Alenka Sivic-Dular 
Filozofska fakulteta v Ljubljani 
O B M O Č J E Z N A N S T V E N E G A Z A N I M A N J A F R A N C E T A BEZLA J A 
J u b i l e j gotovo ni samo t r e n u t e k , ko se spomnimo j u b i l a n t a in n jego-
vega dela te r ju us t rezno počas t imo, t emveč t u d i pr i ložnos t , d a si n jegovo 
delo znova uzaves t imo, ga ov redno t imo in m o r d a po iščemo v n j e m še 
nove de lovne spodbude . T a k o se r a z k r i v a t u d i nenel ina vpe tos t posamez-
n ikovega de la v ž iv l j en j e in delo k a k e d r u ž b e n e skupnos t i , n j egov p r i s p e -
vek k n j e n e m u ozaveščan ju . T a k o vlogo je imela (in jo ima) t u d i dolgo-
l e tna z n a n s t v e n a de j avnos t a k a d . F r a n c e t a Bez la ja , s taros te s lovenskega 
zgodovinskega jez ikos lovja , r e d n e g a p r o f e s o r j a p r i m e r j a l n e g a s lovan-
skega jez ikos lovja n a F i lozofsk i f a k u l t e t i v L j u b l j a n i . 
Č e p r a v je B e z l a j začel svojo znans tveno p o t z v p r a š a n j i s lovenskega 
k n j i ž n e g a jez ika , p a n a m n jegovo delo, obsegajoče več kot dvesto r a z p r a v 
ali i z č r p n i h ocen in n e k a j s amos to jn ih kn j ig ,* kaže , da je z re la le ta 
svojega ž i v l j e n j a posvet i l v p r a š a n j e m (na j s ta re j še ) zgodovine s lovenskega 
j ez ika in k u l t u r e , k a k o r j u r azodeva imenos lovje in sploh besedoslovje . 
S i s temat ično se je t o r e j posvet i l r a z i skova ln ima p o d r o č j e m a , k i s ta bili 
do t l e j p r i nas s labo obde lan i — k l j u b n e k a t e r i m l j u b i t e l j e m in s t rokov-
n j a k o m , k i so se j u včas ih lotevali . Možnost i za n a č r t n o jezikoslovno 
delo te vrs te so bi le n a S lovenskem dolgo zelo m a j h n e , neko l iko so se 
poveča le šele z u s t anov i tv i j o univerze , še b o l j p a z u s t anov i tv i jo a k a d e -
m i j e znanos t i in ume tnos t i ; z a d n j a je med svoje de lovne n a č r t e uvrs t i l a 
t u d i s lovenski e t imološki s lovar . Vse mogoče okoliščine, od znans tvene 
in o rgan izac i j ske p r e o b r e m e n j e n o s t i raz i skova lcev do p r e m a j h n e g a r azu -
m e v a n j a okol ja in še česa, so t a n a č r t za več dese t le t i j zavr le , v e n d a r 
je F r a n R a m o v š le p r idob i l Bez l a j a n a j p r e j za e k s c e r p t o r j a s t rokovne 
l i t e r a tu re , n a t o p a t u d i za a v t o r j a s lova r j a . S t em je bi lo n e k a k o u r a v -
n a n o Bez la jevo n a d a l j n j e z a n i m a n j e . 
F r a n c e t a B e z l a j a l a h k o š t e j emo za ded iča t i s tega s lovenskega jeziko-
s lovnega izročila, ki so ga us tvar i l i ali r azv i j a l i Miklošič , O š t i r in še po-
sebno R a m o v š , k a r je z m e r a j s ponosom p o u d a r j a l . P r i r a z i s k o v a n j u 
b e s e d j a je tud i n j e g a vodi lo t e m e l j n o s p o z n a n j e g i b a n j a W ö r t e r und 
Sachen o povezanos t i besede s č lovekovo skušn jo , k u l t u r o in miš l j e -
* Oris slovenskega knjižnega izgovora, Ljubljana 1939; Slovenska vodna 
imena I II, Ljubljana 1956, 1961; Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana 1967; 
Etimološki slovar slovenskega jezika I, Ljubl jana 1976. Celotna bibliografija bo 
izšla v Onomastici jugoslavici, posvečeni 70-letnici akad. Franceta Bezlaja. 
