DEMOKRACIJA
Za zunanjo značajnostjo se večkrat skriva slabotna in omah-
nva duša.
SONJA JOSEPH
Leto XVII. - Štev. 3
Trst-Gorica, 1. februarja 1963
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Končno«.« atomsko premirje?
V Washingtonu so se pričeli razgovori med Sovjeti, Američani in Britanci za prepoved jedrskih poskusov. Hruščov je pripravljen dovoliti tri letna nadzorstva v Sovjetski zvezi, medtem ko bi Američani želeli vsaj osem do deset letnih nadzorstev.
Morda bo tokrat le prišlo do toliko pričakovanega premirja med atomskimi velesilami. Razgovor med tremi, ki so se pričeli pred dobrim tednom v Washingtc-nu poteka v mirnem ozračju. Vendar pa zaradi tega še nikakor ne bi mogli reči, da bo prišlo do konkretnih rezultatov, saj smo po letih stotin in stotin zasedanj, desetin in desetin natančno preštudiranih načrtov, navajeni na neuspehe pri tovrstnih pogajanjih. Bilo je le mnogo govorjenja, zatrjevanja z ene in druge strani prepričevanja, da so edinole načrti te ali one pravilni. Takšno je bilo ozračje na razgovorih od avgusta 1961, ko je Sovjetska zveza svojevoljno prekinila atomsko premirje in s tem postavila v nevarnost ves svet.
Toda zdaj se je ozračje spremenilo. Zapaziti je dobro voljo na obeh straneh, kajti tako Američani kot Sovjeti želijo uresničiti atomsko premirje. Ne da bi se ustavljali pri zgodovini pogajanj, je potrebno omeniti, da so se atomske velesile pričele sestajati 31. oktobra 1958, medtem ko je vstopilo v veljavo tiho premirje. Vse tri atomske velesile so se odpovedale, vsaka zase nadaljevanju jedrskih poskusov. Naj-večjo zapreko pri pogovorih je predstav-ljjo vprašanje kontrole. Kot znano so zahodnjaki vztrajali pri nadzorovanem premirju, medtem ko o kontroli niso hoteli Sovjeti ničesar slišati, ker so bili mnenja da je kontrola zgolj pretveza zahodnjakov, da bi lahko svobodno vohunili.
Medtem ko so se politiki preprirali o tem vprašanju, pa se je znanstvenikom posrečilo, da so izumili inštrumente, s katerimi je mogoče na daljavo zaznati jedrske poskuse v ozračju, stratosferi in pod morjem. Ostalo je samo vprašanje podzemeljskih razstrelitev, ki jih zaenkrat še ni moč jasno ločiti od naravnih pojavov kot so potresi, izbruhi vulkanov in podobno. Diplomati so se torej prepirali samo o vprašanju kontrole podzemskih atomskih razstrelitev.
Pretekli dogodki nam kažejo, da se politikom ni posrečilo, da bi uspešno zaključili pogajanja. Kot smo dejali so Sovjeti poleti 1961 obnovili jedrske poskuse. To se je zgodilo kmalu za vzpostavitvijo berlinskega sramotnega zidu. Bilo je torej
Mindszenty rehabilitiran?
Dunajski dnevnik »Wiener Zeitung« piše, da je zelo verjetno, da bodo madžarske oblasti rehabilitirale kardinala Minds-zentyja, ki je bil obsojen leta 1948. Med madžarskim episkopatom in Kadarjevo vlado so v teku pogajanja. Glavno vprašanje razgovorov, ki poteka »v prisrčnem ozračju« je problem madžarskega prima-sa, ki se je pred več kot šestimi leti zatekel v ameriško veleposlaništvo v Budimpešti.
Opazovalci zatrjujejo, da se Cerkev ne bi zadovoljila z navadno propustnico, s katero bi kardinal lahko odpotoval na drugo zasedanje vatikanskega koncila. To je v bivstvu želja, ki jo je izrazil papež Janes XXIII, ko je naslovil poslanico na madžarske vernike. Cerkev želi, da bi komunistična oblast popolnoma rehabilitirala kardinala in mu vrnila vse svoboščine.
Po novicah, ki prihajajo iz Budimpešte in ki jih je zbral omenjeni dunajski dnevnik zgleda, da je Kadarjeva vlada v tem trenutku dobro razpoložena do katoliške cerkve. Čeprav se nadaljuje propaganda za ateizem, so madžarski komunisti že pred časom opustili napade na duhovščino. Preči dvema letoma pa so celo izdali zakon za vzdrževanje cerkva, tako da so duhovščini dovolili štiri milijarde lir državne podpore.
»Zgleda«, piše člankar »Wiener Zei-tung«. »da si Kadarjeva vlada želi minu koeksistenco z katoliško cerkvijo. Prvič v zadnjih štirinajstih letih so komunistične oblasti dovolile ob priliki vesoljnega cerkvenega zbora madžarskim škofom, da so zapustili domovino.«
Dunajski časopis je nadalje mnenja, da bodo rešili vprašanje kardinala Minds-zentyja ob priliki obiska glavnega tajnika Organizacije združenih narodov, ki bo prispel v Budimpešto spomladi.
v času, ko je Hruščev hotel s silo spraviti zahodnjake na kolena. Toda minilo je eno leto in z rešitvijo kubanskega vprašanja, se je spremenila tudi kremeljska politika. Kennedy in Hruščov sta razumela, da je prav od njiju odvisno ali bo prišlo do atomskega spopada, ali pa bo moč ohraniti mir na svetu. Iz tega novega vidika izhaja želja, da bi prišlo do podpisa atomskega premirja. Pogovori in pisma, ki sta si jih izmenjala Hruščov in Kennedy od 19. decembra do 7. januarja so pripravili pot sestanku med predstavniki Amerike in Sovjetske zveze, ki je bila pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pred štirinajstimi dnevi, Velika Britanija je tedaj izjavila, da se bo udeležila razgovorov le v trenutku, če bi se-izkazalo, da je možen uspeh. Tudi iz tega dejstva si lahko razlagamo, da je možen sporazum.
Hruščev je izjavil, da je pripravljen sprejeti tudi nadzorovano atomsko pre-mhje. S tem so se Sovjeti odpovedali vztrajanju na stališču, da se mora vsaka država zase obvezati, da ne bo delala poskusov. Kremeljski voditelji predlagajo po tri nadzorstva na leto na sovjetskem ozemlju. Izjava pravi: »Sovjetska zveza je pripravljena sprejeti nadzorstvo tudi v slučaju, če bi prevoz naprav zahteval prisotnost tujega personala. Jasno pa je. da se bo Sovjetska zveza zavarovala pred vsemi poskusi, da bi bilo potovanje teh-
nikov izlorabljeno v vohunske namene »Nadalje pa je Hruščov predlagal, da bi kontrolne postaje zgradili na treh točkah in sicer: na področju Osrednje Azije, na področju Altaja in na sovjetskem daljnem vzhodu.
Važno je, da je Hruščov popustil v principu, saj v praksi še vedno ostajajo nerazčiščena vprašanja. Američani zahtevajo večje število nadzorstev, toda tu je možen kompromis. Treba pa se bo tudi pomeniti o načinu kontrole in o vrsti tehničnih vprašanj. Vendar pa je jasno, da se bodo tehniki laže sporazumeli, kot bi se politiki
Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da Hruščova silijo resni razlogi, da se sporazum čim prej sklene. Sovjeti imajo za hrbtom nevarne Kitajce, ki iz dneva v dan lahko sporočijo, da so razstrelili svojo prvo atomsko bombo. Toda tudi Američani imajo s svoje strani resne skrbi. Rešiti morajo krizo, ki je zajela atlantsko zvezo. Kriza pa se je začela z zahtevo Francije, ki si hoče na vsak način ustvariti lastno atomsko moč.
Razumljivo je torej, da se Sovjeti in Američani strinjajo, da je treba sporazum o prekinitvi jedrskih ppskusov čimprej skleniti. S tem pa vselfckor delujeta v korist celotnega sveta. Bilo bi zares nepojmljivo, če bi prišlo do atomskega spopada in do popolnega razdejanja samo zaradi enega nadzorstva vej ali manj.
Za boljše razumevanje
Nedeljski »Primorski dnevnik je pod gornjim naslovom odgovoril na naš zadnji uvodnik, v katerem smo se dotaknili vprašanja slovenskih kulturnih domov, izdajanja ))lnformacijskega biltena Slovencev v Italiji«, Slovenskega gledališča v Trstu in končno sploh vseh inštitucij, ki bi po svoji naravi in stremljenjih, morale biti skupne vsej tukajšnji slovenski manjšini.
Svoja izvajanja smo zaključili z ugotovitvijo, da bomo novo in uspešnejšo manjšinsko politiko uveljavljali lahko samo, če stopimo na nova pota, na katerih bodo morali podrediti svoje posebne interese skupnosti pi-edvsem listi, ki so bili vajeni doslej gledati na vse le skozi svoja očala in so bili vedno prepričani, da imajo samo oni prav, pa čeprav »so pri tem morali, z zelo redkimi izjemami, beležiti neuspeh za neuspehom«.
Takšno je in ostaja naše stališče, ki ga je predsednik SDZ v ostalem iznesel tudi na dečembrskem srečanju predstavnikov Slovencev v Italiji z jugoslovanskim ambasadorjem v Rimu, ob priliki njegovega obiska v Trstu.
Gre torej za važno vprašanje in veseli nas, da je »Primorski dnevnik« posegel v to debato ter tako ustvaril podlago za javni razgovor. Prav je namreč, da so tudi široki krogi naših ljudi obveščeni o teh problemih, ki se jih živo tičejo in jih živo
PARIZ - BONN - BRUSELJ
Zaključilo se je potovanje nemškega kanclerja Adenauerja v Parizu. Napovedani sestanek z De Gaullom je potrdil francosko-nemško prijateljstvo. Ce je francoski general lahko govoril s svojim nemškim kolegom prosto, ne oziraje se na mnenje parlamenta, v katerem ima večino, se je moral Adenauer poslužiti vseh svojih diplomatskih sposobnosti, da bi bil volk sit in koza cela. V nemškem parlamentu nasprotuje kanclerjevi notranji in zunanji politiki večina poslancev, celo v sami krščansko demokratski stranki sd mnogi nasprotnega mnenja. Kanclerjeva opozicija namreč zahteva, da se Nemčija jasno izreče za britanski vstop v Skupno evropsko politiko in da zagovarja Kenne-dyjev načrt za atomsko oborožitev atlantske zveze. Adenauer se dobro zaveda, da so njegovemu vladanju šteti dnevi, kljub temu pa se pri pogovorih s francoskim generalom ni mogel odpovedati principom, ki sta jih stara evropska državnika skupno zagovarjala.
Poglejmo si najvažnejše točke sporazuma, ki sta ga oba državnika podpisala.
V DIPLOMATSKEM POGLEDU PREDVIDEVA SPORAZUM NASLEDNJE:
1) Obe vladi se bosta posvetovali o vsakršen važnem vprašanju, da bosta zavzeli isto stališče. Ta vprašanja obravnavajo probleme Skupnega evropskega tržišča, evropske politike, atlantske obrambne organizacije in perečih vprašanj odnosov med Vzhodom in Zapadom.
2) Povečanje sodelovanja med obema državama na področju informacij.
3) Večje sodelovanje na ekonomskem področju.
OBRAMBNA VPRAŠANJA:
1) Izmenjava strateških in taktičnih dognanj in ustanovitev francosko-nemških ustanov za raziskanja.
2) Zamenjava vojaškega personala in skupno vojaško delo.
VZGOJNA IN KULTURNA VPRAŠANJA:
1) Povečanje študija francoščine v nemških in nemščine v francoskih šolah.
2) Izenačenje študijskega roka in učnega načrta, da bodo v doglednem času lahko parificirali nemške in francoske šole in vseučilišča.
3) Sodelovanje pri znanstvenih raziska-vanjih.
4) Ustanovitev rapresentančnega organizma, ki bo skrbel za izmenjavo mladine.
Sporazum bosta morala tako francoski kot nemški parlament ratificirati. Razum-
ljivo je, da De Gaulle ne bo naletel na večje težave, medtem ko1 so kanclerju še pred odhodom jasno povedali, da parlament ne bo odobril sporazuma, če Adenauerju ne bo uspelo* pgepričati francoskega generala o potrebijAda se nadaljujejo bruseljski razgovori V takem položaju De Gaulle ne bo mogel vztrajati pri ^veji politiki Evrope »velikih domovin«.
Bruseljski razgovori
O razgovorih za britanski vstop v Skupno evropsko tržišče je pred dnevi govoril belgijski zunanji minister Spaak:
»Nikakor nočem reči ničesar, ki bi še bolj otežkočilo sedanji položaj. Kljub te-
Najvažnejši jJatumi
18. april 1951
V Parizu podpišejo pogodbo za ustanovitev C.E.C.A. - evropske jeklarske in premogovne skupnosti.
