Knjižnica Velenje Titov trg 5 3320 Velenje LETO 5 ŠTEVILKA 5 SPORT KOT BOJ PROTI DROGI P organizaciji rireditev Veter v laseh - s športom proti drogi se je odvijala v soboto, 15. maja, v delavcev OS Bibe Roecka. Dejavnosti v njenem okviru so se odvijale skozi cel dopoldan, zaključek pa je bil pred športno dvorano. Podžupan občine Šoštanj David Ravnjak je v govoru poudaril, da bomo le s skupnimi močmi vzgojili mladi rod, ki bo gradil mostove, živel v sožitju ter se izognil nasilju, ulici ter omami. Vida Rudnik, ravnateljica šole BR, se je zahvalila sodelujočim in pohvalila učence, njenim besedam pa se je pridružil tudi prof. Darko Menih, ravnatelj OŠ KDK. Zaključek je bil popestren z združenim pevskim zborom in časovno merjeno pravzaprav zelo kratek. In to namenoma. Učenci so bili utrujeni, ta dan pa je tudi sovpadal z dnevom družine, ki je prav gotovo prva pri preventivnem boju proti drogi. Pobudnik državne akcije je Športna unija Slovenije. V Šoštanju je sodelovalo skoraj 1000 otrok. Namen ni zmagati, temveč jemati šport kot pozitivno dejavnost. Otroci so bili razdeljeni na skupine. Del aktivnosti se je odvijal v Topolšici, razredna stopnja je bila pri in v OŠ KDK, višja stopnja v športnih objektih, ljubitelji narave na Trški poti ter najvztrajnejši na pohodu na Kum. Tekavčeva ulica je bila porisana z risbicami kakih 200 otrok. Panoge so si otroci izbirali po lastnem interesu. Dan je po besedah gospe Rudnikove dobro uspel, saj je bilo čutiti med otroci pozitiven odziv. Vsi udeleženci so dobili majice, najboljši diplome, učence čakajo tudi nalepke. K odlično izpeljani prireditvi so prispevali svoje tudi sponzorji: Občina Šoštanj, TEŠ, Banka Velenje, Era Velenje, Kmetijska zadruga Šoštanj, Premogovnik Velenje ter Gorenje notranja oprema, katerim se organizatorji zahvaljujejo. MiKo JHj ■ NAPOVEDNIK n stran 2 David Ravnjak, tretji podžupan Proračuna se ni a letalstva Šoštanju Spomin na prvi vzlet Bolhe stran 5 Elektra ostaja v 1. B ligi Rizman najboljši strelec lige stran 7 “Vrt” pred Ciglerjem Ali ima podpredsednik KS Šoštanj dovoljenje? 120 LET PGO S0STANJ-MEST0 P a mirno brez skrbi bi spali, so možje glavati šoštanjski se zbrali, se posvetovali, modrovali in sklenili, da gasilsko društvo bodo ustanovili. (M. Volk, Kronika ob 80-letnici) To se je zgodilo 1. junija leta 1879. Tega dne je bilo ustanovljeno prvo gasilsko društvo v Šaleški dolini. Danes od tega pomembnega dogodka mineva 120 let in prav je, da to obletnico obeležimo dostojno, da ne bo šla mimo nas neopaženo. Ob tem pomembnem jubileju bo prostovoljno gasilsko društvo Šoš- tanj-mesto v soboto, 19. junija letos organiziralo ob 12. uri slavnostno sejo, po njej pa ob 15.30 slovesno parado po ulicah Šoštanja. Po končani uradni slovesnosti ob 16.00 na Trgu svobode bo društvo priredilo še veliko gasilsko vrtno veselico z ansamblom Vagabundi. O dnevu gasilcev, ki se bo ta dan tudi praznoval, bomo obširneje govorili v naslednji številki Lista, ko bo dogajanje za nami. Z gasilskim pozdravom Na pomoč vabljeni! Za PGD Soštanj-mesto Anita Brložnik (ALI SE) KAJ BEREMO? Sposojeno v knjižnici Šoštanj šoštanjsko knjižnico, ki domuje na Kajuhovi 6, je vpisanih 1580 bralcev, ki redno zahajajo v knjižnico. Odprta je trikrat tedensko, in sicer ob ponedeljkih in sredah popoldne od 12.30 do 18.30 ure in ob petkih dopoldan od 9.30 do 14.30 ure. V tem času si lahko bralci knjige izposojajo, dobijo informacije ali se na novo vpišejo. Tako je v mesecu aprilu obiskalo knjižnico 435 bralcev in si izposodilo 1120 knjig. Med najbolj branimi knjigami so seveda romani. Med njimi je bil v aprilu najbolj bran roman Danielle Steel Izginil je. Drugo najbolj brano delo je kriminalka angleške avtorice Minette Walters Nagobčnik za jezikavko. Bralci v starosti od 14. do 16. leta še vedno najraje posegajo po knjigi Bogdana Novaka Ninina pesnika dva. Takoj za njim pa je tudi domača avtorica Desa Muck in knjiga Lažniva Suzi. Pri mlajših, tistih v starosti od 10. do 14. leta, je najbolj brana knjiga iz zbirke Novohlačniki z naslovom Za prepovedanimi vrati. Sledi ji knjiga Primoža Suhodolčana Košarkar naj bo. Vsi bralci si imajo pravico izposojati knjige tudi v velenjski knjižnici, ki je v maju dobila nove telefonske številke. Informacije o delovnem času knjižnice in njunih oddelkih v Šoštanju in Šmartnem ob Paki ter o prireditvah najdete na odzivniku knjižnice, če zavrtite telefonsko številko 89 82 559. Kako pogosto vzamete v roke knjigo? Vabimo vas, da se oglasite v šoštanjski knjižnici in si prosti čas krajšate tudi z branjem. Da bo odločitev lažja, vas bomo vsak mesec obveščali o novostih v knjižnici. M. B. Delenje Sp Do 35 LIST 1999 352(497.4 Šoštanj) £ A * F 9000G2G.5 BmjjAJi» TAM OR OGNJll NAŠEM 40 let roda Pusti grad ako je zadonela taborniška himna iz mnogih grl v soboto, 8. maja, v avli osnovne šole Bibe Roecka, ko so prazno vab taborniki roda Pusti grad 40-letnico svojega »uradnega« delovanja. Kajti njihova neuradna zgodovina sega še dalj nazaj. To so tudi lepo opisah v biltenu, ki so ga izdali ob tej priložnosti in podarili vsakemu obiskovalcu, ki si je ogledal njihovo razstavo in se udeležil proslave. Šoštanjčani srednje generacije se spominjajo, kako so bili taborniki dejavni skoraj pri vseh dogodkih, ki so se dogajali v Šoštanju. Ko so poleti odhajali na taborjenje najprej v Bohinj, nato v Ribno, pa tudi Savudrijo, lahko rečemo, da je Šoštanj kar opustel brez vseh teh mladih, tako da so še tisti, ki niso bili taborniki, najraje odšh na počitnice takrat, da ne bi ostah čisto brez družbe. Ko pa so se taborniki vrnili, so vedno s seboj prinesli nove pesmi, nova znanstva pa tudi prve nežne ljubezni. In v soboto so se vse generacije znašle na enem kraju. Nekateri še gladkih hc in brezskrbnega nasmeha, nekateri že s srebrom v laseh in gubami na obrazih, a še vedno vsi z mladimi in »zelenimi« srci. Marsikatera mama se je ob tem spomnila, kako je prvič spremila svojega nadebudneža do avtobusa in si skrivaj brisala solze, ko je njen malček prvič šel samostojno v svet. Vedela pa je, da ga zaupa dobrim rokam. Taborniki so se za proslavo visokega jubileja odhčno potrudili in pripravib tudi priložnostno razstavo in ogled filma, izvedba proslave pa je bila prav taborniška. Nič pretiranega hvaljenja, čeprav bi ga zaslužih. Nobenih posebnih imen. Kot so sami dejali, je prav vsak prispeval svoj kamenček v veličastni mozaik. Vendar pa moramo mi na tem mestu le omeniti ime Teje Podgoršek, ki se nam zdi že vsa ta leta gonilna sila taborništva v našem mestu, čeprav skromno pravi, da en sam človek brez pomoči pač ne more veliko narediti. Seveda so bib na proslavi tudi govori. Vse zbrane je nagovoril podžupan občine gospod Marjan Jakob, spregovoril pa je tudi starešina Zveze tabornikov Slovenije Peter Petrovič. Naj omenimo zanimivost: po prvi točki so zbrani vneto zaploskali, nato pa nič več. Zakaj? se boste morda vprašali. Zato, ker taborniki ne ploskajo, pač pa odobravajoče mrmrajo in vsi prisotni so se temu prilagodili. Po proslavi so bili i navzoči povabljeni še na taborni ogenj, taborniški gostje, ki so prišb skoraj iz cele Slovenije ponovno v Šoštanj, pa so se nato zbrah še na skromni zakuski. Vesebm pogovorom, objemom in smehu se je tu pa tam pridružil tudi kakšen otožen spomin na minulo mladost, a je spet smeh zmagal in zablestel na ustih. Tabornikom žebmo, da bi še naprej ohranjali in prenašab na naslednje generacije svoje plemenito poslanstvo! L. M. Turistično olepševalno društvo Šoštanj organizira (^3 ocenjevanje najlepšega balkona. Komisija društva bo ocenjevala obarvanost in urejenost balkona, kakovost balkonskih cvetlic oziroma njihov izgled, avtentičnost oziroma arhitektonski izgled po slovenskih vzorcih ter lego in skladnost s krajem. Ocenjevanje bo potekalo do konca meseca julija. Razglasitev naj balkona s podelitvijo priznanja bo na prireditvi Praznik luči, ki bo predvidoma 28. avgusta 1999. pestril prisrčen programom najmlajših iz vrtca in osnovnošolcev. Moram reči, da se mi sicer tako pusta avla občine, ki bi gotovo zaslužila boljši izgled, še nikob ni zdela tako prijazna. Plakati, ki opozarjajo na drogo, so prikaz razmišljanja otrok, kako se drogi upreti, kako lažni svet omame nadomestiti s pozitivno dejavnostjo, z igro, s športom, z zdravo zabavo. Predsednik LAS-a. dr. Jovan Stupar, je spregovoril o problemu droge, o tem, koliko se mladi zavedajo posledic uživanja, da često iščejo pot, kako naj se drogi uprejo in opozoril prisotne na stiske zasvojencev, ki jih včasih nočemo videti in slišati. Zupan občine Šoštanj dr. Bogdan Menih se je zahvalil udeležencem, ki so sodelovab na razpisu in skupim LAS ter v imenu občine in svojem izrazil vso podporo tudiJakemu načinu boja proti drogi. Plakati bodo predstavljen še v Šmartnem ob Paki in Velenju. LAS - Lokalna akcijska skupina Program medobčinske lokalne akcijske skupine, ki je sicer vladna organizacija in deluje pod okriljem Urada za negospodarske javne službe pri MO Velenje za področja vseh treh občin, se ne omejuje le na ta projekt. S svojim delom sežejo na tista področja, kamor ostale ne sežejo. Tak pristop zagotavljajo predstavniki vrtcev, osnovnih in srednjih šol, socialnega varstva, zdravstva, pobcije, kulture, kakor tudi MZPM ter OZ Rdečega križa. Zastonj bi si bilo zatiskati oči, da tega problema na našem območju ni. Droga ni samo trda droga. So tudi cigarete, alkohol in ustanovitev LAS-a pred tremi leti je več