Znanstvena priloga „Zori". Na ta list se posebej ne naročuje. — Maja vsaki mesec 15. dne. Štev. 6. V Mariboru 15. junija 1873. Tečaj I. Jurij Washington *). Spisal * * * Dokler bodo narodi spoštovali svobodo, občudovali in slavili bodo može, ki so se brez najmanjšega lastnega dobička za njo potegovali z dušo in telesom. Med najslavnejšimi temi možmi se bode zmiraj na prvem mestu imenoval: Juri j W a s b i n g t o n. Rodil seje Jurij Washington 22. svečana 1732. v grofiji: „Westmore-land" — malem kosu velike angležke naselbine Virginije. Bil je najstarši sin iz drugega zakona Avguština AVashingtona, premožnega posestnika v rečeni angležki naselbini. Rodovina njegova je bila angležke krvi, kajti Avguštinov oče: — John (Ivan) Washington se je bil sredi 17. stoletja za časa mogočnega vladarja Olivera Cromvell'a preselil iz Anglije v severno Ameriko. Mati našega Jurija Wasbingtona se je imenovala Marija, rojena Bali. Mož jej je jako zgodaj, uže 1. 1743, umrl nagle smrti. Jurij Wasbington je imel pri očetovi smrti še le 11 let. Ta nesreča je materi napravila preveliko skrbi in težav, kajti odgojevati je imela veliko rodovino: dva sina iz prvega zakona svojega rajncega moža in pet lastnih otrok; poleg tega pa oskrbovati obširna posestva, katera je rajnci v oporoki raz- *) Podlage temu životopisu so: The vvritings of 6. Washington, being his correspondence, adresses, messages and other papers official and private —• — with a life of the author, notes and illustrations by Jared Sparks; Boston 1834—37; 12 volum. The diplomatic correspondence of the american revolution being ofBenj. Franklin, Silas Deane, John Adams, John Jay, Arthur and Will. Lee and others--- — pu- blished by Jared Sparks, Boston 1829—1830; 12 volum. The life of G. Washington by J. Marshall. 2 cd. Philadelphia 1832; 2 vol. The life of G. Washington by W. Irving; London 1855; 4 volum. Correspodence of the american revolution, being lettres Of eminent men to G. Washington---edited by J. Sparks. Boston 1853; 4. vol. delil med svoje otroke. Manje skrbna mati bila bi zanemarila svoje dolžnosti, a vdova Marija Washingtonova ni bila samo skrbijiva in ljubezniva mati, ampak tudi značajua in delavna žena, katero bi po vsem lehko primerjali slavni Rimljanki Korneliji. Če je Avguštin prav umrl v najlepših letih svojega življenja, zapustil je vendar vsem otrokom lepo premoženje. Lavrencij, najstarejši njegov sin, je dobil veliko posestvo, ki je merilo okoli 2500 oralov pa nekaj delov bogatih rudnikov železnih v Marylandu in Virginiji. Avguštin, drugi sin, je podedoval veliko zemljo v Westmorelandu. Jurij, kterega zasluge za zedinjene države v severni Ameriki slujejo po celem svetu, je dobil hišo in posestva v grofiji Staffordu (r. Steferdu), kjer je oče njegov pred svojo smrtjo bival. Mlajši njegovi bratje so dobili posebna posestva, po 700 do 800 oralov velika; sestra pa je bila v oporoki drugače preskrbljena. Mati te mnogobrojne rodovine je bila edina oskrbiteljica velikih posestev, dokler niso otroci drug za drugim dorastli in sami dotičnega gospodarstva prevzeli. »Vojne slave svojega žlalitnika (mlajšega Scipijona), je govorila Kornelija svojima sinovoma, ne moreta preseči, pa odprta je vama nič manje častna pot, z modrimi postavami pospeševati blago svoje domovine". Tako sicer ni nikdar (kolikor se da po sporočilih soditi) spodbujala vdova Marija Washingtonova svojega sina Jurija, ki je poslej osvobodil severoameriške naselbine angležkega jarma, ter jim kot samostalnim deržavam 8 let predsedoval. In mati je doživela leto, ko so sina jenega svobodni državljani soglasno izvolili za prvega predsednika zedinjenih držav. Kaka osoda! Grakha in Washington, Kornelija Grakhova in Marija Washingtonova! Angleži so v preteklih stoletjih v vsem zanemarjali svoje naselbine. Posebno slabo so skrbeli za šole; za te pa takrat tudi naselniki sami niso dosta storili. Kdor je hotel svoje sinove nekoliko bolj izobraziti, moral jih je poslati v Evropo, na Angležko. Se ve da so to samo zelo bogati ljudje storiti mogli. Navadno so pa celo premožni posestniki in naselniki svoje otroke pošiljali le v bližnje male šole, kjer so se naučili čitati, pisati, računiti in gospodarstvene knjige voditi. Le redko kedaj se je v Virginiji naselil kakov učitelj, kterega učenost bi navedene uke presegala bila. Enako izšolan bil je tudi Jurij Washington in sploh po 16. letu svoje starosti ni več hodil v nobene šole. Ta doba jegovega življenja je le malo znana. Učil se je rad ter pazljivo poslušal ne le učitelja, ampak vse starejše bolj izvedene ljudi. Med součenci se je posebno odlikoval s poštenim ponašanjem, zlasti se jim je priljubila njegova odkritosrčnost in pravico-ljubnost. Kedar