PONEMCITI SO JIH HOTELI Alenka Simikic IZVLEEEK V prispevku so s pomoejo dokumentarnega gradiva zapisani spomini treh prebivalcev vasi Koritno na vojna leta 1941–1945. To so spomini na otroštvo in kolikor te•je je to bilo, toliko vee je spominov. Do sedaj je bilo objavljenih •e kar nekaj prieevanj o •ivljenju v izgnanstvu, vendar so bili to v glavnem spomini na •ivljenje v lagerjih. Niso pa bili vsi ljudje samo izgnani, nekateri so bili poleg tega tudi izgnani in ponemeeni, drugi so ostali doma in v strahu eakali na izgon. V prispevku objavljamo spomine tudi na taka otroštva. Pripovedi so, kolikor se je le dalo, toeno povzete, veasih dobesedno. Domaeih izrazov zaradi la•jega razumevanja v glavnem nisem uporabljala. Same pripovedi dopolnjujejo citati iz prispevka Toneta Ferenca v zborniku “Izgnanci” oziroma iz njegove knjige “Nacistiena raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945”. Z njimi sem •elela pripovedi dopolniti, veasih pojasniti ali pa podkrepiti. KLJUENE BESEDE: Slovenija, etnologija, zgodovina, druga svetovna vojna, Posavje, spomini ABSTRACT Based on documentary material the article presents the memories of the 1941–1945 period, related by three inhabitants of the village of Koritno. These are memories of their childhood and the harsher their childhood was, the more memories they have. To date several memoirs have been published on life in exile, but they are mainly memories of people’s life in concentration camps. However, some people were not only expelled, but also forcibly germanized, while others, who stayed behind, were in constant fear of being expelled. The article contains memories of the childhood of the latter group. These stories are recorded as accurately as possible, sometimes word by word. To be understandable, the use of dialect expressions was restricted to a minimum. The stories are complemented by quotations from Tone Ferenc’s articles in the collectionIzgnanci(Expellees) and from his book Nacistiena raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945 (The Nazi Germanization Policy in Slovenia in 1941–1945). I used them to complement, explain or substantiate people’s memories. KEY WORDS: Slovenia, ethnology, history , Second World War, Posavje, memories, expellees Ko sem pred leti prvic prišla v kraje JV Slovenije, tik ob hrvaški meji, nisem vedela, da bom poleg pokrajine tako vzljubila tudi ljudi. O Kranjcih, kot se sami imenujejo, ker prebivajo na južnem bregu Save, torej Kranjskem, nisem vedela dosti. Po nacionalnem Alenka Simikic karakterju sem pac razlocevala le Gorenjce od Štajercev, Primorce od Dolenjcev, Korošce od Prekmurcev. Kranjci pa ne sodijo niti med Dolenjce, kaj šele med Štajerce, pa ceprav jih loci od njih le reka Sava, združuje pa veliko družinskih vezi. Oni so Kranjci in tudi ce jih življenjska pot pripelje na Štajersko, ostanejo Kranjci. Govorim o prebivalcih KS Velika Dolina, o vašcanih Koritnega, Laz, Ponikev, Cirnika, Male Doline, Velike Doline, Brezij, Rajca, Gaja, Ribnice, Podgracena, Nove vasi in Slovenske vasi. To so prijazni, odprti ljudje. Kot “vikendašico” oziroma Ljubljancanko, kot mi pravijo med seboj, so me zelo hitro sprejeli medse, cesar, v to sem prepricana, mnogo “vikendašev” iz drugih krajev ne more reci. Tako ni nic cudnega, da je Koritno vsak teden od petka do nedelje ter vse druge proste dni postalo moj drugi dom. Že ob prvih stikih, prvih pogovorih s Koricani sem velikokrat naletela na besede kot “ko smo bili izseljeni”, “ko smo prišli iz Nemcije” ali “ko smo bili v Nemciji”. Vedela sem sicer, da je bilo med drugo svetovno vojno veliko ljudi izgnanih, po zaslugi vlaka “Bratstva in enotnosti” pa sem nekaj vec vedela le o izgnancih v Srbijo, o izgnanih v Nemcijo, kar me je danes sram priznati, pa tako rekoc nic. O njih se v šoli nismo ucili, do pred nekaj leti pa se tudi govorilo in pisalo ni dosti o tem. Vedela sem o nameravanem ponemcenju slovenskega naroda, da pa so to Nemci v takem obsegu tudi zaceli uresnicevati, je bilo zame prav šokantno spoznanje. Najprej me je to poglavje iz naše polpretekle zgodovine, življenje teh ljudi, zacelo zanimati osebno, ker o tem pac nisem vedela nicesar, potem je to preraslo v profesionalno zanimanje. Najprej z vidika, ki ga pokrivam že vec kot dvajset let, to je dokumentalistike, saj sem vedela, da v našem muzeju ni niti enega dokumenta, niti ene fotografije, ki bi osvetljevala življenje izgnancev. Seveda stroka, to je etnologija, ob tem ni mogla ostati ob strani. Tako se imam usodi Koricanov in prebivalcem sosednjih vasi zahvaliti, da sem po tolikih letih zopet zacutila draž terenskega dela. Lansko poletje sem se tako namesto s kriminalkami in drugo poletno literaturo oskrbela za dopustniške dni z vso dosegljivo literaturo o izgnancih. Ni je prav veliko, toda še vedno vec, kot sem sprva pricakovala. Predvsem gre za spomine bivših izgnancev, kot je “Bucka na Dolenjskem skozi cas” Ivice Žnidaršiceve, “Izgnanci” Franceta Šetinca, “Še pomnimo: spomin Šentjancev, Krmeljcanov in Tržišcanov na izgnanstvo in begunstvo: 1941–1945” Janeza Kosa ter seveda zbornik “Izgnanci”, ki ga je leta 1993 izdalo Društvo izgnancev Slovenije. Ob branju teh knjig in ostale literature vezane na to temo, sem videla, da resnejšega raziskovanja tega obdobja ne bom mogla zaceti brez poznavanja osnovne literature, knjige ki so jo citirali tako bivši izgnanci kot zgodovinarji, to je “Nacisticna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945”. Zajetno delo, ki bi ga moral poznati vsak Slovenec, kot sem ugotovila, ko sem knjigo prebrala. Pri svojem, tako rekoc “vikendaškem” raziskovanju še nisem prišla do arhivov, vendar mi knjiga Toneta Ferenca to pomanjkljivost zaenkrat še odlicno nadomešca. Ko sem zacela s terenskim raziskovanjem, sem se sprva skušala omejiti le na vas Koritno, kar pa se je že ob samem zacetku pokazalo kot nemogoce. Prebivalci KS Velika Dolina so namrec kot velika družina. Sorodnike imajo po vseh