Kako uboge koroške Slovence v šolah ponemčnjejo. (Govor državnega poslanca dr. Vošnjaka v drž. zboru ) II. Na ta deželnega solskega sveta odgovor, kateri je došel knezoškofijskemu ordinarijatu, je knezoškofijski ordinarijat v Celovci se čutil primoranega, da je poslal rekurz na ministerstvo. Takrat bil je pokojni Wiery nadskof Koroški. Bil je Nemec, priučil se je stoprv v moškej sta rosti sloveuščine, uvidevsi, da mora znati jezik, 5e kot škof dežele službuje, tem bolj, 5e hoče biti škof v škofiji, v katerej je skoro tretjina prebivalstva slovenščino kot ob5evalni jezik naznanila. Pri zadnjej Ijudskej stetvi je namreč v Koroškej od skupnega prebivalstva 102.252 osob slovens5iuo, 241.585 osob nemščino kot ob5evalni jezik naznanilo. Kuezoškofu Wieryju se nijso mogle ni sim patije za Slovence, ni antipatije pripisavati, siinpatije le v toliko, v kolikor mu je bilo vse prebivalstvo simpatično, ker se je gntil višjim pastirjeni v velikej občini, v kateiej živita dva roda z razuinia jezikoma, in vedel je, da zabteva njega vera, da za oba roda na jednak način kot vr bovni pastir skrbi. Papeška kuiija pri zadnjej prezentaciji nij ozir jemala na potrebno znanje jczika. Meni se je nekoliko čudno zdelo, sicer pa uaj zdanji čkof poravna to s svojo vestjo, 5e more kdo biti škof v deželi, ki ne unieje jezika tretjiue svojib dijecezauov. Pokojni knezoskof Wiery se je, kakor rečeno, potegnil za svoje katehete, da si je bil Netnec in mu ni daleko nij prišlo na misel, Nerucem delati krivico. Poslal je dobro utenieljeu rckurz tuiniaterstvu, katero je takrat vodil minister Stremayr; v tem piavi mej drugim (beie): nOnienjeua skupua vloga, katero nijso saiiio skoro vsi uSitelji veronauka na slovenskih šolab, marvcS, kakor omenjeno, tudi diugi duhovuiki, priznani šolski piijatelji in vzvišeni nad vsako sunmjo naiodne prenapetosti, podpisali, poslala se je deželnemu šolskemu svetu in irua le namen, da se potrebno ukrene glede uspešuega pou5evanja v veroznanstvu." On n^vaja iste uzroke, kakor katebetje, in iziaža svoje za5udenje o teai, da se deželni šoLski svet ni oziral na utemeljene pritožbe katebetov. V tej vlogi pa je uže uekaj zelo tehtuib opazek, katere jasno ozuačujejo šolske razmere v Koroškej. Glasi 8e tu mej drugim (;»ere): nZelja siovenskih ob5in po upeljavi šolci obi^kajo5ib ntiok v Demščinn je oziroma na tukajšuje razmere, o^obito na jezikovno mejo, popoluem opiavi5ena. Tudi v skupuej ulngi podpisani dubovniki priznavajo opravičeaost tega zabtevanja in si dozvoljujejo staviti predloge, ki se jim zde primerni, da se to doseže. Proti 5emer pa podpisani ordinaiijat v interesu šole, kakor tudi, in to posebno, v iuteresu veronka iu po tem pouka pogojene nravne omikc slovenske mladine ugovarja in ugovaijati mora, so nepristojna zabtevanja kričačev v večini slovenskih ob5iu glede nemškega učnega jezika in prevelike joljnoati, 8 katero se ta zabtevanja izpolujujejo. (Cujte! na desuici.) Žal, da je neovrgljiva resnica, da ti občinski zastopniki smatiajo šolo učilnico jezikov in žrtvujejo vso reelno otniko svojib otrok, 5e jim le ostanc kot plod muogoletnega obiskovanja šole to, da se navadijo neoiški loruiti." (Cujte! 5u te! ua desuici.) Tako govoril je nem.ški knezoškof, kateri je dobro pozual svoje prebivalstvo, ki je vsako leto v slovenskib župnijab birnioval, sam pridigoval, b kateremu je labko prisel veak Slovenec iu katoii uij bil toliko vnet za slovenš5ino, da bi bil z vsakim Sloveucem slovenski govoril, marveč stoprv poten".''1—".".ski govoril, 5e dutičuik nij znal nemški in ^rPentin ga prosil. To je vender V)VI8tukateremu gre sodba o tej zadevi, in ou j^1. .P°ekel aničevalno sodbo o šolskib lazmerah in '¦J1 'ednem zelo slabo o onib krifiačih, ki bote te ijijiere obraniti. Kuezoškof Wiery piavi dalje (btgn): ,,Kakor se iz navedenib dejanj neovrgljivo nn .o sklepati — manjka slovenskiin občinam, prav za prav njibovini govornikoni, »koro skozi iu skozi izpoznanje in razumljenje naloge ljudskc šoie, in da se v to pojasuovauje vniežavajo dubovniki, se bode uiurda šolskiru uradom zdelo predrzno." Istinito, v ouej Iibe- ralnej dobi je bil velik špcktakel, če se je dubovnik predrzuil o aolskih stvareh izpregovoriti besedo in predbacivale so se rnn klerikaluo-narodue agitacije. Kakor da bi duhovnik zato, ker o kakej šolskej 8tvari povzdiguc svoj glas, nioral biti klerikalen agitator, in kakor da bi on, ki mej Ijudstvom živi, in reci irjoram, v Koroškej z njim trpi, ne bil prvi poklicuu, da odda sodbo. Ta sodba 97 katebetov več tehta, nego protiizjava vseh županov v Koroškej. (Istina! na desnici.) (Dalje prihodnjič.)