Dvajsetletnica posojilnice v Stllju pri Velenju. Dne 4. avgusta 1907 je bil njen skromen začetek, ravno v času živahnega zadružnega gibanja. Vzklila je iz kmetskih gospodarskih potreb, umne kmetske glave so uvidele korist denarne zadruge in kakor nalašč je prišel ob istem času sedanji narodni poslanec gospod VI. Pušenjak iz zadružnih šol v Nemčiji, da je s svojim znanjem v št. Ilju lahko pomagal pri ustanovitvi. Prvo leto je bila zadruga članica Zadružne zveze v Celju, že dne 12. januarja 1908 pa se je v skupni seji načelstva in nadzorstva sprejel sklep, da pristopi k Zadružni zvezi v Ljubljani. Prvi njen načelnik je bil takratni tukajšnji veleposestnik g. Ivan Kranjc, za njim od 1911 do 1921 takratni župan in posestnik g. Martin Koren, od 1921 do danes gospod župnik Franc Schreiner. Blagajniški posel so izvrševali člani načelstva menjaje, več let je pa stalno bil za blagajnika sedanji namestnik načelnika g. Valentin Dolinšek. Od članov prvega načelstva še živijo 3, od prvega nadzorstva pa 4. Posebne zasluge imata rajni član načelstva gospod Pavel Dolinšek, ki je več časa vodil, dasiravno kmet tudi tajniške in knjigovodske posle ter rajni član nadzorstva gospod Franc Polh iz Velenja, ki je z vnemo in ljubeznijo sodeloval in veliko storil za ugled in razmah zadruge. V zadružnem oziru je brez dvoma zanimivo, da je Št. Ilj dal svoječasno načelnika tudi Saleški posojilnici v Velenju. nasprotno pa je dalo Velenje člana nadzorstva tukajšnji zadrugi in šentiljska je dafeč prekosila velenjsko. Vzroki so različni, nekaj jih je tudi v razliki med Raiffeisenovko in SchultzeDelitschevo zadrugo. Tukajšnja je svojemu imenu in Raiffeisenovim zadružnim mislim ostala vedno zvesta, zato si je širilo z nepremagljivo silo svoj ugled in delokrog, tako da je iz majhnih začetkov in v majhnem krajevnem obsegu ter navezana na samo kmetsko prebivalstvo, dosegla leta 1926 promet blizu 12 milijonov kron. Vojna leta je premagala z lahkoto, ne da bi se le enkrat poslužila moratorija. Vedno je imela lastnih denarnih sredstev dovolj tako za vlagatelje kakor za posojilojeinalce. In v največjem divjanju po visokih obreslib, je komaj eno leto šla do 8)4% za posojila. »To je zastonj«, so ji rekali prosilci. In čez vojna posojila je stopala z varno nogo, ne da bi se bila le enkrat spodtaknila. Imela jih je neka.j tisoč kron, a mirno jih je prebavila in brez vsake škode. Bila je že prej previdna. Cesarsko namestništvo v Gradcu ni bilo nikdar pozabilo, ampak je dosledno vprašalo pri vsakem na novo razpisanem posojilu: koliko bo podpisala zadruga? In ravno tako dosledno se je glasil odgovor: nič, lastnega denarja nima, do tujega pa nima pravice! Odlikovanj sicer ni dobila, a zadovoljna je bila in je z odlikovanjem od strani prebivalstva, ki ji je zaupalo in ji zaupa še vedno. V začetku je bila nastanjena kot gost v tuji hiši, sčasoma si je kupila sicer skromno, a za takratne čase dovolj veliko hišico, ki ji pa sedaj vsak dan postaja premajhna in vpije po razširjenju. Če Bog da, se ji bo tudi to posrečilo. Če bi hoteli preceniti koristi njenega dvajsetletnega dela za Ijudstvo, bi morali izračuniti vrednost vseh vsot, ki so jih prihranili vlagatelji in dolžniki; vrednost vseh potov in stroškov, ki so si jih prihranili, a vse to je nemogoče. Še manj je pa mogoče preceniti vrednost moralnega in vzgojnega dela, ki ga je vršila zadruga med ljudstvom. Videla in slišala je v teku dvajset let o polomih raznih ustanov blizu in daleč in imela je priložnost premišljevati o vzrokih in posledicah vsega tega. In vsakokratni uspeh tega premišljevanja je bilo prepri- čanje: poštenost, previdnost, varčnost, nesebična ljubezen do bližnjega še ni nikdar doživela poloma in ga tudi po lastni krivdi ne bo. — S ponosom in samozavestno gleda lahko zadruga na svoj 201etni obstoj nazaj in ne najde ničesar, kar bi ji kalilo veselje pri njenem tihem in blagonosnem delu. Ena sama trpka misel se ji vsiljuje včasi, če se spomni tistih, katerim je bila v času »suhih let« priskočila na pomoč, kateri pa je v času rodovitnih let ne poznajo, ampak se zatekajo v ledenomrzlo naročje bank. Zadruga jim želi vso zemeljsko srečo, a — lepo to ni. Pa tudi preko teh gre mirno svojo pot naprej v prepričanju, da ji vsi njeni prijatelji žeHjo še mnogo uspehov v prid in blagor ljudstva. Raiffeisenova posojilnica v Ilju pri Velenju naj živi!