njem, zato nas ne preseneča še njegovo z a n i m a n j e za etnologijo in lu-
ščenje potez duhovne ku l tu re naših prednikov . Veliko pozornost je na-
m e n j a l pomenu kot bis tveni sestavini besede, čeprav glede tega ni iz-
oblikoval k a k i h posebnih teoret ičnih sklepov, in a rea lnemu jezikoslovju, 
t j . ugo t av l j an ju razš i r jenos t i ob ravnavan ih jezikovnih po javov v slo-
venščini in drugod. 
Slovenščina se je razvi la iz jezika, ka te rega nosilci so pr ibl ižno sredi 
p rvega t isočlet ja n. š. pr iš l i na s tara k u l t u r n a tla, p r e k ka te r ih je pe-
l ja la pot v I t a l i jo in prot i ka te r im so pr i t i ska la l juds tva s severa in zlasti 
z vzhoda, na d a n a š n j e stičišče t reh v Evrop i p rev ladu joč ih jezikovnih 
skup in in k u l t u r : slovanske, romanske in germanske. Slovani so v go-
ra tem svetu, ki so ga šele polagoma kolonizirali , gotovo naleteli na ro-
maniz i rane staroselce, in sicer ne samo na Il ire in Kelte, temveč mogoče 
tudi na nosilce še s tare jš ih jezikovnih plast i , v e n d a r so vse asimilirali . 
O teh st ikih nam govori to l ikšna množica subs t ra tn ih jezikovnih prv in , 
kot je ne n a j d e m o v nobenem izmed slovanskih jezikov, p r ib l i žu je p a se, 
posebno na slovenskem zahodu, gostoti, znani iz P i rene jev in cent ra ln ih 
Alp. Z metodo fonet ične zamenjave , ki so jo uporab l j a l i raziskovalci kot 
Scl iuchardt , Lessiak, Gamilschegg, Ramovš idr., se je Bez la j uspešno po-
skušal v luščen ju romanskega subs t ra ta v slovenskem besedju . Zaradi 
glasoslovnih različic je lahko ugotavl ja l , da je na tem malem prostoru 
moralo biti več razl ičnih romanskih p las t i /nareč i j , v gorah p a samo roma-
nizirani pas t i r j i . Po loža j je mogoče ponazor i t i z Bezlajevim vzpore ja -
n jem rezi jskega čamurče 'gams' , bohin jskega komarča 'ostrv za p l ezan je 
čez previse ' in gorskega imena Komarča; isto osnovo s pomenoma 'd iv ja 
koza' in 'rogovila ' srečamo tudi drugod po A l p a h in P i rene j ih , glasovni 
razloček med besedama p a pr iča , da sta bili v slovenščino spre je t i p r e k 
razl ičnih fonet ik . Bez la j je s subst i tuci jsko fonet iko p r i t istih besedah, 
ki kažejo t ip ične glasovne inovaci je in so v romanskih jezikih da t i rane , 
ugotavl ja l tud i čas s t ika Slovanov s staroselci; če je do romanske leni-
zaci je pr iš lo po šestem stolet ju, po tem je moralo biti np r . d a n a š n j e slo-
vensko Solkan < Silicanum spre je to p r e d tem, Viden<<i Utinum pa po 
tem. 
Vendar p a subs t ra tne p rv ine niso ohran jene samo na oblikovni rav-
nini, temveč lahko tud i na pomenski . Bez la j je t ako odkri l ver je ten ka lk 
po neki ant ični predlogi tud i v slovenskem in sli. na rečnem kruh 'panis* 
(v zvezi s 'kruši t i , drobiti ' ) naspro t i izgermanski izposojenki clilčb. Spr i -
čo velike f ragmenta rnos t i ohran jenega grad iva si je lahko misliti, kako 
težavno opravi lo je luščenje drobcev, sa j je z a n j po t rebno d o k a j š n j e 
poznan j e evropske jezikovne preteklost i — ne le tiste, ki zadeva sloven-
ski etnični prostor — p a tud i umska prodornost in kombina tor ika . Globl je 
Bezlajevo zan iman je za te reči ni v idno samo iz »prakt ičnih« pr imerov, 
t j . rešenih etimologij, temveč tud i iz njegovih ocen Hubschmidtov ih in 
Krahe jev ih del, s a j j ih dopo ln ju j e iz p r e v e r j a tud i s slovenskega stališča. 
