^HHH^^^'«        ^^^^^VHHfc       ^Q^J^r        flHHHi HH^Hl       ^^Btud^^^^               ^HBF              ^^^BBl^^
TEORETSKA    PRILOGA    TRIBUNE
(za celovitost socialistične družbene akcije)
Družbeino mesto kritika in kritiziranja je zapet dobilo polarno, klasično opredelitev. če poudarjam družbeno mesto, ga poudarjam zaradi tega, ker si v Sloveniji -dvolju-jemo neko specifično družbeno delitev dela. Situacija okrog revij, zlastd pa Tribuna — list slavenskih študentov, je v zadnjem obdobju jasoo pokazala (tako po vsebini lista kot po teim, kako se je prenovljeno kadrovsko formiraio), da kritik in tisti, ki je bil kritiziran, nista bila vključena v skupna prizadevanja. Ceilo več, stanje kaže, da situacija ni naključna, ampak zavestna, organizirana im po notranji logiki teče tok utrjevanja pozicij, seveda v istem razponu.
Skratka, presečišče je naslednje: kritiziranemu vsiljujemo opredelitev družbenega krivca, nase pa objektivno vežemo družbeno vlogo politične opozicije. Ker je ta situacija že dalj časa prisotna, nd naključje, da so njen sestavni, njen adekvatni del tudi misli o trajni opredelitvi, o institucionalizaciji tega razpona v imenu socialistične demtokracije.
Te misli so postale aktualne na prvem zboru študentov na ekonomski fakulteti, kjer se je razpravljalo o vlogi intelekhialca v naši družbi ; pri nekaterih študemtih in ne samo .. pa so celo doktirinarno vcepljeme. Zaradi tega želim posvetiti nekaj pozornosti tej problematiki. Pred očmi mi je predvsem! situacijska dimenzija in problem situacij-skih možriosti.
Naslov članka je toliko obetajoč, da bralec upravioemo pristopa s skepso. To dobro-namerno izzivalnost opravičujem s sledečimi dejstvi: sodim, da je ptroblemska dimtenzija, ki je zajela v naslovu, danes postala pojem za vsakogar, ki išče resnico v obstoječih »kulturnih« prilikah. Te prilike pa niso več kulturne, ampak politične narave in se želi zaradi tega uitarditi misel, da obstojita dve resnici naše družbene prakse — v trajnem smislu, ki pa jo vsi — eni in drugi — apredeljujemo za socialistično prakso.
To je problem, ki je vreden razčlemitve in akcije, ker hoče zdmžiti nekaj, kar je v smislu tendence našega družbesnega razvoja in že ofostojeoe prakse, nezsdružljivo in se izključuje.
Začeli simo s problemom resnice. Paznana je misel, da je vedno ena resmiea v dani situaciji. Na strani določene družbene skupine, razreda itd. je rasnica v primeiru, da je borba te skupine za skupinske interese istočasno tudi borba za resnico, se pravi, borba za splošne interese. Resnica v tem smislu vsebuje elemtent subjektivnega kot splošnega človeštva, kjer je zapapadla optimum v spoznanju objektivne stvarnosti. Hkrati pa je tudi objektivna, ker njeno vrednost ne odirejajo ti ali drugi posebni interesi, ampak splošni interes.
Ta filozofska misei fe integralni del SZDLJ v najširšem smislu, se pravi tudi vseh množičaiih organizacij na posebnih podiročjih družbenili odnosov tn perav tako Zveze komlunistov Jugoslavije kot njenega idejnega jedra. Naše politične arganiaacilje se nam tako predstavijo kot funkcionaLna kompanemta družbe za organizirano borbo s sociaiMstičmih pozicij, za samoupravne rešitve.
Vsebina politike se tako uveljavlja kot rategiracijiski faktor družbenega življenja. Na tem je osnovana ptigosto izrekajoča misel o humanističnem značaju socialistične politike.
Politično je   torej   zapopadlo   resaiico,   zapopadlo  je   splošno;   slehecmi  družbeni
odmas se mara — v smisliu ^^"^".terdp"^ w>i^ - t"'.....¦*'   ¦iu«-mmum«^»a mi
splošnega.  Izhoddšče pa je v samoupravhem načelu, da je  svobodni  razvoj  vsakega posameznika pogoj 2» svobodni razvcjj vseh.
Skušajmo opredediti mesto poiitike v posamezaiih fazah dnužbenega razvoja. Za iahodišče naj bo dejstvo, da je že dalj časa prisotma boleča zavest o dualizimu n^d politiko in družbo. Ta zavest je angažiraiia na tezah: o ogroženosti samoupravljanja pred »pretežno birokoratsiko prakso« in v inačici »osnovnega družbenega nasptrotja med politiko in kultuno«. Iz tega se prebiija paradoksalni zakljudek o družbenem' mestu humanistične ititedigence, ki naj bi bdla v našem diružbenem razvoju pretežno, če ne celo edina igraia na violino hitmanizima. Zadmja leta pa ta inteHgenca čuti potrebo po »institudionalnzaciji opozicionalnih tenzij«.
Zavest o dualizmu med politiko in družbo je bila prisotna že v pfredrnaiiksističini misli. Ta zavest je bazarala na dihotomični struktuiri buržonazne družbe; priBotna pa je bila že v poznem Rimu, ko so se pojavile razilike med osebnimi in skupnimi interesi. Politična aiienacifa se je tako pojavila na osnovi družbenih raaliik med svoibodinimi. Antična diružba teh razlik še ni usttvarila in jih zato ni reflektirala. Aristotelovo stališče je bilo, da je človek diružbefna žaval — »zoon politikon«. Buiržoazija pa positavi strogo zahtevo po ločitvi lastninskega odnosa od javno oblastvenega. V odmosu na mesto človeka v družbi se s tem! postavijo bisitsvene raziiike med antično in buržoaesno družbo. Grkom je initegTacija v polis pomenila svobodo, buiržoazija pa meni, da je svoboda v tem, da nikomur ni treba sodelovati v javnih zadevaih. Indhridiuum naj bo torej prost vsakilh političmih dolžnosti; njegove pravice pa naj se zavarujejo z uistavo pred samovoljo države. Gospcdaxski aspekt teh stališč je bil poznan liberalcem; istočasno pa je bila diana fonnialnopiriavna m'0'žnost za sodelovanje vseh državljainiov pri uprav-Ijanju javnih. zadev.
Naša ustava postiavlja rtiesto človeka v družbi drugače. 32. člen nove vistaive pravi, da so svoboščirie tn pravice »neodtujljiv del in izraz socialistdičnih odnosiov«. Torej ne gre za praivice, ki bi jih morali zagotavljati piroti absttaktni dTžavi, ampak te piravice iin svoboščine zagotavljajo ljudije med seboj. Aristoteilovo stališče nam je zato vse-binsko blizu.
Te korelacije so se mi zdele nujne, 5e bočemo nadaljevati v Marxavo kritiko civilne družbe in politione države. Mairxova kritika je bazirala na pTedpostavki- reinte-gracijskih procesov razlionih sfer človeške eksistence. Toda reintegracija na kakšnih osnovah? Ali je možno preseči dihotomlčino sbruktaro z volilnim aktom? Pripadnik take diružbe, ko vstopi v politično sfero, se- mona spremeiniti. Vanjo ne vstopi kot človek-proizvajalec, amipak kot človek-državljan. To pa je klasični model meščanske demokra-cije.
Izfcušnje boja ddaivtskega razreda so pokaaale, kje so meje njegove politične ennainci-pacije v obstoječi dihot»nim.i družbeaii strukturi. Model politične države se je izkazal kot neustrezen. Izkazal se je kot model, v katerefm se je emancipiaiala meščanska diružba. čwn. bolj je delavsko gibanje nairaščalo, tem bolj so se očrtavaie mleae, v ka-terih se je glbala mešoanEfca refvolucija, očrtavale so se meje njene politične loigike.
Ali naj bo kančtni cilj gibanja delavskega raareda tudi političina emancipacija? Ana-liza zgodovdniskih tesidenc dnižbenega razvoja je temu opoirekala,' preden se sploh prlšel delavslki razred na obalst. In če je tako — socialistična diružbena praksa nam to potrjiije, potem je umesfoo, da preneseimlo razprajvo direkitmo na problem »politizacije družbe«.
Med študianiti je ta pojem idejno politično issredoio angažiran. Nekoliko je pojem neustrezan, vemdar smo kljub teami usipeli, da smo miu oortali m©d diskusajami na-slednjo prablemisfco vsebino: odnos med samoupravljaryem in politiko.