koli so se razprli, izbrali so njega za razsodnika, zmeraj se udali njegovi razsodbi ter znova se sprijaznili. V teh fantovskih letih se je posebno rad uril v telesnih vajah ter se liki spartanskim mladenčem odlikoval zlasti v skakanji, rovanji, plavanji itd. Se veče veselje pa mu je bilo, kot dečkom sploh, vojake igrati. Zbiral je součence, jih razdeljeval v kupe, razstavljal v paradah, ž njimi zidal trdnjave ter je napadal in šiloma razruševal, ali jih pa razstavljal v sovražne vrste ter ž njimi bil nekrvave bitke. Njegovo vnanje življenje v deških letih se tedaj ni dosti ločilo od življenja navadnih dečkov. Iz teh mladostnih let se je ohranilo nekaj sešitkov in rokopisov, ki kažejo razvijanje duha Washingtonovega. Vsi so lepo vredjeni in lično pisani. Veči njih del obsega vaje iz računstva in geometrije, zlasti pa iz poljemerstva. Posebno natanko iu lično so izdelani zemljemerski narisi. Ta rednost, ki jo občudujemo v sešitkih in rokopisih mladenča, značila je tudi vse dejanje in nehanje poslej tako slovečega moža. Najstarši izmed teh rokopisov je iz celih pol narejen sesitek z naslovom »pismeni obrazci"; obsega razne obrazce menjic, pobotnic, dolžnih in kupčijskih pisem, iz-učna pisma, zajemna, izročilna in oporočilna pisma, zemeljska pooblastila (land-warrant). Vsi ti obrazci so jako marljivo izdelani in najimenitnejše besede v njih so zapisane z velikimi in posebnimi pismenkami, kakove pogostem nahajamo v ličnih izgledih uradnih pisarjev. Za temi obrazci sledd raznovrstne besede iz pesnikov. Washingtonov životopisec pravi o teh nabranih pesniških besedah, da se ne odlikujejo s pesniško lepoto kot pravi umotvori, ampak le po njih zapopadku, po lepih in blagih mislih, na ktere je mladi čitatelj pri nabiranji najbolje pazil. Za pesniškimi iskricami slede pravila, po kterih naj se človek obnaša v družbi itd. Takih pravil je 110; pred ko ne je Washington posnel vse iz ednih bukev, ali pa je nabral iz raznih knjig. Tu naj priobčim le par izgledov, po kterih lehko vsak sam sodi, iz kakih jedernatih pravil si je mladi Washington sestavil da tako rečem, svojega »olikanega Slovenca". Pravilo 12: „S trgovci govori malo pa jasno". Pravilo 29: „Med resnobnimi in učenimi možmi ne govori nič grdega in praznega; ne govori pa tudi o težkih prašanjih in predmetih med nevedneži, tudi ne govori nikdar kaj tacega, kar bilo bi težko verovati". Pravilo 40: iMisli, predno govoriš, besedi ne izgovarjaj nikdar nepopolno ali pa prehitro, ampak izgovarjaj je popolnem in razumljivo. Pravilo 57: V svojem srci skušaj živo ohraniti ono malo iskro nebeškega ognja, kterej pravimo vest." Tako resnobno se je razvijal duh mladenča; zgodaj si je globoko v srce vtisnil blaga načela; kajti po njih se je ravnal odraščen in slaven mož do zadnjega trenutka svojega življenja. Koliko vpliva je v tem oziru na-nj imela šola in blaga mati, se po sporočilih ne da določiti. Celi svet ve, da se Angleži celo sedanjega časa navadno ne uče tujih jezikov. Po gostem zanemarjajo celo ono sveto dolžnost, v svojem mater-nem jeziku dobro in vsestransko se izuriti. V preteklih stoletjih so za poduk v jeziku še manje skrbeli. Enako se je godilo tudi po naselbinah 6* angležkib. Tudi Washington se v mladosti ni učil nobenega jezika niti v šoli niti doma. Celo v angleščini, svojem maternem jeziku, se je v tadanjih šolali le malo izuril, kajti ohranjena pisma iz njegovih mladih let so po obliki in zlogu večkrat kaj napačno pisana. Kmalu pa je čutil veliko korist za človeka, ki se zna v materinščini lepo in dobro izraziti. Kar je tadanja slabo vravnana šola zanemarila, skušal je sam popraviti; in časoma se je privadil onega jasnega in pravilnega zloga, v katerem je poslej pisal svoje spomenice in pisma. Poslej se je skušal tudi francoščine naučiti, vendar z malim uspehom. Ko je bil Washington 14 let star, hotel je iti na morje, to so mislili je najprimernejše polje za drznega in neutrudljivega mladenča. Njegov brat Lavrencij se je za njega potegoval, da je kot kadet dobil ugodno mesto na britanskem vojnem ladijevji. Res da bi se bila mu odprla pot v najlepšo bodočnost, kakovo si je v tadanjih okolščinah le želeti mogel; pa matere Washingtonove zadnji trenutek niso mogli pregovoriti, da bi bila najstarejšega sina pustila na morje. To misel so potem opustili, Jurij "VVashing-ton je ostal v šoli in neki drugi deček je šel v izbo na vojni ladiji, ki je bila za njega pripravljena. Šestnajst let star je zapustil šolo ter je nekaj časa živel pri bratu Lavrenciju na posestvu Mount-Vernonu. Tako je imenoval Lavrencij svoje posestvo po admiralu Vernonu, svojem prijatelji ; ravno ta britanski admiral bi imel biti poveljnik Jurija Washingtona, ko bi bil šel za kadeta