Bez la j je imel tud i srečo, da je živel v bližini O š t i r j a in Skoka ; diskusi je 
z n j i m a so opla ja le njegovo delo. 
M a n j se je u k v a r j a l z v p r a š a n j i ads t r a t a v slovenščini, t j . nemških, 
madžar sk ih in (kasnejših) romanskih prv in , mogoče zato, ker je bilo 
glede tega dot le j že n a j v e č na re jenega : poleg raztresenih pr i spevkov iz 
d ruge polovice 19. in 20. s tolet ja , ka te r ih pisci so iskali neslovanske tu je -
jezične p rv ine zato, da bi j ih odstranil i , je tu še delo Miklošiča, Š t rekl ja , 
Kelemine, Š turma, Ramovša , Koštiala, če omenim le n e k a j s ta re jš ih slo-
venskih raziskovalcev, izmed mla j š ih t u j i h p a predvsem St r ied te r temp-
sovo in Mendeja . Po svoje imamo lahko za ads t ra t tud i mla j še slovanske 
izposojenke v slovenščini, tiste, ki so p r e k slovarjev, časopisja in knj ig , 
t j . »nespontano«, p rodi ra le v kn j i žn i jezik in po n j em še v druge zvrsti . 
Č e p r a v gre za vel ikansko delo, ki je tud i etimologu pogosto v pomoč 
(posebno Breznikovo), pa se zdi, da je naše veden je o tem p redme tu 
še vedno pomanjk l j ivo , zlasti za s tare jše slovarje, np r . Hipoli tovega. 
Y zvezi s p r i p r a v o etimološkega s lovar ja se je Bez la j n u j n o moral 
u k v a r j a t i tudi z bogato slovansko besedno dediščino, ki sestavl ja jedro 
slovenskega besedišča. Po izidu Berneker jevega slovanskega etimolo-
škega s lovar ja , ki je pr i tegni l tudi p rece j slovenskega besedja , se je sko-
r a j zdelo, da so zadeve že p r e c e j dognane. Vendar p a je Bezlajevo etimo-
loško delo pokazalo, da neredko p r av slovensko gradivo zarad i svoje obli-
kovne in pomenske raznovrs tnost i —- v n j em je tud i dosti arhaizmov, 
oh ran jen ih mogoče zarad i obrobnega položa ja slovenščine — omogoča 
korek ture etimologij. Številne teh besed, znanih iz sodobnih na reč i j in 
iz zgodovine slovenskega jezika, n ima jo ustrezne slovanske vzporednice, 
temveč samo bal tsko (npr. glagol lerjati 'zahtevat i ' ) , veliko p a j ih ima 
vzporednice strogo lokalizirane, oziroma imajo t ip ična območja razšir-
jenosti. Ker so t aka območja daleč narazen , j ih seveda ne moremo šteti 
za nak l jučne inovacije, posebno ne, k a d a r gre za cele besedne plast i . 
Bez la j je pr i tem — gotovo tud i ob spodbudnem zgledu iz češkega jezi-
koslovja (Šmilauer) — uvidel posebno vrednost mikro toponimi je in an-
t roponimi je kot bo l j ali m a n j na določen prostor vezanega besedja (če-
p r a v vsakega po svoje), zato ju je upoš teval kot enakovredno gradivo. 
Sad š tud i ja slovanske besedne dediščine je p redvsem njegov etimološki 
slovar; po drugi s t ran i p a so mu spoznan j a o zakoni tost ih n a s t o p a n j a 
posameznih jezikovnih p rv in n u j n o sprožila »večna« v p r a š a n j a o na rav i 
slovanskega supers t ra ta , ki je da l podlago ne le slovenščini, temveč tud i 
ba lkansk im slovanskim jezikom, p a tud i o na rav i pras lovanšč ine in o 
smereh ter času razse l j evan ja in nase l j evan ja Slovanov. V p r a š a n j a so to-
liko bo l j uprav ičena , ker južni Slovani niso bili avtohtoni prebivalc i teh 
k ra j ev . 