če hočesm1© načelno tretirati ta problem, se moramo povrniti na izhodišča, ki smo jiii postaivili zgoraj; se pravi: na vprašanje vsebine scx;ialisitičnie revoducije. Prišli smo do ugotovitve, da končtni cilj delavtsikegia gibanga ni političma emancipacija, temveč da mora delaArski razired — z vidika agodovinsike temdenoe, preseči miodel politifiine
države. Družbeaia vsebina tega preseganja lastne razredne tvorbe — proletairske države koit diktature poletaiata, je akcija za socialistične odnose. Politična c»voboditev je toirej prvi pogoj, da se lahko začne proces, ki ga imetnujemo asvoboditev dela. To pa je proces tako imenovane politizacije družbe.
S tega vidika je karakteristično, cla sta bila že z ustavnim zakonom iz leta 1953 UTeljavljena dva pajma: sfera diržavnega in sfera družbenega, kategoriji torej, ki sta se med seboj prepletali in nakazovali prehod od »administrativnega socializma« v sistem samaupravljanja. Ta proces je ustavno dovodj znan in tudi teoretično precej obdelan, njegovo bistvo pa je uveljavljanje proizvajalca kot proizvajalca in občina v politični sferi, se pravi, da je ta proces sprožem tako z vidika neposrednih proizivodnih odnosov, kot tudi s staiišča širših družbeax)političnih odnosov — proces odmiranja države.
»Politizacija« družbe bi torej pomenila sptroščenje in ustvarjanje sammipmvnih virov družbenega odnosa. Pri tem se depolitizira klasična politika, klasiiena političaa dejavnost, ki nikdar ni mogla doseči resnice, splošao, bolje reeeno stvarni družbeinl odmos, drugače kot imaginarno (odnos med politiizacijo in totalitarissmom). Ta kon-sekvenca je bila nujna, ker je bU temeljni družbeni odnos oblikovan kot enofcnost raz-redinih nasprotij.
Andrej Jemec: Pejsaž VI.
Gdedano iz tega zocnnega korta se pooaša ptroJetaaislka država in njena politika v setoi političax) n«pomirljiva. Spiroža tok prearaščanja politačnega mejansja diružbenih odnostoiv, to pa je mtožno samo tako, da postaja ta vsebina dmžbenih odnosov naposredina, saimo-upravna. Kot dosega poiitična akcija destrukcdjo razrednih družbenih odnosov in kosv sifcnuikcijo samooipravnih dirožbenih odnosov, vrsi povratno lastno destirukcajo. Marda se bo bralec spcnaševal, kateri so objektiivTii kriteriji za socialistično vsebino takih akcij. Ti kiteriji niso danl vnaprej, so pa v mairiksizmu metodiološko postavlijeni, in sicar v principu, da mara biti akcija subjektivnih sal adekvafaia temu, kar je abjeikt akcije: prvič, z vidika stvarnega značaja diružbenega odnasa in drugič, z vidifca tendeiac draž-benega rasvoja. Na tem je grajen ipriincip o esnotnosti destrukcije in kansfcrukcije ozi-roma kot je bilo pO6tavljena pred kratkim na zboru v Naselju (»Kritika v socializmu«): o specifični enotnosti sredsbva in cilja 2a dejansko sproščanje in ustvarjanje sociaM-stičaiih virav.
SITUACIJAIN NJENAALTERNATIVA
S961 III X 'eue!iqn!l Z V>I1IA31SI O131
Nadaljevanje s prve stram
Vsebina politike je dobila novo dimenzijo. Diferenciiacija med diružbo in državo ni več prikrita z enotnostijo na etatistianih asnovaih, arapak na specifičmd eraortmasti samo-upravoega dela in oibtlasfcvienega dela dtružbeme Btruktuire, izvedene v osnovi dosledno v visej dražbeni strukturi. Od tod dan.es pagosto pi-otasloven pojem — samoupravna po-litika, ki pa je, kot vidimo, adekvaten, ima pa hfarati ideo-loški karaJktor z vtoika cilja, ki ga zasleduijeirto. Vsebina pojma bazira na dejstvu, da se sproščajo socialističmi viri diružbenega octmosa da obstaja reprodiukcija socialističnih družbenih odnosov na lasfaii bazi. Ta pnoces je sprožen z družbenoekaniamsko ureditvijo. 6. čLen nove uistave pravi, da so delavci »svobodno zdiriužend s proizvajalnimi sred-stvi«. To je ena klasifikacija, fcatere amisiea je v tem, da ni nad delavci prtselbnfi omganizacije alli Ijudi, ki bi bili med delavci in pmodavajaliniini sre&stvi. Druga klasifiikacija pa je »samaupravljanje delavnih ljudi v prodiuikeiji in de-litvi družbenega proiavoda v delavtni arganizaciji in druž-bend skupnosti«.
Ko se je aprožil proces, da je pričela proletarska dtržava stvarno (ne pa ozfeo poiitičino) poUemizira/ti z lastmo proti-slovraostjo, se je sprožila tudi tako imtemovana UberaOističina stihija. Se pravi, anflcrat unamio opraviti s stihijo fereh ka-rakteristik (socialističem avtomatizem, liberalističma in biro-kratska stihija) v raavoju soctialističtne diružbe, veodar nam dosedanja zgodovina govori le o diveh. O teih pa gavari tako prepričljivo, da socialiistične subjektLvne sile niso danes več potstavljeme pred zgodovinslkio diilleimo. To pa ne pomeni, da niso meprestaino pred dilemo v konikiretMlh odmosih, v posameznih situacijah.
V čem' je tarej ideološka karakter samoupravne podi-tike? Ta kejrakter izihaja iz same opredeilitve samoupravne politike. Zaradi socialistiične vsebine samoupravnosti mora biti danes v slehernem družbenem odnosu prisotoa idejna zavest in politična akeija, da je samoupnavTDo odločamje dejansko samoupravno. (Objektivne kriterije za sociali-stično vsebino takiih. akcij smo postavili. Ti kritesriji so postaljeni v miarksizaniu...) Tak značaj sklepov ogirožata tako neoliberalistična kot tudd birokratska stihija. Se več, kolikar poaanam našo družfbeino pratoso si nismto v Jugo-slaviji nikdar delali utvar, da gre tu samo za ofojektivni momiemt. Ti dve vrsti stihije sta že po naravi družbeinega procesa prej subjektivno zavestno, in tudi politJčno pri-sotni, kot pa je prisoten zavesten karakter socialistične stihije; istočasno pa Sta »obe« sami po sebi nepolitičnega karakterja...
Mislim, da ni treba pojasnjevati naravo neoliberalistične stihije in njen življeiijski okvir, ko postane subjellctivna, angažirana. Prvič je treba ugotoviti, da je nesposabna •ustvariti z^odovinsko dimenzijo in da se ni še nikdar iz-rekla za več kot za  »lokalni  koraunizem'«.  Zato tudi ni
amogla angažiralts Sinokih množic. DrugiC govare mnoge iizkušnje o tem, da je objeMivnio ustvarila samo enodnevno epizodo za kasnejšo birokratsiko prataso. Njeno prakiso prav zato ne moremo obravnavati dirugače kot posiredinio biro-kra/teko. Po vsem tem odklanjamo birdkiratsfke in liberali-Stične tendence iz dveh vidikov: z vidika pojavnih oblik ene in iste diružbene prakse; predvsem pa iz spoznanja, ker^obe zanikata politiko (objektivno in subjektivno) kot materiabio silo na sedanji stopnji diružbenega razivoja.
Samouipravni odnosi so torej odnosi, v kateriih mara biti danes nujno prisotm idejna zavest in politična akcija siubjektiTmih političinih sil. Narava diružbenih odnosov je daiies taka, da je politični mcaneint imanentno prisoten, in s&cer, kot sttno ugotovlli, se plodi na treh virih. Obstaja pa tu svojevrsten problem!. Namireč politični moaneint mo-ramo tretaaiati z viddika socialisitične politike v dinamičnem smislu, v smislu neprestano dejavno prisotne socialistične ssavesti, ki je sposobna neprestano presegati politično. Se pravi, da morajo subjektivne sile večino vprašanj idejno zaostrovati in da je na tem nivoju danes borba za samo-uperavne rešitve, borfoa za neposredno družbenost samo-upravndih odnosav, ne pa posredina preko političnih rešitev. Politika usipoetavlja oboe družbene pogoje za samtvupiraivne dnižbectie odnose.
Slehenna dimgia pozicija prinaša danes nevarmost zami-kanja politike kot matetialme sile v sedaojeim družbenem razvoju. Ce pa to tretiiramo subjektivno, pomeni zanikanje nuje, da je treba sleihennd družbeni odoos samoupmvno osvestiti in to v enotnosti indifvidiualnega in siplošoeiga in-teiresa.
Tribuna se že nekaj čaisa angažiira za osvetlitev mesta politike v družbi. Podandih je bilo tudi več opredelitev po-litiike. Sktušaijmo to stoiriti tudi danes.