na morje. Lavrencij je za ženo imel hčer bližnjega soseda Viljema Fairfaxa (r. Ferfeksa), zelo premožnega posestnika, ki je kot prebrisan politikar slul po vsej Virginiji. Temu v daljni žlahti je bil lord Fairfax, jako izobražen pa nekaj prenapet plemenitnik, ki je bil zapustil Angležko in se v Virginiji naselil. Neizmerna njegova posestva so obsegala veliko pokrajino med Potomakom in Rapahanokom ter razprostrta bila celO prek Aleganskih gora. Jurij Washington je bival ravno ta čas pri svojem bratu, ko je lord Fairfax obiskal Lavrencijevega tasta Viljema Fairfaxa. Tako so se rodbine med seboj seznanile. Jurij Washington se je takrat večidel pečal s zemljemerstvom. Da bi dejansko izkusil svojo teorijo, premeril je vsa posestva svojega brata. Ta velika spretnost in neutrudljiva delavnost mladenča je napotila lorda Fairfaxa, da ga je vzel v svojo službo in mu ukazal izmeriti velikanska svoja posestva. To je lord Fairfax moral storiti, če ni hotel škode trpeti, kajti na meji njegovih posestev so se po najrodovitnejših krajih naseljevali naselniki in lorda še celo za dopuščenje niso prosili. Da bi temu v okom prišel, treba je bilo vso pokrajino lordovo natanko omejiti in najbolj odležne strani razdeliti v posamezne kmetije. Naloga mladega zemljemerca je bila kaj nevarna in težavna. Leta 1748. sušca mesca je odpotoval Jurij Washington z Jurijem Fairfaxom, sinom Viljema Fairfaxa v doline aleganskih gora. Dva meseca je hodil po onih neznanih krajinah ter neutrudljivo meril posestvo za posestvom. Dnevnik njegov kaže, kako težavno je bilo njegovo delo. 15. sušea je zapisal va-nj: „Trdo delal do noči, potem se vrnil v prenočišče. Po večerji so nam posvetili v sobo, in ker jaz nisem bil tako dobro vajen lovskega življenja kot drugi, slekel sem se do dobra, ter se vlegel v posteljo; prestrašim se, ko zapazim, da moja postelja je bila le malo spletene slame brez rjuhe in zglavja; imela je le oguljeno in umazano odejo, po kterej je mrgolelo polno mrčesa. Kaj rad sem vstal, se zopet oblekel ter se spat vlegel, kakor moji tovarši". Tri leta je bil Jurij Washington zemljemerec v okolici Mount-vernon-ski, vendar ga je pogostem pot peljala tudi v angležke gore. Služba njegova je bila jako dobra, kajti v Virginiji je b;lo le malo očitno nastavljenih zemljemercev. V pismu, nekemu prijatelju pisanem, sam toži o velikih težavah in nevarnostih, kterim mora pri svojem delu po zahodnih straneh neprestano kljubovati; pravi namreč: „nikakor bi jih ne prinašal, ko bi me ne mikal dober zaslužek. Vsak dan, če je le ugodno, da grem na polje, zaslužim po eno dublono in časih celo 6 pištol1'. —Nekemu drugemu zanesljivemu prijatelju, kterega nagovarja z „dragi Robin" piše teiste dobe pismo, v katerem pravi: „Sedaj stanujem pri njih veličanstvu (lordu Fairfaxu); ko bi moje srce ne bilo uže zavezano, živel bi tu jako prijetno, kajti v tejistej hiši stanuje kaj ljubeznjiva mlada gospa, sestra žene polkovnika Jurija Fairfaxa. Pa to je le olje v ogenj; ker moram kaj pogostem z njo občevati, oživlja se zmiraj znova moja prejšna ljubezen do lepotice nizkega stanu (,,nizkega sveta"). Ko bi bolj za se in odločen živel od mladega ženskega spola, olajšalo bi mi to mojo srčno bolečino, kajti pozabil bi na ono sveto in mučilno ljubezen". Ohranjenih je še nekaj drugih listov iz tegaistega časa, katere je pisal z enako obupljivimi besedami. Ime te „mučilne lepotice nizkega sveta", Washingtonove prave ljubice, se pa vendar ni ohranilo. (Dalje prih.) Narava in civilizacija. Ivan Tavčar. (Konec.) Govorili smo obširneje o stari indiški civilizaciji. Imeli smo pri tem svoje namene. To je civilizacija, katera se je nam ohranila v tako čvrstih obrisih, da (kot v mrtvo truplo) lahko sežemo v njeno osrčje, ter preiskujemo enako modrim zdravnikom, če imela je v sebi moči življenja ali ne? Prepričali smo se, da to sicer veličastno poslopje je brez pevajočih prebivalcev, da je velikansko telo, ali duše nima. Indiška kultura pognala je stotero bunčic, kot košati rožni grm, v katerega sredi pa čepi pisan strupen gad, ter čiha na vsacega, ki bi hotel vživati vonjavo njegovo. V prav živih barvah beremo tu upljive namene naravne civilizacije (kakor smo jo poprej imenovali.) Nima v sebi blagoslova! Mi Evropejci se v svoji hladimo kot na pogorskem viru, si lajšamo ž njo življenje in britko stanje na zemlji! Ali Indijcu bila je ravno omika težavno breme (žalibog da moramo to izustiti), ogrenila mu je bodočnost, spremenila zemljo v pekel, ter namerjavala pokončati vse živo iu naposled sploh celo stvaritev (Buddha). Kaki reveži so ti zaslepljeni brahmini, ti počasni samomorilci! Kako naj bi cvetelo delo, ko je novorojenega otroka prva skrb, si oslabiti žile, ter si