kot upravičena. Pogovor z dr. Jovanom Stuparjem mi je delno razjasnil namen in delo skupine, katere namen je predvsem preventivno delo. V terapevtski skupini, kjer je 12 članov, je bila organizirana likov-na delavnica, pripravljah so informativne točke. Strokovni delavci so sestavih dodaten preventivnovzgojni program in seminar Šola brez droge, organizirah predavanje diplomiranega terapevta iz ZDA. Trud za izobraževanje je temeljna naloga. Pripravljajo se na 1. slovensko konferenco o odvisnosti, ki bo v Ljubljani. Javnosti so se predstavih tudi z zloženko, ki predstavlja pomembnost zdravega in pozitivno naravnanega cilja v življenju, vsebuje pa tudi naslove za pomoč v stiski. In seveda nenazadnje. Za to so potrebni predvsem ljudje z dušo in srcem na pravem mestu. Ljudje, ki iščejo možnosti za reševanje težav. Ki si prizadevajo za osveščenost mladih in odraslih. Ki vzpodbujajo okolje k sodelovanju. Ljudje, ki so tako s srcem pri tem, kot je dr. Stupar, ki ima na tem področju kar nekaj izkušenj in uspehov, o katerih pa noče govoriti. Zato ne govori o njih, ker čuti in pravi, da je pomoč sočloveku edina in prava pot v življenju. V tem življenju, ki nas mnogokrat postavi pred neusmiljeno dejstvo, ko se v družini soočamo z drogo v takšni ah drugačni obliki. Ponavadi takrat, ko je že pozno, ko smo nemočni in nepoučeni. Zakaj se ne bi tudi s pomočjo takšnih skupin, kot je LAS, prehudih še pravočasno. MiKo MLADOST PREŽETA Z USTVARJANJEM Mlade frajle in njihova prva kaseta mejejo se mi s plakatov in me vabijo, da jih pridem poslušat. Ne samo poslušat in sjmznavat njihov način izvajanja narodnozabavne glasbe. Tudi spregovoriti želim z njimi. Ujela sem jih na koncertu v Topolšici, kjer so s sloganom S koncertom tlo kasete jasno povedale, kaj hočejo. Svojo kaseto. Pogovor s članicami ansambla Mlade frajle je vrnitev v sanje, v že pozabljena hre|iencnja in zamujene priložnosti. Je prijeten klejiet o svetu glasite, zanosu, premagovanju ovir in o ciljih. Takšnih in drugačnih. V [»ogovoru z njimi me prevzame njihova svežina, igrivost, njihova zagnanosti. Prijetno mi je v družbi z Natašo Skomšek, Tadejo Amitrani, Kornelijo Zolger in Sonjo Hercog, ki klejietajo in se smejejo, malo za šalo in malo za res govorijo o sebi in o glasili. Obrnem se na Natašo Skomšek, ki je iz doma iz Skomega. Z njo spregovorim o nastanku ansambla, začetkih in prebijanju na glas-beni sceni. Najprej vaje, šele nato špfli Idejni vodja ansambla je Marjan Hercog, ki je v želji pomagati svoji hčerki Sonji začel iskati dekleta, ki bi se generacijsko ujemale z njo. Dijakinje. In jih je našel. Sonji, ki igra saksofon, sta se pridružili Tadeja, ki obvlada kitaro in flavto, in Kornelija s harmoniko in bas kitaro. Nataša, ki igra klaviahire in bas kitaro, je prišla k ansamblu zadnja. Vendar ne brez izkušenj. Pridobivala si jih je na nastopih skupaj z očetom Francem, ki je pravzaprav kriv, da Nataša igra. Vmes je bila tudi kriza. Čas, koje hotela Nataša pustiti glasini in hiti samo otrok. Takrat sta starša s svojo močno voljo vplivala nanjo, da se je vrnila k instrumentom. Ko so jo pri njenih 17. letih [Hivahih k ansamblu, ji je bila ločitev od očeta težka, vendar je sprejela izziv. Tako so nastale Mlade frajle in s svojim prvim nastopom leta 1997 na Celjski koči že opozorile nase. Do prvega nastopa pa je bilo potrebno veliko vaj, kar je še toliko teže izvedljivo, ker so punce iz različnih krajev. Tadeja je iz Sevnice, Kornelija iz Poljčan, Sonja iz Laškega in Nataša iz Skomega pri Šoštanju. Vaje imajo v Čelju enkrat tedensko in nad njimi liedi Brane Klavžar, znano ime na glaslieni sceni. Od prvega koncerta do danes se je zgodilo že kar nekaj špilov, kot pravijo. Med večje usjiehe štejejo nastop v oddaji Kaj dela Dolenje, kamor jih je pivaliil Lojze Slak. več nastopov na razhčnih lokalnih TV, kakor tudi nejmzabno Silvestrovo 98/99 v Berlinu. I ja jih je povabil kdo drug kot Dori Pečovnik in tam, pravijo, so se počutile kot kraljice. Saj tudi takšne so. Prave mlade princese v svojih mičnih oblačilih, ki imajo navdih oberkrajnerja. Bile so tudi zmage. Oktoberfest v Mariboru leta 1997, pa prvo mesto na avdiciji za Vurbešld festival, ki se vsako leto dogaja v Mariboru in na katerega se ravno zdaj pripravljajo. Pa številni nastopi širom po Sloveniji, kjer jih že dobro [»oznajo. MiKo bi seveda kaseta. Kaseta, pravijo, mora biti. To je potrditev, to je tisto, kar je želja vsake skupine. Pot do kasete ni lahka, saj ni dovolj samo želja. Spet je ata Marjan prevzel organizacijske posle. Besedilo na kaseti je delo več piscev, med njimi tudi Vere Soline. Za glasbo je med drugimi poskrbel Igor Podpečan, pri katerem kaseta tudi nastaja. In denar? Nekaj sponzorji, nekaj pa dekleta sama s koncerti. Štirje v dveh mesecih, v štirih krajih, od koder so dekleta doma. Povsod so bile dobro sprejete, saj poleg dobre glasile nudijo tudi dober videz in prisrčen nastop. Kaseta torej bo konec junija in glede na povpraševanje bo naklada velika. Glasba na njej bo zelo raznolika. Po izidu seveda promocije in nato naprej. Novi nastopi, nove ideje, novi, še večji cilji. Ali pa tudi ne. Ansambel bo ostal skupaj, pravijo, ne glede na zasebne želje. Nataša bi poleg muzike in službe rada še študirala, zraven pa se kar malo nagajivo smeje in pogleduje svojega fanta Matjaža. Kdo ve... Ampak takšna je mladost. Lepa, a nepredvidljiva, polna optimizma, pa vendar obremenjena z odgovornostjo. Le da to breme človek, ko je mlad, laže nosi. Še veliko ustvarjanja jim želim in da bi bilo življenje Mladim frajlam ena sama pesem. KRES JE PONOVNO ZAGOREL ladim v naselju Pohrastnik se je porodila Športnega društva Pohrastnik. Od tem smo prepričani, želja, da bi združili prijetno s koristnim, da bomo imeli pri našem delu podporo in da se bomo še Tako smo se odločili, da bomo ustanovili naprej družili mladi in starejši ob drugih priložnostih, svoje športno društvo. Za začetek delovanja pa smo pripravili postavljanje mlaja in kresovanje. Mojca Skornšek 27. aprila smo se zbrali, okrasili mlaj, ga postavili in po starih običajih postavili tudi šrango. Po odzivu sodeč, je bilo šranganje in živa glasba, ki nas je spremljala, mimoidočim in tam zbranim zelo všeč. Na predvečer delavskega praznika, 1. maja, pa smo na Mlinarjevi njivi ob Toplici prižgali kres. Kljub vremenu, ki nam je hotelo nagajati, smo vztrajali. Krajani so se v velikem številu zbrali ob prazničnem ognju in dobro razpoloženje je trajalo dolgo v noč. Vse to nam je dalo še več poguma za nadaljnje delo, ki smo si ga zastavili člani mladega KDO UNIČUJE, KAR TELEKOM IZGRAJUJE akšen slogan je nalepljen na vseh telefonskih govorilnicah širom Slovenije. Tudi v naši, v Šoštanju, ga najdemo. Ob prebiranju nalepke izveš, da je bilo lani zabeleženih kar 6500 namernih poškodb govorilnic in da ti lahko prav govorilnica reši življenje. Pa to, kot da nas ne briga. Govorilnica, ki stoji ob Kajuhovem domu, je često žrtev objestnežev. Zadnja poškodba je bila razbita šipa in polomljena vrata. Nekdo je imel očitno mnogo preveč energije, ali pa ga je k temu napeljala kakšna slaba vest po telefonu. Kakor kob, ni opravičila. Ni opravičila, da se nekdo tako znaša nad imetjem drugega, hkrati pa resnično onemogoči uporabo telefonske govorilnice, ki je prav gotovo največkrat uporabljena prav v nujnih primerih. Slučajno smo posneli Telekomovega delavca pri odstranjevanju poškodovanih vrat. Posnetek je nastal okrog dvajsetega aprila. Po prvem maju je bila šipa zamenjana in vrata popravljena, ampak kaj, ko je že 10. maja bila nekomu napoti šipa na drugi strani govorilnice. In tako v nedogled. MiKo TRENUTEK S HILDO STEDLOVNIK Ko začutiš človeka 4 ospa Hilda Steblovnik je pesnica. Pesnica tako po duši, kot po svojem načinu življenja. Kratka pesmica, ki je prispela v naše uredništvo, s pripisom, da je bila napisana v času bolezni. Ti verzi so me zvabili na pot, ki je vodila po ozki cesti, med razkošjem sadnih dreves, posajenih na zelene površine, med zoranimi njivami, ki obetajo dobro letino pridni roki, po tisti cesti, ki vodi v Podgoro. Ustavim se pred domačijo, položeno med zelenje, ki ga dajeta gozd in travnik, položeno v razkošje rož in miru. Ob pozdravu sem negotova. Gospa Hilda izžareva domačnost in topel sprejem in njena roka se nič ne obotavlja seči v pozdrav. Zadrega je mimo. Topel pomladni dan in sonce v tristo let stari hruški pred hišo vabita, da posediva kar zunaj na klopci. Za nič na svetu ne bi zamenjala pogleda, ki sega tja do bežeče Savinje, ki teče svojo pot. Življenje je kot reka, pravi gospa Hilda in njen pogled je blag in mil, sijaj njenih lepih modrih oči pa daje njenemu obrazu mladosten in živahen videz. Takšen mir je okrog naju, da kar obnemim, se predam poslušanju besed svoje gostiteljice in uživam ob njenih pesmih, ki mi jih prebira. Z lepim, zvenečim glasom prebira pesmice, ki mi same govorijo o njej, zato le malo stvari povprašam. O tem, da se je rodila leta 1926 v Šempetru v kmečki družini, da za šolanje ni bilo denarja, da pa se je poročila sem v Podgoro, kjer sta z možem živela v ljubezni in ohranjala kmetijo na temelju spoštovanja. O preteklosti govori s strpnostjo. O svojem težkem delu na kmetiji spregovori, o vzgoji otrok, sina in hčer ima, o gospodinjskih opravilih ter o ročnih delih, ki jih je tudi razstavljala, ter o možu, ki ji je umrl leta 1986. Potem je ostala sama. Današnji čas je tak, da gredo otroci od doma, se strinja in čisto