to je približno i,5km2 spodnjega polja severno pod vasjo Drnovo. Gre za edinstven preostanek mozaične pokrajine, ki v zadnjih letih posepeše-no izginja z intenziviranjem kmetijstva. Upamo, da bo ta ostanek starega polja v poplavni ravnici kmetijska in turistična stroka ob spodnji Savi, predvsem pa v občini Krško, če ne drugače, ob razvijanju projekta Črno-belo bogatstvo s Krškega polja, katere končni cilj je razvoj nove lokalne turistično-kulinarične ponudbe-produkta, temelj eče na avtohtoni slovenski pasmi krško-poljskega prašiča (prim. Šubic 2018), prepoznalo kot zgodovinsko izvorno zaledje reje in paše krškopoljskega prašiča ter staro delitev polja prav zato ohranilo in jo vključilo v celotno podobo t. i. »produkta« ali morda bolje, tudi v njegovo rejo. Reja krškopoljca je bila namreč tesno povezana z mozaično kulturno pokrajino in ni nikoli temeljila na intenzivnem kmetijstvu, kakršne predstavljajo in spodbujajo današnje, tod pred kratkim komasirane zemljiške površine. Drnovsko spodnje polje (trenutno, september 20i9) torej še vedno, na celotnem krškem polju med Brežicami in Krškim, edino še ohranja avtentično podobo iz časa fevdalne ureditve zemljišča (Rihter 20i5). Čeravno je takšna parcelacija za trenutne, tod porajajoče se intenzivne oblike kmetijstva, povsem neprivlačna, bi lahko šlo na Drnovem, ob prepoznavanju naštetih dejstev, kot ključnih in pomembnih za celotno podobo te avtohtone pasme, za posebno danost in za priložnost. Del mozaične podobe drnovskega spodnjega polja bi se moral ohraniti, kot vzorčni del stare, krškopoljske kulturne pokrajine; toliko lažje, v kolikor bi se spojila s kakšno izmed neinten-zivnih in ekološko vzdržnih kmetijskih dejavnosti, kakršno npr. zahteva avtentična reja kr-škopoljskega prašiča. Ozadje avtentiče reje teh prašičev pa pomeni mdr. tudi neintenzivno pridelavo krme, s katero je krmljen. V praksi bi to lahko pomenilo spodbudo za oživitev kakšne izmed starih drnovskih kmetij, ki še razpolagajo z nekomasiranimi zemljišči na spodnjem polju, t. j. z okoli 10-12 parcelami v različnih delih spodnjega polja. Za nazornejšo ilustracijo nekdanjega življenjskega okolja krškopoljske pasme, navajamo nekdanjim našim razmeram sorodne in še danes ohranjene poplavne ravnice iz soseščine, dolvod-no ob Savi na Hrvaškem, v parku Lonjsko polje Tu še vedno izvajajo t. i. žirjenje svinj (pašo plodov) v hrastovih gozdovih, kakor tudi običajno pašo. Pašna živinoreja se tam izvaja na poplavnih travnikih, ki so hkrati tudi pomembna ribja dr-stišča. Velika okoljska pestrost se odraža tudi na številu živalskih vrst, ki tam domujejo. Zato ne preseneča, da je ravno tam koncentracija avtohtonih hrvaških živalskih pasem največja. Tu namreč domujejo turopoljski prašič, posavska gos, med konji - hrvaški posavec in hrvaška hladnokrvna pasma in slavonsko-sremsko podolsko govedo (Gugič 2006, 6 in 11). Takšna okolja so na našem prostoru že dolgo izgubljena, nekaj možnosti za ohranitev mozaične pokrajine pa je vendarle še ostalo, kakor smo pokazali in opozorili v zgornjem odstavku ter nadaljujemo v naslednjem. Povrnimo se sedaj v mokro okolje Drnove-ga in pašo prašičev. Nekdanje mokro okolje obeh vaških mlak (t. i. Kilarjeve in Jakševe mlake), v stari savski strugi v sklopu skupnega pašnika Gmajna, je bilo tipično in za celotno vas osrednje mesto paše številnih živali. Zgoraj smo že omenili tukajšnjo pašo stotin gosi, ki se jim pridružujejo tudi race, med njimi pa so bili tudi prašiči: na gmajnah so bile svinje, ki so jih kar nagnali na pašo in koder je bila trava, so se ustavile OJ O V QJ c« in same pričele pasti. Njih paša je bila lahka, ker so bile ubogljive (Rihter 2015, 169-170). Mirna narava in krotkost krškopoljskih prašičev je značilnost te pasme (Rohrman 1899, 10; prim. Počkar 200ib, 577). Na drnovski Gmajni se je pred drugo svetovno vojno zmeraj paslo nekaj svinj.92 Nekateri vaščani Viher so imeli možnost paše svinj v hrastovem gozdičku ob strugi pod vasjo (Rihter 2010, 30). Tam so ob in v stari savski strugi na SV delu vasi, na vaški zemlji, kjer je rasla robinja in grmovje, v času pred in po drugi svetovni vojni delom še pasli prašiče.93 Na Bregah so se svinje pasle ob stoječi vodi na ledini Pod vrbam.94 Izpričan je tudi spomin na svinjsko pašo »pred več kot sto leti«,95 ki se je izvajala dlje od vasi, na območju močvirnega Glo-bajnka in neposredne okolice, kjer naj bi se svinje tudi kalužale v blatu. V prid tej navedbi govori podatek iz leta 1893, ki pravi, da je neki Urbanč z Breg zahteval odškodnino mdr. za 6 svinj, ki jih v času vojaških vaj topničarjev ni mogel pasti.96 Ker pa vemo, da je poligon za topničarske vaje na brižanskem spodnjem polju zajemal področje severno od vključno ledine Globajnk (Rih-ter 20i6d), to pomeni, da se je brižanska prašičja paša tedaj, izvajala na pašnikih globlje od Glo-banjka proti reki Savi. Torej od vasi več kot 1 km globoko v poplavni ravnici (Sl. 1). V prvi polovici 20. stoletja pri Globajnku prašičev niso več pasli.97 Prašičja paša na skupnih gmajnah je bila v Posavju nasploh običajnejša pred 1. svetovno vojno (prim. Počkar 200ib, 579), pa tudi drugod. Omenjena poročila o prašičji paši globlje v Vrbi-ni so torej sled starejših oblik reje prašičev, v našem primeru gotovo deloma povezane tudi z starejšo, manj osušeno podobo poplavne ravnice na območju zaledja Breg, pa tudi z spremembami v načinu kmetovanja. Na Kranjskem je pra-šičjereja prešla iz pašnega gospodarstva v hlevsko rejo v drugi polovici 19. stoletja. Prehod so pos- 92 Informator VVK. 93 Informator PAT. 94 Informator OFL, IFS, EKC. 95 Informator OFL. 96 Dolenjske novice (15. 1. 1893). 97 Informator IFS. pešile nove agrarne razmere v pomarčni dobi in večje izkoriščanje krmnih kultur in okopavin (krompir, koruza, pesa, detelja), ki so jih začeli na Kranjskem uvajati v skladu s fiziokratski-mi prizadevanji. Povedano drugače, je prehod na hlevsko rejo, ki je bila sicer zahtevnejša, a donosnejša, zahteval privatno lastnino, potekal pa je vzporedno z razkrojem fevdalne agrarne strukture (Britovšek 1964, 145-146). Mokri svet in nadnaravno Človekove dejavnosti v poplavnem svetu so spremljala tudi nadnaravna doživetja, zato je prav, ^ da jih enakovredno predstavimo. Opazna so relativno pogostejša pričevanja o nadnaravnih doživetjih v poplavni ravnici in na njenih robovih, g kakor na zgornjem polju. Časovni seštevek tistih < dejavnosti v poplavni ravnici, ki smo jih že opisa- c li in tistih, ki jih bomo v nadaljevanju, jasno po- £ kaže, da je človek tam preživel več časa, kot na c zgornjem polju. Prisotnost človeka v zgornjem g polju je bila vezana večinoma na obdelavo njiv, § oskrbo posevkov in na žetev. To seveda časovno £ ni bil majhen zalogaj, vendar v skupnem mnogo ~ manjši, kot tisti, preživet v poplavni ravnici. Gi- q banje v poplavni ravnici v večernem in nočnem ^ času, še zlasti pa v gluhi dobi noči, ki so jih ob- £ časno zahtevala različna opravila ali poti (npr. g košnja, žetev), so človeka pogosto soočala z na- ^ dnaravnim. Tu se ne želimo spuščati v različne > vidike razlag teh pojavov in povezav naprimer z ^ različnimi mejami v prostoru, ki imajo v tradicij- % skih verovanjih pomembno vlogo (npr. Hrobat < 2009; Mencej 2006) in so bile v tem oziru na ob- g močju Drnovega deloma že obravnavane (Rihter < 2015, 206-285; 2017, 71-76). Predstavljamo zgolj < kratek prostorsko umeščen pregled pričevanj o > nadnaravnem, pričenši na skopiškem območju. ^ Nekatere dolenjeskopiške kmetije naj ne bi 2 prale perila ali svinjskih črev na Savi, zaradi prisotnosti Babe, tj. velikanke z dolgimi nogami, dolgim krilom in rdečo ruto, ki je prala na Savi. Temu so se nekateri izognili tako, da so raje hodili prati na bližnjo reko Krko. Motiv velikanke, ki pere na Savi ali pa stoji z eno nogo levem 98 Informator ZHK. o ali desnem bregu Save je tod sicer dobro znan in razširjen (Rihter 2015, 204). Vendar je običaj-neje povezujejo z dejanji, ki posegajo v arheološke ostanke, npr. prestavljanje rimskih kamnitih ostankov, kjer pa lahko to isto delo opravlja tudi moški lik - velikan (Rihter 2015, 204, 231 in 251). Na območju ledine Perišče v zaledju G. Sko-pic, so znana pričevanja o pojavljanju lučk v nočnem času.99 Nedaleč od tu, na dolenjeskopiškem, na območju Luga, Marofa in Javšine, so gibanje v prostoru, v določenih smereh omejevale kače in tudi kača, ki čuva zaklad. 00 Prisotnost kače, sicer s človeško glavo, je znana iz zaledja Mrtvic na ledini Struga.01 Pričevanja o sledi božjega kosca v žitu, sicer vidne le v času žetve, so, kakor se zdi trenutno, pogostejša za spodnje polje. Šlo naj bi za več desetin metrov dolge ravne črte v žitu preko več njiv, ki so jih povezovali z onostranskimi, »božanskimi« znaki zadovoljstva nad dobro žitno letino. Pojav je bil omejen le na leta z dobro letino. Sledi, ki jo povezujejo z božjim koscem, opisujejo na Gorenjih Skopicah, Bregah in na Drnovem (Rihter 2015, 208). Z Breg je znana v spodnjem polju na ledini Mrtvišce.102 Nek nepojasnjen dogodek v žitu na ledini Sarkovšče, ki je imel za posledico uničeno žito, je prav tako znan z Breg. Vasi Brege prvi in najbližji skupni pašnik na območju ledine Gmajna, je bil na severovzhodnem obrobju omejen z vodnato in močvirno ledino Globajnk, kjer je po izročilu bival povodni mož. Njegova prisotnost je zlasti močno omejevala gibanje pastirjev.104 Ob tamkajšnjem pomembnem razpotju, kjer ima »baba noge narazen«, 05 na zahodnem obrobju pašnika Gmajna ob poti na Remen, je znan prostor pojavaljanja prikazni ženske s trugo (Rihter 2015, 254). Iz poplavne ravnice onkraj reke Save, je znan nočni kosec -prikazen, ki kosi na drugem koncu travnika na- 99 Informator BET. 100 Informator ZHK. 101 Informator XMR. 102 Informator EKC, VER. Informator KHR. Informator VER, EKC, IFS. Informator DIN. S tem izrazom opisuje križišče Y-oblike. 103 104 sproti dejanskemu koscu - pričevalcu (Rihter 2015, 268). Pomembna prostorska točka je širše območje podružnične cerkve sv. Urha na Vihrah, ki stoji ob cesti, ki tam prehaja iz zgornjega polja v poplavno ravnico. Tamkajšnja nadnaravna srečanja zajemajo širok spekter izročil, ki se pojavljajo med ledino Pri križi in cerkvijo. Med njimi je zlasti zanimiva prikazen nevarne divje svinje z 12 mladiči ter izročila o prestavljanju cerkve, utopljenem dečku v jezeru, naplavljenih cerkvenih vratih, o lesenem gradu in drugih nenavadnih doživetjih (Rihter 2015, 240), pridružujejo pa se jim še z arheološkimi ostanki povezana izročila o rimskih vratih (Rihter 2017, 64). Približevanje cerkvi je bilo pri nekaterih skopiških hišah dovoljeno le v času maše na dan sv. Urha, ki je mdr. naznanil tudi pričetek izkopavanja mladega krompirja za hrano. Nasploh je bila tudi sama cerkev nosilka nadnaravnih pojavov, saj naj bi mimoidoči bili vedno znova vznemirjeni nad prižiganjem luči in občasno (ne)zastrtimi okni. Vihranska ledina Brodišče pod Brežnica-mi, ki predstavlja večperiodno arheološko n šče (Pergar in Rihter 2008, 297), kjer naj bi v času turkov deloval brod (Rihter 2010, 32-33; 2015, 278; 2016, 242) in ledina Zgorelo v poplavni ravnici, sta v izročilu povezani s čarovnicami, kot lučkami. Z Drnovskega območja so znana številna pričevanja o nadnaravnih doživetjih, zlasti z območij, ki mejijo na poplavno ravnico ali pa so v starih strugah. Npr. o divji jagi v strugi na relaciji Drage-Gauge-Žadovinek, o velikem človeku - nemem spremlejvalcu na cesti ob strugi med drnovskim Belim bregom in Zevniki, ali mrtvecu, ki preko Drašč sledi koscem na ledino Remen, idr. (Rihter 2015, 254-260, 267). Izstopajoč prostor s posebno nadnaravno veljavo na tem območju izstopa ledina Gauge pri brižanskem Belem bregu (Rihter 2008), severno od Drnovega, ki zajema staro savsko brežino, na križišču in stiku katastrskih mej. Tamkajšnjim različnim pojavom, od nočnih lučk, izročil o obešanju ljudi, 106 Informator ZHK. 107 Informator PAT, CAR. OJ V QJ c« o zbirališču čarovnic, o nasilnih čarovnicah, ki lovijo mimoidoče, do strašljivih zvokov, idr., se pridružujejo pričevanja o nenavadnih doživetjih tudi z ledin v neposredni bližini (Rihter 2015, 257-258, 262). Ledina Mlake, v stari strugi pod vasema Drnovo in Brege je bila splošno znana po nočnih lučkah, sam prostor na območju arheoloških ostalin Nevioduna, pa tudi kot zbirališče čarovnic (Rihter 2006; 2015, 244-245). Številna pričevanja o nadnaravnih elementih v poplavni ravnici, torej logično odražajo intenzivnost človekove prisotnosti v njem, predvsem pa jo v percepciji prostora postavljajo enakovredno med sestavne dele vaških celot. Poplavna ravnica se torej tudi preko nadnaravnega ponovno kaže kot neločljiv in sestavni del vsake vasi. Nabiralništvo Sledijo opisi navad vsakovrstnega nabiranja rastlin in živali v poplavni ravnici, s kratkim dodatkom o lovu. Pri tem imejmo v mislih, da so bile ob tem na zgornjem polju le njive in zelo redki travniki, še manj pa je bilo pašnih površin. Z grmičjem poraslih površin skorajda ni bilo. Zato je bilo večina nabiralništva skoraj izključno vezana na poplavno ravnico. V nadaljevanju obravnave je delitev na hrano za živali in za ljudi vzpostavljena arbitrarno, za potrebe lažjega pregleda in drži le v grobem. Vemo namreč, da sta se obe skupini po namenu pogosto prepletali, najpogosteje vobdobjih pomanjkanja. Hrana za živali Podroben vpogled v nabiralništvo v poplavni ravnici pred letom 1941, nudijo pričevanja tedanjih sebenjkov, pa tudi kmetov, v zvezi z dopolnjevanjem prašičje krme. Tudi tu, kakor pri paši je ključno vlogo nosilo prav spodnje polje. Za robovi strug in ob mejnicah srenjskih pašnikov ter ob poteh, je bilo moč s prosto rastočimi rastlinami znatno dopolnili primanjkljaje krme, kar je prišlo do izraza še posebej spomladi, v času po setvi in pred žetvijo, ko je bilo pomanjkanje največje. Strah pred izgubo te možnosti ilustrira te- danje ljudsko razmišljanje, ki je postalo sedaj, ob komasaciji zemljišč ponekod zopet aktualno: Pravili so že tedaj, da ko bodo veliki kmetje strnili svoje njive skupaj, majhnim ne bo ostalo niti za kozo napasti ob poti.108 Na Drnovem so pri neki dninarski hiši v 1930-tih za svinjski kotel09 pleli po stari savski strugi ob njivah in mejah proti severu, vse do ledine Gauge. Nabirali so mladi osc (osat) in mo-drušo, ki naj bi cvetela »rdeče in zeleno« oz. modro, med žitom111 ter mlečk, ki so mu pravili tudi frauca, kakor so imenovali spodnji del maka (Papaver sp. ) v času pred razvitejm cveta. Na boljši zemlji, v svižnatem na pašniku Ba-rovna so nabirali še lapuhovo listje (Tussilagofar-fara), ki so ga svinjam kuhali skupaj s koprivami (Urtica sp. ), bezgovim listjem (Sambucus sp. ) in slakom (Convolvulus arvensis) skupaj z žiti.113 Pri neki drugi kmetiji na Drnovem so dopolnili kotel v kobinaciji kopriv, osata,fravce in slaka (Convolvulus arvensis),114 ponekod so v kotlu nad žito (ječmen in koruzo) dajali le lapuh.115 Lapuh je bil običajno sestavina kuhanih obrokov, surovega niso pokladali. Na Barovni so za kotel nabirali še velike liste parkla (verjetno Heracleum sphon-dylium), ki so ga skupaj s koprivami in bezgovimi listi kuhali nad ječmenom v pečeh. 108 Informator SOV. 109 Z izrazom svinjski kotel označujem - kakor danes informatorji -svinjsko skuho, čeravno se je ta v času, ki ga obravnavamo, izvajala še skoraj izključno v krušnih pečeh v svinjskih loncih iz lončenine in ne v kotlih. Informatorji že zelo dolgo v te namene uporabljajo brzoparilnike, ki mu pravijo kotel. Sprva so ponekod imeli njegovo predhodno različico, tj. obzidano litoželezno posodo - kotel. S to napravo je povezan že tudi nov prostor, to je t. i. svinjska kuhna, ki je bil tod, pred 2. svetovno vojno, kot zidan in samostojen prostor, še izjemno redka zgradba. Ena prvih je bila na Škrabčevi domačiji na Bregah že v 1930-tih letih., kjer je bil v istem času zgrajen tudi eden prvih objektov z armirano litobetonsko stropno ploščo. 110 Informator TTR 111 Informator EKC. 112 Rečne naplavine najdrobnejšega peska tod imenujejo sviž. 113 Informator TTR. 114 Informator ALS. 115 Informator VMA. 116 Informator IFS. 117 Informator EDA. H Slak so tod, med pleveli, poleg kopriv, prištevali k izdatnejšim krmilom. Na Bregah so kmalu po skopnenju snega za prašiče nabirali ostk (osat) in frauco, kasneje tudi sunogo, ki je rasla po nezo-ranih njivah. Našteto so pokladali prašičem večinoma surovo. Enako tudi vodiko ali vodenko, ki so jo želi po Vrtih in ob močvirnih predelih. Špela Pungaršek (Prirodoslovni muzej Slovenije) je vodenko, ki jo je v naravi poiskala Vera Jurečič z Breg, identificirala kot navadno krišino (Parie-taria officinalis). Sunogo, ki jo je v naravi poiskala Elka Grilc, pa kot smrdljičko (Geranium roberti-anum) (Pungaršek, Š., osebna komunikacija, 10. 5. 2016 in 1. 7. 2016). Tudi regač (navadni svinjak, Hypochaeris radicata), ki se je na Bregah trebil iz travnikov in z njiv kot plevel, so dajali svinjam skupaj z navadnim regratom kar surovega. Za svinjsko skuho so na Bregah nabirali koprive in slak ter ostk (osat).122 Ob omembah osata dodajamo še, da so ga povsod tod uporabljali tudi za prvo pomoč pri urezninah (poleg lastnega urina) in drugih poškodbah na polju. Osat so zmehčali v dlani, da se je pocedil sok, ki so ga nanesli na rano. 23 Ob lapuhu kot krmi, je znana tudi njegova razširjena uporaba pri toaleti za veliko potrebo. 4 Ivanka Počkar je pri obravnavi različnih vidikov domače svinjereje v Posavju, med hranili zabeležila tudi koprive in lapuh (200ib, 578), v podobnih kontekstih krmljenja s kuho, kot smo jih zabeležili v naši raziskavi. Hrana (rastlinska) za ljudi Bezgovo cvetje in cevtje hacane ali gacje (tj. ro-binje; Robinia pseudoacacia), ki so ga nabirali ob poraslih brežinah, so tod povsod cvrli v tajgu (tj. jajčnem testu) za posladek. Omenimo še, da so donedavno njeno listje skupaj z vejami sekali 118 Informator IFS. 119 Informator VER, EKC. 120 Informator IFS. 121 Informator VER. 122 Informator VER. 123 Informator VER, EKC, TTR, idr. 124 Informator MIM, VER, ANA, idr. tudi za krmo kuncem v prosti reji v hlevu, ki so jih tod redili pred drugo svetovno vojno. Pomladno nabiranje regrata (Taraxacum Weber sp. ) in motovilca (Varianella Mill. sp. ) po strniščih in drugod je bilo splošno prisotno še nedavno. Motovileč v času prve polovice 20. stoletja ni bil (skoraj) nikjer vrtni posevek, temveč samorasli strniščni pridelek, nabiral pa se je, kakor regrat, tudi za prodajo na trgu v Krškem. Najboljši regrat in najlažje dostopen (rahla zemlja) je izviral iz polja v poplavni ravnici. Pri regratu za živalsko hrano je ponekod šlo za temnozelene, bohotne nadzemne dele regrata, ki uspevajo ob poteh in na travnikih. Teh večinoma niso uporabljali za ljudsko prehrano, kot je to v navadi dandanes. Še nekako do začetka 90-ih let 20. stoletja je bil tod bolj cenjen beli, podzemni del regrata, ki se je spomladi kopal ob robovih jeseni preoranih strnišč njiv ali travnikov ter deteljišč ali pa v krtinah. Regrat je spomladi pognal iz globine preko ornice na površje, pri tem pa ustvaril dolg bel podzemni del, ki je spominjal na radič. Mešane solate z regratom so tedaj v zgodnjepomladan-skem času marsikje večkrat predstavljale glavno oz. samostojno jed celotne družine. V povojnem času so globoko koreninjen regrat v razmeroma mehki ornici običajno ruvali z vojaškimi bajoneti, ki so tod ostali še iz časov nemške okupacije. V 90-ih letih preteklega stoletja je regrat, kakor tudi motovilec, z njiv postopoma izginil skupaj z drugimi vrstami plevi, najverjetneje kot posledica uporabe herbicidov. Nabiranje travniških kukmakov - šampi-njonov na travnikih in strniščih žit v spodnjem polju ni mogoče, saj uspevajo izključno na zgornjem polju (pleistocenska terasa). V poplavni ravnici pa so nabirali predvsem štorovke na deblih topola. V okviru domačih vrtov pa največ na slivovih štorih. Na Vihrah so jih nabirali pri belih topolih na ledini Podjagendi. V G. Skopicah so spomladi v manjši meri uživali še listje gabeza (Symphytum sp. ), ki so ga pome- 125 Informator TTR. 126 Informator VER. 127 Informator SJR. 128 Informator MRI. OJ V QJ šali v jajčno cvrtje, v poznem poletju pa na isti način tudi ob reki nabran divje rastoči hmelj (Humulus sp. ) in še nekatere druge mlade poganjke rastlin,11299 med njimi npr. kopino tudi v čaju. Podobno, v jajčnem cvrtju, na Bregah, le v zdravilne namene tudipoljac (Menthapule-gium) (gl. Zdravilne...). Še zlasti pastirji so dobro poznali oz. vedeli za rastišča plodonosnih grmovnic. Ob poti v Vrbino so na G. Skopicah obirali maline in drugo plodonosno grmičevje (Vodopivec 2008, p. 71-72). Sicer pa so se skopiški otroci v Vrbini sladkali še z »vlašicami«,131 kakor so imenovali neko vrsto jagodičevja (Rihter 2010, 30), pa tudi z medvedovimi hruškami (glog; Crataegus sp. ), trnulami (črn trn), ipd.13 Na drnovskem območju so za prehrano nabirali tudi plodove črne in bele murve (Morus sp. ) ter divjih češenj, ki so tod še dandanes razširjena drevesa. Murve so po izročilu ostanek sviloprejske dejavnosti povezane z velikovaško graščino (Rihter 2014, 79). Na Drnovem tarnul (črni trn) omenjajo za kuho marmelade (Rihter 2010, 33). Tudi iz gloga so ponekod kuhali marmelado,133 iz češmi-na pa napravljali kis.134 Pastirji z Breg so žvečili in (ali) jedli: češmin135 (Berberis vulgaris), trnu-le (črni trn; Prunus spinosa), medvedove hruške, lešnike (Corylus avellana), divje jagode (Fragaria sp. ) kopine (robida; Rubus sp. ), kislico (Rumex acetosa), gartrože (šipek; Rosa sp. ), črna semena dobroletine (Viburnum lantana) in srkali cvetni med kozjega zizka (kovačnik; Lonicera capri-folium).137 Preseneča redkost drena tedaj, kakor še danes: 129 Informator STM. 130 Informator VMA. 131 Po mnenju Špele Pungaršek (Prirodoslovni muzej Slovenije) bi lahko šlo za plodove rumenega drena (Cornus mas). 132 Informator TXJ. 133 Informator DIT. 134 Informator VER. 135 Informator VKC. 136 Informator EKC. 137 Informator EKC. Na brižanskem je bil samo en dren proti le-skovški gmajni, kjer je še danes, uporabljali pa so ga za izdelavo butaric.1'8 Izpričana je uporaba njegovega lesa, o uporabi njegovih plodov ne govori skoraj nihče. Za Brege se omenja, da so v Vrbini nabirali plodove neke vrste grmovnice za črnilo in liste za zdravljenje rdečike pri prašičih (Rihter 2010, 30), vendar nam v kasnejših pogovorih, teh rastlin ni uspelo identificirati. Ena od možnosti uporabe za črnilo je izpričana v okolici Trebnjega, kjer so za izdelavo črnila uporabljali črni trn (Papež 2010, 38). Danes izginula cipresovka v Vrbini je brin (Juniperus sp. ). Na vihranskem je bilo veliko brinja na pašnikih im. Cesarsko. Nekateri so bri-nove jagode nabirali in jih dajali v šnopc, večina pa ga je uporabljala pri dimljenju mesa.139 V Go-renjeskopiški vrbini: Brinove vejice smo hodili nabirat v Vrbino. Od Studenca v desno, približno 150-200 m, so na veliki površini rastli veliki grmi brinja in to je bilo zelo ugodno, ker je bil pri tleh in smo si ga narezali s trtnimi škarjami. Visok je bil približno 1-1,5 m ... (Vodopivec 2008, p. 14° V Brižanski Vrbini je rasel na ledinama Mali in Veliki prudi (Rihter 2010, 30). Tako v skopiškem kot v brižanskem primeru je bilo njegovo rastišče v prvi polovici 20. stoletja tam, kjer so bili v 2. četrtini 19. stoletja ali še kasneje, rečne struge še pretočne, a so po savski regulaciji ostale suhe in puste. Kakor ugotavljajo domačini, je brin že v začetku 2. polovice 20. stoletja povsod tod postopoma izginil. Od začimb se na Bregah omenjajo rastišča kimla (kumine) na ledini Stare gmajne.141 V zvezi s tem je tod znano, da se kumi-na pojavlja na ilovnatih tleh, navadno na robovih Krškega polja, npr. ob vznožju Veniš, zato je pričevanje v primeru Starih gmajn zelo pomenljivo. Tam je šlo ob meji z Hančavimi Lastina- 138 Informator EKC. 139 Informator PAJ. 140 Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 26). 141 Informator IFS. mi za strugo z ilovnato naplavino, v situaciji podobno, kakor je predstavljeno v poglavju Ilovica (gl. tam). V raziskavi prehrane v 19. stoletju na Slovenskem, Gorazda Makaroviča, najdemo številne vzporednice z zgornjimi podatki in tudi prepletanje istih rastlinskih vrst tako v ljudski prehrani kakor tudi pri živalski krmi (prim. Makarovič 1991, 161-163). Prav tako sta tozadevno izpovedni raziskavi Borisa Kuharja iz srede 20. stoletja z območja Škocjana na Dolenjskem (Kuhar 1972) in Vilka Novaka (1947) za območje Prekmurja. Slednji je izpostavil tudi pomen zbiralnega/nabiralnega gospodarstva tako z etnološkega (Novak 1957, 19-20) kot tudi gospodarskega vidika in nekatera s tem povezana raziskovalna vprašanja (Novak 1957, 27). Vlasta Mlakar prinaša pregled tradicionalnih znanj o uporabi rastlin na Slovenskem (2015), kjer najdemo našim podobne ter številne druge primere uporabe rastlin. Zdravilne rastline Brižani so kot zdravilno rastlino cenili polaj ali polajc (iz nem. polei za Mentha pulegium), ki je rasla na gmajni Pod vrbami, nekoliko višje nad tam zastajajočo vodo, za razliko od sička (gl. Druge ...), ki je tam rasel neposredno ob vodi. Polajc je dišal kot meta in ji je bil tudi podoben, cvetel pa je modro. 42 Na Drnovem so ga imenovali polaj in so ga nabirali na območju Gmajne na predelih v stari strugi.14 Na Bregah: Jedli smo / ... /, če si bil bolan pa polajc z jajci. 44 Rastlino so osmukali in pekli z jajci, zato so pravili tudi: Polajc pa devet jajc! Ali pa: En poljac pa deset jajc!145 Nekateri razlagajo pretirano količino jajc s tem, da se je šele tako lahko pojedlo sicer zelo grenak polajc, ki so ga uporabljali tudi proti driski.14 Drugi pravijo, da je pomagal pri prehladu in za pljučne bolezni.14 Zvočno podob- 142 Informator VER. 143 Informator EDA. 144 Informator EKC. 145 Informatorji VKC, VER, EKC in IFS. Obstaja več variant o številu no ime za neko zelišče imenovano pelajc se pojavlja nedaleč od tod, v Gorjancih, in sicer v vaseh okoli Orehovca, kjer so poznali »čaj za moške iz »moškona«, »pelajca«, ki naj bi pomagal tudi pri prehladu. « (Sosič 2000, 243). A že v sosednjih Mrtvicah so nekateri imeli istoimensko, vendar očitno ne enako rastlino, polajc, za t. i. grdo rastlino, ki naj bi povzročala glavobol. Nekateri so jo uporabljali kot repelent, za žvadi tikute odganjati. Na Mrtvicah ga je bilo največ na Gmajni, a se je do danes zatrl.149 Na Mrtvicah verjetno ni šlo za isto rastlino kot na Bregah, čeprav ju po ljudskem spominu druži isto ime. Izginotje te rastline v brižanski vrbi-ni domačini povezujejo s savsko regulacijo in posledičnim padcem talne vode. Na brižanskem spodnjem polju so poznali na pustih tleh rumeno deteljico, ki so jo nabirali za zdravilni čaj, cvetela je med prvimi cvetlicami že konec aprila na ledini Pliš-Zaroman na ledini Remen.15' Po vojni so jo nabirali in sušili za farmacijo.153 Rasla je tudi na ledini Flančišče in povsod na ubožanih travnikih.154 Poznali so tudi belo deteljico, ki je imela »bel, resast cvet« za katero so pravili, da je za »en čaj«.155 Špela Pungaršek (Prirodoslovni muzej Slovenije), domneva, da bi lahko šlo v prvem primeru najverjetneje za hmeljno meteljko - Medicago lupulina ali pa za poljsko deteljo - Trifolium campestre), v drugem pa najverjetneje za plazečo deteljo - Tri-folium repens (Pungaršek, Š., osebna komunikacija 6. 5. 2016). Tavžentrože (Centaurium Hill sp. ) so na brižanskem rasle na slabi zemlji severno od Zar-benic in do reke Save.156 Prav tako na Zaroma- OJ V QJ 146 jajc. Informator IFS. Informator EKC. nih tam, kjer so bila tla pusta. Bile so priljubljeno Informator KHR. Tikut v pomenu tekut in zvaud ali zvad, ki na Krškem polju pomeni domačo perjad, še zlasti kokoši. Npr. zvausko meso, v pomenu kurje meso. Informator KHR. Informator VER. Informator ne pomni v kakšne namene. Informator IFS. Informator E KC. Informatorja IFS in VKC. 154 Informator VER. Ubožani travniki so slaborodni travniki. 155 Informator VER. 15 6 Informator E KC. 148 J5 !52 J53 zdravilo moških za želodčne težave.157 Vihrani so nabirali tavžentrožo na ledini Cesarsko in na ledini Toplica. Na skopiškem so rastle po pašnikih, kjer so ostajale za kravami, ki so jih zaradi grenkobe puščale.159 Na Drnovem so hodili po tavžentrožo (Centaurium sp. ) na Barovno, drugi pa na t. i. Vrbinske travnike, t. j. v Remen in Zaroman. Namakali so jo v žganju, uporabljali pa za obkladke in masiranje, sušili za čaj ali pa jo nosili prišito v rob površnika, da jih je varovala pred uroki. Če je bilo tavžentrože kako leto malo, so nabirali tudi rumeno cvetočo gren-čico (Blackstonia perfoliata), ki je bila zastopana z dvema podvrstama, obe sta uspevali na dr-novskih travnikih stare savske struge. Njuna grenčina, je pomagala pri umirjanju razdraženega želodca (Sonja Budna, osebna komunikacija 23. 11. 2016). Že leta 1851 je Valentin Plemel gren-čico, tedaj imenovano Chlora perfoliata (Sonja Budna, osebna komunikacija 23. 11. 2016), nabiral na mokrih travnikih v stari savski strugi pod Drnovim - kakor je izpostavil - le lučaj proč od rimskodobnih ruševin (Plemel 1862, 128), najverjetneje na ledini Mala barovna. Na dolenjeskopiškem, na ledini Marof je rasla arnika (Arnica montana). Iz šentjanževke (Hypericum perforatum) so na Bregah napravljali šentjanževo olje, ki so ga dali na sonce, daje rdeče ratalo.164 Šentjanževka je rasla na koncih njiv, kjer je bila stara savska brežina, npr. na ledini Stari tramleki. Tam, skonca je bilo vsesorte rož. Na Drnovem so nabirali materino dušico na drnovskih Flančiščih ob robu ledine Barovna. Pri nekaterih hišah so jo, poleg siceršnje rabe za zdravljenje prehladov, s posebno recepturo uporabljali tudi za umiritev driske. Glog so nabi- Informator VER. Informator CAR. Informator RCD. Informator BAS. To pomeni na območje vasi Brege, na predel Remen in Zaroman. Za ta podatek sem hvaležen Sonji Budna. Informator SUT. 164 Informator VER. 165 Informator VER. 166 Informator TTR. !57 158 !59 160 161 162 163 rali v času cveta za probleme s pritiskom. Za domače zdravljenje so Drnovci v Vrbini nabirali »češmigono« (češmin) in »babji zob« (šipek) ter lipove cvetove (Tilia sp. ) (Rihter 2010, 30). Pri neki hiši na Drnovem so po obnovi med vojno požgane domačije pastirjem naročili, naj jim prineso iz Vrbine mlado lipo, da bo hiši v okras, za senco in za čaj. Ob poteh, na suhem je rasel rmanc (rman; (Achillea sp. ), ki so ga uporabljali za čaj in za zdravljenje razpokanih nog169 ter kot nujno sestavino piče za mlade račke. Na pašniku Barovna so nabirali tudi gladeš (Ononis sp. ) in ga uporabljali za odvajanje vode iz telesa in za lajšanje težav z ledvičnimi kamni. Briža-ni so ga na Gmajnah kosili skupaj z ostalim tra-vinjem za steljo, ker ga živina ni marala (gl. Stel-ja).17' Vihrani pa so njegove korenine uporabljali za zdravljenje konj in ledvičnih kamnov, nabirali pa so ga na ledini Cesarsko.74 Na Mrtvicah so v Vrbini, ob poteh, na pustih tleh nabirali vratič (Tanacetum vulgare). Uporabljali so ga za zdravljenje živine, kadar jo je napihovalo. Nabirali so ga na ledini Prudi severno od Starih vačk.175 Vratič so na D. Skopicah sušili in kobilam dajali med oves, za boljše odvajanje blata in za siceršnje zdravje. Iz Drnovega je znan podatek o nekdanji uporabi vratiča za mehansko razširjanje materničnega vratu za sprožitev prekinitve nosečnosti (Sonja Budna, osebna komunikacija, 26. 11. 2016). Na Bregah so vratič uporabljali za teleta, če so imela drisko. Iz cvetov so kuhali čaj. Nekateri ga imajo tu sedaj za okras v vrtu, nekdaj pa so bila njegova rastišča ob bre-žinah, kjer niso kosili ter ob grmovju in ob po- 167 Informator EDA. Informator TTR. Informator TTR. Informatorja MIM in VER. Informator VVK. Informator PLO. Informator VKC. Informator PAT. Informator KHR. Informator RCD. 168 169 17° 171 172 173 174 !75 176 Vo teh.177 Na Vihrah so ga uporabljali proti driski za prašiče in za živino. Kot mažo so na Mrtvicah pripravljali gabe-zove korenine, ki so jih prepražili na maščobi.179 Na Drnovem so gabezovo mast (iz gabezovih korenin) uporabljali za težko celeče se rane, ozebline in preležanine (Sonja Budna, osebna komunikacija, 26. 11. 2016). Za bolezni srca so Mrtvičani nabirali glog in trnulo ali trnuluc (črni trn), ki je rasel na (mrtviški) Barovni, Drašcah in na Prudih. Glog so uporabljali za zdravljenje težav povezanih s srcem, kuhali pa so ga v čaju. Nabirali so tudi šipek, ki so mu tam pravili divja gajtroža. Iz čičmigone (češmin) so po vojni delali tudi kis. Gladeš so kopali za zdravila na ledinah Stara vač-ka in Prud. Na Bregah je na predelu Gmajna rasel na več mestih (gl. Stelja).18 Za drisko so na Mrtvicah nabrali hrastovo lubje.184 Podobno so tudi na Vihrah zdravili drisko svinj s hrastovim lubjem.85 Sladke koreninice so na Vihrah rasle na ledini Pod belim bregom. Na brižanskih pašnikih je rastel tudi bodeč kačji stric, kot pravijo, dveh vrst, in sicer visok, ki je cvetel rdeče ter nizki z belim cvetom, ki je kazal vreme. Rastlinje za okras V veselje in za okras so predvsem pastirice v 1930-tih letih na brižanskem, nabirale različne rože, predvsem je izpričano veselje do nabiranja orhidej, ki jih opisujejo takole: V Zaromanih na Pli-ši so rasle kukavice/kukuce, imenovali so jih tudi petelinčki (Ophrys sp. ). Najprej so nabirali modre/lila (Orchis morio), za tem pa še mačja očesa, ki so jim pravili tudi račke (Ophrys sp. ). Ko so prve kukavice odcvetele, so pričele cveteti več- 77 Informator VER. 78 Informator CAR. 79 Informator XMR, KHR. 80 Informator XMR. 81 Informator KHR. 82 Informator KHR. 83 Informator VER. 84 Informator KHR. 85 Informator CAR. 86 Informator CAR. je kukavice z roza cvetovi (Ophrys sp. ). Raslo je več vrst kukuc, različnih barv, visoke ali nizke in kakor ugotavljajo - so do danes številna njihova rastišča uničena z sodobnimi kmetijskimi praksami. Okoli Remena in pri Žabljeku so v maju rasli visoki večcvetni zvončki. Spomladi so kukavice rasle po celotnem Remenu, sedaj, kot pravijo, le še v Podmališču.189 Rasle pa so na območju Remena, kot pravijo, tudi veliko-nočnicam podobne rože.90 Najverjetneje je šlo za isto vrsto, kot na ledini pri Dolgem grmu na drnovskem polju, kjer je izpričano nabiranje za-spankk9 (Pulsatilla nigricans), ki so jim na Drnovem pravilifajfe. 92 Od Borovnic navzdol so travniki im. So-višče (Savišče), ki se stegajo na mrtviško in prav tam je največ podleskov.193 Neznanokje na brižanskem so nabirali tudi en-cijanček ali bobke, kot so pravili encijanu194 (Gen tiana sp.). Na bogatstvo in številčnost orhidej in drugih rastlin na ubožanih travnikih ob Savi, kot jim pravijo nekateri domačini, in na pomen tega habitata v svetovnem merilu, je že pred leti opozoril Dušan Klenovšek (2001, 11). Rastlinje za velikonočne in kresne šege ter druge navade Rastlinje, ki se je uporabljalo za velikonočne in kresne šege so nabirali skoraj izključno v poplavni ravnici. Tam so razen redkih izjem dobili vse potrebne sestavine. V okviru predvelikonočnega obredja so ponekod v G. Skopicah za butaro za cvetno nedeljo v Vrbini iskali vrbove veje, bezeg in bršljan (Hedera helix).195 Tudi v vasi Brege so za butaro do- 187 Informator EKC. 188 Informator EKC. Zaenkrat nedoločljiva vrsta. 189 Informator VKC. 190 Informator EKC. 191 Informator VKC. 192 Informator MIM. 193 Informator VKC. 194 Informator EKC. 195 Informator STM. OJ V QJ c« bili večino sestavin v Vrbini. V butarici je moralo biti 5 leskovih šib, brin (gl. Hrana za ljudi...), bezeg in dren, vrh pa je bil ovit z žingrcem (zimzelen, Vinica sp. ). Brižani so pred cvetno nedeljo obiskovali tam edini, stari dren v bližini Save v smeri Žadovinka.19 Žingrc so občasno nabirali tudi izven območja naše raziskave v Venišah,197 skonca Strgarjevega (izven karte na Sl. 1), 8 še zlasti ob žegnanjskih nedeljah in ob božjih poteh, ko so z njim okrasili vozove.199 Gorenji Sko-pičani so žingarc nabirali v pustih grmovjih na ledini Flančišče. Ponekod na Mrtvicah so butarco sestavljali iz bršljana, leske, dobroletine (Viburnum lan-tana), gabra (Carpinus sp. ), žingarca, farone in oljke. Pri opisih farone gre po mnenju Špele Pungaršek (Prirodoslovni muzej Slovenije) za navadno trdolesko - Euonymus europaeus (Pungaršek, Š., osebna komunikacija, 6. 5. 2016). Žingarc ali zimzelen je prej rasel na več mestih v bližini stoječih voda. Tako so ga Mrtvičani nabirali Pod belim bregom pri Vihrah, kjer ga je bilo še posebej veliko. Razen oljke, so vse sestavine našli v Vrbini, celo gaber. Zanj so npr. verjeli tudi, da varuje pred strelo. Zgolj za primerjavo in vtis navedimo, da Drnovci v okviru svojega spodnjega polja, ki je bilo tedaj že relativno suho, za butarico v njem niso našli vseh potrebnih rastlin, zato so jih iskali tudi drugod. Tako so žingrc nabirali v oddaljenem Trnovcu (izven karte na Sl. 1), kakor so Drnovci imenovali konec doline potoka Žlapovec, tik pred njegovim nekdanjim izlivom v Savo v Krškem. V G. Skopicah naj bi vsak pastir večer pred kresom (poletni solsticij) v Vrbini nalomil veje belega topola (Populus alba) in nabral šentjanže-ve rože: »Napravili so se šopi, da se je lažje nosi- 196 Informator EKC, VER, IKC. 197 Po pripovedovanju so ločili med dvema vrstama - zdravilno in nezdravilno (Informator VER). 198 Tamkaj širše znana ledina je danes znana kot Strgarjev travnik. Ledina se nahaja izven območja naše obravnave na osojni strani hriba Veniše in ni zajeta na karti sl. 1. 199 Informator VER. 200 Informator TXJ. 201 Informator KHR. 202 Predel je izven območja naše obravnave zato na sl. 1 ni kartiran. lo domov. Veje so doma vstavljali za tesane stebre v plotu ob glavni vaški cesti. Iz šentjanževih rož pa smo vrh lat naredili preplet. In tako cela vas. Po treh dneh se je ves okras vrgel na domači gnoj. « 03 Isti običaj je izpričan tudi v vasi Brege, kjer so morali na predvečer kresa pastirji prinesti domov še pred sončnim zahodom rastlinje za kra-šenje vaških plotov. Rož smo nabrali za polne naročaje - rumene in bele kresne rože, ni bilo pravih kresnic, pobrali smo vse kar je takrat cvetelo. Krasili smo po plotih med latami, na stebre smo pa šopke dajali in okrasili smo tudi krave, ki smo jim rože napletli med rogove.204 Na plotove so napletali kresnice; nekateri so jih dajali le na stebre, drugi so iz njih napravljali preplete. Nekateri so ločili med »belo« in »rumeno kresnico«, obe pa so nabirali na ledini Remen in Gmajna.205 Nekateri pravijo, da je šlo v teh primerih za rože vrste lakota (Galium sp. ). Tudi na Drnovem so ob kresu krasili plotove z rastlinjem, vendar se potankosti o poteku niso ohranile. Vemo pa, da so drnovski koledniki sv. Jurija nalomili vrbove vejice za Savo, ki so jo po tem polagali na okna hiš. 38 Količino paše so na Drnovem napovedovali po neki, v času po kresu belo cvetoči in asparagu-su podobni roži, na peščenih tleh pašnika Barov-na.20 Na brižanskih pašnikih so po bodeči neži (Carlina acaulis) napovedovali vreme. Kurjenje ognja - kresovanje v času kresa (poletni solsticij) je bilo tesno povezano s poplavno ravnico polja. Na Drnovem se je izvajalo na ledini Barovna, na Bregah v savski bre-žini pod vaško kapelico pri ledini Traminčki, Informator STM. Informator E KC. Informator IFS. Informator E KC. Informator VVK. Informator EDA. Informator TTR. Informator SVD, SJR, idr. Informator RVA, RVL. N ro 203 204 205 206 207 208 oc ro na Mrtvicah na ledini Barovna. Mesto kresa na Gorenjih Skopicah pa poleg ljudskega spomina izdaja kar toponim sam - Kresi, severno za t. i. Luznarjevo kapelico.213 Druge uporabne rastline Brižani so poznali na močvirnih in vlažnih območjih tudi rastlino, ki so jo imenovali sič,114 sičk 15 ali sičjak , rasel je pri ledini Globajnk s stalno vodo in pod Vrti, na ledini Pod vrbami pri Gmajni in v Ločici, kjer je zastajala voda.219 Kot zanimivost omenimo, da je na območju bri-žanskega spodnjega polja znana tudi ledina -Sičjaki. Ime je izpričano za njive že na franci-scejskem katastru leta i824, kot Sitschenyaki. Sičk, je bil zlasti cenjen med otroki - pastirji, zaradi dobrih lastnosti za vezavo in za pletenje. Rasel je na močvirnih predelih. Na paši so ga uporabljali za izdelavo igrač, pa tudi sicer. Pletli so iz njega izdelke za igro, kot so košarice, rezira-parate in klobuke ter številne druge izdelke. Na Brižanskem - ugotavljajo domačini - danes ni več sička. Na podlagi vzorčnih stebel sička, ki jih je iz drugega rastišča priskrbela Elka Grilc iz Sevnice, je Špela Pungaršek (Prirodoslovni muzej Slovenije), ugotovila, da gre najverjetneje za sivozeleni loček (Juncus inflexus) (Pungaršek, Š., osebna komunikacija, i0. 5. 20i6 in i. 7. 20i6). V poplavni ravnici reke Sotle so sivozeleni loček imenovali šar (Kolbezen in Žagar i978, i77). V zvezi z otroško igro in pletenjem igral se tam omenja tudi sitje, kot visokorasla trava ob Sotli (Počkar i998, i05). Na Bregah so poznali na mokrih tleh tudi rastlino im. flošč, »visoko, ostro in grobo, sivo tra- 212 Informator KHR. 213 Informator STM. 214 Informator EKC. 215 Informatorja EKC in VER. 216 Informator VKC. 217 Informator VKC. 218 Informator IFS. 219 Informator VER. 220 Glej franciscejski kataster za k. o. Drnovo - grafični del (mapni list VI) (gl. Literatura). 