otupiti telo? Če pa je bila indiška civilizacija tako bolna, ni dvombe (vsaj je bila v vročem pasu najkrasnejša!), da bila je asirska, egipčanska, peruanška še gnjilejša. Čemu torej o njih obširneje besedariti, vsaj vže zadostuje, ako začrtamo, da leže v sedanjih časih v prahu pogina in da jim ni upa, se iz njega vzdigniti! Prvi žalostni nasledek naravne civilizacije (dejali smo) je mnoštvo delavnih moči, iz česar sledi zaničevanje, sužnost težaškega stanu. Tudi v tem nam pretekla zgodovina pritrdi. Ne omenjamo kast, katere veljale so v vročem pasu od Indije do zlata polnega Peru , v dokaz naj nam je dovoljeno čestite bralce opozoriti na stare stavbe in zidine. Te nahajamo pri vseh teh olikanih rodovih. Indijaci izkovali so jih v kamnite gore, po mnogo nadstropij visoko. Božja gora na primer pri „Ellore" izvotljena je v premnogo tempeljev in templičkov, katerih 20 posvečeno je bogu Sivi. Zidali pa so tudi nad zemljo, in to v taki mogočnosti, kot nihče drugi. Skoraj nepotrebno je o Egiptu govoriti, naš omikan svet pozna predobro njegova kolosalna zidovja, njegovih 40 nevkretnih piramid, njegove labirinte in kraljeve palače. Pa tudi v novem svetu nahajamo enačili del v mnogobrojuosti, ima jih Peni, ima jih Meksika. Nočemo se spuščati v obširneji popis, tu samo omenimo meksikanske piramide pri „Choluli". Sedaj je v razpadu in na njeni vršini stoji kapelica, v kateri moral je nekedaj indijanski duhovnik dan za dnevom službo božjo opravljati. Ta orjak sozidan je v štiriogelniku enako egipčanskim piramidam, ter meri v znožji na dolgost 1400' (toraj skoraj pol več kot Cheobsova piramida) visok pa je 177' (torej pol manj kot Cheobsova). Na vršini bil pa je še sozidan krasni tempelj zračnega boga. Sedaj je pozabljena groblja in le tujci plezajo na-njo, če hočejo vživati krasen daljegled na meksikansko gorovje in pa na bljuvajočega Popokatapetelja. Te stavbe ostale so v živo pričo nekedanje surove slave, nekedanje živinske moči. Sedanji svet navadil se je s svetim začudjenjem zreti na te orjake in servilne duše, ki berč zgodovino le z istim okom, katerega jim posodijo višji zapovedniki, menijo v globokem prepričanji, da so slavno znamenje dobrega okusa in ljubezni do umetnosti nekedanjib potentatov. Ali nihče ne pomisli, koliko joka, koliko žuljev in krvi visi ob teh skalinah. In tako je ta slava le v nebovpijoči znak nekedanjega molilnega despotizma, kateri je delalne moči bedasto rabil. Kakor ti nezmožni dečki, ako jim daš obilo denarjev, zapravijo te na malovrednih malenkostih, tako zabreČkavali so ti proklieani ljudje delalni mozeg svojih kraljestev. Bilo je v resnici strašno, kake vzglede nam daje zgodovina. Pripoveduje se, da je v Egipta 100.000 ljudi 20 let dan za dnevom napenjalo svoje moči ob velikanskem kamnu, ga privaliti od rudečega morja do Memfisa*). Vprašalo se bode morda, kako je tudi klasična grška in rimska omika padla v nič, dasiravno ni sad vročega pasa? Poglejmo bolj jasno v zgodovino! Grška civilizacija je v resnici hčerka modernega duha, modernega razuma. Sofokleja, Ajshila, Tukidida in Platona se tudi naši veki ne sramujejo, in dokler vrti se zemlja, jim ne ugasne zvezda slave. Vsaj pa je imela ta olika tudi svoje uspehe, vsaj trepetala je pred njo velikanska azijatska civilizacija. Videla je premago pri Maratonu, dočakala boje pri Termopilah in slavo Salamidsko. Stopila je v Azijo, zapalila Isoj, podrla Gavgamelo, ter strahovala bogato Indijo. Tedaj pa je pričela v se sesati orientalske elemente, orientalsko norost. Šopirila se je v bogati Siriji, krasnem Egiptu. Prišla je indiška mehkost, persijski despotizem — klasični Grk poljuboval je pete krvolokom! Še le tedaj nastal je razpad, ko je klasična olika zavila se v jutranjo fantastično obleko, ko so njeni modroslovci bili magični čarodeji in temni blebetači. Na staro grško oliko vcepila se je naravna, jutrova civilizacija in da je grška tako zelo propadla, je le dokaz našemu izreku: „naravna omika nima vspešnega obstanka!" — In Rim? Rim je le žel, kar zrastlo je tedaj vže na popačenih grških tleh. Iz egiptovske Aleksandrije jemal je svojo modrost, jutrovi zofisti bili so mu učniki, orientalski kozmeti in drugi domači sluge pa so mu pačili razum, ter sejali v rodovinsko življenje plodni strup, kateri ga je vničil, razdrl. Lahko rečemo, da rimska olika od nebeškega Avgusta na dalje, bila je seme jutrovo, katero pa je šlo v cvet še mnogo, mnogo pozneje, ter omamilo -od tako, da prenašal je s slastjo tepeže živinskega Nerona, veselil se, ko ga je pobijal bedasti Komod in slavo rjul, ko je nori Heliogabal proste nekdanjo Romo povzdignil v gnjezdo azijatskega despotizma, ter v prvi sedež mehkužne orientalske bledobe. Fantastična slovesnost