brez samopomilovanja pove, da se z življenjem pač moraš sprijazniti in ga vzeti, takšnega kot je, če nočeš kloniti. Samota je bila huda. Prehuda. Ubijala jo je, zato seji je gospa Hilda postavila po robu. Začela je pisati. Cist, nepopisan papir je postal prijatelj njenih samotnih dni. Njeno pisanje je najprej lajšalo njeno samoto, nato pa je na vzpodbudo prijateljev le zaupala svetu izpovedi svoje duše. Pridružila se je Literarnemu krožku DU v Šoštanju, redno objavlja svoja dela prek založbe Likos, predstavila se je v knjigah Cvetovi, Odmevi srca... Vabijo jo na številne prireditve, obiskujejo jo mnogi ljudje, njeno pisanje pa vendarle nastaja ob samotnih trenutkih. Ponudi mi svojo knjižico. Iskrice samote, jo je naslovila, ob pomoči prijateljev jo je izdala februarja leta 1997. Od kod naslov, ne vprašam. Njena samota je pravzaprav njeno bogastvo, neusahljiv vir ustvarjanja. Slovo ni bilo slovo. Samo tako se je zdelo. Tako fizično nekje prekineš pogovor, se posloviš, greš svojo pot. Ni postala na pragu, ni mi mahala v pozdrav. Tega tudi nisem pričakovala. Pa vendar me je pospremila na svoj način. Z mislijo. MiKo OB DNEVU ZEMLJE Prejšnji mesec smo en dan posvetih mislim na našo hraniteljico Zemljo. Ne mislim ponavljati vseh misli, lepih in slabih, ki so bile ob tem izrečene. Na to bi morali misliti vse dni v letu, vsak od nas lahko pripomore, da bomo naš planet ohranili zanamcem tak, da bodo na njem lahko živeli. Tudi v naši občini imamo z onesnaženjem okolja kaj slabe izkušnje, se pa stanje sicer počasi, pa vendarle izboljšuje. Kljub našemu mačehovskemu odnosu do narave, nas ta še vedno preseneča. Nekako ji uspeva, da kljub našemu neznanju in malomarnosti še vedno ponudi radovednemu pogledu kakšen takšen čudež, kot je cvet dišečega jegliča, ki je zavarovana rastlina. Dom si je našel čisto na mejah naše doline v skrivnostni soteski na nedostopnih skalnih policah v res skrajnih razmerah. Za naše hribe je ta enkratna in dišeča roža nekaj takega, kot je za Boč velikonočnica in za Alpe planika. Če jo boste na svojih izletih opazili, nikar je ne ruvajte, doma bi vam umrla. Raje jo pustite in pojdite pogledat spet drugo leto. Če jo boste pustih rasti, jo ho lahko videl še kdo drug! L. M. 5 SPORT STRM ELEKTRA OBSTALA V1. B LIGI ROKOMETNI VETERANI AKTIVNI Rizman najboljši strelec lige V f| lanski ekipi Elektre je uspel obstanek v 1. B ligi. V kvali-fikacijah so v treh' tekmah z 2 : 1 premagali ljubljansko V ekipo Yurij Plava laguna. Boljši so bili na obeh tekmah v Šoštanju, v tretji tekmi so z rezultatom 94 : 73 gladko premagali Ljubljančane tudi brez Božiča, ki se je poškodoval na začetku tekme, zato pa sta ga uspešno zamenjala Kovačevič in Divjak, predvsem z odlično igro v obrambi. Neustavljiv je bil na zadnji tekmi znova Vladimir Rizman, ki je dosegel 27 točk. Vladimir Rizman, popularni Rizo, je bil gotovo najboljši igralec Elektre v minuli sezoni. To dokazuje tudi dejstvo, da je bil najboljši strelec 1. B lige po koncu rednega dela prvenstva s povprečjem 25 košev na tekmo, saj je dosegel več kot 500 točk go 22-ih kolih in še 83 v kvalifikacijah za obstanek v 1. B ligi. Čeprav so bili pred začetkom sezone cilji nekoliko višji, je Rizman na koncu z doseženim zadovoljen, saj je po četrtem kolu ekipo zapustil Darko Mirt, kar je močno vplivalo na koncepcijo Elektrine igre. Poleg tega so imeli kar nekaj smole s poškodbami Medveška, ki ni igral sedem kol, in Tajnika, ki se je v ekipo vrnil šele proti koncu prvenstva. Zaradi tega so dobili nekoliko več priložnosti mlajši in si s tem pridobili dragocene izkušnje za prihodnjo sezono, je dejal Rizman in dodal: “Glede na to, da smo druga najmlajša ekipa v ligi za Unionom Olimpijo - mladimi, moramo biti z obstankom v ligi zadovoljni. Rad igram in dobro se počutim v tako mladi ekipi. Brez omenjenih težav bi si obstanek v ligi zagotovili že po rednem delu. ” Kot rečeno, je bil Rizman najboljši strelec 1. B SKL. Kljub temu pa poudarja, da imajo veliko zaslug za končni uspeh tudi njegovi soigralci, glavni trener Vezjak in uprava, ki je omogočila urejene razmere v klubu. “Zame je naslov najboljšega strelca v 1. B ligi zelo lep uspeh, za kar se moram zahvaliti tudi soigralcem in trenerju, ki je igro gradil predvsem na meni in Božiču, in sva imela precej proste roke pri metih na koš. Po dveh letih neigrunju zaradi težav z državljanstvom sem si znova zaželel tekmovalne košarke (prej sem igral rekreativno). Minula sezona je bila moja najboljša po vrnitvi pred tremi leti,” je povedal Rizman. Za dosežene uspehe nima neke posebne skrivnosti. Potrebno je predvsem veliko treninga, ogromno metov na koš, morda je del naravnega talenta, vendar brez veliko treninga tako uspešen ne hi mogel biti. Po njegovem mnenju bi drugo leto z nekaterimi okrepitvami in nadaljnjim trdim delom lahko dosegli boljše rezultate kot letos. Misli, da bi se morah okrepiti na mestu organizatorja igre, predvsem pa bi potrebovali enega izkušenega centra, od katerega bi se lahko mlajši veliko naučili. Rizman ni le izvrsten strelec. Visoko je bil uvrščen tudi na lestvici skakalcev in podajalcev, na vsaki tekmi pa je bil vzor ostalim, kako se je treba boriti za svojo ekipo. Igral je skoraj na vseh igralnih mestih, vsako pa ima - po njegovem mnenju - svoje lepe strani: nekje več “šutiraš“, drugje več skačeš, ponekod pač več asistiraš; povsod lahko pripomoreš k ekipnemu uspehu. Po naporni sezoni - trenirah so 8-krat tedensko - so vsi komaj čakali na konec prvenstva. “Trdo delo se nam je obrestovalo predvsem v zadnjih šestih tekmah, ko smo zaigrali nekoliko bolje, in v kvalifikacijah za obstanek izkoristili prednost domačega igrišča in premagali Piavo laguno. S treningi bomo nadaljevali do konca junija, nato pa bomo odšli na zaslužen počitek,” je še dodal Rizman, ki vehko zaslug za uspeh pripisuje tudi navijačem. Med njimi je vedno tudi Rizmanov petletni sin Jan, ki že dobro obvlada košarkarsko žogo, saj vehko časa preživi v telovadnici in poskuša posnemati očeta in soigralce. Prezgodaj je reči, če bo šel po očetovih stopinjah, to se bo sam odločil. Že dve leti in pol pa ima doma koš, s katerim ne da miru domačim in sosedom. Rizmana na Elektro veže še dveletna pogodba, zato o odhodu ne razmišlja, torej bomo lahko tudi v prihodnjih sezonah uživah ob njegovih igrah. USPEŠNA IGRA MLADIH DO 20 LET Pričela se je hga za mlade do 20 let. Mladi košarkarji Elektre so zelo uspešni, saj imajo dobre možnosti za uvrstitev med prvi dve ekipi v skupini, s čimer bi si zagotovili uvrstitev med prve štiri ekipe v državi. Liga se igra po enokrožnem sistemu, Šoštanjčani pa so po vrsti zmagovali proti Malgaj Rudarju iz Trbovelj, Dupleku, Celju in proti Krškemu. V prejšnjem kolu so doma igrah proti Savinjskim Hopsom, ki imajo zelo dobro ekipo s tremi tujci, zato igrajo izven konkurence. Tekma je bila zelo zanimiva in kvahtetna, košarkarji Elektre pa so klonih šele po podaljških. Izvrstno so odigrah Kovačevič, Divjak in Črešnik. Tudi v naslednjem kolu so mladi košarkarji Elektre žal izgubili tokrat proti mariborski ekipi ŽKK, kije okrepljena z nekaterimi igralci ZM Lumarja. V zadnjem kolu igra Elektra proti drugemu mariborskemu klubu - Braniku, ki ga mora za osvojitev drugega mesta v skupini premagati. Tjaša Rehar Prvi taborniški koraki v Belili Vodah Mlajši drugi, starejši tretji v Izoli oštanjski veteranski zanesenjaki tudi letošnje leto aktivno in uspešno nastopamo. Leto smo pričeli s sodelovanjem ob 40. letnici rokometnega kluba (nekdaj Šoštanj). V generacijah Štefana Kača, Zorana Kompana in Robija Lesjaka smo se v velenjski Rdeči dvorani predstavih tako sedaj kot nekdaj aktivni igralci - veterani in z lepimi in atraktivnimi potezami dokazali, da rokometa še nismo pozabili igrati. Za nami je tudi že 7. mednarodni Rodinov memorial v Izoh, katerega smo se tudi letos udeležili z dvema ekipama. V kategoriji nad 35 let smo v konkurenci 12. ekip iz Latvije, Madžarske, Avstrije, Hrvaške in Slovenije osvojil odlično 2. mesto. Zmagala je ekipa Tržiča, ki je finalu z 8:5 premagala ekipo Šoštanja, tretje mesto pa so osvojili Avstrijci. V generaciji nad 40 let je sodelovalo 6 ekip iz Litve, Madžarske, Latvije, Hrvaške in Slovenije. Zmagala je ekipa Seniorai iz Litve, druga je bila Riga iz Latvije, 3. mesto pa je pripadalo ekipi Šoštanja. Igre so bile atraktivne in borbene in se jih kljub višji povprečni starosti igralcev ne bi sramovali niti sedanji prvoligaši. Pred polletnim počitkom nas čakata še dva tradicionalna turnirja. V Zagorju Dornikov memorial ter v začetku junija v Mariboru 20. turnir za pokal Majolike in obenem Eferlov memorial v spomin na odhčnega vratarja Branka Miša Eferla. Želimo si dobrih rezultatov tudi na teh turnirjih, saj se na ta način lahko najlepše zahvalimo vsem donatorjem za njihovo pomoč pri ohranjanju tradicije rokometne igre v Šoštanju. Marjan Stvarnik KAJ VEŠ 0 PROMETU? Medobčinsko tekmovanje v Šoštanju Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu pri Mestni občini Velenje je razpisal medobčinsko tekmovanje KAJ VEŠ 0 PROMETU za učence osnovnih in srednjih šol. To tekmovanje je potekalo v soboto, 8. maja, na osnovni šoli Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju. Učenci so tekmovali v treh kategorijah: 5. in 6. razred - za kolo, 7. in 8. razred - za kolo, 8. razred OŠ in srednja šola - za kolo z motorjem. Najprej so morah tekmovalci pokazati teoretično znanje na posebnih testnih polah