mladika št. 2/3 marec 2005 € 3,00 POSTE ITALIANE s.p.a. spedizione in a.p. - D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n2 46) art. 1, comma 1, DCB Trieste - maržo 2005 ISSN 1124 - 657X • Poštnina plačana v gotovini - marec 2005 vESELE *rOČME VZNIKE! KAZALO Mirko Pelicon: Blagovest Velike noči......................1 Radovan Toljanič: Pesmi...........2 Darka Zvonar Predan: V imenu očeta............................9 M. Žitnik: Čarodejke (XXV.) .....12 Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da.....................13 Peter Merku: Iz spominov na starše (XLI.)................14 Pavel Vidau: Vstajenje............16 Ivo Jevnikar: Vosovec Štefan o tigrovcih in padalcih (I.) ...17 Vladimir Kos: Naš svet ni več - blazen .........................19 Irena Žerjal: Vtisi s proslave na višji srednji šoli Žiga Zois v Trstu ... 20 Vladimir Kos: Junaška Marija .... 20 Antena ..........................21 Ocene: Knjige: Natura 2000 v Sloveniji -Rastline (C. Velkovrh); Misli o knjigi Slovensko domobranstvo (P. Klopčič); Pogledi (A. R.) ... 29 Iz delovanja Knjižnice Dušana Černeta....................31 Mnenja o revoluciji ................32 Na platnicah: Edvard Kocbek v Trstu; Listnica uprave; Za smeh in dobro voljo Priloga: RAST 2 - 2005 Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307 urednistvo@mladika.com mladika 2/3 marec 2005 IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XLIX. Edvard Kocbek v Trstu Ob Kocbekovem jubileju je lani izšla pri Cankarjevi založbi v Ljubljani knjiga Edvard Kocbek: Dnevnik 1954-1977. Gre za izbor iz dnevnikov, v katerih odmeva takoimeno-vana druga Kocbekova afera, ki jo je leta 1975 sprožil izid knjige Alojza Rebule in Borisa Pahorja Edvard Kocbek pričevalec našega časa v počastitev Kocbekove sedemdesetletnice. V knjigi Dnevnik 1954-1977 je na straneh 55 in 56 opisan Kocbekov obisk v Trstu 22. oktobra 1974 na večeru Društva slovenskih izobražencev. Pobudo za ta obisk je dal takratni predsednik društva prof. Jože Peterlin, ki je Kocbeka tudi osebno telefonsko poiskal in ga povabil na večer. Kocbeka je to srečanje v prepolni dvorani zelo razveselilo, kar je razvidno iz njegovega zapisa v dnevniku. Pri zapisu pa je avtor ob naštevanju osebnosti, ki so se udeležile večera, ponekod izpustil krstna imena, tako da je urednik knjige v opombah žal zagrešil kar nekaj zamenjav. Zato je prav, da jih popravimo. V opombi na str. 55 je omenjen Vid Vremec. Gotovo ni bil Vid, ampak inž. Vladimir Vremec, urednik revije Most. Na naslednji strani je omenjen poslanec Albin Škerk. To ni bil poslanec Albin Škerk, ampak verjetno nekdanji deželni svetovalec Jože Škerk. Tudi Viljem Čet no ni prišel iz Benečije na ta večer, pač pa je bil prisoten časnikar in javni delavec Dušan Černe, tisti radijski časnikar, ki je kot mnogi drugi finančno podprl izid “zloglasne” knjige Edvard Kocbek pričevalec našega časa, rekoč: «Če boste potrebovali še, se oglasite!» M. M. Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Reg. na sodišču v Trstu št.193 Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 3,00 C. Celoletna naročnina za Italijo 24,00 C; nakazati na poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst. Letna naročnina za Slovenijo in druge države 25,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 30,00 €. Tisk: Graphart sne - Trst SLIKA NA PLATNICI: Tudi letošnji sedmi Gledališki vrtiljak za otroke se je dokončno odvrtel. Zadnjo predstavo v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu je pripravil Slovenski oder. Zaigrali so igrico Lučke Susič “Stara hiška, hruška, buška in zlato pero”(foto KROMA). UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Sara Magliacane, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. Blagovest nocí Izkustvo vstajenja je temeljno izkustvo kristjana. Brez te duhovno opojujoče življenjske izkušnje bi bili tisti, ki se imamo za Kristusove prijatelje in učence le brneč bron. Izhodišče tega izkustva pa je človek, ki v sebi nosi in čuti vse vzgibe konkretnega življenja, istočasno nosi v sebi neko odprtost metafizičnemu, ki ga oplaja, oz. polni z življenjskimi vsebinami. Skratka človek vstajenja je, človek globoko zadovoljen v življenju, motiviran, ki ve za smisel in veruje v cilj svojega življenja, saj izkustveno pozna ljubezen in ve, da v njej so osmišljene vse antinomije življenja, od trpljenja do vsta-jenjske radosti, oz. pristnega veselja srca. Ali sploh obstaja tak človek? To bi se upravičeno lahko vprašali. Menda ja! Dovolj je, da pomislimo na velike like, tako rekoč, še pred kratkim živeče velikane minulega stoletja: mati Tereza iz Kalkute, še živeči Wojtyla. Taki ljudje so bili in so močno zasidrani v Življenje z veliko začetnico. Tam izvira vselej čista voda, polna vstajenjske moči. Kristus je med svojim življenjem pričal enost s svojim Očetom. Te enosti niti smrt ni razblinila. Svetniki, živeči ali pomrli, nam pričajo enost s Kristusom. Kdor je s Kristusom, je tudi z Očetom, pozna ljubezen, ljubezen pa je večna. Kaj je pravzaprav večnost, če ne izskustvo ljubezni, v kateri vse ostaja in nič ni izgubljeno? V ljubezni vse ostane, oseba, če je spoznala ljubezen, ne umre, ne umre niti vse tisto, kar je nosila v sebi, odnosi, jezik, kultura. Velika noč je vrhunec zmage Življenja nad neživljenjskostjo, je vrhunec zmage Luči nad temo. “Tema je (luči) ni pogoltnila,” piše v izvirniku Janezovega evangelija. Vendar tema obstaja in je temna! V temi je zapisana samozadostnost, egoizem, greh, moralna razsulost, skratka vse, kar vnaša trpljenje in vodi k stiski. Kristus je vzel nase to stisko človeštva, ki se je nanj zgrnila in ga očrnila kot krivičnika samo zaradi tega, ker je eno s svojim Očetom. Satan je ljubosumen na to enost, ki je enostavno ne more. Zato je toliko velikega petka v življenju ljudi, v življenju narodov, ker boj med dobrim in zlim deluje in vpliva neposredno na svobodno voljo posameznika. Zakaj toliko gorja v XX. stoletju, med našimi ljudmi, v odnosu s sosesko? V Božji Previdnosti je zlu bilo dopuščeno, da razdejani, a ni razdejalo do konca. Ideološke strukture zla XX. stoletja so razpadle in pustile prostor Božjemu usmiljenju, ki je najvišji izraz vstajenjske ljubezni Boga-Človeka Jezusa iz Nazareta. Zakaj je bilo vse to dopuščeno? - se sprašuje Wojtyla v svoji zadnji knjigi Spomin in identiteta. Velikonočna skrivnost vsekakor vsebuje tudi veliki petek. Jezusov sestop v podzemlje se začne prav pri izdihu na križu. Blagovest Velike noči je, da je trpljenje zaradi zla poveličano v Kristusu, in ko smo mi v Njem, je tudi v nas poveličano. To ni samo po sebi umevno, zgodi se, če je oseba odprta “svetlemu dnu bivanja”, kot bi napisal Truhlar. Rad bi verjel za vse, da ni zaman trpljenje, nedolžno in krivično trpljenje posameznikov in narodov. Da je odpuščeno, tistemu, ki se je pregrešil. Odpuščanje je vrhunsko iskustvo Vstajenja. Zato to vprašanje Boga, ampak človeka, če sprejme, da postane njegov sin, Jezusov Brat. p. Mirko Pelicon S.J. Radovan Toljanič Pesmi Radovan Toljanič je eden izmed predstavnikov Kvarnerja v sodobni hrvaški poeziji. Rodil se je 11. septembra 1966 v Vrbniku na otoku Krku. Upravno šolo je končal na Reki. Zdaj živi v domačem kraju. Pesmi piše že od zgodnje mladosti. Objavljali so mu jih v raznih revijah in zbornikih: Rival, Marulič, Vrbnički vidici, v zborniku Plovidba in Biografskih miniaturah Marije Katarine Kujundžič ter v popularnem koledarju Danica. Več let je že član Hrvatskega književno-znanst-venega društva. To mu je leta 1997 izdalo prvo pesniško zbirko Pokušavam zavrtjeti kazaljke (Poskušam zavrteti kazalce) s pesmimi, ki so nastale v letih 1991-92. Uspešno nastopa v Klubu književnikov in znanstvenikov na Reki. Spremno besedo k pesniški zbirki je napisal prof. dr. Goran Kalogjera. Poudaril je, da je poezija Radovana Toljaniča v enaki meri opisna in razmišljajoča, da je njeno jedro pejsaž in da je razgibana v metaforiki. Pesnik živi z naravo in ljudmi. Več pesmi je posvečenih lepoti morja in