Kaj zahteva sedanja doba od učitelja glede vzgoje oziroma šolske discipline? (Konferenčna razprava.) ^moter ljudske šole je ])oučevanje in vzgoja. Pouk in vzgoja sta nelocljiva. Sanio izobraževanje uina, kar je bilo nekdaj jcdini smoter ucilnic, ne zadostujc scdanjim terjatvam — kajti razumništva nam nedostaje nikjer — povsod j)a blagib, plemenitih značajev. Od značaja človeškega pa je odvisna sreča človeška in ljudska Jola, Ijudski učitelj je pozvan postaviti tej sreči temeljni kanien. Žal, da mu premnogokrat slaba doniara vzgoja napravi taka tla, da je učitelju treba največjega truda in velike spretnosti, da slaba tla iis])osobi za prekrasno zgradbo cistega, pK'iiK'iiitega znaraja. Posluževati se mu je najboljših vzgojevalnih sredstcv, poučevati niii je z najboljšim svojim vzgledoni, varovati sc nui jc vsakojakili jokolnostij, katerc bi l>ilc ncvarnc lijcgovcinu ugledu. Najboljše vzgojevalno sredstvo, koje inu je na razpolaganje, je pouk in njega podpirajoči šolski red, žolska disciplina. Šola brez discipline je mlin brez vode; odvzameš li mliini vodo, ustavi se ti; šola brez discipline je kakor žito, katero je bohotni plevel prerastel. Šolski red urejujt1 vedenje mladine v šoli in izven šole; njega zakoni ji morajo biti sveti. Na zakonitosti leži ves red sveta. Šola, kateri je vzgojevati mladino za življenje, ne more boljšega izvršiti, nego jo voditi po naravnem poti, utrjevati ji pokornost do zakonov ter jo vežbati v izpolnjovanji njenili dolŽnostij. A izpolnjevanje dolžnostij ni igrača, zabava, temvoč je napor, zatajevaiijt1, da cclo žrtovanji' saniega sebo. kar pa upodablja znaraj. 3 Vender pa bode silno težko ucitelju to doseči, ako si ni znal pridobiti pred vsem ljubezni učencev. Ljubezen rodi ljubezpn. Učitelj mora torej ljubiti svoje učence, vse, brez izjeme, da se tudi oni nauče, iz ljubezni do ucitelja premagovati ovire in slabe nagibp, koji jih odvraeujejo od izpolnjevanja svojih dolžnostij kajti otročje srce je jako rahločutno in določno spozna, ali ga učitelj resnično ljubi ali ne. Tudi ako ga kaznujemo, pravi Schwarz, kaznujmo ga le z blago jezo, ki mora biti njegovemu srcu spričevalo ljubpzni. Iz pogleda in besedij naj dete vidi, da ga neradi kaznujemo. Ljubezen učiteljeva nekako očara učence, odvrača jih z nekako tajno močjo od vsega nepravega ter jih sili k dobremu, pravemu. Ljubezen mora biti poglavitni temelj našega delovanja, da bode plodonosno; ona bodi solnce, ki bode ogrevalo naše polje ter s svojo svetlobo odganjalo mračne duhove, kakor nepokornosti otrok in druge nedostatke. S tem pa nikakor ne niislim one negovalne ljubezni, kojo n. pr. niati skazuje svojemu detetu, koja zaslužene kazni prezira ali pomanjšuje v škodo vzgoje; učiteljeva ljubezen se kaže vedno le v jasni resnobi, nikdar pa v smehu ali šaljivosti. Nadalje ima le taka disciplina v šoli moč, v kateri sleharn čuti s prepričanjem svetost zakona, da je sleharn, ki ga prestopi, kriv in zasluži kazen. Na tak način se goji čut pravičnosti. Da pa more ucitelj gojiti ta čut, biti mu je sampmu pravičnemu, v katero svrho pa je niijno potrebno, da vsakega posameznega pozna po njegovih duševnih svojstvih in zmožnostih. Le tako mu bode mogoče, da bode od vsakega zahteval le njemu primerno delo, da bode s tem zabranil prestopke ter tem