Tisočpeisioleinica najvišjega cerkvenega učcnika. Jutri obhajamo katoličani vesoljnega katoliškega sveta poseben jubilej, ki zasluži, da ga tudi naš list zabeleži ter mu posveti nekaj vrst. To je tisočpetstoletnica smrti največjega cerkvenega učenika in ene izmed največjih osebnosti svetovne zgodovine: sv. Avguština. Sv. oče Pij XI. je izdal v proslavo tega jubileja pastirsko pismo za vso Cerkev, ki v njem poudarja izredno Avguštinovo učenost in svetost, njegove apostolske kreposti in žrtve. AvguStin je bil veleum, ki je vse izredne sposobnosti svojega duha in vse svoje ogromno znanje postavil v službo in obrambo vere in Cerkve. Stoječ na meji starega rimskega sveta, je postal kažipot vsem krščanskim narodom srednjega veka. Iz njegovih del, ki jih je spisal in ki so kakor po čudežu bila rešena iz požara Hiponskega mesta po Avguštinovi smrti, je sijala ter še vedno sije svetla luč krščanske prosvete in kulture. Od ieme do hiči. Avguštin je jako blizu vsaki krščanski duši. Iz njegove osebnosti veje nekaj pristno človeškega, tudi kar se tiČ3 človeških slabosti in pregreh. Saj je bil v mladih letih vdan zablodi in strasti ter se je po težkem boju dvignil iz prepada do višine krščanske kreposti in popolnosti. Ves ta razvoj od teme do luči, od greha in strasti do kreposti in svetosti opisuje Avguštin sam s prctresljivo ponižnostjo in srčno skesanostjo na nedosežno lep način v svojem delu »Tzpovedi«, ki spada med nai7namenitejša dela svetovne književnosti. Rojen je bil leta 354 v severni Afriki v mestecu Tagaste, ki je spadalo k rim«?ki dvžavi, sedaj spada k alžirski pokraiim Constantine. Mesto starih Rimljanov gospoduje zdaj tamkaj franeosko vo.1ai..vo. Starši niso bili Rimljani ali Latinci, marveč so bili domačin. iz rodu starih svobodoljubnih Pur.iicev. ki so s svojim glavnim mostom Kartago nekdaj bili ncvarni tekmeci Piitna, pa so se po dolgotrajnih bojih morali Rim.janom vdati. O*p Pffricij je bil pogan, ki se je dal kr?ti!i še le na smrtni postolji. Ker je manjl-.al dobrodejni vzsrojni vpiiv, ki ga vrši krščaaaki oče, je Avguštinova vzgoja bila pomanjkljiva. Avguštinova mati, slovita sv. Monika, ni mogla nadomestiti vsega, kar je manjkalo od očetove strani, ali kar je ta v zgolj posvetnem mišljenju pokvaril. Tako je nadarjeni in zelo živahni Avguštin že kot deček, zlasti pa kot mladenič zabredel na slaba pota. Ni bil krščen, marveč takoj po rojstvu so ga zaznamenovali z znamenjem križa ter so mu dali v usta svete soli, tako je p-ostal kandidat za krst. Do krsta je prišel še le v 33. letu življenja. Pot, ki ga je vodila tja, je bila temna in blatna. Kot dijak in pozneje kot učitelj govorništva v Kartagi je postal rob strasti in greha ter živel v nečisti ljiubezenski zvezi. Izgubljena je bila ne samo nedolžnost, marveč tudi, kar se tako ra¦do dogaja, vera. Avguštin se je pridružil rnanihejcem, ki so bili nekaki svobodomisleci in naprednjakl svoje dobe. Mati Monika, ta svetli vzor materine neugasljive ljubezni in neporušljive potrpežljivosti, je jokala in molila. Sledila je svojemu sinu, ki je odšel v Italijo, najprej v Rim, potem pa kot profesor govorništva in splošne izobrazbe v Milan, v Italijo ter se je naselila pri njem v Milanu. Pridige