TONE KOSEM
Solnčarjev Remigij in jež
redi blestečega junija so pričeli pri Solnčarju — kakot tudi marsikje drugod — s košnjo. Zarana že so vsako jutro vriskali in ukali na travnikih kosci. Nai je gel člo-vek koderkoli, od povsod je opojno dišalo po sušečem se senu. Ta prijetni, zamamljivi vonj ie z vetrom vred priliajal od pokošenih travnikov skozi odprta okna v sobe ter se mešal z vonjem cvetočih rož. In zvečer, ko je ležalo seno v kopice spravljeno širom travnikov ter se je lesketalo nad zemljo zvezdnato nebo, ie postal tisti opojni vonj po senu tako sladak in vabljiv, da bi se bil človek najrajši zleknil vrhu kopice v seno, gledal v zvezde nad seboj ter poslušal cvrča-nje murnov okrog sebe.
Na tak lep večer je ležal Solnčarjev Remigij zunaj pod milim nebom v senu zadaj za hlevom. Zvezde so sijale čarobno, v travi so se oglašali čirički, po poti skozi vas pa so prepevali fantje. Remigij je strmel nekaj časa v migljajoče zvezde na nebu, potem pa se je zagledal v temne sence, ki so od kopic po traviiikih razpotegnjene segale do smrečja za hišo.
V  smrečju se je hipoma oglasil z otožnimi, polnimi žvižgi kos. Retnl-gij je z veseljem posluhnil. Se enkrat se je pretegnil na tnehkem senu, nato pa se je skobacal s kopice, zavil po stezi mimo hiše in krenil navkreber proti smrečju.
»Vedno bi hodil poslušat tega kosa . . .« je premišljal Remigij. »Tako lepo žvižga vsak večer, a danes, se mi zdi, še mnogo lepše nego po na-vadi . . .c
V  vrhovih smrek je pošumevala lahna večerna sapa. Mimo Remigija je zletela v bližnji grm taščica in zacvrlikala s svojitn sladkim glasom. Kos, čepeč na vršičku smreke, ie pel dalje, in njegovi žvižgi so doneli svečano skozi smrečje v toplo dihajoL mrak.
51
Remigij je sedel pod nizko jelko. Se nikdar mu ni žvižgal in pel kos tako po volji kakor ta večer. In koliko dnigih glasov je še šepetalo v smrečju! V gošči ie žgolel slavec. In to njegovo žgolenje se je razlivalo med drevjem tako blagodejno, kakor da bi bil krožil pod vejami neviden angel in pel uspavanko. Oživel je bil gozd z mrakom vred; vsaka bilka, vsak Ust, vsaka veja, vsak grmiček — vse ie skrivnostno šelestelo, s tetn. šelestenjem pa so se spajali komaj slišni glasovi pogozdnih pevcev in pevk.
Posvetil je mesec in zakotalil po srnrečju svoje mamečobele zvitke, ki so se naposled drug za drugim poobesili na veje. Remigiju so se zdell ti okrogli zvitki kakor veliki srebrni tolarji. Kako se ti tolarji leskečejo-in kako bingljajo z vej! Hej, pa kaj je to? Tisti svetli tolarji se trkljajo z vej na tla, na grmičje in na mah in rišejo skozi goščo bleščeče kolobarjc. In kolobarji se sučejo po gošči ter plešejo pod smrekami. — Vse živo Je-zdaj v gošči; iz vsakega grmička se vije zlat plamenček, vsaka veja škropi iz sebe prelestne, šumeče žarke, vsak list je kakor dragocen biser, in vsaka bilka kakor najžlahtnejši jazminov cvet...
Pa kaj je zopet to? Zlatocvetoči krogi se vrtijo pred Remigijem skozi goščo, a v enem krogu nekaj šumi, tako čudno šumi. Še enkrat zašumi prav močno, potem pa se iz kroga izmota — kdo bi si bil mislil — jež!
Tistikrat bi bili morali videti in slišati Remigija, kako je poskoči) in zavriskal: »Jež, jež! Q, ježek . . . zdaj si pa moj!«
Pa vendar ni bil takoj njegov navihani ježek! Da bi Remigiju ušel, si je izmislil navihanec to-le: zvil se je v kepo, našopiril bodice in se po-trkljal tako kakor velika kostanjeva ježica po bregu navzdol. Ali vse sku-paj ni nič pomagalo. Brega je bilo hitro konec, z njim je bilo pa tudi konec trkljanja. Mirno je obležala na stezi — živa, bodeča kepa, Remigij je pa nehal teči, se naglo sklonil in zajel to kepo v svoj klobuk.
Doma so že večerjali, ko je stopil Remigij v sobo z veselim nasme-škom okrog usten, stiskaje pod pazduho nabasani klobuk.