z vprašanji o cestnoprometnih predpisih, o opremi in vzdrževanju kolesa oz. kolesa z motorjem ter etiki v prometu. Nato so morah dokazati, kako obvladujejo kolo in kolo z motorjem na prometnih površinah. Končno pa so se v spretnostni vožnji pomerili še na poligonu. Seveda so vsi kolesarji in kolesarji z motorjem uporabljali zaščitno čelado. Pred tekmovanjem so si skupaj z mentorji ogledali tekmovalni pohgon. Pri takem tekmovanju so potrebni strogi sodniki in posebne komisije, ki so jih predhodno imenovah na Svetu za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Rezultati so bili naslednji: Kategorija 5. in 6. razred: 1. mesto: Benko Matej, OŠ MPT Velenje, 2. mesto: Šeruga Niko in 3. mesto: Podgoršek Anže, oba OŠ BL Šmartno ob Paki. Najboljši iz Šoštanja je bil Lukane Robi, OŠ BR na 12. mestu. Kategorija 7. in 8. razred: 1. mesto: Cverle Andrej, OŠ BL Šmartno ob Paki, 2. mesto: Ograjenšek Klemen, OŠ MPT Velenje, 3. mesto: Karič Almir. OŠ KDK Šoštanj. Dobro so se uvrstili še naslednji Šoštanjčani: Ciglar Boris, OŠ BR - 7. mesto, Kotnik Janja, OŠ BR - 9. mesto in Franjič Dalibor, OŠ KDK -10. mesto. Kategorija motoristi: Vsa tri prva mesta so zasedb srednješolci: Kompan Peter, Jerovčnik Tomaž, Rakun Matej s PTSŠ iz Velenja. Po tekmovanju so najboljši prejeh še nagrade: 9 kolesarskih čelad, vseh pet avtošol pa je podarilo brezplačen tečaj za A oziroma B kategorijo. Jožica Andrejc IGRALA NE JE ODLIČNA ODOBJKA koraj vsak deček, pa tudi marsikatera deklica, pride v svojem razvoju do obdobja, ko se začne zanimati za razne pustolovščine. Zažeh si zaživeti z naravo, se osamosvojiti od staršev, se preizkusiti v nevarnostih. Prične prebirati Robinzona, Vinetuja ah Pet prijateljev. Poskuša postaviti šotor ah morda snežni iglu. Če pa ima srečo in v njegovem kraju delujejo taborniki, lahko vse te želje, pa še marsikaj drugega uresniči pri njih. Poleg tega so za tabornika pomembne tudi moralne vrline in prijazen odnos do ljudi in narave. Učenje poteka spontano, mlajši se učijo od starejših mimogrede, med igro in druženjem. Šoštanjska mladina je imela in ima to srečo, da je rod Pustega gradu zelo dejaven ves čas obstoja, tukaj pa so pred vojno delovah tudi skavti. Da bi pobliže spoznah delo mladih tabornikov, smo jih obiskali v šoh v Belih Vodah, kjer so imeli tabor ob koncu tedna najmlajši, to so čebelice in medvedki. Ko smo se bližali šoh, smo iz roba gozda zaslišali veselo pesem, ki se je vse bolj bližala. Pozneje smo zvedeh, da so imeli fantje prvi samostojni orientacijski pohod na dva kilometra. Na zelo razgibanem in blatnem terenu so nalogo odlično opravili in našh vse kontrolne točke, ki so jih prej pripravili njihovi starejši tovariši. Pri tem so si pomagali tudi s kompasom in karto. Ko smo vstopih, so bili mladi sredi živahnega dela, razdeljeni v več skupin; eni so se učili taborniška pravila, druga skupina je risala, tretja je ob spremljavi kitare {»eia, spet drugi so “šivah” šotorke (če niste tabornik: to je spenjanje šotorskih platen z vrvjo). Vsi pa so se odlično zabavah. To so nam potrdili tudi z besedami, saj sta najmlajši čeltehci Nastja Slemenšek in Ines Kumer korajžno izjavili, da ju ni bilo nič strah, ko sta prvič sami spah drugje. Malo starejša čebehca Ana Verdnik pa je povedala, da je bila v Belih Vodah že večkrat, pa tudi na tekmovanju v Idriji in da so taborniki res v redu druščina. Pogovarjali smo se starešino rodu Heleno Podgoršek-Dremel: Taborniki smo res hvaležni vsem, ki nam omogočajo krajša taborjenja ob koncih tedna v šoli v Belih Vodah. To je pomembno zlasti za najmlajše, da se navadijo na življenje brez staršev, trdna streha nad glavo pa je včasih boljša za začetek kot pa šotor. Starši svoje otroke tudi raje vidijo tako “preskrbljene”, še posebej, ker je za varstvo na razpolago precej vodnikov. Za stroške bivanja se pač nekako “znajdemo”. Lahko rečem, da je denar problem, ki nas spremlja ves časkljub dobri volji mnogih, ki nam pomagajo na ta ah oni način. Ce pogledamo samo stroške udeležbe na orientacijskem tekmovanju, kjer že samo štartnim pride tudi do 30.000 SIT. Res je, da mjdejo razumevanje tako v krajevni skupnosti kot v občini, pa vendar menimo, da bi pri razdeljevanju sredstev društvom morah upoštevati tudi število njihovega članstva. Veliko breme stroškov nosijo sami straši, ki pa, recimo ob propadu tovarne usnja, to tudi komaj še zmorejo. Ko smo se poslavljali, so nam pokazali še taborni ogenj, ki so ga pripravili za zvečer. Ob odhodu nas je zopet spremljala pesem in prav je tako; mladi imajo pravico biti veseh in brezskrbni! L. M. V športni dvorani OŠ Bibe Rocka v Šoštanju je v torek, 6. aprila 1999, potekalo zanimivo tekmovanje v odbojki - četrtfinale državnega prvenstva za starejše deklice, ki so se ga udeležile ekipe OŠ Vitanje, OŠ Trbovlje, OŠ Sava Kladnika iz Sevnice ter ekipa šole gostiteljice - OŠ Bibe Rocka. Tekmovanje se je pričelo ob 11. uri. Po uvodnem pozdravu gospe ravnateljice Vide Rudnik in kratkem športno-kulturnem programu, ki so ga pripravili učenci OŠ Bibe Rocka, so se na dveh igriščih športne dvorane pričele razburljive odbojkarske predstave. V prvi tekmi je OŠ Vitanje brez večjih težav premagala OŠ Sava Kladnika iz Sevnice z rezultatom 2:0, domačinke pa so prepričljivo ugnale vrstnice iz Trbovelj, saj so v ceh tekmi izgubile le dve točki. Že po uvodnih igrah je bilo jasno, da bodo imele varovanke domačega trenerja, profesorja Borisa Plambergerja, v ekipi Vitanja težkega nasprotnika. Slutnje so se kmalu uresničile, saj so klonile z 0:2. Odbojkarice Vitanja so si v zadnji tekmi proti OŠ Trbovlje zagotovile prvo mesto v skupini, saj na celem turnirju svojim nasprotnicam niso oddale niti enega niza. Za drugo mesto v skupini, ki je še vodilo v polfinale državnega prvenstva, sta se v zadnji, za nas najbolj zanimivi in hkrati odlični odbojkarski predstavi pomerili ekipi OŠ Bibe Rocka in OŠ Sava Kladnika. Prvi niz so dobile domačinke, a v drugem, ko je že vse kazalo na končni uspeh, napravile številne nepotrebne napake, kar je dalo Sevničankam novih moči. Rezultat so uspele obrniti sebi v prid in z vehko mero sreče, ki je v športu še kako dobrodošla, so na koncu slavile z rezultatom 2:1 (15:13 v zadnjem nizu). V nadaljnje tekmovanje sta se tako uvrstili ekipi OŠ Vitanje in OŠ Sava Kladnika iz Sevnice, odbojkarice OŠ Bibe Rocka so bile tretje, OŠ Trbovlje pa je brez osvojenega niza ostala na repu razvrstitve. Omenimo še, da sta tekme odhčno sodila Rudi Sedovšek, delegat OZS, in mednarodni odbojkarski sodnik Ljubo Globačnik. Tekmovanje je potekalo pod geslom Lepo je zmagati, še lepše se je udeleževati, najlepše pa je igro vzljubiti. Poudarih smo pomen športnega obnašanja, ki naj hi bilo navada slehernega športnika in gledalca, privzgojiti pa ga je treba že v otroških letih in na otroških tekmovanjih. Danica Sovič OŠ Bibe Rocka Taborniki so prisotni! Naključno izbrane občane smo povprašali, kako poznajo delo naših tabornikov. Takole so nam povedali: Zdravko Kugovnič, Topolšica: Delo tabornikov dobro poznam. Vem, da se šoštanjski pripravljajo na proslavo 40 letnice in se je bom tudi udeležil. Sam sem bil med prvimi taborniki v Topolšici, v letih 1958-60, pa sem bil tudi predsednik občinske zveze tabornikov. K tabornikom me je pritegnilo predvsem prijetno dru- ženje mladih ljudi. Tudi moji otroci so bili taborniki. Ana Krumpačnik, Šoštanj: Prav gotovo mi je delo šoštanjskih tabornikov dobro znano, saj sem se sama udeležila taborjenja v Ribnem kar sedemkrat kot kuharica. Z mladimi taborniki sem se vedno dobro razumela, radi so me imeli. Tudi sedaj, ko imajo že sami otroke, se me še vedno spomnijo in se razveselijo, ko me srečajo. Franc Šteharnik. Gaberke: Taborništva pobliže ne poznam. Vem, da je to prijetno druženje mladih z naravo in med seboj. Imajo tudi razna tekmovanja. Vem, da šoštanjski taborniki praznujejo visok jubilej, ker sem prebral v Listu. Nina Loinšek, Šoštanj: Tudi sama sem bila nekaj časa tabornica, enkrat sem celo taborila v Ribnem. Ne vem, zakaj sem k tabornikom šla tako pozno, vendar mi je bilo zelo všeč. Ker sem potem odšla na šolanje v Rogaško Slatino, sem s taborništvom morala prenehati. L. M. v O STRAN N/ Z JAVNA RAZPISA ZA PRIDOBITEV SREDSTEV ZA KMETIJSTVO (zadnjem času sta bila v Uradnem listu RS objavljena dva javna razpisa, iz katerih je možno pridobiti finančna sredstva za kmetijstvo. Naj vam na kratko predstavim oba. Prvi javni razpis, ki je zanimiv tudi za kmete v naši dobni je javni razpis za dodelitev subvencije za spodbujanje usposabljanja pašnikov, ki je bd objavljen v Ur. 1. RS 28-29/99. Subvencija je namenjena za nove pašnike, urejene v letu 1998 in 1999. Pašnik mora biti urejen in koriščen v skladu z načrtom kmetijske svetovalne službe. V poštev pridejo pašniki, katerih najmanjša skupna vebkost je 2 ha, največja pa 30 ha. Pogoj je tudi obremenitev teh površin, ki sme biti za pašnike: - na gorsko višinskem ali kraškem območju ter strmih kmetijah najmanj 0,7 oziroma največ 2 GVŽ/ha; - na hribovitem območju in na območju z omejenimi dejavniki najmanj 0,7 oziroma največ 2,5 GVZ/ha; - v nižinskem območju pa najmanj 1,5 oziroma največ 2,5 GVZ/ha. Novost v letošnjem letu je, da je vlogi med drugim potrebno priložiti tudi originalni račun za porabljeno žico oziroma farmsko pletivo in potrebne izolatorje. Roka za oddajo vlog je 14. junij 1999. Drug pomemben javni razpis je izšel v Ur. 1. RS 32-33/99, objavljen pa je bil tudi