K l j u b vel ikemu p r i z a d e v a n j u jezikoslovcev, arheologov, etnologov 
in antropologov je v zvezi s slovansko p radomovino še m a r s i k a j tem-
nega in podobno je s p ras lovansk im jezikom. Velika podobnost med 
sodobnimi slovanskimi jeziki se še danes močno p o u d a r j a kot nekak do-
kaz, da je mora la bit i podobnost p red več kot tisoč leti p a č še večja . 
Res je, da p r a k t i č n o na nobeni slovnični ravnin i ni n a j t i narečnih potez, 
k i bi sekale slovanski jezikovni svet in le en n jegov del tesneje povezo-
vale n p r . z delom ba l t ske jezikovne skupnos t i ; zato uprav ičeno govo-
rimo o večji enotnosti p ras lovanšč ine in ve r je tno tud i o n j en i m a n j š i 
starosti v p r i m e r j a v i z bal tščino. Narečni razločki med t remi slovanski-
mi ve jami so večinoma razmeroma mladi , n a j v e č j ih je iz časov razsel je-
v a n j a ali iz časa kma lu po n jem. Morda bo p r i h o d n j e poglobl jeno razisko-
v a n j e iz funkc i j skega (in ne le inventarnega) zornega kota pokazalo, 
da je med posameznimi deli p ras lovanšč ine vendar le obs ta ja l k a k 
opaznejš i razloček tud i v slovnici. Vznemir l j iva je hipoteza, ki jo za-
govar ja tud i Bezlaj , da je naša rekosn t ru i rana pras lovanšč ina v res-
nici samo nova poenotena koine s lovanske mešanice in da bi se z 
na t ančn im š tud i j em besedja , upoš teva je tud i imenski fond, ki je 
v resnici le nekaka okamenina , dalo zvedet i k a j več o na rav i te me-
šanice oziroma o n j en ih sestavinah. Ze danes je k o m a j d a sporno, da so 
bila p r a v besedna nesk lad ja d o k a j š n j a ; o tem pr iča tud i bogata »sinoni-
mika«, p redvsem tista, ki je nesporno slovanskega izvora, a je p rvo tno 
p r i p a d a l a v sa j glede besedja razl ičnim enotam zno t r a j slovanske skup-
nosti. Dosedan je k las i f ikac i je s lovanskih jezikov temel j i jo predvsem na 
mehaničnem, pros torskem načelu, p r i ugo tav l j an ju ftiedsebojnih zgo-
dovinskih zvez oziroma nj ihove genet ične iden t i f ikac i je se za rad i dom-
nevno razmeroma enotne slovnične sestave upoš tevu jo predvsem pičli 
(pozni) razločki. Na podlagi tega je dognano, da so se Slovani n a j p r e j 
razdeli l i na zahodne in vzhodne, od s lednj ih p a so se kasne je odcepili še 
južni , in ti n a j bi bili pr iš l i na Ba lkan p r e k k a r p a t s k i h prelazov ali juž-
no od tega gorovja . Nj ihovih smeri ne poznamo, še m a n j n j ihovo ple-
mensko sestavo (k l jub neka te r im izpr ičan im etnikom), zgodovinski po-
da tk i o n j i h p a so skopi in p redvsem preveč posplošujoči . De j s tvo je le, 
da na Ba lkanu nikoli ni bilo tako enotne jezikovne skupnost i , kot je np r . 
