SOLA

ponižnosti, pokoršine in ljubezni do smerti.

premišljevanja in molitve

k časti

britkiga terpljenja in smerti našiga Gospoda
Jezusa Kristusa

po premišljevanji pobožne nune Ane Katarine Emerih
in po spisih nar imenitniših častivcev presveti
terpljenja našiga Zveličarja.

Po devetim nemškim natisu ,! / .f. ^ ' jr.i

poslovenil I •’-»!#/ Ž

Janez Volčič, \ >- t

duhoven Ljubljanske Škofije. \

Z dovoljenjem visokočast. Ljubljanskiga Ško/ljstva.

n jO0' y it  V5"

=&=

V LJUBLJANI, 1860.

V založbi in na prodaj  pri  Matii Gerber ji.


P$m33£5'

Natisnil J. Rudolf Milic v Ljubljani.

prestavljavčev.

JLJJeset let, in že več, je preteklo, kar sim per-
vikrat bral britko terpljenje našiga Gospoda Jezusa
Kristusa po premišljevanji pobožne nune Ane Ka¬
tarine Emerih. Takrat že mi je nekdo rekel, de
bi pač dobro bilo, ko bi te lepe bukve tudi Kranjci
imeli. Med tem so bile te bukve nekoliko pre-
narejene, že večkrat nemško natisnjene, kar je
gotovo znamnje, de jih Nemci radi berejo in de
so na Nemškim že mnogo dobriga obrodile. Na
prigovarjanje druzih sim se prederznil, to toliko
lepo branje po devetim natisu na kranjsko presta¬
viti in sicer brez vsih svojih pristavkov j zato le
to dvoje tu v misel vzamem :

Pervič,  ker so te bukve v nemškim precej
učeno pisane, je prestava marskje nekoliko težavna,
de bi bila natančna, zato v takih verstah ni prav
gladka, morebiti premalo spiljena, in tako prosim
pobožne bravce, naj moji prestavi prizanašajo,
ker moj namen tudi ni, učeno, izverstno pisariti;
ampak, kar drugič  v misel vzamem, moj namen

1  *

4

je edino le, de bi vsi pobožni bravci teh bukev
v natančnim popisu britkiga terpljenja našiga Go¬
spoda Jezusa Kristusa spoznali neskončno ljube¬
zen Božjo do nas ubozih grešnikov; — de bi vidili,
koliko je mili Bog storil, de bi nas zgubljene
ovce rešil večniga pogubljenja; — de bi ga tudi
mi vedno bolj in bolj ljubili in si tako nebeško
krono prislužili.

Zraven pa tudi še posebej opomnim, kar tudi
nemški pisavec v predgovoru pravi, de, kar boš,
pobožni bravec! noviga našel v tem natančnim
popisu, nima nobene druge veljave, kakor le člo¬
veško, de torej ni nobeden siljen, terdno verovati,
kar ni v s. pismu, ali kar ni od naše s. kato¬
liške cerkve že razsojeno in poterjeno, de pa ven-
der ni nič zoper našo s. vero, de je vse verjetno
ter nas spodbadati zamore k večji ljubezni do
Boga. —

Po moji misli bodo te bukve tudi dobre za
„Smarnice“. Res je sicer, kakor mi piše
blagi prijatel, de v „SinarnicaIi“ je le Ma¬
rija prečista Devica tako rekoč zvezda, okoli ktere
naj se vse šmarnične pobožnosti sučejo; vender
mislim, de ravno premišljevanje Jezusoviga brit¬
kiga terpljenja nas bo k ljubezni do Njegove
presvete Matere gnalo, ker v tem natančnim po¬
pisu britkiga terpljenja našiga Gospoda tudi spo¬
znati moramo, koliko je Marija — naša Mati — v

5

duhu s svojim terpečim Sinam vsa zedinjena za naše
zveličanje storila; in ravno v tem se prepričati
moramo, de smo dolžni Marijo, svojo pomočnico,
ljubiti, — Tudi bomo v tem premišljevanji svojo
duhovno revšino bolj občutili, ko bomo vidili, ko¬
liko je Jezus zavoljo našiga greha terpeti mogel
in mi ga z novimi grehi tako rekoč vnovič križamo;
kako se hočemo, Njegovi križavci, obloženi s
težko butaro svojih pregreh oberniti k Njemu, ki
je v neskončni ljubezni do nas pa tudi čez vse
svet in pravičen; v tem spoznanji, ali ni nam
silno potrebno prijatla, de bi za nas prosil? In
kje ga bomo iskali? kje dobili? Ali mar ne v
Marii, svoji dohovni Materi? —• In — kar v Bogu
upam — ker ta nar lepši pobožnost današnjiga
časa pri pobožnih slovenskih častivcih Matere Bo¬
žje ne bo pešala, ampak vedno lepši se razcve-
tala, bo v spremembo ravno to premišljevanje —-
morebiti nekoliko po svojini prenarejeno — tudi
prav prišlo; akoravno vem in spoznam, de lepote
— slave Marije prečiste Device vsi slovenski in
tudi drugi pisavci nikoli zadosti popisati niso v
stanu.

Ker so v nemških teh bukvah premišljevanja
le za trideset dni, sim ravno zato za enintrideseti
dan postavil molitve k terpečimu Jezusu in k ža¬
lostni Materi Božji, kar je v nemškim bolj zadej. —

6

Posebno pripravne bodo te bukve za postni
čas; zlasti še za veliki teden.

Bog- daj, de bi se serca vsih, kterikoli bodo
te bukve brali ali jih brati poslušali, vnele v lju¬
bezni do Jezusa Kristusa, našiga Boga, in do
Marije Device, naše Matere in pomočnice! Bog
daj! —

De bodo pa naši pobožni bravci vedili, kdo
je bila in kako sveto je živela nuna, ktera je
brilko terpljenje Jezusa Kristusa tako na tanko
popisala, pridenem tu še ob kratkim popisano

Življenje

pobožne nnne Ane Katarine Emerih.

Ana Katarina je bila hči pobožniga kmeta
Bernarda Emerih in njegove žene Ane. Njeni
starši so imeli majhno kmetijo na zgornjim Nem¬
škim v imenitni škofii Minsterski, v vasi Flamski.
Rojena je bila 8. kimovca 1774. Že v otročjih letih
je bila vsa z Bogatn zedinjena, njen angel varh
se ji je večkrat vidama prikazal v podobi maliga
deteta; ravno tako se ji je tudi Jezus sam več¬
krat pridružil; tudi z Marijo Devico ste bile po¬
sebno prijatle in dostikrat je bila Ana Katarina v
družini angela varha, Marije Device in svojiga ne-
beškiga Ženina. V svoji nedolžnosti je mislila, de
imajo vsi ljudje take prikazni, in ko je včasih od

7

tega kaj pripovedovala in so jo drugi zavoljo tega
popraševali, pa tudi zaničevali in svarili, si je
mislila: drugi so bolj pametni, ker od tacih pri¬
kazen ne pripovedujejo, zato je tudi ona vedno
bolj zase to ohranila.

V vsih rečeh se je zatajevala, zlasti v spa¬
nji) j e( ii in pijači. Veliko ponočnih ur je v mo¬
litvi prečula. Na terdih deskah, uavskriž položenih,
je nekoliko počila. Jedla je nar raji, kar drugi
niso hotli, vse bolje je ubogim dajala. Kjer je
bilo kaj viditi ali slišati, je bežala, če je bilo le
mogoče in če ni bilo kaj Božjiga. Vse nepotrebno,
je djala, je Bogu nedopadljivo, in kar si človek
zunanjiga priterga, mu Bog notranje nadomesti.

Ko je nekdaj s svojimi starši na polji delala,
je zaslišala zvonjenje iz bližnjiga samostana, in
takrat se ji je želja obudila, de bi bila tudi ona
rada nuna, in te misli se ni več znebiti mogla.
V več samostanih je prosila, de bi jo vzeli, pa
revne in tudi neučene niso nikjer hotli. Vdala se
je vsa v voljo Božjo, tode misel na samostan ji
je bila vedno v glavi.

Že popred je pogosto premišljevala britko
terpljenje našiga Gospoda Jezusa Kristusa, zlasti
pa zdaj v ti svoji britkosti. Noč in dan je bila
s terpečim Jezusam zedinjena, in vse, karkoli je
storila, je svojimu nebeškimu Ženinu darovala. Iz
ljubezni do Njega je vsa gorela. Za toliko lju-

8

bežen, se ve de, ji je pa neskončno dobri Bog
tudi velike, celo posebne gnade delil. In ker je
iz ljubezni do Jezusa hrepenela tudi ž Njim ter-
peti in Mu tako vedno bolj podobna biti, ji je Bog
to posebno gnado dodelil, de je res nekoliko ob¬
čutila tistiga veliciga terpljenja, ktero je naš Zve¬
ličar Jezus Kristus pri ternjevim kronanji občutil,
ter so se znamnja tega terpljenja tudi na njeni
glavi prikazale, kar je Bog v svoji nezapopadljivi
modrosti že množim častivcem Jezusoviga britkiga
terpljenja dodelil. Od tega ona sama tole piše:
„Stiri leta, preden sim prišla v samostan, v svo¬
jim 34. letu, sim v jezuitarski cerkvi opoldne
klečala pred britko martro, in serčno sim molila.
Vsa zamišljena sim bila in nekako neznano vroče
mi je prihajalo, in vidita sim od tabernakeljna sem
iti svojiga nebeškiga ženina, v podobi blišečiga
mladenča. V levici je imel venec cvetlic, v des¬
nici pa je nesel ternjevo krono; oboje mi je po¬
nudil. Segla sim po ternjevi kroni, ter sim si jo
z obema rokama na svojo glavo pritisnila in Jezus
je zginil, in jest sim v hudi bolečini okrog glave
se spet zavedila. Zapustiti sim mogla cerkev,
ker mežnar je s ključi prirožljal in je cerkev za-
perl. Drugi dan mi je glava čez čelo in sence
vsa zatekla in hudo me je bolela. Nisim pa ve-
dila, de mi glava kervavi, dokler me niso tovar¬
nice opomnile, naj si drugo ogrinjalo denem na

9

glavo, ker to je vse rejnato-omadežano. Pustila
sim jih v njih mislih in sim ogrinjalo tako popra¬
vila,?* de kervavenja nobeden ni zapazil, dokler
nisim v samostan prišla".

Od svete Katarine Sienske se ravno ta¬
ko bere.

Njena serčna želja po samostanu se ji je
vender spolnila. Starši neke deklice, ktero bi bile
Avguštinarice v mestu Dilmenu rade v samostan
vzele, so svojo hčer le s to pogojo dali v samo¬
stan , če bodo tudi Ano Katarino Emerih vzele;
in tako je bila v letu 1802  vzeta v samostan.

Bog v svoji modrosti pa te, ktere ljubi,
tudi z obilnimi brhkostmi obiskuje, de jim tako
priložnost daje, si lepši nebeško krono prislužiti.
Lahko je prenašati trud in zatajevanje, kakoršno
si človek iz ljubezni do Boga sam naloži; pa
težko je, brez vsiga godernjanja v vedni ljubezni
prenašati krivično obdolženje, zaničevanje in pre¬
ganjanje od druzih; in vender se zvesti učenec
Jezusov le v tem pokaže, ker ravno tisti križ je
nar bolj podoben Jezusovimu križu, kteriga in ka-
koršuiga Bog sam človeku naloži.

Tako se je godilo tudi z našo Ano Katarino.
Njene tovaršice so jo zaničevale; zlasti so ji njeno
bolehnost očitale, tudi njeno revšino in neučenost,
in de so jo le iz usmiljenja, vbogajine vzele, so
djale; in spet, de je samostanu le v nadlogo. In

1 **

10

ker jo je velika ljubezen do Boga vedno po ze¬
dinjenji z njenim nebeškim Ženinam gnala, je tudi
bolj pogosto sv. Obhajilo prejemala; in zato so
jo hinavko imenovale. Večkrat se je tudi primerilo,
ker takrat v marskterim samostanu ni bilo dosti
ojstrosti, de so druge nune godernjale čez postave
samostanske, in Ana Katarina je bila na enkrat
med njimi, ter jih je neprestrašeno storjene ob¬
ljube opominjevala; zato so jo tovaršice še bolj
čertile. Nar huje ji je pri takim zaničevanji to
bilo, ker je mislila, de se tako ljubi Bog zavoljo
nje žali. Večkrat je prosila Boga, naj bi njo te¬
pel za pregrehe, ktere so njene tovaršice zavoljo
nje storile.

V 28. letu svoje starosti je slovesno obljubo
naredila, ter se tako z Jezusam Kristusam, svojim
nebeškim Zeninam, zaročila. Vsa se je zdaj še
bolj popolnama Njemu darovala, po kterim je nje¬
no serce vse žive dni hrepenelo. „Mirno vse
preterpeti, karkoli človeka zadene, je večkrat re¬
kla, to je nar srečnejši stan človekov na zemlji;
in ko bi nevošljivost greh ne bila, bi nas zavoljo
te sreče celo angeli v nebesih zavidovali“. Zato je
pa tudi vse iz ljubezni do Boga poterpela; celo
nar manjši terpljenje, vsako delo je Bogu daro¬
vala. Bila je tako vedno v Bogu zbrana, ž Njim ze¬
dinjena, v družbi svojiga angela, Marije Device
in Jezusa, svojiga Ženina; s temi se je v duhu

11

pogovarjala, včasih celo glasno, tako, de so njene
tovarnice večkrat take pogovore slišale in zato so
jo prederzno imenovale. Ona pa je bila vsih ta¬
kih prikazen od mladosti že navajena, in preder¬
zno bi se ji bilo zdelo, večkrat stopiti k s. Ob¬
hajilu, ko bi ne bila v tako otročji — sveti lju¬
bezni z Jezusam zedinjena. Dostikrat se je tudi
zgodilo, ko je na vertu kopala, so ptice k nji
priletele, na rame in glavo ji sedale, in ž njimi
se je pogovarjala in jih Boga častiti opominjevala.

Za toliko lepo ljubezen jo je Bog še vedno
bolj nase navezoval in ji je v tem svoje dopada-
jenje skazoval, de ji je zmirej nove priložnosti
dajal, iz ljubezni do Njega le še več terpeti, de
si je tako spet novo zasluženje pridobila. Mno¬
gotere bolezni ji je pošiljal, ne v pokorila za njo,
ampak za druge. Večkrat namreč je slišala od
kteriga bolnika, de z nejevoljo terpi, ali od dru-
zih, de so hudo Boga žalili; in precej se je v
svoji ljubezni k Bogu obernila in Ga serčno pro¬
sila, naj njo tepe v zadostenje ptujih zadolženj,
in Bog v svoji milosti jo je uslišal. Pa njeno
serce je vselej več terpelo zavoljo velike ljubezni,
kakor pa njeno telo.

Kmalo, ko je v samostan prišla, je hudo
zbolela in od takrat je pri svojim sercu hude bo¬
lečine čutila. Čez 4 leta ji je bilo pripušeno,
svoje starše v Flamski obiskati. In takrat se je

12

zgodilo, de je enkrat v farni cerkvi pred britko
martro več ur molila in je bila v Bogu — v Je¬
zusovo terpljenje vsa zamišljena. Prosila je Bo¬
ga za mir in edinost njeniga reda in samostana,
in zato je še posebej Bogu darovala britko ter¬
pljenje Jezusa Kristusa, svojiga nebeškiga Ženina;
in vsa presunjena od sočutja s terpečim Jezusam
je k Njemu zdihovala, naj bi ji On gnado dodelil,
de bi ž Njim nekoliko Njegoviga terpljenja obču¬
tila, in od takrat jo je peklo na rokah in nogah
in bila je kakor v vedni merzlici, ter je te bole¬
čine le merzlici pripisovala; de bi jo bil Bog usli¬
šal, ji na misel ni prišlo. Zavoljo teh bolečin je
težko delala, težko hodila.

Ni bila dolgo v samostanu. Že v letu 1811
je bil samostan odpravljen. Nune so ena za drugo
samostan zapustile. Ana Katarina pa je ostala še
v samostanu vsa bolehna in revna. Ena dekla ji
je iz usmiljenja stregla; tudi stari, pobožni duho¬
ven je ostal v samostanu, ter je tam sveto mašo
bral. Pol leta pozneje so tudi ti trije zapustili za-
pnšeni samostan. Bog svoje ljubljence s šibo ob¬
iskuje; ker le terpljenje je delež izvoljenih tu na
zemlji in le ternjeva pot je kraljeva pot v nebesa.

Ano Katarino so usmiljeni ljudje v vasi pod
streho vzeli, in tu je v vedni bolehnosti, z Bo-
gam zedinjena, svetu neznana, pa tudi svetu ne¬
znano živela. Njeno zamaknjenje v molitvi, njeno

13

združenje z Bogarn je bilo vedno lepši, vedno
ljubeznjivši. In bližal se je čas, v kterim je Bog
v svoji modrosti sklenil, zavoljo njene otročje,
serčne ljubezni zaznamnjati njeno bolehno, deviško
telo z znamnjem svojiga sv. križa, kteri je Judam
pohujšanje, narodam nespamet; in k temu, se ve
de, ni druziga pripomogla, kakor le, de je sebe
— deklo Gospodovo — volji Božji popolnama
podvergla. Od svoje mladosti sem je vedno molila,
de bi ji Bog svoj sveti križ tako globoko v persi
vtisnil, de bi nikoli Njegove neskončne ljubezni
do nas ne pozabila. Zdaj pa, od sveta zaveržena,
zapušena, uboga je še bolj serčno k svojimu Bogu
zdihovala. V god svetiga Avguština, varha nje-
niga reda, v letu 1812 , je bolna, v sveti molitvi
vsa zamaknjena, ležala na svoji slabi postelji, in
zdelo se ji je, de vidi blišečiga mladenča, kakor
je svojiga nebeškiga Ženina večkrat vidila, proti
nji iti, ki jo je s svojo desnico žegnal; in na
desni strani telesa se je res prikazalo znamnje
križa, ktero je pekoče se potilo. Dolgo ni od tega
nič vedila, ter je vse to le hudimu potenju pripiso¬
vala. Kmalo pozneje je imela enako prikazen, v
kteri ji je nebeški Ženin mali križec v desnico
podal, kteriga si je terdno na persi pritisnila in
potem nazaj dala. Ni vedila, de je tudi zdaj zu¬
nanje znamnje križa zadobila. Ker jo je pa le
huje sklelo, je zapazila na persni žličici podobo

14

križa, ki se je rudeče v,idil. Ta križ je od
začetka vsako sredo kri potil, pozneje pa vsaki
petik, in proti koncu njeniga življenja le o veli¬
kih petkih.

Konec leta 1812 je bila z ranami Kristusovimi
obdarovana. Tri dni pred novim letam je ležala
spet hudo bolna v svoji revni kamrici. Bilo je
okoli treh popoldne, ko je z razprostrenimi ro¬
kami zamaknjena bila. Premišljevala je terpljenje
Gospodovo , ter je k Njemu v velikim sočutji zdi¬
hovala, in ž Njim terpeti hrepenela. Molila je pet
očenašev v čast s. peterih Jezusovih ran. Velika
serčnost jo je preletela, čutila je hudo žejo —
hrepenenje po Gospodovim terpljenji. Zagledala
je veliko blišobo in v sredi te blišobe križaniga
Jezusa, kakor živiga. Njegove rane so se še
bolj svetile, kakor de bi gorele. Njeno serce je
hude bolečine in veselje občutilo. Hrepenenje z
Jezusam terpeti, je bilo pri pogledu Njegovih ran
tako silno, de se ji je zdelo, kakor de bi se iz
njenih rok in nog in iz njeniga serca vzdigovalo
serčno sočutje proti s. ranam te prikazni. In pri¬
kazali so se, nar pred iz rok, potem iz nog, in
poslednjič iz strani te svete prikazni, in sicer iz
sleherne rane trojni kervavi žarki, ki so, psicam
enaki, njenih rok in nog in njene desne strani
se dotaknili. Trojni žarki strani so bili širje raz¬
deljeni. In v tem trenutku so se prikazale ker-

15

vave kaplje na njenih rokah in nogah in na njeni
desni strani. Dalj časa je še nezavedna ležala,
in kadar se je zbudila, ni vedila, kdo ji je roke
spet sklenil. Z začudenjem je gledala kri na
svojih ranah in hude bolečine je občutila. Mala
hči hišne gospodinje, ki je prišla v kamrico po¬
gledati, kako ji je, je zapazila kri na njenih ro¬
kah in je svoji materi povedat hitela. Hišna go¬
spodinja jo je skerbno popraševala, kaj se ji je
zgodilo; ona pa je prosila, de bi od tega molčali.
Iz ponižnosti od tega ni z druzimi govorila. Od
duhovske gosposke zavoljo tega popraševana, je
le rekla: „Upam, de je to od Boga“.

Od zdaj tudi ni mogla nič več hoditi; od
takrat pa tudi skor nobenih jedi ni vživala; le ne¬
koliko vode z vinam zmešane, pozneje sama voda
je bila vsa njena telesna hrana; le malokdaj je
nekoliko soka iz kake češnje ali slive poserkala.
Tako življenje brez telesne hrane beremo v živ¬
ljenji mnozih svetnikov, kteri razun prejeme sve¬
tih zakramentov niso dalj časa nič vživali. Med
njimi je Nikolaj iz Flue, Ludvina, Katarina
Sienska, Angela, Ludovika in še drugi svetniki.

Zdaj se je to njeno čudno življenje razgla¬
silo. Učeni in priprosti, hudobni in pobožni, vsi
so, vsaki po svojim, govorili od nje. Postala
je zares, v svetim sočutji s terpečim Zveličarjem,
kakor križ ob potu, od enih zaničevana, od druzih

16

s solzami pokore pozdravljana, od druzih spet v
vsi le mogoči učenosti premišljevana, od nedolž¬
nih pa s cvetlicami zaljšana.

V letu 1817 je njena pobožna mati prišla k
nji. Pa kmalo je umerla, ter ji je bogato dedino
zapustila, ktere je do smerti zadosti imela, in
ktero je tudi ona še vso prijatlam pobožniga živ¬
ljenja zapustila. In ta dedina ali erbšina je bila
v teh treh besedah: „Gospod, kakor Ti hočeš, ne
kakor jest hočem!" — „Gospod, daj poterpežljivost,
in potem hudo tepi!" — „Kar ni za v lonec, je
saj za pod lonec," to je, kar ni za hrano, je saj
za kurjavo; ali po duhovno: Ako to terpljenje

mojiga serca ne razveseljuje, zamore pa, če ga
voljno prenesem, vnemati ogenj Božje ljubezni.
Te besede svoje pobožne matere je večkrat po¬
navljala, in se vselej hvaležno svoje matere spom¬
nila. — Oče so ji že popred uraerli.

Njena vedna prošnja, de hi ji Bog vzel
te zunanje znamnja njeniga notranjiga sočutja z
britkim terpljenjem Jezusa Kristusa, je bila čez
7  let uslišana. K koncu leta 1819 je bilo ker-
vavenje njenih ran, ktero se je navadno vsaki
teden ponovilo, vedno bolj poredkarna, in posled¬
njič je celo zginilo; le veliki teden se je še po¬
navljalo. Na sveti dan tega leta so tudi hraste
na rokah in nogah se odlušile, in belkaste so se
rane poznale, ki so pa ob petkih vselej bolj rudeče

17

postale in ji takrat tudi še navadne bolečine de¬
lale. Čutila pa je toliko huje bolečine na glavi,
kakor de bi ji široka ternjeva krona glavo preba¬
dala; in kadar so jo te bolečine obšle, ni mogla
glave nikamor nasloniti, še z roko se je dotakniti
ni mogla. Tako je večkrat cele noči, kakor od
bolečin prevzeta, svojo glavo sem ter tje omaho-
vaje, prebudela. In pri teh bolečinah ji je vselej
kri, bolj ali manj, z glave čez obličje tekla. —

Pobožni kristjan z vsakim svojim delam,
kadar ga Bogu daruje, poveličuje Božje češenje,
in vse njegovo djanje, v ljubezni storjeno, ze¬
dinjeno s terpljeujem Jezusa Kristusa, je Bogu do¬
padljivi dar. Ni torej nič čudniga, de tisti sveti
ljudje, kteri delavni stan spremene s premišlje-
vavnim ali celo terpečim slanam, de taki svoje mo¬
litve , enako svojim poprejšnjim djanjem, sklepajo
s terpljeujem svojiga Zveličarja, ter jih, kakor v
nekakih podobah, za razne potrebe svete katoliške
cerkve sploh, ali pa posebej za nektere ude te
svete cerkve Bogu darujejo. In tako je bilo tudi
z našo Ano Katarino. Zato le še nekoliko od
tega iz njeniga življenja.

Kadar je ona, kmetiška deklica, na polji plela,
je zraven k Bogu zdihovala, de bi Bog ves ple¬
vel na duhovnim polji svoje sv. cerkve zaterl, de
bi se greh s korenino iz polja človeškiga serca
izroval, de bi tako vsi grešniki in krivoverci po-

18

stali dobri kristjani. Kadar so jo koprive opekle,
ali je slabo opravljeno delo družili popravljati mo¬
gla, je bolečine in trud Bogu darovala, zraven pa
prosila, de bi po zasluženji Jezusa Kristusa noben
dušni pastir ne omagal in serčno vse nasprotnosti
premagati zamogel. In tako je bilo vsako njeno
delo v molitev posvečeno, Bogu dopadljivi dar.
— Ravno nasprotno je bilo v njenim terpečim,
zamaknjenim življenji. Več dni je bila hudo bolna,
zamaknjena je s svojimi perstmi pukala po postelji,
kakor de bi kaj iz tal rovala; in neko jutro je
tožila, de jo persti pečejo in bole, in vidilo se je,
kakor de bi bili res od kopriv vsi opečeni. Pro¬
sila je več znancev, naj bi ž njo za eno veliko
gnado prosili. Drugi dan so jo persti še bolj bo¬
leli, ter so zatečeni bili. Na vprašanje, kaj se
ji je primerilo, je rekla: „0h toliko kopriv sim
mogla spukati iz nograda, in naprošeni pomagavci
so le zeliša tergali, jest pa sim mogla korenine
same iz kamnite zemlje s perstmi kopati 1 '. Ko je
pa tisti, ki jo je vprašal, grajal nerodne delavce,
mu je rekla: „ Vi ste bili tudi med njimi, ti de¬
lavci so moji naprošeni pomagavci, kteri so slabo
molili in so tako sicer koprive tergali, korenine
pa pustili". Kakor je bila torej opeklina na per-
stih znamnje zatrenja kopriv, tako se sme upati,
de je njena molitev pomagala tistim ljudem, ali
celim faram, za ktere je prosila. Zakaj, če se

19

bo že odperlo njemu, ki terka, ali se mar ne bo
odperlo tistimu, kteri tako močno terka, de si s
tem terkanjem svoje perste rani?

Namen njeniga življenja je bil terpeti za
cerkev Božjo ali posamezne ude njene, česar po¬
treba ji je bila po duhu razodeta; ali kteri so se
ji posebno v molitev priporočevali, in kterih terp-
ljenje je včasih vse prevzela, ako ravno so mislili,
de druziga jim storiti ne more, kakor le nektere
očenaše za nje zmoliti. Zmed družili zgledov od
tega le eniga.

Več dni je hudo terpela, vedno je bila v
nekaki medlevici; strašno se je potila, vedno je
bila vsa premočena; kašelj jo je zadušiti hotel;
merzlica jo je v eno mer tresla. Vsaki dan so
smerti čakali in jo v tako groznim terpljenji tudi
želeli. Hudo vojsko je imela sama seboj. Neka
nejevolja celo ene ptuje osebe jo je nadlegovala,
ki se ž njo nikakor spraviti ni hotla. Bolezen je
bila le buji. Na enkrat se spravi po koncu in
prosi okrog stoječe: „Molite z menoj Litanije za
mertve 1“ Molili (to in glasno je odgovarjala. In
zdajci se oglasi mertvaški zvon in kmalo stopi
nekdo v hišo ter jo poprosi, naj bi molila za nje¬
govo sestro, ktera je ravno kar umerla. Ana
Katarina ga sočutno poprašuje zastran bolezni in
smerti pokojne. Čudili so se vsi, de je na enkrat
tako mirna postala, kakor de bi ne imela nobenih

20

bolečin več. Ko je pa ptujic pripovedoval, kakšno
bolezen je njegova sestra imela, kako ji je ene
dni sem odleglo, kako se je z neko hudo sovraž¬
nico lepo spravila in potem tudi z Bogam, so
spoznali okrog stoječi, de ji je Katarina vso bo¬
lezen prevzela in je namesto nje terpela. In ta¬
kih prigodb se v njenim življenji več bere. Enako
se bere tudi v življenji s. Katarine Sienske.

V svojih brhkostih je k svojimu Jezusu več¬
krat zdihovala, de bi jo skorej že k sebi vzel,
pa vselej je pristavila: „Gospod! ne kakor jest
hočem, ampak kakor ti hočeš. Ako kaj zaslužiti
samorem s svojim terpljenjem ali s svojo molitevjo,
naj tavžent let živim; precej pa naj umerjem, ako
bi te kdaj žaliti utegnila“. Po velikim terpljenji
jo je Bog uslišal in prišla je ura ločitve iz tega
revniga sveta, na kteriga nikdar nič navezana ni
bila. Svete zakramente je z veliko pobožnostjo
že sprejela. Se enkrat pa je želela neke malen¬
kosti skesano se obtožiti; kakor nekiga maliga
pregreška svoje mladosti, kteriga se je velikrat
obtoževala, de je namreč, še otrok, skoz sosedov
plot zlezla, in je poželela tam na tleh ležečih ja-
belk, vzela, hvala Bogu! ni nobeniga. To je imela za
prelomljenje desete Božje zapovedi. Mašnik ji še
enkrat sv. odvezo podele in mirno se uleže. Vse
je mislilo, de je že umerla. Pristopil je nekdo k
postelji, ki je menil, de jo je večkrat žalil, ter

21

jo je odpušenja prosil. Začudeno g a pogleda
in s sveto resnobo pravi: „Nobeniga ni na zemlji,
de bi jest kaj zoper njega imela".

