n * «n ^ ii > n n •m ovon s v Cadramu Izdal V Mariboru, igoo. Založil pisatelj. — Tiskala tiskarna sv. Cirila v Mariboru. —— II + II ♦ II II II II II * II * II <■ II II & II & Dr. Mihael Napotnik, knez in škof Lavantinski. raznih cerkvenih slovesnostih ♦ e ^111*11,1!. qPW ♦ X o t’ ■ T *a> X e Nadfarna cerkev Konjiška. o raznih cerkvenih slovesnostih v Čadramu. Izdal Dr. Mihael Napotnik, knez in škof Lavantinski. V Mariboru, 1900. Založil pisatelj. — Tiskala tiskarna sv. Cirila v Mariboru. I Veste, preljubi moji bratje! Vsak človek bodi hitrn k poslušanju, počasen pa k govorjenju . . . Zato ohranite v krot- kosti vsajeno besedo, ki more rešiti vaše duše. Bodite pa de¬ lavci besede in ne samo poslušalci, s čimer bi sami sebe varali. Ker če je kdo poslušalec besede, ne pa delavec, on je podoben človeku, ki ogleduje obraz svojega rojstva v ogledalu; ogleda se namreč, pa gre in brž pozabi, kakšen je bil. Kdor pa . . ni pozabljiv poslušalec, ampak delavec, on bo srečen v svojem dejanju. (Jak. 1, 19. 21 — 25). Predgovor. 5 01 ' sem P™ P osve ^Lvi nove župnijske IW cerkve v Čadramu obljubil in kakor se je javno v 64. številki časopisa »Siid- sleirische Post« z dne 12. avgusta 1899 izrekla želja in ponovila prošnja, priobčujem pet pridig, ki sem jih govoril o raznih cerkvenih slovesno¬ stih v Čadramu. Rad bi s to knjižico po svojih močeh tudi ustregel želji dušnih pastirjev, ki so na pasto¬ ralnih zborih stavili predlog, naj bi duhovniki pogošče priobčevali svoje cerkvene govore, deloma v trajni spomin na posebne cerkvene slavnosti, deloma v poljubno porabo svojim sobratom. Prvo pridigo sem govoril deveto nedeljo po binkoštih, dne 30. julija leta 1882., pri prvi da- i* 4 ■ši¬ ritvi svete maše, ki jo je služil Čadramski rojak, novoposvečeni duhovnik, častiti gospod Jakob Hribernik, v farni cerkvi sv. Janeza krstnika. Drugo pridigo sem imel dne 25. junija 1893 o priložnosti praznovanja godu ali patrocinija farne cerkve in ob enem prvega deljenja svete birme in prvega škofijskega obiskovanja v Gadramu. Tretjokrat sem pridigoval o veseli priliki bla¬ goslovitve temeljnega kamena za novo župnijsko cerkev Čadramsko, dne 20. oktobra 1895. Četrti cerkveni govor sem imel pri blagoslov- Ijenju novih zvonov za to lepo cerkev, dne 30. oktobra leta 1898. Petokrat pa sem govoril po dovršenem po¬ svečenju nove župnijske cerkve in pri drugi de¬ litvi svete birme in drugem kanoničnem obisko¬ vanju, deseto nedeljo po binkošlih dne 30. julija 1899. Tem peterim pridigam še pridam kratki go¬ vor, ki sem ga imel pri agapah ali pri duhovni gostiji, ki jo je hišni gospodar v bratovski lju¬ bezni priredil po dovršeni posvetitvi veličajne cerkve svojim mnogobrojnim gostom. Knjigo sem olepšal s šesterimi slikami. Prva predstavlja nadfarno cerkev sv. Jurija v Konjicah iz 12. veka, ki je mati dekanijskih cerkev in v 5 "Sr" kateri je bil krščen dne 25. februarija 1839 vele- častiti gospod Juri Bezenšek, ustanovnik nove farne cerkve v Čadramu. Poleg tega je Konjiški nadžupnik, zdaj mnogočastiti gospod kn. šk. kon- zistorialni svetovalec in dekan Jernej Voh, patron Čadramske fare. Druga podoba predočuje staro farno cerkev v Čadramu iz 14. veka; tretja krasno podružnico sv. Barbare, pozidano leta 1452; četrta novo farno cerkev Čadramsko; peta zgodovinski zani¬ mivo podružnico sv. Miklavža iz 14. stoletja in šesta kaže imenitno podružnico sv. Mohorja in Forlunata, posvečeno med leti 1473 in 1513. Zadnjih pet cerkev je fotografiral gospod Ferdinand Weitzinger v Mariboru, in klišeje je napravil gospod K. Angerer na Dunaju. Knjigo posvečujem mnogočastitemu in za¬ služnemu gospodu kn. šk. duhovskemu svetovalcu in župniku, Juriju Bezenšeku, v pristojno priznanje in spodobno zahvalo za primerno po¬ pravo lepe podružnice sv. Barbare, pa za pre- novljenje stare in za pozidanje nove farne cerkve v Čadramu, kakor 'jo tudi sporočam vsem blagim dobrotnikom, ki so pridno podpirali občudovanja vredno podjetje. Želim pa, da se knjiga brezplačno podeli radodarnim župljanom, ki so posebno zvesto po- magali staviti novo hišo božjo. Naj jim bodo ti govori v sladki spomin na sijajne cerkvene sve¬ čanosti, ki so se v kratkem času vršile v njihovi fari in h katerim so sami tako izdatno pripo¬ mogli. V Mariboru, na praznik obglavljenja sv. Janeza krstnika, dne 29. avgusta 1899. f Mihael, knez in škof. Stara farna cerkev Čadramska. Pridiga pri primieiji častitega gospoda Jakoba Hribernika v Čadramu, deveto nedeljo po binkoštih, dne 30. julija 1882. Spectaculum facti sumus mundo et angelis et hominibus. Na ogled smo postali svetu in angelom in ljudem. (I. Kor. 4, 9). Kristjani predragi! daj bi se natančneje izpolnile ravnokar na¬ vedene besede sv. apostola Pavla, kakor pri današnji tako redki in sijajni cerkveni svečanosti? Angeli se nekako bližajo zemlji v svojem veselju, da dobijo novega, srčnega pomoč¬ nika, ki bo pridno pomagal neumrljivim, po Jezusovi dragi krvi odkupljenim dušam v nebesa. Duše v vicah se radujejo nad novim služabnikom božjim, ki bo za njih rešitev iz groznih muk in tug opravljal najsvetejšo daritev nove zaveze. Pobožno ljudstvo 8 < v veličastvu svojega novega stanu, ali dolgo ne bo morebiti, in stati hočete na Oljski gori žalosti in na Golgoti zaničevanja. Glej, govori vam najvišji Pastir, jaz te pošljem kakor jagnje med volkove; bodi moder kakor kača, in preprost kakor golob. (Luk. 10, 3). In sv. Pavel vas, kakor svojega mladega Timoteja, že naprej tolaži: Kdor želi bogoljubno živeti, mora s Kristusom pre¬ ganjanje trpeti. (II. Tim. 3, 14). Pot v obljubljeno deželo pelje skozi puščavo. Venec, krasen in za¬ služen, ki ga danes nosite na glavi, se bo izpremenil pogosto v vašem duhovnem pastirovanju v trnjevo krono in vas bo opozoril, da ste učenec Jezusov, ki mora voljno svoj križ nositi. Zali venec na vaši glavi, katerega so spletle človeške roke, bo kmalu izgubil svojo lepoto, bo uvel in se izpremenil v solnčni prah. Zato pa si izpletite venec neuvenljiv in nepokončljiv, venec, ki bo veljal še na sodnji dan pred Jezusom in vas bo izpričal kot njegovega svata. V njega vple¬ tite vedno cvetoče cvetljice: duhtečo vijolo skrom¬ nosti, belo lilijo čistosti, rdečo vrtnico potrpežljivosti in zadovoljnosti ter zimzelen neumornega delovanja! -»• 22 Kristjani predragi! daj pa se obrnem k vam, da še vam pojas- nim dolžnosti, ki vas vežejo do dušnih pa- stirjev. Govoril sem poprej o visoki časti in veliki oblasti duhovskega stanu, pa ne zato, da bi hvalil in poveličeval ta stan, ne, Bog mi je priča, lahko dem s sv. apostolom Pavlom. Ta preimenitni in vzvišeni stan ne potrebuje ne moje hvale, ne vašega priznanja, on ima kakor oblast tako čast svojo od Jezusa Kristusa. Toda, jaz sem vam v kratkih potezah to razložil zategadelj, da bi tem rajši tudi vi izpolnjevali svoje dolžnosti do vsega spoštovanja in vse časti vrednega stanu. In naj¬ poglavitnejše te dolžnosti bi bile nastopne. Poslušajte svoje dušne pastirje in bodite jim pokorni. Tu sem spadajo besede Kristusove: Kdor vas posluša, mene posluša; kdor pa mene posluša, posluša mojega Očeta, ki je v ne¬ besih. Sv. Pavel je pisal za vse čase in vse ljudi, zatorej tudi za vas: Bodite pokorni svojim predstojnikom, kakor njim, ki bedijo nad vašimi dušami in bodo dajali odgovor, da bi moglizveseljem in ne zvzdihljaji to sto¬ riti. (Hebr. 13, 17). Častite, spoštujte in ljubite svoje duhovnike! Čast, komur čast; davek, komur davek, veli sv. Pavel. Čim večja je ljubezen in čim večje so žrtve, ki jih kdo prinaša za svojega bližnjega, tem večje časti, ljubezni in hvale je vreden. To pa je ravno katoliški duhovnik. Jelite, koliko žrtev mora vojščak, posebno 23 ob vojski, prinašati domovini! Trudapolni poti po dnevi in v noči, mraz in vročina, glad in žeja, in kadar nastane boj, tudi tveganje dragega življenja, res, to niso malenkosti. Pa enake in še večje so žrtve katoliškega duhovnika. On zapusti očeta in mater, rojstno hišo, ljubljeni domači kraj, pa dela vse svoje življenje za ljudi, katerih ni nikoli poprej poznal. Že samo ta žrtev, ni le prav težek dar? On, ki se je moral dolgo let truditi z resnobnim učenjem in se je tako rekoč ločil od nevednega sveta, mora se kot duhovnik zopet-vrniti med preprosto ljudstvo ter mu posvetiti svoje duševne in telesne moči, svojo glavo in svoje srce: saj mora vsem vse postati, da bi vse pridobil za Kristusa. (I. Kor. 9, 22). Niso li to mnoge in velike žrtve? In zdaj vas vprašam, krščanski poslušalci, kdor ljubi in osrečuje vas, ni li ta vreden vaše ljubezni in časti in vašega spoštovanj a? Mašniki, pišesv. apostol Pavel, kateri izpolnjujejo svoj e dolžnosti, so vredni dvojne časti. (I. Tim. 5, 17). Jaz bi rekel, daje vrl duhovnik vreden trojne časti, kot duhovnik, kot dober duhovnik in kot duhovnik v svoji goreč¬ nosti za čast božjo in za vzveličanje duš. Prvi krščanski cesar, Konstantin Veliki, se iz spoštljivosti do katoliškega duhovništva ni vsedel in ne pokril vpričo duhovnika. In sv. Frančišek Asiški je kleče duhovniku, katerega so br.ezbožneži zasramovali, po¬ ljubil roko, rekoč: »Da me srečata na potu nebeški prebivalec in pa katoliški mašnik, bi poljubil najprej roko mašniku, ki mi podeli telo Jezusovo, in šele potem bi počastil nebeščana.« Vendar kljubu vsej visokosti mašniškega stanu in množini njegovih dolžnostij se duhovniki, Bogu bodi potoženo, ne spoštujejo in ne čislajo povsod, kakor bi se spodobilo; pa kaj pravim, spoštujejo, še zaničujejo in zasramujejo se; ne ljubijo se, pa kaj govorim, ljubijo, še sovražijo in preganjajo se. Sicer pa vem in znam dobro, da o vas, dragi Čadramčani, ne velja to danes. Skrbite le, da tudi v prihodnje ne bo veljalo. Nikar ne sodite nespametno in ne¬ premišljeno, sploh po nepotrebnem dušnih pastirjev, katere imenuje Gospod Bog punčice svojega očesa. Kdor se vas, mojih poslancev, dotakne, se dotakne punčice moj ega očesa. (Cah. 2, 8). Ne tajim sicer in nihče ne taji z menoj tega, da se tu pa tam nahajajo nepopolni udje na telesu od Jezusa Kristusa ustanovljenega mašništva; pa kdo je pod milim solncem popoln? Se solnce ima svoje pege in lise, še majhni las ima svojo senco, in vsakdo izmed nas je ne bi imel? Če pa poznamo kako senčno stran dušnega pastirja, zakrijmo jo s plaščem kr¬ ščanske ljubezni in odkrijmo njegovo solnčno stran ter ne sodimo. Sodbo prepuščajmo višjim, zlasti pa božjemu Sodniku, ki pozna srce in obisti. On bo sodil zanikrne duhovnike ostreje, kakor vas, in jim bo odločil hujše kazni, kakor vam. Najostreje bo pa sodil višje duhovnike, ki zanemarjajo svoje dol¬ žnosti in ne skrbijo za zgledno, negrajivno življenje podložnih jim duhovnikov. Kot tretjo dolžnost do dušnih pastirjev bi vam priporočil in na srce položil to-le: molite in molite brez nehanja za svoje duhovnike, da so pobožni, ■4J- 25 “?v- delavni, vneti in goreči v ljubezni do Boga, do samih sebe in do vas, pa da so sveti in enkrat vzveličani z vami vred. Molite, ne da bi k vašim napakam, slabostim in grešnim razvadam molčali in vam resnice ne povedali, ne tako; temuč molite, da bodo imeli moč in pogum, vam brez strahu in naravnost ozna¬ njevati tudi najbolj pereče in pekoče resnice, kakor je to storil vaš farni patron sv. Janez krstnik, ki je brez boječnosti stopil tje pred kralja Heroda, ter mu je v lice očital prešestnost, rekoč: Ni ti dovoljeno, zaženoimetiHerodiade, žene tvojegabrata Filipa. Molite, pa ne da bi se vaši duhovniki vda¬ jali posvetnemu slabemu duhu; ampak da se bodo stanovitno in uspešno ustavljali nevarnim, ker stru¬ penim zmotam sedanjega časa. Naj velja o njih vpra¬ šanje, katero je stavil Jezus množicam o Janezu: Koga ste šli v puščavo gledat? Trsta od vetra majanega? Ali koga ste šli gledat? Človeka v-mehko oblečenega? (Mat. 11, 7.8). Molite, da bodo sol, ki varuje reči pogubne gnilobe; da bodo luč, ki preganja temo in zmoto, luč, pravim, ki ni skrita pod klopjo, temveč svetlo gori na visokem svečniku. Kakor se je sv. Pavel priporočal vernikom v molitev, enako se priporoča vsak duhovnik svojim ovčicam: Prosim vas, bratje, po Gospodu našem Jezusu Kristusu in p o ljubezni sve¬ tega D uh a, da mi pomagajte v svojih molit¬ vah zame pri Bogu. (Rimlj. 15, 30). Toda, molite in prosite pobožne duše še za nekaj! Ko bi Jezus danes nastopil pot po naši lepi domovini, kdo ve, ali bi se ne zjokal, kakor se je 26 •«=• po besedah današnjega svetega evangelija razjokal nad Izraelskim ljudstvom. Gotovo pa bi lahko vzdig¬ nil svoje oči ter vzdihnil: Žetev je sicer velika, ali delavcev je malo. Prositetorej Gospoda žetve, da naj pošlje delavcev v svojo žetev. (Mat. 9, 37. 38). Koliko župnij štejem že v naši ško¬ fiji, ki nimajo dovolj dušnih pastirjev in jih še ne bodo imele tako kmalu. In kaj čem reči o drugih vladikovinah in deželah? Koristne misijone v daljnih krajih morajo opuščati in ubogi divjaki ostajajo brez svetega krsta zavoljo pomanjkanja duhovnikov. In gorje krajem, kjer ni pravih katoliških mašnikov! Tamkaj se solzna dolina izpreminja v krvavo. Zatorej molite, ljubi moji, da pošlje Bog potrebnih delavcev v svoj vinograd. Milost je sicer mašniški poklic, vendar pa tudi vi skrbite po svojih močeh, po svojih razmerah in okoljnostih, zlasti vi, krščanski starši, da se pomnoži število delavcev na polju Gospodovem! Če vam je Bog podaril sinka, ki bi bil sposoben za ta stan, branite ga hudega in ohranite ga nedolžnega! Poleg mnogih drugih vzrokov, da pomanjkanje duhovnikov narašča od leta do leta, ni eden najmanjših, skoro bi rekel, da je eden največjih vzrokov ta, da izginja, če že ni izginil strah božji, v katerem so nekdaj slovenski očetje in matere, izrejevali svoje otroke, oni strah božji, ki je začetek modrosti. Pač žal, da se odslovljajo že tudi od slovenskih hiš poštenost, pobožnost, skrom¬ nost, pokorščina; in se v goste vabijo in kličejo ošab¬ nost in prevzetnost, razposajenost in uporljivost - slabosti in napake, ki nikdar ne odgojijo vrlih značajev. 27 “€v- Zatorej pa, ljubi starši, bodite pred vsem vi dobri in pošteni! Slabi starši, slabi otroci. Žlahtno grozdje ne raste na trnju; smokve se ne pobirajo z osata. Dobri starši, dobri sinovi, vrli duhovniki; slabi starši, slabi sinovi, slabi duhovniki, ali pa nič duhov¬ nikov. Prosite in molite za obilo izvrstnih delavcev v vinogradu Gospodovem! Srečen narod, ki iz svoje srede poraja dovolj dobrih duhovnikov! Ni se mu treba bati za svojo srečo, bodi časno bodi večno. Kristjani predragi! olnce se je na nebu že visoko pomaknilo, zato se tudi mi nagnimo h koncu. Pa saj tudi ni, da bi dalje mudili in zadrževali gospoda novomašnika, da stopi pred altar Gospodov ter opravi prvakrat daritev svete maše. Tako je torej došel, predragi gospod primicijant, srečni trenutek, ki ste ga tako dolgo in tako željno pričakovali. Stopite torej pred prestol božji in darujte sveto mašo za žive in mrtve in molite ne le za-se, •=r5" 28 "Sv- ampak tudi za ljubljene starše, za drage brate in mile sestre, za blage sorodnike in vse svate in goste! Ker pa še imate drugo mater, drugega očeta in druge sorodnike: sveto katoliško cerkev, svetega očeta papeža Leona XIII., molite, da bi bili za našo skrbno mater sveto cerkev in za našega, nas toliko ljubečega očeta Leona XIII. okrajšani dnevi nadlog in žalosti! Molite za preinilostljivega kneza in škofa v pristojno zahvalo za milost, ki ste jo prejeli po polaganju njih maziljenih rok! Molite za svoje du- hovske brate, zlasti za tiste, ki so bili ali so še vedno vaši dobrotniki — hvaležnost je nova prošnja — in ki vam danes v vsej ponižnosti strežejo. Molite za svoje tovariše, častite gospode bogoslovce, tukaj pričujoče, da bi tudi oni srečno učakali najlepši dan svojega življenja! Molite za svetlega cesarja, da mogočno vladajo sebi in svojim podložnikom v stalno srečo! Molite za narod, katerega sin ste, da si obrani in ohrani dvojno vero, ki sta kakor dva močna stebra nje¬ govega obstanka: živo sveto vero v Boga in neomah- Ijivo vero v samega sebe! Molite za svojo rojstno duhovnijo, da kakor ste iz njene srede prvi novo- mašnik, bi ne bili predolgo časa tudi zadnji! In zdaj, ko bi se upali, bi se jih oglasilo po cerkvi sto in sto zvestih poslušalcev, proseč: molite tudi za mene in še za mene! Namesto vseh teh vas prosim jaz: molite posebej za slehernega izmed njih. Kadar pa primolite v mašnem kanonu do besed: Nobis quoque peccatoribus, prosim vas, spomnite se še mene greš¬ nika, da ne bom sam pogubljen, medtem ko drugim 29 dajem lepe nauke in koristne opomine. Saj se je tega bal celo sv. Pavel, ta velikan cerkveni, kdo bi pač potem mogel biti miren in sam s seboj zado¬ voljen? Ob koncu pridige pa prosimo, ljubi moji, sveto mater Ano in njeno hčer, prečisto devico Marijo, mater duhovnikov, in sv. Jožefa, variha svete kato¬ liške cerkve, sv. Janeza krstnika in sv. vojščaka in opata Janeza Kvalberškega, čigar praznik ravno danes slavimo, in jutrišnjega godovnjaka sv. Ignacija Lojolana, božjega poslanca s slavnoznanim geslom: Vse k večji časti božji — vse te izvoljence božje, pravim, prosimo, da gospodu primicijantu izprosijo potrebnih milostij za prevzvišeni in težavni stan, tako da bi bil živ v sveti veri kakor sv. Peter, goreč v oznanjevanju besede božje kakor sv. Pavel, trden v upanju kakor sv. apostol Jakob, in poln ljubezni do Jezusa in do bližnjega, zraven pa nedolžen in deviško čist kakor sv. Janez, ljubljenec Jezusov. In kakor sme danes novomašnik zapeti Benedictus svojega hvaležnega veselja, daj ljubi Bog, da bi mogel ob večeru svojega življenja zapeti Nune dimit tis in paMagnificat svoje vesele hvaležnosti in da bi zaslišal sladki glas najvišjega duhovnika in pastirjev pastirja: Pojdi moj dobri in zvesti hlapec v veselje svojega Gospoda, da boš tam, kjer sem jaz tvoj Gospod, tudi ti moj služabnik, in da tako postaneš na ogled vsem an¬ gelom in svetnikom! Amen. Pridiga o priložnosti prvega škofijskega obiskovanja in deljenja svete birme v Čadramu, dne 25. junija 1893. Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj roka Gospodova je ž njim. (Luk. 1, !(>'. V srcu Jezusovem ljubi kristjani! adar obiščejo nadpastir kako faro svoje škofije, tedaj se navadno zberejo verniki v obilnem številu, da spodobno pozdravijo svojega škofa in jih potem spremljajo v svojo cerkev, kjer pričakujejo od njih svetega blago¬ slova. Ta navada, prejemati od nadpastirja sveti blagoslov, je tako stara in častita, kakor je stara in častitljiva naša sveta cerkev. Zakaj, Jezus je apo- Sv. Barbara, podružnica Čadramske fare. »• 31 ■« stolom, ko jih je poslal med svet, zapovedal: Kadar pridete v hišo, jo pozdravite, rekoč: Mir bodi tej hiši! In ako bo • tista hiša vredna, bo vaš mir nad njo prišel; ako pa ne bo vredna, se bo vaš mir k vam povrnil. (Mat. 10, 12. 13). Ali kakor stoji pisano pri sv. Lukežu: In ako je tam otrok miru, bo počival nad njim vaš mir, ako pa ne, se bo vrnil k vam. (Luk. 10, 6). Tudi jaz sem od Jezusa Kristusa k vam poslan; zakaj jaz sem pri vsej svoji slabosti in nevrednosti vendar od Jezusa Kristusa poklicani in od njegove svete cerkve potrjeni naslednik svetih apostolov. Tudi jaz prihajam v vašo hišo; in pri tem prihodu se hočem ravnati po povelju božjega Učenika in po zgledu svetih apostolov. Toda, kaj pravim, da pri¬ hajam v vašo hišo? Ali obiščem morebiti vsakega izmed vas na domu? Tega sicer ne, dasiravno bi rad slehernega pozdravil v njegovi hiši, pa bi ga rad na domu prijateljski poprašal, kako se mu godi in kako skrbi za vzveličanje svoje neumrljive duše. Vendar pa trdim, da vas obiščem v vaši hiši; zakaj ta-le farna cerkev je vaša prava hiša, v kateri ste bili prerojeni v otroke božje in kjer spoznavate, da imate vsi enega Očeta v nebesih, enega brata Jezusa Kristusa, tistega posvečevalca sv. Duha, eno mogočno mater, prečisto devico Marijo; in kjer se zavedate, da ste bratje in sestre med seboj in da je vsem od¬ ločen taisti cilj in konec. Kaj čuda, da je tudi Sin človekov imenoval tempelj Jeruzalemski hišo svo¬ jega Očeta. (Jan. 2, 16). 32 Hvalevredno je, da ste to hišo božjo, svojo žup¬ nijsko cerkev, prenovili in popravili, kolikor je bilo moči. Kaj več storiti za povečanje cerkve, bi jej le škodovalo, ne pa koristilo. Kakor sami vidite, je sicer snažna in čedna cerkev prenizka, kakor tudi preozka in prekratka, je zatorej mnogo premajhna ali pretesna za ogromno število 2700 župljanov. Zato sem pa prav vesel in hvaležen, da so vaš velečastiti gospod župnik že leta 1885. osnovali društvo za zidanje nove farne cerkve, in da je za ta vzvišeni namen že na¬ branih 21.000 goldinarjev. Jaz sem sicer že sto goldinarjev daroval za novo, vse podpore vredno stavbo, ali danes vnovič žrtvujem sto goldinarjev, ker sem trdno prepričan, da bodo mnogočastiti gospod kn. šk. duhovski svetovalec in župnik pri svoji modri previdnosti in redki 1 izkušnji ter izredni pogumnosti, katero so pokazali že pri okusni, v letih 1878, 1880 in 1888 s potroški 5000 goldinarjev dovršeni prenovitvi podfarne cerkve sv. Barbare, ki jo zdaj prištevam najlepšim cerkvam svoje, na krasnih cerkvah ne ravno revne škofije, da bodo vaš gospod župnik, pravim, pri svoji jekleni mar¬ ljivosti in pa vsled vaše velike radodarnosti v kratkih letih srečno dokončali veličastno delo. Recite torej vsi, kakor je vzkliknil hrabri Izraelec Nehemija, ka¬ teremu je Bog podelil močnega duha, blago srce in gorečo ljubezen do bratov, da je izpodbujal ljudstvo k popravljanju razdrtega mestnega zidovja in templja, rekoč: Sam Bog nebeški nas podpira, in mi smo njegovi služabniki. Surgamus et aedi- ficemus! Vzdignimo se in zidajmo! (II. Ezdr. 2, 20). V Gospodu dragi župljani! anes praznuje Čadramska fara veseli god svo¬ jega patrona, sv. Janeza krstnika, in sicer spomin njegovega blaženega rojstva, pri katerem so se godile tako čudovite reči, da so se sorodniki, prijatelji in sosedi njegovih staršev, sv. Cah arij a in sv. Elizabete, popraševali: Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj roka Gospodova je ž njim. Mi, predragi v Gospodu, že vemo zdaj, kaj bo iz tega otroka: namreč največji svetnik stare zaveze in največji oznanjevalec pokore, kar je izpričal s svojim zgledom in svojo besedo. Sicer ni vsaka hvala enake veljave in enake vrednosti. Pri hvali je treba gledati na osebo, ki hvali in kako hvali in zakaj hvali. Tu in tam se poje hvala iz dobičkarije, iz prilizovanja, iz sebičnosti tako, da je sumljiva in več škoduje, nego koristi. Ali Janeza krstnika, vašega farnega zavetnika, je pa pohvalil sam Jezus Kristus, večna resnica. Resnično vam povem, ni vstal večji med rojenimi od žen, kakor Janez krstnik! (Mat. 11, II). Ali kakor beremo v evangeliju sv. Lukeža: Povem vam, več- jega preroka med rojenimi od žen nobenega ni, kakor je Janez krstnik. (Luk. 7, 28). Res, Janez je sveto živel. Trideset let seje mudil v puščavi, kjer je molil, se postil, mrtvičil in zatajeval zunaj in znotraj. Obleka mu je bila borna, hrana in pijača pičla, postelja pa goli kamen, ki ni vabil spanja, pač pa je tisto odganjal. Da bi mogle skale in pečine govoriti, o kako bi glasno razodevale vzdihljaje, klice -» 37 « in molitve vašega variha, ki je bil večji od izpozno- valcev, ker je Jezusa pred vsem svetom očitno spoznal za J a g n je božje, ki odjemlje grehe sveta. In on je bil večji od mučenikov, ker je za Jezusa poprej umrl, preden je umrl Jezus zanj; je bil večji od devic, ker je bil že v materinem telesu greha očiščen in tako posvečen; je bil večji od prerokov, ker ni napovedal Mesija, ampak je s prstom nanj pokazal; je bil večji od apostolov, ker je pot nadeloval Jezusu, apostoli pa so razširjali le njegove nauke. Janez je bil izreden svetnik; učimo se od njega svetosti! Nadalje je bil sv. Janez, katero ime pomenja milost božjo, sloveč oznanjevalec spokornega živ¬ ljenja. Prišel je iz puščave in začel pridigovati, da je kraljevstvo božje blizu. In ko so prihrule k njemu množice od vseh stranij, je povedal vsakemu, kaj naj stori, da mu bo obilen sad pokore. Otroke je učil pokorščine, starše dobre izreje otrok, zakonske može in žene zvestobe, gospodarje pravičnosti, slu¬ žabnike vestnosti, cestninarje, da ne smejo več ter¬ jati, kakor jim je dovoljeno, in vojščake, da naj nikogar ne tepejo, nikomur krivice ne delajo in da so zadovoljni s svojo plačo. Naposled so prišli k njemu tudi očitni grešniki, farizeji in saduceji, in tem je zagrozil, rekoč: Vi gadja zalega, kdo vam je po¬ kazal, pobegniti pred prihodnjo jezo? Nikar ne govo¬ rite, Abrahama imamo očeta.. Zakaj povem vam, Bog zamore iz tega-le kamenja obuditi Abrahamu otrok. Sekira je že drevesu na korenino nastavljena. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bo izsekano in v ogenj vrženo. Prišel je tudi pohotni Herod, in je bil -» 38 « ostro posvarjen zavoljo Herodiade, žene svojega brata, in zavoljo vsega hudega, kar je bil storil. (Luk. 3, 19). Predragi poslušalci! Preudarimo zlate nauke in resne opomine Janezove tudi mi in delajmo pokoro. Pa kaj se pravi, prinašati vreden sad pokore? Se li pravi pokoro delati: zapustiti svet in se podati v puščavo? Pomenja li, mrtviti in bičati se do krvi? Ne, pač pa pomenja to: poboljšati se, drugače živeti kakor doslej, goreč biti v izpolnjevanju dolžnostij do Boga, do sebe in do bližnjega. Pravi se, ne ljubiti sveta in njega ničemurnostij. Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi? In kaj mu škoduje, ako vse na svetu izgubi, da le svojo dušo pridobi? Poslušajmo torej in izpolnjujmo glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Go¬ spodu! Ravne storite njegove steze; vsaka dolina naj se napolni, i n vsaka gora in vsak grič naj se poniža; in kar je krivega, bodi ravno, in kar je ostrega, gladke poti! In videli boste vzveličanje božje! (Luk. 3, 4 — 6). Sv. Janez je judom pokazal na Kristusa, rekoč: V sredi med vami stoji, pa vi ga ne poznate. (Jan. 1, 26). Res, hudo očitanje! Kaj? Morebiti velja kateremu izmed vas, ljubi moji: Pri tebi je, pa ti ne poznaš Jezusa. Skrbite vsi in prizadevajte si, da v prihodnje bolj in bolj spoznavate, ljubite in častite vsega češčenja in moljenja vrednega božjega Vzve- ličarja. Kristjani predragi! Poleg praznovanja rojstnega dne vašega farnega patrona obhajamo še danes drugo slovesnost v tej cerkvi, in sicer, da tako govorim, 39 mi obhajamo binkoštni praznik ali prihod sv. Duha! Kakor sta sveta apostola Peter in Janez odpotovala v Samarijo, da tam krščencem, ki še niso bili birmani, podelita zakrament sv. Duha, ali jih birmata, enako sem tudi jaz prišel k vam, da pokladam roke vašim otrokom, jih mazilim s sveto krizmo in napolnim s svetim Duhom. Kar se je na prvo binkoštno nedeljo godilo v Jeruzalemu, se bo godilo danes v tej cerkvi. Čeprav sv. Duh ne prihaja z nebes več med šumom in v ognjenih jezikih, ker ni treba teh čudežev, saj stoji naša sveta cerkev že skoro dve tisoč let, vendar moč in učinek svete birme sta še vedno tista. To bodo otroci čutili v svojih dušah, ako so le njih srca voljna in pripravljena, kakor so bila srca svetih apo¬ stolov, ki so se v družbi preblažene device Marije s postom in z molitvijo pripravljali na prihod sv. Duha in so ga tudi v vsej obilnosti prejeli. Ne dvomim, da so tudi vaši otroci prav dobro pripravljeni za sveto birmo. Saj so v stanu posveču¬ joče milosti božje, so zadosti podučeni v krščanskem nauku, zlasti o sveti birmi, kakor sem se sinoči pri izkušnji iz krščanskega nauka sam prepričal, ter so se z gorečimi molitvami in drugimi dobrimi deli pri¬ pravljali za vredni prejem zakramenta, ki jim bo po¬ množil posvečujočo milost, pa jim bo dal posebno mi¬ lost, da bodo mogli vero stanovitno pričati in po njej živeti ter jim bo vtisnil neizbrisno znamenje vojščakov Kristusovih. Ko gledam nedolžne birmance in bir- manke, to izvoljeno čredo Kristusovo, sprehaja me veliko veselje, kakor navdaje gotovo tudi vas, ljubi starši in dragi botri, duhovna radost, ker bodo otroci 40 ■« vaših bolečin in skrbij danes napolnjeni s svetim Duhom, in vam bodo na dom prinesli mir božji in blagoslov nebeški. Toda, popolno moje veselje ni. Greni mi ga pogled v negotovo prihodnost teh otročičev, ki bodo postali danes moji duhovni otroci in jaz njih duhovni oče. Kaj bo neki iz teh otrok? To je tisto resno in važno vprašanje, ki se mi danes vsiljuje in mi kali moje veselje. Zakaj izkušnja me uči, da jih je mnogo že tukaj pobožno klečalo in prejelo milosti svete birme, ki pa so v kratkem izgnali sv. Duha iz svojih duš. Le vprašajte se vi, odraščeni, kaj je po¬ stalo iz vas v desetih, dvajsetih, tridesetih, štiridesetih in več letih, odkar ste bili birmani? Ste li še tako nedolžni, pobožni, pokorni, sploh vneti za vse resnično in dobro, za vse lepo in plemenito, za vse čisto in sveto, kakor ste bili na dan svete birme, na ta dan rajske radosti in blaženosti? Ali niste s smrtnimi grehi že do cela ugasnili luči sv. Duha v svojih dušah in ste zapravili vse milosti in darove njegove? In se li ne bo tudi to zgodilo s temi le malimi? Tega jaz ne vem in še mnogo manj se nadejam. Kaj bo neki iz teh otrok, zakaj roka Gospodova je ž njimi? Tako smem danes z vso pravico vprašati. Roka Gospodova je resnično danes z birmanci; ker so v stanu posvečujoče milosti božje in se bo ta milost danes še pomnožila, tako da bodo še večji prijatelji in ljubši otroci božji. Kaj bo torej iz teh otrok? Važno, pa težko vprašanje? Jaz ga bom rešil s trojnim odgovorom. Iz teh otrok bo to, kar napravi Bog iz njih; kar store ljudje iz njih, in kar ■=>■>■ 41 narede otroci sami iz sebe. To še hočemo zdaj s pomočjo božjega prijatelja otrok globeje premisliti. Slavna Estera je goreče prosila Boga, naj ji položi pravo besedo na jezik, ko je stopila pred perzijskega kralja Asuerja, da ga prosi za časno srečo svojega ljudstva (Ester. 14, 13); koliko več moram prositi jaz Boga, dami podari pravo besedo, ko hočem vpričo njega samega govoriti o večni sreči nedolžnih otrok ! Predragi v Gospodu! Če jaz danes vprašam: kaj bo neki iz teh otrok, ne želim izvedeti njihovega poklica, ki si ga bodo izvolili, niti ne odličnosti, ki si jo bodo pridobili v človeški družbi. Mnogokrat slišimo vzdihljaje starišev, ki iz globočine srca govo¬ rijo: Oh, kaj bo iz naših otrok? Ali, žal, večinoma pomenijo te besede skrb za pozemeljsko prihodnost otrok. To je dobro, ali ta skrb ne zadostuje. Zato tudi jaz ne vprašam, kako se bo godilo tem otrokom glede na časno srečo ali nesrečo, temveč jaz vprašam le za to, kako bodo skrbeli za svoje večno vzveli- čanje, kadar odrastejo in postanejo samostojni. Kaj bo iz teh otrok z ozirom na njih večni cilj in konec? In na to odgovarjam: Iz teh otrok bode to, kar na¬ pravi Bog iz njih. Kaj pa hoče Bog iz njih napra¬ viti, me boste zdaj radovedno vprašali? Ali to vpra¬ šanje lahko sami rešite. Saj veste, kaj hoče Bog iz vseh ljudi napraviti. Ko je ustvaril prvega človeka, je jasno razodel svojo namera, rekoč: Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti. In Bog je ustvaril človeka posvoji podobi; po podobi božji ga je ustvaril. (Gen. 1, 26. 27). Bog torej hoče, da je človek podoba božja, in to, kar želi nebeški Oče napraviti iz teli-le otrok, ni druga, kakor da so in ostanejo vsi otroci božji in dediči nebeškega kraljevstva. To pa seveda ni za človeka nič naravnega, temveč presega vse njegove naravne moči. Cilj, ki ga je odločil človeku Bog, večno vzveličanje namreč, gledanje božjega obličja, je nadnaraven, in se ne more doseči z naravnimi močmi; k temu treba večjih in višjih nadnaravnih močij. To pa je posvečujoča milost božja, ki jo prejme otrok pri svetem krstu, in ako jo kesneje izgubi, jo znovič zadobi pri zakramentu svete pokore. To je nadalje delavna ali dejanska milost božja, ki je tako potrebna, da človek brez nje ne more nič zaslužnega za večno življenje storiti. Bog pa podeli vsakemu človeku potrebnih milostij, da se vzveliča; ker je njegova sveta volja, da se vsi ljudje vzveličajo. Iz teh birmancev bo torej to, kar bode Bog iz njih napravil; in on hoče iz njih na¬ praviti prebivalce in posestnike nebeškega kraljevstva. In v ta namen jim bo ponujal in delil vedno svojo milost, ki mora v njih dobro začeti, nadaljevati in končati, da je zaslužno za večno življenje. Toda, ljubi moji, ni le samo Bog, ampak tudi človek je, ki odločuje večno srečo otrok. Tudi ljudje morajo skrbeti za vzveličanje otrok, in med temi zavzemajo prvo mesto starši. To ni samo slučajno, da so mnogi otroci podobni staršem kakor po telesu tako po duši; to je naravni posledek odgoje in izreje. Starši so namestniki božji; kar je stvarnik položil v srce nedolžnega otroka, to bi naj starši razvili z modro -»• 43 « in skrbno vzgojo. Res, ni lahko, dobro odgojiti otroka. Lo je vedela in ve tudi skrbna mati, sveta cerkev; zato pa je otroka izročila šesterim osebam v skrb: očetu in materi, krstnemu in birmskemu botru, duhov¬ niku in učitelju. Če bi vsi ti varihi natanko izpol¬ njevali svoje dolžnosti, pač ni dvoma, da bi otroci- varovanci dosegli svoj večni cilj in konec. Otroci so vam, ljubi starši, dani od Boga in tudi za Boga; vi jih morate k Bogu voditi po krščanski vzgoji. K Bogu pa pelje pot čednosti. Zato morate pred vsem svoje otroke varovati greha, jih odvračati od hudega in napeljevati k dobremu. Čednosti jih morate učiti z besedo, zlasti pa s svojim življenjem, s svojim dobrim zgledom. Najmočnejši poduk je poduk z živim zgledom. Besede mičejo, zgledi pa vlečejo, pravi star pregovor. Če vidi sin svojega očeta pobožno moliti, svete zakramente prejemati, se izpodbudno obnašati doma in v cerkvi, če ga vidi pravično in ljubeznivo ravnati z bližnjim, če ga sliši vedno lepo govoriti in nikoli preklinjati, ni drugače, kakor da se sin sam poda po čednostnem očetu. Bilo je v neki fari o priliki mojega obiskovanja, da sem v nedeljo zjutraj gledal skozi okno svojega stano¬ vanja farane, ki so iz cerkve šli od rane službe božje. Možje so skoro vsi brez izimka shranili svoj molek šele zunaj pri misijonskem križu, kateremu so se ponižno priklonili. In to, kar., so storili očetje, so storili za njihovimi hrbti tudi otroci brez vsakega opomina in svarila. Lepo so glave pripogibali in pozdravljali sveto razpelo. Ta prizor mi je srce ganil in ranil ter mi ostane nepozaben. 44 Zdaj vam hočem pokazati plemenitega moža, vzornega očeta. Ta moj slavljenec je blaženi Tomaž Mor, v katerem se prečudno strinja skoro vse, kar se more hvalnega povedati o izvrstnem, popolnem, krščanskem možu. Imel je vrle naravne darove, ki jih je pridno in spretno rabil; dosegel je najvišjo čast državljansko, in vendar je ostal vedno ponižen in skromen; bil je tako globoko učen in izveden, da je njegovo ime slulo med učenjaki tedanje Evrope, ali ob enem tako veren in bogoljuben, da so se duhov¬ niki in redovniki zgledovali nad njim; imel je mnogo skrbij in dela, mnogo nadlog in težav, pa vendar je bil zmerom vesel in jasnega, prijaznega lica. Rojen je bil glasoviti mož v Londonu, glavnem mestu Angleške, leta 1480. Njegov oče je bil vitez Janez Mor, značajen in pošten mož, zato povsod spoštovan in čislan. Mati mu je zgodaj umrla; zato pa je blagi oče tem bolj skrbel za dobro vzgojo nadepolnega sina. Trudil seje, da razvije sinu telesne in duševne moči, da ga izobrazi vsestranski, zlasti pa, da ga navadi z lepimi nauki in s svojim dobrim zgledom verskega pobožnega življenja. Izreja se je tako posrečila, da je Tomaž Mor po vsem Angleškem kmalu zaslul, ko je stopil v javno življenje in se lotil pravdništva. Kralj Henrik VIII. ga je na vsak način hotel imeti na svojem dvoru in mu je izročal naj¬ važnejše posle. Blagosrčni mož se je vsemu dvoru kmalu tako prikupil, da ga je kralj od stopinje do stopinje, od časti do časti poviševal. Naposled ga je odlikoval z najvišjo službo: izvolivši si ga za kraljevega pečatnika ali za državnega kanclarja. 45 •«> Tomaž Mor je vestno izpolnjeval dolžnosti v javnem življenju, a pri tem ni zanemarjal dolžnosti v zasebnem, domačem življenju. Njegova hiša je bila hiša reda, molitve in krščanske usmiljenosti. V do¬ mači kapeli je služil duhovnik vsak dan daritev svete maše, pri kateri je Mor večkrat sam stregel. Ko mu je nekoč vojvoda Norfolški zbadljivo očital: Je li kraljevi kancelar cerkovnik? To se pač pravi nečast delati kralju in njegovi službi, tedaj je zbadljivcu Tomaž resno odgovoril: Motiš se, kr al j u t voj e m u in svojemu gospodu ne more biti neljubo, kar delam iz pokorščine do Boga, Kralja kraljev in Gospoda gospodujočih, in s tem se moja služba nikakor ne onečeščuje. Noben dan ni opustil svete maše, pri kateri je navadno pre¬ jemal sveto obhajilo in sicer poprej vsako nedeljo in vsak praznik, pozneje pa vsak dan. Večerne molitve je skupaj opravljal s svojo dru¬ žino. Kakor je sam vodil vzgojo svojih otrok, katere je posebno navajal k pobožnosti, tako je pred vsem sam natančno izpolnjeval četrto božjo zapoved. Svo¬ jega starega očeta je spoštoval in ljubil, da so se mu vsi čudili. Kakor v mladeniških letih, tako je kesneje v najvišji službi vsak dan pokleknil pred drazega očeta in ga je prosil ponižno, naj ga blagoslovi. Ta zgled je najbolje vplival na Tomaževe otroke, ki so postali vsi izredno bogaboječi, poslušni- in ponižni. Posebno je bila hčerka Marjetica pravi angel nedolžnosti. Na vso moč je posnemala ljubljenega očeta v čednost- nem življenju. Ona kakor njene sestrice niso imele veselja do ničemurnega lišpa, pa do posvetnega hrupa 46 in trušča. Ko je neki dostojanstvenik očital očetu, da svoje otroke preslabo vzgojuje za svet, ga je modri oče primerno zavrnil, rekoč: Jaz moram svoje otroke pred vsem izrediti z a B o g a in šele potem za svet. Pa prihrula je strašna burja nad izbornega moža. Kralj Henrik VIII. je zapustil svojo prvo ženo in se je z drugo zaročil. Zahteval je od papeža, naj mu dovoli v to. Ker pa papež ni mogel, ker ni smel, po božjih in cerkvenih zapovedih tega dovoliti, se je kralj raztogotil in je odpovedal rimskemu papežu pokorščino, češ, da je on na Angleškem vrhovni poglavar tudi v cerkvenih rečeh. Ukazal je, da morajo podložniki to potrditi s posebno prisego, ki jo zgodo¬ vinarji zovejo prvaško ali suprematsko prisego. Kdor se je kraljevi terjatvi protivil, je bil preganjan in kaznovan. Med prvimi, ki so se kralju odločno usta¬ vili, je bil preblagi in pogumni Tomaž Mor. Kakor pred vsakim važnim opravilom je bil krepostni mož tudi tisto jutro, ko so ga klicali k prisegi, še pri sveti izpovedi, pri svetem obhajilu in pri sveti maši, ter se je genljivo poslovil od svojih ljubih domačih, vedoč, da se ne vrne več med nje. Ker ni hotel pri¬ seči in zatajiti resnice, da je rimski papež vidni po¬ glavar svete cerkve, razširjene po vsem svetu, so ga takoj vrgli v ječo, čeprav je nekdaj kralj sam o njem izrekel sodbo, da se noben vladar ne more ponašati s takim podložnikom. V zaporu je pridno molil in prosil Boga za milost stanovitnosti v dobrem. Mnogi so si prizadevali, da bi ga pregovorili na kraljevo stran. Prišla je tudi njegova žena z otroki in ga je 47 nujno prosila, da naj odjenja, da bota še potem dolgo vkupe živela. Ljuba žena, vpraša jetnik, koliko časa meniš, da bom še živel, če se oprostim? Vsaj še kakih dvajset let, odgovori ona. On pa odvrne: Zares, ko bi bila rekla, da še kakih tisoč let, bi bilo vsaj nekaj; vendar bi tudi ta kupčija bila nesrečna: prodati za kratkih tisoč let srečno večnost. Bolje je torej, da se časno ločiva, pa večno združiva! Končna obravnava se je vršila dne 1. julija leta 1535. Zatoženec se je izvrstno zagovarjal in je krivično obtožbo ovrgel od kraja do konca; ali nič ni pomagalo. Obsodili so ga na grozovito smrt. Naj¬ prej bi ga naj kruto trpinčili in potlej vsega razme¬ sarjenega še na štiri kose raztrgali. Kralj je izpremenil grozno kazen toliko, da ga naj samo obglavijo. Vse dni, ki so mu bili še odločeni do silovite smrti, je uporabil v to, da se vredno pripravi za smrt in za življenje po smrti. Ker so mu odvzeli vse knjige in pisalno pripravo, je z ogljem pisal zadnje pisemce svojim ljubim otrokom, posebno pa Marjetici in dragi ženi. V listu je zahvalil svoje ljubljence za vse spo¬ štovanje in vso udanost, za iskreno ljubezen in srčno sočutje, ter jim je sporočil zadnja naročila, predvsem svoj očetovski blagoslov in pa prošnjo, da naj molijo zanj, kakor tudi on moli zanje, da se veseli zopet vidijo v nebesih. Ko so mu šesti dan po obsodbi naznanili, da bo še ta dan umorjen, se je močno razveselil došle mu novice. Kmalu se je pripravil za poslednjo pot ter jo je, vdan v božjo voljo, mirno nastopil. Medtem ko so peljali ljubljenega očeta na morišče, se je Marjetica iztrgala iz rok svojim pri- 48 •«> jateljicam in je zdirjala po Londonskih ulicah na morišče, kamor je dospela v trenutku, ko so prignali ljubega očeta. Ljubezen in žalost sta nedolžnemu dekletu tako pomnožili telesne moči, da je na desno in levo vrglo ob tla stražnike in se pririlo do milega očeta, katerega je objelo okoli vratu, vzkliknivši: Ljubi oče, zahvalim se ti za zgled, ki si nam ga zapustil. Obljubim ti v materinem, v svojem in svojih sestric imenu, da se hočemo vedno ravnati po njem. To izgovorivši je pala v omedlevico, da so jo brez- zavestno iz naročja očetovega iztrgali in odnesli na stran. Tomaž Mor si je na to sam zavezal oči, je zmolil še psalm Miserere ter je potem mirno naslonil glavo na klado, da mu jo s sekiro odsekajo. Odsekano so na mostu javno izpostavili. Preblaga hči Marjeta pa ni mirovala, dokler je ni dobila v svojo posest in last. Vse svoje življenje jo je hranila kot drago svetinjo in še po smrti si jo je ukazala v naročju v grob položiti. Tako torej je blagi Tomaž Mor nehal živeti na svetu, kateremu je zapustil zgled junaške čednosti, mučeniške stanovitnosti ter dokaz, kako sveta vera ne lajša in ne slajša le življenja, marveč olajšuje in oslajšuje tudi smrt; pa je začel v nebesih večno živeti. Naš blagoslovljeno vladajoči papež Leon XIII. so slavnega mučenca dne 29. decembra leta 1886. prišteli blaženim. In že se vršijo v Rimu obrav¬ nave, da ga morda v kratkem še prištejejo svetnikom. Glejte krščanski možje, hišni očetje in gospo¬ darji, to vam je vzornik, da ga posnemate in se zgle¬ dujete nad njim ! Tudi Morova žena in njegovi otroci -»• 49 «■ so sveto živeli in sveto umrli. Ta družina je družina svetnikov. Oče, prvak družine, je bil tudi prvi v izpolnjevanju krščanskih dolžnostij. Hiša, ki ima takšnega poglavarja, je srečna in stoji dolgo in krepko. Pa povem vam še drug zgled vrlega hišnega očeta. Morebiti vam je znano življenje slovite device Ane Katerine Emmerich, rojene dne 8. septembra leta 1774. vKoesfeldu in umrle leta 1824.. kateri je Bog izredne milosti podelil, tako da je sila pobožno živela in na glasu svetosti mirno v Gospodu zaspala. Ko sem prebiral njeno bogoljubno življenje, sem se več¬ krat vprašal, odkod se je vendar navzel otrok tolike pobožnosti? In našel sem, da je pobožni oče navadil svojo ljubo hčerkico nenavadne bogoljubnosti. Jemal jo je rad s seboj na delo. Na vse zgodaj jo je zbudil, da sta šla na polje delat. Kadar sta prišla na cvetoč travnik, ko je ravno solnce vzhajalo in zlatilo rosnate cvetice, je snel oče klobuk z glave in je dejal nedolžni deklici: Glej, kako sva srečna, da vidiva to lepoto, da sva na tem kraju, ko še tu ni hodila noga člo¬ veška in se še ni delal greh. Poklekniva in zahva¬ liva vsedobrega Očeta nebeškega! In pokleknila sta ter opravila zahvalno molitev; včasi sta vmes še genljivo zapela, zlasti tedaj, če sta slišala ptice gosto¬ leti. Kadar sta pri oranju dospela na žaro in sta slišala, da v bližnji cerkvi pozvanja med sveto mašo, tedaj sta prenehala delo, in oče je rekel dekletcu: Glej, kako sva srečna, da se moreva vsaj v duhu udeležiti svete daritve. Zdaj je evangelij, zahvaliva Boga za evangelijske nauke; zdaj je darovanje, da¬ rujva mu vse, kar imava; zdaj je povzdigovanje, 4 -»• 50 moliva Jezusa v svetem režnjem Telesu; in zdaj je obhajilo, obhajajva se duhovno, želiva Jezusa vsaj duhovno prejeti, dokler ga v nedeljo resnično ne prejmeva. Ko sta opravila kratko pobožnost, sta veselo nadaljevala težko delo, med katerim sta po- gostoma tudi svete pesmi prepevala. In tako je oče Bernard Emmerich odgojil pobožno devico Ano Katarino, ki je postala vzorna redovnica in tolika izvoljenka nebeškega ženina Jezusa, da jo je s poseb¬ nimi milostmi in dobrotami odlikoval, zlasti z obil¬ nimi prikaznimi in pa z znamenji svojega bridkega trpljenja. Glejte, ljubi moji, kako resničen je star pre¬ govor: Beseda gin e, zgled pa rine. Znana basen pripoveduje, da so sklicali stari raki zbor, na katerem so sklenili, da morajo mladi raki odslej ravno hoditi in ne ritensko. Vrnivši se domov, naznanijo mladičem sklep, da ga naj natanko izpolnjujejo. Mladi raki se vadijo in vadijo, da bi hodili ravno, kakor veleva zapoved. Ali trud je ostal brezuspešen. Zato se pri¬ tožijo očetom rekoč: Pokažite nam, kako se hodi naravnost; saj ste nas tudi učili, kako se hodi ritensko. Nauk iz te basni posnemite sami, dragi mi starši, botri, učitelji in odgojitelji! Toda človek ne more tudi pri najboljšem pod¬ uku in najizvrstnejši odgoji čednostno živeti brez božje pomoči. Zato treba, da učite svoje otroke, po¬ služevati se nadnaravnih pripomočkov in sredstev h krščanskemu, Bogu prijetnemu življenju. In najizdat- nejši pomoček je molitev in pa prejemanje svetih zakramentov pokore in alt a rja. O 51 "5v" krščanski starši, privadite zgodaj svoje otroke molitve, bodi v jutro ali opoldne ali na večer, bodi pred jedjo ali po jedi, ali kadarkoli k molitvi zvoni! Molite s svojimi otroki in molite za svoje otroke, in sicer molite vsak dan za nje! Očetova in materina molitev za otroka ima pred Bogom veliko vrednost. In prav zgodaj jih navadite nabožnega mišljenja in verskega življenja! Preljube matere, ki imate na prsih otročiče, učite jih ljubiti Jezusa, kolikorkrat jih dojite, in skrbno jim pravite, kakor hitro se zavejo, kako je tudi Jezus bil majhen otrok in je trpel in umrl iz ljubezni do nas. Vi očetje, kadar režete kruh svojemu otroku, k nebesom mu pokažite, kjer prebiva dobrotljivi Oče in otroku kruhka daje. In tako se bo srce otrok, mehko in dovzetno ko vosek, vnelo ljubezni božje, ki jim ne bo ugasnila vse žive dni. Kadar pa pridejo otroci k pameti, jemljite jih pridno s seboj v cerkev, pa jih učite, ljubega Jezusa moliti in častiti v taber¬ naklju, in kakor hitro le mogoče, ga tudi prejemati v svetem obhajilu. Če bi pa sami ne imeli, česar vas naj ljubi Bog varuje, veselja do molitve, do pre¬ jemanja svetih zakramentov in do obiskovanja službe božje, prosim in rotim vas pri živem Bogu, ne bra¬ nite vsaj svojim otrokom, obiskovati tistega, kijih k sebi tako milo vabi in kliče: Pustite otrokom k meni priti in nikar jim ne branite; zakaj takih je božje kraljevstv'6. (Luk. 18, 16). Sicer so pa res mnogoteri starši prav skrbni pri vzgoji svojih otrok, dokler so še ti v deški dobi; ko pa dosežejo mladeniško ali dekliško dobo, tedaj pa mislijo, da so rešeni vseh dolžnosti] in skrbij. Moj 4* »• 52 sin ali moja hči, pravijo, sta že dovolj v letih, da sama vesta, kaj delata. Pa to je čisto napačno mnenje. Mali otroci, male skrbi; veliki otroci, velike skrbi, veli že star pregovor. Z leti raste tudi nevarnost za vzveličanje otrok; znotraj in zunaj jih napada in moti izkušnjava. Gorje staršem, ki ne podvojijo svojih skrbi; za otroke v starejši dobi! Uničen bo kmalu sad prve vzgoje, otrok pa pogubljen. Gospod bo njegovo dušo zahteval od očeta in matere, in kaj neki hočeta dati v zameno za otrokovo dušo? Dolžnost, skrbeti za pravo srečo otrok, imajo starši, dokler živijo; in imajo jo, bodi da so otroci še doma ali pa so že zapustili rojstno hišo. Če se nahaja otrok pri tujih ljudeh, mora oče ali mati tembolj skrbeti zanj, da ga ne zapelje in ne pohujša hudobni svet. In če je, denimo, sin tudi samostojen in star že trideset, štirideset, petdeset ali še več let, in oče njegov za¬ pazi, da ne hodi po potu čednosti in vzveličanja, mora ga posvariti, ako noče zakriviti svoje in njegove pogube. Sv. Duh govori splošno v knjigi Pregovorov: Strahuj svojega sina in ne obupaj (nad nje¬ govim poboljšanjem). (Preg. 19, 18). In zopet: Uči svojega sina, in te bo hladil ter veselje delal tvoji duši. (Preg. 29, 17). V Sirahovih bukvah pa beremo: Kdor ljubi svojega sina, ga vedno ima pod šibo, da se ga veseli ob koncu... Uči sv oj ega sina in trudi sežnjim, da ti ne bo v nečast njegova nesramnost. (Ekli. 30, 1. 