30. avgust 1954
Francoska poslanska zbornica odbije s 319 glasovi proti 246 predlog za ratifikacijo sporazuma o ustanovitvi Evropske o-brambne skupnosti.
25. marec 1957
V Rimu podpišejo predstavniki Italije, Belgija, Francije, Zahodne Nemčije, Luksemburga in Holandske sporazum o ustanovitvi Skupnega evropskega tržišča in Euratoma.
20. november 1959
Po predlogu Velike Britanije je ustanovljena Evropska skupnost za svobodno izmenjavo, v kateri sodeljujejo še Avstrija, Danska, Norveška, Portugalska, Švedska in Švica.
31. julij 1961
Macmillan predlaga britanski zbornici, naj Velika Britanija zaprosi za vstop v SET.
1 7. april 1962
Medtem ko se nadaljujejo pogajanja za vstop Velike Britanije v SET, De Gaulle predlaga zunanjim ministrom držav članic SET-a ustanovitev evropske politične skupnosti.
22. januar 1963
De Gaulle in Adenauer podpišeta fran-cosko-nemški sporazum o sodelovanju.
29. januar 1963
V Bruslju se pričnejo in zaključijo pogajanja za vstop Velike Britanije v SET, kljub dobri volji predstavnikov vseh držav članic razen Francije, na katero pade krivda za polom pogajanj.
mu pa moram priznati, da so vse politične organizacije prikazale dobro voljo in složno mnenje o tem vprašanju. De Gaul-lova diplomatična metoda je nepojmljiva in ji v zgodovini ne najdemo precedensov. V teku pogajanj so Angleži vedno pokazali dobro voljo in končno je izgledalo, da bo moč premostiti vse težave. Nikakor ne smemo kapitulirati pred ultimatom, ki ga je postavil general. Večkrat se je že zgodilo, da so ljudje lahko nekaj časa vztrajali pri svojih diktatih, toda končno jih je ljudska volja spravila k pameti. Z velikim veseljem ugotavljam, da se belgijski senat odločno bori za nadaljevanje razgovorov z Veliko Britanijo.«
Istočasno pa je govoril De Gaulle:
»Zunanji minister mi je sporočil vse potankosti razprave v Bruslju. Vlada je mnenja, da je francoska delegacija zavzela pravilno stališče, ko se je zavzela za odgoditev razpravljanja.«
To izjavo in še posebej besedo »odgoditev« je komentiral francoski minister za informacije, ki je povedal, da so razpravo odložili na francosko zahtevo. Poudaril pa je tudi, da je Francija mnenja, da so razgovori med Anglijo in Skupnim evropskim tržiščem ne samo odloženi, pač pa zaključeni.
Dokončni De Gaullov »non«
Razgovori v Bruslju so se končali. V torek zvečer je predsednik Fayat naznanil, da se je sedemnajsta obravnavna doba zaključila. De Gaulle je trenutno zmagal, saj so pogajanja za vstop Velike Britanije v Skupno evropsko tržišče prekinjene za nedoločeno dobo. Toda zmaga francoskega generala, ki bo imela negativne posledice za vso evropsko politik .>. je zmaga volje enega samega moža ki vztraja na politiki preteklih stoletji Po naporih predstavnikov petih držav, ki zagovarjajo britanski vstop, po dolgih mučnih pogajanjih s francoskimi predsavni-ki je Couve de Murville postavil francoski veto za nadaljevanje razgo\orov »Dokler ne bo Velika Britanija dalo dovolj jamstev za točno izpolnjevanje rinvke pogodbe. Francija ne bo "prejela britanskega vstopa v SET. Poleg tega pa ni britansko kmetijstvo v tem trenutku rabeležilo velike izgube.« S takimi in podobnimi o-pravičili je francoski minister zagovarjal svoje mnenje.
Toda oglejmo si, kakšen odmev je imela po svetu novica o prekinitvi bruseljskih pogajanj.
(Nadaljevanje na 4. str.)
zanimajo. Ker želimo, da bi začeta izmenjava misli dejansko prispevala k razči-ščenju in boljšemu razumevanju, ?e ne bomo obregnili ob razne ne ravno okusne pozive uvodničarja »Primorskega dnevnika« h »korektnosti«, »točnosti« in »skromnosti«. Ostali bomo pri stvarnosti.
Resnici na ljubo moramo ponoviti, da so prvi razgovori za skupno upravljanje kulturnih domov v Trstu dejansko zamrli po sestanku, na katerem je bilo sproženo vprašanje v Sloveniji nabranih denarnih sredstev, ne pa šele z boleznijo dr. Jožeta Dekleve, ki je bil po tistem zadnjem sestanku še precej časa v Trstu. Ce smo zdaj zvedeli, da je bil tragični izostanek dr. Dekleve edini razlog za ta težko razumljivi enoletni molk, potem je to toliko boljše.
Glede »Informacijskega biltena Slovencev v Italiji« nočemo in ne bi mogli zanikati, da ne bi že pred časom mislil nanj tudi kdo drugi. Resnica pa je, da je začel izhajati šele potem, ko je bila ta potreba nakazana v skupnih razgovorih in da se je to storilo, ne da bi izdajatelji prej povabili druge skupine k sodelovanju. O-krožnico z vabilom za prispevke in obvestila, ki naj bi jih bilten objavljal, so namreč razposlali šele po izidu prve številke. Ne tajimo, da bi skupno izdajanje in urejevanje biltena ne bilo zvezano z raznimi težavami. V tem ima uvodničar »Primorskega dnevnika« prav. Vendar to še ne opravičuje izdajateljev biltena, ki predhodno niso niti poskusili, da bi to uredili, ko so se vendar mo-rali zavedati, da bi imel bilten, ki bi bil tudi po formalni plati glas vseh Slovencev v Italiji, vse drugačno avtoriteto kot jo ima pa danes, ko stoji za njim samo »Slovenska kulturno-gospodarska zveza«, z drugimi besedami titovska krovna kulturna organizacija. Do danes še nikdar nismo rekli, da bi bilten objavljal enostransko pobarvane vesti, da ima pa po svojem izdajatelju in uredništvu določeno barvo, tega nihče ne more zanikati. Dovoljujemo si meniti, da to ni koristno.
Podobno je tudi s Slovenskim gledališčem v Trstu. Prav zato ker cenimo to ustanovo in upoštevamo važnost njene naloge bi želeli, da se jo dvigne na višjo organizacijsko raven, na kateri bo tudi stvarno postala dejanska in splošna last vse naše manjšine. U.vodničar »Primorskega dnevnika« je zamolčal, da smo zapisali, da bi Slovensko gledališče »moralo dobiti podporo javnih oblasti, podobno kot uživajo javno podporo enake organizacije italijanske manjšine v Jugoslaviji«. Vprašali smo se samo, »ali bi bilo prav, da občina, pokrajina in država podpro to ustanovo, dokler je ista orodje ene same skupine« in »ali bi takšna podpora ne bila pristranska«. Niti na misel nam ni j>rišlo, da bi rekli, naj Slovensko gledališče v Trstu obstoja samo kot kompromis med nekaterimi strankami, sicer pa da je boljše da ga ni, kakor nam je poskusil podtakniti uvodničar »Primorskega dnevnika«. Tudi kot organizacijsko ustanovi enega samega idejnega in političnega kroga želimo Slovenskemu gledališču čim več uspehov, saj je končno to ena izmed slovenskih inštitucij. Toda do lega, da bi v tem gledališču videli zares splošno last, je pa še precejšen korak. Odtod naši pomisleki proti temu, da si nekdo prisvaja značaj, ki ga po svoji organizaciji nima, in pravice, ki naj bi iz takšnega namišljenega značaja izhajale.
Ali si je zares tako težko in nemogoče predstavljati, da bi tudi to ustanovo u-pravljal širši odbor kot sedaj, saj bi to bilo bolj v skladu s stremljenjem samega gledališča, katero hoče biti »last vseh Slo-(Konec na 4. str.)
V SOBOTO
DNE 2. FERUARJA 1963 OB 21. URI V HOTELU EXCELSlOR PALAČE
XII. TRADICIONALNI DOBRODELNI PLES
VSTOP SAMO Z VABILOM.
VSTOPNICE IN REZERVIRANJE MIZ V ULICI MACHIAVELLI 22 TELEFON 36-275 SDD v TRSTU
Komunizem in nerazvite države
Povojni zgodovinski pregled razvoja odnosov komunističnega bloka do manj razvitih držav: Stalinova politika dveh svetov; politika smehljaja po letu 1950; „iskreno“ prijateljstvo po letu 1956; razdor s Kitajci pri preučevanju istega vprašanja.
Sad kremeljske politike: Kuba; Kitajske: spor z Indijci.
Leta 1949 je komunistični tabor sprejel na zasedanju v Moskvi novo politično linijo do komunističnih partij manj razvitih držav. Sovjetski in kitajski tovariši so se zedinili za politiko, ki je kazala n?t praktičnem polju paralelno pot. Isti pogledi dveh najpomembnejših partij so trajali približno do leta 1956. Od tedaj dalje pa se je mnenje o vlogi, ki naj jo igrajo komunistične partije v nerazvitih deželah polagoma oddaljevalo. Medtem ko se je sovjetsko gledanje v teku časa moderniziralo, so Kitajci vztrajali na starih pozicijah. Zelja po prevladovanju Moskve in Pekinga pa je dovedla do spora, ki se v omenjenem pogledu ni nanašalo zgolj na teoretično gledanje, pač pa na praktična izkustva.
Politiko takoimenovane »ljudske fronte«, ki so se je posluževali pred vojno, kakor tudi politiko »narodne fronte«, 7 katero so komunisti operirali med svetovnim spopadom, ni bilo po končani vomi moč nadalje izrabljati. Kot znano so bil med vojno zaveznikov komunistov tu socialdemokrati, socialisti, liberalci in na splošno vsi ostali pripadniki političnih organizacij, ki so se borili proti nacifašiznrm. Novi položaj je zahteval, da so se komunisti predstavili kot edini borci proti na-cifašizmu, medtem ko so ostale bivše zaveznike označili za izdajavce in sužnje ameriškega imperializma.
Kominform
Sovjetski poglavarji so bili prepričam, da je svet razdeljen na dva bloka: imperialističnega in antidemokratičnega, ki ga vodijo Združene države in antiimperia-lističnega in demokratičnega, kateremu načelujejo Sovjeti. Podobno stališče je zagovarjal Zdanov na prvi seji Kominfor-ma septembra 1947. Razumljivo je, da v organizaciji, ki si je za temelj postavilo navodilo: kdor ni z nami, je proti nam, ni bilo prostora za revizionistično Jugoslavijo, ki si je »želela sama izgraditi pot v socializem.« Namen Kominforma pa je bil, združiti vse sile ne glede na raso, socialni položaj in narodno pripadnost okrog enote, ki bi se borila proti ameriški zunanji politiki. Zaradi tega je moral odstopiti s svojega mesta tajnik indijske komunistične partije Ranadive, ki je bil prepričan, da je največji sovražnik za Indijo malomeščanska ureditev in ne imperializem ameriških kapitalistov.
Kitajske smernice, ki so jih seveda odobravali tudi kremeljski vodje so pravile, da si je treba podvreči tudi malomeščanstvo in se ga poslužiti proti ameriškemu imperializmu. Navodila za novo politiko manjših partij v nerazvitih državah so razlagali na svetovnem kongresu sindikalnega gibanja, ki je bil v Pekingu lete 1949.
Lokalne komunistične partije so se z vsemi močmi skušale prilagoditi po svo/ jem notranjem ustroju in socialnem ter političnem programu večjim nekomunističnim strankam. Hoteli so se pridobiti zaupanje širših plasti množice prav na področju antiimperialistične gonje.
Toda v Kremlju so kaj kmalu spoznali da lokalne partije ne bodo uspele v svoji nalogi. Čeprav so vedeli, da večina nerazvitih držav nasprotuje komunizmu, jim je bilo istočasno tudi jasno, da se nikakor nočejo prilagoditi ameriški zunanji politiki. S pametno politiko bi se jim posrečilo, da bi nevtralnost v gledanju do obeh blokov lahko speljali na jasne proti ameriške tračnice,
Doba po Stalinu
Omenjeno stališče so zavzeli v Moskvi šele po Stalinovi smrti. Indijskim komunistom so decembra 1950 sovjetski tovariši raztolmačili, da se sicer ne strinjajo 7, Nehrujevo politiko, vendar pa se ne smt) nikakor postaviti v isto vrečo mirno Nehrujevo in napadalno ameriško politiko.
Od tedaj dalje so se Sovjeti s pomočjo svoje propagande vedno proglašali za branitelje nevtralnih držav. Mnogim lokalnim partijam so nadalje naročili, naj ne napadajo več s tisto ostrino, ki so jo bili v preteklosti vajeni nacionalističnih vlad. Istočasno pa je v manj razvite dežele pričela prihajati sovjetska gospodarska pomoč. Naloga lokalnih partij je bila v tem, da je Sovjetsko zvezo prikazala v luči prijateljice in zaščitniee.