Več ljudi se je zbralo, in ker niso vsi V
malo kamrico mogli, in tudi vsim niso vanjo pu¬
stili , so zunaj stoječi med seboj govorili od njene
poterpežljivosti, njene vere, in več druziga lepiga
od nje. Umirajoča se milo oglasi: „Za Božjo voljo
vas prosim, ne hvalite me, obžalujte me! Bog
sam je dober; vse do zadnjiga vinarja mora biti
poplačano; jest pa sim uboga in vsa zadolžena;
naj umerjeni zaničevana, kakor Kristus na križi".

Njeno oko je bilo vperto v britko martro;
kuševala je noge britke martre. Molitve za umi¬
rajoče začnejo moliti, in ona še pravi: „0 Gospod,
pomagaj! o Gospod, pridi!" — Se enkrat je zdih-
nila in njena nedolžna duša je zapustila s tolikimi
čudi zaznamnjano telo, de bi s svojim nebeškim
Zeninam na vekomaj se zedinila, de bi tam v
nebesih hodila za Njim, po kterim je vedno hre¬
penela, Mu neznano pesem prepevala, kteriga je
tu toliko ljubila, se ž Njim tam radovala, česar
terpljenje je tu tako živo premišljevala, za kteriga
edino je živela. Njeno telo se je rahlo nagnilo
na blazino ob devetih zvečer 9. sušca 1834.
Njene rane so postale bolj rudeče. Še le čez
štiri dni so jo pokopali. Njeno telo ni postalo terdo,
kakor druzih merličev.

22

V dan njenima pogreba se je se lo prigodilo:
Zvečer je prišel neki bogatin, ne k Pilatu, ampak
k fajmoštru, in je prosil telo ranjce, ne de bi ga
v nov grob položil, temuč de bi ga za nekiga
zdravnika drago kupil. Se ve de ni nič opravil.
Ljudstvo je pa vender bilo v strahu, de bi telesa
te tako pobožne device kdo ne ukradel. Ker se
je od tega le govorilo, je čez 6 ali 7  tednov po
njeni smerti res gosposka odperla njen grob v
pričo več ljudi, in začudeno so se prepričali, de
se strohljivost še ni dotaknila tega telesa. Po¬
dobno je bilo njeno obličje lepo mirno spijoči.

»Kraljevo skrivnost ohraniti je dolžnost; pa
dolžnost je tudi svetu razodevati veličastvo Božji-
ga usmiljenja", pravi s. pismo. — Z Bogam!

23

mmmr*

5}JLL>dor res želi Boga prav spoznati", pravi zve¬
ličani Ludvik Granaški, „kdor hrepeni po zakladih
večniga bogastva, kdor na poti čednost hoče po-
polnama biti, (a naj premišljuje Božje skrivnosti
v terpljenji Jezusa Kristusa, in naj jih vedno v
svojim sercu ima; — med vsimi pobožnostmi ni
nobene tako gotove, tako zveličavne, za vsaki
stan in spol tako primerne, kakor je pobožni spo¬
min na terpljenje našiga Gospoda. Z eno besedo:
pobožno, vedno premišljevanje terpljenja Jezusa
Kristusa nas varuje vsiga hudiga, nas uterduje v
vsim dobrim, nam dodeli tukaj gnado in večno
veličastvo v prihodnjim življenji."

Zato so svetniki toliko radi premišljevali
terpljenje Jezusa Kristusa; zlasti je cerkveni uče¬
nik s. Bernard vse svoje žive dni ga premišljeval,
in je ravno v tem premišljevanji dosegel toliko po-
polnamost. On sam pravi: „V začetku svojiga
spreobernjenja sim si nabral na vertu britkiga ter¬
pljenja in smerti svojiga Božjiga Gospoda šopek
mire, kteriga nosim na svojih persih. Natergal
sim si pasijonskih cvetlic v venec namreč: iz
uboštva Njegovih otročjih let, iz truda Njegovih
potov in pridig, iz Njegoviga ponočniga čuvanja
v molitvi, iz Njegovih skušnjav in postov v pu-

24

šavi, iz zvijače, s ktero so Ga v Njegovi besedi
vjeti hotli; poslednjič iz vsih nevarnost, izdajanj,
preklinjevanj, zasramovanj in zaničevanj, iz gajželj,
žebljev in druzih enakih terpinčenj, ktere vse je
za naše zveličanje tako obilno preterpel.

To premišljevanje sim imenoval svojo modrost,
dopolnjenje svojiga opravičenja, polnost svoje uče¬
nosti, bogastvo zveličanja in zaklad neskončniga
zasluženja. Zato vedno od tega govorim, kar vsi
vedo, in kar Bog ve, vedno to v svojim sercu
nosim, in kakor se vidi, tudi vedno od tega pišem.
V tem je nar večji modrost: Spoznati Jezusa
in sicer križaniga“.

Tako govori sv. Bernard.

In kaj je sad te modrosti ?

Na to odgovori častiti Ludvik Granaški:
„V vednim premišljevanji terpljenja Jezusa Kri¬
stusa bo naše življenje enako življenju Tistiga,
kteri je iz ljubezni do nas — razun greha —
nam v vsim enak postal".

In zares! Vedno, pobožno premišljevanje
terpljenja Jezusa Kristusa zamore človeka na to¬
liko stopnjo popolnamosti pripeljati, de postane
nekako enak Božjimu Sinu ne le v duhu, ampak
celo po telesu.

Ne bom tu govoril, kterim svetnikam so
bile svete petere Kristusove rane telesno vtis¬
njene. Ni majhno število takih pobožnih kristjanov,
kteri so od sv. Frančiška sem, v premišljevanji
Jezusove ljubezni zadobili to nar večji znamnje
svojiga sočutja s terpečim Jezusam. Že več, kot
petdeset njih je znano.

Med temi izvoljenimi dušami je tudi Ana
Katarina Emerih, pobožna nuna Avguštinarskiga

25

samostana v Agnetenberg-u na Nemškim. Rojena
je bila 8. Kini. 1774 in umerla 9. Sveč. 1834.
Kakor sta dva imenitna škofa J. M. Sailer in
G. M. Vitman želela, je svoje „ premišljevanje
hritkiga terpljenja in smerti Jezusa Kristusa, na¬
šiga Gospoda 1 ' spisala in te njene bukve so pobožne
duše z velikim veseljem sprejele.

Po tem premišljevanji 11  so bile zdelane pri¬
čujoče bukve premišljevanja in molitve „Getze-
mani  in  Golgota 11 , ki so iz treh delov.

V p er vi m deluje „nauk od premišljevanja 14
in kaže, kako potrebno in koristno je premišlje¬
vanje sploh, in posebno premišljevanje terpljenja
Jezusa Kristusa, in kako  se more premišljevati.

Drugi  del ima „dve in šestdeset premiš¬
ljevanj sv. terpljenja in smerti Jezusa Kristusa,
našiga Gospoda, razdeljenih v jutranje in večerne
premišljevanja za vse dni mesca 11 .

Tretji  del zapopada pobožnosti v poče-
šenje presvetiga terpljenja in smerti našiga Go¬
spoda Jezusa Kristusa 11 , nabrane iz pisem pobož¬
nih in svetih častivcev križaniga Odrešenika.

V kazalu bo sprevidil pobožni častivec ter¬
pljenja Jezusa Kristusa, de so te bukve premišlje¬
vanja in molitve zares koristne in popolnama.

Kar zadeva premišljevanje 11 , naj bo iz po-
koršine do zapovedi papeža Urbana VIII. rečeno,
de v  kar ni v svetim pismu, ali v ustnim izročila
ali sploh od sv. katoliške cerkve razsojeno in po-
terjeno, de vse to nima nobene večji veljave, ka¬
kor zgolj človeško, in je torej le sveto premiš¬
ljevanje pobožne nune, posebne častivke terpečiga
Zveličarja.

In ta je bila zares A. K. Emerih, ona, ki

Oetzemani. 2

26

je toliko ur v svoji mladosti po noči in po dnevi
pred štacijoni križeviga pota ali pred britko
martro molila; ona, ki je v svetim sočutji s ter-
pečim Zveličarjem sama kakor križ pri potu po¬
stala, od enih zaničevana, od druzih s solzami
pokore pozdravljana, od druzih spet v vsi učenosti
premišljevana in od nedolžnih s cvetlicami zaljšana;
ona, kije pri svojim nebeškim ženinu toliko gnado na¬
šla, dejo je zaznamnjal z znamnjem nar večji sočut¬
ne ljubezni, de ji je vtisnil svoje sv. petere rane.

De bi pač ta učenica v djanskim premišlje¬
vanji, v sočutji  s terpečim Zveličarjem veliko
učencev in učenk zadobila in de bi vsi, slehern
po svojim stanu skusil sam nad seboj, kar uči s.
Krizostom, ko piše:

„Pobožno in vedno premišljevanje terpljenja
Jezusa Kristusa je varstvo malim, učenik neved¬
nim,  modrost priprostim, mlek otrokam, reja mla-
denčem in devicam, hrana odrašenim, moč spo-
kornikam, hramba slabim, zdravilo bolnim, pomoč
grešnikam, svet pravičnim, zaklad ubogim, za
vetje nesrečnim in pribežališe vsim, ki v brhko¬
stih zdihujejo".

Ako hočeš torej, pobožna duša vse ob enim,
imaš tu. Pojdi v svetiše terpljenja Jezusa Kri¬
stusa, pojdi v to „šolo ponižnosti, pokor-
šine in ljubezni do sme rti!"

Nauk od premišljevanja.

„V premišljevanji se je moje serce ogrelo, in vžgal se
je ogenj ljubezni v meni“.

68. ps.

I. Nauk od premišljevanja sploh.

i« , W WVWVW* ■■ 1

I. Raj sc pravi premišljevati \

1. JPr emisij e vati se pravi, skrivnosti
naše s. vere in njene večne resnice na tanko
in zamišljeno v duhu pregledovati, de bi v
tem prišli k večjimu spoznanju, k večji lju¬
bezni do svojiga Boga.

Tri moči delajo pri premišljevanji. §po«
min nam kaže skj-ivnost ali resnico s. vere,
kakor je „kervavo gaj zijanj e Jezusa Kristusa*,
ali pa „kdor v smertnim grehu umerje, bo
pogubljen*. Umi preiskuje: Kdo bo pogubljen?
Kdo ga bo pogubil? Kako, in zakaj bo po¬
gubljen? Koga meni pomaga, de to vem?
In potem sklene um, kaj mi je zavoljo tega
verovati, kaj upati, kaj se bati; kaj mi je
storiti, kaj opustiti. Volja pa ravno s tem
nagnjena, poterdi vse to, ter obudi s. želje,
stori dobre sklepe in prosi v s. pogovo¬
rih z Bogam samim, ali s svetniki Njego¬
vimi. In tako je edini namen premišljevanja

30

de bi bil Bog bolj spoznan, in vedno bolj
ljubljen.

2. Kadar torej premišljuješ, po no¬
tranje moliš.

Zunanje moliš, če se s sercam in z
ustmi z Bogam pogovarjaš; to je, če ustno
molitev opravljaš, ktero sam znaš ali jo pa
v kakih bukvah bereš, naj bo glasno ali tiho.

Notranje pa moliš, če le s sercam go¬
voriš; če namreč poterdi tvoja volja resnico,
kakor ti jo um kaže; takrat le serce govori.
Postavimo: Tvoj um te takole uči: Jezus
Kristus je iz ljubezni do mene toliko terpel,
torej moram tudi jest iz ljubezni do Njega
vse voljno terpeti. Serce, od te resnice gi¬
njeno, začne Bogu govoriti: Torej hočem,
o moj Jezus! iz ljubezni do Tebe vse rado-
voljno terpeti; daj mi k temu le svojo mo¬
gočno gnado! i. t. d. Spomin pa te dobre
misli obderži, de bi se vedno spolnovale, ni¬
koli ne pozabile.

Prav koristno in lahko se po notranje
moli v serčnih zdihljejih, kratkih pa gorečih;
pri spominu na Boga, Njegovo pričujočnost,
Njegovo popolnamost, Njegovo dobroto; pri
spominu na življenje in terpljenje Jezusa Kri¬
stusa; pri spominu na Marijo Devico ali na
druge svetnike Božje; ali pri spominu na

31

svojo revšino, na svoje pregrehe, na posled¬
nje reči človekove, i. t. d. Tako le: O moj
Bog! jest Te ljubim! Moj Bog in moje vse!
— Moj Bog! nič druziga ne želim, le Tebe
samiga! — O Jezus! Tebi se vsiga darujem;
Tvoje terpljenje je moje upanje! — O moja
ljuba Mati Marija! prosi Jezusa za-me; do¬
deli mi sv. stanovitnost in ljubezen do Tvojiga
Božjiga Sina! i. t. d.

2. Kaj moramo storiti pred premišljevanjem,
kaj med tistim, in kaj še potem 1

Pred premišljevanjem. *

1. Poklekni pobožno pred britko mar-
tro, postavi se živo v pričujočnost Božjo in
moli Boga.

2. Obudi žalost čez svoje grehe; zlasti
naj ti bo žal, de nisi* na tanko spolnil pri
zadnjim premišljevanji storjene obljube.

3. Pokliči sv. Duha na pomoč, de te
razsvetljuje.

4. Beri odločeno, počasi in zamišljeno.

Med premišljevanjem.

1. Zaderži se spodobno, spoštljivo.

2. Varuj se radovoljne razmišljenosti,
temuč z mirnim, pazljivim, pobožnim in
vernim sercam začni in doveršuj.

32

3. Vsaki stavek posebej premisli: po¬
stavi si vse živo pred oči, kakor de bi vsiga
bil priča.

4. Preiskuj, premišljuj skrivnost ali res¬
nico na vse strani. Kdo? kaj? kod? kje?
zakaj? kdaj? od koga?

5. Vse obračaj na-se, in glej, ali so
tvoje misli in želje, djanja in nehanja take,
kakoršne bi po tem premišljevanji biti mogle.

6. Za terdno skleni, kar spoznaš, do¬
bro storiti, hudo opustiti, poboljšati se.

7 .  Obudi v svojim sercu svete želje,
zdihuj zaupljivo k Jezusu, svojimu ženinu;
daruj zasluženje Njegovo, zlasti Njegovo
terpljenje; ali tudi zasluženja svetnikov, zla¬
sti presvete Device Marije; in moli pobožno.

Po premišljevanji.

1. Skesano preglej, ali si prav pre¬
mišljeval: prosi odpušenja.

2. Posebni pa gotovi sklep stori, se
vaditi kake posebne čednosti, ali se varovati
kake posebne pregrehe. To je sad premiš¬
ljevanja.

3. Zahvali se Gospod Bogu za vse
med premišljevanjem sprejete navdihljeje in
gnade. Se enkrat daruj vse premišljevanja
Bogu; prosi Njega, prosi presveto Devico in

33

Mater Marijo, prosi svoje varhe na pomoč,
de bi storjeni posebni sklep na tanko in zve¬
sto spolnil.

4. Zvoli si v spominek kaki mali izrek,
kteriga večkrat čez dan premišljuj, pobo¬
žno izrekuj.

3. Kaj nam koristi premišljevanje, ali no¬
tranja molitev 1

Premišljevanje uči :

1. Hudo opustiti, greh in hudobne po¬
želenja iz serca iztrebiti; dobro storiti, čed¬
nost in svete želje v serce vsaditi.

2.  Premišljevanje uči, zakaj moramo
hudo opustiti in dobro storiti; zakaj Jezusa
ljubiti. Pri tem je volja, je serce ginjeno.

3. Pokaže tudi pripomočke, kako za-
moremo hudo opustiti, dobro storiti, Jezusa
ljubiti. Kjer tega ni, je premišljevanje brez
sadu.

5. Bernard pravi: „Premišljevanje nas
uči, kaj nam manjka; in potem nam molitev
to pomanjkljivo zadobi. Premišljevanje nam
kaže pot v nebesa, molitev nas po ti poti
pelja. Premišljevanje nam kaže nevarnost;
molitev nam to nevarnost odverne“.


%**

34

II. Nauk od premišljevanja Je-
zusoviga terpljenja.

— ...^ w v/UVWW’ ■

1. Velik prid premišljevanja Jezusoviga
terpljenja.

v

1. Ce je že premišljevanje sploh tako
koristno, celo potrebno, kako koristno, kako
zveličavno bo še le posebej premišljevanje
nar svetejšiga britkiga terpljenja našiga Go¬
spoda Jezusa Kristusa! Zato vabi s. Bona¬
ventura kaj ljubeznjivo vse duše k ti sveti
vaji, rekoč: „Ne poznam večji časti, kakor
je Kristusov križ. Če je v očeh Božjih dra¬
ga smert Njegovih svetnikov, ki so le za-se
umerli, koliko drajši je smert Gospodova,
svetnika vsih svetnikov, ki je za nas umeri!
Ker je torej ta smert tako draga, koliko za-
služenja si zamorejo pridobiti duše, ktere
vse žive dnina to smert mislijo!“ Zato pravi
častiti Ludvik Granaški, de med vsimi po¬
božnostmi ni nobene bolj gotove, bolj zveli¬
čavne, bolj splošne, za vsaki stan in spol
bolj primerne, kakor je spomin terpljenja

35

našiga Gospoda. To premišljevanje je bolj
veličastno, kakor kar je le veličastniga, pa
spet bolj ponižno, kakor vse ponižnosti; je
vse skrivnostno modrim, pa vse zapopadljivo
priprostim, neučenim. In kakor je Kristus
pot, resnica in življenje, tako ni nobene ložji,
nobene krajši poti, k Bogu priti, Njega spo¬
znati, se ž Njim veseliti, kakor vedno pred
očmi imeti Jezusa, kteri, akoravno nam je
vse v vsim, je še le takrat posebno naše
vse, ko ga premišljujemo na križi visečiga.
Z eno besedo: Pobožni, vedni spomin na
terpljenje Jezusa Kristusa nas varuje vsiga
hudiga, nam daruje vse dobro; gnado nam
dodeli tukaj, večno slavo, zveličanje v pri¬
hodnjim življenji; zakaj Njegovo sveto terp¬
ljenje so vrata nebeške, gotova pomoč v ne¬
varnostih, zdravilo vsim, pot v pravo zve¬
ličanje.

Na drugim kraji pa pravi ta Božji slu¬
žabnik: „Komur je resnica, priti k pravimu
spoznanju Boga; kdor želi pravo vednost
večnih reči; kdor hrepeni po zakladih več-
niga kraljestva; kdor hoče doseči nar viši
stopnjo vsih čednost; kdor misli po kraljevi
poti življenja skoz valove tega sveta varno
hoditi: ta naj se oberne k premišljevanju teh
Božjih skrivnost, in vedno naj jih nosi v

36

sercu; zakaj na lesu s. križa se prelomi na¬
puh, tam se upanje vzdiguje, se stanovitnost
uterduje, in naše življenje bo postalo podobno
življenju Njega, ki je iz ljubezni do nas,
nam v vsim enak postal".

2 .  Nekterim dušam se pristudijo vaje
pobožniga življenja zato, ker premišljujejo
vedno eno in ravno tisto, in tako pride sčasa-
ma nekaka merzlota. Za take ni boljšiga pripo¬
močka, kakor premišljevanje britkiga terptje-
nja in smerti Jezusa Kristusa. Tu najde
duša prijetne, s čudno dišečimi cvetlicami
polno nasajene verte in planjave svetih zgle¬
dov in naukov. Odpro se ji zagernjene skriv¬
nosti. Vedno najde kaj noviga, kar ji vso
merzloto vzame, njeno spoznanje čudno
razsvetljuje in serce k pobožnosti vnema.

3. Marskdo je bolj vnet za to, drugi pa
za drugo skrivnost; eden bolj nagnjen k so¬
čutju, drugi k ljubezni, ta spet ložej upa,
uni pa se boji. Eni si prizadevajo, obžalo¬
vati svoje grehe, drugi občudujejo dela Božje
vsigamogočnosti. Pa kje se pač najde za
vso to duhovno žejo bolji hrana, kot ravno
na vertu britkiga terpljenja našiga Gospoda
Jezusa Kristusa? V tem premišljevanji, kdo
ne bo jokal solza prave pobožnosti — pri tem
terpljenji solza sočutja, solza ljubezni? Kdo

37

ne bo, pri pogledu nar večjiga poniževanja,
ki se nam v vsim djanji našiga Zveličarja
kaže, kdo ne bo odčudoval Božje previdnosti?
Kdo se ne bo tresel, kdo se ne bo bal Božje
pravice, če premišljuje, de Bog svojimu edi-
norojenimu Sinu ni perzanesel? Pa kdo spet
se ne bo povzdignil k terdnimu zaupanju, ko
zasluženje, ceno Bešnje kervi v duhu pre¬
gleduje?! Zato vsaka pobožna duša obilno
hrane zadobi v tem premišljevanji, ktero je
podobno kraljevi, z nar drajšimi jedili prena¬
polnjeni mizi, je podobno vertu, nasajenimu
z razno cvetečimi, lepo dišečimi cvetlicami;
je kraj veselja, duhovni sejm, kjer so
vse dobrote življenja na prodaj.

4. Nobeden torej ne more reči: Pre¬
mišljevanje britkiga terpljenja .Jezusa Kri¬
stusa mu nič ne koristi, mu ne pomaga: med
vsimi duhovnimi vajami je to premišljevanje
nar bolj zveličavno, nar sladkejši. Ce je
tudi premišljevanje Jezusove Božje nature
čudno-veličastno; pa vrata k takimu premiš¬
ljevanju je le človeška natura našiga Zveli¬
čarja, po besedah s. Terezije. Zato, pravi
častiti Ludvik Granaški, je Jezus Kristus
pripustil, de je bila odperta Njegova stran,
de nam je odpert vhod do serca Njegoviga;
zakaj nekako bolj čudno, kakor drugod, se

88

sveti v tem Božjim sercu dobrota in milost,
modrost in vsigamogočnost, pravičnost in lju¬
bezen Božja. Zato je premišljevanje svetiga
terpljenja vsakimu koristno, tudi nar večjimu
grešniku; zakaj kolikor večji so njegove hu¬
dobije, toliko bolj je pomoči potreben. Za
take pa, pravi sveti Avguštin, ni boljšiga,
kakor spomin na rane Jezusa Kristusa. Pri-
bežališe za serne, pravi prerok, je skala;
tistim pa, kteri pod težo svojih pregreh zdi¬
hujejo, ni odperto drugo pribežališe, kakor
spoke te skale, ktero je Božja pravica za¬
voljo nas prebodla in iz ktere teče voda živ¬
ljenja, ki vse madeže grehov izpira, ki ogenj
hudih nagnjenj zaduši. Kdo bo tedej dvomil,
de bi premišljevanje tega svetiga terpljenja
koristno ne bilo ?

5. Vsi svetniki so radi v teh duhovnih
vajah svetosti si iskali in jo tudi zadobili;
posebno pa veliki učenik sveti Bernard,
ki je vse svoje življenje premišljeval britko
terpljenje Jezusa Kristusa, ter je ravno v
tem toliko čudopolno svetost dosegel. Zato
tudi od tega sam takole piše: „Od začetka
svojiga spreobernjenja sim si vedno v zaslu-
ženje, kteriga mi je pomanjkovalo, iz britkost
in težav svojiga Božjiga Zveličarja nabiral
šopek mire, kteriga sim si na svoje persi

39

položil. In ta šopek sim si nabiral iz rev-
šine Deteta Jezusa; iz truda in težave Njego¬
vih pridig in potov; iz ponočniga čuvanja v
s. molitvi Njegovi; iz skušnjav, kadar se je
postil v pušavi; iz britkih solza Njegovih,
ktere je za nas točil; in iz vsih nevarnost,
izdajanj, zaničevanj, zasramovanj, gajžljanj
— iz vsiga, kar je terpel za naše zveličanje.
To premišljevanje sim imenoval svojo modrost,
učenost in bogastvo, zaklad neskončniga za-
služenja. Iz tega si zajemam včasih britko
pijačo, včasih nar ljubeznjivši tolažilo; to
me v brhkostih podpira, v veselji berzda,
ter me po kraljevi poti tega življenja med
žalostjo in veseljem varno vodi, in odžene
vse hudo, karkoli mi proti. To mi potolaži
sodnika sveta, pred kterim trepetajo nebeške
moči, ter mi ga kaže miliga in pa ponižniga.
Zato imam to vedno na svojim jeziku, ka¬
kor veste, in vedno v svojim sercu, kakor
Bog ve, in, kakor se vidi, tudi vedno pi¬
šem od tega. V tem je nar vikši modrost:
Spoznati Jezusa in njega križaniga“.

Tako govori spet na drugim kraji ta
ljubeznjivi cerkveni učenik, ko pravi: „Kar-
koli mi pomanjkuje, to vse dobim in vzamem
v Jezusovim sercu, ktero je prenapolnjeno
z usmiljenjem Božjim, ktero je tudi vedno

40

odperto; zakaj roke in noge so Mu odperli,
stran so Mu s sulico odperli, in iz teh spok
zamorem izserkati med iz skale, olje iz nar
teršiga pečevja; zares iz nar teršiga; terdiga,
ker je toliko zaničevanj in zasramovanj, ter¬
šiga, ker je toliko ran prestalo; nar teršiga
pa, ker se tako grozovitne smerti ni ustrašilo!“

6. Tudi pripoveduje ravno ta s. Bernard
od ene device, ki je takrat živela, in s po¬
sebno pobožnostjo britko terpljenje Božjiga
Zveličarja premišljevala, ter se je zraven
večkrat prekrižala — de, ko je po njeni
smerti vse njeno telo strohnelo, je ostal ne-
strohnjen perst, s kterim seje  križala. Tako
tudi beremo od druziga svetnika, ki je ne-
prenehama premišljeval Kristusovo terpljenje,
de so v njegove persi čudno podobo križa
vtisnjeno najdli. Tako je s. Frančišk vedno
imel pred očmi to britko terpljenje, in naš
Odrešenik ga je toliko sebi podobniga storil,
de je njegovim rokam in nogam in persiin
rane vtisnil, s kterimi je bilo ozaljšano Nje¬
govo lastno telo, kakor z znamnjem svete
zmage.

Iz teh zgledov pač lahko vidimo, de
stanovitno premišljevanje britkiga terpljenja
Jezusa Kristusa človeka k toliki stopnji po-
polnamosti pripelja, de postane Božjimu Sinu

41

nekako enak ne le po duhu, ampak celo s
častitljivim znamnjem svete zmage na telesu
zaznamnjan. 0 kako koristno je torej pre¬
mišljevanje Jezusoviga terpljenja!

2. Kako moramo premišljevati Jezusovo
terpljcnjc, de ne bo razsvetljen le um, de
bo tudi ginjeno serce in pa volja?

Terpljenje Jezusa Kristusa moramo pre¬
mišljevati po vsi h njegovih okolišinah.
Dobro namreč moramo pomisliti:

1. Kdo terpi?

Moj Bog,  ki je iz ljubezni do mene
na svet prišel, človek postal; moj Odre¬
šenik,  ki me je zastonj, iz gole ljubezni
in usmiljenja odrešil greha, hudiča in večniga
pogubljenja. Svojo Rešnjo Kri mi je zapu¬
stil v s. zakramentih, de bi mi tudi prihodnje
pregrehe moje ne škodovale. On je moj
vedni priprošnik  pri nebeškim Očetu.

Moj Gospod, moj Kralj  je iz lju¬
bezni do mene se vjeti, zvezati, križati dal;
On terpi toliko zaničevanja, toliko zasramo¬
vanja, toliko tepenja, je kakor norec za¬
pij e van!

Dobri pastir,  ki je iskal tri in tri¬
deset let zgubljeno ovco, ter jo na svoje

42

rame zadel, je zdaj s težo križa obložen;
nedolžno Jagnje raztergano od volkov!

Moj nar b olj ši prij at el, kije svojo
kri za me prelil, svoje neskončne zaklade
mi zapustil, svoje življenje za-ine dal, v nar
svetejšim zakramentu svoje lastno meso in
kri mi v dušni živež ponudil, ki mi vedno
tako dobro hoče in želi ... On je toliko
zaničevan, On toliko terpi!

Moj nar ljubeznjivši Oče,  ki me
tako serčno ljubi, tako ljubo sprejema, toliko
in tako po očetovsko za-me skerbi; ki mi
večno zveličanje v dedšino deli; ž Njim tako
delajo. Ali mar ne bo jokalo moje serce?

Moj preljubi ženin,  ki se z mojo
dušo na večno zaroči, ki je zavoljo mene
nebesa zapustil, v to solzno dolino prišel, le
de bi me prav ljubil; ki Ga nobena težava,
nobeno zaničevanje od mene ne odverne; ki
je svoje serce le iz ljubezni do mene s sulico
dal prebosti, i. t. d., ta moj preljubi Ženin
toliko terpi, je toliko preganjan!

Ce kaki prijatel kaj terpi, se mi smili,
ali mar z Jezusam, svojim nar boljšim pri-
jatlam, ne bom nobeniga usmiljenja imel?

Kadar umira oče, se ne da potolažiti
dobro dete. Jezus, moj nar ljubeznjivši Oče,
umira na križi; in to mi ne bo v serce seglo?

43

v

Kakšen otrok sim? — Ce ženin v nesrečo
pade, kako žaluje nevesta njegova? Jezus,
moj preljubi Ženin, je celo v smert peljan,
slečen, na križ perbit! Ali to mene nič ne
zadeva? Kadar hudodelnika peljajo v smert,
obudi sočutje, in moje serce je merzlo, ne¬
občutljivo, kadar mojiga Očeta, mojiga Od¬
rešenika, mojiga Ženina peljajo v smert na
križi? To je zvijača peklenska: Veliko krist¬
janov posluša in gleda terpljenje Jezusovo,
kakor prigodbo, ki jim je malo mar; zane¬
marjajo to nar svetejši skrivnost, v kteri je
njihovo zveličanje zapopadeno. O ljubi krist¬
jan! tebi to velja; za te terpi tvoj Jezus;
tvoj Odrešenik, tvoj Oče je On, ki terpi! —•

2. Kaj terpi Jezus?

Nar večji revšino, od vsili zapušen, brez
vse tolažbe, celo od nebes zapušen. Uboga
sirota ima usmiljenje; zakaj? nobeniga nima,
samo je, zapušeno je.