221 Informator EKC. vo, z večkrat preščipnjenim/zavitim steblom«. To so prinesli domov, jo poravnali v šop, ki so ga v dlani ovili v krog premera okoli 20 cm ter ga stisnili skupaj. Takšna priprava je nadomeščala krtače za ribanje tal. Bila je zelo trpežna, vendar zaradi grobosti za roke zelo neprijetna.223 O domači izdelavi krtač poroča Elka Grilc: »sirkove« krtače za ribanje tal. Iz nekih trav je poiskal korenine, ki so bile bolj tanke, daljše in rahlo kodraste. Te korenine je opral, lepo zložil in namakal v vodi, da se niso posušile. Iz teh korenin je naredil krtače, podobne tistim, ki so jih prodajali in smo z njimi ribali tla v hiši. * Šlo naj bi za korenine neke trave, ki je rasla na starih travnikih: Stari N. N. je, če je izvedel, da so kje v Vrbini preorali kakšen zelo star travnik, odšel iskat trde bele koreninice iz katerih je pozimi izdeloval krtače. Kadar je Sava spodjedla kakšen travnik, je koreninice iskal tudi tam. To ni bil sirek in je bilo za po tleh ribati.224 (Elka Grilc) Poznali pa so tudi »temnosivo, tanko in ostro travo«, ki je na brižanskem v 30-ih letih 20. stoletja rasla le še na manjšem, mokrem odseku remenske struge na predelu Delečki. Ta »trava« zaradi redkosti njenih rastišč ni bila več del splošno razširjene uporabe, ljudje pa so do danes pozabili njeno pravo ime. Zanjo pomnijo, da so jo generacijo starejši prebivalci z Breg še uporabljali za polnjenje štrozakov (ležišč) in komatov. Krave je namreč niso marale. Cenjena lastnost je bila ta, da se po sušenju ni sprijemala in je bila enakomerne sive barve. 25 Domala ista uporaba je zabeležena v bližnji Kostanjevici na Krki za neko močvirsko rastlino, ki so jo tam imenovali plaščenka. Šlo je za manj kot meter visoko »travo«, ki so jo želi v gozdu in sušili, z njo pa polnili komate. Ker je bila čista in brez zeli so jo upo- 222 Informator VER, IFS 223 Informator VER, IFS 224 InformatorjaVER, IFS. 225 Informator VER. OJ V QJ rabljali tudi za polnjenje žimnic (Zakšek 2012, 30) in za izdelavo pastirskih plaščev, kakršne so nosili v tamkajšnji okolici (Makarovič 1960, 202; Mlakar 2015, 65). Po mnenju Sonje Budna, gre za migalični šaš (Carex brizoides L. ), ki so ga v Zakrakovju (izven karte na Sl. 1) imenovali plaš-čenka ali tudi pleščinka, zanj pa so vedeli tudi na Drnovem (Budna, S., osebna komunikacija 6. 10. 2016). Franc Lovrenčak, v opisu prsti in rastja poplavenga sveta ob reki Krki ugotavlja, da tamkajšnje higrofilne rastlinske vrste, zlasti tiste iz rodu ločkov (Juncus. Sp. ), nimajo hranilnih lastnosti, travniki kjer rastejo pa naj bi imeli neznaten gospodarski pomen (Lovrenčak 1980, 140). Zgoraj našteta pričevanja s Krškega polja, npr. da krave teh močvirnih trav niso marale ter opisi njihovih lastnosti, da se po sušenju niso sprijemale in so ohranjale barvo, sama po sebi govorijo o njihovi povsem drugačni, nekrmni uporabi. Pomen teh trav, torej vsaj za starejša obdobja, ne moremo videti skozi gospodarsko vlogo travnika kot takega. Zgoraj izpričani načini uporabe omenjenih trav, še v 1. polovici 20. stoletja, govorijo o drugačnih vrednostih tovrstnih travnikov, ki jih ni moč razumeti v današnji luči intenzivne izrabe. Nabiranje in uporaba drobnih živali Na paši v Vrbini so pastirji iskali čričkove rokav-čke ali srajčke , kakor so pravili pajčevinas-tim oblogam v rovčkih, ki so jih uporabljali za zdravljenje ran. Kot pripoveduje Elka Grilc, so rokavčke ali srajčke zbirali in jih imeli vedno tudi doma na zalogi za zdravljenje ran vseh vrst. Čakali so pred luknjo, dokler živalica ni prišla ven, nato pa so jo hitro odstranili, da ni mogla nazaj v luknjo. Živalica je bila hitra, obnašala pa se je zelo previdno. Segli so s prstom v luknjo in ven potegnili rokavček. Ti so bili dolgi približno 10 cm in spodaj okroglo zaprti, kot naprstniki. Zunanja stran je bila blatna in prašna, znotraj pa gladka »kot pajčevina«. Notranjo stran so dajali na rane za zaščito in za obsušitev ter za boljše 226 Informator EKC. 227 Informator VER. celjenje. « »Pajčevino v zemlji« so za celjenje ran kopali tudi na Drnovem in tamkajšnjih pašnikih. Po mnenju Tomija Trilarja (Prirodoslovni muzej Slovenije) ni šlo niti za črička (ta ne koplje lukenj) in niti za poljskega murna (ta koplje luknje, vendar nima predilnih žlez), s katerim bi utegnili zamenjati črička, temveč verjetno za pajka tapetarja ali vrečkarja iz rodu Atypus. Ta živi v kolonijah na travnikih in si izkoplje rov v zemljo, ki ga okrog in okrog obloži z mrežo im. »svilena vrečka«. O tem verjetno govori tudi potankost v zgornji navedbi, da so pred luknjo »čakali« in ne »bezali« kakor pri murnih. Namreč v kolikor bi vanjo drezali, bi se pajek vanjo le še bolj odmaknil (Trilar, T., osebna komunikacija, 20. -21. 4. 2016). O zdravilnih učinkih pajčevine je mnogo poročil. Krškopoljski identična uporaba »svilenih vrečk« pajkov vrste Atypus, za zdravljenje ran je izpričana v Južnih Karpatih (Wright in Goodacre 2012, in tam navedena literatura). V Sloveniji je uporaba pajčevine etnološko izpričana predvsem za namene zdravljenja ran na koži; ureznin, oteklin in ustavljanja krvavitev (Sosič 2000, 224, 228, 231-232, 236 in 239). Ponekod na Dolenjskem za zdravljenje ran in zaustavljanje krvavenja navajajo pajčevino, ki so jo imenovali »marijini štumfki« (Sosič 2000, 217 in 244), na območju Kobarida pa »Matere Božje nogavice« (Sosič 2000, 233) ali v okolici Cerknega - »boh-kove hlačce« (Sosič 2000, 240). V enem primeru z Dolenjske je razvidno, da je pajčevina izvirala tudi z neke rože (Sosič 2000, 217). Vihrani so izvajali s pomočjo pijavk, ki so jih nabirali na ledini Spina/Struga tudi zdravljenje: To so govorili stari ljudje. So šli in vzeli pijavko in če je imel vnetje zoba ali če se je vnela korenina, so si dali gor pijavko, da se je prisesala in bolno kri potegnila ven. To so počeli tukaj in še ne tako dolgo nazaj, so govorili. In enako tudi, če si imel kakšen tvor.23° 228 Informator E KC 229 Informator BAS. 230 Informator PAT. o Tudi na Bregah je bilo razširjeno zdravljenje s pijavkami. Izvajali so ga pri ljudeh s slabo prekrvav-ljenimi in nasploh slabotnimi nogami. Staremu atetu, ki ga noge niso več držale, so domov prinesli pijavke. Podevali so mu jih na noge in ko so se napile, so same odpadle. Vedno pa je pravil, da pijavk ni čutil.231 Na Skopiškem: Med Prudi in Marlenčki so bile ščuke, krapi in pijavke, ki so se v resi kobilam pogosto pripile na kožo. Pa smo jih dol vlekli, a so stari možje vedno pravili, da naj jih pustimo gor, da se ne bi kri vžgala, ker so sicer vsako zimo puščali kobilam po pol litra krvi ravno v te 232 namene. Stari ate, ki je bil rojen leta 1887 je pripovedoval, da so se na gorenjeskopiškem na predelu mrtvi-ce Zlatič, zdravili s pijavkami na mestu samem. Pijavk je moralo biti na obolelih mestih ravno pravšnje število, kot so govorili stari možje.233 Nabiranje in raba zdravilnih rastlin ter pijavk na Krškem polju ima dobre primerjave v pregledu gradiva o ljudski medicini, ki so ga zbrale terenske ekipe SEM med 1948-1984 v Sloveniji (Sosič 2000). V obravnavanemu primerljivem okolju, kakršno je pokrajina ob Muri, najdemo našim zelo podobna poročila o ljudski medicini s pijavkami in rastlinami (Zadravec 1985, 130-131), naprimer pri zobobolu, krčnih žilah in ranah na nogah (Zadravec 2000, 59). Na Bregah so ob stoječi vodi pri Pod vrbah in na vzhodnem delu Gmajn, na rastlinah, ki so jih imenovali »rdeči mlečki« nabirali velike pisane gosenice raznolikih barv z »rožičkom« 34. Pripovedovalci pravijo, da je rumeno-rdeče cvetje delovalo dekorativno in kot se je zdelo, je vsak cvet imel svojo gosenico, ki so jim pravili tudi konjički. Vsaka gosenica je bila drugačna, vsaka lepša. Opazovali so jih leže235 ali pa jih nosili domov, 231 Informator VER. 232 Informator RCD. 233 Informator TXJ. 234 Informator VER. 235 Informator EKC. kjer so jih starejši družinski člani uporabljali za napovedovanje letine (česa bo več) in poteka zorenja žita, za kar sta govorili njihova barva in okras oz. pisanost. V zgodnjem poletju, v času pred žetvijo ječmena in pšenice, so bili pozorni na gosenice, na katerih je prevladovala rumena barva. Ker pa so za pšenico in ječmenom, včasih še tudi za ovsom, v poznem poletju sejali ajdo, so tedaj iskali takšne gosenice (iste vrste), ki so omogočale napoved količine ajdove moke. Zato so sedaj posvečali pozornost tistim, ki so imele več rjavkaste ali črne barve v podlagi. Črna barva ajdovih luščin je namreč pomenila več moke, rjava pa manj namlete moke. 36 Tudi na Drnovem so na paši iskali gosenice s pikami in jih nosili kazati domov. Največ jih je bilo na pašniku Ba-rovna. Posamičen vzorec je simboliziral določe- 237 no žito. Po mnenju Tomija Trilarja (Prirodoslovni muzej Slovenije) je verjetno šlo za gosenice navadnega mlečkarja (Hyles euphorbiae), ki se prehranjujejo na mlečkih (Euphorbia sp. ) (Trilar, T., osebna komunikacija, 20.-21. 4. 2016). Že pred drugo svetovno vojno so v Brežicah odkupovali polže, ki so jih v brižanski Vrbini v te namene tudi nabirali.238 Polži so se za prodajo tod nabirali še v 80-ih letih 20. stoletja. Sicer pa so jih pred tem pekli tudi na paši. Lov V poplavni ravnici je bila številčna tudi divjad, ki je bila sestavni del občasnega jedilnika. Visoke divjadi pred drugo svetovno vojno tod še ni bilo ali pa je bila zgolj prehodna. Polje je še da- OJ U V QJ c« leč v drugo polovico 20. stoletja slovelo predvsem po zajcih in poljskih kurah; fazanih, jerebicah in prepelicah, pri čemer slednji vrsti od 1960-tih nista več lovni. Že Valvasor omenja na Krškem polju prisotnost velikega števila jerebic v povezavi s kulturno pokrajino in tudi njihov lov (Vla-vasor 2010, 246 in 248). Lov je bil pred povojno ustanovitvijo lovskih družin Krško in Cerklje ob Krki, predmet različnih zakupnikov (prim. 236 Informator VER, EKC in IFS. 237 Informator BAS. 238 Informator EKC. Šribar 2018, 123-125). V 1930-tih so npr. na dr-novsko spodnje polje zahajali zagrebški lovci, ki so bili v zimskem času nastanjeni na Drnovem.239 V okviru obravnavanega območja, njegovih naravnih danosti in v zvezi z Vrbino ter gospodarjenjem z divjo perjadjo, omenimo domačina Franca Škofljanca z Breg, ki je kot vsestransko dejaven v povojnih letih znatno pripomogel pri vzreji in povečanju staleža jerebic. Nadaljeval je tudi kinološko tradicijo dr. Vilka Pfeiferja iz predvojnega časa, ko je na Bregah leta 1962 ustanovil psar-no nemških kratkodlakih ptičarjev z zvenečim domačim imenom »Vrbinska«, ki je aktivna še danes (B. T. 2014, 464). Povrnimo se obravnavanem času prve polovice 20. stoletja. T. i. krivolov je bil prisoten predvsem v sebenjkovskih pa tudi v nekaterih kmečkih družinah. Tema je zanimiva in bi zahtevala širšo razpravo, zato se tukaj omejimo le na kratek pregled lovskih dejavnosti brez naprednih lovnih pripomočkov, ki so bile v domeni pastirjev v Vrbini. Izjema so le opisi lova s kamni, ki ga opisujemo v odstavku o Prodnikih (gl. Prodniki). Pastirji predvojnih in tudi povojnih generacij, so spremljali premike različnih divjih živali, zato so lahko pravočasno dostopali do jajc zlasti poljskih kur, od mladičev pa so cenili zlasti golobje, grličje, sračje in vranje, seveda v času njihove največje tolstosti, to je tik pred vzletom. Drobovje so otrebili na kraju samem, meso pa sprali v reki ali v mlaki24' ter ga spekli na ognjišču, ki je bilo večinoma stalno, v bližini kakšnega večjega drevesa, npr. vrbe. Z gnezd, večinoma poljskih kur, nabrana jajca so dolenjeskopiški pastirji pekli na ognjišču, ki so ga oblikovali iz blata. V prvem desetletju po vojni so v te namene, pa tudi za peko rib, na območju dolenjesko-piške Spince že uporabljali pleh, navadno pridobljen iz tamkajšnjih letalskih razbitin.24 K temu spomnimo še na peko polžev, ki smo jih omenili že v poglavju o nabiralništvu (gl. Nabiralni-štvo). Prehrana z ježi je tod izpričana v času krize 239 Nformator DLJ. 240 Informator TXJ. 241 Infortamtor ZHK. prvih povojnih let,242 v poplavni ravnici, na ledini Pod vrbam pa je izpričana v 1930-tih letih v prehodnih romskih taborih.243 Velika biodiverziteta nekdanjega okolja se je odražala v bogastvu živali neposredno ob reki Savi in v ravnici ob njej. Sočasen vpogled dajejo nekatera poročila, ki pričajo o obilju lovno zanimivih živalskih vrst. Z območja levega brege Save so znani zanimivi opisi lovnih vrst živali Ferdinanda Ripšla iz 1880-tih let (2007, 155— 158). V Savi je bila v 1930-tih letih do Sevnice npr. še kečiga (KLDB 1937, 239 in 288). Stanje živega sveta v kasnejšem, poregaulacijskem obdobju in problematiko njegovega dolgoročnega obstoja, prikazujejo številne raziskave (npr. Klenovšek ™ 1999; 2001; 2009; Vogrin, M. in Hudoklin 1993; ^ Hudoklin 1993; 2008). ¡s c Lesne surovine < Q Na vihranskem, brižanskem in skopiškem za obravnavano obdobje kot pomembne omenja- c jo različne vrste vrb (Salix sp. ) ter topolov (Po- ¡- pulus sp. ), med njimi jagend (Populus nigra, jag- ^ ned) in topolovko, kakor ljudsko imenujejo beli j topol (Populus alba), kjer izpostavljajo njegovo ^ svetleče listje in mehak les. Omenja se tudi hrast £ dob (Quercus robur), vendar je bil tedaj že redko g drevo. Jesenovim drevesom na Vihrah pravijo je- < senovc (Fraxinus sp. ), manjši gozdič tam še da- £ nes uspeva na območju Petrove škarpe severno ^ od ledine Zgorelo, na Bregah pa ob robu Gmaj- £ ne in med Delečki. Od drugih listavcev omenja- * jo še črno (Alnus glutinosa) in belo jelšo, lipo (Tilia sp. ), murvo (Morus alba in Morus nigra), < gacjo ali hacanko (Robinia pseudoacacia) in brest < (Ulmus sp. ).24 Jelše so bile na skopiškem nekdaj zelo razširjene in kjer jih najdemo še danes. Na g Brižanskem so jelše rasle na ledini Velike vode in na ledini Delečki, kjer je običajno zastajala voda 242 Informator STM. 243 Informator IKC, VER. 244 Informator CAR. 245 Informator IFS. 246 Ljudsko poimenovanje, morda za sivo jelšo (Alnus incana)? 247 Informator CAR, PAT, SJR, VER, RVL, idr. H t. i. leskovškega potoka Pašenka. 48 Jeseni je nje- Ja± gova voda po starih savskih strugah, preko ledine Ločica in Delečki, pritekala vse do zaledja vasi Brege (Rihter 2015, 56 in 262-263). Drnovci so do jelševine prihajali na ledini Zlatičje šele po tem, ko so tam prišli do novih zemljišč v prvi polovici 20. stoletja.249 Grmovnice Grmovne vrste so bile zelo razširjene na jarkih in nasipih, ki so omejevali pašnike ter v mejni-cah, predvsem pa na pašnikih. Ob poteh v zaledju Breg in Mrtvic so mejnice varovale pred ube-gom živine na travnike in na njive. V brižanskih mejnicah spodnjega polja posebej omenjajo vrbo, trnulj (Prunus spinosa), glog (Crataegus sp., tod ljudsko hrušca in redkeje medvedove hruške) ter lesko (Corylus avellana). Na starih prodiščih - pašnikih (ledini Gorenji prudi in Dolenji prudi) so na skopiškem in brižanskem (Mali in Veliki prudi) kopali za prodajo korenine češmina (Berberis vulgaris) za barvanje tkanin.250 Na skopiškem, vihranskem in brižanskem se omenja nabiranje brinovih jagod in vej (gl. Nabiralništvo). Na Drnovem so vejevje črnega trna za potrebe ograjevanja vrtov in krpanja dotrajanih plotov sekali v mejnicah na spodnjem polju. V zvezi s tem je zanimivo pričevanje o vaški podobi v času druge polovice 20-ih let in v tridesetih letih preteklega stoletja: Planke, malo zagrajeno ali pa iz protja spleten plot in zopet malo zagrajeno/.../ s tem je bilo veliko dela, naš ate - vem, ker smo morali gredo za hišo ograditi - so šli in nasekali tarnula - tarnulavo tarje,25i po tem pa smo s tem pletle ograjo. / ... /, si se takoj nadrl na trnje (Rihter 2015,169-170). Informator EKC. Informator BAS. 248 249 250 V tridesetih letih preteklega stoletja je bil v gorenjeskopiški Vrbini jagned (Populus uigra, op. J. R. ) najpogostejše drevo. Največ se je tedaj prodajal kot hlodovina, za deske ga niso imeli radi, ker se zvijajo. / ... / Naši predniki so si iz jageda dolbli/skobli korita, sedaj se to več ne uporablja. « (Vodopivec 2008, p. 69-70252). O njegovi nekdanji razširjenosti na vihranskem priča tudi toponim Podjagnedom, ki je izpričan že leta 1824253 in je živ še danes v obliki Mali in Veliki podjagend. »Iz jagnedovega lesa so na sko-piških domovih dolbli korita različnih dimenzij za različne potrebe. « (Vodopivec 2008, p. 6970254). To je lahek in močan les, a le če je bil na suhem. Zaradi prepletenosti z žilami ga ni bilo moč kalati, temveč je bil izvrsten za dolbenje.255 Na Vihrah so dolbli manjša, polkrožna korita za prestrezanje črev ob kolinah, ki so jih imenovanih nejčke oz. bance.2 Na D. Skopicah so jagned uporabljali za izdelavo manjših sani, iz njegove skorje pa so otroci rezljali igračke (Rihter 2010, 30). Uporaben je bil tudi kot gradbeni les V vasi Vihre še danes najdemo nekatere skednje, ki so obiti s krivimi jagnedovimi deskami (Rih-ter 2010, 30). Na Bregah so iz jagneda izdelovali gajbice za hranjenje poljščin in za izdelavo zgornjih delov voza; konic in skončnikov , predvsem pa so tod izdelovali predmete, ki so služili delu z žitom in moko. Takšna sta npr. vijavnica in skledasto polkrožno korito za mesenje kruha - banca. Prav takšne, odslužene bance, so otro- OJ V QJ c« Informator VER, IKC, EKC, IFS, STM, idr. Na tem mestu opozarjamo na napako v avtorjevem članku iz leta 2010 (Rihter) na str. 30, kjer bi moralo namesto »kopali korenine jasmina« (Rihtzer 2010, 30), pisati »kopali korenine češmina« ! Narečno poimenovanje za črni trn (Prunus Spinosa). Tarnulavo tarje, v pomenu trnje črnega trna. Tod razširjeno poimenovanje zanj je tudi darnul, čeravno ne gre za drnulje drena. ci tod uporabljali za spuščanje po snegu.258 To je omogočala njihova nič manj skrbno kot notranjost, lepo zaobljena zunanjost (nehorizontalno 252 Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 26). 253 Glej franciscejski kataster za k. o. Drnovo - grafični del (mapni list VI) (gl. Literatura). 254 Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 26). 255 Informator PAT. 25 6 Informator PAT. 257 Informator S OV. 25 8 Informator IFS. 25 dno). V času po 2. svetovni so v vihransko Vrbi-no prihajali potujoči rezbarji iz Slavonije (ali Srbije in Madžarske), ki so od domačinov kupili jagnedova drevesa, jih posekali in na mestu samem mesec in več dolgo izdelovali različne okrasne motive (npr. živalski motivi),260 ter druge izdelke, npr. korita in bance.2 1 V luči današnje podobe nekdanje poplavne ravnice dodajamo, da so bila najjugozahodneje v poplavni ravnici dokumentirana tri jagnedova drevesa na holocenskih terasah pri vasi Brege, na meji ledin Traminčki in Flančišče (SL. 2). Ta so imela po izročilu veliko prostorsko in simbolno vlogo, saj naj bi bila simbolično potaknjena na mejo med pašnikom in vaško zemljo (Rihter 2015, 239, Op. 343). Izročilo pravi, da je praded Jurečič iz Breg pri določanju meje med pašniki in njivami šel k takratnemu jagnedovem drevoredu ob cesti, nalomil veje, jih prinesel k meji in jo označil tako, da je vejice potaknil v linijo. Tri zaporedne vejice naj bi vzklile in zrasle v velika drevesa, ki so jih ohranili kot mejnike. Izročilo še pravi, da so to pomembno dejanje razmejitve polja od pašnikov, ob veliki udeležbi vpletenih, obilno »zalili« z vinom.26 Ob komasaciji zemljišč je prišlo leta 2013 do menjave lastništva in posledičnem nepričakovanem poseku le-teh, nakar se je prebudil tudi ljudski spomin o njihovi nekdanji vlogi, ki smo ga zapisali zgoraj. Danes sta za Bregami na območjo Barnopak in nekdanje Gmajne še dva manjša jagneda, nekaj več pa jih je bilo še na skopiškem v smeri vihranske ledine Prudi.263 Današnje stanje. Osrednji del obravnavanega področja je med leti 2009 - 2014 zajela komasacija, ki je povsem spremenila kulturno pokrajino spodnjega polja. Zabrisana je parcelacija in ustroj poti, ki je izviral še iz fevdalne dobe. Na območju spodnjega polja med Vihrami in Brega- 259 260 261 262 263 Informatorji niso bili enotni v navajanju narodnosti. Nekateri omenjajo potujoče Rome. Vilko Novak je v etnografski študiji na območju Prekmurja ugotovil, da so korita in posode izjagnedovine tam dolbli Romi (Novak 1947, 120). Informator IFS. Informatorja CAR in PAT. Informator RVF. Informator PAT. mi v obsegu komasacije so (ne)posredno izginile številne mejnice na vihranskem (ob poti na relaciji Brodišče-Zgorelo), na brižanskem (Hanča-ve lastine, Stara gmajna, Zavrbenice, Naša vrbi-na) ter večina starih markantnih osamelcev, npr: edini hrast na ledini Pod vrbe, edini hrast na ledini Naša vrbina, osamelci različnih vrst vzdolž Velikega savišča, že omenjeni trije mejni jagne-di na meji ledini Traminčki/Flančišče (gl. Jag-ned) (Rihter 2015, 11-14), tod najstarejši osameli glogovi drevesi (!) nad Podmališčem. idr. Omenjenemu neprimerljivo in večje uničenje naravne in kulturne pokrajine pa je pomenila izgradnja akumulacijskega bazena za HE Brežice, ki - po savski regulaciji - pomeni doslej najradikalnej-ši poseg v dosedanji obrečni prostor (prim. Hu-doklin 1993; 2008, i-iii; Brečko 2008). Hrast Pričevanja o gospodarski izrabi vrbinskih hrastov so redka. Vemo, da jih vrbinski pastirji niso marali za kritje v slabem vremenu, zaradi strel. Razpolagamo pa s podatki o svinjski paši pod hrastovimi drevesi in uporabi za zdravljenje (gl. Zdravilne ...). Zanimivo je pričevanje o hrastu, kot pomembnem mejniku na spodnjem polju brižanske vrbine, nekje na območje ledine Borovnice in Stare vačke, kjer je potekala vzhodna poljska meja med vasjo Brege in Mrtvice. Brižani smo pasli do Struge,265 kjer je v strugi tekel majhen potoček, nekje ob meji z mrtviškim. Tem potočku smo rekli Struga. Tam, na meji je rasel osamelec, edini hrast od Zavrbenic naprej, za katerega nihče ni vedel koliko sto let star je bil. Zraven hrasta je bila struga, ki je danes ni več in do tam smo smeli pasti. Stal je na meji med našim in mrtviškim. Tako je pripovedovala stara ma-ma,266 ki me je enkrat peljala do tega drevesa in mi je pokazala mejo.267 264 Informator FSI. 265 Natančneje nelociran toponim. Zelo verjetno gre za mikrotoponim znotraj ledin Malo in Veliko savišče ali v njuni neposredni bližini. 266 Informator EKC. Stara mama je umrla leta 1940 v starosti 83 let. 267 Informator EKC. rO Stari Mrtvičani so namreč kričali, če je živina ušla preko meje. Ta potoček, bržkone zarisuje že t. i. avstrijska vojaška specialka iz leta 1882 in v nadaljnih letih vse do leta 1943. 69 Po tej karti je gotovo, da je izviral in tekel po strugi na ledini Veliko savišče, ki jo predstavlja star meander-ski lok oklepajoč ledini Borovnice, Stare vačke in druge. Verjetno je šlo za podobne okoliščine, kot pri potočku, ki je izviral na ledini Studenec na gorenjeskopiškem (gl. Ribolov). Jelša Uršula Vodopivec je zapisala: Jaged je v Vrbini najpogostejše drevo, bolj na mokrem svetu pa jelše (Alnus sp., op. J. R. ). V prejšnjem stoletju je raslo še veliko število vrb. Sedaj so se posušile. (Vodopivec 2008, p. 270 Kot že omenjeno, so jelše obraščale remensko strugo na brižanskem spodnjem polju, na predelu Delečki.271 Na G. Skopicah so jelšev les uporabljali za tla v živinskem hlevu, ki so ga cenili zaradi trajnosti v mokrem okolju (Vodopivec 2008, p. 71-72 ). Na Bregah je hlev Vinka Škofljan-ca, zgrajen leta 1900, ki ima še vedno deloma originalen jelšev tlak iz 20 cm dolgih in v premeru 12 cm širokih prečnih rezin jelševih debel. Stari rejci naj bi izdelovali izključno tovrstne pode, saj so na podlagi izkušenj menili, da takšna tla živini in konjem zagotavljajo varno vstajanje, predvsem pa z svojimi robovi in medprostori onemogočajo drsenje nog. Podoben učinek razgibanosti in opore v tlaku hlevskih tal so dosegali s tlakovanjem z velikimi prodniki in lomljenci. Ostanke takšnih izvedb tal smo pred leti še lahko videli na nekaterih domačijah, npr. pri stari p. d. Rahli-čevi domačiji na Bregah (gl. Prodniki). Na skopiškem so v poletnih mesecih kurili jelšev les, ker ta ni imel posebne kalorič- 268 Informator IFS. 269 Gl. Literatura. Navedeni odstavek je bil 271 272 Neobjavljeno delo (gl. objavljen pri Rihter (201 Informator EKC. Neobjavljeno delo (gl. objavljen pri Rihter (201 Literatura). o, 26). Literatura). 0 27). Navedeni odstavek je bil ne vrednosti (Vodopivec 2008, p. 71-72). Jelše-vina za poletno kurjavo je znana tudi iz drugih poplavnih ravnic (prim. Novak 1947, 117). Na brižanskem se je jelševina z Velikih vod prodajala mizarjem, ki so jo cenili npr. za izdelavo obročkov za karnise. Na Bregah je izpričana njena uporaba tudi za platišča vozov.273 Jesen Jesenov (Fraxinus sp. ) les so na Vihrah cenili za izdelavo delov vozov, na Skopicah so ga uporabljali za izdelavo smuči s postopkom kuhanja in uvijanja (Rihter 2010, 30), podobno na Bregah in Vihrah. 74 Na splošno pa je bil tod priljubljen za izdelavo raznih ročajev.275 Na Bregah so jese-novino sekali v Zlatičju, jo skobli in s pomočjo toplote in šablon ukrivljali za smuči. Sicer pa je bila tod jesenovina nepogrešljiva za špice voza in za kosišča. Vrbe Med drevesnimi vrstami po omembah izstopa obilje različnih vrst vrb (Salix sp. ), ki je po; ob savski regulaciji še izdatnejše. Osnovni naravni gradniki za utrjevanje savskih brežin so bile namreč vrbe oz. t. i. vrbove fašine. Vrbe so na savskih obrežjih sicer rasle samoniklo, na reguliranem kanalu pa sprva kot posledica utrjeval-nih del, gojene pa naj bi bile bile tudi v nasadih (D. Skopice) (Rihter 2007, 35; 2010, 30, 35-36; op. 23 in 43; 2015, 69). Nasade in porasle brežine so »savski mirkači« kakor so na Bregah pravili čuvajem savskih obrežij, čuvali pred nenadzorovanim sekanjem. To bi namreč ogrožalo trdnost brežin. Na ta način so varovali tudi naravne zaloge za izdelavo novih fašin za utrjevanje spodžr-tih brežin. Neupravičeno rezanje vrbovih šib v Vrbinah pod Zotterjevo pristavo (severno od Žadovinka), navaja Majda Smole po graščinskih 27 3 Informator IFS. 274 Informator IFS, RVL, PAT. 275 Informator CAR. 276 Informator RVF, IFS. 277 SSKJ: fašina -e ž (i) grad. butara protja za dreniranje ali utrjevanje rečnih bregov. 27 8 Informator I FS. V QJ arhivih Šrajbarskega turna (Smole 1980, 91). Šlo je za organizirano službo varovanja in popravljanja spodžrtih brežin, za katere nosilca se je v ljudskim spominu ohranilo poimenovanje savski inženir ali inšpektor. Na Bregah se v tej vlogi v 19. stoletju omenja Škofljanec. Kot izvajalec del oziroma savski delavec pa Završnik.27 V Dolenjih Skopicah je o tej dejavnosti ohranjen spomin, da so ljudje iz vasi hodili na delo v brežiški grad, kjer so pletli fašine za utrjevanje brežin. Na območju Čateža pa naj bi delavci vodne skupnosti tovrstne fašine izdelovali še v 1960-tih in 1970-tih, kjer je od leta 1938 dalje kot rečni načelnik deloval Franc Avšič (Teppey 1977, 29). Ugotavljamo, da bi bilo pred desetletji možno v tu obravnavanih vaseh še pridobiti prvoosebna pričevanja o načinu in poteku tovrstnih del predvsem na skopiškem območju, kot jih omenja Uršula Vodopivec (2008). Ljudem so tako negovani, mladi obrežni nasadi vrb izjemno ugajali za pletarstvo v okviru domačih potreb. Zaradi periodičnih človekovih utrjevalnih posegov ob reki, so se stari nasadi pomlajevali, hkrati pa nastajali novi. Tako je bilo primernega materiala - maldic - vedno dovolj. Tudi v času pred rečno regulacijo, si lahko verjetno predstavljamo podobno izobilje samoniklega vrbja, ki je ob spremembah rečnih strug, kot pionirsko, poraščalo vedno nova prodišča in brežine. Že pred 2. svet. vojno so na Skopiškem vrbove šibike nabirali za prodajo, kupci pa so bili razni korbarji, ki so pletli korbe za blagoslov velikonočnih jedi; manjše korbe z locnjem, cekar-je za raznovrstno rabo in tudi stole (Vodopivec 2008, p. 69-70 ). K tej omembi pritegnimo še poročilo iz tedanjega Brežiškega okraja, objavljeno v Slovenskem gospodarju, ki pravi, da so leta 1901 zaradi velikega zaledja »vrbin« z vrbami, ki jih je bilo v nekaterih občinah od 40-60 oralov 279 Informator VER, EFF, STM. 280 Informator TXJ. 281 Informator TXJ. 282 Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 26). in so jih do tlej kupovali italijanski kupci, celo razmišljali o ustanoviti pletarske šole. Še zlasti je bila tod priljubljena vrsta im. zla-tikona ali zlatika (Salix sp. ). Njene enoletnice so cenili za izdelavo špal in za pletenje košar. Rasla je na savskih obrežjih, največ pa so je nabirali na ledini Zlatičje, ki naj bi po ljudskoetimološki razlagi dobila ime prav po zlatiki oz. zlatikoni. Zlatikono Brižani opisujejo kot vrsto vrbe, ki je pod lubjem rumene barve in so jo cenili za izdelavo špal in za pletenje. Zlatike - so vse te, ki so za košare plesti, to smo veliko nabirali za košare.284 Šibce, vrbo-ve enoletnice smo nabirali za pletenje, osku-bili smo in domov prenesli, savska žandar-merija pa je to prepovedovala. Ob zimskih večerih smo doma pletli košare, sejavnice iz slame in peharje.285 Sicer pa je bila izdelava špal pogosto delo pastirjev na paši, ki so s žepnimi nožiči klali vrbove veje, izdelovali pa so jih tudi iz maklena. Tudi pletar Bogolin z Mrtvic - ki ga na Krškem polju kot prodajalca košar, košev in jerba-sov pomnijo na drnovskih in drugih sejmih,287 je svoje surovine pridobival v poplavni ravnici. Imel je namreč svoj vrbov nasad v stari strugi pod vasjo. Njegov repertoar izdelkov je natančneje opisala Ljudmila Bras. Izdeloval je koše in košare iz surove, nebeljene vrbe, pisane loc-njevke, bele jerbase toplarje z dvojno kito, košare za perilo, zibke in koše za mošt (Bras 1970, 11). Od brižanske vrbine in Zlatičja gorvodno, v smeri Krškega, kjer so bili osušeni savski tokovi že dokaj oddaljeni od regulirane struge, so v 1930-tih določene predele že prodajali za posek zlatike z namenom oskrbe s kurjavo. Iz vzhodnega dela tega območja je znana tudi lomenje-na edina Zlatičje, ki naj bi po ljudskoetimološki razlagi dobila ime prav po zlatikoni. S takimi po- Slovenski gospodar, 28. 11. 1901. Informator VKC. Informator E KC. Informator E KC. Informator TTR. S 283 284 285 286 287 288 Informator IFS. VC seki so dopolnjevali oskrbo z drvami, še posebej tisti, ki niso imeli lastnih gozdov v krakovskih gozdovih. Vrba, beka (Salix viminalis) in še neka druga vrsta vrbe z od beke boljšimi lastnostmi za vezavo, je bila tedaj še povsod osnovna surovina za vezavo v vinogradništvu. Na Drnovem so jo poleg tega, uporabljali tudi za žlimaje/žlemaje svinjskih črev. 90 Brižanski pastirji so izdelovali veliko izdelkov iz mladega vrbovega lubja, pezde-ce, piščalke in rogove. 91 Na D. Skopicah so tako izdelan rog imenovali horn 92 (Rihter 2010, 30), prav tako na Drnovem.293 Uršula Vodopivec piše, da so jim med vojno, ko so bili izgnani v delovna taborišča v Nemčijo, Kočevarji posekali vse domače beke na dvorišču in po vrnitvi iz internacije niso imeli s čim vezati. Zopet so se zatekli v Vrbino, a tam, niso več dobili dovolj kvalitetnega šibovja za vezavo (p. 69-70294). To pomanjkanje bi bilo možno razložiti s tem, da med okupacijo na določenih odsekih ni prihajalo do rednega pomlajevanja nasadov z utrjevanjem brežin, zaradi česar tudi ni bilo ustreznih mladic za pletenje ali vezavo. Leska V brižanski vrbini ob poti čez ledino Remen, na razdalji med Delečki in Zaromani so bili pred izgradnjo letališča Remen (tj. pred letom 1937, prim. Ravbar 2008), na obeh straneh poti, z grmovjem poraščeni jarki z nasipi. Ti so varovali pred ubegom živine na travnike. V tej mejni-ci je bila najbolj zastopana vrba, črni trn, glog in leska (Corylus avellana). Tu so spomladi nabirali leskove šibe v mezgu za pletenje košar z locnjem in jerbasov za velikonočni žegenj in jer-basov za prenašanje dojenčkov. Pravočasno olu-pljene leskove šibe so bile bele barve, kar je dajalo izdelkom posebno vrednost. Belina jih je izvzemala iz vsakodnevne rabe; takšni izdel- 289 Informator IKC, VER. 290 Informator MIM, SJR. 291 Informator EKC. 292 Horn ali rog je bilo glasbilo (trobilo). 293 Informator SJR. 294 Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 26). ki so bili ponekod v uporabi le ob praznikih.295 Uporabljali so jo tudi za izdelavo špal za špilje-nje klobas in nosilnih kolov za dimljenje mesa.29' Nekateri Brižani so za nosilne kole pri dimljenju uporabljali tudi drenov les (Rihter 2010, 30), ki naj bi ga po nekaterih podatkih sekali nekje na Gmajni in pri nekaterih hišah uporabljali tudi za špale, )S enako kakor maklenov les (Rihter 2010, 30). Iz leske so izdelovali loc-nje za ribolov z mrežo na križ. Izbrane kole premera do 4 cm so ukrivili tako, da so jih z obema koncema potaknili v zemljo in pustili nekaj dni (gl. Ribolov), da so se ukrivili. Pastirske palice so bile iz leske in praviloma okrašene z vzorci napravljenimi z izmeničnim izrezovanjem lubja.299 Leska je bila po vseh vaseh nepogrešljiva za koljenje visokih sort fižola, v otroški igri pa ^^^ za izdelavo lokov.30 O široki uporabi leske govori naslednji odstavek: Stric je prepletene biče delal - lesen del je iz leskove palice, zgornji del je grel in klal. Izdeloval je še vitre. En del leskove palice je odluščil in ga obdeloval nato pa v snegu puščal, da se ni posušilo. To so vitre. Izdeloval pa jih je iz par metrov dolgih kolov, ki jih je dal v peč, olupil, nato pa z nožem luščil par milimetrov na debelo, nato pa spet in spet luščil, da je dobil tanke vitre. Na usnjenem kolenč-niku jih je z nožem fino obdelal. Nato pa jih je dal v sneg, da se niso izsušile. Ostanki leske so bili za locen. Košare je delal nato iz viter. Tako narejene košare so bile za na njivo in za vse iz njive domov prinesti. Koši so imeli širše vitre. Za sejanje so bile košare iz slame, im. sjavence. Pozimi je pripravil še brezov les za popravila na plugu. Grablje so prav tako naredili iz leske, vse iz Vrbine.'01 V V 295 296 297 298 299 300 301 Informator VER. Informator VER. Informator IFS. Informator IFS. Informator E KC. Informator SJR. Informator E KC. Na Drnovem so iz leske izdelovali mreže za sušenje lanu in konoplje kot delov zidanih sušilnic. 02 Gradili pa so na Drnovem tudi iz protja pletene in z ilovico ometane peči za sušenje la- nu. Stelja Grabljenje stelje na skopiškem v tridesetih letih preteklega stoletja omenja Uršula Vodopivec: V Vrbini j e bil pašnik. Ko je z dreves odpadlo listje, so moški še pokosili travo in vozili štrajo domov. Bilo je enih 10 vozov. Veliko so pripomogli jagedi, ki so bili visoka in široka drevesa, z lepimi, srednjevelikimi listi. Tukaj so rasle bolj po strugah še jelše. (Vodopi-vec 2008, p. 42). Na brižanskem pašniku Gmajna, kjer so izvajali skupno pašo navpreko, čeravno na razpar-celiranih delcih, so vsako jesen vse kmetije opravile še čistilno košnjo za steljo, a sedaj le v okviru svojih parcel. S tem so pašnik pripravili na počitek še pred zimo. Šlo je za nekoliko obraslo travo v šopih, ki se je obrasla od poletja le okrog gladeža in drugih bodečih ali živini neokusnih rastlin. Takšna stelja ni bila cenjena, saj pogosto poročajo o poškodbah rok z rastlinskimi bodicami. Polajc in gladiž rasteta na Gmajnah, tega je bilo veliko in kačji stric . Za steljo je bil vmes, vendar ga živina ne mara.'°4 Vrbinske stelje tisti z gozdovi v Krakovskem gozdu niso potrebovali, saj so obilnejšo štrajo dobili kar tam. Zato so jesensko/predzim-sko košnjo na Gmajnah odstopali tistim, ki niso imeli drugih možnosti za pridobivanja stelje. Ta košnja je bila sicer nujna predpriprava pašnika za drugo leto in je zato vselej moral dočakati zimo 305 očiščen. 302 Informator STA. 303 Informator ALS. 304 Informator VKC. 305 Informator VERin IFS. Gradbeni materiali Ilovica Na Bregah so koristili ležišča ilovice za domače potrebe na ledini Globajnk, na Vihrah na ledini Pod belim bregom in na ledini Prudi. Nobeno ležišče danes ni več vidno oz. odprto. Znano je, da je šlo za manjše kope na mestih, ki so jih naznanjala močvirna območja. Koriščenje ilo-vic je jenjalo s pričetkom 2. svetovne vojne oz. s povojnimi spremembami v načinu gradnje. Zato tu danes ni nobenega ohranjenega kopa več. Zanimala pa nas je primernost ilovic za opisane in druge potrebe. Odgovore so ponudila opažanja v neposredni bližini znanega starega kopa v Glo-bajnku, in sicer na sosednji ledini Podmališče, ki ju povezuje ista struga. Nedavno je tamkajšnji izkop za vodovod na liniji Brege-NE Krško, pokazal, da se pod 1,5 m pretežno poplavnih muljastih peščenih naplavin pričenja naplavina maza-ve sive ilovice z vključki rjavo obarvanih peg.306 Enaka ilovica je prisotna tudi na Drnovem pod vasjo, na prvi terasi im. Zevniki, kjer se na okoli 2 m globine, pod čistimi ponekod pa pod mulja-stimi peščenimi naplavinami, pojavi do i m debela naplavina ilovice, ki se useda neposredno na peščenoprodnati zasip. Prehod med njima pa je obarvan rjavordeče v debelini okoli 10 cm.307 Poizkusi so pokazali, da je to ilovico možno oblikovati in tudi žgati. Sklepamo, da je na Bregah in na Vihrah šlo za izkoriščanje opisanim podobnih naplavin ilovice. Na brižanskem v Globanjku je bila rjava glina. Naša stara mama so jo hodili iskat za brune fugirat v skednju. Notri so dali ovsene pleve in to z nogami zmesili do gostote testa za kruh. S to zmesjo so spomladi, ko se je oto-plilo, zafugirali vse reže v tleh in stenah skednja. Mi smo doma vršili žito v skednju s kravami ali konji in smo potrebovali zatesnjena 306 Vidno dne, 27. 12. 2013 v več izpraznjenih jamah, ki so bile izkopane ob naknadnem odkopu spojk že položenih vodovodnih cevi na celotni trasi sicer ravnokar položenega vododvodnega voda na območju struge Podmališče, do poti Žadovinek-Velike vode (avtor prispevka). 307 Takšno situacija je bila dokumentirana dne 13. 5. 2009, na liniji izkopa za kanalizacijo preko njiv ledine Zevniki (avtor prispevka). S oc bruna, da žito ni uhajalo. To je imela pri nas stara mama čez. Tam v Globajnku, kjer so kopali glino je v jami ostajala voda - tam smo verjeli, da prebiva povodni mož. Tudi lesene hiše iz brun so zamazali s to glino, le da so jih pobarvali še z modro in belimi pikicami.'08 Kadar pa je na svinjakih odpadel omet sva s staro mamo, s prav tako zmesjo ilovice in plev ter s pomočjo kalanih leskovih palic kot armature, popravile poškodbe.'09 V Globajnku so Brižani jemali ilovico tudi za zdravljenje rdečike pri prašičih. Umešali so jo z vinskim kisom in mazali po koži. Kaleš, raztopino kravjega blata in ilovice, ki so ga na Bregah uporabljali za presajanje krmne pese na strnišče (gl. Flančišče), so prav tako pripravljali iz ilovice iz Globajnka.312 Na Vihrah so v Margečevi strugi Pod Belim bregom Vihrani dobili »sivo blato«, ki so ga uporabljali za zamazovanje tal v hišah (za praznike so tla poflikalI?) in za tesnenje prostora, kjer so mlatili žito in so ga na Vihrah imenovali uguna (gumno).314 Kot še pravijo na Vihrah, so »posebno zemljo« ali »rjavo glino« za izdelavo tal v zgradbah nekdaj kopali tudi na ledini Prud. Njena ležišča so naznanjali predeli na katerih je zastajala voda, kopali pa so do 1 m globoko.3IS O še nekem mestu, kjer so prvotno najverjetneje kopali ilovico, kasneje pa (izpričano) predvsem pesek in prod, morda priča ledinsko ime Brnokop na Skopiškem in temu zvočno podobno ime Brnopake ali Barnopake na brižanskem. Besedo brnokop razlaga L. Pintar, kot kraj kjer se koplje prst ali ilovica za tlakovanje (Pintar 1895, 4). V narečni slovenski besedi brn pa je ohranjen pomen »rečno blato, mulj«, brna »ilovica, zemlja, humus« (Snoj 2009, 82-83). V Pleteršniko-vem slovarju najdemo brnje, kot die Dammerde 308 Informator VER, ELK. 309 Informator ELK. 310 Informator VER. 311 Informator IFS. 312 Informator I FS. 313 Informator CAR. 314 Informator CAR. 315 Informator RMI. v nemščini , kar Ivan Zelko pri obravnavi Prekmurskih ledinskih imen prevaja kot »črna prst« (Zelko 1985, 460). Kopanje rodovitne zemlje za rože ter peska in proda je izpričano na Bregah, ob robovih ledine Barnopake, ki je toponim za staro strugo. V njej je ob zahodni brežini, pod teraso Vrti, potekal pas srenjskega zemljišča, kjer so imeli vaščani po izročilu odprte manjše skupne kope proda. Med njimi so bili nekateri opuščeni že pred 2. svetovno vojno, saj so vanje že takrat odvažali hišne odpadke.319 Na ledini Barnopake so v grmovju kopali humozno zemljo za rože in druge domače posevke še v 90-ih letih 20. stol.'20 Vzdolž nasprotne, zahodne bre-žine Barnopak, so imeli pred 2. svetovno vojno pas majhnih gojitvenih vrtov-flančišč, ki naznanjajo prehod Barnopak v obširno ledino Flančišče proti zahodu (Gl. Flančišče). Kopanje na ledini Brnokop na skopiškem dodatno osmišlja ljudski spomin na že pred letom 1941 odprte kope; omenjata se dve jami, kasneje pa je to področje prečkala avtocesta in danes niso več vidni. Zaenkrat žal ni natančneje znano, kaj so v omenjenih jamah kopali. V Gorenjih Skopicah so (v času velike noči glino za lesene hiše fugirat 23 kopali za vasjo na Stazah. Šlo je za sivo glino, ki so jo mešali z pše-ničnimi plevami. O primernem ležišču ilovice za izdelavo opek priča tudi v izročilu ohranjen podatek o obstoju opekarne na vzhodnem robu Dolenjih Skopic, kjer so v letih 1900 in 1901 izdelali vso potrebno strešno in zidno opeko za izgradnjo nove cerkve sv. Marka v Cerkljah ob Krki, kakor poročajo domačini OJ 32' in župnijska V QJ c« kronika (objavljena pri: Smukovic 2014, 243). Pleteršnik, Maks (gl. Literatura). Informatzor RVL. Glej franciscejski kataster za k. o. Drnovo - grafični del (mapni list VI), abecedni seznam posestnikov in seznam zemljiških parcel (gl. Literatura). Informator VER. Informator RVL. Informator VER, EKC. Informatorja XSK in MST. Informator TXJ. STM, XSX, RCD, idr. Informator XSX, RZE, STM, idr. 316 317 318 319 320 321 322 323 324 325 Lokacija opekarne sovpada z arheološkim najdiščem Dolenje Skopice - Arheološko najdišče Ravne, kjer naj bili nekateri ostanki kamenja, opeke in lončenine, prepoznani kot rimskodob-ni.32' Na tem mestu, ki so ga značilno imenovali Ciglana, so domačini dobili ilovko za mazat po hišah.'17 Ciglarna je bla tu, rekli so Pod črešje. Bil je ohranjen še kos zida. Se je vidlo od deleč.'18 Ta podatek se nanaša na čas 1930-1940. Opekarna pa naj bi po mnenju nekaterih prenehala z delovanjem že pred 1. svetovno vojno.329 Krajevni leksikikon dravske banovine (1937, 258) omenja opekarno tudi v Gorenjih Skopicah. Sviž in prod V vseh obarvnavanih vaseh se je pred drugo svetovno vojno droben pesek, ki ga tod imenujejo sviž, črpal izključno na spodnjem polju (ho-locenske terase). Prod pa se je v tistem času kopal ob glavnih cestah predvsem za njihovo oskrbo in to skoraj izključno na pleistocenski terasi. Pogosto so se kopi nadaljevali kar na robovih starejših kopov, v katerih so sicer že uspevali travniki in njive. Med njimi so namreč v okolici Drnove-ga nekateri zelo verjetno še rimskodobne starosti (Rihter 2015, 209-216). Za ceste so skrbeli domači zogarjiki so - kot že rečeno - prod črpali v nekaterih starih kopih, hkrati pa so deloma že odpirali tudi kope na svojih zemljiščih v bližini cest (npr. Brege). Nove kope so odpirali v času okupacije tudi Nemci predvsem na območjih, kjer so gradili t. i. avionske ceste, s katerimi so povezali glavno letališče v Cerkljah ob Krki, z zakloni za letala na poraščenih obrobjih polja bližje reki Savi. Večji kop proda je v tem času (med okupacijo) na novo nastal južno od c. sv. Urha na ledini Pri križi 33\ ki je trenutno v fazi zasipavanja. V času okupa- 326 Dolenje Skopice - Arheološko najdišče Ravne (ESD 10779) ): Dostop: http://giskd6s. situla. org/giskd/ (17. 