Prehod iz politike opozicije do nacionalističnih vlad v politiko simpatije je dosegel svoj višek leta 1955, ko so indijskega poglavarja Nehruja svečano sprejeli v Moskvi. Sovjeti pa so dokončno zavrgli Zdanovo doktrino o dveh svetovih na XX. kongresu komunistične partije februarja 1956.
V časovnem razdobju od leta 1950 do 1956, ko se je vršil preobrat komunistične politike do nerazvitih dežel, so kitajski komunisti hodili po isti poti kot Sovjeti. Ob tej priliki naj omenimo samo obisk Cu En-Laja v New Delhiju, ko se je z Nehrujem sporazumel o »petih točkah mirnega sožitja«.
Kremeljski voditelji so polagali vedno večjo pažnjo na voditelje levičarskih nekomunističnih strank, ker so bili prepričani, da jim bodo mnogo bolje služili v propagandne namene. Pri tej svoji politiki pa so se posluževali tudi sindikatov in tc pretežno onih, ki jih niso nadzirale lokalne partije. Na tem mestu bomo sovjetske želje najbolje spoznali z izjavo glavnega tajnika kubanske ljudske socialistične stranke Blas Roce:
»Oboroženi odpor je pričelo malomeščanstvo, saj bi akcija delavskega razreda
nikakor ne predstavlja odločilni faktor pri ustaji. Revolucija je na svojem triumfalnem pohodu šla iz dežele v mesta, iz province do glavnega mesta. Politično vodstvo revolucije je bilo v rokah srednjega sloja, medtem ko je bilo vojaštvo pretežno sestavljeno iz kmetov in delavcev.«
Sovjetsko-kitajski razdor
Pomemben korak naprej v politiki do nevezanih držav so Sovjeti napravili leta 1956. Tedaj se je začela nova doba, v kateri je Kremelj podprl nacionalistične vlade in dodelil lokalnim partijam vlogo posrednika za »vstop v socializem«. Zagovarjanje malomeščanske vlade pa je vsekakor v nasprotju s komunistično teorijo. Prav v novi politiki odnošajev zasledimo prve razpoke med Kitajci in Sovjeti. Pekinški tovariši se nikakor nočejo prilagoditi politiki Kremlja.
Zanje je podpiranje nacionalističnih vlad nevezanih držav pravi zločin. Lokalne partije bi po njihovem mnenju nikdar ne smele izgubiti prvenstvene naloge.
Različno gledanje si lahko razložimo na več načinov. Mnogi vztrajajo na stališču, da je glavni vzrok razdora v razlaganju komunističnih dogm. Vendar pa bi bilo zelo kratkovidno, če bi se ustavili samo pri tej razlagi, saj je očividno, da Sovjeti in Kitajci želijo, da bi svobodni svet razumel celotni spor med obema velikanoma zgolj iz teoretičnega vidika. Sedanji sovjetski poglavarji so podedovali državni ustroj, ki se je nekako že ukoreninil in pokazal na nekaterih področjih svoje sadove. Kitajski tovariši pa so se do pred kratkim morali še boriti za neodvisnost
in za povečanje svoje že tako ogromne države. Po našem mnenju je glavni vzrok razdora med Pekingom in Moskvo v različnem tolmačenju vprašanja, kako zajeziti in zmanjšati ameriški vpliv na mednarodnem področju.
Zgodovina nam pravi, da se Sovjetom ni bile treba boriti proti zunanjim sovražnikom, ko je šlo za vzpostavitev režima, cbralno pa so morali Rdeči Kitajci napeti vse svoje sile najprej proti Japoncem, kasneje pa na Koreji in Fcrmozi proti Američanom. Zanje torej »revolucija« ne predstavlja zmago delavskega razreda nad malomeščanstvom, pač pa utrditev komunizma.
In svobodni svet?
Sovjeti v svojem sporu s Kitajci najbrže večkrat citirajo kubansko vprašanje. Brez direktnega posega se jim je posrečilo, da so vzpostavili komunistični režim, kar se Kitajcem z orožjem ni posrečilo v sporu z Indijo. Res je sicer, da so morali umakniti raketne izstrelke s Kube, vendar pa so dobili zagotovilo, da bo Castrov' komunistični režim ostal na oblasti.
Tudi svobodni svet mora povzeti iz kubanske krize nauk. Ne sme se več ponoviti napaka, ki so jo Američani napravili z nepravilnim presojonjem položaja na otoku. Podpreti je treba nacionalistične vlade pa čeprav je njihova politika usmerjena proti vzhodu. Strateško je Kennedy izvojeval pri kubanskem vprašanju zmago, politično pa je vsekakor na boljšem Hruščov, čeprav bo moral dati svobodnemu svetu vrsto koncesiji v zamenjavo za obstoj komunističnega režima na Kubi.
J. R.
RAKETE, O KATERIH SE TOLIKO GOVORI
Kakšne so rakete „Po!aris“
Rakete »Polaris«, s katerimi razpolagajo ameriške vojaške sile so sestavljene iz dveh delov, poganja jih trdo gorivo, premer meri nad 100 cm, težke so štirinajst ton in lahko zadenejo cilj, ki je oddaljen do 2.000 kilometrov. Istočasno pa ameriški znanstveniki preučujejo še nadaljna dva tipa podobnih raket, ki bi lahko zadele cilj v daljavi od 2.700 do 4.500 kilometrov. Kot znano so izdelali tovrstne rakete prav z namenom, da jih bodo izstreljevale atomske podmornice. Na ta način postane avtonomija raket skoraj neomejena, saj podmornice lahko priplujejo tudi v najoddaljenejša morja, od koder izstrelijo svoje atomske iztrelke. Podmornice lahko izstrelijo smrtonosne izstrelke tudi pod vodo. Rakete izpustijo namreč z zračnim pritiskom v določeno varnostno višino in šele tedaj se vžgejo pravi raketni motorji.
V primeru nenadnega napada - vsa moderna strategija se namreč opira na slučaj nenadne vojne - lahko podmorniški poveljnik v trenutku pripravi atomske konice za napad. Predvsem lahko ostane v stalni povezavi z oporiščem tudi v trenutku, ko je podmornica pod morsko gladino. Res je sicer, da morski valovi ne propuščajo radijskih valov visoke in srednje frekvence, vendar pa so stiki med oporiščem in podmornico zajamčeni z dvema načinoma.
Prvi komunikacijski način predstavljalo zelo dolgi radijski valovi, ki imajo zelo nizko frekvenco. Ti valovi lahko prodrejo tudi skozi morsko gladino v trenutku, ko so radijske antene podmornice nekaj desetin metrov pod vodo. Poleg tega pa so možne komunikacije med podmornico in poveljstvom na normalnih radijskih valovih. V že vnaprej določenih časovnih razdobjih podmornica dvigne na morsko gladino radijsko anteno - česar ne more odkriti tudi najbolj perfektno zgrajeni ra-
Italijansko politično življenje
Fanfanijevo potovanje in zbližanje pogledov med Italijo in Združenimi državami. Komunistična nezaupnica vladi: pregled enoletnega političnega delovanja.
Predsednik Fanfani je s svojega kratkega potovanja v Združene države prinesel zagotovilo, da italijanska in ameriška politika v najvažnejših vprašanjih soglaša. S tem se je prijateljstvo med obema narodoma še povečalo. Italija in Z.D. A. si želita,da bi se bruseljski razgovori uspešno končali in da bi se kriza v atlantski obrambni organizaciji zaključila. Posebne važnosti za Italijo je brez dvoma dejstvo, da bodo v bližnji bodočnosti odpeljali v Ameriko rakete, ki so na italijanskem ozemlju. To pa ne bo zmanjšalo obrambne sile, kajti rakete z atomskimi konicami bodo zamenjali z izstrelki vrste »Polaris«. Stare celinske rakete so namreč zastarele in se ekonomsko, strateško in politično ne izplačajo. Nove atomske konice vrste »Polaris« bodo brez dvoma nudile evropskim državam in seveda tudi Italiji večjo gotovost. S tem pa bo odpravljeno tudi vprašanje, ali bolje rečeno komunistični argument »klečeplazne italijanske zunanje politike«. Ko ne bo na italijanskem ozemlju več ameriških raketnih oporišč bo padel komunistični argument, ki ga iz dneva v dan dajejo na krožnik vladni koaliciji.
Komunisti so pretekli teden postavili na dnevni red v rimskem parlamentu nezaupnico sredinsko levičarski vladi. Poglejmo si, kakšno sodbo so o vladnem delovanju dali predstavniki najvidnejših italijanskih strank.
NENNI
Tajnik italijanske socialistične stranke je pričel svoj govor z ostro polemiko dn komunistov, nato pa je prešel h kritiki demokristjanov, »ki niso uresničili programskih določil«. Potrdil je prepričanje socialistov o potrebi sredinsko levičarske vlade. 15 tem argumentom se bodo borili pri prihodnjih državnozborskih volitvah. Kot je bilo pričakovati so se pri glasovanju socialisti vzdržali. Toda tokrat je njihovo vzdržanje imelo drugačni pomen kot lani ob priliki predstavitve Fanfanijeve vlade. Pred letom dni so se vzdržali v pričakovanju uresničenja programskih točk, tokrat pa iz prepričanja, da parlament ne bi mogel uspešno rešiti vladne krize v kratkem času, ki ga še predvideva sedanja legislatura. Zaradi tega je PSI prepričana, da bodo samo volivci pripomogli k prehodu težav, na katere je naletela politika levega centra.
REALE
Drugi govornik je bil tajnik italijanske republikanske stranke poslanec Reale. Govornik je z zadovoljstvom ugotovil, da je Nenni prikazal razumljive razloge, zaradi katerih ne sme priti v tem trenutku dc vladne krize.
MORO
V formulo vlade levega centra je prepričan tudi tajnik krščanskih demokratov Moro. Po enem letu vladnega poskusa je bilanca pozitivna. Tudi Moro je najprej polemiziral s komunisti. Nato pa je prešel na vprašanje vzpostavitve dežel, ki jih predvideva ustava. Dežele bodo ustanovljene v trenutku, ko bo jasno, da se komunistična partija ne bo mogla poslužiti deželnih vlad za svoje politične namene. Moro je nadalje mnenja, da se bodo v bodočnosti stranke demokratičnega kroga toliko opomogle, da bodo lahko resnično demokratično upravljale novo ustanov-
ljene dežele. Socialisti pa se zaenkrat še niso osamosvojili in je čutiti marsikdaj povezanost s komunisti.
Kasneje so govorili še drugi predstavniki opozicije, ki so se izrekli proti vladni politiki. Misovec Michellini je v zunanji politiki solidariziral z generalom De Gaullom, ki po njegovem vodi edino pametno politiko v Evropi.
FANFANI
Ministrski predsednik je pričel svoj govor z ugotovitvijo, da komunisti s predstavitvijo nezaupnice vladi niso uspeli pri svojem načrtu: 1) prikazati, da vlada ni izvršila programa; 2) da se je vladna večina razbila. Po prikazanju enoletnega delovanja vlade levega centra je pozval stranke, ki tvorijo večino, naj pri bližnjih državnozborskih volitvah prikažejo velike zasluge sredinsko levičarske politike. »Treba je poučiti«, je nadaljeval Fanfani, »volivce o doprinosih nove politike. Predvsem pa se je treba ozirati na mladino, ki naj spozna, da je sprejela vlada prav zanjo številne ukrepe. Treba pa je tudi, in to je naloga vseh političnih organizacij, pripraviti temelje za razširitev in utrjevanje italijanske demokracije.«
Po govoru ministrskega predsednika je prišlo do glasovanja. Poslanska zbornica je odbila komunistično nezaupnico z 292 glasovi proti 173. Proti nezaupnici so glasovali demokristjani, republikanci in socialdemokrati, za so izrekli: komunisti, liberalci, monarhisti in misovci, medtem ko so se socialisti vzdržali.
Verbelen na svobodi
Bivši »essesovski« general Jan Robert Verbelen, ki je poveljeval zloglasnim nacističnim četam na belgijskem ozemlju, bo še nadalje lahko ostal v Avstriji. Pred časom so belgijske oblasti zahtevale od dunajske vlade, da jim vojnega zločina izroče. Neko belgijsko sodišče je namreč leta 1947 obsodilo v odsotnosti Verbelena na smrt.
Leta 1959 je bivši general postal avstrijski državljan. Zaradi tega so dunajske oblasti mnenja, da ne morejo ugoditi belgijski zahtevi. Kot znano je Verbelen obtožen, da je dal umoriti številne belgijske državljane med nacistično zasedbo države. V letih od 1945 do 1955 je Verbelen sodeloval z avstrijskimi oblastmi pri razkrinkanju nacističnih zločincev. V tem času se je skrival pod lažnim imenom. Usluge, ki naj bi jih napravil, pravijo obveščeni krogi, naj bi bile tako velike, da so oblasti ugodno rešile njegovo prošnjo za državljanstvo. Odkar je dobil državljanstvo, pravijo, da se je ponovno povezal s starimi nacističnimi prijatelji in stopil v stik s predstavniki OAS. Govorijo celo, da je na svojem domu na Dunaju sprejel Bi-daulta in Soustella.