Ugotovill smo, da je bila stvarnost, ki jo je prikirivala poJitika v antičnd družbi drugačna kot v dobi liberalnega ' kapitali2an!a; da ipojem poditikje prikriva dnugačno stvarnost v diržavnem kapitalizmu kot pa v revducionarneni etati-zmu; in da zopet poomeaii nekaj dnigega v razvoju sociali-stične demokracije. V tem je treba videti vliogo tako ime-novane diružbene delitve dela in socialne stinikture, ki temelji na tej delitvi. Kljub tej raznoJikosti se je utrdila tafeo untenovana klasična opredelitev politike, oziroma opre-delitev politike v ožjem smdislu: politika je dejavnost dtržave kot razredne tvorbe in sile nad družbo ter skupin, raz-redov, ki se borijo za oblast.
Proces raavoja socialističaiiih družanih odnosov pa vnaša v politično dejavnost specifične fcarakteristike. To je proces — v politični dejavnosti, ki ima karakteristike poli-tizaoiije in depolitizacdue družbeinih odnosov, oziroma kot smo nekje zapisali: političma akcija opravlja destrukcijo preživelih elementov družbeniii odinosov, s tem pa opravlja prvotaio lastno destsnokcijo. Rezultat je (Mumoupmvljanije, ki
pa ima tako tentenavane socaalisftiene kaarakteristike, kara!c-terisitike samoupravne politike in to bo tirajalo dotleij, do-kler se ne bodo uveljavili diružbeni odinosi kot neposredno dimžbeni, človeški — dejansiki odncxsi in bo izraz »sociali-stičen« odmiii. Vzeto subjetktaivno je to proces samoupravno političnega oisveš^nja posiednjega diružbenega odmosa.
Taka politična deja\iiost pa irna tako imesnovani širši amisel, širšo opredelitev. Problem politike postane ranogo širši kot problean! države. Politdka, ki smio jo označili kot samoupravina politika, dobi ideološki karakter v odnosu na politično politiko. Toda td ni odnos ločenih vojsk, to je hkraiti organsika zveza v politični dejavnosti. Mesto in vloga subjektivnih sil v socialistični družbi dajo tej poli-tični dejavnosti tiste karakteristdke, ki govarijo o tem, da je državni posrednik irelevanten. V tem je širši pomen socialistične politike. Klasična definicija politike dobi bi-stveno novo dimeruzijo — sprožen je proces odmiranja države.
Glede na vsa navedena dejstva maramo opredeliti defi-nicijo politike v širšem smislu kot dinamično opredelitev. Ta opredelitev politike bazira na specifični enotnosti poli-tizacije in depolitizacije dintžbenega življenja, feriteTij pa so socialne stniktuiralne spremembe in splosni tok druž-benega razvoja.
Izhajajoč iz teh zaključkov je proces »depolitizacije« nezdružljiv z absolutiziranjem neposrednega sodelovanja in negacijo posredovalnih. oblik aktivnosti. Posredovalne oblike aktivnosti so nuijne glede na prisotno delitev dela in socdailno strukturo. Vizija razvoja samoupravliianja za-vrača vse tiste teorije, ki pastavijo pod dvom proces zgo-dovinske integracije družbenega in političnega sistema, ki postavijo pod dvom vprašanje celovitosti socialistidne družbene prakse.
Ivan Hvala
Kolikor imam trenutno pregled nad literaturo, je bila
podana v zadnjem! času najustreznejša definicija politike
v širšem smisau v refetaru tov.-Adolla Bibiča na srimipo-
ziju o »Aktualnih vprašanjih politične znanosti«; VSPV —
, Ljtibljana, januar 1965.
»Politika je družbena dejavnost, zasnovana na družbeini delitvi dela in na njej temelječi socialni (v raaredni družbi predvsem razredni) strukturi, ki se nanaša na položaj človeka in posameznih strukturnih elementov družbe (v raz-redni družbi predvsem raaredov) v temeljnem' produkcij-stan odnosu in pri delu sploh kakor tudi na njihovo ude-ležbo prl odločanju o splošnih zadevah neke družbe, ko-liikoir se ta dejavnost realizira ali skuša realizirati s posre-dorvanijem države, govorimo o politiki v ožjem pomaniu besede; če pa je pri uresničitvi te dejavnosti državni po-srednik irelavanten, mislimio na politiko v širšem po-menu.« — Nastanek, vsebina in — perspektive politične znanasti — sta*. 15.
KULTURA- POLITIKA- DRUŽBA
Nadaljevanje iz Zasnov št. 1
»-„; ».or,.,,-^«^, -nnrt nrvn stnonjo samoupravljanja? To je uveljavljanje samoupravnega ^mnilpa tuL iu-voju posameznih delovnih organizacij. Na tej stopnji je samoupravljanje še popolnoma razbito na posa-mezne delovne skupine proizvajalcev združenih v gospodarskih organizacijah. Te posamezne samo-upravne skupine so do določene stopnje samoupravne v svojem ozkem okviru, ki je enak z okvirom gospo-darske organizacije in nikakor ne sega preko nje. Med seboj te skupine proizvajalcev ne komunicirajo na samoupravnem principu, temveč samo preko trga in ustvarjene vrednosti. To pa pomeni, da so si med-seboj »sovražne«, saj skušajo druga drugi iztrgati čim več vrednosti zase. člani delovnih kolektivov (teh skupin) v tem sistemu proizvajajo zaradi delitve, ki pa je tem večja, čim večji delež vrednosti si znajo iz-trgati na trgu. V tem njihovem odnosu jim je seveda vsak obči ali proizvodni, revolucionarni interes tuj. Vse njihovo notranje samoupravljanje je zreducirano kvečjemu na gospodarjenje, ki pa je utemeljeno le po večji delitvi. S tem ne mislim podcenjevati te sa-moupravne vloge delovnih kolektivov, temveč le po-kazati na njen ozek, omejen okvir.
S čim se skuša danes razširiti ta ozek okvir samoupravne prakse? S povečanjem materialne baze samoupravljanja. To pomeni: skuša se uveljaviti tak gospodarski sistem, ki naj na gospodarskem (in tutfi drugih področjih) privede do tega, da se bo tako obi-čajna, kakor tudi razširjena reprodukcija vršila čim bolj mogoče mimo centralnih državnih organov. Prav to pa je tu najbolj vprašljivo, ali bo vloga cen-tralnih državnih organov s tem zares zmanjšana, ali bo birokracija s tem zares ob del svoje osnovne po-zicije y družbi. Če namreč ostane delavsko samo-upravljanje v okviru svoje dosedanje stopnje (raz-bitosti na med seboj »sovražne« si skupine proizvajal-cev v delovnih organizacijah), potem bo pomenila še večja materiana osnova tem samoupravnim skupi-nam samo še ostrejši medsebojni prepir za še večji delež delitve. Ne trdim, da s tem ne bo dosežena večja proizvodnja vrednosti, toda to vendar ni naš socialistični temeljni interes, ampak naj bi bila kveč-jemu posledica nečesa drugega. če pa je ta prepir med posameznimi samoupravnimi skupinami, s po-večano materialno bazo njihovega samoupravljanja, še povečan, pa prav to zahteva še večjo moč birokrat-skega aparata, ki bdi nad vsem tem kramarskim pre-pirom, zahteva nujno obstoj oblasti kot nekega regu-latorja, ki s svojo zakonodajo, podprto s silo, vzpo-stavlja v tem kaosu vendar le še nekakšen red (kot vsaka država doslej). Ta medsebojna povezanost in medsebojna pogojenost državne birokracije in njene oblasti z razparcializiranimi, med seboj »sovražnimi« si samoupravnimi skupinami proizvajalcev, temelje-dih na proizvodnji zaradi delitve (zaradi čim večje vrednosti v filozofsko-ekonomskem Marxovem smi-slu), je eden od osnovnih družbenih momentov da-nes, ki zahteva obstoj birokracije in oblasti. Hkrati je prav to ovira uveljavljanju druge stopnje — nove kvalitete družbenega samoupravljanja. Nisem proti razširjanju materialne osnove družbenega samouprav-
ljanja, vendar mislim, da pomanjkanje te osnove ni primarni, temeljni problem družbenega samoupravlja-nja danes. Poudarianje tega in postavljanje tega v prvo vrsto se Kaže kot laeoiosKa m sivanm utaevmba birokratskih pozicij.