Jezus terpi nar večji zaničevanje  in
zasramovanje; Božja natura, Njegovo veliča¬
stvo je zaničevano; on, neskončna svetost, je
za grešnika spoznan; neskončna pravica, ka¬
kor hudodelnik; podoba vsih čednost, kakor
požrešnik; ženin vsih duš, kakor zapeljivec; on,
neskončna modrost, je kakor norec zaničevan.

44

Gospod je prodan, nedolžnost obsojena,
ljubezen zaničevana! Jezus je terpel nar
hujši bolečine  na svojim telesu: lakoto in
žejo, vročino in mraz, udarce in ternje.
V časnih rečeh je torej terpel, na svoji časti,
na zdravji, lepoti, na duši in telesu, z eno
besedo, na vsim je terpel. Bilje  zares mož
bolečin, ki je vse preterpel. Nar hujši bole¬
čino mu je delala nehvaležnost  ljudi, ki
Njegove ljubezni spoznati, Njegoviga terpljenja
v prid oberniti niso hotli; zato , jih bo toliko
pogubljenih na večno; kakor de bi Jezus ter¬
pel ne bil, akoravno je vso svojo drago kri
prelil, in bi zato se vsi lahko zveličali. Pre¬
misli, o človek! greh,  napuh, lakomnost,
nečistost, sovraštvo, jezo i. t. d.; te bolečine
nar bolj terpinčijo Jezusa. Dokler torej greha
ne sovražiš, ne opustiš, tako dolgo terpinčiš
Jezusovo serce. Dobro premisli! —

3. Kako terpi Jezus?

Nedolžno!  Nobeniga, tudi nar manj-
šiga greha ni storil, in martran je, kakor
nar večji grešnik. Če kaznujejo hudodelnika,
ki je poln hudobij, je prav. Zaslužil je.
Divja zver se nam smili, če jo kdo terpinči;
nedolžna je; z nedolžnim Jezusam pa, kdo
ima usmiljenje? O ljubeznjivi Jezus! zakaj

45

bi Te zaničeval? Zakaj bi Te za Tvojo lju¬
bezen terpinčil? Kaj si ini pa žaliga storil?
Kaj si mi hudiga napravil?

Kako še Jezusterpi? Z nar večji po-
terpežljivostjo.  Tih je pri vsim britkim
terpljenji; z nar večji ponižnostjo in
pa krotkostjo:  Ne ustavlja se, ne zani¬
čuje, ne preklinja svojih sovražnikov, te-
muč milostljiv, ljubeznjiv je ž njimi, moli
za nje.

4. Za koga in zakaj terpi Jezus?

Za vse ljudi, ki so bili, ki so zdaj in
še bodo kdaj; za vse skup, in za vsaciga
posebej; tako, ko bi bil jest sam na tem
svetu, bi bil vse samo za-me terpel, kakor
pravi s. apostelj Pavel: „Ljubil me je in je
sebe za-me daroval“.

Terpel je za svoje prijatle in sovraž¬
nike, tudi za nje, ki so Ga perbili na križ.
Premisli to, o moj kristjan! to tebe zadeva,
se za te godi. Zakaj ? Iz ljubezni do mene
terpi Jezus. Na svoji duši terpi, ker je bila
moja duša z greham ranjena, zgubljena zato!
Iz ljubezni do mene je tako ponižan, tako
zaničevan, ker sim jest tako napuhnjen. Za¬
voljo mene je tako reven, zapušen, ker sim
jest tako lakomen časniga. Zavoljo mene

46

je tako poln ran in bolečin, ker sim jest tako
posveten, tako mehkužen! Zavoljo mene terpi,
de bi bil moj dolg zbrisan, de bi jest gnado
zadobil pri Bogu, se v čednostih vadil.
Zavoljo mene, de bi me iz sužnosti satanske
rešil, terpi Jezus. Terpel je toliko, de bi
vender spoznal Njegovo ljubezen! Premisli,
ko bi kdo roko si odsekati dal, de bi tebe s
tem smerti odrešil, kaj bi ti temu človeku
storil? Ali bi ga mar zaničeval, mu še drugo
roko odsekal? In oh! svojiga Zveličarja tako
lahkomišljeno zaničuješ, ko je toliko terpel,
de te je rešil večniga pogubljenja ? Kaj sto¬
riš iz ljubezni do Njega? Kaj terpiš iz lju¬
bezni do Njega?

5. Od koga terpi Jezus?

Od vsih ljudi, od judov in ajdov, du¬
hovnov in sodnikov, od velicih in malih —
od vsih je zaničevan. Od tistih mora Jezus
terpeti, ktere je toliko ljubil, ktere je rešit
prišel. Greh, napuh, lakomnost, nečistost
i. t. d., so orodje terpljenja. Tedej sim tudi
jest med derhalijo, ki Jezusa terpinči! Oh
kolikokrat sim iz napuha, v nečistosti, v jezi
i. t. d. svoje oči in ušesa, svoj jezik, svoje
roke in noge vzdignil zoper Jezusa! To je v
zahvalo za Njegovo veliko ljubezen!

4 ?

6. Kje terpi Jezus?

V Jeruzalemskim mestu, kjer so bile
zbrane vse ljudstva, de je očitno,  od vsili
ljudstev zaničevan, zasramovan in pogubljen.

7. Kdaj terpi Jezus?

Še danes! Še danes je dosti grešnikov,
ki Jezusa do smerti preganjajo; še danes se
uganjajo tiste hudobije, zavoljo kterih je Je¬
zus terpeti mogel. Kakor Jezusova ljubezen
nikdar ne jenja, tako nas tudi danes še ljubi;
danes še odrešuje: saj vsaki dan zavživamo
zaklade Njegoviga terpljenja v s. zakramentih,
pri daritvi s. maše. Ravno tako pa tudi hu¬
dobija ljudi še ne jenja. Se vsaki dan je
Jezus zaničevan, kakor pred osemnajst sto
leti. Nikar si torej ne misli terpljenja Jezusa
Kristusa že davno pretekliga, že starodavno
nekdanjiga. Njegovo terpljenje je še vedno
pričujoče.

To so okolišine, v kterih boš bolj na¬
tanko spoznal Jezusovo terpljenje, in boš
sočutje obudil v svojim sercu.

4S

3. K kakšnim svetim željam, k kakšnima
sklepu bo posebno nagnjeno serce in tudi
volja pri premišljevanji Jezusoviga terp-
ljenja!

v

Ce na tanko  premišljuješ terpljenje
našiga Gospoda Jezusa Kristusa, bo tvoje
serce in tvoja volja posebno k naslednjim
svetim željam in sklepu nagnjeno:

1. K serčnimu sočutju nad terpljenjem Go¬
spodovim.

Kristus Jezus, nas uče svetniki, je pre¬
stal nar hujši terpljenje, nar hujši bolečine,
kakoršne je le kdo na tem svetu kdaj prestal
in prestati zamogel. Terpel je na svojim
telesu;  zakaj noben del Njegoviga telesa
ni bil prost nar hujših bolečin. „0 d nog
do glave ni bilo zdraviga na Njem“,
pravi prerok. Noge in roke so prebite, gla¬
va s ternjem vsa nabodena, obraz s pljunki
omadežan, s pestmi je razbit, vse telo je z
ranami obdano! Tudi na svoji duši  je ter¬
pel nar hujši bolečine. Ako ravno Sin Božji,
je človeško naturo sklenil z Božjo peršono,
je vender britkosti terpljenja občutil, kakor
de bi se ne bilo zgodilo to zedinjenje. K
temu, de je bila bolečina še hujši, je bil

49

zapušen, oropan vsiga tolažila. Zato je
zdihoval na križi viseč: „Moj Bog, moj
Bog, zakaj si me zapustil?^  Ne od
zemlje ne od nebes ni bilo zanj nobeniga
tolažila. Ne le od svojih učencev in prijat-
lov, ampak celo od svojiga lastniga Očeta je
bil zapušen. Tako velika je bila britkost
bolečin, de so ga na Oljski gori pri misli na
tiste obšle smertne težave in je kervav pot
potil. Noben bi ne bil obstal brez posebniga
čudeža pri toliki britkosti. K temu Mu je
bilo vedno pred očmi, in nove težave Mu je
delalo: velikost in hudobija vsih pregreh,
storjenih od začetka noter do konca sveta,
velikost Božjiga razžaljenja, nesrečno pa
večno pogubljenje toliko duš, nehvaležnost
toliko ljudi, za ktere je iz lastniga zadolženja
zgubljeno vse Njegovo britko terpljenje, za
ktere je tekla Njegova Rešnja Kri, ne v
zveličanje, ampak v pogubljenje. — Če to
vse na tanko  premisliš, in se spomniš,
de On, ki to in pa toliko terpi, je Sin Božji,
in de tudi za tebe iz gole ljubezni terpi; ali
bi ne bilo zares kamnito tvoje serce, ko bi
nobeniga sočutja ne občutilo? Zemlja se trese,
skale pokajo, grobovi se odperajo in ... .
ti bi bil neobčutljiv? Če torej premišljuješ,
kako se Jezus za te kervavo poti, in tvoji

Getzemani. 3

50

grehi so Mu ta kervavi pot napravili, boš iz
teh Njegovih bolečin sam občutil bolečine, ž
Njim boš terpel tudi ti, in tvoje serce bo v
tem sočutji zdihniti moglo: O moj Jezus! kaj
Ti zame terpiš! O de bi mogel deliti s Teboj
Tvoje bolečine, terpeti s Teboj! O ubogi
Zveličar, meni je hudo, de zavoljo mojih
grehov — za me toliko terpiš! Smiliš se mi;
naj tudi jest nosim Tvoje terpljenje, sej je
prav za prav moje!

2. Boš sam osramoten.

Spoznaš, de ti si kriv vsiga tega
terpljenja,  pa vidiš zraven svojo lastno
mehkužnost,  s ktero se vedno braniš, le
količkaj za Jezusa terpeti. Ce se spomniš,
kako je Jezus zavoljo tvoje nesramnosti raz¬
tepen, gajžlan, kako pa ti svoje telo lepotičiš,
mehkužiš, mu strežeš, kakor le veš in pa
znaš, ali te ne bo sam pred teboj sram, in
serce te bo sililo zdihniti: Ti, o moj Jezus!
si nedolžen, pa toliko terpiš; jest pa ves za¬
dolžen, pa nič nočem terpeti! Skor si ne
upam, Tebe pogledati!

3. Kes In stud nad tvojimi grehi bo v
» tvojim sercu.

Ne tolovaji in briči, ampak prav za
prav grehi vsiga sveta, torej tudi tvoji, so

51

Jezusa raztepli, so krivi tega terpljenja.
Greh je tedej tista pošast, ktera je telo Go¬
spodovo raztergala, in z vsakim smertnim
greham je Jezus vnovič križan, in vse Nje¬
govo terpljenje nekako ponovljeno. Ge pre¬
mišljuješ pri ternjevim kronanji, de tvoja
svojeglavnost, tvoj napuh in tvoje nesramne
želje so grozovitno ternje, ktero ti sam zaba¬
daš v presveto glavo svojiga Zveličarja in Ga
tako prestrašno terpinčiš, ali ne bo ginjeno
tvoje serce? ali ne boš nekako sveto sovražil
teh hudobij ? Ali se ti ne bo gnjusilo nad
tem, in svojimu Odrešeniku boš za gotovo
obljubil: Milost, o moj Jezus, milost! zani¬
čujem, prekolnem te pregrehe, ki so tvoje
sveto obličje ranile, mu sekale tolike bolečine!
tej, o Gospod! iz vsiga svojiga serca ob¬
žalujem vse svoje pregrehe!

4. Bo občudovalo tvoje serce velikost modro¬
sti, dobrote in ljubezni Božje pri terpljenji
Gospodovim in molil Ga boš.

Ali mar ni zares to prečudno, ko je bilo
po storjenim grehu človeku nemogoče se re¬
šiti, se zveličati, je modrost Božja znajdla
pomoč, človeka rešiti večniga pogubljenja,
v tem, de je Bog svojiga edinorojeniga Sina
na ta svet poslal? In, ali ni spet ravno tako

3*

52

prečudno, de je ta Sin Božji, kralj nebes in
zemlje, zapustil sedež svojiga Očeta, zapu¬
stil svoje veličastvo, ter je prišel v to solzno
dolino, de bi zavoljo revniga červa te zemlje
sam sebe na križ perbiti dal! In če premi¬
šljuješ, kako je tvoj Zveličar med zasramo¬
vanjem in zaničevanjem vsiga ljudstva v
britko smert peljan, ali ne boš z začudenjem
zaklical: Kaj, o Gospod! Ti hočem dati za to,
kar si mi vse storil! Ali je mogoče: Bog
je v smert peljan, de sim rešen jest, ubogi
grešnik! O prečudna ljubezen mojiga Boga!
v ponižnosti Te molim; kako Ti zamorem,
kako Ti smem le en trenutek svojo službo
odreči?!

5. Zahvala in hvala Boga zavoljo tolike do¬
brote se bo obudila v tvojim sercu.

Kaj nam zamore nebeški Oče več dati,
ko nam je dal svojiga edinorojeniga, prelju-
beznjiviga Sina? Kaj nam zamore Zveličar
sam še več dati, ko je vso svojo Rešnjo Kri
prelil že za nas, ko je dal svoje življenje za
nas? Hvaležno je naše serce njemu, ki nam
kako dobroto skaže, nam kaj daruje, če je
tudi še tako malo; in mar naše serce ne bo
polno hvaležnosti, ko nam je Jezus vse gnade,
sam sebe podal; ko nas je s svojo lastno

53

Kervijo strašne sužnosti satanove rešil, nam
nebesa odperl, nam vse nebeške dobrote, in
nebeško veličastvo zaslužil? Kdo bo premiš¬
ljeval Jezusa, kako je prišel na goro Kal¬
varijo, se je radovoljno celo oblačil oropati dal,
pred križ pokleknil, ga objel in kuševal, se
prostovoljnozanas grešnike na terdi
križ razpel,  se na rokah in nogah grozo¬
vito na njega perbiti dal; kdo, pravim, bo
to premišljeval in ne bo nar serčnejši zahvale
občutil, če se spomni: Jest, jest nesrečni

zaslužim to sinert na križi, pa Jezus vzame
moje dolge prostovoljno na se! Kdo ne bo
pri tem poln hvale in zahvale, če to ljube¬
zen premišljuje? In kdo ne bo zdihnil pri
tem: Bodi hvaljen in češen moj Zveličar
Jezus Kristus, ki se iz ljubezni do mene, nar
ubožniši stvari, nar grozovitniši smerti nisi
bal, de bi le mene večne smerti rešil! O
hvala in zahvala na vekomaj. Amen.

6. Bo serce vneto v ljubezni do Boga, ki nas
je popred ljubil in toliko ljubil.

Ljubezen rodi in vname ljubezen. Zato
pravi s. Katarina Sienska: „Kdor se čuti
ljubljen iga, ne more drugač, kakor
de mora ljubiti“.  Mi pa vidimo ljubezen
v Kervi križaniga Jezusa na lesu s. križa

54

le za nas teči. Iz te neizrečene ljubezni za¬
jemamo tudi mi ljubezen. Zato pravi Kristus:
„Ko bom povzdignjen na križ, bom vse nase
vlekel“; s čim drugim, kakor z nepremag¬
ljivo močjo sv. ljubezni? Nobeden torej brit—
kiga terpljenja Jezusa Kristusa premišljevati
ni v stanu, de bi ne bil serčno vnet od
ljubezni do Njega.  Kdo bo gledal Jezusa
na križi, med nebam in zemljo, z razpetimi ro¬
kami, kakor de bi nas Jjubeznjivo objeti, na
svoje serce pritisniti hotel, de bi z nami v svoji
Kervi se zedinil: in bo merzel — brez vse
ljubezni? Ali ne bo sleherni vnet, vžgan od
ognja ljubezni, ki proti njemu puhti iz Jezu¬
sovih ran; ali ne bo spet persiljen zdihniti k
svojimu Zveličarju: Ti me ljubiš, o Jezus!

Tvoje rane mi govore, vsaka kaplja Tvoje
kervi mi v sto in sto jezikih vedno ponavlja:
Ljubim te, ljubim te! In jest uboga stvar
bi te ne ljubil? Oh n a k! Od danes za
naprej Te hočem ljubiti, večno, ve¬
čno hočem s Teboj biti v ljubezni
zedinjen!

7. Boš z upanjem napolnjen.

Kaj vse pač smemo upati od Njega, ki
je sam sebe za nas dal! S prelito Kervijo na
križi je vse umirjeno v nebesih in na zemlji

55

in s svojo Kervijo nas je Jezus od¬
rešil, in za odpušenje naših grehov
je dal drago bogastvo svoje gnade,
pravi s. pismo. Po pravici stavimo vse za¬
upanje na to sveto ttešnjo Kri. S. Avguštin
pravi:  „V  ti Kervi počiva vse moje

upanje". Zato zakliče s. Bernard: „Veliko
sim grešil, hudo me vest peče; vender imam
upanje; zakaj spomnim se svetih ran svojiga
Zveličarja". Če si torej še tako velik greš¬
nik, če ti je pa vsa resnica, se poboljšati,
nekako gotovo — sveto — prederzno — smeš
zaupati na rane Kristusove, na Njegovo sv.
Rešnjo Kri. Oškropljen s to Kervijo je bil
opravičen razbojnik na križi. Če pomisliš:
Edina kaplja te Kervi je zadosti, rešiti ves
svet; če pomisliš: Tudi za-me je tekla ta
Kri, ali mar ne boš, v sredi svoje revšine,
vender le poln zaupanja na to sveto Rešnjo
Ki'i? O gotovo. Tudi iz tvojiga serca se
bodo vzdignile tolažbe polne besede s. Mag¬
dalene Paciške, ki pravi: „Qh, kaj bom po¬
čela, ko boš prišel sodit? S sveto Kervijo
se bom oblila in polna ponižnosti bom k Tebi
zdihovala: Ne glej, o sodnik! gerdo-
hije mojih pregreh, temuč glej za-
služenje te drage Kervi!  Terdno se

56

zanesem, de zavoljo te Kervi bom gnado
zadobila pred Tvojim sodnjim stolam“.

8. Darovanje samiga sebe.

Ljubezen sili k darovanju, sama sebe
daruje. Zato je naš Zveličar, ki nas je nar
bolj ljubil, sam sebe daroval za nas na
lesu s. križa.  Če tedaj Jezusa ljubimo,
se Mu bomo darovali, in kolikor čistejši,
kolikor bolj popolnama je naša ljubezen do
Njega, toliko čistejši, toliko bolj popolnama
bo tudi naša daritev. Bog pa tirja od nas,
de bi Ga ljubili iz vsiga serca, iz vse
svoje duše, iz vse svoje moči;  zato
Mu moramo tudi darovati vse svoje serce,
vso svojo dušo, vse svoje telesne in dušne
moči. Kdo bi pač premišljeval, kako je Je¬
zus iz ljubezni do nas svoje življenje v nar
strašnejšim terpljenji daroval, do zadnje kaplje
vso svojo Kri prelil, in ne bo tudi priprav¬
ljen, iz ljubezni do Jezusa kaj preterpeti,
celo serce v službo Njegovo posvetiti, in ko
bi bilo treba in bi On tirjal, tudi svoje živ¬
ljenje za Njega darovati? Če torej ti pre¬
mišljuješ Jezusa križaniga, gledaš Njegovo
bledo obličje, Njegovo zamerlo oko; vidiš,
kako nagne svojo glavo in umerje iz ljubezni
do tebe, se ne moreš več zderžati, premagan

5 ?

od tolike ljubezni, de bi ne padel pred križ
in zdihnil iz dna svojiga serca: O Jezus, iz
ljubezni do mene Ti umerješ, tudi jest hočem
Tebi darovati svoje serce, z dušo in s tele-
sam se Tebi ves dam; pripravljen sim iz lju¬
bezni do Tebe tudi svoje življenje darovati.
O Jezus! Ti si moj, jest pa Tvoj!
Vzemi me v dopadljivi dar!

9. Posnemanje Jezusovih čednost.

Beseda miče, zgled pa vleče. Nikjer
ne najdemo Jezusovih čednost lepših, veli-
častniših, bolj popolnama, kakor ravno v
Njegovim s. terpljenji. Tam najdeš nar večji
ponižnost, darovavno ljubezen, zvesto pokor-
šino, nar večji poterpežljivost, čudopolno
krotkost, nepremakljivo stanovitnost, ljubezen
noter do smerti. Ni pa mogoče, če te čed¬
nosti premišljuješ, de bi ne bil vnet za njih
posnemanje. Kako bi zamogel biti napuh-
njen, po časti hrepeneti, ko vidiš svojiga
Zveličarja na križi zaničevaniga, med dvema
razbojnikama visečiga? Kako bi bil merzel,
nemil do svojiga bližnjiga, ko Kristus za nje
moli, ki so ga na križ perbili? Kako bi svoje-
glavno Božjim zapovedim se ustavljal, ko je
Gospod pokorn noter do smerti? Kako boš v
križih in nadlogah še nepoterpežljiv, na svoje

3**

58

sovražnike jezen ali serdit, ko vidiš Jezusa
v sredi nar večih britkost poterpežljiviga,
krotkiga kakor jagnje, ki ne odpre svojih ust
pred tem, ki ga v mesnico pelja? Kaj bi v
terpljenji tarnal in stokal, ko Jezus, zapušen
od neba in zemlje, celo od svojiga lastniga
Očeta, na križi visi? —

Vse te premišljevanja te bodo nagnile
k sklepu, posnemati svojiga Zveličarja v
Njegovih čednostih, in k Bogu boš zdihnil,
de bi ti pomagal k tem čednostim. Pri po¬
gledu križaniga Jezusa boš rekel: O nar

ljubeznjivši, pa zaničevani, moj križani; Jezus!
daj , de tudi jest nobene posvetne časti več
ne išem; naj tudi jest ljubim zaničevanje!
Ko boš vidil križaniga Jezusa vsiga oropa-
niga, boš prosil: O, zavoljo Tvoje velike
revšine, Te prosim, me uči, vse pozemeljsko
zaničevati, in se vsiga znebiti, kar bi me v
dobrim opoverati utegnilo! O sveto uboštvo,
bodi mi češeno! — In tako pri drugih čed¬
nostih.

V takih svetih željah, v takih sklepih
bo naše serce in bo tudi volja pri premišlje¬
vanji Jezusoviga terpljenja k dobrimu nagnjena
in okrepčana. To bo sad tega premišljevanja.

59

4. Raj se zamoremo naučiti v premišlje¬
vanji Jezusoviga terpljenjal

v

Ce po vsih okolišinah Jezusovo sveto
terpljenje premišljuješ, se boš naučil:

1. Kako gerd in hudoben mora biti greh,
ker je zavoljo greha Sin Božji toliko mogel
terpeti; pa tudi, kako zaničljiv, Bogu  zo¬
per  n mora biti greh, ker je svojiga lastniga,
edinorojeniga Sina v nar britkejši smert dal,
de bi le greh bil premagan, razdert!

2. Kako strašno, kako hudo mora biti
peklensko terpljenje, ker je Kristus v tako
veliko, globoko morje britkiga terpljenja se
pogrezniti mogel, le de bi nas rešil pekla!

3. Kako neizmerjena dobrota mora biti
gnada Božja in večno zveličanje, ktero je
Kristus tako drago odkupil, namreč s ceno
svoje liervi!

4. Kako draga, imenitna mora biti
duša človeška, ker je Kristus, Sin Božji, za¬
voljo nje se toliko ponižal, je toliko terpei,
svojo drago Kri do zadnje kaplje za njo
le prelil!

5. Kako velika je dobrota, ljubezen in
milost Božja, ker je Kristus, naš Gospod,
toliko terpei za nas, ko smo še Njegovi so¬
vražniki bili!

6. Kako ojstro, kako pravično bo Go-

60

spod Bog ravnal z grešnikam, ko ga bo
zavoljo njegovih lastnih pregreh sodil, ko ni
prizanesel svojimu edinorojenimu Sinu, ki je
bil le s ptujimi pregrehami obložen! Ce se to
godi na zelenim lesu, kaj bo še le s
suhim se godilo?

7.  Kaj bi človek zavoljo lastniga zve¬
ličanja vse mogel storiti, terpeti, kako poter-
pežljiv v britkostih biti, ko je Sin Božji za
zveličanje družili toliko storil, tako poter-
pežljivo terpel?

8.  Kako nespametno je, de se branimo
zavoljo Boga ali svojiga bližnjiga iz pokoršine
kaj storiti, kaj terpeti, če pokoršino Sinu Bo-
žjiga premišljujemo!

9. Kako terdo mora biti serce človeka,
kteri zavoljo britkiga terpljenja Jezusa Kri¬
stusa nima nobeniga sočutja do Njega, in
nobene ljubezni!

10. Kako slep, neumen, terdovraten mora
biti grešnik, kteri misli, de bo v bogastvu,
v časti, v sladnosti in enaki mehkužnosti, po
svoji volji šel v nebesa, ko je vender večni
Sin Božji v svoje lastno veličastvo šel po
poti revšine, križev in nadlog!

Taki in tem enaki imenitni nauki se naj¬
dejo v premišljevanji britkiga terpljenja na-
šiga Gospoda Jezusa Kristusa.

61

5. Zgled za novince, kako se zamore terp-
ljcnje Kristusovo premišljevati?

Premišljevanje Kristnsoviga gajžlanja.

premisljjevaajm.

1. Postavi se v pričnjočnost Božjo.

O moj Jezus! pobožno pokleknem
pred Tvoj sveti križ, in kušnem v duhu
Tvoje svete rane.

Terdno verujem,  de nisi le okrog
mene, ampak tudi v sredi mojiga serca
pričujoč, ter gledaš na vse, kaj in kako
jest počenjam, kako se v tem premišlje¬
vanji zaderžim. V Tvoji pričujočnosti in v
pričo preblažene Device Marije in vsih ne¬
beških prebivavcev hočem jest zdaj to
premišljevanje pričeti. Tu na kolenih v
ponižnosti kleče Te molim svojiga Boga
in Gospoda.

2. Kes ali žalost.

O ljubeznjivi Zveličar! žal mi je,
de sim Te od svojiga zadnjiga premišlje¬
vanja do zdaj spet tolikrat razžalil, zlasti

62

s tem ... in tem grehani. Tudi mi
je žal, de sim tako slabo spolnoval sklep,
kteriga sim storil pri zadnjim premišljevanji
v pričo Tvojiga s. obličja in sim ga
spolnovati za terdno obljubil.

3. Z dihi jej k svetimu Duhu.

Pomagaj mi s svojo gnado, stoj mi
na strani, de zamorem spet v večji po-
češenje Tvoje, v zveličanje duše svoje
spet premišljevati. Pridi, o s. Duh, rasvetli
mi serce, vžgi me v pravi ljubezni, po-
terdi me v vsim dobrim; uči me Ti moliti,
dodeli mi gnado in duha prave molitve.
S. Jožef! s. Terezija! moji varili! poma¬
gajte mi, de si to uro pobožno v svoje
zveličanje obernem.

4. Branje.

„Na toje tedej Pilat Jezusa vzel
in gajžlal“.  Jan. 19, 1.

1. Spodobno zaderžanj e.

O moj gajžlani Zveličar! dodeli mi,
de tako pobožno  in spodobno, kakor
je le mogoče, to skrivnost premišljujem.

63

Dodeli, de se vsiga raztresenja ognem in
sim popolnama pazljiv. Pri teh zbra¬
nih besedah se zdaj hočem neko¬
liko pomuditi.

2. Vprašanja.

O duša moja! premisli: Kdo je ta

Jezus, ki je tako grozovito tepen?  Bog
nebes in zemlje. Moj Bog,  ki je iz lju¬
bezni do mene na ta svet prišel, de bi me
greha odrešil. Moj nar višji kralj  je,
ki ima vso oblast v nebesih in na zemlji, ki
z edino besedo vse svoje sovražnike pokon¬
čati zamore. Dobri pastir  je, ki v bole¬
činah in ranah me iše zgubljeno ovco. M oj
ljubi Oče je, moj p er vi prijat el, moj
ženin.

Oh, glej: Kaj On terpi ?  O to stra¬
šno, to grozno gajžlanje, to zaničljivo slečenje
pred toliko ljudmi, in ti hudi, težki udarci!
Vse sveto telo je raztergano, s kervijo in
ranami obdano. Notranje terpi zasramovanje
in britke bolečine čez naše grehe, zunanje
nar strašnejši gajžlanje.

In kako On terpi?  Nedolžno;  le iz
ljubezni do mene. Tiho, ne odpre svojih ust,
molči kakor jagnje v mesnici, z nar večji
poterpežljivostjo.

64

Z« koga On vse to terpi?  Za vse
ljudi, za vsaciga grešnika, pa tudi posebej
za-me.

Zakaj terpi Jezus?  Zlasti za grehe
mesa, za vse naše mehkužnosti, lenobo,
nečistost, požrešnost, sladnost i. t. d.

Od koga toliko terpi?  Ne le od tolo¬
vajev; od vsaciga grešnika, in tudi od mene.
Jest sam sim tisti grozoviti tolovaj; z vsakim
greham gajžlam svojiga Jezusa.

Kje terpi Jezus?  Oh v Jeruzalemu,
pred vsim ljudstvam; pa tudi po vsim svetu,
kjer se toliko greši.

Kdaj?  O velikonočnim prazniku, kadar
je vse ljudstvo zbrano; pa tudi danes še; in
oh! kako dolgo še!

3. Vprašanje na-se.

O duša moja! premisli, kaj Jezus
za te terpi, in ali zamoreš zdaj reči: Jest
Kristusa nikoli ni sim gajžlal! Oh, ali
nisim velikrat že oskrunil svojiga telesa,
ki je tempelj svetiga Duha? Ali nisim
svoje duše z greham omadežal? Ali ne
živim morebiti še zdaj v kakim velikim
grehu? Ali sim morebiti celo v tacih gre¬
hih Telo in Kri Jezusovo nevredno spre-

65

jel in se tako pregrešil nad Njegovim
lastnim Telesam in Kervijo? Ali ne gaj-
žlam še vsaki dan svojiga Jezusa?