načinom zmanjševal potrebo kazni. V isto svrho je potrebno, da se seznani z domačimi razmerami svojih učencev, kajti čestokrat so te tako merodajne, da zdatno vplivajo na dušeslovno razumnost učiteljevo in marsikak prestopek bistveno spreraene. Nič manj varno, vender pa v nekaterih slučajih silno težavno jc delovati na vzgoji učencev s sporaziun- ; ljenjem z roditelji, kajti premnogo roditeljev je, kateri se malo ali nič ne brigajo za šolo, mnogo jih je, kateri so ji baš nasprotni, mnogo pa jih jp tudi, ki bi bili dobri in vneti zanjo, ako bi ne bilo podpihovalcev, ki šolo obsojajo in v njih srce : sejejo seme dvomljivosti in vnemarnosti. Skrbnemu učitelju je tudi uvaževati ; poraen in važnosti dekliške vzgoje, koja se v marsičem razloouje od deške; pri njih naj ima prava razsodnost vedno prednost pred spominom. Njih pouk naj bo, če mogoče, še natanenejši, temeljitejši, da se zaprečijo nasprotne slabosti: površnost in labkomiselnost. Reden pouk jih vadi vstrajnosti. Deški samostalnosti nasproti navajajmo deklice k voljni odpustljivosti in zvestobi v malem itd. Kadar je učitelj primoran biti sodnik, varovati se mu je, da se 1. otroci na tem ne pohujšajo, 2. da toženec ne trpi krivice, 3. da je obravnava učencem v pouk in svarilo, da se tožbe ne ranože ter ne odpirajo vrat zlobnosti in škodoželjnosti. Glavni vir dobre discipline pa je osoba u č i t e 1 j e v a. Disciplina je odvisna od cene, katero inni učitelj ne le pri svojih učencih, temveč v občini sploh. Učitelj naj je vesten, vnet, ponosen na svoj stan in požrtovalen, kadar velja braniti stanovsko čast pred podlimi napadi. Istotako učitelj ne sme biti častilakomen; njegovo delovanje bodi tiho in skromno, t. j. vzoren mož niora biti učitelj. Rpsnično vzorni možje so bili vedno tibega skrorunega značaja. Pred vsem se mu je ogibati strankarskih prepirov, ker v takih si pridobi sovražnikov pri najplemenitejših svojih nazorih in namerah. Učitelj, ki ima ponosno samozavest, da vestno izpolnjuje, svoje dolžnosti, prezira s ponosom z vzvišenega svojega stališča vse škodoželjne napade kot ostudne surovosti. Ako je primoran grajati, graja naj z milobo in odpustljivostjo, da bode imela mladina na njem lep vzgled spravljivosti, katera jo tako lepo diči ter jo pridobiva ninogoterini drugim čednostim. To bi bilo nekaj splošnega o vzgoji, oziroma šolski disciplini. A moja naloga glasi se pravo za pravo: Kaj zahteva sedanja doba od učitelja? Sedanja doba, to je doba, v kateri so socijalne razmere postale dnevno vprašanje. Po knjigah, po easnikih, po shodih se razpravlja o teh razmerah in se poudarja velika nevarnost, ki preti društvenemu življenju, ako se socijalno stanje ne postavi na trdnejše stališče. Pred vsem se išče vir tem nedo- statkom in iščejo sredstva, s katerimi bi se ozdravile rane. In pri tej priliki se je napadala šola, napadalo se je učiteljstvo na ne baš plemenit način, češ, ono je krivo vsega zla! Sedanja doba je doba, v kateri sp vsak poklicanega čuti, zabavljati o šoli opravičeno ali neopravičeno, saj vidi, da drugi tudi tako delajo. V tej dobi treba torej učiteljstvu posebnopozornimbiti, davjedinosti vestno izvršuje svojo nalogo. Vsak učitelj bodi vzgled pravega človekoljuba, na katerem se razbijejo vsi napadi na šolo in učiteljstvo. Jaiija Miklavčič — Št. Vid.