—    2    —
/
Sveti večer.
dffifiigSjfea zahodni st ani sanatorija se je uprio popoldansko solnce ob iijfjisljP zidovje in je prožilo svoje prijetne, dasi ne preveč tople žarke »*jP3> skozi okna v posamezne bolniške sobe. Lahen veter je vel sefn od juga; po ulicah se je čutila vlažnost. Iz bližnje reke se je jela dvigati komaj vidna megla. Vreme je bilo ncnavadno milo, dasi so stali božični prazniki pred durmi. Od severa so gledali v bolnfške sobe vrhovi gora, \ pokriti s sneženo odejo, in zdelo se je, kot da gledajo prezirljivo na do-lino, ki je pod njimi še prosta snega.
V eni bolniških sob jc ležai bolnik. Upadlo lice, vele roke ln mršavi lasje so kazali, da je hudo trpe); a sedaj že čuti v sebi toliko moči, da se lahko dvigne pokoncu Pri njegovem vzglavju majhna mizica, in na njej precej stekleničic z zdravili. Nad posteljo na steni križec; nanj se je bolnik danes že večkrat ozrl.
Spet se je sklonil pokoncu.. . ,,O ti Ijubo solnce", dč sam sebi, Bkako lepi so tvoji žarki, a ne morem jih čutiti; ti vstajaš, nagibaš se in zaideš ; toda mojemu živijenju ni podoben en tvoj dan .... Rodil sem se, postajam zrelejši in ikmrem . . ." Zagnal ga je kašelj, in nagnil se je spet nazaj na posteljo. Prijel je za gumb in pozvonil
Tiho, neslišno je stopila v sobo usmiljenka in se bližala njegovi postelji.
»Prosirn, častita sestra, postavite mi stol k oknu, vstal bom, da se navžijem solnčne krasote in da pogledam tja gor na snežne vrhove."
»Slabi ste, bojim se . . ."
»Dovolj krepkega se že čutim; če bo treba, vas pokličem."
Postavila je naslonjač k oknu, ogrnila ga s toplo volneno suknjo in mu pomagala k oknu. Vsedel se je in prekriža) roke na prsih. Usmiljenka je poravnala nekoliko posteljo in odšla.
Zagledal se je vun v prosto naravo, pogled mu je švignil po ravnem polju do belih snežnikov in še dalje čez nje. Zdelo se mu je, da vidi do-tnače kraje. Misli so se mu ustavile pri hiši, ki stoji ponosna ob glavni cesti. Za hišo je vrt s sadnim drevjem, po njem hodi njegov oče in po-ravnava z grabljami, kjer je kak krtinovec. Mati sedi v hiši in šiva. Pogled ji uhaja večkrat na cesto. Misli, da prihaja sin, ki ga ni videla že dolga leta. Cesta je prazna, in sin se ne vrača, ampak sedi pri oknu, bolan v daljnem mestu . . . Razgrnilo se je pred njim vse njegovo življenje. Slika za sliko se je zvrstila, vse do danasnjega dne. Spominjal se je svojih veselih dijaških let; spomnil se je na veliko mesto in svoje visokošolske študije, postal je doktor prava . . . Zdelo se mu je, da sedi pri mizi; pred njim leže odprte knjige, zvezki in pisma, in on rešuje tožbe. Denar se kopiči v njegovi otnari Med delom pa se krade k njemu slika njegove matere. Ali ni želela, da vidi vsa srečna svojega sina pred oltarjem Oospodovim? A njeni upi so se razpršili. Žalostna je bila; ni hotel niti sebi niti meni dobro . . . Šel je v veliko mesto, pozabil na domače, pozabil morda tudi na Boga, pozabil na vse. Sedaj sc jih spominja. spominja se jih tako živo.
Zapustil bi to dolgočasno bolniško sobo, dvignil bi se liki lahkokriia ptica in poletel 4ja domov v naročje svojcem, v naročje materino ...