doživljanju v pogledu nanj. Naravo opazuje, z njo čuti in ob njej razmišlja. V pesmih se rad spominja otroštva, zlasti svoje matere, in si želi, da bi spet slišal njene korake. V sanjah se sreča z Bogom. Božja ljubezen in skrb sta enaka materini. V vsem čuti prisotnost Boga in matere. Tako se mu sanje prelivajo v resničnost. Nekatere Toljaničeve pesmi so le lirični utrinki, kratke impresije. Svojo prvo zbirko je posvetil materi. OB DRGETU VEČERA JESENSKA PESEM Ne pozabljaj na otroški smeh, klice iz zlata. Severni veter nama kaže pot ob žuborenju jutra. Vztrajnost dneva brez oblaka, ob drgetu večera... Ne pozabljaj na kamniti zvonik in modrikasto cvetje nad nama. Ptice vodnice ne pozabi. In začniva znova na koncu, ob drgetu večera in toploti prvih zvezd na svetlem prostoru neba. Ne pozabljaj barve pregnanih želj-zdaj, ko je zima prišla. Mojo peščeno obalo je zajelo morje beli loki odevajo zelene halje morske tišine. Dneve lije sivo deževje in z okna poslušam, kako otožne so pesmi borov... Neslišno umirajo cvetovi oleandrov in zdaj diši samo jesen. Zapiram okna, balkon, spuščam zavese, kajti hladno je jesensko deževje. Žalost zapuščam borom, nemirnemu morju in vlažnim potem... V globini moje duše je zasijalo sonce. VZDIH MA TERI LJUBEZEN MORJA Kličem, te Ali na poti do zvezd Utihne moj glas Ljubim te Toda ti več ne dojemaš Moje ljubezni Ker naju ločuje Čas In neskončna modrina neba Pa vendar dojemaš - Verujem -Moje molih’e In ti mi jih boš vrnila V IGRI USTVARJANJA Dneve me gledaš. Kdo ve, od kdaj v meni čepiš, molčiš in puščaš me, da se pogovarjam z rafali burje in poslušam, kaj mi hoče reči v spanju nekdo nepoklican. Hitri so moji koraki, tečejo Hoji koraki... Na obali, medtem ko obračava peščene ure in pesek vračava pesku, a trdo sol dajeva morju, umira pozabljeni čas. Zamah tvojih peruti, šum mojih peruti... V igri ustvarjanja, tudi začetka, je bila motna slutnja, potem spoznanje: Preživeti bi mogla življenje, ljubeč se z angeli. Ne dotikaj se, pusti, naj vse morje stori. Naj se zvrtinči mrzli pesek pod stopali. Hladna burja z zasneženih vrhov Velebita bo prišla do naju. Ne preprečuj vetrom, da se objemajo z bori nad najinimi telesi. Pogledi se nama potapljajo v globoke modrine in se srečujejo v blagem pregibu visokih pobočij oddaljenega in neresničnega otoka. Suhe mrežice alg dišijo po vlagi zidov v nojem in mojem domu. Močno je občutje, ki nama ga morje daruje. Eno sva, toda ne dotikaj se, naj vse morje stori. PESEM MATERI V tvojih očeh Jutra niso več zlata Ladje so odpeljale Vso svetlobo ljubih časov Milje daleč od našega otoka Ne slišiš škržatov V borovcih nad zalivom Kako točijo glasbo poletja A oleandri so se bujno razcveteli Kot da niso občutili tvoje odsotnosti V redkih nevihtah Božajo tvoj obraz oblaki In topli dež NA VERNIH DUŠ DAN materi Drevi vrat ne bom zapahnil! Poklical te bom, da se vrneš s tiste strani neba, kjer strele ne udarjajo svodov. Dolgo te bom klical in ti boš prišla na svoj dom, čeprav bo lil dež in lomil zadnje cvetoče oleandre... Obrala boš rumene limone pred hišo in odšla po kamnitih stopnicah do utišanih sob, do mene, očeta in tistih, ki te pogrešajo. BELO JUTRO Odprl sem okno na stežaj Mati in jaz - na meji med resničnostjo in snom -opazujeva čarovnijo jutra Snežinke drhtijo nad bledosivim zrcalom morja... ŽELIM, O MATI! Tvoja roka med mojimi rokami - dotik, ki želi darovati del mojega življenja tvojemu življenju -dotik, ki želi vrniti čas, ki se nam lahko prikrade v sanjah... Poskušam zavrteti kazalce ur svojega doma nazaj, prebuditi se v nekem svilenem modrem jutru in ponovno živeti s teboj DEŽEVNE SENCE Slutim dež, ki prinaša žalost, in pozabljam vijoličasto meglico na koncu obale, luknjičave kremene e, oseko. Pod vlažnimi storži neba diši ribiška mreža, obljubljena morju. Žalost se je zasidrala v motnem zalivu. Otožnost naseljuje moje sobe in mračno dvorišče, v katerem raste rožmarin. Dež prši po temni cipresi v mokro zeleni senci... O BOG V sanjah me kličeš Ti, Tvoj glas se pomika naprej poleg borov, Tvoj glas leti nad morjem, Tvoj klic čarobno iskri: Osvetljuje mi temne megle noči In vodi me skozi vsak nov dan. V Tvojem glasu zveni ljubezen, - Kot je zvenela v glasu moje matere -Slutim trepetanje skrbi zame In želje, da spoznam Resnico. V vsem sta, o Bog, Ti in mati, In medtem ko sanjam, da se me spominjata, Me sanje prelivajo v resničnost, V globino življenja. DOLGA SO MOJA SANJARJENJA NA PESKU Dolga so moja sanjarjenja na pesku: Prebiram zrnca sonca in jih poklanjam ljudem Če nekdo ne sprejme mojega daru dajem zlata zrnca morju da osvetlijo poti modrega prebujanja... Ležim vznak v ladji - skrivnostni lupini - naj se morje veseli moje prisotnosti Prisluškujem kako diha morje čutim kako se morje guba... Morje posluša moje besede šepetaje izgovorjene; zdaj ve za moje skrivnosti množica modrih kapelj ohranila bo vedre sanje mnoga zrnca sonca... SPOZNAVAM VEČNOST Prihajaš neslišno poklican z mojo molitvijo da mi v polnočni uri podarjaš sanje. V sanjah me objemajo topoli: dotikamo se neba in spoznavamo večnost. V naših laseh se zapletajo zvezde, ki nosijo znamenja... Te noči ko mesec neslišno plava po črni modrini kot zlata jadrnica nad Vinodolskim kanalom postajam srečen... Ob zori me, o Bog, ne prebudi! JUTRA, TISTE JESENI V jutrih pojejo ptice v krošnjah... To jesen trepečejo nad nami namesto listja Modri mesec ugaša - eno za drugo -kristalne zvezde Morje se budi in me spremlja ko hodim po beli obali ŠKOLJKA BALADA 0 LASTOVKAH IN ŽALOSTI Spanje mi je včasih nemirno: Nocoj se veter ne spotika na mojih korakih Ure hodim po zaspalih obalah in iščem izgubljeno školjko iz otroštva Z neba se usipajo modre korale Pozabljam besede pesmi, izpete v sanjah pred zarjo. Ko odprem oči, morje v luki joče. Svod moje sobe se modri od žalosti in neba. in izginjajo v globoki tišini morja... Prevzet od nočnih čarovnij slišim: pod plaščem peska se prebuja školjka Kdo bo prebudil lastovke? Veter se je dotaknil krhkih gnezd in nemir se je razsul po kamnitem dvorišču... Nihče ni obral cvetoče lavande. Ob zarji se odpira na moji dlani in me opominja: čas neizprosno mineva Privezan k stebrom levt razpleta bela jadra, a nagubano morje vseeno joče... VEČNA LJUBEZEN SPOROČILO MATERI Obale nosijo sledove najine navzočnosti, množico vročih prodnikov v rokah, in najine poglede po zasidranih starih ladjah S tvojega groba vidim morje, ladje razpetih jader in sonce. in razigranih belih jadrnicah. Obale se spominjajo neskončne modrine neba Poleti. V neskončni vrsti dni, ki beže, ciprese pojejo zate starodavne žalostinke. in slišijo pesem razigranih škržatov. Obale ljubijo morje in morje ljubi obale v vseh letnih časih. Ko bo neko ledeno zimo zasnežilo, bo nad tvojim grobom lebdelo na stotine belih angelov. OTROŠTVA NE POZABLJAM Razpokani listi agave Zaradi bledo zelenega dotika se dotikajo otroštva okvirov mojih sanj ne želim pozabiti KO OBČUTIM ZANOS MED PERUNIKAMI IN MORJEM V pomladanskih nočeh luči z ribiških ladij Tebi je nebo švigajo po zidovih mojih sob vedno iste barve: in trepečejo, modro, rdeče ali sivo. a pesmi zaljubljencev Nad menoj se razlezejo se nebo zeleni, počasi rjavi in beli nad morjem in obalami in namesto mrzlih deževij kot plima, ki prihaja. priletajo zame z višav dišeče trave... Ko občutim zanos v pomladnih nočeh, Tvoje nebo zvezde postanejo je vedno iste barve svetilniki mojih pristanišč, in zato se sprašujem a moje dlani odidejo po stezah - molčeč in miren - za slutnjo, na začetku poti da bodo našle, kje počiva med perunikami in morjem: Ljubezen. Ali spadava skupaj? V GUBAH MOLITVE Čas, ki ga pozabljamo, Česa se bojimo, je vedno na dosegu roke: ko modrina vliva mir, Navzoč v zvonjenju a redki oblaki so počasni žejnega kamna tudi pri nastajanju? in v strahu pred dežjem morja, ki razliva na nas 0 nevihtah ne uspevamo tesnobe decembrskih večerov. več razmišljati. Prešel je čas. Sedanji čas. Mrtve sanje. Nepremične. Strah med vrsticami molitve, Led na vejah borovcev izpisane v toplih gubah in