08. 2019). 327 Informator RCD. 328 Informator STM. 329 Informator TXJ. 330 Vpomenu cestni delavec. 331 Informator FSI, VER, EXC, LPT, XSX. cije so zaradi umeščanja avionske ceste pri ledini Mrtvišce, znatno povečali tudi kop proda pri Bregah na mestu, kjer je kasneje domovala »gramoznica in cementnine Brege« kasneje del IGM Sava Krško.332 Do takšnih posegov v brežino in prod, je med 2. svetovno vojno prišlo tudi na Vihrah na ledini Drašca.333 Ko je po drugi svetovni vojni prod postal prevladujoč gradbeni material za zidavo, so se nekdanji obcestni kopi zaradi ugodne prometne lege nesluteno razširili daleč onkraj nekdanjih meja. Za nazornejšo ilustracijo - na dr-novskem zahodnem robu se je stari kop proda, ki je še leta 1824 meril 7 arov, do danes povečal za 1600-krat (Rihter 2015, 174), na Bregah je južno od vasi takšen kop uničil več kot 42 ha dotedanjih njiv. Med Drnovim in Gorenjo vasjo pa skoraj 60ha. Samo na razdalji 1,5 km med Bre-gami in Drnovim, je bilo od 1970-tih let in do danes trajno uničenih več kot i00ha nekdanjih njiv. Na neodgovorno in kratkovidno gospodarjenje Krške občine z umeščanji kopov proda na ekološko krhko ravnico, je že leta 1977 opozarjal Albin Stritar (Stritar 1977, 637), vendar so se od tlej nekatere gramoznice še razširile. Posvetimo se sedaj pregledu razvoja kopov sviža na spodnjem polju, ki nas tu najbolj zanimajo. Če so se kopi proda vidneje razširili šele po sredi 20. stoletja, je za kope sviža, ki so vezani izključno na spodnje polje, značilno, da so se razmahnili že konec 19. in v začetku 20. stol. Ta trend v okviru Drnovega povezujemo z obnovami drnovskih pogorišč (prvič po lesenih gradbenih fazah), v zidani izvedbi z opeko. Drno-vo je namreč med leti 1899 in 1915, torej v samo 16-letnem obdobju gorelo kar devetkrat, do konca druge svetovne pa še najmanj 3-krat. Izmenoma so pogoreli skorajda vsi vaški predeli, nekateri tudi po večkrat in to v istem letu (Rihter 2015, i70). Povečane potrebe po svižu so ta čas zaznavne tudi v drugih tukajšnjih vaseh in so povezane z novim načinom gradnje v opeki in izdelavi značilnih glajenih fasad pogosto oker barv, z dekorativnimi elementi še zlasti ob odprtinah ali Informator VER, IFS. 332 333 Informator LPT. o nišah v zatrepu ali na vogalih, katerih glavna sestavina je sviž. Takšne zgradbe naj bi po izročilu v zimskem času gradili krškopoljski zidarji, ki so sicer gradili zagrebško secesijo.334 Dejavnost ope-karstva na bližnjem brežiškem prostoru je raziskala Ivanka Počkar (2000, 200ia). Manj znane pa so območju naše obravnave bližnje opekarne, nekatere med njimi sicer mlajšega nastanka, v vasi Gorica, Pristava, Velika vas in Gorenja vas (prim. Pirc 2014, 162, 165; Rihter 2014, 48; Horvat 2014, 200 in 211). Iz izročila vemo, da navkljub velikim potrebam po mivki, srenja Drnovega pred 2. svetovno vojno ni dopuščala nekontrolirano črpanje sviža, četudi pogorelcem iz sosednjih vasi. Vendar je bil istočasno tudi v drugih vaseh urejen nadzor nad skupnimi resursi na gmajnah (Rihter 2011, 4: op. 26; 2015, 173-174). O redu pri upravljanju s skupnimi viri oz. črpanju drnovskega sviža posredno priča tudi vzorna urejenost srenjskega kopa na Barovni, kot ga prikazuje fotografija Drnovega, avtorja Vekoslava Kramariča, zajeta med leti 1928-1947.335 Spodnje drnovsko polje je torej na prelomu iz 19. v 20. stoletje, s povečanimi kopi sviža na Barovni, postopoma pričelo pridobivati drugačno podobo. Več kot 2 m debeli nanosi kvalitetnega sviža so znani predvsem na relaciji Drašce-Barovna-Flančišče. Srenjski kopi na Barovni pa so bili izkoriščani še na pragu tretjega tisočletja. Kot rečeno, imajo hiše iz preloma i9. v 20. stoletje, širom Krškega polja, že glajene notranje omete ter zunanjo fasado, za kar vse so prvič po obdobju lesenih gradenj potrebovali izdatne količine kvalitetnega sviža. Ta ni smel vsebovati organskih primesi, še zlasti ne premoga. Relativno starejše holocenske terase - kakršne tu, v bližini vasi, nedvomno so - ustrezajo temu pogoju, saj v času njihovega oblikovanja, v srednjem savskem toku še niso izpirali premoga. Povpraševanju po kvalitetnem svižu so zlasti po drugi svetovni vojni sledili posamezniki, ki so odprli kope kar na svojih njivah (Drašce, Blog, Mali blok), po razdelitvi nekaterih delov srenjskih pašnikov pa po- 334 Informator VRD. 335 Kramarič, Vekoslav (gl. Literatura). novno tudi tam - vzhodni rob Barovne na meji z ledino Flančišče in na Mali barovenci. V času izgradnje vojaških kasarn v Cerkljah ob Krki leta 1947-48 in nekaj let za tem še ob gradnji tamkajšnje nove vzletno-pristajalne steze, so se tudi na Drnovem pričeli odpirati privatni kopi sviža na dotedanjih njivah, kar je še danes vidno v obliki poglobljenih njiv predvsem na ledini Drašce, Blog in Za mlako.36 Med starejše kope sviža na drnovskem spodnjem polju lahko štejemo tiste na Barovni, zelo star kop proda in tudi sviža je bil v Gaugah na severnem obrobju drnovske-ga spodnjega polja, ki je izpričan že na franciscej-skem katastru (Rihter 2015, 174 in 255). Na brižanskem območju spodnjega polja so kopali sviž na ledini Zarbenice ali Zavrbeni-ce. Za prod je bil na brižanskem odprt kop na meji med zgornjim in spodnjim poljem na ledini Mrtvišce.337 Sviž se je kopal tudi na ledini Pliš-Zaroman, kajti iz tamkajšnjih predelov bližje toku Save ni bil uporaben za vsakovrstno zidavo, zaradi vsebnosti premogovih delcev.338 Na Drnovem so pravili, da v nasprotnem - če se tak sviž s primesmi premoga uporablja za fine izravnave - iz sten kasneje »premog ven tolče«, torej, da na beležu pušča madeže (Rihter 20i0, 29 in 2015, 172). Na zgoraj omenjeni ledini Pliš-Zaroman lahko sledimo enemu največjih, še ohranjenih ročnih (!) kopov mivke na obravnavanem območju. Gre za ročni površinski kop nemških vojaških ujetnikov, ki so z nakopanim svižem in zemljo izravnavali tukajšnje rezervno travnato vojaško letališče Remen v povojnem času.339 S to informacijo dopolnjujemo leta 2012 izraženo napačno domnevo, da je tod morda šlo za strojno odstranitev, zelo velike, več kot 0,5 ha velike površine (Rihter 20i6d, 249-250). Na skopiškem so kopali sviž na ledini Ma-lenček oz. Marlenček (Rihter 2010, 29). Uršula Vodopivec v zvezi s kopi sviža omenja širše območje Skopiškega zaliva: »Moj oče pa, če je ra- 336 InformatorJZJ. 337 Informator IFS, VER. 338 Informator VER. 339 Informator FS I. OJ V QJ c« bil sviž doma, se je zapeljal na Gorenje cesarsko in tam v bližini našega tala (op. a., tj. Gorenjega cesarskega in Skopiškega zaliva) in Save, kopal jarek kot kolovozno pot proti Savi. Ko je bila leva stran že usposobljena za prevoz, se je lotil še desne strani. In tako, kos za kosom, in je bilo že izhodišče gotovo. / ... /. « (Vodopivec 2008, p. 656634°). Na Skopiškem poznamo še več kopov iz povojnega obdobja, za katere še ni povsem gotovo ali njihovi pričetki segajo tudi v predvojni čas. Tod je izpričana tudi uporaba sviža v hlevu kot izravnava za jelšev tlak (gl. Jelšaa). Poleg uporabe v gradbeništvu, so sviž pogosto uporabljali tudi v gospodinjstvu, npr. za zasipavanje korenja v kleteh.34 Na Bregah so železni jedilni pribor ali bištek, ki je rjal, čistili z svižem, prav tako cilindre petrolejk in litre (steklenice) ter nasplošno rjaste železne predmete. Petrolej-kin cilinder se je ob svižu pral tudi s koprivami v vodi.34 Na Drnovem se je sviž uporabljal kot primes pri zasipu za sajenje sadnega drevja in trt na zgornjem polju (pleistocesnka terasa). Na Vihrah poznamo še lokacijo starega kopa proda, na ledini Zgorelo, ki ga je preko izročila možno posredno tudi datirati. Izročilo pravi, da naj bi tu kopali zemljino in prod med izgradnjo tamkajšnje t. i. Petrove škarpe. Material so uporabljali za izdelavo nasipa, ki so ga nato tlakovali s kamenjem?4 (Rihter 20i6b, 152). Verjetno je bil kop kasneje še deloma izkoriščan, a glede na morfologijo terena (globina, oblika dna in sten) se je videlo, da vanj nikoli ni posegel strojni izkop. V času zaključne faze komasacije zemljišč, je bil ta kop pred nekaj leti zasut. Prodniki V vseh vaseh je v starejših gradnjah (kadar gre za kamnite zgradbe) zaslediti tudi večje prodnike (velikosti 30 cm in več) v temeljih, v manjši meri celo v polnilu sten zidanih zgradb. Za omenjene dimenzije prodnikov vemo, da jih je moč v večjih količinah dobiti le v rečnih strugah in 340 Neobjavljeno delo (gl. Literatura). Navedeni odstavek je bil objavljen pri Rihter (2010, 26). 341 Informator TTR. 342 Informator VER. 343 Informator CAR. še to ne na vsakem prodišču. So pa bila ta pred stoletjem vsekakor številčnejša in predvsem lažje dostopna. V starih hlevih ponekod še vidimo tlake iz velikih prodnikov (Brege) im. kugle. Tu in tam vidimo tudi manjša tlakovanja pod na-pušči ali pred vhodi v bivalne in gospodarske objekte ali pa nanje naletijo ob prenovah. Dotrajani stebri plotov so ponekod zagozdeni z večjimi prodniki. Ker na območju obravnavanih vasi lomljen kamen naravno ni prisoten, razen konglomerata (Vihre344) ali pa je prisotnost kamenja povezana z arheološkimi najdišči v bližini, so tod za uteži pri kisanju zelja in repe uporabljali predvsem večje prodnike. Nabiranje teh v izročilu ni vezano na kope proda, saj ročni površinski kopi navadno niso dajali prodnike željene velikosti in s tem povezane teže, če že, pa so bili redki in morda tudi neprimerni. Predvsem niso smeli biti apnasti.345 Morda so prav zato poročanja o iskanju kamnov za kisanje vedno vezana na predele ob reki Savi, kjer je bila izbira neprimerno večja: Kamen se ni smel kršiti, moral je biti čvrst in si ga moral iskati za Savo, imeli pa smo jih 5, eden med njimi je bil bolj velik. Velikost je bila odvisna od posode.347 Bili so sive in bele barve, največkrat pa sivi.348 Za navajanje kokoši na stalno gnezdo so odbrali lep prodnik bele barve, ki je posnemal obliko in velikost pravega jajca. Takšen kamen so na Drnovem imenovali podlošk, v uporabi pa je lahko bil desetletja dolgo.349 Navadno je šlo že na videz za »lepše« prodnike, gladkih in skladnih površin, večinoma bele barve po obliki in velikosti podobne kurjemu jajcu. Na nekdanjih350 savskih prodiščih pa so takšni, med navidez veliko izbiro vendarle ne tako pogosti. Na starih dvoriščih in kmetijah jih je zavržene v okolici gospo- Več o tem pri Rihter (2015, 240; op. 346). Informator NAD. Informator STM, TTR, MIM, idr. Informator TTR,IFS. Informator VER. Informator MIM. 344 345 346 347 348 349 350 Na reki Savi med Radečami in Brežicami, na razdalji več kot 40 km, po letu 2017 ni več prodišč zaradi zajezitve reke. H darskih poslopij (npr. pod nadstreški, kapom, ipd) možno pogojno prepoznati po zgoraj omenjeni obliki, v izjemnih primerih (v suhih kontekstih) pa tudi po še ohranjenih drobcih jajčnih lupin, ki so ostali z jajčno vsebino prilepljeni na površino kamna, kot posledice razbitja. Vse pastirske igre, ki so vključevale tudi kamne (npr. kotlanje), so zahtevale lepo izbrane, navadno bele prodnike.35' Pastirji so s prodniki zaščitili pred živino (oz. njenim žrtjem) tudi svojo obleko na prodiščih med kopanjem v Savi.352 Odraslo divjo perjad, predvsem nekoliko večje fazanje mladiče so nekateri lovili z metanjem skrbno odbranih prodnikov velikosti okoli 5 cm. Te so nabirali na zalogo ob priložnosti povsod, nosili pa so jih v žepu (gl. Lov).353 Naravno »lepo« oblikovani prodniki, predvsem pa kremenovi - za katere so pravili, da so za ogenj kresiti354 - so vedno pritegnili pozornost in tako pogosto našli prostor tudi doma, čeravno zgolj v okras, kjer so se porazgubili po dvorišču. Sem sodijo tudi prodniki s predrtinami. Še zlasti oblike, ki so funkcionalno posnemale kakšna orodja, npr. brus ali sekiro tu in tam še najdemo po domovih za okras. Nekatere prodnike, ki so jih našli za Savo, so uporabljali tudi za brušenje domačega rezalnega /sekalnega orodja.355 Pred zaključkom V obravnavanem obrečnem prostoru smo zabeležili tudi številne druge oblike človekove prisotnosti in njegovih dejavnosti. Ena teh je npr. prestrezanje premoga, o kateri za spodnje Po-savje podrobneje beremo v raziskavah Ivanke Počkar (2009) in pri Živku Šebku (2010). Tu so še nabiranje naplavljenega lesa, ki pri Srednjem Marofu v Žadovinku izprčano sredi 18. stoletja (Valenčič 1965, 187-188) in pričevanja o kupčijah s savinjskimi flosarji in razdiranju flosov v brižansko-mrtviški in vihranski vrbini, 35 ki se 351 352 353 354 355 356 Informator EKC. Informator EKC. Informator MIM. Informator SJR . Informator MIM, IFS. Informator RMI, MRT. kot trgovanje s Štajerskim lesom na Savi v Krškem, omenja že sredi 18. stoletja (Valenčič 1965, 188). Nadalje smo zabeležili spomine na poplave, brodarske in druge nesreče povezane z reko Savo, '7 vojaške nesreče, '8 poškodbe in smrti z ubojnimi sredstvi, 9 pastirske igre, plutje po poplavljenem polju ter pričevanja o kmetijski in drugi škodi ipd. Tudi ti vidiki, ki jih na tem mestu podrobneje ne predstavljalamo, posredno dodatno pričajo o človekovem gibanju v tem prostoru. Tem se pridružujejo še razne vojaške dejavnosti, med njimi avstroogrsko vojaško topničarsko strelišče (Brenčič et. al. 2003, 52) in druge, kasnejše vojaške dejavnosti na relaciji Žadovinek - D. Skopice (Rihter 20i6d, 247-248). Mnogo je tudi jarkov in nasipov, med katerimi so nekateri ostanki vojaških aktivnosti (Rihter 2015, 261, op. 413), drugi pa razmejitvenih del, pogosto med pašniki in njivami (Rihter 2015, 239, Op. 343, 264). Na drugi strani so tu še pričakovane dejavnosti, ki pa jih zaenkrat (še) nismo odkrili v ljudskem spominu, v naravi pa jih težje prepoznavamo zaradi številnih sprememb v načinu kmetijske obdelave površin, vendar jih poznamo od drugod. Takšno je naprimer navodnja-vanje travnikov, ki je izpričano v le kakšna 2 km oddaljeni Stari vasi onkraj Save (Ripšl 2007, 158). Ta način gospodarjenja s travniki, ki je zajemal tako namakanje kakor tudi gnojenje, je bil dobro dokumentiran npr. v porečju Pšate (Radinja et al. 1976, 113). V zaledju vasi Brege ga na pašniku Gmajne in na predelu Velikega Savišča, na podlagi nekaterih topografskih znakov zaenkrat zgolj domnevamo v sicer neznani preteklosti. V vseh vaseh so izstopali posamezniki z velikim repertoarjem specifičnih znanj in potankosti povezanih s poplavno ravnico; npr. s poznavanjem nekdanjih značilnosti travnikov in pašnikov ter tamkajšnjih trav in rož na obeh 357 Informator ZHK, VER, EKC, IFS, SJR, idr. 358 Informator SJR, IKC, ZHK,idr. 359 Informator VER, EKC, FSI, SJR, idr. 360 Informator VER, EKC, VVK, idr. 361 Informator DIN, DIT, STM. OJ V QJ c« bregovih reke Save, z sposobnostmi natančnega slikanja preteklih podob parcelacije, nekaterih zgodovinskih dogodkov, mest osamelih dreves in nekdanjih vodnih površin do natančnega poznavanja obsegov ledinskih imen in drugih zanimivosti. Mnogi med njimi budno opazujejo spremembe v poplavni ravnici že 8 desetletij in so neprecenljiv vir informacij o nekdanjem življenju tukajšnjega človeka. Tozadevno izpostavimo Elko Grilc, rojeno na Bregah, ki je bila v 1930-tih letih vrbinska pastirica, in ki še vedno spremlja pokrajino nekdanjega pašnega zaledja vasi Brege. Plod poznavanja in zanimanja za domače okolje Vrbine so tudi dokumentirani vsi večji vodostaji, ki jih na D. Skopicah že desetletja fizično beleži Jože Račečič p. d. Šavarč in so vidni v tamkajšnjem avtocestnem podvozu. Obseg predstavljenih znanj in dejavnosti v poplavni ravnici, kaže tudi druge, neagrarne vidike človekove prisotnosti, ki jih ni moč prezreti. Takšna so naprimer pričevanja o nadnaravnem, ki jih za celovito razumevanje človekovega življenja s poplavno ravnico, ni možno obravnavti ločeno od gospodarskih dejavnosti, saj so - kot smo videli zgoraj - soočenja z nadnaravnim potekala sočasno, predvsem pa so bila del tedanje stvarnosti (gl. Mokri svet in nadnaravno). Razvidna je tudi močna simbolna vloga poplavne ravnice, ki je s svojo raznovrstnostjo naravnih in kulturnih oblik, za človeka predstavljala do neke mere neukročen svet, kar se odraža preko pričevanj o zahtevanih pastirskih veščinah in spretnostih. Zlasti na Bregah je razvidna izrazita dvodelnost paše; z nasipi in gostimi mejicami ograjen bližnji pašnik Gmajna (pri vasi) je bil v domeni otrok in starcev (Sl. 2). Paša izven teh okvirjev, do 2 km globoko v poplavni ravnici na relaciji Borovni-ce-Smrekce-Dolgi prudi-Sopina/Sava, pa je zahtevala starejše in izkušene pastirje in pasti-rice, še zlasti ob neprilikah, ki so se dogajale ob novem kanalu reke Save (neizkušenost plavalcev) in vodenju živine ob močvirni ledini Glo-bajnk.363 Franci Škrabec z Breg zahtevnost in 362 Informator EKC, IFS, VER, SOV, idr. 363 Informator EKC, IFS, VER, SOV, DIN, RVF, idr. pomembnost paše v poplavni ravnici strne v šaljivem stavku, ki je nekdaj veljal med tukajšnjimi pastirji: »Na pule srat, v Vrbino scat, pri pastirjih pa maniro držat!« Sledovi regulacijskih del pod vasjo Drno-vo iz različnih obdobij, ki jih je opazoval in beležil že rečni načelnik Franc Avšič (Teppey 1977, 29) in tudi domnevno rimskodobnih, kot za nekatere med njimi domneva Mitja Pergar (ustna informacija), so raziskovalni izzivi, ki nas še čakajo. Obstoj rimskega mesta Nevi-odunum na območju današnje vasi Drnovo tik nad poplavno ravnico, nas opominja, da je potrebno rimskodobne, kakor tudi sledove drugih obdobij, pričakovati tudi v poplavni ravnici, še zlasti v zaledju Drnovega in Breg (Rutar 1899, 117-118; Rutar in Premerstein 1899, 30; Pergar in Rihter 2008, 60; Rihter 2010, 34; 2015, 69; 20i6e) pa tudi Viher (Rihter 2015, 278, Op. 470). Posebno vprašanje v zvezi s tem je, v kakšnem obsegu in stanju so ti ostanki ohranjeni (Mlekuž 2009, 8-9). Zakjuček Raziskava zaledja kmečkih gospodarstev v poplavni ravnici reke Save na Krškem polju na območju vasi Drnovo, Brege, Mrtvice, Vihre ter Gorenjih in Dolenjih Skopic, razkriva pomen človekovega bivanja v neposredni bližini vodnih virov. Podaja nekatere odgovore na vprašanje, zakaj je človek naseljeval robove poplavnih ravnic in predvsem, kaj je v njih počel v prvi polovici 20. stoletja. Hkrati pa nas navaja k razmisleku o koristnosti teh informacij pri preučevanju preteklosti te in podobnih pokrajin v različnih zgodovinskih obdobjih. Zapisali smo pričevanja tistih delov človekovih dejavnosti v konkretnem prostoru poplavne ravnice, ki pogosto ne puščajo materialnih sledi (arheologija) in niso bili pogosta tema zapisovanj (zgodovina). Se pa nanje, kot na povsem samoumnevne pogosto sklicujemo, npr. pri opisih razlogov zakaj je neka naslebina zavzela ta ali on prostor v nekem prostoru, npr. ob reki ali drugih vodnih površinah. Predstavljena pričevanja raziskovalce tega in drugih obrečnih okolj seznanjajo z možnimi in pričakovanimi nabori človekovih dejavnosti v poplavni ravnici, ki so (lahko) pustile sledove v raznovrstnih zapisih, bodisi arheoloških ali drugih, in sicer na točno določenih mestih, tako v poplavni ravnici kakor tudi v naselbinah. Nabor predstavljenih dejavnosti poraja nekatera raziskovalna vprašanja tudi za starejša obdobja v tem in drugih okoljih. Nanje bo možno odgovarjati v prihodnosti z ustrezno izbiro raziskovalnih metod v okviru posameznih ved. V zvezi z nabiralništvom spomnimo, da vseh dejavnosti ni možno nekritično aplicirati na starejša obdobja, na kar je opozoril že Viko Novak (1957), saj so mnoge med njimi odgovor na že spremenjene gospodraske prakse, kakršna je npr. uvedba hlevske živinoreje (Novak 1957, 20). Pomembna ugotovitev je, da je človek v poplavni ravnici našel znaten del virov za preživljanje in da so tamkajšnje, na videz drobne individualne dejavnosti, ki so po letu 1941 sicer že izgubljale pomen, dejansko predstavljale sestavni in nepogrešljiv del kmečkega življenja. Očitna količinska prevlada podatkov o koriščenju poplavne ravnice, napram količini podatkov o dejavnostih na peleistocenski terasi - ki sicer ni bila predmet pričujoče obravnave, vendar se prevlada kaže kot vzporedni/posredni rezultat te iste raziskave - kaže, da večine teh dejavnosti v suhem, zgornjem polju (pleisto-censka terasa), ni bilo možno izvajati. Narava obeh polj je namreč neposredno neprimerljiva. Eden od rezultatov raziskave je torej tudi odgovor na vprašanje kaj sploh je človeku dajalo zgornje polje na pleistocenski terasi, poleg svojih, ne povsod najbolj rodovitnih njiv? Odgovor je skoraj nič iz naslova neagrarnih dejavnosti, kakršne smo spoznali v poplavni ravnici. V poljedelskem oziru je zgornje polje sicer pomenilo žitnico, vendar bi bil vtis, da je bilo zaradi tega tudi pomembnejše od spodnjega polja, napačen. Spodnje polje je namreč dajalo enako dober ali še boljši žitni pridelek ob dejstvu, da je stanovitnejše ob suši. Seveda pa je lahko bilo tudi poplavljeno, vendar praviloma ne v času največje suše. Gre torej za komplementaren način gospodarjenja, kjer bi bilo izključevanje pomena enega ali drugega dela polja napačno. Zato je pravilneje misliti o komplementarnem gospodarjenju v mokrem in v suhem polju, kjer pa so imele vasi z roba poplavne ravnice neprimerno boljša gospodarska izhodišča, kakor tista, ki so stala drugje. Pomembni sta bili torej obe polji, zgornje in spodnje. Z izbiro prostora za setev v spodnjem in/ali v zgornjem polju, je lahko človek aktivno vplival na količino pridelka v nepredvidljivih vremenskih in drugih situacijah in s tem tudi na svoj obstoj. Narava obeh polj je v osnovi zahtevala različna znanja in predpriprave za upravljanje, toda izplen za preživetje je bil boljši. Privlačnost takšne naselitve in takšnega načina gospodarjenja, zato ne moremo razumeti zgolj z bližino vodnih virov kot takih, npr. pitna voda, temveč v pestrosti njihovih pojavnih oblik in spremljevalnih okoliščinah, ki so jih te porajale. V občasno popla nih lokah in logovih je človek še pred dobrimi 70 leti tod pridobival številne surovine potrebne v kmečkem gospodarstvu in gospodinjstvu. Osušene in še živeče mrtvice so naseljevale živali, ki jih ob reguliranem rečnem toku ni bilo več ali pa je imel človek do njih že omejen/otežen dostop, npr. pri ribolovu in drugem koriščenju reke. Podobno velja tudi za rastline, ki so poraščale ti dve območji. Zaradi bogatstva raznovrstnega življenja, ki se ustvarja na stiku kopnega in tedaj deloma še živega in razvejanega vodnega sveta, smo tu zabeležili številna, danes že pozabljena opravila in načine ekstenzivne izrabe (Tab. 1), kakršno je naprimer mokro godenje lanu v skopiških mrtvicah. Mnoge predstavljene dejavnosti prejkone, pomenijo zadnje odmeve naravnih danosti, starih navad in znanj pridobljenih s tradicijo življenja ob poplavni ravnici. Članek posvečam pokojni Uršuli Vodopi-vec, rojeni Srpčič leta 1926 na Gorenjih Skopi-cah. OJ V QJ c« Summary The aim of this inquiry was to collect the last remnants of first-person accounts of farming-related activities in former wetland areas/floodplains located on the right bank of the Sava River in Krško polje (Slovenia). The process of data collection was accompanied by placing the old field's place-names onto exact points in the landscape. I n the article, we presented mainly data that can be associated with a particular point in the landscape and represented by a place-name (see Fig. 1 and Table 1). The article is focused on the floodplain area as it was in the first half of the 20th century. During the 19th century, river irrigation works were performed here with the aim to direct the river into a single river flow, i. e. into a channel. Because the works were slower and not as successful as planned, certain areas (including those that are part of this inquiry) in the river's hinterland continued to exist in an almost pre-regulated wetland state. It stayed like that up to the first half of the 20th century. Likewise, some backwaters remained. This enabled the pursuance of low-intensive farming-related activities associated with this type of environment. Some of the people that practiced this kind of husbandry are still alive today and have presented us with the opportunity to get some of the last living accounts of using the damp areas as a part of domestic economy. Following the deepening of a new river channel the water level was slowly decreasing. By the second half of the 20th century, the area in question was no longer suitable for extensive cultivation and food gathering to a previous extent. A wide variety of activities that were taking place in the first half of the 20th century was documented in the area of the (albeit partially dried) floodplain. They are listed in the table below (Tab. 1). The article also highlights the advantages of living in a border area between two different types of environment: The Holocene Sava terraces and the Upper Pleistocene Sava terrace. The former is characterised by being fertile and moist and the latter by being fertile yet dry. These characteristics conditioned the regional planning of crop cultivation. During drought, the fields located on the Holocene terraces were crucial. Similarly, in the case of floods the Upper Pleistocene terraces were indispensable. We identified three types of fields that are specific for the floodplain area. The first one is Flančišče (place for breeding plants). It represents the smallest semi-cultivated area and it was usually developed in a wider pastureland area by uprooting shrubs to make place for crop cultivation. Flanisce was not permanently placed - it was in use for up to four months per year and could change location within the pasture-land area. Plants (mostly cabbage and fodder beet) were transplanted from flancisce in late June. They were transplanted to the second type of field that was usually selected for this purpose after the barley harvest. These fields were located to up to a 200 m distance from the settlement and were typically named Drage, Drasca, Vrti and Zevniki. The third type of field forms the smallest example of micro-regional planning of crop cultivation. The best example of this field type can be seen in the Brege village (Fig. 2) with its small house gardens. The Southern part of the village is placed exclusively on the Pleistocene terrace. The Northern part's farmyards extended all the way to the first Holocene terrace below the village. The Southern part of the village had the so called »early gardens«, where the harvest of greens/ crops was earlier than anywhere else, but where the crop was destroyed in case of drought. The Northern part of the village had the so called »late gardens« on lower alluvial fields, where the harvest of greens/crops came later. This area was more resistant to drought. To conclude: the settlements that were placed above the floodplains in this border area between two different types of environment had undeniable advantages in husbandry in comparison to villages located elsewhere. They could practice not only complementary husbandry but also plenty of other subsidiary activities involving non-agrarian exploitation of natural resources on the area of the Holocene terrace. The types of documented activities in the floodplain are listed in the table below. Every activity in the table is followed by a number for the place-name (represented on Fig. 1) where this activity took place. , r , , Številka lok- Vrsta dejavnosti v poplavni ravnici /Types or .. ^ ^ activities in floodplain Za lokacijo glej: Šte- XT J rl ,, „t /V i r Nr. of location vilka na Sl. 1 / For location see Fig 1. ° on Fig. i Vo Tabela 1: Povezetek glavnih človekovih dejavnosti v poplavni ravnici. Summary of human main activities in a floodplain. Vrsta dejavnosti v poplavni ravnici /Types of activities in floodplain Za lokacijo glej: Številka na Sl. i / For location see Fig i. Številka lokacije na Sl. i / Nr. oflocation on Fig. i Mokro godenje lanu v mrtvici / Wet retting of flax in backwater Zdravljenje s pijavkami v mrtvici; nabiranje pijavk za domačo uporabo/ Medical treatments with leeches in backwater; collecting leeches for home use Ribolov v mrtvicah / Fishing in backwaters 38, 43 i6, 3i 33,37: 39 40 Ribolov v glavnem rečnem toku / Fishing in the main river stream i, 44, 5i Pranje tkanin ob glavnem rečnem toku / Washing textiles in the main river stream Pranje tkanin ob drugih vodnih virih / Washing textiles in other water sources 3^ 49 Spiranje snetljivega žita / Rinsing of blasted cereals 44, 47,50 Kopanje ilovice za domače potrebe / Quarrying clay for domestic use i9, 96, ioi Kopanje zemlje/ Quarrying soil Kopanje peska / Quarrying sand Kopanje proda / Quarrying gravel Ii, I04 9, io, I5, 44, 6i, 73, Si, S3, io8, i09, iii 9, II, 39,^ 69^ 7i, 73, I04, i07, i09, ii0 Nabiranje zdravilnih rastlin in zdravilnih živalskih proizvodov ter rastlinske hrane/ Collecting medicinal plants and animal products and vegetale food 9, ^ 48,49,53 = 57, 77, 78, 79, Si, 87, 88, 89, 90,91,91,93^ 96, ii4 Nabiranje okrasnih in obrednih rastlin ter živali / Collecting ornamental and ceremonial plants and animals 9, ii, 53, 67, 96 Rastline za domačo izdelavo orodij in pripomočkov / Plants for home-made tools and accessories L 17, 30,53,55^ 56, 57, 97 Flančišča - nestalni gojitveni vrtovi / Flančišča - inconstant places for cultivation 7, 8, 9 10, 12 ofplants Pridobivanje lesa za gradnjo in za druge domače potrebe / Acquisition of construction wood and wood for domestic use Drevesa kot mejniki / Trees as a boundary markers or landmarks i, iS, 30, 53, 56, 7S, 79 io, 48, 95, ioi Nabiranje plodov plodonosnega grmičevja / 5, 33, 76, 77, Gathering of fruit from fruitful shrubs 78, 79 Lomljenje ledu za ledenice / Acquisition of ice for icehouses Izviri - potočki / Springs - brooks ^ 33, 3^ 3s 4°; 49,5i 55,56, 9i 93^ Paša živine in konj / Pasture of cattle and horses Paša gosi / Geese pasture ii, ii, 5i, 58, 6i Paša avtohtone krškopoljske pasme prašičev / Pasture ofthe autochthonous »Krško-pol- 9, 29, 57, 61 je-type« ofpigs Nabiranje hrane za prašiče / Gathering of fodder for pigs 9, i7, 73 Plavanje, drsanje na ledu in druge otroške igre / Swimming, ice skating and other childhood games 9, 3i, 38, 40, 5I, 5S, 95, iii Prostori kurjenja (poletnih) kresov / Places for (midsummer) bonfires 9, 88, 94, 95 ii, 53 cessing ofvegetal waste into manure aJ 9, i6, i7, i8, 38, 40, 4i, 49, 53, 54, 56, 57, 78, • 79, 86, 96, II3 V -J-i QJ tí Improvizirane mokre jame ob poteh za predelavo rastlinskih odpadkov v gnojila/ Improvised damp pits along the paths for pro- Zahvale Za podatke o nekdanjem življenju s poplavno ravnico hvala vsem pripovedovalcem. Za pomoč pri opisih in iskanju rastlin v naravi ter za mož- nost ogleda originalnih predmetov hvala Elki Grilc, Veri Jurečič, Ivanki Kobal, Branku Srpči-ču, Franciju Škrabcu in Sonji Budna. Za izdatno pomoč pri lociranju nekaterih toponimov hvala st. Francu Škofljancu, Marjanu Barbiču, Jožetu Stoparju, Vinku Škofljancu, Jožetu Račečiču - Šavarču, Janku Teršeliču, Marjanu Horženu, Anici Zahrastnik, Jožetu Gramcu, Mirku Rači-ču, Dušanu Lukiču, Tomažu Margetiču, Petru Račiču, Janezu in Francu Lopatiču, Slavku Žič-karju, Alojzu Golobu, Alojzu Pircu, Ani Žab-kar, Ani Strle in Jožetu Urbanču. Hvala Špeli Pungaršek (Prirodoslovni muzej Slovenije, Ku-stodiat za botaniko) za določanje nekaterih rastlinskih vrst na podlagi ljudskih imen in opisov ter Tomiju Trilarju in Tei Knapič (Prirodoslovni muzej Slovenije, Kustodiat za nevretenčarje) za vsa dognanja v zvezi s pajkom Atypus in gosenic. Hvala Mitji Pergarju (ZVKDS, OE Ljubljana) za pogovore o poplavni ravnici in njenem izgledu v arheoloških dobah. Za kritično branje, za koristne pripombe ali za nasvete hvala Anji Mlakar, Mihi Miheliču, ZVKDS (CPA) in Timoteju Knificu (NMS). Z Inštituta za arheologijo ZRC-SAZU hvala Maji Andrič, Andreju Pleter-skemu, Benjaminu Štularju, Tjaši Tolar in Borutu Toškanu. Viri in literatura Bavec, U. 2006. »Arheološko najdišče Gorenje Skopice - Pečina. « Varstvo spomenikov 42 (Poročila): 44-45. Bavec, U. 2009. »Rimljani ob veliki reki -poskus opisa rimske poselitve Posavja v času od 1. do 4. stoletja. « V Ukročena lepotica: Sava in njene zgodbe, uredil J. Petrnel, 51-76. Sevnica: Javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti. Britovšek, M. 1964. Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem. Ljubljana: Slovenska matica. Bras, L. 1970. Pletarstvo na Slovenskem. Vodnik po razstavi. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Brečko, B. 2008. Živi svet Vrbine. Brežice: Agencija za radioaktivne odpadke, Lokalno partnerstvo. Brenčič, P., et al. 2003. Krško: stoletje na razglednicah. Krško: Založba Neviodunum. Brown, A. G. 2001. Alluvial geoarchaeology: floodplain archaeology and environmental change. Cambridge manuals in archaeology. Cambridge : University press. B. T. 2014. »Jubilanti. « Lovec, XCVII, September 2014: 464. Costa, H. 1848. »Reiseerinnerungen aus Krain. Druck der Eger'schen Gubernial-Buchdruckerei. « Laibach 1848: 103. C. -Hoffmann, R. 1996. »Economic Development and Aquatic Ecosystems in Medieval Europe. « The American Historical Review 101 (3): 631-669. D. Š. 1930. »Življenje in tegobe Krškega polja. « Jutro, XII (295) (21. 12. 1930): 11. Evans, J. G. 2003. Environmental archaeology and the social order. London: Routledge. Gugič, G. 2006. Bilten ParkaprirodeLonjsko polje Vol. 8/No. 1/2. Krapje: Javna ustanova Park prirode Lonjsko polje. Hoffmann, R. 2008. Medieval Europeans and their Aquatic Ecosystems. V Beiträge zum Göttinger Umwelthistorischen Kolloquium 2007-2008, ur. B. Herrmann, 45-64. Göttingen: Universitätsverlag. Hudoklin, A. 2008. »Naravovarstveni pogled na Vrbino. « Živi svet Vrbine, i-iii. Brežice: Agencija za radioaktivne odpadke, Lokalno partnerstvo. Hudoklin, A. 1993. »Naravovarstveni pomen habitatov v spodnjem Posavju. « Acrocephalus (SpodnjePosavje) 14(61): 177185. Vogrin, M. in A. Hudoklin. 1993. »Ptice ob spodnjem toku reke Save. « Acrocephalus 61(1993): 191-200. Hrobat, K. 2009. »Folklora v vlogi označevanja vaških mej kot prostorskih vrzeli v onostranstvo: primer Rodika. « Studia mythologica Slavica XII: 207-222. N oc Klenovšek, D. 2009. »Kvaka, a leti - kvakač. « Svet ptic 15(2): 22-23. Klenovšek, D. 2001. »Travniki ob Savi so še bogati. « Dolenjski list 52(27) (2006) (05. 07. 2001): 11. Klenovšek, D. 1999. »Ptice ob reki Savi. « Proteus 62(1) (sep. 1999): 30-34. Kuhar, B. 1972. Odmirajoči stari svet vasi: poljudno znanstvena razprava. Ljubljana: Prešernova družba. Koropec, J. 1977. »Krško v obdobju velikih slovenskih kmečkih vstaj. « Krško skozi čas: 1477-1977. Zbornik ob 500-letnici mesta, ur. L. Smrekar, 45-60. Krško: Skupščina občine Krško. Kronberg, H. 1839. »Die Schiffahre Sava in Krain. « Carniola 92(15. 3. 1839): 366-367. Lovrenčak, F. 1980. »Prst in rastje poplavnega sveta ob Krki. « Geografski vestnik: Geografske značilnosti poplavnih območij ob Krki pod Otočcem XX (1980) (1981): 95208. Makarovič, M. 1960. »Delo etnografskega muzeja v Ljubljani v letih 1957-1959. « Slovenski etnograf 30(1): 201-207. Makarovič, G. 1991. »Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem. « Slovenski etnografXXXIII-XXXIV (1988-1990): 127-206. Martinčič et al. 1999. Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk (3., dopolnjena in spremenjena izd. ). Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Mencej, M. 2006. Coprniceso me nosile. Raziskava vaškega čarovništva v vzhodni Sloveniji na prelomu tisočletja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Mlakar, V. 2015. Rastlina je sveta, od korenin do cveta. Tradicionalno znanje o rastlinskem svetu na Slovenskem. Ljubljana: V. Mlakar. Mlekuž, D. 2009. Poplavne ravnice v novi luči : LiDAR in tafonomija aluvialnih krajin. Arheo (26): 7-22. Mlinarič, J. 1977. »Krško in njegova gospoščina v srednjem veku. « Krško skozi čas: 14771977. Zbornik ob 500-letnici mesta, ur. L. Smrekar, 25-44. Krško: Skupščina občine Krško. Novak, V. 1947. Ljudska prehrana v Prekmurju. Etnografska študija. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod. Novak, V. 1957. »Vprašanje nabiralništva pri Slovencih. « Slovenski etnografX (1957): 19-28. N. N. 1893. »Gospodarske stvari: Pauliš Baraczko. « Dolenjske novice (1. 5. 1893), IX (9): 69-70. www. dlib. si N. N. 1901. »Pletarska šola. « Slovenski gospodar (28. 11. 1901), 35 (48): 3. www. dlib. si N. N. 1893. »Domače vesti (Iz Krškega). « Dolenjske novice (15. 1. 1893), IX (2): 13-14. www. dlib. si Papež, A. 2010. Uporaba divje rastočih rastlin v prehrani. Neobjavljeno diplomsko delo, Oddelek za biologijo. Ljubljana: Biotehnična fakulteta Univerze v Ljubljani. Pergar, M. in Rihter, J. 2008. »Drnovo-Žabjek. 60. « Varstvo spomenikov 44: 60. Pergar, M. in Rihter, J. 2008. »Vihre -Brežnice 60. « Varstvo spomenikov 44: 297. Plemel, V. 1862. »Beitrage zur Flora Krain's. « Drittes Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums, 120-164. Pintar, L. 1895. »Slovarski in besedoslovni paberki. « Letopis slovesnke matice,ur. A. Bartel, 1-52. Ljubljana: Založila in izdala matica slovenska. Pirc, F. 2014. »Dvorec Grossdorf Velika vas « Velika in Gorenja vas, Leskovec pri Krškem, ur. J. Spahalic, 163-169. Velika vas: Fotografika. Počkar, I. (ur) 1998. Iz časov ječmenove kave: življenjepisi Štajercev in Kranjcev ob sotočju Krke, Save in Sotle. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto. Počkar, I. 2000. »Opekarstvo in opekarji v Brežicah. « RastXI, 6(72), XI: 525-536. Počkar, I. 2001a. »Opekarstvo in opekarji v Brežicah. (Nadaljevanje iz prejšnje številke). Rast XII, 1(73): 33-49. OJ V QJ p H* car, I. 2001b. > Počkar, I. 200ib. »Od svinje do votivnega prašička. « RastXII, 1(73): 576-589. Počkar, I., 2009. »Kolnarji - lovilci in nabiralci premoga v Savi pri Brežicah, po toku navzgor in navzdol. « Gospa, če ni dobro, ni treba nič plačat: Brežice, trgovsko mesto (Brežiške študije; 3), ur. J. Škofljanec, 319387. Krško: Zavod Neviodunum. Radinja, D. et al. 1976. »Geografske značilnosti poplavnega področja ob Pšati : I. del dolgoročne raziskovalne naloge »Geografija poplavnih področij na Slovenskem«, ki jo je prevzel Inštitut za geografijo SAZU. « Acta geographica 15: ii-60. Ravbar, M. 2008. »K nekdanjemu sijaju: letališče Cerklje ob Krki. « Revija obramba 40(6) (jul. 2008): 48-51. Rihter, J. 2006. »O prežitkih čarovništva na Drnovem in v okolici. « Profil: revija študentskega arheološkega društva, Študijsko leto 2005/2006, 3: 19-22. Rihter, J. 2007. Vodič po kranjski vrbini, 25. september 2007. (Neobjavljeno gradivo, hrani ZVKDS OE Ljubljana -Dopolnjena verzija). Rihter, J. 2008. »O strahovih na Krškem polju - dve ledini Beli breg in Gauge. « Profil: revija študentskega arheološkega društva, Študijsko leto 2007/2008, 5: 2i-23. Rihter, J. 2010. »Antropogene aktivnosti na holocenskih terasah južno od reke Save v zaledju Gorenjih in Dolenjih Skopic na Krškem polju in izbrani odstavki iz knjige spominov Uršule Vodopivec. « Profil: revija študentskega arheološkega društva, Študijsko leto 2009/2010, 6: 24-37. Rihter, J. 2011. »Odnos do arheološke dediščine na Drnovem pri Krškem (Neviodunum) skozi časopisje od sredine 19. do sredine 20. stoletja. « Profil: revija študentskega arheološkega društva, Študijsko leto 20i0/20ii, 3-i5. Rihter, J. 2014. »Drobci iz preteklosti Velike vasi in Gorenje vasi v Leskovcu pri Krškem. « Velika in Gorenja vas, Leskovec pri Krškem, ur. J. Spahalic, 9-87. Velika vas: Fotografika. Rihter, J. 2015. Drnovopri Krškem: retrogradna analiza katastra, ustno izročilo, arheološka topografija in mitična pokrajina. Neobjavljeno diplomsko delo. Oddelek za arheologijo. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Rihter, J. 2016a. »Gorenje/Dolenje cesarsko - ostanki kamnitih struktur iz časa regulacije reke Save. « Varstvo spomenikov 50-51: 58-59. Rihter, J. 2016b. »Mrtvice in Vihre - Petrova škarpa (del obsavske vlečne poti med letoma 1853 in 1862). « Varstvo spomenikov 50-51: 151-152. Rihter, J. 2016c. »Vihre - Turški brod pri Skopiškem zalivu. « Varstvo spomenikov 50-51: 241-242. Rihter, J. 20i6d. »Avstro-ogrsko vojaško strelišče topničarjev in vadbeni poligon letalskih sil JA/JLA. « Varstvo spomenikov 50-5i: 247-249. Rihter, J. 2016e. »Pliš-Zaroman. « Varstvo spomenikov 50-51: 249-250. Rihter, J. 2017. »Območje jugovzhodne neviodunske vpadnice v ustnem izročilu. « Studia mythologica Slavica XX: 55-81. Ripšl, D. F. 2007. »Kronika fare Videm. « Med najlepše kraje slo venskega Štajerja šteje se župnija Videm : zbornik ob 850-letniciprve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi, ur. A. Crnelič Krošelj in M. Makarovič, 138171. Krško: Valvasorjev raziskovalni center Krško. Rohrman, V. 1899. »Prašičje pleme na Dolenjskem. « Kmetovalec: gospodarski list s podobami 16(2) (31. 01. 1899): 9-11. Rutar, S. in A. Premerstein. 1899. Römische Strassen und Befestigungen in Krain mit Karten undFacsimilien. Wien: K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der kunst- und historischen Denkamale. o Vc Rutar, S. 1899. »Rimska cesta »Aquileia- Siscia«. « Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 9(4): 113-119. Seručnik, M. 2009. »Reambulančni kataster za Kranjsko. « Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 57(3): 491-504. Snoj, M. 2009. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC. Sosič, B. 2000. »Gradivo o ljudski medicini v zapisih terenskih ekip slovenskega etnografskega muzeja. « Etnolog: glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 10: 213254. Stritar, A. 1990. Krajina, krajinski sistemi; Raba in varstvo tal v Sloveniji. Ljubljana: Partizanska knjiga. Stritar, A. 1977. »Tla in podobe krajin v spodnjesavskem predelu Slovenije. « Lado Smrekar (urednik), Krško skozi čas: 14771977. Zbornik ob 500-letnici mesta, ur. L. Smrekar, 627-638. Krško: Skupščina občine Krško. Smole, M. 1980. Graščina Šrajbarski turn. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije. Šebek, Ž. 2009. Krško - življenje z reko Savo. Krško: Založba Neviodunum. Šribar, L. 2018. »Kmetijsko zadružništvo. Zadružno gospodarjenje v Leskovcu pri Krškem na področju agrokulture. « Leskovecpri Krškem skozi čas, ur. J. Spahalic, 99-147. Leskovec pri Krškem: Krajevna skupnost. Šubic, P. 2018. Krškopoljski prašič bo glavna zvezda nove turistično-kulinaričneponudbe v Posavju (19. 01. 2018). Dostopno: https:// agrobiznis. finance. si/8863778?cctest& (10. 01. 2019). Teppey, J. 1971. »Dolga sobota kmetice z Drnovega. « Dolenjski list XXII(47) (1130), (25. 11. 1971): 22. Teppey, J. 1977. »Prijateljstvo z reko. « Dolenjski list XXVIII (44X1475) (10. 11. 1977): 29. Umek, E. 1986. »Plovba po Savi in Ljubljanici v 18. stoletju. « Zgodovinski časopis 40(3), 233-286. Umek, E. 1996. »Promet po Savi in mitnina v Krškem. « Gestrinov zbornik, 271-278. Ljubljana: ZRC SAZU. Valenčič, V. 1965. »Iz zgodovine naših gozdov. Dolenjski gozdovi v terezijanskem katastru. « Gozdraski vestnik XXIII: 181192. Valvasor, J. V. 2010. Slava vojvodine Kranjske, II. knjiga: Kratka topografija. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska. Vrhovec, I. 1895. »Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi. « Slovenska matica IX: 97-i4i. Valenčič, V. 1970. »Vrste zemljišč. « Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospodarstvo, 131-148. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Verbič, T. in B. Berič. 1993. »Struge reke Save med Krškim in Brežicami v 19. stoletju. « Proteus 56(1993-1994): 327-333. Verbič, T. 2004. »Stratigrafija kvartarja in neotektonika vzhodnega dela Krške kotline. 1. del: Stratigrafija. « Razprave 45(3)(2004): i7i-225. Šalehar, A. 2015. Krškopoljski prašič: iskanje ostankov, ohranjanje in osvežitev pasme v letih 1990-2003. Slovenj Gradec : Kmetijska založba. Verbič, T. 2008. Kvartarni sedimenti, stratigrafija in neotektonika vzhodnega dela Krške kotline. Neobjavljena doktorska disertacija, Oddelek za geologijo. Ljubljana: Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Vrhovec, I. 1895. »Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi. « Slovenska matica IX: 97-i4i. Vodopivec, U. 2008. Knjiga spominov (za Jerneja). Rokopis. Privatni arhiv. Neobjavljeno gradivo. Wright, S. in S. L. Goodacre. 2012. Evidence for antimicrobial activity associated with al V QJ p common house spider silk. BMC Research Notes 5(326): 1-6. Zadravec, J. 1985. »Fragmenti iz ljudske medicine v severovzhodni Sloveniji. « Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 8, ur. F. Dominko, str. 127-136. Ljubljana: Slovenska matica Ljubljana. Zadravec, J. 2000. »Ljudsko zdravilstvo v Prekmurju. « Etnolog: Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 10: 45-62. Zakšek, J. 2012. »Milena Kuhar z Malenc, ki je ugledala luč sveta prvega januarja 1928. « Kostanjeviške novice. Glasilo občine Kostanjevica na Krki, marec(54): 29-33. Zelko, I. 1985. »Prekmurska ledinska imena - in primerjava s Panonskoslovenskimi imeni. « Slavistična revija 33 (4) (oktober-december): 459-465. Leksikoni, spletne zbirke in slovarji KLDB 1937: Krajevni leksikon dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimipodatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine. Pleteršnik, M. Slovensko-nemškislovar: Dostop: www. fran. si. (4. 7. 2019). Kramarič V. Fototeka SEM. 604 F0037206. Drnovo pri Krškem. Med leti 1928 in 1947 (https://www. etno-muzej. si). Arhivsko gradivo SI ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Leskovec pri Krškem; mapni list VII, N 087(1824), abecedni seznam posestnikov N 087 PUA (24. 4. 1825); zapisnik zemljiških parcel, N 087 PS (april 1825), cenilni elaborat, NO 87PZ (26. 3. 1834). SI ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Krška vas: mape (1824), zapisnik zemljiških parcel, N 165 PS (9. 4. 1825); abecedni seznam posestnikov, N 165 PUA (9. 4. 1825) in cenilni elaborat, N 165PZ (28. 4. 1833). SI ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Drnovo; mapni listi (1824); abecedni seznam posestnikov, N 033 PUA (10. 4. 1825); zapisnik zemljiških parcel, N 033 PS (10. 4. 1825), cenilni elaborat, NO 33PZ (20. januar 1833). vc »Prekrasni arhitektov sen o našem Pantheonu« - Plečnikovi neuresničeni načrt za slavnostno pokopališče zaslužnih Slovencev Franci Lazarini, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor in ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana Prispevek obravnava neuresničene načrte Jožeta Plečnika za »Častno pokopališče zaslužnih Slovencev«. V sklopu urbanističnega urejanja Bežigrada, severnega dela Ljubljane, se je arhitekt posvetil tudi ureditvi območja opuščenega pokopališča pri sv. Krištofu, kjer bi poleg povečave tamkajšnje cerkve in gradnje novega monumentalnega sakralnega objekta (Hrama slave) uredili tudi spominski park, ki bi kot Slovenski panteon ključno pripomogel h kreiranju zgodovinskega spomina in spodbujanju narodne zavesti. Projekt zaradi drugačnih želja lastnika zemljišča, ljubljanske škofije, ni bil uresničen, njegov edini ostanek je spominski park Navje, ki že zaradi majhnih dimenzij nikoli ni igral vloge, kot bi jo prvotna zamisel. Ključne besede: Jože Plečnik, Ljubljana, Navje, nacionalni panteon, zgodovinski spomin The article discusses the unexecuted plans for "Honorary cemetery of important Slovenians", designed by architect Jože Plečnik. In the frame ofurban planning ofBežigrad, northern part ofLjubljana, the architect also dealt with the territory of the abandoned St. Christopher cemetery, where the enlargement of St. Christopher church, new monumental church (Hall of Fame) as well as memorial park has been planned. The latter should become a Slovenian Pantheon and as such play an important role in creating historical memory and promoting national consciousness. Due to the different wishes of the owner of the area, Diocese of Ljubljana, the project was never executed, its only remaining is Navje memorial park, which has, due to much smaller dimension, never played the same role as Plečnik's original idea would. Key words: Jože Plečnik, Ljubljana, Navje, national pantheon, historical memory Dvajseta in trideseta leta 20. stoletja pred- pretežno neuresničene načrte za ureditev obmo- stavljajo obdobje, ko je Ljubljana precej čja opuščenega pokopališča pri svetem Krištofu spremenila svoj videz. K temu je poleg za Bežigradom. Medtem ko so se starejše študije precejšnjega povečanja prebivalstva prispevala ukvarjale zlasti z urbanističnim pomenom pro- težnja, da bi prestolnica Slovencev v novi državi jektov (Prelovšek 1992, 276; Krečič 1992, 219- južnih Slovanov dobila vse za narod pomembne 24; Stabenow 1996, 62-66; Prelovšek 2017, 328- kulturne ustanove in njim pripadajoče objekte, 29), monumentalno cerkvijo (t. i. Hramom slave) pa tudi, da bi izgubila videz avstrijskega provin- (Prelovšek 1992, 306-7; Prelovšek 2017, 365-66) cialnega mesta, pri čemer je ključno vlogo igral ali povečavo nekdanje pokopališke cerkve sv. arhitekt Jože Plečnik (1872-1957), s svojimi iz- Krištofa (Krečič 1992, 257-61; Valena 2013, 348), jemnimi arhitekturnimi in urbanističnimi re- pa se pričujoči prispevek osredotoča na neuresni- šitvami. Pričujoči prispevek obravnava njegove čene načrte za ureditev slavnostnega pokopališča DOI: HTTPS://DOI.ORG/l0.26493/2350-5443.7(l)63-77 VO REC / L A C I J A LJ /BLJANE S V K R I Ž K 1 O K RAJ Slika 1: Jože Plečnik: Regulacijski načrt za Svetokrižki okraj, Ljubljana, 1928 (po: Plečnik 1929). zaslužnih Slovencev, s katerim bi mesto dobilo svojevrsten nacionalni spomenik, ki bi imel pomembno vlogo pri oblikovanju narodne zavesti in spodbujanju domoljubja. Bežigrad, severni del Ljubljane, je v obravnavanem času izmed vseh mestnih predelov doživel največji gradbeni razcvet. Medtem ko je prvi urbanistični načrt za Bežigrad že leta 1898 izdelal Maks Fabiani (1865-1962), ki je ta del mes- ta zasnoval skladno s sodobnimi urbanističnimi smernicami, s pravokotno se sekajočo ulično mrežo in prestavitvijo železniške proge, ki bi omogočila nadaljevanje glavnih cest iz centra (Fabiani 1899, 5-12; Pozzetto 1983, 37-38; Kre-čič 1992, 221-22; Pozzetto 1997, 110-11; Mihelič 2008, 9), pa je do večjih gradbenih posegov prišlo šele po prvi svetovni vojni, pri čemer se je Fabia-nijev načrt, uradno odobren 1901, izkazal za neiz- vedljivega, ker ni upošteval obstoječih parcelnih mej, zaradi česar bi bile potrebne obsežne komasacije (Lenarčič 1940, 36, 41; Krečič 1992, 220). Problematiko je mestna oblast leta 1918 formalno rešila z odločitvijo o izdelavi regulacijskega načrta, ki je upošteval dejanske parcelne meje, ni pa se oziral na prometne, gospodarske in estetske vidike. Prav njegova pretirana liberalnost je povzročila nekaj daljnosežnih napak v zasnovi Bežigrada, načrt pa so že pred sredino dvajsetih let zavrgli (Lenarčič 1940, 42-44). Do pomembnejšega premika je prišlo šele 1924, ko je vodja mestnega gradbenega urada inž. Matko Prelovšek (18761955) Plečnika povabil k pripravi novega urbanističnega načrta za severni del mesta. Tako je leta 1928 arhitekt izdelal regulacijski načrt za Svetok-rižki okraj (kot je po cerkvi sv. Križa pred novim pokopališčem, Bežigrad poimenoval Plečnik), katerega izhodišče je predstavljala četrtina kroga, enega ključnih elementov pa osrednja avenija, ki bi povezovala novo pokopališče pri svetem Križu (sedaj Žale) z opuščenim pokopališčem in cerkvijo sv. Krištofa in ob kateri si je mojster zamislil javne stavbe (občinska hiša oz. okrajni magistrat, šole, gledališče) (Plečnik 1929, 91; Prelovšek 1992, 274-77, Krečič 1992, 222-23; Stabenow 1996, 62-66; Prelovšek 2017, 326-30). S tem je bil postavljen temelj za Plečnikova prihodnja razmišljanja o ureditvi območja starega pokopališča, med drugim z vzpostavitvijo parka slavnih, ki bi hkrati služil tudi kot pomemben urbanistični element, saj bi pomagal usmerjati potek nove trase Linhartove ceste. Ena prvih stavb na območju današnjega Bežigrada je bila srednjeveška, v 17. in 18. stoletju v več fazah barokizirana, cerkev sv. Krištofa, ki je bila podružnica šempetrske župnije.2 Njen pomen se je precej povečal leta 1779, ko so okoli nje uredili osrednje ljubljansko pokopališče (Bajuk 1930, 6; Steska 1940, 31; Lavrič 2012, 19).3 Kot 1 Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova zbirka, Pismo Matka Prelovška Plečniku, 19. 4. 1924. 2 O zgodovini, arhitekturi in opremi cerkve sv. Krištofa: Lavrič 2012, 7-22. 3 Slednje je nadomestilo srednjeveška ljubljanska pokopališča, zlasti tisti ob nekdanjem frančiškanskem samostanu (na območju današnjega Vodnikovega trga) in ob cerkvi sv. Petra. posledica naraščajočega mesta je bila na prehodu 19. v 20. stoletje sprožena pobuda za gradnjo novega pokopališča pri svetem Križu, kasnejših Žal, za katerega je načrte izdelal dunajski arhitekt Ferdinand Trummler, ki je bilo odprto leta 1906 (Bajuk 1930, 17; Steska 1940, 31; Piškur 2004, 7-8; Sapač 2015, 483). S tem so postopoma prenehali pokopavati za Bežigradom, nadaljnja usoda prostora, ki je predstavljalo versko, pie-tetno in siceršnje središče tega dela Ljubljane, pa je ostala nejasna. Še zlasti v sredini dvajsetih let, ko so dokončno prenehali s pokopi na starem pokopališču, je prostor postal žrtev različnih van-dalizmov, pogoste pa so bile tudi kraje kovinskih nagrobnih križev (Piškur in Žitko 1997, 9). ^ Plečnik se je z območjem pokopališča pri g svetem Krištofu prvič ukvarjal že leta 1919, ko x je ljubljanskemu škofu dr. Antonu Bonaventu- z ri Jegliču (1850-1937) predlagal povečavo Kri- ^ štofove cerkve (Prelovšek 1992, 306; Hrausky et £ al. 1996, 187; Valena 2013, 249, op. 32; Prelovšek z 2017, 365).4 Intenzivneje pa se je področju posve- ^ til po 1924 v sklopu izdelave regulacijskega na- £ črta. V tem okviru je leta 1927 Matku Prelov- c šku predlagal, da bi na mestu opuščenega grobi- % šča uredili pokopališče nedolžnih, po potrebi pa j tudi nezakonskih otrok ter pokopališče »slav- < nih mož Slovenije«, s čimer bi ublažili »ostra- z šujoči učinek navadnega britofa« (Gostiša 1986, £ 116).5 Medtem, ko se je prvi ideji, zaradi nerazu- | mevanja javnosti, kmalu odrekel, čeprav jo mi- ^ mogrede še navede v obrazložitvi regulacijskega načrta, pa je spominski park ves čas ostal sestavni del arhitektovih razmišljanj, ki ga je z zapisom »park častnih meščanov« vključil tudi v sam regulacijski načrt (Plečnik 1929, 91). S tem predlogom se je navezal na starejše težnje različnih društev in posameznikov, ki so se zavzemali za ureditev pokopališča zaslužnih Slovencev na novem pokopališču pri svetem Križu in za skrb za pomembne grobove pri svetem Krištofu (Piškur in Žitko 1997, 8). Po objavi Plečnikovega regulacijskega načrta se je povečalo zanima- 4 Načrt za povečavo cerkve sv. Krištofa iz leta 1919 je reproduciran v: Valena 2013, 248. 5 Plečnikovo pismo Matku Prelovšku, 6. 1. 1927, je v lasti Damjana Prelovška. Prepis je objavljen v: Gostiša 1986, 116. Vc Vc nje za usodo starega pokopališča, tako je na primer v strahu pred njegovo odstranitvijo klasični filolog in glasbenik Marko Bajuk (1882-1961) izdal popis nagrobnikov pomembnih osebnosti na obeh osrednjih ljubljanskih pokopališčih (Bajuk 1930); slednji je predstavljal eno od izhodišč za kasnejši izbor nagrobnikov v spominskem parku (Piškur in Žitko 1997, 9). Možnosti za realizacijo Plečnikovih načrtov za park slavnih so se pokazale v začetku tridesetih let, ko se je poleg želje po ureditvi središča Bežigrada pojavila tudi potreba po večji cerkvi, saj je bila pri sv. Krištofu načrtovana ustanovitev župnije, kar se je zgodilo 1. januarja 1934 (Zakraj-šek 1940, 66). Plečniku se je tedaj ponudila izjemna priložnost, v eni potezi rešiti oba navedena problema, hkrati pa prispevati pomemben spomenik slovenski preteklosti in kulturi. Slednji bi imel ključno vlogo pri krepitvi narodne zavesti, pa tudi pri generiranju narodovega zgodovinskega spomina. Skladno z ambicioznimi načrti, izdelanimi leta 1932 (Hrausky et al. 1996, 184), ki jih je javnosti v reviji Dom in svet leto dni kasneje predstavil umetnostni zgodovinar dr. France Stele (1886-1972), bi novo ureditev dobilo celotno območje opuščenega pokopališča, le njegov severozahodni vogal bi »žrtvovali« za novo Linhartovo cesto, v severovzhodnem pa zgradili šolsko poslopje (Stele 1933, 65; Stele 1940, 45-46). Ker zaradi finančnih razlogov ni bilo verjetno, da bi Bežigrad v kratkem dobil novo svetišče, je Plečnik izdelal načrte za prizidek h Krištofovi cerkvi, kasnejšo cerkev sv. Cirila in Metoda, ki je bila ena najizvirnejših povečav sakralnih stavb pri nas. Zasnovana je bila tako, da bi, ko bo nekoč zgrajena nova cerkev, stara lahko prevzela vlogo župnijske dvorane (Stele 1933, 65-66; Stele 1940, 46, 48; Prelovšek 1992, 307; Valena 2013, 248; Prelovšek 2017, 365). Med povečano župnijsko cerkvijo in novo stanovanjsko hišo severno od nje, bi ležal tudi vhod v celoten kompleks. Prizidek h Krištofovi cerkvi bi s svojo neobičajno lego usmerjal z drevoredoma obdano glavno pot, ki bi se iztekla v veliki cerkvi, posvečeni sv. Cirilu in Metodu, sicer pa imenovani Hram slave, ki bila zgrajena vzhodno ob obstoječe, ko bi zadoš- čala finančna sredstva. Izjemno monumental-no stavbo, za katero je načrte izrisal arhitektov študent Edvard Ravnikar (1907-1993), po drugi svetovni vojni eden vodilnih slovenskih arhitektov, bi poudarjal visok ploščat koničast zvonik (Plečnik 1937, s. p.; Gollmann 2005, 33), ki podobno kot nekateri drugi detajli spominja na v tistem času dograjeno Plečnikovo cerkev Srca Jezusovega v Pragi (zgrajena 1928-1932) (Prelovšek 1992, 307; Prelovšek 2017, 365).7 Hram slave bi na obeh straneh obdajal drevored, ki bi obiskovalce pripeljal do preostanka pokopališča, preurejenega v spominski park. Arhitektu so izhodišče za njegovo načrtovanje predstavljale klasicistične arkade na vzhodnem robu pokopališča, zgrajene 1865 (Piškur in Žitko 1997, 10; Sapač 2015, 483). Pravokotno na njih bi na obeh straneh postavil nove arkade, ki bi skupaj z obstoječimi v tlorisu tvorile obliko črke U. Na tak način bi zamejeva-le večjo parkovno površino. Na zahodni strani, ob Hramu slave, bi bile zgrajene prehodne arkade, nekakšen vhod na spominski park, tem pa bi proti vzhodu sledil glavni del pokopališča s »sistemom ograjenih malih pokopališč« (osrednji del), grobnicami (ob južnem zidu) ter nasadi in grobovi (na trikotnem delu ob severnem zidu). Med grobnicami glavnega dela pokopališča in arkadami za Hramom slave bi stal govorniški oder, severno steno pa bi z zunanje strani dopolnjeval niz trgovskih lokalov, ki bi usmerjal potek Linhartove ceste. Najpomembnejše nagrobne spomenike je arhitekt nameraval ohraniti in situ ali pa postaviti ob prizidek k cerkvi sv. Krištofa oziroma dostop do Hrama slave.9 Sočasno z ureditvijo spominskega parka bi evangeličansko 6 Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova zbirka, načrti za Hram slave. Gollmann 2005, 33, ob predstavitvi projekta zgolj pavšalno navaja, da gre za načrt cerkve, ne pa tudi katere. Ostale monografske predstavitve Ravnikarja načrta ne obravnavajo. 7 Temeljna literatura o cerkvi Srca Jezusovega v Pragi: Prelovšek 1992, 229-35; Krečič 1992, 126-31; Prelovšek 1996, 565-79; Hrausky et al. 1998, 165-74; Prelovšek 2017, 232-44. 8 Glede na lego rizalita, lahko sklepamo, da so bile klasicistične arkade že prvotno zamišljene v večjem obsegu in so bile le delno zgrajene (Sapač 2015, 483). 9 France Stele je v tem času sestavil seznam 121 nagrobnikov, ki jih je potrebno ohraniti bodisi zaradi zgodovinskega pomena bodisi zaradi oblikovnih značilnosti. Omenjene spomenike je mestna uprava leta 1932 tudi pravno zaščitila (Piškur in Žitko 1997, 10). OJ V QJ c« £ Slika 2: Jože Plečnik: Načrt ureditve Častnega pokopališča zaslužnih Slovencev, Ljubljana, 1932 (po: Stele 1933). pokopališče, ki se je nahajalo vzhodno od starih arkad in je tvorilo samostojno celoto, odstranili oziroma nadomestili s parkom (Stele 1933, 65-66; Stele 1940, 46-47; Piškur in Žitko 1997, Plečnikova rešitev ne bi v enem zamahu re- 10). šila le vprašanja opuščenega pokopališča in premajhne cerkve, temveč bi vzpostavila pomemben spominski kompleks, kombinacijo arhitekture, nagrobnih spomenikov in zelenih površin, katerega pomen bi daleč presegal okvire Ljubljane in za katerega bi se po Steletovem mnenju moral zavzeti ves slovenski narod (Stele 1933, 65; Stele 1940, 46). Ta vseslovenski spomenik bi predstavljal enega od ključnih elementov oblikovanja narodne zavesti in bi sodil med tiste narodotvorne spomenike, ki so jih po tedanjih predstavah imeli vsi razviti narodi. »Častno pokopališče zaslužnih Slovencev« (Stele 1933, 65; Stele 1940, 46) bi imelo tudi izjemno vlogo pri kreiranju zgodovinskega spomina slovenskega naroda, ki je 10 Evangeličansko pokopališče, na katerem so prenehali pokopavati 1934, je tudi po ureditvi Navja ostalo na svojem mestu, odstranili so ga šele 1956 in posmrtne ostanke prenesli na Žale (Piškur in Žitko I997 I2, i8). po letu 1918 vstopil v novo politično stvarnost, pri čemer pa bi morali že v začetku določiti, nagrobnike katerih oseb bi prezentirali, v čigavi pristojnosti bi bil njihov izbor ipd. V času prve jugoslovanske države smo Slovenci dobili različne ustanove nacionalnega pomena (npr. Univerzo Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, Univerzitetno biblioteko, Akademijo znanosti in umetnosti, Narodno galerijo), Plečnik pa se je lotil načrtov za vrsto objektov, katerih pomen je daleč presegal mestni nivo (npr. kasnejšo Narodno in univerzitetno knjižnico, neuresničeni načrti za Univerzo in Narodno galerijo v Tivoliju, Banske dvore, Aleksandrove propile-je, med drugo svetovno vojno pa npr. za Akademijo znanosti in umetnosti, Odeon) in pokopališče pomembnih Slovencev s Hramom slave bi zasedalo osrednjo vlogo med njimi. Posebej pa je potrebno poudariti še en pomen načrta, o katerem v javnosti seveda ni bilo govora. Načrt je nastal v času šestojanuarske diktature, ko je bila poudarjena unitaristična ideja enega jugoslovan- 11 O neuresničenih načrtih za Ljubljano: Krečič 1990; Krečič et al. 2007. oc Vc Slika 3: Jože Plečnik: Hram slave, Ljubljana, 1932, zunanjščina in prerez (Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova zbirka). skega naroda, nacionalna gibanja pa preganjana, zato lahko v tem drznem projektu vidimo tudi neke vrste tihi protest proti uradni politiki beograjskih krogov. Arhitekturne zglede za Plečnikove načrte, zlasti za monumentalni Hram slave, je predstavil že Damjan Prelovšek (Prelovšek 1992, 307; Pre-lovšek 2017, 365), medtem ko se dosedanji raziskovalci niso posvečali viru same ideje »našega Pantheona« (Stele 1933, 71). Stele v predstavitvi projekta v Domu in svetu omenja nekaj spomenikov pri slovanskih narodih, ki igrajo podobno spominsko in narodno konstitutivno vlogo, kot bi jih imela Plečnikova zamisel; Vavel in Skalko v Krakovu, Slavin na praškem Vyšehradu in Mi-rogoj v Zagrebu (Stele 1933, 71). Vsi našteti so Plečnikovem načrtu sorodni predvsem po name- nu, po svoji pietetni, spominski, pa tudi vzgojni in izobraževalni vlogi, skratka vlogi nacionalnega panteona, medtem ko so njihove formalne rešitve popolnoma različne. V obeh poljskih primerih gre za grobnice znotraj cerkve, v češkem za monumentalno grobnico na osrednjem pokopališču, še najbližji po formalni plati je Miro-goj, kjer Stele izpostavi zlasti arkade, pod katerimi so grobovi. Slednje, zgrajene med letoma 1879 in 1917 po načrtih Hermana Bolleja (1845-1926) (Premerl 2000, 74-76), spominjajo na arkade, ki si jih je Plečnik zamislil za okvir parkovnega predela slavnostnega pokopališča. Ideja nacionalnega spomenika, med katere sodijo tudi »nacionalni panteoni«, je bila v 19. in začetku 20. stoletja precej aktualna v evropski arhitekturi, tako so bili Plečniku na voljo naj- V QJ c« različnejši bolj ali manj monumentalni zgledi. Posebej pa je potrebno poudariti, da so se v začetku 20. stoletja, torej v času, ko je Plečnik živel na Dunaju, s problemom nacionalnega panteo-na ukvarjali tudi v šoli njegovega učitelja Otta Wagnerja (1841-1918). Tako je Madžar Istvan Benko Megyaszay (1877-1959) leta 1903 izdelal načrte za Madžarski panteon, ki si ga je zamislil na hribu Gellert nad Budimpešto, na mestu, kjer se nahaja citadela. Oblikoval ga je kot mogočno stavbo, s povišanim osrednjim delom, kritim s kupolo. Do panteona bi vodil kompleksen sistem klančin, ki bi ga ob vznožju hriba obdajala dva stolpa (Pozzetto 1979, 101). Leto dni kasneje je za diplomsko nalogo Čeh Bohumil Hübschmann (tudi Hypšman, 1878-1961) izdelal načrte Češki panteon, imenovan tudi Gomila preteklosti (Mohyla minulosti). Obsežen kompleks bi tvoril zaključek Vyšehrada, šlo pa bi za veliko stavbo s tlorisom krožnice, ki bi jo kronala betonska kupola velikega razpona, krita z aluminijasto oblogo, podobno tisti pri Wagnerjevi cerkvi sv. Leopolda na Steinhofu. Stavbo bi na obeh straneh obdajal zid, ki bi ga na eni strani zaključil manjši stolp, na drugi pa kip češke legendarne junakinje Libuše v nadnaravni velikosti, višji od same kupole (Pozzetto 1979, 110; Kusakova 2013, 11; Bruhova 2015, 60). Istega leta 1904 je, tokrat neodvisno od Wagnerjeve šole, nastal tudi načrt za Avstrijsko dvorano slave (Österreichische Völker- und Ruhmeshalle) na Leopoldsbergu v 19. dunajskem okraju, ki sta ga izdelala Karl Troll (1865-1954) in Franz Biberhofer (1859-?), za idejnega očeta te »avstrijske Valhale« pa velja pisatelj in filozof Richard von Kralik (18521934). Sestavljala bi jo osrednja dvorana s cesarjevim konjeniškim spomenikom, stenskimi posli-kavami, kipi, mozaiki in slikanimi okni s prizori iz avstrijske zgodovine od rimskih časov dalje, prostor pa bi obdajali babenberška in habsburška dvorana. Mogočno, bogato okrašeno stavbo, bi tudi v tem primeru kronala kupola, ki bi se v zgornjem delu zaključila s cesarsko krono. Tako kot prejšnja dva, tudi ta ambiciozni projekt ni bil uresničen, in to navkljub dejstvu, da so 1915 zanj 12 O problematiki nacionalnih spomenikov: Pevsner 1976, 11-26. celo razpisali javni natečaj (Kassal-Mikula 1999, 220-21; Telesko 2008, 22). Plečniku tako ideja nacionalnega panteona brez dvoma ni bila neznana in po vsej verjetnosti je poznal omenjene tri načrte, med drugim zato, ker so nastajali v času, ko je živel in delal na Dunaju. Seveda pa je rešitev, ki jo je približno tri desetletja kasneje predlagal v Ljubljani, precej drugačna. Izjemna je že lega »Slovenskega pan-teona«, saj se ta ne bi nahajal na hribu, temveč v ravnini, v novonastajajočem delu mesta, precej večji poudarek pa bi bil namenjen parkovnim površinam, kar je nenazadnje povezano s težnjo po ohranitvi obstoječih nagrobnikov in situ. Skupen vsem projektom pa je osrednji objekt d monumentalnih mer, vendar se Plečnik odpo- c ve kupoli, priljubljeni pod vplivom Wagnerjeve ^ cerkve na Steinhofu, namesto nje pa ima njegov < Hram slave unikatno obliko, ki jo odlikuje tri- ^ kotni zvonik. < Plečnikov ambiciozni načrt je ostal tor- ^ zo, ključni razlog za njegovo neuresničitev pa z ni bilo ne ves čas prisotno pomanjkanje finanč- > nih sredstev (Prelovšek 1992, 307; Prelovšek £ 2017, 365) ne politika, temveč lastnik zemljiš- £ ča, ljubljanska škofija. Ljubljanski škof dr. Gre- S gorij Rožman (1883-1959) je sprejel še danes tež- < ko razumljivo odločitev, na področju opuščene- | ga pokopališča zgraditi nov škofijski kompleks g (Prelovšek 1992, 277; Hrausky et al. 1996, 179; £ Prelovšek 2017, 331). Kasneje je velikopotezni * projekt omejil le na gradnjo novega semenišča, imenovanega po misijonarju Frideriku Baragi (Stele 1940, 47; Štrukelj 1940, 69-71; Prelovšek 1992, 307-8; Krečič 1992, 261-65; Hrausky et al. 1996, 179-81; Prelovšek 2017, 366-67). Plečnik se je tako vdal v usodo in leta 1936 izdelal ambiciozne načrte za Baragovo semenišče, stavbo s tlorisom v obliki krožnice, na severni strani obdane z monumentalnim vhodnim krilom. Slednje bi bilo razširjeno z nizom pritličnih trgovin, ki bi usmerjal potek nove trase Linhartove ceste. 13 Zagotovo je poznal Trollove in Biberhoferjeve načrte za Avstrijsko dvorano slave, saj so bili razstavljeni na 2. razstavi Leonove družbe (Kassal-Mikula 1999, 220). Ta je potekala od 3. decembra 1904 do 1. januarja 1905 v Kunstlerhaus na Dunaju, Plečnik pa je bil eden od članov organizacijskega odbora razstave (Prelovšek 1979, 195). o N Slika 4: Jože Plečnik: Župnijska cerkev sv. Cirila in Metoda (prizidek cerkve sv. Krištofa), Ljubljana, 1933-1934, porušena 1957-1958 (po: Razbočan 1995). Semenišče so pričeli graditi 1938 in ga do začetka druge svetovne vojne zgradili približno do polovice, v petdesetih letih pa po načrtih arhitektovega učenca Toneta Bitenca (1920-1977) le zasilno dokončali in namenili profanim funkcijam (Akademski kolegij, Festivalna dvorana, Kino Soča, Pionirski dom, Mladinsko gledališče), dela so bila končana 1955 (Krečič 1992, 257; Hrausky et al. 1996, 179). Neposredno po začetku gradnje je prišlo do konflikta med arhitektom in vodjem gradnje, inž. Antonom Suhadolcem (1897-1983), ki je menda samovoljno spremenil nekaj detajlov, zato se je Plečnik načrtu odrekel (Krečič i985, 115; Prelovšek 1992, 308; Krečič 1992, 157; Hrau-sky et al. 1996, 179; Prelovšek 2017, 367). S tem, ko je pristal na zamisli ljubljanskega škofa, se je Plečnik sam odpovedal svojemu projektu parka pomembnih Slovencev, resnici na ljubo pa drugih možnosti niti ni imel. Kot nekakšen torzo je ostal le prizidek k cerkvici sv. Krištofa, nova cerkev sv. Cirila in Metoda (1933-1934), izjemno zanimiv objekt, ki priča o Plečnikovem izjemnem občutku za povečevanje sakralnih stavb, saj je ne le ohranil vse arhitekturno in umetnostno pomembne elemente stare zgradbe, temveč je novo cerkev vkomponi-ral tako domiselno, da ni »nadglasila« baročne predhodnice (Stele 1933, 66-68; Stele 1940, 4852; Krečič 1992, 257-61; Krečič 1995, 83-86; Hra-usky et al. 1996, 185, 187-89; Valena 2013, 24748). Tudi pri zasnovi prizidka lahko opazujemo Plečnikove težnje po ohranjanju spomina, saj je nekatere nagrobnike iz opuščenega pokopališča dal vzidati v cerkveno zunanjščino (Krečič 1992, 160), prav tako so v cerkev prenesli posmrtne ostanke nekaterih pomembnih Slovencev; njihova imena je Plečnik obeležil na ploščah, ki obdajajo stene prezbiterija (Krečič 1995, 87; Piškur in Žit-ko 1997, 12).14 Po propadu projekta pokopališča pomembnih Slovencev je Plečnik skušal »rešiti, kar se rešiti da«. Pomembno spodbudo je predstavljala pobuda mestnega svetnika Viktorja Andrejke (1881-1947), ki se je konec leta 1936 ponovno zav- 14 Poleg njih so na ploščah navedeni tudi dobrotniki cerkve (Krečič 1992, 159; Razbočan 1995, 20). V QJ c« Slika 5: Jože Plečnik: Navje, Ljubljana, 1937-1938. (Foto: K. Šmid). zel za ureditev parka slavnih, na podlagi česar je škof Rožman, po Plečnikovem nasvetu, sklenil mestni občini odstopiti vzhodni del nekdanjega pokopališča, ob klasicističnih arkadah (Stele 1940, 47-48; Mole 1940, 72; Piškur in Žitko J997, J3). Na tem mestu so po Plečnikovih načrtih v letih 1937-1938 uredili spominski park Navje (Bajuk 1940, 1-2; Mole 1940, 72; Hrau-sky et al. 1996, 185; Piškur in Žitko 1997, 14-17). Hrbtenico novega projekta so zopet predstavljale obnovljene klasicistične arkade, ki so jih po arhitektovih načrtih na krajših stranicah odprli, s čimer so poudarili njihovo prehodnost. Pod njih je dal Plečnik pokopati nekatere pomembne Slovencev, druge so pokopali v bližino arkad ali pa tja postavili le njihove nagrobnike (Mole 1940, 73). Okolico arkad je Plečnik parkovno uredil, nekaj nagrobnikov, med njimi grob svojih staršev, pa ohranil in situ. Park je na južni strani do- 15 Fotografija arkad pred Plečnikovo prenovo: Piškur in Žitko 1997, 14. bil vhod, v stene katerega so vzidali fragmente nagrobnikov, železna vrata pa so izdelana iz ograje ene od opuščenih grobnic (Mole 1940, 7274, Prelovšek 1992, 308; Hrausky et al. 1996, 185; Piškur in Žitko 1997, 14-19; Prelovšek 2017, 367). Navje je bilo od začetka zamišljeno kot spomenik vsem pomembnim Slovencem, na kar kaže tudi dejstvo, da so nanj prepeljali posmrtne ostanke nekaterih pomembnih osebnosti iz drugih ljubljanskih pokopališč, leta 1940 pa so tu pokopali tudi najpomembnejšega slovenskega politika časa med obema svetovnima vojnama, dr. Antona Korošca (1872-1940), kar je bil tudi zadnji pokop na Navju, saj je načrtovane prekope drugih uglednih pokojnikov preprečila druga svetovna vojna. Koroščev grob, v katerega naj bi pokopali tudi njegovega naslednika, dr. Franca Ku-lovca (1884-1941), je tudi edini, ki ga je zasnoval Plečnik (Hrausky et al. 1996, 185-86; Piškur in N H N Slika 6: Jože Plečnik: Nagrobnik dr. Antona Korošča in dr. Franca Kulovca, Navje, Ljubljana, 1940. Foto: K. Šmid Žitko 1997, 17-18, 76-79). Z ureditvijo Navja se je arhitekt ukvarjal tudi v povojnem času, ko je kot optični zaključek pokopališča dodal stebre, ki so nekoč podpirali balkon Glasbene matice na Vegovi ulici (Hrausky et al. 1996, 33, 185; Piškur in Žitko 1997, 19). Skromen spominski park Navje je tako edini ostanek ambicioznega načrta zadnjega počivališča pomembnih Slovencev, ki že zaradi svoje majhnosti ne igra vloge, namenjene prvotnemu pokopališču slavnih. Kljub temu pa je prav vzpostavitev Navja rešila marsikateri nagrobni spomenik, ki ga sicer uničila zob časa in premajhna kulturna zavest prebivalstva. V času po drugi svetovni vojni je prišlo do radikalnih posegov v podobo celotnega področja nekdanjega pokopališča (Krečič 1992, 16 Dr. Franc Kulovec je umrl v nemškem bombardiranju Beograda, 6. aprila 1941. Pokopali so ga v Beogradu, do nameravanega prekopa njegovih posmrtnih ostankov in pokopa na Navju pa ni prišlo zaradi druge svetovne vojne, tako da je na nagrobniku le napisan (Piškur in Žitko 1997, 77). 257; Razbočan 1995, 32-38; Krečič 1995, 8990; Hrausky et al. 1996, 179). V začetku petdesetih let je mestna oblast sklenila ob bežigrajski cerkvi postaviti Gospodarsko razstavišče, novo ljubljansko sejmišče, pri čemer so prvi načrti še upoštevali ohranitev svetišča, načrtovali so celo drevored, ki bi cerkev povezal z Baragovim semeniščem. Šele odločba Mestnega ljudskega odbora Ljubljana iz leta 1955, ki je celotno zemljišče namenila sejemski dejavnosti, je zapečatila usodo sakralnega objekta (Mihelič 2001, 94). Prva gradbena dela na območju prihodnjega Gospodarskega razstavišča so se pričela že leta 1954, intenzivneje pa se začelo graditi 1957, ko je bilo sklenjeno, da bo med 22. in 26. aprilom 1958 na novem Gospodarskem razstavišču potekal 7. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Za ta namen je bila zgrajena Hala A, delo arhitekta Branka Simčiča (1912-2011) (Mihelič 2001, 93-99; Bernik 2004, 318-19; Vardjan 2013, V QJ c« 226-31), sočasno z gradnjo pa so porušili župnijsko cerkev, najprej decembra 1957 Plečnikov prizidek, februarja 1958 pa še staro Krištofovo cerkev (Razbočan 1995, 36).17 Plečnikova cerkev sv. Cirila in Metoda je bila z velikanskim angažma-jem tamkajšnjih frančiškanov, še zlasti župnika p. Krizologa Zajca, pod vodstvom Toneta Biten-ca prestavljena na Vodovodno ulico (Razbočan 1995, 36; Krečič 1995, 90-92), ne pa tudi baročna cerkev sv. Krištofa, zaradi česar je Plečnikova mojstrovina izgubila svoj estetski učinek (Krečič 1992, 257; Hrausky et al. 1996, 189; Valena 2013, 249, op. 33). Nekaj časa je bila negotova tudi usoda Navja, saj so resno razmišljali o selitvi nagrobnikov na Žale ali katero drugo pokopališče, zaradi česar so bila v spominskem parku dovoljena le nujna vzdrževalna dela (npr. košnja, manjši ureditveni posegi) (Šumi 1960-1961, 123; Piškur in Žitko 1997, 18-20), Plečnik pa je celo pripravil načrte za »novo Navje« v obliki spominske aleje med Žalami in parcelo nasproti njih (Šumi 1960-1961, 123; Hrausky et al. 1996, 185; Piškur in Žitko 1997, 20). Na srečo do selitve ni prišlo in tako so Navje ostale edini ostanek ambicioznega vseslovenskega projekta. Čeprav imajo Navje izjemen zgodovinski in kulturni pomen, pa že zaradi svoje majhnosti, pa tudi večdesetle-tnega zanemarjanja, ki se je končalo šele v osemdesetih letih, ne igrajo vloge, ki bi jo igral prvotno zamišljeni projekt »častnega pokopališča zaslužnih Slovencev«. »Prekrasni arhitektov sen o našem Panthe-onu« (Stele 1933, 71) brez dvoma predstavlja enega najbolj dovršenih Plečnikovih načrtov za Ljubljano. Izjemno večplasten projekt, s katerim bi arhitekt rešil vprašanje usode opuščenega pokopališča, bi hkrati postavil temelje urbanistični ureditvi Bežigrada in omogočil gradnjo nove žu- 17 Na mestu župnijske cerkve sedaj stoji paviljon Jurček, delo Marka Šlajmerja (1927-1969) iz leta 1960. 18 Projekti o opustitvi Navja in preselitvi nagrobnikov na Žale so bili aktualni vse do leta 1980, ko je selitev, za katero so že potekale priprave, preprečilo nasprotovanje Društva slovenskih pisateljev, Društva za varstvo okolja Ljubljane in nekaterih drugih organizacij in posameznikov. Nekaj časa je celo veljalo, da Navje predstavlja oviro širitvi glavne železniške postaje. Šele 1981 je Skupščina mesta Ljubljana sprejela sklep o obnovi in trajnem vzdrževanju spominskega kompleksa Navje na obstoječi lokaciji (Piškur in Žitko 1997, 20; Arh Kos 1997, 22). pnijske cerkve, predvsem pa bi imel močan nacionalni naboj, saj bi se na njegovi podlagi sčasoma izoblikovalo eno od kulturnih in pietetnih središč Slovencev. Pomembno bi vplival na oblikovanje zgodovinskega spomina slovenskega naroda, imel pa bi tudi izjemno izobraževalno vlogo. Le obžalujemo lahko, da ambiciozni načrti, nastali v času precejšnjih pritiskov unitaristično usmerjenih beograjskih oblasti, zaradi kratkovidnosti nekaterih akterjev niso bili uresničeni, saj je bila s tem zamujena izjemna priložnost, da bi tudi Slovenci dobili svoj nacionalni spomenik, kot ga ima večina »velikih« narodov.19 Povzetek Najpomembnejši slovenski arhitekt Jože Plečnik (18721957) se je vse od leta 1924 posvečal urbanističnemu urejanju severnega dela Ljubljane, Bežigrada. V regulacijskem načrtu, objavljenem 1929, je med drugim predlagal rešitev za opuščeno pokopališče pri sv. Krištofu, glavno ljubljansko pokopališče med letoma 1779 in 1906, na katerem je bila ohranjena vrsta nagrobnikov pomembnih Slovencev. V podrobnejših načrtih (1932) je predvidel povečanje cerkve sv. Krištofa, zidavo nove monumen-talne cerkve (t. i. Hrama slave), kakor tudi preureditev preostalega območja pokopališča v spominski park, enkratno kombinacijo arhitekture, zelenih površin in grobov pomembnih Slovencev. »Častno pokopališče zaslužnih Slovencev« bi s tako postalo Slovenski panteon in bi igralo pomembno vlogo pri oblikovanju zgodovinskega spomina in spodbujanju narodne zavesti. Še več, projekt lahko obravnavamo tudi kot tihi protest proti tedanji jugoslovanski politiki, ki je forsirala idejo enotnega jugoslovanskega naroda. Čeprav je bilo v 19. in zgodnjem 20. stoletju v Evropi zgrajenih ali načrtovanih več nacionalnih panteonov, tematika pa je bila v začetku 20. stoletja priljubljena tudi na Dunaju (še zlasti v šoli Plečnikovega učitelja Otta 19 Raziskave za pričujoči prispevek so potekale na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta, v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru (P6-0061), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, in na Univerzi v Mariboru, Filozofski fakulteti, v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta Mapiranje urbanih prostorov slovenskih mest v zgodovinskem okviru. Modernistična Nova Gorica in njeni konteksti (L6-8262), ki ga sofinancirajo Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Mestna občina Nova Gorica. rO N it Wagnerja), je potrebno poudariti, da Plečnikova rešitev iz arhitekturnega vidika ne spominja na nobenega od starejših nacionalnih panteonov. Žal Plečnikova zamisel nikoli ni bila uresničena, ker se je lastnica zemljišča, ljubljanska škofija, odločila na njem zgraditi novo stavbo semenišča (ki jo je prav tako načrtoval Plečnik). Od prvotnega projekta je bil tako uresničen le prizidek k cerkvi sv. Krištofa, tj. župnijska cerkev sv. Cirila in Metoda, ki so jo zgradili med letoma 1933 in 1934. Poleg tega pa je bil v letih 1937-1938 na vzhodnem robu nekdanjega pokopališča po Plečnikovih načrtih urejen manjši spominski park Navje. Po drugi svetovni vojni je bilo celotno območje nekdanjega pokopališča znova preurejeno, saj se je lokalna oblast odločila na njem zgraditi mestno sejmišče (Gospodarsko razstavišče), ki so ga začeli graditi 1954, gradnjo pa je pospešila odločitev, da bo v aprilu 1958 na njem potekal 7. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Sočasno z izgradnjo Hale A (Branko Simčič, 1957-1958) je bila podrta bežigrajska župnijska cerkev in le Plečnikov prizidek je bil kasneje rekonstruiran na drugi lokaciji, ne pa tudi cerkev sv. Krištofa. Tudi usoda Navja je bila kar nekaj desetletij nejasna, saj so bili načrti za selitev nagrobnikov na glavno ljubljansko pokopališče, Žale, aktualni vse do leta 1980. Čeprav se je situacija precej izboljšala po letu 1981, ko je bilo Navje spomeniško zaščiteno, pa spominski park zaradi svoje majhnosti, pa tudi desetletij zanemarjanja, ne igra vloge, ki bi jo "Častno pokopališče zaslužnih Slovencev". Danes lahko le obžalujemo, da ni prišlo do uresničitve Plečnikovega Slovenskega panteona, saj bi ta predstavljal izjemno arhitekturno rešitev, pomembno sredstvo za oblikovanje slovenskega zgodovinskega spomina, imel pa bi tudi pomembno vzgojno-izobraževalno vlogo in bi bil ključen za spodbujanje slovenske narodne zavesti. Summary The most important Slovenian architect Jože Plečnik (1872-1957) was 1924 engaged in the urban planning of Ljubljana's northern district Bežigrad. In his urban plan, published in 1929, he also proposed the solution for the abandoned St. Christopher cemetery, which was the main cemetery of Ljubljana from 1779 until 1906 and thus contained the graves of many important Slovenians. In his detailed plans (1932) Plečnik proposed the en- largement of St. Christopher church, construction of the new monumental church (so-called Hall of Fame) as well as rearrangement of the rest of cemetery in the memorial park, unique combination of architecture, nature and tombs of important Slovenians. "Honorary cemetery of important Slovenians" would thus become a Slovenian Pantheon and would play an important role in defining the historical memory as well as creating the national consciousness. Furthermore, the project can also be observed as a kind of protest against contemporary Yugoslav politics, who promote the idea of a single Yugoslav nation. Although several national pantheons were built or designed in Europe in 19th and early 20th century and that the topic of national pantheon was popular in early 1900's Vienna (especially in the school of Plečnik's teacher Otto Wagner) Plečnik's solution is unique from architectural point ofview and does not resemble and of the older national pantheons. Unfortunately, the project was never executed, because the owner of the territory, the Diocese of Ljubljana, decided to build a new priest seminary building (also designed by Plečnik) in the middle of it. From the original project only the extension of St. Christopher church, i. e. the parish church of St. Cyril and Methodius, was constructed in 1933-1934. In addition, on the eastern part of former cemetery the much smaller Navje memorial park was established according to Plečnik's plan in 1937-1938. After the S econd World War the whole territory of former cemetery was rearranged again, because the local authorities decided to build a city fair (Ljubljana Exhibition and Convention Centre). The construction started in 1954, but the decision to held there the 7th Congress of the League of Communists of Yugoslavia on April 1958, stimulated the construction significantly. For that reason, the exhibition hall A (Branko Simčič, 1957-1958) was built and at the same time Bežigrad parish church was demolished. Only Plečnik's extension, church of St. Cyril and Methodius, was later reconstructed on another location, while St. Christopher church was not. Also the destiny of Navje Memorial park remained open for several decades, since the plans for removing the gravestones to Žale Central cemetery were current until 1980. Although the situation has much improved since 1981, when Navje Memorial park was put under mon- a v QJ ument protection, due to its smallness and decades of neglecting, Navje never played the role that "Honorary cemetery of important Slovenians" would. From today's point of view, we can only regret, that Plecnik's Slovenian Pantheon was never executed, since it would be a unique architectural solution, an important mean of creating the Slovenian historical memory, it would have a significant pedagogical role and it would be crucial for establishing Slovenian national consciousness. Viri in literatura Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova zbirka Arh Kos, M. 1997. "Spomeniškovarstvena problematika Navja po letu 1980." V Ljubljansko Navje, ed. M. Piškur in S. Žitko 22-24. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Bajuk, M. 1930. Vodnik po ljubljanskih pokopališčih. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. Bajuk, M. 1940. Navje. Ljubljana: Kulturni odsek mestnega poglavarstva. Bernik, S. 2004. Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja /Slovenian Architecture of the Twentieth Century. Ljubljana: Mestna galerija. Bruhova, K. 2015. "Architektura Bohumila Hübschmanna: konstrukce a estetika." Beton: technologie, konstrukcesanace 5: 6063. Fabiani, M. 1899. Regulacija deželnega stolnega mesta Ljubljane. Dunaj: samozaložba. Gollmann, K. F. 2005. Edvard Ravnikar: Bauten und Projekte: Die Fortsetzung einer mitteleuropäischen Architekturtradition. Wien-Graz: Neuer Wissenschaftlicher Verlag. Gostiša, L., ur. 1986. Arhitekt Jože Plečnik: Razstava v Ljubljani 1986, Ljubljana: Delavska enotnost. Hrausky, A., J. Koželj in D. Prelovšek. 1996. Plečnikova Ljubljana: Vodnik po arhitekturi. Ljubljana: Dessa. Hrausky, A., J. Koželj in D. Prelovšek. 1998. Plečnik v tujini: Vodnik po arhitekturi. Ljubljana: Dessa. Kassal-Mikula, R. 1999. "Karl Troll und Franz Biberhofer 1904: Österreichische Ruhmeshalle auf dem Leopoldsberg." V Das ungebaute Wien: Projekte für die Metropole: 1800 bis 2000, 220-2i.Wien: Historisches Museum der Stadt Wien. Krečič, P., ur. 1985. Plečnik in jaz: Pisma Jožeta Plečnika Antonu Suhadolcu: Suhadolčevi spomini na Plečnika. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Krečič, P., ur. 1990. Monumentalni (nerealizirani) načrti za Ljubljano Jožeta Plečnika. Ljubljana: Arhitekturni muzej Ljubljana. ¡C Krečič, P. 1992. Jože Plečnik. Ljubljana: Državna založba Slovenije. g Krečič, P. 1995. "Sveti Krištof in sveta Ciril in Metod. " V Naš Bežigrad: župnija sv. Cirila in Metoda Ljubljana Bežigrad ob šestde- £ setletnici 1934-1994, uredil Franci Seničar, ^ 78-94. Ljubljana: Župnijski urad Ljublja- < na-Bežigrad. c Krečič, P., V. Miškovič in D. Prelovšek. 2007. g Da ne pride v pogin in pozabljenje: Plečni- c kova vizija Ljubljane - slovenskih Aten: arhitektov dar knjižnici. Ljubljana: Narodna t in univerzitetna knjižnica. * Kusakova, A. 2013. "Bohumil Hypšman - moderni architekt v historickem meste." Dipl. naloga, Univerzita Karlova v Praze. k Lavrič, A. 2012. "Ljubljanska cerkev sv. Krištofa za Bežigradom." Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino 60 (1): 7-22. Lenarčič, V. 1940. "Razvoj Bežigrada." V Naš Bežigrad: V luči zgodovine, kulture, gospodarstva, uredila Vilko Fajdiga in France Jesenovec, 36-44. Ljubljana: Stavbarska zadruga Bežigrajski dvor. Mihelič, B. 2001. "Gospodarsko razstavišče." V 20. stoletje: Arhitektura od moderne do sodobne: Vodnik po arhitekturi, uredila Damjana Prešeren, 93-99. Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Mihelič, B. 2008. "Maks Fabiani in dunajski urbanizem na prelomu 19. stoletja." Urbani izziv 19 (1): 5-10. VC N Mole, R. 1940. "Navje." V Naš Bežigrad: V luči zgodovine, kulture, gospodarstva, uredila Vilko Fajdiga in France Jesenovec, 7278. Ljubljana: Stavbarska zadruga Bežigrajski dvor. Pevsner, N. 1976. A History of Building Types. London: Thames and Hudson. Piškur, M. in S. Žitko. 1997. Ljubljansko Navje. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Piškur, M. 2004. Ljubljanske Žale: Vodnik po pokopališču. Ljubljana: Družina. Plečnik, J. 1929. "Studija regulacije severnega dela Ljubljane." Dom in svet 42 (3): 91. Plečnik, J., ed. 1937. Lučine: Nadaljevanje: 118 izbranih del arhitektov Tehnike Univerze ljubljanske: 1929-1937. Ljubljana: Ognjišče akademikov arhitektov. Prelovšek, D. 1979. Josef Plečnik: Wiener Arbeiten von 1896 bis 1914. Wien: Edition Tusch. Prelovšek, D. 1992. Josef Plečnik (1872-1957): Ar-chitecturaperennis. Salzburg-Wien: Residenz Verlag. Prelovšek, D. 1996. "Kostel Nejsvetejšiho Srdce Pane v Praze." V Josip Plečnik: Architekt Pražskeho hradu, uredili Zdenek Lukeš, Damjan Prelovšek in Tomaš Valena, 56579. Praha: Sprava Pražskeho hradu. Prelovšek, D. 2017. Jože Plečnik: Arhitektura večnosti: Teme, metamorfoze, ideje. Ljubljana: Založba ZRC. Premerl, T. 2000. "Bolleov Mirogoj -nadrasta-nje vremena i stila." V Historicizam u Hrvatskoj 1, 73-79. Zagreb: Muzej za umjetnost i obrt. Pozzetto, M. 1979. La scuola di Wagner 18941912: Idee, premi, concorsi. Trieste: Comu-ne di Trieste. Pozzetto, M. 1983. Max Fabiani: Ein Architekt der Monarchie. Wien: Edition Tusch. Pozzetto, M. 1997. Maks Fabiani - vizije prostora. Kranj: Libra. Razbočan, R. 1995. "Kronološki prikaz ustanovitve in delovanja župnije." V Naš Bežigrad: župnija sv. Cirila in Metoda Ljubljana Bežigrad ob šestdesetletni-ci 1934-1994, uredil Franci Seničar, 7-77. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana-Be-žigrad. Sapač, I. 2015. "Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije." V Sapač, I. in F. Lazarini. Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, 361677. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Fakulteta za arhitekturo. Stabenow, J. 1996. Jože Plečnik: Städtebau im Schatten der Moderne. Braunschweig-Wiesbaden: Vieweg. Stele, F. 1933. "Hram Slave pri sv. Krištofu." Dom in svet 46 (1-2): 64-71. Stele, F. 1940. "Veliki načrti." V Naš Bežigrad: V luči zgodovine, kulture, gospodarstva, uredila Vilko Fajdiga in France Jesenovec, 44-55. Ljubljana: Stavbarska zadruga Bežigrajski dvor. Steska, V. 1940. "Iz nekdanjih dni." V Naš Bežigrad: V luči zgodovine, kulture, gospodarstva, uredila Vilko Fajdiga in France Jese-novec, 25-31. Ljubljana: Stavbarska zad ga Bežigrajski dvor. Štrukelj, T. 1940. "Baragovo semenišče." V Naš Bežigrad: V luči zgodovine, kulture, gospodarstva, uredila Vilko Fajdiga in France Je-senovec, 69-71. Ljubljana: Stavbarska zadruga Bežigrajski dvor. Šumi, N. 1960-1961. "Ljubljana, prenos in preureditev Navja." Varstvo spomenikov 8: 123. Telesko, W. 2008. Kulturraum Österreich: Die Identität der Regionen in der bildenden Kunst des 19. Jahrhunderts. Wien-Köln-Weimar: Böhlau Verlag. Valena, T. 2013. O Plečniku: Prispevki k preučevanju, interpretaciji in popularizaciji njegovega dela. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Vardjan, M. 2013. "Hala A Gospodarsko razstavišče Ljubljana." V Čelik, M., M. Vardjan in B. Zupančič. Pod skupno streho: Moderne javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov, 226-31. Ljubljana : Muzej za arhitekturo in oblikovanje. OJ V QJ p Zakrajšek, K. 1940. "Od sv. Krištofa do sv. Ci-;>da." V Naš Bežigrad: V luči zgodovine, kulture, gospodarstva, uredila Vilko Fajdiga in France Jesenovec, 5668. Ljubljana: Stavbarska zadruga Bežigrajski dvo N N Odtujevanje kulturne dediščine: primer premeščenih artefaktov iz mest Slovenske Istre Janja Babelic, mag. umetnostne zgodovine Med drugo svetovno vojno, ko so obalna mesta pripadala Italiji, je bilo zaradi nevarnosti vojne iz omenjenih krajev premeščenih nekaj predmetov kulturne dediščine. Problematika restitucije umetnin je tako na Slovenskem kot drugod že nekaj desetletij pereč problem. Cilj prispevka je strnjeno predstaviti historični pregled po vojni odtujenih artefaktov iz obalnih mest, z namenom postavitve trdnih temeljev za nadaljne raziskave. Ključne besede: kulturna dediščina, 2. sv. vojna, Slovenija, Italija, restitucija. During World War II, when the coastal towns of Slovenia were part of Italy, many of heritage objects and artifacts were taken to safety and relocated because of bombing threats. The problem of restitution of artifacts is still today a burning question in Slovenia and others parts ofthe world. The scope ofthis article is to give a condensed historical review on the fate of the relocated artifacts from the coastal towns, because further research must be placed on solid foundations. Key words: cultural heritage, WWII, Slovenia, Italy, restitution. Med drugo svetovno vojno, ko so obalna mesta severne Istre pripadala Italiji, je bilo zaradi nevarnosti vojne od tam premeščenih nekaj predmetov kulturne dediščine. Predmeti so bili odpeljani na varno, vendar se zaradi sprememb meja v teh okrajih niso nikdar vrnili na svojo izvorno lokacijo. Kmalu po drugi svetovni vojni je Jugoslavija ustanovila komisijo za restitucijo artefaktov. Cilj prispevka je strnjeno predstaviti usodo po vojni odtujenih artefaktov iz obalnih mest, z namenom, da bi te raziskave bile v prihodnje nadgrajene. Živimo v času, ko je tematika vračanja umetnin zelo prikladna za politične in populistične namene. Zaradi tega je nujna kontekstualizacija in poglobljena analiza podobnih primerov. Uporabljena metodologija je preplet pregleda umetno-stnozgodovinskih, zgodovinskih in arhivskih vi- 1 Pojem artefakt v tem kontekstu uporabljam kot širšo definicijo, ki zajema sakralno in profano premično kulturno dediščino. rov. Historični pregled v tem članku predstavlja le temelje za nadaljnje raziskave na tem področju, ker je problem odtujenih umetnin izjemno zahteven za raziskavo, saj pokriva različna raziskovalna področja. Po Ashworthu je ravno pomen, ki ga pripisujemo dediščini, tisti, ki ji določa vrednost (Ashworth in soavtorji 2007, 3). Nacionalna dediščina je del javne kulturne in zgodovinske sfere, je del procesa vlade in vladanja (Mason in Ba-veystock 2009, 17). Marta Anico (2009, 63) piše, da je dediščina izjemno učinkovito sredstvo za uveljavljanje kontinuitete in stabilnosti, ki omogoča družbam definiranje in sidranje njihove identitete. Kot jasno kažejo sodobne razlage s področja kritičnih dediščinskih študij, artefak-ti in nesnovni elementi dobijo vrednost dediščine skozi proces dediščinjenja (heritageisation; Harvey 2001), ki ga sooblikujejo diskurzi. Avto-rizirani diskurz v dediščini je tisti, katerega no- DOI: HTTPS://DOI.ORG/l0.26493/2350-5443.7(l)79-96 o oc silci so politične elite in strokovnjaki, stremijo pa h konsenzualnem, narodotvornem tolmačenju zgodovine, in torej dediščine; obratno pa su-balterni diskurz temelji na vključujočem načelu različnih družbenih (nehegemonskih) skupin in odpira prostor za konfrontacijo različnih razlag (Smith 2006, 4-6). Dediščina je torej vedno bila ideološko osnovana, je simbolični konstrukt pod vplivom zgodovine, politike in družbenih okvirjev, v katerih nastanejo in so interpretirani kulturni pomeni (Anico 2009, 63), s tem pa instrument kulturne moči (Harvey 2001, 15). Obstoj neke stvari, po Benjaminu (2003, 151), je zbir vsega, kar ji je od začetka dodala tradicija, od njenega materialnega trajanja vse do zgodovinskega pričevanja. Enkratna vrednost prave umetnine je utemeljena v ritualu, v katerem je imela svojo izvirno in prvotno uporabno vrednost (Benjamin 2003, 154). Mnogi artefak-ti, kot so na primer knjige, kipi, medalje ipd., so v osnovi narejeni kot premični predmeti, drugi ar-tefakti, ki pa so nepremični oziroma namenjeni za v točno določen prostor, pomen in vrednost dobivajo iz okolice. Če se ta spremeni, izgubijo kontekst in ambient prikrajšajo za svojo prisotnost. Nekatere artefakte so premaknili zaradi spremembe okolice (tempelj v Aswanu), druge zaradi vojne, kraje ali nesreč. Nekateri se lahko vrnejo, drugi so še vedno na tujem. Odstranitev v nekaterih primerih postane življenjskega pomena za njihovo historično reševanje (Lowent-hal 2015, 444). Taka odstranjevanja pa imajo posledice: premik spomenikov uniči njihovo pri-čevanjsko vrednost in povezava s krajem izvora je mnogokrat izbrisana. Veliko relikvij je danes dostopnih v muzejih ali galerijah in jih v prvotni katedrali ali oddaljenem gradu ne najdemo več. Če umestitev relikvije med štiri stene pomeni lažji dostop do njih, jim to sočasno odvzame časovno zavedanje, ki ga ne more popraviti niti bližina kraju izvora niti najbolj inovativna in dovršena postavitev (Lowenthal 2015, 448). Opravka imamo s spolzkim področjem, saj je dediščina del preteklosti, s katerim se zelo enostavno manipulira. V članku predstavljeni historiat nam osvetljuje pomen restitucije umetnin za Slovenijo in Italijo, poleg tega pa razkriva še mnogo nerešenih vprašanj, predvsem pa političnih ozadij, ki niso bila še ustrezno obravnavana. Primer kliče po kontekstualizaciji predvsem dejstva, da so nekatere rane iz polpretekle zgodovine še odprte. Pomen restitucije umetnin se ne nanaša samo na umetnostno zgodovino, ki ima nalogo raziskati avtorstvo in provenienco odtujenih umetnin, ampak tudi na zgodovinski, družbeni ter politični kontekst, saj je dediščina učinkovito orodje za politično manipulacijo in apropriacijo (tako kulturno kot ozemeljsko). Od sprejetja ICO-MOS-ove Beneške listine (1964) dalje (Doktrina 1 Mednarodne listine ICOMOS 2003, 26), se dediščina varuje v kontekstu. Vprašanje, ki si ga moramo ob tem postaviti, pa je: Kaj se zgodi v primeru, ko je kontekst sporen? Komu pripada ta dediščina? Dediščinske študije ta problem jasno artikulirajo: Nadalje, spori glede pravic do lastninjenja in pravice do tega na kakšen način in za koga interpretiramo preteklost, igrajo svojo vlogo ne samo v odnosih med različnimi kulturami, ampak tudi v sporih glede razredov, spolov, generacijskih razlik, ipd. Konflikti torej niso samo značilnost in preteklo stanje t.i. pokonfliktnih družb, ampak so pogost fenomen tudi v pluralističnih družbah, so posledica različnih obstoječih interesov. Ne-soglasna dediščina je vsakdanji fenomen, ki nam omogoča razumevanje kompleksnosti in spremembe resničnosti. Namesto da ta fenomen preziramo in pristopamo k njemu kot k izjemi in nespremenljivem problemu, bi morala nesoglasna dediščina biti uporabljena kot kraj za skupno prepoznavanje, sprejemanje, dialog in dinamične odnose do preteklosti ... (Kisič 2016, 295). Socialni konstrukti preteklosti so ključni elementi v procesu dominacije, podrejanja in odpora (Silverman 2011, 3). Niso samo ljudje tisti, ki želijo vrnitev in/ali nadzor nad svojo dediščino, tudi države si to želijo in zanimati nas mora, OJ V QJ zakaj in kako so ti objekti dediščine manipulira-ni skozi diskurz (Silverman 2011, 14). Ko ljudje definirajo idejo vključevanja in izključevanja, se sklicujejo na povezanost s krajem oziroma vsaj z reprezentacijo kraja, to pa uporabijo za legitimacijo svojih zahtev po teritoriju (Ashworth in so-avtorji 2007, 5). Dediščina je sestavljena iz različnih preteklih dogodkov, osebnosti, spominov, mitologij, fizičnih relikvij in krajev, s katerimi je simbolično povezana (Ashworth in soavtorji 2007, 40). Dediščina je tudi politični proces, v katerem so določeni kraji vključeni v dogovorjen nacionalni pogled na svet, medtem ko so drugi zanikani ali namensko prezrti, ker predstavljajo grožnjo dogovorjeni nacionalni podobi (Knapp in Antoniadou 1998, 33). Današnje razumevanje identitete kot mnogovrstnost lastnin, in potrebe posameznikov do pripadnosti teritorialno določeni družbeni skupini, ni nič manj pomembna kot takrat, ko so se definirale nacionalne države 19. stoletja. Razlika je le v tem, da so identifikacije z reprezentacijo prostora in kraja postale kompleksnejše, ker globalizacijo spremlja reteri-torializacija, ki privilegira regionalno in lokalno na račun nacionalnega (Ashworth in soavtorji 2007, 1). Preučevanje dediščine se ne nanaša neposredno na preučevanje preteklosti, ampak na vsebino, interpretacijo in reprezentacijo dediščinskih diskurzov ter na to, kako so izbrani glede na povpraševanje sedanjosti. Pomen je tisti, ki daje vrednost dediščini (Ashworth in soavtorji 2007, 3). Dediščina je socialni konstrukt, ki ga oblikujejo politični, ekonomski in družbeni vplivi sedanjosti. Dediščinski konflikt je postal globalni problem, ker je tako prepleten s procesom družbenega vključevanja in izključevanja, da definira družbene karakteristike z vedno bolj kompleksnimi formami kulturne drugačnosti (Ashworth in soavtorji 2007, 4). Zgodovinski okvir Zgodovinski okvir obravnavanega primera je izredno kompleksen in vreden posebne obravnave, zato sem se odločila, da se osredotočim izključno na nekaj najpomembnejših zgodovinskih prelomnic (za več glej Pirjevec 2007), na katerih slo- ni razlaga v nadaljevanju. Obalna mesta so bila od svojega osnovanja vezana na romanski svet ob severnem Jadranu (med 13. in 18. st. primarno na takratno oblastno strukturo Beneške republike iz. Serenissime), obenem pa v stalnem stiku s slovanskim svetu v mestnem zaledju. Avstrijska oblast v 19. stoletju je večkulturnost še spodbujala. A prav večkulturni značaj regije se je z oblikovanjem nacionalnih držav izkazal za odlično odskočno desko za utemeljevanje ozemeljskih ape-titov. Prvo svetovno vojno je dokončno zaključila Rapalska pogodba, podpisana leta 1920, ki je na novo zarisala mejo med kraljevinama (Italija in ^ SHS) in današnja pokrajina Primorske je pripadla Italiji (Pirjevec 2008, 107-109). Obdobje | med obema vojnama je zaznamoval fašizem in £ strmoglavljenje slovensko-italijanskih odnosov Ë med prebivalstvom. Po nastopu druge svetovne k vojne je v začetku aprila 1941 Italija s pomočjo « Nemčije in Madžarske napadla Kraljevino Jugo- t slavijo (Gombač 1996, 81). Koncu druge svetovne 5 vojne (1945) je sledilo dolgotrajno določanje no- £ vih državnih meja. Devetega junija 1945 sta ge- > nerala Arso Milovanovic in William D. Morgan d podpisala v Beogradu sporazum, ki je bil pov- g sem v sozvočju zahtevami takratnega ameriškega predsednika Trumana. Jugoslovanske enote naj bi se umaknile iz Trsta, Gorice in drugih območij zahodnega dela Julijske krajine, za t.i. Morganovo črto (Pirjevec 2007, 315). Dvanajstega junija 1945 so se morale jugoslovanske enote, v skladu s sporazumom iz Beograda, umakniti za demarkacijsko linijo. Obsežno obmejno sporno ozemlje Julijske krajine je bilo razdeljeno na dve okupacijski coni, A in B, od katerih je v pričakovanju dokončne razmejitve na mirovni konferenci prva prišla pod anglo-ameriško, druga pod jugoslovansko vojaško upravo. (Pirjevec 2007, 318). Na Pariški konferenci leta 1947 je bila usoda večine spornega ozemlja dorečena, ostalo pa je odprto vprašanje pripadnosti Trsta in njegovega neposrednega zaledja, od Devina do Novigrada. Oblikovana je bila začasna tamponska državica Svobodno tržaško ozemlje (STO) oz. Territorio Libero di Trieste (TLT), ki je imela lasten statut, po katerem je bila država tudi uradno večjezič- H OC na. Tudi ta politična tvorba je bila razdeljena v dve coni in ločeni upravi: cono A, ki je obsegala Trst z okoliškimi vasmi na kraškem robu, je upravljala ZVU ; cono B, ki jo obsegala območje od Ankarana do Novigrada, pa je upravljala VUJA3 (Poročilo SIZKK 2000, 13; Pirjevec 2007, 368, 374). Po večletnih pogajanjih in skorajšnjem ponovnem spopadu (1953) je bilo tržaško vprašanje razrešeno, posledično pa določena meja med Italijo in Jugoslavijo (in torej med demokratič-no-kapitalističnim Zahodom ter socialističnim Vzhodom). Z Londonskim sporazumom (oktobra 1954) je cona A pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji (Pirjevec 2007, 478). Usoda umetnin iz Kopra, Izole in Pirana pred, med in po vojni O usodi artefaktov iz Kopra, Izole in Pirana pred, med in po vojni pišeta zlasti dve avtorici: Sonja Ana Hoyer in Irene Spada. Obe se sklicujeta predvsem na dnevnik honorarnega inšpektorja in direktorja evakuacije umetnin in zaščite umetniškega patrimonija Vidma z okolico, Carla Someda de Marca, ter ostale dosegljive arhivske vire. Zaradi tega se v nadaljevanju sklicujem predvsem nanju, saj sta edini, ki se ukvarjata specifično z odtujenimi artefakti na območju obalnih mest s širšo okolico. Pred drugo svetovno vojno Že po prvi svetovni vojni je italijansko ministrstvo za javno izobraževanje vpeljalo merila za reševanje in ohranjanje umetniške dediščine v primeru oboroženega spopada. Pomembna osebnost, zadolžena za varovanje dediščine, je bil nadzornik Ferdinando Forlati, arhitekt na Nad-zorništvu v Benetkah (Spada 2017, 191). V pismu, poslanem 7. januarja 1931 na Direzione generale antichita e belle arti, je takratni nadzornik v Trstu Forlati spisal po njegovem mnenju uporabne nasvete za varovanje nacionalnega umetniškega zakladja pred letalskimi napadi. Predlagal je dve možnosti: direktno obrambo in prenos umetnin na varne kraje. V pismu je omenjal, da mu 2 Zavezniška vojaška uprava 3 Vojaška uprava Jugoslovanske armade je največ skrbi povzročalo dejstvo, da se je večina umetnin v njegovi pristojnosti nahajala v obmejnih okrajih (Spada 2017, 192). Februarja 1932 je ponovno poslal pismo, v katerem je spraševal o napredku glede očuvanja kulturne dediščine pred letalskimi napadi. Takrat je Forlati pripravljal seznam umetnin degni diparticolare interesse (posebnega zanimanja) (Forlati 1932 v Spada 2017, 193) in seznam pomembnejših stavb. Na prvi verziji poslanega seznama ni bilo zabeležene Istre (Spada 2017, 193). Italijanski kralj Vitto-rio Emanuele III je 5. marca 1934 odobril prvi dekret za zaščito teritorija in civilnega prebivalstva pred letalskimi napadi Regolamento per la prote-zione antiaerea del territorio nazionale e dellapo-polazione civile (Uredba za očuvanje pred letalskimi napadi nacionalnega teritorija in civilnega prebivalstva), ki je vseboval odlok o ustanovitvi instituta občinskih in provincialnih odborov za obrambo pred letalskimi napadi (Spada 2017, 195). Ministrstvo za vojno se je odločilo, da brez njihove odobritve nadzorniki niso imeli prostih rok glede ukrepov za očuvanje dediščine (Spada 2017, 196). Januarja 1935 so bili narejeni seznami, vključno z oceno stroškov v primeru premikanja in zaščite umetnin. Forlati4 ni verjel, da so obmejni kraji varni za zbiranje umetnin in je bil mnenja, da bi umetnine morali premestiti v Veneto (Spada 2017, 198). Prvi predlog varne lokacije, ki ga je ponudil nadzornik Gino Fogolari, je bil frančiškanski samostan Carceri, sedem kilometrov oddaljen od kraja Este. Zanj se niso odločili, saj je bila stavba v statično slabem stanju (Spada 2017, 199). Predlagane so bile tudi dru- OJ O V QJ c« ge lokacije, ki pa se niso uveljavile. Prvi seznam, ki ga je sestavila Regia Soprintendenza alle opere d'antichita e d'arte di Trieste (Nadzorništvo za starine in umetnine iz Trsta), je prišel na Direzi-one generale antichita e belle arti 21. marca 1935 (Spada 2017, 200). Na seznamu so bile premičnine razdeljene po provincah. Poleg tega so bile na seznamu tudi manjše stvari, za katere so menili, da bi se jih dalo zlahka odtujiti. V primerjavi s se- 4 Konec leta 1935 so Forlatija premestili v Benetke, v Trstu pa ga je nasledil Giovanni Brusin, vendar samo do konca leta 1936, ko ga je zamenjal Bruno Molajoli. Bruna Molajolija je v Trstu kasneje zamenjal Fausto Franco (Spada 2017, 210). znami za očuvanje iz prve svetovne vojne so bile na tokratnih seznamih tudi umetnine iz zasebnih rok. Ministrstvo za nacionalno izobraževanje je po Ministrstvu za vojno obvestilo Nadzor-ništvo, da mora v primeru vojne ohraniti sedež v Trstu (Spada 2017, 201). Januarja 1936 je Brusin poslal na Direzione generale provizorični seznam umetnin v zasebni lasti, saj naj v danem trenutku ne bi bilo mogoče narediti dokončnega (Spada 2017, 202). Na dopolnjenem seznamu, poslanem februarja 1936, je navedel Koper in Pulo kot kraja, kjer bi se umetnine lahko zbirale (Spada 2017, 202). Koper in Pula sta bila zapisana kot zbirna centra, kjer naj bi se umetnine dokončno zapakiralo in od tam odpeljalo na varno na naknadno določeno lokacijo. V Bolletino darte, ki ga je izdalo Ministrstvo za nacionalno izobraževanje aprila 1938, je minister za nacionalno izobraževanje Giuseppe Bottai jasno izrazil svoj namen, da bo zaščitil umetnine v sklopu nacionalnega teritorija, hkrati pa je odločno zavrgel idejo profesorja Alberta Geouffreja De La Pradelle, ki je predlagal, da se umetnine premestijo na ozemlje nevtralnih držav (Spada 2017, 209). Premik v nevtralne države po njegovem mnenju ne bi jamčil večje varnosti, ravno obratno. Bal se je, da jih v primeru, če bi Italija vojno izgubila, ne bi nikdar več dobili nazaj (Spada 2017, 210). Med drugo svetovno vojno Italija je stopila v vojno i0. julija i940. Poudariti je treba, da umetnine iz Kopra, Izole in Pirana niso bile nikdar odpeljane kot vojni plen niti jih niso premestili takratni prebivalci, temveč sta njihov umik z obmejnega področja zaradi zavarovanja pred vojnim uničenjem narekovala italijanska zakona 1089 (1. junij 1939) in 1041 (6. julij 1940) Protezione delle cose d'interesse artistico, storico, bibliografico e culturale della Nazione in caso diguerra (Hoyer 2005, 15; Spada 2017, 211). Med letoma 1939 in 1940 je bilo veliko število umetnin odpeljanih na varno, posebno iz Istre, saj so te kraje zaradi dogodkov iz prejšnje vojne dojemali kot izredno rizične (Casadio in Castel-lani 2005, 29). Za vso potrebno logistiko za umik del je poskrbela pristojna spomeniškovarstvena služba, t. i. Nadzorništvo v Trstu (Hoyer 2005, 15). Zbiranje in odvoz umetnin so izpeljali v dveh tednih junija 1940. Ta dogodek je vodil tržaški spomeniškovarstveni nadzornik Fausto Franco. Umetnine so shranili v vili zadnjega beneškega doža Manina v Furlaniji. Dela so zapakirali v zaboje, priskrbelo jih je podjetje za prevoze Exner iz Trsta, ki je skupaj s podjetjem Roiatti iz Vidma izpeljala logistiko prevoza (Spada 2017, 212; Hoyer 2005, 15). Prvotna lokacija, ki je bila predvidena, je bila Rocca Bernarda v Gorici, ker pa je bila poleg smodnišnica, so se raje odločili za Vilo Manin, ki jo je dal v uporabo grof Leonardo (Magani 2005, 33; Spada 2017, 212). Na seznamih Nadzorništva, poslanih na Ministrstvo, so našteti sodelavci, ki so sodelovali pri evakuaciji. Na teh seznamih je tudi Koper, kjer so sodelovali Antonio Pozzar, odgovoren za občinsko dediščino, pater Pasquale Giorgio Salico, odgovoren za samostan sv. Ane, in monsi-njor Sirotti, odgovoren za stolnico. V Piranu je bil odgovoren Mario Bartoli za občino, pater Lino Biasi za sv. Frančiška in monsinjor Egidio Malusa za cerkve sv. Jurija, sv. Marije in sv. Štefana (Spada 2017, 213). V Vili Manin je bilo shranjenih 380 zabojev z umetninami s celotnega območja Julijske krajine in Furlanije. Vsak zaboj je bil inventariziran s svojo številko; vsaka slika je imela svoj uradni dokument, podpis, pečat in datum; vsak dokument (ki je potrjeval umik del zaradi zaščite pred letalskim bombardiranjem) je bil izdan v treh izvodih: enega je prejel lastnik, enega Nadzorništvo v Trstu in enega izbrani prevoznik umetnin Exner iz Trsta. Najbolj natančen opis umetnin in podatke o zabojih najdemo v dnevniku honorarnega inšpektorja in direktorja evakuacije umetnin in zaščite umetniškega patrimonija Vidma z okolico, Carla Someda de Marca, ki je dnevnik vodil med 10. aprilom 1940 in 21. majem 1945 (Spada 2017, 211, Hoyer 2005, i5). Prva pošiljka umetnin iz Istre je prišla 20. junija 1940 z vlakom. V dnevniku je zabeleženo, da so prejeli naslednje zaboje iz Kopra in Pirana: sedem iz koprskega muzeja, enega iz stolne cerkve Marijinega vnebovzetja v Kopru, štiri iz samostana sv. Ane v Kopru, enega iz cerkve Ma- ro 00 oc rije Tolažnice v Piranu, enega iz cerkve sv. Štefana v Piranu, štiri iz piranske Občinske palače, pet iz cerkve sv. Jurija v Piranu (Spada 2017, 214). Petindvajsetega junija 1940 je prispel še en zaboj iz sv. Ane, tako da jih je bilo skupaj pet (Spada 2017, 214). Sonja Ana Hoyer navaja tudi zaboj iz cerkve sv. Frančiška v Piranu, ki pa ga Irene Spada ne omenja (Hoyer 2005, 16, Spada 2017, 214). Someda je v dnevniku zapisal, da ga je zelo skrbela bližina Jugoslavije (Spada 2017, 213). Franco je v istem mesecu razposlal okrožnico s prošnjo za inšpektorje in direktorje muzejev in ostale, ki so se ukvarjali z evakuacijo, da se k zabojem priloži negative z dokumentiranimi deli in zapisom, ki pojasnjuje vsebino zabojev (Spada 2017, 214). V Vili Manin je začelo zmanjkovati prostora in Someda je moral prositi grofa Manina za dodatne prostore (Spada 2017, 218). Z napredovanjem vojne so se odločili, da zaboje premaknejo v notranjost dežele, dlje od nevarnih vzhodnih meja Italije. To se je izkazalo za zelo težko nalogo, saj so bili premiki zaradi vojnega stanja s prevoznimi sredstvi zelo omejeni (Spada 2017, 219). Že leta 1942 je Someda izrazil zaskrbljenost, saj Ministrstvo ni odobrilo povečanja števila oboroženih stražarjev (Spada 2017, 221). Leto kasneje v dnevniku navaja, da se je Francu zdelo vedno bolj nevarno imeti umetniška dela v enem samem kraju. Tudi sam Someda je razmišljal o tem, da bi dela razpršili (Spada 2017, 221). Zaradi nevarnosti in strahu pred tem, da bodo odšli tudi vojaki, sta najela civilno stražo osmih oseb (Spada 2017, 222). Someda je poslal okrožnico lastnikom umetnin, v kateri je pisalo, da obstaja nevarnost poškodb in kraje. Pojasnil je, da imajo, če želijo svojo zasebno lastnino nazaj, na izbiro dve možnosti: lahko pridejo ponjo na lastne stroške ali jo še naprej prepustijo v očuvanje njim, s tem da v primeru poškodb zanje niso odgovorni. Vsi lastniki niso prišli po umetnine, zato so del zabojev iz Pule in del iz Pirana zaradi onemogočene vrnitve na kraj izvora preselili v videm-ski muzej (Spada 2017, 222). Nato je jeseni 1943 prišlo do Nemške okupacije Italije. Ustanovljeno je bilo območje OZAK (Operationszone Adria-tisches Küstenland / Operacijska cona Jadran- sko Primorje). Odgovoren za umetnine je bil dr. Walter Frodl, direktor celovškega muzeja, ki je nemudoma začel sodelovanje s Somedo. Novembra 1943 se je Nadzorništvo odločilo, da razpusti center v Passarianu in da dela preselijo v San Daniele del Friuli (Spada 2017, 225; Hoyer 2005, 15). Soglasja z nemške strani niso dobili in tudi podjetje Roiatti, ki je pomagalo pri prvi selitvi, se je zaradi strahu, da bi jim zaplenili vozila, odreklo sodelovanju (Spada 2017, 225). Novembra jim je umetnine uspelo preseliti na skrito lokacijo v San Daniele (Spada 2017, 226). Tiste, ki so jih vrnili na izvorna mesta, pa so doživljale raznoliko usodo. Carpaccieva slika Marija z otrokom in svetniki iz cerkve sv. Frančiška v Piranu, na primer, ni bila vrnjena minoritom v Piran, temveč umeščena na sedež redovne province v Padovo. Podobno naj bi se zgodilo s poliptihom Cime da Conegliana Marija z otrokom in svetniki, ki je bil leta 1943 sicer vrnjen v Koper, vendar ga je leta 1946 neidentificirani menih odnesel v samostan S. Francesco della Vigna v Benetkah, od tampa naj bi bil leta 1966 premeščen v Mantovo (Hoyer 2005, 16). Dela niso bila nikdar vrnjena na izvorna mesta, delno tudi zaradi nastanka nove meje med Italijo in Slovenijo, uveljavljene z Mirovno pogodbo z Italijo leta 1947 in Londonskim memorandumom leta 1954 (Hoyer 2005, 17). Primer sv. Ane ^^ Artefakti iz sv. Ane so doživljali drugačnouso- fl^J do. Poudariti velja, da je bil lastnik umetnin frančiškanski red in ne država, kot npr. pri ume- tninah, odpeljanih iz koprskega muzeja. Zai di tega so se umetnine tudi po kapitulaciji Italije še vedno premikale iz države v državo, saj je bil frančiškanski red prisoten tako na področju Jugoslavije kot tudi v Italiji. Najbolj odmeven je primer poliptiha Cime da Conegliana, ki se je nahajal v samostanu sv. Ane. Leta 1940 so ga odpeljali na varno v Vilo Manin. Nazaj v sv. Ano naj bi prišel 5. novembra 1943 (Algeri in L'Occa-so 2005, 88, Hoyer 2005, 16), vendar obstaja sum, da je poliptih Cime da Conegliana že leta 1942 ali 1943 prišel v Trst, kamor so se v samostan Santa Maria Maggiore zatekli frančiškani (Alge- ri in L'Occaso 2005, 88, Spada 2017, 228). Kasneje, leta 1946 ali 1947, naj bi ga skupaj z okvirjem italijanski patri odnesli v San Francesco della Vigna v Benetke (Algeri in L'Occaso 2005, 88, Hoyer 2005, 16). Ostalim umetninam iz sv. Ane naj bi se pridružil šele leta 1965, ko so vse artefakte preselili v Mantovo (Algeri in L'Occaso 2005, 88). Umetniška dela so najverjetneje premikali v okviru današnjih meja Italije šele, ko se je vojna bližala koncu. Dela danes hranijo v beneški provinci ordinariata frančiškanov in se trenutno nahajajo v Gemoni (Spada 2017, 229). Irene Spada v knjigi navaja pismo poslano marca 1944, v katerem so frančiškani iz sv. Ane prosili Nadzor-ništvo za dobrodelni prispevek 20.000 lir, ki bi pokril del stroškov, porabljenih za izgradnjo zaklonišča pred letalskimi napadi, kamor so spravili umetnine. Da bi Fausta Franca prepričali, kako varno je njihovo zaklonišče, so mu poslali seznam vseh hranjenih umetnin, da bi s tem poudarili njihovo vrednost: 1. Ancona di Cima da Conegliano: deset slik z okvirji Vittoria da Feltre (šest zabojev), 2. Oltarna podoba V imenu Jezusa: Benedetto Carpaccio, en zaboj, 3. oltarna podoba Snemanje križa: Girolamo di Santa Croce, en zaboj, 4. slika Križanje in svetniki: Palma il Giovane, en zaboj, 5. slika Madona na prestolu in Sante del Catena, en zaboj, 6. slika Sveti Bernardin iz Siene: Sano di Pie-tro, en zaboj, 7. dve sliki sv. Joahim in sv. Ana: Girolamo da Santa Croce, en zaboj, 8. manjša dela (Spada 2017, 227). Bibliografski material: 1. pet vesperalov iz 15. stoletja, 2. sedem gradualov iz 15. stoletja, 3. dva latinska kodeksa T. Livii Historiae in Sermones, 4. dva grška kodeksa Isocrates ad Daemonicum in Lexicon Graecum, 5. 