naštetih vaseh in današnji Koricani so bili vcasih Cirncani, Brezjanci, vašcani Ponikev ali Laz oziroma bivši Koricani sedaj živijo v teh in ostalih vaseh KS. Ponemciti so jih hoteli Na zacetku niti nisem imela namena, da bi karkoli objavila. Skušala sem le dobiti cim vec dokumentacijskega gradiva, cim vec pricevanj in ob odlocitvi, da vendarle nekaj tudi napišem, sem se znašla pred dilemo. Gradiva, da bi o življenju izgnancev iz vasi Koritno oziroma KS Velika Dolina napisala kaj vec, še nimam toliko, po drugi strani pa imam obcutek dolžnosti, da se vsaj s krajšim prispevkom zahvalim Koricanom za njihov cas in njihovo zaupanje. Tako sem se odlocila, da ob etnologiji še vedno ostanem tudi dokumentalistka in kot osnovno vodilo treh razlicnih zgodb vzamem dokumentarno in slikovno gradivo, s pomocjo katerega so se porajali tudi spomini treh informatorjev. Drugo vodilo mi je bila starostna struktura informatorjev. So tako rekoc generacija, letniki 31, 33 in 34, kar pomeni, da so bili ob zacetku vojne stari 7, 8 oziroma 10 let. Torej gre za spomine na otroštvo in kolikor težje je to bilo, toliko vec je spominov. Tretje vodilo pri moji izbiri pa je bila raznolikost njihovih usod. Niso bili vsi ljudje izgnani, 257 nekateri so bili poleg tega še ponemceni, drugi pa so ostali doma, saj Nemci niso rabili delavcev samo v Rajhu, temvec tudi v okupiranih deželah. Tako so v izbranih spominih predstavljena tri razlicna otroštva, trije razlicni spomini na hudo in dobro. Pripovedi so, kolikor se je le dalo, tocno povzete, vcasih dobesedno. Domacih izrazov zaradi lažjega razumevanja v glavnem nisem uporabljala. Same pripovedi dopolnjujejo citati iz prispevka Toneta Ferenca v zborniku “Izgnanci” oziroma iz njegove knjige “Nacisticna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945”. Z njimi sem želela pripovedi dopolniti, vcasih pojasniti ali pa podkrepiti. Izgon prebivalcev Posavja in Obsotelja, torej tudi prebivalcev obcine Brežice, kamor je sodila Velika Dolina, je sodil v t.i. tretji val. Iz okoli 20 kilometrov širokega pasu ob novi nemško-italijanski in nemško-hrvaški državni meji naj bi izgnali vse ali skoraj vse slovensko in drugo nenemško prebivalstvo. Iz Posavja in Obsotelja naj bi tako izgnali 65.000 oseb oziroma 88.9% prebivalstva, po kasnejših popravkih pa 46.000 oseb. Na njihove domove naj bi naselili predvsem kocevske Nemce. Prav njim gre “zahvala”, da je do tega množicnega izgona Slovencev v resnici prišlo. Izgon tretjega vala naj bi se namrec zaradi neugodnih politicnih razmer konec septembra v Jugoslaviji pricel šele spomladi leta 1942, pri tem pa, kot pravi Ferenc, “se nehote vsiljuje vprašanje: ali bi nacisti v razmerah, kakršne so bile spomladi 1942. leta, še lahko opravili svoj genocidni posel” (Ferenc 1993: 59). Zaradi pritiska Kocevarjev, da se preselitev opravi do zime, se je Himmler odlocil, da bodo Slovence izgnali cimprej v t.i. preselitvena taborišca Volksdeutsche Mittelstelle, kjer so bivali Nemci, ki so se preseljevali iz raznih dežel v Nemcijo in nato na okupirana obmocja. To sicer ni bilo v skladu s prvotnim nacrtom, da se v Rajh izselijo samo tisti Slovenci, ki so sposobni za ponemcenje, zato je Himmler 18. oktobra izdal odredbo, ki jo za boljše razumevanje spominov navajam v celoti. “Da bi izpraznili obsavsko-obsoteljski pas in brežiški trikot na Spodnjem Štajerskem, je treba tamkaj živece Slovence oziroma vindišarje (v nadaljevanju na kratko imenovani “spodnještajersko prebivalstvo”) takoj izseliti in prepeljati v stari rajh. O izselitvi okoli 3.000 tamkaj živecih Hrvatov bo izšlo posebno povelje. Alenka Simikic Spodnještajersko obmejno prebivalstvo bo ponemceno, v kolikor bo ugotovljeno, da je za to sposobno. Pridržujem si pravico, da bom v danem casu odlocil o njihovi ponovni naselitvi glede na njegovo vedenje in sposobnost ob upoštevanju njegovega dosedanjega posestnega stanja. Glede na to, da gre pri vecini prebivalcev, ki jih je treba izseliti, za ljudi, ki niso posebno sovražno razpoloženi do Nemcev in ki so sorodniki tistih ljudi na Spodnjem Štajerskem, ki jih je treba ponemciti, je treba z njimi lepo ravnati. Gotovino in osebno imetje lahko vzamejo s seboj, kolikor to dopušcajo transportne razmere. Prosim šefa civilne uprave v Spodnji Štajerski gauleiterja dr. Uiberreitherja, ki je 258 moj pooblašcenec, da poskrbi za to, da bo z ustreznim pojasnilom prebivalstvu po možnosti preprecil nemire. Prosim, da skupaj z uradi, ki izvajajo izseljevanje, posebej poudarjate, da imajo izseljenci, kolikor se bodo v prehodnih nastanišcih dobro vedli in opravljali posle, ki jim jih bodo odredili, možnost, da bodo pozneje v svoje zadovoljstvo ponovno naseljeni na obmocju, ki ga je še treba dolociti. V posameznostih odrejam: I Izseljevanje spodnještajerskega obmejnega prebivalstva mora potekati tako hitro, da bo zagotovljeno naseljevanje Kocevarjev od kmetije do kmetije. II Za vodstvo izselitvene akcije pooblašcam svoj štabni urad, ki si naj za poenostavitev uredi v Mariboru nekakšen vodstveni urad. III Komandant varnostne policije in varnostne službe v Mariboru bo dal mojemu štabnemu uradu na voljo gradivo, ki ga ima že iz predhodne popisne akcije, in ves svoj aparat za popis spodnještajerskega prebivalstva. Odgovoren je, da bo odvajanje obmejnega prebivalstva z domacij potekalo brez trenja, in za prevoz v vlake oziroma zacasen sprejem v prehodno taborišce, ce bi pri odvažanju nastali iz prometnotehnicnih vzrokov kakšni zastoji. IV Šef redarstvene policije poskrbi za prevoz obmejnega prebivalstva iz Spodnje Štajerske do taborišc Volksdeutsche Mittelstelle. Volksdeutsche Mittelstelle pa mu da na voljo za to izkušene vodje in spremljevalce transportov. V Volksdeutsche Mittelstelle da na voljo potrabna taborišca in prevzame skrb in oskrbo v taborišcih. VI Za pregled obmejnega prebivalstva v taborišcih bo poskrbel šef varnostne policije in varnostne službe. Ponemciti so jih hoteli VII Volksdeutsche Mittelstelle mora