4. Sklep.

Ljubi moj Jezus! od zdaj za naprej
je moj terdni sklep storjen: Raji umreti,
kakor le še enkrat v svojim življenji tako
grešiti 5  tudi vsake priložnosti v greh se
hočem ogibati.

5. Svete želje.

(Sočutja:) O moj ljubeznjivi Jezus!
kdo ne bo s Teboj usmiljenja imel? Ker-
vave solze bi točil, ko premišljujem, koliko
Ti iz ljubezni do mene terpiš! (Sramo¬
vanja:)  Oh,  kako me mora biti sram,
ker sim jest kriv Tvojiga terpljenja! (Ke¬
sanja:)  Kesam se zavoljo vsili svojih
pregreh, zlasti tistih se kesam, ki sim jih
zoper sveto čistost storil; zaničujem, so¬
vražim jih iz vsiga svojiga serca! (Ču¬
denja  in  m olj  en  j a:) O moj Jezus!
le čuditi in spet čuditi se moram, ko
premišljujem Tvojo ljubezen. Na svoje
kolena padem pred steber, na kteriga so
Te privezali in ponižno Te molim! (Hva¬
ležnosti:)  1'avžentkrat se Ti zahvalim

66

za vse, kar si preterpel za-me; bodi če¬
sen, bodi hvaljen, na vekomej! Amen.
([Ljubezni:) Za naprej Te hočem serč-
nejši ljubiti. O ljubezen! zakaj Te nisirn
tako dolgo ljubil? (Zaupanje:)  Vender
upam, de me boš še sprejel, de me ne
boš zavergel zavoljo Svojiga grozovitniga
gajžlanja, zavoljo Svoje drage. Kervi,
ktero si tako obilno za me preliti hotel.
(Darovanja samiga sebe:)  Popol-
nama se Ti zdaj darujem; Tvoj hočem
biti zdaj in na večno! (Posnemanja:)
Tvojo krotkost, Tvojo poterpežljivost, Tvoje
sveto molčanje hočem posnemati, kadar¬
koli bom razžaljen. Daj mi k temu svojo
gnado. Amen.

6. Pomenek.

O moj nar ljubeznjivši Jezus! poln
zaupljivosti, kakor dete s svojim očetam,
kakor nevesta s svojim ženinam, govorim
zdaj s Teboj; saj Ti je znana vsa moja
revšina, vsa moja slabost. Nar bolj Ti
veš, kakšnih in kterih čednost mi manjka.
Ne glej mojiga uboštva. Saj mi ne smeš,
saj mi ne moreš nič odreči, sladki moj
Jezus! O nebeški Oče! naj poslušajo Tvoje
ušesa mene! Poglej svojiga edinorojeuiga

67

Sina, in spomni se, koliko je On iz lju¬
bezni do mene preterpel! O preblažena
Devica in Mati Marija! vzemi me tudi Ti
za svoje dete!

7. Darovanje.

Pa, o moj Bog! kako si jest upam,
govoriti tako zaupljivo, tako otročje, tako
ljubo? Koga Ti pač dati zamorem, de bi
bilo dopadljivo Tvojim očem? Darujem
Ti, o nebeški Oče! vse to, kar je moj
preljubi Zveličar pri tem s. gajžlanji za-me
terpeti mogel: vse udarce, ki so ga za¬
deli, vse kaplje Kervi, ki jo je prelil;
vse solze, ki jih je točil; vse molitve, ki
jih je med tem v svojim sercu opravil;
vse bolečine, ktere je preterpel; pa tudi
še bolečine Njegove presvete Matere, ktere
je med tem gajžlanjem občutila. Vse to
Ti darujem, zlasti za vse grehe nesram¬
nosti, ktere sim vse svoje življenje že
storil.

8. Molitev.

Ljubeznjivi Gospod in moj Bog! za¬
voljo bolečin polniga gajžlanja Tvojiga
ljubiga Sinu mi odpusti vse moje grehe!
Usmili se vsih tistih, ki slepi ne spoznajo

68

svojih pregreh, Te vsaki dan z grehi še
žalijo. Odverni od nas šibo Svoje ojstre
sodbe, in dodeli, de to sveto terpljenje
Tvojiga Božjiga Sina, našiga Zveličarja,
in tudi Njegova draga Kri nad nas nobe¬
nim zgubljena ne bo. Dodeli mi tudi še
to posebno gnado, de na tanko spolnujem
vse sklepe, ktere sim storil pri tem pre¬
mišljevanji. Poslednjič, o moj Bog! se
spomni še ubogih duš v vicah, in zavoljo
tako bogato pretekle Kervi pri gajžlanji
Svojiga Sina jih reši iz njihoviga terp-
ljenja. Amen.

1. Vprašanja čez premišljevanje.

1. Ali sim se skerbno pripravil na pre¬
mišljevanje, sim vsaki stavek premišljeno
prebral, ga dobro prevdaril?

2 .  Ali sim pred premišljevanjem s.
Duha pobožno na pomoč poklical, sim se
prav, skerbno v duhu zbral?

3. Sim med premišljevanjem se spodob¬
no zaderžal?

4. Ali sim v zato odločenim času, in po
postavljenim redu premišljeval? Ali nisim
zato odločeniga časa kaj prikrajšal?

69

5. Ali sim bil v duhu in v sercu
zbran ali prostovoljno rastresen?

6. Ali sim se v svetih željah, v du¬
hovnih pomenkih kaj vadil?

7 .  Ali sim kaj posebniga sklenil, kar
spolnovati hočem? In kakšen je sad tega
premišljevanja?

2. Posebni sklep.

Posebno še sklenem, de hočem za-
naprej, zlasti do prihodnjiga premišljevanja
svoje oči v pravi berzdi imeti, de ne pri¬
dejo nobene nečiste misli z mojim zadol-
ženjem v moje serce. Posebno tudi še
sklenem, zmeren biti v jedi in pijači; ker
požrešnost je velik vzrok nesramnosti, per-
pelja veliko skušnjav.

3. Zahvala.

Preljubi moj Zveličar! zahvalim se
Ti za vse gnade in svete navdihljeje,
ktere si mi v tem premišljevanji dodelil,
in zlasti zato, ker si moje serce nagnil
k ljubezni.

4. Darovanje.

Darujem Ti, o nebeški Oče! vse
razsvetljenja, vse gnade, vse sklepe, in

70

vse to premišljevanje, zedinjeno z molit¬
vami, zdihljeji in darovanjem ljubeznjiviga
Zveličarja našiga, ter Te prosim, dodeli
mi gnado, de na tanko spolnujem svoj
posebni sklep, kteriga sim storil pri tem
premišljevanji. Preblažena Devica in Mati
Marija! in vi, moji sveti varhi, prosite z
menoj Boga za to gnado. Amen.

5. Spominek.

V spominek si hočem zvoliti, in več¬
krat na to se spomniti: ^Grešniki so
na mojim herbtu kovali“.  Ps. 128.

Pri tem hočem vselej misliti: Jest

sam sim tisti grešnik, ki sim tako zme-
saril svojiga Zveličarja, ki Ga še zmirej
gajžlam, kadarkoli smertno grešim.

71

III. Od skušnjav, premišljeva¬
nje opustiti, in od pripomočkov
premagati te skušnjave.

1. Od skušnjav, premišljevanje opustiti.

Bilo je že rečeno, de ni koristnišiga,
kakor premišljevanje britkiga terpljenja na-
šiga Gospoda Jezusa Kristusa; zveličani
Albert celo pravi: Vse petke se ob suhim
kruhu postiti, moliti in celo do kervaviga se
gajžlati, pa ne velja toliko, kolikor edino do¬
bro vredeno premišljevanje Jezusoviga terp¬
ljenja. Zakaj pač to? Zato, ker post, mo¬
litev in gajžlanje ne gane serca tako močno
k pokori in k ljubezni, kakor premišljevanje
Jezusoviga terpljenja. Veliko jih je, ki ve¬
liko molijo, se ojstro postijo, pa so pri vsirn
tem napuhnjeni, lakomni, jezi podverženi.
Pa nemogoče je, de bi kdo terpljenje Jezusa
Kristusa resnobno premišljeval, zraven pa
živel hudobno, in bi k pokori, k sovraštvu
do greha, k ljubezni do Jezusa nagnjen ne
bil. Pa ravno zato si satan na vse mogoče

72

prizadeva, de bi odvernil ljudi od tega pre¬
mišljevanja. Satan prav dobro ve, de, če
človek nič več ne premišljuje, svojih pregreh
tudi prav ne spozna, nevarnost več ne vidi,
to je, duhovno oslepi. Zatorej stori, kakor
Filistejci Samsonu: oči so mu staknili; zakaj
dobro so vedili, de slep jim ne more dosti
škodovati. Satan tako na duhovno stakne
ljudem oči, to je, on jih omoti, de več ne
premišljujejo in tako pota v zveličanje ne
vidijo: potem počne ž njimi karkoli hoče.
Zato toliko greha na svetu, ker tudi ljudi
tako malo terpljenje Jezusa Kristusa in večne
resnice premišljuje. „Clovek, spomni se svo¬
jih poslednjih reči, in ne boš grešil vekomaj
ne!“ — V tem se zamorejo v tri verste lju¬
dje razdeliti.

1. Veliko njih je, ki nikoli ne mislijo
na Božje reči, tudi ne na svoje zveličanje;
žive slabši, kakor neumna žival, in svojimu
pogubljenju naproti hite.

2. Nekteri pobožni bi radi premišljevali,
pa kako? tega ne vedo; poskušajo, pa spet
opuste, ker prav še začeli niso. In za take
duše so te bukve namenjene, posebno pri¬
pravne.

3. Več njih je pa, ki premišljevati zna¬
jo, pa se hudobnimu duhu oplašiti dajo;

73

se ne premagajo, se boje maliga truda, ter
poslušajo navdajanje hudobniga duha. En
čas premišljujejo, pa opuste, pa spet za¬
čnejo, se ne derže nobeniga reda, nobeniga
praviga časa, ostanejo torej vedno, kjer so
bili od začetka. Se ve, de jih po tem takim
premišljevanje nič ne mika; celo gnjusi se
jim; še en čas vlečejo mlačno, zaspano, in
Bog jim svoje sladkosti in tolažila odtegne,
j ih  začne izpljevati, ker mlačnosti terpeti
ne more, in kmal kmal opuste vse pre¬
mišljevanje in reve se spet v grehe nazaj
pogreznejo.

Navadni izgovori, zakaj se ne premišljuje.

Nekteri menijo: Jest nimam časa
premišljevati, imam preveč dela, tudi
imam že tako dosti vsakdanjih ustnih
ali zunanjih molitev.  To vse utegne
včasih biti res; pa, o človek! ki celi Božji dan
delaš le za časno, ali res ne moreš dobiti
ene četertinke ure, de bi jo daroval svojimu
Zveličarju, de bi se ž Njim pogovarjal, ž
Njim veselil, ž Njim radoval? Premisli,
koliko trenutkov čez dan potratiš z nepotreb¬
nim zgovarjanjem! in ko bi te kdo po oprav¬
ljenih tvojih delih k bogati mizi povabil, ali
bi ne najdel časa zato? Lej! premišljevanje

4

74

je taka draga južina, pri kteri te želi Gospod
vsih gospodov s svojimi gnadami nasititi, pri
kteri ti ponuja nar sladkejši sadove svoje
ljubezni. Res je tudi navadna, ustna molitev,
dobro opravljena, res je dobra; pa notranja
molitev — premišljevanje — jo daleč preseže,
uče cerkveni učeniki. Zatorej premišljuj, če
ti je le količkaj mogoče, saj eno četertinko
ure vsaki dan, in pa nikar ne poslušaj za¬
peljivca, ki ti nastavlja razne opovere. Ko
bi se pa primerilo, de bi en dan zares ne
mogel premišljevati, ali bi ti bolezen branila,
ne bodi nepokojin zato, pa drugi dan spet
dalje premišljuj.

2 .  Veliko njih meni: jest bi rad pre¬
mišljeval, pa ne znam, ne vem, kako in pa
kaj. Tem in takim le tole povem: Derži se
napeljevanja, ki ga v dobrih bukvah najdeš,
pa bo šlo.

3. Drugi spet pravijo: Berem in vem,
kako je premišljevati, in tudi poskušam; pa ko
začnem, ne vem kej početi, le ena
dobra misel mi ne pride, nič ne opra¬
vim, sim le mlačen, le merzel.  — Vse
to utegne res biti. Pa zato še ne smeš pre¬
mišljevanja opustiti. Vsak začetek je težak.
Premišljevanje je delo drugim enako; dokler
se ga človek ne navadi, ni lahko, je težavno.

75

Tako pravi sama s. Terezija, de se ji je
zgodilo, de na skrivnost celo misliti ni mogla.
Potem je pa tudi molitev posebna gnada iz
nebes. Bog sam nas mora moliti učiti; zato
nam večkrat pokaže, de brez Njega nič ne
premoremo; pozneje bo že bolje. Torej serč-
nost kaj velja! Premisli: Ti moraš za enkrat
svoje moči napeti, de bo Bogu dopadlo, te
z gnadami napolniti.

Ko bi tudi nič ne opravil, le dalje
kleči, in če druziga ne moreš, zdihuj, je že
nekaj, za zdaj je zadosti. Stojiš tako rekoč
pred nebeškimi dur m i in^ terkaš; nikar ne
hodi preč, dokler ti tvoj Ženin, nebeški vra¬
tar, ne odpre. Dobro te sliši, tudi ve, kaj
želiš. Pripoveduje se to le: Dva meniha sta
skupaj romala. Priprosti mož jima je nosil
njune kernirje. Ko so na prenočevališe prišli,
poklekneta meniha in premišljujeta. Revni
spremljevavec si misli: O kako sim nesrečen,
ker nisim učen, in moliti prav ne znam, pre¬
mišljevati ne vem! Poklekne tudi on v ko¬
tiček, ter zdihne v svojim sercu: „Ljubi moj
Bog! lej, jest sim kakor neumna stvar, nič
ne znam, nič ne vem; rad hi tako premišljeval,
kakor ta dva mašnika, pa vem, de nič ne
opravim." In Bog je meniham v molitvi raz¬
odel, de molitev tega priprostiga moža Mu

4 *

76

je bolj dopadljiva, kakor njuna. — Bodi torej
miren, in ponižaj se pred Bogain! Ponižna
molitev Bogu nar bolj dopade. Ko bi imel nar
lepši misli, nar sladkejši tolažilo, pa bi za¬
voljo tega prevzeten bil in si mislil, de že
znaš dobro in prav moliti, bi bilo to Bogu
nedopadljivo, tebi pa škodljivo.

4. Ce občutiš v molitvi veliko su-
hoto, duhovno sušo ali gnjušenje,
celo grozo nad premišljevanjem,  bodi
vender le serčen. Skušnjavec si bo vse pri¬
zadeval, de bi ti le molitev pristudil. Več¬
krat bo, kakor po noči, v tvoji duši, in
temota bo obdajala tvojiga duha; mislil boš,
de si ves zapušen, de ni več tolažila za te,
ne boš vedil skorej ne kod in ne kam. Več¬
krat hoče satan dušo zmotiti. Postavi ji vse
stare hudobije prav živo pred oči,  ter ji
navdihuje, de ji ne bodo odpušene, so pre¬
velike; kaže celo obupanje, stori vest nepo-
kojno, če ravno je bila spoved čista; obudi
spet vse hude nagnjenja, ktere si je človek
mislil že davno zamorjene, kakor so: skuš¬
njave nečistosti, prevzetnosti, občutljivosti,
jeze in več tacih. S tem zbegana duša vča¬
sih celo opusti vso molitev, misleč: saj mi
nič ne pomaga, vse je zastonj, ne čutim,
nimam prave pobožnosti. In ravno to hoče

77

peklenski satan. — Pri vsim tem nikakor
premišljevanja opustiti ne smeš, in ko bi ga
še tako slabo opravil. Večkrat Bog take
skušnjave pripusti, ter ti svoje tolažila od¬
tegne morebiti, ker si za Njegove, že popred
ti podeljene gnade premalo maral, ali si se
v premišljevanji preslabo zaderžal, prosto¬
voljnih raztresen) premalo varoval, se v duhu
povzdigoval, napuhnjene misli pasel; ali si
morebiti svoje sklepe prelomil, ali svojima
spovedniku nisi bil dosti odkritoserčen i. t. d.
Včasih je pa tudi kazen Božja, ker si more¬
biti čez dan preveč nepotrebniga govoril, v
duhu bil premalo zbran, ali si celo prostovoljno
male grehe dopernesel. V vsim tem je taka
skušnja za te dobra, ter te opominja, de boš
zanaprej bolj previdin, bolj na tanko z gna-
dami delal. Bog te zato noče zavreči. On te
le malo kaznovati hoče, de Mu boš zana¬
prej bolj zvesto služil. Večkrat je pa vsa
taka merzlota in suhota poskušnja Božja,
celo znamnje, de Bog taki duši posebne gnade
pripravlja, in jo v molitvi više peljati hoče.
„Zato se dostikrat zgodi, pravi s. Frančišk
Salezi, de Bog novincam v duhovnim živ¬
ljenji sladkosti in tolažila daje, kakor tudi
matere malim otrokam sladčice dajo, pozneje
pa, ko nekoliko odrastejo, dobe otroci čer-

78

niga kruha.“ Tako Bog vabi duše s svojimi
sladkostmi, de zadobe veselje v notranji mo¬
litvi; zakaj ko bi jim preč od začetka brit—
kosti poslal, bi to molitev naglo opustile ali je
pa še začele ne. Pozneje pa jim te sladkosti
odvzame, de se uče Bogu služiti, ne z a-
voljoteh tolažil, teh sladkost, ampak
iz gole, čiste ljubezni.  Torej je molitev
v merzloti, v suhoti opravljena bolji, Bogu
dopadljivši, kakor je molitev polna nebeške
sladkosti, zato, ker se mora duša bolj tru¬
diti, bolj premagovati, in ker se tam kaže
večji ljubezen do Boga, kjer je terpljenje,
kakor pa tam, kjer je veselje. Molitev v
duhovni suhoti je Bogu dostikrat bolj dopad¬
ljiva, zato pravi spet s. Frančišk: „Kakor
so cveteče cvetlice lepši za oko, suhe pa
lepše in bolj diše; tako se mi zdi molitev v
pobožnosti lepši; molitev v suhoti pa ima moč¬
nejši, prijetniši dišavo pri Bogu.“

Molitev v suhoti ima tudi več zasluženja.
Spet pravi s. Frančišk: „Edini lot molitve v
terpljenji, v zapušenji, je več vreden, kakor
polni cent v veselji.“ Zakaj, kadar duša v
suhoti — sama sebi pripušena — moli, je
ona sama,  ki Gospodu daruje; v veselji,
v sladkosti pa je Bog,  ki duši daruje. Za¬
kaj, de imamo v molitvi tolažilo, veselje,

79

sladkosti, to ni naša reč, to je le dar Božji,
pri kterim mi nimamo nobeniga zasluženja,
za kar smo Mu le hvalo dolžni; čas merzlote,
čas suhote, to je čas, si zasluženja nabi¬
rati.

Potem pravi s. Frančišk: „Kakor čebele
pri oblačnim, neprijetnim vremenu sicer manj
medu dobe, kakor v jasnim, spomladanskim
dnevu, kadar so dalje in raji po cvetlicah,
pa zato toliko več mladine zarede v oblačnim
vremenu; ravno tako ima duša pri molitvi v
suhoti in zapušenji manj sladkosti, pa toliko
več zasluženja in sadu.“ Tudi svete duše
morajo skoz take skušnje, in kolikor bolj so
pobožne, toliko več dobe terpljenja, toliko
grenkejši zapušenje morajo prenesti.

S. Frančišk Salezi je bil od strašne
obupnosti nadleževan, tako de je neki dan,
ko si ni vedil nič več pomagati, pokleknil
pred podobo Matere Božje, ter jo milosti
prosil, in skušnjave so zginile. S. Angela
je bila od gerdih skušnjav zoper čistost nad-
legvana; hudobni duh jo je na vso moč s tem
terpinčil, vender ji nič škodovati ni mogel,
ni smel. S. Magdalena Paciška je bila pet
let, kakor v jami levov, to je, vsa zapušena
je vidila hudobne duhove krog sebe, ki so jo
kakor levi in tigri raztergati žugali. S. Te-

80

režija je v duhu vidila pekel in v peklu kraj
za-njo pripravljen, ko bi zvesto Bogu ne
služila.

v

Ce tedej Bog svojim svetnikam kaj ta-
ciga pripusti, de bi jih skušal, očistil, zakaj
hi se pač ti pritoževal, če si včasih za kra¬
tek čas, nekoliko zapušen ?

2. Pripomočki, te skušnjave premagati.

1. Če te pri premišljevanji merzlota
napada, si ves zapušen, ali ko skušnjavec
moti tvojo dušo, je pervi, nar boljši pripo¬
moček, de se pred Bogam ponižaš,  svojo
slabost, svojo revšino Njemu potožiš. Vse
poterpežljivo sprejmi, karkoli ti Bog pošlje,
in le premisli, če nisi sam kaj kriv tega.
Premisli, de nisi nobeniga tolažila zaslužit
pri Bogu, de ti torej ni nič dolžan, in rad
kaj poterpi iz ljubezni do Jezusa. „Gospod
je dal, Gospod je vzel, Njegovo ime naj bo
eešeno!“ Na nobeno vižo pa molitve opustiti
ne smeš. Zaničuj zvijače in zanke hudob-
niga duha; zakaj ves taki nepokoj, vsa ta
zmota je večidel od njega. Tvojo dušo bi
rad skalil, de bi jo lože vjel. Nasproti pa
vse svoje skušnjave otročje odkrij svojiinu
spovedniku; zakaj satan je na polovico že
premagan, de le ti razodeneš te skušnjave.

81

Nobena sramota, nobena boječnost te od tega
odverniti ne sme; zakaj nič hujšiga ni za
satana, kakor če vse na tanko poveš svojima
spovedniku. Potem pa tudi otročje slušaj,
kar ti spovednik reče. V vsim drugim se po-
polnama vdaj v voljo Božjo, ki bo gotovo
v tvoj prid vse obernil.

Se enkrat: Nikoli  in na nobeno vižo
ne smeš opustiti premišljevanja, razun ko bi
tvoje zdravje pri tem kaj terpelo. Pri tem se
umiruj, postavimo, ko bi te glava bolela ali
kaj taciga. Tudi takrat ne opusti premišlje¬
vanja, ko bi se tudi še kaj pregrešil, ali
bi svoj sklep prelomil; tako, de bi te sa¬
tan s tem motil, de si ne upaj zaupljivo se
z Bogam pogovarjati, de se pred poboljšati
moraš. Ne verjemi temu gerdimu šepetanju,
zakaj , kako hočeš, kako zamoreš bolji biti,
če opustiš premišljevanje, ki je nar bolji pri¬
pomoček praviga poboljšanja? In ali bi bil
mar boljši, ali bi imel manj greha, ko bi ene
dni čakal? Pred tem nas posebno s. Terezija
opominja. To bi bila lilimba, kriva poniž¬
nost,  ktera le veliko škoduje. Tudi ne raz¬
odevaj svojih notranjih težav nobenimu, ki
od teh reči nič ne ve, če ne, bo le še hujši.
Iši pri Bogu tolažila; vse človeške tolažbe
so puhle.

4**

82

2. Na poti premišljevanja bodi tedej
s e r č e n in samiga sebe p r e ni a g n j. Večkrat
kaže skušnjavec premišljevanj e grozno težavno,
de bi le dušo ostrašil pred tem; kakor hitro
pa za to nič ne maraš, zgine ves strah.
Molitev, ki se z nar večjim premagovanjem
začeti mora in je od začetka težavna, je več¬
krat gnade polna, in Gospod jo poslednjič
oblije z nebeškimi sladkostmi. Skoz vse te
zmotnjave, skoz vse temne skušnjave pelje
Bog dušo k nar lepšimu veselju, k serčnim
pogovoram ž Njim samim. Ne smemo tedej
serčnosti opustiti, če tudi so velike nasprot-
nosti. S. Terezija pravi: Edini trenutek, v
kterim je duši pripušeno, piti iz tega stu¬
denca nebeške radosti, sto in stokrat poverne
ves trud in težave poprejšuiga vojskovanja.
K velikim dobrotam se pride tudi le z veli¬
kim trudam. Večkrat Bog v enim trenutku
več gnad dodeli, kot bi si jih duša z dolgim
in dolgim trudam pridobiti zamogla. Zaupaj
torej na Boga, ki te naglo, ko nar manj na
to misliš, obilno z gnadami obdarovati za-
more.

Morebiti se bo kmalo tudi tebi djalo:
„Zima je preč, dež je jenjal, se je odtekel;
prikazale so se cvetlice v deželi; glas ger-
lice se je slišal; vstani, moja lepa, in pridi! K

83

(Vis. pes.) Kmalo morebiti te bo peljal Go¬
spod k tistimu zveličanimi! pokoju, od kteriga
poje nevesta: „Sedim v njegovi senci, po
kteri sim hrepenela, in njegov sad je sladek
mojimu gerlu.“ Vender pa tukej na zemlji ne
smemo upati popolnama mirniga pokoja; zakaj
dokler smo na tem svetu, se moramo voj¬
skovati, popolnama pokoj nas čaka še le tam
v nebesih.

3. Tako je tedej premišljevanje brit-
kiga terpljenja Jezusa Kristusa za vsaciga zve¬
ličavno, koristno; in zato piše pobožni Ludvik
Granaški: „Berž ko novi učenec Kristusov
jarm svojih pregreh od sebe verze, in je
perve potrebne stopinje v pobožno življenje
v kesanji in pokori že storil, naj se pelje v
premišljevanje terpljenja in smerti Jezusa Kri¬
stusa, de bo okusil, kako ljubeznjiv je Go¬
spod, in de pride pri ti sladki dušni hram
do tje, de bo zaničeval vse posvetne razve¬
seljevanja in nasitenje svojiga meseniga po-
želenja.“

Tedej nikar ne bežimo pred obličjem
svojiga Zveličarja, in nikar ne zapustimo
drušine svetnikov. Hodimo ž njimi do zmage
s. Križa, stopajmo naprej in zmiraj naprej,
de okusimo sad svetiga življenja. Nobeden
naj ne toži, de mu to nič ne pomaga. Ce si

84

grešnik, te bo groza pred grehara obdala,
ko boš vidil zavoljo greha Boga na križu
umirati. Ce si spokornik,  boš poterjen pri
pogledu nedolžniga jagnjeta, ki toliko terpi,
in lože boš terpel, lože se pokoril. Ce ho¬
češ sveto  živeti, najdeš tu nar bolj popoj-
nama čednosti, vse nar svetejši djanja. Ce
si pa popolnama,  boš posnemajoč v sveti
ljubezni Sina in Mater — ž Njima zedinjen.

Z eno besedo: Pobožni, vedni spomin
na terpljenje Jezusa Kristusa nas varuje vsiga
hudiga, nam dodeli vse dobro. Terpljenje
Jezusa Kristusa je po besedah s. Krizosto-
ma: „Bramba malim, učenik nevednim, mo¬
drost priprostim, mlek otrokam, živež mla¬
dosti, hrana odrašenim, škit slabim, zdravilo
bolnikam, pribežališe grešnikam, svet pra¬
vičnim, zaklad ubogim, zavetje nesrečnim
— pribežališe vsim, ki v nadlogah zdihujejo / 4
Ce hočeš torej, ljuba duša! vse v enim imaš
tukaj. Pojdi v to svetiše, napravi si lam
gnjezdo, enako čisti golobici v spokah ska¬
lovja. „Zleti gori k Njegovim nogam, pravi
s. Bernard, zleti gori k Njegovim rokam, in
poslednjič se zakleni v Njega sveto stran !“
Pridi in okusi, kako sladak je Gospod! Amen.

H. BEL.

Premišljevanja

britkiga terpljenja m smerti

laiifa ®q§jj>@4jl

JEZUSA KRISTUSA.

Razdeljene

v

jutranje in večerne premišljevanja

za vse

dni mesca.

ji^obožno in večkratno premišljevanje terpljenja
Jezusa Kristusa nas varuje vsiga lmdiga, nam dodeli vse
dobro, pridobi nam gnado za zdaj, večno slavo, in zveli¬
čanje za vekomaj. Zakaj sveto terpljenje Kristusovo so
vrata v zveličanje, gotova pomoč v nevarnostih, zdravilo
dušam, in pot v pravo življenje. 11

Pobožni Ludvik Granaški.

87

Priprava k premišljevanju Kri-
stusoviga terpljenja.

Križani Jezus do verne duše.

$%ešena duša! vzdigni svoje oči na
altar svetiga Križa, na kterim me vidiš
zaklaniga, in daj si dopovedati: Moj Oče
ni imel več nobeniga dopadajenja nad da¬
rovi grešniga človeka; de bi se mu pa
vender spodobna čast skazovala, zato sim
se ponudil jest v dar za darove tega
sveta. In — dobro premisli! kako sim
umreti hotel iz ljubezni in pokoršine 5 tale
križ ti to pove, akoravno mutast, pa prav
zgovoren. Uči se torej od Mene, ne po
svoji volji, ampak po volji Mojiga Očeta
delati, kakor sim jo jest spolnoval noter
do smerti na križi. Daruj Mu, kar ti je
nar drajši, svoje življenje. Pripni se z
Menoj na križ in bodi stanovitna, de na
njem z Menoj tudi ti svojo dušo zročiš
v roke mojiga Očeta.

88

Verna duša do Jezusa.

O Jezus! Ti duhovni ženin! priprav¬
ljen sim, iti za Teboj, kamorkoli hočeš.
Moje serčne želje so, de se v moje serce
in v moje naročje ne le v podobi, ampak
v resnici in z vso svojo ljubeznjivostjo
vtisneš.