v Kmečkem glasu z dne 12. maja 1999. Ta javni razpis za dodeljevanje sredstev, namenjenih financiranju razvojnih programov na kmetijah in prestrukturiranju kmetijstva, sta skupaj pripravila Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Sklad za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja. Predmet razpisa je dodeljevanje nepovratnih sredstev, ugodnih posojil in poroštev ministrstva in sklada investitorjem za naslednje namene: A. Financiranje projektov kmetijstva in dopolnilnih dejavnosti na kmeti jah Al. Financiranje strukturnih sprememb na kmetijah A2. Financiranje izvedbe modernizacije kmetij E. Financiranje posebnih projektov v kmetijstvu El. Financiranje programa “mladi gospodarji na kmetijah” E2. Financiranje programa “sanacije kmetij” E3. Enkratna sanacijska pomoč prosilcem, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, v primeru družinske nesreče ali naravne nesreče, individualnega značaja. Širšemu krogu prosilcev sta zanimiva zlasti razpisa za namen Al in A2, kjer so sredstva namenjena za naslednja investicijska vlaganja v kmetijstvu: 1. Investicije s področja gradnje ali obnove hlevov, nakupi hlevske opreme in osnovne črede za govedorejo, rejo drobnice, prašičerejo, konjerejo, rejo kuncev ter izgradnja ali obnova prostorov za skladiščenje gnoja in gnojevke; 2. Investicije s področja gradnje ali obnove objektov (vključno s pripadajočimi napravami in opremo) za skladiščenje, dodelavo (sušenje, sortiranje, pakiranje, kletarska oprema) in predelavo kmetijskih pridelkov oziroma proizvodov slovenskega izvora; 3. Investicije v vrtnarski pridelavi: postavitev ah adaptacija vseh vrst zavarovanih prostorov za vrtnarsko pridelavo za moderno vrtnarsko proizvodnjo; 4. Investicije na področju gradnje ah obnove objektov za usposobitev dopolndnih dejavnosti na kmetijah; 5. Investicije v postavitev zaščitnih mrež proti toči za zavarovanje v sadovnjakih, na vrtninah, v trsnicah in drevesnicah ter postavitve h meljskih žičnic; 6. Nakup kmetijskih zemljišč; 7. Podpora pri nakupu specialne mehanizacije: a) posebni vrtnarski stroji in oprema b) mehanizacija za uporabo na nagnjenih terenih c) okoljevarstveno sprejemljivi stroji. Investitor mora predložiti zahtevo za sredstva na originalnem obrazcu sklada vrste A (kmetijstvo in dopolnilne dejavnosti na kmetijah, posebni projekti v kmetijstvu) in seveda priložiti vse zahtevane priloge. Obrazce lahko kupite od 15. maja 1999 dalje na pooblaščenih enotah Hranilno kreditne službe Slovenije ali na sedežu sklada. Roki za prijavo so: - za namen Al in .42 do 28. 6. 1999 - za namen El do 19. 7. 1999 - za namen E2 do 15. 9. 1999 - za namen E3 do zadnjega delovnega dne v tekočem mesecu do 31.3.2000. Razpisni roki so tokrat daljši, vendar naj vas to ne zapelje, saj je k vlogi potrebno priložiti vrsto dokazil, zato se čimprej oglasite pri vašem terenskem svetovalcu oziroma na sedežu enote za kmetijsko svetovanje Velenje, Trg svobode 5, Šoštanj ali na telefonski številki 881-933, kjer lahko dobite dodatne informacije v zvezi z razpisom oziroma razpisnimi pogoji. Pripravila: Iris Skerbot, dipl. ing. kmet. KMETIJSKA SVETOVALNA SLUŽBA SLOVENIJE CETRTEL 20. MAJ 1999 I V L J E N J E Koliko ste stari? Šele 65 let? Mednarodno leto starejših 1999 bčina Šoštanj, še posebej mesto, je stara občina. Nad 65 let je starih 1152 ah 14,2 % občanov. Seveda v slovenskem prostoru nismo izjema, saj je daljšanje življenjske dobe in posledično številčna rast starejšega prebivalstva, splošen pojav. Ti prebivalci pa so zaradi boljših življenjskih razmer še dobrega zdravja ter aktivni na različnih področjih življenja. To pa je pravi razlog, da se o tem tako imenovanem tretjem življenjskem obdobju veliko piše in govori. Za oceno, kdaj nastopi to tretje življenjsko obdobje kot lepše pravimo starosti, pa nikakor ni enotnega merila. Družba postavlja umetne mejnike, kot so 50, 60 ali 65 let iz praktičnih razlogov, na primer zato, da se ve, kdaj je treba oditi v pokoj. V resnici pa je staranje izrazito individualno dogajanje z velikimi razlikami med posamezniki. Ljudje spadamo k živim bitjem z dolgo življenjsko uro, zaenkrat znanstveniki domnevajo, da je ta naravnana na približno 105 let. V najugodnejših pogojih pa naj bi znašala kar 115 let. Danes so najhitreje rastoča skupina prebivalstva ljudje, stari okoli 80 let in starejši. Gas je, da zavržemo že kar ustaljen odnos do starajočih kot nebogljenih in nekoristnih. V nekaterih državah se modrost dejansko še vedno enači s starostjo in nekaj tega bo treba oživiti tudi pri nas. Staranje, starost in smrt so bili vedno uganka razmišljajočega človeka. Izziv prihajajočim desetletjem pa je: ustvariti podobo pozitivne starosti. V prihodnjih številkah bom pisala o zdravju v starosti, o pomenu telesne aktivnosti, o duševnih spremembah, o oskrbi v javnih domovih in še o čem. (se nadaljuje) Majda Menih - MaM V ZNAMENJU ZGODOVINSKIH DOGODKOV Praznik KS Topolšica raznik KS Topolšica, 9. maj, sovpada s pomembnim datumom v slovenski zgodovini. Na ta dan je v Topolšici general Loehr podpisal dokument o vdaji mogočne okupatorske armade. Za slovenski narod to ne pomeni samo konec vojne. Z udeležbo v tej borbi smo si Slovenci izboril svoje mesto na zemljevidu, izborili smo si samostojnost, dosegli, da nas kot narod priznajo, da se pogovarjamo v slovenskem jeziku in da je ta košček dežele pod soncem ostal slovenski. Letos je bila proslava ob krajevnem prazniku v soboto, 8. maja, pred spominsko sobo v parku. Krajevna skupnost v sodelovanju z območno skupnostjo borcev NOB je v ta namen po- vabila več uglednih gostov in nastopajočih. Med povabljenimi so bili udeleženec dogodkov leta 1945 Ivan Dolničar, Risto Gajšek, poslanec Bojan Kontič ter svetniki vseh treh občin. Marjan Jakob, podžupan občine Šoštanj, je pozdravil navzoče. V bogatem programu, ki je vnesel v ta pozni popoldan praznično vzdušje, so sodelovali najmlajši iz podružnične šole Topolšica, godba Zarja ter oktet TES. Tudi moškega zbora in mladih harmoni-kašev nikakor ne smemo pozabiti ter tudi drugih, ki so s svojim govorom ali prispevkom dali pečat tej proslavi. Proslavljanje se je nadaljevalo še kasneje ob tradicionalnem kurjenju kresa na Ocepku, kjer se je ob ognju in dobrem vzdušju zbrala množica ljudi. MiKo ^MODfU DROBIŽ HIT POLETJA - PLETENI TOP Puloverji se ne nosijo samo pozimi, ampak tudi v poletni vročini, če so pleteni ali kvačkani iz bombažnega, viskoznega, svilenega ali sintetičnega prediva. Zelo modne so srajčke z naramnicami in čez pletena jopica, majica, pletena z enostavnim rebrastim vzorcem pa je idealna za vsak večerni izhod. Kvačkana majica ali poletni topi brez naramnic enkratno zamenjujejo svečane bluze pod kostimi. Kratki pleteni topi v vseh izvedbah so tudi največji hit poletja. Lepo se nosijo k hlačam in dolgim krilom ravnega kroja. Če ste postavne, pa vam bo odlično pristajal top s kvačkano tuniko. Da boste vsak dan urejene, kombinirajte! Za ta letni čas lahko izbirate med številnimi modeli kostimov s kratkimi ali dolgimi rokavi. K suknjiču lahko izberete različne kombinacije, obleko, krilo ali hlače v ustrezni barvi. f~l BUTIK yJospodična Prešernov trg, Šoštanj • • • • • • • • 4 • • F Gospodični za vsakogar nekaj! - Kostimi v vseh številkah - Kratke in dolge obleke za dekleta za valete - Tu so že kopalke od 3990 SIT dalje - Za mlade; ekskluzivne kopalke nancy line, čudovit izbor majic fishbone, - T shirt od 1390 SIT dalje v vseh barvah. Plačila na več čekov ali plačilnimi karticami. Odprto ves dan, ob sobotah od 8. -12. ure. ? f. .?.? ib.?. * SRČNI* 'INFARKT. Verjetno se bo zgodovina srčnega infarkta kmalu začela pisati na novo. V zadnjem času je namreč vedno več pokazateljev, ki govorijo, da igrajo vzročno vlogo za nastanek ateroskleroze oziroma srčnega infakta tudi določene bakterije. Do začetka leta 1990 je veljalo mnenje, da povzročajo čir na želodcu psihosomatski faktorji, kar seveda v novejšem času ne drži povsem. Znanstveniki so namreč odkrili, da rano na želodcu povzroča znana bakterija, katero že lahko uničimo z antibiotikom. Spremenila se je tudi doktrina nastanka srčnega infarkta, katerega naj bi poleg že znanih številnih različnih faktorjev povzročale tudi bakterije. Ni še povsem jasno, na kakšen način naj bi bakterije pospešile nastanek srčnega infarkta. Pri pacientih, ki so utrpeli srčni infarkt, so znanstveniki v tako imenovanih aterosklerotičnih plakih srčnih arterij našli bakterije, ki so v teh plakih povzročile vnetje in oteklino žilne stene, kar je povzročilo zoženje žilnega volumna do te mere, da je prišlo do prekinitve cirkulacije v prizadeti srčni arteriji oziroma do posledičnega srčnega infarkta. Prav tako so v krvi pacientov, ki so utrpeli srčni infarkt, našli protitelesa proti bakterijam, ki naj bi povzročale srčni infarkt. Seveda brez prisotnosti rizičnih faktorjev (povišan krvni pritisk, povišane maščobe, kajenje, debelost, sladkorna bolezen, premalo gibanja, alkoholizem itd.) verjetno bakterije same ne morejo povzročati ateroskleroze oziroma srčnega infarkta. Preventiva srčnega infarkta bi po novi doktrini torej bila v preprečevanju rizičnih faktorjev, kakor tudi v uživanju antibiotikov, seveda če bi v krvi pacienta oz. v žilni steni koronark dokazali bakterije oz. v krvi protitelesa teh bakterij. Po vsej verjetnosti se bo v letu 2000 v medicinskih učbenikih pod poglavjem “srčni infarkt” že pisalo novo poglavje, ki bo predstavilo nove