13). Ako pa vaša lepa beseda in vaše dobrohotno opominjanje in vaš dobri zgled, ljubi starši, nič ne 53 pomaga, naj pomaga šiba. Vsaka krščanska hiša, kjer so otroci, naj ima dvojno orodje: križ na steni, šibo v kotu. Seveda je samo ob sebi umevno, da morate šibo modro rabiti. Ne kaznujte otroka v hudi jezi; kaznujte ga v ljubezni ter pjavično in primerno. Srečni otroci, ki jih starši tepejo; ne bo jim tuja palica pela. Rabite šibo, ako ne, bodo otroci vaša šiba. Bolje je, da se otroci jočejo, kakor pozneje in prepozno starši. Začetek modrosti je strah Gospodov. (Sirah. 1, 16). Sveto Pismo daje staršem zelo lepe nauke, kako naj strahujejo otroke: N e odteguj otroku krotitve; zakaj, če gasšibo udariš, ne bo umrl. Ti ga boš s šibo udaril, njegovo dušo pa boš pekla rešil. (Preg. 23, 13.14). Le božaj sina in on te bo imel v strahu; le igraj se ž njim, in žalil te bo. Nikar se ž njim ne smejaj, da ne boš žalo¬ val, in da na zadnje tvoji zobje ne dobe skomine. Ne puščaj mu v mladosti nje¬ gove volje in pazi na njegovo mišljenje. Pripogiblji njegov vrat v mladosti in kroti njegove strani, dokler je še otrok, da ne bo trdovraten in bi te ne ubogal, kar bi te bolelo v duši. (Sirah. 30, 9 — 12). Ravnajte se po teh svetopisemskih rekih in navodilih, storite svojo dolžnost vi starši in dobri bodo tudi vaši otroci! Če izredite v strahu božjem svoje otroke, kakor sta mati Ana in oče Tobija od- gojila mladega Tobija, bodo le-ti podobni Tobiju in vi boste mogli govoriti o njih, kakor sta govorila Ana in Tobija o svojem sinu: »Ko se je pa Tobija vsled ženitovanja zamudil, je bil njegov oče Tobija v skrbeh in je rekel ženi: Kaj meniš, zakaj se moj sin tako dolgo mudi ali kaj ga tam zadržuje? In začel je silno žalovati, in Ana njegova žena ž njim; in jela sta oba jokati zato, ker se nju sin ni vrnil o pravem času k njima. Njegova mati je tedaj jokala, da se ni dala utolažiti ter je rekla: Oh, oh, moj sin! Zakaj sva te poslala na tuje, tebe svetlobo najinih oči, palico najine starosti, tolažbo najinega življenja, upanje najinega zaroda! Saj sva v tebi samemu vse imela, zato bi te ne bila smela od sebe pustiti. Tedaj ji reče Tobija: Mirna bodi in nikar ne žaluj, najin sin je zdrav ... Ona pa se ni dala nikakor potolažiti, temveč je vsak dan iz hiše hitela ter je po okolici gledala in vsa pota obhodila, kjer je bilo upati, da bi utegnil nazaj priti, da bi ga, ako bi mogoče bilo, od daleč videla priti.« (Tob. 10, 1 — 7). Kaj bo torej iz vaših otrok? Kar boste sami iz njih napravili. Bodo dobri kmetje, zvesti delavci, vestni rokodelci, pošteni trgovci, pogumni vojaki, vrli uradniki, zgledni učitelji, vzorni duhovniki! Prav, ali pred vsem morajo biti dobri katoličani. Ako ni te močne podlage, ne bo iz vsega nič. Ako dosežete, dragi starši, pravo krščansko življenje svojih otrok, ste dosegli vrhunec svoje in njihove sreče: izpolnili ste svojo najtežjo dolžnost in bogato plačilo vam ne bo pridržano; otroci pa postanejo posestniki v ne¬ besih, če bi tudi na zemlji bili brez posesti in last¬ nine. Pač srečni vi, očetje in matere, ako boste mogli na sodnji dan reči božjemu sodniku: Glej, kar si nam izročil, to ti vrnemo. Zdaj vam pa jaz 55 izročim birmance, da pazite na nje, kakor na punčico svojih očij. Kadar vam bo pa skrb za njih dobro vzgojo težka prihajala, tedaj se spomnite plačila, ki vam je obljubljeno: Zakaj tisti, ki mnoge podučujejovpravičnosti, se bodo svetili kakor zvezde zmerom in večno. (Dan. 12, 3). Spomnite se pa tudi strašnega prekletstva, katero preti vsem, ki pogubljajo nedolžne otroke: Kdor pohujša katerega teh malih, ki v mene verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se po¬ topil v globočino morja. Gorje svetu za¬ voljo p o h u j š a n j a. P o h u j š a n j e s i c e r m o r a priti, ali vendar gorje človeku, po ka¬ terem pohujšanje pride. (Mat. 18, 6. 7). To Gospodovo gorje, pa ta m 1 i n s ki k a m e n in t a globočina morja: to troje naj vas vedno s svetim strahom napolnjuje, da ne pripravljate ne¬ dolžnim otrokom spotike, padeža, pogubljenja! In zdaj, moji ljubi otroci, se obrnem k vam ter vas vprašam: Kaj neki bode iz vas? In odgovorim: To, kar boste sami iz sebe naredili. Da vam bode milost božja koristila, da bo seme, katero so starši, dušni pastirji, učitelji in vzgojitelji zasejali v vaša srca, poganjalo in stoteri sad obrodilo, morate sami marljivo sodelovati. Tudi o vas mora veljati, kar piše sv. Lukež o Janezu krstniku: I"n dete je rastlo in se krepčalo v duhu. (Luk. 1, 80). Vem, da ste danes vneti za vse resnično in dobro, za vse čisto in plemenito in sveto. O, da bi le ostali stano¬ vitni v dobrem! Ali prišle bodo izkušnjave nad vas; «»• 5G ■«- katere, tega ne vem; a to vem, da pridejo. Zato vas pa danes oborožim z duhovnim orožjem, da se boste mogli srečno vojskovati zoper vidne in nevidne sovražnike, ki vas bodo zalezovali in napadali. Doba boja nastopi gotovo tudi za vas; zakaj izkušnjavec hodi okoli kakor rjoveč lev in išče, kogar bi požrl; njemu se ustavljajte, močni v veri. (I. Petr. 5, 8). In ravno v sveti veri boste danes od svetega Duha po¬ trjeni, da jo boste mogli neustrašno pričati, po njej živeti, v njej umreti in se tako v njej večno vzve- ličati. Čujte in molite, da ne zajdete v iz¬ kušnja vo (Mark. 14, 38), opominjam vas z vašim božjim prijateljem, Jezusom Kristusom. Pazite na vaše srce, da se va-nj ne prikrade hudo; pazite na svet, da vas ne premoti; stojte na straži, da vas nevarnost ne prehiti in pogubi. Ne poslušajte izkuš- njavca, poslušajte pa Boga, ki vam govori po no¬ tranjem glasu vaše vesti, po opominih vašega angela variha, po opominih vaših dobrih staršev in pred¬ stojnikov. Da pa ne boste zastonj bedeli in čuli, molite radi in prejemajte svete zakramente. Ne zapustite zjutraj nikoli spalnice, da bi se Gospodu ne zahvalili za pomoč in varstvo. Ne vležite se ni¬ koli na večer v posteljo, dokler se niste zahvalili nebeškemu Očetu za prejete dobrote, niste svoje vesti izprašali in svojih grehov obžalovali. Ubogajte radi svojega božjega prijatelja in učenika, ki vas ljubeznivo k sebi vabi, rekoč: Pridite vsi k meni, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite m oj jarem nase, 57 in učite se od mene, ker jaz sem krotek in iz srca ponižen, in boste pokoj našli svojim dušam. Moj jarem namreč je sla¬ dek, in moje b r e m e j e lahko. (Mat. 11,28—30). Obiskujte pridno svojega ljubega Vzveličarja, ki noč in dan prebiva v tabernaklju in je zmerom pripravljen, vas vsak trenutek sprejeti in vaše prošnje poslušati in uslišati. Zauživajte radi kruh izvoljenih in vino, ki poraja device, po vrednem sprejemu svetega obha¬ jila. Ta angelska hrana vas bo krepila, da ostanete na potu, ki vas pelje naravnost k ljubemu Jezusu, k blaženi devici in materi Mariji, k angelu varihu in k ljubim svetnikom in svetnicam. Dokler ostanete otroci molitve in gostje mize Gospodove, ostanete tudi otroci božji in dediči nebeškega kraljevstva, torej to, kar hoče Bog in želijo vaši starši in morate vi sami želeti in hoteti. V Gospodu pobožno zbrani kristjani! j nogo bi vam še imel'danes povedati in na a’ srce položiti, pa čas mi tega ne dopušča, zato pa končam svoj govor, v katerem £=55=??^ sem se vnemal in potegoval za vaše in vaših dragih otrok vzveličanje. <»• 58 «■ In zdaj bo kmalu udarila ura, katere so se ljubi otroci že tako dolgo veselili. Saj je dan svete birme dan velikega veselja za nepokvarjeno otroško srce. Kmalu bo nastopil trenutek, ko bodo napolnjeni s svetim Duhom. Spremljajte jih tedaj vi, botri in botre, pa tudi vsi odraščeni z molitvami, da bodo vredno prejeli zakrament svete birme in si ohranili podeljene jim milosti in darove. Kdo pa ve, morda boš ravno ti, moj ljubi kristjan, ki boš v kakem kotu danes pobožno molil za tega ali onega birmanca, temu izprosil stanovitnost v dobrem. Amen ti rečem, za to svojo molitev ne boš izgubil primernega plačila. Morebiti bo čez tvoj grob že davno rastla trava in bo hlidel večerni veter, a tvoj varovanec bo vedno še dobra dela opravljal, tedaj bo to tudi tebi v prid in korist, ti bo v večno veselje. Kadar pa pridejo danes birmanci in birmanke domov, pomislite ljubi starši, da so polni svetega Duha, da so njegovo svetišče. Zato jih pa sprejmite z vso spoštljivostjo in z vsem svetim strahom, ter skrbite na vso moč, da ostanejo neoskrunjeni in neomadežani templji sv. Duha, da vam jih nihče ne zapelje in pohujša! Kdor sprejme katerega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme. (Mat. 18, 5). K sklepu pa prosim troedinega Boga, kakor sem ga že pri sveti maši prosil, da naj vse skupaj in vsakega posebej blagoslovi. Pred vsem naj blago¬ slovi vaše dušne pastirje, da bodo odslej kakor so doslej z modro gorečnostjo skrbeli za vašo pravo srečo. Naj blagoslovi vas ovčice, da boste zvesto hodile za svojimi dobrimi pastirji. Naj blagoslovi vse hiše, da bo druga drugi v izpodbudo in vzveličavni zgled. Naj blagoslovi starše, da bodo svoje otroke odgojevali za Boga in ne za svet; pa naj blagoslovi otroke, da bodo vestno izpolnjevali četrto zapoved, ki je edina odlikovana z obljubo posebnega plačila. Nadalje naj ljubi Bog blagoslovi premožne v premoženju, uboge v uboštvu, zdrave v zdravju, bolne v bolezni, pravične, da še pravičnejši postanejo, in grešnike, da pridejo do pravega spoznanja, od spo¬ znanja do pokore, od pokore do čednosti, od čed¬ nosti do vzveličanja! In tako bodi ter ostani z menoj in z vami lju¬ bezen nebeškega Očeta, milost božjega Sina in delež- nost svetega Duha! Amen. Pridiga o priložnosti blagoslovitve temeljnega kamena za novo farno cerkev v Čadramu, na praznik obletnice cerkvenega posvečenja, dne 20. oktobra 1895. 1 Bratje, ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva? Če pa kdo oskruni tempelj božji, ukončal ga bode Bog. Zakaj tempelj božji, ki ste vi, je svet. J. Kor. 3, 16. 17). Preljubi v Gospodu! rav vesel in pomenljiv praznik slavimo da¬ nespraznujemo namreč obletnico posve¬ titve stolne cerkve in vseh drugih cerkva po naši lepi Lavantinski škofiji. in prazniku primeren evangelj beremo danes, evan- 1 Le-ta cerkveni govor je bil leta 1896. posebič tiskan in v več sto izvodih razdeljen med ljudstvo. Kaj krasen Nova farna cerkev Čadramska. 61 •«> gelj, v katerem nam pripoveduje sv. evangelist Lukež, kako živo je želel nadcestninar Cahej, videti ljubega Jezusa, pa ga gledati od obličja do obličja. Edina ta misel je navdajala in napolnjevala blagega moža. Le enkrat videti milega Jezusa, le enkrat pogledati v njegov sveti obraz, ta srčna želja mu je nasveto¬ vala, da je storil nekaj za moža nenavadnega. Ker vsled svoje majhne postave med obilo množico ni mogel Jezusa videti, popustil je ljudstvo, zapustil je hrušč in trušč, pa je hitel naprej ter je splezal na drevo, mimo katerega je hotel Jezus potovati. Z dre¬ vesa je Cahej skrbno opazoval, kdaj dospeje Jezus. Ni se ganil ne na levo in ne na desno, marveč ne¬ premično je imel svoje oči uprte na stran, od katere bo prišel božji Vzveličar. Če ga zdaj spregleda, kdaj ga hoče zopet videti? Pač nikoli več, saj morebiti ne potuje nikdar več po tej poti. O prevažni, sveti trenutek 1 Jezus je prišel do drevesa in ni hitel mimo, kakor je pričakoval Cahej. Ne, Jezus ni šel urno mimo, še postal je pri drevesu, in o sreča neizmerna, ozrl se je celo na drevo, pa je ljubeznivo pogledal s svojim božjim okom Caheja in ga je ogovoril. O veselje, o rajska radost, od Jezusa biti pogledan in tudi ogovorjen. Pač mnogokdo izmed množice si je želel to srečo, pa zastonj. Le Cahej, kije ves koprnel in hrepenel po Jezusu, le on je vkusil to blaženost. Ko gaje Jezus zagledal, mu je rekel: Cahej, nagloma stopi doli! Zakaj danes moram Jaz v tvoji hiši ostati. In nemudno je stopil doli, pa je vesel sprejel Gospoda. In ves zavzet ter poln najslajše radosti je pristopil 62 ■« h Gospodu, rekoč: Glej, polovico svojega premoženja dam ubogim in ako sem koga prevaril, mu povrnem četverno. Jezus pa mu odvrne: Danes je prišlo zve¬ ličanje tej hiši, ker je tudi ta sin Abrahamov. Zakaj sin človekov je prišel iskat in vzveličat, kar se je izgubilo. (Luk. 19, 1 10). Kako je vse to danes globokega pomena za to duhovnijo. Vesel je sploh današnji praznik, ki se tudi Cahejeva nedelja imenuje, pa čisto posebej radosten in pomemben je za vašo faro, predragi mi Čadram- čani! Zbrali smo se namreč v Gospodu k izredni in redki slovesnosti. Vaš velečastiti in zaslužni gospod župnik si že več let prizadevajo, da bi vam postavili prostornejšo in lepšo cerkev od sedanje tesne in nizke farne cerkve. Kakor Caheja navdaje tudi vašega izvedenega in gorečega dušnega pastirja ena edina želja, priskrbeti božjemu Vzveličarju dostojno pre¬ bivališče v vaši sredi. Vsemogočni in vsedobri Bog ie doslej vidno podpiral in blagoslovil to hvalevredno podvzetje. Zakaj na prav primernem in ugodnem stavišču je fundament ali temelj za novo farno cer¬ kev že izkopan in danes smo med svetimi obredi blagoslovili vogeljnik in smo ga vložili v zidje nove hiše božje, ki bode poleg krasne cerkve sv. Barbare drugo svetišče v tej župniji, vredno vsega pozora, ogleda in priznanja. Prav, da smo danes blagoslovili ves prostor, na katerem se bode zidal novi hram božji. In dobro ste storili tudi vi, da ste šli na častitljivi praznik Marijinega rojstva v procesiji na isti kraj, na katerem so brž potem začeli kopati temelj. Da, blagoslova ■v>- 63 •«» božjega je treba h takemu važnemu, težavnemu in dragocenemu delu. Saj je delo le prazno brez blago¬ slova z nebes. In danes poje sv. cerkev in tudi mi duhovniki smo popevali pri blagoslovljenju vogelj- nega kamena prelepi psalm 126: »Ako Gospod ne zida hiše, zastonj se trudijo, ki jo zidajo. Ako Gospod ne varuje mesta, zastonj čuva, ki je straži.« (Ps. 126, 1. 2). Da bo torej pričeto delo uspeh imelo, da bo Gospod hišo zidal, da bo On mesto varoval pred vsako nezgodo in nesrečo, zato smo se danes zbrali v procesiji, pa smo opra¬ vili molitve, smo poškropili z blagoslovljeno vodo ves prostor, o katerem bodo veljale za vso prihod¬ nost svetopisemske besede: »O kako strašen je ta kraj. Tukaj ni druzega, kakor hiša božja in vrata nebeška.« (Gen. 28, 17). In tudi temeljni kamen smo blagoslovili v namen, da bi bilo vse zidanje blagoslovljeno, da bi bilo Bogu ljubo in pri¬ jetno. Globokega pomena je pred vsem molitev, katero sem molil, ko sem vlagal temeljni kamen. Govoril sem namreč besede: »V veri v Jezusa Kristusa polagamo ta vogelj ni kamen v temelj v imenu Očeta in Sina in svetega Duha, da cvete tukaj prava vera in strah božji in bratovska ljubezen; in da je ta kraj od¬ ločen molitvi in klicanju in hvaljenju imena istega Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki z Očetom in sv. Duhom živi in kraljuje Bog na vekomaj vse veke.« Pomen te svete molitve, zlasti pa vsebino pristavka, da naj tukaj o- 64 «- Cvete prava vera, strah božji in pa bratov¬ ska ljubezen, to boste šele tekom mojega govora natanje spoznali in umeli. Predragi farani! Vi nameravate zidati novo, prav lepo cerkev. Ta namera zaslužuje vso hvalo in pohvalo. »To delo je veliko; zakaj ne pri¬ prav 1 j a se prebivališče človeku, temveč Bogu.« (I. Paral. 29, 1). Pa tudi vi sami ste cerkev, ste tempelj, ne sicer od kamenja in lesa, marveč duhovni, božji tempelj ste. Zatorej gledite, da pre¬ novite tudi to svetišče. Če je kdo svetišče, v katerem prebiva sv. Duh, je bolje za-nj, kakor ko bi bil se¬ zidal zalo podružnico sv. Barbare, ali ko bi bil celo postavil cerkev vseh cerkva, dom sv. Petra v Rimu. »Ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva? Če pa kdo oskruni tempelj božji, u končal ga bode Bog. Za¬ kaj tempelj, ki s t e v i, j e s v e t.« (I. Kor. 3, 16. I7). Ravno o tem, kako je vidni, telesni tempelj podoben nevidnemu, duhovnemu svetišču, naj izpre- govorim kratko besedo Bogu v čast, Vam pa v pouk in v stalni spomin na današnjo slovesno blagoslovitev vogeljnika in njegovo vložitev v cerkveno podzidje. Začnem pa v imenu tistega, v čegar imenu moramo začeti vse, kar hočemo dobro začeti, uspešno nadaljevati in.srečno končati, to je v imenu Jezusa Kristusa, ki je »poglavitni vogelj ni kamen, v katerem vsa stavba zgrajena raste v svet tempelj v Gospodu, v katerega ste tudi vi vzidani v p r e b i v a 1 i š č e božje v Duhu.« (Efež. 2, 20—22). In kakor je Jezus Kristus obiskal hišo Cahejevo in jo je napolnil z božjim blago¬ slovom, tako naj obišče tudi kraj, ki smo ga danes posvetili, pa naj blagoslovi zidanje ter mu naj podeli On, ki je začetek in konec, dober začetek in srečen zvršetek. »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Mat. 13, 9). V Gospodu pobožno zbrani kristjani! adar moli sv. cerkev, kakor smo molili mi duhovniki danes pri blagoslovitvi podzidja in vogeljnika za novo farno cerkev: Veni c r e a t o r S p i r i t u s — Pridi stvarnik sveti Duh, tedaj nas hoče ona spominjati sv. Duha ne le kot stvarnika vesoljnega sveta, kot delavca v vidnih stvareh, temveč kot posvečevalca naših duš. Zato ga prosi nadalje: »Pridi sv. Duh stvar¬ nik, pa ob išči duše svojih, in napolni s svojo milostjo srca, k a t e r a s i u s t v ar i L« Zares, sv. Duh je stavitelj duhovnega templja, je <»• 6G zidavec naše duše. On jo posveti pri svetem krstu, pa jo potrdi pri sveti birmi in jo povzdigne pri vseh drugih sv. zakramentih. Zato piše sv. apostol Pavel: »Ali ne veste, da so vaši udje tempelj svetegaDuha, k a t e r i j e v v a s , katerega imate od Boga, in da niste svoji? Zakaj kupljeni ste za drago ceno. Častite in nosite Boga v svojem telesu.« (I. Kor. 6, 19. 20). Sv. Bernard klaravalski je enkrat na god cerkve¬ nega posvečenja svojo pridigo začel tako le: »Krist¬ jani, današnji god je tudi naš god, ker zadeva tudi nas; zakaj tudi mi smo du¬ hovni templji božji«. Pač prav primerno je govoril medeni učitelj cerkveni. Zakaj po svetem krstu smo bili posvečeni v žive templje božje, v katerih prebiva Bog sv. Duh. In to posvečenje pri svetem krstu se vrši skoro tako slovesno, kakor se opravlja posvetitev hiše božje ali cerkve iz kamenja, opeke in lesa. Kar se na cerkvenem zidovju godi vidno, kakor se boste prepričali, če učakate posvetitev nove cerkve, kar vam vsem prav iskreno želim, to se godi v duši duhovno ali nevidno. Cerkveno posvečenje se vrši s škropljenjem z blagoslovljeno vodo, z zaznameno- vanjem s sv. križem, z maziljenjem in razsvetljenjem. In vse to se ponavlja duhovno v naših dušah pri svetem krstu. Zato je povsem opravičeno Pavlovo vprašanje do Korinčanov: »Ali ne veste, da ste tempelj božji, in da sv. Duh v vas pre¬ biva? In t emp e 1 j, ki s t e vi, j e svet.« (I. Kor. 3, 16. 17). Zdaj umejemo tudi besede Kristusove: -» 67 •«> »A k o me kdo ljubi, bo moje besede izpol¬ njeval. In moj Oče ga bo ljubil, in bova k njemu prišla, in pri njem prebivala.« (Jan. 14, 23). Ker smo tempelj božji, zato govori božji Vzveličar: »Glej, Jaz stojim pri vratih in trkam. Ako kdo moj glas posluša in mi odpre vrata, bom stopil k njemu in b o m ž njim v e č e r j a 1 in on z men oj.« (Apok. 3, 20). Ker je krščeni človek tempelj sv. Duha, kaj čuda potem, da je sv. mučenec Leonida svojega sinka, poznejšega učenega Origena, ko so ga pri¬ nesli od krsta, poljubil na prsih, rekoč: »Zakaj ne bi čislal te palače sv. Duha!« In ko so sv. devico Lucijo ujeli in hoteli odpeljati na nesramen kraj, da bi ji oskrunili deviško telo, je klicala glasno: »Jaz sem tempelj sv. Duha, ne oskrunjajte tega svetišča!« 1. Zdaj pa prispodobimo, kristjani predragi, vidni tempelj nevidnemu, prispodobimo duhovni tem¬ pelj telesnemu templju. Vi boste zdaj zidali novo cerkev. Začeli boste s fundamentom ali temeljem, in boste postavili prav močen in trden zid, ki bo ob- kroževal ves notranji prostor in bo nosil vse poslopje. Moč in krepkost cerkve bo odvisna od moči in krep- kosti podzidja. Cim močnejši bo temeljni zid, tem močneje bo stala cerkev stoletja in stoletja. Moder mož, pravi sv. Pismo, zida svojo hišo na skalo. In če se ulije ploha, in pridejo vode, in pihajo vetrovi in se uprejo v hišo, ne pade ta, ker je postavljena na skalo. (Mat. 7, 24. 25). Zares, temelj za vašo novo 5* 68 hišo božjo je, kolikor smo danes sami videli, prav močen in drzen. Toda, kaj je pri duhovnem templju temelj in zid, ki nosi in vzdržuje vso duhovno stavbo? To je živa sveta vera. Vera v troedinega Boga in v nauke sv. katoliške cerkve je podlaga krščanskemu življenju. »Brez vere je nemogoče Bogu dopadati. Zakaj kdor hoče k Bogu pristopiti, mora vero v ati, d a j e, in daje tistim,ki gaiščejo, plačnik.« (Hebr. 11,6). Kolikega pomena je sveta vera za kristjana, opisuje sv. apostol Pavel v zna¬ menitem enajstem in deloma tudi v dvanajstem po¬ glavju svojega duhovitega lista do Hebrejcev. Tu hvali in slavi živo vero svetih očakov, kakor Abela, Henoha, Noeta, Abrahama, Izaka, Jakoba, Jožefa, potem Mozesa, Gedeona, Baraka, Davida, Samuela in drugih pravičnikov, »ki so v veri premagovali kraljevstva, delali pravico, dobivali obljube, levom mašili žrela, ki so moč ognja topili, osti meča vha- jali, v boleznih ozdravljali, junaki v boju postajali. Drugi pa so bili mučeni, so izkušali zasramovanje in bičanje, vezi in ječe. Bili so kamenjani, žagani, z mečem morjeni, hodili so v ovčjih in v kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah, svet jih ni bil vreden; tavali so po puščavah in gorah in brlogih in pod¬ zemeljskih jamah. (Hebr. 11, 33—38). Vrzimo torej tudi mi raz sebe vsako breme in vsak greh in bijmo stanovitno naloženo nam borbo.