Oh, de bi spomin žebljev in šib, ter-
nja, in gajžel, sulice in križa, vsiga, kar
je v Tvoje brhko terpljenje pripomoglo,
kakor dišeči šopek zaljšal moje persi, in
de bi njegova skrivnosti polna dišava moje
serce gnjilobe greha čisto obvarovala. Vodi
Ti mojo dušo, pelji jo tje na goro Kal¬
varijo, oboroži jo tam pri križi, s tem
znamnjem odrešenja, de premaga vse so¬
vražnike svoje zdaj in zlasti ob uri svoje
smerti! Ti sam si rekel, kdor hoče rešiti
svoje življenje iz ljubezni do se, ta ga bo
zgubil; kdor pa ga iz ljubezni do Tebe
zgubi, le ta ga bo rešil. Dodeli mi torej,
de išein svoje edine sreče le v tem, de
sim deležen Tvojiga terpljenja, de s Tvo¬
jim aposteljnam reči zamorem: „Jest pa se
z drugim ne hvalim, kakor s križem svo-
jiga Zveličarja Jezusa Kristusa. 44

89

Molitev

pred slehernim premišljevanjem.

1. Molitev sv. cerkve.

Pridi, s. Duh! napolni serca svojih
vernih in vžgi v njih oginj svoje ljubezni.

V. Pošlji svojiga Duha, in na novo
bodo vstvarjeni.

O. In Ti boš obličje zemlje prenovil.

O Bog! ki si učil serca svojih ver¬
nih z razsvetljenjem s. Duha 5 dodeli, de v
ravno tem Duhu spoznamo, kar je prav,
in se Njegoviga tolažila vselej veseliti za-
moremo. Po Kristusu, Gospodu našim.
Amen.

Češena si Marija!

2. Molitev s. Gere.

Gospod Jezus Kristus, Sin živiga
Boga! dodeli mi gnado, de s celim ser-
cam, s polnimi željami in z žejno dušo
hrepenim po Tebi, in diham le v Tebi
nar sladkejšim, nar ljubeznjivšim 5 in de
ves moj duh, vse moje notranje hrepeni
le po Tebi, ki si nam edino pravo zveličanje.
Zapiši, o nar bolj usmiljeni Gospod!
zapiši svoje rane v moje serce s svojo

90

drago Kervijo, de v tem prebiram Tvoje
bolečine in Tvojo ljubezen, de vedno v
sebi nosim spomin Tvojih ran, de se bo
tako bolečina Tvojiga terpljenja v meni
obudila in se tako tudi moč Tvoje ljubezni
v meni vname. Dodeli mi tudi, de se mi
vse stvari zaničljive zde, in si Ti edini
sladak mojirnu sercu. Amen.

Molitev po slehernim premišlje¬
vanji.

(Čast. Ludvika od Ponte.)

Hvala, serčna hvala, o Bog! za vse
razsvetljenje, ginjenje in tolažilo, za vse
dobre sklepe, s kterimi si me v današ¬
njim premišljevanji tako bogato obdaroval.
Zdaj pa mi dodeli še to gnado, de tudi v
djanji spolnujem sklep, kteriga sim storil
dans s Tvojo gnado. Daj mi, de....  (J;u
ponovi, kar si med premišljevanjem sklenil.)
O de bi nikoli ne prelomil tega sklepa!

Presveta Devica in Mati Marija! vi
sveti pomočniki, moj angelj varh, vsi svet¬
niki Božji, prosite za-me za to gnado!
Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

91

Jntranje premišljevanje za
pervi dan.

Jezus gre s svojimi učenci na Oljsko goro.

1. Po zadnji večerji je šel Jezus s svo¬
jimi učenci po dolini Jo z a tat, čez potok Cedron,
proti Oljski gori. Ko so prišli do vrat, je
ravno ne še polna luna vzhajala izza gor.
Jezus, že v britkosti, je začel žalosten biti.
— Naš Zveličar se je hotel pred svojim brit-
kim terpljenjem še v samoto podati, de bi se
z molitevjo na terpljenje svoje pripravil. —
Za-nj Mu tega ni bilo treba; pa nam je ho¬
tel pokazati, nam je hotel zgled zapustiti,
kako moramo v vsili skušnjavah in težavah
tega življenja k molitvi pribežati, kakor v
posvečeno zavetje, kjer nam bo odvzeta teža
britkosti, ali nam bo saj moč podeljena, tiste
lože prenašati. Zato pravi s. Bonaventura:
„Ce hočeš britkosti in zdihovanje tega živ¬
ljenja v poterpežljivosti prenašati, zateci se
k molitvi. Hočeš zadobiti serčnost in stano¬
vitnost, de boš skušnjave sovražnikove pre¬
magati zamogel, zateci se k molitvi.“ O duša
moja! ali kej posnemaš ta lepi zgled svojiga
Zveličarja? Ali velikoveč išeš svojiga veselja

92

v nečimernosti tega sveta, ko tvoj Zveličar
na Oljski gori moli? Prevdari to, moja duša!

2. Jezus nam je pa tudi pokazati hotel,
kako je Njegov duh pripravljen terpeti, in
kako On tega terpljenja želi. „S kerstam (Ker-
vi) pa imam keršen biti; in kako mi je britko,
dokler se ne dopolni" (Luk. 12, 50.). In rav¬
no zato je šel Jezus na Oljsko goro, ker je
vedil, de ga bodo Judje tam iskali in vjeli.
Kako močno je vender On mogel duše ljubiti
in kako visoko ceno mora edina duša v Bož¬
jih očeh imeti! S. Efrem pravi: „Jezus je
imel tolike želje zveličati naše duše, de bi
bil svojo Kri do zadnje kaplje prelil za edino
dušo, ko bi bilo treba." Oh, kako britko
bi se zjokati mogli, če premislimo, kako malo
cenijo večidel vsi ljudje svoje duše! Za pu¬
hlo sladnost, za kratko veselje, za nekoliko
časti, za mali dobiček prodajajo, in prodajo
svojo s tako drago Kervijo odkupljeno dušo!
— Ali si morebiti tudi ti med temi slepimi? Oh
premisli in prevdari: Jezus že skor umira le
od želja terpeti in umreti za tvojo dušo! Sam
tako rekoč iše terpljenja, gre v terpljenje za
te; o skerbi tudi ti za zveličanje svoje
duše! Eno samo — edino imaš!

3. Gospod gre s svojimi učenci po do¬
lini Jozafat, ter jim razodene, de bo tu sem

93

še enkrat prišel na tisti dan, ko bo svet so¬
dil, pa ne tako reven, tako slab in ubožen,
kakor je zdaj. Njegovi učenci pa Ga niso
umeli, mislili so, de od slabosti in težav oslab¬
ljen tako zmoteno govori. En čas so šli, pa
so spet postali. To je Jezusa nar bolj žalilo,
de je bil zaveržen od svojih lastnih otrok,
ktere je rešit prišel, ktere je tako Iju-
beznjivo iskal, in zdaj mora tako rekoč bežati
pred njimi. Oh, mislil je na strašni dan
sodbe, ko bo obdan od vsili angeljev, sprern-
ljen od trume svetnikov v oblakih neba zopet
prišel v to dolino Jozafat, de se bo razserdil
nad svojimi sovražniki. In to Mu je britke
solze delalo. — Če zdaj tvoje serce ni gi¬
njeno od te velike ljubezni nebeškiga Zve¬
ličarja, če toliko poniževanje tvojiga Odreše¬
nika tvoje duše ne presune, ne omeči; oh,
se pa raji spomni tistiga strašniga dneva
sodbe, ko ho Gospod tudi od tebe odgovor
tirjal. „Trobenta, pravi s. Gregor, zapoje k
odhodu. Bodi pripravljen vsaki, ker sodba je
blizo!“ Premisli to le: Zdaj kliče to terp-
Ijenje, te solze, ta Kri, še za milost za te;
potem pa, če si tega v svoj prid ne oberneš,
bo vpilo ravno to za maševanje za te.

94

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! čigavo serce ne bo
ginjeno do solz, čigavo ne presunjeno od
serčne ljubezni do Tebe, če Te premiš¬
ljujemo , ko si v toliki britkosti vender ta¬
ko ljubeznjivo s svojimi učenci hodil po
dolini Jozafat? Zares, Tvoje sveto žalo¬
vanje na ti britki poti v družbi svojih iz¬
voljenih me bolj k ljubezni napeljuje, kakor
premišljevanje Tvojiga prihodnjiga veličast¬
va. Bog žaluje zavoljo naših pregreh, in
mi bi bili merzli, neobčutljivi pri tem?
Celo kamen omeče vodene kaplje, in tolike
solze, tolika ljubezen Jezusa bi nas ne
omečila in k ljubezni do Njega ne vnela?
O tega ne. Moj terdni sklep je storjen:
Ljubiti Te hočem, moj Jezus! zakaj Ti
si me popred ljubil. Dodeli mi gnado po-
polnama ljubezni! Saj praviš sam po pre¬
roku: „Z večno ljubeznijo te ljubim, zato
se te usmilim, in te na se potegujem . 44  Oh,
vleci me torej na-se, in za dišavami Tvo¬
jih čednost hočem hiteti. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, skle¬
nem za danes: se vaditi v duhovni samoti.

95

Spominek.

„V pušavo jo hočem peljati in ji na
serce govoriti. “ (Oz. 2 , 14.)

Opomba. Ni ravno potrebno, de bi vselej si
ta sklep in spominek odbral. ki je tu omenjen. Lah¬
ko si zvoliš kako drugo čednost, ali premaganje kake
pregrehe, kakor se ti nar bolje, nar potrebniše zdi.
Tudi si lahko v spominek zvoliš tiste besede, ki so te
pri premišljevanji bolj živo ganile.

Večerno premišljevanje za
pervi dan.

Jezus hodi s svojimi učenci po dolini
Jozafat.

1. Ko je Jezus s svojimi učenci hodil
po dolini Jozafat, jim reče: To noč se bote
vsi nad Menoj pohujšali, zakaj pisano je:
»Pastirja bom vdaril in ovce njegove čede
bodo razkropljene/ 4  To je bila spet nova brit-
kost za Jezusa. Vidil je namreč v duhu, de
ga bodo zapustili tudi Njegovi nar Ijubez-
njivši prijatli, ki so ravno kar ž Njim pri
večerji sedeli, in kterim je On sam sebe z
dušo in s telesam, s Kervijo in z mešam, kakor
Bog in človek v s. Zakramentu v neskončni
ljubezni se popolnama dal; vidil je, de bodo vsi
od Njega zbežali. Vidil je tudi vse tiste

96

kristjane, ki Ga bodo v prihodnje hvalili in
častili le tako dolgo, dokler se jim bo dobro
godilo; ko jih bo pa malo terpljenje, kratka
britkost zadela, ga bodo nezvesto koj zapu¬
stili; vidil jih je toliko, ki bi se radi ž Njim
veselili, pa tako malo, ki bi ž Njim žalovali;
toliko, ki ga spremljajo k lomljenju kruha, k
sveti večerji, pa tako malo, ki bi ž Njim šli
na Oljsko goro in bi tam ž Njim kelih terp-
ljenja piti hotli; toliko, ki bi Ga zavoljo slad¬
kost, tako malo, ki bi Ga iz čiste ljubezni
ljubili. To Ga je nar huje žalilo. Ti pa, o
duša! kaj pa ti išeš? Kaj ti želiš? Ali si
tudi med tistimi, ki se vsaciga terpljenja
boje, pred njim beže?

2. Aposteljni pa, po ravno prejetim nar
svetejšim zakramentu, od Jezusoviga miliga
slovojemanja še vsi presunjeni, vsi vneti za
Njega, silijo v Njega, zagotavljajo Mu,
de Ga nikdar nikakor zapustili ne bodo. S.
Peter celo pravi: „De bi se ravno vsi po-
hujšali nad Teboj, jest vender ne. In Jezus
mu reče: Resnično ti povem; de nocoj to noč,
preden bo petelin dvakrat zapel, me boš tri¬
krat zatajil. On pa je še več govoril: Ako
bi mi bilo tudi umreti s Teboj, Te ne bom
zatajil. “ Oh, kako zvestiga se je mislil, ves
vnet je bil za Jezusa, in sto in stokrat bi

97

bil v tem trenutku za Njega umeri; pač nič
ni menil, de bo še to noč pred revno žensko
se tresel, besede ene dekle se prestrašil. —
Uči se, moja duša! od s. Petra, spoznavati
svojo lastno revšino in slabost; lej tu svojo
lastno nezvestobo, svojo lahkomišljenost. Če
je en apostelj po tako slovesnim zagotovljenji
vender svojiga Gospoda zatajil, kaj hočeš ti
na-se staviti, na-se zaupati? Oh kolikrat si
že po pobožnim obhajilu svojimu Gospodu
zvestobo obetal! mile solze točil! svete ob¬
ljube delal! Kje pa so zdaj? Kje so tisti
lepi, terdni sklepi? Obžaluj, objokuj svojo
tolikratno nezvestobo !

3. Med tem pridejo na pristavo, kteri
je ime Getzemani, ki je kake pol ure od
hiše, kjer so zadnjo večerjo obhajali. Get¬
zemani je pristava, kjer je bilo več malih
odpertih hišic za popotne, z velikim ograje¬
nim vertam, kjer je rastlo žlahtno drevje in
druge mnogotere zbrane rastline. Več gosto
spletenih, lepo zelenih šotorov je bilo tam. Bil
je tu kraj, kamor so Judje radi zahajali in
tudi svoje molitve opravljat hodili. Včasih so
tudi velike pojedine tu imeli. Getzemani se
po našim pravi oljska stiskavnica, kjer tam je
stalo več takih olivnih stiskavnic ali preš. Za¬
to je prišel tu sem Jezus, ki je pravo olivno

Getzemani. 5

98

zernje, iz kteriga je teklo olje gnade in mi¬
losti Božje: prišel je to noč v hudo stiskav-
nico svojiga britkiga terpljenja in smerti, de
bi steklo do zadnje kaplje to olje gnade, v
kterim mi rane svoje duše zaceliti, in se v
vsim dobrim okrepčati zamoremo. Jezus je
tisto oljkino drevo, ki stoji v sredi polja, iz
kteriga teče olje Božjiga usmiljenja, de ga
lahko vsi vidijo, de se nobeden izgovarjati
ne more, če tega olja gnade noče rabiti.
„Podoben sim lepimu oljkinimu drevesu, sto-
ječimu v sredi polja. a  ( Sir. 24, 19.) O torej
posluži se, ljuba duša! obilno tega olja gna¬
de, vedno ga daruj nebeškimu Očetu, za svoje
obilne pregrehe! Vsaki zdihijej, vsaka molitev,
solza, vsaka bolečina, vsaka kaplja kervi
Jezusove je zdravilno mazilo za tvojo dušo.

Sveti zdihJjeji.

Preljubi Zveličar! ob koliko terpis Ti
za nas! kako malo pa mi iz ljubezni do
Tebe! Pač nas mora biti sram, če le
nekoliko permerimo svoje terpljenje s Tvo¬
jimi brhkostmi! Ali ni to sramota, pravi
s. Bernard, biti mehkužen ud s ternjem
kronane glave? Z zveličano Johani) od
Ki •iža bi zaklical: Kdo bo mojim očem
dal potoke solza, de bi noč in dan objo¬
kovala britko terpljenje svojiga Boga? O

99

duša, moja uboga duša! zakaj ne umiraš
od bolečin? Pa še več! Ti, o moj Jezus!
ne tirjaš le praznih solza od mene; Ti
hočeš, de Ti tudi v terpljenji nasledvam.
Dozdaj pa sim bežal pred križem. Če si
le za trenutek zakril svoje obličje, že sim
obupajoč zgubil vso serčnost. Za naprej
pa mora biti drugač! S Teboj, o terpeči,
o križani Jezus! hočem hoditi; in Tebe v
terpljenji posnemati naj bo moja nar veči
sladkost! O ljubezni vredno terpljenje, o
j čudno terpljenje mojiga Jezusa, kdo bi te
ne ljubil, kdo bi ne bil pri Tebi? Nočem
, druziga, o Jezus! le za Te hočem ter-
peti! O ljubezen! o ljubezen! brez tebe
j mi je vse le britkost! Tebe pa najdem
samo v terpljenji!

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle-

0 nem za dans: Ves dan hočem biti v duhu
e  zbran, in s Teboj se hočem meniti v svo¬
jim sercu.

1  Spominek.

d Njegov obhod nima nič grenkiga,

Njegova drušina nič sitniga, ampak le ra-
_ dost in veselje.“ (Modr. 8, 16.)

5 *

100

v

Jutranje premišljevanje t;

za dragi dan. v

v

Jezus gre s svojimi učenci na Oljski vert. si

ii

1. Oljski vert ni daleč od pristave Get- to

zemani, nekoliko višje leži tje po Oljski gori, n;

kije  z votlinami in melinami obdana, po kte- p;

rih veliko oljkinih dreves raste. Sleherni si gi

zamore tu kak kraj za molitev ali premišlje- uj

vanje zvoliti, kakorkoli si hoče. Kraj, kamor
je Jezus hodil molit, je bil bolj zarašen. Na iz

vertu torej je hotel Jezus svoje sveto, britko iz

terpljenje pričeti, in tu, na vertu, je bil za- te

četek odrešenja grešniga človeka; zakaj na to

vertu je bil pervi greh storjen, na vertu za- tu

četek vsih rev in nadlog, vsigazla vesoljniga ob

sveta. Kakšen, kteri vert bi bil zato bolj sp

pripraven, kot ravno oljski vert? Sej je oljkina di

vejica znamnje miru, znamnje pomilostenja. ve

Tako je že nekdaj na oljki se opočil golob, sk

kteriga je Noe iz barke bil spustil, in ko se so

je nazaj vernil, je prinesel oljkino vejo v sa

znamnje miru, de je Bog se usmilil grešniga uč

sveta in vesoljni potop se posušil. Tako je na

tudi nebeški golob, Jezus Kristus, ki je bil tul

v to na ta svet poslan, de bi nam prinesel tor

101

večni mir, de bi nas z Bogam spet spravil,
tako je tudi On se nar pred podal na oljski
vert, de bi od tam vsimu svetu ponudil oljkino
vejico večniga miru. In ti, o duša moja! ki
si morebiti svoj notranji mir z greliam zgubila,
in ti je hudo, obupati hočeš, ali ne boš po¬
tolažena z Jezusam šla na ta vert? Bodi serč-
na! „Hrib Gospodov je masten hrib“, pravi
psalmist, to je, gnade poln. Tudi za te bo
gnade poln, ta oljski hrib, če Jezusa z za¬
upanjem tje spremiš.

2. Na ravno ta oljski vert, pravi staro
izročilo, sta nekdej Adam in Eva, zaveržena
iz paradiža, pervič stopila na okleto zemljo,
ter sta objokovala tu svojo pregreho. Bil je
torej tu vert žalosti, vert pokore. Pač se je
tudi spodobilo, de tam, kjer je bil pervi greh
obžalovan, objokovan, se je tudi začela njega
sprava in odpušenje. Misli si tudi, ljuba
duša! koliko pobožnih molitev so na tem
vertu pobožni Judje k Bogu poslali, de bi
skorej poslal Zveličarja sveta; koliko milih
solza je tu že preteklo! Kolikrat je Jezus
sam tukaj molil! zakaj večkrat je s svojimi
ucenci tu sem prišel, pravi s. pismo; po svoji
navadi je tje hodil. Po pravici je torej Jezus
tukaj začel svoje britko terpljenje. Spremi
torej, o duša moja! tudi ti svojiga Jezusa

102

na ta oljski vert! Obžaluj, objokuj na tem
vertu tudi ti svoje hudobije, svoje pregrehe;
zdihuj in kliči tudi ti proti nebu za milost in
gnado! Gotovo, prav gotovo boš tudi ti, z
Jezusam zedinjen, odpušenje in gnado tukaj
zadobil. Žaluj, žaluj, moja duša, na tem
vertu! Blagor jim, ki žalujejo in zdihujejo,
ker potolaženi bodo!

3. Bilo je okoli devete ure, ko je Je¬
zus s svojimi učenci prišel v Getzemani. Zem¬
lja je bila temna, nebo je bilo jasno. Jezus
je postal silno žalosten ter je veliko nevar¬
nost naznanil. Vsi prepadeni so bili učenci
čez to. Jezus je rekel osmerim učencem:
„Sedite tukaj, de zmolim, molite pa tudi vi,
de v skušnjave ne padete.“ In On vzame se¬
boj Petra, Jakoba in Janeza dalje na Oljsko
goro. Le malo svojih učencev je Jezus seboj
vzel; ravno tiste, ktere je nar bolj ljubil,
kteri so bili pozneje perve podstave Nje¬
gove s. cerkve. In ravno ti trije so bili tudi
na gori Taboru ž Njim, ko se je bil veličastno
spremenil pred njimi. Oh, bal se je, de bi
se drugi že zdaj ne puhujšali nad Njim, ki
je tako reven postal. O modrost in ljubezen
Božja!

Jezus noče nobenimu več terpljenja na¬
ložiti, le kolikor ga prenesti zamore. Zvaga

103

ga tako rekoč: nar več ga da svojim nar lju-
beznjivšim otrokam, kterim tudi nar več gnad
podeluje. Terpljenje je torej častna sprednost,
znamnje posebne ljubezni Jezusove do nas.
Pa ti, o duša! nočeš nič terpeti? Ali vidiš, kaj
je prava čast Jezusoviga učenca? Učenec, ki
je ležal na Jezusovih persih, mora terpeti; s.
Magdalena, ki je sedela pri Jezusovih nogah,
mora terpeti; nar čistejši, nar svetejši, de¬
viška Mati Marija, ki jo je Jezus nar bolj
ljubil, mora nar več terpeti. O terpi in po-
terpi tudi ti radovoljno, de boš tudi ti de¬
ležen te svete, te zvoljene drušine!

Sveti zdihljaji.

Nar ljubeznjivši moj Jezus! kdaj bom
vender spoznal, de pot terpljenja, pot
križa je nar bolj gotova, je kraljeva pot
v nebesa, po kteri nam vse gnade na¬
sproti teko ? litere Bog ljubi, te tudi On tepe.

Dodeli mi vender to gnado, o Go¬
spod ! de se nikoli ne ločim od Tebe, ni¬
koli od drušine Tvojih svetnikov. Ti iz
gole ljubezni do mene terpiš, jest pa za
svoje pregrehe. Kaj je tedaj posebniga,
ce en čas terpim. de se za svoje pre¬
grehe spokorim, pa zato večno plačilo
dobim? Oh nak, nak, moj Jezus! nič me

104

ne sme več odtergati od Tebe, ne britkost,
ne težava, ne bolezen, ne bolečina! Dru-
ziga nočem, o Gospod! kakor s. Terezija
pravi: Terpeti ali umreti! Res, ko bi vedil,
de ti je bolj dopadljivo, bi zavpil s s.
Katarino: Gospod! ne umreti, ampak ter¬
peti! Utisni torej, o Jezus, svoje sveto
terpljenje, svoje svete rane prav globoko l

v mojo dušo, de jih imam vedno pred j

svojimi očmi! O sladko terpljenje, o svete j

rane! o de bi vas zmirej nosil v svojim <

sercu! O Jezus, naj bom tedej vedno i

zedinjen s Teboj v terpljenji, de, če tukaj <

s Teboj terpirn, se nekdaj tudi tam s j

Teboj veselim. Amen. t

Sklep. 5

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle- 1

nem za dans: Serčne želje po popolna- 1

mosti obuditi, in na vsako terpljenje biti *

pripravljen. s

5

Spominek. j

J

,.Terpeti ali umreti.^ (jS. Terezija.) j

i

t

j

105

Večerno premišljevanje
za dragi dan.

Jezusova žalost na Oljski gori.

Jezus pa se je začel* tresti, otožen, ža¬
losten biti. Čudili so se učenci, de On, ki
jih je vselej tolažil, se je bati začel. Rekel
jim je: „Moja duša je žalostna do smerti;
ostanite tukej in čujte!“ Tolika otožnost, tako
smertne težave so presunile Jezusovo dušo,
de bi bila že omagala, ko bi ne bilo name¬
njeno Njegovim n življenju še hujši, še večji
terpljenje. Tolike britkosti je hotel Jezus že
v začetku prevzeti! S to nepopisljivo in straš¬
no žalostjo nam je pokazati hotel, de se odpo¬
ve prostovoljno vsimu tolažilu, in de iz ljubezni
do nas hoče prevzeti vse terpljenja duše in
telesa. Zato je bila Njegova duša obložena
s straham in žalostjo, kakor je zapisano:
„Smertne težave Me obdajajo! Polnost Tvo-
jiga serda se je zlila čez Me, o Gospod! in
Tvoja groza Me je prevzela, kakor valovi
Me je obdala.“ (ps. 17.) — Premisli, o duša
moja! kje je človek, de bi terpel brez vse
tolažbe; ali de bi le terpeti poželel? Jezus
je hotel biti žalosten noter do smerti, de bi

5 **

106

vse žalostne tolažiti zamogel. Studenec vse
tolažbe se je usušil, de bi razlival na vse
žalostne svoje tolažila, jim njihove britkosti
polajšal. Zahvali se svojimu do smerti žalost-
nimu Jezusu in imej usmiljenje ž Njim!

2. Jezus se ozera okoli in vidi, ka¬
ko se bližajo od vsih strani britkosti in težave,
žalost in skušnjave, kakor temni oblaki v
strašnih podobah. „Sel je malo dalje in se
je za en lučaj od njih podal.“ Ves otožen
je bežal proti votlini, ktera je bila s čez mo¬
lečo skalo in germovjem zakrita, de se ni
vidilo okoli. Vedno večji prihaja Njegova
žalost, vedno hujši Njegova britkost. Oh bilo
je, kakor de bi objemala ta ozka votlina gnju-
sobo vsih grehov in težo in kazne taistih od
perviga greha v raji noter do zadnjiga na ti
zemlji. Vidil je zdajci hudobije vsih časov,
spoznal je gerdobo in neskončno število ta¬
istih. Vidil je, kako strašno je Bog raz- ;

žaljen z enim samim greliam: vidil grozo več- i

niga pogubljenja: vidil, koliko milijonov duš :

se bo pogubilo; vidil, koliko jih je že bilo v i

peklu od perviga greha sem. Oh, tu se je 1

pretreslo Njegovo ljubeznjivo serce pri po- 1

gledu tolike gnjusobe, tolike nadloge in v dar c

se je ponudilo nebeškimu Očetu za vse te pre- 1

grehe: Vse je na-se vzel, in za vse je hotel s

107

zadostiti. Satan pa se je valjal s serditim za¬
ničevanjem med vsim tem gnjušenjem ter je
Jezusu vpil: Kaj ? tudi zato in zato hočeš
zadostiti? — Premisli, moja duša! kaj pač
je Jezus občutil! Zakaj tako velika je bila
bolečina Njegova, kakor ljubezen Njegova,
kakor vnema Njegova za čast nebeškiga Očeta,
in ta je bila neskončna. Grehi so bili tedej
tiste divje zverine, stekli psi, ki so tergali
Njegovo Božjo dušo, ki so grozovitniši bili,
kakor nar hujši tolovaji. O greh, o greh,
kaj strašniga moraš pač biti!

3. Premisli pa tudi, moja duša! Jezus
ni terpel le sploh za vse grebe vsiga sveta,
ampak tudi za vsako pregreho posebej. Tu
se bile tudi tvoje lastne pregrehe, ki sijih
od svoje mladosti sem storil, in ki jih boš
morebiti še storil do konca svojiga življenja;
vse te so se prikazale pred dušo tvojiga Je¬
zusa in Ga z neskončno britkostjo napolno-
vale. Tedej je tudi vidil vse gnade, ktere si
že zavergel, opomine in prigovarjanja tvojih
staršev in spovednikov, ki jih nisi slušal;
toliko lepih zgledov, ki jih posnemati nisi
hotel; toliko časa, ki si ga zapravil; toliko
dobriga, kar si opustil; toliko hudobij, ne¬
hvaležnost , nezvestob in pregreh, ktere si že
storil. Oh, vse to je presunilo Jezusovo dušo.

108

kakor ojster meč bolečin! In oh, boš mar po¬
gubljen tudi ti? O duša, premisli vender: Ka¬
ko te Jezus ljubi, kako žaluje za te! Pre-
oberni, preoberni svoje grešno življenje, svojo
nesrečno mlačnost! Oh, de bi bil merzel ali
pa gorak; ker si pa mlačen, te bom pljunil
iz svojih ust! Premisli to, moja duša!

Sveti zdihljeji.

Žalostni Jezus! Tvoja žalost rani
globoko tudi moje serce, smiliš se mi!
Spoznam — oh, prepozno! kaj strašniga
je greh! Res, grehi, zlasti moji lastni grehi
so Ti to neizrečeno brhkost napravili. Kdo
mi ho dal, kje bom dobil solze, de ob¬
jokujem noč in dan svojo nesrečo, de sim
le enkrat v svojim življenji razžalil svojiga
Boga? Žalostno, v morje Krhkosti vtopljeno
serce Jezusa mojiga! vender nočem ob¬
upati; nak, Tvoja žalost, Tvoja brhkost
zavoljo mene, mi je nar boljši zagotovilo
Tvoje ljubezni. Dodeli tudi meni pravo
žalost čez moje grehe. Ne želim več vna¬
njih tolažb, tudi notranje Ti darujem, če
Ti je ljubo. Ne želim druziga, kakor
solza čez svoje grehe. S s. Magdaleno
obžalujem, objokujem svoje pregrehe pri
Tvojih nogah; pa zavoljo Tvoje svete brit-

109

kosti in pa žalosti na oljskim vertu upa
moja duša slišati od Tebe tiste zveličavne
besede: Ker je veliko ljubila, ji je bilo
tudi veliko odpušeniga. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: samotno živeti, vsih nespo¬
dobnost, nepotrebniga smeha se zderžati.

Spominek.

„Moja duša je žalostna do smerti.“
(Mat. 26, 38.)

Jutranje premišljevanje
za tretji dan.

Jezusova molitev na Oljski gori.