pravocasno obvestiti vodje SS in policije, v katera taborišca bo nastanila spodnještajersko obmejno prebivalstvo, da bodo že prej pripravili zavarovanje. Volksdeutsche Mittelstelle je odgovorna za to, da vse dogodke, ki zahtevajo posredovanje varnostnih organov, pravocasno sporoci tistim krajevnim uradom, ki jih bodo dolocili višji vodje SS in policije. Podžigalce nemirov in hujskace je treba najhitreje lociti od ostalega obmejnega prebivalstva in prepeljati v posebna delovna taborišca šefa varnostne policije in varnostne službe. VIII Spodnještajersko obmejno prebivalstvo je treba po prihodu v taborišce najhitreje 259 poslati na delo. Iz taborišc bodo izpušcene samo tiste osebe, za katere bodo ugotovili, da so sposobne za ponemcenje. IX Moj štabni urad bo zagotovil popis premoženja izseljencev, da bi lahko pri poznejši naselitvi upošteval prejšnje premoženjsko stanje. Navodila za morebitno nadoknado premoženja bodo izšla pozneje. X Nadaljnja izvršilna dolocila bo izdal moj glavni štabni urad.” (Ferenc, 1993:60,61) Razglas o državnopoliticnih ukrepih v obmejnem ozemlju je izšel na letakih 20. oktobra, izseljevanje se je zacelo 23. oktobra. Prebivalci Velike Doline so bili izgnani 1. novembra. Izgon tretjega vala se je koncal uradno 12. avgusta 1942. V Nemcijo je bilo s tega obmocja tako skupno izgnanih 37.000 ljudi, od tega iz Velike Doline 1150 (Barkovic 1999: 4). Doma je po podatkih Toneta Ferenca v Veliki Dolini ostalo 21 družin oziroma 80 ljudi (Ferenc 1968: 409). Ivan Kvartuh, rojen 1933, Koritno 12 Družina Kvartuh – stari oče Miha (1876–1960), stara mama Marija (?–1945), stara teta Bara (1877–1943), oče Janez (1908–1993), mama Ana, rojena Prišelj na Brezjah (1912–1987), stric Tone (1913–1992), sestri Nada (1935) in Cilka (1940), brat Franc (1938) ter informator so bili izseljeni 1. novembra 1941 v spodnjo Šlezijo. Do leta 1942 so bili v taborišču Bethlehem, nato v Schönbergu, osvoboditev pa so pričakali v taborišču Heizendorf. V Schönbergu je leta 1943 umrla teta Barica, na poti v domovino pa v zbirnem taborišču Oelz stara mama. V Schönbergu se je leta 1943 rodila sestra Veronika. Alenka Simikic Prevzemni protokol; original last Kvartuh Ivana, Koritno 12 Ponemciti so jih hoteli Alenka Simikic “Doma so popisali, ker so obljubljali, da kar bomo doma pustili, da bomo tam dobili. To nas bo cakalo v Rajhu, potem je bilo pa vse drugace. To se jaz dobro spomnim, sem na ušesa vlekel. Plakati so viseli, vendar nas niso strašili, ceprav so se stari ljudje pogovarjali, da ne bo dobro, da je Hitler strog, da smo slabe case doživeli. Strah je bilo vse, preplašeni so bili, saj so že takrat viseli lepaki, da so te in te postreljali, ker so se upirali, ker so kradli – take laži so bile. Stari pa so se pogovarjali, da ce se upiraš, da streljajo, da ne poznajo heca. Sem bil še mlad, zapomnil sem si pa vse. Tisti dan sem ob osmih šel konje napajat, ate so mi dali, da sem jahal. Pod Ajstri je bil velik krog Nemcev s puškami. Jaz sem se ustrašil, skocil dol, potem pa je prišel eden in me je božal, gor dal in poleg vseh vojakov peljal, tako da sem lahko konje napojil. Ko pa sem prišel domov, se spomnim, da je kazal nemški vojak na uro. Okoli desete ure – pred poldnem smo šli od doma. Smo morali naložiti na voze, sosed Bašic, ki je doma ostal, je potem konje peljal nazaj. V Veliki Dolini so nas naložili v vojaške avte, s cerado pokrite. Ko smo šli proti Rajcu (okoli 1km – op. A. S.), je bilo bratu že slabo, vse je pobruhal, mama pa ga je božala. Do takrat se še nikoli nismo vozili z avtom. S seboj smo vzeli samo najnujnejše stvari, hrano, pa neke obleke, kolikor smo lahko nesli. Za drugo so rekli, da pride za nami. Nic ni prišlo, še tisto, kar smo imeli s seboj, so nam v Nemciji pokradli. Tudi ko smo se vracali iz Nemcije, smo morali stvari naložiti v skrinje in napisati naslov, pa tudi ena skrinja ni prišla. Tistim, ki so bili pod Amerikanci, so poslali, nam, ki smo bili pod Rusi, pa nic. Še hrane nam niso dali za seboj. Na kavnih mlinckih smo mleli pšenico, tako da smo potem kuhali žgance. Tisti, ki pa so bili pod Amerikanci, so pa imeli toliko hrane, da so se hvalili, da še nikoli niso tako dobro živeli. Bašici so še doma imeli špeh in cokolado. Zvecer smo prišli v Rajhenburg, vec kot pedenj snega je bilo. Dobili smo svetince, na katerih je bila številka, ter skromno vecerjo. Na slami smo spali, drugo jutro so nas pa že klicali. Peš smo šli na postajo, v vagone in smo se dva dni in dve noci vozili. Najprej v Landshud, nato v Grüssau in v Bethlehem. Tam je bilo veliko lagerjev.” (I. K.) “Po prihodu v taborišce je morala družina najprej ostati pri svoji prtljagi, nato pa se na poziv podati v barako k popisu, kjer so njeni clani dobili osebne izkaznice. Ko so družino popisali, so ji odredili prostor v baraki, kjer bo prenocila, družinski poglavar pa je moral oditi v I. barako, da je sodeloval pri popisu posesti, ki jo je družina pustila v svojem kraju. Vsaka družina je poleg osebnih izkaznic (Personenausweis) in t.i. kartotecnega lista (Karteikarte, Polizeikarte) dobila tudi svojo razpoznavno številko. Naslednji dan so družine odpeljali na rajhenburško železniško postajo, naložili na vlak in odpeljali v Nemcijo.” (Ferenc 1968: 309) Ponemciti so jih hoteli Družina Kvartuh, Bethlehem, spomladi 1942. leta. Ob ocetu Janezu stoji Ivan, v narocju sestra Nada, ob mami Ani bratranec ter v narocju sestra Cilka. Fotografija last Kvartuh Ivana, Koritno 12. Kopija v arhivu SEM. “Novoselici, Ajstri, Viranti, Požgaji – vecina nas je bila v Betlehemu; potem pa smo se razkropili. To je bil velik lager, vcasih namenjeno za oddih. Imel je veliko dvorano, parket je bil notri in glasbena skrinja. Tam so vcasih plesali. 