ob času propaia, tedanja filozofija, kako se podoba indiškim sistemam (Plotin)! Solistični govorniki, ali niso to pravi brahmini, kateri s temno bistroumnostjo hlepijo po bogatih skledah? *) Buckle: Zg. civ. n. Ang. Se drugo žalostnejšo prikazen opazujemo v klasični oliki! Ko stale so Atene na vrhunci svojega bleska, ko je neumrjoči Sofoklej vladal po glediščih, in kot druga zvezda goreči Periklej krasil govorniško tribino, ko je grško modroslovje zasmehovalo temnostaro božanstvo, ni vstalo srce katero bi bilo branilo prosto, človeku prirojeno pravo, katero bi bilo rešilo toliko bratov težavnega robstva. Robstvo, to je temen madež klasičnemu blesku. Suženj je toraj delalni stan, zasramba in solza ste mu delež na dolgi poti trnjevega življenja. Omika je cvetela, ali to ni bila prava omika, ker je z lahko dušo koračila čez mrtva srca. Naj se šopiri Rimljan s pravnim svojim bistroumjem , vsekal pa je le v jeklo: nekoliko udov človeške družbe nima prave bodočnosti! I nesreča, groza, da bili so to ravno delalci, krepak steber vsakega kraljestva. I koliko so trpeli! Poulični postopači žrli so za cesarske denarje, robove pa so sekali ribam v pičo! Ne čudimo se, da je Rim tako sramotno propal, vsaj je bila skoraj polovica državljanov brez vsake pravice. Hoteli so nekedaj svoje sužnje v lastno obleko vtakniti, ali zbali so se, da bi jih tako ne privodili k zavesti svoje silovite moči. V mestu Rimu bile so palače, katere so vzdržavale po 400 robov. Ob času Avgusta zapustil je nek libertin (viri imenujejo ga bolj revnega) mnogo volov in druge živine, med katero tudi 4116 sužnjev*). Klasična olika morala je propasti, ker (sedaj že lahko izrečemo) ni bila popolnoma moderna, v sredi med sedanjo in pa med staro tropično civilizacijo. Tudi to se lahko razloži iz vplivov naravnih. Zakaj narava klasičnih tleli je tudi v sredi med tropi iu med našim podnebjem. Bolj je plodovi ta, ali tudi bolj vroča. Pri nas so potresi nevarni, ali v jugu hudobni (pogin Dubrovnika in Lissabona). Ondi so tudi še bijuvajoče gore in na grških otocih nahajal se je ob času poroda civilizacije tudi lev. Ni toraj čuda, da so se pokazali natorni vplivi! — Pri koncu smo. Bogastvo vzroči prvo omiko, zgodovina to trdi. Kaže, da je vroči pas domačija prvega napredka. Omenili smo pa, da edina Brazilja izjema se temu zakonu, ali ravno s tem daje mu še več podpore. Lega njena je plodnosti ugodna, tla napajajo valovi Amacona in njegovih brezbrojnih pritokov. Gorkopasatne sape, katere brijejo od morja čez deželo, lomijo in hladijo se ob sneženih kupah visokih Andov, ter lijo v plohah izpod neba. Zemlja dobi nekako divjo plodnost: tu so tropi na vršini svojega bleska, povsodi poganja življenje, povsod je obilo sadu. Človek dobil je v teh gozdovih kot nomad obilo živeža in ker je število prebivalcev pičlo, hranijo se še sedaj kot nomadje v brezmernih planjavah. Pa če bi se braziljanski Indijan tudi poprijel poljedelslva, bi mu malo koristilo! Primitivna in priprosta orodja ne zmorejo tu naravnih *) Gibbon: Zgodovina razpada in pada rimakega cesarstva. moči. Če vseješ v spomladi, dobiš v jeseni na mestu koščato tropično zeliščevje. Narava opovira s svojo surovo plodnostjo uspešno poljedelstvo ; ni mogoče da bi se nabralo bogastva, ni toraj civilizacije. Brazilija ostala je divja, kot divja njena plodnost! Jutrovi kraji bili so zibel prve civilizacije, tu nakupičilo se je najprej bogastvo, tu nastali so prvi učenjaki, prvi modroslovci. Ali naravin vpliv zamoril je duševno krepost iu zavest — poginila je toraj omika. Kjer so stala nekedaj cvetoča mesta, je sedaj gola pustinja, kjer živeli so ondaj napredujoči rodovi, pije sedaj babji in vsi oliki sovražni Turčin tobak. Mi pa sklepamo še dalje. Naravne moči so zmagale, zmagale tako, da ni več upa rešitve. Ti svetovi so izgubljeni, za vedno zginejo iz zgodovine civilizacije. „Cvet duševnega razvitka jim je pretekel in nikedar se jim ne povrne več. Kolikor jim je mogoče, naj delujejo na dosedanjih popačenih potih, dokler ne zamrjejo in svojih mest ne zapustijo krepkejsim in v idejah živejšim rodovom".*) Pravi sedež civilizacije pa je Evropa in posebno srednja Evropa. Tu se je narava popolnoma udala človeškemu duhu. Ni prehudih, ne prebur-nih vremen, ne mnogo bljuvajočih ognjenih gora. Človeštvo je toraj ojačilo, ob-mejilo je togotne vode, zapodilo morje v okove, usužilo si sopar in elektriko, storilo koristne bliskove neba; z eno besedo, če dela narava proti prebivalcem vročega pasa, mora, pravimo mora pa tu za-nje delati. Naša zavest se je povzdignila, odpravila se je sužnjest, razvila se enakost stanov, in tudi delavec prišel je k svoji časti. Zatoraj ima Evropa še krasno prihodnost! — *) Draper: Zg. d. raz. v Ev. 0 senii ali Lukianovo živenje!