« (Hebr. 12, 1). Pra¬ vični živi iz vere. (Hebr. 10, 38). Stojmo torej trdno in črstvo v veri! (I. Kor. 16, 13). Tako sv. Pavel. Zdaj menda umete globoki pomen sv. vere. Zdaj 69 ■« menda izprevidite, zakaj sem pri blagoslovitvi in vložitvi vogeljnega kamena molil in prosil Boga, naj bi na tem svetem mestu cvetla prava vera. Pa preljubi moji poslušalci, vera ne sme biti mrtva, ona mora biti živa, ona se mora kazati v dobrih delih. Živa mora biti, to pomenja, mi moramo živeti tako, kakor ona zapoveduje. »Kaj pomaga, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima. Veragavendar r e š i t i n e m o r e . . . Kakor je namreč telo brez duše mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.« (Jak. 2, 14. 26). O, kaj premore vse sveta vera, kadar nas prešine in napolni! Božji Vzveličar Jezus Kristus, ki je temelj, da drugega nihče ne more položiti (I. Kor. 3, 11), je navadno rekel bolniku, katerega je ozdravil: »Tvoja vera ti je pomagala.« (Mat. 9, 22). In prvak evangelistov sv. Janez je opisal mogočnost sv. vere, ko je dejal: »Zmaga pa, ki premaga svet, to je naša vera.« (I. Jan. 5, 4). In pre- izvrstni tolmač božjih skrivnostij sv. apostol Pavel je označil posvečevalno moč svete vere, ko je pisal Kološanom, češ, da nas dela Kristus svete, neomadežane in negrajivne pred seboj, če le ostanemo v veri utemeljeni. (Kol. 1, 22. 23). Zdaj boste imeli lepo priložnost, kazati svojo vero v dejanjih, ko boste pomagali zidati hram božji. Eden tako, drugi drugače. To zidanje bo nedvomno pripomoglo veliko, da se v fari vzbudi, da se po¬ množi in ukrepi versko življenje. Saj se dogaja to povsodi, kjer zidajo cerkve. Zatorej pa se z veseljem in z druženimi močmi lotite vzvišenega dela. Če boste skrbno pomagali staviti vidni tempelj, boste tudi svoje nevidne templje, svoje duše, bogatili z dobrimi deli in jih boste okrasili v vredna prebiva¬ lišča Boga sv. Duha. 2. Pa hitimo dalje v premišljevanju svojega predmeta. Poleg obzidja je zunaj cerkve najbolj zna¬ menit zvonik, ki se kviško proti oblakom vzdiga in spenja, kakor bi se hotel neba dotakniti in skozi obnebje prodreti v sama nebesa. Podoben stolp se mora zgraditi tudi v duhovnem templju. In kaj je to? To je krščansko upanje. Ta božja čednost povzdigne človeka nad zemljo in ga zanese v višine, da govori s svetim Pavlom: Naše življenje je v nebesih. (Filiplj. 3, 20). Upanje tolaži kristjana v vseh nadlogah in težavah, ker mu kaže plačilo v raju. Upanje tolaži tudi pri grobu in še daleč tje čez grob, ker nam kaže zoro, oznanjujočo večno veseli dan. Cim višji in vzornejši ko je zvonik, tem lepša je cerkev. Cim večje je upanje, tem svetejše in po¬ polnejše je tudi naše življenje. Zakaj čimbolj mislimo na nebesa, tembolj hrepenimo po njih, tem zvesteje služimo Bogu, tem mirneje prenašamo stiske in tež- koče, vedoč, da posvetne težave niso v nobeni pri¬ meri s sladkostmi, ki nas čakajo v nebesih. Bodite torej, predragi v Gospodu, stanovitni v upanju, bo¬ dite neomahljivi in nepremični v tej božji čednosti. Neomejene zaupnosti bo treba pri stavljenju nove cerkve. Vaš preblagi dušni pastir so doslej že po¬ kazali, da imajo toli krepko zaupanje v Boga in v njegovo pomoč, da jih prav nič ne straši pri vele- 71 -Sv- važnem delu, katero so v svojem duhu že zdavnaj izvršili. Doslej jim to trdno upanje ni bilo v nečast, pač pa v čast, ker pravo upanje nikoli ne osramoti (Rimlj. 5,5), in ko bi bilo tudi proti upanju. (Rimlj. 4, 18). Gospod župnik se niso ustrašili nobenih ugovorov, nobenih nasprotovanj, nobenih sitnob in ovir pri nabiranju denarnih pri¬ pomočkov za novo cerkev. In nabrali so jih ne¬ pričakovano mnogo. Gotovo so se večkrat spominjali evangeljskih besed: »Kdo, ki hoče zidati stolp, ne sede poprej in ne preračuni stroškov, ali ima dosti, da ga dovrši? To pa zato, da bi se mu, kader postavi dno in ne more dokončati, ne jeli vsi, kateri vidijo, po¬ smehovati, govoreč: Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dozidati.« (Luk. 14, 28—30). Pač ne dvomim, da bodo čez leta dni tisti, ki bodo zagledali novo stavbo, se jeli čuditi in hvaliti stavi- telja, rekoč: Ta mož je začel zidati in je mogel do¬ zidati. Da, kdor zaupa in zida na Boga, zida na skalo. Bodi zatorej tudi vaše upanje neomajano, in Bog sam bode zidal cerkev. O, koliko premore stanovitno zanašanje na pomoč božjo! Morebiti vam, preljubi, ni neznano, da zidamo v Mariboru veličastno cerkev na čast Mariji, materi milosti. Pravzaprav je že dozidana. Toda od¬ kod se je jemal potrebni dend'r? Mislite, da je bil v kaki zakladnici nakopičen. Ne. Zakladnica, iz katere so zajemali župnik in župljani, je bilo trdno za¬ upanje v božjo pomoč, v Marijino podporo, v darež- Ijivost milosrčnih kristjanov, je bilo skrbno zajemanje 72 iz bogatega vira božje previdnosti z molitvami, z daritvami svetih maš in z raznimi pobožnostmi, kakor je bila zakladnica tudi blažena edinost in složnost ter marljivost in trud pobožnih vernikov. Glejte, to je bil ves bogati zaklad. In kaj se je doseglo v krat¬ kem času? Danes teden sem blagoslovil za oba krasna zvonika pet zvonov, kateri veljajo nad osem¬ najst tisoč goldinarjev, ki so povečem že plačani. Bog je obudil dobrotnike in jim je ganil srca, da so darovali obilo. Neka blaga vdova je podarila šest tisoč goldinarjev za veliki zvon, ki pa stane devet tisočakov. Ostalo so vložili drugi blagodušni dobrot¬ niki. Tretji zvon so kupile device, pa je še preostalo tisoč goldinarjev. Peti zvon je pripravila neka po¬ božna devica, katere darežljivost za cerkvene potrebe je nepotekljiva. —■ Blaženega dela se je vse udeleže¬ valo: gospoda in negospoda. Pomagali so možje in žene, dekleta in mladeniči, mladi in stari, bogati in revni. Podpirali so podjetje meščani in okoličani, duhovniki in neduhovniki, redovniki in redovnice. Semtertje so nosili gospodje in so nosile gospe in gospodične kamenje, opeko, vodo in druge za stavbo potrebne reči. Kdo pač dopove, kaj premore dobra volja, kaj doseže navdušenost za sveto stvar. Prebivalci Videmske fare pri Brežicah so imeli prav ozko in nizko cerkev, da še skoro polovica vernikov ni našla ob nedeljah in praznikih prostora v njej. Bila je tudi vlažna in mokrotna, da je cerk¬ vena oprava kmalu izplesnela. Ko sem prilično ob¬ iskal staroslavno duhovnijo, sem nagovarjal dobre farane, naj poderejo cerkvico in novo postavijo, Bog 73 « jim bo gotovo pomagal pri neizogibno potrebnem delu. Pa reklo se mi je in sicer po vsej pravici, da so duhovljani prerevni, ker jim ne rodijo vinske gorice, in tudi živina nima cene, poljski pridelki so pa tako pičli. Toda Bog je še vedno vsemogočen in vsedober, in lahko pomaga na raznotere načine. Vrli gospod župnik Janez Novak so se neki dan pri meni v Mariboru močno solzili, videč ogromne težave, katere bi si naložili na rame z zidanjem nove farne cerkve. Jaz sem jih tolažil in izpodbujal, naj le za¬ upno in pogumno začnejo toli potrebno stavitev, ki pač ne bo pogrešala božje pomoči in božjega blago¬ slova, česar nobeno dobro podvzetje ne pogreša. Blagi mož so se vdali, pa so jeli zidati, in božja pomoč je bila ž njimi. Plemenita in blagodušna gospa Jozefina Hočevar iz krškega mesta je vložila prvi zidni kamen, ko je darovala deset tisoč goldinarjev za novo hišo božjo. Danes je že dovršena prekrasna farna cerkev, kateri ni primere ne blizu in ne daleč. Vse se je izredno dobro obneslo; in nesreča se ni pripetila nobena, ker je Bog svojo roko držal nad stavbo, ker je njegovo oko bedelo nad mestom tako, da niso zastonj stražili, ki so stražili. Pač, ena nesreča se je prigodila in žal nepopravljiva, ker so namreč sedem¬ desetletni gospod župnik umrli, ko so ravnokar do¬ zidali cerkev, ki ostane zdaj njihov najlepši spomenik. Ko sem jih v bolezni obiskal in vprašal, kako so zadovoljni z napredkom, odgovorili so mi med glas¬ nim jokom, da ne smejo med delavce iti, ker bi se sicer morali vedno solziti, ko vidijo, kako radi po- 74 magajo župljani pri delu. Saj so celo najpriletnejše ženice nosile kamenje na stavišče. Da, kdor v Boga stavlja upanje svoje, zida na skalo in ne na pesek. Poznate, ljubi moji farani, prijazne Griže pri Žalcu? Tam so v malo letih postavili farno cerkev, ki je stala nad sedemnajst tisoč goldinarjev. To pa še podvzetnemu gospodu župniku in blagosrčnim far- nikom ni zadoščevalo. Na prijetnem in prijaznem hribcu so postavili še drugo prelepo svetišče, prvo večjo cerkev v naši škofiji, posvečeno lurški Materi božji. Dne 3. julija 1894 sem slovesno blagoslovil in posvetil to hišo božjo na čast in v slavo Oni, ki se imenuje hiša zlata in vrata nebeška. Vem, da prebivalci griške fare ne tožujejo o kaki izgubi ali škodi pri teh podjetjih, pač pa smejo go¬ voriti o dobičku in blagoslovu, ki so si ga pridobili za se in za svoje potomce. Ni svetejše in dražje reči za katoliškega kristjana na svetu, kakor je čedna in lična cerkev, v kateri prebiva ljubljeni Vzveličar in kjer deli nebeške milosti in dobrote svojim častilcem. Neizmerno več je v novi zavezi cerkev za kristjane, kakor je bil v starem zakonu sveti šator ali tempelj Jeruzalemski za Izraelce. Farna cerkev je očetovska hiša vseh faranov. V njej se rodijo v otroke božje. V njej spoznavajo, da imajo vsi enega Očeta nebeškega, enega brata in odreše¬ nika Jezusa Kristusa, enega posvečevalca sv. Duha, eno duhovno mater Marijo prečisto devico. V njej se kot udje sprejmejo v veliko družino sveto Cerkev, v občestvo svetnikov. V njej postanejo brati in sestre med seboj. V njej dobivajo nauke in milosti za bogo- <»■ 75 « ljubno življenje, in s tem si pridobe pravico do de¬ diščine v nebeškem kraljevstvu. Da, nobena hiša na svetu ni tolike vrednosti, ni tolike važnosti za krist¬ jana, kakor je hiša božja, sveta cerkev. Pa bodi dovolj zgledov za tolažilno resnico, da pravo zaupanje in zanašanje na božjo pomoč nikoli ne osramoti človeka, ki deluje po svojih močeh z božjo milostjo. Seveda, brez križev ne bo vaše nameravano delo. Pa kje jih ni? Kakor ste zapazili, stoji danes velik križ na sredi stavišča, katero smo blagoslovili. Ta križ pomenja križe, ki jih bo pri¬ zadevala zidava nove cerkve mnogoterim ljudem. Toda ta križ bo kmalu povišan na vrh zvonika, in tam, kjer on danes stoji, bo v kratkem stal veliki altar, in takrat bodo tudi zidavcem vzeti z ram težki križi. Udeležujte se torej težav, da boste svojedobno deležni tudi blagoslova in plačila. »Ljubi moji bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, obilni vselej v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazenvGospodu.« (I. Kor. 15, 58). 3. Preljubi moji poslušalci! Doslej smo naj¬ imenitnejše dele zunaj cerkve ogledovali in smo jih prispodobili z duhovnim templjom. Sedaj pa stopimo v cerkev in vprašajmo, kaj pa je tu v notranjščini poglavitna reč? Najpotrebnejša priprava v notranji cerkvi je altar. Brez altarja bi ne bila cerkev kato¬ liška, bi ne bila hiša božja. Altar je bistveni notranji del. Vse drugo je le bolj oprava in olepšava, še celo pridižnica in krstni kamen in svete podobe niso ne- obhodno potrebne, medtem ko altar moraš imeti. Kaj pa je v duhovnem templju altar? To je ljubezen <»• 76 •« do Boga in do bližnjega. Glejte, iz ljubezni do svo¬ jega nebeškega Očeta in do nas ubogih grešnikov je učlovečeni Sin božji, Jezus Kristus, trpel in umrl, je na gori Kalvariji opravil krvavo daritev presvete maše. Ta najsvetejša daritev se zdaj nekrvavo po¬ navlja na altarjih katoliških cerkva. Iz gole ljubezni do nas prebiva Jezus neprestano na altarju v taber¬ naklju, in se nam daje v dušno hrano pri svetem obhajilu. Da, Bog je ljubezen. (I. Jan. 4, 16). In kjer je ljubezen doma, tam prebiva tudi On. Zatorej pa, ako hočeš predragi kristjan biti tempelj božji, moraš ljubiti Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli; svojega bližnjega pa, kakor samega sebe. Krščanska ljubezen mora biti močna podstava tvojemu življenju, kakor opominja sv. apostol Pavel Efežane, naj se uteme¬ ljijo in ukoreninijo v ljubezni, in charitate fundati et radicati. (Efež. 3, 17). Katero ljubezen je mislil s tem slavni apostol, to je povedal v svojem prvem listu do Korinčanov, ko je zapel v trinajstem poglavju prelepo hvalnico o sveti ljubezni, rekoč: »Ko bi člo¬ veške jezike govoril in angelske, a ljubezni bi ne imel, bi bil brneč bron in zvenčeč škrobotec. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in vsako znanje; in ko bi imel vso vero, da bi gore prestav¬ ljal, a ljubezni bi ne imel, nič nisem. In ko bi na kosce razdajal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da se sežgem, a ljubezni bi ne imel, nič mi ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ljubezen ni zavistna, ljubezen se ne hvali »• 77 <4- in ne napihuje. Ona se ne vede nespodobno, ne išče svojega, ne jezi se, ne misli hudega. Ne raduje se krivici, pa raduje se resnici. Ona vse potrpi, vse veruje, vse prenese. Ljubezen nikoli ne preneha; bodi si preroštva, nehala bodo, bodi si jeziki, umolk¬ nili bodo, bodi si znanje, nehalo bo . . . Ostaje pa vera, upanje, ljubezen, to troje, največja od njih pa je ljubezen.« (I. Kor. 13, 1 —13). Iz teh apostolskih besedi posnamemo prav lahko, da mora biti naša ljubezen požrtvovalna, da se mora kazati v dobrih delih in v zaslužnih dejanjih. »Otro¬ čiči moji, opominja apostol ljubezni sv. Janez, ne ljubite z besedo, ne z jezikom, temveč v dejanju in v resnici.« (I. Jan. 3, 18). Delavna bodi tudi vaša ljubezen, predragi Cadramčani! Zdaj boste imeli ugodno priložnost, kazati to vzveličavno čednost. Vsakdo izmed vas zamore pomagati pri zidanju nove župnijske cerkve. Pomore lahko ali z ročnim delom ali z milošnjo ali vsaj z molitvijo, katera ni najzadnja pripomoč pri takem delu. Charitas aedificat. (I. Kor. 8, 1). Ljubezen zidaj! V cerkvi pred tabernakljem gori večna luč v znamenje, da je Jezus luč sveta in da neprenehoma čuje nad vami. Bodite tudi vi žarna luč. Delajte dobro, da bo videl svet vaša dobra dela in da bo slavil in hvalil Boga, ki je v nebesih. Naj cvete tukaj, kakor sem molil pri posvetitvi vogeljnika, bratovska ljubezen, katera je potrpljiva in dobrotljiva, katera vse veruje, vse prenese in vse premore. 4. Končno je potreba, da krije cerkveno po¬ slopje močna, zanesljiva streha. Streha brani in 78 • varuje cerkev deža, snega, hude burje, sploh vre¬ menske škode. Streha skrbi, da je v cerkvi vse mirno in tiho, kakor se spodobi za sveti kraj. Tudi čez našo dušo mora biti streha razpeta, in to je strah božji, kakor smo molili pri posvetitvi vogeljnika, ut vigeat in hoc loco timor Dei, naj se nahaja na tem mestu strah božji. Ako je strah božji duši streha, ako on dušo krije, tedaj se ona obvaruje greha, strastij, izkušnjav, pa zauživa mir, veselje in zadovoljnost. Strah božji je začetek modrosti in pobožno spoznanje. (Sir. 1, 16. 17). Zato naj kraljuje v vaših srcih, pa naj vlada v vaših hišah, ki bodo potem dolgo stale in krepko. O vsakem iz¬ med vas, o vsaki družini in o vsaki hiši, da, o celi fari naj velja božji glas, ki ga je slišal sv. apostol Janez, ko je v zamaknjenosti videl sveto mesto, novi Jeruzalem, priti z neba od Boga, pripravljeno kakor nevesta, ki je ozaljšana za svojega ženina: »Glej, šator božji med ljudmi; in prebival bode Bog ž njimi. In oni bodo njegovo ljudstvo, in On sam, njih B o g, b o d e ž nj i mi.« (Apok. 21,2—4). Kakor bode kraj, ki smo ga danes blago¬ slovili, strašen za vso prihodnost, ker bo na njem stala hiša božja, hiša molitve, enako bodite tudi vi božjega srahu polno svetišče, kije, kakor smo molili pri posvetitvi vogeljnika, odločeno molitvi in klicanju in hvaljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa! 5. V Gospodu ljubljeni kristjani! Vam pač go¬ tovo dopada lepa cerkev. Vsi radi zahajate v čisto, snažno, vkusno postavljeno hišo božjo. Ali morda •^5- 79 ■‘Sv- ni vsakdo izmed vas vesel mične in vabljive cerkve sv. Barbare, v katero sem tudi jaz kot deček rad zahajal in v kateri sem nekako opravil prvo cerkveno službo, ko sem držal škropilnik, iz katerega so du¬ hovnik škropili procesijo, došlo v križevem tednu v prijazno cerkev. O vsaki krasni cerkvi bi človek pel s kraljem Davidom: »Kako ljubo mi je svetišče tvoje, Gospod vojnih čet! Moja duša hre¬ peni in koprni po vežah Gospodovih. Moje srce in moje meso se veseli v živem Bogu. Blagor njim, kateri prebivajo v tvoji hiši, o Gospod, vekomaj in vekomaj te bodo hva¬ lili. Bolj sije en dan v tvojih preddvorih, kakor tisoč drugde. Izvolil sem, zaničevan biti v hiši svojega Gospoda, kakor bi sta¬ noval v šatorih grešnikov. Ker usmiljenje in resnico ljubi Bog, milost in slavo daje Gospod. Dobrot ne bo kratil tistim, ki žive nedolžno. Gospod vojnih čet, blagor mu, kdo zaupa v tebe.« (Ps. 83, 2 nsl.). Pa kakor ugaja lep zunanji tempelj, slično ugaja čista, brez¬ madežna duša Bogu in ljudem. Zato varujte te tem¬ plje božje in branite je pred oskrumbo, da jih ne zapusti sv. Duh in je zasede hudobni duh. Bodite sv. tempelj, v katerem molite Očeta nebeš¬ kega v duhu in resnici (Jan. 4, 24), v katerem mu služite v svetosti in '"pravičnosti vse svoje žive dni. (Luk. 1, 75). Ker poznam vašo globoko vernost in pobožnost, kristjani predragi, zato vem, da vas hudo v srcu zaboli, kadar slišite, da so hudobne roke kje kako 80 «■ hišo božjo oskrunile, da so jo dragocenosti oplenile, morebiti celo podrle, kakor so v šestnajstem sto¬ letju krivoverci podirali katoliške cerkve in altarje, pa so lomili svete podobe, odpirali tabernaklje in svete hostije onečaščevali. Denimo, da greste na praznik sv. Barbare na divni griček, kjer stoji vkusno pre¬ novljena cerkev, posvečena tej mogočni devici in mučenici. Pa glej, ko pridete do cerkve, zapazite, da so vhodna vrata vlomljena, in ko vstopite, za¬ gledate, da so altarji podrti, svete podobe zlomljene, stene razkopane, sploh daje vsa cerkev poškodovana. Ali bi vas pri tem pogledu ne izpreletela groza in ne zgrabila žalost in sveta jeza, tako da bi klicali maščevanje z nebes nad oskrunjevalca posvečene cerkve. In kdo bi vam zameril to! Toda, ljubi moji kristjani, kaj je mrtev tempelj od kamenja in lesa nasproti živemu templju, ne¬ umrljivi duši? Ta tempelj je svet, pravi sv. apostol, in to ste vi. Kako grozna hudobija mora pač biti, ako se oskruni tempelj sv. Duha, ako se duša omadežuje, ako se ona oropa svatovskega oblačila milosti, pa se v last da napuhu, lakomnosti, nečistosti, zavisti, požrešnosti, jezi. Podrt je zdaj zid žive svete vere, porušen je stolp krščanskega upanja, uničen je altar krščanske ljubezni in sesuta je streha strahu božjega. Bog je zapustil svoje bivališče. Zakaj »kakšno družbo ima Kristus z belijalom? Kakšno zvezo ima tempelj božji z maliki? Vi ste namreč tempelj živega Boga, kakor govori Gospod: Pri njih bom prebival in med njimi bom hodil in bom njihov Bog, -=r§" 81 • in oni bodo moje ljudstvo.« (II. Kor. 6, 15. 16). Če Bog dušo zapusti s svojimi milostmi, postane prazna, pa oslabi in omaga, ker nima zaslombe v živi veri, katero zanemarja; nima podpore v svetem upanju, ker gleda le na minljive reči; nima moči v božji ljubezni, ker je vdana ničemurnostim tega sveta. Čuječnosti in sramožljivosti ni več; odkrita je streha strahu božjega, in v dušo imajo prost pristop hudo¬ bije in izkušnjave. Tu se uresniči svetopisemski pregovor: Domus impiorum delebitur, taber- nacula vero iustorum germinabunt. Hiša brezbožnih bo razrušena, prebivališča pra¬ vičnih pa bodo zelenela. (Pregov. 14, 11). Gorje človeku, kateri oskruni tempelj božji; ukončal in pogubil ga bode Bog, piše sv. apostol Pavel. Skrbite preljubi moji, da vas ne zadene to strašno gorje. Saj veste, kako je sicer mili in ljubez¬ nivi Jezus kaznoval tiste, ki so oskrunjevali tempelj Jeruzalemski. Naredil je kakor bič iz vrvic (Jan. 2, 15), pa je šel v tempelj in je začel izganjati tiste, ki so v njem prodajali in kupovali. In jim je rekel: Pisano je: Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo storili jamo razbojnikov. (Luk. 19, 45. 46). Če je božji Vzveličar našibal jude, ki so telesni tempelj skrunili, kako bode šele kaznoval kristjane, ki oskru- njajo in kvarijo duhovne templje. Zato pa živite, ljubi kristjani, verno in pobožno. Opravljajte v svoji duhovni hiši, v duši, darove pokore, zatajevanja, molitve in drugih čednostij. Darujte na altarju svo¬ jega srca Bogu čisto vest, neomejeno pokorščino in gorečo ljubezen. Ne dajajte slabih zgledov bliž- 6 82 «■ njemu, da ga ne pohujšate, da mu ne oskrunite duše, katero je rešil in odkupil Jezus Kristus s svojo pre¬ drago krvjo. »Popustite, kakor opominja sv. Peter, vso hudobijo in vso zvijačo, pa hinavščine in zavisti in vsa obrekovanja... Ko ste pristopili k njemu, živemu kamenu, od ljudi sicer zavrženemu, od Boga pa izvo¬ ljenemu in češčenemu, ste tudi vi kakor živi kameni na-nj zidani, ste duhovna hiša, sveto duhovništvo, da darujete duhovne daritve, prijetneBogu pojezusu Kristusu. Zatorej pravi Pismo: Glej na Sionu posta¬ vim največji vogeljni kamen, izvoljen in drag, in kdor veruje v njega, ne bo osra¬ močen. Vam torej, verujočim, je k časti, njim pa, kateri ne verujejo, je kamen, ki so ga zavrgli zidavci, in je postal poglavitni vogeljnik in kamen spotike in skala pohuj¬ šanja tem, kateri se spotikajo nad besedo in ne verujejo, v kar so vendar poklicani. Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovni¬ štvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da oznanjujete kreposti tistega, ki vasje iz teme poklical k svoji prečudni svetlobi; kateri nekdaj niste bili njegovo ljudstvo, zdaj pa ste ljudstvo božje; kateri niste usmiljenja dosegli, zdaj pa ste usmiljenje dosegli... Bili ste kakor izgubljene ovce, zdaj pa ste se obrnili k pastirju in škofu svojih duš.« (I. Petr. 2, 1. 4 — 10. 25). Preljubi v Gospodu! > koncu svojega govora vas naj opomnim še na to, kar mi velevajo sveti obredi. Po dovršeni blagoslovitvi vogeljnega kamena pravi namreč obrednik, naj škof povabijo vernike, da po svojih močeh pripomorejo k zidanju cerkve. Exhortatur populum ad contribuendum pro structura ecclesiae. Mnogoteri izmed vas so udje društva za zidanje nove farne cerkve v Čadramu, ki je bilo od mojega preblagega prednika rajnega kneza in škofa Jakoba Maksimilijana dne 7. januarija 1885 potrjeno in po visoki c. kr. namestniji v Gradcu dne 5. februarija tistega leta dovoljeno, in so kot društ- veniki v sveti namen že mnogo darovali, za kar jim danes izrekam svojo višepastirsko zahvalo in po¬ hvalo. Drugi pa še bodo žrtvovali. In tako boste vsi koristili sebi. Zakaj kdor daruje cerkvi, posojuje. Bogu, ki je najvestnejši povračnik. Kdor pomaga postaviti Jezuzu dostojno prebivališče na zemlji, on si kupi pravico do sedeža v nebesih. Vselej sem globoko ginjen, kadar berem v 35. in 36. poglavju druge knjige Mozesove zanimivo poročilo o izdelavi svetega šatora. Srečno so bili Izraelci iz Egipta, iz dežele hlapčevanja, prispeli do vznožja gore Sinajske, kjer jim je Gospod dal deset božjih zapovedi. Ob enem je veleval svojemu zve¬ stemu služabniku Mozesu, naj napravi skrinjo zaveze in naj postavi krasen šator za bogoslužje. Brž ko je Mozes prejel povelje, je zbral ves narod in ga je povabil, naj prostovoljno daruje za napravo svetega 84 šatora. In kakšen je bil uspeh tega povabila? Gen- Ijivo poroča o tem sv. pisatelj, rekoč: »Tedaj je šla vsa množica Izraelovih otrok izpred Mozesa, in je prinašala s prav voljnim in pobožnim srcem prvine Gospodu v dar, da bi se napravil šator zaveze. Karkoli se je potrebovalo za službo božjo in za sveta oblačila, so podelili možje in žene: ročnih pripetnic in uhanov, prstanov in zapestnic; pa tudi razna zlata posoda je bila odločena Gospodu v dar. In ako je kdo imel višnjeve in temnordeče volne, dvakrat bar¬ vanega škrlata, tančice iz kozjih dlak, iz rdečkastih ovnovih kož in modrih kož, zlata, srebra in brona, akacijinega lesa, to so darovali Gospodu v poljubno porabo. Pa tudi žene, ki so znale šivati, so dale, kar so naredile iz višnjeve in temnordeče volne in dvakrat barvanega škrlata ter iz tančice in kozje dlake. Vse to so prostovoljno dale. In knezi so pri¬ nesli onihovih kamenov in drugih dragih kamenov za naramnik in za naprsnik, in dišav in olja za na¬ pravo svetilnic in za naredbo mazila in prijetno dišečih kadil. Vsi, možje in žene, so s pobožnim srcem nosili darove, da bi izvršili delo, katero je zapovedal Gospod po Mozesu. Vsi otroci Izraelovi so žrtvovali prostovoljnih darov Gospodu.