Novi veter na Češkoslovaškem
Kot se je zgodilo že pred več kot letom dni na Madžarskem, je vodstvo češkoslovaške partije pozvalo prebivalce, ki niso vpisani v partijo, da sodelujejo v javnem življenju in zavzamejo odgovorna in vodilna mesta v državni ekonomiji. Povabilo, je nekaj popolnoma novega za Češ-
koslovaško, ki je do sedaj še vedno vztrajala na načelu diktature proletariata in partijskega vodstva države. Novice zaenkrat oblasti še niso uradno napovedale, čeprav je zelo verjetno, da jo bodo še pred koncem januarja.
Vabilo prikazuje članek v glasilu slovaške partije »Pravda«, ki izhaja v Bratislavi, §estayek je. podpisal Ladislav Szanto, ki vodi filozofski inštitut Akademije znanosti. Clankar se dalj časa ustavlja pri pomirjevalni notranji politiki, ki jo je uvedel Kadar pod navodilom »Kdor ni proti nam je z nami«. Szanto vzpodbuja partijce, da napravijo prostor za nove voditelje. »Socialistična demokracija«, zatrjuje pisec, »najde svojo polnopravno zagotovilo s kontrolo partije, katere člani zavzemajo najvažnejša mesta. V trenutku, ko se je borba za diktaturo proletariata zaključila, je prav, da se baza razširi in da komunisti in nekomunisti skupno delajo in doprinesejo vsak svoj delež za napredek dežele. Nikakor pa ne smemo delati nikakršne razlike pri podeljevanju odgovornih mest med včlanjenimi in ne-včlanjenimi tovariši.«
Politični opazovalci so mnenja, da izvira zamisel, ki jo je obravnaval Ladislav Szanto iz sklepov vsedržavnega kongresa češkoslovaške komunistične partije, ki je bil decembra v Pragi. Zgleda, da so na kongresu preučevali možnost »revalutiza-cije« nekomunistov. Drugi pa so mnenja, da se bodo komunistični voditelji zamisli uprli.
dar - in na ta način nemoteno vzdržuje stike z bazo.
Poveljnik podmornice lahko v vsakem trenutku izstreli rakete z atomsko konico. To se mu posreči tudi v trenutku, ko je dalj časa na slepo križaril. Najprej mora točno določiti jpoložaj in smer podmornice. Komplicirani sistem najrazličnejših aparatov, ki je vdelan v podmornico mu v vsakem trenutku točno pove, na kateri točki zemeljske oble se podmornica nahaja. Istočasno pa elektronski stroj izračuna kot, iz katerega je treba raketo iztre-liti. Poleg tega pa so v raketi vdelani še drugi precizni aparati, s pomočjo katerih je moč v vsakem trenutku popraviti začrtano smer. Aparate so vdelali v rakete, ker se je večkrat zgodilo, da je sunek vetra spremenil smer.
KAKŠNO KORIST BODO IMELE ATLANTSKE ZAVEZNICE
Vprašanje nastaja, kakšno korist bodo imele od novih raket vrste »Polaris« razne države članice Atlantskega sporazuma. Jasno je, da bodo rakete »Polaris« kaj kmalu zamenjale celinske in starotipne rakete »Jupiter«. Pustimo ob strani politično vprašanje, kajti dokler ne bo prišlo do razorožitve, do tedaj je potrebno, da se Atlantska obramba poveča v korist svobodnega sveta. Poglejmo si raje, kakšno nevarnost predstavljajo v primeru re-presaLe nove rakete.
Kot znano so bile rakete vrste »Jupiter« nameščene na o/emlju atlantskih zaveznic. Rakete »Polar.s« pa bodo prevažale atomske podmornice. S tem se represalija nt odmakne od ozemlja države, ki ima na svojih tleh atomske konice, na mnije. kjer plujejo atomske podmornice. Nevarnost je torej precej zmanjšana. Vendar pa se moramo zavedati, da bodo podmornice lahko zasidrane tudi v pristaniščih ali na točno določenih krajih. V takem položaju se vsekakor nevarnost ne bo bistveno zmanjšala. Nerealno bi mislil oni, ki bi bil prepričan, da sovjetskim vohunom ne bo moč odkriti novih podmorskih postojank. Res je, da bodo imeli vohuni pri tem mnogo več dela in da bo protivohunski službi olajšano delo, ker bodo lahko brez večjih težav premestili podmornico na drug kraj, česar s celinskimi raketami in iztrelišči ni bilo moč napraviti.
Upajmo pa, da bo beganje atomskih podmornic opremljenih z raketami vrste »Polaris« in zasledovalci, kaj kmalu prenehalo. Končno bi se voditelji obeh največjih držav na svetu, ki imata v zalogi veliko število grozotnega orožja sporazumeli in uničili svoje zaloge. S tem bi se zmanjšali izdatki za drago obrambo, ki bi se jih dalo mnogo bolje izkoristiti za boljše socialno stanje vsega človeštva
Drzni planinski pohod
Preteklo soboto se je trem nemškim planincem Petru Siegertu, Rainerju Kuaschkeju in Gertu Kuhnerju iz Mona-kovega na Bavarskem posrečilo stopiti na vrh Velike Cine, ki meri 2.998 metrov. Planinci so v direktni smeri preplezali 550 metrov stene. Za podvig so potrebovali sedemnajst dni. Pohod je nekaj edinstvenega, če pomislimo, da so trije planinci izbrali direktno smer, ki predstavlja velike plezalne težave in zimski čas, ki vsekakor še bolj otežkoča vzpenjanje po gladkih, poledenih stenah.
Planinci so se na podvig pripravljali že dolgo časa z vso resnostjo. Trenirali so celo v hladilniku neke monakovske klavnice, da bi se privadili ostrim temperaturam.
Opremljeni so bili z najmodernejšimi pridobitvami, v oblekah pa so imeli nalašč pripravljene električne ogrejevalne žice, da ne bi med plezanjem in nočnimi bivakiranji pozebli. Toda zaradi ostrega mraza, ki je v tistih dneh pritisnil niso mogli več noči spati na steni.
Stanislavski ob stoletnici
Vsa svetovna gledališka javnost je v letošnjem januarju slavila stoletnico rojstva velikega ruskega odrskega delavca. Bilo bi odveč na tem mestu ponavljati velike zasluge in vso pomembnost Stanislav-skijevega dela za moderno gledališko življenje. Njegovo skoraj samozavestno navodilo, ki ga je izrekel pred šestdesetimi leti, ko so prva Gorkijeva dela prišla na oder v njegovi režiji, velja tudi danes, ker ni v teku let izgubilo na svoji veljavi.
»Program našega dela je bil revolucionaren. Protestirali smo proti ničevosti de-klamatorstvu, lažnemu patosu, proti ničvrednemu repertoarju.« Ustanovil je novo gledališče, novo gledališko šolo. Sola Stanislavskega je zapustila za sabo važno napotilo, ki ga je moskovsko gledališče pod komunizmom izmaličilo v pravo dogmo-. Stanislavski pa se je hotel prav temu izogniti, ko je zatrjeval, da mora odrsko življenje rasti k novemu iskanju. Z drugimi besedami, postavil je temelje za novo, bolj živo gledališče.
Na Silvestrovo letos je preteklo točno šestdeset let, odkar je Stanislavski v Moskvi predstavil Gorkijevo dramo »Na dnu«. Za to priliko so v moskovskem gledališču pripravili posebno predstavo omenjene Gorkijeve drame v isti scenski in režiserski postavitvi. Predstava je dokazala, kako so tudi danes žive zamisli velikega igralca in režiserja. Verjetno je to edinstveni primer v gledališki zgodovini Ko je leta 1902 Stanislavski igral vlogo Satina, je spregovoril znamenite besede: »Človeka je treba spoštovati! Človek - to
zneni ponosno«. Po šestdesetih letih so besede z odra še vedno zvenele mogočno in svečano. Gorki in Stanislavski sta istočasno pokazala, kakšna je še vedno njuna moč in dokazala, da sta še vedno aktualna.
Repertoar gledališča Stanislavskega je bil širok. Prikazal je vse igre Čehova, Gorkija, Gogolja, Turjenijeva, Ostrovskega, Andrejeva, Ibsena, Maeterlincka in Hamsuna. O delih Čehova je veliki odrski mojster zapisal: »Od Antona Pavloviča Čehova je k nam priletela »Utva«, in pokazala nova pota v naši umetnosti.« Pri tem je mislil na uprizoritev drame »Utva«, ki so jo predvajali leta 1898.
Za stoletnico so v Moskvi pripravili prvi gledališki festival Stanislavskega. Od 15. do 23. januarja so bila na programu dela, s katerimi se je veliki ruski igralec proslavil: »Sinja priča«, »Vroče srce«, »Mrtve duše«, »Na dnu«, odlomki iz »Oklopnega vlaka«, »Figarova svatba« in operi »Evgenij Onjegin« ter »Seviljski brivec«. Skoda, da so na festivalu prikazali samo klasična dela in ni bilo na programu modernih, novih odrskih del. S tem je moskovsko gledališče sicer res prikazalo Stanislavskega, vendar pa ni izkoristilo nobenega njegovih naukov, ki pravijo »ne ostajajmo pri zakoličenju starega, kajti s tem zapademo v mrtve, smrdljive vode, ki so v ostrem nasprotju s tekočim studencem živega gledališča«. Moskovsko gledališče pa se je odpovedalo tudi nauku igre »Na dnu«, y kateri eden izmed igralcev pravi: »S kočijo preteklosti se ne pripelješ nikamor.«
Resnica in legenda o oklepnici „Potemkin“ Podmorski zakladi
Izšla je zanimiva knjiga angleškega zgodovinarja Richarda Hougha z naslovom „Resnič-na zgodba upora na oklepnici „Potemkin“. S tem delom je avtor prikazal jasno mejo do kod sega resnica in od kod pričenja legenda, ki jo je izdelala sovjetska propaganda
V popoldanskih urah 27. junija 1905 se
je moštvo oklepnice »Potemkin«, ki je bila zasidrana v pristanišču Odese, skupno z nekaterimi predstavniki socialdemokratske stranke uprlo. Na svojem pohodu so pobili ali pozaprli častnike in se polastili oklepnice. Do 8. julija so mornarji, ki so izvolili neke vrste »ljudski odbor«, držali v šahu carske sile in sodelovali z delavci, ki so se uprli v mestu samem. Enajst dni so mornarji predstavljali tako nevarnost, da so o problemu morali govoriti in debatirati sam ruski car in njegovi svetovalci.
Ko pa so mornarji ostali brez živeža in premoga in so na lastne oči videli, da je propadel delavski odpor, so sprejel! ponudbo romunskega kralja Karola I. in odpotovali proti Kostanzi. Tu so se vdali tamkajšnjim oblastem ih potopili v pristanišču Kostanze svojo ladjo. Podvig mornarjev je imel v svetu velikanski odmev. Vlade na Dunaju, v Londonu in Parizu so spoznale, da se šibi moč ruskega carja. Kdor pa je postavil upor mornarjev v svežo s porazom ruske mornarice v vojni proti Japonski, je lahko takoj spoznal, da so carju in njegovi vladi šteti dnevi.
Politična emigracija ki je živela v raznih evropskih državah pa je spoznala, da je napočil ugodni trenutek za upor proti osrednji moskovski vladi. Vendar je samo ■dvanajst let kasneje, po oktobrski revoluciji v Rusiji, postal upor na oklepnici »Potemkin« simbol ljudskega odpora proti carski vladavini. Junaški poskus upora in enajst dni sodelovanja pri ljudski ustaji, je šele po letu 1918 prešlo v zgodovino epskih podvigov Sovjetske zveze.
Od tedaj dalje so upor zavili v legendo. Podvig mornarjev z oklepnice »Potemkin« je dvajset let po uporu predstavil s svojim odličnim filmom sloviti režiser Sergej Mihajlovič Eisenstein. Toda režiser se nujno ni mogel držati samo točnih zgodovinskih dejstev, pač pa je zaradi boljšega in udarnejšega scenarija vpletel tudi marsikatero izmišljeno figuro. Celotnemu podvigu pa je pravtako dal legendarični značaj.