240 nas je bilo notri, postelje v tri nadstropja. Bogovcic iz Laz in Škofljanceva Micka iz Koritnega, ki sta se v lagerju vzela, sta pa imela svojo sobo. Okoli je bil velik ribnik, sredi ribnika pa paviljon. Ljudi so dali delat – v tovarne, na kmetije. Nemški fantje so bili na frontah, so naše ljudi potrebovali. Stari ata se je v štirinajstih dneh vse zapomnil, kako se dela na mašini, pa tudi ateta so šef hudo imeli radi – kakor je pokazal, tako je ata znal. Tepihe je delal. Ženske so delale v kuhinji, vcasih so morale drva nositi s hoste. Delat smo morali vsi, tudi otroci. Mi smo morali h kmetom hodit krompir pobirat. So nas cenili Nemci, ker smo bili brihtni. Vse je moralo krožit, imeli pa smo tudi cas, da smo kakšno ušpicili. Mi smo k maši hodili in to nas je z Nemci povezalo. Najprej so nas imeli za cigane, da smo pobegnili in da so nas Nemci v Rajh vzeli, potem pa, ko so videli, da nas je pri maši vse polno, da se znamo križati in roke skup držati, da smo kulturni, so nas pa obcudovali in smo se priljubili domacinom. Moral pa si biti previden, stari niso smeli povedati, da so nas izgnali. Tak je izginil prvic za tri mesece, ce pa je še naprej govoril, pa ga niso vec dobili nazaj. Tam se je moralo vse tiho pogovarjat. Bili so plakati – sovražnik posluša. Tudi Nemce so v “štraflagerje” pošiljali.” (I. K.) “Izgnane Slovence so do 1. marca 1942 namestili v 163 taborišcih v osmih pokrajinah. O prihodu izgnanih Slovencev v taborišca VoMi so taborišca zastražili. ... Vendar so te straže kmalu odpravili, ker so se jim zdele nepotrebne. Nasprotno kot so pricakovali, so namrec o izgnanih Slovencih dobili boljši vtis kakor pa o bukovinskih Nemcih, ki so bili tudi v taborišcih VoMi.” (Ferenc 1993: 86) Alenka Simikic Lisice, ki jih je ulovil lagerfürer. Bethlehem, 1942. leta. Fotografijo hrani Kvartuh Ivan, Koritno 12. Kopija v arhivu SEM. “To smo bili v prvem lagerju, smo imeli lisicke. Lagerfürer jih je ulovil, je bil lovec. Ce si jo pa dražil, si jo pa za uho dobil. Bethlehem je bil “zagulen”, “žleht” lagerfürer je bil. V Veliki Dolini sem hodil v prvi razred, v Bethlehemu spet v prvi razred, ko smo šli v Schönberg sem šel v drugi razred, potem so nas preselili, sem šel spet v drugi razred. Ko smo prišli domov, so zbrali vse otroke in vprašali, ce znaš množit. Nisem razumel, kaj je množiti; ce bi me vprašali, ce znam poštevanko ali pa mi rekli naj izracunam, koliko je 360x120, bi znal, pa sem rekel “ne vem”, in sem spet šel v drugi razred. Tega drugega razreda sem se najbolj navelical. V jedilnici smo imeli šolo, samo lagerski otroci. Uciteljica je bila Slovenka, ucila pa je po nemško. Samo jezika in racunati. Vsak vecer smo si morali noge oprati, jaz jih en vecer nisem, smo se v gozdu zaigrali. Lagerfürer me je našel – pa niso bile hudo zamazane – in sem moral 50x napisati: Ich muss jeden abend füsse waschen. (I. K.) “Državni komisar za utrjevanje nemštva je odredil, da se bodo tisti otroci Slovencev, ki niso sposobni za ponemcenje, v taborišcih Volksdeutsche Mittelstelle šolali po nacelu “brati, racunati, cistiti zobe” ... Zato je potrebno da šoloobvezne otroke zberete v posameznih taborišcih k pouku po prej omenjenem osnovnem nacelu.” (Ferenc 1993: 88) Ponemciti so jih hoteli Obisk maminih sester Prišelj Antonije in Prišelj Barice iz Brezij. Bethlehem, 1942. leta. Od leve proti desni: Prišelj Barica, Kvartuh Tone, Kvartuh Ana s sestro Cilko, Kvartuh Janez in Prišelj Antonija. Za njo stoji Kvartuh Ivan. Fotografija je last Kvartuh Ivana, Koritno 12. Kopija v arhivu SEM. Rojstna hiša Ane Kvartuh, rojene Prišelj, Brezje, leta 1942/43. Zadaj piše “To imaš za spomin od rojstne hiše, ki je tekla zibelka. tisto je pa ena Kocevarica z otrokom zraven micike. ” Od desne proti levi: Bajs iz Ponikev, Kocevarica, ocetova sestra Kvartuh Marija, ki se je priženila k Prišljevim na Brezje. Fotografija je last Kvartuh Ivana, Koritno 12. Kopija v arhivu SEM. Alenka Simikic “Prišljevi so nam za veliko noc, za božic poslali paket – to je bilo dovoljeno. Za pojest malo špeha, kruha, moke pa ne – to ni bilo dovoljeno, ker se je kuhalo na skupnem kotlu, nisi smel sam kuhat. Nemci so pušcali mocne družine doma, da so vzdrževali živino. Na Koritnem so ostali Bašicevi. Bili so štirje fantje, dve dekleti. Potem so tudi njih izselili.” (I. K.) Družina Kvartuh, Schönberg, 1943. leta. Fotografija je last Kvartuh Ivana, Koritno 12. Kopija v arhivu SEM. Ponemciti so jih hoteli “Ker so bili mama noseci z Veroniko, so nas preselili v Schönberg, tam smo bili srecni, tam smo imeli svojo sobo. Lagerfürer je bil Avstrijec, nas je razumel, dal nam je, kar nam je pripadalo. Bila je boljša hrana, lepa okolica. (I. K.) “Prehrana v taborišcih VoMi je bila slaba in nezadostna, vecinoma juhe in caji, tako da so izgnanci stradali, kar je bilo neugodno zlasti za dorašcajoce otroke in mladino. Pomagali so jim sorodniki in znanci v domovini s pošiljanjem paketov. Toda taborišcna vodstva so jih jim odvzemala, boljše stvari pospravila sama, ostanke pa dala v kuhinjo.” (Ferenc 1993: 89) Stari oce Kvartuh Miha in Virant Alojz, oba iz Koritnega, pri delu v izgnanstvu. Schönberg, 1943/44. Fotografija je last Kvartuh Ivana, Koritno 12. Kopija v arhivu SEM. “Stari ata in Virant Alojz sta popravljala gozdno pot pri Schönbergu. Ob poti so bile veje in oni so jih razsekavali. S starimi ljudmi niso grdo delali. Stari ata pa so bili tudi pridni – naredili so, kar so jim rekli.” (I. K.) Alenka Simikic Mrliški list Barice Kvartuh. Original hrani Ivan Kvartuh, Koritno 12. “Teta Barica je bila zelo dobra ženska, nas otroke je imela zelo rada. Kruh so spravljali, da so nam ga dali, ceprav so bili sami lacni. To je bila najboljša ženska, kar jih poznam. Dva dni so bolehali. V sobi so stari ata rekli, da teta umirajo. Molili smo, potem pa naenkrat ... Trugo smo dobili, na vozicku smo jih peljali k cerkvi. Nemški duhovnik jo je pokopal.” (I. K.) Ponemciti so jih hoteli Teta Barica Kvartuh, sestra starega oceta Miha Kvartuha. Rojena leta 1877 na Koritnem. Fotografija je iz nemške legitimacije. Fotografija je last Kvartuh Ivana, Koritno 12. Kopija v arhivu SEM. Alenka Simikic Koricani v Schönbergu, 1943/44. Od leve proti desni: stara mama