51 inkunabul (Spada 2017, 227). Drugo povojno obdobje (1945—1954) Jugoslovanski Prosvetni odsek okrožnega narodnoosvobodilnega odbora za Tržaško okrožje (NOO) je že 15. maja 1945 okrajnim referentom odredil popis škode na dediščini. Ker je bil od leta 1947 Koper pod okriljem cone B STO, je zanje veljal odlok št. 22., ki ga je 29. maja 1945 izdal Primorski narodnoosvobodilni odbor (PNOO) za slovensko Primorje in Trst (Rogoznica 2015, 243). Odlok je bil izdan v obdobju jugoslovanske vojaške prisotnosti v Trstu. Podobno kot odlok št. 19 o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov, ki ga je januarja 1945 objavilo z Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilne- >2 ga boja (SNOS), je tudi odlok PNO O postav- £ ljal pod zaščito naravoslovne, umetniške in dru- g ge predmete kulturne in zgodovinske vrednosti « v privatni in javni lasti. Določal je, da morajo navedeni predmeti biti ohranjeni na mestu, kjer so S izvorno stali. Uničevanje, poškodovanje, preme- £ ščanje, prodaja in druge oblike odtujevanja so > bile prepovedane s kazenskim pregonom. Od- d lok PNOO za razliko od odloka SNOS ni zago- g tavljal institucionalne spomeniške zaščite, saj ni navajal konkretnih organov, ki bi bili odgovorni za nadzor in zaščito spomenikov, niti ni opredeljeval pogojev njihovega upravljanja. V Pariški mirovni pogodbi z Italijo (1947) je pisalo, da mora Italija vrniti Jugoslaviji premoženje in arhivsko gradivo, ki je bilo odneseno z območja, okupiranega leta 1941 (Žitko 2005, 31). Odlok je do leta 1953 predstavljal edini pravni predpis, ki je urejal spomeniško varstvo in zaščito kulturnih spomenikov na območju cone B STO (Rogoznica 2015, 244). Za izdelavo seznamov odnesenih ali uničenih predmetov kulturne dediščine iz koprskega območja je bil odgovoren okrajni referent za prosveto. Tako je oktobra 1945 Karlo Prijon, referent pri OLO (Okrajni ljudski odbor) Koper, sestavil splošni seznam rokopisov in knjig koprske mestne knjižnice, ki so bili odneseni v Benetke. Na seznamu je kot manjkajoče gradivo navajal: knjige koprske komune, zgodovinske spise srednjega veka, občinske akte, doku- Vc oc mente občinske uprave, rokopise, pergamente in razne dokumente, med njimi zakonik iz 15. stoletja in originalne statute Kopra, rokopise družine Carli, akte iz obdobja francoske oblasti v Kopru, akte iz obdobja prve avstrijske oblasti v Kopru, dokumente in pisma iz obdobja italijanskega ri-sorgimenta (preporod naroda) in drugo. Vrednost odnesenega je bila izredno velika. Prijon je že istega leta predlagal zahtevek po restituciji od-peljanega gradiva (Rogoznica 2015, 245). V začetku petdesetih let je bilo zaradi nove politične ureditve vprašanje spomeniškega varstva potisnjeno v ozadje oziroma podrejeno političnim vprašanjem. Kmalu po zaključku vojne so bili v vsaki republiki tedanje Jugoslavije organizirani okrožni zbirni centri (ZC) za kulturnozgodovinske predmete (Rogoznica 2015, 246). V Sloveniji so bili centri v Mariboru, Celju, Novem mestu, osrednji federalni zbirni center pa se je nahajal v Ljubljani. Vojaška uprava jugoslovanske armade (VUJA) je kot najvišji oblastni organ za področje cone B STO v vprašanja spomeniškega varstva intervenirala le v redkih konkretnih primerih na osnovi zahtev jugoslovanske oblasti ali mednarodnih pritiskov, zadolžitev za reševanje varstvenih in spomeniških vprašanj pa je bila dana odseku za prosveto, delujočem pri IOLO (Istrski Okrajni ljudski odbor) (Rogoznica 2015, 247). Potem, ko je novembra 1949 po službeni dolžnosti koprski okraj obiskal konservator Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije Ciril Velepič, je republiški zavod od sveta za prosveto in kulturo IOLO zahteval čimprejšnjo organizacijo in vzpostavitev službe za spomeniško varstvo ter pregled in inventarizacijo kulturnih spomenikov koprskega okraja (Rogoznica 2015, 249., Žitko 2005, 31). Nemudoma je ugotovil, da je bilo odnesenih veliko predmetov (Žitko 2005, 31). V okviru okrožnega sveta za prosveto in kulturo sta bila leta 1950 oblikovana dva odbora: odbor za šolstvo in odbor za znanost in kulturo. V okviru slednjega je bila ustanovljena posebna komisija za pregled kulturnih spomenikov, katere člani so bili: Roman Savnik, Jurij Jan in Srečko Vilhar. Komisija je opravljala preglede knjižnic, arhivov in ostalih zgodovinskih spomenikov v coni B STO. Večkrat je tudi intervenirala in izdala nekatere odloke z namenom zaščite knjižnega in arhivskega gradiva ter drugih kulturnih spomenikov (Rogoznica 2015, 249). Ko je bilo zaradi zaostritve političnih razmer maja 1952 ukinjeno Istrsko okrožje (IOLO) in so bile njegove pristojnosti prenesene na OLO Koper in Buje, se je na območju cone B STO začela širiti jugoslovanska zakonodaja (Rogoznica 2015, 251). Ob začetku leta 1953 je bil na področju okraja Koper uveden Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti LRS iz leta 1948 (Rogoznica 2015, 251; Žitko 2005, 31). V prvi polovici istega leta je bila v Kopru ustanovljena komisija za pregled knjig in umetnin, ki jo je vodil Miroslav Pahor. Do leta 1954 sta v njej sodelovala tudi Srečko Vilhar in Emil Smole (Rogoznica 2015, 251). Obdobje po priključitvi cone B Jugoslaviji (i9S4-i99i) Restitucija v širšem kontekstu Problematika restitucije umetnin je tako na Slovenskem kot drugod že nekaj desetletij pereč problem. Že od poznega 18. stoletja so velike imperialne velesile pričele zbirati antikvitete z osvojenih teritorijev: partenonski okras, asirski levi in reliefi iz Korsabada, Hamurabijev zakonik, skulpture iz mavzoleja iz Halikarnasa, ipd. (Renfrew 2000, 18). Med najbolj odmevnimi sta tudi kamen iz Rozete, ki se je po vojni med Francozi in Britanci znašel v Britanskem mu V QJ c« ju (Ikram 2011, 145), ter busta Nefretete v berlinskem Egipčanskem muzeju. (Ikram 2011, 147). Omenjeni primeri so javnosti najbolj poznani, a predstavljajo le manjšino nerešenih primerov restitucije artefaktov. Navedeni primeri nimajo veliko skupnega s primerom v pričujočem prispevku. Če pa se osredotočimo na čas in geografski kontekst, primerljivo usodo kot pri odtujenih umetninah iz obalnih mest, odkrijemo v usodi zadarskega zaklada, o katerem piše Antonija Mlikota. Primer je seveda zanimiv, saj časovno in regionalno sovpada s primerom odtuje- nih umetnin iz Istre, vendar je potek dogodkov po vojni v tem primeru nekoliko drugačen. Njena raziskava temelji na arhivu Robertsove komisije, ki je pod okriljem ameriške vojske uradno delovala med leti 1941 in 1946 (Mlikota 2012, 241). Uradni naziv komisije je bil Comission for the Protection and Salvage of Artistic and Historic Monuments in Europe (Mlikota 2012, 242), dobila pa je ime na prvem sestanku ki ga je vodil sodnik vrhovnega sodišča Owen J. Roberts, po katerem je skupina dobila ime. Komisija se je povezala z lokalnim prebivalstvom in poznavalci, ter že na začetku vojne izdelala baze podatkov o umetniških spomenikih v nevarnosti. Izdelali so približno 700 zemljevidov, na katerih so bili označeni objekti kulturnega in historičnega pomena, ki bi utegnili biti ogroženi. Priročniki, izdelani za vsako državo posebej, so imeli poleg zemljevidov tudi sezname pomembnejših del kulturne dediščine (Mlikota 2012, 246). Tako Zadar kot tudi Koper, Izola in Piran so na seznamih beleženi kot mesta italijanske države. Ti seznami naj bi predstavljali nekakšno prvo pomoč za prepoznavanje in zaščito na terenu. Primarna funkcija komisije (njene člane so običajni vojaki imenovali Monuments Man) je bila svetovanje ameriški vojski pri načrtovanju vojnega delovanja tako, da bi se kar se da dobro zaščitile kulturne dobrine (Mlikota 2012, 247). Vojno osebje in člani MFAA so morali na terenu prepoznati in zaščititi kulturne spomenike in evidentirati ter vračati ukradeno, sekundarna naloga pa je bila poiskati način za vračilo ukradenega (Mlikota 2012, 247). Dokumentarno gradivo pokriva tudi področje bivše Jugoslavije (Mlikota 2012, 249). Edine informacije, ki jih je imela MFAA o umetninah iz Zadra, so prišle od dr. Mercurellija, nekdanjega asistenta za antikvitete in profesorja Luigija Creme (Mlikota 2012, 255). Luigi Crema nosi velike zasluge za rešitev zadrskih umetnin, saj je namestil zaboje z ogroženimi umetninami v zvonik sv. Marije (Mlikota 2012, 256). Njegov asistent dr. Mercurelli, ki je zadnji ostal v Zadru, je obljubil, da bo MFAA poslal podrobno poročilo o umetninah, ki so bile odtujene, vendar je nepričakovano preminil (Mlikota 2012, 259). Po njegovi smrti je profesor Galli iz Ancone napisal poročilo o šestih zabojih iz Zadra, ki so prispeli k njim in bili pred tem zakopani pod kripto sv. Ci-rijaka (Mlikota 2012, 260). V poročilu decembra 1944 piše, da je bilo teh šest zabojev del večjega tovora (11 zabojev) iz Zadra in da so najverjetneje ostali zaboji v Benetkah. Zaboji so vsebovali različne najdbe iz dveh liburnijskih grobov iz Nina, najdbe rimskih grobov iz Zadra, beneške in grške kovance, rimski nakit in rimske geme, slike in razpela (Mlikota 2012, 260). V poročilu Fausta Franca o prenosu zabojev z umetninami iz Zadra v Benetke piše o 14 zabojih, ki so prišli iz cerkve sv. Donata v Trst (Mlikota 2012, 261). Zaboje so iz Trsta preselili v doževo palačo v Benet- | ke 10. julija 1944 (Mlikota 2012, 265). Sočasno so premestili tudi 149 zabojev arhivskih dokumen- £ tov iz Zadra v Benetke. Operacija Zara, ki jo je k vodila MFAA se je začela 28. avgusta 1945 zjutraj « v prostorih doževe palače v Benetkah (Mlikota t 2012, 267). Operacija Zara je vojaški dokument, 5 ki razlaga okoliščine dogodkov in opisuje stanje £ predmetov kulturne dediščine iz Zadra. Komi- > sija je posnela in katalogizirala celoten inventar d iz šestih zabojev, ki so bili zakopani pod kripto. g Opaziti je bilo, da je v škatli 3a bilo šest kosov namesto navedenih 75 iz prvotnega seznama iz leta 1940 (Mlikota 2012, 269). Vsak predmet so popisali in inventarizirali, če ga niso prepoznali, pa so ga podrobno opisali. Zaboje so spet zapečatili 9. septembra 1945. Namenjeni so bili nazaj v Zadar, vendar tja niso nikdar prispeli (Mlikota 2012, 270). Jugoslovanski minister za izobraževanje je v Istro leta 1947 poslal konservatorja Ljuba Karamana, da bi zbral vso dokumentacijo o predmetih kulturne dediščine, ki so bili prepeljani v Italijo. V njegovem priročniku piše, da so bili predmeti kulturne dediščine prepeljani v Benetke, kar je potrjevalo zgodbo nekdanjih zaposlenih v zadrskih kulturnih institucijah (Mliko-ta 2012, 271). Štirinajst zabojev je bilo aprila 1944 odpeljanih iz Zadra. Šest zabojev, zakopanih pod kripto, je imelo priložen originalen seznam iz leta 1940, ostalih osem hranjenih pod stopniščem sv. Donata pa ne, vendar so naredili novega pri popisovanju v operaciji Zara (Mlikota 2012, oc oc CHURCHES lB-6 1B-9 2A-3 2A/B-6 ZB-7 3B-3 CAPODISTRIA, ITALY (PROV. POLA) Oratorio di S. Nicolo; 16th oentury paintings. Santuario del Crocifiaso dell' Ospedale, or di S. Basso; old marbles, 13th century crucifix, 16th-17th oentury Venetian paintings. Chlesa del Carmine (now Battistero), 13th oentury. ,KtDuono, 15th-18th centuries; 13th oentury campanile; organ doors by Carpaccio (1523), 14th-19th oentury paintings. S. Francesco, ex-church, now gymnasium; frescoed ceiling of 17th century. S, Anna; 16th-17th century paintings; Archives; Library of 12,000 volumes. Via Ora.io Fini Piana Da Ponte Plagia del Duomo Piana del Duomo Brolo Vittorio Emanuele III Calle de Salis PALACES AMD HOUSES 2A-4 Not shown on map MONUMENTS 2 A-2 Palazzo Pretorio, 1447-pQl, restored 1664; Roman statue• Casa Gotioa, 15th oentury. Gothic house. L^mtra Per*», d'il«■ Muda, IS"M> i r*sUl*¿ La Loggia, 15th oentury, altered; 15th oentury IA Plana del Duomo Piazzale S. Pietro /VA'Zfliltf ' ¿ PlV J 3«. d*. Pu>l+t Piatza Roma .tatu. of th. Madonna «âOMld.^ ^ u^Tj, SufQ.* Cal«» 4. S. C^Ík • CULTURAL INSTITUTION 1A-1 ^Civico Museo d' Arte e Storia; Roman, medieval and Renals.anoe sculpture. Archives, Library with 23,000 books, 2,423 mss., 15th-19th oentury paintings. 'btrtwdi*!Í >» StoIO vr*. ivM. m In Palazzo del Conti Taooo Piazzale Glan Dom. Tacco Ol V i-i V Priloga i: Seznam pomembnih umetnin in lokacij, ki jih je treba zaščititi v primeru spopada. MFAA, Roberts Commission, Maps Showing Areas to Be Spared Destruction During World War II, Europe: Hungary - Italy. Vir: https:// www.fold3.com/image/114/301220105 275). Mnogo let so trdili, da je bil material iz Za-dra odpeljan leta 1943, medtem ko dokumentacija MFAA dokazuje, da je bil odpeljan aprila 1944 po kapitulaciji Italije (Mlikota 2012, 276). Vprašanje restitucije umetnin iz Istre v času socialistične Jugoslavije Z Londonskim sporazumom leta 1954 je severni del Istre (brez Milj) postal del Jugoslavije. Zahteve po vrnitvi umetnin so se tokrat okrepile. Vlada FLRJ je takoj po Londonskem memorandumu že marca 1955 poslala italijanski vladi noto, v kateri je zahtevala vrnitev kulturne dediščine iz nekdanje cone B STO. Italijanska stran na noto ni odgovorila in je v nadaljnjih pogajanjih zavračala vse zahteve po vrnitvi, saj naj bi bilo po njihovem mnenju vprašanje razdelitve STO še vedno odprto (Žitko 2005, 31). Po podpisu Londonskega memoranduma 5. oktobra 1954 so z ureditvijo tržaškega vprašanja nastale nove razmere. Jugoslovanska stran je pričakovala, da se bo odprla možnost za vrnitev arhivov, umetnin in kulturnih predmetov, odnesenih iz cone B STO. Jugoslovanska ambasada v Rimu je leta 1955 še pred koncem poganjanj v Gorici skušala doseči, da bi razširili delovno področje goriške komisije še na razdelitev arhivov v Trstu, italijanska stran pa se ni strinjala. Želeli so podrobne sezname jugoslovanskih zahtev, da bi jih preučili in v Trstu opravili priprave. V naslednjih letih je jugoslovanska stran poskušala doseči, da bi vprašanje kulturnih restitucij in delitev arhivov uredili v okviru Trsta med generalnim konzulatom FLRJ in generalnim komisariatom v Trstu (Oblak Čarni 2008, 288). Pristojne službe so seznam odnesenih umetnin skrbno pripravljale od leta 1955 in ga vse do danes poglabljale in dopolnjevale (Hoyer 2005, 19). Posebno vlogo je odigrala tudi Cerkev, katere vlogo pri vračanju je treba še raziskati. Takoj po prevzemu koprskega samostana sv. Ane so ljubljanski frančiškani sprožili postopek za vrnitev samostanskih liturgičnih predmetov, ki so jih leta 1947 italijanski redovniki odnesli iz Kopra. V zvezi s tem je bila ena glavnih dilem, ali se lahko predmeti vrnejo brez jugoslovanskih ca- rinskih postopkov in plačila carine. Izkazalo se je, da carine niso bili oproščeni. Ko naj bi slike iz Benetk, namenjene v samostan sv. Ane v Kopru, prispele na koprsko carino, niso smele preko meje, ker carina ni bila poravnana. V korespondenci med spomeniškim zavodom in jugoslovansko carino je spomeniški zavod pojasnjeval carini, da se za vrnitev odnesenih umetnin ne plačuje carina, a se zvezni jugoslovanski carinski urad za to ni zmenil. Posledično so se vsi predmeti vrnili v Benetke (Hoyer 2005, 18). Po nenehnih intervencijah jugoslovanske vlade je italijansko zunanje ministrstvo konec leta 1959 privolilo na nadaljevanje pogajanj o re-stituciji umetniških in zgodovinskih dobrin. De- z legaciji obeh strani sta se sestali 18. januarja 196 v Milanu (Oblak Čarni 2008, 288). Jugoslovan- £ sko delegacijo je vodil svetnik Miloš Morača, ita- k lijansko pa pooblaščeni minister De Novalis. Na « pogovorih so vsaj glede nekaterih vprašanj skoraj t dosegli soglasje, vendar so bila pogajanja na željo 5 italijanske strani prekinjena. Ko so se 27. aprila £ ponovno sestali v Rimu, je italijanska stran, ki jo > je takrat vodil pooblaščeni minister Rodolfo Si- d viero, zastopala stališče, da italijanska delegaci- g ja, ki se je pogajala v Milanu, ni imela pooblastil za sklepanje sporazumov. Italijanska delegacija je predlagala odlog do junija. Ob snidenju meseca junija 1960 je vodja italijanske delegacije predlagal ponovno preložitev, dokler ne bi posamezna ministrstva predložila italijanski vladi poročila o predmetih, ki jih je zahtevala Jugoslavija (Oblak Čarni 2008, 288). Jugoslovanska delegacija je odlaganju nasprotovala, saj je menila, da so bile zahteve znane že dolgo in da so imeli italijanski organi dovolj časa, da bi jih preučili. Po ostrem protestu zunanjega ministrstva Jugoslavije so se pogajanja nadaljevala na politični ravni, brez sodelovanja izvedencev. V prostorih jugoslovanskega zunanjega ministrstva v Beogradu so med 6. in 11. avgustom 1960 nadaljevali pogovore. Beograjski zapisnik so podpisali 1. novembra, v njem so določili, da se morajo pogajanja čim prej končati. Predlagali so sporazum, s katerim bi dokončno uredili problematiko restituci-je (Oblak Čarni 2008, 288). Popolnoma nereše- PROV. VE" ,0 O! PAOOVA 27 Setiembre 1955. 467/55. ELENCO DEGLI AEEEDI SACEI DA EITOBÍIABE AL K.B.P. PBOVINCIALE DI HJBIANA PEE LA CHIESA DI S. AHITA Df CAPODISTEIA CUI APPAETENEVANO. O 13 (tre) calici. Dio in argento finemente lavorati. Uno con -La sola coppa d'argento. 2.- N® 1 (uaa) pi88lde d,argento. 3.- 1 (una) porta reliquia (piede di ottone dorato e porta reliquie d'argento). Oltre alia biancheria giá segnalata nel precedente elenco: 4.- 22 (rentidue) fra tovaglie e sopratcrvaglie. 5.- No 12 (dodici) camiei. - 6.- N° 6 (sei) amiti. 7.- 13 (tredici) corporal!. 8.- 15 (quindici) palé. 9.- 16 (sedici) purificatoi. 10,- 16 (sedici) manutergii. IL KINISTRO PBOVINCIALE (P. Uodesto Bortoli o.f^m.) dJUTi^Mjá.t/A ' / .J1 lí.H.P. HS5IAi:IIÍ0 TOJISIC O.P.K. Franciskanski samostan Prešernov trg 4 (Jugoslayia) LJUBLJA5A Priloga 2: Seznam odpeljanih liturgičnih predmetov. Vir: Arhiv Samostana sv. Ane v Kopru, foto: Janja Babelic no je ostalo vprašanje vračila arhivov in drugih kulturnih dobrin iz nekdanje cone B STO. V posebni prilogi beograjskemu zapisniku so zapisali, da je jugoslovanska stran med pogovori ponovila zahtevo po restituciji, saj so bili mnenja, da Londonski memorandum temelji na mirovni pogodbi in Italijo posledično obvezuje k vrnitvi umetnin, vendar naj italijanska delegacija ne bi imela navodil za razpravljanje o gradivu iz cone B STO (Oblak Čarni 2008, 289). Vprašanje restitucije so ponovno odprli leta 1961 v jugoslovansko-italijanskem Sporazumu o reguliranju restitucije kulturnih dobrin Jugoslaviji, ki je bil ratificiran 6. marca 1962 (Oblak Čarni 2008, 289, Žitko 2005, 31). Pomembna je bila tudi Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969, ki sta jo ratificirali obe državi. Pomembna je bila zaradi pisne korespondence med zunanjima ministroma SFRJ Milošem Minicem in Republike Italije Marianom Rumorjem o kulturni dediščini, s katero sta se jugoslovanski in italijanski minister dogovorila, da se bosta pol leta po uveljavitvi Osimskega sporazuma (1975) italijanska in jugoslovanska delegacija sestali in poskušali rešiti odprta vprašanja (Žitko 2005, 31). Osimske sporazume, mednarodne pravne akte, sta 10. novembra 1975 podpisali Republika Italija in SFRJ, v mestu Osimo, z njimi pa so urejali vprašanje meja med državama. Na podlagi zgoraj omenjene korespondence med Minicem in Rumorjem, je bila ustanovljena jugoslovansko-italijanska komisija, ki je zasedala aprila 1978 v Rimu, decembra 1979 v Portorožu in 1981 ponovno v Rimu. Jugoslovansko delegacijo je vodil Stjepan Gumel, direktor Zavoda za spomeniško varstvo SR Hrvaške, italijansko pa na prvem zasedanju veleposlanik Giovanni Falchi, na drugem in tretjem pa Mario Profili. Na prvem zasedanju je jugoslovanska delegacija predložila in obrazložila knjigo zahtev s 529 postavkami. Šlo je predvsem za gradivo nekdanje cone B STO. Leta 1979 je Mario Profili ostro napadel jugoslovansko delegacijo, saj je menil, da so zahteve pretirane in presegajo določila Osimskega sporazuma (Oblak Čarni 2008, 292). Italijanska stran je zavračala vsakršno raz- pravljanje o zahtevah po vrnitvi kulturnih dobrih z ozemlja, priključenega z mirovno pogodbo leta 1954. Pripravljeni so bili sprejeti le nekaj zahtev in še te izključno v svežnju, kar je pomenilo, da bi jugoslovanska stran morala sprejeti italijansko ponudbo v celoti ali od nje odstopiti. Italijanska delegacija je na tem srečanju uradno priznala, da korespondence Minic - Rumor ni ratificirala (Oblak Čarni 2008, 292). Jugoslovanska delegacija je imela pooblastila Cerkve oziroma verskih ustanov, da se dogovarja za restituci-jo njihove kulturne dediščine (Žitko 2005, 32). Leta 1981 je italijanska stran ponovila stara meri- c^ la za dogovor, po katerih jugoslovanska stran ne e bi imela pravice zahtevati materiala ne iz Istre ne | iz Dalmacije. Italijanska komisija ravno tako ni ^ želela razpravljati o gradivu, odnesenem pred le- £ tom 1940 in po letu 1945. Poleg tega bi jugoslo- £ vanska stran morala dokazati, kje točno v Italiji ~ se posamezni predmeti nahajajo. Na tej točki so ^ bila pogajanja blokirana. Sprejeli so skupni zapi- m snik, v katerem sta obe strani ugotovili razhaja- < nja v razlagi korespondence Minic - Rumor in ™ sporazuma iz leta 19 61 ter sklenili o tem obvesti- P ti svoji vladi (Oblak Čarni 2008, 293). Leta 1987 c je prišlo na Brionih do predsedniškega sestanka, na katerem so se dogovorili za nov datum sestanka komisij, do katerega pa ni prišlo (Oblak Čarni 2008, 293). Po osamosvojitvi Slovenije (1991) Slovenija je postala pravna naslednica Jugoslavije v Osimskih sporazumih z notifikacijo z dne 29. julija 1992 (Uradni list RS 1992). S tem je resti-tucijska komisija nadaljevala delo jugoslovanske delegacije, dodeljene za restitucijo umetnin. Še pred tem je jeseni 1991 Slovenija pripravila revidiran seznam samo s slovenskimi terjatvami, ki je bil izročen italijanski strani (Oblak Čarni 2008, 293). Po osamosvojitvi Slovenije so se prizadevanja nadaljevala in Italija je z izmenjavo not potrdila pripravljenost za oblikovanje mešane slo-vensko-italijanske komisije, ki naj bi obravnavala nerešena vprašanja (Žitko 2005, 34). Kljub temu se v devetdesetih letih na področju odtujenih H umetnin ni veliko dogajalo, najverjetneje zaradi vstopnih pogajanj Slovenije v Evropsko unijo. Največji preboj se je zgodil, ko so italijanske oblasti 15. maja 2002 sklicale tiskovno konferenco, na kateri je italijanski državni podsekretar na Ministrstvu za dediščino in kulturne dejavnosti Vittorio Sgarbi predstavil razloge, ki naj bi botrovali odprtju 11 zabojev z umetninami iz obalnih mest, zaprtih od leta 1940. Uradni razlog naj bi bil nujnost restavriranja in konser-viranja umetniških del. Glede na zgodovinske okoliščine pa lahko sklepamo, da so odprtje zabojev povzročili tudi drugi še neraziskani razlogi, ki so najbrž povezani s tem, da je Sgarbi mesec kasneje zaključil svoj mandat (podatki dostopni na spletni strani italijanske vlade - glej vire). Odprtje zabojev je odprlo pandorino skrinjico o re-stituciji umetniških del iz Kopra, Izole in Pirana (Hoyer 2005, 14). Posledično je prišlo tudi do restavriranja nekaterih umetnin in do njihove predstavitve na razstavi Histria: opere d'arte restaúrate, ki je potekala v tržaškem muzeju Revoltella med 23. junijem 2005 in 6. januarjem 2006. Leta 2005 je izšel tudi obsežen katalog razstave, ki je vseboval številne strokovne prispevke, med drugim izpod peresa Vittoria Sgarbija, Francesce Castellani, Fabrizia Maganija, Stefanie Mason in drugih. Omeniti je potrebno, da je junija 2004 potekal tridnevni mednarodni simpozij na Univerzi na Primorskem Istra in Jadran v zgodnjem novem veku: umetnostni dialog med obalo in celino, ki ga je vodil dr. Stanko Kokole. Kot je povedal dr. Kokole v intervjuju za Primorske novice, so na simpoziju predstavili za 15. in 16. stoletje najpomembnejša dela slovenske Istre, med katerimi so slike znanih mojstrov, kot so Vittore Car-paccio, Cima da Conegliano, Alvise Vivarini in Giovanni Bellini. Tuji poznavalci so bili slabo seznanjeni s problematiko odtujenih umetnin (Figelj 2004, 16). Kot navaja novinarka Klavdi-ja Figelj, je italijanska stran zavrnila predlog Slovenije za zasnovo skupne komisije, ki naj bi poskrbela, da se dela vrnejo na stara mesta (Figelj 2004, 16). V tem času je prišlo tudi do pomembnega premika: izr. prof. dr. Sonja Ana Hoyer je odkrila nahajališča večine še pogrešanih umetnin iz samostana sv. Ane. Rezultat odkritja je bil izid temeljne monografije, ki obravnava problematiko odtujevanja umetnin s področja današnje Slovenije, V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana. Pomen monografije je predvsem v tem, da je prva publikacija, ki se dotika omenjene problematike in omenja nekatera nahajališča odtujenih artefaktov. Slednji so bili tako prvič predstavljeni slovenski javnosti, s čimer je monografija tudi oživila javno razpravo o tej tematiki. Od leta 2005 dalje ni bilo konkretnejših premikov pri vračanju umetnin. De iure slovensko-ita-lijanska restitucijska komisija še vedno obstaja, de facto pa je precej mirujoča. Uradno stališče italijanske strani je kompleksno, vendar lahko povemo, da italijanska stran ni naklonjena vračanju iz istrskih obalnih mest odtujenih umetnin. Kot piše Vittorio Sgarbi v katalogu Histria: opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo: [Trieste, Civico Museo Revoltella 23 giugno 2005 - 6 gennaio 20, ki je nastal ob razstavi z umetninami iz omenjenih zabojev, si nihče ni upal dotakniti teh umetnin, saj so se bali diplomatskega in političnega vprašanja, ki bi ga odprle (Sgarbi 2005, 40). Vi-ttorio Sgarbi trdi, da obstajata dva možna pogleda na situacijo odtujenih umetnin: na eni strani princip, po katerem naj bi umetnine pripadale fizičnemu in geografskemu kontekstu, iz katerega izhajajo, druga možnost pa je princip, po katerem naj bi umetnine pripadale zgodovinskemu in kulturnemu kontekstu, ki jih je ustvarila, pri katerem teritorij predstavlja samo geografsko in fizično dimenzijo. V večini primerov se ti dve možnosti prekrivata, kar pa po Sgarbijevem mnenju ne velja za Istro (Sgarbi 2005, 40). Sgar-bi namreč trdi, da je historični ambient, v katerem so umetnine nastale, kulturno pripada italijanskemu kontekstu, in da umetnine posledično ne sodijo več na teritorij, od koder so izhajale, saj je le-ta povsem spremenjen, slovaniziran in politično razdeljen med Slovenijo in Hrvaško (Sgarbi 2005, 41). OJ V QJ tí Zaključek Historiat vprašanja restitucije istrskih umetnine dokazuje izrazito kompleksnost problema. Dogodki iz prve in druge svetovne vojne so pripeljali do današnjega statusa quo glede vračila umetnin. Predmeti so bili po drugi svetovni vojni odpeljani na varno, vendar se zaradi sprememb meja v teh okrajih niso nikdar vrnili na svojo izvorno lokacijo. Kljub ustanovitvi komisije za res-titucijo po vojni in poskusov dogovarjanja z Italijo se do konca devetdesetih letih na področju odtujenih umetnin ni veliko dogajalo. Kljub številnim naporom slovenske politike in stroke, se je največji premik zgodil, ko so italijanske oblasti leta 2002 sklicale tiskovno konferenco na to temo, kar je oživilo problem restitucije umetniških del iz Kopra, Izole in Pirana. Kulturna dediščina se je izkazala kot politični resurs, s katerim se zelo enostavno manipulira. Zaradi tega, mora biti poudarek na procesu vedno novega ustvarjanja kultur v sedanjosti in ne na preprostem obračanju k tradiciji kot izgovoru za ohranjanje družbenih, ekonomskih in političnih neenakosti (Harrison 2013, 230). Po Harrisonu bi morali dojemati ohranjanje različnosti, ne kot proces reševanja ali ohranjanja ogroženih relikvij iz preteklosti, ampak kot aktiven in kreativen proces iskanja temeljev za skupno človečnost v vseh oblikah, ki so nam dostopne v sedanjosti (Harrison 2013, 164), s čimer se potrjuje sodobna teorija o prepoznavanju novih, celostnih diskur-zov dediščine (inclusive heritage discourse; Kisic 2016). Dediščina je več kot samo zapuščina, je proizvod sedanjosti, ki si ga lastijo različne družbene skupine kot instrument za ustvarjanje novih identitet in njenih referentov. Dediščina je ideološki konstrukt, ki izhaja iz kompleksnih političnih, zgodovinskih in družbenih dinamik, s katerimi se določene strukture in reference izbirajo, kombinirajo in interpretirajo, da bi pridobili nove pomene in identitetne simbole (Anico 2009, 67). Dediščina je torej politični proces in kot taka a priori vsebuje moč politične izbire idej, vrednotenja in znanja, ki jih razstavi javnosti preko dediščinskih diskurzov in naracij (Ani- co 2009, 67). Ravno zaradi tega so dediščina in muzeji močna sredstva za posredovanje idej in vrednot v procesih ustvarjanja pomena. Predstavljajo kulturno ideologijo in so v vseh pogledih (zavedno ali nezavedno) politični. Muzeji in dediščina imajo ta dar, da lahko ustvarjajo nove identitete, vrednote in razumevanja ter promovi-rajo kulturna doživetja, ki omogočajo gledalcem, da gradijo lastne pomene in interpretacije. To pa ni preprosta naloga, saj so muzeji mnogokrat del širše politične debate in igrajo pomembno družbeno vlogo v naštetih procesih (Anico 2009, 68). Pomembno je vedeti, da premikanje ostalin ££ in pomnikov lahko življenjsko vpliva na nacionalno in kulturno identiteto (Lowenthal 2015, z 447). Prav to težo in kompleksnost pa nosi vprašanje odtujenih umetnin iz obalnih mest. Povzetek ^ d Problematika restitucije umetnin je izredno kompl e- ksen problem, saj je kulturna dediščina del preteklosti s 5 katero se lahko zelo enostavno manipulira. Vsak primer £ odtujevanja si je med seboj različen. Nekaj primerov > premeščanja artefaktov je odmevnejših, usoda večine d odtujenih umetnin pa je javnosti nepoznana. Med manj c poznanimi je tudi prmer Zadarskega zaklada, ki je bil med drugo svetovno vojno, podobno kot umetnine iz Kopra, Izole in Pirana, premeščen na ozemlje današnje Italije. Zaradi dogodkov iz prve svetovne vojne so te kraje dojemali kot potencialno nevarne za hranjenje arte-faktov. Med odpeljanimi umetninami iz Istre, je posebno zanimiv primer frančiškanskega samostana sv. Ane, saj je bil lastnik umetnin frančiškanski red in ne država, kot npr. pri artefaktih, odpeljanih iz koprskega muzeja. Zaradi tega so se umetnine tudi po kapitulaciji Italije še vedno premikale iz države v državo, saj je bil frančiškanski red prisoten tako na področju Jugoslavije kot v Italiji. V Mirovni pogodbi sklenjeni z Italijo (1947) je pisalo, da mora Italija vrniti Jugoslaviji premoženje in arhivsko gradivo, ki je bilo odneseno z območja, okupiranega leta 1941. Z Londonskim memorandumom (1954) je slovenska Istra pripadla Jugoslaviji in zahteve po vrnitvi umetnin so se tokrat okrepile. Vlada FLRJ je takoj po Londonskem memorandumu že marca 1955 poslala italijanski vladi noto, v kateri je zahtevala vrnitev kulturne dediščine iz nekdanje cone B STO. Kljub ustanovitvi komisije za restitucijo in poskusov dogovarjanja z Italijo se do konca devetdesetih letih na področju odtujenih umetnin ni veliko dogajalo. Največji premik se je zgodil, ko so italijanske oblasti 15. maja 2002 sklicale tiskovno konferenco, na kateri se je italijanski državni podsekretar na Ministrstvu za dediščino in kulturne dejavnosti Vittorio Sgarbi predstavil vsebino 11 zabojev odpeljanih iz Istre leta 1940. To je oživilo problem restitucije umetniških del iz mest Slovenske Istre, ki še danes ostaja odprt. Summary The issue of restitution of artworks is an extremely complex problem, since cultural heritage is part of the past that can be easily manipulated. Case of alienation differ strongly among each other. Some examples of relocated artefacts are prominent, while the fate of most relocated artworks remains unknown to the public. Such is the case of the relocated artefacts from the northern Is-trian town during WWII and the consequent dispute over their appurtenance. Due to the historic events of World War I, the Slovenian territories that today border with Italy, were perceived during World War II by the then Italian authorities as potentially dangerous for storing artistic artefacts. Among the items taken from Istria, the most interesting is the Franciscan monastery of St. Anna / Sv. Ana in Koper/Capodistria since the owner of the artworks was the order itself and not the State as was the case for the Municipality museum in the town. As a result, the artworks from one country to the other even after the end of WWII, since the order was present both in Italy and Yugoslavia. The Peace treaty of Paris (1947) stated that Italy should return to Yugoslavia all the artefacts and archival material that has been relocated from the occupied areas by 1941. With the London Memorandum (1954), the contested area of Northern Istria became part of Yugoslavia, so the claims of restitution were revived. A first note with the claim of restitution was sent by the Yugoslav government to the Italian one already in 1955. Despite the establishing of a Restitution Commission and various attempts to negotiate with Italy, no further developments occurred until late 1990s. A main shift took place when the Italian authorities convened a press conference on May 15, 2002 at which the deputy minister for Culture, Vittorio Sgarbi, presented the content of 11 boxed that were relocated from Istria in 1940. The issue remains open until present, while it raises a fundamental theoretical question regarding the conservation of artefacts on their original locations in contested areas that underwent a major change in population. Viri in literatura Anico, M. 2009. "Representing identities at local municipal museums: Cultural forums or identitiy bunkers?" V: Heritage and Identity, Engagement and Demission in the contemporary World, urednici: Marta Anico in Elsa Peralta, 63-75. New York. Ashworth, G. J., Graham B., Tunbridge J. E. • ' 2007. Pluralising pasts: Heritage, Identity and Place in Multicultural Societies, London. Algeri G. in L'Occaso S. 2005. "Le opere d'arte della chiesa di San't Anna di Capodistria." V: Histria: opere d 'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo: [Trieste, Civico Museo Revoltella 23 giugno 2005 - 6gennaio 2006], 87-96. Milano: Electa. Benjamin, W. 2003. Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati. Izbrani spisi. Ljubljana: Studia humanitatis. Casadio, P., in Castellani F. 2005. "Per introdurre." V: Histria: opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo: [Trieste, Civico Museo Revoltella 23 giugno 2005 - 6 gennaio 2006], 29-30. Milano: Electa. Cebron Lipovec, N. 2015. "'I'm Telling the Story of the Town": Places in a Contested Space." V: At Home but Foreigners. Population transfers in 20th Century Istria. Uredniki: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gousseff, Gustavo Corni, 189207. Koper: University of Primorska, Science and Research Centre, Annales University Press. Figelj, K. 2004. "O renesansi v Istri lahko govorimo": dr. Stanko Kokole o 15. in 16. stoletju. Primorske novice, 58, št. 51 (24. jun. 2004), 16. OJ V QJ c« p Gombač, B. 1996. Slovenija, Italija; od preziranja do priznanja. Ljubljana, Debora. Harrison, R. 2013. Heritage: Critical approaches. Oxford: Routledge. Harvey, D. C. 2001. "Heritage pasts and heritage presents: Temporality, meaning and the scope of heritage studies." International Journal of Heritage Studies, Vol. 7, No. 4. Hoyer, S. A. 2005. "V Italiji ostale umetnine iz Kopra, Izole in Pirana." V: V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana, 14-21, 36-43, 58-66. Piran/Pirano: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota/ Instituto per la tutela dei beni culturali della Slovenia, Unita territoriale/ Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Regional Office; Ljubljana: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije/ Ministero per la cultura della Repubblica di Slovenia/ Ministry of Culture of the Republic of Slovenia. Ikram, S. 2011. "Collecting and Repatriating Egypt's Past: Towards a New Nationalism." V: Contested Cultural Heritage, Religion, Nationalism, Erasure, andExlusion in a Global World, urednica: Helaine Silverman, 141-154. New York: Springer. International Council of Monuments and Sites. 2003. Doktrina /Doctrine, Mednarodne listine ICOMOS / ICOMOS International Charters I. Uredil Jovo Grobošek. Ljubljana: Združenje za ohranjanje spomenikov in spomeniških območij ICOMOS. Kisic, V. 2016. Governing heritage dissonance. Amsterdam, European Cultural Foundation. Knapp, A. B., in Antoniadou, S. 1998. "The cultural heritage of Cyprus." V: Archaeology Under Fire: Nationalism, politics and heritage in the Eastern Mediterranean and Middle East, urednica: Lynn Meskell, 13-43. London. Lowenthal, D. 2015. The past is a foreign country: revisited. Cambridge: Cambridge University Press. Magani, F. 2005. 1940-1946. "La Soprintendenza ai Monumenti e alle Gallerie della Venezia Giulia e del Friuli e la protezione delle opere d'arte in Istria." V: Histria: opere d 'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo: [Trieste, Civico Museo Revoltella 23 giugno 200s - 6gennaio 2006], 31-39. Milano: Electa. Mason, R., in Baveystock, Z. 2009. "What role can digital heritage play in the re-imagining of national identities? England and its icons." V: Heritage and Identity, Engagement and Demission in the contemporary World, urednici: Marta Anico in Elsa Peralta, 15-29. New York. Mlikota, A. 2012. "MFAA - Dosje Zadar, nove spoznaje o umjetninama odnesenima iz zadra u italiju za vrijeme drugog svjetskog rata." Asseria, vol. 10, 2012: 239-210. Oblak Čarni, M. 2008. "Restitucije arhivov, kulturno umetniških predmetov in bibliotek ter delitev arhivov med Jugoslavijo in Italijo po drugi svetovni vojni." Arhivi31, 2008, št. 2.: 279-294. Pirjevec, J. 2007. "Trst je naš!" - Boj Slovencev za morje (1848-19S4). Ljubljana: Nova revija. Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije (Koper, 25. julij 2000). Zadnji dostop 22. 1. 2019. http://www. mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/ Zakonodaja_in_dokumenti/dokumenti/ Porocilo_SIZKK.pdf Renfrew, C. 2000. Loot, Legitimacy and Ownership. London: Bristol Classical Press. Rogoznica, D. 2015. "Organizacijske posebnosti in problemi spomeniškega varstva v koprskem okraju (1945-1962)." V: Začetki spomeniške službe v Istri, urednica: Deborah Rogoznica, 243-280. Koper: Histria editiones. Silverman, H. 2011. "Contested Cultural Heritage: A Selective Historiography." V: Contested Cultural Heritage, Religion, Nationalism, Erasure, and Exlusion in a Global World, urednica: Helaine Silverman, 1-50. New York. Sgarbi, V. 2005. "Arte d'Istria, arte degli Istriani." V: Histria: opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo: [Trieste, Civico Museo Revoltella 23 giugno 2005 - 6gennaio 2006], 40-46. Milano: Electa. Smith, L. 2006. Uses of heritage. Routledge. Spada, I. 2017. L'Italia in Istria, Tutela, conservazione e restauro dei beni culturali \o tra le due guerre mondiali. Venezia: ^ Marsilio. ^ Uradni list. 1992. Akt o notifikaciji nasledstva j sporazumov nekdanje Jugoslavije z > Republiko Italijo. Uradni list RS, št. £ 40/1992, z dne 14. 8. 1992. Zadnji dostop 1? 22. 1. 