— 254 —
Listek.
Dvoje nogovic.
Pred londonskim redarstvenim sodnikom mr. Saiindersom zagovarjati se mora zaradi tatvine 31 letni William Barnard. In kaj je predmet tatvine? Čnjmo to iz dvogovora redarstvenega sodnika in vratarja one sirotnišnice, v koji se je moral Barnard, prisiljen vsled raznih nezgod, brezplačno nastaniti. Uprava te sirotnišnice je nesrefi-neža zatožila, ker je pri izpustitvi iz zavoda vzel seboj dvoje nogovic, koje mu je poklonil v rabo ta zavod. To potrjuje kot pri?a zaslišani vratar: „Barnard je bil v ponedeljek izpuščen. Ustavil sem ga pri izhodu, rekoč, da ga želim preiskati. Storil sem to in v resnici sem našel, da ima na sebi dvoje nogovic, ki ste last našega zavoda". V dejanski dokaz svoje obtožbe pokaže tu priča sodniku dvoje obrabljenih nogovic prav ))lizo obraza, kar tega prisili, da se mahoma izogne ožji dotiki z dokazilom, ker brž ko ne corpus delicti ni ravno posebno vabljive zunanjosti; saj se vendar ne more zahtevati, da bi se vsak dan vzlic veliki solnčni vročini menjavale nogovice v delavnici.
Redarstveni sodnik: „To je tatvinski predmet? Ne vidim pa ničesa druzega nega same luknje".
Oškodovanec: „To je od noše".
Redarstveni sodnik: „No, to si morem misliti, da ste bili to — praša se samo kedaj — celi nogovici. Koliko, pravite, ste vredni ?"
Oškodovanec: „Devet pence-ov" (•'/» šilinga).
Redarstveni sodnik: „Devet pence-ov — kaj pa mislite! Non sense. Nogovice niso vredne enega pence-ja. Ali zatoženec ni imel lastnih nogovic, ko je prišel v delaraico?"
Oškodovanec: „Ne!"
Mr. Saunders: „Izpustili ste tedaj v resnici tega moža iz svojega zavoda v takem stanji, da vsled njega (brez nogovic se vendar ne more nikjer spodobno predstaviti!) ni mogel nikjer najti dela! Dali mu tedaj niste sredstev, da bi si vsaj nekoliko zboljšal svojo sedanjo borno obleko?" — Sodnik pokaže s prstom na zatoženca, kojega ostala mu oprava se čudovito harmonično vjema s kakovostjo corpusa delieti.
Oškodovanec: „Tako predpisuje naš poslovni red".
Sodnik: „Ali res? In to naj je tatvina? Po mojem in po navadnem smislu besede ni tatvina, ako kdo s takimi starimi nogo-
— 255 —
vieami pokrije svoje bose noge. Mislim, da liočete, naj bi taki ljudje bosi okrog capljali.   To je vendar preveč!"
Mr. Eoaeh, jetniški nadzornik: „Tudi smatram svojo dolžnostjo javljati, da muči tega revnega moža na obeh nogah trganje po udih in da so njegovi edini črevlji strgani in luknjičasti."
Mr. Saunders (razjarjen): „Še tega se je manjkalo! Vaš ,dobrodelni zavod' je menda načela, da če se kdo sprejme vanj brez najpotrebnejšega, ga mora tudi v takem stanji zapustiti. Mislim, Vaš zavod postopa po načelu; ,Enkrat slučaj, vselej slučaj', ,Once a ca-sual ahvajs a casual, t. j. kdor se sprejme kot borno revše, izpustiti se mora tudi kot beraški oapin! Sramota!" (Zatožencu:) „0b-tožbe tatvine Vas oproščam. Pregrešili ste se pa zoper ubožni zakon , ker ste seboj vzeli nogovice; ta zakon v resnici veleva — pristavi mr. Saunders zasmehovalno — da kdor ni imel nogovio, zapustiti mora tudi brez njih sirotnišnico. Kakor mi je žal, obsoditi Vas moram vendar zaradi teh nogovic, ki niste vredne vinarja. Najmanjša kazen je po zakonu eden dan zapora. Bodite s tem zadovoljni !" (Jetniškemu nadzorniku mr. Eoachu) : „Noge tega reveža dajte temeljito preiskati po jetniškem zdravniku ter mu po možnosti pomagajte, da bo kmalu stal trdno na lastnih zdravih nogah. Ko bo zapustil ječo, poklonite mu ne dvoje, ampak četvero nogovic, in te cele in čedne!"
Mr. Eoach: „Naše nogovice so vse najboljše kvalitete in brez lukenj, za to skrbim jaz, to je moj ponos!'
Mr. Saunders: „To je lepo od Vas". (Kazoč na eorpus de-licti, koji je oškodovanec položil na sodno mizo, oškodovancu) : „Teh cunj ne pozabite. Vzemite jih seboj lastnoročno; položite jih k ostalim".