poglede in nova odkritja za nastanek srčnega infarkta. Valter Pirtovšek, dr. med. R E Z U "V N/ VRT” PRED GOSTIŠČEM CIGLER Ima dovoljenje ali »a nima aj ne, da bi imeli upanje, da bomo s poizvedovanjem kaj rešili ab spremenili, pa vendar. Številne pripombe in mnenja krožijo med Šoštanjčani in zato se je List občine Šoštanj pozanimal, na kakšen način se razširi ponudba v sezoni zunaj gostilne. Konkretno na vrtu. Znani Ciglerje namreč postavil (imenujmo to uradno) vrt pred svojim gostinskim lokalom. In to kakšen. Tako milo rečeno, ne sodi v center Šoštanja. Kdo je potem dovolil, da je Vrtačnik razširil svojo ponudbo tja do ceste? Kar tako teh stvari ne izveš, to že moram reči. Na Občini Šoštanj smo se dokopah do nekaterih informacij, poškilili tudi v dokumenti in na podlagi tega lahko zapišemo sledeče. Vrtačnik je za soglasje za vrt, oziroma za poseg v prostor zaprosil na Občini Šoštanj, tako kot že večkrat. Zadevo je utemeljil tudi s skico, na kateri je vidna popolnoma drugačna urahtev vrta, kot pa zdaj tam stoji. Ker je prostor pred gostiščem last Občine Šoštanj in je namenjen javni uporabi, je potrebno pri pridobivanju dovoljenja, ki ga izda Upravna enota Velenje, izdati soglasje s strani Občine Šoštanj. No, soglasje je Vrtačnik pridobil, vendar z določenimi omejitvami. Vrt naj bi bil samo sezonskega značaja, od 1.4. do 1.10.99, izdelan pa bi naj bil na takšen način, da se lahko brez težav odstrani. Torej montažen. Prostor pred gostiščem je praktično pločnik, zato bi moral biti vrt po predpisih odmaknjen od cestišča najmanj 1,20 metra. Vrtačnik je bil opozorjen tudi na to. da mora za ureditev vrta pridobiti dokončno dovoljenje s strani Upravne enote Velenje. O vseh izdanih dovoljenjih, ki se nanašajo na občino, jo UE tudi obvesti. Do dneva |>oizvedovanja, to je do 14. maja, Občina Šoštanj tega obvestila še nima. Povprašab smo še na Upravno enoto Velenje. Na Upravni enoti Velenje ti uradno ne povedo ničesar. Nisi stranka oziroma nisi vlagatelj prošnje. Neuradno pa je le bilo potrjeno, da dovoljenje še ni bilo izdano. (Med nami rečeno, sem se resnično ustrašila za naše arhitekte, če bi požegnah takšno štalo.) Tudi svet KS Šoštanj je na svoji že 10. redni seji med drugim obravnaval vprašanje postavitve vrta pri gostišču Cigler. KS Šoštanj ni dala mnenja k soglasju, ki ga je izdala Občina. Podpredsednik KS Vrtačnik je pojasnil, da se bo celostni podobi Trga bratov Mravljak popolnoma podredil in vrt odstranil. Svet KS Šoštanj je sprejel sklep, da jih občinska uprava pisno seznani, komu vse je dovolila ureditev gostinskih vrtov in katere prihodke pri tem ustvarja. Da pa nam ne bi očitah nekorektnega poročanja ah celo podtikanja, smo na koncu vprašali tudi gospoda Marjana Vrtačnika. On bo pa menda ja vedel, kaj ima in kaj nima. Pa nismo bili prvi. Pred nami ga je že obiskala inšpektorica. Zatrdil nam je, da dovoljenje ima. Da ga je pridobil ravnokar. Torej problema ni. Naredili so ga menda številni razburjeni Šoštanjčani, katerim njegov vrt ni všeč. MiKo Veliko Šoštanjčanov meni, da bi moral Cigler najprej pospraviti pred svojim pragom, namesto da gleda preko ceste. Odziv na članek Dobre ideje ne padejo vedno na plodna tla (Šoštanjskem hstu številka 4/V z dne 22. aprila 1999 je izšel članek z naslovom Dobre ideje ne padejo vedno na plodna tla, v katerem v obliki povzetka intervjuja novinarka MiKo povzema misli, ki jih je (verjetno) v pogovoru natresel gospod Teodor Gorogranc. V tem članku lahko preberemo tudi trditev, da je podjetje ITUR, katerega lastnik je Teodor Gorogranc organiziralo ciklus predavanj. Dalje trdi, da so predavatelji predavali s pomočjo gradiva, ki ga je razdelil gospod Gorogranc in, ki ga je pridobil “iz zaprašenih arhivov občine Velenje”. To gradivo pa bi naj predavatelji izkoristili ter s pomočjo tega gradiva izdelali tudi Turistični vodnik po Šaleški dolini. Zategadelj se gospod Gorogranc sprašuje, čigav je torej vodnik. Ker sem sam eden od tistih, ki je sodeloval tako pri predavanjih kot pri izdelavi Turističnega vodnika, sprašujem gospoda Gorogranca naslednje: 1. Katero gradivo je našel v “zaprašenih arhivih občine Velenje” in mi ga predal? V arhivu občine Velenje namreč ni nobenega gradiva, ki bi segalo več kot dvesto let nazaj, sam pa sem predaval o obdobju srednjega veka v šaleški dolini. 2. Z zgornjim vprašanjem direktno v zvezi: Ah si morda gospod Gorogranc jemlje avtorske [travice tudi do strokovnih razprav, ki sem jih na temo različnih vprašanj iz srednjeveške zgodovine Šaleške doline objavil v različnih strokovnih časopisih (do sedaj se je nabralo, če pri tem štejem le najpomembnejše razprave že 19 tekstov) in ah je morda tudi avtor razprave, s katero sem sodeloval na mednarodnem simpoziju “Grofje Celjski - stara tema nova spoznanja”, na katerem je nastopalo 18 avtorjev iz osmih različnih držav? V zadnjem času intenzivno pripravljam magistrsko nalogo iz te teme. Ah bo morda gospod Gorogranc avtor tudi tega teksta? Ah torej gospod Gorogranc ah ne nazadnje kdo drug res misli, da potrebujem pomoč kogarkoh pri pisanju tekstov za vodnik. Zato še enkrat, kakšno gradivo, kdaj in kje sem dobil od gospoda Gorogranca, da je bilo toliko vredno, da mi je omogočilo tekst za Turistični vodnik. Edina stvar, ki bi teoretično prišla v poštev, je odlok o razglasitvi kulturne dediščine Šaleške dohne, katerega kopijo pa imamo tudi v Muzeju Velenje in torej ne potrebujem nobenih “zaprašenih arhivov občine Velenje”. 3. Gospod Gorogranc se dalje sprašuje, čigav je vodnik. Sam sem pri tem projektu sodeloval le kot eden od avtorjev, pa ga vendarle sprašujem, ah morda misli, da je možno idejo izdelave Turističnega vodnika nekega kraja sploh “ukrasti”? To je preprosto rečeno projekt, ki je vedno na voljo. Imeti moraš le sredstva in ljudi, ki ga bodo izvedb. Na zastavljena vprašanja zahtevam javni odgovor. Vprašanje kraje intelektualne lastnine je namreč mnogo preobčutljivo vprašanje, da bi bilo mogoče z njim opletati kar tako. V kolikor natančnega odgovora ne bom prejel v naslednji številki šoštanjskega Lista bom žal prisiljen vso zadevo prepustiti sodni razpravi in zaščititi svojo strokovno integriteto. Kljub vsemu želim gospodu Gorograncu, da bi končno vendarle uspel svoje nedvomno dobre ideje tudi pripeljati do konca, ki bo zadovoljil tako njega kot tudi potrebe okohce. Tone Ravnikar GOSPODI) PROFESORJI) TONETE RAVNIKARJE Počaščen sem, da verjamem v znanje. Boril sem se, da pridete k nam, v Šoštanj, ker ljudje z intelektualno pozitivno nastrojenostjo ustvarjajo. Gradivo za predavanja, ki bi ga naj dobili v vili Široko, niste dobili samo vi in g. mag. Jože Hudales. Vsi ostali predavatelji ga, če ga niso zavrgli, imajo. Gradivo se imenuje “Razglasitev naravnih spomenikov in znamenitosti v občini Velenje”. To je bila raziskovalna naloga g. dipl. biologa Matevža Lenarčiča pod vodstvom ravnateljice Anke Aškerc. Shranjeno je bilo v arhivu občine Velenje pod št. 0247/1-89-ML, dne 23.1. 89. Magistra N. K. vam ga lahko, seveda kopijo, pokaže. Opravičili ste se takrat, ko bi naj to gradivo prejeh na prvem sestanku v vili široko. Če bi si jemal pravico strokovnosti s posameznih področij, katere ste predavali, vas ne bi najel, temveč bi vse predmete odpredaval sam. Vsa obravnavana področja so opremljena tudi topografsko, tako da si je posamezen predavatelj lahko dotično obravnavano lokacijo ogledal in nam posredoval svoje strokovne ugotovitve. Vem, da Turističnega vodnika ne bi bilo, če se sam ne bi ukvarjal prav tako kot drugi z mislijo, kako priti do njega. Ko pa sem dobil omenjeno gradivo, mi je postalo vse jasno. V kratici ITUR je na prvem mestu črka I, kar pomeni “naučimo se, kaj imamo na svojem gruntu”. Najel sem vas, najboljše poznavalce šaleške dohne z različnih področij, da ste nas učili. Seveda je morala vsa stvar potekati po načrtu, ki sem ga moral tudi narediti. To je bilo tudi rojstvo turističnega otroka, ki se imenuje ITUR, kateri pa je lahko ob županskih prizadevanjih takoj ustvarjalen in dobičkonosen, ah pa invalid. Pa lep pozdrav gospod Tone, vsaj ti si se oglasil. Teodor Gorogranc OPOJNI VONJ POMLADI K ončno je po vsem mrazu in slabem vremenu izbruhnila pomlad. To je letni čas, ki ga imam najraje. Seveda, če ne dežuje. Kajti, če dežuje, smo Šoštanjčani prikrajšani za dve prijetni stvari, ki jih sicer pomlad nosi s seboj. Ti dve dobroti skrbita, a se naša od SC>2 “pozelhana” pljuča ne razvadijo preveč, pa tudi nos ni prikrajšan. Najprej je to gost in vsiljiv dim, ki se dviga iz neštetih majhnih požarčkov, ki jih zanetijo “ekološko osveščeni” čistilci okolice. Bolj ko sije sonce, bolj kurijo. Požigajo razne robove, travišča in žive meje. Pri tem ne pomislijo, da s tem uničujejo dom mnogih malih živali, da z dimom onesnažujejo zrak in porabljajo še tisto malo kisika, ki ga naši osiromašeni gozdovi še zmorejo. Druga nepozabna blagodat, ki je tesno povezana s pomladjo, je vonj po gnojnici. Nihče nikogar ne vpraša, če ga to moti. Nihče se ne briga, da bi polival gnojnico tik pred dežjem, kot je to v civiliziranih deželah. Res je, da nas je precej, ki smo zrasli na kmečkih dvoriščih, kjer so kupi gnoja pomenili blagostanje. Tudi svoj duh so imeli. A ta je bil drugačen, ne tako vsiljiv, dišal je nekako po domače. Napotim se zadnjič v naravo, da se na sprehodu naužijem vseh pomladnih dobrot. Skozi gozd se je vil majhen potoček. In tudi ta je prijetno dišal po pomladni gnojnici. Nekdo je imel preveč, pa jo je zlil v potok. Kaj so na to rekle ribe, ni vprašal nihče, ker ribe pač vedno molčijo. L M. Bodičke Za prvi maj sta dve stranki organizirah kresovanje. Ena v Lokovici, druga na Goricah. Šoštanjčani niso opazili kakšnih posebnosti. Nekateri sicer zatrjujejo, da je ogenj enega kresa vlekel bolj na rdeče. V Šoštanju se bodo barvale fasade hiš. Sicer tako sive in depresivne stavbe bodo dobile prijaznejšo podobo. Ko bi le obstajala barva tudi za ljudi. Pri Kompreju (bife) se je zgodila salamiada. O njej smo izvedeli iz Našega časa. Izbrali so najboljšega izdelovalca salam. Upam, da se bomo lahko o kvaliteti tudi mi kdaj prepričah. pii PRIJATELJA Veronika in Srečko ...naj bo vajina ljubezen večna. Peter in Katja IT i dolgo tega, kar sta živela v našem mestu dva prijatelja. 