Ozrl se je proti postelji; zagledal je spet nad njo križ. Na njem visi pribito naše odrešenje.   In on . . . pozabiJ je  nanje,   hodil  je   drug-a pofa,
^^^^^^¦1'    ., ¦¦                    v#        ll|<S1]illi|'4^K   i^^^^^^^^^^^K             -^^l^^ll
u,.               i                                    ^   Ak     &. ^v \juS^B^^^^m^^^^^^^^K^                       s ^v^^H
r    Zadnji trenutki starega leta.
kakor uči ta, ki so ga pribili. A glej, zdi se mu, da ga vabi s križa k seb' |*ako ljubeznivo, tako očetovsko: nSin, vrni se . . ."
In vrača se. Zdrknil je davi nehote na kolena, iz oči pa sta mu kanili dvc grenki solzi.
Zmračilo se je . . . rU bližnje cerkve so se oglasili zvonovi, in njihovo zvonenje jc donelo feot Iepo ubrana pesem v tihi večerni mrak. Bolnik se
—    4    —
je dvignil, slekel površnjo suknjo in legel v posteljo.   Pri vratih se je po-javila spet neslišno usmiljenka in je prižgala luč. Šla je k bolniku.
,Se počutHe slabo, kcr ste sedeli pri oknu ?"
»Nikakor, častita sestra, zdravje se mi vrača."
»Hvala Bogu."
,Rcs, hvala Bogu", vzdihne bolnik globoko, nna Boga sem tako po-zabil. Pa čemu pojo zvonovi ndcoj tako vcselo in veličastno ?"
»Sveti večer je."
»Sveti večer . . . ?"
BDovolite gospod, da prinesem k vam v sobo jaslice?"
^Prosim."
Odhitela je iz sobe in se vrnila čez kratko z majhnimi, lično naprav-Ijenimi jaslicami. Postavila jih je na mizo in prižgala prcd njimi svetilko^ Mislila je oditi, a zadržal jo je
,,Prosim, častita sestra, bente mi kaj   nocoj;   čudno   mi   je   pri srcu."
Jz srca rada, gospod." Spoznala je usmiljenka, kaj, se godi v njc-govem srcu, kak doj bije njegova duša, in to dušo je hotela dvigniti. Šla je v knjižnico, vzela življenje svefnikov in zgodbe sv. pisma in prihitela nazaj. Pristavila je stol k nogam njegove postelje in jela čitati o rojstvu Zveličarjevem . . .  ,Slava Bogu na višavah in mir Ijudem na zemlji . . ."
Ta pesem, ki so jo peli angeli ob rojstvu Gospodovem v višavah nad Betlehemom, je zadela mladeničevo dušo. Usmiljenka je čitala zgodbo d6 konca, a njemu je šumelo, kakor bi slišal v daljavi: ^Slava Bogu na višavah in mir Ijudem na zemlji . . ."
^Oospod je prinesel mir, ki ga svet ne more dati," mislil je, ,a jaz sem zapravil ta mir. Prosim te, Gospod. vrni mi ga."
Usmiljenka je čitala Še iz življenja svetnikov o sv. Frančišku. Poslušal je zgodbo, kako je on prvi napravil ]aslice, a duševni in telesni napori današnjega dne so ga utrudili, da je nehote zatisnil oči, pa usta so mu v polusnu šepetala:  ,,Prinesel si mir!"
Srcc usmiljenke je bilo veselo, ko je videla to izpremembo v bolni-kovi duši; ostavila je spet tiho sobo.
Prebudil se je . . . Iz sanatorijske kapele ie zaslišal ubrano petje usmf-ljenk pri polnočnici:
»Angelsko petje se čuje v nižavi, glorija, slava Bogu se glasi ..."
Njegove misli so se naslajale na lepi božični pesmi, dokler ni utihnila. Zazibal je spet v sladko spanje.
Novega leta dan je klečal zdrav v kapeli pred jaslicami, in njegove misli so se pogovarjale z Bogom. Sklep je bil v njem trden. Dvignil se je tn zapusiil svetišče, zapustil tudi sanatorij in se posvetil Bogu.
L. M. Turinov   .