Kvartuh Marija, teta Škofljanec Ancka s sinom Miškom, Virant Janez, Ajster Miko, Kvartuh Ivan, skrajno desno Kerinovi iz Rake. Zadnja vrsta iz leve proti desni: oce Kvartuh Janez, mama Kvartuh Ana, Virant Franc, Virant Jakob, Ajster Ana, sestra Virant Jakoba in Virant Martin. Fotografija je last Kvartuh Ivana, Koritno 12. Kopija v arhivu SEM. “Stara mama je bila skromna ženska, tiha. V Oelzu je umrla. Iz Heizendorfa smo šli v Oelz, zbirno taborišce, od koder smo šli domov. Heizendorf je bil naš zadnji lager, velik samostan. To je bilo zanimivo, ko so bombardirali. Ko je sirena zatulila, smo morali v klet, mi otroci pa smo se izmuznili ven. Vse je bilo razsvetljeno – mi smo rekli, da so “krispane” spustili. (Krispan imenujejo v tem delu Slovenije božicno drevo – op. A. S.). Spodaj so pa tudi streljali. To je bilo tako zanimivo gledati. Na vecer so prišli Rusi, obkolili lager, niso pa smeli notri. Drugo jutro so bili vsi Rusi pijani. Kapetan je hodil po hodniku sem in tja in krical, da bo vse postreljal, major, ki je bil komandant, pa mu je rekel, da so to Titovi ljudje. On pa je krical, da so Nemci in major ga je ustrelil. Drugi dan je spet prišel pijan Rus in zahteval od Tomažina iz Rake, da mu da uro. “Davaj, ja te oslobodjil”, on pa je prosil, da je to od ata, ki je v prvi svetovni vojni padel, da je napis zadaj, da mu je tak spomin, on pa ga je presekal z mitraljezom. Potem je šel do drugega iz Velikega Obreža. Ta je imel hcer Mimico. Pograbil jo je in vpil: “Ja te oslobodjil”, v prico njenega ata jo je hotel posiliti. On ga je vlekel proc, mu govoril, da je to še otrok, pa je tudi njega ubil. Potem pa Rusi niso smeli vec v lager. Ni bilo reda, to je bil “nornhaus”. Ponemciti so jih hoteli Iz Heizendorfa smo šli v Oelz s konji. Rusi so jih dvakrat pobrali, pa so ata druge dobili, jih nahranili, pa so šli naprej. V Oelzu je bila stiska, male sobe so bile. Stara mama so jamrali, da ne morejo jest. Umrli so. Truge nismo imeli, pa smo iz trodelne omare vzeli ožji del, jo dali notri, ata in stric sta pod bukvo skopala jamo in smo jo pokopali. Potem smo šli pa naprej. Cehi so nas peljali do Bratislave z avtom na plin. Morali smo nabaviti kratka suha drva, to se je potem nalagalo. Avto je imel veliko pec zraven kabine. Samo majhne stvari smo lahko vzeli s sabo, mama je lahko vzela samo plenice za Veroniko. Iz Bratislave smo potem odšli s tovornimi vlaki, kar na premogu smo sedeli. Štirinajst dni smo potovali, naporno je bilo. Najbolj je bilo zanimivo, ko smo šli cez pontonski most v Subotico, vse se je gugalo. V Subotici so pa spet vse pregledali. Tam je bilo hudo – sleci smo se morali in dvigniti roke. So nas že Nemci zvežbali, tiho smo mogli biti, glavno, da smo šli domov. To je bila taka sreca, posebej za stare. Tako 271 smo se pocasi domov dovlekli. Ko smo prišli, je ata šel na Koritno prosit Praha, (oni so se vrnili prej – op. A. S.) da je prišel s konji po njih. Doma je bilo vse zarašceno, razbito. Otroke so nas spustili na vrt, slive so bile zrele in smo se jih najedli. Kar po tleh smo pospali – tudi na tleh zaspiš, ce si truden. Prišljevi so povedali, da so Kocevarji – Piric Johann Weisenstein – ki so živeli v naši hiši, pustili vse v redu. Pustili so veliko strojev: puhalnik za seno, podrahljalnik – tega pri nas še niso poznali, cirkular. Vse to so “poljci” (prebivalci nižinskih delov, ki niso bili izseljeni, ker so pripadali NDH-ju, op. A. S.) odpeljali. Tudi iz hiše so vse odnesli, celo plošce iz zidanega štedilnika. Samo mama in ata sta imela eno posteljo, niti pokrit se ni bilo s kom. Kasneje je ata dobil dva konja in vsak konj je imel eno odejo. Ce ata ni bilo doma, sva jo z bratom vzela in se pokrila. Vcasih so bile zelo mokre od znoja. Prišljevi, od koder je bila mama doma, so nam pomagali, kolikor se je dalo. Potem je kmalu kostanj zacel “prikapljivat”, pa smo kostanj nabirali in ga nosili na Jesenice. Kolikor si ga prinesel, toliko koruze si dobil. Pa v Zagreb, Samobor smo ga nosili. UNHRA je skrbela za nas, dobili smo nekaj graha. Sem slišal, da so Amerikanci vec dali, da pa so celi transporti šli iz Reke kar v Rusijo. Drugo leto smo si nekaj krompirja pridelal, niti za seme ni bilo, potem pa je bilo treba že državi dat.” (I. K.) “Vrnitev v domovino za mnoge izgnance v takratnih razmerah glede napora ni bila dosti lažja kot pot v izgnanstvo. Za marsikaterega izgnanca je bilo tudi slovo od tam težko, saj je pustil v tujini grob svojega najožjega sorodnika. ... Po podatkih komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev za Slovenijo je v izgnanstvu umrlo okoli 1300 prebivalcev iz Posavja in Obsotlja, se pravi okoli 3% vseh izgnancev tega obmocja.” (Ferenc 1993: 96–97) Alenka Simikic Iz zvezka pesmi Jakoba Viranta. Zvezek je last Virant Janeza, Koritno 4. Fotokopija v arhivu SEM. Ponemciti so jih hoteli Pokopališce pri svetem Jakobu na Ponikvah. To je pokopališce dolinške fare, v katere sodijo vasi Velika Dolina, 273 Mala Dolina, Koritno, Laze in Ponikve. Ker je pokopališce majhno, ima vsaka družina le svoj družinski grob. Marmor pocasi izpodriva stare kamnite spomenike in lesene križe. Na spomenikih so tudi imena družinskih clanov, ki so umrli v tujini kot izseljenci ali izgnanci. Ponikve, 1999. Foto Alenka Simikic, arhiv SEM. Galic Ivanka, porocena Novoselic, rojena 1934 na Cirniku, Koritno 13. Družina Galič, Cirnik 6 – oče Štefan (1899–1973), mama (1902–1960), brat Štefan (1927–1985), brat Franc (1929–1982), sestra Marija (1931), sestra Gabrijela (1936) in informatorka so bili izseljeni januarja 1942 v taborišče Hegne, Wurtenberško. Konec leta 1942 so jih ponemčili in preselili v Rexingen Schwarzwald. Štefan Galic, iz Cirnika v lagerju v Nemciji 1942. leta. Fotografija je last Novoselic Ivanke, Koritno 13. Kopija v arhivu SEM. Štefan Galic, Hegne, 1942. leta. Fotografija je last Novoselic Ivanke, Koritno 13. Kopija v arhivu SEM. Alenka Simikic “Ne vem, ali je kolo kupil ali ne, bil pa je njegov. Mama