cipres. davnega maestrala Plavanje ladje po mračni gladini ne kopni. bledi spomine na poletje. VEDNO BOM NAŠEL Vedno bom našel v nekem predalu temno sive že malo pozabljene skrinje neko sliko, iz katere bo iztekal čas. Glasovi matere, očeta, sestre bodo v trenutku ponovno stekli po hodniku, se vzpenjali po stopnišču, živeli v velikih sobah kamnite hiše. Deček bom, ki je nekega poletnega večera odkril skrivnosti morja, pa potem zaspal in vse pozabil. Vedno bom našel neko davno podarjeno školjko, v kateri je ovit čas zgodnjih dni in vse moje igre brez konca na obali in očetove mreže, razprostrte po zidu. Vedno bom našel - na slikah, ki dišijo po starini -prelepe grozde cvetja na balkonu, ki beleži daljne snegove, ki se talijo neke otoške zime. Zaiskril se bo moj smeh in jaz bom - v trenutku napolnjen s srečo -stal pred odprtimi predali skrinje kot pod vedrim nebom nekdaj prej... PRISLUŠKOVANJE V SPOMINJANJU Slišim tvoje korake, o mati! Prisluškujem, kako se vzpenjaš po vlažnem stopnišču ali se spuščaš po njem... Mar se sprašujeva oba, zakaj ne cvetejo beli oleandri in ne dišijo zrele limone? Se bojiva vseprisotnosti zime in juga, ki se neutrudno poigrava z vlad temne ciprese pred hišo? Tihi so tvoji koraki: od mene te odnaša februarsko deževje in vetrovi od začetka. Ob zori me bo prebudila tišina in utrujeno morje. Prosim Nebo, da mi vrne t\>oje korake. TO JUTRO To jutro želim utišati šum modrih valov in v trenutku zaustaviti kotrljanje razpršenih belih oblakov po nebu... To jutro ne dovolim morju, da se mi dotika stopal, ne dovolim nebu, da mu umiva obraz s prozornimi kapljicami... Uvod in prevod Martin Silvester. Prevedene pesmi so iz prve zbirke in iz revije Marulič. Darka Zvonar Predan V imenu očeta Prva nagrada za prozo na literarnem natečaju revije Mladika za leto 2004 • j ospa Lilijana, kar naprej,” ji je pomignila strežnica v strogi sivi obleki, prežeti z vo- " I njem po naftalinu, ali pa se ji je tako samo zdelo, in se umaknila s praga, daje lahko vstopila v zatemnjeno sobo z bolniško posteljo. Moški, ki je ležal v njej, je bil samo še senca nekdanjega šarrner-ja, o katerem so ji pripovedovali in kakršnega je poznala. Poznala...? Videla sta se enkrat samkrat. “Spi, samo spi,” je zavzdihnila strežnica in nekaj na njenem ozkem ptičjem obrazu je zatrepetalo. Mogoče kak prav poseben spomin na tega hirajočega, nekoč od življenja in pomembnosti prekipevajočega moškega, ravnatelja, partijskega funkcionarja, celo predsednikovega prijatelja. Lilijana seje spraševala, ali ga je strežnica sploh poznala. Najbrž že, morala gaje poznati. Dobro? Kako dobro? Mogoče tako kot njena, Lilijanina mati, nežna, drobna učiteljica, ki jo je v prvih letih nove socialistične oblasti dekret najvišjega prosvetnega foruma spravil v to panonsko zakotje in ji s tem dokončno utiril življenje. Vaška učiteljica zdaj in na veke vekomaj amen. “Hočete, da vas pustim samo z njim?” se je ptičji obraz obrnil k njej in strežničine roke so živčno zaveslale okrog bolnikovega obraza. “Lahko,” je še-petaje odvrnila, “rada sem sama”. Ledene oči so se za hip vprašujoče pomudile na njenem obrazu, potem je siva obleka odkorakala in trdo zaprla vrata za seboj. Sama? Samote je bilo v njenem življenju vedno premalo in obenem preveč. V hiši starega očeta v nekoč prav uglednem, po vojni pa samo še propadajočem trgu sredi kozjanskih hribov, kamor je na pomlad tistega pomembnega leta, ko so se otoplili odnosi med Titovo Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, prišla, pravzaprav so jo prinesli v plenicah, ni bilo nikoli ne miru ne tišine. Atek, kot je klicala dedka, materinega očeta, in tako nevede prikrivala svoje nezakonsko poreklo, je bil nekakšen vaški pisarniški vrač in v kuhinji, ki je bila v pomanjkanju ustrezne kvadrature tudi dnevna soba z jedilnico, so si njegove stranke včasih dobesedno stopale na kurja očesa. Nekdo je hotel prošnjo za službo, drugi za penzijo, tretji prevod iz nemščine ali v njo, četrti pismo za sorodnika tam v daljnem Torontu. Atek, upokojeni državni uradnik Mirko, partizan in bivši dahavec, ki so ga tudi zdaj, v svobodi, vsi še kar naprej klicali Fric, je pisal in brisal, poslušal, svetoval in tolažil, ob večerih pa klepal svoj čistopis na staro olimpijo. Vse to za hvala lepa, kakor je godrnjala njegova žena, ki mali Liliki ni bila nič, a jo je imela raje od vsega na svetu. “Omica. Moja onrica Cilka,” je odgovarjala, kadar so jo trške gospe, ki jim v njihovi sveti veri, da so, kar hočejo biti, tudi socializem ni mogel do živega, s kancem zlobe spraševale: “Povej, no, Lili, kdo pa je tvoja mamica?” Pa ni bilo čisto res ne eno ne drugo. Omica ni bila njena mama, še mamina mama ne, ampak samo dedkova žena. Spoznal jo je v Ljubljani, kjer sta, o-ba doma s kozjanskih hribov, v desetletju pred vojno vsak zase poskušala ubežati prekletstvu siromašnega porekla. Težko je reči, kdo je bil uspešnejši; on je prilezel do financarske službe, kar v tistih časih za sina podeželskega čevljarja sploh ni bilo malo, ona, hči revnega kmeta, pa je vse do svoje smrti rada poudarjala, da se je zaradi poroke s financarjem odrekla bleščeči lastni karieri, vzpenjajoč se vse do položaja kuharice pri češkem konzulu. Lilijana je oboževala omičino pripovedovanje o finih stvareh in finih ljudeh iz predvojnega konzulskega življenja vsaj toliko kot njene “knedličke” in torte. Omičino kuharstvo in slaščičarstvo je slovelo daleč naokrog, zaradi njega je imela Lili v trgu vedno dovolj prijateljic, v hišo pa so tudi v letih najhujše povojne revščine prihajali zanimivi abonenti. Pri omici so se hranili zdravnik, učitelj, gozdarski inženir in še kdo od vaške socialistične gospode, neko poletje, veliko pred začetki prvega podeželskega turizma, pa je prišla k njim jest celo upokojena profesorica iz avstrijskega Gradca. Včasih se je oglasil in kaj prigriznil še sam gospod župnik, le partijskega sekretarja ni bilo nikoli. Ampak Lilijani se ni takrat o partiji in njenih sekretarjih niti sanjalo. Seveda tudi atek ni delal samo za hvala lepa, kot mu je omica po krivici očitala... Pri hiši je bilo vedno svežih jajc in mesa, celo kakšna še neoskubljena kura, s katero seje potem omica mučila nad paro, da je teklo od obeh, kure in gospodinje, se je znašla vmes. Stranke so svojemu pisarju Fricu znale izkazovati hvaležnost. Veliko let pozneje se je Lili zavedla, da je rasla, nezakonska hči podeželske učite- ljice, sredi revščine če že ne kot kraljica, pa vsaj kot kakšna konzulova hči. Ženska, ki jo je tu in tam prihajala obiskovat in jo je morala klicati mama, ji je bila tujka. Govorila, hodila, še dišala je tuje. Vrečka bonbonov, ki jih ji je prinesla, je. včasih obležala neodprta na Lilijanini nočni omarici dneve in tedne, do naslednjega obiska. Lilijana se ni več spominjala, ali si je ni upala ali je ni hotela odpreti. Ko se je mama tam nekje pri avstrijski meji ponesrečila in jo je Lili z omico in at-kom šla obiskat v bolnišnico velikega mesta, je tam iz postelje ob oknu zrla vanjo spet ista tujka. Lilijana je bila premajhna, da bi jo zanimali pogovori odraslih, vendar je takrat razumela, da je atek jezen, omica zbegana in mama žalostna. Kriv je bil moped, ki si ga je mama kupila, da bi si tako približala kozjanske hribe in Lilijano. Ko je bila zanosila in so jo sredi nosečnosti iz panonske ravnice kazensko premestili med slovenskogoriške griče, je namreč še vedno verjela, da bo otrok rasel z njo, a so jo ljudje in dogodki kmalu prepričali, da se za vaško učiteljico tudi v najnaprednejšem od vseh naprednih sistemov ne spodobi, da ima ob sebi dojenčka brez moža. In ker ustreznih mož tam sredi propadajočih agrokombinatovih vinogradov ni bilo, se je odrekla tudi otroku, prepričana, da bo tako za vse vpletene najbolj prav. Tako je Lilijana, še dojenka, pristala pri dedku in njegovi ženi. Razdalje so takrat še bile razdalje in podeželje res podeželje. Če je hotela učiteljica videti svojo hčerkico, je morala menjati tri avtobuse in potovanje iz Slovenskih goric na Kozjansko