200
Ob Balkanu.
(Spomini iz Bolgarije.  — Spisal Jos. Repina.) (Dalje.)
II.
Ivano sva se poslovila z Ilijo od šipkar-skega mehandžije, kateri nama je bil Še za odhodnico pripravil obilen zajutrek v zahvalo, da sva mu prepustila   celega   merjasca;   moža
na obrazu —, koliko plena pač pripade njemu, in tem večja je bila njegova radost, ko sem mu radovoljno odstopil svoj delež; istotako je storil tudi Ilija. Bolgarju se ne more odrekati malo sebičnosti. — Pot je sedaj vodila navzdol,
je namreč poprej skrbelo, — to sem mu videl     početkoma strmo, polagoma je prešla v ravan.

; ;
!*&k *MČ?J "

Cesta iz Kotora do Črnogore.
Jutro je bilo krasno, hladna sapa je pihljala, in sveži zrak je oživljal i naju jezdeca i konja. V naglem diru sva se bližala Kezan-liku. Okolica tega mesta je rajska. Krog in krog gosta polja cvetočih rož, rdečih, žoltih in belih, ki prosto rasto druga poleg druge, vmes pa so še nasajene zelene oljke. Oko se težko loči od te lepote. In šele duh iz teh brezštevilnih cvetnih Čas! — Človek je malone omamljen.
Tu v Kezanliku se namreč pridelava obilo dragocenega rožnega olja, katerega se zlasti v Turčijo mnogo proda. In Če pomislimo, da je treba mnogo tisoč lističev, da se pridobi samo par kapljic, potem se ne smemo Čuditi, da je to olje tako drago.
Prijezdila sva v majhen gozd. „ Onkraj gozda se vidi Kezanlik", opomnil je Ilija.
„Torej bodeva v kratkem tam. Želim si ogledati mesto. Ali veš za dobro gostilno, kjer bi se ustavila?"
„Da; najdobar i najhubav1) je hotel,Balkan'. Last je mojega prijatelja, kateri te bode na rokah nosil, ker te bom pripeljal jaz, kateri sem nesel na svojem hrbtu tristo in — —." Nenadoma je bil prenehal pri svoji blagajni, zroč v goščavo na desni.
„Kaj pa gledaš tako pazljivo:"
„Ali nisi ničesar Čul, gospodine?"
»Kaj?«
*) Najlepši.