je rekla: “Ti bi pa najrajši stal na štengah z biciklom vsako nedeljo.” V nedeljo pa je prišel nekdo slikat. Vec slik je bilo od ata, on se je rad slikal. V ta lager smo prišli leta 1942. Niso nas prej izselili, ker je bila stara mama na smrt bolna in so jo Nemci pustili doma umret. Ko je pa umrla, so nas pa izselili. Bili smo iz vseh koncev – iz Koritnega, Laz, od Litije. Ata je delal – ne vem kje, mama pa je bila v kuhinji, ceprav ji ne bi bilo treba biti, ker je imela otroke, pa je hotela delat. Ženske so bile navajene delat.” (I. N.) Ivanka Novoselic pri prvem obhajilu, Hegne, maj 1942. Fotografija je last Novoselic Ivanke, Koritno 13. Kopija v arhivu SEM. “Mama je “furt” govorila, da moramo k obhajilu. Poleg lagerja sta bila cerkev in samostan. Nemško nismo znali, pa smo vseeno šli. Vec nas je šlo te starosti. Lagerfürer ni bil pobožen, verbolter pa je bil in je on uredil, da smo šli. Mislim, da smo obleko imeli od doma, da je bila od Micike, od starejše sestre. Prekratka mi je bila, zato se še kombineža vidi. Iz lagerja smo cez osem mesecev šli še v en lager za en teden. Cez tega so šli vsi, ki so šli ven. Bili smo ponemceni. Pravijo, da se je mama verbolterju “dopala”, da je on to uredil. Imeli smo iste pravice in dolžnosti kot Nemci.” (I. N.) “Slovenske izgnance so v nemških taborišcih najprej delili v dve veliki skupini, in to v sposobne za ponemcenje in v nesposobne za ponemcenje. To so delali na podlagi rasnih ocen, ki so jih izgnanci dobili spomladi 1941. ... V pozni jeseni 1942 naj bi bilo od 37.000 slovenskih izgnancev okoli 11.000 sposobnih za ponemcenje. Od teh naj bi jih bilo že okoli 8.000 delalo na dokoncnih delovnih mestih in stanovalo zunaj taborišc VoMi in so ji zaposlili kot tujerodno delovno silo po vojno pomembnih obratih in v poljedelstvu. Do konca januarja 1943 naj bi bilo v Nemciji zaposlenih 10.121 za ponemcenje sposobnih slovenskih izgnancev, med tem ko je število vseh za ponemcenje sposobnih slovenskih izgnancev spomladi 1943 znašalo okoli 15.000.” (Ferenc 1993: 87) Ponemciti so jih hoteli Rexingen – Schwarzwald, razglednica. Fotografija je last Novoselic Ivanke, Koritno 13. Kopija v arhivu SEM. “Tu smo dobili hišo – judovsko. V isti hiši je živela še ena nemška družina, mož je bil v vojski, ona pa je s tremi otroci živela tu. V vasi je bila velika judovska cerkev, notri je bilo skladišce – obleke, posteljnina. Vse od Judov. Tam smo lahko dobili, kar smo rabili. Drugo smo dobili tako kot Nemci – karte za kruh, za meso, za obleko in kolikor si si znal to razporedit, tako si živel. Naša mama, ki je bila pridna, je hodila h kmetom pomagat, pa je dobila še krompir, vcasih meso. Mama je bila navajena delat. Za mamo je bilo to malo dela, napram tem, kar smo doma imeli. Otroci smo hodili, ko so poželi, klase pobirat. To smo dali v mlin, mlinar je dal moko, pa smo spet nekaj imeli. Ata je delal v tovarni orožja, starejši brat tudi. Zjutraj smo vsi vstali ob isti uri, mama je skuhala zajtrk – kar je že bilo in smo istocasno odšli od doma. Onadva delat, me v šolo. Mama je skuhala, me smo prej prišle iz šole in smo prej jedli, za ona dva pa je pustila. V vasi je živelo še šest slovenskih družin – iz Studenca, Litije, Bizeljskega. Ta iz Studenca je bil že prej v Holandiji, je znal nemško in nas je zastopal, ce ni bilo kaj v redu. Stari so se veliko držali skupaj, bili so prijatelji. Moški so se dobivali zvecer, popoldne, ko niso imeli kaj delat. To se je kartalo in kartalo. Ženske so že imele delo, moški pa ne. Življenje je bilo lažje kot na Cirniku v primerjavi s tem, kako se je delalo, da se je lahko družina preživljala ob tem. Boljše je bilo tam kot na Cirniku, ker je bila na Cirniku revšcina.” (I. N.) Alenka Simikic Galicevi otroci v Rexigenu, 1944. Dekleta od leve proti desni: Ivanka, Marija, Gabrijela, zadaj France in Štefan. Fotografija je last Novoselic Ivanke, Koritno 13. Kopija v arhivu SEM. “Franca so dali Nemci takoj v šolo. Ne vem kakšno. Vsako soboto je prišel domov. Po vojni je šel na gimnazijo v Brežicah, nato je doštudiral fiziko in matematiko in bil profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Štefan je hodil z atom delat v tovarno orožja, 50 km stran od Rexigena. Po vojni je bil 23 let direktor Gorjancev. Me smo hodile v šolo, naloge pisale. Jezika smo se kmalu naucile, z nemškimi otroci smo bili prijatelji, se nismo nic locili od drugih otrok. Mi smo bili enakopravni z njimi. Bila pa je družina – ata Nemec, mama Judinja. Otrok je bil skoz manj vreden, v šoli je bila skoz zanicevana. Bili so bogati in mož je rekel moji mami, ki je hodila tja pomagat, da ce bi on eno samo besedo rekel, bi ona šla. Pa so jih pustili. Po šoli smo takoj naloge naredili, potem pa ven igrat. Za hišo je bil velik vrt. Otroci smo se doma samo po nemško pogovarjali – okolica je bila nemška – mama pa se je jezila: ”Se samo po nemško pogovarjate, kaj bo doma.” Mi otroci bi se kmalu ponemcili, stari ne. Mama ni veliko znala, ata tudi ne. Sta bila proti, da smo se otroci med seboj pogovarjali nemško. Ko smo prišli domov, v Slovenijo, so nas dali v razrede, kakor smo znali. Eni niso cisto nic znali, eni niso nic hodili v šole. Tisti, ki smo hodili, ceprav v nemške šole, pa smo vseeno nekaj znali.” (I. N.) “Nekoliko vecjo skrb so nacisti posvetili ponemcevanju slovenskih otrok. Tudi pri njih so razlikovali sposobne za ponemcenje od tistih, ki to niso. Le za sposobne za ponemcenje so bili pripravljeni odpirati otroške vrtce in jih sprejemati v šolo. ... Še najvec uspeha bi nacisticno raznarodovalno delo lahko imelo med otroki t.i. za ponemcenje sposobnih Slovencev.” (Ferenc 1993: 88) Ponemciti so jih hoteli Družina Galic, Cirnik 6, okoli 1950. Stojijo sestra Gabrijela, mama, oce, Ivanka, spredaj brat Franc, sestra Marija in brat Štefan. Fotografija je last Novoselic Ivanke, Koritno 13. Kopija v arhivu SEM. “Osvobodili so nas Francozi. Metelko iz Studenca nas je zastopal, je imel komando nad nami. Bil