Po nekaj več kot petdesetih letih upora se je angleški zgodovinar Richard Hough ■spravil na delo, da bi čim natančneje prikazal celotni podvig ruskih mornarjev. Hotel je jasno prikazati mejo do kod sega resnica in od kod se pričenja legenda. Avtor zaradi tega ni sprejel nobenega podatka, ki ne bi bil verodostojen in potrjen s pričevanjem upornikov. Tako je opustil vse one podatke, ki so upor skušali prikazati v luči poveličevanja upornikov in političnih voditeljev, ki so jim pri uporu dajali smernice. Težko bi mi sodili, ali je avtor v svojem namenu tudi uspel. Treba bi se bilo namreč z resnostjo vreči na delo in pregledati vse one zapiske, ki jih je avtor prelistal. Tu in tam v knjigi nam avtor ne podaja samo točne zgodovine, pač pa izreka tudi lastno sodbo. Prav te točke pa so v knjigi najbolj šibke, ker se je pisec s prikazovanjem lastne sodbe nekoliko oddaljil od začrtane poti.
Hough nam ne prikazuje nove verzije dogodkov. Pripoveduje z vso natančnostjo in vsemi podrobnostmi, kako se je upor pričel, ko mornarji niso hoteli jesti mesa, v katerem je mrgolelo črvov. Nato nam slika reakcijo moštva, ko podkapetan Gi-
ljarovski okrutno umori nekega mornarja. Istočasno nam avtor prikaže s točnimi podatki strujo »zmernih«, ki imajo glavno besedo prav v najtežjih trenutkih, ko se morajo mornarji boriti proti največjim težavam. Prav skupina zmernejših je predlagala, da se odpeljejo proti Kostanzi in se predajo romunskim oblastem.
Nadalje avtor zelo objektivno prikazuje kozaški krvavi pokolj manifestantov, ki se je zaključil 28. junija, ko so oddelki vojaštva pobili nad šest tisoč ljudi. Vsekakor pa avtor zanika, da bi uporniki napravili za manifestante kaj več od generičnih solidarnostnih izjav. Zavezništvo med mornarji in delavci, ki ga s tako pompoznostjo opisujejo Sovjeti se torej v resnici ni izvršilo. Prav zaradi tega razloga se južna Rusija ni že v onem trenutku dvignila in se uprla osrednji moskovski vladi.
V svoji knjigi je Hough prikazal glavne osebe upora z mnogo večjo verjetnostjo, kot jo prikazujejo sovjetski zgodovinarji. Med vsemi je najbolje naslikana osebnost Matušenka, ki je organiziral upor. Odličen pa je tudi lik socialdemokratskega študenta Feldmanna, ki je na vsak način hotel zanetiti val upora tudi na celini.
Toširo Mifune
Pred enajstimi leti je svet iznenadila vest, ki je prišla iz Benetk. Pojavili so se japonski filmi, ki so prijetno presenetili filmske kritike. Do tedaj Evropejci skoraj niso vedeli za japonsko filmsko produkcijo in zato je toliko bolj iznenadila prva nagrada, ki jo je prejel film »Rašo-Mon«, delo režiserja Ačira Kurosawe.
Marsikdo se je ob tem dogodku spomnil na star pregovor, ki pravi: »Ena sama la-stavica ne prinaša pomladi«. Toda napoved se ni uresničila. »Rašo-Mon« je bil prvi izmed mnogih japonskih filmov velike umetniške vrednosti. Pohvale, ki so jih po vsem svetu dosegli japonski režiserji Kurosawa, Mizoguči in drugi, bodo prav gotovo prešle v zgodovino filmske umetnosti.
Toda ljudje kaj radi pozabljajo na imena filmskih režiserjev, ker so jim bol; pri srcu igralci. Tako je ostal za mnoge Evropejce simbol japonske filmske umetnosti igralec Toširo Mifune, ki je igral glavno vlogo v že omenjenem filmu, ki je zmagal na beneškem festivalu leta 1951.
Toširo Mifune se je rodil prvega aprila 1920 ter je svoje študije končal v Mandžuriji. Ker se ni mogel takoj odločiti :a poklic, je sklenil, da postane za nekaj časa fotograf ter je v Sangaju odprl svoj fotografski studio. Ko se je končala svetovna vojna, se je vrnil v domovino in je leta 1946 postal nenadoma slaven. Po golem naključju se je vpisal na neki natečaj za mlade igralce. Filmski producenti so takoj spoznali, da je mladenič izredno nadarjen ter so mu ponudili številne kon-trakte za sodelovanje pri filmih, katerih vodstvo je bilo poverjeno znanim režiserjem.
2e leto po svojem povratku v domovino je mladi Toširo Mifune nastopil v filmu »Cas nove norosti«. Režiser je bil z mladim igralcem zelo zadovoljen, toda kritika je filmsko delo le hladno sprejela. Treba je bilo še precej časa preden so Japonci spoznali, da je Toširo resnično umetmk. Postal je eden najpriljubnejših filmskih umetnikov v domovini.
Nikakor ne mislimo govoriti o zakladih, ki so jih ladje prevažale iz ene celine na drugo in so se na poti ponesrečile ter so jih morski valovi zagrnili. Koliko zlata, srebra in draguljev še vedno leži pod morskimi valovi še iz časov španskih konkvistadoresov. Potapljači iz vsega sveta skušajo spraviti iz morskih globoč n te zaklade, vendar pa spadajo taki in podobni podvigi že v zgodovino.
Moderna znanost se ukvarja z vse bolj zanimivim vprašanjem. Stotine in stotine ladij raziskujejo s pomočjo aparatov na odmev podmorsko obličje. Res je sicer, da bo preteklo še mnogo let preden bodo znanstveniki, na podlagi podatkov lahko narisali natančni zemljevid podmorskega sveta. Kljub temu pa zatrjujejo učenjaki honolulujskega oceanografskega instituta ki pripravljajo »zemljevid podmorske ploščadi«, da je generalna podmorska topografija že točno določena in poznana. Ne bo treba čakati mnogo let, da bodo postale podmorske ravnine, ki do sedaj mso služile za prehranjevanje človeštva, glavni vir hranjenja. To bodo posebne kulture. Učenjaki vsega sveta že sedaj delajo poskuse s tovrstnimi kulturami in po prvih podatkih so hawajski znanstveniki napravili v raziskovanju pomembna odkritja. Nekatere vrste alg, ki so jih učenjaki »pridelali« na morskem dnu v bližini otočja so zelo okusne in kažejo, da se jih bodo v najkrajšem času pričele posluževati za vsakdanjo pripravo obedov tudi tamkajšnje gospodinje.
Kot znano so učenjaki razdelili morsko dno v tri različne grupacije: celinsko ploščad, celinski prepad in globočinsko ravan. Prva to se pravi celinska ploščad se najbolj približuje zemeljski površini in prav na teh področjih so znanstveniki pričeli s poskusi. Domnevajo tudi, da bodo prav na celinski ploščadi zrasle prve podmorske plantaže prehranjevalnih alg
IVAN TRINKO ZAMEJSKI
26. januarja 1863- se je rodil v Spodnjem Trčmunu Ivan Trinko, narodnjak, buditelj Slovenske Benečije, pesnik, pisatelj, slikar in skladatelj.
Nadarjeni otrok je najprej obiskoval šolo v domači vasici. Po končanem tretjem letu pa je domači kaplan prepričal njegove starše, da so ga poslali v šolo v Čedad, kjer je bil med najboljšimi gojenci. Gospod kaplan je toliko napravil, da je mladenič lahko odšel v videmsko semenišče, kjer je maturiral. V poletnih počitnicah se je vračal domov, se družil s pre-
Slovencem
Pozdravljam vas, oj narodna zveza boriteljev, vas, male domovine neustrašene hčerke in jeklene sine! Kot vihra gromonosna nasprotujočih sil divja vam jeza nad bistrimi glavami; a trdna in ponosna pokoncu vam stoji pri glavi glava. Cernu, čemu vaš hrup in divja sila, oj severni in južni naši vragi? vsa vaša moč zdrobila se vendar bo ob mali, pa nepremični skali...
prostimi ljudmi in preučeval stare navade, pesmi in običaje.
Leta 1886 je pel v rodnem Trčmunu novo mašo, nato pa je odšel za prefekta v videmsko semenišče. Istočasno je poučeval na nižji gimnaziji. V tem času se je Trinko izpopolnjeval umetniško in znanstveno. Svoje prve verze je poslal »Ljubljanskemu Zvonu« s psevdonimom Zamejski. Najpomembnejša Trinkova pesniška zbirka je izšla leta 1897 v Gorici. Poleg pesmi pa je mnogo pisal tudi v prozi.. Med najbolj znanimi je povest »Naši paglavci«, mnogo je prevajal iz tujih jezikov, pisal eseje in razprave.
Poudariti bi bilo treba ogromno delo, ki ga je napravil kot slikar in skladatelj. Ivan Trinko je bil glasbeni samouk. Le mimogrede za nekaj časa je imel učitelja, ki mu je dal prve nauke o teoriji. Največjo zaslombo je imel pri čedadskem glasbeniku Jakopu Tomadiniju.
Posebno važno je bilo njegovo posredovanje glede kulturnih potreb. Po Sloveniji se je večkrat sprožila pod okriljem raznih političnih strank obširna akcija za nabiranje knjig, namenjen^Jn Beneški Sloveniji. Ko so bile knjige zbrane, jih je bilo treba spraviti v Italijo in jih razdeliti med ljudi. Posredovalci so se v takih
primerih obračali na prof. Trinka. da je pokazal in odprl poti in vrzeli prav tam, kjer se je zdelo, da je vse najtesneje zaprto.
Ivan Trinko je simbol Beneške Slovenije, učitelj manjšine, ki se polagoma izgublja v italijanskem morju. S svojim delom pa je narodno smrt za dolgo dobo preprečil. Edinole po njegovih stopinjah se bo Slovencem posrečilo ohraniti v tamkajšnjih krajih živo vero in zavest v svoj narod.
Botra Marjeta noče s plesa
Botra Marjeta, puojte demudj, ke vašaa moža gelava boli.
— Ce na a boli, ku na a bole. — Botra Marjeta, puojte demudj, ke vdšemu možu Boa nesuo.
— Ce no nesuo, ke no a nesita. — Botra Marjeta, pudjte demudj,
ke vašaa moža podrebu nesuo.
— Ce no a nesuo, ke no a nesita. — Ann na e plesala napret.
(Narodna pesem iz Terske doline)
Sončna svetloba namreč prodre do ploščadi razen seveda do najglobljih točk. Tu rasejo najrazličnejše vrste podmorskega rastlinstva, med katerim plavajo ribe vseh vrst in oblik. Kdor prvič vidi tako sceno, se mu skoraj zazdi, da ima pred očmi črede živine, ki se pasejo.
Na dnu ležijo odpadki, ki so se nakopičili v teku desettisočletij. Tu najdemo blato, ki ga je prinesel veter, puščavski pesek, kamenje, školjke, ki so prišle skupno z ledenimi gorami, drobce železa, niklja in drugih prvin, ki prihajajo iz vesolja. Toda največ je ogrodij malih školjk, ki so izumile že v prazgodovini. Plast mrtvih telesc je večkrat visoka tudi po več desetin metrov, kar predstavlja odlični »humus« za podvodno rastlinstvo.
Ko se bo znanstvenikom posrečilo razkriti skrivnosti morskega dna, tedaj bomo lahko zvedeli za zgodovino davnih tisočletij, o kateri so na zemlji izginila vsa pričevanja. Morje pa še vedno stiska pod svojimi valovi skrivnost prvih desettisočletij zemeljske zgodovine.
Demuoj: domov; gelava: glava; Boa; Boga; podrebu: pogrebu.
Čudne domislice
V Londonu je pred dnevi izšla zanimiva knjiga, ki vsebuje krajše članke najrazličnejših znanstvenikov. Noben resen znanstvenik si ne bi upal objaviti podpisanega članka, v katerem bi zagovarjal zamisel, ki je ne more stoodstotno dokazati. S takim sestavkom bi namreč izgubil dobro ime, kritiki pa bi pravili, da se ne ukvarja z znanostjo, pač pa s fantastičnimi zamislimi. Toda kdorkoli se u-kvarja z znanstvenim delom pride od časa do časa na zamisel, ki je ne more dokazati. Britanski znanstvenik Good je mnenja, da take zamisli ne smejo ostati nepoznane in da jih je treba objaviti. Zato se je zmenil z vrsto kolegov za publikacijo, v kateri bi ponatisnili vse zamisli, ki niso znanstveno dognane in so vendar zanimive. Zbirka ima naslov »Antologija zamisli na pol poti«.
Strokovnjaki razglabljajo v knjigi najrazličnejša vprašanja. Petinšestdeset avtorjev cbravnava filozofijo, moralo, matematiko, filologijo, zdravilstvo, astronomijo in tako dalje.
Izbrali smo nekaj najzanimivejših tematik. Med prvimi sestavki antologije je tudi mnenje znanstvenika Gooda, ki svetuje urednikom časopisov in revij, naj avtorjem člankom pošljejo na pregled krtač-ne odtise z napakami. Odtise ki so brez napak, mora korektor pregledati še z večjo' pazljivostjo. V drugem sestavku pravi isti avtor, da bi se delo zobozdravnikov izboljšalo z uporabo posebnih aparatur na daljavo, s katerimi delajo poskuse atomski znanstveniki. Na ta način, pravi člankar, bi bilo moč v vsakem trenutku preventivno posvariti klienta, naj vas obišče.