Samoupravljanje ne more in ne sme biti usmer-jeno niti samo v večjo proizvodnjo prej omenjene vrednosti, niti samo v golo razširjanje svoje materi alne baze, niti samo v delite/ in standard. Samo-upravljanje mora v svojem uveljavljanju delovati in stremeti predvsem za dejansko odstranitev politične birokracije in države, za dejansko ukinitev svoje raz-bitosti na med seboj »sovražne« si samoupravne sku-pine in iikinitev medsebojnega prepira za čim večji delež v delitvi. Uresničevati mora revolucionarno pre-obrazbo danih odnosov, njegov interes mora biti pro-izvodno-revolucionaren. Priboriti si mora prehod v novo kvaliteto. To je njegova najosnovnejša naloga in problem danes. Vse prej našteto mora in more biti le posledica tega, mora in more temeljiti na tej osno-vi, ne pa, da je ono osnova. Samoupravljanje je res negacija politične birokracije, vendar danes le toliko, kolikor si pribori prehod v novo kvaliteto. Druga mož nost je njegov propad, tretje možnosti pa ne vidim. V tem smislu je mogoče danes govoriti o krizi samo-upravljanja. Kriza pa y tem smislu ni nujno znak smrti, temveč more biti prav tako simptom bodočega zdravja.
Tisti avantgardni element v razdvojeni vodilni plasti, ki je zasnoval in pričel z uveljavljanjem samo-upravljanja, je s tem dejansko začel graditi temelj svoji postopni samoukinitvi in hkrati odstranitvi po-litične birokracije. S tem aktom se začne hkrati po-glabljati implicitna diferenciacija v sami vodilni pla-sti (v prej opisanem smislu), poglabljati se začne razkol med teorijo in prakso vodilne plasti. Kriza samoupravljanja danes se dogaja prav v znamenju tega razkola.
Kakšna pa bi naj bila druga stopnja samouprav-ljanja, oziroma nova kvaliteta družbenega samo-upravljanja? že samo ime pove: gre za družbeno samoupravljanje. Videli smo, da na prvi stopnji uve ljavljanja samoupravljanja še ne moremo govoriti o družbenem samoupravljanju, ker je tam samouprav-ljanje omejeno le na male, med seboj nepovezane sku-pine proizvajalcev po gospodarskih organizacijah in kolektivih (nepovezane na samoupravnem principu). Po drugi strani pa je znotraj samih skupin omejeno le na gospodarjenje zaradi delitve. Premaknitev teži-šča vsega družbenega dogajanja na delitev pa smo videli, da je zamenjavanje cilja s posledico in po-meni direktno podpiranje družbeno osamosvojene bi-rokracije. Birokracijo bi v tem aspektu mogli imeno-vati oskrbovalko te premaknitve.
Proces uvajanja in uveljvljanja samoupravljanja v delovnih organizacijah in kolektivih moremo imeti za dovršen. Na tej stopnji nove kvalitete ni več mo-goče doseči. Prehod v novo kvaliteto more biti danes samo uvajanje in uveljavljanje družbenega samo-upravljanja v smeri od osnovnih kolektivov in delov-nih organizacij k najvišjim vodilnim organom dmžbe. Torej, od razbitega, samo v posameznih med seboj
nepovezanih skupinah, delovnih kolektivih, do dolo-čene mere uresničenega samoupravljanja, k samo-upravljanja, k samoupravljanju naroda v celoti.-brez veakega blrokratskega medijatorstva. Mogli bi reči: od »ozkoskupinskega« samoupravljanja in medseboj-ne izoliranosti in »sovražnosti« samoupravnih skupin, povezanih med seboj le preko trga in preko politične birokracije, k dejanskemu družbenemu samouprav-ljanju celotne družbe. Za družbeno samoupravljanje je to edina možna in neizogibna pot naprej. šele ta proces bo sprostil in edini tudi more sprostiti:               M
1.  nadaljnjo, povsem novo kvaliteto in razširitev ^ samoupravljanja  v  posameznih   delovnih   kolektivih
in gospodarskih organizacijah, ki bo presegel zgolj gospodarjenje za večjo delitev
2.  proces  dejanskega   (dejavnega)   ukinjanja   in premagovanja birokracije
3.  proces   uveljavljanja   avantgžfrdnega   samouki-njanja osamosvojene politične sfere postavljene nad družbo, oziroma proces  prehajanja njene izdvojene posebnosJ4 v družbeno občost.
Ves proces uveljavljanja družbenega samouprav-ljanja mora biti naravnan na to, da bi tudi centralni državni organi dejansko bili le organi družbenega samoupravljanja. še več, tudi sama partijska organi-zacija nikakor ne sme in ne more (y tej končni fazi uveljavljanja družbenega samoupravljanja) biti kakor-koli in v čemerkoli nadrejena družbenemu samouprav-ljanju; saj je v tem navsezadnje smisel in upraviče-nost njenega obstoja, da teži za svojim ukinjenjem. Družbeno samoupravljanje celotne družbe, naroda, je dejansko realizirano šele s tem.
Rekli smo že, da primarni, temeljni problem sa-moupravljanja danes ni majhna ali premajhna mate-rialna baza samoupravljanja, zato tudi povečavanje te raaterialne baze ne more rešiti osnovne krize sa-moupravljanja danes. Ta kriza, ta osnovni problem samoupravljanja danes, je njegova razbitost in ome-jenost na majhne kolektive in zgolj usmerjenost na gospodarjenje zaradi delitve. Njegova edina perspek-tiva pa je uveljavitev na nivojih upravljanja, ki pre-segajo nivo delovnih organizacij in kolektivov do najvišjih organov upravljanja, vključujoč partijske organe.
Tu pa se postavlja vprašanje, kako prestopiti se-danje ozke okvire, sedanjo doseženo stopnjo samo-upravljanja, kako mu odpreti kvalitetno novo dimen-zijo. Marsikdo bi mi že zdavnaj ugovarjal, češ da se zaletavam v odprta vrata, ker je vse to, kar tu zahte-vam, že realizirano. Samoupravni organi iz kolekti-vov so voljeni v občinske svete in ti imajo svoje predstavnike v republiških svetih in organih itd. Vse to je res, res pa je tudi, da se pri prehodu skozi ta čudovito odprta vrata počutim opeharjenega, ker se nenadoma znajdem tam, kjer sem bil prej. Torej so to le fiktivna vrata. Hočem reči, da z vsemi temi predstavniki, poslanci in skupščinami ni realizirano tisto, kar bi moralo biti realizirano: ukinitev politične birokracije in njenega posebnega v samoohranitev sebe in svojih privilegijev usmerjenega interesa in da se po tej poti tudi ne ukinja. Zakaj ne? Zato ker ni odstranjeno tisto, kar — med drugim — politično bi-
ZASNOVE STRAN 2
rokraeijo zahteva, zaradi česar je njen obstoj nujen: razkrojeni, liberalistični interesi, katere sem prej omenil.
Vse dosedanje razmišljanje se je izteklo v ono prej formulirano vprašanje: kako prestopiti sedanje ozke okvire samoupravljanja, kako vstopiti v novo kyaliteto družbenega samoupravljanja. Kakega vse-stransko izdelanega recepta za ta prehod nimam, niti nisem imel namena, ob osnovni temi tega razmišlja-nja o odnosu kultura — politika — družb^ dajati kakršnekoli recepte. To vprašanje zahteva tudi mno-go širšo in bolj vsestransko analizo. Kljub temu pa mislim, da bi bilo v tem prefrodu nujno potrebno uve Ijaviti sledeče:
1. Vsi državni organi in vsi organi državno-poli-tičnega upravljanja od najnižjih do najvišjih, razen pomožnega osebja, bi morali biti voljeni, pri čemer1 bi neizogibne morala biti dejansko uveljavljena verti-kalna rotacija. Horizontalna rotacija je brez smisla. Noben voljeni politični funkcionar ne bi smel biti profesionalni politik. Po poteku svoje mandatne dobe, bi se moral vrniti v svoj osnovni poklic. S tem bi bila odpravljena   možnost   konstituiranja   posebne   stal-
ne grupe — politične birokracije — in osamosvajanja njenega posebnega interesa. Izgovarjanje, da vse to ni mogoče, zaradi kompliciranosti upravljanja druž-be, je deloma le obrambni refleks birokracije, ki se hoče za vsako ceno ohraniti in ki je sama zakompli-cirala vodenje.
2.  Vsi ti, na ta način za določeno dobo voljeni po- , litični organi, v svoji funkciji ne bi smeli biti samo-stojni, temveč bi morali biti funkcija družbenega sa-moupravljahja, morali bi mu biti podrejeni. Vpraša-nje, ki ostaja tu odprto je: kako to doseči.