« (Eks. 35, 20 — 29). Mozes je poklical može, katerim je dal Gospod modrost in znanost, da so umeli delati, česar je bilo treba za svetišče in kar je bil naročil Gospod. Tem izvedenim možem je izročil vsa darila Izraelovih otrok. »Ko so pa bili le-ti pri delu, piše nadalje sveti po¬ ročevalec, je ljudstvo vsak dan zjutraj donašalo 85 prostovoljnih darov. Zatorej so bili umetniki pri¬ morani iti in reči Mozesu: Ljudstvo več prinaša, kakor je potreba. Tedaj je Mozes ukazal, oklicati po oznanjevalcu: Ne možki ne ženska naj nič več ne nosi k izdelavi svetišča. In tako so nehali daro¬ vati, ker je bilo darov dovolj in še preobilo.« (Eks. 36, 3 —7). V kratkem so dovršili imenitno delo. In ko je bilo vse dokončano, je oblak pokril šator zaveze, in veličastvo Gospodovo ga je napolnilo. (Eks. 40, 31. 32). Ljubi moji kristjani! Izraelci so radi več, kakor je trebalo, darovali za napravo šatora, ki je bil le slaba predpodoba, je bil samo le senca naših cerkva, v katerih prebiva sam božji postavodajalec, in je v njih Sin božji Jezus Kristus resnično, gotovo in bist¬ veno pričujoč. Koliko več mora torej vredno in bolje biti, če darujemo za napravo ali za popravo katoliških cerkva, teh pravih hiš božjih. Ce je Bog radovoljne darove za šator stare zaveze bogato po¬ plačal Izraelcem, kako bo šele povrnil prineske za svetišča nove zaveze! Preroške besede, katere je pobožni Tobija govoril o tistih, ki so po vrnitvi iz babilonske sužnosti pomagali vnovič zidati mesto Jeruzalem, te besede se bodo izpolnjevale tudi nad tistimi, ki bodo pomogli, zidati to cerkev. »Blago¬ slovljeni bodo, ki bodo pozidali tebe.« (Tob. 13, 18). Saj sem molil pri blagoslovitvi vogelj- nika, proseč: »Blagoslovi Gospod ta kamen, in dodeli na klic tvojega presvetega imena, da bodo vsi, ki k zidanju te cerkve pri- -»■ 86 ■«> pomorejo z dobrim namenom, dosegli zdravje na duši in na telesu.« Z nepopisnim veseljem so zidali za kralja Salo¬ mona čudoviti tempelj v Jeruzalemu. (III. Kralj. 5., 6. in 7. pogl.). In Bog je slovesno obljubil, da bo njegovo ime, njegovo srce in njegovo oko vse dni v tem templju, to se pravi, da bo Gospod imel tamkaj odprto srce in čuječe oko za vsakega, ki bo molil tam. (111. Kralj. 9, 3). Pa kaj je Jeruzalemski tempelj v primeri s katoliško cerkvijo? Je le kakor podoba v zrcalu. Pozneje je bil tempelj poškodovan od sovražnikov, ki so Izraelce odgnali v sužnost. Po srečni vrnitvi so jeli judje zopet zidati in po¬ pravljati svetišče. Toda kmalu so popustili delo, češ, da si poprej hiše postavijo in druga opravila izvršijo. Zavoljo te malomarnosti jih je Gospod posvaril po preroku Hageju, rekoč: »Vzemite si k srcu svoja pota. Mnogo ste sejali, pa malo ste želi; jedli ste, pa se niste nasitili; pili ste, pa se niste napili; oblačili ste se, pa se niste zagreli. In kdor je dobil prislužek, vrgel ga je v razstrgano vrečo . . . Pri¬ čakovali ste obilo, in glej, bilo je malo; v hišo ste nosili, in jaz sem tisto odpihal. Zakaj? Zato, ker je moja hiša zapuščena, in ste vi hiteli sleherni k svoji hiši. Zategavoljo je nad vami zadržano nebo, da ne daje rose; in zadržana je zemlja, da ne daje sadu. In poklical sem sušo v deželo, na gore, na žito in vino, na olje in na vse, kar rodi zemlja, na ljudi in na živino in na vsako delo vaših rok.« (Hag. 1,5 — 11). Izraelci so ta resnobni opomin poslušali in so pričeli z vso vnemo zidati tempelj. In ko so do- 87 •« končali sveto delo, govoril jim je Gospod zopet po preroku Hageju, rekoč: »Pomislite, kako je bilo, poprej ko se je kamen na kamen polagal v templju Gospodovem. Kako ste pristopili h kopi žita za dvajset meric, pa jih je bilo le deset; in ste prišli k tlačivnici, da bi oželi iz grozdja petdeset vrčev, pa jih je bilo le dvajset. Udaril sem s smodom, z rjo in s točo vsa dela vaših rok . . . Vzemite si k srcu od tega dneva in v prihodnje ... od dneva ko je bil vložen temelj za tempelj Gospodov. Mar li seme že klije? Tudi trta in smokev in granata in oljka še ne cveto. Pa od tega dneva bom blago¬ slovil to.« (Hag. 2, 16 — 20). Žito še tedaj ni zelenelo, trta in drevje še ni poganjalo brsti, in vendar je Bog že naprej obljubil, češ, da bode vse bogato blagoslovil, ker so spodobno popravili tempelj. Preljubi kristjani! Vsemogočnost božja ni oslabela in ni onemagala od dnevov Hagejevih. Roka božje dobrotljivosti in pravičnosti ni prikrajšana od tedaj, da bi ne poplačala verno darov, katere ste že ali še boste podarili v čast božjo zazidanje nove cerkve. Daruj veselih očij po svojem premoženju, veli sv. Duh, zakaj Gospod jevračnik; On ti bo sed- merno povrnil. (Ekli. 35, 12. 13). Moje je sre¬ bro, moje je zlato. (Hag. 2, 9). Daj milošnjo po svojem premoženju. Kakor moreš, tako bodi usmiljen. Imaš mnogo, daj bogato, imaš malo, daj malo, pa tudi to z dobrega namena. Zakaj dobro plačilo si nabiraš na pot sile; ker milošnja daje veliko zaupanje pred najvišjim Bogom njemu, ki jo deli. 88 (Tob. 4, 7—11). S pogledom na te svetopisemske besede in na opomin našega ljubega Vzveličarja: Dajte, in dalo se vam bo. Mero dobro, na¬ tlačeno in potreseno in zvrhano vam bodo dali v naročje vaše. S kakršno mero nam¬ reč merite, s takšno se vam bo merilo (Luk. 6, 38), z ozirom na ta pomenljivi izrek Jezusov, pravim, sem oznanil darovanje, ki se bo po slovesni sv. maši vršilo okoli altarja. Tudi jaz in vsi pričujoči častiti gospodje duhovniki se hočemo udeležiti daro¬ vanja. Saj vsi potrebujemo zvrhane mere božjih darov. Z združenimi močmi boste srečno dovršili stavbo, ki bo koristila rodom in rodom, ki vam bo še na čast in hvalo, ko bo že zdavnaj večerni veter hlidel preko vaših grobov, ko bode že trava rastla tam. Ravnajte se po mojih višepastirskih opominih in nasvetih, in kmalu boste smeli veselo klicati: Dopolnjeno je! Sklepna moja beseda pa bodi prelepa molitev, katero je sv. Avguštin rad in pogosto molil: O Bog, ki si me ne po mojem zasluženju temveč po svojem usmiljenju pri svetem krstu posvetil v svoj tempelj, dodeli mi, pro¬ sim te, da bi vedno bil čist in svet tem¬ pelj. Očisti ta tempelj vseh madežev, okrasi ga s čednostmi, prijetnimi tebi, in ne dopusti, da bi v tem tvojem pre¬ bivališču kaj bilo, kar bi žalilo oči tvo¬ jega veličastva. Dodeli slednjič, da bom kakor živi kamen, katerega so težave in 89 •«=■ nadloge tega sveta zadostno s klesale in u g 1 a d i 1 e, enkrat vzidan v zidovje nebeš¬ kega Jeruzalema! Amen. Pridiga o priložnosti blagoslovitve novih zvonov za novo župnijsko cerkev sv. Janeza krstnika v Čadramu, dne 30. oktobra 1898. Servi Dei excelsi sunt, qui annuntiant vobis viam salutis. Služabniki Boga najvišjega so, ki vam oznanjujejo pot vzve- ličanja. (Dej. ap. 16, 17). V Gospodu ljubljeni župljani! spred tremi leti na obletnico cerkvenega po- Mr svečenja, dne 20. oktobra leta 1895., smo Mr praznovali pomembno slavnost. J Blagoslovili in vložili smo namreč temeljni kamen za novo farno cerkev v vaši duhovniji. To je bil praznik ne kakor navaden svetek v teku cerkve¬ nega leta ali praznik slave, kakor je dan primicije, Sv. Miklavž, podružnica Čadramske fare. 45-- 91 •«» to je bil spominski dan, kakršen se obhaja le v sto¬ letjih in stoletjih. Danes pa bi skoro že blagoslovili in vzidali sklepni kamen novemu veličastnemu svetišču božjemu. Toda drugačno slovesnost obhajamo, ki ni manj redka, ker se tudi le težko dočaka, to je blagoslovitev šestero novih zvonov za novo hišo božjo, ki jo je Bogu na čast, angelom in svetnikom v počeščenje in vernikom v vzveličanje postavilo neomajljivo zaupanje v pomoč božjo, jo je zgradila neomejena požrtvoval¬ nost in pristna cerkvena umetnost v nepričakovano kratkem času. Vpričo te monumentalne stavbe praz¬ nujemo na današnji Gospodov dan, ki je ob enem obletnica spomina svetih ostankov, shranjenih po cerkvah naše Lavantinske škofije, praznujemo, pravim, slovesnost, ki bo vsem udeležencem ostala ves čas življenja v najslajšem spominu. Vsi, duhovniki in verniki, smo se veselega srca danes zbrali pri tej prelepi cerkvi, ki je zato potrebo¬ vala in še bo potrebovala tudi lepih žrtev v denarju in delu, ter smo posvetili med častitljivimi in genlji- vimi obredi, kakršne ima le sveta katoliška cerkev, šestero novih zvonov, ki bodo v novem zalem zvo¬ niku stoletja in stoletja oznanjevali slovo večnemu Bogu, bodo peli čast sv. Janezu krstniku in pa hvalo in zahvalo vsem svojim dobrotnikom plačnikom. 1 1 To, da sem po zapovedanih" obredih blagoslovil zvo¬ nove, izpričuje listina, ki se v izvirniku glasi tako-le: Michael, Dei miseratione Princeps-Episcopus Lavantinus etc. Universis Christifidelibus hisce notum facimus, quod Di¬ vina Nobis favente gratia anno reparatae salutis MDCCCXCVIII 92 « Zvonov je šest. Ulil jih je mojstrski slavnoznani zvonar Jožef Grassmayer v Wiltenu pri Inomostu na Tirolskem tekoče leto in vi ste jih na praznik sv. Terezije, dne 15. tega meseca, med gromenjem topičev in med zvonjenjem pri vseh domačih in bližnjih cer¬ kvah pripeljali iz Poličan na odločeno mesto. Vkupe tehtajo okoli šestdeset metrov stotov. Vglašeni so harmoniško-melodiški. Melodija se imenuje zaporedna vrsta glasov, ki sledijo drug za drugim kakor številke ena do osem. Pri melodiškem zvonjenju so glasovi zvonov blizu vkup; razvrščeni so po naravni stopinji ali skali. Zveza med posameznimi glasovi je mnogo¬ vrstna, in uho si ustvarja različne glasbene oblike. Pri harmoniji ne gredo glasovi zaporedoma drug za drugim, temveč so bolj oddaljeni kakor številke ena, tri, pet, osem. Harmoniško ubrani zvonovi so torej sestavljeni iz glasov, iz katerih je sestavljen trizvok, bodisi v duru ali molu. Danes blagoslovljeni zvonovi pa srečno združujejo obe vglasbi tako, da bo njih zvonjenje v prijetnem soglasju in bo gotovo vsakemu die 30. mensis Octobris campanas: Boni Pastoris, B. V. Mariae, s. Joseph, s. Michaelis, s. Joannis Baptistae et s. Georgii a campanarum fusore Josepho Grassmayer in Wilten penes Oeni- pontem pro Ecclesia parochiali s. Joannis Baptistae in Čadram pondere 2290, 1300, 960, 670, 400 et 221 kg. fusas iuxta ordinem in Pontificali romano praescriptum consecravimus. In quorum iidem instrumentum hoc Manu Nostra propria subscriptum et sigillo Princ. Episcopali munitum extradi iussimus. Ex Officio Nostro Princ. Episcopali Marburgi, die 30. mensis Octobris 1898. ' L, S, ' t Michael, Princeps-Episcopus. <£>• 93 •«> zelo dopadlo. Peli bodo glasove: H, D, E, Fis, G in A. Stroški za nje znašajo okoli 7500 goldinarjev, katerih je plačana vsota 1140 goldinarjev; ostala je še na dolgu. Ime pa je prvemu zvonu: Dobri pastir Jezus Kristus, drugemu: Sveta Marija, tretjemu: Sveti Jožef, četrtemu: Sveti Mihael, petemu: Sveti Janez krstnik, šestemu in najmanjšemu: Sveti Juri mu¬ čenec. Kakor kaže zunanja podoba novih zvonov, njih teža, oprava, ubranost, dobrota zvonovine, oblika kembljov in zvonišča, smemo sklepati in se nadejati, da bo zvonilo prijetno in močno, da bo vplivalo prav ugodno in blažilno na ušesa in srca poslušalcev. Predragi v Gospodu! K današnji nenavadni svečanosti, to je k slovesni posvetitvi zvonov, katero smejo po cerkvenih določbah le škof opraviti, ali pa s privoljenjem svetega očeta papeža drugega du¬ hovnika dostojanstvenika zato pooblastiti, kakor bi pravzaprav moral le ostiarij ali nižjerednik - vratar, oblečen v koretelj, zvoniti zvonove, kakor so v stari zavezi samo leviti ob času daritve svirali na srebrene piščalke, katerih čisti glasovi so opominjali ljudstvo k molitvi — k današnji izredni slavnosti, pravim, sem na prijazno povabilo vašega gospoda župnika in svojega knezoškofijskega duhovskega svetovalca prav rad prišel kljubu vsem oviram in zaprekam, da s tem razodenem svojo radost nad veseljem, ki napolnjuje srce blagega dušnega pastirja, srca vseh prebivalcev Čadramske fare, srca vseh ljubih sosedov, srca vseh dobrodošlih gostov duhovskega in posvetnega stanu. Da, danes mora veselje na dan, ono ne more ostati zaprto v prsih. Zatorej pa se veselimo in radujmo in pojmo glorijo in alelujo. Hvalite Gospoda s trobentnim glasom; hvalite ga s h a r- pami in citrami! Hvalite ga z bobni in plesi; hvalite ga s strunami in piščalmi! Hvalite ga z dobroglasnimi cimbali; hvalite ga z v e s e 1 o d o n e č i m zvonilom! Vse, kar sope, hvali Gospoda! Aleluja! (Ps. 150, 3—6). Predragi farani! Vse hvale vredno in prav za¬ služno, sveto delo ste storili, ko ste pripomogli k pozidanju nove župnijske cerkve in ko ste, kakorkoli že, pripomogli ali še boste pripomogli k pripravi krasnega zvonila, ki bo dolgotrajno znamenje vaše krščanske darežljivosti in požrtvovalnosti. Da, ko bomo že vsi, danes tukaj zbrani, počivali v hladnih grobeh, bodo še ti ravnokar blagoslovljeni zvonovi peli čast in hvalo svojim dobrotnikom, kakor jim bodo potomci peli zahvalnice, in kakor jim jaz danes očitno izre¬ kam svojo višepastirsko pohvalo in zahvalo za vso občudovanja vredno radodarnost, ki so jo pokazali v goreči vnemi za lepoto in krasoto hiše božje. S kra¬ ljem Davidom smem vzklikniti: Vi ste ljubili ter ljubite lepoto hiše božje in kraj prebi¬ vanja veličastva božjega. (Ps. 25, 8). Za primerno povračilo tolikih žrtev vam želim iz globočine svojega, za vašo časno in zlasti večno srečo plamenečega srca obilnost božjega blagoslova. In tega blagoslova ne boste pogrešali, temveč ga boste bogato deležni, ako boste vedno voljno in zvesto 95 poslušali podučljivi in opominjevalni glas danes slo¬ vesno posvečenih zvonov. In ravno o naukih in opominih, ki vam jih bodo dajali novi zvonovi, bi rad zdaj spregovoril primerno besedo. In ko me danes poslušate, ne otrpnite v svojih srcih, kakor ne otrpnite, ko boste slišali klice ubrano donečih zvonov ! Poslušajte vselej sprijemljivo resnomili glas zvonov, ki so sicer mutasti in mrtvi, pa vendar govorijo prav lahko umljiv jezik! Kaj so torej, vprašam, zvonovi vernikom? To so, kar piše sv. evangelist Lukež v Dejanju aposto¬ lov, rekoč: Servi Dei excelsi sunt, qui annuntiant vobis viam salu ti s. Služabniki Boga najvišjega so, ki vam oznanjujejo pot vzveličanja. (Dej. ap. 16, 17). Premišljujmo to resnico, ki je vodilna in glavna misel mojega današnjega govora! Svojo nalogo pa začnem v imenu tistega, v čigar imenu moramo vse začeti, nadaljevati in končati, v imenu dobrega pastirja, ljubeznivega Jezusa, opirajoč se na mogočno pri¬ prošnjo preblažene device Marije in njeniga ženina svetega očaka Jožefa, pa na pripomoč sv. nadangela Mihaela, sv. Janeza krstnika in sv. mučenca Jurija. Vsak, ki je iz resnice, posluša moj glas. (Jan. 18, 37). 96 Kristjani predragi! vonovi so služabniki in poslanci božji, ki vam prinašajo vzveličavni pozdrav sem doli s nebeških višav. Z lin visokega zvonika, ki kaže kakor prst v nebo, vam pošiljajo pozdrave iz drugega sveta, da se ne navežete na zemljo in ne zabite nebes. S u r s u m c o r d a, k v i š k u srca, vam kličejo neprestano! Vi veste, da rije keber, ki se navadno spomladi v mescu maju prikaže, v zemljo, dokler se v njej ne skrije in ne izgine. Da se ne boste še vi preveč za¬ rili v zemljo, na to vas bodo opominjali skladno pojoči zvonovi. Pri vseh svojih delih in opravkih ne zabite tega, kar je edino potrebno, kar je najpotreb¬ nejše, da namreč rešite in vzveličate svoje preime- nitne in predragocene, ker neumrljive duše. Na koncu častitljivega posvečenja zvonov poje dijakon globoko pomenljivi evangelij o svetih sestricah Marti in Ma¬ riji, ki sta obedve služili Jezusu, prva telesno, druga duhovno. In evangelij konča z vzklikom Jezusovim: Porro unum est necessarium. Le eno je potrebno, Marija sije najboljši del izvo¬ lila, kiji ne bo odvzet. (Luk. 10, 42). Pa da hitimo dalje. Kakor je zvonov glas po¬ zdrav božji, enako smemo reči, daje pozdrav tistega angela ali svetnika, čigar ime in podobo nosi in kateremu na čast je posvečen. Tako vas bo, ljubi moji, klical in pozdravljal dobri pastir, Jezus ljubez¬ nivi, kateremu je prvi in največji zvon posvečen z napisom: Kliči, vodi in vladaj ovce svoje! 97 •«=■ Klicala in pozdravljala vas bo sv. Marija, kateri je drugi zvon namenjen z naslovom: Izprosi tukaj¬ šnji vernozvesti čredi pri Bogu srečno, večno življenje! Klical in budil vas bo sv.Jožef, kateremu je tretji zvon v varstvo izročen z bese¬ dilom: Ti p r e č a s t i 11 j i v i očak, izročuj pro¬ šnje vernih Mariji, naj jih prednaša Je¬ zusu! S četrtim zvonom vas bo klical in dramil vzveli- čanja zastavonosec Mihael, Kdokakorbog, ki bodi povsod branitelj božjega ljudstva. S petim zvonom vas bo bodril in opominjal sv. Janez krstnik, Čadramske župnije zavetnik, ki naj izprosi vsem faranom uži¬ vanje večnega življenja. Poslednjič vas bo klical in iz¬ podbijal sv. Juri mučenec, kateremu je šesti in naj¬ manjši zvon posvečen s prošnjo: Stori vse, go¬ reče proseče, vredne obljub Kristusovih! To bodo pač krepki klici in pretresljivi opomini! Kaj, ko bi vas, ljubi moji, Jezus sam zaklical z neba, ko bi vas ogovorila Marija, božja in vaša mati, ko bi vas pozdravil sv. Jožef, ko bi se vam prikazal sv. nadangel Mihael, ko bi prišel iz puščave sv. Janez, predhodnik Mesijev, in bi vam začel pridigovati, da je kraljevstvo božje blizu, in bi vam s prstom poka¬ zal Kristusa, ki je v vaši sredi in ki ga morebiti nekateri ne poznajo ali ga vsaj nočejo poznati; kaj, ko bi stopil med vas sv. Juri mučenik, in bi vas opomnil, da živite sveto, ali bi vas to ne ganilo, ne presunilo, vzdramilo in k dobremu ne nagnilo ? Cisto gotovo! Pa ker se ne bo pripetilo z živo besedo, zgo¬ dilo se bo z bronastim jezikom zvonov, ki so služab- 7 4S" 98 niki božji, pa so odposlanci angelov, svetnikov in svetnic do vas, v Gospodu dragi kristjani! Zatorej pa poslušajte njihov glas in ne otrpnite v svojih srcih ! Toda še več! Zvonovi vas vabijo k molitvi. Kakor je pel kralj David: Na večer in v jutro in opoldne hočem oznanjevati in pripo¬ vedovati tvojo slavo (Ps. 54, 18), slično vas bodo klicali novi zvonovi trikrat na dan k molitvi. Razloge za to nam pove sv. Avguštin, ko pripazuje, pišoč: »Na večer nahajamo Jezusa na križu, v jutro se nam prikaže ustal iz groba in opoldne ga gledamo iti v nebesa. Premišljujmo na večer vdanost in pokor¬ nost trpečega Odrešenika, v jutro njegovo vstajenje od mrtvih, in opoldne prosimo, da usliši, sedeč na desnici Boga Očeta, naše prošnje.« Zvonovi nam torej oznanjujejo Jezusovo učlovečenje, trpljenje, vstajenje in vnebohod ter nas vabijo, Jezusa moliti in hvaliti za odrešenje sveta. Vrhu tega nas glasno opo¬ zarjajo, da častimo Mater božjo, slavimo angele in svetnike, vse izvoljene v nebesih, in da posnemamo njih čednosti in vrline. Nadalje vas seznanjajo zvonovi s službo božjo, kadar nimate priložnosti iti v cerkev in mo¬ rate doma delati bodi v hiši ali na polju, bodi v logu ali na travniku, na njivi ali v vinogradu. Opo¬ minjajo vas, da premišljujete svete reči, ki se godijo in vršijo v božjem hramu. Zvon razširja službo božjo; izpremenja, da tako rečem, celo faro v cerkev, ker napoveduje dele svete maše kristjanu, bivajočemu v hiši, delavcu na polju, popotniku na stezi, jetniku v ječi, bolniku na postelji, pastirju na paši, vojaku 99 « na straži. Zatorej pa rad ubogaj in slušaj zvonov glas, kjerkoli se nahajaš, in povzdigaj svoje misli in želje, svoje srce in svojo dušo k Bogu! Kadar je pobožni oče bogoljubne Ane Katarine Emmerich pri- oral do žare in je zagledal cerkev in zaslišal zvoniti k svetemu opravilu, je vselej snel z glave klobuk, pa je pomolil in še tudi svojo hčerkico pozval k molitvi. Tako sta se pridna delavca duhovno udele¬ žila božje službe, in po tej gotovo tudi božjega blagoslova. Toda zvon ne poroča le v daljavo o bogoslužju in slavju, vršečem se v cerkvi, on kliče narav¬ nost v cerkev k službi božji: k sveti maši, k pridigi, h krščanskemu nauku, k litanijam, h križe¬ vemu potu in k drugim cerkvenim pobožnostim. Zvon se oglasi prvokrat, vabeč: Kristjani, pripravite se za cerkev, ki je hiša božja; oblecite se praznično in vzemite s seboj molitveno knjigo ali pa molek 1 On se oglasi drugokrat, močneje kličoč: Zdaj prihajajte in ne mudite se 1 Naposled se oglasijo vsi klicarji z nujnim vabilom: Hitite, hitite, ne zakesnitese! O da bi le vsi verniki vselej zvesto poslušali te vabljive glasove, in da bi se pridno odzivali resnobnemu povabilu po zgledu kralja Davida, ki je pel: Jaz se veselim, ko mi pravijo: Pojdimo v hišo Gospodovo! Naše noge stoje v tvojih preddvorih, o Jeruzal&m! (Ps. 121, 1. 2). Kako ljuba so mi tvoja prebivališča, Go¬ spod vojnih čet! Moja duša hrepeni in koprni po preddvorih Gospodovih. Moje srce in moje meso se veseli v živem Bogu. 7* »• 100 •«» Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši, o Gospod! Vekomaj in vekomaj te bodo hvalili. Boljši je en dan v tvojih lopah, kakor tisoč drugde. Rajši sem najmanjši v hiši svojega Boga, kakor da bi sta¬ noval v šatorih grešnikov. Ker usmi¬ ljenje in resnico ljubi Bog; Gospod daje milost in slavo. (Ps. 83, 2. 3. 5. 11. 12). Tako vam, ljubi moji, oznanjujejo zvonovi ob nedeljah — Gospodovih dneh in ob praznikih pre- blažene device Marije, angelov in svetnikov vzveli- čanje ter vam kažejo pot resnice, pot čednosti. O kako neizmerno povišujejo zvonovi svete nedelje in praznike! Kako veselo in slovesno, kako navduševalno in mikavno pojo o tacih priložnostih! Poslušajte kristjani njih pomembni glas, ter posvečujte nedelje in praznike, kakor vas uči sveta vera! Zvonovi nam nadalje napovedujejo in poročajo vesele in žalostne dogodke. Kako vzneseno pojo na veliko soboto, ko oznanjajo veselo vest: Kristus je od mrtvih vstal! Kako hvaležno donijo pri zahvalnici Te Deum, ko nosijo 'našo zahvalo v nebesa in v daljni svet! Kako slovesno pojo pri procesijah, zlasti na praznik presvetega rešnjega Telesa! Zdi se nam, kakor da živijo in tekajo s hriba na hrib, iz doline v dolino, pojoč Najvišjemu čast in slavo. Naobratno pa, kako milo in otožno se glasijo, kadar nam naznanjajo žalostno novico, bodi kakšno nesrečo ali celo smrt! Zares, zvon žaluje z nesreč¬ nimi in joče za umrlimi. S svojo žalostinko nas ■=»• 101 «■ opominja, da naj ne obupamo v nezgodah, marveč da naj zaupamo v božjo pomoč, kakor nas izpodbuja sam sv. Duh po preroku Jeremiju: Kliči me, in jaz te hočem uslišati (Jerem. 