701
Janez Vidic, Vida Fakin, Sonja Tavčar, Mara Kraljeva
RAZSTAVA SLIKARSKIH DEL VIDE FAKIN V LJUBLJANSKI MALI GALERIJI
Če gledamo s širšega vidika razvoja sodobne evropske likovne umetnosti, vidimo, da sta prav nadrealizem in fantastika tisti specifični likovni usmeritvi, ki sta v našem kulturnem prostoru doživeli svoj najšibkejši odmev. Še tista borna peščica slovenskih sodobnih
likovnih ustvarjalcev, ki je zastopala in še zastopa te umetnostne težnje, je le redkokdaj radikalno prestopila imaginarno mejo, ki loči realno od nadrealnega. Skratka: tistega »pravega« nadrealizma in fantastike, ki bi »operirala« zgolj z nadrealističnimi prvinami in sanjskimi simboli ter prividi, pri nas skorajda ne poznamo, imamo pa vendarle nekaj avtorjev, ki premorejo precejšen potencial svojstvene poetične imaginacije, sposobnosti, da spreminjajo resničen svet v simbolično vizijo, z novimi likovnimi in vsebinskimi pomeni. V to, številčno dokaj redko skupino slovenskih likovnih umetnikov, sodi prav gotovo tudi akademska slikarka Vida Fakin, ki je po daljšem presledku spet predstavila svoja novejša dela v ljubljanski Mali galeriji.
Slikarka Vida Fakin tudi že vseskozi sodi med tiste naše izjemne likovne ustvarjalce, ki črpajo motivne pobude za svoje likovne stvaritve izključno iz domačih »virov in logov«. Tako je poleg začetnih »strašil« in še nekaterih izrazito domačijsko ubranih pojavnih elementov, že dolgo vrsto let osnovni umetničin »leitmotiv« značilna gorenjska krajina, še točneje povedano: izrez iz skoraj arabeskno razgibane, slikovite gorenjske predalpske krajine, z njenim najbolj tipičnim, prastarim funkcionalnim arhitektonskim pojavnim elementom — kozolcem. Čeprav je umetnica s srcem in svojim vizualnim bistvom navezana na realni svet, pa v svojih slikah še zdaleč ne učinkuje kot realistka; njene likovne evokacije izhajajo namreč iz njenih posebnih vizualnih raziskav, iz njenega posebnega »seciranja« in ponovnega konstruiranja videnih in senzibilno občutenih pojavnih oblik, iz načina, ki daje umetnici nešteto možnosti za najrazličnejša formalna, barvna in kompozicijska vari-iranja stalno se ponavljajočih likovnih znakov in simbolov. Njena oblikovno in barvno »razsecirana« gorenjska krajina s skoraj obveznim kozolcem se je
702
dvignila in zvrtinčila kot suh list z drevesa visoko nad oblake; zbuja nam občutenje neke lebdeče drame. Ti formalno arabeskno učinkujoči segmenti narave, skupki barvno skrajno pretehtanih in uglašenih oblik — kozolci, ki so videti kot splašene, plahutajoče ptice v zraku, so samo še simboli, iztrgani iz svojega naravnega, logičnega konteksta. Še močnejšo dozo odtujenosti kažejo barvno in strukturno razgibani »odbleski« krajinske podobe, in sicer predvsem zato, ker lebdijo v nekem grozljivem »vakuumu«, abstraktnem prostoru, visoko nad ozkim pasom puste skalne krajine, posute z okroglimi kraterji. Brez pretirane nostalgije in pa-tetičnosti uresničuje umetnica v sleherni svoji sliki neko novo likovno vizijo, komponira s pomočjo svojevrstne likovne transkripcije, znane in venomer se ponavljajoče simbole in znake v slikovne celote z lastnim redom in lastno logiko vzajemnih oblikovnih in barvnih odnosov.
Trajna poteza in stalne vrednote slikarskega dela Vide Fakinove so poseben dar za analitično opazovanje naravnih fenomenov, toplina notranjega doživljanja, zlasti pa njena posebna sposobnost, da s premikanjem zornega kota v načinu vizualnega dojemanja, zmore povsem realnim pojavnim oblikam vdihniti lastnost in čar nadrealne likovne metafore. Slike Vide Fakinove so umetniška dela, ki z bogastvom barvnega in oblikovnega doživljanja reflektirajo neko globljo resnico in hkrati strah pred jutrišnjim dnem, ko bo morda vsa ta lepota okrog nas, samo še nostalgičen spomin.
Franc Zalar