3.  Partijska  organizacija bi se morala dejansko ločiti od državnih organov. Postopoma pa bi morala ukinjati tudi svojg vodilno vlogo, ukinjati sebe kot posebnega, nad družbo stoječega zgodovinskega sub-jekta razvoja družbe. Razumljivo je, da bi to ukjnja-nje potekalo postopoma, v skladu z uvajanjem in iz-popolnjevanjem  dejanskega  družbenega  samouprav-ljanja družbe v celoti. (Ne zahtevam torej takojšnje-ga uki^jenja   partijske   organizacije   ali   razpustitve ZK). Samo tak njen osnovni smoter in cilj je edino in popolno opravičilo za njen obstoj danes. Brez tega njen obstoj izgubi svojo osnovanost. Zaradi vsega tega bi morala partijska organizacija spremeniti tudi svo-
jo hierarhično strukturo, zaradi katere člani osnov-nih organizacij nimajo niti vpogleda niti možnosti soodločanja pri sprejemanju sklepov višjih partijskih forumov. Treba bi bilo torej to zagotoviti in tudi tu ostaja odprto vprašanje: kako.
Vrnimo se sedaj nazaj k izhodiščnemu vprašanju odnosa kultura — politika — družba. Vidimo, da je perspektiva dejanske integracije kulture same v sebi in v družbo samo uveljavitev družbenega samouprav-ljanja družbe v celoti. To je hkrati tudi perspektiva ukinitve nasprotja med kulturo in politiko, kakor tudi med politiko in družbo. Kot končni cilj je to pravzaprav integracija celotne družbe. Kultura more in mora — ker je to osvoboditev nje same — zelo mnogo prispevati za to.
S tega stališča je treba gledati tudi na današnje peripetije in dogajanja na relaciji kultura — poli-tika pri nas. S tega stališča je treba podpreti borbo za uveljavitev samoupravljanja na kulturnem področ-ju, ki se je posebno zaostrilo prav ob vprašanju re-vialnega življenja pri nas. Prav zato je treba Iočevati med revialnimi grupami in klikami, kar pa se često nedobronamerno meša in zamenjuje.
Ivan Urbančič
CILJI IN REZULTATI
»Pri prehodu skozi ta čudovito odprta vrata se nenadoma znajdem tam, kjer sem bil prej«
Sestavek KULTURA — POLITIKA — DRUŽBA 1. Urbanči^ po svoje zasluži, da ga pozdravimo. Prvič
—  v okvirih Tribune in študentskih javnih debat — je razvil in dal bolj opredeljene dimenzije določene-mu mišljenju, ki se je v podtekstu raznih razmišljanj ali kot osnova za mnenja in sklepanja ob konkretnih pojavih že dolgo časa pojavljalo. Da je ob tem poka-zal  na njegovo dejansko   nedomišljenost   in   enodi-menzionalnost, ni le avtorjeva krivda, čeprav tudi on ni povsem brez zaslug.
Prepustimo se aa začetek t6ku, po katerem je splav avtorjevih misli tako zanesljivo" prineslo do ključnih vprašanj. »Ce smo ugotavljali, da je med kul-turo in politiko nek odnos podrejenosti, da je kultura v sebi razcepljena, da so tu neka nasprotja moramo z ugotovitvijo dveh kultur v eni ugotoviti dve družbi v eni...«, potem je »politika, katere nosilec je biro-kracija oziroma vodilna plast družbe ..., en pol na-sprotja« (torej ena od »dveh družb«—M.K.) — inMi-ka. Ko smo (recimo) preko vseh slapov in čeri prispeli do odkritja razkola družbe na »dvojnost nasprotujo-čih si interesov« politike in ostalih, jo je treba še ute-meljiti. »Razcepljenost družbe je utemeljil Marks na osnovnem odnosu do proizvajalnih sil« — pa jo daj-mo še mi! »Razcepljenost družbe v socializmu je osno-vana v odnosu do proizvajalnih sredstev družbe.« Ena plast (birokracija, vodilna plast) ima usmerjevalen, vodilen in kontrolen odnos do teh sredstev druga iz-vajalno — proizvajalnega.
Zdaj pa k, stvari. če bi bila pc^blenoalikA jocLilrui plasti in birokracije, o kateri avtor v nadaljevanju piše, zgolj odkritje takega razmišljanja, bi jo lahko za-vrgli, še preden bi pri branju članka prispeli do nje. Ker temu ni tako, vendarle zasluži našo pozornost.
Proizvajalna sredstva so v socializmu družbena. V načelu so do njih vsi v enakem odnosu — toda v stvarnosti vemo, da dejansko niso, da so ljudje do njih v različnih odnosih; od tega, da sredstva proizvod-nje dejansko upravljajo, odločajo o njih, usmerjajo in kontrolirajo, do tega, da s temi pravicami le for-malno razpolagajo, poslužujejo pa se jih ne, ali pa so jim nekatere —•¦ recirtio povezane z izobrazbo — tudi formalno nedostopne, so torej le v proizvajalno izvršilnem položaju. (Tako so nekateri neposredno udeleženi v samoupravnih organih, ali kako drugače aktivni v samoupravnih odnosih, drugi povsem pa-sivni, razlikujejo se glede na položaj v organizaciji dela v pojetju — so »voilni« strokovnjaki ali »navadni« delavci; imajo različen odnos do poli tičnih odločitev — ali sami sede v kakšnem formu, ki odloča o sredstvih ali imajo kako drugače realen vpliv na odločanje teh formov preko stikov z ljudmi, ki so v njih, preko drugih političnih in samoupravnih organov, preko sredstev političnega pritiska, ali pa so navadni »nezainteresirani« občani itd.)
Ob tem še ne moremo govoriti o razkolu, gre le za razpon znotraj iste kvalitete, ki ga v procesu izo-braževanja širjenja samoupravljanja, decentralizacije in podobno lahko postopno premagujemo in zman-šujemo. Stalno pa je prisotna nevarnost, da se tak raz-pon ohranja ali celo povečuje; da se posamezne sku-pine ljudi na »višjem nivoju« razpona objektivno začno tako ločevati od ostalih, da predstavljajo po-seben sloj ter začno zavestno težiti za konserviranjem takega stanja; da dobimo tako namesto gibljive in zvezne, togo, stopničasto strukturo, ko lahko govori-mo o izrazitih hierarhično razporejenih plasteh — torej tudi o posebni vodilni oziroma najvišji plasti. Posamezne take težnje so tudi pri nas očitne in zna-ne, čeprav manjka ustreznih raziskav; obstoj raznih grup znotraj delovnih organizacij,pojavljanjenoveob-like »delavske aristokracije« po podjetjih, lifadniško
—  delavski konflikti, težnje po birokratizaciji držav-nega aparata itd. Kako močne so tendence po takem razvoju, kolikšna je nevarnost, da se uresničijo v več-jem obsegu, je odvisno tako od objektivnih pogojev kot od politike organiziranih sil in njeni zasnovanč-sti na poznavanju realnih procesov v družbi.
Skratka, analiza dejanskih odnosov konkretnih Ijudi do sredstev proizvodnje (ne proizvajalcev nasploh do sredstev nasploh) bi bila lahko eno od izhodišč za ugotavljanje slojevitosti naše družbe. Tudi pojem vodilne plasti, ki bi obsegal na primer vse ljudi, ki imajo omenjeni vodilni kontrolni in umer-jevalni odnos do sredstev proizvodnje ter temu ustre-zen materialni in prestižni položaj v družbi bi bil v takem pomenu povsem upravičen kot delovna hi-poteza za ustrezna razmišljanja in raziskave.
Vendar nas I.U. hitro razočara. čeprav stalno meša, pa zopet izenačuje in razlikuje vodilno plast in birokracijo, na to pa državni aparat, je vendar v ce-loti nedvomno, da vodilne plasti ne razume v omenje-nem sociološkem smislu, saj taka plast ne more imeti nobenih »dolžnosti«, ne more nič pozabljati«, ne pre-vzema kot plast svojega položaja z nobenim »name-nom« — ima kot celota le svoj objektivno dani polo-žaj in kvečjemu svoje posebne interese. Avtorjeva po-osebljena vodilna plast, ki je prevzela oblast z na-menom, da jo ukine, ki je uvedla samoupravljanje, ki ima program, katerega se njeni pripadniki ne drže itd. je lahko le partija. Zakaj se šele na koncu sestav-ka pojavi pod pravim imenom, ni čisto jasno, kakor ni jasno, ali je vodilna plast partija kot organiza-cija, ali so to vsi njeni pripadniki ali le njeni vrhovi, na primer poklicni politični funkcionarji. Po raz-nih oznakah vodilne plasti so možne vse tri interpre-tacije, od katerih se vsaka zopet zaplete v protislovje z ostalimi izvajanji. če so vodilna plast vsi člani ZK — potem si težko predstavljamo, v kakšnem različ-nem odnosu do proizvajalnih sredstev sta Urbančič in kolega, ki sedita za isto študijsko mizo. Partija kot organizacija ne opravlja nobenih vodilnokontrolnih funkcij do sredstev proizvodnje. Kolikor pa misli na to, da njeni sklepi ali odločitve njenih vodstev de-jansko predstavljajo tudi odločitve ali osnovo za odločitve državnih organov (ki pa seveda tudi usmer-jajo in kontrolirajo proizvodna sredstva), ker.so na vodilnih položajih v državi člani partije, na najviš-jih pa celo isti kot v vodstvih Zveze potem ni jasno, kaj naj pomeni »navidžzno osamosvajanje državnega aparata od (tako pojmovane). vodilne plasti«, o kate-twn &\jv\jh. uu vuuiiik; piaMi uaamusvujen urzavm ~ aparat« je seveda klasična definicija (in tuc" ena od Urbančičevih) birokracije. Ker pri nas imamo biro-kracijo (nasploh in s posebnim poudarkom pri Ur-bančiču), te pa ni brez osamosvojitve državnega apa-rata od vodilne plasti, vodilna plast pa brez obvlado-vanja državnega aparata nima svoje bistvene lastno-sti — vodstvenega odnosa do proizvajalnih sred-stev, če se mimogrede še spomnimo, da so vodilne državne funkcije pri nas še vedno združene v istih osebah z vodilnimi v ZK — potera je zmeda menda popolna (da ne govorimo o »spodbudnem« predlogu, naj sfe partijska organizacija loči od državnih orga-nov, kar je v našem sistemu možno očitno le tako, da člani ZK ne bi smeli imeti nobenih državnih funkcij) in resna obravnava popolnoraa odveč.