33, 3), in po psalmistu Davidu: V stiski si me klical in jaz sem te rešil; v hudi nevihti sem te uslišal. (Ps. 80, 8). Sicer pa nas zvonov čisti glas tudi uči, da se v trpljenju čistimo in spopolnjujemo. Saj mora med za zvonove teči skozi ogenj, da je čista in blagoglasno doneča. In človek mora skozi ogenj trpljenja, da se očisti madežev ter utrdi v dobrem. Mrtvaški zvon nas vabi in opominja, da molimo za svoje rajne brate in sestre, in da se sami pri¬ pravljamo na srečno smrt, za katero sledi večno srečno življenje. Zvonove radi imenujejo topove svete cerkve; res, da so kanoni, ki močno grmijo, ali ti topovi oznanjujejo mir in življenje, ne pa boja in pogina; oni ne morijo, pač pa oživljajo. Posvečeni zvonovi bodo tudi vam in meni zapeli ob smrtni uri; o da bi le srečna bila, da bi nam pel mrtvaški zvon pesem o sladkem počitku in da bi nas zazibal v nebeški raj ! Glejte, ljubi moji, tako nam kažejo zvonovi pot vzveličanja, pa nam kažejo pot v nebesa. Spremljajo nas od zibele do groba in še dalje čez grob tje v našo pravo domovino, kjer je naš Oče nebeški, naš brat Jezus Kristus, naš posvečevalec sv. Duh, naša ljuba gospa in mati Marija, naši angeli varihi, naši prijatelji svetniki in svetnice. 102 •«> Kristjani predragi! adar se zvonovi posvetijo in blagoslovijo, se obdarujejo z višjo močjo. Njihov glas ni prazen glas, kakor je zvok navadnega zvona, temveč je blagoslovljen in spremlja ga cerkvena molitev in prošnja. Da nas vabi in kliče zvon k dobremu in od¬ vrača od hudega, to je njegov zunanji posel, ki bi ga lahko opravljala tudi kaka druga zvoneča in bučeča reč. Toda zvonovi so blagoslovljeni, so na posebni način krščeni po svetih obredih, ter so tako podobni živim, pametnim stvarem, ki se krščujejo. Po blagoslovljenju dobijo zvonovi nekakšno dušo, dobijo višji pomen, prejmejo vzvišeno službo, da nam posredujejo božjo pomoč in nebeški blagoslov, kakor učinjajo to druga sveta blagoslovila, po katerih deli neskončno usmiljeni Bog pobožnim sprejemnikom odpuščenje malih ali odpustljivih grehov in časnih kaznij, deli dejanske milosti ter rešitev od hudega duha in pa razne časne dobrote. Ta resnica sledi iz pomenljivih molitvic in ob¬ redov, med katerimi se posvečujejo zvonovi. Po vse¬ bini posvetilnih ceremonij naj širijo zvonovi pomoč in varstvo božje nad farniki, njih hišami, družinami, polji in livadami. Kakor je pri sviranju mladega Davida zapuščal hudi duh kralja Savla, enako naj bi pri zvonjenju bežal hudobec od ljudi, ki bi naj mislili na sv. Duha. In kakor se je pri godbi izrael¬ skih trobent zrušilo ozidje mesta Jerihe, slično naj bi zbežali hudi duhovi v zračje. Saj sem molil pri posvetitvi zvonov: Pred glasom zvonov naj vselej beži sovražnik dobrega, naj se splaši sovražno krdelo, naj se daleč proč odbijejo pušice sovraga, pa se naj od¬ vrne groženje toče, piš oblakov, sila ne¬ vihte, ter naj miruje nevarni grom, in naj mirno in zmerno piše veter. In zopet sem molil in prosil, rekoč: Kadar glas zvonov po zraku doni, naj angelova roka varuje in brani zb rane v cerkvi, pa naj bo večna bramba nad sadovi in pridelki vernikov, nad njih dušami in telesi. Iz teh navedkov iz obrednika za posvečenje zvonov lahko razvidite, da nas branijo posvečeni zvoni zoper napade hudega duha, zoper blisk in grom, zoper kugo in drugo zlo. Napisi na starih zvonovih pričajo, da so zvonilu od nekdaj pripisovali posebno moč glede na nevarnosti iz ozračja. V obče je znana prislovica: Vivos voco, mortuos plango, nimbum fugo, fulgura frango festaque honoro. Žive kličem, mrtve objokujem, oblake razganjam, tare m gromove in slavim praznike. Gotovo, ako ni brez koristi, kakor pravijo, strel zoper uimo, tedaj tudi bronasti glas zvona ni brez pomena. Naravski bi tukaj vplivalo pretresenje zraka in gibanje valov glasa. Pretres zraka, učinjen po strelnem poku, ne doseza prav lahko megel, ki- se nahajajo šest sto do dva tisoč in še več metrov visoko. Pretres zraka, ki nastane po strelu, sega le kakih dve do tri sto me¬ trov visoko, kar potrjujejo poskusi, in zatorej ne more tako lahko prodreti do višave oblakov; glas pa sega 104 mnogo dalje, saj se sliši do petnajst tisoč metrov v daljavo. Valovi glasa segajo torej veliko više, kakor oblaki visijo. Potemtakem treba le dognati, kar še ni dognano, ali vpliva valovje glasu na zbiralino in padavino iz ozračja. Dozdaj vemo le to, da vplivajo valovi, ki jih pouzročuje glas v zračjem morju, na slišala v ušesih. Če imajo sploh valovi strelnega poka kakšen naravski vpliv na oblake, ima ga tudi zvonilo. Glas zvona sega prav daleč. Večji zvon slišimo lahko uro daleč, kar bi znašalo okoli pet tisoč metrov daljave, ki bi torej dvakrat tolika bila, kolika je oddaljenost najvišjih oblakov. Iz tega bi sledilo, da ima zvonje¬ nje svoj pomen glede na ozračje, kakor ga ima stre¬ ljanje. Celo to ni izključeno, da bi mogli redni in pravilni valovi zvonovega zvoka večji uspeh imeti, nego neredni valovi strelnega poka. Od nekdaj je znana moč skladnega glasa. Sicer pa nikakor ne govorim in nočem govoriti o naturni ali naravni moči zvonjenja, marveč o višji moči, ki jo zvon dobiva od cerkvenega posvečenja. Vas, ljubi moji, bo pri zvonjenju branilo trdno za¬ upanje na varstvo božje: Kogar Bog varuje, njemu ne škoduje nobena nevarnost. Vas bo čuval in stra¬ žil nadangel Mihael, voditelj dobrih in premagavec hudih angelov, da se vam ne bode bati ponoč¬ nega strahu, ne pušice, ki po dnevu leta, ne stvari, ki po noči hodi, pa ne napada opoldanske hudobe. (Ps. 90, 5. 6). In posvečeni zvonovi vam bodo oznanjali blagoslov na mogočno priprošnjo Marije, kraljice nebes in zemlje, sv. Jožefa, •=»• 105 •«> rednika Jezusovega, sv. Janeza krstnika, glasa vpi¬ jočega v puščavi, in sv. Jurija, slavnega viteza- mučenca. V Gospodu ljubljeni župljani! ako sem vam pojasnil namen, pa sem vam razložil pomen blagoslo vij enih zvonov in sem vam pokazal, kaj so vernikom cer¬ kveni zvonovi. Oni so jim poslanci božji, ki jim napovedujejo vzveličanje; so jim posredovalci varstva in blagoslova božjega po molitvah in pro¬ šnjah, katere opravlja cerkev pri njih posvečenju. Zato ste pa modro ravnali in dobro delo sto¬ rili, da ste jih z veseljem pripravili in pri vpeljavi radostno pozdravili. Imejte jih tudi v prihodnje v posebnem čislu, in sicer najbolj s tem, da njih glasne opomine radi poslušate in izpolnjujete Bogu na čast, njihovim svetim patronom v veselje in sebi v duhovno korist. Končno se moram zahvaliti vsem, ki so omogo¬ čili pripravo dragocenih, blagoglasnih zvonov. Pred vsem bodi spodobna zahvala izrečena častivrednemu gospodu župniku. Predragi nam dušni pastir! Mi <»• 106 •«=■ obhajamo danes praznik veselja, vi pa poleg tega tudi praznik časti in slave. Kdo bi vam ne priznal zaslužene pohvale! Okoška okolica je pač dobro pogodila, da vas je pred kratkim izvolila za čast¬ nega občana zavoljo obilnih zaslug, ki ste si jih v dvaindvajsetih letih svojega župnikovanja pridobili za to sosesko. Pa vi ste si neprecenljivih zaslug stekli za vso faro, pa še tudi za dekanijo, škofijo, deželo in državo. Saj bode nova cerkev vsem v olepšavo in korist. Tu bodo verniki prejemali du¬ hovne dobrote, tu se bodo učili pristne cerkvene umetnosti. Preblagi gospod, vi ste doslej že mnogo pre¬ stali, pa še niste onemogli. O vas velja geslo: De- fessus, non diffisus — utrujen, pa ne obupen. Vem, da imate obilo nadlog in težav in tudi bridkostij, pa vi se ne daste premagati od hudega, temveč v dobrem zmagujete. (Rimlj. 12, 21). Sicer sta pa slajša od vseh sladčic sveta žolc in kis Gospodov. Zato pa še potrpite z Jezusom na križu; ne stopajte z njega, kakor ni stopil Gospod, dokler ni zaklical: Dokon¬ čano je. Bodite tudi vi stanoviten, dokler ne po¬ rečete : D o v r š e n o j e. In dovršenega je že mnogo. Jaz vam iskreno čestitam k radosti in zadovoljnosti, s katero smete gledati že na dosihdob dogotovljeno delo, s katero se-pa smete tudi zanašati, da so vaše zasluge kot zgraditelja nove zale cerkve in kot pri- skrbnika novih, izvrstno vglašenih zvonov zapisane v dolžno knjigo nebeško. Nadalje izrekam svojo višepastirsko zahvalo vsem, ki so vam kakor Simoni cirenejski pomagali 107 križe nositi. Posebej se zahvaljujem vsem radodarnim botrom novih zvonov, kakor svetli knežji rodovini Windischgrazovi, katera je dobra kakor Gospod, ki je drugim pomagal, sebi pa ne; cenjenemu gospodu Francu Jonketu, poštarju, ki je daroval sto goldinarjev in več sto vozov peska za potrebno stavbo; gospej Frančiški Magerl v Oplotnici, kije žrtvovala petnajst sto goldinarjev; blagima zakonskima Antonu in Urši Kolar iz Markačice in vrlemu posestniku Francu Stoklasu, po domače Zadek, iz Maloharne, ki so poleg denarne podpore menda največ zvozili brez¬ plačno za novi hram božji; blagodušni vdovi Alojziji Kunej iz Konjic, kije volila petstopetdeset goldinarjev za stavitev cerkve; čislanemu Juriju in njegovi ženi Julijani Hohler, po domače Grof, iz Božjega pri sv. Kunigundi, ki sta dala sto goldinarjev v gotovini in dvaindvajset najlepših smrek za božje plačilo; in naposled spoštovanemu kmetu Jožefu in njegovi ženi Lizi Palir, po domače Erjavec, v Prihovski fari, ki sta darovala pet debelih hrastov. Zares, ponosen smem biti in Boga moram hva¬ liti, da imam tako darežljive škofljane. Živo želim, da bi novi zvonovi prav dolgo peli vsem dobrot¬ nikom, da bi oznanjevali še poznim rodovom, kako radodarni župljani so prebivali v Čadramu koncem devetnajstega stoletja, ki se niso ustrašili nikakšnih žrtev, kadar je šlo za spodobno opravljanje službe božje. Ko bi imeli novo posvečeni zvonovi jezike, bi glasno zapeli danes najprej slavo Bogu na višavah, *rj>' 108 in potem bi se naklonili k zemlji in bi klicali: mir ljudem na zemlji, ki so nas pripravili! Da, večna hvala bodi vsem dobrotnikom skupaj in vsakemu posebej, ki so pripomogli k veličastnemu zvonilu, ki stane okoli sedem tisoč in petsto goldinarjev, od katerih je šele 1140 goldinarjev plačanih. Zato zdaj oznanim, da se bo po slovesni sveti maši, katero bodo služili mnogočastiti gospod kanonik dr. Ivan Križanič, ki obhajajo danes petindvajsetletnico svojega doktor- stva in katerih spisi so kakor lepo ubrani zvonovi, katerih prijetni glas se razlega po celi škofiji, prire¬ dilo okoli oltarja darovanje, katerega se hočemo vsi udeležiti in se pri tem ravnati po reku: Kadar imaš priložnost, dobro storiti: misli malo in daj mnogo. Ko je sv. Frančišek Asiški zidal tri cerkve, je prosil po mestu milih darov, rekoč: Kdor mi da en kamen, bo prejel od Boga eno plačilo, kdor mi da dva kamena, bo prejel dvojno plačilo, kdor mi da tri kamene, bo prejel trojno plačilo. Ko bodo doneli zvonovi, naj hiti njihov glas pred sedež božji, pa naj izprosi vsem današnjim darovateljem potrebnih blagodarov in milostij. Krščanska hvaležnost terja, da se primerno za¬ hvalim tudi vsem gospodom duhovskega in posvet¬ nega stanu, ki so s svojo navzočnostjo povišali prelepo slovesnost. Zlasti izrekam dolžno zahvalo visokorojenemu gospodu grofu Henriku Attemsu, ces. kralj, okrajnemu glavarju v Celju, ki je s svojim obiskom razveselil gospoda župnika in vse druge goste. Bog povrni to ljubezen plemenitemu gospodu iz slavne rodovine, iz katere so bili štiri- 109 •«=■ deseti knez in škof Lavantinski, Jožef I. Osvald grof Attems (1724 —1744). In zdaj, ko sem izpolnil prijetno dolžnost, za katero me je terjala krščanska hvaležnost, želim k sklepu svoje pridige prav iskreno, da bi se vsi, danes tukaj pričujoči, nadpastir, pastirji in ovčice, zbrali na desnici božjega sodnika, ko bo zapela trobenta sodnjega dne in klicala: Mrtvi ustanite in pri¬ dite na sodbo! In želim, da bi po srečni sodbi v tovarišiji preblažene device Marije, svetega Jožefa, blaženih angelov in svetnikov šli v sveto nebo in bi tamkaj vekomaj prepevali: Svet, svet, svetje Gospod Bog vojnih čet; vsa zemlja je polna njegovega veličastva. (Izaij. 6, 3). Njemu, k i s e d i n a p r e s t o 1 u , in Jagnjetu bodi hvala in čast in slava in oblast na vekomaj vse veke! (Apok. 5, 13). Amen. Pridiga o priložnosti posvečenja nove farne cerkve in deljenja svete birme v Čadramu, deseto nedeljo po binkoštih dne 30. me.seca julija 1899. Elegi et sanctificavi locum istum, ut sit nomen meum ibi in sempitemum, et permaneant oculi mei et cor meum ibi cun- ctis diebus. Izvolil in posvetil sem to mesto, da je moje ime ondi na večno, in da ostanejo moje oči in moje srce tukaj vse dni. (II. Kron. 7, 16). i H- ki jev dejanju dopolnil, kar je Hi govoril. (II. Kron. 6, 4). Tako je Boga -' hvalil kralj Salomon, ko je bil dozidal veli- Sv. Mohor in Fortunat, podružnica Čadramske fare. 111 častni tempelj v Jeruzalemu. Pa tudi vsi Izrael¬ ovi otroci., so molili in hvalili Gospoda, kerje dober, ker je večno njegovo usmi- Ij enj e. (II. Kron. 7, 4). Slava Bogu na višavah. (Luk. 2,14). Poveličuj moja d u š a G o s p o d a .. ker velike reči mi je storil On, ki je mo¬ gočen in katerega ime je sveto. (Luk. 1, 46. 49). To hvalno in zahvalno pesem angelov in deviške matere Marije smejo te dni peti mnogočastiti gospod kn. šk. duhovski svetovalec in župnik Juri Bezenšek. Vi pa, v Gospodu predragi Čadramčani, smete z menoj vred popevati, kakor smo včeraj po dovršeni slovesni posvetitvi nove farne cerkve navdušeno zapeli: T e D e u m 1 a u d a m u s. Te D o m i n u m confitemur. Tebe Boga hvalimo. Tebe Gospoda ča¬ stimo. Odprite se vrata novoposvečene cerkve na ste- žaj, in semkaj pridi ljudstvo, dobro in pobožno; pridi iz vasij iz sel, in srenj in sosesk! Pridi ter si oglej svetišče božje in se veseli! Predragi farani! Izredne slovesnosti se vršijo te tri dni v vaši župniji. Včeraj na pomenljivi praznik sv. Marte, ki je nebeš¬ kemu gostu pripravila pristojni sprejem, dne 29. julija sem posvetil novo farno cerkev z velikim altarjem 1 1 Dokazna listina se glasi v izvirniku: Michael, Dei miseratione Princeps-EpiscopuS' Lavantinus etc. etc. etc. Universis Christifidelibus hisce notum facimus, quod Di¬ vina Nobis favente gratia anno reparatae salutis MDCCCXCIX die 29. mensis lulii, quae fuit Sabbatum post Dominicam nonam post Pentecosten, festum s. Marthae Virginis, Ecclesiam paro- chialem in honorem s. loannis Baptistae in Cadram, unacum 112 in sem blagoslovil ter z odpustki oblagodaril krasni križev pot, katerega je slikal Tomaž Fantoni, okvire je naredil Jožef Kregar, pozlatil pa Alojzij Šket v Mariboru; jutri na veseli god sv. Ignacija Lojolana dne 31. julija bom posvetil še oba stranska altarja. Danes pa posvetim duše, vaših ljubih otrok v žive templje sv. Duha, ko jim kmalu podelim zakrament svete birme. Kristjani predragi! Vi prav dobro poznate sveto¬ pisemsko poročilo o gorečem grmu, iz katerega je govoril Gospod Mozesu. Ko je hotel Mozes bliže pristopiti in si ogledati čudovito prikazen, zaklical mu je Bog, rekoč: Ne bližaj se semkaj! Sezuj obutev svojig nog; zakaj mesto, kjer stojiš, je sveta zemlja. (Eksod. 3, 5). Ta božji klic in opomin velja od včeraj in bo veljal v prihodnje o tej od mene posvečeni farni cerkvi. Kraj, kjer mi danes stojimo, je resnično svet kraj. Bog sam prebiva tukaj, obkrožen od korov angelov, obdan od trume svetnikov in svetnic. In ravno zato smo včeraj med sila veličastnimi, pomen- Altari maiori, in quo Reliquias sanctorum Martyrum: lucundi, Pii et Urbani conclusimus, inxta ritum sanctae Rom. Ecclesiae consecravimus, et singulis Christifidelibus in ipsa die Consecra- tionis unum annum et in die Anniversario Consecrationis ipsam visitantibus quadraginta dies de vera Indulgentia in forma Ec¬ clesiae consueta concessimus. In quorum' fidem instrumentum hoc Mann Nostra propria subscriptum et sigillo Princ. Episcopali munitum extradi iussi- mus. Ex Officio Nostro Princ. Episcopali Marburgi, die 25. mensis lulii 1899. j \ t Michael, k ' 'J Princeps-Episcopus. -*>• 11Š -®> Ijivimi in genljivimi obredi posvetili in blagoslovili to hišo božjo. Kar beremo v skrivnem razodetju sv. apostola in evangelista Janeza na praznik po¬ svečenja cerkva, smemo trditi tudi o novo posvečeni župnijski cerkvi: Glej šator božji med ljudmi! In prebival bode Bog ž njimi. In oni bodo njegovo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog, bode ž njimi. (Apok. 21, 3). Včeraj se je začela v tej cerkvi izpolnjevati blažena obljuba, ki jo je Bog sam storil kralju Salomonu, ko je bil srečno dozidal in posvetil tempelj Jeruzalemski: Izvolil in po¬ svetil sem to mesto, daje moje ime ondi na večno, in da ostanejo moje oči in moje srce ondi vse dni. (II. Kron. 7, 16). Krščanski poslušalci! Posvečenje vidnega pa mrtvega templja obrača vselej našo pozornost na dva druga nevidna templja. Spominja nas živega templja naše duše, in spominja nas večnega templja nebeškega Jeruzalema, ki se tako lepo opeva v večernicah praznika posvetitve cerkva. Coelestis urbs lerusalem, Beata pacis visio! Nebeški grad Jeruzalem, Presrečnega miru pogled, Visoko mesto iz živih skal Prot’ nebu kviško dvigaš se. Obdaja ko nevesto”te Tisočkrat tisoč angelov. So z dletom blago obsekane, Z udarci brezštevilnimi In s kladvom mojstra olikane 8 » 114 Te skale v zide stavljene, In dobro vkupe sklenjene, Na vrh visok postavljene. V pobožni in hvaležni spomin na to zgodovin¬ sko tridnevnico si bomo ogledali tri templje. Kame¬ nih tempelj, da ga častimo in skrbno rabimo; živi tempelj, da ga marljivo posvečujemo; in nebeški tempelj, da po njem hrepenimo in se pridno zanj pripravljamo. Ti pa, pastir pastirjev, ti škof naših duš, Jezus Kristus, ti nam na mogočno priprošnjo svoje matere preblažene device Marije, hiše zlate, Skrinje miru in sprave in vrat nebeških, kakor na priprošnjo svojega predhodnika sv. Janeza krstnika, ki si ga imenoval največjega od žene rojenega in so mu zato postavili njegovi iskreni častilci v Čadramu tako sijajni dom v svoji sredi, ti božji Vzveličar nam pošlji za to pre¬ mišljevanje sv. Duha, ki razsvetljuje nebeški tempelj, da mu ni treba solnca, in kateri nas je pri sveti birmi posvetil v svoje prebivališče: da nam vsem v v tem trenutku podeli dar umnosti, meni, da bom prav govoril, vam pa, da me boste dobro umeli in potem prinesli vreden sad pokore! K do r jeizBoga, poslušabožjo besedo. (Jan. 8, 47). 115 Gospodu pobožno zbrani kristjani! udoviti so pač po številu in pomenu obredi, med katerimi posvetijo škof na novo zidano cerkev. Pred vsem gredo trikrat zunaj in kesneje tudi znotraj okoli cerkve in poškropijo s posebej blagoslovljeno vodo vse štiri stene, ki po¬ menijo vernike, da so očiščene in tako pomenjajo, naj tudi kristjani čisti in brezmadežni obiskujejo svoje cerkve, katerih vsi deli so globokega pomena. Pri glavnem vhodu stoji navadno kakor tukaj zvonik, vabeč s svojim ubranim zvonjenjem vernike v hram božji, da pripravijo svoje duše za vstop v večni tempelj, kamor tudi vedno kaže stolp, kakor prst kazalec, opominjajoč s svetim apostolom Pavlom: Iščite, kar je gori, k j er j e Kristus, sedeč n a d e s n i c i b o ž j i; h r e p e n i t e potem, kar je zgoraj, ne pa po tem, kar je na zemlji. (Kol. 3, 1. 2). To troje: cerkev, duša in nebo je v najožji zvezi. Ko stopimo skozi vrata v notranjščino, zapazimo na desnici in levici škropilnik, ki je podoba tistega vodnjaka, ki ga je Mozes napravil pred šato- rom, da si očistijo duhovniki roke in noge, pa umi¬ jejo in osnažijo žrtve, preden jih darujejo Bogu. Nas pa uči ta škropilnik, da moramo čisti stopiti pred obličje božje, da moramo srde oprati grešnih mislij in nečistih želj. Zato pa moli vsakdo, ki prihajaš v cerkev in se z blagoslovljeno vodo poškropiš, kakor je molil kralj David, rekoč: Poškropi me s hisopom in bom očiščen; operi me in 8* 116 •«> bom očiščen; operi me in bolj bodem bel kakor sneg! (Ps. 50, 9). Poleg škropilnikov se ob enem blizu cerkvenih vrat nahajajo iz"p o v e d n i c e , naslonjene na zid. Opominjajo nas, da smo le skesani in spokorjeni vredni, vstopiti v svetišče božje. Kakor ne more nič nečistega vniti v nebesa, enako naj bi nič nečistega ne prišlo v cerkev, ki je podoba in odsev nebes. O izpovednica, kako svet in častitljiv kraj si ti! Kakor je klical sv. Janez krstnik v puščavi, tako nam ti kličeš v cerkvi: Delajte pokoro, zakaj ne¬ beško kraljevstvo je blizu... Pripravite pot Gospodovo; ravne storite njegove steze... Storite vreden sad pokore. (Mat. 3, 2. 3. 8). Opominjaš nas, kakor je opominjal pre¬ rok Izaija Izraelce: Umite se, očistite se... pridite in obtožite se... Ako bi bili vaši grehi kakor škrlat, bodo beli kakor sneg; in ako bi bili rdeči kakor bager (močno rdeča barva), bodo beli kakor volna. (Izaij. 1, 16. 18). Res, ni grešnika na svetu, ki bi moral ob¬ upati in zdvojiti. Izpovednica ga reši nedvomno ob¬ upa in zdvojbe, ter mu pomore, ubežati peklu in priti v nebesa. Daj ljubi Bog, da bo v nebesih od¬ vezano vse, kar bo odvezano v izpovednicah te le cerkve. (Mat. 18, 18). Če gremo zdaj dalje po cerkvi, zagledamo na stenah dvanajst križev, ki sem jih včeraj v podobi križa mazilil s sveto krizmo in jih trikrat pokadil z blagoslovljenim kadilom. Krizma, posvečeno olje in balzam, pomenja milost, ki jo bo v tej cerkvi <»• 117 «• na vas bogato rosilo nebo. Kadilo pa zaznamenjuje molitve, katere bodo pošiljali verniki kot prijetno kadilo proti nebesom, Ti od mene posvečeni križi ostanejo vidni dokazi, da sem cerkev posvetil, in kakor so sveče včeraj ob njih gorele, tako naj bi gorele vsako leto na obletnico posvečenja. Teh dva¬ najsterih mest z dvanajsterimi gorečimi svečami po- menja dvanajstero apostolov, ki so kakor stebri cer¬ kve, medtem ko je Jezus Kristus njen temelj, verniki pa zidovi. Tako uči sv. Pavel, ko piše Efežanom: Vi niste več gostje in tujci, ampak ste meščani svetihin domačini božji, vzidani na podlago apostolov in prerokov, in poglavitni vogelj ni kamen je sam Kri¬ stus Jezus, na katerem je vse zidovje sestavljeno in raste v svet tempelj v Go¬ spodu, vkaterega ste tudi vivzidani v prebivališče božje v Duhu. (Efez. 2, 19 — 22). Z lučjo svetega evangelija so apostoli iz mnogih ljudstev kakor iz mnogih kamenov ustanovili duhovno stavbo, vojskujočo cerkev. In zid mesta, piše sv. Janez v svojem skrivnem razodenju o cerkvi, j e imel dvanajst temeljnih kamenov, in na njih je bilo dvanajst imen dvanajsterih apostolovjagnjetovih. (Apok. 21,14). V srednjem veku so izraževali to resnico tudi tako, da so ob stenah cerkve naslikali doprsne po¬ dobe svetih apostolov, katerih vsak, označen po svojem imenu, je držal v roki križ, ki je bil maziljen tam, kjer se stikata rameni. Mnogokrat so pod ali pa nad vsako sveto podobo še zapisali člen apostol- -=»■ 118 -C4- ske vere, ki so jo po starodavnem izročilu apostoli, zbrani v Jeruzalemu na Oljski gori, zložili pred svo¬ jim razhodom v svet, in sicer tako, da je sleherni sestavil en del. V pobožni spomin na to častitljivo sporočilo so postavili na Oljski gori zalo cerkev, imenovano Gredo ali Vero. Zdaj je lastnina fran¬ coskih redovnic, ki so ob stenah štirih mostovžev svojega samostana dale napisati apostolsko vero v dvaintridesetih jezikih. — V cerkvi sv. Erharda v Breitenavu Sekovske škofije najdeš slike svetih apo¬ stolov z naslovi členov apostolske veroizpovedi. Pod podobo sv. Petra je latinski napisan prvi člen: Veru¬ jem v Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje; pod podobo sv. Pavla je zabeležen drugi člen: In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega. — V nekaterih starih cerkvah so na stenah naslikane podobe svetih apostolov, ali pa stoje njih kipi iz lesa ali kamena na ličnih stojalih: kako gledajo kot principes populi, kot knezi vernikov, kakor jih slavi liturgija ali bogoslužje, na krščansko občino, zbrano zdolaj v cerkveni ladji. Pa pomeknimo se dalje in občudujmo še druge svete in važne kraje v cerkvi. Tu, kjer se loči ladja od presbiterija ali duhovniškega kora, vidite na vzvi¬ šenem kraju lečo, ali kakor vi govorite kancelj, katero ime prihaja od ograje, latinski imenovane cancellum, ki je navadno delala mejo med ladjo in svetiščem z velikim altarjem, in so pri tej ograji redno stavili pridižnice. Ta le leča, ljubi moji, o kako je krasna, kako se lesketa čistega mramorja. Prav tako, saj je sila svet in častitljiv kraj. Ta kraj je za <»■ 119 •«- vas, ljubi moji, takorekoč Sinajska gora, kamor Bog pokliče vsako nedeljo in vsak praznik svojega Mozesa, da razlaga njegove zapovedi. Ko so Izraelci tri dni pod Sinajsko goro stali in se osnažili, jelo je hudo grometi in bliskati, vsa gora se je zakrila v goste oblake, med gromom in bliskom so se razlegale glasne trobente. Vsa gora se je tresla in majala. Ljudstvo je stopilo pod goro, Mozes pa je šel više, in zdaj je Bog razodel deset zapovedij. Vsi so sli¬ šali in so se bali in trepetali. Ves narod je soglasno odgovoril: Vse besede, ki jih je govoril Go¬ spod, bomo dopolnili. (Eksod. 