1. Ko je Jezus do votline prišel, je
padel na svoj obraz ter je molil, ko bi bilo
mogoče, de bi ta ura šla od Njega. „In je
rekel: Aba, Oče, ako je mogoče, naj gre od
mene ta kelih, pa vender ne, kakor jest ho¬
čem, ampak kakor Ti.“ — O mogočni pogla¬
var! zakliče s. Bernard, odkod ta ponižna,
britka prošnja? Kaj se mar nisi v prostovoljni
dar ponudil svojimu Očetu? O se ve, de; pa

110

zavoljo naše slabosti, de bi nas v naših brh¬
kostih pokrepčal, je hotel Gospod to storiti.
Tu na Oljski gori, moja duša! se uči moliti.
Ta molitev Jezusa Kristusa, pravi na dalje
s. Bernard, je nar bolj popolnama zgled, ka¬
ko moramo moliti; ima nar boljši pripravljanje,
namreč samoto, nar boljši lastnosti, namreč
ponižnost in otročje zaupanje. Jezus se je
v samoto podal, de bi vsimu raztresenju pot
zagradil, vsimu seje odpovedal, celo svoje
nar bolji, nar ljubši prijatle je zapustil; in v
znamnje svoje ponižnosti je na svoj obraz
padel. Pokazati nam je hotel, kako se za
nas, ki smo prah in pepel, spodobi z Bogam
govoriti. Zakaj molitev ponižniga oblake pre¬
dere, in ne gre od tam tako dolgo ne, dejo
Bog usliši. — Premisli zdaj, o duša! ali je
bila tvoja molitev dozdaj taka? In če ni bila,
poboljšaj jo. Prosi Jezusa, de te uči, prav
pripravljeno moliti.

2. Na to vižo moliti, kakor je Jezus
molil, je pa tudi nar bolj popolnama: Molil
je namreč z otročjim zaupanjem, pobožno in
stanovitno. Kaj je pač bolj ljubiga, bolj otro-
čjiga, bolj polno zaupanja, kakor mili ogovor:
Oče, Oče! — Kakor otroci moramo stopiti
pred Očeta nebeškiga. In kakšna molitev bi
bila bolj pobožna, kakor Jezusova na Oljski

lil

gori. Celo smertne težave so Ga obdajale in
kervavi pot je potil. „Iz vsiga serca sim kli¬
cal , usliši me, o Gospod!“ pravi psalmist. —
Pa tudi stanovitna je bila Njegova molitev.
Molil je, ker ni bil preč uslišan, v drugič,
celo v tretjič, in kakor pravi s. evangeli, celo
serčnejši. Če torej Sin Božji ni odjenjal,
ampak je v tretjič molil, zakaj bi preč jenjal
ti, z grehi obloženi červ zemlje, ako te
Bog na pervo ne usliši? Ako je Sin Božji
bil tako stanoviten v molitvi, zakaj bi človek
dalje ne molil? Ako studenec vsili dobrot ne
odjenja, zakaj bi jenjal ta, ki je reven vsiga
dobriga? Zdravnik moli, pravi s. Bernard, in
bolnik bi ne molil? Premisli, kar praviš. Av¬
guštin: Dokler ti Bog molitve ne odvzame, ti
tudi usmiljenja ne vzame.

3. Pred vsim pa prevdari popolnama
zatajevanje Jezusa, in vso vdanost v voljo
Božjo, pa tudi čudni sad te molitve. Jezus
je molil v britkosti svoje duše, tako rekoč
zapušen od Božje nature, brez vsiga tudi no-
tranjiga tolažila. Molil je z vso vdanostjo v
Božjo voljo, in to je nar višji stopnja molitve.
„Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi!“
Naša molitev ima le toliko vrednost, kolikor
se z voljo Božjo zedinimo. Jezus je tedej
pripravljen, vse preterpeti. On vzame kelih,

112

ki Mu Ga Oče poda, in ga spije do dna.
Premišljuj Jezusa do zadnjiga zdihljeja na
križi: Njegovo s. molčanje, Njegovo krotkost,
Njegovo ponižnost v nar večjim zaničevanji,
in Njegovo čudno poterpežljivost, in lej ! ve¬
ličastni sad Njegove molitve. Še več! Lej
Njegovo čudno ljubezen do njegovih učencev;
preč po molitvi gre k njim, de bi jih potola¬
žil. V tem nam pokaže, de tudi v molitvi
ljubezni do bližnjiga pozabiti ne smemo; de
ravno molitev mora to ljubezen uterditi. Zato
pravi s. Gregor: Tako moramo moliti, de pri
tem svojiga bližnjiga ne bomo pozabili; pa
spet bližnjimu smemo le tako in toliko streči,
de svojih molitev ne bomo opustili. — Pre¬
čudna molitev Jezusa na Oljski gori, v kteri
vsa naša molitev še le pravo moč zadobi v
zedinjenji z Njegovim kervavim potam! O Je¬
zus, uči nas moliti!

Sveti zdihljeji.

Kako revna, o Jezus! je bila moja
molitev do zdaj, in kako nepopolnama, če
premišljujem Tebe, moj Zveličar, v ker¬
vavim potu, na obrazu ležečiga pred Tvo¬
jim nebeškim Očetam! O čudna ponižnost
Sinu Božjiga! Bog leži pred Bogarn v
prahu te zemlje! In jest, uboga reva, se

118

ne ponižam ter se prederznem, stopiti pred
svojiga stvarnika z merzlim, persteno-me-
seuim, napuhnjenim sercem! O Jezus, mi¬
lost, milost! S Tvojo mogočno molitevjo,
ki nebesa predere, zedinim svoje slabo,
revno zdihovanje; dopolni Ti, o Gospod,
kar jest ne premorem. Zavoljo zasluženja
Tvoje s. molitve na Oljski gori stori moje
zdihovanja, moje prošnje Bogu dopadljive!

Dodeli mi, o Jezus, duha pobožnosti,
gnado molitve! Gospod, uči me moliti;
sej ne morem nič btez Tvoje moči. Razlij
čez me svojiga duha, kteri naj vedno v
meni serčno zdihuje. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Ustno molitev pobožno, bolj
serčno opravljati.

Spominek.

„On je na zemljo padel in molil.“
(Mar. 14, 35.)

114

Večerno premišljevanje
za tretji dan.

Jezus obiše svoje sjčijoec ličeucc.

(Pogled na Jeruzalem v ti uri.)

1. Nepopisljiva žalost je Jezusa pre¬
vzela. Vse pregrehe, vse hudobije, vse brh¬
kosti in terpljenja so Ga navdajale; groza
pred smertjo in človeška boječnost pred straš¬
nim terpljenjem zadostenja ste Ga obšle. Pada
sem ter tje. Pot brhkosti Ga oblije; trese
se, trepeče, vije svoje roke. Vzdigne se;
kolena se tresejo, komaj Ga nosijo; ves zbe¬
gan je, skorej bi Ga nobeden ne poznal. Hu¬
do Mu je. In tedej pride k učencem, in jih
najde, spijoče od žalosti.

Groza Ga je gnala k njegovim prijatlam,
pa tudi skerb, v kteri je kakor dobri pastir,
akoravno sam ves zbegan, gledal za svojo
čedo, ktero je vidil v velikih nevarnostih, za¬
kaj vedil je, de so biii v brhkosti in skuš¬
njavah. Pač tolaživn% je za nas ta zvestoba
pastirja Jezusa in pa Njegova velika ljubezen!
Tako torej vemo, de Gospod nas ne pozabi,
ne zapusti, če tudi ura skušnjav pride čez
nas. Blizo je Gospod tem, ki so pobitiga
serca! Zatorej bodi serčna, o žalostna in otož-

115

na duša! Če Jezus v svoji nar večji žalosti
in britkosti svojih ni pozabil; kolikor bolj bo
skerbel za nje zdaj, ko je v svojim nebe¬
škim veličastvu!

2. Jezus pa je rekel: „Simon, spiš?
Nisi mogel eno uro čuti? Cujte in molite, de
ne padete v skušnjavo. Duh je sicer voljan,
ali meso je slabo a . Oh, užalilo Ga je to, k
stanovitnosti jih je opominjal, in s tem jim
je napovedal vojsko Svoje človeške nature
s s m er tj o. Kako je moglo Jezusa boleti, ko
najde spijoče svoje učence v sredi tolike ne¬
varnosti! O užaljeno serce Jezusovo! nikjer
ne najdeš tolažila. Celo Tvoji nar boljši pri-
jatli ne čujejo s Teboj, premagani od britko¬
sti. — O koliko je tudi pobožnih duš, ki so
od JBoga že veliko gnad sprejele, pa tako
malo se vdeležijo bolečin in terpljenja Jezu-
soviga, in so tako merzle in neobčutljive! Ali
si morebiti tudi ti med temi zaspanimi krist¬
jani? Oh, čuj in moli tudi ti, de ne pa¬
deš v skušnjave! Čuj, oh, čuj, zakaj sovraž¬
nik hodi okoli, kakor rjoveč lev, in iše, koga
hi požerl! Moli, moli tudi, ker brez molitve
ga premagati ne moreš.

3. V Jeruzalemu je bilo vse tiho ta ve¬
čer, ker Judje so bili v svojih hišah in so
za  veliko noč pripravljali. Jezusovi prijatli pa

116

so bili vsi zbegani, slišali so namreč vsaktere
govorice. Marija, preljuba Mati Jezusova, ni
imela pokoja; šla je s s. ženami, z Magda¬
leno, Marto, Marijo Kleofovo in Salomo do
predmesta, de bi od Jezusa kaj zvedila. To¬
lažili so se med seboj, ker niso menili, de
bi se kdo še pred praznikam Jezusa lotil. Od
Judeževiga izdajanja še niso nič vedili. Marii
je bilo to vse razodeto. Tudi je vidila, kako
je bil Judež ene dni sem ves zmešan. Kdo
pač zamore popisati nepokoj in bolečine te
ljubeznjive Matere? O duša moja! pogleduj
večkrat med tem premišljevanjem na to 1 ju—
beznjivo Mater! Imej serčno usmiljenje ž Njo!
Spremijo s s. ženami, in tolaži to Materno
serce! Sej je vse te bolečine le zavoljo tebe
terpela! O žalostna Mati, sprosi odpušenja
pri Jezusu skoz vse, kar si terpela za nas!

Sveti zdihljeji.

Tudi jest, preljubi moj Zveličar! sim
eden tistih nehvaležnikov, ki dozdaj Tvoji-
ga britkiga terpljenja nisim premišljeval,
sim merzel, neobčutljiv bil s Teboj! S s.
Gero Ti tedej zakličem: Oh, dodeli mi
saj, de zanaprej iz celiga serca, s pol¬
nimi željami in z žejno dušo po Tebi hre¬
penim! Zapiši s svojo drago Ker vij o svoje

117

rane v moje serce, de v njem prebiram
Tvoje bolečine in pa Tvojo ljubezen! O
moj Jezus! zbudi me s svojo oživljajočo
gnado iz spanja moje neobčutljivosti, in
vžgi v mojim sercu ogenj svoje ljubezni!
Tvoje terpljenja, Tvoje bolečine, Tvoje
solze in Tvoje rane mi kličejo stoterno na¬
sproti : Ljubi Me, ljubi Me, sej sim te jest
že popred ljubil. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Mlačnosti in zaspanosti v
duhovnih vajah se ogibati.

Spominek.

„Molite in čujte, de ne padete v
skušnjavo.“ (jMat. 26, 41.)

Jutranje premišljevanje
za četerti dan.

Smcrtua britkost Jezusova na Oljski gori.

1. Jezus je šel v drugič tje in je mo¬
lil, in je ravno tiste besede govoril: „Moj

118

Oče! ako je mogoče, naj gre od mene ta ke- <

lih, pa vender ne, kakor jest hočem, ampak s

kakor Ti.“ In verni! se je k svojim učencem 1

in jih je našel spet spijoče (njih °či namreč e

so bile trudne) in niso vedili, kaj bi Mu od- h

govorili. Tedej jih je zapustil, je šel spet p

tje, je molil v tretjič in je ravno tiste besede C

govoril. In smertna britkost Ga je obšla. š

Nova vojska je prišla čez Jezusa. Godilo se v

je, kakor de bi angeJji v celih verstah se p

Njemu bližali, in Njega obdajali. Kazali so Si

Mu velikost in obširnost zadostivniga terplje- s:

nja; kazali so Mu veličastvo, lepoto človeka, p

Božje podobe, pred pervim greham, pa tudi
gnjusobo in revšino njegovo po storjenim gre- j €

hu. Kazali so mu izhajanje vsaciga greha iz i n

perviga greha, pomen in bistvo vsaciga ve- S

selja nad greham, in iz tega izvirajočo strašno v

škodo za dušne in telesne moči človekove. Ka- čl

zali so Mu, kako bo mogel za vsako veselje kc

nad greham nasprotno britkost in težavo ter- na

peti, in kako veliko bo mogel na duši in te- gr

lesu terpeti. Za sleherni greh je bilo odlo- hu

ceno posebno terpljenje. Oh, vsi grehi ve- hi<

soljniga sveta, z vsimi kaznimi, ktere je Božja v
pravica za nje tirjala, vse to Mu je bilo ta- ms
daj pred očmi. Se več! Bilo je, kakor de na
bi Mu angelji tudi kazali vse grozovitno oro- Nj

119

ik

m

3Č

1 -

et

(le

a.

se

se

so

e-

idi

■e-

iz

e-

no

!a-

Ije

jr-

te-

lo-

' 6 -

žja

ta-

de

ro-

dje, pripravljeno Njega terpinčiti, vervi, gaj-
žle, ternjevo krono, kladvo, žeblj’p 5  križ, su¬
lico, gobe i. t. d., potem za kakšno terpin-
čenje je sleherno namenjeno, pa tudi hudo¬
bije, serd tistih, ki so to orodje zmisliii, pri¬
pravljali in se tako nad Njim znositi hrepene.
Oh, to je Jezusa presunilo; groza Gaje  ob¬
šla; lasje so vstali in pot se je prikazal na
vsih udih; in akoravno je bila Njegova volja
popolnama zedinjena z voljo nebeškiga Očeta,
se je vender svoji človeški naturi vsiga prepu¬
stil iz ljubezni do nas, ter se je pretresnil
pred smertjo.

2 .  Jezus, naš ljubeznjivi Zveličar, se
je tedej zavzel pred nezmernim terpljenjem,
ht pretresnil pred strašno, kervavo smertjo.
S svojo Božjo naturo se je tako rekoč oganil
v presveto Trojico, ter se je vsiga občutljivi,
človeški naturi prepustil. Ne le svojo brit—
kost, ampak smertne težave vsili ljudi je On
nase vzel; vse, kar le nar bolj zaverženi
grešnik na smertni postelji, pri misli na svojo
hudobijo in prihodnjo ojstro sodbo občutiti za-
more; vse to je On nase vzel, de bi vsacimu
v  tem zadnjim toliko imenitnim trenutku po-
magal, de bi tako v sredi smertne ternote
nam luč in tolažba bil. O prečudna ljubezen
Njegova! Pa še več! Gospod ni le vidil svo-

120

jih terpljenj , ampak tudi neskončno terpljenje i
svoje ljubeznjive Matere, preganjanje svojih ]
učencev, hudo smert svojih aposteljnov, vse J
terpljenja in britkosti, ki bodo Njegove noter c

do konca sveta zavoljo Njega zadele. Vse v

to je vidil, vse nase vzel, vse tako rekoč sam ž

terpel, de bi nekdaj vsim v vsili britkostih o

v smertnih težavah na pomoč prišel, in jih p

krepčal. O sveti Lorene! tvoje veselje, tvojo z

radost na razbeljenim ražnji ti je prislužil Je- s
zus v svojih smertnih težavah. — O kdo bo s:
popisal britkost in težave, neskončne bolečine jS
Jezusa Kristusa! Nebeški Oče! kaj nimaš no- ji

beniga usmiljenja več s svojim Sinam? Ali p

mora biti popolnama pokončan zavoljo naših n
pregreh? Jokajte, o angelji Božji, o jokajte A
iz milosti do svojiga Boga in Gospoda, ki iz ni
ljubezni do nas kakor červ v prahu leži! Ti p:
pa, o duša, čudi se, tiho bodi in moli Ga! ci
3. In vender še ni dosti! Nove strašne
britkosti so stopile pred Njegovo dušo pri
misli: Kakšen prid, kakšen dobiček, kak- V(

šno plačilo bo za to grozovitno terpljenje?

Ali je vredno, de se toliko trudim za ljudi? f 11
Oh in tadaj je vidil strašno prihodnost! Vidil J e
je namreč terpljenja in preganjanje svete
cerkve, svoje deviške cerkve, ki jo je tako P (

drago s svojo Kervijo odkupiti hotel; vidil 0

121

nehvaležnost toliko ljudi. Jezus je namreč
ljubil, in še zdaj ljubi nar bolj svojo s. cer¬
kev. Hotel je celo umreti, svojo sveto stran
odpreti, de bi izšla nova Eva, Njegova de¬
viška nevesta, sveta cerkev, ki je mati vsih
živih. Hotel ji je dati Kri odrešenja, vodo
očiševanja in svojiga duha, te tri, ki so
priča Njegova na zemlji. Hotel ji je dati s.
zakramente, de bi bila čista, neomadežana,
sveta nevesta. Hotel je biti nje glava in mi
smo udje Njegovi, kost Njegove kosti, meso
Njegoviga mesa, zato je nebesa zapustil ter
je hotel umreti za nas. Hotel nas je posebno
poživiti v nar svetejšim zakramentu s. lleš-
njiga Telesa, in'zmirej in vedno noter do
konca sveta pri svoji cerkvi ostati. Ali za-
more Njegova ljubezen še večji biti? Zdaj
pa je vidil vse prihodnje terpljenja svoje s.
cerkve: preganjanja svojih učencev in apo-
steljnov, od začetka malo število kristjanov,
kervavo terpinčenje, ki jih bo zadelo, kri¬
voverstva, kijih  bodo nepokorni, napulmjeni
krivoverci zasejali. Vidil je mlačnost, nap-
čnost in hudobijo toliko kristjanov. Oh, vidil
je celo pregrehe in pohujšanja, ki se v sve-
tiši Njegoviga kraljestva gode! Vidil je večno
pogubljenje toliko duš; vidil, za koliko njih
bo zastonj tekla Njegova Rešnja Kri; vidil,

Getzemani. 6

122

koliko njih bo Njegove gnade zaničevalo,
akoravno je umeri za nje , in bi se bili tako
lahko zveličali, pa niso hotli. Zavoljo tolike
nehvaležnosti, tolike nezvestobe je bil Jezus
tako užaljen, de ta edina bolečina bi Ga bila
lahko umorila.

Sveti zdihljeji.

O moj, v smertne težave vtopljeni
Jezus! moj um je preslab, moje serce
nepremožno, de bi zapopasti mogel Tvoje
nezmerno terpljenje ; ne vem, ne premorem
druziga, kakor le molčati, čuditi se in moliti.
V duhu torej pokleknem pred Tebe, ob¬
žalujem iz vsiga serca, de sim bil dozdaj
tako slep, ter sim Tvoje gnade premalo
v prid si obračal. Svojiga sočutja Ti ne
morem zadosti razodeti; v tiho žalost vtop-
Ijen občudujem le Tvojo ljubezen. Nekdaj
si rekel zveličani Johani od Križa: ,,Bodi
pri Meni, Moja nevesta, in briši Mi ker-
vavi pot; daj Mi kušljej miru za kušljej
izdajanja.“ To bi tudi jest storil, ko bi
mi tega moji grehi ne branili. Tvoj s.
pot Ti vender smem obrisati in s Teboj
smem zdihovati. O moj Jezus! zavoljo te
britke smertne težave mi pomagaj v tisti
strašni uri, ko se bo moja uboga duša

123

od telesa ločila, pred Tvoj sodnji stol
stopila. Stoj mi na strani v moji smertni
težavi in nikar me ne zapusti, če me tudi
že vse bo zapustilo. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Večkrat se spomniti posled¬
njih reči: Smerti, sodbe, nebes in pekla.

Spominek.

,,Spomni se, o človek, poslednjih reči,
in vekomaj ne boš grešil. 44  (jSir. 7, 40.)

Večerno premišljevanje za
četerti dan.

Jezus kcrvavi pot poti.

1. „Ko so Jezusa smertne težave obšle,
je delj molil. Njegov pot pa je bil, kakor
kervave kaplje tekoče na zemljo.“ Grozovitne
prikazni nehvaležnosti in hudobije vesoljniga
sveta, ktere je Jezus prevzel, za ktere je
plačati hotel, so vedno strašnejši prihajale.
Bilo je, kakor de bi se satan v razni poša¬
sti prikazoval, kakor tiger, ali volk, ali kača,
m  hi brez števila ljudi nadlegoval, zapeljeval

6 *

124

pokončal in pogubil. Kakor de bi z različnim
orodjem na Jezusa planili, Ga zaničevali,
zapljevali, preklinjevali, metali, bodli in bili.
Njihovo orodje se je vzdigovalo in je padalo
kakor cepci na podu, ter je razsajalo po ne¬
beškim pšeničnim zernji. Med temi Jezusovimi
sovražniki so bili zlasti tisti, kteri zaničujejo
Njega v nar večji skrivnosti Njegove ljubezni,
v zakramentu s. ilešnjiga Telesa. Med njimi
so bili vsi, ki med s. mašo nobeniga spošto¬
vanja nimajo, in cele množice mlačnih in ne¬
vrednih prejemavcev tega s. zakramenta. Brez
števila tistih, kterim je ta skrivnost ljubezni
v prisego ali kletev; zdivjani vojaki in hlapci
satanovi, kteri svete posode oskrunijo, svete
zakramente zaničujejo: nezvestni kristjani, ki
taje pričujočnost Jezusa v s. zakramentu; in
z eno besedo vsi tisti, ki se ne potegujejo
za čast tega s. zakramenta, in tabernakelj, 1
cerkve in altarje, kjer je ta s. zakrament
shranjen, nesnažne, brez spodobne lepotije 1

puste, ali zanemarijo. Kako strašen po- 1

gied! Britkost in težava je Jezusa vsiga *

prevzela. »Njegov pot je bil, kakor kervave
kaplje, tekoče na zemljo.“ I

2. Premisli zdaj Jezusa v kervavim potu. t

Njegovo obličje je bilo bledo , s Kervijo je 1

bilo oblito; Njegovi lepi lasje so bili v Kervi k

125

namočeni. Jezus se je ves tresel, majal se
je semtertje. Oh, molil je tako serčno k svo-
jimu nebeškimu Očetu: „Oče, ako je mogoče,
naj gre ta kelih od Mene: vender ne Moja,
ampak Tvoja volja naj se zgodi!“ Oči Nje¬
gove so že otemnele, smert je na ustnicah
Njegovih; Kri se zbira proti sercu — On
omaguje. Kaj bo mar že zdaj izdihnil svojo
dušo? Ne, ne, zdaj še ne! Prečudna moč
ljubezni žene s silo vso Kri nazaj, de celo
žile Njegove predere in v kapljah teče na
zemljo. Oblit je s Kervijo in zemlja premo¬
čena ž Njo. „0 nedolžno Jagnje!“ zakliče
častiti Ludvik Granaški, „kdo Ti je prisilil ta
kervavi pot? Od kod so te kervave kaplje,
ki čez Tvoje lica teko; ni ga tolovaja, ki bi
Te terpinčil, ni je ternjeve krone, ne žebljev,
ne križa še.“ Sam si nekdaj razodel svoji
služabnici, zveličani Johani od Križa: Boli
me nepremagljivo hrepenenje, umreti za greš¬
nike; ta sili Mojo Kri iz notranjih žil z
neizrečeno bolečino. Ljubezen torej, nar sve¬
tejši, Božja ljubezen je storila leto!

3. Premisli tedej: Kdo je našiga Zve¬
ličarja tako zdelal? Kdo se je prederznil, pri¬
gnati Kri iz Njegovih žil? Gospod je nekdaj
rekel svoji služabnici, s. Katarini Sienski:
Sovraštvo in ljubezen ste to storile. Sovra-

126

štvo do greha in ljubezen do ljudi. Komu ne
bo serce v bolečinah poterto ? Kako drag je
ta kervavi pot? Po pravici pravi nek služab¬
nik Božji: „V teh, na Oljski gori preslanih
smertnih težavah, v tem, tamkej pretočenim
kervavim potu so zajemali vsi marterniki svojo
serčnost; zadobe verni še dandanašnji svojo
moč, sovražnika duše premagati." „Kakor
grozd pod stiskavnico, pravi častiti Ludvik
Granaški, ki ga tlači, ves svoj sok da, tako
je tekla iz Tvojiga s. mesa pod stiskavnico
bolečin škerlatna rosa Tvoje svete Kervi. To
je pervi kap, iz kteriga je stekalo vino za
Tvojo deviško cerkev. Tu si njen kervavi
ženin, kar si že pri obrezovanji biti začel."
Nar manjši kaplja tega kervaviga pota pre¬
maga vse zaklade vesoljniga sveta. O duša
moja! časti te svete kervave kaplje prav po¬
božno, ter jih nebeškimu Očetu daruj!

Sveti zdihljeji.

Ko je s. Johana od Križa premiš¬
ljevala Jezusa na Oljski gori v kervavim
potu, je v duhu zraven Njega pokleknila,
je kervave kaplje jokaje prestregla in ž
Njimi kropila cerkev Božjo v spreober-
njenje vsih grešnikov, v poterjenje pra¬
vičnih, v tolažbo vsim živim in mertvim.

127

Kaj hočem jest, o ljubeznjivi Jezus, bo-
ljiga storiti? S to veliko služabnico Božjo
hočem zagnati: O moj Jezus, poln Ker-
vi! Kakšne so te težave? Moj presladki
ženin! smertne bolečine so Te obdale; pre¬
obilnost Tvoje ljubezni Te je kot ogenj
vnela; Tvoje Telo je razbeljena peč, z
neprenesljivim plamenam; vneta Kri teče
iz žil, de bi vse duše pridobila za večno
zveličanje. Oh, razlij nekoliko te žerjavce
čez mojo dušo, de bom deležen Tvoje
britkosti in težave. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan Tvoje britko
terpljenje saj pol ure premišljevati.

Spominek.

,,Njegov pot je bil kot kervave kap¬
lje, tekoče na zemljo.“ (Luk. 22, 44.)

128

Jutranje premišljevanje za
peti dan.

Jezusa augelj poterdi.

Pogled na Marijo.

1. De bi Zveličal- v svoji nezmerjeni
žalosti in britkosti ne omagal, Mu je od časa
do časa nekolika pomoč došla. Bilo je, kakor
de bi se odperl pred Njegovimi očmi pred-
pekel. Tadaj je vidil Adama in Evo, vse
stare očake, preroke in pravične stare za¬
veze, starše svoje Matere in Janeza Kerst-
nika, ki so vsi željno hrepeneli po Njegovim
prihodu. On je namreč mogel tem zdihajočim
jetnikam odpreti nebesa, in jih rešiti iz te
ječe miliga hrepenenja. Tadaj je tudi bilo,
kakor de bi Mu angelji v duhu pripeljali vse
trume prihodnjih zveličanih, kteri so svoje
vojskovanja ž Njegovim terpljenjem zedinili
in tako nebeško krono si prislužili.^ Bil je to
nepopisljivo lep, tolaživen pogled. Sli so pred
Njegovim obličjem v duhu vsi aposteljni in
učenci, vse device in žene, vsi marterniki,
pušavniki in spoznovavci, vsi cerkveni uče¬
niki in škofje, vse prihodnje verste menihov
in nun, vse vojske zveličanih duhov. Vsi so
bili ozališani z zmagovavno krono svojih ter-

129

pljenj in zatajevanj; in različnost cvetlic na
njihovih kronah v podobi, farbi, duhu in moči
se je spreminjala v različnosti terpljenja,
vojskovanja in zmage, s ktero so krono do¬
segli. Pa vse njih terpljenje in djanje, čast
in velikost njihove vojske in zmage, vsa nji¬
hova slava, je imela le ceno v zedinjenji z
zasluženjem Jezusa Kristusa. Bila je to druž¬
ba svetnikov, ki je, kakor veličastna krona
te zmage, ljubeznjivo serce Zveličarjevo ob¬
dajala. Ta ginljivi pogled je dušo našiga Go¬
spoda nekoliko razveselil, poterdil.

2. Kmalo pa so zginile te tolaživne po¬
dobe, in bilo je, kakor de bi angelji kazali
spet vse Njegovo britko terpljenje, od kuš-
ljeja Judeževiga noter do zadnje besede na
križi. Izdaja Judeževa, beg Njegovih učencev,
zasramovanje in terpljenje pred Anam inKaj-
fam, zatajevanje Petrovo, sodba Pilatova,
zaničevanje Herodovo, gajžlanje in kronanje,
smertna, kriva sodba, teža veliciga križa,
srečanje s s. Devico, Nje britkost, zaničevanje
tolovajev proti Nji, potni pert Veronike,
strašno nabijanje in povzdignjenje na križi:
z eno besedo, vse, vse je bilo pred Njegovo
dušo spet odkrito, vse Mu je bilo tadaj pred
očmi. Pa vse je rad prevzel, vsimu se je iz
ljubezni do človeka podvergel. Bilo je okoli

6 **

130

enajste ure. Jezus je zdajci vidil, tudi ob¬
čutil žalost svoje Matere; zakaj v duhu je
vidila Njegovo terpljenje. Oh, kolikrat je
povzdignila svoje roke proti Oljski gori! ker
vidila je v duhu kervavi pot Jezusa, in ka¬
kor de bi hotla s svojimi rokami Njegovo
obličje obrisati, jih je stegovala. O moja duša,
imej usmiljenje z Jezusam, in Njegovo ljubo
Materjo!

