I ul E "{-‘ Jsd JADRANSKI KOLEDAR JADRANSKI KOLEDAR 1953 IZDALA GREGORČIČEVA ZALOŽBA V TRSTU Trst K JADRANSKI kol 1953 323 1Sf45*6631(059) 95802j COBISS « - » '2l=r Z A UREDITEV ODGOVARJA DRAGO PAHOR TISKALA TISKARNA ZALOŽNIŠTVA TRŽAŠKEGA TISKA Z DOVOLJENJEM AIS PRI VOJAŠKI UPRAVI V TRSTU NAVADNO LETO 1953 Naše štetje je uvedel leta 1582 papež Gregor XIII. namesto julijanskega, po Juliju Cezarju leta 46 pred Kr. popravljenega rimskega koledarja. Leto 1953 je navadno leto, ima 365 dni ali 52 tednov in en dan. Občno ali državno leto se začenja z novim letom (1. januarja), cerkveno leto pa s prvo adventno nedeljo (29. novembra). Pravoslavna cerkev praznuje novo leto dne 14. januarja. Za mohamedance je to leto 1373, t. j. leto po begu preroka Mohameda iz Meke v Medino. Mohamedanci računajo namreč z luninim letom, ki šteje le 354 dni. Začenja se 21. septembra 1952. Zidom je to leto 5714 po ustvaritvi sveta. Začenja se 20. septembra 1952. LETNI ČASI Pomlad se začenja (pomladansko enakonočje) 20. marca ob 23. uri in ena min. Poletje se začenja (najdaljši dan, najkrajša noč) 21. junija ob 18. uri 0 min. Jesen se začenja (jesensko enakonočje) 23. sept. ob 9. uri 6 minut. Zima se začenja (najdaljša noč, najkrajši dan) dne 22. decembra ob 4. uri 32 minut. VSTOP SONCA V ZNAMENJE EKLIPTIKE navidezne poti sonca med zvezdami kot posledice poti okoli sonca: Januarja 20. ob 9.31 v znamenje vodnarja. Februarja 18. ob 23.14 v znamenje rib. Marca 20. ob 23.01 v znamenje ovna. Aprila 20. ob 10.26 v znamenje bika. Maja 21. ob 9.53 v znamenje dvojčkov. Junija 21. ob 18.00 v znamenje raka. Julija 23. ob 4.52 v znamenje leva. Avgusta 23. ob 11,45 v znamenje device. Septembra 23. ob 9.06 v znamenje tehtnice. Oktobra 23. ob 18.06 v znamenje škorpijona.. Novembra 22. ob 15.22 v znamenje strelca. Decembra 22. ob 4.32 v znamenje kozoroga. MRKI Leta 1953 bo pet mrkov, trije sončni in dva lunina: 1. Lunin mrk 29.-30. januarja. Mrk bo vidljiv na skrajnem koncu severoza-pada v Avstraliji, na Indijskem oceanu, Aziji, tudi v Evropi in Afriki, na Atlantiku, na Severnem Ledenem morju, v Severni in Južni Ameriki in na juž-novzhodnem delu Tihega oceana, 2. Delni sončni mrk 13.-14. februarja (pri nas neviden). 3. Delni sončni mrk 11. julija (pri nas neviden). 4. Popolni lunin mrk 16. julija (pri nas neviden). 5. Delni sončni mrk 9. avgusta (pri nas neviden). LUNINE MENE Sčip Zadnji krajec Mlaj Prvi krajec ali polna luna Zadnji krajec dan ura min. dan ura min. dan ura min. dan ura min. dan ura min, Januar 8 11 9 15 15 8 22 6 43 30 0 44 Februar 7 5 9 14 2 10 20 18 44 28 19 58 Marec 8 19 26 15 2 5 22 9 10 30 13 55 April 7 5 58 13 21 9 21 1 40 29 5 20 Maj 6 13 21 13 6 6 20 19 20 28 18 3 Junij 4 18 35 11 15 55 19 13 1 27 4 29 Julij 3 23 3 11 3 28 19 5 47 26 13 20 Avgust 2 4 16 9 17 10 17 21 8 24 21 21 31 11 46 September 8 8 47 16 10 49 23 5 15 29 22 51 Oktober 8 1 40 15 22 44 22 13 56 29 14 9 November 6 18 58 14 8 52 21 0 12 28 9 16 December 6 11 48 13 17 30 20 12 45 28 6 43 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Četrtek Novo leto Dragovid 2 Petek Makarij Zlatan 3 Sobota Genovefa Slavomir 4 Nedelja Izabela Dobromir 5 Ponedeljek Simeon Grozdana 6 Torek Trije kralji Malin 7 Sreda Valentin Svetoslav 8 Četrtek Severin Bogoljub 9 Petek Julijan Nikosava 10 Sobota Pavel Dobroslav 11 Nedelja Higin Božidar 12 Ponedeljek Ernest Bodigoj 13 Torek Veronika Bogomir 14 Sreda Feliks Neda 15 Četrtek Maver Radoslav @ 16 Petek Marcel Tomislav 17 Sobota Anton Zvonimir 18 Nedelja Peter l/era 19 Ponedeljek Kanut Hranimir 20 Torek Fabijan in Boštjan Živojin 21 Sreda Neža Janja 22 Četrtek Vincencij Sviloj 3 23 Petek Emerencijana Voljka 24 Sobota Timotej Milislava 25 Nedelja Pavel Kosava 26 Ponedeljek Pavla Vsevlast 27 Torek Janez Dušana 28 Sreda Julijan Dragom il 29 Četrtek Frančišek Sal. Goo-islava 30 Petek Martina Desislav @ 31 Sobota Marcela Divna JANUAR PROSINEC SPOMINSKI DNEVI 3. jan. 1942 - so padli v Begunjah na Gorenjskem prvi talci. 4. jan. 1797 - so začele izhajati »Lublanske Novize». 9. jan. 1856 - je bil rojen slovenski pesnik Anton Aškerc. 16. jan. 1888 - je umrl v Celovcu narodni buditelj A. Einspieler. 21. jan. 1924 - je umrl VI. 11. Uljanov-Lenin, organizator oktobrske revolucije. 23. jan. 1878 - je bil rojen slovenski pesnik Oton Zupančič. 30. jan. 1946 - je bila sprejeta in proglašena ustava FLR Jugoslavije. FEBRUAR SVEČAN SPOMINSKI DNEVI 2. lebr. 1804 - je pričela srbska vstaja proti Turkom. 8. febr. 1849 „ je umrl slovenski pesnik France Prešeren. 10. febr. 1947 - je bila n pripisana v Parizu mirovna pogodba z Italijo, a Jugoslavija ie proglasila, da se ne odpoveduje Trstu, noriški, Beneški Sloveniji in Kanalski dolini. 18. febr. 1950 - je umrl v Mariboru slovenski pisatelj Prežihov Voranc — Lovro Kuhar; rojen je bil 10. avg. 1893. 19. febr. 1944 - je bilo prvo zasedanje Slovenskega na-rodno-osvobodilnega sveta v Črnomlju na Dolenjskem. 28 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Nedelja Ignacij Budmil 2 Ponedeljek Svečnica Liubomjra 3 Torek Blaž Jagoda 4 Sreda Andrej Kor. Žalimir 5 Četrtek Agata Malina 6 Petek Doroteja Zvezdodrag 7 Sobota Romuald Blagoslava n Nedelja Janez To j m i 1 9 Ponedeljek Ciril Al. Dobrana 10 Torek Sholastika Zvonimir 11 Sreda Lurška Marija Vratigoj 12 Četrtek Evlalija Cvetna 13 Petek Katarina Ljuboslava 14 Sobota Valentin Strahomir @ 15 Nedelja Favstin Vesela 16 Ponedeljek Julijana Dobrana 17 Torek Pust, Kiistjan Bratomil IS Sreda Pepelnica, Simeon Drago 19 Četrtek Konrad Miloslav 20 Petek Elevterij Gojslav 3 21 Sobota Maksim Čudomil 22 Nedelja Peter Divka 23 Ponedeljek Peter Dam. Bludomir 24 Torek Matija, ap. Milena 25 Sreda Valburga, dev. Inoslav 26 Četrtek Porfirij, šk. Sodka 27 Petek Roman, op. Nedaš 28 Sobota Rajmund, sp. Sebidrag ® 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Nedelja Albin Mojmir 2 Ponedeljek Simplicij Belin 3 Torek Kunigunda Milana 4 Sreda Kazimir Mislav 5 Četrtek Agapeta Sladoje 6 Petek Fridolin Danica 7 Sobota Tomaž, Ak. Zvezda 8 Nedelja Janez Jelen C 9 Ponedeljek Frančiška Rim. Bodin 10 Torek 40 mučenikov Danimir 11 Sreda Heraklij Stana 12 Četrtek Gregor I. Radoja 13 Petek Rozina Božena 14 Sobota Matilda Svetovid 15 Nedelja Longin Besimir @ 16 Ponedeljek Hilarij in Tacijan Velislav 17 Torek Patricij Ljubislava 18 Sreda Ciril, Jer. Budimir 19 Četrtek Jožef Slai/nljub 20 Petek Feliks Zlata 21 Sobota Benedikt Vlada 22 Nedelja Benucnnt Tuga 3 23 Ponedeljek Viktorijan Slavo 24 Torek Gabrijel Dražislav 25 Sreda Oznanjenje Mar. Jaroslav 26 Četrtek Emanuel Predrag 27 Petek Rupert Srdan 28 Sobota Janez Kap. Stan im ir 29 Nedelja Bertold Uma $ 30 Ponedeljek Angela Branivoj 31 Torek Modest Pribislav MAREC SUŠEČ SPOMINSKI DNEVI 1. marca 1945 - so bili NOV in POJ preimenovani v Jugoslovansko armljo. 4. marca 1844 - je bil rojen slovenski pisatelj Josip Jurčič; umrl je 3. maja 1881. 6. marca 1836 - je bil rojen slovenski pesnik in pisatelj Josip Stritar; umrl je 1924. leta. 18. marca 1414 _ je bilo zadnje ustoličenje koroškega vojvode na Gosposvetskem polju. 18. marca 1904 - je bil rojen slovenski pesnik Srečko Kosovel; umrl je maja 1926. 26. marca 1943 - je bila velika zmaga partizanov v Jelenovem žlebu. APRIL MALI TRAVEN SPOMINSKI DNEVI 2. apr. 1944 _ so minerski oddelki IX. korpusa minirali dvorano kina na Opčinah. S. aprila 1941 - sta fašistična Italija in nacistična Nemčija napadli Jugoslavijo. 10. aprila 1943 - sta bili ustanovljeni brigadi Simona Gregorčiča in Ivana Gradnika. 12. aprila 1848 - so «Lublan-ske Novize« objavile zahtevo po zedinjeni Sloveniji. 15. aprila 1942 - hudi boji primorskih partizanov proti Italijanom na Nanosu. 27. aprila 1941 . je bila ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda. 30 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Sreda Hugon Matimir 2 Četrtek V. četrtek Fr. P. Gojmir 3 Petek V. petek, Rihard Žarko 4 Sobota V. sobota, Izidor Dušica 5 Nedelja Velika noč Dabiživ 6 Ponedeljek V. poned. Sikst Čudna 7 Torek Herman Radivoj C 8 Sreda Albert Viljenica 9 Četrtek Marija Kleofa Ljuban 10 Petek Ecehijel Srčanica 11 Sobota Leon I. Rada 12 Nedelja Julij Sava 13 Ponedeljek Hermenegild Zdegoj @ 14 Torek Justin Jelača 15 Sreda Helena Rasti rad 16 Četrtek Turibij Božislava 17 Petek Anicet Vitigoj 18 Sobota Apolonij G radi slava ia Nedelja Ema Tihorad 20 Ponedeljek Marcelin Dragislav 21 Torek Bruno Dragomira 3 22 Sreda Soter in Kaj Ljutomar 23 Četrtek Adalbert Bobrica 24 Petek Jurij Juroslav 25 Sobota Marko Tugomer 26 Nedelja Marcelin Sekana 27 Ponedeljek Pelegrin Raduna 28 Torek Pavel Slavica 29 Sreda Robert Tankoslava @ 30 Četrtek Katarina S. Samorad 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Petek Filip in Jakob Žiga 2 Sobota Atanazij Živana 3 Nedelja Najdba sv. križa Sončarica 4 Ponedeljek Florijan Valhun 5 Torek Pij V. Desirad 6 Sreda Janez Zdemir ® 7 Četrtek Stanislav Prisnoslav 8 Petek Mihael Budislav 9 Sobota Gregor N. Prvinica in Nedelja dntonin Dvorna li Ponedeljek Mamert Ljerka 12 Torek Pankracij Stojmir 13 Sreda Servacij Jasna © 14 lletrtek Bonifacij Svctolik 15 Petek Zofija Jaromila 16 Sobota Janez Nep. Mladena 17 Nedelja Paskal Dnšoje 18 Ponedeljek Feliks Mladica 19 Torek Celestin Vitoslava 20 Sreda Bernardin Milodar 3 21 Četrtek Feliks Jelina 22 Petek Helena Boža 23 Sobota Deziderij Milorad 24 Nedelja Binkošti Cveta 25 Ponedeljek Gregor Vil. Zdestan 26 Torek Filip N. Dragica 27 Sreda Magdalena Volkašin 28 Četrtek Avguštin Jaromil 0 29 Petek Maksim Dana 30 Sobota Ferdinand Milica 31 Nedelja Sv. Trojica Bojslav MAJ VELIKI TRAVEN SPOMINSKI DNEVI 1. maja 1942 - so Italijani v Ljubljani ustrelili prvega talca Ernesta Eypperja. 1. maja 1945 - je Jugoslovanska vojska osvobodila trst. 3. maja 1941 - si je fašistična Italija priključila del slovenskega ozemlja kot »Ljubljansko provinco«. 10. maja 1876 - je bil rojen slovenski pisatelj Ivan Cankar; umrl je 11. dec. 1918. 27. maja 1926 - je umrl slovenski pesnik Srečko Kosovel. 27. maja 1641 - je bil rojen v Ljubljani Ivan Vajkard Valvazor. 28. maja 1830 - je bil rojen slovenski pisatelj Janez Trdina. JUNIJ ROŽNIK SPOMINSKI DNEVI 5. jun. 1941 - so se pričeli na Jelovici prvi boji med slovenskimi partizani in Nemci. 8. jun. 1508 - je bi[ rojen Primož Trubar, ki je napisal prvo slovensko knjigo. 10. jun. 1912 - je umrl slovenski pesnik Anton Aškerc 11. jun. 1949 - je umrl slovenski pesnik Oton Zupančič; rojen je bil 23. januarja 1878. 15. jun. 1876 - je bil rojen slovenski slikar Ivan Grohar. 19. jun. 1901 - je umrl v Ljubljani slovenski pesnite Josip Murn-AIeksandrov. 22. jun. 1941 - je bilo ustanovljeno vrhovno poveljstvo partizanskih čet v Sloveniji. 30 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Ponedeljek Juvencij Radovan 2 Torek Marcelin Velimir 3 Sreda Klotilda Radoslava 4 Četrtek Kvirin Dika J 5 Petek Valerija Dobromil 6 Sobota Bertrand Milutin 7 Nedelja Robert Bogomil 8 Ponedeljek Medard Svetin 9 Torek Primož in Fel. Dostana 10 Sreda Marjeta Rusmir 11 Četrtek Barnaba Urvoje (§) 12 Petek Janez F. Zorica 13 Sobota Anton Pad. Zlatana 14 Nedelja Bazilij Brislav 15 Ponedeljek Vid, Modest Dragomir 16 Torek Franc Reg. Tratimir 17 Sreda Lavra Bodin 18 Četrtek Feliks in Fort. Bogdan 19 Petek Gervazij Piot. Mileva ^ 20 Sobota Florentina Nenadej 21 Nedelja Alojzij Miloš 22 Ponedeljek Ahacij Gostimir 23 Torek Eberhard Višeslav 24 Sreda Janez Krstnik Janislav 25 Četrtek Viljem Grlica 26 Pelek Rudolf Hrana 27 Sobota Ladislav Henia © 28 Nedelja Ircnej Zorana 28 Ponedeljek Peter in Pavel Pernislav 30 Torek Spomin sv. Pavla Predislav JULIJ MALI SRPAN 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Sreda Teobald Bogoslav 2 Četrtek Marija Dragomana 3 Petek Heliodor Nada C 4 Sobota Urh Belizar 5 Nedelja Ciril in Metod Bogomila 6 Ponedeljek Izaija Domogoj 7 Torek Vilibald Negoda 8 Sreda Elizabeta Milojka 9 Četrtek Anatolija Hvalimir 10 Petek Amalija Ljubica 11 Sobota Pij I. Medo (g) 12 Nedelja Mohor in Fortun. Dragnšha 13 Ponedeljek Marjet i Dragan 14 Torek Bonaventura Svobodin 15 Sreda Henrik Vladimir 16 Četrtek Marija Karmelska Bogdan 17 Petek Aleš Držislav 18 Sobota Kami! Miroslav 19 Nedelja Vincencij Radoš 3) 20 Ponedeljek Marjeta Česlav 21 Torek Danijel Zora 22 Sreda Marija Magd. Pribina 23 Četrtek Apolinar Brana 24 Petek Kristina Ratimir 25 Sobota Jakob Boljedrag 26 Nedelja Ana Dobrina © 27 Ponedeljek Natalija Dušana 28 Torek Viktor Svetomir 29 Sreda Marta Dobrila 30 Četrtek Julita Vitodrag 31 Petek Ignacij Loj. Jeleniča SPOMINSKI DNEVI 11. jul. 1858 - je bil rojen slovenski gledališki igralec Ignacij Borštnik; umrl je 22. sept. 1919. 13. jul. 1920 - so fašisti zažgali tržaški Narodni dom in izvršili pogrom na Slovence in Hrvate po vsej Primorski. 22. jul. 1941 - se je pričela na Slovenskem vstaja proti okupatorju. 25. jul. 1586 - je umrl Primož Trubar, ustanovitelj slovenske književnosti. 25. jul. 1943 - je padel fašistični režim v Italiji. 31. jul. 1949 - so italijanski trikolorovci v Petjahu ob Nadiži Umorili beneškega Slovenca Andreja Juša. AVGUST VELIKI SRPAN SPOMINSKI DNEVI 5.-7. avg. 1945 - je bil prvi kongres Ljudske fronte Jugoslavije. 10. avg. 1893 - je bil rojen slovenski pisatelj Prežihov Voranc _ Lovro Kuhar. 12. avg. 1942 - je bil v Ljubljani ustreljen pisatelj Tone Čufar. 16. avg. 1941 - so Nemci zažgali prvo slovensko vas Rašico pri Črnučah na Gorenjskem. 28. avg. 1851 - je bil rojen v Poljanah slovenski pisatelj dr. Ivan Tavčar. 28. avg. 1866 - je bil rojen slovenski glasbeni pedagog Matej Hubad. 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Sobota Peter Detomir 2 Nedelja Porcijunhula Bojan (J 3 Ponedeljek Štefan Mi raca 4 Torek Dominik Ljubičica 5 Sreda Mar. Snežna Predobra 6 Četrtek Sikst Vlastica 7 Petek Kajet n Vidojka 8 Sobota Čiri jak Godeslav 9 Nedelja Roman Našmir @ 10 Ponedeljek Lavrencij Juriča 11 Torek • Suzana Bolemir 12 Sreda Klara Dobrogr j 13 Četrtek Hipolit Davola 14 Petek Evzebij Dobrina 15 Sobota Veliki šmaren Hudinja IG Nedelja Roli Nemira 17 Ponedeljek S>'bila Radigoj 5> 18 Torek Helena Branislava 19 Sreda Ludvik Ljudevit 20 Četrtek Bernard Zorka 21 Petek Adolf Mirjana 22 Sobota Hipolit Osti ivoj 23 Nedelja Filip Ilcu. Rogovoljka 24 Ponedeljek Jernej Borivoj © 25 Torek Ludvik Dragorad 26 Sreda Samuel Perunika 27 Četrtek Natalija Zlatko 28 Petek Avguštin Milivoj 29 Sobota Janez Želided 30 Nedelja Roza Branislava 31 Ponedeljek Rajmund Milodrag ® SEPTEMBER KIMOVEC 30 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Egidij Štefan Evfemija Rozalija Lavrencij Mijdin Milijeva Lepa Nedamisel Nedeljka 6 Nedelja Pelagij Itadnnica 7 Ponedeljek Bronislava Merna 8 Torek Mali šmaren Gostinja @ 9 Sreda Oorgonij Vsemir 10 Četrtek Pulherija Rakita 11 Petek Hijacint Milan 12 Sobota Gvidon Večedrag 13 Nedelja Virgilij Zremil 14 Ponedeljek Norburga Znanoslav 15 Torek Nikonied Svogoj 16 Sreda Ljudmila Sadomir 3 17 Četrtek Lambert Prvan 18 Petek Jožef Kup. Sokol ca 19 Sobota Januarij Vinograd Nedelja Evstahij Morana 21 Ponedeljek Matevž Blagoslav 22 Torek Mavricij Celimir 23 Sreda Tekla Slavna @ 24 Četrtek Marija Radi voj 25 Petek Firmin Uroš 26 Sobota Justina in Ciprijan Stojslava 27 Nedelja Kosma in ilamijan Hadomira 28 Ponedeljek Vaclav Vidica 29 Torek Mihael Stojan £; 30 Sreda Jeronim Jakiča SPOMINSKI DNEVI 2. sept. 1942 - sta bili ustanovljeni Gubčeva in Cankarjeva brigada. 6. sept. 1930 - so bili v Bazovici ustreljeni Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič. 8. sept. 1943 - je Italija kapitulirala. 15. sept. 1947 - je bila ratificirana mirovna pogodba med Jugoslavijo in Italijo, s katero je bilo ustanovljeno STO. 27. sept. 1943 - je bila ustanovljena Goriška divizija. 28. sept. 1831 - je bil rojen slovenski pisatelj in jezikoslovec Fran Levstik. 30. sept. 1942 - je bil ustanovljen na Vipavskem prvi primorski partizanski bataljon Simona Gregorčiča. OKTOBER VINOTOK SPOMINSKI DNEVI 1. okt. 1945 - je bilo v Kočevju prvo zasedanje Zbora odposlancev slovenskega naroda. 3. okt. 1866 - je bila Beneška Slovenija priključena k Italiji. 10. okt. 1920 - je bil na Koroškem izveden krivični plebiscit, ki je ločil slovensko Koroško od svobodne domovine. 13. okt. 1863 je bil rojen slovenski skladatelj Hrabro-slav Volarič. 15. okt. 1844 - je bil rojen slovenski pesnik Simon Gregorčič; umrl je 24. nov. 1906. 18. okt. 1868 „ se je zbralo nad 10.000 goriških Slovencev na svojem prvem taboru v Šempasu. 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Četrtek Remigij Semislava 2 Petek Angeli varuhi Miran 3 Sobota Evald Vitomir 4 Nedelja Franc Ser. Tčbidrag 5 Ponedeljek Placid Dumnuka 6 Torek Brunon Brunoslav 7 Sreda Marija Dragonika 8 Četrtek Brigida Dragosta @ 9 Petek Dionizij Sortina 10 Sobota Franc Bor. Stremi! 11 Nedelja Nikazij Negoslava 12 Ponedeljek Maksimilijan Drugislav 13 Torek Edvard Rosica 14 Sreda Domicijan Nostrana 15 Četrtek Terezija Radislav 3 16 Petek Maksima Velena 17 Sobota Hedviga Mira lil Nedelja kuka Travica 19 Ponedeljek Etbin Stojgoj 20 Torek Janez Kan. Rasa 21 Sreda Uršula Stojslav 22 Četrtek Kordula Zorislava @ 23 Petek Severin Živka 24 Sobota Rafael Blagosta 25 Nedelja Itrišpin Zlatija 26 Ponedeljek Evarist Vranica 27 Torek Sabina Srebra 28 Sreda Simon in Juda Mila 29 Četrtek Narcis Oladimir . 30 Petek Marcela Vladika 31 Sobota Lucila Gorazd 30 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Nedelja Vsi sveli Ljubomir 2 Ponedeljek Vseh mrt. ih dan Zdanila 3 Torek Just Bogomil 4 Sreda Karel Boromejski Dravomir 5 Četrtek Emerik Savina 6 Petek Lenart Ratislav @ 2 Sobota Engelbert Zdenko 8 Nedelja Bogomir Neživ 9 Ponedeljek Teodor S bislav 10 Torek Andrej Golobica 11 Sreda Martin Višnjica 12 Četrtek Martin Davorin 13 Petek Stanislav Nevenka 14 Sobota Serapijon Borislava 15 Nedelja Leopold Volčiča 16 Ponedeljek Edmund Večerin 17 Torek Viktorija Ljubava 18 Sreda Hilda Oliva 19 Četrtek Elizabeta Imica 20 Petek Edmund Vladiboj 21 Sobota Kolumban Granislav @ 22 Nedelja Cecilija Jc/.dimir 23 Ponedeljek Felicita Ravijola 24 Torek Janez Ječa 25 Sreda Katarina Kotomir 26 Četrtek Konrad Zdedrag 27 Petek Virgilij Ved rana 28 Sobota Eberhard Lelija £ 29 Nedelja Saturnin Sltoromlr 30 Ponedeljek Andrej Hrabroslav NOVEMBER LISTOPAD SPOMINSKI DNEVI 7. nov. 1917 - (25. okt. po vzhodnem koledarju) se je lačela oktobrska socialistična revolucija. 15. nov. 1946 - so Italijani v Gorici javno sežgali slovenske knjige. 16. nov. 1887 - je umrl slovenski pisatelj Fran Levstik. 20. nov. 1813 - je bil rojen slovenski jezikoslovec Franc Miklošič; umrl je 1891. leta. 28. nov. 1820 - je bil rojen soustanovitelj znanstvenega socializma Friedrich Engels. 29. nov. 1943 _ je bila na zasedanju AVNOJ v Jajcu ustanovljena nova Jugoslavija. DECEMBER GRUDEN SPOMINSKI DNEVI 3. dec. 1800 - je bil rojen slovenski pesnik dr. France Prešeren. 11. dec. 1918 . je umrl slovenski pisatelj Ivan Cankar. 15. dec. 1941 - so bili na Opčinah ustreljeni Pinko Tomažič, Bobek, Ivančič, Kos in Vadnal. 20. dec. 1847 - je bil rojen preroditelj slovenske glasbe Anton Foerster. 22. dec. 1941 „ je bila usta^ novljena I. proletarska brigada. 28. dec. 1789 - je bila v Ljubljani uprizorjena Linhartova »Zupanova Micka«, rojstni dan slovenskega gledališča. 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Torek Eligij Božena 2 Sreda Bihijana Tihomir 3 Četrtek Franc Ks. Sveljub 4 Petek Barbara Veljka 5 Sobota Saba Stojana 6 Nedelja Miklavž Vladovita @ 7 Ponedeljek Ambrozij Veselin 8 Torek Brezni. Podana 9 Sreda Peter Savica 10 Četrtek Lavretanska M. Dražič 11 Petek Damazij Gojica 12 Sobota Maksencij Široslav 13 Nedelja Lucija Vitača 3 14 Ponedeljek Spiridijon Vojmir 15 Torek Kristina Cvetana 16 Sreda Adela Jaronega 17 Četrtek Lazar Strojslav 18 Petek Gracijan Neveša 19 Sobota Nemazij Uglješa 20 Nedelja Lilierat Boživoj e 2! Ponedeljek Tomaž Tomislav 22 Torek Demetrij Zvezdana 23 Sreda Viktorija Ozrislav 24 Četrtek Adam in Eva Dunja 25 Petek Božič Žitigoj 26 Sobota Štefan Zlatka 27 Nedelja Janez Petislav 28 Ponedeljek Tepežni dan Zorica c 29 Torek Tomaž Vrhoslav 30 Sreda David Branimir 31 Četrtek Silvester Blažena MERE IN UTEŽI DOLŽINE UTEŽI 1 Mm (miriameter) = 10 km = 10.000 m. 1 km = 1000 m. 1 m = 10 dm = 100 cm r- 1000 mm. 1 geografska milja = 4 morske milje = 7420,44 m. 1 morska milja = 2026 4/;1 yarda 120 vozlov = 1852 m. 1 angleška milja = 1609,35 m. 1 yard (angleški vatel) = 3 foots (čevlji) = 36 inches (palcev) = 0,914 m. 1 dunajski seženj (klaftra) = 6 čevljev = 1,896 m. 1 ruska versta = 500 sežnjev = 1066 m. 1 ruski seženj = 7 čevljev = 2,113 m. 1 laket = 0,778 m. 1 pedenj (dunajski čevelj) = 12 palcev (col) = 0,316 m. 1 palec = 12 črt (linij) = 2,634 cm. 1 aršin (ruski) . : 16 verškov = 0,71 m. 1 čevelj (ruski, angleški) = 0,304 m. POVRŠINE 1 kv. km — 100 ha. 1 ha = 100 a = 10.000 kv. m. 1 oral = ca 1600 kv. sežnjev = 57,5 a = 5754,64 kv. m. 1 ruska desetina = 1,0925 ha. 1 a,ere 4,84 kv. yarda = 4,04685 kv. m. 1 kv. seženj (kv. klaftra) = 3,597 kv. m. 1 kv. čevelj =: 0,1 kv. m. PROSTORNINE 1 kub. m — 1000 kub. dm = 1,000.000 kub. cm, 1 kub. seženj = (kub. klaftra) = 6,82 kub. m. 1 kub. čevelj = 0,032 kub. m. POSODE 1 t (tona) = 10 q (stotov) = 1000 kg. 1 q = 100 kg. 1 kg = 100 d kg = 1000 g. 1 g = 10 dg (decigramov) = 100 centigra-mov) — 1000 mg (miligramov). 1 cent (stari, dunajski) = 100 funtov = 3200 lotov = 56 kg. 1 ruski pud = 16,38 kg. 1 libra (pound) = 16 onces = 256 dram = 1760 grains = 455,59 g. 1 angleška t =: 20 angl. q. = 224 Stonov = 2240 liber = 1021,328 kg. ELEKTROTEHNIŠKE MERE 1 A (amper) je enota za merjenje električnega toka. 1 O (om) je enota za merjenje upora telesa pri prevajanju toka. 1 V (volt) je enota napetosti toka. 1 W (wat) je enota za merjenje učinka toka. 1 kw (kilowat) = 100 watov, je učinek toka, enak 1,35 ks (konjske sile). 1 kWh (kilowatna ura) je enota za merjenje porabe toka. MERE ZA MO C 1 kgm (kilogrammeter) je sila, ki dvigne 1 kg v 1 sekundi 1 m visoko. 1 ks (HP, konjska sila) = 75 kgm, je sila, ki dvigne 75 kg v 1 sekundi 1 m visoko. Moč električnih motorjev v konjskih silah je enaka v kilowatih: 0,5 kW = 0,68 ks 1 kW = 1,36 ks 1.5 kW = 2 ks 2 kW = 2,7 ks 2.5 kW = 3,4 ks 3 kW = 4,1 ks 3.5 kW = 4,75 ks 4 kW = 5,4 ks 4.5 kW = 6,1 ks 5 kW = 6,8 ks 1 1 = 10 dl = 100 cl = 1000 kub. cm. 1 hi = 1001. 1 polovnjak =: 5 velikih veder = 282,25 I. 1 veliko vedro = 2 mali vedri = 40 bokalov = 56,1 1. 1 brenta (mernik) = ca 9 golid = 421. 1 polič = ca 7 dl. 1 ruska četveri = 8 četverik = 209,9 1. 1 angleški galon = 4 kvarti = 8 pintov =: 32 gilov = 4,546 1. 1 bušel =: 8 (ameriških galon) = 30,28 1. LADIJSKA PROSTORNINA Ladijska tonaža se meri po registrskih tonah. 1 RT (registrska tona) = 100 angleških kub. čevljev = 2,83 kub. m. Prav tako se meri ladijska prostornina po brutto in netto tonah. Prostornino v netto tonah dobimo, če od brutto ton odštejemo vse prostore, ki ne služijo za prevoz potnikov in blaga. Kakor boste merili, tako se vam bo odmerilo. POŠTNE Svobodno Tržaško ozemlje Za vsakih 15 g (do najvišje dopustne teže 2 kg) po 25 lir Dopisnice 20 lir Rokopisi do 200 g 30 lir za vsakih nadaljnjih 50 g ali del po 10 lir Razglednice in vizitke s pozdravom in podpisom (do 5 besed) 10 lir Tiskane objave smrti, rojstev, porok 10 lir Trgovski računi na enem listu do 15 g 12 lir Tiskovine za vsakih 50 g ali del po 5 lir Vzorci brez vrednosti za prvih 100 g 20 lir za vsakih nadaljnjih 50 g do največ 1 kg po 15 lir Poštni zavojčki do 200 g 35 lir za vsakih nadaljnjih 50 g do največ 1 kg po 10 lir Ekspresne pošiljke (poleg redne takse) 50 lir Priporočene pošiljke, za vsako zaprto pošiljko 45 lir za vsako odprto pošiljko 35 lir za vzorčno pošiljko 20 lir Zavarovane pošiljke, za prvih 1000 lir vrednosti 40 lir za vsakih nadaljnjih 500 lir vrednosti 15 lir Poštni zavoji do 1 kg 150 lir za vsak nadaljnji načeti kg (do 20 kg) 20 lir Zavarovanje poštnih zavojev, za prvih 1000 lir vrednosti 100 lir za vsakih nadaljnjih 1000 lir vrednosti 50 lir Denarne pošiljke po poštni nakaznici, do 1000 lir 30 lir od 1000 do 5000 lir 45 lir od 5000 do 10.000 lir 60 lir za vsakih nadaljnjih 1000 lir do največ 50.000 lir 10 lir Brzojavke do 10 besed, za vsako besedo 14 lir nujne do 10 besed, za vsako besedo po 28 lir zelo nujne brzojavke do 10 besed, za vsako besedo po 45 lir Brzojavna pisma v nočnih urah, najmanj 30 besed, za besedo 7 lir Inozemstvo Pisma za prvih 20 g 60 lir za nadaljnjih 20 g ali del 35 lir Za Italijo In Francijo za vsakih 15 g ali del po 25 lir Dopisnice 35 lir za Italijo in Francijo 20 lir Razglednice do 5 besed in podpisom 12 lir za Italijo in Francijo 10 lir TARIFE Vizitke do 5 besed 12 lir za Italijo io lir Tiskane objave smrti, rojstev, porok itd., za Italijo 12 lir Rokopisi in trgovski računi za prvih 250 g 60 lir za nadaljnjih 50 g 12 lir za Italijo, za prvih 200 g 30 lir za nadaljnjih 50 g ali del po 10 lir Tiskovine, za vsakih 50 g po 12 lir za Italijo, za vsakih 50 g po 5 lir Vzorci brez vrednosti, za prvih 100 g 25 lir za nadaljnjih 50 g ali del 12 lir za Italijo, za prvih 100 g 20 lir za nadaljnjih 50 g ali del 15 lir Zavarovane pošiljke poleg navadne tarife in priporočnine za vsakih 300 zlatih fr. ali del po 70 lir za Italijo, za prvih 1000 lir vrednosti 40 lir za vsakih nadaljnjih 500 lir 15 lir Ekspresne pošiljke poleg navadne pristojbine še 85 lir za Italijo poleg navadne pristojbine še 50 lir LETALSKA POSTA po Evropi za vsakih 5 g dodatna pristojbina na navadno pismo 25 lir v Italijo za vsakih 5 g dodatna pristojbina na navadno pismo 10 lir za Kanado in ZDA za vsakih 5 g dodatna pristojbina na navadno pismo 60 lir za Bermude, Mehiko, Gvatemalo, Honduras, Nakaragvo, Costarico, Pana- mo dodatna pristojbina 70 lir za Vel. Antilje dodatna pristojbina 65 lir za Male Antilje, Venezuelo, Kolumbijo, Ekvador, Gvajano, Havajske otoke 90 lir za Peru, Brazilijo, Bolivijo, Paragvaj, Urugvaj, Čile, Argentino 135 lir za Azijo: Pakistan, Hindustan, Ceylon, Burmo, Siam, Indokino, Malajsko, Hong-Kong 100 lil za Kitajsko, Japonsko, Filipine 145 lir za Afriko: Maroko, Alžir, Tunis, Tan-ger, Egipt, Cirenajka, Tripolitanija 30 lir Eritreja 35 lir Somalija 45 lir Sudan, Abesinija, Rodezija, Kenija, Uganda, Tanganika, Kongo 65 lir južnoafriške države 100 lir oceanske države 150 lir POLITIČNI DOGODKI V PRETEKLEM LETU RADO CILENŠEK Ce hočemo v kratkih besedah podati pregled svetovnega političnega dogajanja v enem letu, se gotovo ne moremo ustaviti ob vseh tistih dogodkih, ki so mesec za mesecem pritegovali naše zanimanje javnega mnenja. Mnogo dogodkov, ki so za kratek čas razburili svet, bo> odšlo v pozabo, ker poznejšemu dogajanju niso vtisnili svojega pečata; mnogo pa je spet stvari, ki so sle mimo nas skoraj neopazno, ki pa so zapustile za sabo globoko sled in tako ali drugače vplivale na bodoči razvoj. Gre skratka za to, da izluščimo in v nekaj besedah označimo tiste dogodke, ki so pomagali — tako ali drugače — oblikovati prihodnost. Morda je s tega stališča treba najprej omeniti Egipt, kjer je vojaška zarota z generalom Nagibom na čelu pometla s tolstim, zapravljivim a obenem skrajno sti-skaškim kraljem Farukom in začela pometati tudi vse ostale ostanke tisočletne zaostalosti, ki so ovirali politični, gospodarski in socialni razvoj dežele. Faruk je z obilnimi naložbami v tujini poskrbel, da mu kruh v izgnanstvu ne bo pičel ne grenak, doma pa je vojska s preiskavo v njegovih palačah razkrila ves moralni razvrat, v katerem se je utapljala egiptovska «višja družba«, ki ji je zdaj končno odzvonilo. Videz rad vara in v Egiptu je to dvakrat res. Pri Nagibovem državnem udarcu ne gre za navadno vojaško zaroto, kot jih v klasični obliki poznajo v Južni Ameriki, niti nima njegov današnji način vlade nič skupnega z nekako fašistično diktaturo, kot mu radi podtikajo. Se največ podobnosti predvsem po stopnji razvoja dežele je med Nagibovo akcijo in medi kemalistično revolucijo v Turčiji, le da so vmes tri desetletja splošnega razvoja' v svetu, ki dajejo' Na-gibovi revoluciji — zakaj za revolucijo dejansko gre — drugačno, novo obeležje. V zaostali deželi, kot je Egipt so sile, ki so revolucijo izvedle, še prešibke, da bi s sredstvi tradicionalne meščanske demokracije izvedle reforme, ki jih imajo v načrtu. Vendar je Nagibova pot edina, po kateri je mogoče iztrgati Egipt iz razmer skrajne zaostalosti in ga usmeriti k resničnemu napredku na vseh področjih. Dejstvo, da je Nagib v svoji zaposlenosti s pripravljanjem notranjih reform začasno pustil ob strani važna vprašanja odnosov Egipta s tujino, predvsem z Anglijo, je marsikje ustvarilo napačno mnenje, da se odpoveduje egiptovskim nacionalnim zahtevam. S svojim odgovorom na napredne izjave angleškega ministra Heada je sam Nagib razpršil to mnenje, ki je ponekod že prihajalo v iluzijo. Nagibu na eni strani egiptovske zahteve niso demagoško sredstvo, s katerim se odvrača pozornost ljudstva od notranje grenkobe, kot je bilo pri vladah Farukovega režima, zlasti pri vaf-distih, na drugi strani pa potrebuje za izvedbo svojih notranjih načrtov čim večji mir v svojih odnosih s tujino. Ko bo Egipt znotraj urejen in trden, ko se bo okrepilo njegovo gospodarstvo in ko bodo doslej brezpravne množice kmetov, kmetijskih dninarjev in delavcev aktivno sodelovale v državni politiki, bo lahko postavil svoje zahteve za vse drugačno težo. Sveži veter, ki je zapihal iz Egipta, že kaže svoj vpliv tudi: na ostalem Srednjem vzhodu in utegne imeti blagodejne učinke na področju, ki je zaradi svoje zaostalosti še danes glavno torišče medsebojne imperialistične borbe velesil in ki je tud; zaradi notranje napetosti med starimi fevdalnimi okovi in med zahtevami, ki jih poslavlja novi čas, najbolj nestabilno področje današnjega sveta in, vir stalne nevarnosti za mir. V Libanonu je začelo vreti, v Perziji je bil Mosadek prisiljen napovedati nekatere reforme, v Tuniziji se stalno krepi upor proti francoskemu varuštvu. Vendar bo to področje prenehalo biti smodnišnica šele takrat, ko- bodo velesile spoznale, da problemov Srednjega vzhoda ni mogoče rešiti - politiko »močne roke« niti z vztrajanjem1 na starih privilegijih iz prejšnjega stoletja, temveč s spoznavanjem, da je doba kolonializma končana, — predvsem pa z obilno gospodarsko pomočjo, ki pa ne sme biti vezana na poskuse ponovnega vsidra-nja tega ali onega vpliva. S tem smo v kratkih beseaah odpravili tudi vprašanje perzijskega petroleja. V Evropi pomeni preteklo leto začetek uresničevanja raznih načrtov združevanja nekaterih zahodnoevropskih dežel. Podpisani sta bili dve važni pogodbi, ki ustvarjata tesnejšo zvezo med Francijo, Zah. Nemčijo, Italijo, Belgijo, Holandsko in Luksemburgom — pogodbo o Schumanovem načrtu združitve premogovne in železarske industrije teh dežel in pogodba o ((Evropski obrambni skupnosti#, ki uvaja skupne oborožene sile teh dežel. Poleg tega so se pojavili nači ti raznih drugih «poolov» — za kmetijsko proizvodnjo (»zeleni pool»), za letalski promet (za katerimi stoji med drugimi tudi Vatikan, ki je postal glavni delničar v italijanskem letalskem prometu). «pool za narodno zdravje« itd. Obe pogodbi, predvsem pa Schumanov «pool», ki združuje osnovne, industrijske panoge šestih dežel, sta; postavili nekam v ozadje Evropski svet, v katerem sodeluje 16 držav, med njimi tudi Anglija. Nemški socialni demokrati so1 na svojem, kongresu ta ožji krog nekam zasmehljivo imenovali »minimalna Evropa«, in obenem poudarili, da pomeni po načrtih svojih tvorcev — de-mokristjanskih zunanjih ministrov Schu-mana, Adenauerja in De Gasperija in njihovih podpornikov z besedo — »trdnjava konservativnih in restavracijskih tendenc«, ki izključujejo tiste evropske dežele, kjer imajo sile bodočnosti v močnih delavskih gibanjih najmočnejše stebre — Anglijo in skandinavske države. Kritično, čeprav manj izraženo stališče do Schumanovega načrta imajo tudi socialistične stranke v ostalih udeleženih državah (izvzemimo Italijo, kjer se PSI udinja Kominformu, PSDI pa se iz notranjih borb še ni dokopalo do svoje socialistične politike), ki predvsem izražajo bojazen, da ne bi bil Schumanov načrt ovira za nacionalizacijo ključnih industrij. Vsekakor pa pomeni že sama, oblika združevanja osnov zahodnoevropske težke industrije v skupnosti premoga — jekla ■— kot skupnost držav, ne posameznih zasebnih družb — verjetno nehoteno priznanje samih njenih tvorcev, da zasebna industrija ne more več reševati gospodarskih nalog sedanjega časa. To mora spoznavati tudi Churchill, ki je s svojim načrtom denacionalizacije nekaterih gospodarskih panog, nacionaliziranih v času laburistične vlade, naletel na hude in najbrž nepredvidene težave. Poskus restavracije, ki je bil glavni cilj konservativcev, ko so prišli na vlado, poteka zelo težavno,.ves njegov anahronizem pa še bolj poudarja uspeh levice na laburističnem kongresu v Morecambu. Obenem s pogodbo o evropski vojski so bili v Bonnu podpisani pogodbeni sporazumi med zahodnimi velesilami in Zahodno Nemčijo, ki so vrnili bonnski zvezni republiki skoraj celotno suverenost, jo še bolj vključili v zahodni svet, obenem pa verjetno zapletli rešitev nemškega vprašanja. Seveda pa je spet res, da je bodočnost Nemčije odvisna predvsem od Moskve, ki jo poskuša izkoriščati obenem z Avstrijo kot sredstvo za izsiljevanje takega sporazuma med velesilami, ki bi pomenil novo Angleški zunanji minis er Antony Eden na obisku v Beogradu razdelitev interesnih sfer, do takrat pa bo sredstvo za ustvarjanje nesporazumov in trenj med zahodnimi državami. S postopnim; oboroževanjem na Zahodu se je namreč tehtnica razmerja sil začela nagibati nevarno v sovjetsko škodo. Glavni razlog za to oboroževanje je napadalna politika ZSSR, čeprav se v celotnem obrambnem sistemu Zahoda pod vplivom konservativnih in reakcionarnih sil, ki imajo še vedno svojo težo, pojavljajo tudi nerazveseljive tendence. Borba proti takim tendencam pa je nepre-nehna tudi na Zahodu v okviru boja med naprednimi in reakcionarnimi silami. V ta okvir spada tudi volilna borba v ZDA, v Evropi, kjer se je vsa desnica zavzemala za republikance, je bil odnos do te borbe v veliki meri merilo za dejansko naprednost tega ali onega gibanja. Sovjetska napadalna politika pa je mno-gočem pripomogla k vse večjemu zbliževanju balkanskih držav, ki jih poleg interesov skupne obrambe pred morebitnim na- padom vežejo še mnoge druge sosedske in gospodarske vezi. Prav poglabljanje teh vezi je največ prispevalo, da rastoče sodelovanje držav jugovzhodne Evrope — Jugoslavije, Grčije in Trčije, pa Jugoslavije in Avstrije — ne sloni samo na trenutni potrebi, temveč na zavesti, da je potrebno in koristno ne glede na svetovni položaj; pokazalo se je za pravilno jugoslovansko stališče, da je sodelovanje na takih osnovah mnogo trdnejše in trajnejše od vseh pisanih paktov in blokov. Jugoslovanska politika sodelovanja in prijateljstva z vsemi državami predvsem pa sosedi, ki to želijo, pa je naletela na nepremostljive ovire pri italijanskih vladajočih krogih, kajti, kot vse kaže, se še vedno niso odpovedali zavojevalnim sanjam, čeprav so šele pred nekaj leti pahnile svet v vojno, italijansko ljudstvo pa v katastrofo. Zaradi tega je nerešeno ne le tržaško vprašanje, temveč so na mrtvi točki tudi vsi ostali medsebojni problemi, katerih postopno reševanje bi nedvomno prispevalo k zbližanju med obema sosednima državama in pripomoglo tudi k lažjemu in pravičnejšemu reševanju tržaškega vprašanja. Toda ne glede na rimsko politiko, ki si še vedno neuspešno prizadeva izolirati Jugoslavijo, se položaj Jugoslavije v mednarodnem življenju iz dneva v dan bolj utrjuje. Najboljši dokaz za to je bil obisk angleškega zunanjega ministra Edena v Beogradu, ki je pomenil ne le nov mejnik v ju-goslovansko-angleških odnosih, temveč je znatno prispeval tudi k utrditvi miru v tem delu sveta in obenem še bolj okrepil mednarodni položaj Jugoslavije. To je še prav posebej pomembno za nas tržaške Slovence, kajti naša matična država je edini iskreni in vztrajni zagovornik naših interesov. O ZADNJIH UPRAVNIH VOLITVAH NA TRŽAŠKEM DUŠAN HREŠČAK Spričo okoliščine, da je po drugi svetovni vojni Trst postal važna postavka predvsem v političnem tekmovanju med Sovjetsko zvezo in zapadnimi velesilami, in zaradi dejstva, da je naše mesto in njegovo bližnje podeželsko zaledje glavno sporno vprašanje med Jugoslavijo in Italijo, imajo tudi upravne volitve na tem področju svoj posebni značaj. Kakor ima vse naše javno življenje, kljub temu, da se razvija v formalno demokratičnih oblikah, vendarle izrazito nedemokratičen značaj zaradi narodnostne diskriminacije na škodo slovenskega prebivalstva, tako se ta protislovenski pečat našega javnega življenja odraža tudi na področju upravnih volitev. Zaradi vseh ten okoliščin ne pozna naše področje rednih upravnih volitev, ampak se dogaja, da so se vsaj do sedaj tako imenovane upravne volitve vršile vedno v določenih političnih okoliščinah, ki so — po oceni izrazito iredentističnih in šovinistično razpoloženih krogov italijanske vlade — mogle nuditi največje jamstvo, da se v Trstu obdrže na oblasti predstavniki italijanskega industrijskega, trgovskega in finančnega kapitala na našem področju. Po zadnji vojni so se upravne volitve na Tržaškem vršile dvakrat, to je leta 1949 in 1952. Prvič so se upravne volitve vršile skoro leto dni po objavi zloglasne resolucije Informbiroja, ki je na našem ozemlju povzročila zlom strnjene italijansko-slovanske antifašistične fronte. S tem so bili ustvarjeni ugodni pogoji za nastop italijanskega nacionalizma in šovinizma. Izidi teh prvih upravnih volitev so pokazali, da se je v prvih štirih povojnih letih okrepila fronta italijanske buržoazije, medtem ko je fronta tržaške demokracije znatno nazadovala. Številčno razmerje med obema sicer ne kaže dejanskega odnosa sil, predvsem spričo dejstva, da So v fronto italijanske iredente bili vključeni desettisoči tistih, ki ne bivajo stalno v Trstu, a so kljub temu vpisani v seznam tukajšnjega stalnega prebivalstva, poleg tistih, ki sicer prebivajo stalno v Trstu, a so bili v seznam stalnega prebivalstva vpisani po 10. juniju 1940 (v glavnem begunci s področij, ki so pripadla Jugoslaviji), in ki bi po določbah mirovne pogodbe z Italijo ne smeli imeti volilne pravice. Vendar pa moremo, kljub tem posebnim okoliščinam, ki so tipične izključno za Tržaško ozemlje, smatrati volilne rezultate e a približno objektiven odraz razpoloženja prebivalstva in za približno merilo vpliva, ki ga vsaka posamezna politična stranka vrši na določen krog tukajšnjega prebivalstva, vštevši pri tem seveda tudi tisti del vpliva, ki ga določena politična stranka ne črpa neposredno iz svo- jega političnega: programa, namenov in ciljev svoje politične dejavnosti, ampak iz preproste okoliščine, da gre za vladno stranko, za stranko, ki je na oblasti (kar ima še posebno težo v deželah, ki so, kakor Italija razmeroma na zelo nizki politični razvojni stopnji). Oglejmo si najprej na kratko volilne rezultate iz leta 1949. IZIDI CPRMMH VOLITEV V LETIH 1949 IM 1952 Občina TRST 1949 1952 Raz lika Volilnih upravičencev 197.245 200.486 3.241 Volivcev 171.127 181.748 10.621 Veljavnih glasov 168.610 178.984 10.374 P L I (Italijanska liberalna stranka) 3.109 5.768 2.659 P RI (Italijanska republikanska stranka) 9.107 8.407 700 D C (Krščanska demokracija) 65.944 59.133 6.811 P S V G (Socialistična stranka Julijske krajine) 10.761 10.445 316 MSI (Italijansko socialno gibanje) 10.222 20.570 10.348 P N M (Monarhistična nacionalna stranka) 2.915 PC T L T (Komunistična stranka STO) 35.568 30.978 4.590 MAG (Julijsko avtonomistično gibanje) 1.209 S I L F (Slovansko - italijanska ljudska fronta) 3.971 4.924 953 F I (Indipendentistična fronta) 11.514 22.415 10.901 F M 0 (Monarhistično - kvalunkvistična fronta) .... 1.560 PSI (Italijanska socialistična stranka) 2.609 B T (Tržaški blok) 4.826 4.492 334 S N L (Slovenska narodna lista) 3.017 3.559 542 B I (Italijanski blok) 8.273 MRI (Indipendentistično republikansko gibanje) .. 