»Majhnega pujska sem vam prinesel iz hoste, mama! . . .« se je po-smeial šegavo in iztresel iz klobuka ježa na tla.
Jež na tleh r,e je razpotegnil. Najprvo je pokukal izpod bodic rilček, nato so se pokazale še noge in repek.
»Hijo-o-o, ;ežek, bij6-6-o — hop!« ga je priganjal Remigij. »Stopi, po-skoči, da bomo lažje jedli pečeno kašo . . . Ce boš priden, jo boš tudi ti dobil skledico . . .<
Sedeli so za mizo, gledali čudnega gosta na tleh in se smejali. Zaje-maje z veliko nerodno žlico kašo iz sklede, se je Remigij zdajpazdaj zo-pet oglasil: »Ej, ježek, nikar zadremati! Ne boš zaslužil kaše, če boš za-span . . . Hijo-o-o!«
52
Jež se je navsezadnje vendarle dal pregovoriti. Pričel je stopati proti klopi za pečjo; a tam je bilo preveč svetlobe, in te je bil še premalo vajen; urno se je obrnil in odtropotal v senco pod mizo. Pa preveč zavcdljiva Je bila svetloba, ki je v širokih tokih lila širom sobe izpod zelenega senčnika nad svetilnico. Stekel je nazaj proti peči in tropotal od klopi do klopi. Zdaj se je prikazal sredi sobe, oblit z lučjo, zdaj zopet se je skril v senco.
»Trop, trop! Trop, trop!«
Tropotalo je pod niizo, pod stoli in pod klopmi. Nato hipoma tišina; mali tekač se je za hip ustavil in pohrustal ščurka, ki se je bil priplazil iz špranje kraj peči. Potem pa zopet tekanje \z kota v kot.
»Olej ga no rogača, kako ti to skače!« se je zahohotal hlapec veselo in si zavihal svoje košate brke. »Hujši je od našega konja, kadar ga jaham zvečer k potoku napajat! . . .«
.¦>Ne smeš se jeziti nanj, Matija!« se je zavzel za ježa Remigij, in uicgov pogled se je boječe zagugal na hlapčevih brkah. »Je že priden ta jež. Jaz sem ga dobil; moj je! Kajne, da si priden, ježek?«
A jež je malo poslušal, tembolj pa je dirjal križem sobe in hrustal iz ¦obpečne špranje plazeče se ščurke.
»Trop, trop! Trop, trop!« —
Poveferjali so, a jež se še ni utrudil. Neumorno je tekal od peči proti mizi, izpod mize pod slole in zopet nazaj.
Družina je odšla k počitku. Ko si je tudi oče sezul svoje visoke Škor-Jije in s kimajočo glavo izginil v čumnato, je vzela mati svetilnico iz sobe s seboj v kuhinjo, kjer je pomivala prazne sklede in bdela potem pri lup-Ijenju krompirja in raznih drugih delih še pozno v noč.
Remigija, zleknjenega na njegovem navadnem ležišču na klopi za mizo, ie pa ježevo tropotanje zasledovalo še v spanju in ga obiskalo v sa-iijah. Sanjalo se mu je, da jezdi po neizraerni, z bronom potlakani planiavi. Nad njim našopirjeni rdeči oblaki, podobni ogromnim cvetovom vrtnic, se gnetejo v dehteče šopke; on, Remigij, pa jezdi pod temi razkošnimi ^opki vedno dalje — kakor da bi jezdil skozi sama sveta nebesa. Jezdi, jezdi — koga jezdi? Lepega žatnetnega konja! Pa ne, ne —. saj ni to konj . . . konj nima tako dolgih, trdih in pokonci štrlečih dlak, nima tako telebasto okroglega trupa, ne tako trSčatih nog in ne rilca . . . Ježa — velikana, podkovanega s srcbmimi podkvami, jezdi Remigij, sedi zado-voljno v sedlu in drži za vajeti in za bič . . . jež pa dirja, dirja . . . Iz da-ljave šumijo valovi temne reke ... tja jezdi Remigij svojega ježa na-¦pajat . . .
Vesel in srečen je Remigij, oči se mu IeskeSejo, in lica ima napeta od smeha,  da se mu bliskajo izmed usten beli zobje.  Vriskaje zavihti po
53
zraku bič, zamahne z iijim po rožnatih oblakih in si odseka iz njih šopek vrtnic. To ie šopek — hohoj! — res nekaj vreden! Remigij si ga zatakne za klobuk in se vzravna ponosno v sedlu. Ju-ju-huhu-u! . . . Z napihnje-nimi, rdečimi lici uka Remigij v zlato daljavo, jež pa dirja vedno dalje proti šumeči reki, in z bronaste planjave zvenž udarci podkev: »Trop, trop! Trop, trop!«