3. Učenci, ki so na vertu Getzemani
ostali, so bili ravno tako polni britkosti in
hudih skušnjav, ter so pospali. Drugi so
okrog tavali, de bi kaj zvedili. Jezus pa je
bil zopet postal grozno otožen. „Prikazal se
Mu je pa, piše sv. evangelist, angelj z ne¬
bes, kteri Ga je poterdil.“ Misli si, duša
moja! prelepiga angelj a v dolgim, tankim ob¬
lačilu, kakor mašnik ogernjeniga, v človeški
podobi. Prečudni kelih je deržal v svojih
rokah; z nar večji častjo je podal Gospodu
leskeči grižljej, in piti iz prečudniga kelha.
In zdajci je zginil. Jezus je tedej kelih svo-
jiga terpljenja prostovoljno vzel in bil je po¬
krepčan. O čudna skrivnost, pravi s. Bernard,
kdo te bo razumel? Ti, moč in čast vsih
angeljev, pa pripustiš, de Te angelj tolaži,
angelj poterdi! V slabšiga torej si se ponižal,
kakor so angelji Tvoji! O prečudna ponižnost

131

Jezusa, ki se je toliko ponižal! Tedej smemo
tudi mi zaupanje imeti, in v britkostili in te¬
žavah k molitvi se zateči, in moč in tolažilo
bomo gotovo dobili.

Se nekoliko je počil Jezus zdaj v vo¬
tlini; akoravno še otožen, vender čeznaturno
uterjen. In v tretje je prišel k svojim učen¬
cem, ter jim je djal: „Spite zdaj, in poči¬
vajte! Dosti je; ura je prišla; glejte! Sin
človekov bo izdan v roke grešnikov. Vstanite,
pojdimo! Glejte! kteri me bo izdal, je blizo.“

Sveti zdihljeji.

Zdaj, o sladki moj Jezus! sim por
tolažen; vidim Te v Tvojim britkim terp-
ljenji od angelja prečudno poterjeniga. S
tem si mi hotel pokazati, de tudi meni
ne bo manjkalo ne gnade, ne moči, kadar
bom, obsut od mnogoterih britkost, v Tebe
zaupljivo klical. Čudi se , duša moja! Ne
angelj, nak, Ti sam, moj ljubeznjivi Zve¬
ličar, si moja moč, moje tolažilo! Ti si
bil oslabljen, de bi mene močniga storil.
Tvoj kervavi pot mi je prečudno mazilo,
ki mojo dušo in telo krepča, in mojimu
sercu nepremagljivo serčnost daje. Zato
pravi po pravici s. Katarina Sienska: „Bodi
niočan, bodi serčan in nič se ne boj; Kri

132

Jezusova te je čisto oprala. Zmagal boš
s Kervijo Jezusa Kristusa v svojim sercu
in z imenam Njegovim v svojih ustih. 64
Hvala, hvala tedej, o ljubeznjivi Zveličar!
de si mi toliko gnado in toliko tolažbe
pridobil s svojo brhkostjo, s svojim ker-
vavim potam na Oljski gori! Oh tolaži,
poterdi me Ti sam ob uri skušnjav in
vojskovanja! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Le pri Tebi tolažbe iskati,
in nobenimu svojih nadlog ne tožiti.

Spominek.

,,Prikazal se Mu je angelj z nebes,
kteri Ga je poterdil. 66  (Luk. 22, 43.)

Večerno premišljevanje za
peti dan.

Judež in njegova družina.

1. Ko je Jezus še govoril, pride Judež
lškarjot, eden dvanajsterih, in ž njim velika

133

množica, s svetilnicami, baklami in raznim
orodjem, poslani od višji duhovšine. „DaI jim
je bil pa Njegov izdajavec znamnje, rekoč:
Kteriga bom kušnil, tisti je; Njega primite
in peljite Ga varno!“

Premisli, moja duša: En apostelj izda
Jezusa; eden Njegovih pervih prijatlov, kte-
rimu je Gospod že tako obilno gnad skazal,
ga k toliki časti povzdignil; kterimu je malo
popred še noge umil, in kteri je ž Njim pri
večerji sedel. Ta nesrečni človek se je nekaj
časa popred soznanil z nekterimi hinavskimi
farizeji, kteri so ga s priliznjenim obetanjem
k izdaji privabili. Revniga in težavniga živ¬
ljenja že sit, je pričakoval, kdaj bo Jezus na¬
pravil časno, mogočno kraljestvo, v kterim bi
on — si je mislil — imenitno službo dobil; spo¬
znal je pa, de ne bo nič taciga, vidil, de se
preganjanje množi, slišal je celo, de hočejo
Jezusa umoriti, in seje hotel imenitnim fari¬
zejem, sovražnikam Jezusovim, prikupiti. —
Spoznaj iz tega, ljuba duša! de noben stan,
in ko bi še toliko gnad bil od Jezusa sprejel,
nas padca in pogubljenja ne obvaruje, če
vedno ne čujemo in pa ne molimo. Uči se
tu, kako je nevarno, k sovražnikam Božjim
v drušino hoditi. Zato beži pred hudobnim
človekam. Pred vsim pa, služi Bogu le iz

134

praviga namena. Ne iši nič druziga, kakor
le časti Božje in zveličanja svoje duše; ne
boj se ne terpljenja, ne preganjanja zavoljo
Jezusa! Oh, koliko njih je že Jezusa zapu¬
stilo, izdalo iz gole boječnosti pred ljudmi, de
bi le svetu dopadli!

2. Nar hujši pa je bila lakomnost,
ktera je Judeža k temu nagnjusnimu djanju
pripeljala. Premoženje je hotel imeti; zato
se je že takrat tako togotil, kadar je s. Mag¬
dalena drago mazilo zlila na Jezusove noge.
Mošnjo je namreč imel, denar je bil v nje¬
govih rokah; berž ko ne, se je že popred s
kakšnimi goljufijami pečal. Le denar mu je
bil v misli; ni mislil ne na obsojenje, ne na
križanje Jezusa, ampak le edino na denar.
Zato je letal sem ter tje k Judam, ter jim
prigovarjal, de bi Jezusa še pred prazniki
vjeli. Višji duhovšina pa in farizeji mu niso
še prav zaupali, in sovražili so ga v svojim
sercu. Bali so se tudi, de bi kak hrup ne
vstal, ker k praznikam je bilo veliko ljudstva
iz vse Judeje skupaj. Poslednjič mu dajo
trideset srebernikov, plačilo izdajanja, okoli
petnajst goldinarjev našiga denarja; de se je
spolnilo, kar prerok pravi: „Telitali so moje
plačilo, namreč trideset srebernikov . u  Po to¬
liko so takrat sužne — oh nar revniši ljudi

135

— kupovali. Tako je prodal Judež Boga,
nebesa, zveličanje, svojo dušo in svoje telo:
Vse, vse, neskončno večnost za nekoliko ubo¬
gih denarjev!

O oslepljeni, o nesrečni Judež! — Pa,
duša moja! ali si Ti bolji kakor on? bolj zve¬
sta, kakor on? Ali nisi morebiti še bolji kup,
more biti za smradljivo meseno poželenje,
za hitro minejočo dopadajenje, za puhlo po-
častenje, zavoljo prav majhniga časniga dobič¬
ka, že večkrat svojiga Gospoda prodal? Pre¬
misli to! Le še premisli!

3. Nar večji vzrok, zakaj je Gospod
Judeža tako daleč zapustil, je bila gotovo
nevredna, prederzna prejema s. Zakramenta.
Od takrat, kar je šel od svete večerje, je
satan šel vanj in ga je popolnama v last
vzel. Kadar je grižljej sprejel, pravi s.
evangelist, je šel satan vanj. Nobena stvar
ni mogla več presuniti tega temniga, Iedeniga,
kamnito-oterpnjeniga serca. Jezus ga je tako
milo pogledal pri omivanji njegovih nog; po¬
kleknil je pred-nj; noge mu je umil in
kušnil; in to ga ni ganilo. Pri zadnji večerji
se mu je Gospod iz gole ljubezni sam dal;
še opominjal ga je: pa vse je bilo zastonj.
Solze, prošnje, opomini Matere Božje in dru¬
gih učencev, nič gani presunilo. Po nevred-

136

nim obhajilu je bežal k smertnim sovražnikam
Jezusovim, k veliki duhovšini in farizejem,
ter ni dal miru, tako dolgo, de so mu privo¬
lili; zakaj k učencem si ni več nazaj upal;
mislil si je: Ce Ga zdaj ne primejo, Ga ne
bodo več dobili; zakaj prijatli se bodo krog
Njega zbrali in za svojiga kralja Ga bodo
sklicali. Vdala se je torej višji duhovšina.
Premisli tu, kam človek pride, če se Božji
gnadi ustavlja! Prevdari, kaj strašniga je ne¬
vredno obhajilo! „Njih miza jim bo v zanke“,
pravi prerok.

Sveti zdihljeji.

Groza me obdaja, o Jezus! če pre¬
mišljujem , kam človek pride, ako Tebe
zapusti, in Tvojiga notranjiga nagibovanja
ne posluša. Celo preobilnost Tvoje lju¬
bezni in Tvoje gnade nam bo v pogublje¬
nje, ako jo napak obračamo. Po pravici
zdihuješ po preroku: „Na svojih rokah
sim jih nosil, pa niso spoznali, de sker-
bim za nje.“ Ljubi moj Jezus! ne pri¬
pusti, de bi jest kdaj tako nehvaležen bil!
O ljubezen, o Bog ljubezni, kraljuj Ti po-
polnama čez me! Odtergaj me od vsih
posvetnih nagnjenj, ki me od Tebe ločiti
zamorejo; povžij, sežgi jih v ognji svoje

13 ?

ljubezni. Dar svete ljubezni želim biti!
Dodeli, de nikoli ne pristopim brez vredne
priprave duše in telesa k Tvoji nar sve¬
tejši večerji, de mi zavživanje Tvojiga
Telesa in Tvoje Kervi ne bo nikoli v po¬
gubljenje , ampak v večno življenje. O lju¬
bezen , daj, de Te večno jest ljubim! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Na sveto obhajilo se pri¬
praviti tako lepo, kolikor mi bo le mogo¬
če, in zahvale zato nikoli ne opustiti.

Spominek.

„Človek naj spraša sam sebe, pre¬
den je od tega kruha in pije iz tega kelha!“

(I. Kor. 11, 28.)

Jutranje premišljevanje za
šesti dan.

Judežev kušljej.

1. Judež se je bil zmenil s svojo der-
balijo: de hoče sam pred njo itinavert, tam

138

Jezusa pozdraviti, kušniti, kakor de bi od
svojih opravil prišel k Njemu, kakor prijatel
in učenec; za njim pa, je tolovajem rekel,
naj hitro gredo in Ga primejo. Hlinil se je,
kakor de bi ravno po nevedama zraven prišel
in z drugimi učenci potem zbežal. Veliki du¬
hovni pa Judežu niso zaupali, zato so voja-
kam naročili, naj dobro pazijo nanj, zakaj
plačan je, in potepuh bi jo na zadnje uteg¬
nil z denarjem pobegniti. Tudi bi Jezus po¬
tem , po noči ubežati zamogel. Tako tedej
pride ta derhal na Oljski vert. Na pervo
gre Judež z vojaki; za njimi, nekoliko zadej,
štirje navadni, gerdi briči, ki so nesli ketine
in vervi, na zadnje pa farizeji in služabniki
duhovšine. Bilo je morebiti kakih dvajset vo¬
jakov zmed tempeljnove straže in nekoliko boj¬
nih hlapcev Anatovih in Kajfeževih. Ko pri¬
dejo na Oljski vert, hoče Judež naprej stopiti,
kakor so se bili pogovorili; pa vojaki ga ni¬
so pustili spred oči, ter so se zdajci ž njim
prepirali. Judež se je čez to jezil in je bil
ves zbegan. Vidil je že zdaj, kam ga bo
nesrečno djanje pripeljalo, pa satanu se je
popolnama vdal in ni mu bilo nič žal. Ko so
se tako naprej podili, je šel pred njimi, je
naravnost pred Jezusa stopil, ter Ga je po¬
zdravil, rekoč: Zdrav bodi, Učenik! in Ga je

139

kušnil. — Premisli tu nehvaležnost, prederz-
nost, nesramnost in hudobijo Judeža, ki se
prederzne, stopiti pred svojiga nar čistejšiga,
nar svetejšiga, ljubeznjiviga, vsigavidijočiga
Učenika, ki je njegove nar skrivnejši misli
vse vedil. Podoben mu je pa vsaki grešnik,
ki se ne boji hudo storiti pred očmi Božjimi.
Prevdari to, moja duša!

2.  Premisli pa tudi hinavski kušljej Ju¬
dežev. Kuševanje je namreč znamnje prijaz¬
nosti in pa ljubezni. Torej ni za Judeža nič
svetiga; kušljeja se posluži, de bi Jezusa iz¬
dal. Sladkiga Učenika, studenec vse ljubezni
hoče vjeti z znamnjem ljubezni. Premisli:
kako je bilo pač ranjeno ljubeznjivo serce
našiga Zveličarja! Zato se je Gospod že pri
psalmistu pritožil: „Ko bi me bil moj sovraž¬
nik preklinjal, bi še prenesel; pa ti, moj to-
varš in moj znanec, ki sva skupaj sladkosti
vživala, v hiši Gospodovi v zastopnosti pre¬
bivala!" (jps. 54,13—15.) Oh, to je Jezusa
nar huje ranilo, ki je Judeža vedno tako serč-
no ljubil pri vsi njegovi nehvaležnosti! Ti pa,
o keršanska duša! premisli: Kadarkoli greš
z Jezusam k s. večerji; kadar Njegovo pre¬
sveto Telo in Njegovo Rešnjo Kri prejmeš v
s. Obhajilu; kadarkoli moliš, v cerkev greš,
— z eno besedo, kadarkoli se,kristjana spo-

140

znaš, tolikrat pozdravljaš, kušuješ po duhovno
svojiga Učenika Jezusa Kristusa. Če pa te-
dej z nečistim, pregrešnim, hudobnim sercem
k tem skrivnostim pristopiš, ali nisi takrat
hujši, kakor Judež, ali nisi še bolj hinavski
kakor on? Kušuješ Jezusa z ustmi, in morebiti
Ga ne le enkrat, ampak večkrat na dan iz¬
daš s svojim djanjem in hudobnim govorje¬
njem. „Je ii tvoje oko hudobno, ker sim jest
dober ?‘ £  pravi Gospod. (Mat. 20,15.) O duša,
premisli neskončno ljubezen svojiga Zveličarja
do tebe; premisli gnade, ktere ti je On že
dodelil! Ne bodi nehvaležna, nezvesta, ne
delaj novih ran Jezusovimu sercu; sej jih že
dosti ima, sej je čez in čez z ranami ob¬
dano.

3. Jezus pa je Judežu rekel: „Prijatel,
čemu si prišel? Judež! s kuševanjem izdajaš
Sinu človekoviga ? “ O prečudna ponižnost,
mila ljubezen Jezusa Kristusa! Nisi ognil,
pravi s. Bernard, svojih nar svetejših ust, na
kterih ni bilo nikoli le sence goljufije, kuše-
vanju nezvestiga izdajavca, česar usta so
bile oskrunjene s peklensko hudobijo. O ne¬
dolžno Jagnje Božje! kaj imaš Ti s tem vol-
kam opraviti? — Pa, o Gospod! to je bilo
djanje Tvoje milosti, Tvoje ljubezni, de bi
vse storil, kar bi zamoglo še prebiti terdo-

141

vratnost tega liudobniga serca, zakaj po stari
prijaznosti ga opominjaš z ginljivimi beseda¬
mi: „PrijateI, čemu si prišel ?“ ln z nesram¬
nostjo njegove lastne hudobije, si hotel pre¬
suniti serce tega nesrečniga s psico, ko si
rekel: „Judež, s kuševanjem izdajaš Sinu člo-
vekoviga?“ Zato je sprejel Gospod to golju¬
fivo in grozovitim kuševanje, pravi častiti Lud¬
vik Granaški, de bi s svojo ljubeznijo in krot-
kostjo omečil terdovratnost tega okamnjeniga
serca. Pa vse to ni nič pomagalo. Ti pa,
o duša moja! premisli, če to pohlevno Jagnje
ni zaverglo liinavskiga kuševanje njega, ki
Ga je grozovito prodal, premisli, kako bo
sprejel Gospod duhovno kuševanje duše tiste,
ki Ga ljubi iz celiga serca!

Sveti zdihJjeji.

O serce mojiga Jezusa! polnost u-
smiljenja in ljubezni! tudi jest sim med
tistimi nehvaležniki, ki po vrač ujem z raz¬
galjenjem Tvojo ljubezen. Kako je mogoče,
de ne umiram od bolečin, če pomislim,
kako dober si mi Ti, in kako sim jest
nehvaležen proti Tebi! Akoravno, o Go¬
spod! si spoznal nehvaležnost in razžal-
jenja, s kterimi bom povračeval Tvojo
ljubezen, si vender me hotel še vedno

142

ljubiti, pravi s. Ligvori. Ljubil si me, ko
Te jest nisim nič ljubil, ko na to še jest
mislil nič nisim, koliko več smem zdaj
upati, kadar nič bolj ne želim, nič bolj
ne hrepenim, kakor Tebe ljubiti, in od
Tebe biti ljubljen — koliko več smem zdaj
upati, de mi miliga kušljeja svoje ljubezni
odrekel ne boš? Dodeli mi, de že vender
enki-at začnem, res Te ljubiti, in de ni¬
kdar ne bom jenjal od te svete ljubezni. O
ljubezen! naj Te jest ljubim! bodi moja
edina ljubezen! Amen.

Sklep.

. Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! sklenem
za dans: Nikoli ne pristopiti s smertnim
greham k s. Obhajilu, in tudi prostovolj¬
nih malih grehov se ogibati.

Spominek.

S kuševanjem izdajaš Sinu člove-
koviga ? u  (Luk. 22, 48.)

143

Večerno premišljevanje za
šesti dan.

Jezus gre svojim sovražnikam naproti.

1. Ko je Jezus tedej vidil, de je z Ju¬
dežem vse zgubljeno, je šel sam svojim so¬
vražnikam naproti. Misli si, duša moja! pri
vhodu na Oljski vert lepo, zeleno trato.
„Jezus pa, ki je vedil vse, kar je imelo čež-
Nj priti, je stopil naprej, in jim je rekel:
Koga išete? So Mu odgovorili: Jezusa Na-
zarenskiga. 44  Jezus je tedej stopil naprej na
to trato in je nagovoril vojne hlapce. Sam
jim je hotel naproti iti, de bi nam pokazal,
kako hrepeni po terpljenji za nas, in de se
da prostovoljno v smert iz gole ljubezni do
nas; tudi zato, de bi ne bili njegovih učen¬
cev kteriga prijeli. Kako krotko, ljubeznjivo
jih je Gospod nagovoril: „Koga išete? 41  Oh,
pomislite vender, je hotel reči, vi išete svo-
jiga Zveličarja, svojiga Boga, svojiga pri-
hodnjiga sodnika, Njega, ki vam večno zve¬
ličanje ali pa večno pogubljenje dati zamore.
Zakaj Ga vi išete? morebiti išete odpušenja,
gnade, ljubezni ali večne milosti Njegove,
ali pa večniga miru, večniga zveličanja duše
svoje? O ne! Zavzemi se, moja duša! — de

144

hi Ga raztepli, križali, umorili! — Prevdari
to, moja duša! Kako išeš tudi ti svojigaZve¬
ličarja? Ali Ga išeš s ponižnim, skesanim,
potertim, res spokornim in ljubeznjivim ser¬
cem? ali pa v nečimernosti in prevzetnosti,
de bi ga vnovič križal, umoril?

2. Jezus pa jim reče: „Jest sim; in so
odstopili in padli na zemljo. Spet jih je te-
dej vprašal: Koga išete? Oni pa so rekli:
Jezusa Nazarenskiga. Jezus jim je odgovo¬
ril: Povedal sim vam, de sim jest.(Jan.
18.) Z edino besedo je tedej Jezus vso der-
hal vergel na tla. Kakor de bi jih bil kerč
napadel, in s sključenimi udi so ležali po tleh.
Gospod je hotel storiti ta čudež mogočnosti
in moči svoje pravice, ne de bi se branil,
temuč, kakor uči s. Bernard, de bi s tem
pokazal, de nobena človeška moč ne premore
čež- m  več, kakor sam pripusti. Hotel je
s tem čudežem spreoberniti nje, ki so v hu-
dobii terdovratni. Pa kako neozdravljivo je
terdovratno serce! Poglej, o duša! kako mo¬
gočna je edina Jezusova beseda, in kako
močno je samo ime Jezus, tako de vse so¬
vražnike potreti zamore. Premisli tudi, kako
mila, veselja polna, tolaživna je tista beseda:
„Jest sim“ za pobožne, kakor je aposteljnam
rekel: „Jest sim, ne bojte se!“ (Mat. 14.)

145

Jest sim vaš oče, vaš varh, vaš srednik, vaš
prijatel. Kako strašna pa bo ta beseda nek¬
daj hudobnim, ki Ga žalijo: „Jest sim vaš
sodnik, ki bom vas sodil; jest sim vsigamo-
gočni, ki bom vas pogubil; jest simBogser-
da, kteriga bom čez vas spustil."

3. Jezus pa je še govoril: „Ako tedej
Mene išete, pustite te iti. De so se dopol¬
nile besede, ktere je rekel: „KteresiMi dal,
nisim nobeniga zmed njih zgubil." (Jan. 18.)
Prečudna ljubezen Jezusova! Te besede niso
bile le prošnja, ampak povelje, s kterim je
Gospod svojim sovražnikam prepovedal, jim
oblast odvzel, Njegovim kaj škodovati ali kaj
žaliga storiti; zakaj ura še ni prišla, v kteri
bi mogli tudi Njegovi učenci poskušeni biti
in terpeti. Moli tukej, o duša moja! mo¬
drost, dobroto in ljubezen svojigaZveličarja!
Gospod se sam izda tem kervi željnim ljudem;
Njega čakajo biči, ternje in križ, svojim pa
ne pripusti še lasu ne skriviti; varuje jih. Iz
tega pač lahko spoznaš, de brez pripušenja
Gospodoviga ti ne more škodoyati noben so¬
vražnik, ko bi tudi še tako mogočen bil; de nas
Gospod ne prepusti nobenimu terpljenju, če ni
k zveličanju naše duše; in k temu nam vse-
lej svojo gnado da. Kako mogočen je torej
Jezus, nas vselej obvarovati! In ti tarnaš v

Getzemani. 7

146

terpljenji in odlašaš, se ves v voljo Božjo
podati? Ne skerbi za prihodnje, če tudi ta¬
vaš po temoti, in se ti skor nobena zvezda
upanja ne prikazuje; popolnania in ves se po¬
daj Gospodu, in z vsimi svojimi nadlogami
se po otročje verzi v Njegovo naročje. On
te bo gotovo varoval; On ti zamore, On ti
tudi hoče pomagati.

Sveti zdihljeji.

O kako zvest je moj Ijubeznjivi Je¬
zus tem, ki jih je poklical k svoji ljubezni!
„Zvest je On, ki vasje poklical, in bo tudi \
dopolnil. 44  (ji. Tes. 5, 22 .)  „Ne bo pri¬
pustil , de bi bili skušani čez svoje moči. 44
(I.Kor. 10,13.) V vsili potrebah nas varuje.

O ljubi moj Zveličar, de bi bil pač tudi
jest vedno tako zvest Tebi, kakor si Ti
meni! Iskal si me, ko sim bil že zgubljen,
in jest bi Te ne iskal, svojiga presladki-
ga Boga, ko sim spoznal Tvojo čudno
ljubezen do mene? Išem Ga, ki Ga ljubi
duša moja; Njega se hočem deržati, ni¬
koli Ga ne več zapustiti. Bodi pri meni
zanaprej, in nikdar ne daj, de bi ločil od
Tebe se kdaj! In ko prihromi ura skuš¬
njav in me vsiga prepade, o naj le zašli- j

147

sim edino besedo to: „Jest sim, nič se
ne boj!“ Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Kolikorkrat bo mogoče, pri¬
stopiti k s. Obhajilu; in nikoli iz nerod¬
nosti tega ne opustiti.

Spominek.

„ Našel sim Ga, ki ga ljubi duša
moja; deržim Ga in spustiti Ga nočem.“
(Vis. pes. 3, 4.)

Jutranje premišljevanje za
sedmi dan.

Jezusa so vjeli.

1. Ko se je tedej Jezus svojim sovraž-
nikam spoznati dal, so planili čež-Nj, de
bi Ga vjeli; pristopili so, roko nanj položili
in Ga zgrabili. Ko so pa aposteljni, ki so ž
Njim bili, vidili, kaj se ima zgoditi, so se
hotli braniti. Berž ko ne, je še nekaj unih
učencev prihitelo, ki so v Getzemani ostali,

7 *

i48

kadar so zvedili, v kakšno nevarnost de je
Jezus prišel. Drugi pa, ki si niso nič upali,
so od deleč stali, kmalo spet se bližali, ali
k drugim učencem hiteli, jim povedat, de
hočejo Jezusa vjeti. Kteri so pa pri Jezusu
bili, „so Mu rekli: Gospod! ali naj mahnemo
z mečem? Simon Peter tedej, ki je meč imel,
ga je izderi in je mahnil po hlapcu velikiga
duhovna, in mu je odsekal desno uho. Jezus
je tedej Petru rekel: Vtakni svoj meč v nož¬
nice; zakaj vsi, kteri za meč prijemajo, bodo
z mečem končani. Ne bom li pilkelha, kte-
rigaMi je Oče dal? Ali meniš, de ne morem
prositi svojiga Očeta, in bi Mi poslal več,
ko dvanajst legijonov angeljev?“ — Premisli,
duša moja! kako se moramo v vsili težavah
in nevarnostih oborožiti. Karkoli nam večni
Oče britkiga pošlje, je kelih, in On hoče,
de bi ga mi pili v svoje očiševanje. Vse brh¬
kosti so kelhi nebeškiga Očeta. Ni torej za
nas nobeniga izgovora, piti moramo vsi to oči-
ševavno pijačo. Tudi grenkosti tega kelha
se ogibati ne smemo, in ko bi bila še tako
britka pijača. Usta sladkiga Jezusa so gaze
popred okusile in posladile.

2. Kako serčniga se tukaj kaže tudi
Peter! To de njegova serčnost je bila tu pre¬
nagla, še ne razsvetljena. Ko bi bil on vedil,

149

de vse to se zgoditi mora, de bi on in mi
vsi bili rešeni iz sužnosti satanove; ali bi bil
pač to veliko delo Božje ljubezni in zveličanja
našiga opoverati hotel? Gotovo ne. Modrost
Božja je tedej ta britki kelih sama nalila, in
modra ljubezen nebeškiga Očeta tudi nam
naše kelhe naliva. Nikar torej ne zametuj
svojih terpljenj, in ne ustavljaj se jim; temuč
vdaj se mirno in tiho ves v voljo nebeškiga
Očeta; prosi Boga le za gnado, terpljenje
lože prenašati; s. Gregor namreč pravi, de
je večji gnada za nas, kadar nas Bog v ter-
pljenji poterduje, kakor ko bi nam terpljenje
odvzel. Premisli pa krotkost in ljubezen Je¬
zusovo! „Jenjajte od tega, je rekel, in se je
njegoviga franjeniga hlapca) ušesa dotaknil,
in ga je ozdravil." Tako je Gospod dvojni
čudež storil svojim sovražnikam; čudež svoje
vsigamogočnosti in svojiga usmiljenja. „Nisi
jenjal, zakliče s. Bernard, vlivati čez svoje
sovražnike olja svojiga usmiljenja, ko si serč-
nost svojiga ediniga branitelja zaderževal, de
bi ne segal po njih, ki so Te hotli vjeti, in
si celo svojiga sovražnika ozdravil. Pač pre¬
kleta tako terdovratna divjost, ktere ne veli¬
častvo tolikiga čudeža, ne velikost tolike do¬
brote premagati ni mogla! Prekleta terdovrat-
nost, ki se pred tolikim čudežem ni uklonila

130

in se s toliko milo dobroto utolažiti ni dala!“
Kako strašno je terdovratno serce!

3. Vender, pravi zveličana Katarina
Emerih, se je nekoliko vojakov spreobernilo,
premagani od tolike krotkosti in ljubezni; tudi
Malh, hlapec velikiga duhovna, je bil z
gnado Božjo presunjen, in je kmalo potem
spreobernjen šel k Marii, de bi ji vse dopo¬
vedal. Drugi pa, ki so se spreobernili in
pozneje se učencev deržali, so eden za dru¬
gim pobežali. Farizeji in uni drugi so bili le
še bolj zdivjani: „S hudičem ima opraviti,“
so vpili. S copernijo, so mislili, je bilo uho
odsekano in s copernijo spet ozdravljeno. Ka¬
kor stekli volkovi so planili zdaj čez Jezusa,
to nedolžno Jagnje, ki svojih ust ni odperlo.
Straža pa, in stotnik in hlapci Judov so Je¬
zusa zgrabili in zvezali. „0h, kdo ne bo to¬
čil solza, pravi s. Bernard, ko sliši, kako so
v tisti uri tolovaji roko nanj položili! kako so,
o predobrotljivi Jezus! zvezali Tvoje nedolžne
roke, kako so Tebe, Jagnje nar krotkeiši,
kakor ubijavca nesramno peljali v smert! Zve¬
zali so Jezusu roke, križema na persih tako
terdo, de so Mu naglo zatekle. Širok pas,
v kteriga so žeblje zabili, so Mu okoli ledja
oklenili, in roke so Mu še enkrat s tertami
priterdili. Tudi na vrat so Mu djali ternjevo

151

vez, ki je bila z dvema jermenama križema čez
persi pripeta na pas. Na štirih krajih tega
pasu so dolge vervi privezali, s kterimi so
Gospoda sem ter tje paliati in vleči zamogli.
Oh, kako strašno mili pogled! „Bog je zve¬
zan !“ zakliče s. Ligvori. In zakaj to? in
od koga? Oh, od svojih lastnih stvari! Kaj
pravite vi k temu, angelji nebeški?!

Sveti zdihljeji.