2.298 Občina MILJE 1949 1952 Raz i k a + . — Volilnih upravičencev 8.111 8.912 801 Volivcev 7-470 8.231 761 Veljavnih glasov 7.357 8.053 696 PRI (Italijanska republikanska stranka) 242 387 145 PSVG (Socialistična stranka Julijske krajine) 564 768 204 D C (Krščanska demokracija) 2.046 1.701 345 PC TLT (Komunistična stranka STO) 4.182 4.695 513 UPI (Ljudska zveza za neodvisnost) 502 SILF (Slovansko-italijanska ljudska fronta) 323 Občina DOLINA 1949 1952 Raz lika + — Volilnih upravičencev 3.163 3.292 129 Volivcev 2.747 2.954 207 Veljavnih glasov 2.639 2.817 178 P C T L T (Komunistična stranka STO) 1.466 1.362 104 L S S (Lista slovenske skupnosti) 1.239 S I L F (Slovansko-italijanska ljudska fronta) 401 N L (Neodvisna lista) 772 161 611 Občina DEV1N-NABREŽINA 1949 1952 Razlika + — Volilnih upravičencev 2.969 3.317 348 Volivcev 2.741 3.131 390 Veljavnih glasov 3.716 2.922 206 PC T L T (Komunistična stranka STO) 949 856 93 L S S (Lista slovenske skupnosti) 1.253 UDI (Zveza demokratičnih Itali:anov) 569 625 56 B T (Tržaški blok) 187 S D Z (Slovenska demokratska zveza) 752 D K L (Delavsko ■ kmečka lista) 51 S I L F (Slovansko ■ italijanska ljudska fronta) 395 Občina ZGONIK 1949 1952 Raz i k a + i - Volilnih upravičencev 793 844 51 Volivcev 695 794 99 Veljavnih glasov 675 773 98 PC T L T (Komunistična stranka STO) 345 375 30 L S S (Lista slovenske skupnosti) 390 S I L F (Slovansko - italijanska ljudska fronta) 182 S D Z (Slovenska demokratska zveza) 148 Občina REPENTABOR 1949 1952 Raz lika + — Volilnih upravičencev 356 396 34 Volivcev 333 370 37 Veljavnih glasov 325 337 12 PC TI.T (Komunistična stranka STO) 97 82 15 LSS (Lista slovenske skupnosti) 177 N G Z (Neodvisna gospodarska zveza) 142 72 70 S I L F (Slovansko - italijanska ljudska fronta 86 V tržaški občini je demokršč anska (vladna) stranka dobila 65.944 glasov; takoj za njo so bili kominformisti s 35.568 glasovi; na tretjem mestu so bili indipendentisti (Fronta za neodvisnost in Tržaški blok) s 16.340 glasovi. Ostale vladne stranke (liberalci, republikanci in socialisti) so dobili skupno 22.977 glasov. Ljudska fronta je dobila 3971 glasov, Slovenska narodna lista pa 3017. Skrajna desnica (Italijanski blok, Italijansko socialno gibanje — MSI) skupno 18.495 glasov. Ce seštejemo te glasove po: osnovnem političnem vprašanju, v znamenju katerega je potekala takrat volilna borba, namreč ali za STO ali za priključitev k Iialiji, dobimo sledečo sliko: 107.416 glasov za priključitev k Italiji in 61.194 glasov (če prištejemo še 2298 glasov, ki jih je dobilo Indipendentistično republikansko gibanje) za STO; v odstotkih, 63,7 za priključitev k Italiji in 36,3 za STO, v tržaški občini. Ce k temu prištejemo še volilne rezultate iz vstalih petih podeželskih občin (Milje, Dolina, Devin-Nabrežina, Zgonik in Repentabor: 10.291 glasov za STO in 3421 glasov za priključitev, k Italiji), dobimo sledečo sliko za celotno an-glo-ameriško področje STO: 110.837 glasov za priključitev k Italiji in 71.485 glasov za STO, ali v odstotkih, 60,07 za priključitev k Italiji m 39,93 za STO. Ze rezultati teh prvih upravnih volitev, ki se na njih pozna vsa teža kominformovskega razbitja močne antifašistične fronte, so bili za italijansko iredento razmeroma porazni, če jih primerjamo s pričakovanjem, ki so si ga obetale italijanske iredentistične stranke. Za razdobje med temi prvimi in lanskimi upravnimi volitvami pa so značilne nekatere okoliščine, ki so posredno ali neposredno vplivale na izid zadnjih upravnih volitev. Osnovna okoliščina, ki si brez njenega upoštevanja ne moremo pravilno tolmačiti niti novega volilnega sistema niti volilnih rezulta- tov samih, je okrepitev mednarodnega položaja Jugoslavije, kar je vplivalo tudi na vedenje zahodnih velesil, predvsem ZDA in Vb like Britanije, do Italije in do njenih neupravičenih zahtev in njene prozorne imperialistično izsiljevalne diplomatske dejavnosti. Ta okoliščina je spravila iz ravnotežja, i ali. jansko iredento v Trstu. Iz strahu pred posledicami nedvomne krepitve irdipendentis.ične-za razpoloženja pri tržaškem prebivalstvu j? tržaška iredenta zahtevala od ZVU, da sprejme vrsto zahtev, ki naj bi pripomogle k nevtralizaciji tega naraščajočega indipendentistič-nega razpoloženja med tukajšnjim prebivalstvom. Te zahteve (v glavnem je šlo za odložitev volitev in za raztegnitev na naše področje italijanskega volilnega zakona z večinskim sistemom in s povezavo volilnih list) ja šef ZVU general VVinterton najprej odklonil a motivacijo, da gre za neutemeljene zahteve, nato pa je tem zahtevam ugodil, potem ko je italijanska iredenta uprizorila vrsto demonstra. cij po vsej Italiji in v samem Trstu. Pri teh demonstracijah je v glavnem sodelovala šolska mladina, njena udarna pest pa so bili bivši fašisti, ki so se znašali predvsem nad pripadniki angleške vojske in dajali tako duška svojemu staremu sovraštvu do Velike Britanije (»Dlo stramaledica gli Inglesi«), Iz teh, marca 1952, ob priliki štiriletnice nesrečne tristranske izjave namenoma prirejenih izgredov, se je izcimila londonska konferenca, ki naj bi v očeh italijanske iredente bistveno prispevala k dvigu šepajočega italijanskega prestiža in ji pomagala prebroditi resno notranjo krizo. Te pobožne želje italijanske iredente se sicer niso uresničile kljub temu, da je Italija v Londonu nekaj le dosegla. Zanimiva pa je pri tem okoliščina, da se je Italija sama branila večjih rezultatov, in to iz bojazni, da bi konkretnejši rezultati londonske konference utegnili bistveno prejudicirati njene iredentistične in imperialistične težnje po jugoslovanski zemlji. In tako so tudi ti delni uspehi italijanske izsiljevalne diplomacije in razni drugi vzporedni manevri krajevne iredente ostali v bistvu brez občutnejSega vpliva na volilne rezultate zadnjih upravnih volitev, če izvzamemo delno okrepitev fašističnih sil, kar je najboljši barometer za vrednotenje uradne italijanske zunanje in notranje politike. Oglejmo si sedaj podrobneje rezultate zadnjih upravnih volitev na anglo-ameriškem področju STO. V tržaški občini je Krščanska demokracija dobila 59.133 glasov (ali 6811 glasov manj koti pri prejšnjih volitvah); kominformisti so padli na 30.978 glasov (ali 4590 glasov manj kot leta 1949); indipendentisti so dobili skupno 26.907 glasov (ali 10.901 glas več kot leta. 1Q49). Ostale vladne stranke (socialisti, republikanci in liberalci) so dobile skupno 24.620 glasov (ali 1643 več kot leta 1949). Ljudska fronta je dobila 4924 glasov (ali 953 glasov več kot 1949), Slovenska narodna lista pa 3559 (ali 542 glasov več kot 1949). Skrajna desnica (Ital. soc. gibanje — MSI, Ital. monarhistična stranka in Mo-narhistično-kvalunkvistična fronta — naslednici, zadnji dve, bivšega Italijanskega bloka iz leta 1949) je dobila skupno 25.045 glasov (ali 6550 glasov več kot leta 1949), medtem ko je Julijsko avtonomistično gibanje (naslednik biv_ šega Indipendentistično republikanskega gibanja), ki se danes zavzema za priključitev k Italiji, dobila le 1209 glasov (ali 1089 glasov man) kot leta 1949). Ce seštejemo te glasove po osnovnem političnem vprašanju, v znamenju katerega so potekale tudi te zadnje upravne volitve, namreč za STO ali za priključitev k Italiji, dobimo v tržaški občini sledečo sliko: 110.007 glasov za priključitev k Italiji in 66.368 glasov za STO; v odstotkih, 60,96 za priključitev k Italiji in 39,04 za STO. Ce k temu prištejemo še volilne rezultate iz petih podeželskih občin (Milje, Dolina, Devin-Nabrežina, Zgonik in Repentabor: 13.421 glasov za STO in 3481 glasov za priključitev k Italiji, dobimo sledečo sliko za celotno anglo-ameriško področje STO: 113.488 glasov za priključitev k Italiji in 82.398 glasov za STO ali v odstotkih: 58,53 za priključitev k Italiji in 41,47 za STO. Iz gornje analize sledi, da se je kljub vsem manevrom italijanske iredente znatno okrepila težnja po neodvisnosti STO in to kljub neverjetnemu gospodarskemu, političnemu in moralnemu pritisku, kise izvaja na indipendentistično gibanje na splošno, in na vse tiste pristaše tega gibanja, ki jih italijanska iredenta uspe identificirati. Ta pritisk gre celo tako daleč, da sam predsednik italijanske vlade smatra za potrebno javno, s parlamentarne tribune, moralno ožigosati gibanje, ki se zavzema za neodvisnost Tržaškega ozemlja. A tudi v tem se ne kaže moč, temveč le izredna slabost italijanske iredente in 'hkrati ekonomska slabost italijanske buržoazije ljub temu, da ima v Trstu monopolni položaj. Ta analiza pa ne bi bila popolna, če se ne bi ozrli še na podrobnejše politično vrednotenje posameznih strank in skupin, in to s stališča demokratične perspektive, ki jo skušamo najti v razvoju tržaškega političnega življenja. Začnimo pri vladni koaliciji (demokristjani, liberalci, republikanci in socialisti). Ta koalicija je od 92.342 glasov na celotnem področju anglo-ameriškega področja STO, kolikor jih je dobila leta 1949, padla na 87.234 glasov v lanskem letu. Pri tem je značilno, da so izgubile vse stranke, razen liberalcev, ki so se od 3109 glasov v letu 1949 dvignili na 5768 glasov pii zadnjih volitvah. Porast liberalnih glasov, ob upadanju političnega vpliva vladne koalicije, je treba pripisati nezadovoljstvu nad demo-krščansko tendenco k monopolizmu. Socialisti so v glavnem ohranili svoj prejšnji položaj, kar dokazuje socialno neplodnost te stranke, ki se utaplja v iredentistični mlakuži italijanskega šovinizma in ne more najti poti k tržaškemu delovnemu ljudstvu. Na skrajni desnici smo ugotovili znaten porast glasov, kar je zopet ponoven dokaz začaranega iredentističnega kroga, ki se v njem giblje socialno neplodna vladna koalicija, kar pa hkrati pomeni, da se z iredentistično politiko dela v bistvu za fašizem. Na tako imenovani skrajni levici imamo kom-informiste. Kominformistovska skrajna levica je taka le po imenu, dejansko pa se tudi tržaški kominformovci nahajajo na repu italijanske iredente in tudi zanje je osnovne važnosti papirnata borba okoli tržaškega vprašanja, predvsem v kolikor morejo to »borbo« izkoriščati za svoje napade na socialistično Jugoslavijo, do katere italijanska vlada, po njihovem mnenju, ne vodi zadostno energične politike in ne more zaščititi italijanskih »pravic« v coni B, »pravic«, ki so tudi za tržaške kominformovce v bistvu iredentistično-aneksionističnega značaja. Pri tem je najbolj značilna okoliščina, da je glede te italijanske iredentistične vladne politike, poglavar italijanskih kominformovcev Togliatti v javni diskusiji v italijanskem parlamentu celo zabrusil De- Gasperiju, da ne more napraviti za Trst niti toliko, kolikor je mogel napraviti D’Annunzio, ki ima po Togliattl-jevih besedah vsaj to zaslugo, da je »položil roke« na Reko. Kominformovsko stališče glede tržaškega vprašanja je v bistvu le posebna oblika njihovega sovraštva- do Jugoslavije, in v tem sovraštvu se oni zaganjajo predvsem proti vsakršnemu zbližanju med obema drža- vama. Predvsem kominformovcem bi bilo sila nerodno, če bi prišlo do dejanskega zbližanja med Jugoslavijo in Italijo, ker bi jim potem odpadla še zadnja možnost in perspektiva za njihovo protijugoslovansko kampanjo, ki more danes vsa njihova protijugoslovanska gonja le na svojih protijugoslovanskih pozicijah, zlasti še, ker si kominformovci ne delajo več nobenih utvar glede uspeha svojih lastnih pristašev v Jugoslaviji sami. To njihovo neiskreno stališče do tržaškega vprašanja, hkrati pa okrepitev mednarodnega ugleda Jugoslavije (kar je povzročilo, da je danes vsa njihova protijugoslovanska gonja le mahanje v prazno), sta povzročila znatno nazadovanje komimformistične stranke pri zadnjih upravnih volitvah. Z nadaljnjim nazadovanjem morajo kominformovci računati vse dotlej, dokler bodo s svojim šovinističnim stališčem do tržaškega vprašanja varali svoje pristaše, na drugi strani pa opuščali socialno borbo, ki je za tržaško delovno ljudstvo osnovnega pomena. Zaradi istih okoliščin, ki so v glavnem po. vzročile padec kominformovskega vpliva na tržaško delovno ljudstvo, se je na drugi strani znatno okrepilo vprav tisto ir.dipendentistično gibanje, ki je predmet stalnega političnega tn moralnega pritiska in napada združene komin-formovsko-iredentistično-neofašistične koalicije. Delni uspeh Ljudske fronte in Slovenske narodne liste je pripisati dejstvu, da odraža neuničljivo težnjo zatiranega slovenskega prebivalstva po socialni in nacionalni osvoboditvi in enakopravnosti z italijanskim tržaškim pre. bivalstvom. Pri Ljudski fronti, kj je dosegla skoro 1000 glasov več kot leta 1949, je uspeh pripisati dejstvu, da tvori njeno osnovno jedro Osvobodilna fronta, ki se je vedno odločno borila za narodnostne in socialne pravice slovenskega prebivalstva in poudarjala nujnost borbene povezanosti s tržaškim delovnim ljudstvom. S splošnega stališča demokratičnega razvoja na Tržaškem so rezultati zadnjih upravnih volitev značilni in poučni tudi z drugega vidika. Prva in osnovna značilnost tržaškega javnega življenja je v tem, da na Tržaškem pogrešamo obstoj resnično demokratičnega in socialističnega delavskega gibanja. Pomanjkanje takega gibanja, ki je za razvoj demokracije pri nas ne-obhodno potreben, se odraža tudi pri razpoloženju tukajšnjega prebivalstva pri volitvah. Pri nas se, v poslabšani obliki, ponavlja kriza italijanskega socialističnega gibanja, ki po eni strani hlapčuje kominformovcem, po drugi strani pa se — vprav zaradi tega dejstva — podreja vladni monopolistični in klerikalno usmerjeni krščanski demokraciji, kar mu onemogoča resnejši in učinkovit vpliv na gospodarske in socialne smernice demokrščanske vladne politike. Na Tržaškem pa je socialistična stranka zdrknila še niže, ker je popolnoma vklenjena v šovinistično napihnjenost italijanske iredente. Majhno sicer, a vendarle nazadovanje socialistov pri zadnjih volitvah kaže, da se tržaško delavstvo za socialiste ne zmeni, ker se oni ne zmenijo za interese in konkretna vprašanja tržaškega delavstva. Močan porast indipendentislov, predvsem na škodo kominformovcev, pa kaže, da se ob pomanjkanju resnično demokratičnega socialističnega gibanja tržaško delovno ljudstvo usmerja k gibanju, ki mu ob pomanjkanju socialne perspektive, nudi vsaj to jamstvo, da ga ne bo pripeljalo v ponovno sužnost osrednje rimske birokratske pohlepnosti, česar mu ne more danes več jamčiti še tako pretkano zakrinkana kominformovska neiskrena dvoličnost glede tržaškega vprašanja. Ob pomanjkanju socialističnega delavskega gibanja na Tržaškem, ki bi usmerilo svojo dejavnost predvsem na postavljanje socialnih zahtev tržaškega delovnega človeka, in ki bi opustilo vse tiste prijeme, ki morajo nujno poglabljati že tako obstoječo sindikalno razcepljenost tržaškega delavstva, bo po vsej verjetnosti bodoči razvoj šel tudi v smeri nadaljnje krepitve indipendentističnega gibanja, in to predvsem na škodo tistih strank, ki so se — kakor kominformovci in socialisti — odrekle dejavnosti, ki bi jo že njihovo ime terjalo od njih. Iz začaranega kroga frazerske italijanske iredente in prav tako frazerskega kominformov-stva in julijsko-krajinskega socializma pa ne bomo izšli verjetno še dolgo. Iziti pa bo treba, ker ni mogoče, da bi se tržaško delovno ljudstvo pustilo še dolgo zavajati na nacionalistična stranpota, v izključno korist italijanske buržoazije, ki si more do danes le čestitati spričo dejstva, da ji je uspelo na tej izrazito šovinistični platformi zaplesti v svoje mreže tiste, ki se na vsa usta proglašajo za njene nepomirljive razredne nasprotnike. K temu razčiščenju pa bo v znatni meri pripomogel tudi mednarodni razvoj, ki gre nezadržno v smeri vedno temeljitejšega premagovanja ozki',a nacionalistično-egoističnih teženj v neprimerno osnovnejših vprašanjih tako evropskega kot svetovnega sodelovanja med narodi, ki so spoznali, da je ohranitev in utrditev miru temeljni kamen vsakega demokratičnega in socialističnega razvoja v sodobnem svetu. IZ POLITIČNEGA IN KULTURNEGA ŽIVLJENJA SLOVENCEV NA GORIŠKEM J. M. Dne 16. septembra letos, je poteklo pet let, odkar je stopila v veljavo mirovna pogodba z Italijo in so v Gorico spet vkorakale italijanske čete ter s tem sankcionirale njene določbe. Kakšno je kulturno in politično življenje Slovencev pod tlalijo, ali bolje na Goriškem v tem času, zlasti v zadnjem letu? Površnemu opazovalcu, ki bi se samo bežno oglasil v Gorici in si prav tako bežno ogledal življenje tukajšnjih Slovencev, bi se zdel njihov položaj, zlasti v primerjavi s položajem beneških Slovencev, še kar dober. Na Goriškem imamo osnovne šole s slovenskim učnim jezikom, v Gorici pa slovensko gimnazijo, učiteljišče in strokovno šolo. Slovenske občine So. vodnje, Steverjam in Doberdob so si lani izvolile svoje občinske svete in odbore z županom na čelu, v Gorici sami pa imajo slovenske stranke šest zastopnikov v občinskem in dva v pokrajinskem svetu. To vse drži. Sole imamo, ker si jih je že v času narodnoosvobodilne borbe ljudstvo samo pripravilo in uredilo in sedanja, demokrščanska oblast še ni mogla najti dovolj prepričevalne pretveze, da bi jih zaprla, ne da bi pri tem očitno kršila določbe mirovne pogodbe in nove republikanske ustave. Usodi slovenskega šolstva na Goriškem smo v našem koledarju posvetili posebno razpravo. Današnja šolska politika na Goriškem se bistveno ne razlikuje od nekdanje fašistične. Le metoda je sedaj drugačna, bolj jezuitska, cilj pa je isti. V vidiku tega cilja, to je končne raznaroditve goriških Slovencev so dali tudi slovenske otroške vrtce v upravo ONAIR, ki je naslednica, zloglasne »Italia Redenta«. Z istim namenom so tudi začasno ukinili slovensko počitniško kolonijo v Ukvah v Kanalski dolini, ki jo je organizirala Dijaška Matica iz Gorice za revne in zdravja potrebne otroke. Po popolnoma slovenskih občinah, Sovodnje, Doberdob, Steverjan, imamo še vedno italijanske tajnike, ki niso vešči slovenskega jezika ter zato ne morejo dobro in pravilno upravljati občinskih poslov v čisto slovenskih obči- nah. In vendar je v drugih pokrajinah v notranjosti države dovolj slovenskih tajnikov, ki bi se radi vrnili in so že tudi zaprosili za premestitev na Goriško, pa jim do sedaj še ni bilo ugodeno. Tudi vse uradovanje teh stoodstotnih slovenskih občin mora biti v italijanščini in celo sejni zapisniki morajo biti pisani samo v tem jeziku. Tako so slovenske šole kakor slovenske občine vedno zadnje, kadar gre za prejemanje podpor za kritje proračunskega primanjkljaja, za popravilo in vzdrževanje šolskih poslopij itd. V občinskem poslopju v Sovodnjah in v Mladinska folklorna skupina iz Podgore Steverjanu so še sedaj nastanjeni orožniki, a občinski uradi se morajo stiskati v pretesnih in neprimernih prostorih. Dijaškemu domu v Gorici niso dali še niti počene lire podpore, pač pa ga stalno ovirajo pri njegovem delu. Nič bolje ni tudi sicer v javnem življenju v Gorici. Slovenski občinski in pokrajinski svetovalci nimajo pravice govoriti v slovenščini in tudi kadar zahtevajo v italijanščini odpravo raznih krivic in diskriminacij na škodo slovenske manjšine, jim često ne puste govoriti pod pretvezo1, da v občinskem svetu niso dovoljene politične debate, ker je tako odredil prejšnji goriški prefekt. Zanje pa je vsaka zahteva naših svetovalcev politična zadeva, čeprav sta občina in pokrajinski svet edina foruma, kjer imamo goriški Slovenci svoje zastopnike. Omenimo naj še, da v ožjem občinskem odboru v Gorici nimamo svojega zastopnika, čeprav imamo šest svetovalcev in imajo na primer socialdemokrati s petimi svetovalci celo svojega-podžupana. Tako je bilo doslej, ko je veljal pri volitvah v Gorici še proporcionalni sistem. V prihodnjem občinskem svetu pa bo gotovo še slabše. f Na kulturno-prosvetnem področju so razmere približno enake. Pravda za Ljudski dom, ki so si ga že kmalu po iprvi svetovni vojni prilastili fašisti, še vedno teče in odkar so šovinisti leta 1949 v njem razbili pred očmi policije in samega podkvestorja Prešernovo proslavo, ni slovenska kultura več prestopila praga te hiše. Pač pa je dala občinska uprava njegovo dvorano v najem »Legi Nazionale« za njeno šovinistično in potuj,čevalno delovanje. Tako goriški Slovenci nimamo v vsem mestu niti ene primerne dvorane za naše kulturne nastope, ki so omejeni le na poletne mesece, ko lahko priredimo kakšno igro ali pevski koncert na prostem in še to zunaj mesta, v Standrežu, Sovodnjah ali v Doberdobu. Razumljivo, da tak položaj zelo ovira uspešen razvoj, naše prosvete in Zveza slovenskih prosvetnih društev nima lahkega dela. Na svojem sedežu v Ulici Ascoli ima Zveza tudi Ljudsko knjižnico, kjer so v jeseni in pozimi tudi kulturna in gospodarska predavanja. Poleg domačih smo imeli v preteklem letu tudi predavatelje iz Trsta. Preteklo zimo nam je mladinski zbor Glasbene Matice priredil tudi dva koncerta v dvoranici »Pri zlatem ,pajku« in je bila to največja slovenska kulturna manifestacija v mestu v zadnjem letu. Udeležba je bila tako velika, da so morali koncert ponoviti. Kljub takemu položaju pa imajo vse naše občine in večji kraji na Goriškem svoje pevske zbore, ki so nastopili na proslavi 1. maja in na Ljudskem taboru v Standrežu. Dijaki, dramska skupina iz Standreža, Poljan in Doberdoba in drugih krajev pa so med letom priredili na prostem več gledaliških predstav, čeprav so se morali pri tem boriti s številnimi težavami. Zlasti so dobro uspele predstave v Standrežu, kjer so domači igralci in dijaki nudili nekaj lepih predstav, ki so bile vse dobro obiskane. Goričani in okoličani so se po možnosti udeleževali tudi predstav Slovenskega narodnega gledališča v Trstu in v ta namen je ZSPD organizirala v Trst več avtobusnih izletov. Omenimo naj še umetniške razstave, ki so jih priredili v prostorih ZSPD najprej tržaški slovenski slikar Lojze Spacal, potem skupaj grafični slikar Riko Debenjak in kipar Karel Putrih iz Ljubljane in končno poleti še slikar Tone Mihelič. Navedli sm.o samo nekaj dejstev, ki nam vsaj delno prikazujejo dejansko stanje na Goriškem. Lahko pa bi jih navedli še celo vrsto, zlasti negativnih. Ljudski tabor v Steverjanu 1. 1951 Demokratična fronta Slovencev v Italiji, ki sama in po svojih pomožnih organizacijah brani pravice naše manjšine, je imela dne 16. decembra 1951 v Standrežu konferenco, na kateri so zbrani delegatje v posebni resoluciji, ki so jo poslali rimski vladi, ugotovili, da Italija ne izpolnjuje svojih obljub in obvez in da še ni izdata posebnih zakonov za zaščito slovenske narodne manjšine, ki so predvideni v členu 6 republiške ustave. Prav tako so v njej ponovno zahtevali deželno avtonomijo s posebnim statutom, kot jo že imajo Južna Tirolska in druge pokrajine, ter je predvidena v ustavi tudi za naše kraje, pa tudi uzakonitev in avtonomijo slovenskega šolstva. Kakor na spomenico, ki jo je DFS junija 1949 izročila predsedniku vlade, tako rimska vlada tudi na to resolucijo ni odgovorila doslej niti z obljubami, kaj šele z dejanji. Tako živijo Slovenci na Goriškem, pet let po ponovni priključitvi k Italiji. Ali je potem kaj čudnega, če tržaški Slovenci, ki to- vidijo, .pod nobenim pogojem nočejo več pod Italijo? GOSPODARSKI RAZVOJ ANGLO-AMERIŠKEGA PODROČJA TRŽAŠKEGA OZEMLJA Dr. LOJZE BEROČ. Ni dvoma, da obvlada Trst tudi gospodarsko vse anglo-ameriško področje Svobodnega tržaškega ozemlja. Ozemlje okoli Trsta je gospodarsko prešibko, da bi se lahko razvijalo neodvisno od tržaške luke, industrije in trgovine, ali da bi kakor koli odločujoče vplivalo na tržaško gospodarstvo. Meje so mu pretesne, zemlja skoraj neplodna in sama človeška sila prešibka. Ta okolnost ima seveda tudi porazne socialne in politične posledice za Slovence. Povečini italijansko mesto se z lahkoto širi v osrčje slovenske zemlje, gradi nove stanovanjske bloke na slovenski zemlji, razlašča slovensko zemljo za tujo industrijo (v žaveljski industrijski luki), gradi velike zavode (poboljševalnico v Padričah, «Villaggio del Fanciulloi) na Opčinah, bolnico za jetične pod Opčinami itd.). Vzporedno s svojo gospodarsko silo uveljavlja seveda tudi politično moč v neposrednem zaledju, z druge strani pa se v svetu postavlja kot predstavnik vsega Svobodnega tržaškega ozemlja. Razčlemba tega razvoja predstavlja problem zase in bi sama zahtevala dolgo razpravo. Tu se omejujemo na glavne statistične podatke, ki naj bi bili bralcu osnova za lastno razmišljanje o današnjem gospodarskem položaju na Tržaškem. Do dosedanje gospodarske moči se Trst seveda ni povzpel z lastno silo. Povsem nasprotno, že človeško silo je poleg kapitala črpal stoletja iz zaledja — in to po ogromni večini slovansko — njegova luka, pomorstvo, trgovina in industrija pa so bili v službi tega zaledja. (Kar danes bruha Italija na naše področje ne predstavlja nujno potrebne delovne sile; deloma privablja južnjake v Trst velika razlika v življenjski ravni, deloma pa vodi te ljudi semkaj politična roka, da bi popolnoma preplavili naše področje in ga dokončno osvojili). Preden preidemo k opisovanju glavnih gospodarskih vej, ki sestavljajo gospodarstvo na anglo-ameriškem. področju, poglejmo, kako je s človeško silo, ki je1 pač glavni motor gospodarskega življenja. ČLOVEŠKA SILA Po popisu prebivalstva, ki je bilo izvršeno 4, novembra 1951, je bilo na anglo-ame*- riškem področju STO 296.229 prebivalcev * (vključno 25736 optantov in beguncev, toda brez razseljenih oseb v taboriščih). Žensk je 20.000 več kakor moških (158.029 proti 138.200). Po drugem viru ** je bilo novembra 1951 v anglo-ameriški coni 296.096 ljudi, ki so živeli v: Trstu 271.452 Miljah 12.568 Devinu-Nabrežini 5.410 Dolini 4.759 Zgoniku 1.319 Repentabru 588 Kakor je znano, so v tržaško1 občino vključene tudi pretežno kmečke vasi kakor Bazovica, Sv. Križ. Prosek in Kontovel. Kmečke vasi so tudi v miljski občini. Dokončnih podatkov o razdelitvi prebivalstva po poklicu ne moremo navesti, ker 'še niso bili objavljeni zadevni podatki, zbrani pri zadnjem ljudskem štetju. V Trstu vsekakor prevladujejo danes nameščenci in delavci v industriji in obrti. Urad za delo navaja za vse področje ob koncu 1951 38.805 ljudi, zaposlenih v industriji (29.571 moških, 5.555 žensk in 3.679 dečkov); toda kako naj te zaposlene pravilno ločimo po poklicu, če n.pr. tudi založništvo listov sodi med industrijska podjetja in so torej tudi časnikarji všteti k industrijskim nameščencem? V bolniško blagajno je bilo konec 1951 vpisanih 39.244 članov. Po podatkih omenjenega Urada za delo je bilo na anglo-ameriškem področju konec junija 1952 88.599 zaposlenih, in sicer v: industriji 37.006 trgovini 1.3,4.51. bankah in zavarovalnicah 2.313 kmetijstvu J18_ javni službi 31237. pomorstvu 4.50$ V številu javnih uslužbencev je zapopa-denih tudi 6.697 policijskih stražnikov ,in 5.968 civilnih uslužbencev pri zavezniških oboroženih siluh„ Pri kmečki delovni sili * Gre za začasne podatke popisa prebivalstva, kakor jih navaja conski poveljnik gen. Winterton v svojem poročilu na OZN. ** Te podatke navaja consko predsednl-štvo na podlagi istega popisa v novembru 1951. gre samo za kmečke delavce torej ne za neodvisne kmete. Ob koncu leta 1951 je bilo vseh vpisanih (registriranih) zaposlenih 91.100. Ako k temu dodamo še nezaposlene (19.200) dobimo i 10.300 nameščencev in delavcev, ki si ^lužijo kruh «odvisno» pri raznih podjetjih in ustanovah. Uradna "statistika omenja samo obrtnike, ki so včlanjeni v italijanskem »Združenju tržaških obrtnikov« (5.012 konec junija 1952), ne upošteva pa obrtnikov, včlanjenih v Slovenskem gospodarskem združenju. IZPREMENJENA SESTAVA LUŠKEGA PROMETA Kljub industrializaciji, ki se je pričela v Trstu že v avstrijskih časih po odpravi prednosti carinsko svobodnega mesta (leta 1891) in se nadaljuje še danes, je bil pro- met v luki glavno merilo gospodarskega prospeha Trsta. Sicer sta luški promet in industrijski razvoj tesno povezana. Tržaška luka se je v času, ko je bila gospodarsko in politično povezana z zaledjem, naglo razvijala, predvsem kot posrednik med industrijo v zaledju in čezmorskimi deželami, ki so kupovale avstrijske industrijske izdelke in dobavljale tej industriji tudi surovine. Samo gola števila o prometu skozi luko seveda ne govorijo vedno govolj jasno o gospodarskem napredku mesta. Prav povojni primer ameriških pošiljk skoz Trst v Avstrijo je v tem pogledu zgovoren. Te pošiljke kažejo na ogromen delež uvoza v tržaško luko bo morju in izvoza po suhem v Avstrijo, toda od niih ima nekaj zaslužka samo pristanišče (s pristaniškimi delavci vred) in železnice, tržaška trgovina pa ni-kakršnegaU"" RaZVOJ TRŽAŠREGA PROMETA 1951 1950 1938 1913 Stotov % Stotov 7o Stotov % Stotov % Po morju Uvoz 26.667.151 72 23.831.812 68 24.089.654 71 23.140.178 67 Izvoz 10.568.030 28 11.122.757 32 9.719.009 29 11.357.116 33 SKUPAJ 37.235.181 100 34.954.569 100 33.808.662 100 34.497.294 100 Po železnici Uvoz 11.302.749 39 11.419 657 44 8.647.807 43 14.882.096 55 Izvoz 17.592,224 61 14.380.144 56 11.330.275 57 12.093.356 45 SKUPAJ 28.894.973 100 25.799.801 100 '19.978.082 100 26.975.452 100 Promet skozi Trst po morju in po suhem danes že prekaša promet iz leta 1913^ In vendar ni danes niti zdaleč v Trstu. Uste blaginje in tistega bujnega življenja, kakor je bilo pred izbruhom prve svetovne vojne. Znižanja življenjske ravni ni kriv samo dotok ogromnega števila južnjakov in nad 25 tisoč optantov, kriva je tudi sprememba .sestave tržaškega prometa. Trst ne nastopa več kot neodvisen trgovec, ki blago preprodaja v zaledje ali čezmorske kraje, temveč skozi Trst potujejo velike pošiljke blaga v tranzitu, ki' ne daje Tržačanom toliko zaslužka kakor sama trgovina. Kupec v zaledju in prodajalec v čezmorskih deželah — tipičen primer predstavljajo ameriške pošiljke za Avstrijo — sta v neposrednem stiku in ne potrebujeta več tržaškega posredovalca. Američani vozijo to blago celo na lastnih ladjah. Ameriški dovoz blaga za Avstrijo skozi Trst je seveda dobrodošel, ker pušča vendar nekaj denarja v pristanišču, toda trajnega gospodarskega pomena ne more biti, ker je samo začasen; saj ga narekujejo predvsem politični razlogi — krepitev Avstrije za obrambo proti morebitnemu napadu. Trst je bil že pred prvo svetovno vojno pretežno uvozna luka. Uvoz je pomenil leta 1913 67% celotnega prometa, izvoz pa 33%. V letu 1950 smo se že približali temu razmerju in dosegli 68% pri uvozu in 32%. 1938 pri izvozu v letu 1951 pa se je razmerje poslabšalo: 72% pri uvozu in samo 28% pri izvozu. Ta okolnost je z gospodarskega vidika zelo važna. Opozarja nas namreč, naj se ne vdajamo pretiranemu optimizmu, h kateremu nas navajajo števila o prometu skozi pristanišče. Ko bi napredoval sam- uvoz (po morju od 23,8 na 26,7 milijona stotov) in sicer zaradi povečanja uvoza ameriških pošiljk v Avstrijo, bi ta pojav ne bil vznemirljiv. Toda nazadoval je hkrati tudi izvoz (od 11,5 milijona stotov v letu 1950 na 10,6 mil. stotov v letu 1951. Napredovale so torej gospodarsko neupravičene ameriške pošiljke v Avstrijo, nazadoval pa gospodarsko utemeljeni izvoz iz zaledja skozi Trst. (n. pr. izvoz lesa od 4,1 na 3,8 milijona stotov). PROMET PO DRŽAVAH Se nekaj pripomb- glede udeležbe posameznih držav pri prometu skozi Trst. V letu 1951 je bil uvoz blaga iz ZDA skoraj- polovica vsega uvoza po morju (12,6 proti 26,7 milijona stotov, t.j. 47,3%, se pravi, da je bil trikrat večji kot pred drugo svetovno vojna leta 1938. Razlog za ta pojav najdemo v naši gornji pripombi glede ameriških pošiljk v Avstrijo, pa tudi na STO. Vsekakor se je dvignil tudi izvoz v ZDA, od 307.000 v letu 1938 na 1,5 milijona stoto-v v letu 1951). Silno je narastel promet iz Sirije in Libanona in sicer zaradi uvoza nafte ( od 400 tisoč na 5,1 milijona stotov t. j. od 1,7% predvojnega na 19,2% celotnega uvoza po morju v 1. 1951. Promet z Italijo je zelo nazadoval (dovoz po morju 6 mil. sto-tov na 2,2 mil., t.j. od 25% na 8,2%, izvoz od 4,9 na 2,2 mil. stotov, t.j. od 50% na 21,2%). uvoz ' 1951 1950 1938 Avstrija 7.088.220 8.214.747 1.601.460 Italija 1.443.043 1.108.020 2.396.295 Cehoslovaška 958.013 950.388 2.528.213 Jugoslavija 789.725 586.877 590.668 Nemčija 466.209 180.372 419.403 Madžarska 253.686 181.978 991.394 STO-Cona A 208.640 82.443 Francija 31.943 40.948 1.026 Holandska 19.049 14.166 82 Belgija 13.059 5.051 1.608 Švica 10.414 12.032 1.973 Poljska 8.476 35.536 81.065 Luksemburg 5.781 150 — 1951 1950 Danska 2.094 1.376 90 Švedska 1.658 84 1.810 V. Britanija 995 1.387 1.107 Ostale drž. 1.744 4.102 31.613 Skupaj 11.302.749 11.419.657 8.647.807 IZVOZ Avstrija 13.300.364 10.433.856 5.022.521 Italija 2.406.441 2.057.998 2.529.489 Madžarska 886.902 548.483 496.366 Nemčija 377.576 401.025 552.134 Jugoslavija 288.097 335.639 517.481 Cehoslovaška 192.116 457.577 1.445.232 Švica 86.206 80.509 739.463 STO-Cona A 24.890 29.827 — Poljska 7.278 957 18.085 Francija 6.944 11.987 772 Danska 5.200 4.999 2.987 Holandija 3.919 174 207 Belgija 2.666 586 682 Turčija 1.013 — — Ostale drž. 2.612 16.527 4.856 Skupaj 17.592.224 14.380.144 11.330.275 Avstrija je dala leta 1951 Trstu 70,7% vsega železniškega prometa (dovoz 62,7%, izvoz 75,6%). Avstrijski promet je v primeri s predvojnim- narastel; saj je izvoz iz Trsta v Avstrijo leta- 1938 dosegel komaj 5 milijonov stotov, uvoz pa 1,6. Prav na to okolnost oslanja avstrijska diplomacija svojo zahtevo, da bi Avstrija soodločevala pri upravi tržaške luke. Uvoz iz Italije po železnici je padel od 27,7% v letu 1938 na 12,8% vsega uvoza- po železnici v letu 1951. Izvoz v Italijo je absolutno obstal na predvojni višini (2,5 milijona leta 1938, 2,4 milijona v letu 1951), toda relativno — v primeri z vsem tržaškim izvozom po železnici v letu 1951 je nazadoval od 22,3% na 13,7%. Narastel je uvoz iz Jugoslavije (od 6,8 na 7%), toda nazadoval je izvoz (od 4,6 na 1,6%). Češkoslovaška in Madžarska čedalje bolj opuščata tržaško luko in usmerjata svoj promet v severne luke, oziroma v SZ. Uvoz iz C SR leta 1951 8,5% leta 1938 29,2%. Izvoz: 1,1% oziroma 12,8%. Uvoz iz Madžarske: 2,2% leta 1951, 11,5% leta 1938. izvoz 5% leta 1951 in 4,4% leta 1938. V tržaški zunanji trgovini predstavlja tekoče gorivo (nafta, petrolej in razna mineralna olja) glavni predmet izmenjave (545.600 toni v letu 1951 uvo-za in 433.100 ton izvoza). Od 7,4 milijona dolarjev tuje valute, ki jo je dala Italija na razpolago ZVU v smislu mirovne- pogodbe v letu 1951, so šli 3 m-i- lijoni za nakup nafte v inozemstvu. Poleg tekočega goriva predstavljajo les, tkanine in kovine važne izvozne artikle. Iz jugoslovanske cone STO uvaža anglo-ameriško področje sadje, zelenjavo, sveže in konservirane ribe, vino in živino, kar da približno 50 milijonov lir na mesec. Iz Jugoslavije prihaja zlasti stavbni les, živina, meso in ribe ter električna energija. V cono B kakor v Jugoslavijo izvažamo nadomestne dele, električne potrebščine, orodje, gnojila, zdravila in riž. Trgovinsko izmenjavo med cono A in Jugoslavijo ovira Italija, ki so ji gospodarski sporazumi z Z. V.U. iz leta 1948 dali polno oblast nad zunanja trgovino STO. Italija skuša zlasti vzeti Trstu posredovalno vlogo tudi v trgovini med Jugoslavijo in Italijo in dela na to, da bi se tržaška trgovina z Jugoslavijo vključila v italijansko-jugoslovanski kliring (obračunavanje), ne pa v tržaško-jugoslovan-ski. TRST BREZ LASTNIH LADIJ V drugi svetovni vojni je prišel Trst skoraj: ob vso trgovinsko mornarico. Od 621.533 brt, ki so bile registrirane v Trstu pod, imenom »Tržaškega Lloyda» leta 1938, smo leta 1945 padli na 4 ladje s skupno tonažo 34.900 ton. Zavezniška vojaška uprava je leta 1948 izdelala načrt za obnovo mornarice. Po tem načrtu naj bi zgradili 96.0001 ton ladij, in sicer naj bi' za gradnjo prispevali: ERP (Marshallov načrt) 40% (pozneje 33,33%), drugo tretjino sam brodar in tretjo tretjino italijanska vlada. Do konca leta 1951 je bilo izvršenega ali postavljenega v delo 66.765 brt. Načrt 96.000 ton še ni bil dosežen, še mnogo Pn smo oddaljeni od prvotne namere ZVU, da Trstu da mornarico 403.000 ton. Ladje pripadajo povečini ((Tržaškemu Lloydu»; na žalost je vodstvo tega podjtetja še vedno v Rimu («Finmare»-IRI) in nove ladje se ne registrirajo v Trstu, temveč v Genovi. Tako roma denar iz Marshallovega plana tudi po tej poti v Italijo. Po vsem tem Trst nima več lastne trgovinske mor-, narice. ' VPRAŠANJE, INDUSTRIALIZACIJE Ko je bil Trst po zlomu Avstrije priključen k Italiji in tako nasilno odtrgan od svojega naravnega zaledja, ob katerem se je razvil v svetovno pristanišče, je njegova trgovina- začela usihati. Italijani niso znali ustvariti v Trstu ozračja narodnostne strp- nosti, ki je nujno potrebno za razvoj takšnega mednarodnega pomorskega in trgovinskega središča, kakor je Trst, temveč so brezobzirno likvidirali vse, kar je dišalo po «tujem». Nastopili so kot zmagovalci nad zaledjem, sami so hoteli gospodarsko nadvladati celo zaledje. Uničili so tudi zadnjo samoniklo celico' slovenskega gospodarstva v Trstu, ki bi lahko ohranila in razvi- Pogled na tržaško Novo luko jala- trgovinske stike z Jugoslavijo. Toda onemogočili so tudi soudeležbo zalednega kapitala, jugoslovanskega, avstrijskega in češkega v tržaškem bankarstvu, pomorstvu in trgovini. Na takšni »tabuli rasi» seveda ni mogel cveteti promet z zaledjem. Mussolinijeva vlada je poskusila najti druge vire tržaškemu gospodarstvu, da bi lahko ohranila življenjske pogoje za prebivalstvo-, ki se ni zmanjšalo. Takšen vir naj bi predstavljala nova industrija. Od tod okvirni zakon o ((industrijski coni« (leta 1928), v kateri naj bi vstala nova industrija, deležna raznih finančnih olajšav s strani države. Od vseh obljub Mussolinijeve vlade je ostala začeta kanalizacija v Zavljah, kjer danes ZVU gradi industrijsko pristanišče, in petrolejska čistilnica «Aquila», ki je bila zgrajena z denarjem priseljenih nemških Zidov. Fašistična vlada ni imela potrebnega kapitala, da bi izvedla načrt o indu-strializiciji Trsta. Anglo-ameriška vojna uprava se je tega dela lotila bolj sistematično- in je v ta namen žrtvovala mnogo denarja. Do konca leta 1951 je potrošila za industrijsko luko 1 milijardo 250 milijonov lir javnega denarja. V načrtu je ustanovitev 21 večjih in manjših podjetij; dovršenih ali v gradnji je 16 tovarn, ki bodo zaposlile okoli 2.200 delavcev. Slovenci nimamo nikakršnega razloga, da bi se veselili industrijske luke v Zavljah. Po dveh letih svojega poslovanja je ((Ustanova za industrijsko luko» (do 15.XI.1951) nakupila 1,323.750 kv. m povečini slovenske zemlje, ki jo je plačevala po 180 lir za kv. m, sklicujoč se na posebni zakon o razlastitvi v javnokoristne namene. (Tržna cena zemljišč na tem področju je sicer okoli 1.000 lir kv. m). Cementarna (dtalcemen-ti», ki se gradi v industrijski luki, plačuje lonjerske vinograde, od koder bodo dovažali potrebni material, po 250-300 lir za kv. m! Tudi to podjetje uporablja zakon ZVU, ki mu daje pravico do razlastitve po nizkih cenah. Med 2.200 delavci, ki bodo našli delo v industrijski luki, bo prav malo naših ljudi, ker dovaža italijanska industrija iz Italije lastne delavce, zlasti tehnično osebje. ZVU podeljuje posojila podjetjem, ki gradijo v industrijski luki po nizkih obrestih (navadno 3%). Italijanska industrija, kakor n.pr. «Italcementi», je to priložnost izkoristila in se še bolj utrdila v Trstu. S pomočjo Marshallovega načrta in posojil ZVU je bila tržaška industrija obnovljena. Ob koncu leta 1951 je njena proizvodnja že presegla predvojno, in sicer ie znašala 133% predvojne (iz leta 1938); leta 1950 U>o%, leta"T949 85 % in l. 1948 65.% Ste-vMo zaposlenih v industriji je doseglo 115% predvojnega. V letu 1952 je proizvodnja v I. tromesečju dosegla 114,6% v II. 125,7%, toda število zaposlenih je od I. do II. tromesečja nazadovalo. ZVU je izračunala, tla je vrednost proizvodnje tržaške industrije v 1. 1948 dosegla 40,5 milijarde lir. Čeprav poudarja zadnje poročilo conskega poveljnika gen. VVintertona, da stremi gospodarska politika ZVU za tem, «da bi z ustanavljanjem nove industrije zmanjšala odvisnost tržaškega gospodarstva od ladje-delniške industrije in pristaniškega prometa«, so ostale tržaške ladjedelnice s strojno tovarno in pomožno industrijo glavni steber tržaške industrije. Tržaški ladjedelski trg povsem obvladajo Združene jadranske ladjedelnice (CRDA-Cantieri Riuniti dello Adriatico), ki so še vedno v rokah italijanske države (IRI), čeprav bi po mirovni pogodbi morale pripasti državi STO. Doslej je zagotavljal delo ladjedelnicam načrt za obnovo tržaške mornarice, iz tujine pride le malo naročil. V ladjedelnici Sv. Marka so v letu 1951 postavili za 35.060 ton novih ladij. V tržaških ladjedelnicah je bilo ob koncu leta 1951 zaposlenih 6.188 delavcev in 1070 uradnikov. Z denarjem Marshallovega načrta so obnovili tudi železarno «Ilva» v Skednju, ki je bila nekdaj last Kranjske industrijske družbe na Jesenicah in je tvorila z jeseniškim obratom zaokroženo celoto (kombinat). Poskus, da bi prišlo med «Ilvo» in jugoslovansko industrijo do trajnega sodelovanja, tako da bi Jugoslavija dobavljala surovine (železno rudo) v zameno za polizdelke, je propadel, ker ne želi Italija povezave tržaške industrije z zaledjem. Skedenj-ska železarna in jeklarna .ie 1. '51 proizvedla 40.492 ton litega železa (37,77 t manj kakor 1. 1950, 48,2% zmogljivosti), 56,137 jekla (43,36 t več, 103,95% zmogljivosti), 21.748 t pločevine (90,80 t več, 64,73% zmogljivosti). Zmogljivost obtih tržaških petrolejskih čistilnic je bila po vojni povečana od 470 tisoč v letu 1938 na 750.000 ton, in sicer «Aquile» 600.000 ton in «ESSO Standard Italiana«, ki pripada ameriški družbi «E’sso Standard Oil Company», na 150.000 ton. V letu 1951 sta čistilnici predelali 567.641 ton nafte in proizvedli 513.988 ton raznih petrolejskih proizvodov. Čeprav se je proizvodnja v primeri z letom 1938 (448.513 t) dvignila, je v čistilnicah zaposlenih manj ljudi (675 delavcev — pred vojno 1191 — in 330 uradnikov — pred vojno 210. Tržaške tovarne mila so leta 1951 proizvedle komaj 30% predvojne proizvodnje, tovarne barv 76%. Med kemičnimi tovarnami je treba omeniti napredek Tržaške tovarne zdravil (Istituto farmacoterapico Triestino), ki se je povečala s posojilom ERP; v zavodu je danes zaposlenih 121, t.j. 74% več kakor pred vojno. Lesna industrija in obrt, za katero bi morala vladati sijajna konjunktura zaradi silno razvite gradbene delavnosti, je dosegla komaj 70% predvojne proizvodnje, ker jo izpodriva furlansko mizarstvo. Tovarne teslenin so dosegle 53,5% predvojne proizvodnje. Dreherjeva pivovarna je v letu 1951 proizvedla 162.000 hi piva, njen izvoz je nazadoval za 5%, ker so cene tujih pivovarn nižje. Tovarna rastlinskega olja Gaslini je v krizi; število zaposlenih se je znižalo od 518 pred vojno na 121. Tovarna konserviranih rib zaposluje danes 269 ljudi, pred vojno komaj 44; njena zmogljivost je dosegla 3500-4500 stotov. Kamnolomi so v letu 1951 nekoliko oživeli nasproti letu 1950 (letna proizvodnja 3200 nasproti 2100 kub. m v 1. 1950 in 6000 kub. m v letu 1938). Okoli 35% kraških blokov pokupi Carrara, ki jih nato izvaža, 15% pa gre v druge tuje države. RAZVOJ RIBOLOVA V primeri s predvojnim časom se je ribolov v Trstu naglo razvil. Podpira ga ZVU z gradnjo ribiških ladij. Tudi ta panoga gospodarske dejavnosti se čedalje bolj industrializira in ribiči iz Južne Italije izpodrivajo vedno bolj domačine. Proizvodnja je v letu 1951 narastla na 4,248.000 kg (leta 1938 3,384.000), število motornih ribiških čolnov na 223 (leta 1938 85 motornih čolnov in 150 jadrnic). Ribolov preživlja 1.280 ribičev, 300 prodajalcev in 320 nameščencev in delavcev v tovarnah konservira-nih rib. Okoli 1 milijon kg rib se izvozi. POLJEDELSTVO ŽIVOTARI Po podatkih iz leta 1949 se ukvarja s kmetijstvom v anglo-ameriški coni 17.000 ljudi. Poslej se položaj gotovo ni mnogo iz-premenil. V omenjenem letu so cenili vrednost kmetijskih pridelkov na okoli 2 milijona lir, v letu 1951 pa na 2,3 milijona lir. Površina anglo-ameriškega področja meri 22.250 hektarov. Od tega je 1.820 ha neplodne zemlje. Od ostalih 20.430 ha je bilo: 1. 1951 1. 1950 Orne zemlje travnikov vinograd, in sadov, gozdov neobdelane zemlje 2.526 ha 2.514 ha 7.7.38 ha 7.765 ha 1.517 ha 1.492 ha 4.927 ha 4.878 ha 3.722 ha 3.781 ha Najnevarnejši nasprotnik našega kmeta je pač suša, v letu 1952 so se pridružile še gosenice in koloradski hrošč. Vrednost živine na Tržaškem so v letu 1951 cenili na 863,426.000 lir, in sicer: goveda 4.840 glav 648,560.000 lir konj 1.840 glav 117.420.000 lir prašičev 2.013 glav 80,520.000 lir ovac 445 glav 4,450.000 lir koz 1.572 glav 12.476.000 lir Po številu glav in skupni vrednosti se je 1. 1951 pokazalo nazadovanje od 11.537 in 892,345.000 na 9.897 glav in 863,426.000 lir. Toda nazadovanje je nastopilo samo pri prašičih (za okoli 1.500 in kozah okoli 270). Proizvodnja mleka je leta 1951 dosegla 54.000, leta 1950 52.000 stotov; perutnino so * iTifm Od ladje do skladišča leta 1951 cenili na 40,8 milijona lir (leta 1950 39,5) in čebele na 11,9 (11,3) milijona lir. Na podlagi uradnih podatkov ni mogoče dognati v kakšni meri zapušča naš človek zemljo, ki je nehvaležna zlasti na kraški planoti. Le dnevno opazovanje na mestu, nam to jasno pove. Naše kmetijstvo ubija huda konkurenca pridelkov iz Furlanije in z Beneškega (mleka in drugih pridelkov), pa tudi iz ostale Italije (zlasti vina). Velika nesreča je tudi v tem, da Slovenci nimamo besede v kmetijskih uradih, čeprav smo glede kmetijske proizvodnje v premoči in razpolagamo s preizkušenimi strokovnjaki, ki se morajo ukvarjati z drugimi posli. Nimamo niti prave kmetijske šole. V takšnih razmerah pač ni mogoče izvršiti. preobrazbe našega kmetijstva, ki bi ga zahteval čaš in italijanska konkurenca. Zato tudi niso mogle doseči nameravanega učinka nizke podpore :— v primeri s podporami industriji •— ki jih je bilo deležno naše kmetijstvo s strani Marshallovega načrta (okoli 50 milijonov lir) in ZVU (v letu 1951 30,7 milijona lir). NAŠA KULTURNO-PROSVETNA PRIZADEVANJA V PRETEKLEM LETU Dr. JOSIP KOSOVEL Potrebno je, da se tu pa tam, v določenih časovnih presledkih- s svojimi mislimi zaustavimo pri pravkar pretekli dobi in da pregledamo storjeno delo, zato da vidimo, koliko smo napredovali, in sicer ne samo glede na količino opravljenega dela, temveč tudi glede na kakovost vsega storjenega, pa tudi da vidimo, kako so se razvijale težnje in nameni in kako vsebino smo dali temu, kar smo s svojimi prizadevanji opravili. Pri tem moramo seveda po- Prizor iz James-Goetzove »Dedinje« v tržaškem SNG gledati zaradi celotne slike, tudi v tem našem primeru še na začetek sezone, ki pa sega v jesen 1951. leta. Saj razvoj ne preneha 31. decembra tega ali onega leta in se ne začenja na novo z novim. Pri pisanju za koledar za prihodnje leto nimamo pa še pregleda nau delom v novi sezoni, ki se začenja konec leta. Dobro je, če se nam vsaj kolikor toliko posreči označiti stanje razvoja v tistem času, ko delamo obračune. Zal mi zaradi omejenosti prostora, ki mi ne more biti odmerjen v tistem obsegu, kot bi si želel, ni mogoče globlje poseči v to poglavje, vendar pa se mi zdi, da je potrebnih vsaj nekaj splošnih ugotovitev. SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE Ko pregledujemo delo Slovenskega narodnega gledališča, moramo v glavnem ugotoviti stalno rast dejavnosti te ustanove, stalno rast umetniške kakovosti repertoarja in igre posameznikov ter stalno rast enotnosti skupne igre igralcev pri posameznih odigranih odrskih delih. V začetku novega delovanja Slovenskega narodnega gledališča leta 1945 je dal Kratice Bevk gledališču napotnico: »Nadaljujmo tam, kjer smo pred leti po tuji krivdi obstali. Dohiteti moramo, kar smo medtem zamudili.« Prvi upravnik novega gledališča, ki je pa le imelo povezavo tudi z našim bivšim gledališčem v nekaterih igralcih, Ferdi Delak pa je opozoril javnost: »Naš začetni repertoar je skromen ... pri izbiri je bil odločilen naš mali ansambel, naša skromna sredstva in tisoč drugih ovir.« Glede prve ugotovitve moramo reči, da smo avgusta meseca 1952 pri petdeseti premieri prav gotovo v obilni meri dohiteli, če ne celo prehiteli v umetniški kakovosti to, kar bi bili dosegli, če bi bilo gledališče lahko rastlo neprekinjeno in neovirano. Kljub številčno približno enakemu ansamblu se je tudi repertoar stalno razvijal in se dvignil na dostojno umetniško raven. Tudi število novih iger je polagoma stalno raslo. Da ne bi segal preveč nazaj, naj samo omenim, da je gledališče v peti sezoni (1949-50) pripravilo šest premier in eno ponovitev, v šesti osem novih iger in v sedmi (1951-52) devet premier in eno ponovitev, ki je bila deloma na novo zasedena in tudi zato na novo naštudirana. V preteklem letu je težilo Slovensko narodno gledališče po večji pestrosti in raznoličnosti, po še bolj izrazito umetniški vrednosti svojega repertoarja. Zaradi enotnosti pregleda repertoarja, ki naj potrdi mojo ugotovitev, katero lahko potrdijo tudi vsi tisti, ki so predstave videli ali ki dela poznajo, moram navesti repertoar vse sezone. V oktobru 1951 je gledališč' uprizorilo Krleževo dramo »Gospoda Glembajevi«, v novembru veselo mladinsko igro Zorinška in Roša »Desetnico Alenčico«, decembra Nušičevo »Gospo ministrico«, januarja meseca 1952 Schoenherjevo dramo »Satan v ženski«, januarja zopet Schurekovo komedijo »Pesem s ceste«, marca meseca dramo »Dedinja«, ki sta jo po romanu Henryja Jamesa »VVashington sauare« napisala Ruth in Goetz, konec marca Golijevo pravljico »Jur-ček«, aprila Držičevo komedijo »Dundo Marnje«, junija Ibsenovo dramo »Nora« in 1. avgusta doseglo petdeseto premiero s tragedijo »Romeo in Julija« VVilliama Shakespearea. Ne bo odveč, če navedem kar po vrsti kraje, kjer je gledališče gostovalo v tem času, da bomo laže videli, koliko dela in truda je bilo vloženega v navedene predstave: Avditorij, Stadion, Kontovel, Nabrežina, Opčine, Devin, Boršt, Boljunec, Sv. Križ, Plavje, Koper, Izola, Piran; Dekani, Škofije, Šmarje, Ljubljana, Maribor, Beograd, Zagreb. Ko je gostovalo Slovensko narodno gledališče v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani in sicer 16. in 17. oktobra v Beogradu, 20. oktobra v Zagrebu in 22. ter 23. oktobra v Ljubljani z »Dedinjo« in z »Gospoda Glembajevi«, je naš ansambel preživel hudo preizkušnjo. Javnost in kritika v teh treh mestih je ob primerjavi z lastnimi igralskimi ansambli, katerih umetniško dovršenost smo lahko mi Tržačani spo-znali decembra 1951 ob uprizoritvi Krleževe »Agonije« (igrali so člani Jugoslovanskega! odra iz Beograda, Severjeva, Sever, VI. Skrbinšek in Nablocka), ugotovila visoko umetniško kvaliteto tržaškega ansambla in trdno umetniško stremljenje ter gotovost nadaljnje rasti. V svojem dosedanjem igralskem razvoju pri tržaškem gledališču so igralci napredovali do izrazitega podajanja glavnih psiholoških odtenkov značajev, s čim bolj pravilno odtehtanimi dodatki sproščenih in verjetnih ter prepričljivih osebnih potez, odrskih likov, ki niso sicer nujno potrebni za označitev značaja, ki pa vlijejo v figuro pravo življenjsko resničnost, zato da bi odrski liki ne bili presuhi. Omeniti moram še večere operetnih melodij, ki jih sicer ni priredilo gledališče, pač pa le zaradi tega, ker so jih priredili igralci Elza Barbičeva, Angelca Sancin, Jožko Lukeš, Be-lizar Sancin in Modest Sancin pod pokroviteljstvom prosvetnega društva »Simon Jenko« in so jih izvajali 25. in 26. marca na Opčinah in Kontovelu ter 5. in 6. aprila v Avditoriju. Tudi to zvrst melodij je občinstvo z odobravanjem sprejelo. Po dosedanjih podatkih namerava gledališče v novi sezoni uprizoriti deset novih iger, od katerih bodo štiri igrane prvič v slovenščini. Mirne duše lahko trdim, da smemo zaznam,o-vati vsestransko močan napredek Slovenskega narodnega gledališča glede repertoarja in igre. LIKOVNA UMETNOST Na področju likovne umetnosti smo lahko ugotovili na splošno povedano ugoden razvoj in napredek tržaških slovenskih likovnih umetnikov. Stvarno pa smo v našem primeru to lahko videli na podlagi razstav, ki so jih pri- redili nekateri naši umetniki — v sezoni 1951-52. Bodisi po načinu prikazovanja, bodisi po nastavljanju novih problemov ali razširitvi prejšnjih problemov, bodisi po iskanju preciznej-šega izražanja in po preciznejšem izraževanju samem', bodisi po temeljitejšem obravnavanju že prej nastavljenih problemov in večji poglobljenosti reševanja nalog, ki si jih je vsak po- Pevski zbor Prosvetnega društva »Valentin Vodnik« iz Doline samezni umetnik postavil, bodisi po razgibanosti prikazanega in po raznolikosti vsebine itd. itd. je bilo opaziti krepak vzpon. Naši umetniki čutijo v sebi močno ustvarjalno silo. Razen tega smo v navedeni dobi nadaljevali s predstavljanjem likovnih umetnikov iz matične domovine naši slovenski in tržaški javnosti. V navedeni sezoni so razstavljali v galeriji »Scorpione« septembra meseca 1951 slikar Lu-kežič, novembra meseca Avgust Černigoj, januarja 1952 sta nam prikazala svojo umetnost slikar Riko Debenjak in kipar Karel Putrih, dva v Ljubljani živeča umetnika, maja meseca pa je prišel na vrsto Cesar. Vse razstave so bile dobro obiskane in razveseljivo je bilo dejstvo, da so si razstave ogledovali in komentirali mnogi mladi ljudje sami in pod vodstvom svojih profesorjev risanja na srednjih šolah. Zal smo pozneje prenehali z razstavami in bi bilo želeti, da bi naši umetniki imeli zopet možnost razstavljanja. GLASBENA MATICA Tudi glasbeno življenje se je zelo razgibano razvijalo. Glasbena Matica je uspešno in s pospešenim tempom nadaljevala s prikazovanjem našemu občinstvu umetniško visoko kakovostnih glasbenih umetnin. Tako smo imeli 6. oktobra 1951 koncert našega tržaškega Komornega zbora, 23. oktobra koncert pianista Antona Trosta in violinista Karla Rupla, 30. novembra nastop sopranistke Vilme Bukovčeve, mezzosopranistke Elze Karlovčeve. tenorista Mira Brajnika in pianista dr. Gojmira Demšarja, 15. decembra in 16. decembra simfonični koncert godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Sledil je 5. januarja 1952 koncert pevskega zbora Slovenske filharmonije. 