je trajalo ves dan. Moped, pravo čudo tehnike, te pregrehe, ki jo je dedek še zlasti v povezavi z ženskim spolom nadvse sovražil, ji je potovalne muke precej skrajšal, vendar ne za dolgo. Po nekaj mesecih je na glavni obmejni cesti, poimenovani gastarbajtrska transverzala, pristal skupaj z voznico pod kolesi limuzine z nemško registracijo in turškim šoferjem za volanom. Mama in omica sta jokali, atek pa seje zahvaljeval Bogu, ker se je izteklo, kot se je, saj moped res ni za žensko, sploh če je ta učiteljica in še mati samohranilka povrh. Prepričanje, da mora biti učiteljica neko prav posebno, strašno bitje, se je v Lilijani naselilo tistega dne, ko je dobila od mame prvo težko klofuto. Danes ve, daje njeno roko vodil strah, takrat pa... Bilo je v eri mopeda, med enim maminih nepričakovanih obiskov. Tisto nedeljo sta bili Lili in omica sami doma, dedek je že navsezgodaj odkorakal v trg in omica ji je dovolila, da gre s sosedovimi otroki k maši. Samo nikomur ne povej, ji je zabičala, preden je izginila skozi vrata. Brez potrebe, kajti Lili je že dolgo vedela, da so stvari, o katerih se niti pred tujci niti pred domačimi ne govori, in vera je bila ena od njih. “Kaj mešaš otroka,” je godrnjal atek, kadar je zalotil omico, kako polaga leseno Marijino podobico pod Lilijanin vzglavnik. “Kdo koga meša?! Ti in tvoja komunistična hči,” se je branila žena in tako spodbudila prepir, ki se je praviloma končal z dedkovim loputanjem z vrati in omičinim jokom. Drugače med njim, veseljakom, ki mu je bila notranjost vseh petih trških gostiln veliko bolj domača kakor klop v edini vaški cerkvi, in njo, ki v cerkev resda ni hodila, a je vztrajno molila, prepričana, da jo Bog sliši povsod, tudi doma, sploh ni moglo biti. Ko seje Lilijana tisto nedeljo vrnila od svoje prve maše, prevzeta od vrtinca župnikovih besed, od katerih si je zapomnila samo tiste “v imenu očeta”, je našla v kuhinji tri mrke obraze. “Kje si bila?” se je dvignila s stola mama, ki si še ni niti snela motoristične kape, in še preden je lahko Lila izustila laž, je priletela prva klofuta, za njo druga, potem pa še in še... “Še ob službo bom zaradi tebe,” je vpila in tolkla, tolkla, dokler ni stopil atek vmes. “Saj boš ubila otroka,” ji je ustavil roko... Od tod naprej je zevala v Lilijaninem spominu črna luknja. Nekdo, morda pa kar sama, jo je spravil spat in ko se je zjutraj zbudila, sta se atek in omica spet ali morda še vedno prepirala, zrak je bil gost od “farjev in prekletih komunistov”, mama in njen moped pa sta izginila. Desetletja pozneje, potem ko sta se zamenjala država in sistem, jo je mama, ki je kot upokojenka v svobodni državi tu in tam spet zašla v cerkev, pred nekim popisom prebivalstva vprašala: “Saj boš napisala, da si rimskokatoliške vere?” Bila je bolj prošnja kot vprašanje, Lilijana pa ji je iz kdove kakšnih grenkih usedlin otroštva zabrusila: “Bi. Če bi me ti tako vzgojila.” Še isti hip ji je postalo ob pogledu na materin zardeli obraz žal, a nazaj ni več mogla vzeti. Zdaj sta si bili z mamo blizu, vsekakor bliže, kot bi si bila Lilijana nekoč pripravljena priznati. Če bi tedaj seveda o tem sploh premišljevala. Pravljice iz knjig, spomini konzulove kuharice na predvojno visoko družbo in dedkove zgodbe o zlatem teletu, razbojniku Guzeju in drugih junakih..., to je bil takrat njen svet. Nič ji ni dalo misliti niti, ko se je, gimnazijka, takrat je že živela pri mami v bližini velikega mesta in to ni bil za nobeno od njiju prav lahek čas, dedku pohvalila, da bo najbrž študirala časnikarstvo ali pravo, vsekakor nekaj, kjer pride do izraza teža besed, pa jo je samo žalostno pogledal in zavzdihnil: “Lili, to ni zate in tvoj hitri jezik...” “Star je že in bolan,” si je rekla, ga pomilovalno pogledala, poljubila in odfrfotala naprej. Zdaj ko oba z omico že poldrugo desetletje počivata gori pod Svetim križem, ve, da je imel prav, presneto prav, in da so iz njega govorile izkušnje, ne starčevska zagrenjenost. Svoji materi je lahko odpustila marsikaj, tudi to, da je zanjo brez njene volje izbrala pot brez očeta. Že zdavnaj je v sebi predelala vse tiste vprašujoče, včasih pomilovalne poglede, na katere je naletela vselej, ko je bilo treba izpolniti tisto nadležno rubriko “ime očeta”, brez katere ni mogoče sodelovati niti v nagradni akciji za zobno pasto, ona pa je samo potegnila črto ali izcedila “nimam” skozi stisnjeni nasmešek. Ko je bila mlajša, je velikokrat sanjala o očetu, vsakič o drugačnem, zdaj je bil plavolas zdaj črn, kostanjev ali celo z rusimi lasmi, in preganjal jo je strah, da bo nekoč srečala svojega polbrata, gotovo čednega, postavnega, pa ga ne bo prepoznala in se bo zaljubila vanj. Potem so prišli fantje, drugačne sanje in strahovi, študij in kariera, liberalizacija in feminizacija, za vsemi “acijami” pa še frustracija. Osupnilo jo je spoznanje, da je bila opeharjena in da tu ni pomoči. Saj ne, da bi ji lagali, vendar so ji, da bi zaščitili njo in sebe, najbrž v tem vrstnem redu, marsikaj zamolčali. Omica, ki ni mogla imeti otrok in ki je zato najprej z odprtimi rokami sprejela moževo nezakonsko hčer, Lilijanino mater, potem pa še njo, Lilijano, jo je obdala z ljubeznijo, svetimi podobicami in molitvami; celo krstiti jo je dala na skrivaj, čisto po tihem, da ne bi spravila njene matere ob učiteljski kruh, a ji ni tega nikoli povedala. Je bila prepričana, da bo delovalo samo od sebe? Atek, borec in nemški ujetnik, povratnik iz Dachaua, je rad in veliko govoril, a o sebi nikoli. Lilijana je vedela, daje njemu in omici vojna uničila sanje o boljšem življenju, ko ju je iz prestolnice, kjer so Lahe zamenjali Nemci, pregnala nazaj na rodno Kozjansko. Omičino bentenje nad atkovim dolgim jezikom, ki da ga je že in ga bo še pokopal, njuni prepiri in zatekanje v nemščino, dokler je ni Lili začenjala razumeti, atkov jok ob samotnem grobu na vaškem pokopališču, kamor mu je včasih skrivaj sledila, njegovi dolgi zaupni pogovori s čudaškim partizanskim prvoborcem, dokler ni tega na vsem lepem vzela noč in so šele čez čas nekje globoko v gozdu našli njegovo razpadajoče truplo..., vse to je Lilijana lahko povezala v smiselno celoto šele veliko po dedkovi smrti, ko je bilo prepozno za vsakršna vprašanja in odgovore. Iz te lepljenke je zrl na Lilo človek, ki ga ni, a bi ga rada poznala: nad svobodo in osvoboditelji razočaran dahavski tabo- riščnik, ki je v novi socialistični gospodi prepoznaval medvojne skrivače, majske hrošče, skratka, golazen, ki njemu, borcu slavne Šercerjeve brigade, ne seže do kolen. Svoje razočaranje nad svetom in seboj je utapljal v vinu, ponavadi ne sam. Neke noči, ko sta se s prijateljem iz gostilne objeta opotekala domov, je ta iz žepa potegnil pištolo in mu jokaje priznal, da mu je Partija ukazala, naj njega, Frica, to dahavsko gobezdalo, ustreli. Ni ga, se je pa nekaj dni kasneje ustrelil sam. A tudi atku ni bilo prizaneseno. Prišli so dahavski procesi, za velikimi je prišla vrsta tudi na male ribe in nekega dne, šest ali sedem let pred Lilijaninim rojstvom, so ga odpeljali v celjske zapore. Sledilo je sojenje v imenu ljudstva za prazen nič. Kozjani, ki so svojega pisarja hudo pogrešali, so najeli avtobus in se odpeljali pred sodišče, da bi, če bo treba, pričali o rojakovi nedolžnosti, s so se morali vrniti domov z dolgimi nosovi in peš - oblast jim je zasegla avtobus, njihovega pisarja pa poslala na nekajmesečno prisilno delo. Lilijanina mati je, tako kot o marsičem, molčala tudi o tem. Spregovorila je šele, ko sta se zamenjala država in sistem, pa še takrat z nekakšno mešanico strahu in sramu, kot da gre za madež na družinski podobi, ki gaje najpametneje pustiti pri miru. Tudi do tega, kdo je njen oče, se je morala Lilijana dokopati sama. Malo ji je pomagala trma, nekaj sreča, o tem bi lahko napisala celo zgodbo. Pa o tem, kako je izsilila njuno prvo in edino srečanje. Srečala sta se na skrivaj in na nevtralnem terenu; bilo je še v času režima, v katerem je tudi on, prijatelj samega predsednika, igral pomembno vlogo. Seveda je