*) (Iz grščine poslovenil K. L.) Brž sem nehal v učilno zahajati po letih uže mladenec soč: pomiš-ljava oče s prijatelji česa bi me te dal učiti se. Naj večim se je tedaj *) Lukijan narodivši se v Samosatih glavnem mestu sirijske pokrajine Komagene, živel je blizo od 1. 120—200 po Kristu. O njegovem živenji ve se toliko le, kolikor sam v svojih spisih ovaja, kteri skoro četiridesetno dobo obsegajo. Bil je brez vsega dvojumetja mož veleum, bistra glava, trudeč se resnici do dna segnoti. Jegovim mo-drjauskim nazorom ter isto tako dušnim piodom je bil zelo na kvar tedanji nagon k retoriki in sofistiki; vsekako pa je bilo treba zvedencu v onih umetnostih obširnih naukov v vsakteri plati človeške vednosti, kar si je po mnogem trudu v obilni meri, o čem jegovi spisi pričajo, prisvojil. Bistrota jegovega uma in šegavost jegovega jezika ste mu prikladni grebeni, katerimi je omikal in česal razvade svoje dobe. Dva in osemdeset ali kračiših ali obširnejših spisov, med katerimi gotovo nekoliko po krivem nosi Lukijanovo ime. Dele so v proste nagovore, čestitalne, slavnostne ali v satirične pogovore ali razprave. Da si je Lukijan grške in rimljanske bogove z Olimpa sunol, vendar šče ne prepričalno dokazano, ka bi bil kanom ali na vlašč krščanstvo sramotil Ka ono krivljenje na slabem temelji sloni, sta Kiihn in Burmeister bolje kakor dovolj spričala. zazdelo, ka izobraževanju treba veliko truda, dolgo časa, ne malih stroškov, ter bleščeče se sreče; naše razmere pa so baje pičle iu terjajo za nekako brzo pomoč; bi li pa naučil se kakega zapečnjaškega remesla, imel bi včasu sprva zadosti po svojem remeslu in ne bi več domanjega kruha trosil v toj dobi, na skorem pa bi celo oči nagajal vselej zaslužek domu donašaje. Sedaj pa je uzrok drugemu pomisleku pokazal se, katerega remesla bi naj boljše in ležiše bilo naučiti se, dohajajočega se mene svobodnjaka, ki bi imelo priročen podpor ter zdaten dohodek. Ko tedaj drug drugo remeslo hvali, kakor se je pač vsak po svojem mnenji ali skušenji ravnal, pogle-gledavši oča ujca — navzoči je namreč bil ujec od materine strani, ima-joči se jako izvrsten podobar, kamenotesec pa med naj boljšimi na glasu — reče, ne prav, ka bi vpričo tebe drugo remeslo prevladalo, temuč le odženi si ga — pokazavši mene — in vzemši si ga daj .mu učiti se, ka bode priden obdelovalec kamenju, skladatelj in podobar, zakaj temu je vsaj po naravi kos, kakor veš, vedoč se spretno. Doumelo se pa mu je to po mojih otročjih igračah; kolikorkrat sem namreč od učiteljev poslovil se bil, sem vosek postrugavaje (s tablice) ali vole ali konje ali — bog me — cel6 človeke upodoboval, se ve, ka sem tem oči dobro nagajal; in radi česar sem od učiteljev bitje dobival, ono isto je sedaj pohvalo moje sposobne glave veljalo, in imel sem pri sebi poštene nadeje vsaj zbog onega podobarjenja, ka v kratkem izučim se istega remesla. Ob enok zdel se je čas ugoden remeslo začeti in izročili so me ujcu, za boga ne jako ne-voljuega s takim pečanjem, temuč dozdevalo se mi je, ka ima nekako igračo ne brezugodnostno in ponos v primeri s tovaruši, ako me vide, ka bogove dletvam in obljubne podobice sebi in katerim mi rači se. Sprva uže godilo se mi je začetniku kaj navadnega: ujec namreč podavši mi dletvo velel mi je plošče na sredi ležeče rahlo hapiti se, rekši ono prislo-vico: vsaj začetek je vsemu polovica. Ko pa precej trdno potegnem, pre-tere se mi po neukretnosti plošča, ujec zgrabi razčemerivši se neko blizo slonečo batino in loti se me na nikako rahel neti osrčljiv način tako, da so solze vvod moji umetnosti. Odbežavši od onod grem proti domu preveno slivkajoč v očeh poln solz ter pripovedavam o batini in sem kazal klobasice po životu, grajal veliko surovost pridejavši, ka mi je to po zavidnosti storil, da ga umetnosti kde ne bi prekosil. Ko pa je med tem, kar se je mati srdila in bratu mnogo očitavala noč prišla, sem ešče ves solzuat iu preveno batico v mislih imajoč zadremal. Dosle je reč smešna in otročja; odšle pa ne bodete, dragi moji, ničesar več malenkostnega culi, nego le jako radovednih poslušalcev dohajajoče se stvari, da vsaj po Homerovem povem: od bogov mi prikaže se v spavanji senja V noči ambrosije polni tako živo, da ne ničesar za resničnostjo zaostala; kajti celo po toliki dobi mi podoba prikazni v očeh stoji in glas tega, kar sem čul v ušesih doni: tako jasno je vse bilo. Dve ženi ste me rokami prijemši vlačili vsaka k sebi jako silno in krepko, malo da me neste razstrgali poganjaje se med seboj za me; in brže bi druga drugo prevladala in me skoro vsega imela, brže sem vspet pa drugi bil v rokah. Blejali ste med seboj: druga je pi-pala kakoti svojo lastnino, a druga