2019. https://www.uradni-list.si/ ^ glasilo-uradni-list-rs/vsebina/1992-02- w 0060?sop=i992-02-0060 h Žitko, S. 2005. "Prizadevanja oblasti za vrnitev v Italiji ostale kulturne dediščine." V: V ^ Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole, 2 Pirana, 30-35. Piran/Pirano: Zavod za 3 varstvo kulturne dediščine Slovenije, i Območna enota/ Instituto per la tutela CO P dei beni culturali della Slovenia, Unita £ territoriale/ Institute for the Protection of g Cultural Heritage of Slovenia, Regional ~ Office; Ljubljana: Ministrstvo za kulturo ^ Republike Slovenije/ Ministero per la S cultura della Repubblica di Slovenia/ h Ministry of Culture of the Republic of Slovenia. V V Kulturna baština Prijestonice Cetinja Simboli kolektivnog sjecanja na Drugi svjetski rat (Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu) Dobrila Vlahovic Ministarstvo kulture Crne Gore Period Drugog svjetskog rata ima posebo značenje u istoriji Prijestonice Cetinje, prema kojem gradani Cetinja baštine kult kolektivnog sjecanja. To pokazuju pokazuju i brojna spomen obilježja, koja se nala-ze u ovom gradu i koja su zbog istorijskog značaja, zakonom zašticena. Kako je ovaj segment črnogorske kulturne baštine nedovoljno istražen, u radu je sa više aspekata ukazano na njihov značaj i ulogu. Takode, kroz studiju slučaja, skrenuta je pažnja na specifičnu vrstu spomen obilježja, koju kada govorimo o Crnoj Gori, nalazimo samo na Cetinju, Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu. Kako se štite i u kakvom su stanju, pokazuju rezultati istraživanja na koje se osvrce-mo u ovom radu. Ključne riječi: Cetinje, Drugi svjetski rat, kulturne dobro, spomen obilježja, NOB-a, Bunkeri iz doba okupacije The period of the Second World War has a special meaning in the history of the Capital of Cetinje. According to this period, the citizens of Cetinje respect the cult of collective memory. This is confirmed by the numerous memorials found in this city. because of their historical significance, they are protected by law. As this segment of Montenegrin cultural heritage is under-researched, the article presents in several aspects their importance and role. Also, through a case study, attention to a specific kind of memorial, which when we talk about Montenegro, we find only in Cetinje, Bunkersfrom the time of occupation in World War II. How they protect themselves, and their condition is demonstrated by the results of the research, we look at in this article. Keywords: Cetinje, World War II, cultural property, memorials, NOB, Bunkers from the occupation. Cetinje je manji grad, koji pripada Južnoj svjedoči bogata kulturna baština iz različitih regiji Crne Gore.1 Nekadašnji centar cr- epoha (Dragičevič 1956, 372-373). nogorske države, danas je kulturno-isto- U ovom radu, dat je istraživački osvrt na rijska i duhovna Prijestonice Crne Gore,2 o čemu poseban segment kulturne baštine Prijestonice Cetinje, spomen obilježja, koja podsječaju na do-gadaje i žrtve Drugog svjetskog rata, zbog čega 1 Teritorija Prijestonice Cetinje obuhvata površina od 910 km2, od su zakonom zaštičena i imaju status kulturnog čega gradska zona 6 km2. Prema rezultatima popisa stanovništva dobra. Kroz istorijski kontekst i ulogu Cetinja u iz x°ii. na teritoriji prijestonice živi i6757 stanovnika, odnosno Drugom svjetskom ratu, ukazano je i na poslije- 2,7% ukupne populacije Crne Gore, od čega na gradskom području lj j j l j 13.991 stanovnika. Izvor:http://www.cetinje.me/ ratni period i društvene okolnosti, koje su afir- 2 Cetinje je na osnovu zakonodavnog akta donijetog 29. decembra misale tekovine Narodnooslobodilačke borbe, i993. godine, proglašeno priestonicom Crne Gore. a, Glavni grad kroz podizanje spomen obilježja, sa glavnim ci- je Podgorica. N DOI: HTTPS://DOI.ORG/l0.26493/2350-5443.7(l)97-II2 oc ljem, da se osnaži kolektivno sječanje na taj period i da se ne zaboravi. Kako u proteklom periodu u Crnoj Gori ni-jesu vršene temeljne analize i istraživanja, ove vrste kulturnih dobara, u ovom radu je kroz stu-diju slučaja, kulturno dobro, Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu, dat opšti osvrt na istraživanja, koja su sadržajno povezana sa rezultatima istraživanja, za potrebe doktorske disertacije. Prijestonica Cetinje i kolektivna memorija na Drugi svjetski rat Kaja Širok je pisala o javnim spomenicima, uka-zujuči da su oni proizvod posredovanja izmedu zajednica i njeno kolektivno pamcenje, podsjecajuci da, potisnute slike prošlosti, dogadaji koje je zajednica odbacila, ukazuju na anomalije u društvu i da se samo potvrdivanjem tih pozitivnih slika prošlosti jača kolektivni identitet društvene zajednice (Širok 2012, 631-646). Neposredno nakon Drugog svjetskog rata, podizanje spomen-obilježja bilo je dio šireg na-rodnog pokreta i važan dio svakodnevnih praksi ljudi. Oko 80% svih jugoslovenskih spomenika podignutih u prvih 10 godina izgradeno je na spontan i nekontrolisan način. Tek od polovine 1950-ih politika sjecanja postaje predmet intere-sovanja etabliranih političkih organizacija i zva-ničnih komisija zaduženih da obilježe taj period (Kirn, Burghardt 2012, 9-19). Takode, i u crno-gorskom poslijeratnom društvu, spomenici stra-dalim borcima Narodnooslobodilačkog rata bili su prvi simboli kulta revolucije i tradicije NOB-a (Prekič 2015, 279-312). Kada govorimo o Cetinju, veliki broj Cetinjana zadržao je memoriju na taj period i sve glasnije isticao zahtjev za njegovanje kulturno - istorijske tradicije svoga naroda (Martino vic, Markovic 1992, 36-50). Cetinje je u dugotrajnoj oslobodilačkoj borbi izgradio poseban mentalitet crnogoraca, kod kojih su junaštvo, pregalaštvo, visoki ratnički moral i čojstvo predstavljali najvece ljudske vrline (Ičevič 2015, 60-100). U tom patrijarhalnom društvu, razvijao se ideal čovjeka-pregaoca, spo-sobnog za najvece žrtve, riješenog da ide do ne-mogučeg, "neka bude što biti ne može"(Njegoš). Zbog zasluga u Drugom svjetskom ratu, Cetinje je odlikovano ordenom Narodnog heroja i postalo pedeseti heroj3 (MP Istorijskog jezgra Ce-tinja 2009/2014). Danas Cetinje, svojim istorijskim kontekstom pedstavlja grad kulture i Prijestonicu Crne Gore (Vlahovič 2012, 52), u kojoj se nalazi 120 nepokretnih kulturnih dobara,4 od nacionalnog značaja, od čega je više od 40% posveceno perio-du Drugog svjetskog rata, što ukazuje na njegovu kolektivnu memoriju prema tom periodu (Mar-tinovic, Markovic 1992, 40-55). Kulturna dobra Cetinja - simboli kolektivnog sjecanja na perod NOR-a Spomen obilježja sa statusom kulturnog dobra, predstavljaju valorizovani segment crnogorske kulturne baštine od opšteg interesa, koji se šti-ti i čuva.5 Pored istorijskog i memorijalnog značaja, mogu imati i druge kulturne vrijednosti, koje ukazuju na njihov značaj, svojstva i osobe-nosti (autentičnost i integritet, jedinstvenost i ri-jetkost, stepen očuvanosti, arhitektonski, umjet-nički, naučni, ambijentalni, pejzažni, socio-eko-nomski ili drugi društveni znašaj). Na teritoriji Crne Gore, status kulturnog dobra ima 582, spomen obilježja. Od toga, na teritoriji Prijestonice 55, a 50 je posvečeno dogada-jima, žrtvama i borcima iz perioda Drugog svjet- Cetinjani su u oslobodilačkom ratu 1941-1945. nastavili da ispisuju slavnu istoriju svog grada. U partizanskim jedinicama sa cetinjske teritorije borilo se 4.965 boraca. Cetinjska opština dala je 49 narodnih heroja. Zbog ovakvog patriotizma, Josip Broz Tito, predsjednik Jugoslavije, je 7. maja 1975. dodijelio gradu Cetinju, Orden narod-nog heroja, povodom tridesetogodišnjice oslobodenja zemlje. Orden je svečano uručio 13. jula 1975. godine, na Ljetnoj pozornici u Cetinju, predsjednik Republike Crne Gore, Veljko Milatovic). Izvor: Uprava za zaštitu kulturnih dobara Crne Gore (UZKD CG). Zakon o zaštiti kulturnih dobara ("Sl. list CG", br. 49/10). Kriterijumi za utvrdivanje kulturne vrijednosti dobra su propisani, Zakonom o zaštiti kulturnih dobara, ("Službeni list CG", br. 049/10 od 13.08.2010), a bliže definisani Pravilnikom o bližim kriterijumi-ma I postupku utvrdivanja kulturne vrijednosti dobra ("Sl. list CG", br. 41/11, 2011. godina) 4 JtS Bp. ______________ J J. ■ IV _190*jH- ro*. .......... Tfi T H lb E Na osnovu člana rjetkosti KRCG donosim 1 Zakona o zastiti spomenika kulture i prirodnih RJESENJE Da se _ stavi pod zastitu Stavlja Vam se do znanja,shodno cl.2 Zakona o zastiti spomenika kulture i prirodnih rjetkosti HRCG,da se ne smiju vršiti nikakve opravke, dozidjivanja,restauriranja ili pomeranja zasticenog objekta bez znanja i odobr«nja od strane o^og Zavoda. DIREKTOR, Milutin Plamenac _ —r-r < g F tr CJ skog rata7.Uglavnom su ih podizale zvanične društveno političke strukture toga perioda, u znak počasti na tekovine NOR-a, težeci da se us-postavi kolektivna memorija na taj period. Medutim, kada govorimo o Crnoj Gori i ovom periodu, na Cetinju se nailazi na rijetku vrstu spomenika iz ovog perioda, koja je takode zakonom zašticena i ima status kulturnog dobra, to su, Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjet-skom ratu.9 Sagradio ih je okupator u cilju represije prema gradu i stanovništvu. Danas podsjeca-ju na teške dane okupacije Cetinja. Uprava za zaštitu kulturnih dobara Crne Gore (UZKD CG). Udruženja boraca NOR-a, SIZ-ovi kulture i nauke, opštinski odbor SUBNOR, Odsijeci za društvene službe NOO, rjede fizička lica, ukoliko se radilo o objektu u kojem se dogodio ili održao neki značajan dogadaj tokom NOR-a. Rješenje o stavljanju pod zaštitu br. 276/60 od 22.04.1960. godine. (Izvor: Uprava za zaštitu kulturnih dobara CG). Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu Istorijski kontekst Nakon što su 1941. godine, Crnu Goru okupirale italijanske trupe, na Cetinju je narod pružao jak otpor, zbog čega je na tom području okupator za-veo strahoviti teror. Preko 10.000 vojnika, bilo je stacionirano u cetinjskim kasarnama, pa je Ce-tinje bio jedini grad u tadašnjoj Jugoslaviji, koji je imao više okupatorskih vojnika od stanovnika grada. Grad je bio okružen bunkerima, mitralje-skim gnijezdima i bodljikavom žicom (Martino-vic 1954, 42-54; Vujovic 1966, 12-20). Represalije, hapšenja i strijeljanja bile su svakodnevne. U cilju kontrole okolne teritorije, na uzvišenjima oko Cetinja, podignuti su bunkeri, u kojima su bile osmatračnice, sa topovskim i puščanim cijevima, usmjerenim prema stanovništvu i Narodnooslo-bodilačkoj vojsci. Sa tih pozicija bila je dostupna preglednost svih kolskih puteva i pješačkih staza prema Cetinju, pa su imali isključivo osmatrač- 3AB0A 3A 3AUlTHTy CIIOMEHHKA KyjlTyPE HP UPHE TOPE — METKHiE BPOJ 08-7.0-9/1 ......................A—II.... 196-2 roaHHe Ha 0CH0By maua 32 3aK0Ha o 33uithth cnoMeHHKa KyjiType (Cay>K6eHH jihct HPLU" 6poj 36/60) h ijiaiia 1 h 2 npaBHjiHHKa o perHCTpoBaity cnoMeHHKa KyjiType y HP UpHoj Top», (Ciiy)K6eHH ™ct HPLir Spoj 9/61) 3aBoa 3a 3auiTHTy cnoMeHHKa KyjiType HapoaHe Peny6.iHKe Upne Tope noBeo je noc- Ha31,B'Burikeri is doba okupacije u Strugam gvjetskom ratu Ayrop: foflHHa HacTaHKa: Bpcta: . / spomenici KQS-a Be^HHHHa: Mlecl°'okolina Cetinja Aflpeca: ^Maou'0p stinski odbor Savo za boraoa Aapeca: riocTynaK je noBeaen Ha 0CH0By npHjaBe Kojy je nogHHo obom 3aB0ay Ha3HB, HMe: Bpoj npHjaBe: MjecTo, flaiyM: Aflpeca: Ha GCHOBy HSBjeuiTaja Kojera je noaHHje.ua KoMHCHja cjjopMHpaHa pjemeiteM 3aao.ua 3a 3auiTHTy cnoMeHHKa KyjiType HapoaHe Peny6jinKe U.pHe Tope opoj ................. y UHJby KOHCTaTOBaita cnoMeHHiHHX BpeAHOCTH npHjaBjbeHor cnoMeHHKa, a Koja je gH.ia cacraBjbeHa oa cjieaehHX cTpyqHnx jiHua: 2ep omenit a kultn-ne n NPfinf "ftin^o^ -|-fg+ HRCG" br.0/' kt» u i-egiu li-ev «u Ji t 1) . 3. 3aB0Aa 3a 3auiTHTy cnoMeHHKa KyjiType HapoaHe Peny6jiHKe Upne Tope, noc.raje yBHfla y komhchjckh H3BjeuiTaj, raje cy KOHCiaTOBaHa cnoMeH«qHa cBOjcrBa npnjaBjbeHor cnomehhka h npea-nor KoMacnje 3a yBoi)eh>e npHjaBJbeHOr cnoMeHHKa y PerHCTap cnomehhua Kyniype HapoaHe Peny6jiHKe U,pHe Tope, aohoch P J E LLI E bb E o yB0tieH.y ropeHaeeaeHor cnoMeHHKa Kynrype y PerHCTap cnOMSHHKa Kyjitype HapoflHe Feny6iiHKe Upne Tope 0BPA3/I0>KEIbE: Rješenjem br.276-6o,a shodno Zakonu o zaštiti spomenika kulturen^ ji NRCG,I3mikcri iz doba okupacijcyx u okolini Cetinja juvodo sfe u Registar nepokretnih spomenika kulture NRCG i tirne stavljaju pod zaš-titu Zakona. ripoTHB OBor pjeuieH.a Hiuaou MOiKe yjio)KHTH >Ka.i6y CaBjeTy 3a KyjiTypy HsBpuiHor BHjeha HC HP UpHe Tope y poKy oa 15 aaHa o* nprnum-Ka 0B0r pjemeita. )Kaji6a ce aocTaBjba npeKo OBor 3aBO£.a. PjemeH.e aocTaBHTH Hiiaouy cnoMeHHKa KyjiType, CaBe3HOM HHCT«TyTy 3a 3auiTHTy cnoMeHHKa Kyjrrype, HaaJie»HOM h»poaHoiu oa6opy onuiTHHe, Haa^eiKHOM cpecKOM cyay (yKOJiHKO ce paaH o HenoiipeT-hom cnomenmky KyjiType) h pe(])epaTy 3a AOKyMeHTauHjy 0B0r 3aBoaa. .................... Veljko Djurid) v- 4> m KULTURNA BAŠTINA PRIJESTONICE CETINJA IOI H O ku, napadačku i odbrambenu funkciju" (Marti-novic 1983, 232). Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu — (Nepokretni spomenici kulture, spomenici NOB-a) Shodno ranijim propisima iz oblasti kulturne baštine, zakonsku zaštitu spomenika Narodne revolucije, koji su podizani u poslijeratnom peri-odu, sprovodio je tadašnji Zavod za zaštitu spomenika kulture NR Crne Gore, a na osnovu prijave, u najvecem broju slučajeva Komisije za pregled spomenika narodne revolucije", nakon čega je Komisija Zavodaii proglašavala,"da spomenik ima istorijski značaj i da predstavlja spomenik Narodne revolucije, te se uvodi u Registar nepokret-nih spomenika kulture i time stavlja pod zaštitu zakona.12 Tako su spomenici NOB-a, po tadašnjim pro-pisima dobijali status nepokretnog spomenika kulture. Kada su u pitanju, Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu, koje je izgradila okupatorska vojska, takode su dobili taj status, rješenjem u kojem se navodi, da se Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu stave pod zaštitu države, te da se stavlja do znanja da se shodno zakonu,13 ne smiju vršiti nikakve opravke, dozidivanja, restauriranja,ili pomjeranja zaštičenog objekta, bez znanja i odobrenja,od strane ovog Zavoda14 (sl. 1). Zaštita (postupak utvrdivanja spomeničkih svojstava) sprovodio se u skladu sa Zakonom o zaštiti spomenika kulture (Službeni list NRCG br.36/60) i Pravilnikom o registrovanju spomenika kulture u NRCG čl.14. (Službeni list NRCG br.9/61); Komisija Zavoda je brojila tri člana (po jedan iz Zavoda, opštinskog odbora za kulturu i opštinskog odbora saveza boraca NOR-a), Uprava za zaštitu kulturnih dobara. Broj Dosijea: 386/D-NR.. Zakon o zaštiti spomenika kulture i prirodnih rijetkosti NRCG, članak 2. Rješenje o stavljanju pod zaštitu br. 276/60 od 22.04.1960. godine. (Izvor: Uprava za zaštitu kulturnih dobara CG). To je bio i osnov, da se 1962. godine, uvedu u Registar nepokretnih spomenika kulture NRCG i time stave pod zaštitu Zakona (sl. 2). Istraživanja Imajuci u vidu nedovoljnu istraženost ovog segmenta crnogorske kulturne baštine, fokus inte-resovanaja usmjeren je na spomen obilježja, vezana za NOB-u, sa statusom kulturnog dobra. U okviru Projekta revalorizacija kulturnih dobara, koji je započet krajem 2013. godine, po prvi put od uspostavljanja sistema zaštite u Crnoj Gori (institucionalnog i zakonodavnog 1948/9), u razmatranje su uzeta i spomen obilježja, kao segment nepokretne kulturne baštine. Glavni cilj bio je provjera kulturnih vrijednosti, što podra-zumijeva kontinuiran postupak. Medutim, kada su u pitanju spomen obilježja, istraživanja zapo-četa 2013/14 nijesu bila naučnog karaktera, te rezultati nijesu naučno obradeni i publikovani. Dalja istraživanja bazirana su na naučno istraži-vačkom pristupu. U tom kontekstu, kada je u pitanju Prijesto-nica Cetinje, posebnu pažnju izazvali su, Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu. Istraživanjem dokumentacije ustanovljeno je 15 Rješenje o uvodenju u Registar spomenika kulture NRCG br. 08709/1 od 4.06.1962. godine. Broj registra: 386; Knjiga II (druga); Strana 369-370; Broj Dosijea: 386/D-NR; (Izvor Uprava za zaštitu kulturnih dobara CG). 16 Revalorizacija je stručna ili naučna ocjena svojstava, osobenosti i značaja kulturnog dobra, radi provjere njegove kulturne vrijedno-sti Zakon o zaštiti kulturnih dobara čl. 11 ("Službeni list CG", br. 049/10 od 13.08.2010.). 17 Projekat je tokom 2013/14 finansirala Vlada CG. U projektu su ušešce uzeli stručnjaci iz oblasti kulturne bastine. Kao stručnjak iz ove oblasti, Dobrila Vlahovic, bila je član više stručnih timova, medu kojima je i za spomen obilježja, koja su poseban segment i nje-nog samostalnog istraživanja. 18 Naučni aspekt istraživanja, koji kroz Projekat revalorizacije nije raden, samostalno je započet tokom 2016-18. od strane, Dobrile Vlahovic, a sadržajno je povezan sa naučnim istraživanjem, njene doktorske disertacije. 19 Istraživanja u okviru Projekta, tokom 2013/14. vršila je Dobrila Vlahovic, dipl. konzervator i restaurator. Naučni aspekt istraživ-anja, kroz Projekat nije raden. Rezultati istraživanja, koji daju navedene rezultate, bazirao se na naučnom pristupu, Dobrile Vlahovic, koja samostalno vrši istraživanja, sadržajno povezana s naučnim istraživanja doktorske disertacije. 0 2 4 m bunker a bunker 1 granica zaštičenog kulturnog dobra i predložena zasticena okolina kulturnog dobra grafički prikaz 1 ORTOFOTO SNIMAK PREDLOŽENE ZAŠTIČENE OKOLINE KULTURNOG DOBRA jun 2013. kulturno dobro BUNKERI IZ DOBA OKUPACIJE ko cetinje razmjera crteža 1:1000 ro O g F tr CJ tr CJ z c b- 5 p- < z P < cc < Z K D b-^ D STUDIA UNIVERSITATIS HEREDITATI, LETNIK 7 (2015)), ŠTEVILKA I IO4 da su bunkeri shodno ranijim propisima prepoznati kao spomenici NOB-a, i da su uvedeni u Registar nepokretnih spomenika kulture NRCG i time stavljeni pod zaštitu zakona, od 1960. godine. U dokumentaciji nijesu pronade-ni podaci o njihovoj lokaciji, broju bunkera, stanju i dr. Takode, ustanovljeno je i da njihova kategorizacija nikada nije vršena, bez obzira što je to bila zakonska obaveza još od 1960. godine.22 Jedina informacija bila je, da se nalaze u okolini Cetinja, kao i jedna stara fotografija, na osnovu koje je kasnije ustanovljeno, da prikazuje jedan od bunkera, koji se nalazio u naselju "Bajice", u neposrednoj okolini Cetinja (sl. 3). Terenskim istraživanjima evidentirane su postojece lokacije bunkera i jedna lokacija, za koju se pouzdano vjeruje da se na njoj nalazio je-dan od bunkera, njihovo stanje i opšte karakteristike, a kroz rezultate koji su dobijeni, analiziran je i odnos lokalne zajednice. Lokacija i opšte stanje Lokacija "Bajice", se nalazi cca 2 km, od uže grad-ske zone (GPS - 42°23'i8.37"N i8°55 53.59"E). Pouzdano se vjeruje da je na njoj postojao jedan od bunkera (sl. 3), koji je prema saznanjima do-bijenim od lokalnog stanovništva, 70-tih godina XX vijeka urušen. Lokacija „Kruševo ždrijelo" se nalazi cca 1,5 km od uže gradske zone (GPS - 42°2240.29"N i8°56'2.87"E). Na njoj su evidentirana dva bun- 20 Zakon o zaštiti spomenika kulture i prirodnih rijetkosti NRCG 1949. 21 Rješenje o stavljanju pod zaštitu br. 276/60 od 22.04.1960. godine; Rješenje o uvodenju u Registar br 08-709/1 od 4.06.1962. godine; Broj registra: 386; Knjiga II (druga); Strana 369-370; Broj Dosijea: 386/D-NR 22 Prema tadašnjim propisima Zakonom o zaštiti spomenika kulture (Službeni list NRCG br.36/60) i Pravilnikom o registrovanju spme-nika kulture u NRCG čl.14. (Službeni list NRCG br.9/61) katego-risani su kao: Spomenici od izuzetnog značaja - I kategorija; spomenici od velikog značaja - II kategorija i značajni spomenici - III kategorija; (ustanovljena je vrsta i kategorija tadašnjih spomenika kulture, što nije bio slučaj sa spomen obilježjima koja su imala taj status). 23 Isto kao 19. 24 Vjerovanje se zasniva na uporednoj analizi stare fotografije, koja je pronadena u Dosijeu kulturnog dobra (Broj Dosijea: 386/D-NR i lokacije u naselju Bajice, kao i saznanja dobijenih od lokalnog stano-vništva. kera, postavljena na uzvišenjima sa kojih se kon-trolisao prilaz od Podgorice. Zbog neodržavanja, bunkeri su u lošem stanju (sl. 4, 4a, 4b, 4c). Lokacija "Zabrde-Depozit" se nalazi cca 4 km od uže gradske zone (GPS - 42°23'i8.65"N i8°55 54.65"E). Na noj su evidentirana dva bunkera, postavljena na uzvišenjima, sa kojih se kon-trolisao putni pravac prema Budvi. Okolni teren je zapušten i neodržava se. Jedan od bunkera je stabilan (sl. 5a, 5b, 5c), dok je drugi u veoma lo-šem stanju. Lokacija „Dinovo brdo" se nalazi cca 2km od uže gradske zone (GPS - 42°22'35.53"N o i8°55 57.42"e). Zbog gustog rastinja i visoke vegetacije, nije bila pristupačna, što upucuje na za- i ključak da su bunkeri prepušteni sami sebi. Sa p udaljenosti cca ikm, zapažene su dvije kupole, cj što navodi na zaključak, o postojanju dva bunke- ^ ra na toj lokaciji (sl. 6). c v. m Opšte karakteristike 5 Istraživanja upucuju da se radi o manjim for-tifikacionim utvrdama, vojnog karaktera. Kruž- £ nog su oblika, prečnika u osnovi, cca 1,50 m, dok « sun a dvije lokacije vidni ostaci kvadratne osno- z ve. Zidovi su kameni, visine cca 1,45 m, a iznad ~ njih je polukružna kupola, od armiranog beto- JE na. (sl. 5b, 6a, 6b). Na kružnim zidovima, vidni su veci ulazni otvori (sl. 5b), dok se ispod kupola nalaze dva do četiri manja kvadratna otvora, za koje se pretpostavlja da su u bili u funkciji osma-tračnice i mjesta za topovske cijevi (sl. 6b). Pozicije otvora, radene su namjenski, prema ciljevi-ma, odnosno putnim pravcima. Šta je istraživanjima zaključeno Rezultati istraživanja ukazuju, da je veci broj bunkera u veoma lošem stanju i da su prepušteni sami sebi; da su djelimično sačuvani elementi po 25 Navedeni rezultati, baziraju se na stručno - naučnom pristupu, Do-brile Vlahovic. 26 Istraživanja započeta kroz Projekat revalorizacija kulturnih doba-ra Crne Gore, broj 01-1239 od 23.04.2013. koji je finansijski podržala Vlada Crne Gore. Dipl. konzervator i restaurator, Dobrila Vlahovic je bila član stručnog tima, koji je radio na istraživanjima, u okviru ovog projekta, čiji rezultati nijesu naučno obradeni i publiko-vani. U ovom slučaju isključivo se bavila ovim kulturnim dobrom i vršila istraživanja. Kako projekat nije imao naučni karakter, samo- kulturno dobro BUNKERI IZ DOBA OKUPACIJE ko cetinje grafički prikaz 2 ORTOFOTO SNIMAK PREDLOŽENE ZASTiCENE OKOLINE KULTURNOG DOBRA jun 2013. Vc o rjfe*-- : r ■ V. S bunker S bunker s granica zaštičenog kulturnog dobra ¿j predložena zasticena okolina kulturnog dobra aJ t* " KULTURNA BAŠTINA PRIJESTONICE CETINJA IO~/ g] p bunker granica zaštičenog kulturnog dobra predložena zaštičena ¡¿j okolina kulturnog dobra razmjera crteza 1:1000 kulturno dobro BUNKERI IZ DOBA OKUPACIJE ko cetinje graficki prikaz 4 ORTOFOTO SNIMAK PREDLOŽENE ZAŠTlCENE OKOLINE KULTURNOG DOBRA jun 2013. kojima su prepoznatljivi; da bez obzira na ulo-gu koju su imali tokom okupacije, predstavljaju svjedočanstva o dogadajima iz istorijskog perioda, značajnog za Cetinje i Crnu Goru; da svjedo-če o istorijskom periodu Cetinja i Crne Gore; da zbog specifične arhitekture, lokacije i gradivnog materijala, imaju arhitektonski, pejzažni i ambi-jentalni značaj u okviru grada Cetinja. 7 Zbog svega navedenog po prvi put je predloženo, da se kategorizuju, kao nepokretno kulturno dobro od nacionalnog značaja i uvrsti u grupu kultur-no-istorijskih objkata - memorijalni objekti. Zbog veoma lošeg stanja, glavni cilj je sanacija, svih bunkera, sa neposrednim okruženjem, (konzervacija, restauracija, anastiloza i dr.) uz obavezu poštovanja konzervatorskih uslova iz-datih od službe zaštite; obezbjedivanje pristu-pačnosti, izrada signalizacije, valorizacija, pre-zentacija u turističke svrhe, kao i korporacija ovog zaboravljenog obilježja sa ostalim segmena-tom kulturne baštine i uključivanje u turističku ponudu Prijestonice Cetinje i šire. Društveni odnos Cetinje je grad, koji u sebi nosi slobodarski duh i koji je zbog zasluga u toku NOR-a odlikovan ordenom narodnog heroja. 2 U Crnogorskom društvu, naročito na Cetinju danas nema recenzije sječanja na period NOR-a, naprotiv, izražen je pozitivan društveni odnos. Na to upučuju brojni spomenici i spomen obilježja, o kojima se brine i koji se posječuju povodom proslava zna-čajnih jubileja, naročito 13. jula, Dana državnosti Crne Gore. stalno je nastavila sa naučnim istraživanjima, koja doprinose novim saznanjima, valorizaciji i prezentaciji ove vrste kulturnih dobara. 27 Kriterijumi za utvrdivanje kulturne vrijednosti dobra su propisani Zakonom o zaštiti kulturnih dobara, ("Službeni list CG", br. 049/10 od 13.08.2010.), koji su bili osnov za provjeru kulturne vrijednosti tokom postupka revalorizacije. 28 Na osnovu svojstava, osobenosti i značaja shodno čl. 6, 7, 8 i 9 Pravilnika o bližim kriterijumima i postupku za utvrdivanje kulturne vrijednosti, predlaženo je da se, Bunkeri iz doba okupacije u II svjet-skom ratu, u skladu sa članom 34 Zakona o zaštiti kulturnih dobara, kategorizuju kao kulturno dobro od nacionalnog značaja. (Članica stručnog tima, koja je predložila kategorizaciju, bila je dipl. konzer-vator i restaurator, Dobrila Vlahovic, a tehnički tim, arh. Milica Ja-kic i Filip Krgovic). 29 Vidi 3. O tome prenose i brojni mediji. Tako Dnevne novine Vijesti od 13. jula 2012. pišu, da su predstavnici UBNOR-a Cetinje i Prijestonice Cetinje, položili vijence na spomen ploču u Humcima i na spomen-obilježje na Gorniču.30 Takode, i grad-ska Uprava Cetinja, 18. jula 2013. saopštava, da se na Cetinju održava sjednica Predsjedništva Save-za udruženja boraca Narodnooslobodilačkog rata i antifašista Crne Gore, a 14. maja 2019, saopštava da je predsjednik Dukanovič toga dana pri-mio delegaciju SUBNOR-a antifašista Crne Gore. Takode, Cetinjski list od 14.07.2019. godine, ^ piše da je okviru obilježavanja 13. jula - Dana dr- 2 žavnosti Crne Gore, na ulicama Cetinja održan "Veliki crnogorski marš" u organizaciji Evrop-skog pokreta za vladavinu prava, kada je položeno £ cviječe na Spomen kosturnicu posvečenu 120 stri-jeljanih rodoljuba toga kraja tokom NOR-a. Sve g ovo ukazuje na pozitivan društveni odnos prema £ spomenicima NOB-a. ^ Medutim, šta je sa simbolima koje je ostavi- * la okupatorska vojska na Cetinju, Bunkerima iz z doba okupacije u II svjetskom rata. Njihovo loše « stanje i odsustvo brige, nameče brojna pitanja. " Ako se uzme u obzir njihov status, sa aspekta si- § stema zaštite, prepoznati su kao značajan segment P crnogorske kulturne baštine. Sistem upučuje na ^ javni interes kulturne baštine i obavezuje vlasnike i držalace na njihovu zaštitu očuvanje i unaprje-denje stanja-(Zakon 2010). Medutim, rezultati istraživanja ukazuju na loše stanje, odsustvo integralne zaštite, neuključenost u turističku ponu-du grada koja je, kada su u pitanju ostali segmenti kulturne baštine, na veoma visokim nivou. Bez obzira na promišljanja, zakon obavezuje sve strukture društva, državu da štiti, a gradene da čuvaju svoju kulturnu baštinu (Ustav 2007), naročito iz razloga što bunkeri predstavljaju segment crnogorske kulturne baštine sa statusom kulturnog dobra. Ukoliko se ne sprovedu predložene mjere njihove sanacije, integralne zaštite i valorizacije, potpuno če nestati, rijetki primjeri 30 Spomenici iz NOB-a: https://www.vijesti.me/vijesti/politika/ i-na-cetinju-obiljezen-dan-drzavnosti 31 fokuspress.com > u-fokusu > 807im 32 13 jul, 2019. https://www.glasamerike.net/aZ o manjih vojnih fortifikacija koje u Crnoj Gori na-lazimo samo na teritoriji Cetinja. Zaključak Cetinje kao grad heroj je poštedeno nenaučne destrukcije antisocijalističkog narativa. Večina socijalističkih spomenika su sačuvani, u školama se i dalje uči o narodno-oslobodilačkoj borbi, a parkovi (Vlahovič 2012, 52) ulice, škole i Cetinja i dalje nose nazive, koji podsječaju na taj period.33 Medutim, osvrtom na rezultate istraživanja, na-meče se pitanje odnosa lokalne zajednice, isklju-čivo prema, Bunkerima iz doba okupacije u Dru-gom svjetskom ratu. Njihovo stanje, odsustvo brige i integralne zaštite upučuje na različita tumačenja. Na jed-noj strani, slave se i poštuju tekovine revolucije i NOR-a, dok na drugoj strani vidni su, istina ri-jetki primjeri, koji su prepušteni sami sebi. Na pitanje, da li su prihvačeni, rekli bi da jesu, još 1960. godine, kada su zakonom zaštiče-ni i stekli status nepokretnog spomenika kulture, a da li su zaboravljeni, najbolje svjedoči njihovo stanje, koje je izazvalo veliku zainteresovanost. Ako se uzme u obzir njihov status, sa aspekta sistema zaštite, prepoznati su kao značajan segment cr-nogorske kulturne baštine. Sistem upučuje na javni interes kulturne baštine i obavezuje vlasnike i držaoce na njihovu zaštitu, očuvanje i unaprje-denje stanja, kako bi se sačuvali za buduče generacije, kao istorijski kontekst, jedog perioda, što je obaveza svih struktura društva. Ovo je naroči-to važno u trenutku kada evropska praksa pokazu-je, sve veču zainteresovanost turista za spomenike NOR-a, tako da postepeno postaju brend i znača-jan segment kulturnog turizma, i kao takvi mogu dati važan doprinos ekonomiji lokalnih zajednica. Ovim radom se pokušalo ukazati na stanje i odnos prema jednom kulturnom dobru, u društvu koje čuva i baštini pozitivan stav prema teko-vinama NOR-a, gdje največi dio lokalne zajedni-ce tekovine NOR-a ističe kao osnov crnogorske državnosti, (Stanišič 2005, 80-90; Ičevič 2015, 97-100), naglašavajuči da je to osnova postojanja 33 "Trg Revolucije"; ul." Jovana Tomaševiča"; "Bulevar črnogorskih junaka"; OŠ "Lovcenski partizanski odred;" današnje Crne Gore i glavna zaštita crnogorskog gradanskog društva, čiji su temelji, baš na Ceti-nju. Sažetak Cetinje je manji grad, koji pripada Južnoj regiji Crne Gore. Nekadašnji centar črnogorske države, danas je kulturno-istorijska i duhovna Prijestonice Crne Gore. O tome svjedoči bogata kulturna baština iz različitih epoha, koja podsjeca na njegov identitet, istorijat i razvoj. Poseban segment kulturne baštine Cetinja su spo-men obilježja, koja simbolizuju dogadaje i žrtve Drugog svjetskog rata, zbog čega su zakonom zašticena i ima-ju status kulturnog dobra. Najviše njih, podignuto je u poslijeratnom periodu, kao odraz društveno političkih okolnosti, koje su afirmisale tekovine Narodnooslobo-dilačke borbe, težeci da se osnaži kolektivno sjecanje i da se ne zaboravi. Medutim, kada govorimo o Crnoj Gori i ovom periodu, na Cetinju se nailazi i na rijetku vrstu spomenika iz ovog perioda, koja je takode zakonom zašticena i ima status kulturnog dobra, to su, Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu. Sagradio ih je okupator, u cilju represije prema gradu i stanovništvu. Danas podsjecaju na teške dane okupacije Cetinja. Iako su zakonom zašticeni, do sada ni-jesu dovoljno istraženi i valorizovani, i o njima se veoma malo zna. Na temeljima istraživanja, u radu je predstavljen istorij-ski kontekst njihovog nastanka i zaštite, lokacije na koji-ma se nalaze, kao i broj evidentiranih bunkera i njihovo stanje, a podsjeca se i na odnos lokalne zajednice, prema ovoj vrsti kulturnih dobara. Rezultati istraživanja ima-ju pozitivne efekte, u smislu novih saznanja i mogu do-prinijeti buducim aktivnostima usmjerenim na njiho- OJ V QJ voj valorizaciji, prezentaciji, kao i integralnoj zaštititi, kao neodvojivom segmentu kulturne baštine Prijestonice Cetinje. Summary Cetinje is a smaller town, which belongs to the Southern region of Montenegro. Formerly the center of the Montenegrin state, today it is the cultural, historical and spiritual Capital of Montenegro. This is confirmed by the rich cultural heritage from different epochs, reminiscent of its identity, history and development. A special segment of the cultural heritage of Cetinje are the memorials, which symbolize the events and victims of World War II, which is why they are protected by law and have the status of a cultural property. Most of them were erected in the post-war period, as a reflection of the social and political situation, which affirmed the achievements of the National Liberation War, seeking to strengthen the collective memory with the aim of not forgetting. However, when we talk about Montenegro and this period, there is a rare type of monument from this period in Cetinje, which is also legally protected and has the status of a cultural property, Bunkers from the time of occupation in World WarII. They were built by the occupier, for the purpose of repression against the city and population. Today is a reminder ofthe difficult days ofthe occupation of Cetinje. Although protected by law, so far they have not been sufficiently researched and valorized and very little is known about them. On the basis of the research, the article presents the historical context of their origin and protection, their locations, as well as the number of bunkers and their condition, as well as the relationship of the local community to this type of cultural property. The results ofthe research have positive effects, in terms of new knowledge and can contribute to future activities aimed at their valorisation, presentation, as well as integral protection, as an inseparable segment of the cultural heritage of the Capital of Cetinje. Literatura i izvori Dragičevič, R. 1956. "Cetinje- Istorijski razvitak." Enciklopedija Jugoslavije II. Zagreb: 372-373. Kirn, G., R. Burghardt Robert. 2012. "Jugoslovenskipartizanski spomenici. Izmedu revolucionarne politike i apstraktnog modernizma-jugo" Link. pregledpostjugoslovenskih istraživanja. // leto 2012. //god. 2. // br. 1 //. Ičevič, D. 2015. "Črnogorska nacija- Trinaestojulski ustanak- novapotvrda crnogorskog identiteta". Beograd: drugo izdanje Forum za etničke odnose. (2015): 60 -100. Martinovič, D.1983: "Cetinje Grad heroj spomenici NOB-a i narodne revolucije." Prosveta. Požarevac: 232. Martinovič, D.J., C. Markovič. 1992. "Studija o spomenicima i spomen obilježjima Cetinja." Obod, Cetinje. Martinovič, N. S.1954. Iz okupiranog Cetinja - Omladinskipokret, XIII/1Ç54, br. 22, 29. novembar. Ministarstvo kulture. 2009. Menadžment plan Istorijskogjezgra Cetinja. Vlada Crne Gore sjednica od 28.05.2009. godine, (revidovan, 2014): 29-30. Petrovič, P. Nj. 1977. Gorski vijenac.Luča mikrokozma. Beograd: Prosveta Beograd / g Obod Cetinje. g Prekič, A. 2015. "Tradicija NOB-a u crnogorskom društvu 1945-1955." MATICA, br. 64, zima 2015. (279-312) £ Stanišič, M. 2005. "Dubinski slojevi Trinaestojulskog ustanka u Crnoj Gori." Istorijski institut Crne Gore, Podgorica. £ Širok. K. 2012. "Identitete, zgodovina in dediščina prostora - prakse spominjanja < ..., in komemoracije na Goriškem v XX. * stoletju."Acta Histriae. 20. 2012: 631-646. Vlahovič, D. 2012. FUTUROPA /Council of 5 EUROPE. Public parks of historic town of Cetinje, Montenegro no. 3 (2012): 52. Vujovič, D. 1966. "Cetinje u danima 13-julskog ustanka." Istorijski zapisi, god. XIX, knj. XXIII, sv. 4. 1966. Arhivski izvori Dokumentacija Uprave za zaštit kulturnih dobara Crne Gore (UZKD CG). Pravilnik o bližim kriterijumima i postupku utvrdivanja kulturne vrijednosti dobra. Službeni list Crne Gore (2011), Br. 41/11, 2011. Podgorica Rješenje o stavljanju pod zaštitu, (Bunkeri iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu") Br. 276/60. 22.04.1960. Cetinje.34 34 Nije objavljeno u službenom listu, jer 1960. nije bila obaveza, tek na-kon 2010. je to zakonska obaveza ali to je za sada jedino rješenje. Dosije "Bunkera iz doba okupacije u Drugom svjetskom ratu" (1960), Br. 386/D-NR. knj. II, 369-370. Uprava za zaštitu kulturnih dobara CG, Cetinje. Rješenje o uvodenju u Registar spomenika kulture NRCG. Cetinje. Uprava za zaštitu kulturnih dobara Crne Gore (UZKD CG)._Registar kulturnih dobara Crne Gore -Glavna knjiga nepokretnih kulturnih dobara. god.1960/61. knj. I-IV. i96o/6i.Cetinje Ustav Crne Gore. 2007. Službeni list Crne Gore (2007) Br.1/2007. (čl. 78.) Podgorica. M Zakon o zaštiti kulturnih dobara 2010. " Službeni list Crne Gore (2010), Br. 049/10. Internetni izvori http://www.cetinje.me/ (1.9.2019.) https://www.vijesti.me (1.9.2019.) fokuspress.com (1.9.2019.) https://www.glasamerike.net/a (1.9.2019.) V V Povezovanje turizma in kreativnih industrij pri oživljanju opuščene industrijske dediščine skladišča Monfort Gorazd Sedmak Fakulteta za turistične študije - Turistica, Univerza na Primorskem Aleksandra Brezovec Fakulteta za turistične študije - Turistica, Univerza na Primorskem Neža Čebron Lipovec Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem Ana Plestenjak Arhej, d. o. o. Študija izhaja iz predpostavke o visoki kulturno-zgodovinski turistični privlačnosti objekta in destina-cije ter priložnostih za skupno trženje turizma in kreativnih industrij. Trženjski model je zasnovan na si-nergiji obeh dejavnosti, povezanih v komplementarno in trajnostno naravnano poslovno enoto, ki upošteva konkretne potrebe vseh deležnikov. Posebnost tega trženjskega modela je v prepletu aktivnosti privabljanja turistov (eksterno trženje) z aktivnostmi povezovanja notranjih deležnikov - ponudnikov kreativnih storitev v objektu (interno trženje). Model predstavlja torej enovit strateški okvir, znotraj katerega se lahko predstavniki kreativnih industrij povezujejo in povezani nastopajo na turističnem trgu, pri tem pa suvereno oblikujejo svoje specifične vizije, cilje in trženjske strategije. Ključne besede: turizem, kreativne industrije, trženje, industrijska dediščina skladišča Monfort The study assumes that the cultural-historical character of the site and destination possesses a high degree of attraction for tourism and that a joint marketing of tourism and creative industries is a potential. The model is based on the synergy between the two activities, connected into a complementary and sustainability-bound business unit that considers the actual needs of all the stakeholders involved. Specificity of the presented marketing model lies in the intertwining of activities to attract tourist (external marketing) and activities aimed at connecting the inner stakeholders, namely the providers of the creative industry service at the site (internal marketing). Hence, the model represents a comprehensive strategic framework, within which the representatives of creative industries can enter cooperate and team-up in the presentation on the tourist market, while also assertively design their own specific visions, goals and marketing strategies. Key words: tourism, creative industry, marketing, industrijal heritage ofMonfort warehouse Opredelitev kreativnih industrij bin, ki so kulturne narave; te vsebine so običajno in njihove povezave s turizmom zaščitene z avtorskimi pravicami in lahko imajo obliko blaga ali storitev«. Unescov dokument v Pojem »kreativne industrije« je relativno nadaljevanju izpostavi kot pomemben vidik kul-nov, zato so definicije še raznolike. Med turnih industrij spodbujanje in ohranjanje kul-splošno sprejetimi je opredelitev kreativ- turne raznolikosti ter zagotavljanje demokratičnih industrij kot dejavnosti, ki proizvajajo kul- nega dostopa do kulture (UNCTAD 2010, 5). Z turne dobrine in storitve. Natančneje so v Unes- uveljavljanjem pojma kreativnih industrij pa se covi konvenciji iz leta 2005 opredeljene kulturne pri pojmovanju kulturnih industrij zgodi pre-industrije, in sicer kot industrije, ki »združujejo mik od pretežno negospodarskih h komercial-ustvarjanje, proizvajanje in komercializacijo vse- nim kulturnim dejavnostim (UNCTAD 2010, DOI: HTTPS://DOI.ORG/l0.26493/2350-5443.7(l)lI3-I27 6). Medtem ko kulturne industrije proizvajajo in distribuirajo dobrine ali storitve, ki utelešajo ali posredujejo kulturno izražanje ne glede na komercialno vrednost (npr. scenske umetnosti, likovne umetnosti, kulturna dediščina, tudi film, novi mediji, glasba, knjige in tisk), imajo kreativne industrije kulturno razsežnost, ker uporabljajo kulturo kot vložek (npr. arhitektura in oblikovanje s podsektorji, kot so grafično in modno oblikovanje ali oglaševanje) (EU Co-mission 2010, 5). Skladno s tem je Evropska komisija opredelila tipologijo kreativnih industrij (FORA 2010) (Slika 1). Po tej tipologiji so kreativne industrije v najožjem pomenu tiste aktivnosti, pri katerih je osrednji produkt rezultat umetniške aktivnosti. Širši pomen vključuje med kreativne industrije tudi tiste dejavnosti, v katerih osrednji produkt sicer ni neposredna posledica kulturne dejavnosti, ima pa določene kulturne značilnosti. V najširšem smislu so pa v kreativne industrije vključene tudi panoge, katerih ekonomske aktivnosti temeljijo na umetnosti in kulturi. Primer takšne panoge je turizem (FORA 2010). Slika 1: Tipologija kreativnih industrij po FORA (2010), prirejeno v slovenskem jeziku (vir: Plestenjak in soavtor-ji 2018). Navedena tipologija je omogočila razumevanje neposredne povezave kreativnih industrij s turizmom, zlasti s segmentom kulturnega turizma, ki svoje produkte in motivatorje utemeljuje na stvaritvah kreativcev. Strokovnjaki pripisujejo kreativnim industrijam gonilno moč pri spodbujanju širše ekonomske rasti. Utemeljitev koncepta kreativnih industrij, Richard Florida skozi svoje temeljno delo The Rise of the Creative Class (2002) sporoča, da sposobnost in praksa kreiranja novih zamisli in stalnih izboljšav ultimativno dviguje produktivnost in življenjski standard. V študiji Cultural times (CISAC 2015) je ekonomski pomen kreativnih industrij tudi finančno ovrednoten: »Kulturne in kreativne industrije s prihodkom 2,250 milijard USD zagotavljajo 3 % svetovnega BDP in zaposlujejo 29,5 milijonov ljudi (1 % delovno aktivne svetovne populacije)« (CISAC 2015). Študija, ki je bila predstavljena na sedežu UNESCA v Parizu leta 2015, pojasnjuje prispevek kreativnih industrij h globalnemu gospodarstvu ob predpostavki, da če želimo izkoristiti polni potencial kreativnih industrij, morajo biti ustvarjalci pravično plačani, da lahko nadaljujejo s svojim prispevkom h kulturi in posredno h gospodarstvu. Politični odločevalci morajo torej spodbuditi pravičen sistem prenosa vrednosti, ki bo zagotovil ustvarjalcem in s tem kreativnim industrijam sorazmeren tržni delež in pravično poplačilo za izkoriščanje njihovih del v gospodarskih panogah, tudi v turizmu. Primer sistemske spodbude prenosa vrednosti je čezmejni projekt REFREsh - Rural Revitalisation for Cultural Heritage, izvajan v okviru programa Interreg Central Europe (20172020), s katerim Občina Piran sledi usmeritvam Republike Slovenije na področju uveljavljanja kreativnih industrij po regijah, ki bodo predstavljene v nadaljevanju. Osrednji predmet raziskave v okviru navedenega predmeta je skladišče soli Monfort v Portorožu. Po investiciji v prenovo tretje kampate (od petih) v letu 2019 je občina poverila trženje prostora Turističnemu združenju Portorož. Že doslej je prihajalo do spontanega povezovanja turizma in kreativnih industrij; z novimi prostorskimi možnostmi in sistematičnim spodbujanjem povezovanja oz. vključevanja kreativnih industrij v turistično ponudbo pa so se že pokazali dodatni sinergijski učinki, ki bodo spodbudili nadaljnji razvoj kreativnega de- OJ V QJ c« lovanja v občini in obogatili turistično ponudbo destinacije. Ključna poteza projekta je vključevanje vseh relevantnih deležnikov v oblikovanje rešitev, katerim vsebinam naj bi se namenili prostori. Ukrepi na področju povezovanja kreativnih industrij s turizmom v Sloveniji V Sloveniji še nimamo celostne strategije za razvoj kreativnih industrij, prav tako na nacionalni ravni ne obstaja institucija kot osrednje jedro spodbujanja kreativnega sektorja, čeprav so se prizadevanja na tem področju začela že pred dobrim desetletjem. Leta 2008 je namreč vlada RS ustanovila 9. razvojno skupino za kreativne industrije, katere naloga je bila pripraviti vsebinska izhodišča državne strategije za uspešnejše uveljavljanje kreativnega sektorja (oblikovanje, arhitektura in trženjsko komuniciranje) pri ustvarjanju dodane vrednosti slovenskega gospodarstva. Priporočila 9. razvojne skupine predstavljajo prvi dokument, ki je osredotočen na kreativne industrije in ugotavlja, da Slovenija na tem področju zaostaja, čeprav osnovna strokovna infrastruktura obstaja. Problemi se pojavljajo, ker je infrastruktura slabo povezana s kreativnimi industrijami ter ker financiranje ni programsko naravnano in ne daje motivacije za povezovanje. Z namenom, da bi presegli to stanje, je leta 2011 Ministrstvo za kulturo RS pripravilo medsektorsko preverbo področja in izdalo knjižico za popularizacijo pojma kreativnih industrij (Breznik in soavtorji 2011). Pri definiciji so se avtorji oprli na metodologijo Eurostata in definicijo Evropske komisije, ki med drugim povezuje kreativne industrije tudi s turizmom. »V tem kontekstu postajajo ob tradicionalno izpostavljenih in cenjenih vrstah umetnosti, zlasti tistih, ki temeljijo na jeziku (leposlovje, dramsko