vzhodnoslovanska. Dosle j se je izoblikovala predvsem teza o dveh južno-
slovanskih enotah — zahodni in vzhodni . P rv i n a j bi p r i p a d a l i sloven-
ščina in s rbohrvaščina , drugi p a bolgarščina in makedonšč ina . P r i tem 
n a j bi bila makedonšč ina nekako p rehodno območje med vzhodno in za-
hodno enoto, s k u p a j z bolgarščino p a bi se v k l a p l j a l a v ba lkansko je-
zikovno zvezo. Vzhodna in zahodna enota sta utegnil i bi t i jezikovno 
razl ični že ob p r ihodu na jug (ne glede n a kasne jše pol i t ične razmere, ki 
so ju ločevale), p r i p a d a l a n a j bi bila celo razl ičnima nasel i tvenima toko-
voma, ki sta vzhodno oziroma zahodno od D ž e r d a p a pres topi la Donavo 
in za rad i domnevno s staroselci zasedenega vmesnega območja nis ta 
pr i š la v st ik ni t i kasneje . Ko ne bi sledovi v na j s t a r e j š i romunski in 
madžarsk i izslovanski toponimi j i in besedju kaza l i jezikovnih lastnosti 
vzhodne južnoslovanske f rakc i j e , bi lahko govorili o p repros t i p ro jekc i j i 
položaja , domnevanega za pradomovino, t ako p a se kaže izredna jezi-
kovna zapletenost , ki sp reml ja slovanske p remike tos t ran Karpa tov . 
Na doda tna v p r a š a n j a tega t ipa je Bez la j zadeval tud i ob slovenščini 
in srbohrvaščini . Po p r i čevan ju las tnih imen, deloma p a tud i pojavov, 
kot sta usoda skup ine dl/tl, p r e d p o n a vy- ipd. , so Slovani naselili vzhodne 
Alpe že t akra t , ko je g lavnina »panonskih« bila še nad Donavo, kasne je 
p a je p r a v ta panonski val okrepi l slovanski po loža j na Koroškem, Šta-
jerskem in južno od tod. Tud i v srbolirvatist iki se danes p r i znava tesna 
genet ična zveza, t j . ista jez ikovna pod laga k a j k a v š č i n e in (vzhodne) 
slovenščine, medtem ko se za čakavščino kot celoto, posebej p a za n j en 
severozahodni del t rdi , da kaže številne p r a s t a r e (posebne leksične) 
zveze s ka jkavšč ino in slovenščino, sicer p a da je sorodna s štokavščino. 
Tud i nase l j evan je čakavskega območja n a j bi bilo potekalo od vzhoda. 
T a k a je to re j v grobem podoba, ses tavl jena p redvsem na podlagi 
nekater ih slovničnih potez. Bez la j je daleč od tega, da bi kako konkre tno 
slovansko pleme istil s konkre tno slovnično ali leksično potezo, s a j se 
taki poskusi po toliko stolet j ih ne morejo posrečit i ; rad p a bi spoznal 
k a j več o nenavadni zmesi raznorodnih besednih prv in , s a j tud i besedje 
lahko odkr iva sorodnost, p r a v gotovo p a je v sa j odsev n e k d a n j e zemlje-
pisne bližine njegovih nosilcev. 
Zelo perspekt iven bi bil poskus sestaviti nekako no t r an jo k las i f ikac i jo 
slovanskih jezikov, izpel jano na podlagi p o n a v l j a n j a s tarega slovanskega 
besedja , k las i f ikaci jo , ki bi izrazi te je p r ikaza la večjo ali man j šo sorod-
nost (posameznih delov) d a n a š n j i h slovanskih jezikov, ne da bi se nu jno 
u j e m a l a z »uradnimi« jezikovnimi mejami . V bis tvu z enakim namenom 
kako r jezikoslovci in zgodovinar j i so tka lsko in pol jedelsko terminologijo 
v povezavi z razn imi t ip i in pod t ip i istih rea l i j na Ba lkanu (in seveda 
iščoč n j ihove zveze z u n a j tega območja) pozorno spreml ja l i etnologi, 
kot so Obrçbski , Gavazzi , Bra tanic . Opaz i l i so nekoliko drugačno raz-
mesti tev nasel i tvenih tokov: osrednj i je za j ema l le dele š tokavskega na-
rečja , obrobni p a bolgarske, vzhodnosrbske in neka te re makedonske , 