Oglejmb si raje vprašanje birokracije. Kljub že omenjenemu zamenjavanju birokracije z vodilno pla-stjo in državnim aparatom, avtor na enem mestu ven-darle poda defenicijo, ki se temu izogne. Definicijo je povzel po Mihajlu Markovidu (primerjaj Tribuno, št. 2 — Socializem in birokracija) in se — po Marko-viču, ki je preciznejši in jedrnatejši — glasi takole: »Politična birokracija je trajna in koherentna druž-bena grupa, ki se s politiko ukvarja profesionalno, ki se je osvobodila kontrole množic in, ki si, zahvalju-joč neomejeni moči razdeljevanja preteklega opred-metenega dela, zagotavlja večje ali manjše privi-legije. Vsak od teh pogojev je nujen za obstoj biro-kracije.« Definicija smiselno razlikuje birokracijo tako od »politike«, političnih funkcionarjev nasploh kot od državnega aparata. Birokracijo, kakor jo opre-deljuje, ima Markovič za »teoretičen pojem,.., ki na preprost način označuje razvito, polno obliko tega, kar se v praksi nahaja na razl,ičnih stopnjah razvoja, ali kar ima le nekatere od navedenih značilnosti«. Pri-sotnost ali odsotnost teh značilnosti in njiliova kvanti-teta je lahko primeren pokazatelj za ugotavljanje stopnje birokratizacije v določeni družbi in istočasno smernica za odpravljanje pogojev za njen obstoj in razcvet.
žal pa Urbančič na to definicijo kasneje zopet pozabi ter zapade v ostro protislovje sam s sabo. če je neomenjena, moč razdeljevanja (po Urbančiču celo razpolaganja) presežnega dela, iz tega izvirajo-ča možnost privilegijev in interes po njihovi ohra-nitvi, ena bistvenih karakteristik birokracije (po na-šem avtorju pa sploh odločilno), potem je s koncem neomejenega razpolaganja konec tudi tako definirane birokracije. Oziroma, vsaj — vsak proces, ki zožuje možnost razpolaganja s sredstvi in iz tega izvirajoče možnosti privilegijev deluje v smeri odpravljanja bi rokracije. Prenos sredstev za razširjeno reproduk-cijo v pristojnost delavnih organizacij je brezdvoma proces, ki onemogoča državnemu aparatu samo-voljno razpolaganje s sredstvi. S tem je še vedno dana oziroma celo povečana možnost nesamoupravnega od-ločanja o teh sredstvih v sami gospodarski organiza-ciji in s tem povečana nevarnost pojava birokracije
znotraj samih delavnih kolektivov, toda nesporno je, da je tu učinkovita kontrola, učinkovit vpliv proiz-vajalcev na razdeljevanju sredstev znatno olajšan v primeri z odločanjem v centralnih državnih or-ganih.
In vendar proglasi Urbančič »razširitev mate-rialne baze samoupravljanja« za osnovo še večje moči državne birokracije, poudarjanje tega kot te-meljenega problema samoupravljanja, danes pa celo za »ideološko in stvarno obrambo birokratskih pozi-cij«, saj, »če je prepir med posameznimi samouprav-nimi skupinami s povečano materialno bazo še po-večan, prav to zahteva še večjo moč birokratskega aparata,... zahteva nujno obstoj oblasti, kot nekega regulatorja, ki s svojo zakonodajo, odprto silo vzpo-stavlja red (kot vsaka država do slej).« S tem, da je nujna oblast in država z navedenimi funkcijami do-kler obstoja blagovna proizvodnja, se povsem stri-njam. Toda očitno je avtor zopet enostavno izenačil birokracijo z državnim aparatom ter zašel v proti slovje s svojo prejšnjo definicijo, po kateri je očitno, da pomeni manjšanje vloge državnih organov pri raz-deljevanju sredstev izpodkopanje temeljev za obstoj državne birokracije.
Izenačevanje birokracije z državnim aparatom ni le v nasprotju z avtorjevo in Markovicevo defini-cijo, temveč z več ali manj splošno sprejetim pojmo-vanjem birokracije (tiste v državni sferi) — kot državnega aparata, ki se y določenih družbenih po-gojih relativno osamosvoji od vladajočega razreda ali družbe, pri čemer je eden od pogojev, ki omogo-čajo to osamosvojtev »materialna baza«,  razpolaga-
ii&u,ii\jiKjiM»ja, pouprta s Siio(<, je osnova za osamosvo-jitev (birokratizacijo) državnega aparata. Brez nje je bil državni aparat na primer v klasičnem kapita-lizmu z vso zakonodajo in silo vred, kot pravi Mar-kovič, le sluga buržoazije, ki je razpolagala s sred-stvi proizvodnje. V sodobnem kapitalizmu, ko je dr-žavni aparat neposredno vpleten v produkcijo, pa se soglasno ugotavlja njegovo birokratiziranje v zgor-njem pomenu.
»Marksistični krogi so na to problematiko (»no-vega razreda«, »vodilne plasti« ipd.) psihološko ob-rambno nastrojeni, razvijajoč povsem naravno obrambno reakcijo na protikomunistično propa-gando... Toda treba je paziti, da obrambna reakcija ne zamegli pogleda na realne probleme. Za prihod-nost socializma je nevarnejše, če spregledamo zlo, ki ga je lažje dušiti v kaleh kot v dozoreli obliki, kakor pa so udarci (z »novim razredom«) za-strupljenih puščic antikomunistične propagande«. (A. Schaff, Marksizm a jednostka ludzka — Studia sociologiczne 1964/4). Prav to pa zahteva, da se ome-njene problematike lotevamo zavedajoč se tako njene pomembnosti kot njene resnosti in ne dajemo z lahkomislenim pisanjem sami hrane protikomu-nistični propagandi. Kajti kdo nastopa s protikomu-nistično propagando in s kakšnimi nameni, ni ne v zgodovini ne danes v svetu nobena skrivnost. Tega bi se moral tudi avtor članka nekoliko bolj zavedati.
II.
Potem ko je od zamenjave uredništva Sodobno-sti prišel do ugotovitve o takorekoč razredni razkla-nosti naše družbe in njeni totalni zbirokratiziranosti, se je šele spomnil, da vendarle ni docela tako, ker ob-stoji poleg navedenega še samoupravljanje. Analizo družbene strukture, ki najprej izloči bistven element, skonstruira v njegovi odsotnosti celotno shemo družbe in se pomni nanj šele, ko je to opravljeno — to pa tako, da ga doda, ne da bi s tem imel za po trebno karkoli korigirati — ne moremo proglasiti za vredno posnemanja.