bil tudi poročen in odrasla nezakonska hči, ki jo je vsa ta dolga leta tajil, njeni materi pa enkrat samkrat nakazal denar za otroški voziček, bi lahko škodila njegovemu ugledu. Po tistem ga ni več videla. Preveč si zatresla njegov svet, ji je rekel prijatelj, ki jo je bil tudi pripeljal do njega. Verjela mu je, ker je hotela verjeti. Ni več želela misliti nanj, toda kadar jo je njena avanturi-stično-karieristična žilica pahnila v kakšno prav posebno kočljivo politično situacijo in seje iz nje varno izvlekla, je po tihem pomislila, da bi se morda res morala zahvaliti očetu in njegovim vplivnim zvezam. Potem je prišla novica, da je bolan in da umira. Zdaj je tu, ob postelji najpomembnejšega tujca v njenem življenju. Kdo je bil? In kdo je ona? Mogoče pa bi, popisovalka tujih zgodb, res morala napisati svojo. Lahko bi jo začela takole: “Gospa Lilijana, kar naprej, ji je pomignila strežnica v strogi sivi obleki...” M. Žitnik Čarodej ke » z« Ve«taten.echt und wü___________ 'tse' Mensch. de» bold d.e Welt verwalt«« «r.»d. du kunft'ge» Arzt’ du Journalist, du lehre., du, Monn de. Strcfle, Anwob, Richter. Mandate»: H e» te d .h» mch» wehe» vo» dem Vonwurl schorf«» Auge« Hofft 'S» ein Feil zu feiern, dot euch sthrtuhche!»* Dos Recht det Men»che« .tt hei« Soontogssfoof O e Stunde »chmeichett nicht, sic klagt euch ert Jf noch eurem Tun. ve ruft euch an die Rampe: Die Stunde »chmeichelt mehl, sie klagt dtch an S* f.ogt de« J our no li t len. de» mit butem Pothot out dm vertiefte Meinungsfreiheit pocht- Geht in euch! Prüfet euch! Geb» K h nicht m.0eth,etl 0-e Stunde ichme-cheft nicht, ite klogl eud Sie fragt den Anwalt; Schenkst du Rar und &_________„ auch dem, der dir dos Honorcr nicht zahlen kamt? Wo b.»t du Anwalt, de» des .kleinen Mannes* Rechte wenn er im Fangnetz der Gesetze sich »erstrickf: des .Untertanen-, de» sich gegen Willkür wehrt, des Rentners, der mt Srreit sich nicht zu helfen weifl, der Witwe, der man ihr Erbteil vorertthdb, der Invaliden zweier Kriege? XX D.e Stunde ich me................ Sie (tagt den Richter . Most du______ ve»bundnen Auges, wie die Göttin dich s gelehrt? Für hunderttausend Schilling wird de» No bei Schurke entlassen cus de» Haft und freut sich seine» Freiheit, um zu knüpfen Fäden zu den Helfershelfern und sieh zu koufen Zeugen, die entlastend sprechen; •ndes tm Zellenloch der .arme Teufel- sitzt. Ist Recht nur eine Wote, die man keuft, feil jedem, der den Marktpreis zahlen kenn? Dte Stunde schmeichelt nidit, sie klagt euch o: c-. l. • - tu mit gteid: is dir die ondern bieten; best nie die leiden de hier Mitwelt ausgebeutet, wohl wissend. doO sie deiner Kunst bodort. doO über Tod und leben du entscheidest? Oie Stunde schmeichelt nicht, sie klagt eudt an: 5ie fragt den Maodolor und den Minister: Hast du. der seinen Eid auf die Verfassung abgelegt, ols Diener des Gesetzes ollen gleich verpflichtet, host du gesorgt, dofl dem, der ondern Sinnes ist, kein Nachteil aus Gesinnung und Bekenntnis drohe? Hast niemals du entschieden wider bess'res Wissen für den Gesinnungsfreund? loa nidtl, ols andre Sich um öffentliche Ämter noch beworben, in deinem Schreibtisch unterzeichnet schon der Akt? Re cht dahin nur dos Recht des Gegenspielers, dofl er mit ondern frei um einen Posten sich bewerbe. 5* fragt Schiebt ung o ■ uno äugen buch-.tobe« ehe; me H. Benn TO- /.um lajj der Mrnsrhrnrrrhlr Sie trogt dich, lehre Mdi (5 U dl lin'lrHjjr /ur polilhrbrn llimiin» mul lif^fflkarbjfVBirlilr \uunrr 3: -1 asrvmx tem ogledali še druge znamenitosti, kot na primer Prater s spomenikom admiralu Tegetthoffu. Življenje so še vedno bremenile posledice vojne, povsod je bilo še videti razvaline, ki jih je za seboj pustil boj za osvoboditev Dunaja. Erich sam ni imel lahkega življenja, njegova naloga je bila vzdrževati stike med raznimi delovnimi organizacijami in sovjetsko komandanturo. Zvečer seje želel nekoliko sprostiti, zato nas je peljal tja, kjer smo se lahko razvedrili, na primer v Prater. Tam so vabile razne stojnice, kjer je bilo mogoče streljati z zračno puško in si priboriti kak spominček, medtem ko je veletoč (Riesenrad) še ležal pokvarjen in požgan, torej neuporaben, na tleh. Konec tedna, ko mu naslednjega dne ni bilo treba iti v urad, naju je peljal v nočni bar za katedralo sv. Štefana. Do poznih ur je tam pianist igral na klavir stare dunajske viže, ki so očeta očitno spominjale na mlada leta in jih je z Erichom začel potiho peti. Prav luštno je bilo, saj sem po mamini smrti le redkokdaj videl očeta dobre volje. O čem sta se z Erichom pogovarjala, nisem takrat Minoritäten — nicht „Fremdkörper** sondern Ilriidcr! Im Jahre 1948 hat die Vollversammlung der hinaui »gar die Todesstrafe abgesdsefft und los-rrelnten Nationen zu Paria eine „Allgemeine Er- Sen wir praktisch nicht ohnehin jedermann „noch kUrung der Menschenrechte“ beschlossen. TroU- »einer Fauon »cllg werden“? dem cs »ich nur um eine Empfehlung handelt, lat Es lat richtig und gereicht unocrem Votcrland auch geachlchtliche Bedeutung groQ! Ent- zur Ehre. doO »dien im (geltenden) „Allgemeinen mal» wurde ein Mindestkatalog von Grund- Bürgerlichen Gesetzbuch“ au« dem Jahre III1, und und Frcihdureditcn fc*tgctcgt, der für alle Men- zwar in »einem § 18 Jedem Merud-.cn angebo-»chen unserer Welt gültig »ein soll. Dennoch ist ca rene, »dien durch die Vernunft einleuchtende erschütternd, dafl selbst in manchen UNO- Rechte* zugebUllgt und daher Sklaverei oder Leib-Mitgllcdsstaaten noch heute Menschen als Sklaven eigenschalt ausdrücklich verboten werden. Dafl fer-gehandell ohne ordentliches Gerichtsverfahren ein- ner dos- „SUatsgrundgcsetz über die allgemeinen gekerkert, wenn nicht gar bese itigt, oder auf an- Rechte der Staatsbürger“ aus dem Jahr 1887 Inders Weise ihrer primitivsten Rechte beraubt wer- folge seiner Gediegenheit 1970 such tn unser repu-den Es gibt ja noch keinen llochkommusir, der die btikaniachcs Bundes-Vcrtassungsgcset« Cibcrr.om-Einhaltung der Deklaration zu überwachen men werden konnte. Und dafl wir schließlich — bitte und noch keinen Internationalen Gerichtshof, seit der 1988 erfolgten Übernahme der „Europl-vor dem sich mcnschenrcchtswidrig handelnde Re- isdten Menschenrechtskonvention“ in unsere nstio-gicrungen verantworten müßten. Erwel- nole Rechtsordnung — noch Erschöpfung des inner-t e r n wir die von der UNO empfohlenen .klar- staatlichen Instanzenzugea auch noch die Straßbur -tlschen’ Grund- und Frelheitsrechtc gar noch um gcr Menschenrechtskommission anrufen können, jene Ansprüche im privaten und sozialen Leben, deren gerichtliche Entscheidungen von Österreich die wir heute vernünftigerweise Jedem volljlhrigen voll und ganz anerkannt werden Das ist ein vor-Mcnschcn bereits praktisch zubilligcn, dann ver- bildlicher SouverlnitSUvcrzicfal unserer Republik, geht wohl keine Sekunde, ln der die .Menschen- zu dem sich etwa Frankreich oder Italien noch nicht rechte im weiteren Sinn“ nicht tausendfach »-er- durchgerungen haben! letzt werden! Aber abgesehen davon, dafl in der Praxis Vielleicht werden Sie denken: Das alles wissen manches weniger erfreulich sussieht und noch nicht und bedauern wir. Aber es gilt bestimmt nicht für einmal alle einfachen Bundesgesetze den die Anerkennung der Menschenrechte in Usterrelch, grundsätzlichen Geboten unserer Verfassung zur die doch von unserer Volksvertretung und Regie- Cknzc angepaßt worden sind, bedarf cs zur uncin-rung immer wieder feierlich bestltigt wird! geschrankten Respektierung der Mmsdienrechte Sind wir nltht ein Stasi, In dem selbst alltäglich auch der aufrichtigen Mitarbeit der Staatsbürger vorkommende Ehrcnbelcidlgungcn über Antrag selbst! Nicht olles zwischenmenschliche Geschehen vom Gericht geahndet werden? Erfreuen wir uns läßt sich gesctzroiOig erfassen. Da« ist einerseits nltht bereits seit 1887 fast alter tn der UNO-Dekla- gut, denn sonst hatten wir einen perfekten „Pollxel-ration enthaltenen Grundrechte? In unserem Vater- Staat“, der letzten Endes eher einem „bewachten Und herrschen doch