Christoper Scott je mnenja, da se zgodi mnogo »nemogočih« stvari v vsakdanjem življenju. Komu se še ni primerilo, da je nenadoma pogrešil predmet, ki je bil še trenutek prej na pisalni mizi. Podobne stvari se dogajajo tudi v znanstvenih la-boratorjih. Kljub temu, da se avtor zaveda nepojmljivosti svoje trditve, postavi hipotezo, da morda žive nevidna bitja, ki skrivajo izgubljene predmete.
Podobnih zamislic je v knjigi še mnego, knjga pa je v Angliji postala pravi best-seller.
iiiiiniiiiiiiiniiniiiiiiiii
ti
POD ČRTO
Dr. Rudolf Mole osemdesetletnik
V nedeljo 20. januarja je praznoval osemdesetletnico rojstva znani prevajalec iz poljske literature dr. Rudolf Mol'e. Rodil se je v Kanalu v Soški dolini, gimnazijo pa je obiskoval v Gorici Trstu in Novem mestu. Po maturi se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral slavistiko in klasično filozofijo. Služboval je kot gimnazijski profesor v Celju in Ljubljani.
Dr. Rudolf JVfolč je priredil skupno s prof. Groebmingom »Prvo srbsko ali hrvatsko čitanko za slovenske šole«, kasneje pa je sestavil srbohrvatski- slovenski slovar. Glavne zasluge pa si je pridobil pri kulturnem zbliževanju s Poljaki. Kot prevajalec iz poljščine je med drugim znova prevedel sloviti Sienkieiviczev roman »Z ognjem in mečema in ostala dela slovitega poljskega književnika. Na pragu svoje osemdesetletnice je predstavil slovenskim bralcem poljskega pisatelja Karola Bunscha. Za primer odličnega prevoda, smo ponatisnili odlomek iz romana »Z ognjem in mečema.
Kozaško maščevanje
Tuhaj-bej je vstopil prvi, a za njim Hmjelnicki kot hetman zaporoških vojsk z bulavo v roki. To čast je užival od takrat, ko se je vrnil s Krima s četami, iz-prošenimi od hana. Trume so ga takrat dvignile na roke.
Posvetovanje se je začelo. Hmjelnicki je začel govoriti:
»Velemožna gospoda! Z milostjo, naklonjenostjo najjasnejšega carja krimskega našega gospoda in z dobro voljo hrabrih vojsk zaporoških gremo maščevat okrutne krivice, ki smo jih trpeli od neodkrit* isrč-nih Lahov. Prosimo, da bi poslušali pisma, ki jih je prinesel poslanec našega nasprotnika, kneza Višnjovjeckega, toda ne kot
iiiHiiiHiiiininniiiiiiiiMiiiiiiiiiiiniiiiiiunnniiiiiiniiuiniH
poslanec, temveč kot vohun, ki si je hotel ogledati našo pripravljenost.«
Hmjelnicki je obmolknil, vojni pisar pa je vstal in najprej čital pismo kneza Taborskega atamanu. Drugo je bilo pismo gospoda Grodzickega tudi velikemu atamanu, tretje in četrto Zacvilihovskega in starega polkovnika čerkaskega Tatarčuku in Barabašu. V njem ni bilo nič, kar bi moglo vzbuditi sum proti osebi, na katero je bilo naslovljeno.
»Kaj pravite, jasna gospoda, o teh pismih?« je vprašal Hmjelnicki. Kozaki so molčali. Vsa posvetovanja so se začela, dokler ni vodka razgrela glav vedno tako, da ni nihče izmed atamanov hotel prvi povzeti besede.
Hmjelnicki je znova povzel besedo: »Taborski ataman je naš brat in iskren prijatelj. Jaz atamanu tako verjamem kot lastni duši, a kdor bi povedal kaj drugega, bi sam koval izdajstvo. Vi, velemožna gospoda iz deputacije pojdite »tovarištvu« povedat, če je kdo izdajalec, ni on izdajalec.«
Deputacija se je poklonila do pasu in odšla iz izbe. V kratkem so radostni kriki oznanjali! da je deputacija izpolnila povelje.
Deputacija se je vrnila in zopet sedla v kot izbe.
»Velemožna gospoda!«, je rekel Hmjelnicki, ko je kolikor toliko utihnilo vpitje za okni. »Ze ste dobro razsodili, da je taborski ataman pravičen človek. Toda če ni ataman izdajalec, kdo je izdajalec? Kdo ima prijatelja med Lahi, ki se z njimi druži, da jim pišejo pisma? Komu priporočajo poslančevo osebo? Kdo je izdajalec?«
To je govoril Hmjelnicki z vedno bolj povzdignjenim glasom in sovražno upira! poglede v Tatarčuka in mladega Baraba-ša, kakor bi ju hotel naravnost pokazati V sobi je nastal šum, nekaj glasov je začelo vpiti: »Barabaš in Tatarčuk!« Nekateri kuženi so se dvignili s prostorov med deputacijo si slišal glasove »Na pogibel!«!
Tatarčuk je prebledel, a mladi Barabaš je začel z začudenimi očmi gledati po navzočih. Njegova lena pamet ga je nekaj časa silila, da bi uganil, česa ga dolže,
naposled je rekel: »Ne boš pes mesa jedel!«
Toda Anton Tatarčuk je vstal, in ko se je obrnil k Hmjelnickemu, je začel govoriti:
»Kaj sem vam storil, jasni gospodje hetmani zaporoški, da zahtevate mojo smrt?« V čem sem vam kriv? Komisar Zacvilihovski mi je poslal pismo - kaj za to? Saj je tudi knez pisal taborskemu! Ali sem jaz sprejel pismo? In če bi ga sprejel, kaj bi storil? No, šel bi k pisarju in mu velel, da mi ga prebere, ker ne znam ne pisati ne brati. In vi bi menda vedeli, kaj je v pismu. In Laha jaz še videl nisem. Torej naj bi bil jaz izdajalec? Hej, bratje Zaporožci, Tatarčuk je hodil z vami na Krim, in ko ste hodili na Vlahe, je hodil na Vlahe; ko ste hodili pod Smo-lensk, ° hodil pod Smolensk, bil z vami, dobrimi molojci, živel z vami, dobrimi molojci - in kri prelival z vami. dobrimi molojci, - in od gladu umiral z vami, dobrimi molojci; torej on ni Lah, ni izdajalec, temveč kozak, vaš brat, in če gospod hetman zahteva njegovo smrt, naj pove, zakaj jo zahteva! Kaj sem mu storil, v čem pokazal neodkritosrčnost? A vi, bratje, usmilite se in sodite pravično!«
»Tatarčuk je dober molojec! Tatarčuk je pravičen človek!« se je odzvalo nekaj glasov.
»Ti, Tatarčuk, si dober molojec,« je rekel Hmjelnicki, »in jaz ne zahtevam tvoje smrti, ker si ti moj drug in ne Lah, temveč kozak, naš brat. Zakaj če bi bil Lah izdajalec, bi se jaz ne žalostil in ne plakal, a če je dober molojec izdajalec, moj tovariš izdajalec, mi je težko pri srcu in mi je žal dobrega molojca. In ker si baš bil na Krimu in pod Smolenskim, je še večji tvoj greh, ker si sedaj hotel ne-odkritosično izdati pred Lahi pripravljenost in voljo zaporoških vojsk. Tebi so pisali, da bi šel na roko, v čemer >i Lah želel, a povejte, jasni gospodje atamani, kaj bi mogel Lah želeti? Mar ne mojo smrt in smrt mojega častitega prijatelja Tuhaj-beja? Ali ne pogubo zaporoških vojsk? Tako je. Ti, Tatarčuk si kriv in ne moreš nič drugega dokazati. In Barabašu je pisal njegov stric, polkovnik čer-
kaski, Caplinjskemu drug, ki je skrival pri sebi privilegije, da bi jih ne dobila zaporoška vojska; in ker je tako, in zaklinjam se pri Bogu, da ni drugače, sta torej oba kriva in prosita atamane usmiljenja, a tudi jaz bom z vama prosil, dasi je vajina krivda velika in izdaja javna «
Vtem izza okna ni več prihajal šum in hrup, temveč bučanje divje burje. Tovarištvo je hotelo vedeti, kaj se godi v posvetovalnici in je poslalo novo deputacijo.
Tatarčuk je čutil, da je izgubljen. Tedaj se je spomnil, da je pred enim tednom pregovarjal atamane, naj ne oddajo bulave Hmjelnickemu in naj ne sklenejo premirja S Tartari. Mrzle kaplje potu so mu stopile na čelo; razumel je, da ni več rešitve. Kar se tiče mladega Barabaša, je bilo jasno, da se je hotel Hmjelnicki z njegovo pogubo maščevati nad starim čer-kaskim polkovnikom, ki je svojega nečaka glrbokc ljubil. Vendar Tatarčuk ni Hotel umreti. Ne bi bledel pred sabljo, prei kroglo, še celo niti pred kolom - toda taka smrt, kakršna ga je čakala, ga je pretresla do mozga, in izkoriščajoč trenutek tišine, ki je zavladala po besedah Hmjelnio-kega. je presunljivo zakriknil:
»V imenu Krista, bratje atamani, dragj drugi, ne pogubite nedolžnega, saj Laha še videl nisem, niti govoril z njim! Usmilite se me, bratje! Ne vem, kaj je hotel Lah od mene, vprašajte ga sami! Zaklinjam se pri Kristu, pri zveličarju, sveti prečisti, pri svetem Nikolaju čudotvorcu, svetem Mihaelu arhangelu, da ne pogubite nedolžno dušo.«
»Privedite Laha!« je zaklical starejši kantažej.
»Laha sem, Laha!« so vpili kuženi.
Nastala je zmešnjava; eni so planili v sosedno sobo, v kateri je bil zaprt ujetnik, da bi ga pripeljali pred zbor, drugi so se bližali grozeč Tatarčuku in Barabašu. Prvi je kriknil Hladki, ataman mirgorod-skega kužena: »Na pogibel!« Deputacija je ponovila krik, Carnota je skočil k dve-rem, odprl in vpil zbrani drhali:
»Jasni gospodje tovariši, Tatarčuk je izdajalec in Barabaš je izdajalec; na pogibel z njima!«
Drhal je odgovorila s strašnim vpitjem. V izbi je nastala zmešnjava. Vsi kuženi so vstali iz svojih prostorov. Eni so vpili: »Laha!« Drugi so se trudili, da potlačijo razburjenost, a v tem so se duri pod pritiskom množice odprle na stežaj in v sredo je prihrumela drhal, ki je zborovala na dvorišču. Strašne postave, opojene s steklostjo, so napolnile izbo, vreščeč, vijoč z rokami, škripajoč z zobmi in puhajoč smrad žganja. »Smrt Tatarčuku in Ba-rabušu, na pogibel! Dajte nam izdajnika! Na majdan z njima!« so kričali pijani glasovi. »Bij! Ubij!« in stotine rok se je stegnilo v tem hipu po nesrečnih žrtvah. Tatarčuk se ni upiral, le ječal presum-ljivo, toda mladi Baradaš se je začel braniti s strašno silo. Naposled je razumel, da ga hočejo umoriti; strah, obup in ste-klost so odsevali z njegovega obraza; pena mu je pokrila ustni, iz prsi se mu je izvil zverinski krik. Dvakrat se je utrgal iz rok svojih krvikov in dvakrat so ga njihove roke grabile za ramena, prsi, za brado in šop las; otepal se je, grizel, ruval, padal na zemljo in se zopet dvigal okrvavljen, strašen. Strgali so mu obleko, izruvali šop iz glave, izbili oko, naposled so ga pritisnili k steni in mu zlomili roke. Tedaj je padel. Krvniki so ga zgrabili za noge in ga s Tatarčukom vlekli na majdan. Tam šele, pri blesku smolnatih sodov in ognjenih grmad, se je začela prava eksekucija. Nekaj tisoč ljudi se je vrglo na obsojenca in ju trgalo na kosce, tuleč in se medsebojno pretepajoč za pristop k žrtvama. Teptali so ju z nogami, iztrgali kose telesa; tolpa se je gnetla okoli njiju s strašnimi krčevitimi gibi pobesnele drhali. Včasih sta dvignili kvišku roke dve brezlični kepi, ljudem popolnoma nepodobni postavi, a znova so ju pritisnili k tlom. Dalje stoječi so vreščali na vse grlo, eni, naj vržejo žrtvi v vodo, drugi, naj ju stlačijo v sode z gorečo smolo. Pijani so se začeli pretepati med seboj. V besnosti so zažgali dva kebla z vodko ki sta osvetlila ta peklenski prizor z drgetajočo, modrikasto svetlobo. Z neba pa je zrl nanj tudi mesec, tih, jasen, veder.