slavnega milanskega škofa Ambroža so imele vpliv na Avguština, ki se je bil po odhodu v Milan popolnoma ločil od manihejcev. Molitev materina in milost božja je naposled dosegla, da se je Avguštin po vročem in dolgotrajnem boju izkopal iz greha ter se dokopal do katoliške vere. O Veliki noči 387 ga je sv. Ambrož krstil. Nato je odložil mesto profesorja ter s svojimi prijatelji in z materjo odpotoval v Afriko, da se posveti samostanskcmu življenju. Preden se z ladjo odpelje iz Italije, mu mati v obmorskem mestu Ostiji umre. V svojem delu »Izpovedi« ji je Avguštin postavil tako veličasten spomenik, kakor noben drug sin svoji materi. Delo in krona živl}en|a. Avguštin je hotel svoje življenje živeti in končati v samoti. Božja previdnost ga pa iz samostanske samote popeljc na pozorniro živijenja kot duhovnika in škofa. Časi so bili takrat težki. V rimskem cesarstvu -so se pojavljali upori in vstaje: zatrte na enem kraju, so nanovo izbruhnile v drugl pokrajini. Ljudstvo je vzdihovalo v draginji in revščini. V takih razmerah je bilo javno delovanje težavno, polno truda in odgovornosti. Kot škof v mestu Hipo deluje Avguštin 35 let za duševni, pa tudi telesni blagor vernikov. Ozke meje njegove škofije niso bile ob enem meje njegovemu delovanju. Kot sloveč govornik — in bil je najslavnejši propovednik zapadne Cerkve — je nastopal ne samo v Hipu, marveč tudi v drugih mestih, zlasti v Kartagi. Še dalje nego njegov govor je nesla njegovo ime in njegov vpliv pisana beseda: njegove knjige, ki jih je spisal. In spisal jih je prav veliko. Bil je duhovno središče, kamor so se obračali v najrazličnejših zadevah ljudje od vseh strani katoliškega sveta. Bil je duhovno proročišče, ki so mu bila predložena v rešitev najtežavnejša vprašanja vere in življenja. Kristjani so bili razdeljeni na več taborov, razne krive vere in struje so Cerkvi zadale velike rane. Proti tem krivovercem in njihovim šolam je Avguštin nastopal neustrašeno in zmagovito z besedo in peresom. Cilj njegov je bil: obramba in tolmačenje čiste katoliške resnice, razodete od Boga in izročene Cerkvi v varstvo. V teh dolgoletnih duševnih borbah je Avguštin razklenil vse bogastvo svojega vima in srca. Ideje, ki jih je on razvil in raztolmačil, ne bodo nikdar več umrle. Poslednja leta je moral Avguštin kelih trpljenja izpiti do dna. Razna germaniska plomena so vdrla v rimsko državo, plenila in pustošila. V scverno Afriko so 1. 426 prihrumeli gefmanski Vandali, posebno divji narod, ki se je s svojimi zločini neslavno ovekovečil v zgodovinl. Z ognjem in mečem so ukrotili vso deželo, samo 3 mesta, med njimi Hipo, so kljubovala vandalskim četam. Avguštinovo škofovsko mesto so oblegali in naskakovali več ko eno leto. Iz svoje sobe je Avguštin slišal truš5 orožja, hrup boja in stokanje ranjencev. Konca bojev ni dočakal, umrl je na mrzlici 28. avgusta 1. 430. Po njegovi smrti je padlo mesto Vandalom v roke, ki so ga razdejali, zakladov njegovega duha in srca, ki jih nobona rja ne zje, tudi Vandali niso mogli uniCHi. Avguštin ni umrl. On je kakor ogenj, ki gori pred očmi človeštva ter razsvetljuje in ogreva Cloveška srca. S katoliško Cerkvijo, koje najverneiSl sin je bil, stopa skozi stoletja.