Glaubens- und Gewissensfrei- Staatsbürgcrkiflg* als einem „Vaterland* gliche, heit, Presse- und Verelnsfrethett, Gleich berechn- das als „grtflere Heimst“ auch ln unseren Her-gung von Monn und Frau, Gleichheit etter Staats- z e n verankert sein und daher notfells euch gerne Bürger vor dem Gesetz? Haben wir nicht darüber verteidigt werden sollte! Das Menschenrecht dobro razumel, a očitno je bilo zanju zelo zanimivo, tako da nisem hotel stalno motiti, da bi mi oče razlagal, o čem se pogovarjata. Takrat sem torej prvič okusil nočno življenje takega bara... če prav premislim, nič posebnega v primerjavi z današnjimi časi. Ure so tekle in vino je moralo biti dobro. Oče se je smejal, kakšenkrat do solz, da ga že leta nisem videl tako sproščenega. Erich je bil na splošno zelo resen, poučen človek, ki pa se je kdaj pa kdaj rade volje hecal in pripovedoval vesele zgodbe. Ob dveh ponoči smo morali zapustiti lokal, in kot se ob podobnih priložnostih rado dogaja, nismo šli takoj spat, ampak smo še vandrali po prvem dunajskem sektorju, se pravi po starem mestu z vsemi mogočnimi palačami iz habsburških časov. Peli smo, se hecali in hodili počasi, zelo počasi, nekoliko v rožicah zaradi dobrega vina. Ker smo bili trudni, smo sedli na dnu velikega stopnišča in nadaljevali s klepetanjem. Le kako minuto kasneje slišimo, kako za našim hrbtom nekdo prihaja po stopnicah navzdol, počasnih, a odločnih korakov. Ozrli smo se in kljub slabi razsvetljavi smo zagledali visoke škornje, ki so se svetlikali v poltemi. Bila je straža sovjetske komandan-ture, ki nas je prosila, naj se poberemo, kar smo seveda tudi takoj storili, se s prijaznim ‘dosvidanja’ poslovili in šli končno spat. Doma nam je Erich pokazal svojo impozantno biblioteko, v kateri je bilo mogoče videti knjige v vseh jezikih nekdanje avstro-ogrske države in veliko časopisov. Skušal je namreč brati glavne časopise iz vseh dežel bivšega habsburškega imperija. Ne zato, ker bi bil monarhist, nikakor ne, zanimalo ga je, kako je tam, v različnih glavnih mestih zdaj neodvisnih držav in državic, s človekovimi pravicami. Odkar je bil generalni tajnik avstrijske Lige za človekove pravice, je kot sočasni glavni urednik časopisa Das Menschenrecht (Človekova pravica), ki je bil poznan tudi v inozemstvu, med drugim neštetokrat zagovarjal pravice slovenske manjšine na Koroškem. Čeprav je bil vzgojen v dobrega avstrijskega patriota, ni pozabil svojih korenin in se je nenehno trudil, da bi izpopolnil svoje znanje slovenščine. Ko sva z ženo šla obiskat gospoda Zablatnika, tedanjega direktorja slovenske gimnazije v Celovcu, nama je ta pokazal skupne fotografije z Erichom, zato da bi podkrepil spoštovanje in prijateljstvo, ki ju je gojil do njega. Z očetom sva bila vsaj dvakrat na Dunaju. Med počitnicami smo večkrat bili tudi s Pavletom okoli po Avstriji. V Lungau, na Koroškem ali v Salzburgu. Oče je rad potoval po Avstriji. Poznal je jezik in očitno mu je dežela obujala spomine na mladost. Ko smo bili skupaj z drugimi avstrijskimi letoviščarji, se je rad z njimi pogovarjal in pošalil ter jih po večerji tudi zabaval s pripovedovanjem prigod iz starih časov in starih vicev ali pel po tiho stare pesmi in če so se mu drugi pridružili, je dal od sebe, kar je zmogel. Znal je tudi deklamirati stare pesmi, tako da so mu prisotni pozorno in z občudovanjem prisluhnili. Tudi sam sem ga rad poslušal in si ga medtem skušal predstavljati, kako je kot mladenič po kakšni prireditvi stopal iz Narodnega doma v spremstvu lepih tržaških Slovenk, ki jih je med spremljanjem domov verjetno podobno zabaval. O tem mi je tudi sam rad pripovedoval: o lepih spominih na Avstrijo, o Narodnem domu in mladosti, o dneh, ko seje tudi on lahko sproščeno zabaval in imel pod noč občutek, da se je dan dobro iztekel. Pavel Vidau Vstajenje Noč temna - telesa zavita v prosojno megld nemo na zemlji leže. Oče, mati, sestra, brat - kje si? Kje naj prižge se zdaj plamen ljubezni ki v duši boleči ječi. V tihi je noči krik bolečine dušo objemal v srcu do dna. Ah, Oče nebeški, ljubezen Ti mila človeka odreši življenjskih teh spon. A solze pekoče, grudo kropijo ko mater, očeta v gomilo dajd. Zemlja domača, s krvjo prepojena v sebi zdaj dramiš ljubeče srce. Zdaj zemlja sprejela je svoje a duh k vstajenju teži. Vstajenje - vstajenje, tlačenih - brezpravnih večno vstajenje je dobrih - vernih ljudi. Ta pesem je bila prebrana pri Banih v soboto, 1. novembra 2003, na spominski svečanosti pred spomenikom padlim in pogrešanim med 1. in 2. svetovno vojno. Ivo Jevnikar Vosovec Štefan o tigrovcih in padalcih o.dei) V tej rubriki sem že objavil nekaj dokumentov o prvih stikih med “primorskimi padalci” in partizanskim gibanjem. Tako je v Mladiki št. 10 iz leta 1995 natisnjeno poročilo, ki ga je 4. aprila 1943 s Primorskega poslal Centralni komisiji Varnostno-obve-ščevalne službe v Ljubljano član komisije Anton Pirjevec (partizansko ime: Marko Belin). Pirjevca so 17. marca 1943 poslali na Primorsko ravno zato, da bi tam organiziral VOS, ki sta ga sestavljali obveščevalna (zbiranje podatkov) in varnostna služba (oborožene akcije, likvidacije ali umori nasprotnikov). Takoj je naletel na problem padalcev. V noči od 17. na 18. marec so namreč Angleži nad Smrečjem pri Šentjoštu spustili med slovenske pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini (četnike) Antona Božnarja, Venceslava Ferjančiča in Bojana Kolerja. Nekaj minut kasneje so se pri vasi Paljevo na Banjški planoti spustili s padali Miroslav Križ-mančič, Radoslav Semolič in Nikolaj Sever, ki so se pridružili partizanom. To trojko so Anton Pirjevec, Dušan Pirjevec in Bojan Štih zasliševali v Tolminskem Lomu od 27. do 30. marca. Anton Pirjevec je dobil o fantih najboljši vtis in je o tem poročal Centralni komisiji VOS, medtem ko so predstavniki Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije ločeno poročali Centralnemu komiteju KPS. Značilno je, da so za iste dogodke večkrat ohranjena sočasna različna poročila niž- jih partijskih organov višjim partijskim organom, poročila vosovskih predstavnikov vosovskemu vodstvu, včasih še poročila uradnih organov Osvobodilne fronte višjim organom OF in pa vojaška poročila. Anton Pirjevec, rojen 25. maja 1910 v Trstu, je padel 26. aprila 1943 na Golobarju. Z organizacijo VOS se je nato naprej ukvarjala začasna Pokrajinska komisija VOS za Primorsko, v kateri so bili Marijan Dermastia-Ur-ban, Drago Flis-Strela in Miro Perc-Maks. Perc, ki se je rodil 2. februarja 1912 v Ljubljani in je padel 1. aprila 1945 na Vogalcah, je bil julija 1943 imenovan za načelnika Pokrajinske komisije VOS za Primorsko. Vodilno mesto na varnostno-obveščevalnem področju je na Primorskem ohranil do smrti tudi po preureditvah organizacije. 19.-20. februarja 1944 je bil namreč VOS razpuščen, ustanovljen pa Odsek za notranje zadeve pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, na podlagi sklepov jugoslovanskega partijskega vodstva za vso državo pa so maja-junija 1944 tudi v Sloveniji ustanovili Oddelek za zaščito naroda (OZNA za Slovenijo). Stara naziva VOS in “vosovci” pa sta marsikje živela dalje.1 Perc je Centralni komisiji 1 Začetki VOS na Primorskem so popisani na več mestih, glej na primer Odbor republiške skupnosti borcev Varnostno-obveščeval-ne službe OF Slovenije, Zbornik fotografskih dokumentov o razvoju in delovanju VOS OF Slovenije 1941-1944, Ljubljana 1984 (dalje: Zbornik). Edo Brajnik-Štefan v vojnih letih (iz knjige Zbornik fotografskih dokumentov o razvoju in delovanju VOS OF Slovenije 1941-1944, ki jo je izdal Odbor republiške skupnosti borcev Varnostno-obvešče-valne službe OF Slovenije, založil pa Republiški sekretariat i za notranje zadeve SRS v Ljubljani leta 1984, str. 34). VOS poročal tudi o primorskih padalcih, na primer 2. avgusta 1943, kar je bilo objavljeno v Mladiki št. 9 iz leta 1995. Gradivo, ki je tokrat na vrsti, pa je nastalo v vmesnem času, po smrti Antona Pirjevca in pred imenovanjem Mira Perca. Centralna komisija VOS je namreč junija 1943 