18. januarja je bil koncert, na katerem so nastopili tudi nekateri naši domači umetniki: nastopili so solisti Rožica Kozmova, mezzosopranistka Justina Kralj-Vugova, basist Friderik Lupša, harfistka Jelica Pertot-Portograndijeva in pianist dr, Gojmir Demšar. 25. februarja so peli operni pevci Vanda Gerlovičeva, tenorist Rudolf Franci, basist Ladislav Korošec s sodelovanjem pianista dr. Danila Švare. Na komornem koncertu dne 7. maja smo slišali sopranistko Ondino Otta ter pianis'ko Damijane Bratuževo in dr. Gojmira Demšarja. 9. junija se nam je ponovno predstavil tržaški Komorni zbor. 23. junija je pel Slovenski vokalni kvintet iz Ljubljane in obenem je nastopila s samospevi mezzosopranistka Ana Safred iz Clevelanda. Novo sezono 1952-53 je otvoril 4. in 5. oktobra 1952 pevski zbor radia Zagreb, ki bi bil moral nastopiti že marca 1952 in je tedaj že prispel v Trst, pa ni mogel nastopiti, ker Avditorij ni bil na razpolago zaradi močnih izgredov italijanskih šovinistov. 22. oktobra pa sta nastopila violinist Igor Ozim in pianistka Hilda Horak-Casova.. Upešno glasbeno-vzgojno delo je vršila Glasbena Matica tudi s svojo glasbeno šolo. V preteklem letu je kar s petimi glasbenimi produkcijami svojih gojencev prikazala uspeh in napredek učencev. Prvi nastop gojencev je bil 21. februarja v Gregorčičevi dvorani, za širšo javnost so se pokazali učenci glasbene šole v Avditoriju dne 7. marca, prav tako je bila tretja produkcija v Avditoriju dne 3. junija. Za ožji krog so pokazali gojenci, koliko so napredovali, s produkcijo dne 5. junija v Gregorčičevi dvorani. Peti in zadnji nastop v preteklem letu pa je bil 25. junija v Avditoriju namenjen širši javnosti. Precej gojencev je nastopilo 7. februarja 1952 v radiu jugoslovanskega področja Trsta, dne 12. aprila v radiu Trst II in 18. junija na III. javni produkciji glasbene šole (Center) v Ljubljani. Mislim, da sem upravičen trditi, da je bilo tudi glasbeno življenje razgibano, uspešno, pestro, da so bile prireditve te vrste smiselno in dobro sestavljene in da so vsi ti koncerti nudili našemu občinstvu mnogo zadoščenja. Kulturna usedlina v naši zavesti se je obogatila prav gotovo v nemali meri tudi s temi glasbenimi prireditvami. PREDAVANJA Prikaz našega kulturno prosvetnega prizadevanja ne bi bil izčrpen, če ne bi omenili predavanj, ki so jih oskrbele v preteklem letu Narodna in študijska knjižnica ter slovenske tržaške žene pod njenim pokroviteljstvom in vodstvom. Tudi ta panoga izobraževalnega dela je občinstvu zelo dostopna in prijetna ter mu nudi veliko zadoščenje in sprostitev in je naši javnosti nujno potrebna, da pristorimo to, kar smo zamudili. Omenjena predavanja so v vsakem pogledu dosegla svoj namen in mnogo tega, kar so predavatelji povedali, je neizbrisno ostalo v našem spominu in zavesti. Ze v prvi polovici sezone 1951-52 so predavali doktor France Stele, dr. Fran Sijanec, dr. Izidor Cankar, prof. Lucijan Menaše o zgodovini slovenske likovne umetnosti. V letu 1952 pa smo dobili pregled o zgodovini slovenske glasbe in o zgodovini slovenskega naroda. Januarja meseca so predavali dr. Dragotin Cvetko o »Slovenski glasbi od Jakoba Gallusa-Petelina do romantike«, profesor Vilko Ukmar o »Slovenski glasbi od romantike do moderne« in dr. Valens Vodušek o »Slovenski sodobni glasbi«. V ciklu »Zgodovina slovenskega naroda« so predavali dr. Bogo Grafenauer o »Slovenski državnotvornosti v zgodnjem srednjem veku v luči države karantanskih Slovencev«, dr. Milko Kos o »Kmetu na Krasu Pred 500 leti«, dr. Fran Zvvitter o »Slovenskem nacionalnem vprašanju v politiki 19. stoletja«. V istem razdobju je Narodna in študijska knjižnica prevzela pokroviteljstvo nad ciklom predavanj, ki so obravnavala slovenske pesnice. pisateljice in kulturne delavke, za katera so dale pobudo tržaške Slovenke. Na prvem literarnem večeru 25. oktobra 1951 je predavala univerzitetna profesorica dr. Marja Borš-nikova o Marici Nadlišek-Bartolovi in literarnem krogu, ki se je zbiral okoli prvega ženskega glasila »Slovenke«. Ista predavateljica je govorila 22. novembra o pisateljici Zofki Kvedrovi. Na tretjem literarnem večeru 20. decembra je dr. Josip Kosovel podal pregled književne tvornosti Vide Jerajeve, Anice Cerne-jeve, Mire Miheličeve in Manice Komanove. 24. januarja 1952 je imela uvodno besedo prof. Valerija Glavičeva, katera je prikazala umetnost Lee Faturjeve, like Vaštetove, Mimi Ma-lenškove, Dore Grudnove in Vide Tauferjeve. Na petem literarnem večeru 28. februarja je obravnaval dr. Josip Kosovel umetnost Marije Kmetove, Branke Jurčeve, Erne Muserjeve, Katje Spurove in Maričke Znideršičeve. Na zadnjem literarnem večeru v sezoni 1951-52 je govorila prof. Nada Ruplova o slovenskih pesnicah Lili Novy, Mili Kačič, Vidi Brest, Adi Škerl, Mari Samsa, Radi Jelinčič. Ti literarni večeri so skupno s prej navedenima predavanji pestro poživili niz vseh ostalih naših kulturnih manifestacij. LJUDSiKO-PROSVETNO DELO Na tem področju prosvetnega delovanja lahko beležimo vrsto večjih in manjših prireditev. Te prireditve so prireditve diletantskih družin in segajo zato globoko med narod. To ljudsko umetniško prizadevanje zajame lahko z najrazličnejšimi nastopi najširše množice in zaradi tega je velike važnosti za krepitev osnov naše narodne samobitnosti v našem narodu. Umetniško delo naših ljudsko-prosvetnih družin pride običajno najbolj do izraza v dramatiki, predvsem pa v petju. Več ali manj so nam vsem, znane naslednje pevske družine, ki so povečini odseki prosvetnih društev. Pogostem a pa se je vse delovanje prosvetnih društev osredotočilo prav v teh pevskih družinah. Naj torej navedem te pevske zbore in upam, da nisem nobenega izpustil: Pevski zbor »Ivan Vojko«, Prosek-Kon-tovel; »M. Matjašič«, Barkovlje; »Valentin Vodnik«, Dolina; »Igo Gruden«, Nabrežina; »Lonjer-Katinara«; »Sempolajski oktet«; »Tržaški zvon«; »Slavko Škamperle«, Sv. Ivan; »Slovenec«, Boršt; Pevski zbor iz Saleža; Pevski zbor Plavje; »Ivan Cankar«, Trst-Sv. Jakob; novoustanovljeni moški zbor »Lipa« v Bazovici; pevski zbor iz Padrič; mladinski pevski zbor v Velikem Repnu. Pri tem naštevanju naj omenim, da je bilo n. pr. delovanje »Škampe rl a« že precej časa resno ovirano zaradi bolezni in smrti pevovodje, našega skladatelja Franca Venturinija, in zaradi pomanjkanja prostorov. Prav tako je svoje delovanje prekinil, upajmo da le začasno, pevski zbor »Ivan Cankar«, ki je bil svoje dni odličen in katerega življenje sega še v dobo ilegale pred drugo svetovno vojno. Vsem nam je znana vnema Sent-jakobčanov in njihovega pevovodje Švare. V tem društvu je še zubelj življenja, ker se z vso vnemo vadi in nastopa njegov tamburaškl zbor. V Borštu je v zboru precej mladine in se bavi predvsem z narodnimi pesmimi. Vodi ga pevovodja Drago Peta ros. Prav tako ima zelp dobro bodočnost, ker ga predstavlja predvsem mladina, mladinski pevski zbor v Velikem Repnu, ki ga vodi Mirko Guštin. Zdele so se mi potrebne te kratke opazke, ker nam' je iz njih razvidno, s kakšnimi težavami se morajo boriti naša društva in kako je pomembno sodelovanje mladine. Na tem mestu nisem upošteval Komornega zbora, ker o njem je govora pri pregledu dela Glasbene Matice. Pogostoma sem imel priliko slišati naše tamburaše ali pa brati v časopisnih poročilih o njihovem sodelovanju. Doslej obstajajo tam.bu-raške skupine prosvetnega društva »Ivan Cankar«, mladinski zbor, ki ga sestavlja dec a od 10 do 14 let, tamburaškl zbor odrasle mladine, ki je nastal po prizadevanju prosvetnih društev »Simon Jenko« in »Simon Gregorčič« iz Skorklje ter tamburaški zbor na Opčinah. Prizor iz »Lojtrce« v izvedbi dramske družine Prosvetnega društva »Ivan Vojko« s Proseka-Kontovela Pevski zbori so nastopili bodisi samostojno bodisi po več zborov na isti prireditvi, nekateri bolj nekateri manj pogostoma, kot so pač imeli možnost, da se pripravijo. Pri pregledu nastopov, koncertov, sodelovanj sem naštel v sezoni 1951-52 in v 1952. letu 64 nastopov. Upoštevati moramo pri tem, da pri sestavi tega pregleda nismo imeli še podatkov o tem, kar je bilo v zadnjih mesecih prejšnjega leta. Težko je pri kratko odmerjenem prostoru upoštevati vse prireditve. Zaradi nekakšnega prerez-nega pregleda naj navedem le nekatere primere. Tako so nastopili na Prešernovi pr.'Slavi v Avditoriju 16. februarja vsak s svojim programom pevski zbor iz Barkovelj, Lonjerja, Tržaški zvon, Dolina, Škamperle, Prosek-Kon-tovel, Komorni zbor. Pevski zbori Nabrežina, Dolina in Tržaški zvon so priredili 17. februarja koncert v Boljuncu. 26. aprila je nastopil tudi z lastnim programom pevski zbor »Ivan Vojko« Prosek-Kontovel, ki pa je imel važno vlogo z zborovskim petjem in z nastopom svojih solistov pri spevoigri »Lojtrca«. Kot primer skupnega sodelovanja naj navedem še koncert v Sempolaju s sodelovanjem zborov iz Bazovice, s Proseka-Kontovela, iz Nabrežine, Doline, Sempolaja in zbora iz Gorice dne 31. avgusta. Na spominski svečanosti za pokojnim Francem Venturinijem v Boljuncu so nastopili pevski zbori od Sv. Ivana, iz Boršta in Doline. Dolin- ski pevski zbor je organiziral v dnevih od 31. maja do 2. junija turnejo v Ljubljano, Trbovlje, Rogaško Slatino in Celje. Lep uspeh so doživeli tudi Barkovljani na svojem izletu združenim s koncertom v Tomaju 28. oktobra. Zaradi dobre kvalitete sporeda in petja, ki ustreza zahtevam radijskega prenosa, kateri lahko zadovolji z dostojno višino prednašanja, smo slišali v preteklem letu večkrat nekatere naše zbore pri radijskih oddajah Radia Trst II in Radia jugoslovanske cone Tržaškega ozemlja v Kopru. Imel sem priliko ugotoviti naslednje zbore pri teh radijskih prenosih: Tržaški zvon, Lonjer-Katinara, Dolina, Nabrežina, Bar-kovlje, Prosek-Kontovel, Sempolaj, Škamperle. Naši zbori so nastopili s skupnim petjem pri raznih množičnih manifestacijah kot n. pr. za 1. maj, pri proslavi spomina bazoviških žrtev v Bazovici, pri spominski svečanosti za openske žrtve na openskem strelišču, pri narodnem taboru v Bazovici ob priliki londonskega mešetarjenja itd. itd. Zal sem ta pregled lahko sestavil povprečno z navedbo nekaterih primerov. Marsikaj bi še bilo treba navesti. Pri pregledovanju dela dramskih družin sem ugotovil, da je v naših društvih precej zanimanja tudi za to zvrst umetniškega izživljanja. V tem pogledu je bila pridnejša dežela nego mesto. Kratek in morda nepopoln pregled prireditev nam bo to pokazal. Januarja meseca je dramska družina iz Boršta uprizorila Ribičičeve »Vraže«, Skedenj je igral marca Gove-karjevo enodejanko »Čitalnica pri branjevki«, istega meseca je dramska družina iz Sempolaja nastopila z enodejanko Radoslava Silvestra »Botra Verga«, družina od Sv. Križa je prav tako marca meseca pokazala Molierovo tro-dejanko »Jurij Tepček ali osramočeni zakonski mož« (George Dandin). Konec marca je Lonjer-Katinara gostoval v Šmarjah z Ogrinčevo veseloigro v treh dejanjih »V Ljubljano jo dajmo«. »Ivan Cankar« je igral enodejanko »Dva raztrganca« in sicer v Herpeljah-Kozini in v Dolini. Spevoigro »Lojtrca« prosvetnega društva »Ivan-Vojko« Prosek-Kontovel v Avditoriju in doma sem že omenil na drugem mestu. V okviru ljudsko-prosvetnega delovanja so se vršila še poljudna predavanja, filmske predstave filma za mladino pa tudi za odrasle —-»Kekec« in lutkovne igre. Izkazalo se je, da so predavanja ilustrirana s skioptičnimi slikami, lutkovne predstave in filmske predstave zelo privlačne. Za najmlajše so prav posebno važne lutke. Ce bi nam prostor dopuščal, da bi primerjali delovanje v preteklem letu s prejšnjimi sezonskimi razdobji navedeno število nastopov, število delujočih pevskih in dramskih družin in drugih prireditev in delovanj, bi videli, da smo povprečno ostali v zadnjih dveh letih približno na isti višini. Vendar je tu pa tam viden majhen porast. Vsekakor lahko domnevamo, da je težnja vseh še vedn.o močna in zato je upati, da tudi v bodoče ne bo popustila, temveč da bo postala še močnejša. Vse panoge so enako važne in pri nobeni ne smemo popustiti. Druga z drugo se dopolnjujejo in pospešujejo. Kot vsako leto je tudi preteklo leto Sloven-sko-hrvatska prosvetna zveza priredila veliko javnih prireditev z izredno visoko umetniško kvaliteto, ki je slonela na umetnosti, ki je vzrastla med ljudstvom. Dne 14. in 15. junija je gostoval v Trstu na prostem na stadionu »1. maj« Državni ansambel narodnih plesov in pesmi Makedonije z jugoslovanskimi narodnimi plesi in pesmimi pod vodstvom svojega ravnatelja prof. Cučkova. Občinstvo je bilo naravnost očarano nad tolikim narodnim bogastvom, ki so ga nakopičili jugoslovanski narodi v svojih narodnih plesih, pesmih in nošah. S sinovi in hčerami naših izseljencev v Združenih državah Severne Amerike smo stopili v stik pri prireditvi kulturne skupine »Tamburice«, katero sestavljajo študentje iz Pittsbur-ga in ki jo vodi prof. Matt. Gouse. S skupino je potovala po Jugoslaviji in v obeh področjih Tržaškega ozemlja tudi novinarka Vida Ponikvarjeva, urednica »Svobodne besede«. Njihov zanimiv in pester spored je sprejela naša javnost z velikim navdušenjem. Zadoščenje tamburašev in navdušenje naše množice je bilo nepopisno, ko so jim tržaški Slovenci po svojem predstavniku med samim izvajanjem programa darovali tržaško slovensko narodno nošo. Ne moremo in ne smemo iti mimo spominske svečanosti ob 32. obletnici požiga Narodnega doma, katero je priredil Odbor za slovenski osrednji kulturni dom v Gregorčičevi dvorani. Pri tej globoko občuteni spominski svečanosti so govorili zastopniki Slovensko-hrvatske prosvetne zveze, Slovenske prosvete, Slovenske prosvetne Matice in Kulturne Matice, Skupine neodvisnih Slovencev. S te svečanosti je bila odposlana spomenica na razne pristojne oblasti, vlade in organizacije. V glavnem lahko rečemo, da je bilo kultur-no-prosvetno življenje zelo živahno, čeprav bi si želeli, da bi se ravno na področju ljudske prosvete delovanje še bolj razširilo. Predvsem bi morali zanesti ljudsko-prosvetno delovanje še v razne kotičke naše dežele, kjer še ni prišlo do prave razgibanoti. Na narodno zavest bodo prav gotovo vplivale povsod najbolje ljudske umetniške prireditve. Mislim, da je stanje, do katerega smo prišli, dobra podlaga za nadaljnji razvoj. SEDEM LET SLOVENSKE ŠOLE NA TRŽAŠKEM DRAGO PAHOR. »Kljub burji in viharju raste v slovenskih šolah zdrav mladi rod in se pripravlja, da bo prevzel našo kulturno dediščino in jo pomnoženo predal novemu pokolenju.« S temi besedami smo zaključili pred dvema letoma naš koledarski pregled slovenskega šolstva na Tržaškem ozemlju. Ce je bila takrat naša sodba pravilna, je toliko bolj sedaj: po dveh letih, kljub neugodnim razmeram, kljub brezbrižnosti odgovornih šolskih oblastev, ki so slovenski šoli pisana mati, raste naša šola iz svoje lastne notranje moči. Upravičenost gornje sodbe potrjuje zlasti nekaj zunanjih znakov, ki jih lahko opazi tudi vsak laik. Afirmacija naših šol na lanskem risarskem natečaju, ki ga je bila razpisala ECA, velik uspeh slovenske nižje gimnazije na letošnjem risarskem natečaju tovarne za učne pripomočke FIM iz Turina; šest številk »Literarnih vaj«, ki so jih v ličnih tiskanih zvezkih napisali naši srednješolci, odr lične prireditve skoro vseh šol, srednjih in osnovnih, ob zaključku šolskega leta in ob isti priliki organizirane šolske razstave so dejstva, ki jih mora vsakdo pozitivno oceniti. Manj oprijemljivo, zlasti za bežnega opazovalca, je boljšanje učnih uspehov v šolah, zlasti ker se pred našo javnostjo ti uspehi kažejo v rezultatih redovanja, ki pa ustvarjajo posebno na srednjih šolah ob prvem tromesečju preplah med študirajočo mladino in med starši. Posnemajoč italijansko prakso, ocenjujejo profesorji v prvem tromesečju s tako strogostjo, da je redovanje bolj kot merilo znanja le neke vrste »memento« dijakom, naj se učenja poprimejo še z večjo prizadevnostjo. Razlika med pozitivnimi učenci v prvem tromesečju, ob zaključku šolskega leta in po jesenskih popravnih izpitih bi potrjevala gornjo trditev. Vi lanskem šolskem letu je izdelalo razred: v I. tromesečju na realni gimnaziji na klasični gimnaziji na trgovski akademiji na učiteljišču na nižji gimnaziji 16.30% 27.69 % 12-50% 8.53% 27.49% ob koncu šolskega leta 38.93% 50.— % 35.00 % 33.58 % 40.52 % po popravnih izpitih 80,15% 93,75 % 79,00 % 83,59 % 87,47 % Končni izid sicer nas ne more zadovoljiti popolnoma, ker kaže, da je odstotek repetentov še vedno za slovenske šole neprimeren, kar je posledica »izvirnega greha« naše šole, da je po sistemu in programu vezana na italijansko šolo, ki je, kot je splošno znano, nujno potrebna temeljite reforme. Po svoji notranji vrednosti se italijanska šola torej ne more postavljati nad slovensko, zato pa ji hočejo vsi iredentistični krogi, od- govorni in neodgovorni, vrniti nekdanjo nekulturno raznarodovalno poslanstvo. Zato je slovenska šola izpostavljena nepretrgoma nasprotni propagandi in pritisku, ki je vedno silnejši. Oglejmo si sedaj razvoj posameznih vrst šol v letih od obnove slovenskega šolstva do danes. OTROŠKI VRTCI Pričnimo kar pri ustanovah za predšolsko vzgojo. Šolsko leto Število vrtcev Število otrok državnih -C i a zasebnih ■ Skupaj skupno povprečno na en vrtec 1945 - 1946 2 2 4 291 72.75 1946 - 1947 — 3 6 9 612 66.88 1947 - 1948 9 4 2 15 832 55.46 1948 - 1949 10 4 3 17 604 35.53 1949 - 1950 14 4 2 20 802 40.01 1950 - 1951 14 5 2 21 821 39.09 1951 - 1952 15 5 2 22 968 55.00 Sprednja razpredelnica je zgovorna slika razvoja slovenskih otroških vrtcev. Veliko število zasebnih otroških vrtcev v letu 1946-47 kaže, da smo se morali Slovenci že v prvih letih po osvoboditvi zatekati k privatni iniciativi in Prizor iz igrice »Triglavska roža« na bazovskl osnovni šoli da smo dosegli šele v šolskem letu 1947-48, da je začela državna ustanova za vrtce prevzemati zasebne vrtce v svojo upravo. Za vsak novi vrtec, zlasti v narodnostno mešanih krajih, bodisi v predmestjih, bodisi na podeželju, se je bilo treba vztrajno in nenehno zavzemati; še danes ni dobojevana borba za vrtca v Ulici sv. Frančiška in v Ulici Donadoni, za predmestne vrtce v Kolonji, na Vrdelci in Ro-colu ter za vrtec na Proseku. Zanimivo je tudi povprečje vpisanih otrok. Padec v letih 1947 do 1949 gre delno na račun, novih vrtcev v manjših krajih, kjer je že iz objektivnih razlogov manj otrok, toda najob-čuitnejši padec je vendarle posledica manjšega števila otrok in ne v zadnji meri nesrečne resolucije Kominforma, ki je tudi v vprašanju narodnostnih pravic in dolžnosti zanesla zmedo med slovenski proletariat. Zadnja leta pa kaže razvoj na lahek porast otrok v slovenskih vrtcih. OSNOVNE SOLE Razvoj slovenske osnovne šole nas mora vzdramiti k večji pažnji in k večji aktivnosti v obrambi in spoštovanju naših osnovnih nacionalnih pravic, da obiskujejo slovenski otroci slovensko šolo. V primeri s šolskim letom 1951-52, ko so šteli prvi razredi 270 učencev, smo z novinci v tekočem šolskem letu prvi razred s 483 učenci skoraj podvojili, toda to nas ne sme zadovoljiti. Podatki v naslednji razpredelnici nam kažejo le preglobok padec učencev slovenskih šol, da bi ostali ob njem ravnodušni. Osnovne šole Razmerje Šolsko leto Sol Učencev v % 1945-1946 35 4185 99.50 1946-1947 37 4206 100.00 1947-1948 41 4165 99.02 1948-1949 41 3769 89.61 1949-1950 41 3428 81.50 1950-1951 40 2884 68.56 1951-1952 39 2320 55.15 Primerjava je izvršena na osnovi najvišjega števila učencev v šolskem letu 1946-1947. Res je sicer, da je k občutnemu padcu prispeval padec števila rojstev v vojnih letih, toda napačno bi bilo in nojevi politiki podobno, če bi si zakrivali oči pred dejstvom, da so mnogi slovenski starši popustili v svojem narodnem ponosu in zavednosti in so svoje otroke vpisali v italijansko šolo', kar opravičujejo v prvi vrsti z vprašanjem zaposlitve' in kruha. Skrbno proučevanje tega vprašanja pa je pokazalo, kako nestvarno je šovinistično geslo, da se s slovenskim spričevalom ne more priti do kruha. Res se je tu in tam primerilo, da so šovinistični delodajalci odklonili sprejem absolventov slovenske šole, toda na drugi strani imamo mnogo primerov, da so slovenski mladinci dobili zaposlitev, zlasti v trgovski stroki, prav zato, ker so dokazali svoje slovensko šolanje. Na padec vpisov v sloven-so šolo pa so v veliki meri vplivali tudi izrazito politični momenti; italijanska iredentistična propaganda o povratku italijanske suverenosti na Tržaško, končno pa tudi napačen odnos kominformistov do narodnosti. Da je slovenska šola v Božičih v Miljskih hribih ostala brez učencev in je zato prenehala, je v nemajhni meri kriv tudi kominformistični falzi-fikat internacionalizira. SREDNJE SOLE Kritično stanje, ki je zajelo slovenske osnovne šole na Tržaškem, se na srednjih šolah za sedaj še ne odraža. Nasprotno kažejo slovenske srednje šole prav razveseljiv razvoj in napredek. V porastu dijaštva srednjih šol pa se opaža posebna orientacija v tehnično smer, kar kaže visoko število dijakov strokovnih obrtnih šol v Trstu, na Opčinah, v Nabrežini, Sv. Križu, v Dolini in na Proseku. Te številke kažejo, da je utemeljena zahteva po slovenski srednji tehnični šoli, ki pa jo zaman zahtevamo od odgovornih oblasti, prav tako kot dvoletno trgovsko in kmetijsko šolo. Razvoj slovenskega srednjega šolstva prikazuje naslednja tabela s številom dijaštva za vsako šolsko leto na posameznih šolah: ŠOLA Š o l s k o l e t o 1945/46 1946/47 1947/48 1948/49 1949/50 i 1950/51 1951/52 Višja realna gimnazija 111 133 124 153 173 189 195 Učiteljišče — —- 26 67 88 107 128 Trgovska akademija 48 78 76 97 116 117 100 Nižja gimnazija 518 614 580 533 567 583 572 Stroko; na industrijska šola.. — 68 164 184 214 309 383 Strokovna trgovska šola .... — 126 175 188 152 151 167 Strokovni trg. tečaj - Katinara — 41 47 47 50 35 28 Strokovni ind. tečaj - Opčine . . — — 10 33 44 70 104 „ „ „ - Prosek .. — — 16 20 16 31 32 „ „ „ - Nabrežina — 21 42 55 59 80 64 „ ,, „ - Sv. Križ. . — — — — — 43 „ „ ,, - Dolina . . — — — — — 47 Strok. kmet. tečaj - Plavje .. — — — _ — 18 18 SKUPAJ 671 1081 1260 1377 1479 1690 1884 V prihodnjih letih je pričakovati, da bodo »suha leta«, ki za osnovno šolo že minevajo, kakor je videti iz podvojenega števila vpisanih v prvi razred, zajela srednjo šolo. Skrb nas vseh in ne v zadnji meri našega učiteljstva in profesorjev je, da prebijemo ta »suha leta« brez škode za obstoj in razvoj naših srednješolskih zavodov. SLOVENSKO ŠOLSTVO V ITALIJI TONE GORJAN Fašistični duh narodne nestrpnosti, ki ga manifestirajo v odnosu do Slovencev pod Italijo prav vsi, od najvišjega vladnega in upravnega organa, preko časopisja in raznih organizacij do šovinističnih posameznikov, od skrajne mi-sijevske desnice, preko »demokratov« najrazličnejših stopenj do »socializmov« vseh odtenkov, se najočitneje odkriva v vsej svoji nemoralnosti prav na primeru slovenskega šolstva. Nizkotna hinavščina, ki se kaže v nasprotju med besedami in dejanji odgovornih krogov ponižuje italijanske oblastnike v sužnje svojih megalomanskih imperialističnih strasti. BESEDE.., Italijanski ministrski svet je 15. julija 1945 sprejel sledečo izjavo: »Italijanska vlada ponovno poudarja, da mora demokratična prenovitev države nujno uvesti vrsto posebnih jamstev za državljane ne-italijanskega jezika. Dopuščena in zajamčena bo raba njihovega jezika ne le v privatnih in trgovskih odnosih, temveč tudi s političnimi, upravnimi in sodnimi oblastmi. V krajih, kjer živijo v znatnem razmerju državljani neitall- janskega jezika, bosta zagotovljena v javnih šolah pouk in raba materinega jezika.« Ta beseda je veljala tudi za Beneško Sloveni, jo, saj je prefekt dr. Candolini v Vidmu poslal 16. septembra 1945 pismo slovenskim duhovnikom v Beneški Sloveniji, kjer je med drugim napisal: »Želim, da se v polnosti spoštuje pravica do razvoja slovenske narodnosti v življenjskem okviru italijanske države in bom v tem pogledu izdal vsa potrebna navodila . . .« Vse te lepe besede so dobile zakonsko moč ne le v 15. členu mirovne pogodbe, s katerim italijanska republika jamči zaščito narodnih manjšin, temveč tudi v 6. členu ustave, to je temeljnega zakona, ki se glasi: »Republika ščiti s posebnimi zakoni jezikovne manjšine.« DEJANJA. .. Posebnih zakonov, ki so bili napovedani, ni. Slovenske šole v Italiji tudi še niso uzakonjene in ne kaže, da bi v doglednem času bile. Neuzakonjene šole nimajo seveda stalnega učiteljstva; nestalnost, ki ne jamči slovenskim vzgojiteljem niti jutrišnjega dne, pa jim mehča hrbtenice, da bi bil Cankar v velikih škripcih, če bi prišel sedaj na Goriško, da si poišče med slovenskimi vzgojitelji vzgled za — Jer- mana, medtem ko bi dobil tam dovolj Hvastij in marsikatero Geni. Demokratična fronta Slovencev čaka še vedno odgovora na svojo spomenico, ki jo je izročila 9. junija 1949 predsedniku vlade De Ga-speriju v Rimu in v kateri zahteva, da se uredi slovensko šolsko vprašanje na Goriškem in v Beneški Sloveniji po črki in duhu ustavnih Toda ta vztrajni molk ne pomeni nezanimanja italijanskih odgovornih krogov za slovensko šolo. O, zanimajo se zanjo in še kako! Po stoterih kanalih izvajajo na slovenske starše moralen pritisk in, kjer le morejo, tudi gmotnega, kako bi jih prisilili, da vpišejo svoje otroke v italijansko šolo. Toda to jim ne uspeva po njihovih računih dovolj hitro, pa posegajo tudi po radikalnejših in bolj očitnih sredstvih: vsem otrokom optantov so prepovedali hoditi v slovenske šole, v Beneški Sloveniji pa so nagnali nad starše, ki so poslali svoje otroke v slovensko šolo na Goriško fi-nancarje, karabinjerje in učitelje ter svetno in cerkveno gosposko. In ko vse to še ni zaleglo, so mislili, da smejo izrabljati tudi avtoriteto sodnije in so poklicali slovenske starše iz Benečije pred sodnika, da jih »prepriča«, naj vzamejo otroke iz slovenskih šol. Toda med beneškimi Slovenci ne bodo mogli več zaustaviti želje po narodnem' preporodu, po šolanju otrok v materinem jeziku. Zadnje v vrsti vseh teh barbarskih šovinističnih dejanj prepoveduje beneškim otrokom hoditi v slovenske šole, z izgovorom, da ne razumejo ti otroci knjižne slovenščine. Nesmiselnost in nevzdržnost tega »argumenta« ne potrebuje komentarja. Qb dejstvu, da je bilo prisiljeno zapustiti slovenske srednje šole kar 53 dijakov, otrok optantov, nam postane šele pomemben porast števila dijakov slovenskih srednjih šol. V vseh letih po povratku italijanske uprave so dosegle slovenske srednje šole prav lansko šolsko leto najvišje število dijakov. Naše ljudstvo hoče ohraniti in razvijati svojo slovensko šolo še naprej. Zato seveda ne more biti zadovoljno z dosedanjo diskriminacijsko šolsko politiko. Predvsem bo morala italijanska uprava spoznati, da ji raznarodo- KLJUB VSEMU . . . Ko pretresamo stanje slovenskega" šolstva ob upoštevanju zgoraj opisanih neugodnih sil, ki so slovenski šoli sovražne, moramo ugotoviti, da je v takih pogojih slovenska šola dokazala kljub vsemu svojo življenjsko moč. Na osnovnih šolah je sicer padlo število učencev od 1562 v šolskem letu 1947-48 na 866 učencev v šolskem letu 1951-52, torej kar za 44.5%, toda upoštevati moramo, da so prav v teh letih prihajali v šolo vojni letniki, ko je bilo leto za letom, zlasti po letu 1943, vedno manj porodov. Dobršen del upada števila učencev na slovenskih osnovnih šolah gre torej na račun neugodnih medvojnih demografskih razmer, kar dokazuje tudi letošnji vpis otrok v prvi razred osnovnih šol. Letos so stopili v šolo novinci rojeni leta 1946, zato pa imajo letošnji prvi razredi na slovenskih šolah nekaj več učencev kot prvi razredi v lanskem šolskem letu, kar je vendarle napredek. Po skrbnem preračunavanju smatramo, da je šteti pri zmanjšanju števila učencev slovenskih osnovnih šol štiri sedmine demografskemu primanjkljaju, a nekako tri sedmine znižanja je rezultat diskriminacije Slovencev po vladi, upravnih organih in šovinistični javnosti. V vrsto diskriminacij slovenskega šolstva spada tudi ukinitev slovenske šole v Krminu z nadomestilom v Plešivcu. Zelo zgovorna priča življenjske volje našega ljudstva v Italiji so tudi številke Iz statistike slovenskih srednjih šol, ki jih objavljamo tu spodaj. valna akcija z otroškimi vrtci ne dela časti in ji ne prinaša niti koristi. Poleg petih slovenskih otroških vrtcev (dva sta v Gorici, po eden v Standrežu, Podgori in na Oslavju) bo 'treba odpreti še otroške vrtce v Steverjanu, v So-vodnjah in v Doberdobu. Od te zahteve gori-ški Slovenci ne bodo nikoli odstopili, kakor se tudi ne bodo odpovedali borbi za popolno ureditev vprašanja slovenskega šolstva v smislu svojih zahtev, ki so jih v spomenici Demokratične fronte Slovencev predložili rimski vladi. ŠOLA Število dijakov v šolskem letu 1947/48 1948/49 1949/50 1950/51 1951/52 Nižja srednja šola 166 133 90 133 139 Gimnazija - licej 51 63 67 56 55 Učiteljišče 42 43 43 44 50 Nižja strok, šola 87 120 128 160 153 Skupaj 346 359 328 393 397 LJUDSKO ŠTETJE LETA 1951 V TRSTU BORIS RACE Zavezniška vojaška uprava je odredila, da se izvede ljudsko štetje na anglo-ameriškem področju Svobodnega tržaškega ozemlja 4. novembra 1951, torej na isti dan kot v Italiji. S tako odločitvijo in z uveljavitvijo italijanskega zakona brez kakršnih koli popravkov je vojaška uprava ponovno dokazala, da stremi za čim večjo povezavo našega področja z Italijo. Poleg splošne škode, ki jo povzroča taka politika vsem Tržačanomi, smo Slovenci in Hrvati še posebej in občutno prizadeti prav s tem štetjem. Italijanski zakon, po katerem se je vršilo štetje na Tržaškem, ne ustreza niti italijanski stvarnosti, ker popolnoma opušča rubriko o narodnosti, kljub temu, da sta v okviru italijanske republike dve močni narodni manjšini: slovenski na Goriškem in v Beneški Sloveniji in avstrijska na Južnem Tirolskem. Popolnoma nesprejemljiv je tak zakon na Tržaškem ozemlju, kjer živijo tri narodnosti in sam statut ozemlja poudarja enakopravnost Slovencev in Italijanov. Torej je pri taki narodnostni strukturi vsako štetje brez rubrike o narodnosti nepopolno, neznanstveno in politična špekur lacija. Taktika Italije glede narodnostnega štetja je ostala od fašističnih časov ista. Fašizem je zaradi svojih imperialističnih načrtov, zaradi, opravičevanja teh načrtov in priprave na vojno, ki naj bi te načrte uresničila, hotel enotno Italijo, politično in narodnostno. Oznanil je, da je v Italiji samo italijanska narodnost in. je s prepovedjo uporabe manjšinskih jezikov (slovenskega, hrvaškega in nemškega) in z uni- Iz gornjih podatkov razvidimo, da se je število stalno bivajočega prebivalstva dvignilo na vsem področju od zadnjega štetja 1936. leta za čevanjem manjšinskih šol hotel tudi to doseči. Naravno je, da je bila zato pri ljudskih štetjih 1931 in 1936 za fašizem rubrika o narodnosti nepotrebna in škodljiva. Ce se današnja Italija ravna po istih načelih v okviru svojih meja in če isto doseže tudi od Zavezniške vojaške uprave v Trstu, pomeni, da je štetje narodnosti tudi današnji Italiji škodljivo. In to tudi je, ker bi ji samo priznanje, da živijo Slovenci in Hrvati v okviru italijanske republike in na Tržaškem, ki ga Italija šteje že za svojega, oslabilo »moralno« pravico po nadaljnjem osvajanju jugoslovanskega ozemlja. Torej nas Slovencev ne sme biti niti na Goriškem niti v Beneški Sloveniji niti na Tržaškem, zato da ne prekrižamo načrtov italijanskega imperializma! Čeprav bi štetje narodnosti pri nas danes ne dalo še daleč točne slike zaradi gospodarskega, moralnega in fizičnega pritiska, ki se danes izvaja na Slovence, so slovenske politične organizacije proti tako očitni krivici protestirale in so izjavile, da na tej osnovi in po takem postopku izvedeno ljudsko štetje ne ho moglo služiti ugotovitvi narodnostnega stanja na Tržaškem. Eno leto po izvedenem štetju niso še bile objavljene dokončne številke, ki bi služile za podrobno analizo. Po tem, kar je bilo doslej priobčenega, smo izvedeli, da so bili vsi podatki poslani v Osrednji statistični urad v Rim, »da bo z elektrostatičnimi napravami ugotovil dokončne rezultate«. Objavljene provizorne številke so sledeče: 25.657; od tega samo v tržaški občini za 23.520 enot. Kolonizacija je bila po vojni torej dobro izpeljana. Slovencev med temi tisoči praktično Stalno bivajoči prebivalci Prisotni prebivalci OBČINE Štetje 21.4. 1936 Štetje 4. 11.1951 Porast ali zmanjšanje Štetje 21.4.1936 Štetje 4.11.1951 Porast ali zmanjšanje TRST 248.379 271.899 + 23.520 252.437 271.452 + 19.015 Milje 10.891 12.494 + 1.603 10.507 12.568 + 2.061 Dolina 4.922 4.798 - 124 4.796 4.759 — 37 Devin-Nabrežina . 4.343 5.140 + 797 4.409 4.410 + 1.001 Zgonik 1.392 1.324 68 1.377 1.319 — 58 Repentabor .... 645 574 — 71 616 588 — 28 Anglo-ameriško področje .... 270.572 296.229 + 25.657 274.142 296.096 + 21.954 ni. Zanimivo je, da se je število povečalo v občinah z italijansko uipravo, ki je naseljevanje forsirala z vsemi sredstvi, z zaposlitvijo in gradnjo stanovanj za priseljence, dočim se je prebivalstvo slovenskih občin zmanjšalo z razliko devinsko-nabrežinske občine, ki ji italijanski iredentisti posvečajo posebno pažnjo in gradijo naselja za italijanske priseljence, ki naj bi ustvarili nacionalni most med Trstom in italijansko republiko. Da je v tej občini prisotnih več od stalno bivajočih, je treba očitno pripisati dejstvu, da se to naseljevanje vztrajno nadaljuje in' da si zadnji prišleki še niso utegnili pridobiti listin o stalnem bivanju. V Trstu se na račun Slovencev dogaja Isto. Mesto se načrtno širi predvsem v spodnjo okolico, ki je nekoč bila slovenska. V novozgrajene zgradbe po vojni, ki so zrasle pri Siv. Arni, pri Sv. Alojziju, pri Sv. Ivanu, na Greti in drugod, so se vselili samo Italijani. V kakšnem obsegu se to vrši 30 let, nam dokazuje naslednja razpredelnica: Odstntek prebivalstva občine Trst, bivajočega v mestu, v spodnji in zgornji okolici LETO Mesto 0 0 Spodnja okolica 0' - 0 Zgornja okolica % 1921 67 29 4 1931 63.6 32.4 4 1936 608 34.6 4.6 1951 57.2 38 4.8 Odstotek prebivalstva! ki biva v središča mesta, se manjša, medtem ko naglo narašča odstotek prebivalstva v spodnji okolici, ki postaja tako vedno bolj italijanska. Zgornje številke dovolj zgovorno kažejo, kako vztrajno in potrpežljivo opravlja svoje delo italijanski imperialistični stroj. Današnje gospodarske potrebe Trsta — ki so manjše prav zaradi popolne gospodarske povezave z Italijo — ne terjajo novih priseljencev, in ven.tar to priseljevanje Italija forsira samo zaradi spremembe etničnega sestava področja. Zemljevidna skica severnozapadnega področja terskih Slovencev NAJZAHODNEJŠA POSTOJANKA SLOVENSKEGA JEZIKOVNEGA PROSTORA POTOPISNO — ETNOGRAFSKA ČRTICA RIHARD OREL Breg — v ondotni domači izreki Brijeh, in tako se to ime tudi logistično priklada vasici, ležeči na sesedenih plazeh v podnožju melinastih drčin, nastalih v davnih tisočletjih zaradi velikih nalivov, nanesenih splazenih zemljin in grušča. Pogorje, ki se dviga in vleče premo od vzhoda od doline Tera proti zahodu, liki stena pre-graja nad naseljem je po zobu časa ob vrhovnih obrobjih vse čipkasto razjedeno in obsega na zemljevidu označene vrhove z nadmorsko višino 1600-1700 m. Vasica sama pa leži 575 m nad morjem. Oznaka Breg je na Slovenskem jako običajna:; na Goriškem jih imamo več, n.pr. dve v Brdih. Nekod na Vipavskem: imajo oznako. breg za vinograd, ker ti se nahajajo' po brežinah gričevja. Vasica Breg (laško Pers) sestoji iz treh naselij,, ležečih na črti, dolgi la dva kilometra in v smeri od vzhoda proti zahodu. Prvo naselje je Zgrban, ali Zgarban, oznaka je nastala zaradi priimka, ki ga imajo nekateri prebivalci tega naselja. Tu je devet hiš z gostilno in majhno trgovino. Drugo in glavno naselje je Breg (laško narečje Borgo di Mezzo), ki šteje 18 hiš in v eni je tudi skromna učilnica, ki ne vidi nikdar sonca, ker je soba obrnjena proti severu. Tretje naselje, ki je malo dalje, so Mihevci ali Mikelil (laško Moiinut), ker je spodaj ob Bedroži star mlin). To naselje šteje pa 11 hiš, ki so razmeroma čedne in bolj na odprtem: in tla niso tu tako strma. Vsega prebivalstva je po zadnjem štetju 190. Učencev v šoli pa 10 za vseh pet šolskih let. Pred več stoletji so gonili pastirji iz dolin semkaj gor živino na pašo in tu planšarili. Pozneje so si postavili neke staje in hleve, kjer so imeli živino v poletnih mesecih. Polagoma, pa so se tega kraja privadili in začeli so si postavljati hiše in se tu naseljevati ter poleg planšarstva tudi obdelovati malo plodne zemlje. Tradicija pravi, da je bil prvi, ki se je semkaj naselil pred kakimi 400 leti, neki birič, ki je prišel v te kraje iz Buj niže Artina, nabirat vojake za vojsko, kot je bilo takrat v navadi. Tu je spoznal domačinko Slovenko in se z njo poročil. Priučil se je tudi jezika in njegovi potomci nosijo sedaj laški priimek. Druga verzija glede nastanka tukajšnjega na- selja, kakor pripovedujejo domačini, je ta, da so semkaj bežali ob času vojsk vojaški ubežniki, se tod skrivali in potem tudi tukaj ostali. V prejšnjih stoletjih je bilo malo hiš tu gori, šele v zadnjih 50-60' letih se je število skoro podvojilo, ker so hodili moški povečini v tujino, tam) dobro zaslužili in s prihranki pozidali hiše. Daši je kraj jako pust in oddaljen od obljudenih centrov, vendar silijo vsi gor na rojstno grudo. Ti ljudje so zelo vdani in privajeni svoji uso- Breg di: mirno in stanovitno prenašajo napore obdelovanja in žitja na njihovem življenjskem prostoru. Redko tarnajo in nikakor ne obupujejo, temveč nadaljujejo trdo delo od zore do mraka ob zelo pičli hrani in to še po največ ženske, ki ostajajo, doma, ker moški gredo za zaslužkom: po svetu v gozdove in rudnike in celo v Ameriko, tudi po dvakrat so bili nekateri. Toda nazadnje pa le radi pridejo domov, posebno na starost. In tu v vsej skromnosti in odpovedi životarijo. Prebivalstvo je pa krepke in zdrave rasti, pravega slovenskega tipa, v kolikor niso pomešani s tujimi priseljenci. Dasirav-no je hrana zelo pičla in do skrajnosti skromna: polenta in sir vse dni, tu pa tam opoldne ali tudi zvečer kot priboljšek je «kuhinja» (mineštra), pa ne preveč zabeljena, ker ne rede prašičev. Večkrat mora zadostovati samo suha polenta in še ta mrzla; pozimi, če gredo v gozd, pa še celo zmrznjena. Prašičev ne morejo rediti, ker turščico porabijo ljudje sami za polento. Sicer prodajajo tu gori tudi beli kruh, ki ga prinašajo vsak dan iz Tera. A kljub temu so otroci in dekleta lepo rdečelični in rejeni. Bolnih je malo in tu dočakajo povečini veliko starost, če se niso v tujini nalezli kakšne bolezni. Dohodkov ni od nikoder, le s senom in drvmi kaj pridobe, pa s kakimi • težavami spravijo vse to v dolino. Tudi pri živini imajo nekaj1 dobička: maslo, sir in tudi kako tele se proda. Vprežne živine ne poznajo, zato opravljajo vse ljudje, ki prenašajo celo gnoj na hrbtih. Krav, ki so glavna živina imajo bolj premožni do sedem in ubožnejši po eno ali kvečjemu pq dve, drugače redijo tudi po nekaj ovac zaradi volne, iz katere si spletejo nogavice in razne dele oblačila. Tudi obutev, ki je izključno iz krp, si izdelujejo sami. Saj je po tem gladkem in zdrsanem kamenju v navadnih čevljih dokaj nevarno hoditi, dočim hodijo v copatah trdneje in hitreje. Hiše v teh naseljih so razpostavljene v vrstah, ena vrsta nad drugo v strmini in vmes je ozka kamnita pot. Vse so obrnjene proti jugu, so povečini enonadstropne z mostovži, nekatere imajo tudi preddvore in so tudi dvonadstropne. Kuhinje ali, kakor pravijo, «kise» ali eki-še», imajo ognjišče in so navadno zakajene, dasi imajo dimnik. V nekaterih hišah imajo po novem' štedilnik in tudi snage je precej, toda samo v nekaterih. Sicer se opazi, da skrbijo, kako bi izboljšali slabo zidovje, ker nimajo dobro zrnčastega peska in malta ni dobra in ne veže trdno. Tudi gnojnike tu pa tam kdo podziduje, da se mu gnojnica ne cedi po stezah. Po svojem vedrem značaju in splošnih pametnih načelih se ti ljudje prišlecu, ki ugotavlja neoporečnost in poštenost poe-dinca kmalu prikupijo. Človek bi mislil, da bodo na taki samoti in v oddaljenosti, kot je tu, stanovalci odtujeni in da se bodo tujca izogibali. Vse kaj drugega! Od starih mož in žen do mladincev, vsi so zelo prijazni ter radi vljudno govore; opazi se pri tem, da so se navzeli boljše uglajenosti s stiki z zunanjimi svetom. Glede telesne postave in zunanjosti so izvečine dekleta in mladeniči jako čedni in prikupljivi: mladen: ke, blondinke cvetočih lic, lepih oči in krepkega života, izvečine pravih slovenskih tipov. Mladeniči visokorastli, krepki mišičasti, mešanega tipa. Vsi so voljni za delo, lenuhov in tatov ne poznajo. Imel sem s seboj dežnik, ki mi je pa delal nadlego, ker je bilo lepo vreme in sem rekel v trgovini, da ga pustim samo z očitnim in neizrečenim poudarkom, naj pogledajo, da mi ga kdo ne odnese. Gospodinja pa me je mirno in zavestno zagotovila s svojo rečenico: ePuojte, puojte, to ne potika jedan!» V naselju Zgrbam, kjer je edina krčma in, dasi je bila.nedelja popoldne, je bila prazna in šele zvečer je prišlo nekaj mladeničev pit in igrat na karte ali moro (škoda, da jih ni mogoče odvaditi te besne laške igre; sicer je to šola tistih z ravnine ki pravijo, da so bolj civilizirani). Preidimo sedaj k njihovi govorici. Pi-šal sem in povedal že nekje, kako se narečje od Nadiže (pričenši od njenega, izvira med Breginjem in Brezjami) proti zahodu vedno bolj kvari in postaja natrpano s tujkami —• izposojenkami, dokler ne preide v predele( ob jezikovni meji na zapadu, kjer je že manj umljivo in odtujeno od narečij ob izhodišču. Ker ne razumejo tistih, ki govore v navadnem občevalnem govoru, jih prosijo, naj govore z njimi laško, da jih bodo umeli. Ni čuda, kajti tudi rojakov iz nadiških logov in dobrav ne ume-jo povsem, kakor tudi ne obratno. Umeven je ta pojav, ker so posamezni predeli ob jezikovni meji, kjer postaja narečje manj umljivo, kar odrezani in ločeni drug od drugega in so prebivalci navezani nai bore malo izrazov, kar jim jih je ostalo od prvotnega narečja, ki so mu primešali tujke, ker do njih ni mogla dospeti boljša slovenska govorica. Ne v šoli ne v cerkvi niso slišali nikdar slovenske besede. Ko je bila 1946. leta, zadnjo nedeljo meseca marca razmejitvena komisija na Brdu in se je bilo mogoče približati nekaterim delegatom, sta se posebno dva ruska univerzitetna profesorja in edem angleški, čudili, da nimajo ljudje v teh krajih, dasi Slovenci po narodnosti in pokolenju, rrložnosti izobraževati se v svojem jeziku. Zdelo se jim je nekaj neverjetnega. Ako hočemo razumenti ta narečja, je treba poznati! furlanščino, toda njihovi pristni slovenski izrazi nam potrjujejo njihovo plemensko pripadnost in nam olajšujejo umevanje. Od običajnih izposojenk, ki jih rabijo v vsakdanjem govoru so: čakati - govoriti; plažati - ugajati; čantati - peti; finišati - končati; pensati - misliti; itd. Iz prvotnih slovenskih izrazov pa imajo še: glagol viljeze (ruska predpona vi, naš iz), inje - sedaj, rusko ninje, ninješnji - letos, letošnji; souse - vse, popolnoma, -rusko sovsjem. Rečenica «mene ne kadas - nimam časa; iz ruskega nje nekagda. Tudi izrazi «obrjesti» za naš najti je v ruščini in tudi v istem' pomenu (obrjetat -obrjest) in še drugi pristni izrazi. Posebnost njih narečja je tudi ta, da se kakor v laščini goltnika (h in tudi g) branijo in izpuščajo ali nadomeščajo s k n. pr.: hiša - kisa, drugače ju paj kar izpuščajo n. pr.: grem, greš, gre - rem. reš. re in zato bomo videli v besedilu niže navedene pesmi: to rč, to re -to gre, to gre ( v pomenu pada). Dalje še primere: hočeš - očeš, globoko - loboko, itd. Za naš izraz čas - «timp», dočim pa besedo čas rabijo n. pr. v rečenici: remy malo čas» - gremo malokrat. Našega prislova domov sploh ne poznajo, tudi besede dom ne, njim je vse «kisa» in torej doma - «tam per kise«; v tem primeru ne izgovarjajo š, temveč s. Tudi šumevci jim niso toliko prikladni. Za našo vulgarno pritrdilnico ja (da) oni prav po koroško zategnejo «jou», tako tudi v bližnjih vaseh Podbrdo, Flipan... Štejejo pa samo do 10 po slovensko, potem; pa po laško, tore: «dan», «dua», «tri», «četiri», «pet», «šest», «sedam», «osam», «devet», «desat». Dalje pa «undiš», «vinc», itd. furlansko. Vprašalni zaimek čigav-a-o je pri njih stare slovanske oblike (rusko čej, čja, čjo), «cino», «cina» n.pr. «cino je ta sinajčic?« ali «cina je ta hčera-čica?». Ta dva izraza «sinajčic» in «hčera-čica» rabijo namesto deček, deklica, ampak samo tod, dočim proti Viškorsi in Zavrhu in drugod proti vzhodu poznajo naš gornje-soš: «poub» in čeča» ali v zmanj-ševalni obliki. Zanimivo je dognati prehod tega narečja, oziroma podobnost z rezijanskim, zlasti s tistim v Učeji, da omenimo samo z zamenjavo vokalov i za e n. pr. v besedah «mliko», «lipo», «bilo» - mleko, lepo, belo in dr. Tudi za nedoločni zaimek vse rabijo rezijanski «souse». Ni namen in mesto tu nadalje dialektološko razpravljati, le v toliko smo se hoteli tu ustaviti, da dobimo nekak pojem d tem. Dodamo še nekaj zgledov njihovega govora, kakor nam je pripovedoval deček 15 let star. «Na se zredila tre par Zgarbaničah (prvem zaselku) e nu se oženila nutre k Mikelicam (zadnji zaselek). Potem, ke na bo oženjena, ’na miela četiri sine e šče-ri. Kar san bli veliki sousje, su se oženili, kateri, e šou al este-ro. Dan barba (stric) e šou u Afriku. Te drui barba. e šou u Franciju, ke, ma nu ščer nu’naa sina,». Se en primer: «PasaIa e zima; paršla lastavica pa se niezdo naredila. Znesla jajca, iz jaj so se sklopili tiči. Naša zemja pozimi 'na počiva a inje moremo dje-lati tu u njivah, tu u remizah. Mi souse djelamo z rokami, sejemo grampir, 'rah (fižol), sirak an tojice (buče). Mi mamo komun (županstvo) tu u Montenarah. Se muoramo djelat mu čjartu, remo če u Montenare e ložimo tri ure. Kar ke reva-no u Sv. Marijo Madaleno, smo trudni anu sudanis. Ker pa so bili mnogi domačini, posebno moški po delih na Slovenskem tudi kot zidarji, so se tako z občevanjem priučili čistejšemu slov. narečju ih tako si zboljšali tudi svoje, da danda"nes na Bregu z moškimi prosto govorimo, ne da bi potvarjali naš občevalni govor, a z ženskami, ki izvečine ostajajo doma, se je teže umeti; samo tiste, ki so bolj dojemljive koj zapopadejo smisel vprašanja ali nagovora. Folklorističnih posebnosti tu ni kaj posebnih, mnogi običaji sq se poizgubili. O božiču oz. novem letu hodijo kot povsod, posebno otroci, po hišah voščit in vzklikajo po laško seveda: «Bon principio (del an) -dajta koledo>> (to pa slov.) in jim dado orehe, (orah ali kolin mu rečejo tu), jabolka itd. O pustu hodijo mladeniči po hišah nabirat jajca, ki si jih nazadnje razdele ali jih ocvro v gostilni. Pust končajo z običajnim plesom v majhni dvorani pri gostilni. Od narodnih pesmi v tekstu ali z napevom, imajo samo še eno, druge so prinešene od drugod in so podobne rezijanskim. Sicer pa tu ne pojejo mnogo. To pesem, ki jo imajo in jo priobčujemo, je preprosta po besedilu, dočim je napev melodičen in ritmično umerjen. Sploh imajo v Terski kotlini jako, malo pesmi z napevi in pa še te zelo preproste in kratke. V smislu foklor-ne ankete v Furlaniji J. 1946 so nabrali tudi nekaj slovenskih iz terskega okoliša in nekatere tudi z napevi. Slovenski etnograf v Ljubljani je te priobčil 1. 