Samoupravljanje je po avtorju y krizi: ker je razbito na med seboj »sovražne« si sanioupravne skupine proizvajalcev, ki temeljijo na proizvodnji zaradi delitve (zaradi ustvarjanja čim večje vredno-sti), kar vodi do prepirov za večji delež in s tem do ohranjevanja birokracije, ki je v takem sistemu po-trebna, da vzdržuje red. Skratka v krizi je zato, ker kljub vsemu še vedno ni odpravila politične biro-kracije in države. »Samoupravljanje ne more in ne sme biti usmerjeno niti v večjo proizvodnjo prej ome-njene vrednosti niti v golo razširjanje svoje mate-rialne baze niti v delitev in standard. Samoupravlja-nje mora v svojem uveljavljanju delovati in stremeti predvsem za dejansko odstranitev politične birokra-cije in države, za dejansko ukinitev svoje razbitosti na med seboj »sovražne« si samoupravne skupine in
Nadaljevanje na 4. strani
ZASNOVE STRAN 3
NADALJEVANJE S 3. STRANI
medsebojnega prepira za Čim večji delež v delitvi. Uresničevati mora revolucionarno preobrazbo danih odnosov, njegov interes mora biti proizvodno — revo-lucionaren.«
Samoupravljanje »mora«, samoupravljanje »ne sme«, »interes« samoupravljanja... Vsaka analiza za-bteva svoje pojme in njihovo ustrezno uporabo. Ne-ustrezni pojmi ali njihova neustrezna uporaba lahko spravijo razmišljanje na napačen tir ali sploh v slepo ulico. Operiranje s Politiko, Samoupravljanjem, Tr-gom, Birokracijo je najboljša pot, da se zgubi iz vida, da gre pri vsem tem za ljudi in njihove odnose, na-mesto tega pa' se vidi odnose med poosebljenimi sila-mi, ki nekaj »morajo«, »nočejo« itd., mimo konkret-nih ljudi in brez njih. Do neke mere je tako pooseb-ljanje (ali bolje rečeno popredmetenje) upravičeno pri tistih odnosih med ljudmi, ki so odtujeni odnosi, uveljavljajoči se do konkretnih ljudi v resnici kot v njih tuja sila, mimo njih in njihove volje. (Lahko go-vorimo o »zahtevah trga«.)
Izvirni greh pa je, če to delamo pri samouprav-ljanju. Samoupravni odnosi so po definiciji nasprotni vsakim odnosom, ki se uveljavljajo neodvisno od ljudi, njihove zavesti in volje. So odnosi, v katere ljudje hote in zavestno vstopajo, ali jih pa ni. Ljudje ravno ustvarjajo medsebojne samoupravne odnose, da bi v njih in preko njih lahko nastopali kot ljudje, ne pa kot objekti njim odtujenih sil, poosebljenih v dru-gih ljudeh, da bi ustvarili na vseh področjih človeške odnose. Ne počno pa tega zato, ker so šele sedaj spoznali, da je tako bolje, temveč, ker so šele sedaj dozoreli pogoji (kjer pa niso, jih je treba najprej ustvariti).
če to upoštevamo, je jasno, da samoupravljanje ne more biti usrnerjeno ne v delitev ne v proizvod-njo, pa tudi ne v odstranitev politične birokracije, oziroma da je sama formulacija napačna. Samouprav-ljanje ni usmerjeno v večjo proizvodnjo, toda ljudje morajo tudi v samoupravnih odnosih (več) proizva-jati, če nočejo, da samoupravni odnosi v proizvodnji ne propadejo na račun drugih, v katerih se bo, ali se je, lahko (uspešno) proizvajalo. (Odnosi znotraj orga-nizacij seveda niso le odnosi neposredne proizvodnje in delitve — odnosi gospodarjenja — čeprav so za go-spodarsko organizacijo temeljni. Delovna organizacija je hkrati tudi delovna skupnost, z vsem bobastvom odnosov in dejavnosti, ki so in morajo biti v vsaki skupnosti. Zanemarjanje teh odnosov in dejavnosti ne le, da osiromaši temeljne samoupravne odnose, tem-več jih lahko neposredno ogroža.)
Ne »mora« samoupravljanje ukiniti politično biro-kracijo, temveč bodo ljudje nadomestili birokratske odnose s samoupravnimi, če bodo za to pogoji — ti nesrečni »pogoji« pa so ravno možnosti, da ljudje v samoupravnih odnosih ravno tako oziroma bolje pro-izvajajo, bolje zadovoljujejo svoje življenjske potre-be kot v birokratskih ali blagovnih. S samimi mož-nosti za to, samoupravnih odnosov še ni — treba jih je še ustvariti, kar pomeni tudi odpraviti birokratske, na primer. Toda, kjer teh možnosti ni, noben for-malno izvoljen delavski svet in noben statut ne bosta ustvarila samoupravnih odnosov. Ali bo podjetje pro-
padlo ali pa se bodo pod institucionalizirano samo-upraviiu iujiiiiu uveijavlja,u uiugauu uvj^-i, x«,t.*,   .«
lja seveda v širšem merilu za državo in državno go-spodarstvo v celoti.
Ravno to pa avtor pozablja, ko trdi, da je kriza samoupravljanja v tem, ker še ni odpravilo birokra-cije, oziroma ker imamo tak model (pogruntan in vzdrževan od hudobne birokracije), ki birokracijo rabi. Isto nerazumevanje kaže njegovo mnenje, da moramo proces uveljavljanja samoupravljanja v de-lovnih organizacijah imeti za dovršen, oziroma da je njegov nadaljnji razvoj možen šele po uveljavitvi »samoupravljanja naroda v celoti« in zaradi nje. ' Nedvomno tisti, ki jim birokratski odnosi ugajajo, ovirajo samoupravljanje, toda v čem je glavna težava samoupravljanja, lahko pokaže le konkretna analiza. 2e dosedanje analize in opažanja marsikaj povedo: da imamo tovame z nepismenimi ali pol pismenimi delavci, z ogromno letno fluktuacijo; da se v delavske svete volijo predvsem kvalificirani delavci oziroma da imajo ti v njih odločilno besedo — ker pa pogosto obstoje med raznimi kategorijami delavcev znotraj podjetja izrazita nasprotja, to vodi do konfliktov med DS in večino delavcev; da so določene katego-rije delavcev praktično brez vpliva na samouprav-ljanje in to zafadi »nezainteresiranosti« pogojene z nizko izobrazbo, polproletarskim položajem, neveza-nostjo na podjetje itd.; da se ponekod kažejo znaki formiranja »delavske aristokracije«, katera združuje kvalificirano plast in člane raznih organov samo-upravljanja, ne glede na izvor, ki pa se jih korumpira z raznimi privilegiji v podjetju itd. (Glej tudi Naše teme 1964/12 — Aktualni društveni in idejni aspekti sa-moupravl j an j a.)
Govoriti, da je temu kriv obstoj razparcializira-nega samoupravljanja in politične birokracije, da je brez njune odprave uveljavljanje samoupravljanja v kolektivih dovršeno, da bo šele ta tu karkoli spreme-nila, je milo rečeno, smešno iri kaže le na skrajno enodimenzionalnost gledanja, zaverovanega zgolj v anarhistični ideal »odstranitve države in politike.«
Vsekakor pa je na liniji avtorjevega gledanja in reševanja krize samoupravljanja resničen problem na-sprotja -med blagovnimi in samoupravnimi odnosi, če-prav je tudi tu pot, po kateri je do problema prišel, absurdna. Glavni greh samoupravljanja na nivoju podjetja naj bi bila proizvodnja zaradi delitve oziro-ma sploh, da večja proizvodnja nastopa kot temeljni socialistični interes, ne pa »kvečjemu kot posledica česa drugega«.
Proizvodnja ne more biti ne temeljni soeialistični interes, ne posledica česa drugega. Večja proizvodnja je condiUo sine qua non socializma, je tako lahko včasih tuai temeljni interes, lahko pa je in tudi je, posledica še »česa drugega« — boljših medčloveških odnosov, višje kulturne in civilizacijske ravni proiz-izvajalcev, razcveta ustvarjalnosti vsakega človeka. Predvsem pa je osnova tega »česa drugega«. Dela (v tistem pomenu, za katerega mladi Marx nekje pravi, da ga bo treba ukiniti) kot sredstva za zadovoljeva-nje življenjskih potreb, kot proizvodnje zaradi potroš-nje, najtežje oblike odtujitve dela — da se kot spe-
ZASNOVE STRAN 4 
cifično Cloveško uporablja za nekaj nespecifično člo-veškega, golo reprodukcijo življenja — se človeštvo ne bo znebilo. V prizadevanju po realizaciji Marxove (človeške) vizije po »carstvu svobode«, kjer je delo-ustvarjalnost (ne proizvodnja) osnovna človekova po-treba, bo tako ali drugače v eni ali drugi obliki skr-čeno na minimum, toda odpravljeno ne bo. »Proizvod-nja zaradi delitve« (zaradi deleža pri delitvi) je samo oblika neizogibne proizvodnje zaradi potrošnje v po-gojih družbene delitve dela, kjer proizvajalec ne dela proizvodov zase, temveč za druge, da si s tem pridobi pravico do deleža v delitvi celotnega družbe-nega produkta, ki mu omogoča eksistenco. Interesk »proizvodnje zaradi potrošnje«, ne more nadomestiti noben »proizvodno-revolucionaren interes«. Menda av-tor ne pričakuje, da bi gradili piramide?