poslala utrjevat VOS na Primorskem spet svojega člana -Eda Brajnika (njegovo najbolj znano Ilegalno ime je bilo Štefan). Potoval je z drugimi odposlanci Centralnega komiteja KPS (Dušan Kveder, Dušan Bravničar, Joža Vilfan, Zora Rupe-na in drugi).2 Na Primorsko so dospeli 1. julija 1943 in tega dne je Brajnik začel poročati o delu na Primorskem Zdenki Kidrič (takratni ilegalni imeni Marjeta in Ana), ki je vodila VOS od ustanovitve 15. avgusta 1941 do preureditve februarja 1944. V bivšem arhivu Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, ki je danes vključen v Arhiv Republike Slovenije, se je ohranilo 13 pisem, ki sta si jih v času od 1. julija do 17. oktobra 1943 izmenjala Edo Brajnik (8 pisem) in Zdenka Kidrič (5 pisem). Pozneje se je Brajnik vrnil v osrednjo Slovenijo, maja 1944 pa je v Drvarju prešel v najvišje jugoslovansko vodstvo Ozne. Pisma so zelo zanimiva za razumevanje takratnih dogodkov in bi zaslužila celovito in komentirano izdajo. To pa bi presegalo namene te rubrike, zato bosta tu objavljeni le prvi dve Brajnikovi pismi, saj sta dovolj zgovorni, v njiju pa se pojavljajo tudi ocene o TIGR-u in pa o primorskih padalcih, ki so predmet te rubrike. Avtor Edo Brajnik-Štefan se je rodil 16. avgusta 1922 v Kamniku. Še kot srednješolec je postal član komunistične mladine, maja 1941 član KPS, poleti 1941 je stopil v ilegalo, jeseni 1941 je bil “kot neizprosen borec vključen med prve varnostnike v Ljubljani”.3 Tako je 4. decembra 1941 ustrelil inž. Fanouša Emmerja,4to 2 O tem je 1. julija 1943 pisal Centralnemu komiteju KPS pooblaščenec CK KPS za Primorsko Dušan Kveder. Glej Arhiv Republike Slovenije, Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knjiga 8: julij 1943, Ljubljana 2001, str. 14-17. Prvih sedem knjig te zbirke je nosilo naslov Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. 2 Zbornik, str. 281. O Brajniku glej tudi geslo Brajnik Edo, ki ga je napisala Irena Mrvic, Enciklopedija Slovenije, 1. knjiga, Ljubljana 1987, str. 354. 4 Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, Slovenija 1941-1945, Ljubljana 2004, str. 380. pa je bila ena izmed tistih likvidacij, ki so usodno vplivale na kasnejši spopad med Slovenci. Od aprila 1942 do maja 1943 je vodil ljubljanske varnostnike. V kolegiju, nato Centralni komisiji VOS je prevzel vodstvo varnostne službe za vso Slovenijo. Po vojni je delal v zvezni upravi za notranje zadeve, nato je imel nekaj političnih zadolžitev v Sloveniji. Umrl je 3. decembra 1983 v Ljubljani. Leta 1951 so ga razglasili za “narodnega heroja”. Ko je dospel na Primorsko, še ni dopolnil 21. leta. Zdenka Armič, poročena z Borisom Kidričem, je bila takrat stara 33 let in je bila “profesionalna partijska delavka na področju obveščevalne službe”, za kar se je med drugim v letih 1935-37 skupno z Ivanom Mačkom šolala v Sovjetski zvezi.5 Edvard Kardelj, ki jo je imenoval za voditeljico VOS, je bil v času nastanka te korespondence tudi star 33 let. Besedilo dokumentov je objavljeno dobesedno, popravljene so le očitne tipkarske napake in dodanih je nekaj ločil.6 Prvo pismo, Edo Brajnik Zdenki Kidrič 1. julija 19437 1.7.43 Draga Marjeta!8 9 Srečno sem prišel na prvo primorsko karavlo. Vmes smo malo stradali, doživel sem ognjeni krst (seveda smo samo bežali), sedaj pa še štiri dni in bomo na mestu. Tomaž! mi je s Stankom10 11 ušel dan preje, preden sem prišel na 11." 5 Glej Ljuba Dornik Šubelj, Vloga žensk v obveščevalnih in varnostnih službah na Slovenskem pred, med in po drugi svetovni vojni, v: Ženske skozi zgodovino, Zbornik referatov 32. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Celje, 30. september - 2. oktober 2004, Ljubljana 2004, str. 163. 6 To gradivo je ohranjeno v izvirniku in prepisu z nekaj opombami iz leta 1958, ki sem se ga držal iz praktičnih razlogov. Glej Arhiv Republike Slovenije, AS 1483, škatla 4, ovoj 12, Korespondenca Kidrič Zdenka - Brajnik Edo, VOS-ll-1/12, izvirno oštevilčenje 000191-000222, v resnici gre za skupno 41 strani. 7 ARS, AS 1483, VOS-ll-1/12, 191. 8 Zdenka Kidrič. Na pismo mu je odgovorila 16. julija 1943, vmes pa ji je že drugič pisal 11. julija. 9 Ladislav (Lado) Ržiha. 10 Vito Kraigher. 11 Verjetno kurirska postaja P-11 pri Ozeljanu. Verjetno bo sedaj že Stanko doma in Tomaž bo povedal, kako stvar stoji. V Vrhniškem okrožju sem srečal tov. Ovsa,'2 kateremu sem povedal za Volodjo in Miha trojko,12 13 ker on o tem ni še ničesar vedel. Urediti je treba sedaj nekako povezavo Volodje v Vrhniki. Potem sem se spomnil, da bi bilo dobro, če bi mi poslala imena onih, ki so omenjena v tistih primorskih pismih (Šček14 itd.). Glede VS'5 sem mislil, da bo tu prišla v poštev poleg likvidacije belogardistov in denunciantov, kolikor jih pač bo - tudi likvidacija Italijanov, zlasti višjih funkcionarjev in kakšnih prav hudih naših nasprotnikov, ki zganjajo kakšne svinjarije. Sporoči mi, ali bo to prišlo v poštev.16 Glede tega se bom seveda tudi tu pomenil. Tu na prvi karavli še nisem zasledil ničesar po naši liniji, po poti bom pa že odkril, če je kaj. Bolko'7 se je z Gorenjci že odločil od nas. Z njim sva se že vse pogovorila. Če jaz ne bi šel na Gorenjsko, bi lahko klical sem onega, ki bo določen za ta posel, da bi se z njim temeljito pomenil o stvari glede na njihove prilike. Kaj praviš? Sporoči mi, če se boš česa domislila, in mi 12 Zapis ni jasen, verjetno se tu omenja načelnik okrožne komisije VOS Vrhnika Franc Trček-Ovsov. 13 Miha - somišljeniki Draže Mihailoviča, četniki. 14 Duhovnik in politik Virgil Šček. VOS je kontroliral ilegalno korespondenco med voditeljema “primorske sredine” Ščekom, ki je takrat živel v Lokvi pri Divači, in Engelbertom Besednjakom, ki je živel v Beogradu. Glej Egon Pelikan, Virgil Šček in primorska sredina v letih 1918-1945, v: Marko Tavčar, Egon Pelikan, Nevenka Troha, Korespondenca Virgiia Ščeka 1918-1947, Viri 11, Ljubljana 1997, str. 44-45. Kidričeva je glede primorskih imen 16. julija precej netočno odgovorila: “Ne vem, če se še spominjam vseh onih zanimivih imen s Primorske, ki smo jih včasih v pismih brali: Virgil Šček, upok. župnik v Lokvah pri Gorici, kaplan Požar, menda ravno tam ali pa kje drugje v okolici Gorice, belogardistični vodja Kralj, neki advokat v Trstu, menda Via Roma 11. Več se ne spominjam.” 15 Varnostna služba. 16 Glede likvidacij je Zdenka Kidrič 16. julija odgovorila: “Vprašuješ glede likvidacije ¡talij, funkcionarjev in naših hudih nasprotnikov. Pa menda ni treba tega še posebej poudariti, da ni prav nobene zapreke, da ne bi takih ljudi ugonabljali. Saj vendar veš, da smo bili ves čas pri nas na tej liniji. Prekinili smo zato, ker politična situacija ni dopuščala takrat nadaljevanja naših podvigov. Torej, brez vsakih pomislekov pospravljajte take tipe. Seveda morajo biti stvari utemeljene in dokazane ali politično važne.” 17 Jože Brilej-Bolko. prosim piši z gornjimi zadevami takoj na P8‘8 -za Štefana. Pozdrav Štefan P.S. Nekaj novosti in zanimivosti o plavi gardi je napisal že Tomaž in si jih oglej v njegovem pismu.19 Več o tem bom še poročal. (se nadaljuje) 18 Kurirska postaja P-8 je bila na Mrzlem vrhu nad Tolminom. 