1951 v III. - IV. št. in tudi napravil poseben odtis. Prva na-birateljica pesmi in napevov v tem okolišu je bila gdč. Ella Schoultz-Adaievvska 1. 1887., ki je nabrala: osem zelo preprostih pesmi in med temi je ena, ki se še tukaj poje s tem besedilom: «Ciu tiedan, ciu iiedan san tartice (beke) viu, ne paršla nedieja, san souse zapiu». Toda sedanji napev je pa drugačen. Drugo pesem, ki jo tu priobčujemo, so si izmislili sosedje in v njej hudomušno namigujejo Brježanom, naj «upi-čijo palje (droge)», dai bodo «za zajtra zu-tra lužur» (iz furl. lusor-luč). Po vseh vasicah tod imajo sedaj električno razsvetljavo, samo na Bregu še ne. Se bolj\ zanimivo je glede napeva te pesmi, da so deli znane laške delavske himne «Avanti popolo...)), ki se dobro ujema z besedilom. Drugih, zlasti ljubavnih pesmi ni in tudi dekleta se ne zanimajo zanje, kakor je bilo umeti. La- ške gotovo poznajo, pa ni bilo opaziti, da bi se mnogo poganjale zanje. Dobro, da smo zmogli oteti in zabeležiti vsaj te. ANO D Rt N Ji T{ KRIVO. Glede šolskega pouka je bilo že omenjeno, da je obiskovalo letos šolo samo 10 učencev. Prej je bila tu šola za silo in v zadnjem času je postala državna kot druge. Učiteljice so navadno imenovane iz bližnjih večjih krajev, iz Tarčenta ali Kumina, tako da lahko- tedensko gredo domov. Otroci so videti marljivi, seveda v italijanščini imajo slabše rede. Za njih nadaljnjo izobrazbo na slovenskih srednjih šolati v Gorici se je že letos nekaj poskrbelo. Pa kako radi hodijo v šolo in se prav marljivo uče. Začeli so se sedaj zavedati svojega pokolenja- vsi od starejših do mladeničev. To zavest in ponos, vsaj notranji, jim je vnel in okrepil tudi prezir in omalovaževanje njihovih laških sosedov, ki traja in se preveva skozi dolga stoletja. Mnogo je tudi pripomoglo k temu prebujenju tegai skoro pozabljenega ljudstva partizanstvo. Prvi so bili tu slovenski partizani iz Goriške in Kranjske in se tu še sedaj spopninjajo, kako lepo in ubrano so prepevali. Na Breg 50 prišli slovenski partizani že 8 septembra 1943. I. in sicer bataljon «Na zdax», poimeno-van po znanem sokolskem pozdravu. Bili so z njimi tudi odredi ruskih ubežnikov iz formacij, ki so jih bili Nemci sestavili iz vojnih ujetnikov za boje proti partizanom- na Furlanskem. Tudi garibaldinci so jih izvabljali v svoje vrste in od tam so prišli dogovorno v slovenske odrede. Ker so partizani z Brega v bojih s sovražnimi postojankami na nasprotnem bregu pri cerkvici sv. M. Magdalene dobro pogodili položaje in zadajali občutne izgube fašistom, so Nemci odločili pozneje hud napad na Breg. In res so pridrli v vasico meseca julija 1944. 1. ter tu uprizorili splošno čistko. Partizani so se polagoma umikali premoči in mnoge doma- čine so Nemci odpeljali. V tem kratkem razdobju se je ob stiku s partizani narodna zavest domačinov razživela. Imeli so po osvoboditvi tudi več mitingov in se polni zaupanja v bodočnost radovali, toda ostalo je pri starem. Da so ti kraji res del slovenskega jezikovnega prostora, nam potrjujejo tudi lepa dobro ohranjena krajevna in ledinska imena, ki jih tu zaradi zanimivosti navajamo: Lazina (to je njiva), Na plaz (njiva), Za skudenca (pašnik), Za blekič, Podoraba (njiva), Patok (njiva in travnik), Za laz, Ruobje (njiva), Podlanta, Križica, Podbe-lica, Zorac (pašnik), Za kazon, Kreta, Srje-pica, Lopata (pašnik) Podčuko-la, Klen, Rep, Nadpreža, Podkreta, Podnjivica, Dri-jenja, Zadlaz, Uardrienja (Uarh drenja), Kubji rob, Ilovica, Priehad, Za- kuci, Repič, Hrastje, Bardo, Zkoj. Lepa vrsta jih je in domačini se trdo- drže teh kot nekako zapuščino iz davnine. Pri priimkih in hišnih vzdevkih pa ni take čistosti in pristnosti v jezikovnem oziru, poznati je mongo tuje primesi, ki je prišla s priseljenci in tudi s tem, da so že takrat potvarjali slovenske priimke. Imamo torej običajno: Krapič, Zgarban, Subotič, Ker, Kranjolini (Cher-Cragnolini), Bakoja, Durbico, Marchivl, Martinelli, Lazzaro. Vzdevki pa so: Belič, Rosič, Muščeni, Blažiče, Orieharji, Sulini, Dirit, Uštiri, Kučer-je, Zunje, Drenkani, Burjoti, Zupine, Kuai-ne. Sklepam to razpravico z nado, da se ob njej zamislijo vsi, ki se zanimajo, koliko narodnih zakladov je zakopanih ob naših mejah. Domačinom tam naj bo trdna zavest, da se zanje zanima in budno spremlja njihov pokret vsa naša širša javnost. VRHU GORE HRAST OB DEVETDESETLETNICI IVANA TRINKA Dr. ANDREJ BUDAL idm-eli smo jih — vrhu gore hrast#, pravi Zupančič o slovenskih možeh. Tudi v Beneški Sloveniji smo jih imeli in jih imamo še zmeraj. Najvidnejši in najpomembnejši med njimi je Ivan Trinko, mož zadnjih dveh stoletij, devetnajstega in dvajsetega, sam že skoraj stoletna priča usod svoje ožje domovine. Iz spominov na italijansko suženjstvo se dviga samozavestno in ponosno njegova visoka in ravna postava v dolgem, črnem svečeniškem odelu, trdnih moških korakov, skladnih umerjenih in vljudnih gibov, ki se lepo ujemajo zi resnobnimi, izrazitimi potezami zdravega moškega lica. Po fašističnem pohodu na Rim (1922) je pahnila Italija nižje razrede idrijske realke v Videm1 (Udine), da bi tam zamrli in bi njih slovensko dijaštvo utonilo v raznarodovalnem močvirju. Naslednje leto sem prvič stopi! v obširno sprejemnico videmskega bogoslovja in vprašal po monsignorju Ivanu Trinku. Prišel je in z živim zanimanjem poslušal o slovenskem tečaju nižjega tehničnega zavoda na Garibaldijevem trgu v Vidmu. Razborito je pretresal tedanje razmere na slovenskem zapadu in možnosti uveljavljanja našega življa na domačih tleh. Govoril je stvarno in umerjeno o žilavi odpornosti zapadnih Slovencev zoper brezobzirne in brezvestne potujčevalne poskuse po uradih, v šolah in v cerkvi. Iz njegovih sodb in iz njegovih zgovornih pogledov je bilo jasno razbrati, kako zelo obsoja ta izkušeni šestdesetletni borec za pravice beneških Slovencev nesmiselno fašistično početje in nima niti za lek vere v trajnost nečloveške vladavine. Na travnati planoti videmskega gradu so tiste dni slovenski nižješolci brcali žogo in polnili ves prostor s slovenskimi kliki. Videmski sprehajalci so jih molče poslušali. Razsodnejši SO' kakor Trinko obsojali sovražne in domišljave raznarodovalne poskuse rimske vlade. Drugi, okuženi z rimskim imperializmom so si v s.rcu prekanjeno ponavljali kakor Mussolini: «To slovensko vpitje se kmalu unese. Rimska kuUura omreži ta mlada bitja, vcepi jih na rimsko vejo, da se neopazno združijo z latinskim deblom#. Gledal sem to živo slovensko mladež in se vprašal, koga boi razočarala, Mussolinija ali slovenske starše, ki trepečejo zanjo po naših primorskih krajih. Misel na Ivana Trinka, ki je bil v njihovih letih v še hujši italijanski mreži, me je srčila in mi šepetala, da ne bodo zgrešili prave poti. In res, zločinski rimski poskusi niso uspeli. kakor je pozneje pokazala narodnoosvobodilna borba. Moji poznejši obiski pri Trinku se navadno niso vršili v skupni sprejemnici v pritličju, temveč po njegovi želji v prvem nadstropju, v njegovi delovni sobi, polni knjig, časopisov, not in umetnin, cesto s kanarčkom na oknu ali na steni. Trinko je rad pripovedoval o svoji mladosti, o Petru Podreki, ki je v njem podžigoval ljubezen do materinega jezika, o knjigah, dogodkih, ljudeh in umetninah. Govoril je o jezikoslovcih, ki so ga radi obiskovali ko so zbirali gradivo za svoje razprave o beneškosloven-skih narečjih. O italijanskem zemljepiscu Francescu Musoniju, ki je bil nekaj časa moj ravnatelj, je povedal, da je bil nekoč precej zaveden beneški Slovenec, a podle- gel je tujim tokovom in priporočal počasno asimilacijo Slovencev brez nasilja. V Vidmu je bilo. nekaj časa več dobrih slovenskih pevcev in nekaj domače družabnosti. Znanci so se zbrali v kakšni družini in radi kaj zapeli. Pri neki taki priliki je bil tudi monsignor Trinko v taki družbi, pripovedoval o beneškoslovenskih rizmerah in z užitkom poslušal slovensko petje. V tistih letih so nastajale črtice iz bene-škoslovenskega pogorja, ki jih je pisatelj pozneje združil y knjigo «Naši paglavci«. Spominjam se skrbno in čedno pisanega rokopisa, ob katerem je Trinko vselej mladostno oživel, ko je listal po njem in govoril o popisanih krajih in dogodivščinah. Nato je sestavil slovensko slovnico za Italijane, ki se je uporabljala za pouk slovenščine v bogoslovju, pa tudi v srednjih šolah v Gorici in drugod. Tožil je, da je cerkvena oblast preveč popustljiva, ko fašistična vlada zahteva, da se mora slovenščina v cerkvi popolnoma odpraviti. Obsojal je zagrizene italijanske duhovnike, ki so se vneto bratili s fašisti in se vprezali v raznarodovalno delo. Na višjih mestih je ugovarjal zoper krivice, ki so se godile njegovim rojakom. Pokojni slikar Avgust Bucik me je nekoč povabil k monsignorju Trinku, da bi ga pridobila za slikanje njegovega portreta. Bucikov čopič bi se bil rad razmahnil v živejših barvah in slikar je želel slikati Trinka v slovesni monsignorski opravi. Skromni Trinko nikakor ni hotel pristati na tako nečimrnost. Mojster Bucik je znal biti zelo ljubezniv in zgovoren, a ni uspel in se je moral vdati, da ga bo slikal v črnem talarju. Delo je trajalo dober teden in ko je bilo končano, sta bila mojster in model zadovoljna z njim. Poleg profesorskega poklica se je Trinko najrajši posvečal slovstvu, glasbi in v mlajših letih slikanju, zlasti perorisbi. Kot Stritarjev in Gregorčičev učenec je zlagal in objavljal pesmi, ki so izšle nato v Gorici v posebni zbirki (1897). Pisal je črtice, članke in razprave, najčešče o beneških Sloven- cih in njih deželi, pa tudi o modroslovnih, glasbenih in drugih vprašanjih. Prevajal je iz slovenščine, ruščine, češčine in poljščine v italijanščino. Na dotikališču med slovanskim in latinskim svetom je imel oko in uho odprto za kulturne vrednote obeh svetov in jih je obema posredoval. Pisal in pesnil je slovenski in italijanski, a kot ustvarjalni jezik v leposlovju mu je služila predvsem slovenščina. Boljšemu poznavanju med sosedi je posvečena njegova knjiga «Storia politica, letteraria ed artisti-ca della Jugoslavia« (1939). Pomen njegovega slovstvenega in znanstvenega dela je prišel do veljave v narodnoosvobodilni borbi. Tudi po Trinkovi zaslugi so ostali beneški Slovenci narodno zavedni in so z navdušenjem pomagali borcem za narodno svobodo. Teta 1946 je izšel v Gorici Trinkov zbornik, ki je skušal prikazati njegov lik in njegovo delo z izborom njegovih pesmi in proze in v luči člankov o njem izpod različnih peres. Na sejah mirovne konference v Parizu sem v jeseni 1946 večkrat slišal, kako so Edvard Kardelj in drugi člani jugoslovanske mirovne komisije razpravljali o slovenskem značaju Beneške Slovenije in ga utemeljevali s slovstvenim delom Ivana Trinka. To delo jasno dokazuje, da je Beneška Slovenija kot narodno ozemlje le zahodni rob celotne Slovenije in bi se zato na podlagi načel Listine združenih narodov morala priključiti k Jugoslaviji, ne k Italiji. Kot upokojen profesor Ivan Trinko ne pozna pokoja. Naj mu dnevi potekajo v rojstni vasi Trčmunu ali v tihi sobici v Vidmu, tudi v visoki starosti se živo zanima za usode svojih rojakov ter si išče dela in razvedrila v naravi in v umetnosti. Ostal je «vrhu gore hrast«, ki ga najhujši viharji niso mogli ne upogniti ne zrušiti. V liberalni Italiji je zapel svojim rojakom pesmi, ki so jih utrdile v volji, da kljubujejo potujčevanju. V dobi fašizma se je potegoval za pravico s tako odločnostjo, da so mu grozili s konfinacijo. Njegovo ime je neločljivo združeno z Beneško Slovenijo. NAŠI VELIKI POKOJNIKI J. T. FRAN VENTURINI Po letovanju v Radencih se je čutil Fran Venturini okrepljenega, iz Trsta se je veder in dobro razpoložen dvignil v Ljubljano, toda tu ga je ponoči 8. oktobra zatekla_ smrt. Ta vest je presenetila kulturne kroge, pevce in Primorce v Sloveniji, pri nas pa je vzbudila splošno žalost. Skladatelj in zborovodja F. Venturini izhaja iz Boijunca, kjer se rodil kot otrok obrtniške družine dne 30. maja 1882; v Kopru je dovršil učiteljišče in postal učitelj. Zgodaj je pokazal nadarjenost in veselje do glasbe in še kot dijak je vodil dijaški zbor in orkester. Po dokončanem učiteljišču je začel ustanavljati pevske zbore v krajih svoje ožje domovine in s tem tudi dramil in krepil narodno zavest. Zavzemal se je in branil pravice našega ljudstva, posegal izven šole v javno življenje, tako da so ga domačini še pred prvo svetovno vojno izvolili za župana občine Dolina. Prve okupatorske oblasti so ga prisilile, dai je odstopil odJ županstva, na kar je uči-teljeval v Lokvah pri Kalu, Dolini, Borštu in nazadnje na Ciril-Metodovi šoli pri Sv. Jakobu. V teh letih je vedno pomagal pri kulturnem in političnem delu, dokler ga niso 1. 1927 obsodile italijanske oblasti na konfinacijo, ki se ji je izognil s tem; da je zapustil Trst in se nastanil v Ljubljani. Tu je postal organizator in eden voditeljev primorskih emigrantov, ki so se zbirali v društvih «Soča» in «Tabor». V tej dobi je mnogo komponiral in nam dal več narodnih in ponarodelih pa tudi umetnih pesmi. Vodil je razna pevska društva kot «Slavca» in «Savo» ter, po smrti Zorka Pre-Jovca, združene zbore Hubadove župe. Ob začetku vojne 1. 1941 se je Venturini umaknil v nemško okupacijsko cono, toda Nemci so ga izročili Italijanom, na kar je bil do zloma Italije interniran. Tudi tu ni miroval, vodil je pevski zbor in zložil več novih pesmi. Po odhodu Italijanov se je vrnil v Ljubljano, kjer je celo pod nemškim okupatorjem zbiral pevce in jih učil partizanske pesmi, ki naj bi jih zapeli V pozdrav osvoboditeljem. Zares, v maju 1945 je dirigiral združene pevske zbore, ki so s pesmijo pozdravili zmagovito partizansko vojsko. Po vojni se je vrnil v Trst in prijel znova za delo kot referent za ljudsko prosveto pri SHPZ, predsednik in odbornik Glasbene Matice, zborovodja pevskega zbora «Slavko Škamperle«', itd. Enako je bil F. Venturini uspešen kot skladatelj: pri društvenem delovanju je spoznal pomen lažjih pevskih zborov, To ga je napotilo, da je začel sam komponirati. Tako je zložil v lahkem slogu veliko število zborovskih pesmi, ki so se prikupile pevcem in ljudstvu. Pesmi so največ domoljubnega značaja, pa tudi več borbenih je med njimi kot: ((Bazoviška«, «Mi vstajamo« in «V nove zarje«. Pok. Venturini je zložil tudi nekaj samospevov na besedilo Prešerna, Gregorčiča, Aškerca itd. Veliko je enoglasnih in dvoglasnih pesmi s spremljavo' klavirja ali harmonike in brez spremljave za šolsko mladino. Te so prav prisrčne. Med narodnimi so priredbe srbskih, makedonskih, bosenskih, hrvatskih, istrskih, medjimurskih pesmi, nato še čeških, poljskih, ruskih, največ pa slovenskih in med temi tržaških. Venturini je v vseh teh priredbah ohranil tipično narodno občutenost, kakor preveva tudi njegove ostale skladbe topla nota in čista ter preprosta melodika slovenske narodne pesmi. Ce dodamo še nekatere skladbe iz cerkvene glasbe (maša posvečena bazoviškim žrtvam, dvoglasna maša za šolsko mladino in dr.) spoznamo, da pomeni pokojnikovo skladateljsko delo predvsem obogatitev zborovske literature. Naš nepozabni Venturini ima za seboj 50 let napornega narodnega dela; zato se ne čudimo, da je slovo od Ljubljane ter slovo v Sežani in na Opčinah pokazalo, kako je slovensko ljudstvo čutilo, da je umrl njegov pravi sin. RADE PREGARC Ko so pripravljali v reškem gledališču premiero »Ponižani in razžaljeni)), delo F. M. Dostojevskega, ki ga je dramatiziral Pregare, je ta dejal prijatelju: «Da bi zbral vsaj toliko sile, da bi lahko prisostvoval premieri! Pa to bi še prebolel, todal ne mo- rem se sprijazniti z mislijo, da nikoli več ne bom videl Trsta ...» In res, že 29. julija je umrl na Reki. Razumemo to bolečino, saj se je Pregare rodil v našem mestu dne 5. januarja 1894 kot otrok delavskih staršev; oče je bil zidar, mati pai je šivala. Šolal se je najprej v Trstu, v gimnazijo! je hodil v Gorici, Kopru in Pazinu, kjer je tudi maturiral. Ni šel na univerzo, ker ga je vleklo h gledališču in nastopal je že tedaj na deskah tržaškega gledališča v Narodnem domu. Zelja po nadaljnjem šolanju v igranju ga je pripeljala v Florenco k znanemu gledališkemu pedagogu L. Rasi. Iz zanimanja za nemški in ruski oder je odšel v Nemčijo, na Dunaj, v Prago, Monakovo in v Pariz. V prvi svetovni vojni je prišel v rusko vojno ujetništvo, kjer je spoznal Hudožestveni teater. To je bilo za Pregarčevo bodočnost usodnega pomena, kajti odslej je živel samo za gledališče. Po povratku v domovino se začenja v Ljubljani doba njegovega ustvarjalnega dela, v kateri se Pregare ni pojavil le kot igralec, temveč tudi kot režiser, gledališki pisatelj, publicist in književnik. Pregare ima velike zasluge za razvoj sarajevskega in splitskega gledališča, deloval je v Ljubljani pa tudi v Mariboru in Beogradu. V 27 letih je dal jugoslovanski gledališki umetnosti mnogo: ustvaril je nad 100 raznih vlog, režiral več desetin dramskih del, prevedeli okrog 100 iger iz francoskega, nemškega, italijanskega, ruskega, bolgarskega in češkega jezika, vzgojil je vrsto gledaliških umetnikov. Organiziral je prvo gledališko revijo v Jugoslaviji »Masko)) in urejeval strokovni časopis za scensko kulturo «Mi in vi». Pokojnik je bil tudi uspešen pisatelj; napisal je več dramskih del, od katerih so bile uprizorjene: »Kozaška' kri» in »Marta in Marija«, v naši reviji »Razgledi« je objavil črtice »Stabat Mater«, »Matija Bat«, »Ded in vnuk«, »Povest o oslu«, »Nina bo velika gospa«. Natisnjeno je bilo tudi njegovo avtobiografsko pismo uredniku ter njegova razprava o Hudožestvenem teatru. V tržaškem koledarju Osvobodilne fronte pa so izšle njegove stvari: »Miče Muštačon in skrito orožje«, »Rusi Vanek« in »Nona Ma-rika«. Več del je ostalo neobjavljenih v zapuščini, med1 temi dve drami: v tržaško narečje predelani Držič-Fozetov »Dundo Maro-je» in »Sagra«, ki obravnava življenje tržaških Slovencev v preteklem stoletju. Kot režiser in urednik gledališke revije pa je napisal veliko število člankov, študij in razprav o igralski in režiserski umetnosti. Njegova zasluga je, da so se Hrvati in Srbi seznanili s slovenskimi dramatiki in tudi marsikatero srbsko ali hrvatsko dramo je Pregare prenesel na slovenski oder, V svojih leposlovnih delih je pokazal izvirnost in zrel pogled na življenje. Nazorno nam pripoveduje o slovenskih ljudeh v Trstu v polpretekli dobi in v dobi osvobodilnega gibanja. Pregarčeva delo je bilo posvečeno v prvi vrsti gledališču, pisatelj je postal zaradi hude bolezni, ker se ni mogel več gibati. Leta 1941 se je naselil v Zagrebu, kjer je resno zbolel. Pred leti je prišel z ženo Dragico na Reko. Zaradi bolezni je izgubil levo oko, sluh, toda kljub temu je bil prežet z optimizmom in humorjem. Tržaški Slovenci, ki smo ga tolikokrat poslušali na odru in brali njegovo besedo, našega Radeta Pregarca ne bomo pozabili! VINKO VODOPIVEC Vj ponedeljek, 28. julija, je umrl v 75. letu svoje starosti slovenski skladatelj in župnik Y Kromfoergu Vinko Vodopivec, ki ga je goriško ljudstvo zaradi njegove popularnosti imenovalo vipavskega slavčka, kar pomeni, da je bil Goričanom v glasbi to, kar Simon Gregorčič v pesništvu. Vinko Vodopivec je bil predvsem skladatelj; glasbeno je začel delovati že kot dijak v gimnaziji v Gorici, ko je ustanovil šolski orkester, pevsko društvo in začel tudi sam skladati svoje zborovske pesmi. Njegovi prvenci so bili sicer še zadržani in boječi, kmalu pa so postale njegove skladbe goreče in zanosne. Pokojnik je bil zelo plodovit v skladanju vokalnih skladb; kot samouk je poleg zborov in samospevov ustvaril skladbe v okviru nabožne in še posebej liturgične glasbe. Gojil je tudi ljudsko igro s petjem kot ((Kovačev študent« in druge. Vinko Vodopivec je sodeloval pri prvi moderni slovenski glasbeni reviji ((Novi akordi« in pri ((Cerkvenem glasbeniku«. Danes ni pevca med Slovenci, ki bi ne poznal in pel njegovih zborov ((Kadar zora«, »Zebljarsko«, «Po slovesu«, «Zabe». «Oh večerni uri« in podobne, saj je njegov slog vsakomur dostopen, tudi najskromnej-šemu zboru. Preprosti in vendar občuteni so njegovi, napevi, lahke in v narodnem tonu so izpeljane njegove harmonije. V njegovih skladbah pa se večkrat zrcali protest zoper tujčev pohlep po naši lepi zemlji in pril srcu so mu bile vedno tudi pesmi socialne vsebine. Vraščen v ožjo domovino je znal prisluhniti utripom svojega ljudstva, da ga je razumel popolnoma, kar mu je omogočilo, da je izpel njegovo dušo kot pravi ljudski genij. Vinko Vodopivec ie skoro nedosegljiv pc številu glasbenih del, če pomislimo, da je zapustil nad tisoč skladb posvetne in nabožne vsebine. Tako ga lahko uvrstimo med najpomembnejše slovenske skladatelje polpretekle dobe. Mnogo zaslug pa si je pridobil pokojnik tudi kot glasbeni vzgojitelj in organizator; poleg pevskih zborov je osnoval in vodil tamburaške zbore in po drugi svetovni vojni še kromberško godbo na pihala. To kaže, da se ni branil niti navadnega vendar važnega in težkega ijudskoprosvetnega dela. Vinko Vodopivec je živel pred vrati Gorice, torej na ogroženih slovenskih tleh in kot umetnik je bil prežet z globokim socialnim čustvovanjem. Tako je znal pravilno ceniti pomen narodnoosvobodilne borbe, v kateri je dal poguma našim borcem, s pesmijo. Zato mu je bilo lahko vživeti se v duh nove dobe. Doma iz Ročinja pri Kanalu, se je pokojni Vodopivec rodil 16. januarja 1878. kot sin učitelja; srednje šole in bogoslovje je študiral in dokončal v Gorici. Kot duhovnik je kaplanoval najprej v Kamnjah, nato v Cerničah, od ondod pa je prišel leta 1907. za župnika v Kromberg, kjer je ostal polnih 47 let do zadnjih dni svojega življenja. Smrt Vinka Vodopivca pomeni veliko izgubo za ves; slovenski narod, posebno pa za goriške Slovence. Dr. JOSIP ABRAM Kljub svojim 87 letom je bil dr. Josip Abram tako čvrstega zdravja in svežega duha, da niti od daleč nismo mislili, da se bo letos za vedno poslovil od nas. Tako smo izgubili dne 7. junija najstarejšega tržaške- ga slovenskega javnega delavca. Rojen leta 1865 v Trstu je tu študiral, dokler se ni vpisal na dunajsko pravno fakulteto, kjer je tudi promoviral. Odločil se je za advoka- Dr. JUST Mlajši tržaški rod dr. Justa Pertota ni poznal, zato pa se ga tem’ bolj spominjajo starejši Tržačani, Goričani in Istrani. Rojen 1. 1876 v Barkovljah je postal po zgledu svojega očeta 1. 1901 zdravnik. Po treh letih prakse v tržaški bolnici pa je namestništvo poslalo v okolico Pulja, da je vodil tamkaj akcije za zatiranje malarije. Italijanski listi sd ga strastno napadali, ker je s Hrvati govoril v njihovem1 jeziku in prav zaradi te- turo ter je bil zadnja leta nestor tržaških odvetnikov. Pokojnik se je kot izobraženec oddolžil svojemu narodu; predvsem se je posvetil vprašanju slovenskega šolstva. Med drugimi je bil tudi on med' ustanovitelji Cirll-Metodove družbe v Trstu, ki ji je bil sprva tajnik, zatem pa 50 let predsednik. Njegova nemala zasluga je bila, da je družba sezidala šolo pri Sv. Jakobu in utrdila slovensko šolstvo tudi drugod v mestu. Dr. Abram je bil nadalje med pobudniki za zgraditev Narodnega doma v Trstu. Kot tajnik je še podpisal poziv na tržaške in ostale Slovence, naj prispevajo z darili za bodoči dom. Na gospodarskem področju je pokojnik sodeloval pri Tržaški posojilnici in hranilnici, po smrti dr. Edvarda Slavika pa jo je vodil; pomagal je tudi pri Splošni hranilnici in Zadružni zvezi, dolga desetletja je bil odbornik tiskarne «Edinost». Zanj, ki je vse te ustanove videl v razcvetu, je bila žalostna zavest, da je doživel tudi njihov žalostni konec, ki ga je povzročila nasilna politika italijanskih vlad od liberalnih do fašistične. Se v visokih letih se dr. Abram ni branil javnega dela in je pred nekaj leti sprejel predsedništvo društva Pravnik v Trstu, ki je v raznih spomenicah branil pravice tržaških Slovencev celo ored Varnostnimi svetom. Dr. Abram je bil pač prežet z ljubeznijo do svojega naroda. PERTOT ga ga tržaška bolnica po povratku v Trst ni hotela več sprejeti v službo! Nato je dobil mesto pri ((Tržaškem podpornem in bralnem društvu« in delal tu, dokler ni fašistični režim društva razpustil. Kot zdravnik-prostovoljec se je pokojnik udeležil prve balkanske vojne na črnogorskem bojišču in tako že tedaj izrazil povezanost Slovencev s Srbi. Ko je bil dr. J. Pertot v prvi svetovni vojni mobiliziran v Južni Istri, je še bolj spoznal težnje istrskega kmeta, kakor je že v Trstu prodrl v pro- blematiko delavstva. Po prihodu Italije 1. 1918 je ostal na svojem mestu pri ljudstvu ter je posegal v vsa področja našega javnega življenja. Zlasti mu je bila pri srcu mladina okrog osrednjega društva »Prosveta«, športnega združenja, Zveze mladinskih društev in dijaške organizacije. V zvezi z bazoviškim procesom je prišel dr. Pertot za več mesecev v tržaške zapore in nato v zapore »Regina Coeli« v Rimu. Ko je bil izpuščen, ni smel več izvrševati svojega poklica, tako da je bil primoran emigrirati v Zagreb, kjer je bil do 1. 1950 zdravnik. V zadnjih letih mu je pešalo zdravje ter je 10. marca umrl- v naročju svoje žene in dveh hčerk. Dr. J. Pertot je vse življenje zapostavljal lastne materialne koristi za trpečega človeka in bolnika. V zadregi je bil, ko je moral navesti honorar za svoje delo in velik del pacientov je zdravil brezplačno. Tako je narodu z obrestmi vrnil, kar je od njega prejel. Tudi on je bil med tistimi, ki so morali iskati kruha izven ožje domovine. Do zadnjega je veljala njegova misel našemu Primorju in Istri ter še posebno Trstu. Dr. FRAN RAMOVŠ Ze dolgo vrsto let so prištevali prof. dr. Frana Ramovša med največje slaviste naše dobe. Razpolagal je z bogatim, sistematičnim, zgodovinskim in dialektološkim gradivom, kakor še nihče pred njim. Proučil je vsa narečja, preštudiral zaradi slovenskih drobcev v njih najstarejše zgodovinske listine. Tako je z zgodovinarjem prof. M. Kosom izdal Brižinske spomenike; pri tem je prof. Ramovš v tem najstarejšem ohranjenem spomeniku slovenskega jezika podal svoja tehtna dognanja. Pripravil je tudi gradivo za slovensko zgodovinsko slovnico, izdal pa je le knjigo o konzonantizmu in dialektiki. Razen neštetih samostojnih publikacij je prof. Ramovš napisal še nad 120 razprav, člankov, ocen, poročil v domačih in tujih revijah ter zbornikih. Uspeh njegovih prizadevanj je njegov Slovenski pravopis, ki ga je priredil z A. Breznikom. Pokojnik se je rodil v Ljubljani 14.9.1890. Študiral je slovansko filologijo na Dunaju in v Gradcu ten tu promoviral. Po končani prvi vojni je bil med prvimi profesorji novoustanovljene slovenske univerze; bil je tudi njen rektor. L. 1938 je postal član Slovenske, akademije znanosti in umetnosti ter od 1. 1950 njen predsednik; sam je organiziral mnoge znanstvene ustanove, med temi zlasti Akademijo in posebej njen inštitut za slovenski jezik. Ko je prof. Ramovš dne 16. septembra umrl, nam je bilo v tolažbo, da je zapustil kot znanstvenik mnogo dela neminljive vrednosti. Dr. MATIJA MURKO V Pragi jel umrl prve dni februarja v 92. letu starosti veliki slavist prof. dr. Matija Murko, doma iz Drsteli na Štajerskem. Po šolanju v Ptuju in Mariboru je poslušal predavanja pri znamenitem slavistu Miklošiču na dunajski univerzi. Tam je postal 1. 1897 privatni docent za slovansko jezikoslovje, že 1. 1902 pa je bil izbran za rednega profesorja na graškem vseučilišču, dokler ni bil 1917. leta poklican na univerzo v Leipzig, po prvi svetovni vojni pa v Prago. Njegove: znanstvene zasluge so na področju slovanske filologije, slovanske literarne zgodovine ini lingvistike, zlasti pa za njegovo temeljilo raziskovanje srbsko-nrvatske narodne pesmi in za njegova narodopisna odkritja. Napisal je vrsto znanstvenih knjig, še nedavno pa so izšli njegovi spomini. Z M. Murkom smo izgubili Slovenci velikega učenjaka, ki si je pridobil svetovni sloves, svetovna slavistična znanost pa je izgubila enega svojih najuglednejših predstavnikov. IVAN ZAJEC Ivanu Zajcu je 29. julija v Ljubljani, kjer je bil tudi rojen, v 83. letu omahnila roka. Kot kipar se je J. Zajec oblikoval več let na dunajski akademiji, nato v Parizu, kjer je I. 1906 razstavil kompozicijo »Kozakove sanje«, polplastični relief v mavcu. V tej dobi‘je bil na krajšem potovanju y Londonu in celo v Ameriki. Za Tržačane je zanimivo, da je naš umetnik deloval 1. 1919 tudi v Trstu, kjer je imel svoj atelje. Naslednje leto je odšel ponovno v Italijo ter se je nastanil v Rimu; tu je razstavil bronasto figuro »Ranjena amacon-ka». Kakor se je v Parizu seznanil z znamenitim francoskim kiparjem Rodinom, tako je delal v Rimu do maja 1915, ko je vstopila Italija v vojno, tudi v ateljeju velikega hrvatskega kiparja Meštroviča, dokler niso Zajca kot tujega državljana internirali na Sardiniji. Njegovo zadnje pomembno delo je kip junakinje Resavkinje, izdelan za spomenik v Svolajncu v Srbiji. Kdo ne. pozna Prešernovega spomenika v I. Zajec je dvignil slovensko kiparstvo iz Ljubljani, «Satira», »Konjarja«, »Pastirja«, prvih začetkov, ki so kazali še znake obrti, kipa Jurija Vege? Njegovemu ustvaritelju ter mu med prvimi utiral pot v Moderno. LEPOTE IN ZNAČILNOSTI NAŠEGA KRASA ZORKO JELINČIČ Angleški etnograf je zapisal, da je narodopisje okno v prazgodovinsko preteklost narodov, človeške kulture. In res so začeli rasti ne le pri velikih kulturnih narodih mogočni etnografski muzeji. Se z večjo ljubeznijo so si jih zgradili in si jih še grade mali narodi, n. pr. visoko kulturni švedski, norveški, danski, češki... narodi. Jasno se namreč zavedajo, da imajo veliki narodi večje možnosti, da pokažejo svoje narodne značilnosti, lastno svojsko kulturo, z visoko umetnostjo, z zgodovino, s posebnimi socialnimi razmerami, s svojevrstnim političnim značajem. Vendar imajo ttidi mali narodi svoje posebnosti. Vsak narod, vsako pleme, skoro vsaka vas je na poseben način doživljala svojo preteklost, na svoj način živela in kulturno ustvarjala. Narodopisni zbiralci so opravili ogromno delo z nabiranjem čim več teh narodopisnih starin, da. jih rešijo pred pozabljenjem in uničenjem, pod udarci moderne mehanične kulture strojev in tovarniške enoličnosti. Narodopisje in narodoslovje sta postali zelo upoštevani znanosti, ki pa še zdaleč nista ostali v zaprašenih knjigah in zatohlih muzejih. Glasba, slikarstvo, stavbarstvo, literatura, javno življenje so dobili svežino, novih spodbud in snovi iz etničnih posebnosti narodov. Tudi med Slovenci kot med drugim; jugoslovanskimi narodi je bilo, posebno v zadnjih desetletjih, mnogo narejenega, odkritega, zbranega m se še vedno prav pridno zbira, zapisuje, slika, proučuje. Naša lepa narodna noša, narodna pesem, ljudski običaji, ljudski plesi, arhitektura, posebno gorenjska hiša, so že precej raziskani in tudi med/ nami znani. Med primorskimi Slovenci pod Italijo je vse naše ljudsko življenje zamiralo in propadalo podi raznarodovalnim pritiskom. Vsako raziskovanje je bilo onemogočeno, seveda v kolikor si ga niso italijanski šovinistični znanstveniki kratko in malo prilaščali, in ga uvrščali v italijansko etnično življenje. Pred tremi leti so n. pr. kazali na iredentistični etnografski razstavi na tržaškem gradu našo škedenjsko-breško narodno nošo. Tržaški muzej in zasebne italijanske zbirke so polne naših kra-ških predmetov. Toda nikjer ni niti zdaleč namignjeno, da je to slovensko. Potvarjanje, zatajevanje, prilaščanje vsega sloven- skega, kratko, italijansko kulturno razboj-ništvo je postalo navada, šovinistična krepost. Seveda smo sami v prvi vrsti dolžni, da-se zanimamo, da odkrijemo, da jih hranimo in trdovratno branimo ter vnašamo v n vo življenje. Kalema s škrlico v Velikem Repnu Naj mimogrede omenimo, da je danes to še prav posebno potrebno, ko se vsepovsod in vse hvali in cedi od demokratičnosti. ljudskosti. Ce je kaj resnično ljudskega v najizvirnejšem, v najglobljem smislu besede. je pac vse narodopisno, etnografsko, vse to, kar opisuje, obravnava, raziskuje narodopisje, etnografija, t.j. znanost o ljudski kulturi. Po gojenju, uporabljanju moremo presoditi, kdo je v resnici, v dejanju — ljudski. O narodni ali bolje ljudski noši se je v povojnih letih že marsikaj govorilo in se je zanjo že marsikaj naredilo. Tudi za narodno, ljudsko govorico, za slovenski jezik in narečja, za narodno pesem in pripovedko. Doslej pa smo skoro popolnoma prezrli našo ljudsko umetnost v stavbarstvu, kiparstvu, kolikor ga je ostalo še na Tržaškem. Ne kimajte neverno z glavo. Videli boste, da je po našem Krasu tega mnogo več kot si mislite. Sami ste nedvomno to in ono videli, le pazili niste nanje. Morda se bo zdelo tudi komu izmed nas netočno ali celo pod čast, da govorimo le o kraških lepotah in ne o tržaških, slovenskih. Trst ni nič svojevrstnega, značilnega: v etnografskem pogledu je sestavni del našega Krasa, ki ga obdaja in vanj prodira in ga prežema s svojo ljudsko kulturo. Ako rečem Kras, mislim naš slovenski Kras, kar ga je na STO, v Italiji in svobodnega v Jugoslaviji, Sloveniji. To je čudovita pokrajina s čisto svojevrstnimi posebnostmi in lepotami, ki jo ločijo od vseh drugih. Stisnjen med morje, med Furlansko nižino, med soške gore in notranjske gozdove je včasih skop in trd, včasih strašno enoličen in pust, toda vedno lep in čisto svojevrsten. Nikdo, ki ga je enkrat videl, ne uide več njegovemu čaru, pa četudi ga ne gleda S srcem, čustvom, kot ga gledamo mi, ki se zavedamo, da je naš, samo naš slovenski. Ne samo naši, slovenski pesniki, so mu spletli gloriolo: Srečko Kosovel, Igo Gruden — tudi italijanski De Tuoni in drugi, ali tisti, ki jim' je italijanski šovinistični strup zameglil poglede, a niso mogli zatajiti krvi, ki je vzklila iz njega: Scipio Slataper, Silvio Benco itd. A ne mislimo govoriti o teh literarnih vtisih o Krasu, kakor smo že omenili. Mislimo na naša selišča, na kraške vasice, hiše po svojevrstnem, folklornem videzu, kjer se kaže kraška ljudska kultura nekako na prvi pogled, da tako rečem — najbolj kraška. Kras pomeni povprečno za Slovenca — deželo kamna. To je v resnici skalovita pokrajina s kraškim apnencem1, ki je po zemljepisnem položaju najbolj razširjeno gradivo. gradbeni material. Kaj je napravil kraški Slovenec iz kamna, kako ga je uporabil, kako ga je oblikoval po svojih potrebah in duhovnosti? Etnografi so razdelili Evropo po uporabi gradiva na tri zemljepisna področja: na Severno Evropo, kamor spadajo tudi alpski kraji z veliko uporabo trdega lesa, na Vzhodno Evropo z največ jim1 izkoriščanjem mehkega lesa in na Sredozemlje s kamnom kot pretežnim gradivom, Slovenija je prehodno ozemlje, kjer se stikajo vsa tri področja. Da spada naš Kras po tem vidiku pretežno v sredozemsko etnografsko območje. je komaj treba opomniti, prav tako db-sledno s to pripadnostjo, da ima neke značilnosti, ki jih imajo druge sredozemske dežele, posebno po obliki stanovanjske hiše. Vendar segajo sem tudi odrastki drugih dveh področij, posebno vzhodnega. Pri vsem tem prehodnem narodopisnem značaju ima naš Kras čisto svojo lastno noto, ki ga loči od drugih pokrajin. To prizna celo italijanski etnograf Nice po raznih znakih, Nice, ki je napisal knjigo o kraški hiši. Tu je n. pr. zapisal: «Celo stari hlevi imajo tu na sebi nekaj umetniškega«. Zaradi tega pa ne preneha biti slovenski. Obratno, ravno k tej svojevrstnosti prispevajo tudi posebnosti, ki so skupnel vsej slovenski ljudski umetnosti, n.pr. okraski. Iz starih zapiskov je razvidno, da se je nekdaj po vsem Primorskem in tudi na Krasu mnogo bolj uporabljal les kot gradivo celo pri stanovanjskih zgradbah poleg raznih gospodarskih. Deloma je služila tudi slama za pokrivanje streh. Polagoma, v stoletjih, s spopolnjevanjem orodja in sposobnosti je naš Kraševec vedno bolj obvladal kamen ter ga v vedno večji meri uporabljal. Stari Kraševci se še spominjajo posameznih s slamo kritih streh. Ogromno več pa pomnijo skrlic ali skrlatic, t.j. s kamnom, s skrilmi! kritih zgradb. Teh je še dandanes semintja, dasi zelo hitro izginjajo. Častitljivo starost takih zgradb, si lahko zamišljamo iz domnev nekaterih etnografov, ki smatrajo naravnost, da so prazgodovinskega izvora. Naj bo, kakor hoče, nam njihovo starost dokazujejo že skrili, ki jih je začela izpodrivati opeka šele pred šest sto leti ali kaj manj. V zvezi s kraško hišo omenimo takoj nekaj njenih značilnih sestavnih delov in pritiklin, kot so ognjišče, oz. stara kura pa »ganki« in »baladurji«, «kalone« in dvorišča — »borjači. Kdor le malo pozna preteklo kraško življenje, ve; kako velik del vsega družbenega in duhovnega življenja je tekel okrog obsežnega ognjišča oz. pravzaprav v »kuri«, t.j. v vsem posebnem prostoru, kjer se kuri: na ognjišču in pri peči za kruh, ki je bilo po starem v istem, izpahnjenem prizidku, pod skupnim mogočnim dimnikom. Kako je slikovita kraška hiša z vsemi zunanjimi stavbnimi pritiklinami: «ganki» — mostovži, «baladurji» — stopnišči, vseh velikosti in na vse mogoče načine izpeljanimi, kakor se sklada z ustrojem in uporabo hiše, hleva in drugih zgradb. Marsikdaj je «gank» še lesen, oporniki — «madjoni», na katerih sloni pa navadno kamniti, včasih celo tlak. Stopnišče pa je skoro vedno kamnito, kakor so vedno iz lepo klesanega kamna podboji pri oknih in vratih. Kamnita je predvsem »kalona«, «ka-lonja«, ali kakor ji pravijo na Gornjem Krasu, «porton», vhodna vrata ali celo gospodarska zgradbica ob vhodu na dvorišče — «borjač». Kalona, ta je bila ponos kraškega gospodarja — ta pokaže že na zunaj, preden stopiš na dvorišče ali v hišo, kaj gospodar zmore. Zato je morala biti čim mogočnejša in čim: bolj umetno izdelana. In v resnici so neredko to prave umetnine ljudske umetnosti s svojimi reliefnimi okraski umetno stiliziranega cvetja, znakov, napisov in pravih reliefnih podob, glav, v sklepniku in ob straneh. Drugi, skoro nič manj važni sestavni del borjača. ki priča o zmogljivosti gospodarja, je vodnjak — »Šterna« z okraski in, včasih celo s podobami, poleg imena gospodarja, letnico in znamenjem »presladkega« (IHS). V hiši pa je včasih umetnina kamnita čelna stran pri ognjišču. Okraski, podobe, vklesane na kalone, vodnjake, ognjišča, znamenja, oporniki so najlepše, istočasno pa najbolj slovensko kar je ustvarili ljudski duh na Krasu. Ze površni pogled nam pokaže, da so tu prav taki in podobni okraski, kot jih izrisuje Sič z ljudskih vezenin, s starih skrinj, kožuhov, pirhov, orodja in posodja ter arhitektonskih delov zgradb tam kje na Dolenjskem, Gorenjskem ali Štajerskem. Pogosto je poleg hiše in vseh gospodarskih zgradb kamnito posodje, orodje, oprema. Kamnita je miza, kamnit je škafnik, kamnit je: lijak in naslon pri oknu; kamnita so korita za kocka, za nitke, za zajce, za mast, za olje, za sardele, stope za phanje ječmena, kamnito korito in kamen k stiskalnici za olje, za grozdje, žlebovi pri strehi ali ročice zanje ali za latnik itd. itd. Kamen je kot že omenjeno, glavno toda ne izključno zemljepisno značilno gradivo, ki ga je slovenski Kraševec v stoletjih mojstrsko obvladoval in mu vtisnil žig svojega umetniškega ustvarjalnega duha, posebno v ustroju hiše in pri klesanju kalon in vodnjakov, t.j. žig značilnega kraškega umetniškega duha, ki mu daje posebno mesto tudi med drugimi slovenskimi pokrajinskimi ljudskimi umetnostmi. Višek je ta razvoj dosegel v preteklem stoletju, posebno v prvi polovici, dokler se kamnarstvo in klesarstvo, razvito do takrat predvsem kot domača delavnost in obrt, ni začelo naravnost razvijati v industrijo, ki je seveda pod Italijo skoro popolnoma propadla. To so resnični spomeniki kraške ljudske umetnosti, stvaritve tistega »kiparskega li- kovnega pranagona«, kot ga nekje imenuje slovenski umetnostni zgodovinar dr. Fr. Stele. Ljudska umetnost je skoro vedno plod brezimnega ljudskega duha, "stvaritev mnogih, le redkokrat poedinih ljudskih umetnikov, ki pa ostajajo neznani zgodovini umetnosti. Pri kraških likovnih izdelkih je to nekoliko drugače. Kamen ostane tudi stoletja, medtem ko les strohni, narodna pesem se izgublja in izpreminja ob prenašanju iz roda v rod, od vasi do vasi. Stvaritelj, klesar, je pri likovnem izdelku le eden, čisto določen, zato ga je povprečno laže ugotoviti. To je včasih toliko laže storiti, ker je najlepše stvari navadno zase) izdelal tak klesar, ki je sicer obrtnik, a največkrat. tudi kmečki posestnik, in je na njih tudi označil svoje ime. Zato so kmečke kalone, vodnjaki tudi zgodovina kraških ljudskih likovnikov. Razumljivo je, da imamo najlepših primerov v krajih z najstarejšo tradicijo in najobsežnejšo kamnarsko delavnostjo. Poglejmo samo nekaj primerov. Veliki Repen in bližnje vasi imajo že dolgo kamnarsko preteklost s kamnolomom Petrvica in drugod, kjer je delala pred stoletjem dobesedno vsa vas, staro in mlado. In res imamo tu izredno zanimivih primerov. Tu je izklesal najlepše kalone Luka Brišček. Pri Škabarju, h. št. 32, po domače pri Batko-vih, je bogato okrašena kalona s sledečim napisom: TA PORTON JE DELU LUKA BRISHZHEK U L 1848 NA 30 MAI. Seveda piše zraven, na drugi strani sklepnika: TA PORTON JE KUPEU ANTON SHKABAR (Škabar) U VELIKEM REPNE: Na h. št. 18 pa piše, da ga je delal: U LETE 1835 NA 27 DAN PROSENZA MESEZA (prosinca meseca). Na h. št. 22 pa, da je lastnik BLAŠKE SHKABAR (Blaže Škabar) V LETE 1843 MESZA SEZHNA (meseca sečna) na 17. Na Colu h. št. 14 je lepa kalona, žal. že podrta, z napisom: «1808 — ANDRE GUŠTIN IS ZOLA IE TU DELAU«. Nabrežina ima s svojo staro klesarsko tradicijo tudi mojstrsko izdelanih primerkov ljudske umetnosti, vendar se zdi, da je tu že davno vplival na umetniško udejstvovanje močan razvoj v čisto obrt oziroma v industrijo. Lep vodnjak z reliefom svete družine je pač delo Tumljevga gospodarja, danes pri Betegarjevih: Jožefa Tumla iz leta 1856. — V Trebčah pri Skrlovih na h. št. 99 je bil tudi izvrsten mojster, praded Matija Škerl, ki je napravil iz klesanega kamna, poleg krasne kalone in vratnega podboja, še celo stranišče in svinjak. Zal, da je bil zaradi dvakratnega požara hiše lep vratni podboj močno poškodovan. V Gropadi je bil zelo svojevrsten kamnosek, praded pri Puntarjevih, Blaž Pečar. Zal, da je italijanski polkovnik kupil za smešen denar najlepše izdelke: notranjo kalono, okrašeno vodnjakovo šapo- in korito za pranje, staro skrinjo itd. To je, kot omenjeno, le nekaj primerov. Imajo pa vse vasi Nabrežinščine, vsega Dolnjega Krasa in Brega mnogo zanimivih primerov, ki segajo, kot je razvidno že iz slik priobčenih v lanskem in letošnjem1 koledarju »Gregorčičeve založbe«, iz bližnje okolice in predmestij v Trstu prav k središču mesta: na Plajde (Ul. Molino a vento) pri Garibaldijevem trgu. Priobčeni so seveda le zadnje mesece slikani spomeniki, koliko pa jih je požrla mestna gradbena delavnost, ki jo vodi že stoletje sem barbarski italijanski šovinizem. Predaleč bi prišli, če bi hoteli omenjati le same probleme poedi-nih področij neizčrpne zakladnice naših kraških narodnostnih starin. Ni tu mesto za to. Svet pozna značilno tirolsko, škotsko ali rusko in ne vem še kakšno hišo ter deloma pri nas tudi gorenjsko. To pa zato, ker znajo povsod po svetu ljubosumno paziti na te svoje posebnosti in jih varovati ter skrbeti, da- jih svet spozna. V kulturnih krajih Srednje in Zahodne Evrope je opaziti v vsaki vasici to veliko skrb, da se ohranijo vse, posebno stare značilnosti in lepote in jim dajejo poudarka pri olepševanju in stavbnem urejevanju krajev. Pri nas pa je moral priti spet tujec kot je razvidna iz spredaj navedenega citata- iz italijanskega etnografskega dela Niceja, da nas je opozoril na lepoto naših kraških narodopisnih starožitnosti. Na našem Krasu žal ni oz. je propadla v veliki meri ljubezen, trdovratno in ljubosumno varovanje pokrajinskih posebnosti in lepot. Zato smo priča dan za dnem žalostnim prizorom, da padajo lepe starinske zgradbe ali njeni deli, da se razbijajo cisto brez potrebe kot ničvredno kamenje lepe kalone, kamnite posode, priprave ali drugi starinski predmeti. Na njih mestu pa se grade dolgočasne, brezlike zgradbe brez najmanjše značilnosti ali umetniškega okusa, kot jih je najti kjer koli po svetu. Kako ohraniti te kraške značilnosti, naše etnografske umetnine? Predvsem je treba ugotoviti, da je kamen trdnejše in trajnejše gradivo kot kateri koli drugi stavbni material, opeka, les, slama ali celo železo. Seveda je treba tudi priznati, da se marsikaj ne da ohraniti, ali vsaj ne v sedanji obliki in s takim namenom. Toda, kdor spoštuje in ceni delo in stvaritve svojega, slo-vensko-kraškega duha, svojih kraških očetov in dedov, teh umetnin ne bo uničeval, ker bi s tem dokazal, da je duhovno propadel ter, da je kulturno mže od tujca. Našel bo način, kako- jih bo ohranil, s tem, da jih prilagodi svojim razmeram- in potrebam ter jih celo razvil v novih oblikah. Ce je kalona preozka ali prenizka, jo je znal marsikak kraški gospodar primerno dvigniti, razširiti ali pa jo je vzidal na drugo vidno mesto: nad hišna, vrtna, kletna vrata itd. Arhitekti, stavbeniki, prosvetni delavci, predvsem pa, vsi naši kremeniti kraški ljudje, vredni potomci svojih bistrih očetov, naj bi reševali ta vprašanja. V vseh kulturnih državah, vrednih tega imena, obstoji tudi zakonita zaščita umetnin in značilnosti, toda te pri nas italijanska šovinistična oblast, posvetna ali cerkvena, za narodopisne značilnosti rasno diskriminiranih «ščavom», v najboljšem primeru nočejo priznati. Naj navajamo za to le en kiičeč primer stare cerkvice pri Sv. Ivanu v Tistu, ki propada že poldrugo desetletje, očitno obsojena, da izgine. Zato je potrebno, da se vsaj nove slovenske občinske uurave zavzamejo za ohranitev takih spomenikov in s tem za resnično polepšanje naših kraških vasi in domov. Povsod po kulturnem svetu obstajajo posebna olepševalna društva. Tudi pri nas so nekdaj že bila. Zadnje čase vid mo, da se n.pr. poživljajo povsod v svobodni Sl iveniji. kjer jih še ni bilo. Potreba je, da se tudi pri nas končno zganemo. Vse premalo smisla smo doslej pokazali. Naj bo oblika in način že kakršen koli, eno drži, da se i zanemarjanjem kažemo zelo majhne potomce kraških prednikov, ker jim ne znamo niti ohraniti, kaj šele nadaljevati, globokih sledov njihovega duha in dela, ki je dodal tej prelepi deželici tolike značilnosti Zato je jasne v zavesti vsakega kulturnega človeka, dai mora tako zanemarjanje prjnehati. BORBA ZA TRST PRIMOŽ SEDMAK V mesecu juliju 1944, v času, ko so se širile vesti o otvoritvi druge invazijske fronte na jadranskem sektorju, ko je bil Hitler komaj ušel atentatu in je bilo pričakovati skorajšnji zlom do tedaj skoro nepremagane nemške armade, je štab IX. korpusa NOV in POJ sklenil postaviti komando mesta Trsta, ki naj bi v mestu samem organizirala in pripravila vse potrebno za vstajo Tržačanov v trenutku, ko bi se približale osvobodilne čete Jugoslovanske armade. Sklep š.aba IX. korpusa je sočasno vezan z julijsko ofenzivo Nemcev na osvobojeno ozemlje severno od Vipavske doline, od Trnovega do Cepovana, Banjščiee, preko Šentviške gore, do Ratitovca, Železnikov in Rovt. Ta ofenziva je bila znak zaskrbljenosti Nemcev pred morebitno novo invazijsko fronto, zato so si hoteli zavarovati hrbet z uničenjem partizanskih enot. Za organizatorja ter komandanta je štab imenoval majorja Martina Greifa-Rudija, oficirja za zvezo z zavezniškimi misijami pri štabu IX. korpusa, ter Vinka Sumrado-Radoša za njegovega pomočnika. Se isti mesec sta prišla ilegalno v Trst in takoj pričela z organizacijo terena. Za zvezo s terenom je spočetka poskrbela politična organizacija, predvsem KP, ki je tudi pomagala pri izbiri aktivistov. Tako so določili po terenih po enega najboljšega aktivista izključno za vojaško organizacijo. Mesto samo je bilo razr deljeno na štiri sektorje: I. sektor je obsegal Skorkljo, Greto, Rojan, Barkovlje; II. sektor je vključeval Kolon jo, Vrdelco, center mesta od kolodvora (pristanišče) do ladjedelnic, Sv. Ivan, Lonjer in Katinaro; k III. sektorju je spadal Rocol, Sv. M. Magdalena Sp., Sveti Jakob; v IV. sektorju so bili okraji Sv.M. Magdalena Zg., Kolonkovec in Skedenj. Vsak sektor je imel svojega komandanta in svoj štab. Komanda mesta se je dobro zavedala, da je premalo samo organizirati borce in imeti orožje. Za utrditev borbenega duha in discipline so bile takoj spočetka določene različne ak cije, kakor poskusne mobilizacije na raznih točkah mesta, sabotažne akcije, razoroževanja manjših sovražnih edinic in podobno. K sektorskim vojaškim edinicam je treba prišteti še bataljone Delavske enotnosti. Nastanek Delavske enotnosti je bila nujna posledica osvobodilnega gibanja v Trstu: potrebna je bila organizacija za združitev slovenskega in italijanskega delavstva v borbi proti okupatorju. Tako je pričel delovati konec leta 1942, oziroma v začetku leta 1943 prvi odbor Delavske enotnosti v Skednju, kjer so se povezali delavci iz ladjedelnic, plavžev in tovarne strojev. Kmalu nato pa je bilo organizirano vse delavstvo od Tržiča preko Trsta do Milj. Organizacija po terenu je bila podobna politični, le da je poznala še tovarniške odbore, ki so ponekod, posebno po us anovitvl Komandant mesta Rudi Greif komande mesta, tvorili zelo močne enote, kot na primer v tovarni strojev, v arzenalu, ladjedelnicah, Ilvi, v pivovarni Dreher, v tovarni Kozmann, v tovarni kemijskih izdelkov itd. V samem Trstu je imela Delavska enotnost sedem rajonskih odborov, 72 tovarniških odbor rov ter več kot 200 pododborov. Iz tovarniških enot so nastali v začetku leta 1945 bataljoni Delavske enotnosti. Do tik pred osvoboditvijo je število tržaških borcev pod vodstvom' komande mesta narastlo na več kot 10 tisoč. Ustanovni sestanek razširjene komande mesta je bil 1. avgusta 1944 v Skednju, kjer so bili pnideljeni v pomoč komandantu Greifu in njegovemu pomočniku Sumradi še Franc Stoka kot politkomisar, nadalje Franc Lipovec-Tine, Milan Matjašič, Rado Čehovin. Organizacija po terenih je bila končana in pričelo se je trdo delo. Ker je bila komanda mesta postavljena z odredbo štaba IX. korpusa, je bila tudi njemu podrejena. Odločilne akcije brez odobritve štaba ni smela pričeti. Bilo je pričakovati, da bodo kurirske zveze vedno težje in nesigurne. Zato je štab IX. korpusa poslal v Trst tov. Borisa Mozetiča kot radiotelegrafista z nalogo, da pripravi radijski oddajnik in prejemnik za zvezo z IX. korpusom. Najbolj varno mesto za radijsko postajo je bilo pri Manfredov! v Ulici Costa-lunga 55. Nekaj mesecev je bila radijska zveza med Trstom in IX. korpusom nemotena. Toda Nemci so jo le odkrili ter pričeli motiti oddaje. K motnjam se je pridružila še nevarnost, da jo izsledijo. Za tak primer je komanda mesta določila gradnjo dveh bunkerjev, enega v Skednju, drugega na Montebellu. V prvega se je vselil začasno tov. Boro (Franc Segulin), ki ga je Gestapo kaj kmalu izsledil. Tudi drugega je sovražnik iztaknil, vendar na srečo, preden se je vselila vanjo radijska postaja. Druga radijska postaja za zvezo z IX. korpusom je bila v Borštu. ^Nemci niso imeli več ne aparatov ne kadrov za odkrivanje tajnih postaj. Vendar so jo končno odkrili na dokaj enostaven način. Med oddajanjem oziroma sprejemanjem radia v Borštu so pričeli Nemci prekinjati -tok po okrajih. Cim so prekinili tok v okraju, kjer leži Boršt, je nehala delovati V" 0 J- 8 A OBUSI IX.korpusu KOV ls ? 