je pipala se za me kakoti na vlašč za kaj tujega. Ona je bila težakinja, moške postave, nasršenih vlasi, po rokah polna žuljev, podpasanoj oblekoj, kamennim prahom natepena, kakor je ujec bil, kdar je kamenje strugal. A druga zelo zalega lica, čedne postave in krasne nošnje. Na zadnje velite mi razsoditi, s kateroj bi hotel živeti. Prva je ona suha in moškemu podobna rekla: Jaz, ljubček moj, sem podobarstvena umetnost, katere učiti se včera si začel, tebi hišna so-druga in s teboj si po domu v rodu; tvoj dedek — povedevša ime materinega oče — je bil kamenotesec in oba ujca sta za naše dobe celo na dobrem glasu. Hočeš li ognoti se jenega čenčanja in klepetanja — kazaje na drugo — stopi za menoj in bivaj z menoj; s prva vzredil se bodeš črstev in imel krepka pleča, te bodeš oproščen vse zavisti, nikoli ne bodeš zahajal v tujino zapustivši očevino in domanje, ter vsi te bodo ne le besedoj razslavljali. Ne studi se ti moje siromaško telo, neti umazana obleka ; kajti na ti isti način spodbudil se je i oni slavni Fidija in upodobil Diva, Poliklit Hero zgotovil, slavi se Miron, čudi se Praksitelu: ti vsi če-stijo se za bogovi. Ako tedej ti jim enak bodeš, kako li ne bi mogel sam pri vsem človeštvu slavnega imena dobiti? celo svojega očo bodeš svetu blaženega pokazal, domovino na ogled postavil. (Dalje prih.) Narodne priče, navade, stare vere. Priobčujc v izvirnem govoru Mat. Valjavec. Kuca i gospodarstvo. (Dalje.) 70. Nikaj škodlivešega nije za mleko nego ako se koja krščenica najde pak se poleg skrinje gde mleko stoji pošči: onda se ne mre iz mleka niti sir napraviti niti vrhnje i mleko se zvari. Židoviniak. 71. Ako je pod špampetom mleko, onda je ni dobro na njem spati, ar se lehko človek prehiti. Zidovinjak. 73. Vu mleku se ne sme kruh rezati, kajti kravi vime spoca. Koprivnica. Vu sirovo mleko neje smeti kruh rezati, kajti bi se kravam cecki spucali. Ludberg. 74. Ne je smeti na večer nesti nepokrito mleko iz štale, ar onda mraki naškodijo. Ludbreg. 75. Ako n o ž z ostrina krajom gori stoji, ondi se hujdič škrample brusi. Var. Toplice. 76. Ako se nož sekira ali motika nabrusi, mora se na zemlu deti a onda stoprv z onem delati, kajti bi drugae mogel se človek poseči ali po-rezati. Var. Toplice. 77. Nož se ne sme nigdar obrnuti gori: to polu škodi. Var. Toplice. 78. Gdo hoče dobrega octa imeti, te mora čvrsto jednoga stizmati; ako pak more kak do hudega človeka dojti, koj je nečemuren, onda bude ocet tak hud, da se budu onemu, koj ga bude šalatom jel, vustnice na-pušile. Žudovinjak. 79. Octa ne je smeti na večer posuditi niti nositi, kajti se rad pokvari. Ludbreg. 80. Gda što dojde po ocet, neje mu smeti v roke dati, nego se mora na zemljo položiti. Ludbreg. 81. Ako se ogenj plače, onda se mora hititi malo mele ali soli v njega, kaj se vmiri, drugač se leliko nesreča pripeti. Var. Toplice. 82. Gda idu orat, onda poškrope plug i prekriže polje. Pregrada. 83. Predi neg se or e mora se plug svetom vodom poškropiti. Hrženica. 84. Predi jeden den, 'da ido orat, žena ne sme iti na ono zemlo, 'de bodo orali: onda vtiči ido na zemlo pak jako pustošijo. Navadno dva domači ido orat, stareši mora na vek peške iti, mlajši jaše. 'Da k zemli dojdo, onda stareši veli: bog daj da bi jako rodnim rodom rodila i vnogo žitka imela. Onda si zaveže plavto na se pak zasiple vu njo žito. 'Da je polovico zasipal, dene jajce v plavto pak nasiple puno. 'Da poseja onda to jajce zakopa v zemlo, da mu ne bi nesnaga si vu njoj gnezdo napravila. Vidovec v Medjimorju. 85. Koji tudju zemlju orjeju k svoji, oni ju nosiju v torbi na pleči' po smrti pa kričijo: „kam bi ju del?" tak dugo dok ih gdo ne odkupi. Varaždin. 86. Jenkrat je bil jeden bogati muž'koj je imal vnogo zemelj pak pri saki zemli je svojemu mejašu pri meji sako leto s plugom malo vrezal v kraj. Kad je on vumrl pak je na saki mladi mesec prenašal zemlju k susedu tak dugo dok su njegova deca i tak se zmislili, da je njim pri-povedal kad je z oranja od polja dimo došel, da je pak mejašu vrezal komad zemle. Sad su oni dali susedu nazaj zemlu kaj je vrezal. Kad je nosil tu zemlu, onda se je na vek pokazal kak jedna iskra koja je išla na njegvo polje pak na susedovo i opet nazad, ali na veke samo k mladom mesecu i to po noči od dvanajste vure pak do dne vure. Varaždin. 