19 Za pismo Dušana Kvedra-Tomaža glej op. 1! Vladimir Kos Naš svet ni več -blazen Zvonovi pomladi, prepevajte himno: spomladi Bog-Človek iz groba je vstal! Ti, luna, vsa bela od staranja zim -odeni se v heliodorovo* haljo! Naš svet ni več - blazen, diktatorsko smrten! Bog-Človek odprl mu pot je v Nebo: od groba na griču skoz oljke in trte, skoz Mesto prerokov, skoz celo vesolje. Vstajenje je trdno: kot kamni na griču, ki tisto Nedeljo so gledali Vanj; veselo, kot ptič, ki je pel na grmiču svetlobi, krasnejši kot pesnikov sanje. Bog-Človek iz groba je vstal Nepremagan: ne, smrt ni več “unhappy end”, ki nas žge! Zdaj vsaka nedelja v Spomin mi je draga -verjemi mi, tudi tesnobe umrejo. * heliodor: moderno ime za rumeno-zelenkasto varianto zlatega berila. Najdišča: Namibija, Madagaskar, Brazilija. Vtisi s proslave na višji srednji šoli Žiga Zois v Trstu o nekaj letih sem pred Trgovsko, tam ob gredici, kjer stoji doprsje Žiga Zoisa. Medtem je ta velmož iz naše preteklosti dobil v sedanjosti nove občudovalce. Evelina Umek gaje osredotočila v filmu in knjigi, ko nam baron pravi, kako se moraš sprehoditi med tržaškimi čudovitostmi, Danijel Malalan pa se je dobro vživel v njegovo “vrnitev” v slavnostnih povorkah po openskem pustovanju. V nekaterih parodijah iz nekdanjega Pavlihe se je tudi mogoče sproščeno nasmejati, tako baronovim zgodbam kot nesporazumom. Žiga Zois je, skratka, še vedno očarljiv, kakor je bil za svojih dni zanesljiv učenjak, poliglot, častilec besedne umetnosti, zgodovine, gledališča in tudi mineralolog. Profesorica Ester Sferco mi je priporočila obisk letošnjega Dneva slovenske kulture na “moji” nekdanji šoli. Kraj dogajanja: Marijin dom. V tisti stavbi domuje veliko predstav iz mojega spomina. Spominjam se mojih (ne)didaktičnih stisk in mi lebdi v duši pregovor, oziroma vprašanje: “Ali sem bila Goljat, ki je zaupal sebi; David, ki je zaupal Bogu, ali nemara tisti, ki ne zaupa nikomur?” Tako se spopadam s pregovorom, ko stopam v dvorano, kjer bo Prešernova proslava 2005 z znanimi profesorji, katerim sem bila nekdaj kolegica in z večinoma neznanimi dijaki. Proslavo otvori dijak David Stolli. Pove več pametnih sentenc, na kratko in brez patetike. Na višji ne bi učinkovala. Osrednji del te proslave je film dijaka Jana Guštinčiča, ki obiskuje oddelek za geometre. Film se prikaže na platnu. To je zame presenečenje, ker se med kraškimi in morskimi vedutami oglasi ob izbrani glasbi - moja pesem. Zelo sem vesela, ker so izbrali tako poezijo, kakršno bi izbrala tudi jaz. Publika, to je dijaki s profesorji in drugimi gosti, je pozorna, zbrana, odobravajoče spremlja nekatere resne sekvence, v katerih slišimo zgodovinska besedila Dorčeta Sardoča, Borisa Pahorja in še koga. Vmes je kot nekakšna osrednja vsebina intervju z Odom Kalanom, ki je umirjen, a si v tem Gustinčičevem filmu sledijo tudi šolski detajli, ko se ne soočamo s preteklostjo, ampak z živahnimi pogovori v razredih. Resni časnikar sprašuje dijake, kaj menijo o bivanjskih vprašanjih današnjega slovenstva na Tržaškem. Intervjuji govorijo o tem, da ima dora-ščajoči človek lahko vero v prihodnost, pa tudi kričeče dvome ob močni gotovosti bolj samozavestnih posameznikov. Spomnim se mojih navduševanj in hudih slutenj iz višje šole. To so moji vtisi o Gustinčičevem filmskem pripovedovanju, a tudi v dvorani vse ploska, kar potrjuje, da ni bil zaman trud mladega dijaka in drugih njegovih sodelavcev na terenu sedme umetnosti. Ko so se oglasili klarineti, trobenta in saksofoni z Vstajo Primorske in so nato občuteno zaigrali še Zdravljico, se je iz moje duše iztihotapil vsak dvom v nove zasnove Prešernovih praznikov. Irena Žerjal Vladimir Kos Junaška Marija Sem rekel, junaška Marija, Ti “Hvala!” tako, da v besedah srce zazveni? Ljubeče ob križu si Sinovem stala, in nisi Mu smela olajšati diha. Tri ure, Marija, Nedolžnega Mati, tri ure trpela si s Sinom za nas. Ker hotel s krvjo je naš madež oprati, ah, madež, ki z njim smo za Raj nedorasli. Marija! Tri ure si s Sinom trpela. Saj Jezus je naš, vendar najbolj je Tvoj. Za vse nas si s Sinom umreti hotela -o, vsak lahko kliče Te “Mamica moja!” Glej, Vstalega Jezusa rane žarijo: in Tvoje, čeprav so zdaj krona srca. In Tebe in Njega družeč v simfonijo, ki lepše ni najti je v notah sveta. Antena Taborišče v Monigu Jedrska inženirka Devana Lavrenčič Cannata, ki se je rodila v družini primorskih emigrantov v Mariboru, živi v Rimu, globoko pa je navezana na materin rojstni kraj Skedenj (Trst), je pri inštitutu za zgodovino odporništva ISTRESCO v Trevisu izdala zanimivo knjižico, ki nosi naslov Come se non fosse accaduto, Lettera d’a-more dal campo di concentramento di Monigo (Kot da bi se ne bilo zgodilo, Ljubezensko pismo iz koncentracijskega taborišča Monigo). V obliki spominov in mladostne korespondence z zaprtim dijakom iz Novega mesta opozarja na trpljenje slovenskih internirancev v fašističnem koncentracijskem taborišču v Monigu pri Trevisu. Spomini Antona Žaklja V angleško pisanem delu tednika Ameriška domovina v Clevelandu se je 17. februarja z avtorjevim prihodom v New York 22. decembra 1949 končal zanimivi begunski dnevnik, ki ga je napisal Anton Žakelj (rojen leta 1907 v Žireh), uredil in prevedel v angleščino pa njegov sin John, rojen leta 1948 v begunskem taborišču v Avstriji. Avtor piše dnevnik od 18. leta dalje. V letih 1996-97 je v Ameriški domovini opisal prva leta v ZDA (Starting over in America), nato je objavil sedanjo dolgo nadaljevanko Life in the Refugee Camps, ki govori o u-miku na Koroško in nelahkem ter dolgem bivanju v avstrijskih taboriščih. Nadškof Uran v Gorici Slovensko pastoralno središče v Gorici, ki ga vodi p. Mirko Pelicon, je v dneh od 25. do 27. februarja priredilo postno duhovno obnovo. Prva dva dneva je imel vrsto srečanj in razgovorov ljubljanski nadškof Alojz Uran, ki je tudi vodil bogoslužje, na nedeljo pa je imel predavanje predsednik slovenskega parlamenta France Cukjati, ki je govoril o tem, kaj lahko pričakujeta kristjan od politike in politika od kristjana. Odlikovana Sergij Pahor in Mira Sardoč Slovenski predsednik Janez Drnovšek je podelil vrsto novih visokih državnih odlikovanj, ki jih je večinoma izročil 23. marca v Ljubljani. Zlati častni znak svobode Republike Slovenije je prejela Skupnost partizanskih učiteljev Primorske. Med prejemniki zlatega reda za zasluge pa sta tudi igralka Slovenskega stalnega gledališča v Trstu Mira Sardoč za več kot 50-letno umetniško delo in predsednik Sveta slovenskih organizaij Sergij Pahor iz Trsta za zasluge, pomembne za ohranitev in razvoj slovenske narodne skupnosti v Italiji. Nova dokumentarca v Trstu Slovenski programski oddelek tržaškega sedeža radia in televizije RAI je 11. marca predstavil v Špetru svoj najnovejši televizijski dokumentarec. Pod naslovom San sanju, de pride en dan... ga je pripravila Martina Repinc, govori pa o trpki zgodbi beneških rudarjev po belgijskih premogovnikih. Dne 13. marca pa je bil na sporedu dokumentarec Luane Grilanc o tragični usodi tržaške družine Tomažič z naslovom Vila Tomažič. Razstava o dr. Rudolfu Trofeniku V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so marca postavili razstavo o slovenskem založniku v Munch-nu dr. Rudolfu Trofeniku (1911-1991) in ob tem izdali še katalog. Kot pravnik in filozof je Trofenik v letih 1942-46 predaval na pravni fakulteti v Ljubljani, v letih 1947-56 je bil zaprt, nato je emigriral v Nemčijo, kjer je leta 1960 v Munchnu ustanovil ugledno založbo znanstvenih del Dr. Rudolf Trofenik Verlag, specializirano za slavistiko, slovenistiko, Vzhodno Evropo in Bližnji vzhod. V svoje projekte je vključeval slovenske strokovnjake, tako da je spodbudil vrsto prevodov in pa izvirnih razprav o slovenističnih vprašanjih v nemščini. Izdajal je tudi faksimilirirane izdaje dragocenih slovenskih starih tiskov. Koroška poje V Domu glasbe v Celovcu je bila 13. marca revija Koroška poje. Krščanska kulturna zveza jo je posvetila 100-letnici rojstva Tomaža Hoimarja in Silva Miheliča, a tudi 60-letnici konca II. svetovne vojne, 50-letnici podpisa avstrijske državne pogodbe in 10-letnici avstrijskega članstva v Evropski zvezi. Na oni strani meje V nekdanjem Narodnem domu v Trstu je bila 9. marca predstavitev zbornika 26 razprav dvanajstih avtorjev Na oni strani meje, Slovenska manjšina v Italiji in njen pravni položaj: zgodovinski in pravni pregled 1866-2004. Uredil ga je dr. Gorazd Bajc, v Kopru pa sta ga v zbirki An-nales izdala Univerza na Primorskem - Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. ^X. SLOVENSKA MANJŠINA V ITALIJI IN NJEN PRAVNI POLOŽAJ: Y . ZGODOVINSKI IN PRAVNI PREGLED'J '99? | 1866-2004 —*..I • r2/3 Amaterska gledališka dejavnostma Proseku in Kontovelu 1863-2004 ZULIAN Dela - Opere. 1960-2002 25,00 € COBISS Q M LADIKA Trst, ulica Donizetti 3,1-34133 - tel. 040-370846 fax 040-633307 • e-mail: urednistvo@mladika.com