je pameten clovek. Mi smo silili domov, on pa je rekel: ”Samo tiho od doma, ko se bo to uredilo, bomo šli.” Septembra smo šli in v treh dneh smo bili doma. S seboj so nam dali hrano, pakete. Nemci pa so nam prtljago zvozili na postajo. Mi smo vso prtljago dobili domov, le motorje so pobrali na gorenjskih Jesenicah. To je bilo prvo, kar našim ljudem ni bilo prav. Bratu so ga vzeli in Metelku tudi. Ostalo so vse pregledali in pustili. Vse smo pripeljali domov – obleke, posodo. Popisali so nas, mi smo pa imeli papirje že od tam, smo bili vsi popisani.” (I. N.) Heinbring Marija, porocena Prah, rojena 1931 na Ponikvah, Bogovo selo, Koritno 15. Družina Heinbring – oče Martin (1896–1972), mama Cilka (1900–1972), brat Martin (1922–1944), brat Tone (1923–1994), brat Miha (1925–1997), sestra Rezka (1926), brat Ivan (1932–1961), sestra Štefka (1936) in informatorka so ena redkih družin, ki ni bila izgnana. Brat Martin je leta 1944 padel kot nemški vojak na Madžarskem. Alenka Simikic Cilka Bogovcic, porocena Heinbring, rojena na Ponikvah 1. 1. 1900. Rasno ocenjevanje na Veliki Dolini. Spomladi 1941. leta. Fotografija last Prah Marije, Koritno 15. Kopija v arhivu SEM. “Vsi smo bili na rasnem ocenjevanju, vsi smo morali na slikanje in vsak je dobil svojo številko. Ko so slikali, so poiskali, da je to nemško ime, da je ta rodovina že 281 let tukaj. Zato so se odlocili, da bomo ostali nekaj casa tukaj, pa še velika družina smo bili. Najprej je bilo receno, da bomo tu še 14 dni, potem zopet, da bomo ostali, pa zopet, da bomo šli, pa smo “spokali” pa “razpokali”. Šele leta 1942 ali 1943 je bilo koncno receno, da ostanemo. 1. novembra so izselili sosede. Vsem je bilo hudo, jokalo se je, kricalo. Sosedi smo si bili zelo dobri. Iz lagerja so nam pisali, da jim je dobro, jaz sem prosila oceta, da bi tudi on “zrihtal”, da bi šli za njimi. Sosedom je bilo hudo prav, pakete so pošiljali iz Nemcije, prvi “manteljcek” sem dobila od njih iz Nemcije.” (M. P.) “V Spodnji Štajerski so posebne komisije, v katerih so bili rasni preiskovalci iz t.i. akcijskega urada “Jugovzhod” glavnega rasnega in kolonizacijskega urada SS, od 23. aprila do 25. maja 1941 pregledale in ocenile vse prebivalstvo obsavskega in obsoteljskega izselitvenega pasu. ... Politicnih ocen je bilo pet. ... Rasne ocene so bile štiri. ... Glede na rasno kvaliteto in primernost za ponemcenje pa so navedene skupine imenovali takole: I (sehr gut – prav dobro), II (gut – dobro), III (durchschnittlich – povprecno) in IV (rassisch ungeeignet – rasno neustrezno). Ljudje, ki so jih ocenili z ocenama I in II, naj bi bili ustrezni za ponemcenje, drugi pa ne in bi jih bilo treba odstraniti iz zasedenih slovenskih pokrajin, nekatere takoj in druge po vojni.” (Ferenc 1993: 40–41) Ponemciti so jih hoteli Bivši sošolci zopet skupaj z uciteljem po petdesetih letih. Velika Dolina, 1995. Od leve proti desni: Rozi – uciteljeva žena, ucitelj Ludvik Kren, sestra Štefka, Marija Prah, sestricna Amalija Heinbring, žena Franca Novoselica iz Ribnice, Franc Novoselic, Prišel Franc iz Brezij, Ivan Bajs iz Ponikev, Zofic Žane iz Cirnika, Pepi Heinbring iz Ponikev, Loncaric Božo iz Rajca, Komocar Anica, rojena Bukovinski, iz Ribnice, za njo Prišelj Miko iz Brezij, ob njej mož Franc Komocar. Fotografija last Prah Marije, Koritno 15. Kopija v arhivu SEM. “Bajsi iz Ponikev so tudi ostali – oni so se dali zapisat Weiss, stricevi – Heinbring iz Ponikev, Prišljevi iz Brezij, Komocarjevi iz Ribnice, pa iz Cirnika in iz Rajca. Osem družin je ostalo doma, velikih 6–7 clanov. Gledali so, da jih je cim vec ostalo za delat. Živino so dali v cim vecje hleve, prašice tudi, da smo jih hranili, dokler niso prišli Kocevarji. S sestro sva zjutraj hodili molzt, 40 glav prašicev sem hranila. Starejši so hodili cistit hiše, zrnje skupaj spravljat, da je bilo za hranit, bratje in sestre pa so morali pripravit hiše za Kocevarje. Na Catežu je bil oberverbolter, ki je hodil po svinjakih in štalah gledat, kako se je delalo. Imeli smo svojo kmetijo, pa še sosedovo smo morali obdelovati, da smo pridelali jecmen, koruzo, fižol. To smo morali oddati – od doma je bilo potrebno skoz oddajat. Cele dneve smo delali po vinogradih. Stara sem bila 11–12 let, pa sem morala ravno tako delat. Vsake 14 dni smo dobili placo kot delavci. Delavske karte, da smo dobili “puter”, sladkor. Dekleta iz Štajerske so na Veliki Dolini stanovale v barakah in so nam hodile pomagat. Morali smo pomagat selit Kocevarjem, potem pa jih je bilo potrebno vse ucit – trte na kole privezovat. S srpom so klestili trte!” (M. P.) “Nemška kolonizacija Posavja je bila za okupatorja gospodarsko neugodna, povzrocila mu je vec škode kot koristi. Okoli 12 tisoc kocevskih Nemcev, ki so bili prej na Kocevskem nagnjeni k lažjemu nacinu preživljanja (izdelovanje lesenih predmetov, krošnjarjenje), ni moglo niti s pomocjo številnih poljedelskih strojev opraviti tistega dela, ki so ga prej opravile pridne roke okoli 35 tisoc Slovencev. ... Da bi vsaj nekoliko obdelali poljedelske površine in vsaj nekaj pridelali, je morala Nemška naselitvena družba, zavezana za t.i. “vmesno gospodarjenje”, prek delavnih uradov zaposlovati na tisoce delavnih moci, predvsem iz severnih krajev Spodnje Štajerske.” (Ferenc 1993: 100) Alenka Simikic Marija Heinbring s sošolko Kocevarko Ani Morsche, ki je živela na Lazah v Galicevi hiši. Bogovo selo, Ponikve, 1943/44. Fotografija last Prah Marije, Koritno 15. Kopija v arhivu SEM. “Kocevarji so prišli v zacetku leta 1942. Ce jim hiše niso bile všec, so šli nazaj na tovornjake in naprej v Nemcijo. Na Ponikvah so bile štiri družine. Pri Lazanskih so živeli Königi, pri Matkovicih Herbsti, pri Kuharjevih tudi Herbsti, pa pri Bišcenicevih so tudi bili. Bili so tudi zelo dobri Kocevarji. Königi, ki so bili pri Lazanskih, so s seboj pripeljali veliko suhega sadja. Ko sem nekoc prinesla casopis, deževalo je in sem bila vsa mokra, me je Kocevarka dala sušit za pec, v deko me je