1 Vse sta počela skupaj. Skupaj sta se vozila v službo, sku-,.l paj hodila na rekreacijo in na pivo, pa tudi vikende sta družini preživeh skupaj, saj sta bili prijateljici tudi ženi, da o otrocih sploh ne govorimo. Potem pa je prišla POLITIKA in prijatelja sta prisegla zvestobo vsak svojemu Janezu. Zdaj so se vsi pogovori vrteh le še o tem, čigav Janez je boljši, ne o programu stranke, o viziji prihodnosti, samo o Janezu. Janeza sta prekosila vse natakarice, športni rezultati so bih pomembni le, če se je o njih izrekel tudi Janez in pravi avto je postal samo ta, ki ga vozi Janez. Prijateljstvo je zamenjala nestrpnost in skupna druženja so poniknila, se spremenila samo še v slučajni pozdrav na cesti. Tanka črta med prijateljstvom in sovraštvom se je zabrisala. Danes živita vsak na svojem koncu mesta v svojem svetu, zadovoljna vsak s svojim Janezom. Drug o drugem govorita le kot o bivšem prijatelju, katerega ni dobro poznati, ki pa ima dobro ženo in jo je škoda zanj. Tudi njegovi otroci imajo cel kup napak in so nevzgojeni, kar pa sploh ni čudno glede na zgled, ki jim ga daje. Otroci pa so ostah prijatelji in v njihovi zavesti še živi spoznanje, da so v življenju le tri lepe stvari, ki dajo smisel obstoja. Ljubezen, zaupanje in iskrenost. Ne menijo se za podrobnosti in ni jim mar za nobenega Janeza. Miha ima rad Nino in Jerca rada vidi Jožija. Veliko so skupaj in samo upamo lahko, da se tudi njim ne bo kdaj zgodil kakšen Janez. Z. P. Posebna velika noč - droga plat zvona Ste se kdaj zoperstavili nasilnežu? Ste kdaj pljunili v obraz izsiljevalcu? Ste se kdaj postaviti v bran slabšega? Ste kdaj rekli mogočnežu, da laže? Ste kdaj preprečiti kakšno podlo intrigo? Ste kdaj vzeti v bran nedolžnega? Ste kdaj naredili kaj dobrega s tem, da ste postaviti svoje življenje na kocko? Ce ste, niste zaman človek, a če niste, ne vem, zakaj ste se roditi kot človek. Lahko bi se roditi kot črv, mil ati muha. (Dragan Jeremic) Ko sva v aprilski številki Lista prebrala članek “topolskih fantov” (le kdo se skriva za tem imenom?), si nisva mogla kaj, da ne bi streljanja na Zaferškem hribu v Topolšici osvetlila še z ene strani. Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev o pokanju na veliko noč pravi: ’’Brez dvoma je pokanje izraz moškega, še posebno pa fantovskega prazničnega veselja. Toda po svojem izviru je bil prvotni smisel pokanja - trušča sploh - ob važnih časih v letu le sredstvo za odganjanje zlih sil. Prvotni človek meni, da s truščem lahko prestraši duhove, ki bi mu utegniti škoditi. Nevarni so - po njegovem verovanju -zlasti ob prelomnih dobah, ob prihodu zime v pomlad, ob nekdanjem “novem letu”. Ce vemo, da so se starodavna verovanja, šege in navade za nekdanje novo leto prenesli po nastopu krščanstva mi božič in novo leto, na praznih svetih treh kraljev, na pust in na veliko noč in, kakor bomo videli še naprej na Jurjevo, se ne bomo čudili, če naletimo na veliko soboto in nedeljo na stvari, ki s krščanskim spominom trpljenja in smrti Odrešenikove in praznikom njegovega vstajenja nimajo nikakršne veze. Nekaterim že omenjenim verovanjem in navadam se pridružuje tudi pokanje. Po starem so se možnarji oglasiti že na veliko soboto dopoldne, ko so odvezati zvonove, popoldne pa so naznanjali blagoslavljanje velikonočnih jedil. Odkar pa se po prenovljenem liturgičnem redu velikonočni zvonovi oglašajo šele na večer pri obhajanju večerne velikonočne vigitije, streljanje čez dan ni več zaželeno. Saj je sobota po novem bolj kot prej posvečena spominu v grobu ležečega Kristusa. Nič manj praznično kot nekdaj pa možnarji zdaj ob večernih obredih lahko oznanjajo veselo velikonočno alelujo ter vabijo k slovesni vstajenski procesiji, ki jo prirejajo v različnih krajih različno - ponekod v soboto zvečer, drugod šele v nedeljo zjutraj.” Iz tega izhaja, da tradicija pokanja na veliko noč ni namenjena strašenju in vznemirjanju ljudi, kakor se je to dogajalo pri nas. “Fantje” na Zafrškem hribu so letos postavili vsaj petnajst kant - je to tradicija? Misliva, da ne, saj njihovo število iz leta v leto povečujejo. Prav tako nima nobene povezave s tradicijo pokanja ob veliki noči izobešena slovenska zastava, vojaška oz. lovska oblačila in neprestan« streljanje. Ce človek ne bi bil v nenehni pripravljenosti, da bo zdaj zdaj [točilo, se bi ob neprestanih salvah pošteno prestrašil. Da pa bi odšla z otroci ven, uživat v prvih toplih pomladnih dneh, nisva smela niti pomisliti. Sprašujeva se, če se “fantje” na Zafrškem hribu niso vprašali, kako se ob njihovih salvah počutijo majhni otroci, bolniki v bolnišnici, gostje v hotelu, starejši ljudje, [ta tudi Živah? Najin najmlajši sin (ob veliki noči je bil star deset mesecev) zaradi nenehnega streljanja ni mogel zaspati. Ob osmih zvečer je bil že pošteno utrujen in vznemirjen. Tuch starejša otroka (pet in devet let) bi rada zaspala, pa nista mogla. Streljanje še vedno ni prenehalo - nasprotno, še stopnjevalo se je. NI RES, da “fantov” na Zafrškem hribu nisva prosila, naj prenehajo s streljanjem. Vendar na pogovor in kompromisno rešitev niso bih pripravljeni. Zaradi tega sva bila prisiljena [»«klicati Policijsko postajo, o čemer sva “fante” tudi predhodno obvestila. K temu hi dodala še to, da se dežurnemu policistu stvar niti ni zdela nujna. Sele ko sva poklicala na 113 so bih policisti kmalu v Topolšici. Streljanje se je tako po deseti uri zvečer le umirilo. Vendar so “fantje” naslednji dan veselo pokah naprej kljub pojasnilu varuhov reda in s tem dokazovali svojo pripravljenost na kompromise. In ne samo to. Užaljeni “fantje” so svojo kljubovalnost in pogum dokazah celo s člankom o krivici, ki da jim je bila storjena. Nihče, tudi “fantje” ne, nam nima pravice vsiljevati svojih navad, če so le-te pretirane in moteče, saj, hvalabogu, obstajajo pravila, ki takšnih dejanj ne dovoljujejo. To pa vedo tudi “fantje”. “Fantje” v svojem zapisu pravijo, da se bodo drugo leto le še spominjali, da se je nekoč na veliko noč streljalo. Misliva, da je tako tudi prav, saj je streljanja v bližini naše države še preveč. Prepričana sva, da prekomerno “pokanje” na moti le naju, ki sva se oglasila in s tem izpostavila. Veva, da si mnogo krajanov nemočno zatiska ušesa in želi v miru praznovati tako le]» praznik, kot je velika noč. Upava, da bo naša želja uresničena! Simona in Matjaž Delopst Vem, da batiče, pod katero smo si Šoštanjčani predstavljali staro tovarno usnja, že dolgo ni več nad vhodom poslopja na Trgu bratov Mravljakov. Nova kraticu IUV nam že leta poskuša dopovedati, da stare “WOSCHNAGG & SÖHNE LEDERWERKE” in kasneje TOVARNE USNJA ŠOŠTANJ ni več. Priključitev Vrhniški Indusriji Usnja je bila v bistvu le začetek počasnega umiranja, ki je trajalo vse do letošnje pomladi. Tovarna, ki je pravzaprav zibelka razvoja našega mesta, je končno umrla in njeni izčrpani objekti kot truplo kličejo, da jih pokopljemo. Ne bom se spuščal v neproduktivno analizo vzrokov in iskanje možnih krivcev za tak klavrn konec. Bolj me zanima vpliv tega dejstva na mesto Šoštanj danes in v prihodnosti. Med vitalnostjo tovarne in vitalnostjo našega kraja ni težko narediti vzporednice. Ko je bila nekdaj največja jugoslovanska tovarna usnja na vrhuncu, je bil na vrhuncu tudi Šoštanj. Sožitje med tovarno (beri družino Vošnjak) in krajem je bilo podobno nam dobro znanim sožitjem med Velenjem in rudnikom. Tovarna in še posebej družina VOŠNJAK (ali če vam je ljubše WOSCHNAGG) je zaslužna tudi zato, da Šoštanj že oseminosemdeseto leto nosi naziv MESTO (28. junija bo točno 88 let). Razumljivo je torej, da ob zaprtju tovarne tudi Šoštanju ne gre dobro. Pravzaprav je v podobnem stanju, kot propadajoči tovarniški objekti. Tovarna je torej umrla in boj za njene ostanke (truplo) seje začel. Skoraj osem hektarov zemljišča s stavbišči vred sredi mesta odpira številne probleme, la primerjavo velikosti naj povem, da gre za približno toliko veliko območje, kot ga pokriva celotno staro mestno jedro, za katerega je izdelan večkrat omenjeni UREDITVENI NAČRT in d katerem živi približno 800 meščanov. Realizacija omenjenega ureditvenega načrta, ki je že pred desetimi leti predvidel krčitev tovarniških zemljišč, je odvisna prav od usode zemljišč na vzhodnem delu TUS-a. Tam so namreč predvidena prepotrebna parkirna mesta in celo nekaj garaž, za tiste, ki čutijo potrebo po zaščiti svojih predragih jeklenih konjičkov. Na južnem delu tovarniškega zemljišča je z ZAZIDALNIM NACRTOM zasnovana OBRTNA CONA, ki žal, prav zaradi vztrajanja IUV na visoki ceni sicer neizkoriščenega zemljišča, ni nikoli zaživela. Na severnem delu, kjer se nahajajo še do nedavnega delujoči objekti, pa