gledališče, vokalna glasba), vse bolj pomembne tiste vrste umetnosti oz. kulture, ki neposredno vplivajo na razvoj države in zlasti gospodarstva ter prispevajo tudi k rasti BDP. Gre za kreativne industrije, od industrijskega in grafičnega oblikovanja, AV produkcije in storitev, intermedijskih umetnosti do kulturnega turizma in nesnovne kulturne dediščine oz. veščin, ki omogočajo izdelavo unikatnih proizvodov z visoko dodano vrednostjo« (Breznik Močnik in soavtorji 2011). Leta 2018 je Ministrstvo za kulturo RS izoblikovalo Strategijo kulturne dediščine za obdobje 2018-2026, v kateri je prav tako izpostavilo povezanost kreativnih industrij in turizma. V strategiji je kot razvojna usmeritev navedeno »Spodbujanje razvoja trajnostnega kulturnega turizma, kreativnih industrij in drugih novih produktov in storitev z uporabo dediščinskih virov«. Dediščina je prepoznana kot tista, ki je »skupaj z dejavnostmi, ki jih generira, izjemno dragocen vir za turistično-gospodarski sektor in kreativne industrije« (Direktorat za kulturno dediščino 2018, 17-18). Med ukrepi strategije sta dva eksplicitno naslovljena na kreativne industrije in turizem: - Podpora aktiviranju dediščine za spodbujanje kulturnega turizma, kreativnih industrij in drugih načinov uporabe dediščinskih virov; - Izboljšanje ozaveščenosti o pomenu dediščine pri zaposlenih v turizmu in kreativnih industrijah ter njihovo usposabljanje. - V naboru dejavnosti tako najdemo konkretne primere, ki ponovno neposredno in posredno odpirajo možnosti za razvoj in povezovanje kreativnih industrij s turizmom: - Vključevanje dediščine v strategije razvoja turizma Slovenije; - Izvedba pilotnih projektov aktiviranja dediščine, ki prispevajo k razvoju trajnostnega turizma, kreativnih industrij in drugih novih produktov in storitev, povezanih z dediščino; - Pri promociji turizma na določenem območju predstavljanje lokalne dediščine na vključujoč način, ki bo zagotavljal koristi tudi lokalnemu prebivalstvu in ne bo ogrožal dediščine; Vc - Oblikovanje dediščinskih blagovnih znamk za trženje na področju turizma in kreativnih industrij. Nazadnje je istega leta pod okriljem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezij-ske politike v obdobju 2014-2020, začela delovati interdisciplinarna platforma Center za kreativnost (CzK). Naloga centra je, da »povezuje, pro-movira, predstavlja in podpira razvoj vseh značilnih področij kreativnega sektorja (KKS) v Sloveniji. S svojimi programi spodbuja opol-nomočenje potencialov družbene in ekonomske vrednosti sektorja ter ga aktivneje povezuje z gospodarstvom, znanostjo, izobraževanjem in drugimi sektorji« (CzK 2019). Center, ki je fi-nansiran s strani Evropskih kohezijskih skladov, ima v trenutnem stanju dejansko vlogo osrednje organizacije za KKI v Sloveniji. Čeprav nima formalno poverjenih nalog koordinacije, v okviru CZK nastajajo referenčni temeljni dokumenti in kot tudi primeri dobrih praks. Izpostavljeno trojno razmerje med kulturnim turizmom, kulturno dediščino in kreativnimi industrijami predstavlja pomembno izhodišče razvoja kreativnih scen tudi v Obalno-kraški regiji. Kreativne industrije so prav v tej regiji najbolj povezane s turizmom, saj se na tem območju že tradicionalno ustvarja četrtina celotnega turizma Slovenije. Razvojni potenciali kreativne scene skladišča Monfort v Portorožu Med turističnimi destinacijami Obalno-kraške regije ima vodilno mesto piranska občina s Portorožem kot osrednjim slovenskim letoviščem, ki na leto pritegne 500.000 gostov ter ustvari 1,5 milijonov nočitev (povprečje zadnjih pet let; vir: SURS 2018). V sklopu projekta REFREsh smo preverjali tržne potenciale vključevanja kreativnih industrij v turizem pri oživljanju skladišč soli Monfort v Portorožu. V okviru projekta je Občina Piran, poleg že razvitega terciarnega sektorja (turizem), pristopila k spodbujanju kreativnih industrij tudi v sekundarnem sektorju, in sicer v okviru tradicije pridobivanja soli (rudar- jenje), ki je značilno za to območje. Razvoj turizma je namreč v Portorožu že tradicionalno povezan s solinarstvom, saj se je turizem na tej destinaciji pojavil prav skozi razvoj zdraviliških storitev z uporabo stranskih produktov pridobivanja soli. Tako se je portoroški samostan San Lorenzo (sedanja lokacija hotela Metropol) že v 13. stoletju omenjal kot zdraviliški kraj, ki je slovel po zdravilnih učinkih solinskega blata in slanice iz piranskih solin. Sodobna turistična dejavnost se je v Portorožu začela razvijati v drugi polovici 19. stoletja, ko so kraj tržili kot privlačno kopališko destinacijo in v luksuznih vilah ponujali kapacitete za turistične namestitve. Kopališču in prvemu hotelu, ki sta bila v Portorožu zgrajena leta 1891, so hitro sledile nove investicije in leta 1897 je bil Portorož (Porto Rosepresso Pira-no, natančneje območje od Metropolovega griča do Bernardina) uradno razglašen za klimatsko zdravilišče. Razcvet je portoroški turizem začel doživljati po izgradnji hotela Palace leta 1910 in z vzpostavitvijo mednarodne letalske povezave (hidroport ob Monfortu) (Gombač in Brezo-vec 2007, 43). Turistični razvoj območja sta začasno prekinili obe svetovni vojni, vendar se je v obdobju po priključitvi Jugoslaviji in s tem Sloveniji, razvoj portoroškega turizma intenzivno stopnjeval. Po zasnovi arhitekta Eda Mihevca in temeljiti prenovi kraja v letih 1965-76 je postal Portorož vodilna turistična destinacija in eden od stebrov slovenskega turizma, kar je ostal vse do danes. Po aktualnem razvojnem načrtu (Strategija razvoja turizma v občini Piran do leta 2025; Lesjak, Brezovec in Fabjan 2018) se portoroški turizem usmerja k trajnostnemu razvoju, pri čemer se v ospredje postavljata kultura in dediščina kraja. V smislu kulturno-kreativ-nih industrij se v Portorožu nadaljujejo tradicije glasbenih, filmskih in oglaševalskih festivalov, ki so se skozi desetletja že intenzivno vpeli v turizem. Prav tako je turistično aktivno delovanje sečoveljskih solin, ki skozi znamko tako Krajinskega parka Sečovlje kot podjetja Soline dodaja novo vrednost solinskim izdelkom in turističnim storitvam v Portorožu. S tematskim oživljanjem skladišč soli Monfort bi se lahko trženje OJ V QJ c« 5 4 3 2 Trgovina z živili Razstavišče (Obalne galerije Piran) Večnamenski prostor Neopredeljeno (Mercator) (Skladiščni prostor muzeia turizma, zavod Slika 2: Trenutna raba prostorov v objektu Monfort (vir: Plestenjak in soavtorji, 2018). izdelkov in storitev razširilo tudi na druge kreativne industrije v kraju in s tem pospešilo kulturni turizem. V ta namen je bila skozi projekt REFREsh opravljena valorizacija skladiščne stavbe Monfort. Metodologija valoriziranja objekta v kulturno turistične namene Z namenom pridobivanja nabora idejnih rešitev glede vsebin je bilo v sklopu projekta organiziranih več delavnic, fokusnih skupin in sestankov s predstavniki različnih skupin deležnikov (lokalna skupnost, predstavniki kreativnih industrij, GIZ Portorož), kjer se je zbiralo ideje, izmenjevalo mnenja in stališča ter snovalo možne strateške usmeritve glede vsebin, ki naj bi bile umeščene v objekt, ter sinergij, ki naj bi iz teh izhajale. Predlaganih je bilo več vsebin s področja glasbene ustvarjalnosti (glasbena šola, vadnice za mlade glasbene skupine, snemalni studio, ...), likovne in vizualne ustvarjalnosti (animacija, ročne spretnosti), ustvarjalnosti (animacije, ročne spretnosti . ), športno-rekreativnih aktivnosti (joga, ples, sodobni ples, ...) in družabnega življenja (kartanje, šah, biljard, rojstnodnevna praznovanja otrok . ). Med predlogi je bilo kar nekaj vsebin, ki v občini že obstajajo in katerih podvajanje ne bi bilo smiselno, potencialno težavo pa predstavljajo tudi nekompatibilne aktivnosti oz. vsebine. Za lažje odločanje smo zato opredelili nekaj ključnih kriterijev vključevanja in povezovanja dejavnosti KKI: - ne podvajanje vsebin, ki že imajo ustrezne pogoje za delovanje, - kompatibilnost dejavnosti z osnovnim namenom prostorov, - sorodnost in kompatibilnost vsebin oz. področij delovanja, - sorodnost poslanstva/vrednot/motivov (raven komercialnih ambicij, vplivati na kakovost življenja v lokalni skupnosti, druženje podobno mislečih .) nosilcev dejavnosti, - kraj bivanja/delovanja nosilcev/izvajalcev dejavnosti (prednost imajo lokalni oz. regionalni akterji), - kompatibilnost potrebnih resursov in možnosti sinergij ter oblikovanja verig vrednosti in - medsebojna kompatibilnost glede ciljnih skupin uporabnikov. Kreativne funkcije prostorov v Monfortu V skladišču Monfort, ki je razdeljeno na pet dvoran (kampat), so kreativne industrije že sedaj aktivne. Ena od kampat je namenjena trgovini z živili, v vseh ostalih kampatah pa se izvajajo programske vsebine, ki jih večinoma izvajajo kreativne industrije. V prvi kampati je stalni razstavni prostor Pomorskega muzeja »Sergej Mašera«, Piran. V tej kampati je tudi manjša predavalnica ter info točka. V prizidku so urejene sanitarije. Pomorski muzej »Sergej Mašera« zbira, proučuje in predstavlja pomorsko preteklost slovenskega obalnega področja, slovensko pomorsko preteklost in na pomorstvo vezane gospodarske panoge. V Monfortu predstavlja zbirki Tradicionalno ladjedelništvo in Razvoj vodnih športov. V info točki je trenutno postavljena razstava N PROTOKOLARNE PRIREDITVENE DEJAVNOSTI IN GASTRONOMIJA OC trgovina Mercator Razstavišče Obalne galerije Piran Večnamenski prireditveni prostor Interpretacijski center ■ Muzej solinarstva Razstavišče Pomorski muzej Sergeja Mašera, Piran Slika 3: Pregled kreativnih funkcij prostorov v Monfortu (vir: Plestenjak in soavtorji 2018). o solinarstvu, kjer je predstavljena tudi zgodovina nastanka skladišč in razvoja območja. V četrti kampati so stalni razstavni prostori Obalnih galerij Piran, osrednje galerijske institucije v Obal-no-kraški regiji . V drugi kampati je bil do nedavnega urejen skladiščni prostor muzeja turizma (zavod Medi-teranum); skupaj s tretjo kampato pa prostor ni imal stalnih vsebin, zato se je občasno oddajala v najem za različne prireditve (koncerti, razstave, športni in kulinarični dogodki, poroke). Lastnica objekta, Občina Piran, je želela tovrstno rabo objekta ohraniti oz. še povečati kreativno rabo kampat. Z namenom oživitve objekta, povečanja števila dogodkov ter učinkovite turistične promocije, je Občina Piran januarja 2019 s Turističnim združenjem Portorož sklenila Pogodbo o trženju dvorane št. 2 in 3 skladišča soli - Mon-fort. V sklopu projekta REFREsh so bile v študiji Koncepti revitalizacije za skladišče Monfort (GE-Art 2018) preučene možnosti programskih zasnov za tretjo kampato; analiza je bila nato razširjena na celoten objekt Monforta ter vključila tudi sosednji objekt nekdanjega skladišča Gran-do. Različne programske vsebine so bile analizirane v Študiji izvedljivosti vključevanja kulturnih scen v razvoj industrijskih območij: primer skladišč soli Monfort in Grando v Fizinah (Ples-tenjak in soavtorji 2018). Na osnovi teh analiz je bil podan predlog novih vsebinskih poudarkov, kot prikazuje Slika 3. Skladno z željami investitorja so bila sočasno, spomladi 2019, izpeljana gradbena dela za prenovo notranjščine tretje kampate skladišča Monfort za potrebe raznolikih prireditev. Model trženja skladišča Monfort kot centra kreativnih industrij V okviru projekt REFRESh smo za objekt Mon-fort razvili tudi strateške usmeritve trženja s poudarkom na umeščanju vsebin in povezovanju kreativnih industrij s turizmom. Pri usmeritvah smo poleg že omenjenih kriterijev upoštevali tudi naslednja izhodišča: - skladnost s strateškimi cilji za razvoj kreativnih industrij v državi oziroma regiji, - skladnost s strateškimi cilji občine Piran, - dvig kakovosti življenja lokalne skupnosti (središče dogajanja in kulture za prebivalce). Za opredelitev smernic trženja prostora s kreativnimi vsebinami predlagamo in utemeljujemo naslednje usmeritve: a) usmeritve glede marketinških ciljev, b) usmeritve glede vrst dejavnosti/vsebin, c) trajnostni koncept trženja z vključitvijo internega trženja, d) usmeritve glede segmentacije trga uporabnikov in tržnega pozicioniranja. Celovito marketinško strategijo smo razvili skozi lasten model, ki nakazuje izhodišča in usmeritve ter povezave med njimi. Model je zasnovan na predpostavki o razvoju Monforta kot centra kreativnih industrij v Portorožu, ki omogoča dolgoročno korist za razvoj kreativnosti regije ter lokacije Portorož. Trženja Monforta zato ne usmerjamo le k privabljanju obiskovalcev / turistov (t.i. eksterno trženje), ampak tudi k povezovanju ponudnikov, ki svoje dejavnosti vključujejo v okviru Monforta, ter k prebivalcem območja (t.i. interno trženje). Interno trženje, ki ga splošne marketinške strategije redkeje opredeljujejo, predstavlja varovalko trajnos-tnega razvoja kreativne scene na turistični des-tinaciji, zaradi specifike kulturnih dejavnosti, ki v osnovi niso tržno naravnane. Interno trženje se na eni strani usmerja k raziskovanju in preverjanju potreb interne javnosti (najemnikov oziroma izvajalcev kreativnih dejavnosti na lokaciji), na drugi strani pa razvija in izvaja učinkovito komuniciranje z njimi - jih povezuje, motivira, ozavešča, izobražuje in usposablja za doseganje zastavljenih ciljev kreativnosti kraja in širše regije. Povezovanje ponudnikov oz. najemnikov Monforta se bo razvijalo skozi orodja t.i. simbi-oznega trženja (imenovano tudi sodelovalno ali soustvarjalno trženje). Sestavni del marketinške strategije za Mon-fort je seveda tudi klasično eksterno trženje, s katerim se usmerjamo na odjemalce kreativnih dobrin oziroma obiskovalce objekta. Te bomo IDENTITETA LOKACIJE STRATEŠKA USMERITEV DEJAVNOSTI: CILJI, VRSTE o H Povezovanje najemnikov Simbiozno trženje Segmentiranje uporabnikov Tržno pozicioniranje Slika 4: Pregled kreativnih funkcij prostorov v Monfortu (vir: Plestenjak in soavtorji 2018). segmentirali v zaokrožene razlikovalne skupine s skupnimi značilnostmi. Tem skupinam se bo s skupnimi trženjskimi orodji (skupni komunikacijski kanali, cenovne politike in standardi storitev in doživetij) predstavljalo tržno pozicijo. Za učinkovito trženje Monforta kot kreativne scene v Portorožu priporočamo novejši okvir, t.i. 4C model, ki pomaga kreativcem, da v fazi trženja postavijo na prvo mesto vidik uporabnika kreativnih dobrin in storitev. Tradicionalni marketinški modeli (npr. 4P - proizvod, cena, distribucija, promocija) se namreč že v osnovi osredotočajo na oblikovanje trgu primernega proizvoda, kar po našem mnenju ne ustreza humanistični naravi kreativnih industrij. Kreativni sektor - za razliko od gospodarstva - namreč primarno kreira dobrine iz notranjih vzgibov ustvarjalcev samih. Izravnati kreativni sektor z gospodarsko ravnjo marketinškega zadovoljevanja potreb trga, ne sme postati cilj strategije spodbujanja kreativnih scen na destinacijah. Dejstvo pa je, da ustvarjalci lažje dosežejo uporabnike svojih dobrin, če sklopu spodbujanja kreativnosti dodamo znanja in veščine s področja trženja. Pri marketinškem pristopu 4C bomo pri trženju Monforta upoštevali: Ci) kakšne so značilnosti uporabnikov določenih kreativnih dobrin (angl. customer), C2) kakšna je najprimernejša/najprikladnejša oblika ponudbe določene kreativne dobrine (angl. convenience), C3) kakšen je celoten strošek, ki ga je uporabnik pripravljen nameniti uporabi/nabavi kreativne dobrine (npr. ne le cena ampak tudi pot do kraja) (angl. costs), C4) kakšen je učinkovit dialog z uporabniki oz. kako doseči dvosmerno komunikacijo z njimi (ne le enosmerne promocije) (angl. communication) (Londhe 2014). Z upoštevanjem marketinškega modela 4C omogočamo kreativnim industrijam, da najprej prepoznajo in segmentirajo skupine, ki so možni odjemalci/uporabniki njihovih dobrin, nato pa pri ponudbi upoštevajo, kako te skupine iščejo informacije o kulturnih dobrinah, kako se odločajo zanje ter kje in kako jih lahko najenostavneje naročijo oz. kupijo. S pomočjo 4C lahko torej ponudniki kulturnih dobrin plasirajo svojo ponudbo preko pravih kanalov tistim skupinam ljudi, ki jim kulturna dobrina predstavlja vrednost in so zanjo pripravljeni nameniti svoj prihodek, čas in energijo. Nazadnje pomaga 4C tudi pri komuniciranju z obstoječimi in potencialnimi uporabniki, tako da jih vključi v dialog in celo v soustvarjanje. S primernimi komunikacijami, čeprav tržnimi (npr. utrjevanje imidža, blagovne/tržne znamke, pospeševanje prodaje, oglaševanje ipd.) lahko kreativne industrije presežejo odnos ponudnik - kupec in ustvarijo odnos ustvarjalec - uporabnik in celo ustvarjalec - soustvarjalec. Strateške smernice trženja Monforta Usmeritve glede ponudbe Strateške usmeritve o tem, katere kreativne dejavnosti (dobrine in storitve) tržiti v obravnavanem objektu, smo valorizirali skozi tri ključna vprašanja: 1) Katere dejavnosti/proizvode lahko ponudimo na obravnavani lokaciji? (npr. predlog Občine Piran glede na strategijo, interese in zmoznosti) 2) Katere dejavnosti/proizvode želimo ponuditi na obravnavani lokaciji? (predlog stroke, npr. Turističnega združenja Portorož, ki izvaja analize in strateške usmeritve) 3) Kakšni bodo (dolgoročni) učinki dejavnosti tega prostora za kraj? Predlogi kreativnih dejavnosti, ki izhajajo iz analize stanja, analize potreb deležnikov, analize ponudnikov in analize trendov, so: a) Primarne dejavnosti: umetnost in kultura (povezana s krajem, dediščino, lokacijo, pre- bivalci); npr. likovne in fotografske razstave, nastopi amaterskih kulturno-umetniških skupin, literarna srečanja; dejavnosti kreativnega sektorja, ki omogočajo (soustvarjanje skozi kreativne delavnice, co-working in druženje; npr. razvijanje AV in IKT rešitev; b) Dopolnilne dejavnosti: kreativni dogodki, doživetja, prireditve, rekreacija; npr. plesne delavnice, joga ... c) Neželene dejavnosti: množične zabavne prireditve (neustrezna infrastruktura in neposredna bližina bivalnega naselja); zgolj komercialno oddajanje prostora v najem za aktivnost, ki nima pozitivnega kreativnega ali promocijskega potenciala za lokalno okolje (npr. poroke ali rojstnodnevna praznovanja). Usmeritve glede trajnostnega trženja Da bodo marketinške aktivnosti pomagale dvigovati prepoznavnost in dolgoročni ugled lokacije, je treba v dolgoročno sodelovanje zajeti tri ključne subjekte: - najemnike (ustvarjalce) kot interne deležnike - obiskovalce (turiste) kot eksterne deležnike in - partnerje (soustvarjalce). Najemniki Monfort kot kreativno središče združuje ponudnike kreativnih industrij v kraju. Kreativni ponudniki se lahko vključijo v aktivnosti Monforta na podlagi različnih potreb (npr. poceni najem prostora za svojo dejavnost, skupna uporaba osnovnih sredstev, potreba po svetovanju). Za dolgoročno učinkovito trženje Monforta je potrebno segment najemnikov prostora razvrstiti v segmente sedanjih in segmente potencialnih najemnikov. Za obstoječe najemnike, katerim omogočamo potrebne vire in usklajujemo pogoje ter aktivnosti skupnega trženja, pripravimo načrt internega komuniciranja. Skozi interno tržno komuniciranje utrjujemo potrebne stand- H H H arde ponudbe Monforta (način in kanali prodaje, način interpretacije, organizacijska kultura), spodbujamo povezovanje in ustvarjanje nove vrednosti (novi dogodki, doživetja, ponudba, zgodbe). Za potencialne najemnike pa pripravimo načrt eksternega tržnega komuniciranja, v katerem predstavimo pomen in vlogo Monforta kot kreativne scene v Portorožu ter priložnosti in koristi za najemnike (npr. zakaj najeti prav ta prostor za protokolarni dogodek, za co-working, za razstavo, koncert...). Ključna elementa diferenciacije in konkurenčne prednosti Monforta sta arhitektura in zgodba/ dediščina, ki izhaja iz osnovne namembnosti. Usmeritve v zvezi s privabljanjem najemnikov (ustvarjalcev) so: - primernost prostora za izvedbo kulturno--kreativne dejavnosti, - visoka kulturno-kreativna in podjetniška kompetentnost najemnika, - raznolikost kreativnih dejavnosti za potrebe doseganja sinergij interdisciplinarnosti ter s tem razvoj novo kreativnosti na lokaciji. Obiskovalci Vrste dobrin in storitev, ki jo v Monfortu ponujajo najemniki prostora, so tiste, ki določajo vrste obiskovalcev (turistov). Ti so: - kupci dobrin ali storitev stalnih najemnikov v Monfortu (npr. obiskovalci muzejev in galerij), - udeleženci, ki se izobražujejo in družijo skozi aktivnosti v Monfortu (npr. obiskovalci delavnic), - obiskovalci prireditev in dogodkov v Monfortu (glasbenih, literarnih, promocijskih), - obiskovalci Monforta kot arhitekturne (zgodovinske, dediščinske) znamenitosti kraja. Navedene kupce in obiskovalce ločimo glede na značilnosti Portoroža kot turistične des-tinacije na domačine in turiste, te pa nadalje na podsegmente, ki sledijo tržnim segmentom tu- rističnega sektorja v kraju. Po zadnjih segmenta-cijskih raziskavah gre za dva večja podsegmen-ta, in sicer za pretežno tuje turiste, nastanjene v portoroških hotelih, ki prihajajo z motivom uživanja v obmorskem okolju, ter za starejše pretežno slovenske »ljubitelje narave Primorja«. Poleg omenjenih je še več manjših segmentov, kot so t. i. »iskalci kulturne avtentičnosti«, »mladi željni zabave« in »ljubitelji kampiranja« (Sed-mak in Mihalič 2008). Usmeritve v zvezi s privabljanjem obiskovalcev so: - prepoznavnost in pozitiven kreativen imidž Monforta, - trajnostna rast števila domačih in tujih obiskovalcev, - medijska pokritost vsebin in aktivnosti Monforta za dvig zavedanja o pomenu kreativnega delovanja za širšo javnost/kraj/regijo. Partnerji Kot partnerje kreativnega središča Monfort opredeljujemo fizične in pravne osebe, s katerimi se lahko upravljavci povežejo s ciljem dolgoročnega uspešnega delovanja in trženja svojih aktivnosti. Partnerje smo opredelili glede na vrsto sektorja (kreativne industrije, gospodarstvo, izobraževanje), glede na lokacijo (turistične organizacije, tri univerze v občini) ter glede na obseg sodelovanja (npr. IKT podpora, raziskovalna dejavnost). OJ V QJ c« Usmeritve v zvezi s pritegovanjem partnerjev so: - vzajemno koristni odnosi in razvoj kraja za bivanje in turistični obisk, - v javnosti priznana družbena korist delovanja tega prostora, - prenos znanj in informacij v okolje za dvig kreativnosti in inovativnosti, - raznolikost sektorjev, iz katerih prihajajo. Tržna segmentacija Pri opredelitvi tržnih segmentov smo izhajali iz dveh ključnih vprašanj: - Komu predstavljajo dejavnosti kreativnih industrij posebno vrednost? - S kakšno kombinacijo kriterijev razvrstiti uporabnike v prepoznavne, dosegljive in merljive skupine obiskovalcev? Za odgovore na ti dve vprašanji smo segmentirali obiskovalce/turiste glede na vrsto kreativnih industrij in glede na njihove lastnosti. a) Glede na vrsto kreativnih industrij se osredotočimo na dve vrsti segmentov: - uporabniki kreativnih dobrin (npr. kupci umetniških del in izdelkov umetnostne obrti, kupci oblikovalskih izdelkov, publikacij, novih medijev) - uporabniki kreativnih storitev (npr. obiskovalci kulturnih ustanov, razstav in prireditev). b) Glede na lastnosti uporabnikov pa se po metodologiji prepoznavanja osebnih lastnosti t.i. person (Valicon 2016) osredotočimo na naslednje tržne segmente oz. »persone«: - t.i. raziskovalci (zanimajo jih doživetja, kultura, odločajo se na spletu...) - t.i. urbani potrošniki (zanimajo jih muzeji, prireditve, grafiti.) - t.i. aktivni nostalgiki (zanima jih lokalna kultura, dediščina, o ponudbi se informirajo na lokaciji.) - t.i. lepotni navdušenci (zanima jih moda, dizajn, kulinarika, informirajo se na spletu.) - t.i. brezskrbni mladi (zanimajo jih prireditve, koncerti, zabava, preizkušajo stereoti-pe.) - t.i. večno mladi (aktivni upokojenci, zanima jih kultura, zgodovina, uporabljajo tiskane medije.) - t.i. foodiji (zanima jih eno-gastronomija, prezentacija lokalne hrane, zgodovina.). Tržno pozicioniranje Monfort se mora glede na svojo identiteto pozi-cionirati kot arhitekturna atrakcija (v oblikovnem in dediščinskem smislu), pri čemer mora izpostaviti vrednost prostora in kreativnih vsebin. Od konkurence (npr. drugih muzejskih in galerijskih stavb, ter drugih prireditvenih prostorov v kraju/regiji/državi), se loči prav po svoji arhitekturno-dediščinski zapuščini ter privlačni obmorski mikrolokaciji. S tem lahko omogoča drugačno izkušnjo in dodano vrednost izvajanja in konzumiranja ponujenih kreativnih vsebin. Glede na izsledke predhodnih analiz stanja in okolja, je marketinško podobo oziroma kreativno znamko Monforta smiselno razvijati v tri smeri: - umetnost (likovna, glasbena, film, literatura), - ohranjanje in interpretiranje dediščine (muzeji, razstave in dogodki, izdelki in storitve povezani z identiteto kraja/regije) ter - festivalska dejavnost (glasba, filmi, oglaševanje, eno-gastronomija). S temi vsebinami določamo prioritete razvoja, ciljne segmente uporabnikov ter komunikacije v domačem in mednarodnem okolju. Na vse tri osrednje dejavnosti grajenja podobe kreativnega sektorja je možno in potrebno navezati tudi ostale kreativne industrije, ki bodo skozi sodobno oblikovanje in s trajnostnim pristopom povezovale ustvarjalnost domačinov in doživljajsko izkušnjo obiskovalcev. Po načelu povezovanja turizma in kreativnih industrij je turizem smiselno uporabiti kot kanal oz. "izložbeno okno" pri trženju kreativnih dobrin in storitev Monforta. Prav tako je smiselno slediti odprtosti definicije kreativnih industrij, ki dopuščajo širitev nabora klasifikacij glede na arbitrarno odločitev, kaj v nekem kraju sodi v kreativni sektor. Povezovanje kreativnih industrij in turizma je uspešneje, če kreativnost odraža avtentičnost kraja in časa, ki ju delimo s turisti. Tako nam primer Genove kaže, da je možno med kreativne industrije uvrstiti tudi sektor hrane in pijače, primeri Merana, Nice in ro H H Opatije pa, da je tudi sam turizem (zgodovina in dediščina turizma kraja) že postal del kreativnih industrij (npr. muzeji turizma). Simbiozno trženje kreativnih industrij in turizma Monfort naj v prvi vrsti povezuje ključne sektorje in kreativne subjekte za doseganje dolgotrajnih pozitivnih učinkov kreativnih industrij za lokacijo. Simbiozno, imenovano tudi sodelovalno ali soustvarjalno trženje, lahko pomembno prispeva k trajnostnemu razvoju združenih ponudnikov in lokacije. Za razliko od tradicionalnega trženja, v okviru katerega (turistični) ponudniki skrbijo le za razvoj proizvodov, cen, distribucijskih kanalov in promocije, se s simbi-oznim trženjem kreativnih industrij zasledujejo: - širše koristi kreativne scene za kraj / regijo, - celovita vrednost uporabe Monforta za ponudnike, uporabnike in partnerje, - prilagajanje okoliščinam, ki vplivajo na dejavnosti in uporabo/obisk Monforta (npr. trendi, vreme, politika), - cilji prepoznavnosti in komuniciranja z različnimi javnostmi. Analiza stanja in potreb po kreativni sceni v Portorožu kaže na potrebo po vertikalnih in horizontalnih povezovanjih ponudbe in promocije. Za trajnostni razvoj kreativnih industrij v Monfortu se morajo zato združiti resursi, procesi in programi trženja med istovrstnimi ponudniki (npr. muzeji, umetniki, oglaševalci) ter med vertikalno komplementarnimi ponudniki (npr. ponudniki turističnih storitev, raziskovalci, kreativni izvajalci). Vrste možnih oblik sodelovanja med internimi deležniki so so-up-oraba in razvoj komunikacijskih in prodajnih kanalov (interaktivne spletne strani in e-trgovi-na, blogi itd.), skupno oz. koordinirano iskanje možnosti za učinkovito valorizacijo učinkov kreativnih industrij, povezovanje z zasebnim sektorjem na področju kreativnih market-inških storitev, s sekcijami gospodarske zbornice in tudi z javnim sektorjem. Nenazadnje je, kot že omenjeno, v Piranski občini tudi veliko odprtih možnosti za sodelovanje z raziskoval-no-izobraževalnim institucijami pri spodbujanju povezav med kreativnimi industrijami in turizmom. Glede na težo, ki jo ima v tem okolju, izpostavljamo zlasti možnosti sodelovanja z Univerzo na Primorskem, katere pridružena članica je tudi Fakulteta za dizajn, neposredno vpeta v razvoj kadrov kreativnih industrij. Ob njej so kreativne vsebine posredno ali neposredno prisotne tudi na drugih fakultetah, npr. portoroška Fakulteta za turistične študije - Turistica, kjer izobražujejo in raziskujejo kulturni, dediščinski in inovativni turizem, koprska Pedagoška fakulteta in Fakulteta za humanistične študije, ki pokrivata področje umetniške dejavnosti in medijev, Fakulteta za management, kjer razvijajo design management in podjetniške kompetence, ki so potrebne za učinkovito in uspešno valorizacijo učinkov kreativnih industrij. V povezavi z univerzo je treba omeniti tudi Center odličnosti InnoRenew CoE - neodvisni raziskovalni inštitut, ki spodbuja kulturo odprtih inovacij s poudarkom na interdisciplinarnemu proučevanju lesa in njegove uporabe s ciljem razvijati konkurenčno prednost regije in države. Ključna gospodarska dejavnost, s katero se mora razvijati simbiozno trženje kreativnih industrij v Monfortu, je turistično gospodarstvo. Turistični ponudniki lahko oblikujejo s kreativnimi industrijami sinergije na področju vključevanja kreativnih industrij v turistično ponudbo in na področju inovativnega tržnega komuniciranja turistične destinacije. V sklopu različnih že izpeljanih projektov povezovanja turizma in kreativnih industrij v občini so: Kreativne ideje za podjetniško soustvarjanje novih turističnih proizvodov (KIPSNTP), Wellness Istra, TURIZEM 4.0 - obogatene turistične izkušnje, Izkusimo istrsko podeželje: novi (tematski) turistični produkti in njihova promocija (TURIZMO IŠTRIANO), Skupna dediščina za skupno mednarodno promocijo 365 dni zelenega turizma na Opatijski in Portoroški rivieri (Riviera4Seasons2), Quality Network on Sustainable Tourism (QNeST), V î-H QJ Komunizem in turizem: sodobne prezentacije in interpretacije s pomočjo informacijske tehnologije (TITOUR). Zaključek V članku smo prikazali pomen, priložnosti in metodologijo povezovanja turizma, dediščine in kreativnih industrij na primeru Monforta v Portorožu. Gre, kot kažejo nekateri primeri iz tujine, za izredno kompleksno, hkrati pa potencialno zelo perspektivno kombinacijo dejavnosti oz. področij, kjer se pojavlja vrsta možnih sin-ergij. Medtem ko sta turistični in dediščinski vidik skladišč soli bila v preteklosti že deležna več resnih obravnav, so kreativne industrije še dokaj neraziskano in slabo razumljeno področje, kar bo pri implementaciji predlaganih rešitev gotovo predstavljalo velik izziv. Poleg šibke raziskanosti so kreativne industrije specifične tudi zaradi notranje heterogenosti - tako vsebinske in organizacijske kot konceptualne, kar zahteva fleksibilnost pristopov in obravnav tega segmenta »trojčka«. S pomočjo analize strateških dokumentov, pregleda teoretičnih podlag in primerov dobrih praks ter terenskega dela in sestankov z različnimi deležniki smo prišli do nabora priporočljivih vsebin skladišča in oblikovali teoretični okvir simbioznega trženja Monforta. Ta upošteva tako strateške smernice piranske občine, načela varovanja dediščine in trajnostnega delovanja, predstavlja pa lahko tudi primerno osnovo za sorodne primere povezovanja obravnavanih dejavnosti. V nadaljevanju bo potrebne veliko kontinuirane multilateralne komunikacije med vsemi identificiranimi deležniki, da se bo predlagani okvir smiselno napolnil s konkretnimi vsebinami. Ključni organizacijski akter bi morala pri tem biti občinska uprava, upoštevajoč, da pri tej vlogi ne gre le za en projekt, ampak je spodbujanje in podpora aktivnemu usklajevanju in povezovanju vseh deležnikov strateškega pomena za uspešen razvoj občine. Povzetek Skladišča soli Monfort in Grando v Portorožu sta industrijska dediščina zaščitena kot spomenika lokalnega pomena. Skladišče Monfort je bilo predmet analize in prenove v okviru Interreg projekta REFREsh (pod okriljem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije), s ciljem da se določi nova namembnost, ki bi temeljila na kreativnih industrijah. V ta namen je bila narejena interdisciplinarna študija, s katero so bili oblikovani predlogi za nove rabe ter modeli trženja teh rab. Model trženja skladišča Monfort kot centra kreativnih industrij, ki vključuje tudi povezovanje s turizmom, predvideva aktivnosti eksternega in internega trženja. Prvo bo usmerjeno k prepoznavanju potreb in privabljanju obiskovalcev/kupcev/turistov (to so npr. obiskovalci muzejev, delavnic, prireditev ...), drugo pa k ponudnikom oz. najemnikom prostorov in prebivalcem območja. Pri eksternem trženju je ključna segmentacija in prilagoditev ponudbe in trženjskega spleta posameznim segmentom (domačim oz. tujim turistom, različnim psihograf-skim segmentom, kot so iskalci avtentičnosti, mladi željni zabave itd.). Namen tega dela trženja je zadovoljevanje potreb obiskovalcev in zagotavljanje finančne uspešnosti delovanja najemnikov/ponudnikov. Pri internem trženju pa je ključno razumevanje potreb internih javnosti (najemnikov oziroma izvajalcev kreativnih dejavnosti na lokaciji in lokalne skupnosti), z namenom učinkovitega komuniciranja z njimi - s ciljem ozave-ščanja, povezovanja, motiviranja, izobraževanja in usposabljanja za doseganje zastavljenih ciljev kreativnosti kraja in širše regije. Skozi interno tržno komuniciranje se oblikujejo in utrjujejo standardi ponudbe Monfor-ta (način in kanali prodaje, način interpretacije, organizacijska kultura) ter spodbuja povezovanje in ustvarjanje nove vrednosti (novi dogodki, doživetja, ponudba, zgodbe). Monfort se mora glede na svojo identiteto po-zicionirati kot arhitekturna-dediščinska atrakcija na privlačni obmorski mikrolokaciji, pri čemer mora izpostaviti vrednost prostora in kreativnih vsebin. Za doseganje dolgotrajnih pozitivnih učinkov kreativnih industrij za kraj predlagamo simbiozno ali soustvarjalno trženje, ki predvideva povezovanje ponudbe in promocije tako na horizontalni (med istovrstnimi ponudniki - npr. muzeji, umetniki, oglaševalci) kot vertikalni (npr. s ponudniki turističnih storitev, raziskovalnimi inštitucijami ...) rav- H Vc H Summary The warehouses of Monfort and Grando in Portorož are protected as cultural heritage and listed as monuments of local importance. Monfort warehouse has been subject to analysis and renovation within the REFREsh Interreg project (under the aegis of the Institute for the protection of cultural heritage of Slovenia), with the aim to identify a re-use linked to creative industries. For this purpose, an interdisciplinary research was carried out which formulated proposals for new uses and the related marketing model. The marketing model for Monfort warehouse as a centre for creative industries, which integrates also links with tourism, envisages external and internal marketing activities. The former aims at identifying needs and attracting visitors/buyers/ tourists (i.e. Visitors to museums, workshops, events etc.), and the latter to providers or tenants and residents of the area. In the external marketing, segmentation and adaptation to the offer and marketing mix to individual segments (domestic or foreign tourists, different psychographic segments, such as authenticity seekers, young people seeking entertainment etc.) is crucial. This section of marketing aims at meeting the needs of the visitors and ensuring the financial performance of tenants/providers. In the case of internal marketing, understanding the needs of internal publics (tenants or creative industry providers at the site and local community) is crucial in order to communicate effectively with them - with the aim of raising awareness, connecting, motivating, educating and training for achieving the set goals to develop creativity of the place and the wider region. Through internal market communication, Mon-fort's offering standards (manner and channels of sale, method of interpretation, organisational culture) are formed and consolidated, while promoting connection and creation of new values (new events, experiences, offer, stories). Monfort has to position itself as an architectural and heritage attraction on its attractive seaside micro-location, highlighting the value of space and creative content. To achieve long-lasting positive effects of creative industries for the area, we suggest a symbiotic or co-creative marketing, which involves linking supply and promotion to both horizontal (between similar providers - e.g. museums, artists, advertisers) and vertical (ed with tourist service providers, research institutions ...) level. Literatura in viri Breznik Močnik, M., Lipovšek, B., Pivec, H., Stepančič, L., Širca, M. in Tivadar, B. 2011. Kulturne in kreativne industrije po slovensko, Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo. https://tovarna.org/fileso/ active/3/brosura-web-si.pdf Center za kreativnost. 2019. "O nas". https:// www.czk.si/O_nas. CISAC. 2015. "Cultural times, The first global map of cultural and creative industries." https://en.unesco.org/creativity/sites/ creativity/files/cultural_times._the_first_ global_map_of_cultural_and_creative_ industries.pdf Direktorat za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo RS Slovenija. 2018. "Strategija kulturne dediščine za obdobje 20182026; Osnutek (12.2.2018)". Ljubljana: Ministrstvo za kulturo. http://www. mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/ ' pageuploads/Ministrstvo/Zakonodaja/ Predpisi_v_pripravi/20i8/Strategija_ KD_2018-02-19.pdf. EU Commission. 2010. "Greenpaper. Unlocking the potential of cultural and creative industries", https:// op.europa.eu/en/publication-detail/-/ publication/icb6f484-074b-49i3-87b3-344ccf020eef/language-en Florida, R. 2002. The Rise of the Creative Class: And How It's Transforming Work, Leisure, Community and Everyday Life. New York: Basic Books. FORA. 2010. "New Cluster Concepts Activities in Creative industries". Copenhagen: FORA, Danish Enterprise and Construction Authority's Division for Research and Analysis - http://www. rosted.nu/attachments/File/20i0/creative_ industries.pdf GEArt. 2018. Študija izvedljivosti koncepta revitalizacije v objektu Monfort, Nazarje: GEArt, Vizualne komunikacije d.o.o. OJ V QJ c« p Gombač, S. in Brezovec T. 2007. Letala s sidrom. Hidroavioni v Portorožu in okolici. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Lesjak, M., Brezovec, T. in Fabjan, D. 2018. "Strategija razvoja turizma v občini Piran". Univerza na Primorskem, Fakulteta za turistične študije - Turistica, Portorož. Dostopna na https://www.portoroz.si/si/ files/default/PDF/Partnerji/Strategija%20 rzavoja%2oturizma%2oob%c4%8dine%2o Piran%20do%20leta%202025.pdf Londhe, B. R. 2014. "Marketing Mix for Next Generation Marketing". Procedía ¡^ Economics and Finance. Dostopno na www.sciencedirect.com 2212-5671 © 2014 g Elsevier B.V. http://creativecommons.org/ C licenses/by-nc-nd/3.0/ c Plestenjak, A., Vesenjak, A. in Čebron Lipovec ^ N. 2018. "Študija izvedljivosti vključevanja kulturnih scen v razvoj industrijskih 5 območij: primer skladišč soli Monfort in £ Grando v Fizinah." Interna študija projekt REFRSh. Ljubljana, Zavod za varstvo g kulturne dediščine Slovenija. £ Sedmak, G., Mihalič, T. 2008. "Authenticity in g mature seaside resorts." Annals of Tourism Research, 35 (5), 1007-1031. < UNCTAD. 2010. "Creative economy report 2010". https://unctad.org/en/Docs/ ^ ditctab20103_en.pdf Valicon. 2016. "Persone ciljnih skupin ^ slovenskega turizma." Poročilo projekta. £ Dostopno 30.10.2019 na: https://www. | slovenia.info/uploads/dokumenti/ £ raziskave/stoi57_persone_ciljnih_skupin_ slo_turizma.pdf > z Studia universitatishereditatije humanistična znanstvena revija za raziskave in teorijo kulturne dediščine z mednarodnim uredniškim odborom. Objavlja znanstvene in strokovne članke s širšega področja kulturne dediščine (arheologija, arhitektura, etnologija, jezikoslovje, literarna, kulturna, glasbena, intelektualna, religijska, vojaška zgodovina, zgodovina idej itn.) in pregledne članke ter recenzije tako domačih kot tujih monografij z omenjenih področij. Revija izhaja dvakrat letno. Izdajata jo Fakulteta za humanistične študije (Oddelek za arheologijo in dediščino) in Založba Univerze na Primorskem. Poglavitni namen revije je prispevati k razvoju raziskav kulturne dediščine v najširšem in k topoglednemu interdisciplinarnemu pristopu k teoretičnim in praktičnim raziskovalnim vprašanjem. Tako revija posebno pozornost namenja razvoju slovenske znanstvene in strokovne terminologije, konceptov in paradigem na področju raziskovanja kulturne dediščine v okviru humanističnih ved. Naslov uredništva Studia universitatis hereditati, uredniški odbor / editorial board Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Titov trg 5, SI-6000 Koper suh.editorial@fhs.upr.si Navodila za avtorje Guidelines for authors Norme redazionali i/fWVB^ /«ovti-V Založba Univerze na Primorskem www.hippocampus.si ISSN 2350-5443