19, 15 — 25; 20, 1 — 19). Slično bi morali tudi vi, kristjani predragi, prazno oblečeni s strahom in trepetom božje zapo¬ vedi poslušati in pomisliti, da pridigar ne govori sam, temveč da govorijo usta božja, usta očakov in prerokov, usta apostolov, cerkvenih očetov in učenikov, usta svetih, pobožnih mož. Mislite si, pre¬ ljubi, Jezus Kristus je zopet iz nebes prišel nasvet; in zopet hodi kot človek med ljudmi in bo v nedeljo pridigoval v tej vzorno lepi farni cerkvi. O kako bi vse hrulo v cerkev! Kako bi vsako besedo iz Jezuso¬ vih ust hoteli ujeti in v srcu shraniti! Toda Jezus ne pride več iz nebes, dokler ne pride sodit živih in mrtvih; govori in pridiguje pa vendar in to po svo¬ jih namestnikih, katerim je veleval: Pojdite in učitevse narode; učite jih, storiti vse, kar sem vam zapovedal. On uči, svari in prosi po svojih poslancih, kakor pripazuje apostol sveta: Na¬ mesto Kristusa smo poslani, kakor da bi 120 Bog po nas opominjal. Prosimo namesto Kristusa: Spravite se zBogom. (II. Kor. 5, 20). Jaz stojim prvi ob nedelji na tej Sinajski gori in oznanjujem kot poslanec Kristusov in kot pravi naslednik apostolov postavo ali voljo božjo. Jaz sem danes prvi sejalec, ki sejem tukaj seme božje besede. Za menoj bodo oznanjevali besedo božjo drugi slu¬ žabniki Kristusovi, o katerih bodo veljale besede Gospodove: Kdorvas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, ki me je poslal. (Luk. 10, 16). Mogočna, da, vsemogočna je beseda božja. Ustvarila je nebo in zemljo. Bog je rekel: Bodi, in bilo je, beremo koj na prvi strani sv. Pisma. (Gen. 1,3). Ali danes ta beseda nima več moči, da omehča trda srca ljudi, da raztali led v v njih dušah? Mar li niso moje besede kakor ogenj, pravi Gospod, in kakor kladivo, ki razbije skalo? (Jerem. 23, 29). Ali nima beseda božja več moči: žalostne tolažiti, nevedne učiti, dvom¬ ljivim prav svetovati, obupne osrčevati, vse razvesel¬ jevati, vsem pomagati? Pač, imajo še. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. (Mark. 13, 31). One ne bodo izgubile svoje moči in veljave. Da, seme, ki se na leči seje, je dobro seme. Saj je tisto sejal sam Jezus Kristus, pot in resnica naša in življenje naše, saj so je sejali apostoli in njih nasledniki, papeži in škofje. Dobro je to seme, saj je rodilo toliko mučencev in mučenk, toliko devic in devičnikov, toliko spoznovalcev in spoznovalk, rodilo je milijonov in milijonov svet- 121 nikov in svetnic. Če to plemenito seme dandanes ne požene in ne rodi dobrega sadu, kje je vzrok? Pri Bogu? Ne. Bog da vsakemu poslušalcu potreb¬ nih milostij. Pri sejalcih? Ne. Oni sejejo z vso vnemo in skrbjo čisto, dobro zrno. Kje je torej vzrok? Pri zemlji. Ona je nerodovitna, srca poslušal¬ cev niso pripravljena, niso zrahljana, ona so trda, so trnjeva in skalnata. Vi pa, ljubi moji, bodite vedno dobra zem¬ lja, to je taki, ki besedo božjo slušajo in jo v dobrem in najboljšem srcu ohranijo in sad obrode v potrpljenju. (Luk. 8, 15). Beseda božja ni nikdar zastonj. Ali bo poslušalca vzveličala ali pa pogubila; vzveličala, če po njej živi, pogubila, če se ne zmeni za njo. To si k srcu vzemite, kadar pridižnico vidite. Kakor pada dež in sneg z neba, govori Gospod po preroku Izaiju, in se ne vrača več gori, temveč napaja zemljo in jo namaka, ter jo dela rodo¬ vitno, da daje seme sejalcu in kruh uži¬ valcu; taka bo moja beseda, ki pride iz mojih ust; ona se ne bo vrnila k meni pra¬ zna, marveč opravila bo, karkoli hočem, in srečna bo v tem, za kar jo pošljem. (Izaij. 55, 10. 11). Zato blagor njim, ki božjo besedo poslušajo in jo ohranijo. (Luk. 11,28). Kristjani predragi! Zdaj pa stopimo k naj¬ imenitnejšemu in najsvetejšemu delu cele cerkve: k velikemu altarju. Nova cerkev je tako postav¬ ljena, da stoji veliki altar proti solnčnemu izhodu, zvonik pa proti zahodu, je cerkev torej orientirana, to je proti jutrovem obrnjena, kar je globokega po¬ mena. Prvi žarki jutrnega solnca posvetijo skozi umetno barvana okna pri velikem altarju, kakor gori večna luč pred tabernakljem. Luč je podoba resnice in milosti. V tem smislu in pomenu je Jezus luč sveta, ker je prinesel z nebes nauk vzveličanja in milost božjo. Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi po temi, temveč bo imel luč življenja. (Jan. 8, 12). To resnico izraža prav lepo tudi altar, ki je obrnjen proti izhodu, od koder prisija solnce na vse zgodaj nanj, in na katerem se daruje Jezus Kristus, on, ki izhaja iz višave, razsvetliti tiste, kateri v temi in smrtni senci sede. (Luk. 1, 78. 79). Kaj čuda, da sem včeraj najslovesneje posvetil glavni altar, kakor ste sami videli, ki ste bili navzoči. Pet križev sem napravil na mizni plošči z blago¬ slovljeno vodo sv. Gregorija, kateri sem pridodal soli, pepela in vina. Sedemkrat sem z isto vodo škropil okoli altarja, trikrat pa s kadilnico kadil, in drug duhovnik je ves čas posvečevanja hodil s kadil¬ nico krog altarja in ga je kadil. Ostalo vodo sem izlil po predeli ali platišču altarja. Potem sem mazilil pet križev na kamenitni mizi: in sicer dvakrat z oljem za krščence ali katehuinene, enkrat pa s sveto krizmo in sem vložil v grobec sredi altarja ostanke svetih mučencev Jukunda, Pija in Urbana. Nadalje sem polil celo ploščo s svetim oljem za krst in s sveto krizmo, sem naredil pet križcev iz blagoslov¬ ljenih kadilnih zrnc in na nje položil pet križcev iz voska, katere smo potem vžgali. Končno sem altar -»■ 123 •«> mazilil s sveto krizmo še na čelu in na štirih stra¬ neh, pa sem blagoslovil altarne rute ali prtiče, katere smo potem razgrnili po posvečeni mizi, kamor so se postavili tudi svečniki, križ in druge potrebne reči. Slednjič sem služil na novo posvečenem altarju prvo sveto mašo za ustanovnika cerkve, za vse moj¬ stre in delavce, kakor za vse dobrotnike, žive in mrtve. Jelite, kako veličasten, svet in strašen je kraj, kjer stoji altar. Jutri še bom posvetil dva stranska altarja, in sicer na čast Jezusu Kristusu, na križu umirajočemu, in na čast brezmadežnemu spočetju preblažene device Marije. 1 1 Za dokaz, da sem posvetil po zapovedanih obredih oba stranska altarja, služita dve latinski listini, ki se glasita tako-le: Michael, Dei miseratione Princeps-Episcopus Lavantinus etc. etc. etc. Universis Christifidelibus hisce notum facimus, quod Divina Nobis favente gratia anno reparatae salutis MDCCCXCIX die 31. mensis lulii, quae fuit feria secunda post Dominicam deci- mam post Pentecosten, festum s. Ignatii de Loyola, in Ecclesia parochiali ad s. loannem Baptistam in Cadram Altare in hono- rem Christi morientis in Cruce, in quo Reliquias sanctorum Martyrum: Faustini, Reparati et sanctae Beatae conclusimus, iuxta ritum sanctae Rom. Ecclesiae consecravimus, et singulis Christifidelibus in ipsa die Consecrationis unum annum et in die Anniversario Consecrationis ipsam visitantibus quadraginta dies de vera Indulgentia in forma Ecclesiae consueta con- cessimus. In quorum fidem instrumentum hoc Manu Nostra propria subscriptum et sigillo Princ. Episcopali munitum extradi iussimus. Ex Officio Nostro Princ. Episcopali Marburgi, — die 25. mensis lulii 1899. [ L. S. ) !' Michael, ■ Princeps-Episcopus. 124 To so poglavitni predmeti v novi cerkvi. Rad bi vam, ljubi moji, še opisal druge cerkvene reči, kakor na primer svete podobe, ki zaljšajo cerkev in so prav podučne knjige za vse vernike, bodi da ne znajo brati ali pa da znajo. Svete slike in sveti kipi imajo prednost pred knjigami, ker nam živeje pred¬ stavljajo krščanske čednosti, kakor pisane knjige. Kar vidimo na podobi, to nas močneje gane, nego kar beremo, ter laglje umejemo in si globlje vtis¬ nemo v spomin. Bridkega trpljenja Kristusovega ne moremo brati v bukvah s tolikim zavzetjem in ga- nutjem, kakor je beremo na križevem potu, ka¬ terega štirinajst postaj sem vam včeraj popoldne po genljivi, v srce segajoči pridigi mnogočast. gospoda Michael, Dei miseratione Princeps-Episcopus Lavantinus etc. etc. etc. Universis Christifidelibus hisce notum facimus, quod Divina Nobis favente gratia anno reparatae salutis MDCCCXCIX die 31. mensis lulii, quae fuit feria secunda post Dominicam deci- mam post Pentecosten, festum s. Ignatii de Loyola, in Ecclesia parochiali ad s. loannem Baptistam in Cadram Altare in hono- rem beatae Mariae Virginis sine labe conceptae, in quo Reli- quias sanctorum Martyrum: Severini, Gratae et Honestae con- clusimus, iuxta ritum sanctae Rom. Ecclesiae consecravimus, et singulis Christifidelibus in ipsa die Consecrationis unum annum et in die Anniversario Consecrationis ipsam visitantibus quadraginta dies de vera Indulgentia in forma Ecclesiae con- sueta concessimus. In quorum fidem instrumentum hoc Manu Nostra propria subscriptum et sigillo Princ. Episcopali munitum extradi iussimus. Ex Officio Nostro Princ. Episcopali Marburgi, die 25. mensis lulii 1899. z" z T Michael, ' L- S. , Princeps-Episcopus. »• 125 kanonika dr. Jožefa Pajeka z obilnimi odpustki blago¬ slovil. 1 Omenil bi še rad orgije, o katerih vam v obče toliko povem, da so bile izumljene pred kakimi dvanajstimi sto leti v Aziji. Cesar Karol Veliki je kon¬ cem sedmega stoletja prve orgije v dar prejel od kalifa Harun al Rašida, ki je stoloval v Bagdadu. Cesar Karol jih je postavil v mestu Ahenu, in dan¬ danes ima orgije skoro vsaka cerkev, vsaj župnijska. V cerkvi proslavljajo troedinega Boga vse umet¬ nosti : zidarstvo, kiparstvo, slikarstvo, pesništvo, skladnoglasje, petje. Orgije pa so najpopolnejše god¬ beno orodje, ker zadržujejo v sebi vse druge muzi¬ kalne inštrumente in se najbolj približujejo člove¬ škemu glasu. V večjih orgijah najdeš celo poseben spremen, ki se zove vox humana, glas človeški. 1 Izpričevalna listina se glasi v izvirniku: Michael, Dei miseratione Princeps-Episcopus Lavantinus etc. etc. etc. Vigore specialis facultatis, per rescriptum diei 7. mensis lunii anni MDCCCXCI a Fr. Aloysio de Parma, Ministro Ge¬ nerali totius ordinis Fratrum Minorum, Mihi concessae, Ego Michael, Dei gratia Princeps-Episcopus Lavantinus, v i a m Crucis cum annexis indulgentis ad supplices preces admodum reverendi Domini Georgii Bezenšek, Consiliarii Princ. Episcopalis nec non Parochi loči ad S. loannem Baptistam in Čadram, erexi die 29. mensis lulii anno 1899 in eadem ecclesia s. loannis Baptistae in G a d r a m iujčta regulas a S. Indulgen- tiarum Congregatione die 10. Maii 1742 praescriptas. In quorum fidem testimonium hoc Mea Manu exaravi et subsciipsi hac die 29. mensis lulii 1899. ■ f Michael, \ ' Princeps-Episcopus. <»• 126 •«=• Kadar bodo vaše nove orgije, katere je izdelal gospod Jožef Brandl v Mariboru s 16 spremeni za 3200 gld., slo¬ vesno donele in bučale, bodo se vam vzdigovala srca in kipela kvišku, pojoč čast in hvalo Bogu najvišjemu. O kako pomena in poduka polna je cerkev vsem, ki jo obiskujejo v strahu božjem in v sveti ljubezni! Kakor je srečni Cahej sprejel Gospoda z najslajšo radostjo v svojo hišo, kateri je došlo po tem prihodu vzveličanje, enako pozdravimo tudi mi danes nebeškega gosta v tem hramu, pa ga prosimo, da naj prebiva v njem s svojim blagoslovom in svojo milostjo. Res, častitljivi, vzvišeni in pretresljivi so obredi posvečevanja katoliške cerkve, ki je prava palača živega Boga. Dolgih sedem let je zidal kralj Salomon tempelj v Jeruzalemu in ko ga je dovršil, ga je najslovesneje posvetil. Daroval je kralj in vse ljudstvo klavne daritve pred Gospo¬ dom. Zaklali so v daritve dvaindvajset tisoč volov, stoindvajset tisoč ovnov. Du¬ hovniki so izvrševali svoja opravila, in le¬ viti so z glasbenim orodjem razglašali pesmi Davidove; in so s v ir ali s trobentami. Obhajali so praznik posvetitve štirinajst dni, so se veselili in radovaii in šobili srečni, kralj in ljudstvo. (II. Kron. 7, 4 — 11). Izraelci so vsako leto praznovali obletnico posvetitve svojega čudovito lepega templja. Celo Jezus seje ude¬ ležil tega praznika, kakor piše sv.Janez: Bil pa je praznik posvečenja vjeruzalemu . . In Jezus je hodil v t e m p Ij u p o S a 1 o m o n o v i lopi. (Jan. 10, 22. 23.) 127 •«“ Glejte, Izraelci so tako častili svoj tempelj, v katerem vendar ni prebival Bog resnično in bistveno; kako še le naj mi cenimo in čislamo cerkve, v ka¬ terih resnično stanuje sam živi Bog! Kakor je Kristus Jezus pogledal na smokvino drevo in videl Caheja - suspiciens vidit illum (Luk. 19, 5) — tako se Jezus milo ozira v cerkvi po njenih obiskovalcih in jih oblagodarja s svojimi milostmi. Tu se izpolnjuje ob¬ ljuba božja, dana kralju Salomonu: Erant o culi mei et cor meum ibi cunctis diebus. Tam bodo moje oči in bo moje srce vse dni. Tako pa naj napolni veličastvo Gospodovo to hišo! In godi se naj tukaj, kar je rekel Gospod Salomonu: Slišal sem tvojo molitev in sem si izvolil ta kraj v hišo daritve. Če zaprem nebo, in dež ne gre, in ukažem in zapovem kobilici, da obžre deželo, in pošljem kugo med svoje ljudstvo;sepaizpreobrne m oj e ljudstvo., ter me prosi in išče mojega obličja, in dela pokoro za svoja prehudobna pota: tedaj bom tudi jaz uslišal z nebes in bom milostljiv njih grehom ter bom ozdravil njih deželo; tudi bodo moje oči odprte in moja ušesa bodo nastavljena molitvi njega, ki moli na tem mestu. Zakaj izvolil in po¬ svetil sem to mesto, da-je moje ime ondi na večno, in da ostanejo moje oči in moje srce ondi vse dni. (II. Kron. 7, 12—16). O da bi o vsakem, ki bo tukaj molil, veljale besede, kijih je v današnjem evangeliju izrekel Jezus o cestninarju: Taje šel opravičen na dom. (Luk. 28, 14). Ko sem včeraj od altarja šel k velikim vratom in sem s pastirsko palico zgoraj in spodaj zarisal križ na vrata, sem postal pri glavnem vhodu in opravil prelepo molitev, v kateri se naštevajo dobrote in darovi, ki jih bode Bog delil v cerkvi vsej srenji, če jih bode le vredna. »Bodi in ostani nepremagljivi križ na tem pragu zaznamenovan; oba podboja bo¬ dita z napisom tvoje milosti zaznamenovana; in po obilnosti tvojega usmiljenja naj nad vse, ki obisku¬ jejo to hišo, prihaja mir in obilje, treznost in nrav¬ nost, popolnost in usmiljenje. Vsak nemir in vsaka stiska naj beži od tod. Lakota, kuga, bolezen, slabost in napad hudih duhov naj beže po tvojem trajnem obisku, da se milost tvojega vhoda, izlita na tem kraju, pretaka do najskrajnejših mej, ki ga obdajajo; in da v kopeli tega toka čisti vse prostore njegove in bivališča, da vedno tukaj vlada veselje, mir in edinost, blagoslov, strah božji in popolnost vzveli- čanja. Kadarkoli bo tu tvoje sveto ime klicano, rosi in siplji na nas polnost svojih dobrot; mi pa bomo bežali pred izkušnjavami zla, in pri nas bivaj angel miru, nedolžnosti, ljubezni in resnice, ki nas vselej pred vsem hudim vari in brani po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« Srečna fara, ki ji deli Bog vse te darove in dobrote 1 129 ■«$» V Gospodu pobožno zbrani kristjani! alia j nam morajo biti vidni templji ljubi, dragi in prijetni? Zato, ker v njih posvečujemo žive j t em plj e , v n jih vzveličujemo svoje dragocene, neumrljive duše. Kristjan postane pri svetem krstu, kjer se mazili s svetim oljem in opere z vodo, tempelj božji. Delitev svetega krsta je podobna v mnogem oziru posvetitvi cerkve. Pri obeh opravilih se vršijo po¬ menljive ceremonije. Med drugim se v altar vložijo sveti ostanki s tremi dišečimi zrni, ki pomenjajo prijetni duh, kakor ga razprostirajo zasluge in čed¬ nosti svetnikov pred Bogom, in pa prošnje, katere opravljajo in vzdigajo k Bogu za vernike, poleg tega s pergamentno listino, ki kaže dan in leto posvečenja ter ime posvetitelja škofa, cerkvenega patrona in imena mučencev, katerih koščice se vzidajo v altar. Ta listina je krstni list za cerkev, kakor se napiše za krščenca krstno izpričevalo. Prav posebej se človek posveti v tempelj sv. Duha pri sveti birmi. Kakor sem včeraj vašo cerkev posvetil, tako bom napolnil s svetim Duhom danes vaše ljube otroke. Živi templji, živi tabernaklji smo po svetem obhajilu, ko hranimo v sebi Jezusa Kri¬ stusa, Boga-človeka. To uči božji Vzveličar sam, ko pravi: Glej, stojim pri vratih in trkam; ako kdo moj glas posluša in mi vrata od¬ pre, p o j d e m noter k njemu in bom ž njim večerjal in on z menoj. (Apok. 3, 20). •) -»■ 130 Da smo kristjani duhovni templji, uči sv. Peter, ko piše: K njemu ste pristopili, živemu kamenu, od ljudisicer zavrženemu, od Boga pa izvoljenemu in češčenemu; in tudi vi ste kakor živi kameni nanj zidani, ste duhovna hiša, sveto duhovništvo, da darujete duhovne darove, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu. (I. Petr. 2, 4. 5). Lepe besede. Ker je vsak kristjan duhovni tempelj, mora tudi vsak biti duhovnik, ki daruje na altarju svojega srca Bogu prijetne žrtve, kakor molitev, milošnjo, post in druga dobra dela. Da smo templji božji, uči jasno in določno sv. apostol Pavel v prvem listu do Korin- čanov: A1 i ne veste, da so vaši udje tempelj svetega Duha, kateri je v vas, katerega imate, od Boga, in da niste svoji? Z a kaj od¬ kupljeni ste za drago ceno. Poveličujte Boga v s voj e m telesu! (I. Kor. 6, 19. 20). Neko¬ liko više ponavlja taisto vprašanje, in napoveduje hudo kazen oskrunjevalcu duhovnega svetišča. Ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva? Če pa kdo oskruni tempelj božji, tega bode Bog uničil. Zakaj tempelj, k i s t e v i, j e s v e t. (I. Kor. 3, 16. 17). Z ozirom na te besede Pavlove je sestavil slavni škof Hiponski, sveti Avguštin, svoj 252. govor o času, ki ga bere cerkev na praznik posvečenja, kakor bere tretji, četrti, peti in šesti dan v osmini oddelke iz njegovega 256. govora o času. V prvem govoru pravi sveti učenik med drugim : »Bratje predragi, ker smo brez svojih zaslug le po milosti 131 <«• božji vredni postali, biti templji božji, skrbimo, koli¬ kor moremo z njegovo pomočjo, da naš Gospod v nas svojem templju ničesar ne najde, kar bi žalilo oči njegovega veličastva. Bodi torej prebivališče na¬ šega srca prazno hudobij, a polno čednostij; bodi zaprto hudiču, a odprto Kristusu: in tako si pri¬ zadevajmo, da si odpremo s ključi dobrih del vrata nebeškega kraljevstva. Kajti kakor se nam po slabih delih, kakor po zapahih in ključavnicah, zapirajo vrata k življenju; enako se nam nedvomno odpirajo po dobrih delih. In zatorej, bratje predragi, izprašujte vsak svojo vest, in kadar kateri spozna, da je ran¬ jena po kakšnem grehu, naj jo izkuša pred vsem po molitvah, postih in milošnjah očistiti, in šele potem se naj drzne, prejeti evharistijo.« (S. Augustini sermo 252. de tempore. Lectio IV. et V. in dedicatione ecclesiae). Tako je pridigoval sv. Avguštin v petem sto¬ letju kristjanom svojega škofovskega mesta Hipone. Pač opravičen je govor. Kaj bi tudi koristilo, staviti kamenite templje še tako velikanske in krasne, jih znotraj čarobno lepšati in praznik njih posvetitve slo¬ vesno obhajati, ko bi pa pri tem ne skrbeli za du¬ hovne templje, za svoje neumrljive duše 1 Koliko lepih, prekrasnih templjov božjih, ki bi naj bili zidani za večnost, se zruši in podere, ker ljudje ne skrbijo za svoje dragocene duše. Jelite, kolik greh bi bil, ko bi to-le prežalo cerkev zdaj prepustili razpadu; ali ko bi kdo vrgel žarečo bakljo v njo, da bi po¬ gorela, in bi se drznil, jo izpremeniti v prah in pepel. Še večja hudobija je, kadar kdo živo stavbo, ki je 9* -»• 132 •« pripravljena za Kristusa in svetega Duha, oskruni in poškoduje s smrtnim grehom. Steri tabernakelj in vrzi svete hostije na tla, in ti storiš, kar stori na primer nečistnež. Kaj čuda, če sv. Pavel takemu oskrunje- valcu grozi s kaznijo božjo, rekoč: Kdor oskruni tempelj božji, tega bode Bog ukončal. Pomislite, kaj je storil Kristus z oskrunjevalci tem¬ plja Jeruzalemskega. On, ki je bil sama pohlevnost in potrpežljivost, je vzkipel v sveti jezi pri pogledu tistih, ki so v svetišču kupovali in prodajali. On, ki je vsem hotel in storil dobro, je vzel bič in je bil po teh razbojnikih. On, ki je tisoče nasitil, je pre- vrgel mize menjevalcem, da je denar žvenketaje padal na tla. In to je počel Jezus, ker so ljudje v preddvoru in ne v templju in ne v katoliški cerkvi tržili in truščali. Kako bi kaznoval razbojnike in razsajalce v cerkvi pred tabernakljem, kjer noč in dan prebiva? Kako bo kaznoval oskrunjevalce ne¬ dolžnih duš? Kaznoval jih bo, pa ne z bičem, ampak z večnim ognjem. Skrbite, ljubi moji, da vas ne zadene ta grozna kazen, da vas ne uniči Bog. Če ste omadeževali svojo dušo, stavbo sv. Duha, da velja o njej za- žuganje božje: Glejte, vaša hiša vam bo pusta puščena (Mat. 23, 38), pobrinite se za njeno popolno očiščenje. Kadar se cerkev oskruni s hudobijo, ki se v njej izvrši, izgubi svoje posve¬ čenje, svojo svetost tako, da se ne sme v njej služba božja opravljati in se mora nemudoma zapreti. Po¬ dobno se duša po vsakem smrtnem grehu oskruni in omadežuje, ter izgubi svojo pravičnost, krstno ne- l ■» 133 •« dolžnost. Kako se naj zopet očisti in obnovi? Cerkev, eksekrirana po hudobnih činih, se ne sme znovič posvetiti, pač pa rešiti oskrumbe. In tega obreda ne imenujejo konsekracije ali posvetitve, temveč ga zovejo rekonciliacijo ali spravo, po kateri se cerkev blagoslovi, da se jej povrne poprejšnja svetost. Slično se tudi kristjan, ki je izgubil krstno ne¬ dolžnost, več ne sme in ne more krstiti, pač pa se lahko z Bogom spravi po zakramentu svete pokore. Rekoncilirajte torej po tem načinu svoje po grehih oskrunjene duše, očistite jih madežev, da so zopet svete in pravične, da se vrne sv. Duh in jih vzame v svojo last in posest. Škof, duhovniki in verniki se morajo postiti pred posvečenjem cerkve, da se prvič vredno pripravijo za sveto in vzvišeno opravilo, in da drugič pokažejo, da ne moremo stopiti pred tron božji bodi v vidnem bodi v nevidnem nebeškem templju, dokler nismo očiščeni in opravičeni po spo¬ kornih delih. Sprejemajte torej radi in pogosto v tej novi cerkvi sv. zakramente. Saj veste, da se mora cerkev redno snažiti — enkrat v tednu ali vsaj v mesecu - sicer postane prašna, okajena, preprežena s pajčevinami. Zdaj vam pa še posebič ljube otroke v skrb izročim, otroke, ki jih danes posvetim v templje sv. Duha. Glejte, da jih ne pohujšate. Ko pridejo danes domov, sprejmite jih spoštljivo in z veseljem, ker vam prinesejo v hišo blagodare sv. Duha: mir in blagoslov. Imejte pa tudi strah pred njimi, ker tempelj, ki so ti otroci, je svet. Ne oskrunjajte tega svetišča, ne kvarite in ne poškodujte ga. Glejte, da J 34 • vas ne zadene grozno gorje, katero je zapretil Jezus Kristus zapeljivcem in pohujšljivcem nedolžne mla¬ dine. Gorje tistemu, ki ednega teh malih, ki v mene verujejo, pohujša; bolje bi mu bilo, da se mu mlinski kamen na vrat obesi in se potopi v globočino morja! (Mat 18, 6). Zares, kdor v greh zapelje nedolžnega otroka, je satan in ni vreden, da ga zemlja nosi, ona se naj odpre ter naj požre hudobneža. Varujte, ljubi starši in dragi botri, te-le moje duhovne otroke, da se noben ne pogubi. Ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se teh malih kateri pogubil. (Mat. 18, 14). Tudi o otroku velja vzklik Jakobov: Resnično, Gospod je na tem kraju, in jaz nisem vedel. In je rekel prestrašen: Tukaj ni druzega, kakor hiša božja. (Gen. 28, 16. 17). Zares, otrok je hiša božja, pa marsikdo ne ve ali noče vedeti tega. Kakor so hodili angeli po lestvici Jakobovi gori in doli, noter in vun, tako hodijo z otrokom sem pa tje, ga vodijo in spremljajo po potu življenja. <->• 135 •«“ V Gospodu pobožno zbrani kristjani! ri posvečevanju cerkve in velikega altarja nosijo duhovniki relikvije ali svete ostanke v sprevodu okoli cerkve v znamenje, da so svetniki morali kakor tujci in potniki na zemlji pre¬ bivati, preden so dospeli v hišo svojega nebeškega Očeta, v rajski Jeruzalem. Tudi mi nimamo stal¬ nega mesta na svetu, temveč čakamo v umrljivem telesu, dokler Gospod ne zruši te hiše in nam odpre vrata v večno stanovanje. Zato nam je potreba, da skrbno rabimo vidne templje, da radi zahajamo v cerkev, da tam posveču¬ jemo svoje duše in jih delamo pripravne za nebesa, ki so naš pravi cilj in konec. Zato pa tudi cerkev na praznik posvečenja pozemeljskega templja obrača naše misli na rajski tempelj. Sveta cerkev se pri tej svečanosti poslužuje besed o časnem templju, ki pa veljajo pred vsem o večnem. Glej, prebivališče Boga z ljudmi, in prebival bo ž njimi. In oni bodo nje¬ govo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog, bode ž njimi. In Bog bo obrisal vse solze od njih očij, in smrti ne bo več; tudi ne bo več žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker p opreš nje je minulo. (Apok. 21, 3. 4). V nebesih se bo to uresničilo; na zemlji so še solze, so še bo¬ lečine, je še tuga in muka. Le deloma se ta obljuba uresničuje in sicer v cerkvi, kjer najdeš tolažbo, mir, pravo veselje, srečo in blaženost. Cerkev je kraj luči, kraj miru in kraj vzveličanja in je zato predokus nebeškega raja. Cerkev je raj, je nebo na zemlji. Zato pa želi cerkev, da se na dan posvečenja hiše božje oziramo v nebo, da se učimo biti vzstraj- nim. Bodi zvest do smrti, in dal ti bom venec življenja. (Apok. 2, 10). Bodimo stano¬ vitni, zakaj mi vemo, da, ko se naša po- zemeljska hiša tega stanovanja podere, imamo prebivališče od Boga, ne z rokami narejeno, marveč večno hišo v nebesih. Pa tudi pri tem vzdihujemo, ker želimo s svojim stanovanjem, ki je v nebesih, pre¬ oblečeni biti; če bomo le oblečeni in ne nagi najdeni. Zakaj mi, ki smo v tem šatoru, vzdihujemo obteženi, ker nočemo slečeni ampak preoblečeni biti, da bi bilo požrto od življenja, kar je umrljivo. Ki nas pa pripravlja k temu, je Bog, ki nam je dal zastavo Duha. Polni zaupanja smo zatorej vselej, ker vemo, da dokler smo v telesu, potujemo, ločeni od Gospoda. Polni za¬ upanja pa smo in želimo veliko bolj se ločiti od telesa, in pričujoči biti pri Go¬ spodu. In zato si prizadevamo, ali nepriču- joči ali pričujoči, da mu dopademo. Zakaj mi vsi se moramo pokazati pred sodnjim stolom Kristusovim, da prejme sleherni v svojem telesu, kakor je delal, ali dobro ali hudo. (II. Kor. 5, 1 — 10). Zavoljo tega, bratje, si prizadevajte bolj in bolj, da po dobrih delih svoj poklic -4>>- 137 •<$- in svoje izvoljenje zagotovite; ako nam¬ reč to storite, ne boste nikdar grešili. Za¬ kaj tako vam bo obilno dano, da poj dete v večno kraljevstvo našega Gospoda in Vzveličarja Jezusa Kristusa. Zatorej ne bom nehal vas vedno opominjati v teh rečeh, dasiravno veste in ste potrjeni v pričujoči resnici. Menim pa, da je prav, da vas budim z opominjanjem, dokler sem v tem š a toru. Vem namreč, da bom s kor o svoj š a t o r popustil... d a s e boste mogli tudi po moji smrti teh rečij pogosto spominjati. (II. Petr. 1, 10 — 15). Kakor apostoli tako govorijo tudi sveti očetje o nebeški domovini, in vnemajo kristjane za njeno lepoto. O življenje, kliče sv. Avguštin v svojem zgoraj navedenem 252. govoru, o življenje, katero je Bog pripravil onim, ki ga ljubijo. Ti si pravo, srečno, mirno, lepo, č i s t o, n e o m a d e- žano in sveto življenje. Ti si življenje, ki ne pozna smrti, ne žalosti, ti si življenje brez hibe in bolečine, brez strahu, brez izkušnja ve, brez izpremembe, življenje polno veličja in veličastva! Enako še naprej in še dolgo opisuje sveti škof- lepoto večnega biva¬ lišča, in koprni željno po njem. To hrepenenje hoče cerkev tudi v nas vseh zbuditi in živo ohraniti. Zeli nam globoko utrditi prepričanje, da tukaj nimamo stalnega doma, temveč iščemo prihodnjega; kjer nam bo dal Gospod jesti od drevesa življenja, kije v raju našega Boga. (Apok. 2, 7). 138 «■ Ko je kruti kralj Antioh že šest Makabejskih bra¬ tov neusmiljeno dal umoriti, ker se niso hoteli judov¬ ski postavi izneveriti, da bi jedli prepovedano svinjsko meso, je hotel vsaj sedmega, najmlajšega junaških bratov z vsakterimi ponudbami k prelomljen)u po¬ stave pripraviti. V tistem hipu pristopi njegova mati, rekoč: Prosim te, moje dete, ozri se v nebo! (II. Mak. 7, 28). In pogled v nebesa je ohrabril sinka, da je šel vesel v mučeniško smrt. — Ko je bil sv. Simforijan peljan na morišče, ga je sprem- jala tje njegova mati, ki mu je venomer ponavljala besede: »Ljubi otrok, spominjaj se večnega živ¬ ljenja! Ljubi otrok, spominjaj se večnega živ¬ ljenja!« In blagi otrok se je spomnil večnega živ¬ ljenja in je za nje rad daroval časno. Zapustite danes, preljubi v Gospodu, novo po¬ svečeno cerkev s trdnim sklepom, da jo boste pridno obiskovali, v njej svoje duše posvečevali ter jih tako za nebeški Jeruzalem pripravljali. V tem mestu je Gospod, vsemogočni Bog, tempelj in pa Jagnje. In mesto ne potrebuje ne solnca, ne lune, da bi svetila v njem, zakaj veličastvo božje ga razsvetljuje, in njegovo svetilo je Jagnje. Njegova vrata se ne bodo zapirala po dnevu; noči namreč ni tamkaj. (Apok. 21, 22. 23. 25). Kristjani predragi! l ' 144. mojstra gospoda J. Vrečerja v Celju, kleparsko delo in sicer kritje na zvoniku gospod J. Sadnik v Žalcu, in žlebove na robu strehe gospod Karol Miheljak v Konjicah. Vse svečnike za altarje in za križev pot je naredil gospod Karol Tratnik v Mariboru, kakor sta nove okvire za križev pot vkusno napravila gospoda J. Kregar in Al. Šket v Mariboru. In tako je vse dopolnjeno, srečno dopolnjeno, častno dopolnjeno! Včeraj so moje roke prvokrat povzdignile Jezusa Kristusa v tej zali cerkvi, in povzdignile so ga za vas, predragi mi gospod župnik, za vas, ljubi mi župljani, za vas, preblagi pomočniki, dobrotniki in prijatelji novo posvečene cerkve! In kakor sem včeraj jaz napisal s svojo pastir¬ sko palico grški in latinski alfabet ali začetne črke grškega in latinskega jezika sredi cerkve, kar po- menja, da je cerkev vsem narodom odprta, da n i razločka med judom in grkom; kajti eden in isti Gospod je vseh, pa je bogat za vse, ki ga kličejo (Rimlj. 10, 12) — enako naj zapiše angel, ki ga je prerok Ecehiel v svojem zamaknjenju videl s pisarsko pripravo (Eceh. 9, 2. 11), vsa imena dobrotnikov novo posvečene cerkve v knjigo živ¬ ljenja! Sklenem pa svojo pridigo z besedami prelepega slavospeva, ki ga poje sveta cerkev v hvalnicah za praznik posvečenja cerkve: Haec templa, Rex coelestium, Imple benigno lumine! 145 •«> Te tempeljne, nebeški kralj, Napolni z lučjo milostno' Sem pridi, pridi, prosimo, In želje sliši naroda, In naša srca vsmiljeno Napolni z rajsko milostjo! Tu prejmejo kristjanov naj Proseči vroči vzdihljeji Darove hiše blažene! Darov naj veselijo se, Dok trupla rešeni vezi V nebeške dvore pridejo! Amen. lo Govor o priložnosti bratovske gostije, ki jo je ustano¬ vitelj nove farne cerkve v Čadramu pripravil svojim gostom, dne 29. julija 1899. Mnogočastiti gospod kn. šk. duhovski svetovalec in župnik! Preljubi gostje ! aetatus sum in his, q u a e dieta sunt m i h i, in d o m u m Domini i b i- mus. (Ps. 121, 1). Razveselil sem se, ko ste mi rekli, da poj demo posvečevat vašo novo hišo božjo. 147 « Zares, vesel sem danes, prav vesel. Ne morem veselja skrivati in zapirati v srcu, ono mora na dan; zatorej pa se radujem in pojem alelujo, s katero kon¬ čajo bukve Psalmov. (Ps. 150, 6). Malo štejem po¬ vsem veselih dni v svojem življenju; več jih je hudih in žalostnih. Pa jezik mi naj obvisi na nebu, ako ne prištejem današnjega dne najsrečnejšim, kakor so dnevi mojega posvečenja za mašnika, moje prve da¬ ritve svete maše, mojega prvega obiska večnega mesta Rima in svetega očeta Leona XIII., pa prve moje sinode. Veselim se, da se še menda kralj Salomon ni mogel močneje veseliti, ko je posvetil novi tempelj Jeruzalemski, veselim se, pravim, ker sem danes po¬ svetil veličastno cerkev, kjer se bo stoletja in sto¬ letja molil troedini Bog, kjer se bodo častili angeli in svetniki, pa se bodo vzveličevale neumrljive duše in posvečevala umrljiva telesa za častno vstajenje. Veselim se, ker so mi pravili mnogo lepega o novi stavbi; toda še polovice tega, kar sem našel, mi niso povedali, smem reči s kraljico iz Sabe. (III. Kralj. 10, 1). Prav tako. Kralj mora imeti najlepši grad. To je jasno. In kralj kraljev naj bi ne imel najzaljše palače? Kdo bi se ne veselil nove cerkve, kjer vidi, sliši in prejema toliko svetega? Vidi ladjo, kjer bodo verniki pobožno molili; vsak koteč bode poln molitve. Vidi altar s tabernakljem, najsvetejši kraj na zemlji. Vidi svete podobe in posode, sveta oblačila in opravila. Sliši besedo božjo, nabožno petje in pobožne molitve. Prejema svete zakramente, se lu* -»• 148 poslužuje blagoslovil, pa zadobiva uslišanje svojih prošenj in molitev. Vesel sem, ker je moj preljubljeni Vzveličar dobil v Lavantinski škofiji zopet nov prekrasen šator. Pač težko se je kdaj v škofiji zidalo toliko novih in popravljalo toliko starih cerkva, kolikor se jih je pozidalo in popravilo ravno v naši dobi. V desetih letih svojega škofovanja sem posvetil že osem novo postavljenih in šest docela prenovljenih hiš božjih. To je jasen dokaz, da so škofljani verni, navdušeni, goreči. Danes sem posvetil petnajsto cerkev. Zato se radujem. In z menoj se radujete vi, častivredni gospod župnik, ker ste nekako srečnejši od apostola Petra, ki ni smel in mogel postaviti svojemu ljub¬ ljenemu mojstru šatora, kakor ste mu ga vi pripra¬ vili. Danes smete vesel klicati: Dopolnjeno je! Dopolnjeno je delo, kateremu ste posvetili dobršen kos svojega življenja. Prestali ste, vsaj zvečine, križe in prebili težave. Dovršeno je, križ se vam sname danes z ram in zasadi vrh cerkve in zvonika, in na¬ mesto njega se vam na glavo dene krona časti in zasluge. O, kako je pač moral biti Cahej vesel svoje hiše, v katero mu je došel nebeški gost! In kako rad je pač hodil gledat -smokvino drevo, na katerem ga je Gospod zagledal in ogovoril! Kako vesel je hodil mimo tega izvoljenega drevesa in kako srečen je prebival v hiši, v kateri je pogostil božjega Sina! Hiša je postala pozneje apostolska hiša in Cahej škof, pripoveduje pobožno izročilo. Z enakim veseljem boste tudi vi hodili mimo drevesa življenja, mimo 149 nove farne cerkve, kjer bo odslej prebival Jezus in bo pogoščeval svoje ljubljence. Ta hiša božja je in ostane vaša dika in slava, ki pa ne pojde z vami v grob, ampak v nebesa. Delali ste za veke. Pre¬ kopani boste pač že večkrat, ali tukaj se bo še vedno molil in slavil Bog, in verniki se bodo spominjali pri tem tudi vas hvaležno. Mnogo ste potrebovali denarja, pa ne ve se, od¬ kod je ta prišel in kam odšel, kakor smo o vodi danes pri posvečenju brali, da se ne ve, odkod pri¬ teče in kam odteče; ni znan ne njen začetek in ne njen konec, pa tuje in dela čudeže. Tudi zavoljo skriv¬ nostnega pritoka in odtoka denarne podpore se ve¬ selite. Vendar vaša najizdatnejša pomoč je bil in bo Gospod, ki je ustvaril nebo in zemljo iz nič. Z vami, gospod župnik, se danes nepopisno veselijo tudi vaši dragi župljani. Kakor veste, častiti gostje, sklepamo mi iz zunanjih znamenj na notranjo vrednost in dobroto kake stvari. Kdor se pri molitvi izpodbudno vede, smemo sklepati, da je v srcu po¬ božen. Če zagledamo lepo cerkev, takoj sodimo, tukaj mora službovati goreč dušni pastir. Najprvo sklepamo iz prijetne zunanjosti cerkve na dobre last¬ nosti dušnega pastirja in potem na lepe lastnosti duhovljanov. Zakaj brez župljanov ne more župnik uspešno delovati, oni ga "morajo pridno podpirati. Čedna cerkev, čednostni farani. Dobri farniki ne trpe slabe hiše božje. Zato jih močno razveseli, kdor jim reče: Vi imate lepo cerkev! In to je zares najboljša hvala, s katero so ob enem dostojno pohvaljeni tudi župljani. In takšna pohvala velja tudi Čadramčanom, ki imajo zdaj krasno farno cerkev in še drugi dve lični in čedni cerkvi, medtem ko še drugde nimajo niti ene primerne. Zato se prebivalci te fare lahko danes radujejo in veselijo. In gotovo danes nihče v fari ne govori o čem drugem, kakor o novo posvečeni cerkvi. Lepa farna cerkev je veselja kraj, pa je kraj luči, vzveličanja in miru. Luči, tu prebiva Jezus, luč in resnica sveta; vzveličanja, tu teko potoki milostij; miru, tu odmeva sladki pozdrav: Mir z vami! Neki pobožen, učen mož je dejal, da mora duša vsakega umrlega kristjana iti v farno cerkev, preden pride k sodbi. Duša se mora spomniti vseh milostij in dobrot, katere ji je ponujala in delila cerkev. Ko se je duša prepričala, da si je mogla s temi milostmi pridobiti vzveličanje, tedaj zasliši sodbo. Ce je sodba neugodna, mora duša z ozirom na milosti, prejete v cerkvi, priznati: Pravičen si, Gospod, in pra¬ vična je tvoja sodba! V novoposvečeni župnijski cerkvi bodo preje¬ mali verniki vse k vzveličanju potrebne milosti. Zato se danes po pravici vesele. Pa veselijo se tudi dušni pastirji, bližnji in daljnji, da so se sveti kraji njih rednega delovanja pomnožili. Veselijo se duhovski bratje ter si štejejo v čast, da je sobrat zmogel to¬ liko in si je toliko zaslug pridobil pred Bogom in pred svetom. Veselijo se nadalje ljubitelji pristne cerkvene umet¬ nosti, ker vidijo v novi cerkvi vzor umetne stavbe, nahajajo v njej zakladnico čarnih altarjev, pravilno narejenih po cerkvenih določbah, divno lepih slik, 151 •« kipov in podob. Vesela je škofija, ker je obogatela za prostorno cerkev. Vesela je dežela, ker posede zdaj monumentalno zgradbo več. Vesela je država, ker se je mnogim državljanom preskrbelo zavetje v dušinih in telesnih potrebščinah. Da, ljubi gostje, le radujmo se! Meni se zdi, da se vračajo prvi časi krščanski. O, kako slovesen praznik je bil kristjanom posvečenje nove cerkve. Po zgledu kralja Salomona in Izraelcev, ki so štiri¬ najst dni slavili posvečenje svojega prezalega templja, so prihajali škofje in drugi duhovniki od blizu in daleč k imenitni svečanosti. Dan pred posvetitvijo so se postili, potem so celo noč prebedeli v molitvah pri svetih ostankih, ki so jih v procesiji prenesli na določen kraj, in drugi dan so posvetili hišo božjo. Po dokončanem svetem opravilu so se pa zbrali pri agapah ali gostiji, ki jim jo je priredila gosto¬ ljubna bratovska ljubezen. Pri tej ljubeznici so veseli použili darove, prejete od Boga, vedoč, da je to tudi znamenje hvaležnosti, ako veseli zaužijejo, kar jim je podelil dobrotljivi Oče nebeški. Nepopisno veselje je vladalo v Carigradu, ko je bil cesar Justinijan I. (527—565) sezidal čudovito cerkev, ki jo je bil cesar Konstantin Veliki utemeljil na čast Sofiji ali božji Modrosti v Konstantinopolu, in jo je črez triintrideset let potem njegov sin Kon- stancij bil postavil, pa je bila žalibog kesneje po¬ gorela. Cesar Justinijan je sklenil, cerkev Hagije So¬ fije znovič pozidati, a mnogo večjo in višjo in veli- častnejšo. Stavbinski mojster Antemij iz Tral (Tralles v maloazijski pokrajini Kariji) je napravil načrt in je ■=»• 152 •«=■ vodil deset tisoč delavcev pri zidanju; cesar sam je nadzoroval velikansko delo in je podžigal zidarje k marljivosti. Po preteku šestih let je bila stavba dovršena, patriarh je posvetil novi tempelj in Justinijan je sredi slovesnega opravila vzkliknil: Čast in hvala bodi Bogu, ki meje vrednega spoznal, izvršiti toliko delo; jaz sem premagal tebe, o Salo¬ mon! V svojem duhovnem veselju je pripravil go¬ stom primerno gostijo. In občudovana cerkev je še danes krasen spomenik njegove slave. Enako ste nam vi, častivredni gospod knežji in Škofji duhovski svetovalec, pripravili agape, ste nam v svoji požrtvovalni ljubezni pokrili mizo k ve¬ seli gostiji. Zares, to je gostija, ker smo posvetili farno cerkev, ki je praznično opravljena kakor ne¬ vesta, ki ženina čaka, in ker smo krstili kaj drago vam farno dete, lepolično cerkev, ki jo ljubite in jo boste ljubili. Gotovo, vašo novo cerkev smem primerjati zali nevesti, ki okrašena čaka ženina. Sicer pa je berilo sv. Janeza apostola, odločeno za praznik posvečenja cerkva, kakor pisano prav za našo današnjo slavnost. Ali ne? Pa poslušajmo 1 In jaz sem videl sveto mesto, novi Jeruzalem, priti iz nebes od Boga, pripravljeno kakor nevesta, odi- čena svojemu ženinu. In slišal sem velik glas s s e d e ž a go v or i t i: G1 e j, p r e b i v a 1 i š č e Boga z ljudmi, in bival bode ž njimi. In oni bodo njegovo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog, bode ž njimi. In Bog bo obrisal 153 vse solze z njih očij . . in ne bo več žalo¬ vanja, ne vpitja, ne truda, ker poprejšnje je minulo. In ki je sedel na prestolu, j e rekel: Glej, novo storim vse. In reče mi: Piši, ker te besede so resnične in zveste! (Apok. 21, 2—5). Predragi rojak! OB važevaje vaše velike zasluge za novo cerkev, vam bi rad še tudi pismeno izrazil spodobno zahvalo, da bi tako imeli mojo zahvalno listino v trajni spomin na današnji zgo¬ dovinski praznik. Vaš in moj rojak, mnogočastiti gospod kanonik Dr. Jožef Pajek, ki vas je pridno podpiral pri stavitvi nove cerkve, naj prebere zdaj omenjeno spomenico. Glasi se: Mnogočastitemu gospodu knezoškofijskemu du- hovskemu svetovalcu Juriju Bezenšeku, župniku v Cadramu. <»■ 154 V drugih bukvah Mozesovih beremo, da je Bog naročil svojemu zvestemu služabniku, naj zbira med ljudstvom prostovoljnih darov za sveti šator, v ka¬ terem je hotel On sam, njihov Bog, prebivati med njimi, svojim izvoljenim ljudstvom. Naredijo mi naj svetišče in prebival bom med njimi. (Eks. 25, 8). V edenintridesetem poglavju ravno tiste knjige pa beremo, da je obudil Gospod Bog dva umetnika, Bezeleela in Ooliaba, ki bi naj Mozesu pri delu pomagala in skrbela za notranjo umetno opravo hiše božje. Nadalje se nam poroča, da je 603.550 mož darovalo za hišo božjo in daje daroval vsak pol šekla, in da so zložili za vsem blizu dva miljona goldinarjev. (II. Moz. 38, 24). Vsak posameznik je dal le malo, ali po zdru¬ ženih močeh so zmogli veliko in postavili so Bogu kaj lep in umeten šator, v katerem je veličastvo božje prebivalo sredi med njimi. Tega nam v svetem Pismu podanega navoda, kako se naj stavijo hiše božje, držali ste se Vi, mno- gočastiti gospod kn. šk. duhovski svetovalec [uri Bezenšek, ko ste postali dne 1. majnika leta 1876. župnik v Čadramu. Izprevideli ste, da farna cerkev, sicer prav prijazna in še dosti trdna, za 2632 faranov nikar več ne zadostuje. Prepričali ste se pa tudi, da se cerkev, ki je bila že enkrat razširjena, ne more več prenarejati, če se naj ne pokaži vsa stavba. Zato ste leta 1885. ustanovili društvo za zidanje nove župnijske cerkve in ste po krajcarjih darove pobirali. »■ 155 •«> Medtem ste pa tudi prelepo cerkev sv; Barbare prenovili in za njeno notranjo opravo veliko storili, kar velja tudi o stari farni cerkvi. Ko se je za novo cerkev nabralo blizu 30.000 goldinarjev, ste prosili dovoljenja, da smete z zidan¬ jem pričeti. Kn. šk. Lavantinski ordinarijat je Vašo prošnjo dne 5. decembra leta 1894., štev. 3375 prav rad uslišal in tudi visoka ces. kralj, namestnija v Gradcu je Vaše osnove dne 16. februarija 1895, štev. 2830 blagovoljno potrdila. Genljivo je bilo čuti, koliko so domači farani pa tudi blagi sosedi za čast božjo žrtvovali. Daro¬ vano gradivo, les, kamenje, opeka je bila več ko dvanajst tisoč goldinarjev vredna. Za vsem so stroški dozdaj narastli na 88.000 goldinarjev, in blizu dve tretjini sta že poplačani. Očiten je blagoslov božji, ki Vas je dozdaj sprem¬ ljal, in kar nič ni dvomiti, da božjega blagoslova in pa podpore radodarnih dobrotnikov tudi v pri¬ hodnje ne boste pogrešali. Tega lepega uspeha je kn. šk. Lavantinski or¬ dinarij at prav iz srca vesel in zdaj o posvečenju nove cerkve zahvaljuje troedinega Boga za njegov vsemogočni blagoslov. Zahvaljuje se pa tudi Vam, mnogočastiti gospod kn. šk. duhovski svetovalec, in vsem dobrotnikom za njihove trude in darove ter prosi ljubega Boga, naj Vam povrne stotrno in tisočrno na tem svetu in v večnosti, kar ste za čast božjo darovali in pretrpeli. 156 «• Milost Gospoda našega Jezusa Kri¬ stusa naj ostane z Vami! (Apok. 22, 21). Kn. šk. Lavantinski ordinarijat v Mariboru, dne 29. julija 1899. Z \ + Mihael, 'IR' . 1 ' knez in škof. Tako sem vam, mnogočislani gospod rojak, tudi pismeno izrekel svoje višepastirsko priznanje, ki vam naj služi v znamenje moje iskrene hvalež¬ nosti. Danes se je menda tudi v nebesih priskrbel nov zvezek h knjigi vašega življenja, da zapiše vanj vaš angel varih vse zasluge, ki ste si jih stekli pri trudapolni stavitvi nove cerkve. Ko boste stopili skozi vrata smrti v deželo več¬ nosti, boste lahko rekli božjemu sodniku: Gospod, glej, jaz sem ljubil lepoto tvoje hiše in kraj pre¬ bivanja tvojega veličastva; zato mi dovoli zdaj, da prebivam v tvoji hiši, pa mi daj gledati tvoje veli¬ častvo in uživati rajsko blaženost! V tem smislu povzdignimo zdaj, velecenjeni gostje, svoje čaše in trčimo, da zazvoni: Mili Bog naj ohrani in krepi svojega zvestega služabnika, gospoda župnika Čadramskega, da popolnoma izvrši vse načrte, ki jih ima v svoji glavi še osnovane, v slavo božjo ter v rešitev in tolažbo in vzveličanje predragocenih duš ! Fiat! KAZALO. Govori o raznih, cerkvenih slovesnostih v Čadramu. Stran Temeljni rek.2 Predgovor.3 Pridiga pri primiciji častitega gospoda Jakoba Hribernika v Čadramu.7 Pridiga o priložnosti prvega škofijskega obiskovanja in deljenja svete birme v Cadramu.30 Pridiga o priložnosti blagoslovitve temeljnega kamena za novo farno cerkev v Čadramu.60 Pridiga o priložnosti blagoslovitve novih zvonov za novo župnijsko cerkev sv. Janeza krstnika v Čadramu 90 Pridiga o priložnosti posvečenja nove farne cerkve in deljenja svete birme v Čadramu.110 Govor o priložnosti bratovske gostije, ki jo je ustanovitelj nove farne cerkve v Čadramu pripravil svojim gostom.146 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000513364