na drugi s t rani p a h rvaške p r imorske in da lma t inske govore. Razločki 
med tokovoma so zelo globoki in kaže jo n a popolnoma drugačno jezi-
kovno in etnološko izročilo, v e n d a r oboje slovansko. Karak te r i s t ike 
osrednjega toka — n a j v e r j e t n e j e je p r i spe l kasne je in razdeli l s tare jšo 
slovansko nasel i tev na dva zemljepisno ločena dela — so p r i termino-
logiji p luga / ra l a i zpr ičane tudi p r i Slovencih in gredo p r e k Avs t r i je 
na Češko. Obrobn i t ip p a je s k u p a j s po imenovanj i znan tako p r i 
vzhodnih kako r tud i p r i zahodnih Slovanih. T u d i etnologe je s t an je v se-
vern ih in zahodnih h rvašk ih k r a j i h ter v Slovenij i nape l j a lo na misel, 
da je bilo p rvo tno celo več razl ičnih slovanskih skup in / j eder . Med jezi-
koslovci so o p a ž a n j a te vrste čeda l je pogos tne jša ; Tols toj npr . ugotav l ja 
podobno dvojno delitev na p r imer ih kot sadja — čadZ, s a j je p r v a be-
seda slovenska, za l iodnosrbohrvaška, makedonska in bolgarska, d ruga p a 
je r azš i r j ena p redvsem na vmesnem pros toru . Poudar i t i je t reba, da se 
razš i r jenos t ne u j e m a povsem p r i vseh ob ravnavan ih pr imer ih , vendar 
je t emel jna podoba nedvomno skupna . Podobna se je že zelo zgodaj 
izoblikovala tud i Bezla ju , sp rva predvsem pr i toponimičnih osnovah, 
kasne je tud i v d rugem besedju . Osnov ni mogoče naš te t i vseh in vzpo-
rednic seveda ne n a j d e z m e r a j na vseh mogočih (pr ičakovanih) zemlje-
pisnih točkah. T a k o ima np r . slovensko jaška ' l ukn ja , rov', jašek ' rov' 
vzporednico le v b ra škem jaška ' amfora ' , slovensko irzina ' p r aha ' , irzen 
p a vzporednico v s rbohrvaškem narečnem trzun, tržna ' ledina, širši p r a -
zen prostor zraven vasi ' ( s rednja in severozahodna Bosna) itd. Podobno 
porazdel i tev, t j . r azmeroma večje koncent rac i je na določenih k r a j i h , 
bi kaza le tud i vzporednice p r i severnih Slovunih. Ta »pojav je Bezla j 
sicer po l judno , venda r z enako znanstveno težo p r ikaza l v Esej ih 
o slovenskem jeziku. 
Č e p r a v ni še čas za sintezo o v rs tah in številu slovanskih tokov, 
ki so priš l i in se tudi ustavili na me jah r imske in b izant inske države, 
pa Bezlajevo delo p o t r j u j e , da je bil v teh selitvali precejšen zaliodno-
slovanski element, vendar so ga pozneje delno prekr i l i vzhodnoslovunski 
valovi. T a k o je, n a j b r ž na begu pred Madžar i , celo v 10. s tolet ju prodr l 
do vzhodnega slovenskega ozemlja t ak val, ki v zgodovinskih vir ih sicer 
ni n i k j e r omenjen, a je vendar le mora l bit i zadosti močan, da je zapust i l 
n e k a j p r imerov ruskega polnoglasja , k i j ih je izluščil Bez la j (gorica, 
zorica < *gorodjica, zorodjica ' ogra ja za svinje ' , balujača 'vodna j ama ' < 
-bolon ' pop lavn i svet '); enako je mogoče, da so deli posameznih slovan-
skih p lemen pr i spe l i v Alpe in na Balkan tud i popre j , vendar o tem 
ne vemo nič drugega, kot da poznamo n e k a j tvorb, k i so bile v času 
razseli tev že neprodukt ivne , n p r . Zjot/Zjut ' imeni podzemel j sk ih votlin' , 
Djot 'isto' (Bela k ra j ina ) , k a j k a v s k i h idronim Riutna, celo v ape la t ivu 
roža mogota. 
Zaradi iz redne zapletenost i in težavnost i luščen ja se zdi, da je tu 
dela še za več rodov, vendar p a bo pr i spevek F rance t a Bezla ja z m e r a j 
ohrani l v idno mesto.