0 J. ..........Mr**. 0 D R E D 8 X. Vojn* oblast IX.korpusa NOV in POJ postavile komando mesta TRST. Za komandanta mesta TRST je imenovan major tov.R 0 D I • . ..... a . a . GRKI P.Za njegovega pomocnlke-p» kapetan tov.S U M B A D A V I H K 0 T A. Nalog« komande mesta je,takojšna vzpostavitev VOJNE OBLASTI v mestu TRST .Komanda mesta Trst je nodrejena direktno štabu IX.korpusi NOV in POJ.ter je edinole od njega u-pravicena prejemati vse direktive. ~ Smrt Taoizmu- svobodo naroda! Politkomisar! -v^O- v . . U Načelnik štaba Komandant ge nera^majj? r i tudi postaja. Ugotovili so okraj, ga obkolili, izvedli strogo preiskavo ter postajo izsledili. Isti način so Nemci uporabili za radio v Ulici Costalunga. Vendar jim je tu ta način po večdnevnih poskusih spodletel. Radiotelegrafist je postal takoj pozoren na prvo prekinitev toka, si nabavil akumulatorje in postaja je delovala nemoteno naprej. To je Nemce zmedlo in opustili so vsako iskanje. Borbene enote komande mesta so pričele s širšimi akcijami marca 1945. Omeniti je treba uspešen napad 28. marca 1945 na nemško garažo v Ulici Massimo D’Azeglio, kjer je bilo uničeno poleg velike količine bencina tudi osem natovorjenih kamionov, pravkar namenjenih v pomoč nemškim trupam. Pri tej akciji so izgubili borci enote II. sektorja štiri tovariše, ki so jih Nemci obesili na kraju sabotaže. Drzna je bila akcija slovenskih in italijanskih mladincev, ko so v zaplenjenem avtomobilu zdrveli po centru mesta, mimogrede z brzostrelkami napadli fašiste pred policijo in raztrosili 50 tisoč letakov. Ob obletnici ustanovitve OF je napisna akcija, po vsem mestu raztreseni letaki in kresovi na okoliških vrhovih silovito razgibala mesto z upanjem na skorajšnjo osvoboditev, a kolaboracionistom in nacifašistom nalila nade grenkega pelina. Tržaška reakcija vseh barv in odtenkov je medtem'vodila svojo posebno, slepo in do kraja nepremišljeno politiko. V ognju dogajanj so imeli vedno dvoje želez: po eni strani so se hoteli rešiti pred Nemci s kolaboracijo (taka kolaborantska organizacija je bil Comitato di Salute Pubblica), po drugi strani pa so pripravili za zapadne zaveznike CLN (Co-mitato di Liberazione Nazionale), ki je imel v Trstu docela drugačen značaj kot v Italiji. Računati so morali tudi na prevzem oblasti v trenutku, ko bi nacisti položili orožje. Za tako nalogo so imeli sprva pripravljene sile, ki jih je okupacijska vojska dopuščala, to je X. Mas, republikansko vojsko, policijo in razne milice. Nato je Comitato di Salute Pubblica, čigar voditelja sta bila prefekt Coceani in župan Pagnini, ustanovil Guardio Civico, ki je bila do osvoboditve najbolj zvest javni izvrševalec okupatorjevih povelj. Pomagala je Nemcem pri vzdrževanju reda v mestu, pri protiavion-ski zaščiti (streljala je na zavezniška letala, od katerih je potem sama pričakovala rešitev), pri napadih na slovenske vasi in požigih (Vl-žovlje pri Sesljanu), pri preiskavah v tržaških delavskih okrajih. Marsikateri tržaški domoljub je ostal v nemških taboriščih smrti po zaslugi te »civilne vojske«. Člani Guardie Ci-vice so zajeli štiri mlade Italijane ob napadu na garažo v Ulici Massimo d’A,zeglio ter jih izročili nemškim krvnikom. Cilj tržaškega CLN. je bil obramba itali-janstva Trsta, kar ni pomenilo nič drugega kakor ohranitev monopola nad gospodarskimi in političnimi pozicijami. Zaradi tega je tudi razumljivo, zakaj so bili vsi poskusi KP in OF pri CLN za skupno borbo proti nacifašistom zaman. Zadnji tak poskus je bil na sestanku v noči od 12. na 13. april 1945, ko so se zbrali predstavniki KP, Mestnega osvobodilnega sveta, Delavske enotnosti, AFZ, Donne Antifasciste Italiane, slovenske in italijanske antifašistične mladine ter demokratičnih indipendenlistov. Povabljeni so bili tudi predstavniki CLN. Prišla sta samo dva: dr. Caracci in prof. Schifrer. Slednji je izjavil na seji, da je prišel kot socialist, čeprav je bil večer pred tem sestankom še član Partito d’Azione CLN. Na tem sestanku bi bili morali izvoliti odbor iz vrst predstavnikov vseh imenovanih organizacij, ki bi vodil politično borbo proti okupatorju. Do sporazuma s CLN ni prišlo, ker sita njihova delegata vztrajala pri trditvi, da predstavlja CLN vse Italijane v Trstu. To je bila kaj drzna in obenem nesramna trditev ob dejstvu, ko so druge italijanske antifašistične organizacije izven sklopa CLN vodile s Slovenci v Trstu dejansko borbo proti okupatorju vsaj že dve leti, s čimer se pa CLN nikakor ni mogel izkazati. Čeprav sta prisotna delegata CLN vedela o kolaboraciji Guardie Civice, se nista strinjala s predlogom za njeno razorožitev. Po večurni diskusiji sta končno izjavila, da sta prišla na sejo kot opazovalca. Po njunem odhodu so prisotni delegati izvolili izvršni slovensko-italijanski antifašistični odbor (Comitato Esecutivo Antifascista Italo-Slavo), sestavljen iz 8 članov, a tri mesta, so ostala nezasedena za primer, če bi se CLN premislil. Do tega premisleka ni prišlo. Kakšna je bila v resnici vojaška moč CLN, razkriva barantanje za predajo 1. maja 1945. Nemci bi se morali predati, kakor je bilo domenjeno, oboroženim enotam CLN. Med razgovori z Nemci o predaji nekaj dni prej je župan Pagnini izjavil, da imajo na razpolago 20 tisoč ljudi, ki čakajo samo še na orožje. Ob odločilnem trenutku je vseh 20 tisoč ljudi izpuhtelo. To je razvidno iz izjave, ki jo je dal komandant oboroženih sil CLN, bivši podpolkovnik italijanske vojske Fonda, ko je odgovoril 1. maja 1945 škofu Santinu, da CLN nima nikakih oboroženih formacij in naj se Nemci, utrjeni na gradu Sv. Justa, obrnejo za svojo predajo na komando mesta, kar se je v resnici tudi zgodilo. Vojaški položaj na frontah je vedno bolj dozoreval. Po presoji celotnega položaja se je glavni štab Slovenije odločil in ukazal IX. korpusu, naj se približa Trstu. Brzojavko s tem ukazom je štab IX. korpusa prejel dne 20. marca 1945. Ze prej je bilo odrejeno, da se bodo za osvoboditev Primorske in Trsta borile IV. Armada, VII. ter IX. korpus. 26. aprila 1945 je IX. korpus prejel novo brzojavko z ukazom, naj se takoj prebije na odsek Trsta ter prične borbo za Trst. V istem času je postajalo ozračje v mestu vedno bolj dušeče in napeto. Komandant mesta je bil vezan glede upora v Trstu na odredbe štaba IX. korpusa, ki je vsekakor bolje poznal celotni frontni položaj kakor pa komanda mesta sama. Za vstajo je bilo že vse pripravljeno in bi jo lahko pričeli vsak trenutek. Težko je bilo zadrževati tržaške borce, da ne bi pričeli kakršne koli večje akcije brez odločilnega ukaza. Celo med člani štaba KM je prišlo do prepričanja, da je treba z uporom pričeti takoj. Tudi zunanji videz v mestu je silil do take odločitve, a tržaška reakcija je izjavljala, da je vprašanje Trsta že rešeno in da je položaj v njihovih rokah. 26. aprila zjutraj, to je isti dan, ko je IX. korpus prejel ukaz, naj se prebije do mesta, je komanda mesta poslala štabu brzojavko, da bi bil čas pričeti z vstajo v Trstu. Odgovor je bil: »Počakajte!« Trst je treba osvoboditi s čim manjšimi izgubami in borci VII. ter IX. korpusa in IV. Armade so bili predaleč, da bi lahko nudili mestu neposredno pomoč. Naslednji daru to je 27. aprila, se je sestala prav na obletnico OF komanda mesta in vsi njeni sektorski štabi v neki hiši med Domjom in Zavljami. 38 prisotnih članov je stražila posebna varnostna četa, kajti do nemške postojanke je bilo nekaj več kakor 500 metrov. Na tem sestanku so pregledali celotno situacijo v mestu, ugotovili oborožitev enot, določili komandante za posamezne sektorje, orgar nizacijo zveze in vse ostalo, kar je bilo potrebno. Ta dan so tudi prejeli radijsko sporočilo, da so edinice IV. Armade že osvobodile Sent Peter na Krasu in da je IX. korpus že v neposredni bližini Trsta. Tesnobna napetost v pričakovanju znaka za upor se je povečala. Ne da bi čakali na znak za upor, so se v'noči pričele večje razoroževalne akcije v predmestnih predelih. Tako so borci II. sektorja zaplenili pri Sv. Alojziju manjši nemški transport z orožjem in municijo. Skoro istočasno so Tržačani videli v središču mesta nemška vozila, a v njih nemške vojake in pristaše CLN v bratskem objemu. 28. aprila ob 16. uri se je komanda mesta, zaradi nevarnosti, da bi jo odkrili Nemci, umaknila v hišo poveljnika IV. sektorja na Kolonkovcu. Sem je končno prinesel tov. B. Mozetič odločilno in toliko pričakovano brzojavko: »Edinice IV. Armade in IX. korpusa so v neposredni bližini Trsta. V najkrajšem času je pričakovati splošni napad na mesto. Pričnite z vstajo!« Za tem so sledila še navodila za zavarovanje prometnih zvez, vojaških in civilnih objektov, za prevzem oblasti. Kurirji so stekli z zadnjimi navodili za upor. Vstaja se je pričela z vso silovitostjo. Jugoslovanski tanki prodirajo mimo cerkve sv. Antona proti obali Tudi v Skednju niso mogli dočakati znaka za vstajo. Potrebovali so orožje. Napadli so dva bunkerja pri Lipušiču in Podreki. Nato so razorožil 17 članov Guardie Civice in ob prejetem povelju za vstajo so imeli dobro oboroženih 80 mož ter so s temi zaprli vse dohode v Skedenj. Istočasno so v bivši karabinjerski postaji položili orožje vsi člani Guardie Civice. Zaradi teh vojaških akcij IV. sektorja je zapustilo kasarno na Zaveljski cesti 500 ustašev, ki so se bali napada s strani škedenjskih borcev. Na splošno je bil sektor polno zaposlen, predvsem zaradi umikajočih se nemških vojakov iz Istre. V Barkoivljan so se Nemci predvsem utrdili v bunkerjih pri parku, na bloku pri Cedasu in svetilniku, poleg tega je bila vsa morska obala od Milj do miramarskega gradu zavarovana z bodečo žico In z manjšimi ali večjimi bunkerji. Borci tega sektorja KM so spočetka imeli samo en bataljon za Barkovlje, drugega za Greto. Proti večeru so napadli blok pri Cedasu. Bolje oboroženi Nemci, ki so premogli celo protitankovski top, so jih odbili. V noči so se spopadi nadaljevali, vendar le med manjšimi skupinami. Nemci še niso hoteli predati oblasti Italijanom in vodstvo CLN kljub temu ni nastopilo proti njim, ker bi vsak njihov vojaški nastop proti Nemcem pomenil oslabitev Nemcev v njihovem odporu proti prodirajočim edinicam JA. Hoteli so doseči, da bi med predajo Nemcev in prihodom angloameriških čet poteklo čim manj časa, vendar pa le toliko, da bi se oni imeli čas upreti, tako da bi zasluga za akcijo proti nacistom v Trstu ne bila niti anigloameriška niti jugoslovanska. Hoteli so, da bi Trst ostal vojaško, politično In uradno v italijanako-šovinističnih rokah. Zvečer je po radiu govoril tržaški škof San-tin. Njegov govor proti uporabi nasilja olepšan z vsemi mogočimi frazami o ljubezni, ni bil nič drugega kakor prihuljen način vplivanja na tržaško .prebivalstvo, da bi se vzdržalo vsake oborožene akcije. Tudi on je bil za to, da se počakajo zahodni zavezniki, ki naj bi prevzeli vso oblast v Trstu. Nobene razlike ni bilo med njegovim zadržanjem in onim vseh znanih fašistov in kolaboracionistov. Brigade XXX. divizije so 29. aprila nadaljevale s prodorom na Kras. 17. (Gregorčičeva) in 19. (Kosovelova) brigada sta prišli do Re-pentabra, 18. (Bazoviška) pa v Dutovlje. Tako so te brigade prišle do zunanjega obrambnega pasu Trsta, a hrbet so jim krile brigade XXXI. divizije. Komanda mesta je prejela poročilo štabov II. in III. sektorja, da se borbe na njunih terenih nenehno nadaljujejo in da imajo mnogo orožja ter municije. V Barkovljah je postal medtem položaj za borce KM dokaj neroden in nevaren. Sektor je bil zelo obsežen in so morali borci nastopati v manjših skupinah. Nemci so poslali 120 vojakov, da »očistijo« teren, ker jim je bila smer proti Tržiču edina možnost za morebiten umik. Ker je bilo premalo časa za družitev vseh borbenih skupin, se je 17 barkovljanskih borcev poslužilo partizanske taktike. Majhen slepilni manever in Nemci so imeli vtis, da imajo pred seboj kar cel bataljon partizanov. Dejansko pa so borci premogli samo eno težko strojnico in nekaj samokresov. Toda po akciji so imeli orožja na pretek, kajti razorožili so 80 nemških vojakov, a ostanek se je v paniki razbežal. Kakor po drugih terenih tako tudi na bar-kovljanskem sektorju niso imeli veliko dela z razoroževanjem članov Guardie Civice, ki niso nudili nikakega odpora. Na Kolonkovcu je energičen nastop terenskih borcev razorožile 35 mož Guardie Civice, ki so z zaplenjenim orožjem oborožili nove borce tega sektorja. V noči 29. aprila so nacisti porušili krematorij v rižarni ter se od tam kmalu umaknili. Delavski bataljoni iz Ilve in za njimi ške-denjski borci so zasedli rižarno. Okrog 6 zjutraj pa so se morali umakniti pred nadštevll-nimi in dobro oboroženimi Nemci, ki pa iz stra- hu niso dolgo strpeli v rižarni ter se ponovno umaknili. Bataljon borcev od Sv. Ane je v ostri borbi pregnal Nemce, ki so imeli 70 mrtvih, z vrha Monte CastigUone ter je nato s te osvojene postojanke pod križnim ognjem napadel Nemce in ustaše, ki so se umikali med 2 avl jami in Dacijem. Neko zastopstvo CLN, ki ga je vodil Šketi enjski italijanaš Italo Soncini, je prišlo v Skedenj pogajat se s komando mesta, ki je bila takrat v hiši poveljnika IV. sektorja. Komandanti sektorja so jih zavrnili, da ni več časa za razgovore ter naj rajši primejo za orožje in se pridružijo borcem za osvoboditev Trsta. Ko so uvideli ničevost svojega nastopa, so jo kmalu odkurili. Okrog 9. uri dopoldne se je nenadoma pripeljal pred rižarno kamion poln članov X. Mas, članov Guardie Civice, ki so imeli na rokah trakove CLN. Na kamionu so imeli tudi majhen top poleg pušk in revolverjev. Kljub očitni njihovi premoči je bil dovolj odločen nastop komandanta IV. sektorja, da so se brez besed umaknili. Ta skupina CLN se je pripeljala v Skedenj po Istrski ulici in se tudi vrnila po isti" poti, to je po Istrski ulici mimo nemških bunkerjev in postojank, ne da bi se pri tem sprožil le en sam strel. Ta primer ponovno potrjuje zavezništvo med Nemci in »vojsko« CLN. Delavski bataljoni so pričeli z napadom na ladjedelnice. Toda sovražnik je bil trdno zavarovan za svojimi bunkerji in borci so se morali umakniti. Kljub temu so zajeli ©klopni avtomobil ter večjo množino orožja in streliva. Popoldne so škedenjski borci zasedli pozicije artilerijske baterije na griču Sv. Pantaleona. Posledica tega je bila, da so iz vojašnice na Scalo Legname zbežali člani X. Mas in SS-ovci. Edina postojanka v okupatorjevih rokah na tem sektorju je bila tovarna žarnic pri Sv. Ani, kjer je bilo zbranih okoli 700 nemških vojakov, SS-ovcev, fašistov in ustašev. Vsi pozivi na predajo so bili zaman. Vedeli so, da škedenjski borci ne premorejo težkega orožja in da so zato varni za obzidjem tovarne. Naslednji dan 30. aprila so z nenadnim izpadom presenetili sektorske borce in prodrli globoko v Skedenj. Presenečenje ni trajalo dolgo časa. Sektorski borci so jih v protinapadu pognali nazaj v tovarno ter vse dohode dobro zastrazili. Okoli štaba komande mesta na Kolonkovcu je pričelo stikati nemško vojaštvo. Štab ni imel na razpolago nobene zaščitne čete, ker so bili vsi borci v borbah na terenu. Zato so se morali vsi člani štaba zvečer umakniti v »rdečo hišo«, Sv. M. Magdalena Zgornja, hiš. štev. 1014. 30. aprila je XXXI. divizija pričela prodirati proti Nabrežini, Tržiču in Gorici. Briško-bene- ški odred pa je krenil proti zahodu proti Vidmu, Čedadu in v Beneško Slovenijo. Bazoviška brigada je ta dan v dopoldanskih urah zavzela železniško postajo na Opčinah. Popoldne se je povezala s predhodnico IV. Armade, kil je prodirala proti Trstu s tankovsko brigado in medtem delno osvobodila proti večeru Bazovico, a jo naslednji dan ob 14. uri popolnoma zasedla. Kosovelova brigada je ob 5. uri zjutraj krenila proti Opčinam, kjer je prišlo do najhujših borb. Ker se je morala ta brigada na vsak način prebiti do Trsta, je obšla to močno utrjeno sovražno postojanko in po polnoči prišla v Rojan. Po računih vodstva CLN je postal položaj zrel za njihov upor. Ob 5. uri in 20 minut je bilo slišati po mestu dva dolga žvižga siren. To je bil znak, da se mora »vojska« CLN zbrati v vojašnicah, ker da so Anglo-Američani pred vrati Trsta. Po drugem znaku, to je po štirikratnem žvižgu siren, bi morali zasesti vse važnejše točke in zgradbe mesta. Do drugega dela te komedije ni prišlo. CLN-ovci so se sicer nekako zbrali, toda samo v najstrožjem središču mesta, a tiste vojake, ki so se umikali iz Istre ter se jim je na en ali drug način posrečilo priti do središča mesta, so jih ti »vojščaki« napotili proti zapadu. Tudi topovski ogenj Nemcev proti prodirajočim edinicam JA, ki se je prejšnji dan pričel z vso silovitostjo, se je izognil bombardiranja vseh poti proti zapadu (Miramarska cesta in vse vzporedne poti), od koder so pričakovali svojo »rešitev«. Vendar je moral CLN nekako dokazati, da so se res uprli okupatorju. Popoldne med 12. in 16. uro so nenadoma pričeli razoroževati nemške vojake. Toda s svojo slepo nojevsko politiko in zaradi brezupne situacije, v kateri so se znašli, so odredili, da je treba Nemcem vrniti orožje. Pri nekem takem prizoru vračanja orožja nemškim vojakom je neki oficir CLN na začudena vprašanja prisotnih civilistov odgovoril: »Dogovorjeni smo z Nemci, da nas bodo branili pred titovci in čakali z nami prihod Angležev.« To se je zgodilo tudi na oglu Ulice del Bosco in Ulice Molino a vento. Tako ravnanje je menda narekovalo neljubo dejstvo ob vesti, da Anglo-Američani niso prekoračili Tilmenta, ko so bili prej prepričani, da so zapadnjaki že odšli iz Tržiča in so na poti v Trst. Tržaško pristanišče in vse pristaniške naprave so Nemci podminirali z namenom, da jih ob umiku spustijo v zrak. Da se to ni zgodilo, so trdili CLN-ovci že takrat, je -njihova zasluga. Neki nemški oficir naj bi jim izročil ves načrt minskih polj. Dejstvo pa je, da okupatorji niso imeli več niti moči niti časa za razstrelitev pristaniških naprav. Tudi če bi se to zgo- dilo, so Nemci vendar morali računati, da bi v takem primeru vsi brez izjeme izgubili svoje glave. Razporeditev minskih polj v pristanišču pa je bila znana štabu IX. korpusa skoro šest mesecev pred koncem vojne. Vsi napori CLN na političnem ali vojaškem področju, da bi si pridobili vsaj neke zasluge v navidezni borbi proti okupatorju, so se sproti rušili pred resničnim bojem močne in strnjene fronte antifašističnih tržaških borcev in demokratičnega prebivalstva. V Barkovljah so Nemci ponovno skušali streti uporniško gnezdo, ki je grozilo popolnoma presekati edino pot za umik proti zapadu. Prispeli so v barkovljansko pristanišče s šestimi bojnimi čolni in pričeli obstreljevati hiše ob obali, kjer naj bi se skrivali uporniki. Kaj kmalu so uvideli jalovost svojega početja ter se umaknili proti Gradežu, Zvečer okrog 20. ure so se nenadoma pojavile pred barkovljanskimi borci prve prednje straže IX. korpusa. Se isti večer je bil izdelan načrt borbe za naslednji dan. V zgodnjih jutranjih urah naslednjega dlne pa so prispele nove edinke JA, ki so v dopoldanskem času skupno s tržaškimi borci likvidirale nemške postojanke. blok pri Cedasu, bunker za šolo v Barkovljah ter močno utrjeni svetilnik. Prve edinice JA so se prebile 30. aprila zjutraj do vrha Monte Castiglione, kjer so se utrdili škedenjski borci. Popoldne okoli 16. ure je prispel drugi večji oddelek iz ricmanjske smeri. Združeni so proti večeru potiskali ostanek Nemcev proti mestu. Pred umikom so Nemci zažgali svoje barake za gričem Sv. Pa.n-taleona, a v Miljskem zalivu potopili ostanke svojih manjših bojnih ladij. Napadi na nemške in kolaborarionistične postojanke v vsčh delih mesta so se nadaljevale. V Istrski ulici so popoldne ob 16. uri zasedli karabinjersko postajo, ki je postala sedež sektorske komande. Borci 1. sektorja so pognali Nemce iz kasarne Duca d’Aosta ob 13.15, ob 19. uri pa iz nove univerze. Proti večeru so delavski bataljoni po skrbnih pripravah pričeli z napadi in zasedli ladjedelnice Sv. Marka in arzenal. Tržaški župan se je »utrdil« v občinski palači, odkoder je z Guardio Civico vodil »obrambo« te palače proti Nemcem (!?), a naslednji dan se je odtod nevojaško in neslavno umaknil. Ostale so samo še naslednje točke okupatorjeve vojske: grad Sv. Justa, ki so ga tržaški borci popolnoma obkolili (Nemci so odposlancem tržaških borcev odklonili predajo z izgovorom, da bodo položili orožje samo pred redno vojsko), sodnijska palača, bunker v novem pristanišču Sv. Andreja, kvestura, vojašnici na Rocolu in Montebellu ter vila Geiringer. Komanda mesta se je morala zaradi boljšega vodstva operacij borb in iz varnostnih razlogov dvakrat seliti. Zjutraj okoli 5. ure se je preselila na Rocol (Ul. Massimo d’Angeli), popoldne pa v gostilno v Ulici Costalumga 4. Tu je komanda prejela vest, da so redne edinice prednje straže IV. Armade in IX. korpusa že v mestu. Ko so se pojavili v središču mesta v zgodnjih jutranjih urah 1. maja 1945 prvi jugoslovanski tanki, so bile vse ceste prazne. Slavna 20.000-članska »vojska« CLN, ki je bila pripravljena boriti se za italijanstvo Trsta tudi proti zmagoviti JA, je nenadoma splahnela. Ostali so le najslabši izvržki, ki so 1. in 2. maja streljali izza dimnikov, streh, zagrnjenih oken na vojake JA in tržaške borce. V kratkem času so se vse nemške postojanke predale vojski JA in tržaškim borcem. Predajo so odklonili samo Nemci utrjeni na gradu Sv. Justa in v sodni palači. Uničenje teh dveh zadnjih nemških postojank ni bil ni/kak problem z uporabo težkega orožja. Toda ukaz je bil, da mora ostati Trst v borbah čim manj poškodovan. Zato je bila položitev orožja s strani Nemcev zgolj vprašanje časa. Dejansko je bilo mesto že osvobojeno. Preostalo je še nekaj nemških mornariških edinic v pristanišču. Te so jugoslovanski tankisti z obale pri Rdečem mostu napadli in v križnem ognju onesposobili več enot. Ostanek se je razpršil v napadu letal JA ob 14. uri. Gradnikova brigada je 1. maja pričela napadati Tržič. Nemci se niso dolgo branili, ker so uvideli, da je nesmiseln vsak odpor proti združenim edinicam tržiških borcev in vojakov JA. Ob 13.30 istega dne se je Vojkova brigada srečala zapadno od Tržiča, na mostu čez Sočo z anglo-ameriškimi edinicami. Te edinice je nato jugoslovanski oficir peljal do Trsta. Komandant IX. korpusa, takrat podpolkovnik Jože Borštnar, je poslal 1. maja ob 13. uri brzojavko glavnemu štabu Slovenije: »Primorska je osvobojena. Naše enote so začele nastopati proti Furlaniji. Javite v svet, da IX. korpus postavlja povsod vojno oblast in da Pokrajinski odbor OF za Slovensko Primorje vzpostavlja civilno oblast v Tržiču, Gorici in Trstu.« 2. maja so pričeli vojaki JA z napadom na Nemce, ki so se bili utrdili v sodnijski palači. Pri tem so pomagali tudi tržaški borci. Prav med napadom sta se križala dva dogodka: okrog 16. ure so Nemci dvignili belo zastavo v znak predaje, a istočasno se je pojavilo 7—8 novozelandskih tankov. Nemci so svoj namen malo popravili: predati so se hoteli samo An-gloameričanom. Na odločen ne! jugoslovanskih borcev se je pričelo ponovno streljanje, pri katerem niso hoteli manjkati niti Novozelandci. Nemci so uvideli nevzdržnost položaja in ob 19.30 so se predali. Na gradu Sv. Justa zabarikadirane Nemce je hotel rešiti tržaški škof. Sporazumel se je za predajo. Poklical je v ta namen komandanta vojaških enot CLN. Na škofovo žalost ta komandant ni mogel prevzeti Nemcev, ker je bil enostavno brez — vojske. Ni preostajalo dru- 1. maja 1945: Franc Stoka govori delavcem pri Sv. Jakobu gega kakor poklicati predstavnika KM. Komandant Fonda Savio se je odpeljal z av.toam-bulanto Rdečega križa na komando mesta Trst, ki je poslala k pogajanjem v zakristijo cerkve pri Sv. Justu tov. Franca Štoko in oficirja JA. Sem je škof pripeljal tudi nemškega komandanta, ki je po dolgotrajnih pogajanjih pristal na pogoje predaje. Ko so odšli proti gradu, se je nenadoma pojavil angleški tank z nekim majorjem. Komandant Nemcev je stopil takoj k njemu in izjavil, da se predaja samo zavezniški vojski. Angleški major je to vzel na znanje in poslal svoje vojake, da Nemce razorožijo. KM in vodstvo operacij JA v Trstu je na to nevojaško in protipravno gesto odločno protestiralo. Angleški oficirji so uvideli neosnova. nost svojega početja ter so po dveh urah predali ujete Nemce enotam JA, a na gradu je zaplapolala jugoslovanska zastava. Ti dogodki pri popolnem zlomu nemškega odpora v Trstu (in podobno je bilo tudi drugod po Slov. Primorju in Istri), odkrivajo zanimivo dejstvo, da ni pomoč iz Italije prodirajočih zavezniških čet osvoboditve Trsta pospešila, nego celo — zavirala. Odgovornost za ta čuden paradoks nosijo nacistični poveljniki, ki so se trdovratno upirali Jugoslovanski armadi, ker so se na vsak način hoteli predati samo Anglo-Američanom. Nesporno je, da je Trst osvobodila Jugoslovanska armada in z njo tržaški borci. To je potrdil tudi očividec, šef obveščevalne službe II. novozelandske divizije, ki je prišel v Trst s prvimi edinicami: »Jugoslovanska IV. armada je dospela v predmestje Trsta v noči od 29. na 30. aprila, isto noč, ko smo mi prišli na reko Piave za Benetkami ... 2. maja, ko smo prišli v mesto (to je Trst, op. p.), je bil odpor omejen samo na nekoliko točk, kjer smo prišli v stik z Nemci, a vojne ladje so se umaknile v Benetke... V primeru, da bi mi ne prišli z zapada, oni (to je JA, op. p.) bi nedvomno premagali odpor Nemcev v Trstu, kot so ga kasneje strli ma Reki ...« 14.000 Nemcev je zajela Jugoslovanska ar. rnada pri osvoboditvi Slovenskega Primorja in Trsta. Za to svobodo je dalo svoje življenje 8000 borcev JA. SPREMEMBA USTAVE FLRJ Dr. MAKSO ŠNUDER.L Ljudska skupščina FLRJ je ob koncu leta sprejela ((Ustavni zakon o najvišjih organih oblasti« v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. S tem zakonom so bili bistveno spremenjeni vrhovni organi zveze in repu" blik, to je ljudske skupščine, prezidij in najvišji upravni organi. Ker so bili s splošnim zakonom o ljudskih odborih z dne 1. avgusta 1952 že na novo urejeni lokalni organi oblasti je bila z novim ustavnim zakonom dovršena reorganizacija vsega državnega sistema FLRJ. Sedaj bodo tudi ljudske republike spremenile svoje vrhovne organe. Sprememba ustavnosti FLRJ ima globoke korenine v razvoju družbenega življenja FLRJ od 31. jan. 1946 dalje, ko je bila sprejeta zvezna ustava. V tej dobi je bil dokončan proces prehoda agrarne posesti na državna kmetijska podjetja in na kmečke zadruge, ki so dobile s tem svoj materialni temelj. V splošno ljudsko lastnino so prešla vsa proizvajalna sredstva v industriji, rudništvu, prometu itd., skratka vsa taka sredstva, izvzemši mala obrt,-srednjega kmetijstva in hišne posesti. Planska izgraditev novih industrij, elektrarn, rudnikov itd. je dobila gospodarske vire, hkrati pa oblikovala zavest delovnih kolektivov. Ker je spočetka morala voditi vse gospodarstvo s splošno ljudskim premoženjem država s svojim aparatom, je na eni strani birokra-tično vodstvo gospodarstva postalo zavora za tako obsežen in nagel razvoj gospodarstva, na drugi strani pa je novi družbeni položaj delovnih kolektivov terjal, da oni sami, in ne državni aparat, odločajo o vodstvu proizvodnje. Zato je bil izdan leta 1950 zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji po delovnih kolektivih, ki je prenesel gospodarjenje s podjetji na samo delavstvo, država pa si je pridržala le tiste ukrepe upravne narave, ki so po- trebni za zavarovanje izpolnjevanja plana in za uspešno funkcioniranje podjetij. Plan sam1 se je skladno s tem omejil samo na dajanje temeljnih proporcev, a podjetja so bila vezana na oddajanje določene akumulacije v državno blagajno. Jasno je, da je z vsem tem sam državni organizem, prirejen v ustavi z dne 31. jan. 1946 za staro državno gospodarstvo, postal ovira in nasprotje z novim gospodarskim redom. Podoben položaj je nastal na političnem področju. Kolikor je zvezni in republiški aparat v gospodarstvu postal birokratičen, toliko se je ta cokla pojavila tudi pri ljudskih odborih, kjer so imeli izvršilni odbori inl poverjeniki odločilno oblast glede gospodarskega vodstva državnih podjetij, pri odkupih itd. Ko jim je bila ta oblast z izročitvijo podjetij delavstvu in z odpravo odkupov vzeta, s tem ni bil le zadan udarec birokraciji, temveč je ta organizem zahteval tudi novo preureditev. Na ta način je bilo moči bolj izrazito izgraditi ljudsko demokracijo v njeni pravni obliki, v samoupravnosti ljudskih odborov. To se je zgodilo z že omenjenim splošnim zakonom o ljudskih odborih. Odpravljeni so bili izvršilni odbori, izgrajen sistem občin, okrajev in mest ter določena široka samoupravnost njihovih ljudskih odborov kot najvišjih organov državne oblasti na njihovem območju. V zadevah, ki niso ali ki niso popolnoma urejene z zakonom, izdajajo ljudski odbori svoje samostojne oz. dopolnilne predloge, ki imajo kvaliteto zakona. Skladno z novo uveljavljeno pravico gospodarjenja delavskih kolektivov v gospodarskih podjetjih, so dobili ljudski odbori okrajev in mest dvodomno obliko, namreč poleg okrajnega oz. mestnega zbora tudi zbor proizvajalcev. Družbeni razlog za to je dejstvo, da morajo proizvajalci, ki ustvarjajo večji del družbenega produkta, imeti glede uporabe tega produkta vsaj toliko besede kakor ostali volivci. Vse to so bile že ustavne spremembe spodaj, ki so nujno nakazovale potrebo, da se spremenijo tudi vrhovni državni organi oblasti v FLRJ. Novi ustavni zakon izhaja iz nove koncepcije izvora oblasti na državne organe. Ker izhaja vsa oblast iz ljudstva in pripada ljudstvu, izvršuje delovno ljudstvo vso oblast v občini, mestu in okraju po ljudskih odborih, v ljudski republiki in zvezni državi po ljudskih skupščinah. Ljudska skupščina FLRJ ima samo tiste pravice, ki so ji dane z zvezno ustavo, republiške ljudske skupščine spet samo tiste, ki so ji dane z republiško ustavo. Ustavni zakon našteva pravice in dolžnosti zvezne skupščine. Ta ima izključno zakonodajno pravico glede zvezne pristojnosti vendar pa se pravica samouprave delovnega ljudstva v občinah, okrajih in mestih ter v gospodarskih organizacijah ne more vzeti niti z zakonom. Ljudska skupščina FLRJ, ki se voli za dobo 4 let in ki stalno zaseda, ima dva doma, Zvezni zbor in Zbor proizvajalcev. V prvega se volijo poslanci na podlagi splošne, enake in neposredne volilne pravice s tajnim glasovanjem (z listki), na vsakih 50.000 prebivalcev po eden, drugega pa volijo proizvajalci, zaposleni v proizvodnji, transportu in trgovini sorazmerno z udeležbo teh področij pri skupnem družbenem proizvodu FLRJ. Ta zbor šteje 2/3 od števila poslancev Zveznega zbora. Dosedanji svet narodov se spremeni v Zbor narodov tako, da ni več drugi dom ljudske skupščine, temveč da volijo republiške ljudske skupščine po 12, avtonomna pokrajina 7, in avtonomna oblast 4 poslance v Zvezni zbor. Ti poslanci pa se sestanejo kot poseben Zbor narodov samo tedaj, kadar gre za spremembo ustave, izdanje splošnih zakonov in zveznega družbenega plana, kadar gre za vprašanje razmerja ljudskih republik do federacije ali kadar 1/3 poslancev Zbora narodov oz. večina poslancev tega zbora iz ene republike to predlaga. Poslanci Zveznega zbora ne smejo biti uslužbenci v državni upravi, državni sekretarji ali sodniki. Prejemajo stalno mesečno nagrado. Z izvolitvijo dobijo pravice odbornika okrajnega ljudskega odbora, v katerem so izvoljeni. MorSjo biti v stalnem stiku z volivci in s svojim okrajnim ljudskim odborom ter obveščati ljudsko skup- ščino o stališču ljudskega odbora glede vprašanj iz njene pristojnosti. Volivci lahko svoje poslance odpokličejo. Vlade in ministrov ni več. Ljudska skupščina izvršuje svoje, naloge sama po svojem ožjem odboru, po Prezidiju FRLJ, ki ga sestavlja 30 do 45 poslancev. Upravne naloge opravljajo prezidiju odgovorni državni sekretarji za zunanje zadeve, za narodno gospodarstvo, za zunanje zadeve in za oborožene sile, po potrebi tudi drugi. Za posamezne naloge se lahko postavijo državni podsekretarji. Ustvari se nova institucija: Predsednik republike, ki je hkrati načelu prezidija in ki predstavlja državo na zunaj, opravlja diplomatsko oblast, podeljuje odlikovanja, je vrhovni komandant oboroženih sil in imenuje generale in admirale. Predsednik republike razglaša zakone s sopodpišem predsednika narodne skupščine. Odgovoren je za splošno politično delo prezidija. Ljudska skupščina opravlja nekatere zadeve tako, da jih opravljata oba zbora enakopravno, druge pa Zvezni zbor sam. Vsaka zbornica ima svoje odbore. Zelo pomemben je zakonodajni odbor, ki se je bil že do sedaj razvil v središče parlamentarnega dela. Od prejšnjih funkcij prezidija dobi pravico avtentične razlage zakona in pravico presoje skladnosti republiških zakonov z zvezno ustavo in zveznimi zakoni. Ljudska skupščina dobi svojega predsednika, ki sklicuje seje skupščine in predseduje skupnim sejam obeh zbornic, medtem ko sejam zborom predsedujeta predsednika zborov. Seje so ali skupne ali ločene po zborih. Ce se doma ne strinjata s kakim zakonskim predlogom, je za ta primer določen poseben postopek in se skupščina razpusti ter razpišejo nove volitve, če se po tem postopku ne doseže soglasje. Ce ne pride do soglasja med Zveznim zborom in Zborom narodov, se prvi razpusti. Temelj organizacije vrhovnih organov je načelo enotnosti oblasti, po katerem je vsa oblast združena v ljudski skupščini, katerim1 so odgovorni Predsednik republike, prezidij FLRJ vrhovno sodišče in drugi organi. To so samo nekatere bistvene spremembe ustave FLRJ, ker bi daleč presegalo okvir tega članka, če bi hotel opisati vse. Naglasiti pa je treba, da so vse te spremembe odraz sedanje družbene stvarnosti. S tem pa seveda še ni razveljavljena ustava glede drugih določb, četudi so mno- ge določbe, zlasti glede družbencrekonom-ske ureditve, že zaostale za dejanskim razvojem ali pa so postale nepopolne, kakor n. pr. poglavje o socialnih, ekonomskih in drugih pravicah in dolžnosti državljanov. Ustava je temeljni zakon države, zato je treba ustavo spreminjati še bolj previdno, premišljeno in temeljito, kakor pa navadni zakon. Vsaka sprememba ustave je veliko politično dejanje in ustava socialistične države je glavni pravni temelj za izgradnjo socialistične družbe. INDUSTRIJA LRS AVGUST LAH Slovenija je med ostalimi jugoslovanskimi republikami industrijsko najbolj razvita. V teh letih si seveda grade pomembne industrijske potenciale druge ljudske repu- Jeseniška železarna blike. Več ko bo v vsej državi industrije, višji bo življenjski standard prebivalstva. V Sloveniji industrija ni enakomerno razmeščena. Večina je je1 v dolinah ob glavnih prometnih in trgovskih poteh v dolini Save (Jesenice, Kranj, Ljubljana, Trbovlje, Krško), Kamniške Bistrice (Kamnik, Domžale), Savinje (Celje) in Drave (Maribor). Ob prehodu na industrializacijo po osvoboditvi (1945), je imela LR Slovenija 895 tovarn ali 21% vseh tovarn v Jugoslaviji. V teh tovarnah je bilo zaposlenih 65.000 delavcev. Ta industrija je nastajala anarhično in je zato bila zelo pisana. V njej je bilo mnogo zastarelih strojev, obrati so bili neekonomični in za delo neprimerni. Seveda je bila prva naloga odpraviti te napake. Poleg tega je bila ta industrija izhodišče za nadaljnjo industrijalizacijo. Poglejmo, kakšna je bila. o/c pod- % zapo- jetij vsega slenih oseb- v 1 pod- Vrsta industrije ja jetju a) elektrarne 7,3 b) industrija, iki izkori- 1,3 48 šča zemeljska bogastva (ekstraktivna industrija) 19,3 34,4 497 c) osnovna predelovalna industrija (kovinska, električna, kemična in lesna 32,4 28,5 245 d) lahka industrija 41,0 35,8 243 Velikih industrijskih gigantov skoraj ni bilo, saj je največ podjetij (tretjina) zaposlovala 100 - 500 delavcev. Med vsemi industrijskimi strokami je največ) delavcev zaposlovala tekstilna industrija, nato kovinska industrija in šele potem številni premogovniki. Da se zagotovi razvoj sodobne industrije in modernizira že obstoječa industrija, so slovenski gospodarstveniki posvetili največ pozornosti elektrifikaciji. Na tem področju so dosegli že nepojmljivo velike uspehe. V primeri s predvojnim stanjem proizvodnje električne energije (leta 1939) je že leta 1949 slovensko gospodarstvo proizvajalo dvainpolkrat toliko električne energije, to jel takrat, ko so bile največje centrale še v gradnji. Po osvoboditvi so začele rasti številne nove hidrocentrale. Na reki Dravi, kjer so vodne razmere najugodnejše za izkoriščanje vodne sile, so po vojni nastale in še rastejo' hidrocentrale Mariborski otok, Vuzenica in Vuhred — vse sami giganti. Na reki Savi dokončujejo predvsem dve zelo veliki — HC Moste pri Žirovnici in HC Medvode. Seveda pa so preuredili, poveča- li in zgradili še številne druge. To je bilo potrebno, ker zahtevajo nova nastajajoča velikanska podjetja velike količine električne energije. Tako bo samo velika aluminijska industrija porabila energijo nekaj elektrarn na reki Dravi. Drugi največji slovenski energetski vir so premogovniki. Leta 1912 so nakopali v slovenskih premogovnikih 1,420.000 ton premoga. Njegova proizvodnja je v četrt stoletja, do leta 1937, narastla komaj za 2%. Sele tik pred drugo svetovno vojno je ta proizvodnja bolj naraščala in dosegla najvišji nivo pod nemškim pritiskom1 leta 1943. Toda takemu izkoriščanju so se uprli slovenski rudarji in zapuščali obrate ter odhajali k partizanom. Zato je že naslednje leto proizvodnja izredno padla in nekateri premogovniki so morali popolnoma ustaviti delo. Premogovnik Kanižarica pri Črnomlju pa je v tisti dobi obratoval na osvobojenem partizanskem ozemlju in dajal premog za potrebe vojske in prebivalstva. Po osvoboditvi so slovenski rudarji razmere kmalu popravili in leta 1947 je bil presežen dotlej največji izkop. Odtlej proizvodnja premoga stalno narašča. Potrebno1 je poudariti, da poleg izpopolnitve vseh ostalih premogovnih obratov največ gradi in razširja svojo proizvodnjo premogovnik lignita v Velenju. Okoli tega premogovnika nameravajo zgraditi velikanski kemični kombinat. Zdaj grade velikansko kalorično centralo, ki bo v času največjih potreb zalagat z električno energijo domala vso Slovenijo (to bo TE Šoštanj). V velikem kemičnem kombinatu pa naj bi bila ogromna plinarna, ki bi zalagala s plinom vse pomembne centrej v republiki, do katerih bi speljali ogromne cevovode. Posebne tovarne pa bi izdelovale številne sintetične proizvode, ki jih potrebuje zdravilstvo in industrija. Zdaj znanstveniki resno proučujejo ta načrt, ki naj bi ga že v prihodnjih letih uresničevali. Premog porabljajo še razne kalorične centrale, med katerimi je že sedaj nekaj zelo velikih (trboveljska, rajhenburška, ljubljanska, velenjska). Tretji važen energetski vir je nafta in zemeljski plin. Ta je posebno potreben, ker se močno razvija mehanizacija v vsej državi Sicer je nahajališč nafte -še precej, vendar ima podjetje v Lendavi še največ tradicije in tudi najmočnejšo proizvodnjo. Poleg energije daje osnovo vsaki industriji metalurgija. Zelo velike so železarne na Jesenicah — Javorniku, ki se še vedno širijo, gradijo novi objekti, izpopolnjujejo dosedanje naprave. Jeseniška železarna je bila zgrajena v povezavi s škedenjskimi, zato je z mejo med Slovenijo in Trstom ta železarna izgubila svojo predvideno vez in si vsa leta stare Jugoslavije ni mogla opomoči. Po osvoboditvi so se kovinarji lotili te težkel naloge in podjetje docela osamosvojili. Podjetje dobiva od drugod seveda vso potrebno železno rudo in staro železo. Proizvaja pa najrazličnejše proizvode. Med novimi obrati je posebno pomembna doma izdelana velika sodobna valjarna debele plo- V livarni čevine, ki jo največ rabi ladjedelništvo. Poleg jeseniške sta še dve pomembni železarni — v Guštanju na Ravnah in v Štorah. Guštanjska jeklarna se usposablja za proizvodnjo vseh specialnih vrst jekla. Da bo kos nalogi je bilo treba skoraj od temeljev graditi novo podjetje z modernimi električnimi pečmi, ki bo domala tridesetkrat večje od nekdanje železarne. Seveda se širi tudi železarna v Štorah. Poleg črne je pomembna tudi barvna metalurgija. Med temi podjetji naj omenimo rudnik svinca in cinka v Mežici in edinstveno cinkarno v Celju, rudnik živega srebra s topilnico v Idriji, potem pa predvsem' nastajajoče podjetje v Strnišču pri Ptuju, kjer bodo po dograditvi tega gigan- ta proizvajali glinico in iz nje letno 30.000 ton aluminija. To je eden največjih slovenskih industrijskih gigantov, ki so najmodernejši in v celoti mehaniziran, tako, da delavci z ročnim delom sploh ne bodo sodelovali v proizvodnji. Poleg podjetja raste celo novo mesto, kjer bodo stanovali delavci in uslužbenci tega podjetja. V Slovenski Bistrici pa predelujejo barvne kovine. Na tako pomembni metalurški osnovi se seveda razvija tudi močna kovinska industrija, pa tudi elektroindustrija. Med njimi so najpomembnejše stroke avtomobilska industrija, strojna industrija, livarstvo, elektroindustrija. V Mariboru je nastala velika tovarna avtomobilov, ki serijsko izdeluje avtomobile tipa «Praga» in ki je na zagrebškem velesejmu še vsako leto. razstavila nove izdelke. Poleg tega podjetja je v Mariboru pomembna tovarna kmetijskih strojev, so velike železniške delavnice, tovarna železnih konstrukcij, ki gradi mostove, velike industrijske dvorane in opremlja hidrocentrale, pa še druge tovarne nožev, tehtnic, pisarniškega pribora, ipd. V Ljubljani je po vojni zrastlo velikansko podjetje ((Litostroj«, ki predvsem proizvaja turbine in druge naprave za hidrocentrale, za namakalne naprave itd. Tudi ob tem1 gigantu se je razvila nova mestna četrt. V Kranju obratuje podjetje «Iskra». To podjetje je nastalo po osvoboditvi in serijsko izdeluje kinoprojektorje ter telefonske in druge električne naprave. V Kamniku je pred prvo svetovno vojno obratovala majhna livarna. V njej je delal tudi maršal Tito. Po prvi svetovni vojni pa vse skozi drugo svetovno vojno do osvoboditve ta tovarna ni obratovala. Po osvoboditvi pa so delavci spet proizvedli znamenito temper litino za potrebe gospodarstva in zdaj dokončujejo veliko industrijsko dvorano, ob kateri kakor v senci stoje stari nekdanji obrati tega podjetja. V Celju je velika tovarna emajlirane posode, tovarna tehtnic in sit. Pa še in še bi lahko naštevali podjetja kovinske industrije. V graditvi industrije je posebno veliko vlogo imela industrija gradbenega materiala. Naj omenimo samo pomembni cementarni v Anhovem ob Soči ter v Trbovljah, razna podjetja naravnega in umetnega kamna ter marmorja, obsežne opekarne in apnenice. V Sloveniji je tudi več pomembnih podjetij kemične industrije. Omenili smo že, da nameravaj v