zaenkrat v prostorskih aktih ni predvideno nič novega. Sam pa menim, da bi se ob pogoju porušitve objektov ob meandru Pake ustvarili idealni pogoji za prepotrebno organizirano stanovanjsko gradnjo. Tam bi v neposredni bližini VILE ŠIROKO (peš most čez Pako že obstaja) lahko našlo svoj prostor okoli STO družin. Komunalna infrastruktura v taki bližini centra mesta ne bi smela biti predraga, kar bi ob racionalni arhitekturi omogočilo tudi gradnjo poceni, a vseeno kvalitetnih stanovanj, vključno s prijetno okolico. Da si laže predstavljamo ambient, so poskrbeli “fabriški” gasilci, ki so že pred leti ob Paki uredili manjši park. Baje so posadili kar 88 (!) dreves. Se še spomnite, “nekdo” je pač živel točno toliko let, kot letos šteje naše mesto. Skratka, zemljišče opuščene tovarne za Šoštanj pomeni veliko priložnost, možen začetek novega zagona in konec dolgoletne agonije. A priložnost sama po sebi še ni dovolj. Negativni primeri nas opozarjajo, du bo brez konkretnih ukrepov lokalne oblasti priložnost hitro splavala po Paki. Podobno industrijsko cono “STARI JAŠEK’ v Velenju so razni kupci pokupili po kosih, tako da interna ureditev minimalno potrebne infrastrukture sploh ni več mogoča. V Prelogah smo lahko prav zdaj priča divjemu razkosavanju objektov in zemljišča propadlega podjetja ESO. Da je neorganizirano razkosanje zemljišča brez predhodnega prostorskega načrta problem, lahko vidimo tudi pri kupovanju zloglasnega TAM-a v Mariboru. Mesto Ljubljana pa se že nekaj časa pripravlja na ureditev zemljišča še vedno “živečega " LITOSTROJ-a in sicer tako, da so močno dvignili občinski davek na neizkoriščena zemljišča (nadomestilo za stavbno zemljišče). Ker je mesto tako postalo velik upnik, se stečaja ne bojijo, saj bodo v zameno dobili zemljišča. Zal je občina Šoštanj kaj takega v primeru TUŠ že zamudila. Seveda pa ni zamujeno za nakup tovarniških zemljišč (o objektih tako ni vredno govoriti). Ker gre predvsem za usodo mesta Šoštanj in ker ne gre čakati na Šoštanju dokaj nenaklonjeno občino, smo se v šoštanjskem svetu KS odločili za pobudo. Delegacija naše KS je tako že obiskala vodstvo IUV z jasno željo, da pridejo tovarniška zemljišča v roke lokalne skupnosti (občine ah KS), ki edina lahko zagotovi racionalno organizirano rabo prostora in prepreči predhodno prodajo po delih. Glede na skrb, ki jo je občina pokazala za zgodovinsko dragocene premičnine, upam, da bo poskrbela tudi za nepremičnine. Nenazadnje ji vsaj za del zemljišč to omogoča tudi zakon v obliki predkupne pravice. Ohrabrujoče je tudi dejstvo, da vsaj skupini občinskih svetnikov, ki so zahtevali sklic izredne seje namenjene prav poblematiki TUŠ-a, ni vseeno. Gre namreč za prihodnost Šoštanja, tako mesta kot občine. Naj torej IUV (ponovno) postane TUŠ - Temelj Uspešnega Šoštanja. Edi VUČINA V četrtek, 15. aprila 1999, nas je na podelitvi bralnih značk obiskal pisatelj, scenarist, snemalec, zdaj pa novinar na Radiu Slovenija - Vitan Mal. Veliko nam je povedal s svoji mladosti, o začetkih njegovega ustvarjanja. Čudno se nam je zdelo, da je Vitan Mal tudi v resnici imel psa, ki ga je dobil podobno kot glavni igralec filma Sreča na vrvici. Naš gost nam je izdal veliko prevar, ki jih uporabljajo snemalci filma. Nekateri smo prvič slišali, da se film vrti nazaj in vino ne teče iz kozarca v usta, ampak obratno. V mladosti je bil Vitan Mal seveda zaljubljen v An-drejko in v Tatjan-co, Bibo, Mileno... Ne v vsako posebej, ampak v vse naenkrat. Zaradi teh deklet je na- pisal svojo prvo krajšo in nato daljšo povest, ki je nastala pri osemnajstih letih. Največ težav je imel pri pisanju knjige o smučarju Bojanu Križaju in o Potočki zijalki, saj ne mara smučanja ne zgodovine. Preizkusil se je tudi v pisanju s sodelovanjem z mladimi ustvarjalci. Prva deklica je obupala drugi fant pa je po dolgem času dočakal svojo knjigo skupaj z Malom. Sledila so naša vprašanja, odgovore našega gosta pa smo pridno zapisovale članice novinarskega krožka. Ob pomoči našega gosta Vitana Mala je gospa ravnateljica Vida Rudnik kar 212 bralcem od 4. do 8. razreda podelila zaslužene nalepke in se zahvalila mentoricam in mentorjem bralne značke. Za spomin na naše srečanje smo se gostu zahvalili s knjigo o Šoštanju, on pa nam je podaril svojo noviteto Dvojni agent Žardna s posvetilom: UČENCEM IN UČENKAM OŠ BIBE ROCKA V SPOMIN NA PRIJETEN KLEPET! To je bila še ena bogato preživeta kulturna prireditev, ki nam bo ostala v spominu. Katja Švare, 8.b OS Bibe Rocka (mentorica BZ Lidija Volk) INTERVJU Z VITANOM MALOM Kakšne občutke imate, ko mladi tako radi posegamo po vaši literaturi? Zelo sem vesel, čeprav nisem najboljši pisatelj in moje knjige niso tako brane kot npr. dela Dese Muck, Bogdana Novaka idr... Pisal bom, dokler boste prebirali moja dela. Ali že pišete ali nameravate napisati oz. izdati še kakšno knjižno delo? Zdaj že pišem eno knjigo z dvema osnovnošolcema iz Murske Sobote in učenko iz Slovenske Bistrice. Pravkar pa je izšla moja nova knjiga z naslovom Dvojni agent Zardna. Koliko časa pišete uspešna dela, kot so Poletje v školjki. Sreča na vrvici, Vando? Poletje v školjki sem pisal manj kot en mesec, Potočko zijalko približno eno leto, Vando kar 6 let, vendar sem vsak mesec napisal nekaj strani, vse skupaj spravil v predal, kasneje pogledal in nadaljeval, kar se je ponavljalo kar celih 6 let. Kdo je najprej pohvabl vaša dela in opazil vašo pisateljsko žilico? Mlada pota, priloga Mladine, kamor sem pošiljal svoje kratke zgodbe, kjer so me mnogi usmerjali pri pisanju (Ivan Potrč, Ivan Minatti). Ste bili uspešni pri pisanju spisov tudi v šoli? Najbolj. Vedno sem moral brati spise pred tablo, tako sem si jih včasih tudi izmišljeval. Ste v mladih letih radi prebirali knjige? Da, najraje sem prebiral knjige iz zbirke Sinji galeb, ker drugih knjig ni bilo. Imate morebiti kakšnega vzornika oz. ste ga imeli, da vas je navdušil za pisanje knjig? Zvestoba lepi knjigi Odbor za Kajuhovo bralno značko pri Medobčinski zvezi prijateljev mladine je pripravil prireditev s podelitvijo spominskih priznanj za zvestobo lepi knjigi in Kajuhovi bralni znački v osnovni šoli. Prireditev je bila v dvorani Doma kulture v Velenju v torek, 11. maja 1999. S to prireditvijo so nagradili tiste osmošolce vseh šol v naši dolini, ki so osem let osnovnega šolanja sodelovali v akciji S knjigo v svet in vztrajali pri dobri knjigi kljub močni nadvladi drugih medijev, predvsem televizije. Teh bralcev ni bilo malo. Na osnovni šoli Bibe Roecka jih je bilo 29, na osnovni šoli Karla Destovnika Kajuha 18, iz Šmartnega je bilo nagrajenih 22 učencev, na velenjskih šolah pa je bilo število učencev še večje, največ na šoli Antona Aškerca in Saleka - več kot 40. Ne, vendar mi je pa všeč William Golding - Gospodar muh. Katere knjige so vam poleg vaših še všeč? To so predvsem mladinska dela R. Dahi - Čarovnice, Matilda ... Najbolj pa me je razjezil jilm, posnet po čudoviti knjigi Charlie in tovarna čokolade, v katerem so uničili vso zgodbo. Kje se vam porajajo najboljše ideje vašega ustvarjalnega pisanja? Da bi vam olajšala to težavno vprašanje, vam povem primer našega kantavtorja Adija Smolarja, ki ideje za svoje najboljše pesmi dobi kar na stranišču. Imate tudi morda vi kakšno skrivno mesto, kjer najlažje ustvarjate? Tudi jaz sem knjigo Teci, teci kuža napisal na stranišču, stran od hrupa in nenadnih telefonskih klicev, drugače pa največkrat pišem na morju v svoji prikolici (v tišini na postelji), prav tako tudi doma. Kako to, da ste se odločili postati snemalec poleg pisateljevanja? Pravzaprav sem hodil na Pedagoško akademijo, kjer sem spoznal svojo ženo in se z njo poročil. Potrebovala sva denar, zato sem se zaposlil na televiziji, kjer sem sprva delal kot pomočnik, potem pa naredil izpite in postal snemalec in delal proti vsem pravilom. Ste kdaj pisali pesmi ali pa se ukvarjali s kakšno drugo dejavnostjo? Napisal sem eno samo pesem, ki sem jo recitiral svoji ženi na poročno noč. Ukvarjam pa se tudi z risanjem; ilustriral sem knjigo Baronov mlajši brat. Janja Kotnik, 8. c OŠ Bibe Rocka (mentorica BZ Lidija Volk) Polno dvorano osmošolcev in njihovih mentorjev je najprej prijetno presenetil dramski igralec Gašper Tič, ki je z gibom, mimiko in besedami zmogel odigrati, kako je prišel na svet. Zabavno in poučno z veliko zanimivih podatkov, povezanih z rojstvom (tudi z rojstvom teh 14 in 15-letnikov, ki so z zanimanjem sodelovali v predstavi). Sledil je prisrčen nagovor Kristine Kovač z Medobčinske zveze prijateljev mladine, v katerem je poudarila pomen dobre knjige in spodbudila nadebudne bralce, naj ostanejo zvesti knjigi še naprej. Nato so podelili priznanja vsem 298 bralcem in s šopkom rož za opravljeno delo zahvalili še njihovim mentorjem. Jožica Andrejc ..................................... S V 1 # e n«1 NAROČAM MESEČNIK LIST OBČINE ŠOŠTANJ IME___________PRIIMEK________________ NASLOV_______________________________ LETNA NAROČNINA 1000 SIT Izdaja: OBČINA ŠOŠTANJ • Naslov: p.p. 4,3325 Šoštanj • tel.: (063) 883-001, 40-310 • E-mail: list@i-rose.si • Odgovorna urednica: URŠULA MENIH • Uredništvo: JOŽICA ANDREJC, IDA JELENKO, PETER RADOJA, PETER TURINEK, EDI VUČINA, BRANKO VALIČ • Oblikovanje: MARKO MARINŠEK • lektoriranje: URŠULA MENIH • Tisk: TISKARNA VELENJE d. d. Po mnenju Urada vlade RS za informiranje št.: 4/3-12-177/94-23/36 spada List občine Šoštanj med proizvode iz 13. točke tarifne številke 3 prometnega davka.