87. Bili su jeden put dva kumi pa je jeden put jeden kum drugomu oral a kak je oral, odoral mu je velik falat zemlje, to je, meju je prenesel. Na kak je ov Človek vumrl, hodil je saki den kak se je zmračilo na ovu zemlja javkat: joj mene i jaj meni, kak mi je žmehko! Nu jeden put je išel njegov kum na pole večerku a njega tam zestigne i nočka. On na jeden put čuje iz dalka: jaj meni! tak dok je čisto do njega došlo. Ov je bil ves prestrašen, ar ne je nikoga videl, pak odide dimu. I tak je on više put čul pa je povedal plebanušu a plebanuš njega pita: čija je to zemlja bila poleg tvoje? On mu reče: mojega kuma. A plebanuš njemu reče: ov je moral meju menšu narediti a vezda pak mora ovu zemlju tam nazad nositi. Nu ti ga moreš lehko rešiti: Kad buš čul ga jokati reči: gde si zel tam deni pak ti bu leže. Ov tak vučini i zahvalil mu se je ov glas i od ovega vremena neje više hodil a meja pak je postala na onoin istom mestu. Varaždin. (Dalje prih.) Slovenščina v latinščini. Piše Davorin Trstenjak. II. Carbatina.*) Caius Valerius Catullus, slavni rimski pesnik, je bil rojen na polu-otoku: Sirmio, ki leži v jezeru za Rimljanov imenovanem: Benacus, deneš-nji: Garda. Slavnemu pesniku je ta poluotok pozneje v last podaril cesar Augustus, in sedaj se še kaže mesto njegove palačice , kopeli in parme (Grottel, v katerej se je o vročih dnevih hladil. Kako mil in drag mu je bil ta otok, se vidi iz njegovih pesem; v XXXI. poje: „Peninsularum, Sirmio, insularumque O celi e, quascunque in liquentibus stagnis Marique vasto fert Neptunus: Quam te libenter, q u a m q u e laetus iuviso! Salve o ven usta Sirmio, atque hero ga ude! Že Gilferding je ime venetsko: Sirmio razložil in rekel, da je srm izvirna oblika za poznejšo: strm, ker t seje vmes vrinil, kakor v besedah : o s t r o v za: o s r o v , s t r š e n za : sršen, češki s t r i b r o za : s r i b r o , srebro, tako tudi: strm za: srm, kar je Latin izražal v obliki: S i r m. Dnešnje oblike so metatetične, kakor iz: bar g, berg, bregi., zato imena strmih hribov: Sram, Sremič kraj Save na Stirskem. Ime jezera: Benacus = B e n a k poznamenuje močviren, *) Prvi članek, ki pretreauje besedo: cisium, v 1. številki „Vestnika". virnat, vodnat kraj ; zato : B e n a t k y virnat kraj na Češkem, dalje : B e-n e t k i močvirnat kraj pri cirkniškem jezeru , B e n e t k i, virnat kraj v ljutomerski fari, sansk. : v a n a , voda, slov. : bana,bena, zato : b a-nja loka na Kranjskem, Banj al uka v Bosni, banja loka, vodnat kraj v kalobski fari na Stirskem. Tudi rodbine: B e n a k še živijo po Slovenskem. C a t u 11 u je že kritični gramatik Quintilian (Instit. c. 15) oponašal barbarizme, to je tuje besede, katere je Catull v svojib spisih rabil. Mar-tial satyrik pa ga je imenoval: „tenuis Catullus", ker je rad dimi nu ti ve rabil, postavim: miselle passer (3krat), turgidui ocelli, tenullo hoedo (17) medullula (25), hortulo (61) itd., in že rajni Kollar, ki je tudi Venete imel za Slovane, je v teh diminutivih mislil videti slovensk značaj, in res čudovito je, da med vsemi latinskimi pesniki edini Catull rabi toliko besednih drobnic, ki se tako obilo v slovanskih narodnih pesmali nahajajo. Eden takih barbarizmov je beseda: carbatina, katero Catull rabi za pozna-m o vanje črevljev iz sirovega usnja, carbatina crepida, Bauernschuhe a'us rohem ungegerbten Leder. Ta beseda je čisto slovenska. Besede, ki označujejo kožo, usnje, so stvarjene iz korenik, katere izražajo pomen dreti, schinden. Tako nam slov. besedo: koža raz-jasnjuje sansk. č h a g, scindere, zato slov. k o z u 1 a , k o z u 1 i c a , ein Korbchen aus Baumrinde, iz odrte ličevine. Sansk.: k r 't t i in lat. c o r t e x , sta po Boppu iz iste korenike, iz katere: k r't t i, actio findendi — naimer iz: kart, findere, iz te je tudi slov.: črtalo. Grško: Sžpjia, Sipa?, Haut, Leder, je iz Sepco, derem, schinden, tako tudi lat. c o r i u m , in slov. k o r a, iz korenike : kar, scindere, ravno tako litovsko: kar na, gršk.: xoppc. Iz korenike: kar, krniti, findere, dobivamo suffiksom: ba — karba, suffixom: a t — k a r b a t in suffixom: ina — karbatina, primeri thema gov — goved — iu govedina. Karbatina torej označuje karbata obutala. Tudi je vtegnilo karbatina nastati iz kar+va-f at+ina, in ker glasnik v prelazi vb; primeri: javor in j a b o r , karbatina postati iz karvatina. Po kori, skori pa so v slovenščini nastala poznamenovanja za obutala, zato škornji iz škora, corium, staronord.: skurn, pellis. Že bistroumni Miklošič je staroslov.: črevij, novoslov. : črevlji stavil k lat. corium in staronord.: horundr, corium. Kaj pa je črevij druga, nego metatetična oblika za č a r v i j, in ta je še le nastala po prelazu glasnika k v S, (primeri kranjsko-gorensko : č r, čer, Felseu, v solčavski dolini: k r, k e r.) iz: karvij. Ker ne moremo tajiti, da nebi: karvij, čar vi j slovenska beseda bila, tudi ne mogoče podreti slovenskosti besede: karvatina — karbatina, ki druga ni, nego prestara prvotna oblika za novoslov.: črevatina. Glasnik č je že se rabil mesto k za Konstantina Porphyrog., ker on piše, da so Hrvati imenovali škornje: T£epj3ooXt