kemični industriji zgraditi še velikanski kombinat v Velenju. Toda sedaj že obratuje pomembna tovarna zdravil, v Mariboru tovarna mila, v Rušah velika tovarna dušika, kemične tovarne v Hrastniku, Celju in Ljubljani pa še številna druga podjetja. V teh podjetjih moramo ugotoviti velik napredek v tehnični izpopolnitvi tovarn in skrajno izkoriščanje kapacitet, ker dajejo važne surovine za druge stroke. Med ostalimi strokami naj povemo kaj le o tovarnah pohištva, ki so — ena najmodernejših v Novi Gorici ((Edvard Kardelj)), tovarna upognjenega pohištva v Duplici pri Kamniku, tovarne pohištva v Mariboru, Tržiču, Brežicah in drugod, tovarno meril v Slovenjem Gradcu, kopitarno v Sevnici in druge razne specialne tovarne. Med temi bi morali na prvo mesto staviti kemično predelavo lesa in našteti tovarne tanina, njih najmodernejšo «Jugotanin» v Sevnici, dalje tovarne papirja in sicer najpomembnejši v Vevčah pri Ljubljani ter Količevem, tovarno celuloze v Vidmu pri Krškem in ob njej nastajajočo tovarno časopisnega papirja, ki jo grade. Strokovnjaki in znanstveniki sedaj proučujejo pogoje za graditev velikega podjetja, ki bo proizvajalo umetna vlakna in umetno svilo iz domačega lesa, katerega sedaj prodajamo v tujino, da tara iz njega izdelujejo umetna vlakna. To podjetje bo posebno važno, ker slovenska tekstilna industrija potrebuje mnogo tekstilnih surovin. Vse kaže, da bo to podjetje na Dolenjskem, kjer je tudi les. Tekstilna industrija šteje nekaj velikanskih podjetij. Med njimi sta «Intex» in «Ti-skanina« v Kranju, so Mariborske tekstilne tovarne, predilnica v Litiji, tekstilne tovarne v Tržiču, pa razna podjetja v Ljubljani. .Taršah, Domžalah in Mengšu, Škofji loki in Medvodah, v St. Pavlu pri Preboldu in Celju, v Majšperku in Polzeli, Žalcu. Novem mestu in Kočevju, pa v Ajdovščini in drugod. Pomembne so tudi tovarne usnjarske industrije in med njimi nova tovarna usnja na Vrhniki, ki proizvaja posebno kvalitetno svinjino in je mnogo izvaža. V Kranju je tovarna gume. Živilska industrija šteje več pivovarn, tovarn, ki predelujejo sadje, mlinarsko in drugo industrijo. Toda v vseh teh tovarnah lahke industrije ni toliko novega, kakor v prej omenjenih, saj je razumljivo, da šele močna osnovna industrija zagotavlja nadalnjo rast lahke industrije, ki od nje prejema i stroje i surovine. Zato od številnih velikih industrijskih podjetij, ki smo jih prej omeni- li. ne opažamo še tako izrazitega dviga družbenega standarda, ker bodo tovarne, ki proizvajajo predmete za široko potrošnjo, predmete, ki izražajo višji standard ljudstva, pričele obratovati šele v teh letih. Vendar je resnici na ljubo treba povedati, da smo med mnogimi podjetji srečali imena, ki so znana že izpred druge svetovne vojne. Toda res je tudi to drugo dejstvo, da so mnoge teh tovarn, ker so bile med vojno porušene ali zastarele, morali prenoviti popolnoma, tako, da lahko tudi v številnih takih primerih govorimo o popolnoma novih podjetjih. Slovenska industrija je precej navezana na ostalo industrijo v Jugoslaviji, ker od nje dobiva precej surovin, na drugi strani pa v te druge republike pošilja mnogo svojih proizvodov, ki jih tam1 kupujejo. In tržaški bralec bo mimogrede pomislil, da bi industrija STO v sodelovanju s slovensko ostalo industrijo pomenila tisto, kar morajo Slovenci sedaj šele graditi. Zato je morda ta gospodarski člen, ki bi zaživel in dal novih spodbud obema, gospodarskima področjema, ki bi pomenil novo in še hitrejšo pot razvoja obema področjema, pravi trn v peti vsem tistim, ki bi radi videli obe gospodarski področji nemočni in seveda bolj dovzetni za tuje interese in tuje ukaze. Vsaj ljudska republika Slovenija ne more več oboleti za takimi hibami! Princip, da je osnova vsakega podobnega gospodarskega razvoja močna in sposobna industrija, je v Sloveniji uresničen in s tem postavljen tisti trden temelj, ki bo omogočil neprimerno hitrejšo rast vseh ostalih panog gospodarstva in splošne blaginje. Ker je bila njiva dobro obdelana, tudi dobro rodi! OSNOVE KULTURNOSTI V SPOLNEM ŽIVLJENJU Dr. ERMAN PERTL Ob vsaki priložnosti naglašamo potrebo po kulturnosti v vsem našem udejstvovanju na kakršnem koli področju. Ljudska prosveta se zelo trudi, da 'bi se naša kulturna raven dvignila in res lahko z zadovoljstvom ugotavljamo, da smo v tem dosegli že lepe uspehe. Vsi si želimo resnične kulture, ki ne pozna izkoriščanja, marveč terja od slehernega vzdržnost, požrtvovalnost in moralnost. Tudi spolno življenje mora usmerjati kulturnost. Na področju spolnega življenja je vse polno spodrsljajev in zablod, ki vplivajo nemalokdaj usodno na razvoj prizadetega posameznika. Spolnost pojmujejo nekateri prevulgarno, zgolj fiziološko — ani-malno. Dvoumno govorjenje, neokusni dovtipi, namigavanja in kvantanje je za mar sikogar vse, kar ve o spolnem življenju, o onem najintimnejšem, kar predstavlja eno največjih skrivnosti v vsem našem bitju in žit ju. O spolnem življenju ne govori nihče rad; vse, kar je z njim v zvezi, je prepuščeno golemu naključju — srečnemu ali nesrečnemu. V tem oziru je ostal človek skoraj samo nagonsko bitje, kajti vse premalo oblikujemo in kultiviramo spolno življenje. Za vse ostalo človekovo udejstvovanje skrbi vzgoja, ki skuša iz grobe skale oblikovati lep lik — na spolnem področju pa še vedno ostaja človek osamljen z vso svojo grozo ali neizmernim bogastvom — kakor pač nanese. Tako je še za zdaj, vendar ni potrebno, da bi tako tudi moralo ostati. Brez zdravih osnov ni kulture. To velja tudi za spolno področje. Najvažnejša osnova je znanje. Zato trčimo pri razglabljanju o spolnem vprašanju že v samem začetku na pomanjkljivosti, ki so v tesni zvezi z osnovami splošne vzgoje. Ta naj bi izoblikovala slehernega državljana v dobrega, se pravi plemenitega državljana, ki ne bi mogel prizadejati nikomur niti najmanjše krivice. Ce bi se takšna vzgoja vedno in povsod popolnoma posrečila, potem bi sploh ne ibilo več potrebno razpravljati o osnovah kulturnosti v spolnem življenju, kajti dobro in pravilno vzgojen državljan tudi na spolnem področju ne bi mogel storiti niti najmanjše nepravilnosti. Niso vsi enaki niti dovolj nadarjeni niti lahko vzgoj-ljivi — zato se tudi ne smemo čuditi, če je v našem življenju toliko konfliktov, ki bi jih pravzaprav ne bilo treba, če bi se znali ljudje v usodnih trenutkih obvladati, če bi si mogli kaj odreči in če bi ne bili tako samoljubni in 'svojevoljni. Temeljito znanje se mora odražati tudi na spolnem področju. Otroci kaj kmalu opazijo, da sta dva spola in se začno zanimati za vzroke takšnih razlik. Res je, da otrok ne razglablja predolgo o kakšnem vprašanju ali bolje — zadovolji se do kakšnih petih let mnogokrat že s kakršnim koli odgo- varom, ki vsaj kolikor toliko ustreza. Pozneje pa ni več tako. Otrok preverja odgovore odraslih. Ce se prepriča, da odgovor le ne igre po resnici, izgubi zaupanje do odraslih — očeta, matere, učitelja itd. — in išče razlage kje drugje. In ravno tu se prične ali sreča ali nesreča. Ni vseeno, kdo pojasni otroku spolno vprašanje, tudi ni brezpomembno, kako mu ga kdo obrazloži. Golo naključje ga lahko že v najnežnejših letih spelje s prave poti. Primer pove vse. Deček šestih let ((Ugotovi« pod vplivom kakšnega zakotnega ali uličnega «pouka», da je njeeova sovrstnica ((nemarna baba«' — in jo v tem' smislu ozmerja. Kakor je to nekaj razumljivega — v takih letih- namreč! — je pa vendar ta neosnovan vzdevek prvi zametek za napačni odnos, ki ga ima kak moški do ženske. Od šestega do štirinajstega leta se deček zelo naglo razvija — umsko in tudi telesno. Prične ise doba spolnega dozorevanja. Vse vre in kipi v njem — sprošča se ogromno odvečne sile, ki se neredkokdaj izprevrže, v surovost in nepreudarnost. Večkrat se zaradi tega zaplete v večje ali manjše neprijetnosti, pregreši ise tudi zoper svoje vrstnice, ki jih prezira, zaničuje ali celo očitno žali bodisi z besedo, bodisi z dejanjem. Marsikaj je namreč ostalo podzavestno od one ((nemarne babe« in tako si mladostnik ustvarja vsaj v prvih letih popolnoma napačne predstave o svojih vrstnicah, ki preživljajo ravno tako svoja razvojna leta in to morda še pod mnogo neugodnejšimi okoliščinami kot on sam. Ze iz tega samega primera vidimo, kako lahko nastane že v otroških letih neko nesoglasje, ki mu je osnova napačno tolmačenje odnosov spola. Temu se ne bomo čudili, saj poudarjajo nekateri že v otroških letih superiornost moškega spola, nekakšne predpravice dečkov pred deklicami. «Ti si vendar fant, kaj se boš rval z dekleti«, itd. Takšne in podobne vzklike čujemo vsakodnevno — in vprašar nje je, če to ustreza pravilni vzgoji. Borimo se za enakopravnost spolov, grešimo pa že v najnežnejši otroški dobi nad lastnimi otroki. Ze v teh letih bi morali vzgajati otroke tako, da ne bi preveč naglašali razlike med spoloma, ali pa da bi jo vsaj pravilno tolmačili — razume se, kolikor mogoče enostavno s preprostimi primerami. Predvsem bi pa morali že v najnežnejši otroški dobi vcepljati otrokom spoštovanje do svojih sovrstnikov, tako dečkom kot deklicam — praktično torej že v teh letih izoblikovati pravilno predstavo o enakosti spolov, ne ipa da bi že v tem obdobju zavestno ali podzavestno vzbujali zaznavo o ((močnejšem« oziroma «slabšem» spolu, ali konkretneje povedano, dali vso potuho za razvoj tako imenovane moške pravice ali moške poligamije. Cesar se Janezek nauči, to tudi Janez zna! Ravnajmo torej odsih-dob tako, da ne bodo dekleta čim dlje nevedna in ((poštena«, fantje pa sebični in ((imoško« domišljavi na svoje ((predpravice«. Pravkar minula druga svetovna vojna je najbolj nazorno pokazala in dokazala, da je tako imenovani ((močnejši« spol in moška (opredpraviea« res samo nekaj privzgojenega — plod nepravilne in v nepravo smer usmerjene vzgoje. Naše partizanke so gotovo dokazale, da ni niti kakšne moške predpravice, niti močnejšega spola. V družinah, kjer je po več fantov in deklet, je mnogo laže otroke navaditi na pravilni odnos med spoloma. Vzemimo na primer, da so v neki družini samo fantje v neki drugi zopet sama dekleta. Mati, ki ima same fante, je kajpada ponosna na svoje sinove in mnogokrat se zgodi, da postane takšna mati sama «vsa moška« — kot pravimo. Nekako zadovoljna trdi, da se za svoje fante prav nič ne boji, češ da bodo »ženskam že kos«. V tej izjavi tiči tole: takšna mati zavestno ali podzavestno zagovarja moško pravico ali močnejši spol Hčerke nima — čemu potem tak strah''! S takim pojmovanjem daje svojim1 sinovom potuho, ko jih vidi, da nimajo pravega odnosa do deklet, s katerimi navezujejo prve stike. Navadno so takšni fantje izbirčni in menjajo dekleta po mili volji, dokler se jih končno lastna mati ne naveliča in jih prisili, da se poročijo dobro ali slabo, samo da se jih odkriža — ker od vse te časti nima kot gospodinja nobene pomoči, saj je v resnici le vedno sama in nosi tudi vsa bremena — sama. Drugače je v družini, kjer so same hčerke. Oba sta zaskrbljena — oče in mati. Fantov se bojita, četudi so ženini zaželeni, a še vedno prevladuje sebična miselnost, da mora nevesta »prinesti nekaj s seboj k hiši«. Pošteno dekle pridnih rok le prevečkrat ni zanimiv zakonski kandidat. Kje je tu enakost med spoloma? Zaradi tega, bo pa še trajalo nekaj časa, da bo konec tej dediščini iz prejšnje družbene ureditve. To velja posebno za naše podeželje, kjer je revna, četudi pridna, pametna in poštena nevesta še vedno premalo cenjena in že od nekdaj gradivo premnogim romanopiscem za njihove obtožbe vsakokratne družbene ureditve — romane iz kmečkega življenja. Kljub resni in kočljivi situaciji se pa mnogokrat zgodi, da prav mati tolikih ‘hčera odpove popolnoma pri spolni vzgoji svojilh lastnih otrok — ostane ji še •samo strah, kaj bo, če se ji hčerke izgubijo na krivih potih. Na drugi strani pa so takšna dekleta silno neokretna v odnosih do moških, ko pa postanejo same matere in se jim kot povračilo za materino »krivico« rodi fant za fantom — stojijo pred novo uganko in vzgajajo isvoje sinove neustrezno moški naravi. Navedeni primeri morda niso najboljši, kažejo pa dovolj zgovorno, kaj vse odloča o pravilnem o-ziroma ustreznem odnosu med spoloma. 2e v prvih letih našega življenja je odločeno, kakšen ho ta odnos — dober oziroma pravilen, ali pa slab oziroma nepravilen. Gotovo je eno, namreč da kdor pravilne predstave o tem odnosu ni prinesel že s seboj z doma. tega bo njegovo okolje s svojimi slabimi zgledi kmalu zmedlo in pripeljalo na napačno pot. Kdor ne spoštuje svoje sestre oziroma svojega brata, ta kdaj pozneje ne bo zadel(-a) pravega odnosa do ženske oziroma moškega, ki bo z njim pričenjal (-a) navezovati intimnejše stike. Kdor v ženski ne vidi bodoče matere in jo poniža, ta zatrdno ne čuti do nje prav ničesar, torej nima niti pojma o človeškem dostojanstvu. Ker je moški podjetnejši in ker naredi navadno iz ženske to, kar končno je — dobra ali slabo, kakršen je pač on sam — nosi zato moški tudi tem večjo odgovornost za vse, kar se lahko v odnosu med moškim in žensko dogodi. Moški, ki odvzame ženski nedolžnost in jo končno, ko zanosi, prepusti njeni usodi — je pač klavrn kavalir! V svoje opravičilo navajajo takšni »vitezi« — navadno po kakšnem posredniku, sami ostajajo čimbolj v ozadju! — da so prišle vmes takšne prepreke, ki še ne dovoljujejo zakonske zveze in še polno raznih neutemeljenih razlogov. Edino, kar more pravilno usmeriti odnos med spoloma, je resnična kulturnost v spolnem življenju. Prva osnova za to je znanje oziroma pravilna vzgoja. Z njo moramo začeti že v najnežnejšem detinstvu, prav posebno pa že v prvi predšolski dobi in nadaljevati pozneje, vse dokler ni končana razvojna doba. Pri dvigu kulturnosti v spolnem življenju lahko največ pripomore žena. Ta podpira tri ogle, kot pravi narodni izrek. Njo smatramo kot vzor čistoče. Bila je prva zdravnica in porodna pomočnica. Bila pa je tudi prva. gospodarica in vzgojiteljica. Kakršna je mati, takšen je tudi otrok. Oče skrbi za materialno stran, na vzgojo večinoma odločilno ne vpliva, pač pa lahko mnogo pokvari s svojim slabim zgledom, posebno s slabim odnosom do svoje žene, matere isvojih otrok. Ce ti ne vidijo niti v lastni družini svetlega in dobrega zgleda, najlepšega primera ljubezni med možem in ženo, potem posebno od sinov iz takšne družine ne moremo pričakovati, da bodo v odnosu do žensk plemeniti, zares pošteni. Zato morajo postati naše družine vzor pravega tovariškega sožitja. Ce bo resnično tovarištvo otrokom prešlo v kri in meso, potem bo iztirjencev čim manj, prave človeške sreče pa čim več. So ljudje — in teh ni malo! — ki vse preveč zahtevajo in pričakujejo od življenja, sami pa ne dajo skupnosti skoraj ničesar. Vsi ti so vstopili v življenje premalo pripravljeni! in brez družbene zavesti. Kdor pa družbi ne daje, nima pravice, da od nje kaj zahteva. Prevelika romantičnost in sentimentalnost ne smeta zastirati pravega življenja, tudi k življenjskim' lažem se ne kaže zatekati. Iztreznjenje namreč pride slej ko prej in je tem hujše, čim bolj -zlagane so bile vse te divne laži. Tako tudi ne smemo prikrivati resnice o spolnem vprašanju. Ker dozorijo dekleta prej kot fantje, moramo ravno ženiski vzgoji v zvezi s spolnim vprašanjem posvetiti kar največjo skrb. Zenska naj izve čimprej za biološka iin fiziološka dogajanja v svojem organizmu, predvsem pa naj ve, da je glavni namen spolnega življenja porajanje telesno in duševno zdravega potomstva. Dekle naj ve, kaj pomeni ljubezen, kaj -se skriva za dvorjenjem in laskanjem moškega, da je ne bi že prvi naval nagnjenj speljal s prave poti na napačno. Zenska tvega v ljubezenski igri mnogo več kot njen moški vrstnik. Cim bolj pa -bo razgledana in poučena, tem laže bo presodila med videzom in resnico. Mnoso-krait čujemo — »nesrečno sem se poročila, brez vsake izkušenosti, brez pravega znanja, ne da foi vedela, kaj terja pravzaprav zakonsko življenje od ženske . . .» Mnogo je irazporok in to že po nekaj mesecih ali celo še prej. Vse to dokazuje, da tu nekaj ni v redu. Kdor išče v zakonskem življenju samo spolno izživljanje, gotovo ni na pravi poti. Hedonistična čustva so zelo kratkotrajna in če ni pravega odnosa med spoloma, sledi kmalu prav grenko iztreznjenje in o kakšnem sožitju pač ne more več 'biti niti govora — ker sožitje, ki sloni zgolj na izkoriščevanju, ne more imeti obstanka in je že vnaprej obsojeno na razsulo. Vidimo, da je nujno potrebna temeljita spolna poučitev — kaj je spol, njegov pomen, delo ali opravilo spolnih žlez, spolno dozorevanje itd. — nadalje moramo v zvezi s splošno vzgojo podati tudi glavne smernice za pravilno orientacijo na spolnem področju, kar bi lahko kljub raznim pomislekom imenovali spolna vzgoja — in končno se moramo odločiti že v razvojni dobi ali vsaj med 14. in 15. letom tudi za protiivenerično vzgojo —kaj so spolne bolezni, kako jih spoznamo, kako se jih obvarujemo in kako jih preprečujemo. Potrebno je vse troje, prav posebno pa moram poudariti, da se ne smemo zagovo-ljiti zgolj z antivenerično vzgojo, ker bi sama na sebi premalo prispevala k pravilnemu odnosu med spoloma. Lahko bi se namreč kdo obvaroval pred' kakšno spolno boleznijo, ostal bi pa kljub temu moralno brezčuten, ker bi sčasoma videl v ženski samo predmet spolnega izkoriščevanja. Za vse to bi morala sleherna ženska izvedeti čimprej, da ne bi prelahkovemo in prezaupljivo verjela, nič hudega sluteč, vabljivim in lepim besedam vsiljivega kavalirja, ki tvega in stori vse, samo da pride do svojega cilja — zadostitvi spolne sle. Zato je potrebno, da se ljudje dodobra spoznajo in bolje je, da gredo narazen, še preden nastane kakšna večja škoda. Vsekakor pa je potrebno, da tudi moški ve vsaj v glavnem za nekatere ženske posebnosti in nagnjenja, ki si jih pa ne sme napačno tolmačiti. Ni vsaka kretnja že znak, da si želi intimnejši odnos. Moški vse premalo cenijo žensko rahločutnost in nežnost. Pozabljajo, da je večinoma potreba po spolnem izživljanju pri njih mnogo manjša in da je vsaj relativne ženske frigidnosti le mnogo več, kot si sicer mislimo. Vse to- ni tako enostavno kot si mnogokrat moški domišljajo češ, je pač neumna gos, ki nič ne razume . . . Kdor tako misli, dokazuje, da nima isam niti najnujnejše življenjske šole za seboj. Gotovo se bo še kdaj prepričal o svojem duševnem siromaštvu, vendar bo takrat verjetno zanj že prepozno. Kulturnost v spolnem življenju je pogoj za nemoteno sožitje med spoloma. Sama od sebe ne nastane, marveč jo je treba šele z vso skrbnostjo privzgojiti in to od prvih dni življenja naprej. Ta vzgoja ne sme biti preozkosrčna, se pravi nefiziološka, marveč mora z vso iskrenostjo, a vendar obzirnostjo spolnost pravilno usmerjati, čim se prične očitovati, posebno pa v dobi spolnega dozorevanja. Prekipevajoče mladostne sile ne smemo namerno usmerjati v spolnost, marveč v nesebično delo za skupnost. To velja posebno za doraščajočo mladinko. Mladega človeka moramo opogumiti, da se bo lahko uveljavljal na katerem koli področju dejavnosti, pobijati moramo občutek manjvrednosti in dvigati njegovo samozavest v življenjski borbi in ustvarjanju v družbi. Priporočati moramo spolno vzdržnost do poroke, kajti doba pred poroko odloča, kakšen bo odnos med ,spoloma. Kdor je že pred poroko hodil po poti življenjskih laži in brezobzirnega izkoriščanja, ta se tudi v zakonu ne bo počutil dobro in bo iskal v njem samo spolno izživljanje. Ce so dane poglavitne osnove kulturnosti v spolnem življenju, tedaj ne more biti kvarnih posledic, ki jih sicer vedno prizadeva spolno divjaštvo. Vsa ta razmišljanja nam povedo dovolj jasno, da srno marsikaj zamudili in da moramo še mnogo, mnogo pristoriti. Delo ni lahko. Zahteva predvsem mnogo vztrajnosti in iskrenosti. Napake so pri obeh, tako pri moškem kot pri ženski. Zato morata oba resno hoteti, da vse te napake uvidita in tudi odpravita. Napačno bi bilo, če bi kdo iz vsega tega sklepal, da obvlada spolnost vse naše dejanje in nehanje. Takšno maziranje bi bilo gotovo popolnoma zgrešeno. Spolnost je nekaj drugotnega, lahko pa nepravilno usmerjena premočno vpliva posebno na mladega človeka, talko da izgubi le-ta sčasoma zanimanje prav za vse. Zato moramo poudariti ravno pri mladem človeku predvsem delovni proces, kajti življenje je delo in brez dela ni življenja. NAŠA ZDRAVILNA ZELIŠČA Mr. ph. ANDREJ BOLKO Veliko je ljudi, ki se pomilovalno nasmeh-ne'in vzame si precejšnjim nezaupanjem nasvet,naj- za nekatere bolezni uporablja zdravilna zelišča. Da je v tem primeru nezaupanje neutemeljeno, nam pove zgodovina zdravilnih zelišč, ki jo tu spodaj v nekaj vrsticah navajam. Ni da bi jemali ta način zdravljenja za suho zlato, vendar pa moramo priznati, da je bila! ta veda v starem in srednjem, veku zelo razvita in da so bili stari mojstri v tem pogledu na pravi poti; poznejši napredek v pogledu izdelovanja in pripravljanja zdravil je nadaljevanje takratnih dognanj. Ze Sveto pismo in spisi Indijcev omenjajo zdravljenje z zelišči. Pred Kr. r. so Hipokrat, Teofrast, Dioskorid in dr. uveljavljali nauke o zdravljenju z zelišči; nauki poslednjega so veljali celih 17 stoletij. Sledili so Plinij, Galena in drugi, katerih glavno opravilo je bilo pripravljanje zdravil iz zelišč. Poznali so že takrat 200 do 200 raznih zelišč, katerim se jih je pridružilo še mnogo po prihodu Mavrov v Španijo (arabski spisi) in po odkritju Amerike. Velike zasluge za spoznavanje zelišč so imeli v srednjem veku samostani; homeopati so klasificirali zelišča po njih zdravilnem' učinku. Pozneje nas je kemična analiza seznanila z rastlinskimi sestavinami. Proti koncu XIX. stol. je bil razvoj kemije zelo močan. Znanost o zdravilnih zeliščih je bila potisnjena v ozadje in skoraj zatrta. Kemikom se je posrečilo v tem času izločiti iz rastlin učinkovite snovi, ki so jih začeli nato umetno izdelovati. Zdravniki so te snovi začeli takoj uporabljati; tovarnarji so uporabo teh zdravil pospeševali, nudeč zdravnikom potrebno literaturo in recepte. Značilne za sedanjo dobo so v tovarnah izgotovljena in lepo pakirana zdravila, ki so prišla v splošno rabo, kar je večkrat zasluga reklame. Tudi danes se v nekaterih državah zdravniki zatekajo k zeliščem in jih zapisujejo in to v raznih mešanicah. Med temi državami so Nemčija, Švica, Holandska, Belgija; kakor vidimo zelo napredne države. Tudi v Jugoslaviji se je uporaba zelišč po vojni zelo povečala. Zdravilni učinek zelišča je odvisen od nekaterih snovi, ki jih ta vsebuje: alkaloidi,glikozidi, razne soli in kisline, eterična olja, škrob, sladkor, sluz itd. Najvažnej- še med temi so alkaloidi in glikozidi, med njimi hudi strupi n. pr. atropin v volčji češnji. Tržaško ozemlje je po obsegu sicer zelo majhno, zelišča, ki rastejo na njem pa so raznovrstna. Razen nekaterih, so količine teh zelo skromne in se nabiranje za zaslužek v večini primerov ne izplača. V naslednjem podajam seznam zelišč, ki uspevajo na STO: za vsako zelišče sem navedel tudi latinsko ime in snovi, ki jih vsebuje ter uporabo: Seznam najvažnejših zdravilnih rastlin na Tržaškem Jetičnik (Veronica off.); vsebuje tanin, smolnate in grenke snovi, sladkor itd. Uporaba: katar, suhi kašelj, naval krvi. Smetlika (Euphrasia off.); vsebuje tanin, grenke snovi, alkalijeve soli itd. Uporaba: zastaran katar, omotica, vnetje oči (očesna voda). Verbena (Verbena off.); vsebuje verbenalin, grenke snovi, sluz itd. Uporaba: zlatenica, pospešuje menstruacijo, bolezni jeter, slezene in ledvic, kamni in pesek v mehurju. Poprova meta (Mentha pip.); vsebuje eter. olje, tanin, grenke snovi itd. Uporaba: napenjanje, želodčni krči, histerija, lenivost črev. Satraj (Satureja portensis); vsebuje eter. olje (v njem do 40% karvakrola in cimola), smola itd. Uporaba: pospeševanje prebave, kolika, manj za živce. Sivka (Lavandula vera); vsebuje eter. olje (li-nalol in dr.), sluz itd. Uporaba: proti navalu krvi, glavobol, omedlevica, živčna slabost. Vrtni timijan (Thyrmus vulgaris); vsebuje eter. olje (timol, karvakrol, cimol). Uporaba: boleča menstruacija. Materna dušica (Thymus serpyltum); vsebuje eter. olje (0.10—0.60%), cimol in druge terpene in fenole. Uporaba: slabokrvnost, žolč, bolezni mehurja, Žajbelj (Salvia off.); vsebuje eterično olje (1-2.5%), Uporaba: katar, kašelj, zasluzenost, bolezni jeter in ledvic. Največ se porabi žajblja za začimbo. Izop (Hyssopus off.); vsebuje eterično olje (0,25—0,80%), pinen, pinocamphen, cineol. Uporaba: prsne bolezni, kronični katar, zoper potenje. Rožmarin (Rosmarinus off.); vsebuje eterično olje (pinen, kamfen, cineol, kafra, borneol). Uporaba: okrepčevalno sredstvo, proti krčem, bolezni jeter in ledvic. Orna meta (Marrubium vulgare); vsebuje mar-rubin, eter. olje, tanin, soli itd. Uporaba: živčne motnje, bledičnost, bolezni žlez, histerija, hipohondrija, neredna mem struacija. Trpotec (Plantaigo lanceolata); vsebuje grenko snov, tanim itd. Uporaba: zoper zasluzen je pljuč, slabosti mehurja, hemoroide, beli tok. ^-Ptičji dresen (Polygonum aviculare); vsebuje tanin, škrob, sluz itd. Uporaba: sečne bolezni, kolika, bolečine v ledvicah, tvori v črevesju in želodcu, krvavenje želodca in črevesja. Omela (Viscum album); vsebuje velledol, olje, viscin, tanin, sluz itd. Uporaba: božjastni krči, motnje v krvi, premočne menstruacije. Sipek (Cynosbat:i, Rosa canina); vsebuje eter. olje, tanin, vitamin C, sladkor, gumi. Uporaba: čisti ledvice in mehur, učinkuje pri pesku, pri kamnih na ledvicah in mehurju; žene na vodo. Ker je na vitaminu C zelo bogat, se uporablja za pripravljanje zdravilnih sirupov. Brinje (Juniperi comm.); vsebuje: eter. olje, smolo, sladkor, juniprin, vosek itd. Uporaba: jači želodec, čisti kri, žene na vodo, pospeši potenje. Lovorika (Laurus nobil.); vsebuje eter. olje (list 1—3%), laurin, vosek, smola, sladkor, škrob. Uporaba: slabost želodca, trešljika, kolika. Cešmin (Berberis); vsebuje berberin, oksia-kantin, berberamin, jabolčno in limonsko kislino itd. Uporaba: Caj iz skorje zoper bolezni jeter, vranice in zoper vodenico. Krvavi meček (Chelidonium majus); vsebuje kelidonin, keleritrin, homokelidonin, proto-pin itd. Uporaba: zlatenica, vodenica, zaprtje, manj za žolčne kamne. Dišeča vijolica (Viola odorata); vsebuje eter. olje z ironom, sladke snovi, barvilo, salicilno kislino kot glikozid itd. Uporaba: dušljivi kašelj, bronhialni katar. Divja mačeha (Viola tricolor); vsebuje eter. olje, violakvercitrin, barvilo, sluz itd. Uporaba: čisti kri, zoper skrofulozo in izpuščaje. Milnica (Sapon-aria off.); vsebuje saponin, gumi, sluz, smolo in soli. Uporaba: zoper kožne bolezni, bolezni jeter, vranice, črevesja in motnje v prebavi. Divji slezenovec (Malva silvestris); vsebuje sluz, sladkorne snovi itd. Uporaba: bolezni pljuč in bronhijev, bezgalk in sluznice. Slez (Althaeae off.); vsebuje asparagin, tanin, 25—30% sluza, škrob itd. Lipa (Tilia); vsebuje 0,05% eter. olja, hespe-ridin, sladkor, sluz itd. Uporaba: žene na vodo, pospešuje potenje. Krčnica (Hypericum perforatum); vsebuje eter. olje, grenko snov, tanin itd. Uporaba: bolezni jeter in ledvic, driska in krvavenje, tiščanje v želodcu, menstruacijske motnje. Divji kostanj (Aesculus hippocastanumj; vsebuje escinovo kislino, tanin, eskulin, škrob, celulozo, rudninske soli itd. Uporaba: katar prebavil, griža. Vinska ruta (Ruta graveolens); vsebuje eter. olje, rutin, smolo, grenko snov itd. Uporaba: krvni pritisk v glavi, omotica, glavobol, srčno utripanje. Jesenček (Dictamus albus); vsebuje eter. olje, grenko snov, smolo, gumi, škrob. Uporaba: zoper kamne, pospešuje menstruacijo, tudi proti histeriji in krčem. Krhlika (Rhami Frangulae); vsebuje Frangu-lin, emodin, krizofanovo kislino itd. Uporaba: zlata žila, jetra, žolč in vranica. Gladež (Ononis spinosa); vsebuje ononin, ono-cerin, smolo, škrob, limon, kislino. Uporaba: katar v mehurju in vodenica, odpravi pesek v seči. Ranjak (Anthylis vulnerariae); vsebuje sluz. Uporaba: zunanje za rane. Rabozel (Melilotus off.); vsebuje eterično olje, kumarin, melitolin, smolo, tanin. Uporaba: zunanje kot obliž zoper revmatizem, otekline v členkih, otok bezgalk. Sladki les (Glyzir'hizza glabra); glicirhicin, sladkor, beljakovina, smola, škrob itd. Uporaba: kašelj, zasluzenost pljuč, katar. Sretena (Geum urbanimi); vsebuje eter. olja z evgenolom, tanin, smolo, škrob itd. Uporaba: splošna oslabelost, krvavenje maternice, driska. Gladišnik (Agrimonia eupatoria); vsebuje eter. olje, tanin itd. Uporaba: jetrne bolezni, kronični želodčni katar, vnetje želodca, krvavenje ledvic. Kilovnik (Herniaria glabra); vsebuje hernia-rin, tanin, soli itd. Uporaba- katar v mehiurju, vnetje ledvic, ledvična kamni, zlatenica. Peteršilj (Petroselinum sativum); vsebuje eter. olje, sluz, sladkorne snovi itd. Uporaba: motnje v krvnem obtoku, ledvične bolezni in vodenica, bolezni vranice in jeter. Bibernela (Fimpinella magna); vsebuje eter. olje, pimipiinelin, smolo, beljakovine, soli itd. Uporaba:, katar, zasluzenost pljuč, vnetje bez-galk. Koromač (Foeniiculum oft.); vsebuje 3—6% eter. olja z anetolom, sladkor itd.. Uporaba: krči v trebuhu, napenjanje, le-ni-vost, prebava, krči v želodcu, ledvične bolezni. Bezeg (Sambucus nig.ra); vsebuje sambnigrin, proste organske kisline, tanin, sladikor itd. Uporaba: kašelj, nahod, hripavost, zasluzenost želodca. Spajka (Valeriana off.); vsebuje eter. olje 1%, valerianska kislina 0,6%, kisline: jabolčna, mravljinčna, ocetna, tanin, gumi, soli. Uporaba: nervoznost, nespečnost, pomirjevalno sredstvo, migrena, hiipohondrija, histerija in božjast. Lapuh (Tussilago Farfara); vsebuje tusilagin, tanin, soli, sluz itd. Uporaba: zasluzenost, katar, nadiušnost. Rman (Achillea Millefolium); vsebuje ahilein, eter, olje, smolo, rudninske soli itd. Uporaba: krvavitve, 'katar želodca in čreves, težave v prebavi, hemoroidi, oslabelost mehurja. Vratič (Tanacetum vulg-are); vsebuje: tanace-tin, grenko snov, tanin, eter. olje. Uporaba: gliste, želodčni krči, omotičnost, histerija, boleča menstruacija. Pelin (Arthemisia absinthium); vsebuje ab-sintin do 0,5%, eter. olje, sluz itd. Uporaba: kolika, bolezni jeter, vodenica, zlatenica. Meseček (Calendula off.); vsebuje eter. olje, kalendulln, smole, beljakovine itd. Uporaba: pomirjevalno sredstvo, skrofuloza, padavica, jetrne in vranične bolezni. Plavica (Centaurea c y anus); vsebuje barvilo, sluz, soli, vosek. Uporaba: zunanje: nečiste gnojne rane, kraste, katar na očeh. Cikorija (Cichorium intybus); vsebuje duši- kove spojine, maščobe,- Iniulin, sladkor, rud. soli. Uporaba: čisti kri, zasluzenost želodca, zlatenica, hipohondrija, histerija itd. Regrat (Taraxacum off.); vsebuje Inulin, Le-vulin, Taraksin itd. Uporaba: okrepčujoče sredstvo zoper bolezni jeter, zlatenica. Jeglič (Primula off.); vsebuje eter. olje, grenke snovi, soli, primulin. Uporaba: bronhialni katar, bolezni mehurja, ledvic. Pljučnik (Pulmonaria off.); vsebuje rastlinski glen, kalcij itd. Uporaba: pljučne bolezni, zasluzenost prs, naduha, hripavost. Kristavec (Batura Stramoni); vsebuje 0,2— 0,6% alkaloidov povečini ioscianina, manj atropina in skopolamina, precej rudninskih soli. Uporaba: histerija, epilepsija, proti naduhi (cigarete). Zobnik (HyoscyamiUS niger); vsebuje 0,02— 0,05% iosciamina, skopolamina. Uporaba: očesne bolezni. Rdeči naprstec (Diigitalis purpurea); vsebuje digitoksin, digitalin, digitalein. Uporaba: srčne bolezni, vodenica. Mnogo izmed navedenih zelišč je ljudem znanih in jih tudi uporabljajo. Posebno v prejšnjih časih so na deželi pridno kuhali razne čaje, a tudi še danes najdemo v mnogih kmečkih hišah vsaj nekaj «rož», med temi: žajbelj, brinje, lipov cvet, bezeg in druge. Kdor se bavi z nabiranjem zelišč, ta ve, da se nabirajo v raznih letnih časih, kar je bistvene važnosti; zelišča se nabirajo takrat, ko' vsebujejo največ zdravilnih snovi. Vemo tudi, da v mnogih primerih ne vsebuje cela rastlina zdravilnih snovi, ampak le nekateri njeni deli: list, koren, cvet itd. Nabiranje zelišč za zaslužek bi se na našemi ozemlju izplačalo samo v nekoliko primerih; na pr.: žajbelj, katerega je dosti po pobočju Krasa ob morju in ima precej visoko ceno. Izvaža se mnogo v Ameriko, kjer ga rabijo za začimbo za mesne izdelke. Nadalje je precej brinja, šipka, lovorike, pelina, nekaj rute, mete i.dr., a je vse to precej nizke cene in bi se splačale v nekaterih primerih samo velike količine. O ZOBNIH BOLEZNIH Dr. ROBERT HLAVATV Kadar govorimo o zobnih obolenjih, moramo vedeti, da so zobje sestavni in neločljivi del človeškega telesa kot vsi drugi organi v našem telesu. Zobna obolenja potekajo enako kot obolenja drugih organov: kosti, pljuč, ledvic, jeter itd. naravno pa v toliko svojevrstno, v kolikor je struktura zob različna od strukture drugih organov našega organizma. Tako obolijo zobje na gnitju, vnetju in podobno. Zmotno bi bilo misliti, da zobna obolenja nimajo zveze s celotnim organizmom in da ne vplivajo na ves organizem. Zato je edino prav, če sodimo vedno človeško telo kot celoto in če gledamo na zobna obolenja kot bolezen celote. Zobno gnitje n. pr. gotovo nima svojega vzroka samo v zobeh, temveč v kompliciranih in različnih činiteljih telesne konstitucije. Zobje kot celota so najtrši organ človeškega telesa. Služijo nam za drobljenje hrane. V pradavnih časih jih je tudi človek uporabljal kot še danes mnogo živali tudi v lastno obrambo. Človek ima zobe zaklinjene v dveh čeljustih v strnjeni vrsti v obliki loka. Ta dva loka se krijeta med seboj in s premikanjem spodnjega loka zob ob zgornjega drobimo hrano. To je potrebno zato, da dobi želodec hrano zmleto in s slino namočeno, pripravno za prebavo. Prve zobe dobi človek zelo zgodaj. Prodirati začno iz čeljusti po določenem vrstnem redu že s 6—8 mesecem. Prvim zobem pravimo mlečni zobje ter jih je 10 v zgornji in 10 v spodnji čeljusti. Mlečni zobje so otroškim malim čeljustim primerno manjši, mehkejši in svetlejši od stalnih zob ter začno kmalu izpadati. S šestim letom pa pričnejo na njih mestu prodirati na dan stalni zobje. Stalni zobje se zvrstijo v daljši lok in sicer 16 zgoraj in 16 spodaj, so različni po velikosti in obliki glede na delo, ki ga opravljajo: sprednji sekajo hrano in jim pravimo sekalci, zadnji meljejo in drobijo hrano ter jim pravimo kočniki. Med sprednjimi in zadnjimi so podočniki in po dva vrzeljaka. Ce opustimo namenoma obravnavo prirojenih napak v rasti in razvrstitvi zob, proti čemur se ne moremo braniti ter nezgodna obolenja n. pr. prelome zob in čeljusti, za katere veljajo navodila splošne previdnosti, lahko rečemo, da so zobna obolenja številna in raznovrstna. Kakor vsi deli našega telesa, tako tudi zobje obolijo. Najbolj pogosto obolijo zobje na gnitju ali cariiesu. Toda še preden govorimo o gnitju in zobnih boleznih sploh, moramo spoznati strukturo zoba, če hočemo imeti jasno predstavo o poteku najbolj pogostih zobnih obolenj, njih možnih posledic ter povezavi zob s telesom.. Vsak zob ima krono, ki jo vidimo, vrat, ki ga obdaja rob dlesni, in korenino, ki je zaklinjena v čeljustni jamici ali alocoli. V njej tiči korenina tako trdno, da moramo porabiti precejšnjo moč, če hočemo zob izdreti. Ce pa zob razpolovimo, vidimo jasno tri plasti: trdno sklenino (ali emajl), ki obdaja vso zobno krono kot vrhnja plast, dentin, ki tvori večji del zoba, in cement, ki obdaja koreniko. Sredi zoba je zobna votlina, v kateri je zobna sredica ali zobna pulpa. To so živčna vlakna in krvni kapilari, ki so skozi kanal korenike povezani z živci in žilami čeljusti in po njih s celim telesom. (Slika št. 1.) cement Gnitje, piškavost ali caries nastane tako, da kisline, ki se tvorijo iz ostankov hrane, po. škodujejo sklenino. V razjedeno sklenino vdrejo bakterije in skupno začno rušiti zobno snov. To združeno delo kislin in bakterijev ruši zobno snov in luknja v zobu postaja čedalje večja, dokler ne doseže zobne sredice, ki se pod učinkom bakterij in njiih strupenih izločil ne vname. Piškav zob začne boleti, bolečine so zlasti ponoči, ko je dotok krvi v glavo in zobe večji, nezdržne tako, da ne moremo spati ne delati. Bolečine pri vnetju zobne sredice so še tako prav hude, ker se vneta zobna sredica ne more v trdni zobni votlini nikamor širiti. Znano je, da je otok eden značilnih znakov in posledic vnetja vsakega organa. (Slika št. 2.) Ce ne poseže vmes zdravnik in ne zamori vnete zobne sredice, začne le ta razpar dati; najprej delno in nato popolnoma. Piškav zob se pomiri in bolečine prenehajo. Ce ne pride do vnetja ob zob j a v čeljusti, je bolezen prenehala. Toda le na videz, kajti zob, ki je bil zdrav in ki je zbolel najprej na gnitju in potem na vnetju zobne sredice, postane shramba razpadlih zobnih snovi, ostankov hrane in polni vsako* vrstnih bakterij, ki imajo po eni strani odprto pot v usta, po drugi pa po kanalu korenine v čeljustno kost in v telo. Takemu zobu pravimo, da je gangrenozen. Sčasoma se vgnezdiijo bakterije okoli korenske konice, kjer se ob izginevanju čeljustne kosti ustvari mešiček ali granulon, ki ni drugo kot posledica trajnega vnetja tkiva ob zobni korenini. Granulon, iz katerega nastane tudi čeljustna cista, je rezervoar škodljivih bakterij, ki v malih količinah stalno prodirajo v telo, ali v ugodnem trenutku preidejo v pravi napad, vdrejo v čeljust in povzročijo vnetje pokostnice (periostitis) ali, kar je še bolj nevarno, vdrejo v krvne žile ter se s krvjo pretakajo v oddaljene organe v telesa in povzročijo lahko vnetja v sklepih (poliartritis) v srcu (miocarditis), v ledvicah (nefritis) in lahko še vse polno drugih obolenj. Tako torej lahko nastanejo iz navadne na videz nedolžne zobne piškavosti ali cariesa zelo huda, da, celo smrtno nevarna obolenja najvažnejših organov v našem telesu. (Slika 3.) Ce je organizem dovolj odporen, in tako odporno moč ima k sreči vsak organizem, dokler je zdrav in dokler ga kaka druga bolezen ne ošibi, če torej ne pride do takih komplikacij, začne odmrli zob razpadati in od nekoč lepega in zdravega zoba ostane le še škrbina z ostrimi, trdimi robovi, ki kot shramba nesnage povzroča slab duh iz ust ter s svojimi ostrimi robovi reže jezik in je kriva gnojnih angin, stalnih ran na jeziku in notranjem licu in zna biti morda kriva celo raka na jeziku ali na notranjem licu. Poleg obolenj, ki imajo svoj izvor v gnitju zob, srečamo razmeroma pogosto majavost zob, ki ima svoj vzrok v danes še nepojasnjenih činiteljih. Skoraj gotovo je glavni vzrok avitaminoza, to je pomanjkanje nekih vitaminov v prehrani ali pa v nepravilnem izkoriščanju vitaminov v telesni presnovi. Dognano je, da ima pri majavosti zob veliko vlogo tudi ded- nost. Vemo, da je pri bolnikih z. majavimi zobmi eden od obeh staršev trpel na majavosti zob ali celo izgubil vse zobe. Majavost zob je le začetek bolezni, ki ji pravimo tudi paraden-toza in ki se konča redno z izpadom obolelih zob. Pri tej bolezni gre za kronična obolenja obzobnega tkiva s postopnim izginevanjem čeljustnega kostnega grebena, v katerem so zobje zaklinjeni. Všled izginevanja čeljustnega grebena (ali atrofije čeljusti) sedijo zobne korenine vedno manj trdno v čeljusti, zobje se vedno bolj majejo, dokler končno ne izpadejo. Majavost zob spremlja redno, kot rečeno, vnetje obzobne dlesni z obilnim izcedkom gnoja in dlesnih žepov. Ze zgoraj sem omenil, da imajo zobna obolenja tesne vezi s celim telesom in da je mnogim obolenjem drugih organov iskati marsikdaj povoda v zobnih in čeljustnih boleznih in narobe, da se na zobeh mnogokrat kažejo znaki bolezni tega ali onega notranjega organa. Tako imajo marsikdaj sklepni revmatizem, srčna obolenja, vnetje ledvic, vnetje slepiča, vnetje žolčnega mešička, zastrupitve krvi izvor v zastarelih vnetjih zobne korenine (granulomih) in mnogim obolenjem prebavil (želodčne in črevesne katarje) je pripisati mehanični nesposobnosti drobiti hrano. Pri vseh takih obolenjih moramo torej misliti na možnost, da izhajajo iz kakega gnojnega ognjišča v čeljusti in zobeh. V tem primeru govorimo o lokalni (žariščni) infekciji ali o oralni sepsi. Majavost zob je marsikdaj zgodnji znak sladkorne bolezni in marsikateri zastrupitvi krvi je iskati vzrok v gnojnem zobnem žarišču; Zobna obolenja so najbolj pogoste m najbolj razširjene bolezni. Zato je koristno, da jih poznamo v glavnih obrisih, da poznamo nevarnosti, ki nam od njih pretijo in da se znamo pred njimi varovati. Kako naj se torej varujemo pred zobnimi boleznimi? Zobe moramo v prvi vrsti negovati, nega zob pa pomeni snago zob in ust. Zobe moramo čistiti, in sicer mehanično, to se pravi čistiti jih z zobno ščetko in mlačno vodo po vsaki jedi! Dvakrat ali večkrat tedensko jih lahko čistimo tudi z zobno pasto. Prepogosto čiščenje zob z zobno pasto je škodljivo za zobno sklenino, kajti zobne paste, ki so sestavljene povečini s trgovskim kriterijem, zasledujejo hitre učinke in zaradi kemičnih snovi, ki jih vsebuje, ali grobo mletega prahu, niso vselej neškodljive. Kakor moramo umivati roke pred jedjo, tako moramo umivati zobe po jedi. Saj smo rekli, da so ostanki hrane med zobmi krivi gnitju zob. Redni pregled ust po zdravniku specialistu za zobne bolezni je danes spričo razširjenosti zobnih bolezni potreba, ki je v interesu lastnega zdravja ne smemo opustiti. Skrbeti moramo, da bolne in nagnite zobe zdravimo in to ob začetku piškavosti, kajti o zobu, ki začne boleti, lahko rečemo, da je izgubljen. Predvsem pa je važno, da damo izdreti gnile korenine. Nikdar ne bomo dovolj poudarjali, da je treba varovati pred zobnimi obolenji zlasti mladina in to v prvi šolski dobi, ko moramo skrbeti, da jim preide nega zob prav v kri, kajti tudi tu velja star pregovor, da je bolje bolezen preprečiti kakor pa jo zdraviti. Zobe moramo štediti in skrbno varovati. Čeprav so trdni, vendar jih ni moči uporabljati za delo, ki je njim neprimerno in škodljivo. Zobje ne morejo nadomestiti klešč in zato ne smemo z njimi treti orehe ali izdirati žeblje ali celo grizti kozarce, s čimer so mnogi kaj radi dokazovali trdnost in zdravje svojih zob. S takim početjem škodimo zobni sklenini in s tem zobu, ki postane zaradi take nerazsodnosti lahek plen gnitju. Zob ne smemo izpostavljat! naglim spremembam temperature. Tudi zdrav zob lahko zboli, če zaužijemo prevroče in premrzle jedi ali pijače in še zlasti, če sledi to zauživanje naglo eno za drugim. Po drugi strani pa si moramo prizadevati, da odpravimo mnoga zmotna prepričanja in pomisleke. N. pr. mnogi mislijo, da ni dobro zdraviti zob v nosečnosti. Ravno nasprotno je pravilno, kajti prav v nosečnosti moramo posvetiti zobem največjo skrb. Ravno v nosečnosti, ko potrebuje telo več apna, postanejo zobje mehkejši in zapadejo rajši in hitreje gnitju. Prav tako je zmotno mišljenje, da mlečnih zob ni potreba zdraviti. Posledice te nemarnosti se kažejo na oslabelosti otrok v predšolski dobi zaradi nespečnosti vsled bolečin nagnitih zob in zaradi odpora do hrane. Zobje niso le važen činitelj po njih fiziolt* ški funkciji drobljenja hrane, marveč tudi zaradi njih zveze s celim organizmom. Zdravi zobje pričajo o pravilni zdravstveni vzgoji in omiki in ker so zdravi zobje tudi lepi, so najlepši okras ust in lica. Sodobni način življenja z nenaravno in izumetničeno prehrano, nerednost v prehrani, ki jo narekuje tempo današnjega časa vplivata, gotovo škodljivo na zdravje tako celega telesa in tudi zob. Kljub podaljšanju povprečne življenjske dobe človeka ne moremo reči, da je gnitje zob v upadanju. Zato je dolžnost vsakogar, da v interesu lastnega zdravja skrbi za zdravje zob. To velja zlasti za starše in vzgojitelje, ki jim je zaupana mladina, kajti s primerno zdravstveno vzgojo in poukom bomo lahko poudarili vrednost, ki jo imajo zdravi in lepi zobje. HRANLJIVOST JEDI S. M. Človeški organizem črpa iz prehrane vse tiste snovi, ki jih potrebuje, da obvaruje svoje funkcije, iz teh snovi tudi črpa energijo, ki jo zahteva za telesno toploto in za delo. Hrana se v organizmu presnavlja, iz kemično kompliciranih snovi nastajajo nove,, bolj enostavne, in ta proces se odigrava v črevesju, v drugih notranjih organih in v vseh tkivih. Organizem potrebuje nekatere snovi v večji, druge v manj. ši količini. Med prve spadajo ogljikovi hidrati, maščobe, proteini; med druge nekatere amino kisline, vitamini, mineralne soli. Poleg navedenih snovi potrebuje organizem tudi vodo. Organizem mora prejeti določeno količino hrane vsak dan. Važno je, da odredimo količino potrebne hrane, važna je tudi kakovost hrane. Vrednost neke hrane sodimo po številu kalorij, ki jih organizem črpa iz nje. Kalorija je merilo za količino toplote, ki je potrebna, da segrejemo za eno stopinjo temperaturo enega litra vode. Ako je n. pr. toplota litra vode 17 stopinj nad ničlo, in to vodo segrejem do 18 stopinj nad ničlo, smo porabili neko količino toplote, ki ustreza vrednosti ene kalorije. Za vsako hranilo je mogoče v laboratoriju odrediti sestav in kalorično vrednost. Pri sestavu je važno, ali hranilo vsebuje ogljikove hidrate, maščobe ali proteine, in v kakšnem odnosu. Človeški organizem potrebuje vsakodnevno določeno količino proteinov, maščob in ogljikovih hidratov, da ohrani svoje funkcije in da ne sega v rezerve. Ugotovili so, da odrasel, zdrav človek, ki tehta 70 kg, v popolnem mirovanju potrebuje 1 kalorijo na vsak kilogram v eni uri, dnevno torej potrebuje 1680 kalorij (1X24x70 = 1680). Ako sedi, hodi, dela, porabi neprimerno večjo količino kalorij. Zdrav, normalen odrasel človek potrebuje dnevno pri lahkem delu od 2200 do 2400 kalorij; pri srednje težkem delu okoli 3000, pri težkem delu od 4000 do 4500; pri najtežjem delu 5000 ali še več. Pri porabi kalorij imajo vlogo še mnogi drugi činitelji, tako n. pr. podnebje, starost, dejavnost, doba telesnega razvoja, nosečnost, dojenje, bolezni. Oglejmo si hranilnost posameznih jedi. Sestavni del vsake jedi so proteini, ogljikovi hi- drati, maščobe. Iz teh črpa organizem potrebne kalorije. 1 g ogljikovih hidratov da organizmu 4,1 kal. 1 g maščob da organizmu 9,3 kal. 1 g proteinov da organizmu 4,1 kal. Mesto zase ima alkohol, ki ni jed, a kljub temu nudi kalorije, in sicer 1 gram alkohola daje 7,1 kalorij. Pri posameznih jedeh ni samo važna njihova hranljivost — kalorična vrednost, temveč tudi njihov sestav, odnosno v kakšnem sorazmerju vsebujejo osnovne sestavke hrane. Vzemimo n. pr. goveje meso; pri govejem mesu je važno, ali je mastno ali pa nemastno. Kalorična vrednost 100 gramov nemastnega govejega surovega mesa znaša 120 kalorij; ta količina mesa vsebuje okoli 20 gramov proteinov in okoli 4 grame maščob (20 g prot. X 4,1 kal. + 4 g ma-r ščob x 9,3 kal. daje približno 120 kalorij). 