V blagovni proizvodnji, kakršna je naša, se delež pri delitvi odmerja po vrednosti, ki je priznana pro-izvajalcem produkta. Da se ta pojavlja preko cene iz-delkov, ki je odvisna razen od vloženega mftvega in živega dela še od ranogih drugih faktorjev, tudi od tistega, kar imenujemo ponavadi špekulacijo, ni no-bena skrivnost. Da teže proizvajalci za čim večjim deležem v delitvi in da to v blagovni proizvodnji nuj-no vodi do »nesocialnih«, »egoističnih« dejanj proiz-vajalcev na škodo drugih proizvajalcev in družbe, da je to celo »normalno«, prav tako. Delati iz tega zaklju-ček, da gre tudi pri nas za povsem enako borbo vseh proti vsem kot v kapitalizmu, da je to usodno za nadaljnji razvoj socialističnih odnosov, pa je — upajmo — vseeno pretirano. Interesi blagovnih pro-izvajalcev ne vodijo le do medsebojnega nasprotova-nja, temveč tudi do združevanja. Poleg tega blagovni odnosi niso edini odnosi, v katerih nastopajo proiz-vajalci med seboj. Proizvajalci so tudi člani sindikata, ZK, predstavniških organov, potrošniki, ki občutijo težave gospodarstva v celoti. Kolikor pride pri proiz-vajalcu kot članu podjetja ali celo njegovega vodstva najbolj do izraza njegova »egoistična« narava, pogo-jena z blagovnimi odnosi, pa kot član sindikata, ZK, predstavnik v občinski skupščini, potrošnik vendarle izraža tudi druge aspekte svoje družbene situacije. Ti organi zato lahko vplivajo na egoistične težnje posa-meznih podjetij. Upoštevati moramo tudi razliko med tem, da je pri nas subjekt blagovne proizvodnje kolektiv (več deset, sto ali tisoč ljudi )in med subjek-tom proizvodnje v kapitalizmu, enim ali nekaj kapi-talisti. Kolektiv oziroma njegovi člani ne bodo nikoli nastopali y takšni meri zgolj kot subjekti blagovne proizvodnje, kot je to na primer kapitalist, ki je de-jansko le poosebljen kapital, z edinim ciljem kapi-tala, večanjem profita. Ta prednost pa pride do izraza seveda le, kolikor se pri gospodarskih odločitvah uve-ljavlja res volja kolektiva, ne pa zgolj vplivnih posa-meznikov. čim razvitejše je samoupravljanje znotraj podjetja, čim močnejše so organizirane sile, delav-skega razreda, — sindikati in ZK, — tem manj je zgolj »egoističnih« potez naših blagovnih proizvajal-cev. Vendar je še neizogibna država da oblastno pre-prečuje ekscese, predvsem pa, da skrbi za take po-goje ^ospodarjenja, v katerih se bo prizadevanje za večji delež v delitvi lahko v čim večji meri uresniče-valo le preko prizadevanja %a večjo in ustreznejšo proizvodnjo.
moupravni odnosi. Odnosi med ljudmi, ki nastopajo kot odnosi med stvarmi, izključujejo človeške (samo-upravne) odnose. če dodamo še nujnost države (dasi ne neizogibno zbirokratizirane — toda vendarle odtu-jene politične sfere), je vsekakor več kot zaželen vsak predlog, ki si prizadeva odpraviti nesamoupravne od-nose med delovnimi kolektivi. Kaj predlaga Urbančič? Vse najboljše — treba je preiti od samouprav-ljanja zgolj v delovnih organizacijah k samoupravlja-nju naroda y celoti, s tem, da se samoupravne sku pine proizvajalcev povežejo med seboj ne preko trga, temveč samoupravno, in s tem, da so vsi organi na višjih nivojih s centralnimi vred le organi družbenega samoupravljanja. Lepo — toda s tem je povedano to-liko kot nič, oziroma toliko, kot je bilo že neštetokrat povedano: tavtologija, da bomo blagovne odnose na-
domestili s samoupravnimi s tem, da jih bomo nado-mestili s samoupravnimi, politične pa prav tako.
Tudi doslej delovnih organizacij nihče ni oviral, da bi se povezovale med seboj, ustvarile skupno pro-izvodnjo, skupne samoupravne organe. In mnoge se tudi so. Sploh gre razvoj v smeri čedalje večjega po-vezovanja delovnih organizacij v najrazličnejsih obli-kah. Toda blagovne proizvodnje samo s tem ne bomo odpravili, pa čeprav bi ta proces v limiti vodil k zdni-žitvi vaega narodnega gospodarstva v eno samo »ne-blagovno« povezano produkcijo. S tem bi se kvečje-mu vrnili tja, kjer srao že bili — k enotnemu plan-skemu gospodarstvu, Ie da tokrat izpopolnjenemu, rastočemu v večji mefi od spodaj navzgor itd. Skupni organi na višjih in najvišjih nivojih — pa četudi bi bili vsi dosledno formirani od predstavnikov nižjih samoupravnih- organov bi bili ravno tako neizogibno državni organi kot prej; le morda bolj. demokratični in učinkoviti.
Centralizirano plansko gospodarstvo dosedaj ni-kjer n| odpravilo delovanja zakona vrednosti, temveč ga je navadno v skodo gospodarskega razvoja le de-formiralo, tako da so ga povsod začeli opuščati v ko-rist večje sproščenosti delovanja posameznih delov-nih organizacij in s tem zloglasnih »razkrojenih« in-teresov. Blagovne odnose je res mogoče odpraviti le s tem, da obstoji namesto množice privatnih del izo liranih proizvajalcev neposredno družbeno delo zdru-ženih proizvajalcev. Toda to, da je delo v okvirilv družbene lastnine in plana (ali skupnega dogovora) še ne pomeni, kakor so pokazale izkušnje, da ga lah« ko v resnici imamo za neposredno družbenega. Brez tega pa ni odprave blagovne proizvodnje. Za do-sego tega cilja so neobhodni pogoji, ki jih lahko ustvari šele nadaljnji razvoj proizvajalnih sil, na pri-mer avtomatizacija — poenotenje dela na osnovnih proizvodnih procesih, udeležba vseh v neposredni proizvodnji itd. Da ne omenjamo problema medna-rodnega trga in eventualnih pogojev, ki danes sploh še ne morejo biti poznani. Vsako »odpravljanje« bla-govnih odnosov, ne da bi to upoštevali, je lahko le vračanje nazaj.
Ali nastopajo neki organi na višjih nivojih kot samoupravni ali državni, ni odvisno od tega, kako so voljeni in kako se imenujejo (čeprav način volitev nedvomno vpliva na to, koliko so podvrženi birokra-tizaciji, koliko so demokratični). Tudi današnje skup-ščine so, čeprav. ne povsem dosledno, izbrane nepo-sredno iz samoupravnih organov, toda kljub temu so nesporno tudi državni organi. V družbi, kjer na-stopajo interesi, ki si med seboj v taki aii drugačni meri nasprotujejo, bodo sklepi skupnih organov o zadevah, kjer je enotnost nujna, v toliko državni, oblastni, v kolikor se jim nosilci interesov, ki niso v skladu s terai sklepv ne bodo zavestno in prosto-voljno podrejali, in v toliko samoupravni, kolikor bodo plod soglasnega dogovora. Prvi slučaj pa bo tem pogostejši, čim bolj si interesi nasprotujejo in čim manj je učinkovito delovanje organiziranih zavestnih sil — partije in sindikata — od znotraj usmerjenih v uveljavljanje interesov celote. Prav tako se samo s tem ne bi znebili profesionalnih politikov — če le drži Urbančičeva trditev, da je »zgovarjanje... na kompliciranost upravljanja družbe (le) deloma ob-rambni refleks birokracijett..                         .
Skratka, če bi avtor nekoliko domislil, kaj pred-stavlja njegov predlog za rešitev krize samoupravlja-nja, bi lahko še enkrat zapisal: »Vse to je res, res pa je tudi, da se pri prehodu skozi ta čudovito odprta vrata... znajdem tam, kjer sem bil prej.« Oziroma lahko celo za korak zadaj.
Njegovemu vprašanju, kako iti naprej v razvoju samoupravljanja k samoupravljanju dmžbe v celoti, ni kaj očitati. Toda, da bi sploh lahko dobili odgovor nanj, je treba spraševati, upoštevajoč vso kompleks-nost problema. Mišljenje, ki se giblje le v okvirih dileme, »je ali ni birokracije in države,« ne le da ni sposobno videti glavnih ovir za Tiadaljnji razvoj sa-moupravljanja, ampak (prav zato) tudi ni sposobno napraviti koraka naprej niti v razreševanje svoje (edine) dileme.                              Marko Kerševan
Andrej Jemec: Pejsaž XIV.