Tako je »tovarištvo« kaznovalo svoja izdajalca.
Ali je slovensko gledališče res manjšinsko gledališče
Smrf zaslužnega Slouenca
Prejeli smo:
Ko ste razpravljali o tem, kje in kdaj je možno sodelovanje vseh Slovencev na Tržaškem, ste se ustavili tudi ob poklicnem gledališču. Zapisali ste, da pripada eni sami politični stranki in zato nima legitimacije gledališča vseh Slovencev. Nedeljski »Primorski dnevnik« se nad to vašo ugotovitvijo razburja in ni istega mnenja kot so v splošnem - tako se vsaj zdi - vsi Tržaški Slovenci, ki količkaj poznajo našo kulturno politično stvarnost. Da bo stvar bolj osvetljena, posvetimo danes temu vprašanju še nekaj besed.
Kakšno je bilo naše poklicno gledališče takoj po vojni, ne bom ponavljal. Tedaj je bilo še mncgo več kot orodje ene same politične stranke, saj tedaj demokratičnim Slovencem niso pustili nobenega ne samo političnega, ampak tudi kulturnega udejstvovanja. Gledališče je bilo propagandno orodje politične stranke, ki smo jo v splošnem poznali kot »titovsko stranko«, čeprav je nosila zdaj to, drugič spet drugačno ime. Mislim, da je odveč navajati predstave in ostalo delovanje gledališča vsa tista leta, saj danes sami člani te igravske skupine in tudi mnogi vodilni politični ljudje iz tega kroga priznavajo, da se je tedaj to gledališče res kompromitiralo.
A zdaj da je drugače. Toda, kaj se je spremenilo?
Igralci, vsaj v glavnem vsi, ki so prišli takoj po vojni v Trst, so v glavnem še vsi ostali. Jasno je torej, da so še vedno nameščenci nekoga. Kolikor vemo, jih ne plačuje nobena druga prosvetna organizacija kot le ena, ali en forum ali ena ustanova, ki plačuje samo svoje ljudi. Nismo še slišali, da bi prejemala kaka druga ustanova ali oseba, pa naj bo kulturna ali politična kako plačilo iz istih virov.
To gledališče ni samo enkrat sodelovalo na različnih komunističnih ali socialističnih prireditvah propagandnega značaja, ki delujejo spet v okviru istih gospodarjev. Nismo pa še slišali, da bi sodelovalo na prireditvah kakšne demokratične organizacije. Vse to je tako jasna, da bi se vsak otrok smejal, če bi kdo to omenil.
Gledališče je stvarno nameščeno v stavbah. ki jih ima prej imenovana titovska organizacija. Nikomur ne zamerimo, da je tako. Le sklicevati se po vsem tem na tc, da je gledališče last vseh Slovencev, je nesmiselno. Z enako pravico bi lahko govorili o kateri koli organizaciji demokratičnih Slovencev. Zakaj pa ne?
Ce torej to gledališče prcsi italijansko vlado za podpore in če so zanj ali za dom, ki so ga določili temu gledališču, pobirali prispevke tudi v Jugoslaviji, nimamo mi nič proti temu. Samo ne sme se sklicevati to gledališče, da je danes gledališče slovenske manišine, da je last vseh Slovencev. S tem, če gre kdo od demokratičnih Slovencev tudi na predstavo, ne gre pa tisti, ki živi iz istih virov kot gledališče, s tem še ni rečeno, da ga vsi priznavamo kot skupno gledališče.
Kdaj bi torej bilo gledališče »narodno«?
Ko ne bi bilo politično pobarvano. S tem seveda nihče ne pravi, da ne bi smeli imeti igralci in vodstvo svojega političnega prepričanja. Vendar pa bi morali imeti v igralski zbor dostop ljudje različnih svetovnih nazorov in bi morali biti še prav posebej v vodstvu ljudje različnih političnih gledanj. Repertoar bi moral biti sestavljen tako, da bi prestave pritegnile
Mnogo časa se ,e govori c popravilu ceste, ki vodi proti Mačkovljam. Cesta, njeno vzdrževanje, popravljanje in urejevanje spada v pristojnost province, medtem ko je del ceste, ki vodi skozi vas skrb dolinske občine. V zvezi z razširitvijo in asfaltiranjem ceste je prišlo do polemike, kajti delinska občinska uprava krivi pokrajinsko upravo, da zavlačuje z deli. Toda oglejmo si, kakšno je resnično stanie vprašanja in zakaj se dela na cesti še niso pričela.
Tržaška pokrajinska uprava je izdelala na osnovi zakona 18. februarja 1958 petletni načrt za ureditev in preureditev pokrajinskih cest. Določeno je bilo, da bodo, kot razumljivo, najprej izdelali ceste, na katerih je največji premet. Po statističnih ugotovitvah se je izkazalo, da je promet na cestah most pred Dolino-Mačkovlje in Osp-Mačkovlje najnižji in zato je bile določeno, da prideta ti dve cesti kot zadnji na vrstni red popravil. Kljub temu pa je bilo določeno, da se bc za omenjeni cesti potrošilo 100 milijonov od skupne razpoložljive vsote 500 milijonov. Pokrajnska uprava je v ta namen izdelala tudi načrt, ki predvideva, da bo nova cesta obkrožila vas. To se pravi, da gre za izgraditev popolnoma nove ceste in ne samo za asfaltiranje kot zatrjuje »Primorski dnevnik«. Zakaj je pokrajinska uprava v svojem načrtu speljala cesto okoli vasi? Po najmodernejših kriterjih gradnje, kot tudi na osnovi logike, je najbolj umestno graditi izven vasi. S tem se zmanjša število cestnih nesreč, promet je hitrejši, ker avto-mobistom ni treba upoštevati varnostnih prometnih predpisov. Po načrtu pokrajinske uprave predvidevajo tudi izdelavo delne nove trase, kjer bo treba ovinke rezati.
Dolinska občinska uprava je med tem pripravila nov regulacijski načrt, ki ga ie občinski svet odobril 20. 7. 1961. Toda treba bo čakati precej časa preden bodo načrt odobrile tudi višje oblasti. Načrt
vse naše rojake, ne pa tako kot je bil vsa povojna leta. Gledališče ne sme biti privilegij ene same stranke.
Slovenci imamo tudi šolo na Tržaškem. Nihče ne bo rekel, da je politična, ker ne sme biti. Vsi nameščenci od ravnateljev do učiteljev in profesorjev se morajo držati pravil programa, ki je v demokratični državi določen. Sola pa je naša, to pa je ustanova nas vseh.
Takšno naj bi postalo tudi gledališče. Danes pa je še daleč, zelo daleč od tega.
Zato je nesmiselna tožba »Primorskega«, da ga niso vse politične stranke podpirale in ga tudi danes ne podpirajo. Zdi se nam čudno, kako sploh more to zahtevati. Saj do včeraj isti list ni niti registriral nobene prireditve na Tržaškem, ki ni bila tako pobarvana kot je SG. Mi pa bi morali kar v boj za njihove ustanove.
Napisal sem teh nekaj vrstic »za boljše razumevanje«. V demokratični državi je pač tako, da ne more nihče zahtevati od vseh ljudi, naj hvalijo vse, kar prihaja iz ene same kuhinje. Kot demokrati želimo najboljši uspeh tudi temu gledališču, a ko prosi za podporo ali se kjer koli predstavlja, naj pove kaj je v resnici.
Citatelj
Ustavni zakon je pod streho
Po mesecih debat je senat dokončno odobril ustavni zakon, ki predvideva ustanovitev dežele s posebnim statutom Furla-nija-Julijska krajna. Na ta način se je zaključil dolgi parlamentarni iter, ki ga predvidevajo določila za vzpostavitev ustavnega zakona. Kot znano so posebni statut odobrili pri prvem čitanju v poslan- i ski zbornici 24. julija 1962. nato ga je |
Po daljšem odmoru je nabr’,inski občinski svet pretekli ponedeljek nadaljeval s svojimi rednimi zasedanji.
Najprej je župan poročal o sestanku ki je bil pred nekaj tedni na Pristamškem povel.stvu v Trstu. Tu so predstavniki £ovoiili o dodeljevanju v najem zemljišč moiske obale zasebnikom. Mnogi so si namreč zgradili v bližini obale vile in so sedaj zaprosili Pristaniško poveljstvo, da bi iim dalo v najem kos bližnje obale. V Grljanu je precej podobnih primerov. Lastniki vil so po privoljenju zagradili del obale, ki ga imajo v najemu. Nabre-žinski župan se nikakor ne strinja s podobnim ravnanjem, da bi se še nadalje dovoljevalo zasebnikom najem obale. O-bala, ki je že tako in tako malo obširna, bi se s podobnim ravnanjem še skrčila. Kopalci bi s tem izgubili prosto plažo, s takim ravnanjem pa bi se škodilo tudi turizmu. Občinski svet se je popolnoma strinjal z županovim stališčem in ga pooblastil, naj še nadalje vztraja na svoji zahtevi.
Končno pa je župan pripomnil, da stoji v zemljiški knjigi zapisano, da je obala last devinsko-nabrežinske občine. Po italijanskih zakonih pa pripada vsa obala državi. Vendar pa v zemljiških knjigah
občinske uprave predvideva, da se cesta spelje skozi vas in »da se zaradi razširitve notranje ceste v Mačkovljah poruši nekaj stanovanjskih poslopij« (dopis »Pr. dnevniku« dolinske občinske uprave). Iz d bro obveščenih krogov smo izedeli, da bodo morali porušiti petnajst stanovanjskih hiš. Ali je občinska uprava obvestila zainteresirane lastnike hiš o svojem načrtu? Ce računamo, da bodo lastniki zahtevali visoko odškodnino - po približnem računu sodimo, da je srednja cena hiš okrog 4 milijonov tedaj nastane vprašanje, kje bo dolinska občina dobila 60 milijonov za izplačanje odškodnine. Ali pa si občina lahko dovoljuje tako velike izdatke, ali pa je to samo propagandna poteza.
Ko smo si ogledali oba načrta, pokrajinskega in občinskega, nastane vprašanje, na kakšen način bi se ga dalo vzkla-dati. Pokrajinska uprava je morala sprejeti svoj načrt in ga prilagoditi občinskemu, ker odpade trasa ob vasi. Zaradi tega se je nujno začetek del zavlekel. Dolinski župan je šele pred nekaj dnevi govoril s tehničnimi organi pokrajinske uprave. Ko bo izgotovljen nov načrt, se bo pričel postopek za graditev ceste. Pokrajina bo zgradila cesto z obeh strani prav do vasi, del ceste skozi vas pa bo morala oskrbeti občina sama.
Na prošnjo Mačkovljanov je zastopstvo Sveta »Skupne slovenske liste« posredovalo na pristojnem mestu in dobilo zagotovilo, da bo pokrajinska uprava, kljub novemu položaju prilagodila svoj načrt občinskemu in potem čimprej začela postopek za licitacijo del, tako da bodo Mač-kovljani dobili novo lepo in moderno cesto.
Na ta način je bila premoščena težava, za katero nosi odgovornost tudi dolinska občina, ker ni predvidevala vrste težav in ni poskrbela za njihovo pravočasno odstranitev.
odobril senat 24. oktobra preteklega leta. V drugem čitanju pa ga je poslanska zbornica odobrila 12. decembra.
O ustanovnem zakonu je govoril senator Pagni, ki je ugotovil, da se od preteklega oktobra ni zgodilo nič izrednega, kar bi lahko zahtevalo spremembo posameznih določil. Govornik je ugotovil, da tudi u-pravne volitve z dne 11. oktobra niso prikazale drugačnega mnenja volivcev.
Senatorji so z dvigom rok glasovali za odobritev posameznih členov. Pred glasovanjem pa je prosilo za besedo pet senatorjev, ki so v imenu svojih strank izrazili svoj° mnenje o zakonu, ki uresničuje ustavno določilo.
Posebni statut ne bo prinesel Slovencem, ki prebivajo v novoustavljeni deželi težko pričakovanih določil, ki bi varovale našo narodnostno manjšino. Edinole tretji člen posebnega statuta ugotavlja, da v deželi prebivajo tudi narodnostne manjšine, »katerim bo zagotovljena samobitnost«. Kot smo že večkrat pisali pa si nikakor ne moremo predstavljati zaščite manjšine z zakoni, ki le generično poudarjajo obstoj Slovencev v deželnem teritoriju. Odgovorni krogi so sicer obljubili, da bodo v teku enega leta pripravili posebna določila, v katerih bo v vseh podrobnostih obravnavan položaj Slovencev v Italiji. Kdaj pa bo skupina določil- izdelana in kdaj bo prišla v veljavo pa ni nikakor moč z gotovostjo napovedati. Upamo le, da se v novoustavljeni deželi ne bo dogajalo isto, čemur so priča Slovenci v Avstriji. Ko se obrnejo na deželno vlado v upravičeni zahtevi ko zaščiti narodnostnih pravic, tedaj deželna vlada odgovarja, da to ne spada v njeno kompetenco. Isti odgovor pa dobijo, ko se obrnejo ria osrednjo'vlado, ki se nikakor noče vmešavati v kompetenco deželne vlade.