100 gramov govejega surovega mastnega mesa pa vsebuje povprečno 18 g proteinov in 25 g maščob in kalorična vrednost znaša okoli 300 kalorij (18 g proteinov X 4,1 •— 73,8 + 25 g maščob X 9,3 = 232,5 kal., torej približno 300 kalorij, ker 73,8 + 232,5 = 306.3). Oglejmo si hranljivo vrednost in sestav najvažnejših jedi. Hranljiva vrednost se nanaša na 100 gramov posameznih jedi. Pri mesu štejemo vrednost za surovo meso. Pro- M a- Oglji- Kalo- teini ščcbe kovi rična 100 gramov g g hi- drati g vred- nost g Goveje meso nemastno 20 4 120 mastno 18 25 . — 300 Kuhano gov. meso 36 2,8 — 176 Teletina nemastna 21 5 115 mastna 18 11 — 170 Jagnje (v bedru) 18 23 — 270 Svinj, meso nemastno 20 7 140 Sunka (mastna) 15 36 —■ 290 Salama-klobase 20-35 20-40 — 450-550 Sveža slanina 2,7 85 — 780 Soljena slanina 13 51 — 510 Telečja jetrca 19 6 0,3-0,8 135 Svinjska klobasa 17 39 0,5 427 Zajec 27 2 — 140 Lokarde (škombri) 10 8,5 — 160 Jegulje (b.ižati) 13 27 — 300 Kokošja jajca 13 11 0,6 166 1 jajce =: 50 g 6,5 5,5 0,3 83 Mleko goveje 3,2 2,7-3,6 4.5 55-75 Mleko žensko 1,2 Mleko kozje 3,3 Skuta (smetana) 19,5 Ovčji sir 24 Maslo 0,7 Oljčno olje — Mast 0,3 Pšenična moka 8 Koruzna moka 8 Ovsena moka 12-13 Ječmen 9,6 Beli kruh 8,26 Kruh z otrobi 5,8 Prepečenec 8 Kuhani krompir Sočivje suho 2 (fižol-grah) 17 Artičoki 2,5 Cvetača 3,3 Čebula 1,2 Gobe sveže 2 Gobe suhe 25 Paradižniki 1 Repa 0,3 .Bučice 1 Banane brez olupka — Pomaranče brez olupka — Kostanj 3 Smokve sveže 1 Smokve suhe 2,5 Sveži mandeljni 13 Suhi mandeljni 20 Sveži lešniki Suhi lešniki 12 brez lupine 16 Zelene oljke — Jabolka, hruške — Sveže grozdje — Sladkor — Med — Marmelada — Belo vino, alkoh. 8 st. Črno vino, alkoh. 9 st. Likerji, alkoh. 45 st. Pivo, alkoh. 3,9 st. 2,4 6,7 50-60 3.7 4,6 68 31.5 0,7 606 28 — 380 84 — 780 99.5 — 920 99,5 — 925 1 75 300 2 72 315 6.7 65 360 1,9 67 332 1,06 54 255 0,4 44 208 1 77, 360 0,2 20 90 1,3-1,5 60-65 300-320 14 65 0,7 6 44 6 20 5 30 35 210 4 10 — 7 30 — 2 10 — 23 93 — 14 56 1,2 37 175 — 18 70 — 60 230 36 13 450 53 14 630 10 40 300 63 7 670 18 8 200 — 14 40 — 18-25 60-90 — 96,9 390 — 80 300 — 61 237 — 0,7 65 — 1 70 — 20-45 440-560 — 4,6 51 Po gornji tabeli je razvidno, katere jedi vsebujejo večjo količino proteinov, maščob in ogljikovih hidratov. Meso in mesnati proizvodi imajo obilo proteinov, rastlinske proteine vsebuje tudi sočivje, orehi, nato moka in krompir, maščobe vsebujejo živalski proizvodi, t. j. maslo, mast, rastlinsko mast, lan, oljke, sončnice. Veliko količino ogljikovih 'hidratov vsebuje sladkor, moka, izdelki iz moke, sadje. Veliko količino mineralnih snovi in vitaminov vsebujejo sadje, zelenjava, okisana zelenjava, marmelada, sirupi. Za pravilno prehrano ni odločujoč samo donos potrebnega števila kalorij. Samo po raznoliki hrani, ki nudi v za- dostni količini proteine, maščobe, ogljikove hidrate, vitamine in mineralne snovi, si za. nesljivo ohranimo zdravje. TABELA O TEZI IN VIŠINI ČLOVEKA Starost Teža Višina let moški žena moški žena 1 9,5 9 73 70 2 13 12 85 84 3 15 14 93 98 4 17 16 99 98 5 19 17 104 103 6 21 19 109 107 7 23 21 115 113 8 25 22,5 120 118 9 27 25 125 123 10 29,5 26,5 130 128 11 32 29 135 133 12 35 34 140 139 13 38 38 145 140 14 42,5 42,5 151 153 15 50 47 157 156 MOTOSCOOTERJI K. E. Prav pogostoma beremo v časopisju takele stavke: «Motoscooter je trčil v avto«, »Padel je z motoscooterja«, «Z motoscoo-terjem je povzročil prometno nesrečo« itd. Kaj pa je pravzaprav ta motoscooter? Motoscooter je motorno prevozno sredstvo na dveh kolesih, ki porabi malo bencina, zavzema malo prostora in drvi s precejšnjo brzino. Angleška beseda scoot pomeni teči. Po vsem svetu znano motorno kolo je ohranilo tisto tradicionalno obliko, ki so mu Francoski motor »Speed« jo dali prvi angleški industrijci. Za motorni okus je tradicionalna forma motornega kolesa zastarela. Po drugi svetovni vojni, ki je bila velikanski revolucionarni faktor v tehniki, se je razvoj motoscooterja pojavil v zelo velikem obsegu. Prvi motoscooter je nastal v Franciji leta 1920, potem se je razširil po Angliji in Ameriki. Tri leta pozneje je že okoli deset tvrdk izdelovalo motoscooterje v Združenih državah Amerike. Take motorčke so navadno rabili bogataši, da so se vozili na izlete, zlasti po znamenitih obmorskih krajih, v HolIywoodu so filmski igralci in igralke rabili motoscooterje, da so z njimi laže in brže dosegali kraje, kjer so odigravali filmske prizore. Toda raba tega vozila ni bila tako splošna kakor dandanes in je bila omejena le na bogatejše sloje že zaradi previsoke cene. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je prišel do veljave tudi motoscooter, ki sot ga začeli uporabljati za nagle vojaške akcije, s katerimi so presenečali sovražnike. To vozilo je bilo dodeljeno padalcem' zlasti v ameriški in nemški vojski. Načrt prvega italijanskega motoscooterja, ki se je naglo razširil ne samo po Evropi, temveč po celem svetu, je napravil inž. Corradino d’Assenzio. To vozilo, ki je po svojevrstni obliki dobilo ime «Vespa» (osa), je vzbudilo na industrijski razstavi v Turinu veliko zanimanje. Bilo je spomladi leta 1946. Od takrat se je motor tako hitro razvil, da je postal pravo ljudsko vozilo. Tovarne Piaggio, ki ga proizvajajo, zaposlujejo danes več kot 4.000 delavcev, ki izdelajo približno 400 motorjev na dan. Seveda ni to edina tovarna malih motorjev v Italiji. Zanimivo je, da so se začele baviti s tako proizvodnjo tiste tovarne, ki so v vojnem času izdelovale stroje za letalstvo in so po omejitvah mirovne pogodbe ostale brez naročil. Ko gresta stari oče in vnuček na sprehod po mestu, se navadno vselej prepirata, kajti stari oče se neprenehoma jezi nai «te pre- snete motorje, ki švigajo sem ter tja», vnuček' pa ga vztrajno popravlja: «Dedek to ni motor, je «Vespa», «Lambretta», «Iso», «Du-cati», «Macchi, MV, Guzzi» itd. Nemški motor »Schwepper« Motoscooterje izdelujejo tudi v Nemčiji. V Franciji, Avstriji, Nemčiji in na Angleškem so začeli izdelovati originalne modele motoscooterjev, a za sedaj novi tipi še niso premagali italijanske konkurence, scoo-terjev. Čeprav se posamezna vozila razlikujejo več ali manj po moči motorja in po zunanjosti voziia, imajo te skupne značilnosti: brzina se suče okrog 70-85 km na uro, na vsakih 100 km porabljajo od 1,5 do 2,5 litrov bencina; imajo navadno 125 kubičnih centimetrov kubature. Zanimivo je, da ti motorji niso zadovoljni s skromnim mestom, ki jim pripada, in tekmujejo tudi z motornimi kolesi, ki že dolgo slavijo po trpežno-sti. Tudi ceste so domala osvojili mali motorji. In vendar je motoscooter v primeri z motornim; kolesom to, kar je tramvaj v primeri z vlakom. Male motorje lahko rabimo. za kratke proge, za manjše izlete in le po lepih asfaltiranih cestah. Kljub temu so razne tovarne razpisale velike nagrade za tiste, ki bodo prevozili najdaljšo pot. Pred kratkim si je neki Slovenec iz Trsta prislužil milijonček prve nagrade, ker je s svojo «Lambret-to» prevozil velik del Evrope in Severno Afriko. Vsako leto skušajo tovarne motoscooterjev doseči prvenstvo v brzini: s posebnimi spremembami je možno doseči z mo-toscooterjem čez 120 km na uro in če pomislimo, da se v bistvu motor nič ne zveča, je to že velik uspeh modeme tehnike. O OLIMPIADI IN REKORDIH R. R. Biti duševno urejen starim Grkom ni zadostovalo. V svojem prizadevanju po dobrem in lepem niso .gojili zgolj duhovnih vrlin, ampak jim je bilo prav tako samo po sebi umevno, da morajo tudi telesu dati vse tisto, kar ga bo naredilo lepega, zdravega, močnega. Telesno sposobnost, moč, vzdržljivost so preizkušali v medsebojnih tekmovanjih. In za Grka ni bilo večje sreče kot zmagati na olimpijskih igrah. Tekmovali pa niso le atleti, temveč prav tako pesniki in tragedi s svojimi proizvodi. Lovorov venec, ki ga je prejel zmagovalec — bodisi atlet ali pesnik — je bil najvišja nagrada, največje priznanje, ki ga je dal grški narod svojemu velikemu sinu. In ničesar drugega si ni želel zmagovalec, niti v sanjah ne bi bil mogel pomisliti na kako drogo plačilo kot na čast, ki mu jo je izkazalo iz vse dežele zbrano ljudstvo. Olimpijske igre so bile obenem tiste manifestacije grškega ljudstva, ki so ga kljub stalnim medsebojnim sporom združevale: na teh igrah se je zbral ves narod, ves narod je užival ob lepem slavju in hvala ter priznanje vsega naroda sta bila delež zmagovalcev. Plemenite misli o miru med narodi in bratstvu med ljudstvi so pripravile Coubertina, da je predlagal in pomagal, da bi se olimpijske igre obnovile in sicer tako, da bi na teh igrah tekmovali predstavniki vseh narodov sveta. In res so se leta 1896 prvič zbrali tekmovalci raznih dežel v Atenah in nato vsaka štiri leta kje drugje. Tako združujejo olimpijske igre tekmovalce z vsega sveta in vsaj za nekaj dni 'kažejo lepo sliko medsebojnega spoštovanja in občudovanja brez zahrbtnosti in sovraštva. Le škoda, da tai idila vse prekratko traja in še to na področju, kjer se o miru in vojni ne odloča. In če preko sveta zaidivja vojna vihra, tedaj tudi lepa olimpijska ideja ne zmore premostiti sovraštva — in olimpijske igre morajo odpasti. Po zadnji svetovni vojni smo to leto že drugič napeto sledili dogajanju na olimpia-di. Prvič je bilo leta 1948 v Londonu in letos v Helsinkih, Finski narod, ki po številu ne spada med velike narode, je uspel, da so mu poverili izvedbo letošnjih olimpijskih iger. Kakor je organizacija take prireditve zvezana z velikimi težavami, pomeni vendar tudi počaščenje, ki so si ga Finci zaslužili. Ta narod je namreč dal atletiki že toliko in tako velikih imen, da lahko rečemo, da je v svetu bolj znan po njih, kot po čem drugem Finci so olimpiado odlično pripravili in izvedli na splošno zadovoljstvo vseh tekmovalcev in strokovnjakov. Lahko pa so Finci še posebej zadovoljni, da se na nobeni olimpiadi niso tako rušili rekordi kot na letošnji. Tukaj pa prehajamo do kočljive točke, ko se bo kdo namrdnil, češ «lov za rekordi)). Večkrat se namreč sliši ta izraz in v njem je nekaj, kar naj bi odvratno vplivalo. Toda tisto odvratno ne bi smelo iti na račun tekmovalcev, temveč na račun športnih organizatorjev, to je tistih, ki so odgovorni za športne organizacije in za vse športnike, vrhunske in tiste, ki mogoče ne bodo nikoli dosegli nadpovprečnih rezultatov. Ce taki športni voditelji zanemarjajo vse ostalo in se posvetijo zgolj nekaterim «rekorderjem», potem seveda to ni prav in je očitek «lov za rekordi« upravičen. Toda za tekmovalce tega očitka skoraj ni mogoče uporabiti. Atlet se bori, stremi za zmago in rekord je skoraj vedno rezultat, ostre borbe med najboljšimi,-Le včasih, ko v svoji okolici nima dovolj močnih nasprotnikov, se atlet spusti v tekmovanje direktno z uro, metrom, kilogrami. Na letošnjih olimpijskih igrah je nastopilo toliko tekmovalcev kot še nikoli; bilo je 5297 moških in 573 žensk in so zastopali 69 držav. Ker niso mogli nastopiti atleti, ki v svoji športni karieri še niso dosegli potrebnega minimuma, je razumljivo, da so vse države poslale le to, kar so imele najboljšega. Jasno je torej, da so se morale razviti borbe, ki so bile res vredne najboljših tekmovalcev sveta. In iz teh borb so se morali roditi številni rekordi, ki so uspeh in rezultat osebnega prizadevanja vsakega atleta in pa rezultat silne volje vseh tekmovalcev: biti prvi. O rekordih se vodi dvojni pregled: imamo svetovne in olimpijske rekorde. Olimpijski rekord se lahko doseže samo na olimpiadi in je lahko nižji od svetovnega, svetovni rekord pa lahko postavi atlet kjerkoli in kadarkoli. Čeprav ima svetovni rekord večjo absolutno veljavo, je olimpijski rekord skoraj bolj dragocen. Tako lahko doseže atlet svetovni rekord pri kakem manj pomembnem tekmovanju, kjer skoraj ni ljudi, ob idealnih klimatskih razmerah in ko je tudi sam najbolj zbran in razpoložen. Doseči olimpijski rekord pa pomeni uveljaviti se ob napeti pozornosti tisočev in tisočev gledalcev, ob nestrpnem pričakovanju vesti po radiu in časopisih po vsem svetu in končno ob zavesti velike odgovornosti, ki jo ima atlet pred lastnim ljudstvom, ki od njega pričakuje, da bo proslavil domovino, da bo na olimpijskem jamboru zavihrala njegova zastava. Dogaja se, da svetovni rekorderji ali pa vsaj tisti, ki imajo pred olimpiado v tekočem letu najboljše rezultate, na olimpiadi ne zmagajo ali pa dosežejo slabši čas, kot so ga že dosegli. Vzrokov je lahko mnogo: najbolj otipljiv vzrok je n. pr. v slabih vremenskih razmerah. Tudi na letošnji olimpiadi so bili taki primeri. Favoriti so v predtekmovanjih odpadli, a na dru-gi strani so zmagovali ljudje, na katere prej nihče ni računal kot na možne zmagovalce. Ce se sedaj nekoliko ozremo po rezultatih, ki so jih dosegli tekmovalci v lahki atletiki, bomo ugotovili naslednje: Na 100 m zmagovalec Remigino (ZDA) s časom 10,4 sek. ni dosegel niti olimpijskega niti svetovnega rekorda, ki znaša 10,2 Stan-field (ZDA) je na 200 m s časom 20,7 izenačil olimpijski rekord, ni pa dosegel svetovnega (20,2). Na 400 m sta tekmovalca z Ja-maike George Rhoden in Mc Kenley, ki sta dosegla prvo in drugo mesto, postavila čas 45,9, s čimer sta porušila prejšnji olimp. rekord in se na desetinko sekunde približala svetovnemu rekordu, ki ga ima tudi Rhoden. Tudi Whitefield (ZDA) je na 800 m izenačil olimp. rekord, ki ga je sam postavil pred štirimi leti v Londonu, toda njegov čas 1'49”2 jy vendar še daleč od svetovnega rekorda: 1’46”8. Luksemburžan Joseph Bar- thel je bil eno izmed velikih presenečenj; zmagal je na 1.500 m in postavil nov olimp. rekord s 3’45”2; med mnogimi drugimi kandidati strokovnjaki niso računali nanj; enak čas kot on je dosegel tudi Američan Mc Mil-lan. Nemec Lueg, ki ima poleg Švedov Haeg- ga in Stranda svetovni rekord (3’43”), pa je bil šele tretji. Daljše proge pa so bile domena Ceha Zatopka. Ta fenomen je zmagal na 5.000 m (14'06’’6), na 10.000 m (29'17”) in v maratonskem teku (2 uri 23’03”2). Skoraj si ne moremo prav predstavljati, kaj pomeni v kratkem razdobju nekaj dni teči dvakrat po 5 km, nato 10 km in potem še dobrih 42 km in doseči tri zmage, ne da >bi se pojavili kaki posebni znaki utrujenosti in ne da bi te zmage ne bile prepričljive. Za top ek je res največji atlet vseh časov, kar pa seveda ne more biti njegova posebna zasluga. Gotovo, da se pripravlja, da je vztrajen. da ima voljo, toda če bi res ne bilo tudi v njegovi konstituciji nekaj izrednega, bi ti njegovi podvigi ne bili mogoči. Na 5.000 m pa sta poleg njega tudi Francoz Mimoun in Nemec Schade tekla bolje od prejšnjega olimp. rekorda. Na 10.000 m je Zatopek prispel na cilj pol minute pred drugim, v maratonskem1 teku pa dve minuti in pol. Teki z zaprekami 110 m in 400 m so stvar Američanov. Zmagala sta Dillard in Mour s časoma 13,7 in 50,8; oba časa sta boljša od prejšnjih olimp. rekordov. Na 3.000 m z zaprekami je zmagal Ashenfelter (ZDA) v času 8’45"5, kar predstavlja olimp. in svetovni rekord, ki ga doslej v tej disciplini niso beležili. Vendar je vseh šest finalistov teklo mnogo bolje od dosedanjega najboljšega olimp. rezultata. Zmaga v štafeti 4 krat 100 m je pripadla ZDA s 40,1, v štafeti 4 krat 400 pa Jamaiki s 3,03”9, kar je obenem svetovni rekord. Biffle (ZDA) s skokom v daljavo 7,57 m ni zboljšal rekorda, pač pa Davis (ZDA) s skokom v višino 2.04 m. S palico je skočil Richards 4.55 m in s tem daleč presegel olimp. rekord. Troskok je prinesel zmago Brazilcu Da Silva, ki je s 16.22 m postavil svetovni rekord; med tekmovanjem je prejšnji rekord trikrat prekoračil. V metih so bili porušeni vsi dosedanji olimp. rekordi, v metu kladiva pa tudi svetovni. V metu krogle je zmagal 0’Brien (Z DA) 17.41 m, v metu diska Iness (ZDA) 55.03 m, v metu kopja Young (ZDA) 73.78. medtem ko je Madžar Csermak z metom 60.34 porušil tudi svetovni rekord v metu kladiva (toda njegov rekord ni prav dolgo držal, kajti kmalu po olimpiadi ga je zrušil Norvežan Strandli). Tudi 7877 točk, ki jih je v desetoboju dosegel Mathias (ZDA) predstavlja nov svetovni in olimp. rekord. V hoji na 10 in 50 km, dveh disciplinah, ki se ne splošno goji- ta, sta zmagala Šved Michaelson 45’02”8 in Italijan Dordoni s 4 ure 28’07”8; prvi je postavil olimp. rekord, drugih pa tudi svetovnega. Zenske prav gotovo niso zaostajale za moškimi. Tako je Avstralka Marjorje Jackson na 100 m izenačila svetovni rekord, na 200 Mironov metalec diska m pa ga je že v polfinalu izboljšala (11,5 in 23,4). Njena rojakinja Shirley Strickland pa je s svetovnim rekordom zmagala na 80 m z zaprekami (10,9). Zopet so bile Avstralke, ki so že v predtekmovanju postavile svetovni rekord v štafeti 4 krat 100 m (46,1), toda v finalni tekmi se jim je pripetila nesreča, da je prav Jacksonova izgubila palico; zmagale so Američanke z novim rekordom 45,9, ki so iga pa dosegle tudi Nemke, ki so bile na drugem mestu. VVilliamsova (Nova Zelandija) je postavila olimp. rekord v skoku v daljavo s 624, najviše jfe skočila Brando-va (Juž. Afrika). Poleg treh zlatih medalj, ki jih je prinesel domov Zatopek, je prinesla četrto zlato medaljo v družino še njegova žena Dana Zatopek, ki je zmagala z olimpijskim rekordom v metu kopja (50,47 m). V metu k rogi er je postavila1 nov svetovni in olimp. rekord Rusinja Zibina s 15,28 m. Rusinja RomašJLova pa je postavila nov olimp. rekord v metu diska s 51,42. Šport, kjer se še posebno rušijo rekordi, je plavanje. Na olimpiadi so bili izboljšani vsi olimpijski rekordi, Madžarke pa so po- stavile tudi svetovni rekord na 4 krat 400 m. O velikem kvalitetnem napredku priča n. pr. plavanje na 1.500 m, kjer je imelo vstop v finalno tekmovanje 8 plavalcev z najboljšimi časi, a jih je bilo 9, ki so že v predtekmovanju dosegli boljši čas od olimp. rekorda. Pri skokih v vodo so prva mesta zasedli Američani. Poleg nogometa in vaterpola, dveh športov, ki imata širši krog privržencev, je bilo na olimpiadi še mnogo drugih športov, ki so nekateri bolj nekateri manj znani. V nogometu in vaterpolu je dosegla zlato medaljo Madžarska, ki se je v obeh primerih borila za prvo mesto z Jugoslavijo. Prvo mesto v košarki je pripadlo ZDA, v hokeju na travi pa Indiji. Potem imamo še n. pr. boks, kjer so tekmovalci razdeljeni na kategorije po teži (zmagovalci 5 Američanov, po eden .Finec, Ceh, Italijan, Poljak, Madžar). Prav tako je na več kategorij razdeljeno tekmovanje v veslanju. In prav v veslanju so si tudi Jugoslovani priborili zlato medaljo; zmagali so namreč v četvercu brez krmarja. Ostali zmagovalci v veslanju so bili: SZ, Argentina, ZDA (dvakrat), Francija, CSR. V kajaških disciplinah so zmagali Švedi, Finci, Cehi in Danci. Pri jadranju so bili zmagovalci Američani, Italijani, Norvežani in Danci. Kolesarstvo je .tudi razdeljeno na šest kategorij; zmage so pripadle Belgijcem, Italijanom in Avstralcem. Izmed osmih kategorij v rokoborbi so v štirih zmagali Rusi, v dveh Madžari in v eni Švedi in Finci. Dviganje uteži je bila zadeva Američanov in Rusov; prvi so si osvojili štiri, drugi pa tri prva mesta. Pri streljanju sta zmagala po dva Norvežana in Američana ter po eden Romun, Rus, Kanadčan in Madžar. Med jahači so -bili zmagovalci Francozi, Švedi in Angleži. V modernem petoboju je zmagal Šved, kot moštvo pa Madžarska. Pri sabljanju so imeli vodilno vlogo Francozi, Italijani in Madžari. Obširneje bi bilo treba govoriti o telovadbi, pa zaradi prostora ne moremo. Znano je, da so na letošnji olimpiadi prvič nastopili Rusi, ki so razočarali in presenetili. Razočarali so v nogometu in tudi v lahki atletiki ni bilo tistih fenomenalnih rezultatov, o katerih so govorila- nekatera poročila. Neki ameriški strokovnjak je dejal, da bi Rusi še vedno z lahkoto premagali moštvo, ki bi bilo sestavljeno iz najboljših telovadcev ostalega- sveta. V telovadbi so si Rusi priborili največ zlatih medalj, in to res zasluženo. Vprašanje je samo, koliko je pri Rusih zares amaterstva in koliko imamo opraviti s profesionalci. Vprašanje amaterstva je zelo kočljivo tudi pri nogometu in če kdo, potem pravila o amaterstvu gotovo krši Italija. Njeno olimpijsko nogometno moštvo se razlikuje od državne reprezentance (profesionalcev) toliko, da v njem nastopajo samo študentje, ki pa so prav tako profesionalci. Saj je eden med njimi prav v času olimpiade prešel iz enega kluba v drugega in pri tem prejel malenkost (!) 12 milijonov lir. Verjetno bodo do druge olimpiade tudi to zadevo razčistili. Nočemo peti posebnih slavospevov olim-piadam, vendar moramo priznati, da nam je prijetno, ko vidimo združene atlete vsega sveta, ki merijo svoje sile v plemenitem tekmovanju. Ko bi tudi na drugih področjih vezali narode med seboj taki odnosi kot so športni, bi mogoče vendarle bilo na svetu nekoliko lepše. NA VIPAVSKEM LUDVIK ZORZUT Lepu’ je blu’, šaldu lepu’... Pej grejste že domu? Antf ja ostanete še tle, sej v klejti bejčk je pouhen še Je prevč, je prevč tehle dobrut, pej pridmo še en drugi buat Kej pej — ni Buh pa pijte, vzemte dol, še vzemte če je taku, se dobro jemte .. . Strejšenca — ceh bo odpelju, vel ju, vel ju! NEKAJ O MEDICINSKI KOZMETIKI Dr. ERMAN PF.RTL Kozmetika je borba za zdravje in lepoto. Beseda je v zvezi z grško k o z m o s in pomeni red, urejenost oziroma uravnovešenost. Mišljena je telesna in duševna uravnovešenost. Stari Grki so se borili za dobrega in lepega človeka. Nadvse so gojili gimnastiko, vendar ni bil njihov cilj samo v telesni lepoti, izurjenosti in gibčnosti, marveč tudi v notranji uravnovešenosti, plemenitosti. Vse to so imenovali kalokagatia — kalos kai agatos — se pravi biti telesno lep in po nravi dober, plemenit. Dandanes domnevamo v besedi kozmetika vse kaj drugega. Predvsem telesno lepoto, ne-malokdaj pa samo lepotičenje, ki mnogokrat ni niti kaj lepega niti neškodljivega. Zato je umestno, da ločimo medicinsko od lepotilne kozmetike. Namen poslednje je, popraviti telesne, se pravi lepotne nedostatke, ali pa zunanji videz iz kakršnih koli razlogov izpremeniti ta ko, da izginejo včasih pri kom celo njegove svojske značilnosti. Organ, ki pripomore največ k zunanjemu videzu, obenem pa tudi k lepoti, je nedvomno koža. S tem nočemo reči, da odloča edino In samo koža o zunanjem videzu oziroma telesni lepoti. Telesne hibe, delna ali popolna invalidnost in drugi telesni nedostatki vplivajo prav gotovo bistveno na zunanji videz, torej na »kozmetičnost« posameznika. Vse to je res — vendar pa naredi lep oziroma prikupen obraz to, kar istovetimo mnogokrat z mikavnostjo oziroma zoprnostjo. Tu pa le odloča koža, ki jo smemo upravičeno imenovati lepotni organ. Naš namen ni, da bi govorili o lepotilni kozmetiki, se pravi o lišpanju in raznih kozmetičnih vragolijah ter kapricah, četudi bi vse to iz čisto zdravstvenega vidika pokazalo marsikaj dobrega, a tudi slabega. Naš namen je spregovoriti čisto na kratko o osnovah medicinske ali zdravstvene kozmetike. Medicinska kozmetika je del splošnega zdravstva ali higiene. Po domače bi lahko temu rekli — skrb za najosnovnejšo čistočo, ki omogoča zdravje, se pravi delozmožnost. V mislih imamo predvsem našega delovnega človeka, ki si služi svoj kruh dobesedno in edino samo s svojimi »golimi« rokami. Tu prihaja do veljave predvsem prvi obrambni ščit, ki varuje telo pred boleznimi in okvarami — koža. Na koži se odraža vse polno zunanjih škodljivih učinkov, zrcalijo pa se na njej tudi bolezenska stanja raznih notranjih organov, tako da jo lahko primerjamo z ogledalom, ki nam pokazuje dogajanja tudi v naši notranjosti. Koža je torej nekakšna »živa meja« med našo notranjostjo in zunanjostjo. Dokler je ta živa meja dovolj trdna in močna, tako dolgo je tudi ostali organizem varen pred marsikakšno okužbo in okvaro, ker izdrži zdrava koža celo večjo obremenitev, ali pa se vsaj lahko vedno znova in znova priiagojuje na njo. Kožo obremenjujejo najrazličneše obratovi-ne, se pravi snovi, ki prihaja z njimi človek pri svojem delu dan za dnem v stik. Od teh je marsikatera škodljiva za kožo že sama na sebi, druge pa jo naredijo preobčutljivo šele po daljšem ali krajšem razdobju. Mizar, ki dela na primer s terpentinovim oljem, ne čuti celih deset let prav nobenih težav, leto kasneje pa opaža, da njegova koža te obratovine ne prenaša več, ker je postala v nizu let za terpen-tinovo olje preobčutljiva1. Končno se mu koža vname, zboli za poklicno kožno boleznijo. Mnogokrat prizadeti za to res ne more nič, ker je dnevno skrbel za čistočo svojih rok in mu je prešla že v kri in meso navada, da je po delu roke dobro očistil ostankov terpentin,ovega olja, nato jih pa umil v topli vodi z dobro se penečim milom in ščetko ter jih končno dobro obrisal in namazal s kakšnim »kislim« mazilom, denimo z enoodstotnim borovim vazelinom. Kožna površina mora namreč biti lahko kisla, da more biti kos vdoru raznih kužnih klic in kožnih plesni, ki se prav rade naselijo na kožni površini, posebno če ni kisla, se pravi, če je iz kakršnega koli vzroka »kožni ki-slobni plašč pretrgan« — torej prej lužen kot kisel. Vidimo, da si lahko koža tudi sama pomaga proti nekaterim škodljivostim, vendar sa-mo tedaj, če je res zdrava. Vsakodnevna obremenitev kože in to tako v gospodinjstvu kakor še prav posebno v industriji, jo lahko sčasoma oropa njene prl-rodne obrambne sposobnosti posebno tedaj, če opuščamo najosnovnejša zdravstvena načela. Eno takih načel je — čistoča nad vse. To velja v prvi vrsti za roke, saj govorimo marsikdaj o »boleznih zavoljo umazanih rok«. Omenil bi samo nekatere: črevesne, kakor grižo in trebušni tifus, nadalje kožne nalezljive bolezni, kakor krastavica, turavica, garje in sploh vsa kožna gnojenja ter končno tiste bolezni, ki se lahko kakor koli že prenašajo z umazanimi rokami. Tako postaja razumljivo, zakaj poudarjamo tako zelo eno glavnih zdravstvenih navodil — umij si roke pred jedjo in po iztreb-ljevanju! Ti bežni primeri iz vsakdanjega življenja in dela po našil.> obratih nam povedo dovolj zgovorno, da temelji medicinska kozmetika predvsem na izvajanju najosnovnejših načel splošne higiene, kajti samo zdrav človek je lahko tudi res lep. Uvela, sivkasto-rumena koža gotovo ni lepa. Za njo se skriva morda kakšna bolezen, ki izpreminja včasih človekovo zunanjost tako zelo, da je nemalokdaj zoprna, torej nelepa. Premalo bi bilo, če bi skrbeli samo za del telesne površine, se pravi samo za kožo. Zelo važni deli kože so tudi lasje in nohti. Vse to nastaja namreč iz zarodnih celic vrhnjice. Spomniti se moramo tudi kožnih žlez — znoj-nic in lojnic. Bolezni lojnic lahko iznakazijo še tako lep obraz, saj je znano, da je n. pr. mladostna mozoljavica (acne vulgaris) prizadela že marsikomu prenekatero grenko uro in to v njegovih najlepših letih. Marsikaj se da pri tej bolezni pristoriti s skrbno in pravilno nego kože, točno in načrtno izvedeno masažo, kakor tudi z izvajanjem vseh navodil, ki jih daje zdravnik za kožne bolezni. Lasišče in lasje so tako rekoč osrednja točka vsakdanje kozmetike. Kdor zanemarja nego las in lasišča, gotovo ne more biti posebno prikupen. Umazani in neobrezani nohti se nam gabijo, posredujejo pa tudi razne okužbe. To velja posebno za zanemarjene majhne otroke, ko so venomer glistavi, krastavi — slabotni m bolehni. Vsemu temu je kriva neurejenost, torej zanemarjanje najosnovnejše kozmetike. Medicinska ali zdravstvena kozmetika se potemtakem povsem ujema s splošno higieno in izhaja z najenostavnejšimi sredstvi, ki z njimi ustreza svojemu namenu — ohraniti zdravje, obenem pa tudi telesno lepoto. Ta sredstva so: zrak, sonce, voda in milo. Morda se komu zdi vse to preveč enostavno in vsakdanje, dogaja se pa neredkokdaj, da se ljudje izmikajo celo takim, čisto navadnim in lahko dostopnim kozmetičnim pomagalom, brez katerih ni niti čistoče, niti zdravja, niti lepote. Človek mora na zrak in sonce, se mora umivati in kopati, kajti vse to poživlja krvni obtok in splošno preosnovo v njegovem telesu! Razen mila in tople vode je vse ostalo zastonj — vendar je za pravilno nego telesa potrebno mnogo trdne volje, se pravi, železne vztrajnosti. Živimo samo enkrat — torej odločamo o svoji usodi večinoma mi sami. Najosnovnejša kozmetična sredstva prav gotovo sama na sebi ne bi zadostovala, če jih ne bi umeli pravilno in zadostno uporabljati tako, da bi res služila svojemu namenu, namreč ohranitvi zdravja in telesne lepote. Zato moramo vendarle pri vsem tem uporabljati tudi pribor, najenostavnejše orodje, ki nam pomaga skupno z najosnovnejšimi higienskimi sredstvi do končnega cilja. Tak pribor bi morala imeti prav vsaka hiša in bi že otroke morali navajati in učiti, kako se z njim pravilno ravna. Vsebuje škarjice in pilico za nohte, milo, krtačko, glavnik in ščetko za zobe. Brivski pribor je poglavje zase. Vse to mora biti vedno v najlepšem redu in popolnoma čisto. Znano je, da se prenašajo okužbe z raznimi predmeti, tako tudi s toaletnim in brivskim priborom. Pri tem so na prvem mestu čopiči za britje, nečista britev oziroma britvice, pudrovka in glavnik. Tudi okužena mazila, ust. nično rdečilo, nohtni lak, ličila (šminke), pomade in najraznovrstnejše kreme lahko posredujejo razne okužbe. Poleg tega dražijo nemalokdaj razna, pravkar našteta lepotila že sama na sebi kožo, tako da se razvije zavoljo njih tu in tam celo kožno vnetje. Znano je, da marsikdo ne prenaša odola, mentola, kolonj-ske vode, ustnih vod, raznih barvil za barvanje las in obrvi, šampona, nekateri niti brivskega mila ne. Ker sloni lepotilna kozmetika v prvi vrsti na trgovsko-obrtniških osnovah, se ne smemo čuditi, če se pri tem mnogokrat pozablja na najosnovnejša, zdravstvena načela. Na drugi strani pa je v nemali meri krivda tudi v tem. da se zdravstveniki za kozmetiko vse premalo zanimajo in jo smatrajo za nekaj neresnega, torej premalo znanstvenega. Stari Grki in Rimljani so bili popolnoma drugega mišljenja. S kozmetiko so se bavili pri njih izključno samo zdravniki, ker so jo smatrali za eno od medicinskih panog. V tem oziru so bili gotovo naprednejši, četudi je bilo zdravstvo takrat šele v prvih obdobjih svojega razvoja. Kdor je videl kdaj ostanke njihovih kopališč in vodovodov, je kaj kmalu ugotovil, da njihovo zdravstvo niti ni bilo tako primitivno, kot bi morda kdo mislil. Ce so umeli graditi precej komplicirane vodovode in kopališča, so gotovo pravilno pojmovali tudi pomeri telesne kulture in zdravstva nasploh. Vsekakor pa so bili naprednejši kot n. pr. njihovi nasledniki v srednjem veku, ki so mislili, da so zakrivila kopališča razne epidemije in so zategadelj sčasoma opustili umivanje in kopanje ter ju nadomestili s pudranjem. Dolgo je trajalo, da so ponovno »odkrili« vodo in se končno zopet dokopali vsaj do tiste stopnje, ki so jo staro-davniki dosegli že pred mnogimi stoletji. Na svetu torej res ni nič novega in marsikaj se ponavlja . .. Kljub velikim koristim, ki jih nudijo zrak, sonce in voda/ moramo vendarle vse tc po pameti rabiti. Zaradi pretiranega sončenja so se dogodile že marsikatere nevšečnosti, pa tudi okvare. Sončarica, sončne opekline in kazeče sončne pege oziroma lise so vsem predobro znane. Kopanje in sončenje naj bo načrtno in naj ustreza telesni zmogljivosti posameznika! Premrzlih kopeli ne prenese vsakdo, pa tudi prevroče oziroma parne kopeli niso za vsakogar! Izsiliti ne moremo ničesar, ker ni vse za vsakogar! Ozirati se moramo na prilagodljivost telesa in njegovo sposobnost uiravpoveše-nja telesne toplote. Vse to se odigrava prvenstveno v koži — živem ščitu, ki je naš prvi branilec pred raznimi zunanjimi škodljivostmi. Poleg tega se moramo ozirati tudi na letne čase in razna bolezenska stanja, ki se lahko z njimi v zvezi odigravajo v koži. Poznamo razne kožne bolezni, ki se ali pojavljajo ali poslabšajo v nekih letnih časih. Omenim naj samo ozebline in razne mrazovne kožne okvare pozimi ter sončarico, sončno rde. čino in sončne opekline v vročih poletnih mesecih. Poklicne kožne bolezni sem že omenil. Opažamo jih posebno v umazanih obratih, kakor v kovinarski industriji, gradbeni stroki, usnjarstvu, industriji nafte in drugod. Najbolj znane obratovine, ki povzročajo v naših razmerah največkrat poklicne kožne bolezni in razne kožne okvare, so: apno, cement, karbid, umetno gnojilo, mazilna in vrtalna olja, terpentinovo olje, firnež, lošč, razne barve; bencin; benzol; nafta, petrolej, katran (ter), razne smole, kisline in lužine ter še druge. Kdor ima opravka z eno od naštetih obratovin, naj skrbno neguje svoje roke, kajti delo je življenje, se pravi, obstanek! Delaš pa lahko samo tako dolgo, dokler si res zdrav. Bolna koža ti lahko onemogoči sploh vsako delo. Medicinska kozmetika torej ni prazna beseda, niti najmanj pa ni njen namen zgolj lepotičenje ali lišpa-nje, marveč ti kaže pravo pot k zdravju in zaslužku — k obstanku. Ce je medicinska ali zdravstvena kozmetika tako važna že za zdravega, kaj šele, če kdo oboli za kakšno boleznijo oziroma če boleha že kronično na njej. Bolna koža potrebuje še prav posebno skrbno nego, vsekakor pa je bolje kožne bolezni preprečevati kot zdraviti. Medicinska kozmetika preprečuje vse polno kožnih bolezni, predvsem nalezljive in poklicne kožne bolezni. Ce povzamemo na kratko glavno misel iz pravkar povedanega, tedaj pridemo do zaključka, da je pravilna medicinska kozmetika hkrati tudi lepotna kozmetika — v toliko namreč, v kolikor preprečujemo z njo tudi razne bolezni. Smemo namreč trditi, da je lepo to, kar je istočasno tudi zdravo. Nikakor pa ne more biti lepo, kar izmaliči modna kaprica — muha enodnevnica. Okus — ali po naše moda — se sicer s časom menja, ne smemo pa pri tem mimo najosnovnejših zdravstvenih načel. Nam gre za kozmetičnost — telesno urejenost, duševno ubranost in lep videz. Vse to pa zviša oziroma obvaruje tudi delovno sposobnost — vir življenja, kolikor je to v delovnem procesu sploh mogoče. Pot do teh ciljev ni lahka, saj gre tudi tu za borbo, bojno geslo pa se glasi — za zdravje in lepoto! PRANJE VENDAR NI TAKO PREPROSTO Inž. M. [>. Presneto težko najdeš danes moškega, ki bi pomislil, ko oblači srajco, po perilu, koliko truda je bilo treba, da je njegova srajca zopet čista. Ne le, da na to ne pomisli, še ve ne kako se to dela, kaj se je godilo s srajco med pranjem; sam bi si je bržkone ne znal niti pošteno oprati. No, ne grajajmo preveč moških zavoljo tega, saj je tudi prenekatera ženska prav na istem. Zato si oglejmo, kako je s pranjem, katere snovi potrebujemo, kakor tudi o delovnem postopku samem. Mnogokateremu se bo mogoče zdelo nepotrebno, da pišemo o stvareh, ki naj bi bile tako in tako vsem znane. Ker to važno opravilo vendar ni tako enostavno, kakor bi se nam prvi hip dozdevalo, bo vsekakor dobro, da se nekoliko podrobneje poučimo o tem pomembnem poglavju iz našega vsakdanjega življenja. Kako je bilo v starih časih Kaj nam pove zgodovina o pericah in njihovem delu? Nimamo točnih zapiskov iz davne preteklosti, ki bi nam podrobneje poročali o stvari. Vsekakor kaže, da so stari Grki iz dobe Homerja prali tkanine tako, da so jih tolkli in drgnili v čisti vodi. O milu, ki je dandanes vsakomur znano pralno sredstvo, govori prvikrat šele starorimski prirodoslovec Plinius. Ta poroča, da so takrat pridelovali milo iz kozje maščobe in lesnega pepela. Brž ko so ljudje spoznali, da nastaja pri kuhanju maščob z lužnatimi snovmi neki proizvod, s katerim lahko v vodi peremo zamazano perilo, namreč milo, je nastal tudi nov poklic — milar-jev. Ti obrtniki so «kuhali» milo na razne načine in po svojih lastnih recepturah, a vendar le v malem obsegu. Ko so kemiki začeli proučevati spremembe, ki se dogajajo pri »kuhanju« mila, je ta nova proizvajalna stroka vedno bolj pridobila na pomenu. Zelo uspešno je bilo zanimanje kemikov za milarstvo. Na tržišče so prihajale vedno boljše vrste mila, a majhne obrti so povečavali v tovarne. Izreden razmah pa je dobilo milarstvo takrat, ko je kemik Le-blanc izumil postopek, po katerem so lahko na umetni način pridobivali sodo, ki je izredno važna surovina za izdelovanje mila. Nekaj desetletij pozneje je iznašel Solvay še boljši način umetnega izdelovanja sode. S tem je bil postavljen temelj kemijski veleindustriji sode, a vzporedno so se razvile milarne v industrijska podjetja. In v tej razvojni dobi milarstva imajo mnogo zaslug tudi popotniki, ki so iz tropskih krajev prinašali v Evropo razne rastlinske maščobe: kokosovo mast, palmovo olje, arašidno olje itd. Vse te snovi so namreč nujno potrebne, če hočemo izdelati dobra mila z značilnimi lastnostmi. Velik korak dalje je napravila tehnika pranja takrat, ko so prišli na trg razni praški ter mnogo važnih nadomestkov mil. Katere snovi potrebujemo za pranje? Vri pranju potrebujemo mnogo snovi, da z njimi odstranimo raznovrstno umazanijo z našega perila. Dobra pralna sredstva morajo hitro in temeljito prepojiti perilo, od njega odločiti nesnago ter jo razločiti na majhne delce. Brž, l:o se nesnaga odloči od perila, jo morajo pralna- sredstva obkrožiti in prikleniti nase. Nadalje pa zahtevamo od pralnih sredstev tudi to, da povzročijo obilno pene. Voda je pač najvažnejša snov, ki jo rabimo pri pranju. Najbolje peremo takrat, kadar uporabljamo deževnico. V tej vodi ni raztopljenih teh ali onih rudninskih snovi in zato pravimo taki vodi mehka voda. Kadar pronica deževnica skozi zemeljske plasti in kamenine, tedaj na svoji poti raztaplja mineralne snovi, predvsem apnenec. Tako nastaja tako imenovana trda voda. To je tista vrsta vode, ki je napeljana v naša stanovanja. Zaradi raztopljenih mineralnih snovi pa trda voda: ni' primerna za pranje, zlasti če peremo veliko perila. V trdi vodi se namreč milo ne topi popolnoma in zato je milnica motna. In tako gre milo v izgubo. V 100 litrih trde vode uničimo 190 g mila. Ta izguba je vsekakor malenkostna v domačem gospodinjstvu, v velikih pralnih obratih pa je kar pomembna. Vendar ni neugodnost trde vode le v materialni izgubi mila. Izredno neprijeten je pojav, da se v vodi neraztopljeni delci mila priklenejo na vlakna tkanin in tvorijo tanko plast, ki daje perilu neprijeten duh in povzroča obrabo tkanine. Zato v velikih pralnicah ne smemo uporabljati trde vode, temveč le mehko. V ta namen vodo v posebnih napravah ((omehčamo« nakar šele topimo v njej milo. Ce nimamo naprav za pripravljanje mehke vode, si lahko pomagamo tudi s sodo. Postopek je zelo enostaven: v 100 litrih srednje trde vode topimo 50 g kalcinirane sode oziroma 100 g kristalne sode. Milo ali pa milni prašek lahko dodamo tako obdelani vodi šele takrat, ko je postopek mehčanja povsem izvršen. V mrzli vodi traja proces mehčanja 20-30 min., v topli vodi 5-10 min., v vreli vodi pa manj od ene minute. Toliko o vodi. Sedaj pa še nekaj o drugih pralnih sredstvih. Kljub mnogoterim pomožnim pralnim sredstvom, ki v vedno večji meri prihajajo na tržišče, je še vedno milo najpomembnejši in najboljši pripomoček pri pranju z vročo vodo. Saj ima milo vse tiste lasnosti, ki nam zagotavljajo dober uspeh pranja. Dandanes je še vedno milo glavna pralna snov v velikih obratih kakor tudi v domačem gospodinjstvu. Tako preidemo k pralnim praškom. Te lahko ločimo v dve veliki skupini: pralne praške, ki vsebujejo milo in praške, ki so iz sintetičnih pralnih snovi. Milo vsebujoči pralni praški sestoje v glavnem iz drobcev mila, ki so jim primešane določene količine sode in belilnih snovi. Kakor milo samo imajo tudi ti pralni praški neugodno lastnost, da nimajo popolne učinkovitosti v trdi vodi. Praški iz sintetičnih pralnih snovi so pa primerni tudi za pranje v trdi vodi. Obstajajo najrazličnejše vrste takih praškov. Prvi tovrstni proizvodi niso imeli zadostne pralne moči za čiščenje belega perila. Navedena sintetična pralna sredstva pa ustrezajo stavljenim zahtevam in so primerna predvsem za pranje volne in svile. Končno je v najnovejšem času uspelo, da so pripravili take pralne praške, ki vsebujejo milo in pri uporabi omehčajo trdo vodo, kakor tudi raztapljajo in odstranjujejo madeže, ki so nastali na perilu, ki je bilo poprej prano z milom, v trdi vodi. Ce uporabljamo te sodobne pralne praške, je postopek pranja zelo poenostavljen in to še bolj, kadar pe-remo v modernih pralnih strojih. To so glavna pralna sredstva. Vsekakor pa moramo omeniti tudi pomožna pralna sredstva. To so predvsem soda, fosfati, silikati. Omenjene snovi nam z ene strani zmanjšajo trdoto vode, z druge strani pa dopolnjujejo učinek glavnih pralnih sredstev. Silikati imajo to lastnost, da vežejo nase izredno majhne količine železnih soli, ki so raztopljene v vodi in lahko bi povzročile porumenenje perila. S fosfati pa dosežemo dokončno omehčanje vode. Nadalje imajo fosfati tudi to lastnost, da odpravljajo umazanijo. Najboljši pralni učinek za belo perilo ima lužnina, ki jo pripravimo tako, da v 50 litrih vode raztopimo 200-300 g pralne sode. Kadar pa peremo volno, svilo in drugo perilo iz finih tkanin, ne smemo uporabljati teh alkalij! Pri tej priložnosti moramo opozoriti na encimatična pomožna pralna sredstva. Te pralne preparate pripravljajo v tvornicah iz žlez živalskih prebavnih organov. Omenjeni proizvodi vsebujejo encime lipazo, diastazo in predvsem proteazo. Lipaza povzroča, da se maščobe razkroje že pri temperaturi pod 40 stop. C. Diastaza pa ima to lastnost, da razkraja netopljiv škrob. Z imenom proteaza označujemo tiste encime, ki razkrajajo beljakovine. Lužnine, ki vsebujejo' navedena encimatična pralna sredstva, so nam v veliko pomoč, če pred glavnim pranjem v njih namakamo zamazane kuhinjske prtiče, nadalje perilo z madeži krvi in raznovrstnih mazil. Pri pranju večkrat uporabljamo belilna sredstva. To so kisik in klor vsebujoči kemijski proizvodi. Prednost dajemo kisikovim belilnim sredstvom (natrijev perborat, vodikov superoksid). Te kisike razvijajoče snovi dodamo lahko tudi med pranjem. Vsekakor pa moramo paziti na to, da ima pri njih dodatku kopel' temperaturo okoli 50 stop. C, ki jo potem počasi zvišujemo Pri uporabljanju belilnih sredstev moramo biti previdni. Ce jih je preveč, lahko pokvarimo tkanine. V 50 litrih vode smemo raztopiti največ 30-50 g natrijevega perbo-rata (z 10 odst. aktivnega kisika), oziroma 20-40 g vodikovega superoksida (2,15 odst. aktivnega kisika). Pri pranju rabimo belilna sredstva zato, da povrnemo porumenelim tkaninam belina in čistimo madeže. V poslednjih letih so tehniki ugotovili neki nov in zelo zanimiv postopek, s kate- rim dobimo izredno. belo perilo. Mislim namreč na optična belilla. To so prašnate snovi, ki pa nimajo nikakršnega kemijskega učinka, torej ne čistijo madežev. Njih delovanje sloni v tem, da pretvarjajo nevidne ultravijolične žarke — ki padajo na perilo v svetlobne žarke, in ti povzročijo videz izredno belega in svetlega perila. Po takih pralnih dodatkih lahko s pridom posežemo tudi pri barvnih tkaninah: močno bodo poživili njih barvitost. Dandanes so ta optična belilna sredstva primešana tudi mnogim pralnim praškom. Se nekaj o tehniki pranja Pranje je eno najtežjih del gospodinje. Zato mora pač paziti, da pravilno izvrši to opravilo in ne trati po nepotrebnem preveč svoje sile. Pri pranju ne sme samo na to misliti, da očisti umazano perilo. Paziti mora, da ne bodo stroški preveliki, bodisi za delo samo kakor tudi za porabljeno toploto, pralna sredstva in vodo. In poleg tega mora perica strogo paziti še na to, da se perilo prehudo ne izrabi. Vsi tisti, ki imajo opravka s pranjem perila, morajo vedeti, da mnogokatere snovi povzročajo nečistočo. Na umazanem perilu dobimo prah in saje ter še druge snovi, ki so v zraku. Beljakovinske madeže povzročajo kri, pot, urin, mleko in druge hranilne snovi. Škrob vsebujoča hrana kakor tudi škrob, ki ga rabimo v pralnicah, puste na perilu madeže škroba. Potem so še madeži maščob in mineralnih oilj, kakor tudi barvni madeži, vina in sadja. Ker se vsaka teh snovi nahaja na perilu ter se te sestavine na svojevrsten način obnašajo pri pranju, moramo to vsekakor upoštevati. Saje, prah in škrob odstranimo iz perila že takrat, ko mešamo perilo v pralni tekočini, čigar temperatura znaša manj od 50 stop. C. Perilo z madeži beljakovin (urin, kri itd.) pa moramo krepko izpirati z mrzlo vodo. Beljakovine namreč koagulirajcj pri temperaturi, ki znaša nekaj nad 40 stop. C in bi se pri ugretju perila nad to temperaturo močno oklenila tkanine in zato bi jih bilo težko odstraniti. Kadar so na perilu madeži maščob in mineralnih olj, moramo doseči temperaturo 70-80 stop. C. Barvaste madeže, ki jih povzroča vino in sadje v splošnem odstranimo le z belilnimi sredstvi. Poleg zgoraj navedenih dejstev vpliva na način pranja tudi snov, iz katere je tkanina izdelana. In pralni stroji Industrija je postavila na tržišče mnogo vrst pralnih strojev. Naloga teh naprav je, da razbremenijo gospodinjo mučnega dela, ki ga ima pri drgnjenju, tolčenju in še drugih načinih ročnega pranja. Kakor je že iz tega razvidno, je glavno delovanje pralnih strojev v gibanju perila. Razne vrste strojev vrše to na različne načine. Pri nekaterih kroži pralna lužnina, v pralnih strojih s križnim gibalom ter v vakuumskih strojih se giblje perilo, v bobnastih pralnih strojih se istočasno gibljejo posoda, lužnina in perilo. Nekateri stroji izvrše popolnoma samostojno ves pralni postopek, pri drugih mora sodelovati gospodinja med posameznimi stopnjami pranja. Temperatura kopeli ima velik' vpliv na uspeh pranja. Kakor je bilo že iz prejšnjega poglavja razvidno, moramo temperaturo lužnine počasi višati, da bo zadosten čistilni učinek na vse mogoče snovi, |S katerimi je perilo onesnaženo. Pri nekaterih pralnih strojih opažamo, da so temperature lužnine, ki znaša približno 30 stop. C pri namakanju perila počasi dviga do 85 stop. C, najvišje v pralnem stroju dosežene temperature. Ta počasni porast temperature je ugoden predvsem takrat, kadar uporabljamo belilna sredstva. Približno pri 50 stop. C se iz teh snovi sprošča kisik, ki ima na perilo belilni učinek. Pri počasnem višanju temperature se zato vrši vedno intenzivnejša in dolgo trajajoče1 razvijanje kisika. Ta belilni postopek pa ne pride toliko do izraza če naenkrat močno povišamo temperaturo. Na primer takrat ko namakalni kopeli s temperaturo 30 stop. C dolijemo vročo lužni- no temp. 80| stop. C. Ako tako ravnamo, se bo kisik hitro sprostil iz belilnega sredstva in le delno učinkoval na perilo. Nekatere gospodinje so mnenja, da bi morale ugreti milnico v pralnem stroju prav do vrenja. Vendar je to nesmiselno. V kotlih pralnic res ugrevamo milnico do vrenja, vendar to le zato, da z vrenjem povzročimo kroženje lužnine in nje prodiranje skozi perilo. Ali mar volnene in svilene tkanine, kakor tiste iz umetne svile pri pranju kuhamo? In kljub temu jih očistimo. Zakaj bi torej s premočnim ugrevanjem po nepotrebnem trošili kurivo, pralna sredstva in obenem povzročili preveliko obrabo perila? Se nekaj: za razkuženje perila zadostuje, da ga peremo v lužnini s temperaturo 85 stop. C. Na strošek pranja v avtomatih vpliva tudi časovno obdobje. Opozarjamo, da se v 10 minutah odloči od perila 63 odst. umazanije. Ker sedaj ta zamazana milnica le počasi čisti perilo od preostanka nesnage (v nadaljnjih 20 min. le 17 odst.) je zato bolje, da po teh prvih desetih minutah pranja še enkrat ali pa dvakrat zamenjamo milnico. Iz gornjega torej sledi, da je popolnoma nepotrebno polurno gibanje perila v eni sami zamazani milnici. Vsaka gospodinja mora gledati zlasti na izpiranje perila. Zato naj bodo pralni stroji čimbolj učinkoviti pri izpiranju. Ce je perilo premalo izprano, se izločijo na njem ostanki pralnih sredstev