zavila in suhega sadja mi je dala za jest. Potem me je zavila v “štrikanc” (pled, op. A. S.), da se ne bi do doma prehladila. K nam so hodili v vas. Velika hiša je bila, brat je imel harmoniko, pa so ob nedeljah prišli k nam in plesali. V šoli smo morali govoriti samo nemško. Smo se hitro navadili. Med odmorom so oni govorili po kocevarsko, mi pa po slovensko. Nas je enkrat zatožila hcerka od predsednika Velike Doline, da samo “krajnariš” govorimo, pa je bratranec rekel: “Dokler bodo oni kocevarsko med seboj, bomo mi slovensko.” Iz šole smo šli skupaj domov. Med seboj smo se pogovarjali nemško. Jaz sem njih kakšno slovensko besedo naucila, oni pa mene kocevarsko. Še sedaj znam malo kocevarsko. Ucitelj je bil Kocevar, letnik 20. En razred je bil pregrajen, tam je stanoval. V drugi polovici pa je imel vrecke. Nabirat smo morali zelišca – vijolice, jagode, koprive, jih sušit, ko pa je bilo dosti vreck, so prišli Nemci in jih odpeljali – za zdravila. Ucitelj sedaj živi v Celovcu. Govori slovensko. Velikokrat pride, lani je prišel pred trgatvijo. Proti koncu vojne je šel na fronto. Proti koncu vojne so dosti hitro odšli. Herbsti so šli v Avstrijo in nato v Ameriko. Herbstova starejša in moja sestra Rezika sta bili prijateljici in je potem Reziki pošiljala pakete – obleke in flanele za plenice. Vec let sta si dopisovali. Na Cirniku, pri Zofic, je bil pa Tirolec, njega so šele partizani “odtirali”.” (M. P.) Ponemciti so jih hoteli “Nacificirano vodstvo kocevske narodne skupine si je na vse kriplje prizadevalo, da bi se cim vec sonarodnjakov odlocilo za preselitev. ... Vodstvo je res z raznovrstno propagando in tudi z grožnjami (celo s koncentracijskim taborišcem) uspelo potegniti za seboj veliko vecino kocevskih Nemcev. Preselili so se od 15. novembra 1941 do 22. januarja 1942 in to “po šturmih”, kot so se tudi pripravljali na preselitev. ... Naselitev kocevskih in drugih Nemcev v Posavju in Obsotlju (t.i. naselitveno obmocje A) je vodil poseben SS naselitveni štab “Südmark”. ... Tako je naselitveni štab do konca leta 1943 tam naselil 3026 družin kocevskih Nemcev z 12222 osebami, 259 družin južnobukovinskih Nemcev z 872 osebami, 21 družin besarabskih Nemcev s 317 osebami, 47 družin dobrudžanskih Nemcev s 184 osebami, 39 družin južnotirolskih Nemcev s 156 osebami, 18 družin bosanskih Nemcev z 59 osebami ter 3 družine invalidov s 7 osebami, skupaj torej 3483 družin s 13817 osebami. (Ferenc 1993: 98) Družina Heinbring, Bogovo selo, pred domaco hišo, 21. 5. 1944. Od leve proti desni: brat Miha, sestra Rezika, brat Tince, Mici, brat Tone, brat Ivan, sestra Štefka. Sedita mama in oce. Zadnji skupni posnetek družine. Fotografija last Prah Marije, Koritno 15. Kopija v arhivu SEM. “V sredo, 24. maja 1944. leta so morali Miha, Tince in Tone v Celje, ker so dobili pozive za v vojsko. Miha je bil najmlajši in so v Celju rekli, da vse tri ne morejo naenkrat vzeti in je bil potem nekaj casa v Wermachtschaftu, potem je šel pa v partizane. Smo bili s partizani dogovorjeni, da jih pridejo iskat, pa so prišli šele 30. maja. Bi nas postrelili, pa smo pobegnili na Brezje k Prišljevim. So se streljali z granicarji in Kocevarjem odpeljali živino. Potem je prišla po ata crna marica, so ga zasliševali, ker nam partizani niso nic pobrali. Eden iz Wermachta pa je videl, da smo bežali, da smo se skrili in to nas je rešilo, da nas niso postrelili ali poslali v taborišce. Brata sta po šestih mesecih vežbe šla na Madžarsko, na fronto. Nekaj casa sta bila skupaj, potem so jih razdelili, ce granata pride, da vsaj eden ostane živ. Najstarejši brat Alenka Simikic Martin je bil ubit 27. decembra 1944, brat Tone pa je bil 17. decembra ranjen v glavo. Leta 1948 smo iz Berlina dobili kartico, kjer je tocno napisan grob. So napisali, da ga ne bodo vrane raztrgale, da je na žegnani zemlji pokopan.” (M. P.) Z raziskavami je kot s cišcenjem stanovanja. Nikoli ne prideš do konca. Vcasih pospraviš le nekaj predalov. Tako je tudi s tem mojim prispevkom. Upam, da mi jih bo v prihodnje uspelo pospraviti še kaj, morda bom vsaj delno tudi pocistila. 282 LITERATURA IN VIRI BARKOVIC Brigita: Dogodilo se je pred 58 leti, Iz izgnanceve duše, Velika Dolina, 1999. FERENC Tone: Nacisticno raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, Maribor 1968. FERENC Tone: Množicno izganjanje Slovencev med drugo svetovno vojno, Izgnanci, Zbornik slovenskih izgnancev 1941–1945, Ljubljana 1993. SIMIKIC Alenka: Terenski zapiski, 1999/2000. INFORMATORJI KVARTUH Ivan (roj. 1933 na Koritnem) NOVOSELIC Ivanka (roj. 1934 na Cirniku) PRAH Marija (roj. 1931 na Ponikvah, Bogovo selo) BESEDA O AVTORICI Alenka Simikic, dipl. umetnostna zgodovinarka in etnologinja, muzejska svetovalka in vodja dokumentacijskega oddelka Slovenskega etnografskega muzeja. Preucevala je zgodovino muzeja, zadnjih deset let pa dela na podrocju muzejske dokumentacije. Kot ustanoviteljica delovne skupine za etnologijo pri Mednarodnem komiteju za dokumentacijo (ICOM – CIDOC) je vodila projekt “Etnološki podatkovni standardi”, katerega rezultat so mednarodni standardi za dokumentiranje etnoloških muzejskih predmetov. V zadnjem letu proucuje življenje ljudi iz Posavja v letih 1941–1945, tako pregnancev, kot tistih, ki so ostali doma. ABOUT THE AUTHOR Alenka Simikic is an B.A, in art history and ethnology and employed as a museum adviser and head of the Documentation Department of the Slovene Ethnographic Museum. She has researched the history of the museum, and for the last decade has focused on museum documentation. As founder of the study group for ethnology with the International Committee for Documentation (ICOM – CIDOC), she headed the project “Ethnological Data Standards“, which resulted in international standards for documenting ethnological museum objects. In the past year she has researched the life of people in Posavje in 1941– 1945, that is of those, who were expelled by the Germans, and of those who remained at home.