! ni kljub tolikim letom italijanskega u-pravljanja vknjižnjenih nobenih sprememb. Zato je treba vztrajati na stališču, da je občina lastnik obale. Svetovalec g. Pipan je pripomnil, da je pred prvo svetovno vojno občina Mavhinje prejemala najemnino za ribolov v Sesljanu, kar priča, da so bile tedanje obmorske občine lastniki obale.
Nadalje je župan poročal o zadevi podražitve vode, ki jo namerava izvesti A-CEGAT. S tem bo še bolj prizadet naš Kraški vodovod, ki že sedaj plačuje za vodo iz Stivana zelo visoko ceno in sicer 35 Lir za kubični meter. Zupan je izjavil, da bo napravil vse možne korake, da bi vodstvo ACEGAT-a opustilo svojo namero in ohranilo stare cene.
V nadaljevanju seje, so svetovalci prešli na volitve članov raznih konzorcijev in komisij. V gradbeno komisijo so po zakonu člani: župan, občinski zdravnik in načelnik občinskega tehničnega urada. Poleg njih pa so bili izvoljeni še: arh. Meng in arh. Boico iz Trsta, gradbeni tehnik g. Miro Petelin in uradnik g. Janko Oskar, oba iz Nabrežine.
V trošarinski konzorcij so bili izvoljeni naslednji svetovalci: dr. Rinaldini, Josip Terčon, Rudi Grgič in Ludvik Pipan. Po pravilih konzorcija prevzame predsedniško mesto nabrežinski župan, ostale člane odbora pa imenujejo občine Zgonik in Re-pentabor.
Prešlo se je nato na izvolitev novih članov v upravni svet Kraškega vodovoda. Ker pa ni prišlo do sporazuma z manjšino glede razdelitve mest, se je vprašanje preneslo na prihodnjo sejo.
NOVI DOKTOR
Na ljubljanskem vseučilišču je promoviral na medicinski fakulteti dr. Dušan Gruden.
Novemu doktorju čestitajo znanci in prijatelji. 'Čestitkam se pridružuje uredništvo in uprava »Demokracije«.
Pariz - Bonn - Bruselj
(Konec s prve strani)
Dvojni De Gaullov veto je povzročil v WASHINGTONU dvojno zaskrbljenost. Po eni strani so Američani prikazali svojo zaskrbljenost za ekonomski razvoj evropske skupnosti. Po drugi strani pa je jasno, da hoče De Gaulle zmanjšati na celini anglo-ameriški politični vpliv.
V BONNU so predstavniki raznih strank ostro napadli kanclerja Adenauerja, ker je po razgovorih z De Gaullom izgledalo, da bodo bruseljske razgovore odložili in ne prekinili. Socialisti in liberalci so mnenja, da predstavlja francoski veto »velik udarec za evropsko zedinjenje«. V parlamentu pa obstaja' velika negotovost, ali bodo ratificirali francosko-nemški sporazum.
V RIMU je dejal ministrski predsednik Fanfani, da je treba s potrpežljivostjo in mirno roko braniti Skupno evropsko tržišče. Saragat pa je dejal, da ga francoski ne ni presenetil. Treba bo sicer neko. liko počakati, toda politični razvoj bo naj-no privedel Veliko Britanijo v SET. Republikanec Reale je izjavil, da predstavlja francoska nepopustljivost veliko nevarnost za razvoj Evrope. Socialist Lombardi pa je mnenja, da ne predstavlja tolike nevarnosti trenutni zastoj pogajnj, pač pa uveljavitev konservativne golistič-ne politike.
Na božični večer je po dolgi in mučni bolezni umrl v starosti 59 let v Zagrebu naš rojak Stanko Petaros, po domače Co-tov. Kdo je bil in kaj je vse napravil v času fašističnega terorja, naši ljudje iz Brega prav dobro vedo.
Zelo je občudoval Garibaldija in se skoraj bolestno čutil povezanega z njegovimi boji in zmagami. Ko je pripovedoval o velikem italijanskem heroju, so1 mu bliskale oči. Bil je pripravljen na vse. Pri tem pa je ponižno pregovarjal sogovornike, naj bi tudi oni postali slovenski ga-ribaldinci. Prikazati hočem oris njegovega življenja ,da bo bralec laže razumel vse Stankovo delovanje in njegovo neizprosno sovraštvo do fašizma in vsega, kar je hotelo zamoriti slovenski narod.
Ze kot mlad fant je bil član pevskega in tamburaškega zbora P.D. »Slovenec«. Čeprav ni imel višje šolske izobrazbe, je bil zelo' načitan. Bil je velik ljubitelj slovenske knjige in slovenskih časopisov. Kot mladenič je bil zaposlen v Trstu kct zidarski pomočnik, kasneje pa kot delavec. Pomagati je moral namreč svojim staršem pri vzdrževanju družine. Ko v mestu ni bile dela je pridno in skrbno obdeloval malo domačo kmetijo. Spomniti se moramo, da nismo Slovenci pod fašističnim terorjem -trpeli samo političnega preganjanja, pač pa je bilo tudi ekonomsko in socialno stanje obupno. Le malokateri delavec je imel stalno službo. Prišel je čas, ko je moral naš Stanko kot nabornik k vojakom. Po končanem vojaškem roku se je srečno vrnil domov in nadaljeval z že prej začetim delom, seveda še z večjo vnemo in prizadetnostjo. Hotel je pokazati svojim sovaščanom, da se je po svetu marsičesa naučil. Kljub mirnemu značaju, je bilo opaziti na njegovem obrazu bolestno zagrenjenost, ki se je večal iz dneva v dan.
Ko so fašistične oblasti začele zapirati in prepovedovati naše šole, uničevati slovenske kulturne domove, preganjati poštene ljudi, še posebej pa, ko so obsodili slovensko manjšino na Primorskem na
PARIZ. Cim so v francoski prestolnici zvedeli za polom bruseljskih pogajanj je general De Gaulle sprejel sovjetskega veleposlanika Vinogradova. Diplomatski krogi v Parizu si nikakor ne znajo razlagati francoske zunanje politike. Nekateri govore o zbližanju Pariza s Kremljem. Vendar pa je taka hipoteza nerazumljiva, saj si ne moremo' misliti, da bi De Gaulle, ki se želi osamosvojti od Washingtona, čez noč postal kremeljski satelit.
Za boljše razumevanje
(Nadaljevanje s 1. str.)
vencev v Italiji«? Ali ne bi ta sprememba koristila tudi gledališču samemu, ga dvignila iznad polemik, katerim je zdaj pogosto izpostavljeno? Hočemo zares SKUPNO Slovensko gledališče.
To je bistvo našega vprašanja. Tako je z vsemi ustanovami, ki trdijo da so ali vsaj hočejo veljati za skupno last vse slovenske manjšine v Italiji. Na že omenjenem srečanju ob priliki obiska jugoslovanskega ambasadorja v Trstu je bilo poudarjeno, da matična domovina ne bo več podpirala enopartijskega gledanja na manjšinski problem temveč bo upoštevala večstrankarski ustroj javnega življenja v Italiji. Zdaj gre enostavno za to, da pride to edino pravilno in po vseh izkušnjah pretekle in polpretekle dobe nujno gledanje do izraza tudi v naših tukajšnjih manjšinskih ustanovah, seveda, samo tistih, ki naj bi bile skupne, kajti na svojo roko naj tudi v bodoče dela vsakdo kar hoče. Toda potem naj se ne sklicuje na skupnost in naj se z njo ne istoveti! Tu je treba potegniti črto. Zaradi boljšega razumevanja in javnosti.
DAROVI
V počastitev spomina pokojnega Alojzija Janežiča daruje družina Malalan 2.000 Lir za SDD. Prisrčna hvala!
smrt, je bilo za našega Stanka dovolj. V tem času so prihajali iz mesta razni Pahorji, Žerjali, Udoviči in drugi, da bi organizirali odpor proti fašističnemu nasilju. Organizacija je nosila ime »Tiger« in Stanko je bil eden najbolj aktivnih in požrtvovalnih članov. Vzpodbujal je ljudi k narodni zavesti, raznašal propagadni material, letake, časopise in drugo po vseh bližnjih in dalinih vaseh. Ko so leta 1930 aretirali Bidovca, Marušiča, Valenčiča in Miloša je Stanke zbežal v Jugoslavijo. Ob priliki tržaškega procesa leta 1930, ko je Tribunale speciale obsodilo- dazoviške junake, je bilo na državni meji streljanje. Na eni in drugi strani so bile žrtve. Med našimi ;e padel tudi Kukec iz Zagorja in tudi tu je bil Stanko zraven. Čeprav je zbežal v Jugoslavije, je za časa fašizma preživel več časa na Primorskem v ilegali, kot pa v domovini. Ob tej priliki naj povemo, da ni bilo kraja, hriba, doline in najboli zakotne vasi od Tolmina pa do Ilirske Bistrice, ki bi je Stanko ne poznal.
Ko sta leta 1937 Stojadinovič in Mussolini sklenila sporazum o medsebojnem sodelovanju, je bilo v njem tudi rečeno, da se mora zaščititi mir na meji med Italijo in Jugoslavijo. Zaradi tega so ga jugoslovanske oblasti preselile v južni del države. Pozneje pa so ga dodelili k upravi železnice na zagrebški postaji.
Za časa nacifašističnega napada na Jugoslavijo se je Stanko takoj prijavil v vojsko za prostovoljca. Cim pa je spoznal, da se Jugoslavija ne bo mogla upirati močnemu sovražniku in se je pojavila podtalna organizacija O.F. je postal Stanko njen zvesti član. Kot pristaš in aktivist se je udeležil narodnoosvobilnega boja v udarni Gortanovi brigadi. Leta 1944 je bila brigada, v kateri je bil tudi Stanko zdesetkovana v boju proti Nemcem v bližini Pulja. Tedaj se je zatekel v svojo rojstno vas. Bilo je to 16. novembra 1944. Naslednjega dne so .okupacijske čete prerešetale našo vas. Nemci so zasačili Stanka v njegovi rojstni hiši. Odpeljali so ga v domačo osnovno šolo, kjer je bilo na-birno taborišče. Tu je se sklepala usoda ujetnikov, ki niso vedeli, ali bodo ostali doma. ali jih pošljejo na delo v Nemčijo. Na srečo Nemci niso poznali njegove preteklosti. Odpeljali so ga z drugimi sovaščani v Nemčije. Tu je spoznal strahotno življenje v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Nakopičil si je hud revmatizem, kronična bolezen na pljučih pa ga je spravila v prerani grob.
Poudariti je treba, da je bil Stanko pravi idealist in ne politični koristolovec. Živel je skromno od svojega zaslužka, v zadnjem času pa od pokojnine. Tu naj še dodamo, da je stanoval s svojo družino v zelo revnem in nezdravem stanovanju, ker mu oblasti niso dodelile, kljub njegovim velikim zaslugam, boljšega stanovanja.
»Primorski Dnevnik« je dne 15. januarja na tržaški strani objavil kratek članek o pokojnem Stanku Petarosu z naslovom »Smrt zavednega antifašista«. To tudi drži, vendar pa v članku manjkajo vse podrobnosti o njegovem življenju in delovanju, ki prikazujejo pokojnikovo odločno narodno zavest in nadstrankarstvo. Mogoče pa so tudi hote izpustili narodnjaštvo velikega pokojnika, da se s tem ne bi zamerili svojim sedanjim italijanskim strankarskim bratom.
In sedaj, dragi Stanko, izrekam Tebi zahvalo za vse, kar si dobrega storil za naš narod. Tvojim dragim, posebno pa družini globoko sožalje. Naj ti bo lahka zemlja, v kateri počivaš in ki si jo tako zelo ljubil in za katero si žrtvoval vse, tudi svoje življenje.
Slava Tvojemu spominu!
Odgovorni urednik:
SASA RUDOLF Tiskarna Adria. <1. d. v Tritu
SLOVENSKO GLEDALIŠČE
V TRSTU
OQ
V nedeljo, 3. februarja 19»3 ob 1». in ob 20. uri v Prosvetni dvorani v GORICI
v nedeljo, 10. februarja 1963 ob 17. uri na KONTOVELU ANDRE’ ROUSSIN
KADAR SE ŠTORKLJA ZABAVA
komedija v štirih dejanjih Prepovedano mladini izpod 18. leta!
MS
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000 TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10
TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
POZOR! Potujete v Rim? Lrr&S £“ K _= Hotel-Penzion BLED
Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK
Izrezite in shranite! - Pičite nam za cene in prospekte !
Kako je s cesto u fflačkoulje
Občinsko delo v Nabrežini