kakor tudi delci umazanije. Vse to povzroča porumenenje pri likanju, neprijeten duh in tudi obrabo tkanine. Koliko perila tahko vložimo v pralni stroj? Ce bo v stroju preveč perila, se to ne bo dobro premešalo z lužnino in čistilni učinek bo malenkosten. Običajno prilagajo tovarne navodila, v katerih je določena množina perila za tisti pralni stroj. Vendar po navadi tudi proizvajalci pralnih strojev povedo večjo množino kakor je primerna za uspešno pranje. S poskusi so tehniki dokazali, da mora biti razmerje med količino perila in velikostjo Strojevega kotla-najmanj 1:12. Torej pri prostornini 12 litrov smemo prati največ 1 kg suhe teže perila. Pri zelo zamazanem perilu naj znaša to razmerje 1:14. Na Švedskem in v Ameriki pa jemljejo celo razmerje 1:16. Predvsem pri pralnih strojih, ki jih rabimo v domačem gospodinjstvu! ( s premerom 40 do 50 cm) moramo paziti, da ne bi bilo v njih preveč perila. Na strošek pranja mnogo vpliva množina lužnine, ki jo uporabimo za 1 kg suher ga perila. Pri vsaki vrsti pralnih strojev je to razmerje določeno. Glede koncentracije lužnine naj omenimo, da ta ne sme znašati manj od določene minimalne količine. V splošnem se lahko ravnamo po pravilu, da bo pranje dobro, če bomo z mehko vodo pripravili 1 liter lužnine z 2 do 3 g sode in 3,5 g mila. Pri tej priliki naj še enkrat opozorimo na to, da v velikih obratih mehčamo vodo s posebnimi napravami, v gospodinjstvu pa rabimo v ta namen določena kemijska sredstva. Pralni stroji so pač poenostavili delo gospodinje. Vedno bolj izginjajo iz naših domov veliki kotli za pripravljanje pranja, a namesto njih stoji na kateremkoli prostoru stanovanja lični stroj za pranje perila. A tudi slika tržaških ulic se je spremenila. Kje so tisti časi, ko se je navsezgodaj pomikala po Istrski cesti dolga vrsta osličev, ki so počasi nosili v mesto snežnobelo perilo, ki so ga oprale pridne roke slovenskih peric iz tržaške okolice ... KUHARSKI RECEPTI Mineštre Mineštra iz koruze: Zvečer namoči nekoliko (za 4 osebe dober 1/4 kg sphane (stolčene) koruze. Posebej, kuhaj nekoliko fižola, Ko je koruza že zavrela, prideni nekaj srednjede-belih olupljenih krompirjev. Posebej sesekljaj kos slanine, nekoliko zčlene in strok česna ter prideni koruzi. Ko je krompir kuhan, ga na krožniku pretlači z vilicami in vrzi spet v mineštro. Prideni tudi fižol. Mineštra mora biti precej gostljata. Mineštra iz stročjega fižola. Očisti in zreži na majhne koščke 1/4 kg zelenega fižola, olupi 3 srednjedebele krompirje in 4 paradižnike, daj kuhat v slan krop. Temu dodaj še dobršen koren, ki ga naribaš, in nekoliko naribane zčlene. Napravi prežganje iz nekoliko olja in žlice moke ter vlij v mineštro. Parmezanova juha. Iz masla in moke napravi svetlo prežganje, ga zalij s kostno juho ali z vodo, prideni 6 dlkg naribanega parmezana in ko zavre, zakuhaj vanjo 2 pesti riža ali na kratko zlomljenih makaronov. Zdrobova juha. V kozico deni presno maslo, sesekljan peteršilj in pšenični zdrob (za 4 osebe 1/4 1). Mešaj n,a ognju, da svetlo zarumeni, nato zalij z 2 litra slanega kropa. Pusti malo vreti in daj na mizo. V loncu za juho vmešaj 1 do 2 rumenjaka, potem med vztrajnim mešanjem prelivaj juhe in takoj nesi na mizo. Prikuhe Jajčevec (melancana) kot prikuha. Vzemi lepe, mlade melancane, operi jih, odlušči pecelj in jih razreži na kocke kar z olupkom. Deni jih v skledo, osoli in obteži. Pol ure zadostuje. Potem razbeli v kozici 3 dobre žlice olja, prideni žlico drobno sesekljane čebule, peteršilja in 4 sesekljane stroke česna. Prevri vse v olju, prideni ožete melancane, premešaj in duši jih 10 minut na močnem ognju. Medtem operi enako količino paradižnikov (zrelih in mesna- tih), očisti jih ter dodaj melancanam. Premešaj in zavri, pokrij in kuhaj še pol ure. Po okusu osoli in popopraj. Ocvrti jajčevec (melancana). Operi jajčevec in ga razreži po dolgem na tanke rezine. Povaljaj jih v moki, malo otresi in ocvri lepo svetlo-rumeno na vročem olju. Nadevani jajčevec (melancana). Oiperi jajčevec in ga obriši. Ne lupi, samo pecelj odreži. Prereži vsak sad po dolžini in izdolbi iz njega nekaj mesa, osoli ostalo, deni narobe v skledo in obteži. Med tem časom pripravi nadev iz sesekljanega izdolbenega mesa jajčevca, nekaj opranih sesekljanih gob, žlice čebule in petršilja, 1 do 2 stroka strtega česna, malo soli in popra. Zmešaj dobro in naloži v izdolben sad. Postavi jih v nizko kozico, polij z vrelim oljem, potresi vsak sad z drobtinam;, pokapaj še s svežim oljem in peci 20 minut v vroči pečici. Olje mora pokriti dno kozice, da se jajčevec ne prime. Drug način. Razreži olupljeni jajčevec v rezine za prst debele po vsej dolžini. Posoli jih in obteži. Namaži kozico ali pekač s presnim maslom ali oljem. Razvrsti plast jajčevca in potrosi z zmesjo sesekljanega peteršilja, čebule, česna in malo drobtinic. Pokapaj z oljem. Pripravi enako količino očiščenih paradižnikov in jih položi v kozico. Potresi jih z isto zmesjo. Plasti lahko ponoviš. Po vrhu razdeli koščke presnega masla. Ne pozabi osoliti in po okusu popoprati. Peci v pečici. Zelena kot prikuha. Razreži olupljeno zeleno na kocke in jo pristavi v mrzlo vodo. Ko malo prevre, odlij vodo, prilij olja, prideni drobno sesekljanega zelenega peteršilja, česna in presejanih drobtinic. Malo soli in popraj. Prilij še toliko juhe, da je zelena slabo pokrita. Pokrij in kuhaj počasi toliko časa, da bo zčlena kuhana. Juha mora skoraj popolnoma povreti, tako da ostane zelena v gost-ljati omaki. Jedilne buče kot prikuha. Mlade buče operi (starejše moraš olupiti, ker imajo trd olupek) in zreži kar v kozico na tanka kolesca. Sesekljaj precej zelenega peteršilja ter dober strok česna. Prideni bučam! Očisti še nekaj lepih, mesnatih in popolnoma zrelih paradižnikov, razreži jih na primerne kose in daj vrhu buč. Polij povrhu precej olja, osoli, pokrij in daj na nepremočan ogenj.; večkrat premešaj! Ko vsa voda povre in ostane samo olje, so buče gotove. Zelena paprika. Vzemi lepe, mesnate paprike, operi jih in dobro očisti. Zreži jih v kozico na rezance. Sedaj vzemi približno enako količino zrelih paradižnikov, operi jih. očisti in dodaj paprikam. Posebej sesekljaj zelenega peteršilja, strok česna in nekoliko čebule. Vse priloži paprikam, osoli in polij z oljem. Duši na majhnem ognju! Večkrat premešaj! Nadevana zelena. Vzemi osem drobnih glavic zčlene in jih na pol skuhaj v slanem kropu. Potem jih izdolbi in nadevaj s sledečim nadevom: spraži v masti pest riža, primešaj mu jajce, drobno zrezano šunko, smetano in sredico zelene. Na masti prepraži pol žlice moke, prilij malo juhe, zdevaj vanjo zčlene in dobro pokrite pari do mehkega. Nato jih nadevaj okrog mesa. Grah. Mladi grah olušči, preberi in operi. V kozico vlij nekoliko olja, žlico drobno zrezanega peteršilja, stresi vanj grah, posoli, pokrij in pari do mehkega. Večkrat ga rahlo premešaj, da se enakomerno zmehča. Zabeljena cvetača (kartijola). Srednjeveliko karfijolo osnaži in kuhaj v slanem kropu. Ko je mehka, jo odcedi, zloži na krožnik. Zabeli jo s presnim maslom, v katerem si zarumenila malo drobtinic. Zabeljeno karfijolo lahko uporabiš za oblogo k mesu. Cvetača (kartijola) kot prikuha. Cvetačo razdelimo na šopke, operemo in skuhamo do mehkega. Medtem napravimo svetlo prežganje z 2 dkg masla in 2 dkg moke, dušimo v njem prav na hitro malo sesekljane čebule in peteršilja, začinimo z oreščkom in limonovim sokom, zalijemo s cvetačnim kropom, da dobimo precej gosto omako. Ko je omaka dobro kuhana, jo stepemo z malo mleka, nakar dodamo cvetačo z zelenjem vred, M naj se še za hiip duši v omaki. Zabeljeni šparglji. Osnaži šparglje tako, da jih ostrgaš od glavice proti debelemu koncu (odstraniš kožico). Zveži jih rahlo v snopiče, odreži jih nekoliko na spodnjem debelem koncu ter jih skuhaj v slani vodli. Ko so mehki, jih vzemi iz posode z lopatico, razveži jih ter jih zabeli s surovim maslom, v katerem si zarumenila nekoliko kruhovih drobtinic. Nadevani paradižniki. Prereži 5 srednjih paradižnikov na polovico po širini, očisti jim seme. Potresi nekoliko notranjost s soljo in poprom. Posebej napravi nadev: 10 dkg naribanega kruha, 10 dkg sira gorgonzola, 5 dkg surovega masla, žlico olja, 'sol, poper in nekoliko peteršilja. Napolni s to zmesjo paradižnike in jih postavi v pekač ali kozico, ki si ga namazala z oljem. Peci jih počasi v pečici približno 3/4 ure. Drug način. Paradižnike pripravimo kot zgoraj. Nadev: nekoliko zelenega peteršilja sesekljamo, nato še strok česna. Temu dodamo nekaj žlic kruhovih drobtinic in nekoliko soli. S tem nadevamo paradižnike, jih zložimo v pomazano kozico. Po vrhu pa pokapamo z olivnim oljem in spečemo v pečici. Ribe Marinirane ribe (savor). (Za to vzamemo lahko sardele, ki so najboljše v marcu in juniju, sardoni najboljši v decembru in januarju, ali pa manjše škombre, najboljši v maju in juniju.) Vzemi 1 kg rib, očisti jih, povaljaj v moki in cvri na razbeljenem olju. Na olju pocvri zrezano čebulo. Ko se zmehča, doli j kozarec kisa in kozarec vode ter dodaj malo soli. Vroče vlij na pripravljene ribe, ki jih pripraviš tako: ocvrte ribe zloži v primerno skledo in vmes natrosi sesekljanega česna in peteršilja. Tako pripravljene ribe stojijo lahko dalj časa. Polenovka. 1/2 kg polenovke očisti in zreži na primerne kose. Posebej osnaži 3 dkg sardel in jih zreži. Sesekljaj zelen peteršilj in česen. Kose polenovke povaljaj v moki in zloži v kozico, vrsto polenovke, potresi nekoliko peteršilja, česna in nekaj koščkov sardele. To ponovi, dokler imaš kaj polenovke. Ko si vse zložila, posoli, popopraj, polij nekoliko z oljem in končno z mlekom, da je pokrito. Pokrij in pristavi k ognju, kjer naj se počasi kuha približno 3/4 ure. Sipe v kozici. Sipe osnaži in zreži na primerne kose ter jih daj v kozico, v katero si vlila nekoliko olja in nekoliko vode. Dodaj še sesekljanega peteršilja, česna, nekoliko popra in soli. Ko zavre, naj se duši na majhnem ognju. Nadevani liganj. Očisti ga, odreži glavo z lovkami in pazi, da ostane vrečica cela. Posebej naipravi nadev: Sesekljaj glavo, nekoliko zelenega peteršilja, strok česna In prideni nekoliko kruhovih drobtinic, soli in popra. Dobro premešaj in nadevaj vrečice, katere spni z zobotrebcem. Žlico nadeva prihrani. Tako pripravljene kalamare zloži v kozico, v katero si vlila malo olja. Pristavi na neprevroč štedilnik. Pazi, da se lepo zarumenijo na obeh straneh. Ko so lepo rumeni zgoraj in spodaj, prilivaj po žlicah vode, da se še malo pokuhajo. Preden začneš dolivati vode, prideni ostali nadev, da nastane v kozici nekoliko omake. Opomba: Liganj (calamari) je najboljši v mesecu januarju, avgustu in septembru. Slaniki s krompirjem. Krompir skuhaj, ga odcedi ia ko se nekoliko shladi, ga zreži na listke. Vzemi slanik in ga zreži na tanke rezine. V kozici pripravi bledorumeno, razredčeno prežganje, dodaj krompir in slanik ter pusti, da dobro prevre. Preden odstaviš, dodaj nekaj žlic kisle smetane ali malo kisa, kum-no in poper. Nadevani sardoni. Vzemi namočen in ožet ^ru:h, prideni sesekljanega peteršilja, malo nastrganega parmezana, nekaj masti, sesekljanega česna, 1 jajce. Dobro premešaj. Očiščene sardone polagaj p.o dva skupaj, vmes pa naloži pripravljeni nadev. Povaljaj’ jiih v moki in ocvri na olju. Pečena tunina. Rezine tunine osolimo, pokapamo jih z oljem in pečemo na mrežici. Posipamo jih s koromačem in damo tunino z limonovimi rezinami na mizo. Tunina v omaki. Sesekljamo zelenega peteršilja, česna in malo čebule ter vržemo to na vroče olje. Potem pridenemo takoj kose tunine, povaljane v moki. Ko vse to nekoliko precvre, primešamo malo vode, nekaj pretlačenih paradižnikov, pol lovorovega lističa, po okusu janeževega cvetja in naposled žlico kisa. S tako pripravljeno tunino serviramo lahko polento ali makarone. Brancin. Očistimo ga in ga kuhamo tako dolgo, da mu izstopijo oči. Okrasimo ga z zelenim peteršiljem in limoninimi rezinami. Prav dobro se mu prilega majoneza. Razno Pomarančni liker. V 1 1 vode daj: 1 kg slad1-korja, l vanilijo, lupino dveh limon in lupino dveh pomaranč ter dva beljaka. Postavi na ogenj, kjer naj vre 5 minut. Sedaj dodaj še 8 kock žganega sladkorja in pusti vreti še 2 minuti. Odstavi in počakaj, da se shladi. Hladnemu dodaj 1/2 1 špirita, precedi skozi krpo in nalij v steklenico. Smokvine (figove) kroglice. 8 dkg aranči-nov, 15 dkg sladkorja v prahu, sok pol pomaranče, lupino cele pomaranče in 1/2 kg smokev sesekljaj in dobro premešaj. Iz tega izoblikuj kroglice. Ponudi surovo. Čokoladna salama. Zmešaj v skledi: 10 dkg surovega masla, 20 dkg'sladkorja (sipe), 1 celo jajce, 2 žlici ruma, 11/2 žlice kakaa. Mešaj dobro, da se speni. Dodaj 20 dkg zdrobljenih piškotov. Oblikuj salamo in jo povaljaj v sladkorju. Postavi na hladno, da se strdi. Čokoladna strjenka. Deni v lonček na štedilnik 3/4 mleka, 6 dkg masla, 2 dkg kakaa ali 6 dkg čokolade in mešaj, dokler ne zavre. Posebej mešaj, da postane gladko 10 dkg moke, 10 dkg sladkorja in 1/41 mrzlega mleka. To vlij v vrelo čokolado in mešaj dalje, da se skuha. Iz 4 beljakov napravi trd sneg ter ga naglo zmešaj v vrelo čokolado. Vlij v oplah-njeno skledo in postavi na hladno, da se strdi. Hladilna pijača za vroče dni. Na 10 litrov vode 1 kg sladkorja, na kose zrezano limono, 1/41 dobrega vinskega kisa, 10 velikih bezgovih cvetov in premešaj dvakrat na dan skozi tri dni. Nato precedi skozi krpo in napolni steklenice, katere dobro zamaši. Vrat zaveži. Po 8 do 10 dneh lahko že natočiš. Dobra predjed. Jajčevec olupiš in zrežeš po dolžini na pol centimetra debele rezine ter ga ocvreš na vročem olju. Posebej pripravi precej gosto paradižnikovo omako. Vzemi model in zloži vanj plast jajčevca, namaži s paradižnikovo omako, potrosi naribanega sira in povrhu natrosi še sesekljane mesne ostanke. Ako teh nimaš, daš lahko nekoliko šunke ali mortadele. Povrhu pcmažeš s tepenim jajcem. To ponavljaš, dokler vsega ne porabiš. Na vrhu mora biti jajce. Postavi v pečico in peci približno 3/4 ure. Ko je pečeno, zvrni na desko in zreži na primerne rezine. KAKO SPRAVLJAMO JAJCA ZA ZIMO Mnogo je načinov za spravljanje jajc čez zimo. Imamo jih lahko spravljene v pepelu, v pesku, v otrobih, v olivnem olju, v apneni vodi, itd. Od vseh je najbolje spravljati jajca v stekleni vodi. V 10 litrih vrele vode (to zadostuje za 100 jajc) raztopite 650 g sodiijevega silikata in 350 g kalijevega silikata. To dobite v vsaki lekarni ali drogeriji. Nato tekočino dobro premešajte. Ko se ohladi, jo počasi vlivajte v stekleno, lončeno, emajlirano, cementno ali kamnito posodo, kamor ste bili že prej položili jajca v plasteh drugo vrh drugega. Paziti morate, da pride tekočina vsaj 5 cm više od zgornje vrste jajc. Posodo nato pokrijte s papirjem in postavite v -klet. Ko jih potrebujete, jemljite jajca vedno zvrha Ln jih lahko nadomeščate z novimi. Jajca morajo biti sveža, največ 4 dni stara, in neoplojena. TEHNIČNE ZANIMIVOSTI Inž. KAMNITA VOLNA Saj nam vendar ovce dajejo volno! In ta nas greje in varuje pred mrazom. Res. Vendar izdelujejo tudi kamnite niti, ki nas prav tako ščitijo pred mrazom. In zato smo krstili to nenavadno snov z imenom »kamnita volna«. Svojevrstno je izdelovanje te snovi. V določenem razmerju pomešajo med seboj zdrobljene minerale sernefit, apnenec in dolomit. To mešanico potem talijo v obločnem plamenu električne peči pri temperaturi okoli 1500 stop. C Talina belega žara se isteka iz peči v to kamnito tekočino usmerjejotok stisnjenega vročega zraka. Kaj se zgodi? Talina brizga v žarečih pramenih na vse strani in se strdi v izredno tanke niti, ki dosežejo po debelini le desetino lasu. Kamnito volno uporabljamo v stavbarstvu, da z njo preprečimo izmenjavo toplega in hladnega zraka skozi stene. Izkazala se je za zelo dobro sredstvo za toplotno osamljevanje. KJE SO DOMA LJUDJE SVETLIH OCI? Ko neko osebo pogledamo, bomo vsekakor mdi ugotovili, da je svetlooka ali pa temno-oka. Take izbire v ugotavljanju oči seveda nimajo Švedi, ker imajo od vseh Evropejcev največ svetlih oči. Pravijo, da je na Švedskem več kot 70% prebivalcev s svetlimi očmi. Med Danci je že več temnookih, ki še pogosteje nastopajo pri Norvežanih,' Švicarjih, Škotih, Slovencih itd. Cenijo, da je med Slovenci 59% oseb s svetlimi očmi. Torej so pri našem narodu še vedno v večini svetlooki nad temnookimi. Pri Jugoslovanih pa je enaka moč na obeh straneh. Med Angleži je le še 45% svetlookih. Evropski narodi, ki se odlikujejo po temnih očeh so pa Romuni, Italijani in Židje. OBLOZNE PLOŠČE IZ UMETNE SNOVI Vsako stanovanje je lepo, dokler vlada v njem čistoča. Lesk snažnosti pa izgine, brž ko se onesnažijo obarvani zidovi, plošče vrat in druga stanovanjska oprema, s katero smo najbolj v stiku pri dnevnih opravilih. Kako naj očistimo zid, kako naj odpravimo ma' deže z mize v kuhinji? Kemiki so hoteli pomagati gospodinjam in so zato ustvarili svojevrstne obložne plošče debeline 1,6 mm, s katerimi lahko prekrijemo zidove, obložimo vrata, mize in še različne druge predmete. M. P. Nadalje služijo te svojevrstne plošče za opremo kopalnic, laboratorijev, trgovin z živili, mlekarn, barov in še mnogih drugih obratov. Proizvajalno podjetje nudi te plošče v različnih barvah, pa tudi take, katerih površina je marmorirana. Se nekaj besed o njih izdelavi. Osnovna, jedrna snov teh plošč je močen papir, ki jim daje primerno trdnost. Jedrni papir vodimo skozi raztopino fenolskih smol, da se z njimi impregnira in potem ga osušimo. Ustvariti površinske plasti pa služi fini papir, ki je enotno obarvan ali so pa na njem natisnjeni različni vzorci. Tudi ta papir površinske plasti impregniramo z raztopino smol, vendar" v tem primeru pripravimo to raztopino s sečninskimi ali pa z melaminski-mi smolami. Pred nadaljnjim obdelovanjem razrežemo tako jedrni kakor tudi površinski impregnirani papir. Zatem pride na vrsto zlaganje tako obdelanega papirja in končno stiskanje v veliki hidraulični stiskalnici. Na sveženj papirja, velikosti 274 x 122 cm izvaja stiskalnica pritisk 5000 ton. Plošči stiskalnice pa morata biti segreti na 160 stop. C, da se pri tej temperaturi omehčajo smole, s katerimi so bili listi papirja obdelani. Pod pritiskom ostanejo toliko časa, dokler se ne ohlade na 50 stop. C. Plošče iz umetnih snovi so tako izgotovljene. Potrebno jih je še obrezati na trgovsko velikost in poslati na tržišče. HLADNA SVETLOBA Položi roko nad gorečo svečo, primi žarečo žarnico! Presneto se boš spekel! Saj vendar razsvetljujemo s plamenom ali pa z žar.ečim telesom. Torej je nastanek svetlobe vedno povezan z razvijanjem toplote, Tako bi vsaj ugotovili y naših vsakdanjih pogovorih. Vsekakor je taka trditev zmotna. Obstajajo tudi »hladne« svetilke, viri svetlobe, ki pri proizvajanju svetlobnih žarkov ne ogrevajo. Kje nastaja taka »hladna« svetloba? Naj vas le opozorimo na čarobno svetlikanje gnilega lesa, v temi sveteče se kazalce in številke ure, zeleni žait kresnic, na sveteče organe globokomorskih rib, na pravljično nočno blesketanje morja ... V gnilem lesu žive sveteče glive, na razpadajočem mesu suhozemskih živali kakor tudi rib se naselijo sveteče bakterije, katere pri mnogih nepoučenih ljudeh povzroči- jo grozno domišljijo o prisotnosti strahov. Zanimive prizore so videli pri opazovanju svetečega črva na Bermudih. Ta je prišel iz svojega zavetja med koralniki na površje točno 55 minut po sončnem zahodu. Tam je ostal pol ure in svetil. Po preteku tega časa je svetloba ugasnila. To se je dogajalo v vseh letnih časih, a le v drugem, tretjem in četrtem dnevu po polni luni. Svojevrstno svetlikanje morja povzročajo eno-stanicne sveteče alge in živali. Najlepše prizore iz življenja živali s svetečimi organi pa je opazoval znanstvenik Beebe, ki se je leta 1934 spustil pri Bermudskih otokih 921 m globoko v morje. Pred njim so plavale ribe, po telesu posute s svetlobnimi organi, katerih hladna svetloba je osvetljevala okolico. A neki rak je celo bruhnil ognjeni oblak, da je z njim zaslepil svojo žrtev. NOV CEVOVOD JE POVEZAL IRAK S SREDOZEMSKIM MORJEM V nenehni borbi za petrolejska ležišča in v težnji, da se zagotovijo dobave nafte Bližnjega vzhoda, je po angleško-perzij-skem sporu mnogo pridobila na pomenu KORISTNI Kako strojimo krzno doma Cesto se dogaja, da imamo doma kože domačih ali divjih zajcev, indijskih prašičkov, jagnjet itd., in ne vemo, kako bi z njimi, da bi nam bile v korist. Služile bi nam lahko kot preproge, kot krzno za otroške plašče in ovratnike itd., a ne znamo jih strojiti. Podajamo vam tukaj prav lahek in preprost način strojenja, ki je poleg tega tudi zelo poceni. Dobro je, da delamo še s svežimi kožami. Ce pa bi bile te že suhe, jih moramo osvežiti tako, da jih imamo dva dni namočene v čisti vodi, v kateri smo raztopili eden do dva grama salicilne ali fenične kisline na vsak liter vode. Svežo ali osveženo kožo razpnemo na ploh ali na marmornato ploščo s kosmato stranjo obrnjeno k plošči; nato golo stran očistimo morebitnih mesnih in mastnih ostankov z noževim hrbtom ali rezilom, če nož ne reže preveč. Paziti moramo, da ne ranimo kože, zato moramo delati s potrpljenjem, ker mora postati koža gladka in čista. Potem pripravimo tekočino, v kateri bomo kože strojili. V 5 litrih vrele vode raztopimo 450 g galuna in 200 g kuhinjske soli. Ko se je nafta, ki jo črpajo v Iraku. Važen prispevek v tem stremljenju je vsekakor zgradba novega cevovoda, ki veže naltina ležišča pri Kirkuku v Iraku s sredozemskim pristaniščem Banias, ki se nahaja na ozemlju Sirije. Cevovod je 895 km dolg, njega premer pa znaša 762 mm. Lastnica omenjenega cevovoda je petrolejska družba «Iraq Petroleum Company». Ta cevovod se je pridružil že obstoječim1 cevovodom ki povezujejo ležišča pri Kirkuku z lukama Tripoli oziroma Hajfa v Palestini. Po novem cevovodu se bo lahko pri polnem obratu v enem letu pretočilo okoli 14 milijonov ton nafte. Ta količina pa zdaleč presega proizvodnjo nafte Iraka, ki je znašala leta 1951 le 8,200.000 ton. Vendar pa moramo opozoriti na dejstvo, da je na podlagi iraško-angle-škega dogovora o petroleju (sklenjen 13.8 1951.) predvideno, da bo Iraq Petroleum Company skupno z Mosul Petroleum Com-pany črpala letno najmanj 22 milijonov ton nafte. Pri tej priliki naj omenimo, da je v| Perziji dosegla leta 1950 letna proizvodnja nafte 32,258.000 ton, leta 1951 pa le 16,700.000 ton. DROBIŽ tekočina nekoliko ohladila, položimo vanjo kožo, najbolje s kosmatim delom navzgor, da je popolnoma potopljena v tekočino in jo obložimo s kamenjem, da ne zleze na površje. Tu pa tam jo obrnemo in premencamo. Iz tekočine jo vzamemo po treh ali štirih dineh. Nato jo denemo sušit na leseno deščico, lepo raztegnjeno, z dlako obrnjeno na notranjo stran. Da je koža bolj napeta, jo pritrdimo z žebljički. Tako deščico s kožo spravimo v zračen in senčen prostor (ne na sonce), nekoliko postrani, da se voda odcedi. Se preden je koža suha, jo snamemo in z rokami razvlečemo na vse strani, da se dobro raztegne. Nato jo položimo z golo stranjo na naslanjalo stolice, na ograjo ali na klin pri lestvi ter jo vlačimo sem in tja, da postane bolj mehka. Ko so kože suhe, jih raztegnemo na marmornato ploščo in vso notranjo stran zdrgnemo s plovcem. Nato jih namažemo z vazelinom ali z mandeljnovim oljem, za kar rabimo kosmič bombaža. Potem jih spet razvlečemo na vse strani. Maščobo posušimo s suhimi otrobi ali s smukcem. Po dveh ali treh urah iztepemo prah s paličko. Končno še po. ščetkamo dlako in ji damo prvoten blesk tako, da jo drgnemo s kosmičem bombaža napojenim v bencinu. Razni nasveti 1. Ce hočete odpraviti neprijeten blesk, ki nastane na bolj rabljenih mestih temnih oblek, vam zadostuje polovica svežega krompirja, s katerim namažete svetli del obleke, preden jo zlikate. 2. Ce bi radi odmašili trdno zamašeno ster klenico in nimate pri rokah nobene priprave, si lahko pomagate z navadnim vijakom. Najprej ga zavijete v zamašek in nato ga potegnete s kleščami, lahko pa tudi z žico ali vrvico, ki ste jo prej zavezali okoli glavice vijaka. 3. Da od sveče ne kaplja, dosežete, če svečo vsaj nekaj ur pustite ležati v močno slani vodi. Nato pustite, da se sveča sama posuši: ne smete je obrisati. 4. Nerodno je, če so cementna tla prašna. To lahko preprečite, če cement napojite z raztopino 1 dela (v teži) kositrnega sulfata in 5 delov vode. Mokra tla drgnite s trdo krtačo, da se tekočina razleze po vseh luknjicah in da se tla dobro napojijo. Ko so tla suha, jih morate pomesti. 5. Da 11 je blago res volneno in koliko odstotkov volne ima, spoznamo, če damo košček takega blaga v vrelo vodo, v kateri smo prej raztopili 5% kalijevega hidrata. Po desetih minutah pogledamo, kaj je s koščkom. Ce je bila volna čista., ne najdemo ničesar; če pa je bila volna mešana z bombažem, bomo lahko pobrali bombaževe nitke in tako ugotovili odstotek volne. 6. Petrolej izgubi svoj duh pri gorenju, če raztopimo v njem nekaj koščkov naftalina. 7. Čevlje, ki so otrdili zaradi mokrote, spet omehčamo, če jih namažemo s parafinom. 8. Čevlje napravimo nepremočljive, če jih namažemo s toplo raztopino 400 g vazelina in 60 g voska, ki jo moramo dobro premešati. Namazati moramo predvsem podplate in šive, gumijastih delov pa ne smemo mazati, ker bi se pokvarili. 9. Kaj naj napravimo s prahom, ki nam ostane od premoga ali oglja? Ali naj ga zavržemo? O ne! Ta prah ima mnogo kalorične vrednosti. Treba ga je samo zmešati z vodo tako, da postane gost kot polenta. Takega damo na zelo močan ogenj in zgorel bo; še več: voda se bo spremenila v vodik, ki je gorljiv plin in bo tako še povečal toploto pečice ali štedilnika. 10. Da se vam svilene ali najlon nogavice ne ovijejo okoli vrvice, ko jih daste sušiti, dajte v stopalo majhno žličko, ki bo s svojo težo držala nogavico nategnjeno. 11. Krzno navadno izgublja dlako zato, ker je postalo presuho. Ce ni še prepozno, si lahko pomagate s tem, da najprej namažete krzno (na notranji strani) s kakršnim koli živalskim oljem. Po 24 urah posušite maščobo s suhimi otrobi ali s smukcem. Ce je krzno temne barve in bleščeče, je dobro, da ga na zunanji slrani zdrgnete s krpico, namočeno v pol litra bencina, v katerem ste stopili 10 g voska in dodali 10 kapljic ricinovega olja. Ko je krzno suho, ga skrtačite v smeri dlak. 12. Kako obvarujemo pohištvo črvivosti? Najprej vbrizgamo z navadno injekcijsko brizgalko v vsako luknjico nekaj kapljic alkohola, ki ima 90o, v katerem smo raztopili 50 g sublimata na liter. Nato zamašimo luknjice z voskom ali kitom. 13. Zaviti vijak v zid ni težko, če okoli vijaka, ki smo ga namazali z oljem, ovijemo tanko medeninasto ali bakreno žico. Takega damo v luknjo, ki smo jo napravili v zidu. Nato luknjo zamašimo z mavcem. Ko se mavec posuši, vijak odvijemo in ga uporabimo, za kar smo se namenili. 14. Ce nočete, da vam kokoši uhajajo, ni treba, da jim pristrižete peruti, dovolj je, da s trakom ali vrvico zvežete nekaj peres ene same perutnice, pa vam ne bodo mogle več zleteti. Cernu vse nam služi lak za nohte Lak, ki ga mnoge žene rabijo za barvanje nohtov, lahko uporabimo za mnoge druge bolj koristne stvari. Dobro ga je imeti vedno dve stekleničici, im sicer eno brezbarvnega, in drugo temnordečega Brezbarvni lak nam služi: 1. Ce nam pri zapestni uri rado pada steklo, ga pritrdimo z brezbarvnim lakom. 2. Ce namažemo z lakom pas zapestne ure, nam bo ta dolgo trajal. 3. Ce pomočimo nit v lak, jo laže vtaknemo v iglo. 4. Ce nočete, da bi vam kdo odprl pismo, zalepite ovojnico z lakom in ste lahko mirni, da vam je ne bo nihče mogel odlepiti. 5. Ce želite, da bi vam kakšen kos papirja dolgo trajal, ga prepleskajte z lakom in bo kot da ste ga pokrili s kavčukom. 6. Ce imate raztrgane strani v zvezku ali knjigi, jih lahko zlepite z lakom. Temnordeči lak nam služi: 1. V primeru, da imate goste in se hočete izkazati, napišete njihova imena z lakom na kozarce in jim tako tudi določite sedež. Napise potem lahko zbrišete z acetonom. Na isti način si lahko zaznamujete stekleno in porce- lanasto posodo ter kuhinjski pribor, če ga morate posoditi, da se vam ne izgubi. 2. Vsi imate tako ali tako leseno orodje in posodo z lesenim toporiščem. Tudi to lahko zaznamujete z rdečim: lakom. Najprej napišite svoj znak (ime, štev. itd.) s svinčnikom na les, za tem pomažite ta znak z lakom ter zažgite. Lak bo zgorel, pustil pa bo v lesu vžgano znamenje in nihče, razen če ga bo izrezal, ga ne bo mogel zbrisati. BUTARESTA MIKULA LETIČ Prijatelj šaljivec mi je nekoč pri kvar-tinčku zaupal težko, tužno besedo: »Svet se bo podrl, ko bo izšla prva slovenska knjiga brez tiskovne napake.« Krivo je bilo vino. ki sva ga pila, ker je bilo kislo: Kislo vino, kisle misli, kisle besede. Toda pozabil nisem. In kadarkoli se je pozneje zgodilo, da sem sedel pri vinu, ki je bilo sicer sladko in prijetno ter mi je zbujalo ustrezne sladke in prijetne misli o vrlinah slovenskega naroda, sem se zmeraj moral spomniti, da imamo Slovenci tudi veliko napako, takorekoč narodno napako, da sedaj, ko smo republika, celo državno napako; napako namreč, da se ne moremo otresti tiskovnih napak. Gotovo se vsi zavedamo te bridke resnice in zato se ne bom čudil, če bo kdo ob branju gornjega naslova obupano dvignil roke in vzkliknil: »Nam Slovencem res ni pomoči! Tako daleč smo že, da niti kratkega naslova ne moremo več natisniti brez napake!« Obupani čitatelj pa se v tem primeru moti. Naslov je točen. Tu namreč ne bo govora o Bukarešti, ampak predmet te zgodbe je in ostane »butarešta«. Seveda bi mi bilo ljubše, če tu ne bi bila pretrgana staroslavna slovenska tradicija in če bi šlo res za tiskovno napako. Kajti Bukarešto vsakdo pozna in mi torej ne bi bilo treba podajati nikake pojasnitve. Glede »butarešte« pa je stvar drugačna; neobhodno potrebno je, da povem, kakšna zverina je to. »Butarešta« je strokovni izraz pri balin-canju. Besedo smo prevzeli od Italijanov. Medtem ko imamo za druge važne pojave pri balincanju že prav lepe slovenske tehnične označbe, nam za «butarešto» še manjka primemo ime in ga bomo najbrž še dolgo pogrešali, kajti naši jezikoslovci nimajo pravega smisla za balincanje, čeravno jim ne bi škodilo, da si včasih z njim nekoliko razmajejo kosti. Dobesedno prevedena pomeni »buta-re-šta-«: udari-ostani. To je namreč tisti red- ki, slavni in edinstveni dogodek pri balincanju, ko krogla, vržena z vso silo v zrak, prileti v natančno določenem loku in z glasnim pokom naravnost v nasprotno kroglo (»les na les« bi rekli naši balincar-ji), jo z vso silo porine daleč proč, a sama ostane točno na istem mestu, kjer je bila prej nasprotnikova krogla. Zares redek je ta dogodek in ko pade »butarešta«, se navadno posebej pije. Jasno! — Povedati moram, da sem strasten balin-car. A bridka moja usoda je, da nisem »rojen« balincar. Moje rojenice so prišle po vsem soditi od daleč nekje, mogoče iz Belgije ali iz Mecklenburga; kajti prinesle so mi celo kopo talentov ki v moji ožji domovini nimajo nikake praktične vrednosti, medtem ko. so na tako važen, kakor je balincarski, popolnoma pozabile. Zaradi tega sem med balincarji znan kot »ščapa«, to je neroda, zapreka, poguba, nesreča, katastrofa, smrt, skratka: ničla. Ni torej čuda, če so se moji balincarski tovariši vedno razočarano nazadovali, ko so videli, da bom igral v njihovi skupini. Vendar pa so me radi sprejemali, ker med igro marsikatero modro rečem in ravno tako modro posredujem v neizbežnih sporih, ki nastanejo pri igri. Poleg tega svoje pomanjkanje balincarskih talentov večkrat nadoknadim s primerno zvijačo, da se dokobacam do zmage. V tej zvezi moram omeniti vrlega, starega upokojenega nadučitelja Sulgaja, ki zdaj že dolgo let balinca tam na zelenih večnih poljanah. Bil je blaga duša, mehkega značaja, ki si ga je gotovo pridobil v stiku s tisoči otrok, ki jih je vzgojil v svojem dolgem službovanju. Kakor jaz je bil tudi on strasten balincar, toda z važno razliko, da je resnično znal balincati. Bil je talent. Kot otrok pa se je rad pustil vplivati z besedo in to sem pri njem izrabljal. Ce je bil moj nasprotnik, sem ga z brezobzirno osornostjo nahrulil češ, kaj se meša med mlade balincarje; skrajni čas bi bil, da zaprosi za zasluženo balincarsko upoko- jitev. To ga je tako zmedlo, da je cincal, delal zaporedoma napake in izgubljal, Ce pa je bil moj partner, sem ga koj v začetku krepko potrepljaj po rami: ((Korajžno, gospod Sulgaj! Pokažimo tem šča-pam, kaj zmore stara korenina!)) In tedaj je delal čudeže. Da ne pozabimo na «butarešto». Bilo je tako: Sest se nas je zbralo, da se pomerimo v trdi, junaški balincarski tekmi; pet balincarjev in jaz. Žreb je odločil, da sem »prišel skupaj« s pokojnim Bertom Sirkom in Cirilam Veluščkom. Ko me je Sirk videl ob svoji strani, je zaničljivo pogledal, potem se je obrnil vstran (nisem gotov, ampak imel sem vtis, da je pri tem pljunil) in nato dejal: «Naj bo!» Do tega vdanega, čeravno ne preveč prijaznega vzdiha je. prišel najbrž na podlagi tegale hitrega in pravilnega računa: On sam, Sirk, je znal vse: «bližati», zbijati in voditi igro. Bil je nekak balincarski velemojster. Brez pomisleka mu je človek lahko prisodil tri sposobnostne točke. Ciril Velušček je ravno tako veljal za tri točke, ker je bil neprekosljiv v «bližanju». Bližanje pa je pri balincanju glavna stvar kakor pehota v vojski: Brez «bližanja» in brez pehote ni zmage. Račun naše ekipe je bil torej: Sirk tri, Velušček tri, jaz ničla, skupaj šest. V nasprotnem moštvu pa so bili trije d'--bri mojstri, katerih vsakemu sta šli brez dvoma pa dve sposobnostni točki. Torej: Trikrat dve je šest. Igra je bila izenačena: Sest proti šestim. Tekma je bila običajna: Kdor prvi doseže 21 pik, je zmagovalec. Ves čas smo bili s pikami tesno skupaj, gornji račun se je izkazal za pravilen. «Kibici» so bili kar na trnju. Bilo pa jih je izredno mnogo; kajti vsi, ki smo igrali, smo bili veseljaki in poleg tega nas je bilo, ali bolje jih je bilo: pet mojstrov, med njimi dva velemojstra. Ko je bilo stanje 15 proti 14 za našo (mojo) ekipo, nas je doletela nesreča. Nasprotniki so napravili šestico in namah poskočili na 20 pik. Sirk je razjarjeno zatrjeval, da sem bil jaz kriv te nesreče. Nisem mu oporekel in še danes mu tega ne oporekam, prvič, ker se zdaj to proti pokojniku ne bi spodobilo, in drugič, ker sem sploh miroljuben človek. Lahko bi mu zabrusil imenitno obrambo v obraz: Kako naj jaz, ščapa, dosežem za nasprotnika kar šest pik, ko pa sam zase ne dosežem niti ene!? Ce je bila tekma prej napeta, je zdaj po- stala naravnost dramatična. «Kibici» so začeli glasno navijati kakor lačni volkovi. Sirk in Velušček sta stisnila zobe. Tedaj mi je Sirk oblastno ukazal: «Ti, Mikula, boš zdaj igral zadnji, da kaj ne pokvariš!)) In tedaj se je zgodilo: Prvi je igral mož nasprotne skupine in napravil lep «punt». Sirk mu ga je gladko vzel. Njegova krogla je bila prav blizu balinca. Toda naslednji nasprotnik je postavil še bliže. Sledil je Velušček, ki je dal vse iz sebe in napravil «tik»: Njegova krogla je odrinila nasprotnikovo in se prav dotaknila balinca. Sledil je tretji nasprotnik, ki je zelo spretno postavil svojo kroglo med Veluščkovo in balin. «Punt» je bil torej nasprotnega moštva, bil je odločilen, ni ga bilo mogoče vzeti; pomenilo je 21 in nasprotnikovo zmago. Kajti zadaj sem ostal še jaz, ščapa, ničla. «Kibici» so naravnost drgetali. Tudi mene je nekoliko prijelo, zavedal sem se vse svoje ničevosti. Toda takoj sem se pomiril: Kaj pa morem za to? Zakaj me je Sirk postavil na odgovorno zadnje mesto? Ali sem jaz kriv, da nisem balincar? In potem: Ce balincam, ne balincam zato, da bi pridobival lovorike, ampak meni je na tem, da se razvedrim in razhodim. Prava reč! Zgubili bomo, plačati bo treba četrt vina, zaradi tega ne pojdemo še v konkurz. Ze sem hotel pognati kroglo tja na sle-. po, ko mi prihiti nasproti Sirk s sklenjenimi rokami: ((Mikula moj, v tvojih rokah je naša usoda!)) Ta je lepa! Torej navadna, vsakdanja balincarska partija, smrkav kvartinček vina, to torej pomeni nič manj. nego usodo treh ljudi! Tega ne razumen, to spada v tiste talente, ki jih jaz nimam. Zdajci me je obšla hudomušna modrost. Z mirno ravnodušnostjo in z glasom, ki je prepričevalno prihajal iz najnižjih prsnih globin, sem Sirka potolažil: «Nič se ne boj, Berto! Bom že napravil. Saj veš: Nad juristom ne smeš nikoli obupati.)) Pomirjeno je povesil roke in se postavil v pričakovalno pozo. Jaz pa sem zamižal in vrgel kroglo tja nekam v zrak. Bo, kar bo! Plačam, pa je! Slišal se je glasen pok, za desetinko sekunde je nastala grobna tišina, kakor da so vsi izgubili sapo, potem pa se je dvignilo glasno, skoraj nečloveško rjovenje in končno je sledilo gromovito ploskanje celokupnega zbora «kibicev». Sirk je prite- kel k meni in me burno objel in poljubil tako da me je skoraj prevrnil. Zadoneli so živio-klici. Kaj se je zgodilo?? Butarešta!! Kakor slepa kokoš zrno najde, tako sem bil jaz našel butarešto. Nisem bil zastonj zamižal! Kjer je bila prej' nasprotnikova krogla, tam je sedaj stala moja kakor pribita. Ostali naši krogli, Sirkova in Veluščkova, sta bili takoj zraven, imeli smo šestico! Petnajst in šest je enaindvajset, partija je dobljena, slava!! Sirk mi je prinesel kozarec vina: «Na pij, Mikula, da se oddahneš! Hočeš cigareto? Hočeš golaž? Kar naroči!« Kakor skrbna mati okrog nežnega otroka se je sukal okrog mene. Njegovega navdušenja nisem mogel razumeti in tudi danes ga ne morem. Jasen dokaz, da nisem balincar. Toda tista butarešta mi je kljub temu še danes v živem spominu. Trdno sem prepričan, da je bil to najlepši uspeh, ki sem ga imel v življenju — kot jurist. T.TERMEN MIKULA LETIČ (Aškerčev »MEJNIK« je zaradi svoje pre-gnantne dramatičnosti izzval nešteto parodij. Mogoče bo tudi naslednja, podana v tržaškem narečju, vzbudila zanimanje): Franc Skerlavaj s Konkonela je bil na veselici, kjer je slišal tudi nekaj deklamacij. Ko pride domov, gai vpraša žena Ančka: «Ben, Frence, keku je bluo?« «Fanj, Ančka! Te rečen: Fanj! Je biu ad’n, ke je povejdou anuo pesencuo, še ni-kul kej tac’ga; kil an farman! Poslilšej:« Sem’nj je biv živ. Anka uon je t’n pruodov Taljanom an par volou. Zakasnev se je, jen po anih dvanajstih kvartinih se sprave damou. «Ben, pravejuo, de tuod nej prou segurno huodet taku pod nuč. Ljedi, ke pasajuo, de radu straše leti, na vsu muč.» Ma naš Vanek je sliižuv anbuot pr sudatih, na vahti je stav jen čuv je touč pa nuoči vsaku iiruo. pej de be se bav! Se t’n u Galiciji se nejs’n strašu smrti, buožja strela! Jen zde} pej neji be se m’rbet isti trjesu ku an demogela!?« Pride do buoške. Cilj. ku se ad’n dere: «Kam č’n den’t ta kamen?« «Kej prašaš, pantaluon? Ce ga d'ni. kem’r si zjeu, jen amen!« «Znaš, Vanek, t’n u Doliči p’r tisti tuoji brajdi me je pretentaluo: S’n šou jen s’n premendou jermen na tuoje, teku an maluo. Madona, jen zdej, uodkV s'n se uodpravu na uni svejt, nazad ga nuosen, ta salamenski kamen, več ku stu lejt. Oštja, ma tešči!« — Tabat se zabliska jen Vanek pred sabuo zagleda z anim debjilin kamnan na hrbte Pepča, sujga sasjeda. S’n rjiku: Vanek je biu anbuot p’r sudatih jen nej se bav. Ma, keku je tistu nuč damou prdrajsou, nekul nej znav. Jen čiijte špas: Vele u jiitruo, ku je bla anci še zgudna zora, mu pavejuo, de je snuči umrv kumpare Pepc na naglen ... A?! — Orka malora!!! KRIŽANKI Navpično: 1. vzklik ob bolečimi; začetne črke priimka in imena tržaškega skladatelja; 2. predlog; začetne črke imena in priimika slovenskega ameriškega pisatelja; začetne črke imena in priimka znanega hrvaškega časnikarja, ki je strokovnjak za vprašanje Trsta; predlog; 3. pojav v optiki (razpršenje svetlobe skozi lečo); 4. drug izraz za reč; egiptovsko božanstvo; števnik (krajša oblika); latinski predlog; angleški člen; 6. kratica za ^veti; glas vetra alii vode; pijača starih Slovanov; 7. kratica za spodnji; ker v hrvaščini; kratica za številko (hrvaško); 8. nedoločnik glagola, kj pomeni premikanje po strmih stenah in po drevesih; 9. Igralna karta; ploskovna mera; 10. kratica, ki pomeni akademski naslov; nikalnica; 11. priimek tržaškega narodnega heroja; 12. oblika glagola biti; oblika osebnega zaimka; 13. oziralni zaimek; italijanski spolnik; 14. potrebuješ pri šivanju; 15. pogorje v južnem delu Slovenije, znano iz NOB. Vodoravno: 6. priimek tržaškega književnika; 9. glej 12. navpično; glej 9. navpično; 12. lepa ptica z grdim glasom; orodje za poljsko delo; kratica tržaškega športnega društva,; 14. 2 5 4 i ji 1 L 8 -ll _ E E ■ lio 11 J E ■ UL r m E E u_ ■ E ■ 1 E E E _ ■ r E T| ■ E E r mi E _ E r -in ■■■ r 22I U j r 1 r kratica nekdanje slovenske politične stranke; vrsta pesnitve; kralj (v italijanščini); osebno ime; 16. ime svetopisemske osebnosti; predmestje Trsta; si ga želimo vsi; 17. kratica tržaške oblasti; doba; 18. prislov kraja; grad na Tržaškem:, pečat; 19. priimek tržaške slovenske pevke; oblika osebnega zaimka; italijanski veznik pred vokali; afriška reka; 20. kratica za mednarodno organizacijo za begunce; izraz pri šahu; uporablja voznik; 21. italijanski spolnik; ploskovna mera; 22. vas na slovenski obali. MOŠKO IN ŽENSKO KROJAŠTVO JO • K / trst ysojna,jelAek ui. crisPi 32 Točno in solidno izvršeno delo ». PERIC Import - Export T R ST - UL XXX Ottobre, 8-Tel. 24-652 Stan. : 94-373 - Brzojavi : Kapi Trieste VELETRGOVINA Z VINOM Veletrgovina Franc Strancar TRST ]ako& Valouac nabil. Drevored XX Setlembre 96 = Tel. 95-6-13 TRST - Ul. Torre Blanca 19-Tel- 23-587 Navpično. A. Ime tržaškega slovenskega književnika; priprava za risanje; otočje v Atlantskem oceanu (edninska' oblika); B. oblika glagola oboleti; C. zadnji del telesa; gora v Triglavskem pogorju; C. mladi slovenski violinist; egiptovsko božanstvo; fond; D. oblika glagola vedeti; nedoločnik glagola, ki označuje neko kmečko opravilo; E. italijanski spolniik; pameten: znak, ki ga uporabljajo v glasbi; F. predlog; medmet; G. prebivalec neke zemljine; pridevnik, ki ga uporabljamo za svetnike; H. dva enaka soglasnika; nastane ob dotiku; I. ime večjega kraja na robu Beneške ABCČTDEFGMI JKLMI>slOP» Slovenije (fonetično); medmet, ki označuje trganje; J. veznik; pritrdilnica; K. oblika glagola biti; sposoben (v italijanščini); vrsta goriva; L. jeza (v latinščini); ime primorskega književnika in vnetega planinca; M. niso oblečeni; nemški predlog-; moško osebno ime; N. druga košnja; surovina, ki se uporablja na kolovratu (množinska oblika); O. uporabljajo pri obvezovanju ran; mesto v Cmi gori: P. južni sad; italijanska reka. Vodoravno: 1. ime znane vasi na Tržaškem ozemlju; ime kraja, kjer je bila ustanovljena KP Slovenije; 2. ime drame, ki jo je napisal Ivan Pregelj; začetne črke imena italijanske politične stranke; kmet; 3. oblika glagola roditi; nikalnica; osebni zaimek; žensko ime; 4. števnik v III. sklonu; moško ime (II. sklon); moško ime; 5. oblika glagola biti; kratica običajne fraze, ki nadomešča nadaljevanja naštevanja; dva soglasnika: 6. ital. spolnik; rastlina, ki jo uživamo pripravljeno kot solato: žensko ime; začetnice imena tržaškega likovnega umetnika umrlega 1. 1951; 7. del obraza (v množini); kratii.ca besede atlet; svetilka (tujka); 8. velika puščavska ptica; azijska država; angleški politik; trije enaki soglasniki; 9. imovina; misel (italijanski pravopis); 10. svojilni pridevnik izpeljan iz imena kraške reke; kratica za stran; tržaško predmestje (narečna oblika); 11. krstno ime znanega francoskega pisatelja; mesto v Srednji Italiji; število (nemško); 12. del noge; poziv, da se izprazni čaša; zelišče (II. sklon množine); 13. žuželka, ki nadleguje zlasti živino; listina, glas vrane; kratica, s katero označujemo ime zapadnoev-ropske medna-robne organizacije. tojačidica Bavčar TRST - Drevored XX Seffem. 22 VSEBINA — Navadno leto 1953 (3) — Koledarske razpredelnice (4—15) — Mere in uteži (16) — Poštne tarife (17) Rado Cilenšek: Politični dogodki v preteklem letu (18) Dušan Hreščak: O zadnjih upravnih volitvah na Tržaškem (20) I. M.: Iz političnega in kulturnega življenja Slovencev na Goriškem (26) Dr. Josip Kosovel: Naša kulturno-prosvetna prizadevanja v preteklem letu (34) Drago Pahor: Sedem let slovenske šole na Tržaškem (39) Tone Gorjan: Slovensko šolstvo v Italiji (41) Boris Race: Ljudsko štetje leta 1951 v Trstu (43) Rihard Orel: Najzahodnejša postojanka slovenskega jezikovnega prostora (45) Dr. Andrej Budal: Vrhu gore hrast (49) — Naši veliki pokojniki (51) Zorko Jelinčič: Lepote in značilnosti našega Krasa (57) Primož Sedmak: Borba za Trst (61) Dr. Makso Snuderl: Sprememba ustave FLRJ (68) Avgust Lah: Industrija LRS (70) Dr. Erman Pertl: Osnove kulturnosti v spolnem življenju (73) Mr. ph. Andrej Bolko: Naša zdravilna zelišča (77) Dr. Robert Hlavaty: O zobnih boleznih (80) M. S.: Hranljivost jedi (82) K. E.: Motoscooterji (84) R. R.: O olimpijadi in rekordih (85) Dr. Erman Pertl: Nekaj o medicinski kozmetiki (89) Inž. M. P.: Pranje vendar ni tako preprosto (91) — Kuharski recepti (95) Inž. Miran Pavlin: Tehnične zanimivosti (98) — Koristni drobiž (99) Mikula Letič: Butarešta (101) Mikula Letič: Tjermen (103) — Križanki (104) ec_Gosnodarski razvoj anglo- jodročia Tržaškega ozemlja (28) POTOVALNI IN TURISTIČNI URAD Adua - ttapAtsj PRIREJA TURISTIČNE IZLETE V TU- IN INOZEMSTVO Ul. F. Severo 5B TRST Telefon 29-243 MARIO MARTELANC EXPORT - IMPORT SADJA IN ZELENJAVE ČEBELARSTVO in prodaja meda Via Valdirivo št. 13 NAJBOLJŠE LIKERJE, ŽGANJE IN SIRUPE DOBITE PRI STARI TVRDKI JAKOB PefihaujC TRST - ULICA XYDIAS 6 - 96 3 32 SPECIALITETE: Gremo maršala, jajčni konjak,slivovka, tropinovec Velika izbira vseli kuhalnikov in štedilnikov na plin, tekoči plin, elektriko,les in premog najboljših znamk. Električni hladilniki in hladilniki na led - Najlepši darilni predmeti, servisi iz porcelana, umetniške keramike, stekla in kristali. PLAČILNE OLAJŠAVE TVRDKA KERŽE TRST - Trg sv. Ivana 1 (PLazza S. Giovanni 1 - Tel. 50-19) Prvovrstno posrebreni pribor in pribor nerjavečega jekla. Vse za gostilne, bare, dom in kuhinjo "MotoGuzzi, EKONOMIČNA LAHKA MOTORNA KOLESA GALLETTO 175 4 PRESTAVE AIRONE 250 NORMALNA - ŠPORT ASIORE 500 - FALCONE ŠPORT MOTORNI TOVORNIK 15 Q PREVRNLJIVI "M O N Dl AL Pl S TON,, Bati za motorje avtomobilov, motornih holes, Diesel MEHANIŠKA DELAVNICA ZA VSA POPRAVILA C R E M A S C O L I TRST - lit. Fabio Sei/ero 18 TELEFON 89.03 Poznana tvrdka TiuliaU Hudoty TRST, Ul. della Guardia 15 Telefon 95089 Šivalni stroji domačega in nemškega izdelka, za obrt in dom. Jemljemo v račun rabljene stroje, po najvišjih cenah. Točna popravila kakršnekoli znamke. Prodaja na obroke po 50 lir na dan. Brezplačne učne ure za vezenje AVTOBUSNE LINIJE PODJETJA ‘'dbttcmie CaMicke,, TRST- Tel. 86 51 UL. SERGIO LAGHI 3 ZADRUŽNI KONZORCIJ TRGOVCEV Z JESTVINAMI (C0NS0RZI0 COOP. TRA COMMESTIBILISTI, Soc. A. R. L.) UVOZ - IZVOZ, veletrgovino z živili, uvoznik in glavno zaloga mineralne vode »"R&d&toe&kfi,« TRST, Ulica Valdirlvo št. 3 - Telef. 50-34 $ Sosič losi p OPČINE, Narodna ulica štev. 65 DOMAČA KUHINIJA - IZBRANA VINA A VTOPODOET