„0  Kralj vsili kraljev! toži s. Ber¬
nard, kako si prišel v vezi? kaj imajo
vezi sužnjih in razbojnikov s kraljem vsih
kraljev, s svetnikam vsih svetnikov? In
če se ljudje prederznejo, Te zvezati, od
kod, de Ti vsigamogočni teh vezi ne pre-
tergaš? de se ne rešiš terpljenja, ki Ti
ga pripravljajo ti grozovitneži? Oh, pa
sej niso vervi, ki Te vežejo; nak, ljube¬
zen do nas, ta Te ima oklenjeniga, ta
Te pelja v grozovitno smert ! u  Kdo bo
brez čudenja premišljeval, kako Jezus tako
milo, tako krotko in tiho, tako voljno in
ljubeznjivo poda svoje roke, de bi Mu jih
zvezali! Za naše napihovanje, za našo
nepoterpežljivost, za našo nepokoršino je
On s tem hotel zadostiti. O sladki moj
Jezus! jest sam sim Te torej zvezal, ker

152

sim se tolikrat ustavljal Tvojim gnadam;
sim Te tako rekoč za roke deržal, de mi
svoje ljubezni, svojih zakladov še dati nisi
mogel. O Jezus nar ljubeznjivši! zveži
me zdaj s sladkimi vezmi svoje svete lju¬
bezni ! Tvoje vezi so vezi zveličanja moji-
ga! Ob, tako terdno me priveži na - se,
de se vekomaj od Tebe ločiti ne morem!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Poiskati si dobriga dušniga
pastirja, ali, če ga že imam, mu popol-
nama pokoršino skazovati.

Spominek.

„Njegove vezi so vezi zveličanja. 4 *
(Sir. 6, 31.)

Večerno premišljevanje za
sedmi dan.

Beg aposteljnov. Pot y Jeruzalem.

1. Grozna množica se začne naprej po-
mikvati, ko so še več bakel nažgali. Naprej

153

gre deset mož straže, za njimi briči, ki Jezusa
zvezaniga na verveli derže in sem ter tje pa-
hajo. Bili so ti ajdje nar zaničljivši verste.
Čez kolena, roke in vrat niso imeli nobeniga
oblačila; okrog ledij so bili prepasani, čez
persi kratki persnik brez rokavov, na straneh
z jermeni zapet. Bili so majhne, terdne po¬
stave, leni, zaničljivi, zagorele farbe, kakor
Egiptovski sužnji. Za njimi so šli norčevavni
farizeji, in vojni hlapci zadnji. Zdajci so
Ga vsi učenci zapustili in so zbežali. „lVeki
mladeneč pa je hodil za Njim s platnam oger-
njen; in so ga prijeli. On pa je popustil
platno in jim je ušel.“

O ljubi moj Jezus! celo aposteljni so Te
zdaj zapustili. Zakaj ne pridete, de bi rešili
svojiga Jezusa iz rok Njegovih sovražnikov?
kliče s. Alfonz. Zakaj ne greste za Njim,
de bi saj pred sodniki se potegovali za Nje¬
govo nedolžnost? Kako pač je to Zveličarja
bolelo! Pa prevdari, duša moja! mi vsi beži¬
mo pred britkostjo in Gospoda samiga pusti¬
mo, iti v terpljenje; in če Ga včasih spre¬
mimo v terpljenje, hodimo le od deleč za
Njim, kakor eni Njegovih učencev; to je, tako
malo poterpimo, de skor ni vredno tega v mi¬
sel jemati. Še več: večkrat zapustimo Go¬
spoda, ko še nobene nevarnosti ni; in če tudi

7**

154

pri vsim tem gnado Božjo, notranji mir in
zveličanje svoje zgubimo. Koliko večji, o
Gospod! je tedej naša slabost, kakor je bila
slabost Tvojih aposteljnov! O kolikrat, duša
moja! si tudi že ti svojiga Boga z greharn
tako zaničljivo zapustila!

2. Briči so nespodobno ravnali z Je-
zusam, kar in kolikor so le mogli, iz hudobije
pa tudi na videz iz prilizovanja do šesterih
služabnikov višji duliovšine, kteri so bili polni
serda in strasti, priseženi sovražniki do Je¬
zusa. Jezus je bil bos: imel je volnato , ple¬
teno obleko brez šiva in pa ogrinjalo. Hitro
so šli. Prišli so do dolziga mostu čez reko
Cedron. Jezus je zavoljo neusmiljeniga pa-
hanja in sovanja z vervmi nekterikrat padel.
Ko so pa na sredo mostu Ga prignali, so
hotli vso svojo hudobijo zliti nad Njim; vergli
so Ga seženj globoko čez most v reko Ce¬
dron, ter se norčevali, zdaj naj se do sitiga
napije. Jezus pa je padel na kolena in po¬
tem na obraz. Znamnje Njegovih kolen in
pa nog se je vtisnilo v kamnje. Mehkejši
je bilo kamnje, kakor serca človeške. Tu je
tedej Jezus ležal; čuda, de se ni ubil. Pil
je nekoliko iz reke, de se je spolnilo s. pismo,
ki pravi: „Iz reke na poti bo On pil.“ (Ps.
109, 7.) Bilo je pa to čudna skrivnost; ker

155

v to reko Cedron, ki je memo Jeruzalema
tekla, so Judje vse smeti in gnjusobo metali;
v to reko je nekdaj kralj Jozijas, kadar je
tempelj malikvavskih darovanj očiševal, po¬
metal prah zdrobljenih malikov in njih altar-
jev. Tako je bil tedej v to reko Cedron ver¬
zen tudi Jezus, ki je nase vzel vso gnjusobo
sveta, v znamnje, de je vse pregrehe in
gnjusobe v studenec Božjiga usmiljenja spustil
in v neskončno morje svoje nezmerne ljubezni
potopil. Zato, o duša moja! potopi tudi ti
vse svoje grehe v dragi Kervi Jezusa Kri¬
stusa.

3. Brici so tedej Jezusa po verveh
nazaj potegnili in Ga na stran iz globoke
grape vlekli. Med vpitjem, norčevanjem,
kletvijo, sovanjem in tepenjem so Ga ti ne¬
srečni gnali naprej. Njegovo dolgo, volnato
oblačilo, v vodo vtopljeno, je bilo tesno na
Njem. Ni bilo še prav polnoči. Vlekli so
Ga čez ojstre kamne in groblje po ternjih in
čepinjah nečloveško naprej, in preklinjaje
Ga bili. Sesteri služabniki velikih duhovnov
so bili vedno blizo Njega, če je le pot pri¬
pustila. Vsaki teh je imel palico, s ktero Ga
je dregal, soval ali tepel; med tem so se
raldali, smejali, Ga nespodobno zaničevali in
nad Njim vpili, rekoč: Tu Mu je kerstnik

156

slabo pot pripravil, in več taciga. — Ti pa,
o duša! imej usmiljenje z Jezusam; spremi
Ga v Jeruzalem; pregleduj Njegove razter-
gane, kervave noge; daruj vse Njegove sto¬
pinje, zdililjeje in solze, in vse kaplje Nje¬
gove Kervi, ktero je tukaj že točil! O ktero
serce bi se ne zjokalo, ko vidi Jezusa v sredi
teh volkov!

Sveti zdihljejL

O moj zapušeni Jezus! kdo se bo
za Te potegnil, kadar so Te zapustili vsi
Tvoji nar ljubši prijatli! Pa, koliko duš,
ki so za Teboj hoditi sklenile, in so ve¬
liko posebnih gnad že sprejele, je zavoljo
nečimerniga veselja, ali zavoljo ljudi Te
vnovič zapustilo! Oh, jest revež ubogi,
sim tudi med temi nehvaležnih!! O moj
Jezus, odpusti mi! Ne bom Te nikoli več
zapustil. Ljubim Te in raji vse, tudi živ¬
ljenje zgubim, kakor še kdaj Tvojo gna-
do. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Opustiti neumno boječnost
pred svetam, in zavoljo ljudi nikoli nič
dobriga ne storiti, ne opustiti.

157

Spominek.

„Kdorkoli bo Mene spoznal pred ljud¬
mi, ga bom tudi jest spoznal pred svojim
Očetam, ki je v nebesih. 44  £Mat. 10, 32.)

Jutranje premišljevanje
za osmi dan.

Jezusov vliod v Jeruzalem.

Pogled na Jezusovo Mater.

1. Prišli so po ti žalostni poti do tistih
mestnih vrat, ktere skoz predmestje Ofel der-
že na goro Sionsko, kjer sta bila Ana in
Kajfa, od spodnje strani tempeljna. Ofel je
bil z zidovjem obdan hribčik. Tu so stano¬
vali večidel revni ljudje, delavci, ki so derva
in vodo v tempelj nosili. Jezus je popred te
uboge ljudi večkrat tolažil, učil, jih tudi
ozdravljal in jim vbogajme delil. Zato je
imel tu več svojih prijatlov. Ti ubogi ljudje
so bili pozneje tudi večidel k pervim kristja-
nam prišteti. Ko so se pa Judje bali, de bi
ti dobri ljudje Zveličarja ne oprostili, so
vrata in vse pota z vojaki nastavili. Zavoljo
tega hrupa in kadar so vojaki od vrat sem

158

priderli, so bili vsi ti dobri prebivavci Ofel-a
prebujeni. Hiteli so iz svojih hiš na pota in
proti vratam, ter so popraševali, kaj de je.
Vojaki so jim vpili naproti: Jezus, hudodelnik,
vaš krivi prerok, je vjet in ga peljajo. Veliki
duhoven Mu hoče vzeti Njegovo delo. Na križ
bo mogel iti! Jok in stok je naglo napolnil vse
predmestje. Ubogi ljudje so jokaje sem ter
tje letali, z razpetimi rokami na kolena padali
in so proti nebu klicali, in dobrotljiviga Je¬
zusa hvalili. Vojaki pa so jih sovali in bili,
jih nazaj v stanovanja podili, jih kleli, zmer¬
jali in zaničevali. — Premisli britkost in bo¬
lečine teh dobrih ljudi, in kakor so oni usmi¬
ljenje imeli z Jezusam in se zasramovanja in
zaničevanja vojakov niso bali, tako žaluj tudi
ti s svojim Zveličarjem, in nikar se ne sra¬
muj, Njega posnemati, ko bi bil zato tudi
zasramovan in zaničevan.

2 .  Prišli so tedej v predmestje Ofel.
Jezus je bil že nekterikrat padel na tla in
skorej ni mogel naprej. Kakšno zdihovanje
in tarnanje je bilo še le zdaj, de bi serce
počiti moglo, kadar so ti ubogi ljudje Je¬
zusa tako zvezaniga zagledali! Od vsih
strani so skupaj vreli; na kolena so padali
in z velikim glasam so vpili: „Spustite tega
človeka! kdo nas bo zdravil? kdo nas tolažil?

159

Spustite tega človeka!“ Grozovito-mili pogled
je bil ta: Jezus ves bled in vpaden, z zmede¬
nimi lasmi, v mokrim, omadežanim oblačilu,
na verveh sem ter tje pahan, s palicami biti,
od prederznih bričev in napuhnjenih vojakov
peljan skoz predmestje Ofel, med drenjem
zdihujočih in hvaležnih prebivavcev, ki so
stegovali za Njim svoje roke, ktere je On
ozdravil, zdihovali za Njim, kterim je dal
govoriti, gledali, jokali za Njim, kterim je
dal, de so vidili. „Oh, zakliče častiti Ludvik
Granaški, kdo bi ne imel serčniga sočutja,
ko vidi Gospoda vsiga veličastva, čigar celo
življenje je bilo sama dobrota, kteri je bol¬
nike ozdravljal, slepim dal, de so vidili, in
zveličanski nauk oznanoval; zdaj pa tako
zasramovan, z zvezanimi rokami, od bričev
obdan, med neštevilno množico po očitnih
cestah peljan. O grozovitne serca! Ali Nje¬
gova velika britkost nobeniga sočutja v nas
obuditi ne more?

3. Tako ženejo Jezusa med vednim za¬
sramovanjem in zaničevanjem skoz Ofel na
Sionsko goro. Za njimi dereče ljudstvo pa
so s silo nazaj podili. Le hudobni derhali
je bilo pripušeno, nad Gospodam uganjati
vsako hudobijo. Pa še druga žalost in brit¬
kost je prišla nad prebivavce tega predmestja.

160

Presveta Devica in Mati Marija in druge
svete žene, gnane od ljubezni do Jezusa so
šle v Cedronovo dolino. Bile so Marta,
Magdalena, Marija Kleofova, Marija Salome,
Marija Markova in še druge žene. Peljajo
zdaj te s. žene in še nekteri drugi prijatli
Jezusovo Mater iz doline Cedron čez Ol'el v
hišo Marije Markove, ki je bila tik Sionske
gore. Ko so ti dobri ljudje Jezusovo Mater
zagledali, je med njimi vstal nov jok in stok,
novo milovanje in zdihovanje; vse hoče k
Marii; vse se žene proti Nji, de so Jo
skor nesli po poti. Marija pa je bila tih, od
bolečin, žalosti in britkosti. — In jest bi ne
jokal s Teboj, o žalostna Mati Marija! in bi
v Tvoji neskončni britkosti nobeniga deleža
ne imel? Oh, kakšni zdihljeji so takrat puhteli
iz Tvojiga ljubeznjiviga serca! O Ti nevesta
vsih bolečin! zdaj se spolnuje, kar pravi s.
pismo: Ti išeš svojiga ženina po mestnih
cestah, in hčere .Jeruzalemske so Ti Tvojiga
ženina kervaviga pokazale! Cešena mi bodi,
o žalostna Gospa! ki si se vse tolažbe zne¬
bila, de bi le mene tolažila!

Sveti zdihljeji.

O žalostna Mati! nekdaj si se s.
Brigiti pritožila, de tako malo ljudi s Tvo-

16i

jimi solzami in bolečinami usmiljenje ima!
Ali bom mar tudi jest med temi nehvalež-
niki, ki pozabijo Tvojo nar večji in ža¬
lostno materno ljubezen ? O varuj me take
nesreče! S sveto Gero Ti zato zakličem:
O žalostna Mati! spomni se, koliko zdih-
ljejev, koliko serčne molitve, koliko milih
tožba si takrat storila, kadar si zvedila,
de je Tvoj Sin od Judeža izdan, od
Judov vjet, pred Ana in Kajfa pe-
ljan; kadar si britko klicala: Moj Sin,
Jezus! moj Sin. Kdo mi bo dal, de bi
umerla za Te, o moj Jezus! Zavoljo tega
meča britkih bolečin, ki je takrat Tvojo
dušo presunil, Te prosim, stoj mi na strani
v moji zadnji uri, kadar bo moje serce
pred britkostjo trepetalo, omagovalo. O
Mati mila! jest želim žalovati s Teboj! O
de bi bil s Teboj v morje tega terpljenja
z Jezusam ves potopljen, de bi bil vre¬
den nekdaj večniga tolažila. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan saj kaj maliga
storiti v čast žalostne Matere Božje.

462

Spominek.

„Brez nehanja joka po noči, in njene
solze ji po licih teko. u  (Žal. pes. 1, 2.)

Večerno premišljevanje
za osmi dan.

Kaj počno Jezusovi sovražniki!

Pogled na Jeruzalem v ti uri.

1. Ko sta Ana in Kajfa zvedita, de
je Jezus vjet, je bilo vse po koncu pri njima.
Sodnje dvorane so bile vse razsvetljene , pred
vrata in po mostovži so bile straže postavlje¬
ne; njuni hlapci so dirjali po vsim mestu,
klicaje vse ude tega zbora, pismoučene in
vse, kterikoli so kdej pri sodbi kej smeli go¬
voriti. Bili so pa takrat v Jeruzalemu zavoljo
praznika, vsi farizeji in saduceji in drugi
hudobni ljudje iz Nazareta, Kafarnavma in iz
vse Judeje, kterim je Jezus večkrat pričo
ljudstva resnico govoril v njihovo sramotenje.
Vsi so bili polni divjiga serda proti Jezusu,
vsaki je še kake potepuhe iz svojiga kraja
poiskal med romarji, jih z denarjem podku¬
pil, de bi vpili in pričali po krivo čez Jezusa.
Niso pa vedili drugiga kakor laž in zasra-

163

movanje. Vsi ti so sčasama privreli pred
sodnjo hišo Kajfbvo, in s temi so se združili
Jezusovi sovražniki zmed napuhnjenih fari¬
zejev in pismoučenih s svojim lažnjivim paj-
daštvam iz Jeruzalemskiga mesta. Tu so bili
eni razkačenih prodajaveev, ktere je Jezus
iz tempeljna spodil; več napuhnjenih učenikov,
ktere je Jezus pred ljudstvam k molčanju pri¬
pravil; terdovratni grešniki, kterih ozdraviti
ni hotel; grešniki, ki so spet v stare pregrehe
pa tudi v stare bolezni zabredli; prevzetni
ndadenči, kterih ni hotel svojim učencem pri¬
šteti; potepuhi, kterih tovarše je spokoril;
nečistniki in prešestniki, kterih sogrešniee je
na pot čednosti pripeljal; z eno besedo, veči¬
del vsa nagnjusna smet in pleve Judovskiga
ljudstva, sami sovražniki Božji in vsiga sve-
tiga; priseženi satanovi hlapci. Dobri, po¬
božni ljudje so žalovali, prikazati se niso
upali in so molčali. Celo eni na pol dobri in
slabi so omagovali, od Jezusa odstopili: prav
malo njih je bilo zvestih. — Premisli, moja
duša! Ali nisi bila tudi ti že med takimi so¬
vražniki Jezusovimi? Ali se nisi pred svetam
Jezusoviga križa sramovala, Jezusa zapustila?
Kadar je svet zaničeval sveto vero, nisi Je¬
zusa samiga pustila?

2.  Peter in Janez sta od deleč hodila

164

za njimi. Kadar sta v mesto prišla, sta hitro
šla k enim znancem, ktere je s. Janez med
posli velikiga duhovna imel, de bi bila pri¬
šla v sodnje dvorane, kamor so Gospoda
peljali. Iskala sta Jezusovih prijatlov, zlasti
Nikodema in Jožefa iz Arimateje, de bi se
vender kdo za Jezusa potegoval; teh bi more¬
biti Njegovi sovražniki poklicali ne bili. —
Premišljuj tu, moja duša! Od vsili aposteljnov
gresta le dva za Jezusam; ljubila sta Ga
namreč bolj serčno, kakor drugi, in teže
jima je bilo, se ločiti od Njega. Ljubezen
ji je tedej gnala. Oh, prizadevaj si tudi ti
za serčno ljubezen do Jezusa! Le edino ta
te v boji obderžati zamore, in tudi če si tako
nesrečen, de si Jezusa zgubil, te bo le ta
nazaj k Njemu pripeljala. Pa tudi Jezus je
nar bolj ljubil ta dva učenca: Petru je zročil
ključe svoje cerkve, in s. Janez je na Nje¬
govih persih slonel in njemu je Jezus svojo
Mater zročil; ker na Jezusovih persih se je
napil sladkiga duha ljubezni, ki ga je zdaj
tudi za Jezusam gnala. Tako je tedej Jezus
prečudno jeklo, ki nase vleče vse Boga Iju-
hijoče duše. „Z vezmi ljubezni sim jih vlekel
nasje“. Pa tudi ta učenca sta le od deleč
hodila za Njim, ker bala sta se za svoje živ¬
ljenje. Oh, kdaj bo nek pregnala ljubezen

vs

isl

na

le

so

hit

SVl

vri

in

ko

vsi

be;

pal

zm

tac

koj

učt

di!

dol

tlin

kaj

in

čih

jei

živ

in

zds

163

t r o vso boj e čn ost od nas, de ne bomo druziga
ie( j iskali kakor le Jezusa sainiga!
ri_ 3. V Jeruzalemu, tem velikim, z ljudmi

l( j a  natlačenim mestu je vse mirno, vse v spanji;

lS ti le sovražniki Jezusovi so po koncu; le kodar

se  so Gospoda peljali, je vse bilo zbujeno. Vse

• e - hiti na Sionsko goro, kjer je bilo vse raz-

— svetljeno. Sem ter tje se sliši terkanje po

lov vratih, de bi spijoči vstali. Zmotnjave, strah

Ga ]n  ropot, hitro poprašanje se sliši po večih

;že kotih veliciga mesta. Ljudje so vsi zbegani,

5 en vstaje ali punta so se bali. Tudi zaničljive

i ti besede so se slišale; zdaj Mu ne mečejo

ta palmovih vej pod noge, prav je hinavcem,

iko zmiram so hotli biti bolji kakor drugi, in več

ta taciga. Le v predmestji Ofelu je vse nepo-

je bojno in miliga sočutja. Sej je bil Jezus

»čil učenik, tolažnik in pomočnik teh ubogih lju-

je- di! — Drugi učenci in aposteljni so tavali po

oj o dolinah krog mesta, ali so se poskrili po vo-

je tlinah Oljske gore, ter so tiho popraševali,

daj kaj bo iz tega. Okrog sodnje hiše pa je hrup

zus iu šum. Vse se je svetilo od bakel in gore-

ju- °ih smolnatih ponva. Od zunaj mesta pa se

kel J e  razlegalo rjovenje veliko tovorne in darivne
■leč živine, ktera je bila pripravljena za praznik,
iv- ‘u vmes so milo bleketale jagnjeta, ki bodo
zen z daj zdaj zaklane. Pa le eno je pravo,

166

čisto, neomadežano velikonočno Jagnje, ki
bo zdaj v mesnico peljano jn ne odpre svojih
ust — Jezus Kristus! — Cez vse to je pre¬
čudno boječe razpeto nebo. Luna, za megli¬
cami bleda, kakor bolna po nebu gre, boječa
biti polna; zakaj kadar bo polna, bo Kristus
umorjen. Angelji pa trepetajo med žalostjo
in veseljem; protiBožjimu sedežu bi zdihovali
na pomoč, pa polni začudenja zamorejo le
moliti čudež Božje pravice in milosti Njegove,
kteri je v svetiši vsili nebes od vekomaj
sklenjen, zdaj pa v ti strašni noči na zemlji
svoj začetek ima.

Sveti zdiUjeji.

O Jezus! Ti brezdno ljubezni in mi¬
losti! kdo bo zadosti presoditi zamogel,
kaj si Ti terpel to noč iz ljubezni do nas? ,

O žalostna noč, ki je našimu Zveličarju in s

Njega ljubeznjivi Materi te nezmerne brit- s
kosti in bolečine prinesla! Kdo bo mislil ti
na te in tvoje skrivnosti premišljeval, in
ne bo ranjen in otožen v dnu svojiga
serca? Ali mi bo mar pretežko, s Teboj,
o Jezus! čuti nekoliko, in Te spremiti po m
Tvojim žalostnim potu? Ali mi bo mar
pretežko s Teboj, o Mati Božja, nekoliko
žalovati, s Teboj tudi jokati? O nak! Ta

167

noč je sicer nar bolj žalostna, pa je nar bolj
gnade polna. Ta je noč tista, ki je bila pred
dnevam našiga odrešenja in je konec storila
vsi temoti na zemlji. Bodi mi torej češena, o
presrečna noč, za ktero se je prikazala
zarija odrešenja! Ljubi moj Jezus! zavoljo
vsiga tega, kar si v ti britkosti polni noči
preterpel, Te prosim, naj v mojim sercu
luč Tvoje gnade vedno bolj in bolj sveti
in naj prežene vso temoto iz moje duše!
Dodeli luč mojimu sercu, vžgi ogenj lju¬
bezni v meni, in daj, de vse zaničujem,
vse zametujem, kar ni Tvoje ljubezni! Daj,
de Te ljubim na večno, o sladki moj Je¬
zus! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Po noči včasih nekoliko v
spanji si pertergati in moliti, ali saj, ko
se zbudim, se spomniti Tvojiga britkiga
terpljenja.

Spominek.

„Po noči si Ga iskala, kteriga ljubi
moja duša.“ (A 7 is. pes, 3, 1.)

168

Jntranje premišljevanje
za deveti dan.

Jezus pred Anatam.

1. Zelo polnoči je bilo, kadar so Je¬
zusa vhišoAnatovo skoz razsvetljeno dvoriše
na mostovž sodbine dvorane pripeljali. Vra-
tam nasproti je sedel Ana na visokim pre¬
stolu, obdan od osem in dvajset svetovaveev.
Brici so Jezusa na verveh privezaniga skor
privlekli v dvorano. Tam je bilo vse polno
vojnih hlapcev, serditih Judov, Anatovih
služabnikov, nekaj prič, različna derhal,
vse malo prida. Ana je že komaj pričako¬
val Zveličarja. Ves gorel je potuhnjeniga
veselja, zaničljivosti in serditosti proti Jezusu.
Bil je on za perviga v tisti sodbi, ki bi
imela nad pravim naukam čuti, in ki je krive
učenike višji duhovšini naznanovala. Jezus
je stal bled, vpaden, v mokri, z blatam oma-
dežani obleki, z oklenjenimi rokami, od bri-
čev z vervijo zvezan in deržan, s pobešeno
glavo, tiho pred Anatam. Ana, ta stari,
kumerni hudobnež z majhno brado, poln hu¬
dobije in judovskiga napuha, se hinavsko
smehlja, kakor de bi nič ne vedil od tega,
ter se zelo čudi, de je Jezus njemu napovedani

169

jetnik. Nekako takole je bil Jezusa nagovoril:
Lej, lej, Jezus Nazarenski! Ti si?! kje so
pa Tvoji učenci? kje je Tvoje kraljestvo?
kje Tvoja imenitnost? Govori zdaj, puntar!
zapeljivec! Nov nauk hočeš Ti učiti? kdo
Te je za učenika postavil? kje si se Ti kaj
učil? Kakšen je Tvoj nauk, ki vse pre-
kucuje, ljudstvo zapeljuje? Govori zdaj. —-
In Jezus je vzdignil svojo trudno glavo,
Anata pogledal in djal: „Jest sim očitno

govoril pred svetam: Jest sim vselej učil v
shodnici in v tempeljnu, kamor se vsi Judje
shajajo, in na skrivnim nisim nič govoril.
Kaj mene vprašaš? Vprašaj tiste, kteri so
slišali, kaj sim jim govoril; glej! oni vedo,
kaj sim jest govoril". fJan. 18, 20. 21.)
Premisli tu hinavšino in hudobijo tega sod¬
nika, ki praša Jezusa po nauku, pa ne, de
bi se poboljšal, temuč, de bi Jezusa vjel.
Prevdari pa tudi krotki, ponižni in modri
odgovor Jezusa Kristusa. Kako bi bil Jezus
lahko svojih čudežev omenil; pa hvaliti se
noče; tudi svojih učencev izdati noče. Dobro
je vedil, de Mu izgovarjanje nič ne bo po¬
magalo ; zato ne da temu prevzetnežu na vse
njegove vprašanja nobeniga gotoviga odgovora.
„Bog se prevzetnim ustavlja, le ponižnim da
svojo gnado". Premisli, moja duša! Jezus,

Getzemani. 8

170

sodnik vesoljniga sveta, je bil pred to sodbo <

toliko in tako spraševan; kako se bo godilo i

tebi pred sodnjim štolam tvojiga Boga? b

2. Serd in jeza se je pri teh Jezusovih k

besedah brala Anatu na obrazu, in to za- >

gleda zraven Jezusa stoječ Gerd brič, udari k
Gospoda s polno pestjo z železarn oboroženo 0 |
po obrazu, in zakriči: „Tako odgovarjaš ve-
likimu duhovnu?“ Jezus, pretresen od tega g,
hudiga udarca, od bričev sem ter tje pahan, j n

pade znak na tla. Kri se Mu vlije iz obraza. bi]

Vpitje, zasramovanje, zaničevanje, mermranje, ka
smeh in groženje se razlega po dvorani. no
O moj Bog! kako je mogoče, de se ni zem- du
lja pri ti priči odperla, in ni na večno tega
hudobneža požerla, ki se je prederznil, svojo siir
roko vzdigniti zoper nar svetejšiga, biti tisto pra
obličje, ki s svojo blišobo cele nebesa raz- vic
veseljuje, česar pogled je svetnikam v zve- 0 i
ličanje dan; tisto obličje, ktero gledati angelji ki (
hrepenijo! Če se je že obličje Mojzesu, njiv
kadar je govoril, toliko blišalo, de Izraelci pob
niso mogli vanj gledati, de je mogel svoj duš;
obraz zakrivati; kako veličasten je bil še le mlaj
obraz Jezusa Kristusa, kteri je Beseda Očetova, ene
večna modrost, neskončna čednost, nar večji jezil
dobrota, popolnaina zveličanje, pravo veli- tolik
častvo in bistri studenec vse lepote! Pa lej, svoj.

171

o grešnik! z vsako hudobijo, z vsakim raz¬
galjenjem Božjim ponoviš to zasramovanje,
biješ tako rekoč svojiga Zveličarja v obličje,
i kadar v nesrečni prederznosti grešiš pred

Njegovimi očmi. Prosi vender Boga, de,
i kadar boš pred sodbo prišel, te to sveto

) obličje milo in milostivo pogleda! Gorje tebi,

če ga boš takrat serditiga vidil, zakaj Nje-
a gove oči bodo potem kakor plameči ogenj,

i, in kakor pravi s. Janez: »Njegovo obličje je

i. bilo kakor solnce, ki sveti na vso moč, in

з , kadar sim Ga zagledal, sim padel k Njegovim

i. nogam, kakor mertev £C . Premisli to, moja

i- duša!

ra 3. Gospod pa je mirno rekel: „Ako

jo sim hudo govoril, spričaj od hudiga; ako pa
to prav, kaj me biješ?“ Reči je hotel: Po kri-
z- vici si Me udaril, sej nisim nič hudiga storil,
e- O neizrečeno velika je pač krotkost Jezusa,

lji ki tega hudobneža ni preč pogubil; le Ijubez-

и, njivo ga je opomnil njegoviga pregreška in

lci poboljšati ga je hotel. Pomisli, keršanska

■ T oj duša! ali bi ti iz ljubezni do Jezusa tak

le udarec hotel prestati? Morebiti ne moreš le

ra, ene ojstre besede prenesti, de bi se že ne

ičji jezil. Morebiti ti je hudo, de so Zveličarju

:li— toliko britko sramoto napravili; o, raji obžaluj

ej, svojo slabost, ki ne more poterpežljivo pre-

8 *

172

nesti nar manjši britkosti. Morebiti večkrat
delaš velike sklepe in misliš kaj imenitniga
storiti v čast Jezusa Kristusa; pa pri pervi
besedi svojiga nasprotnika si morebiti ves
zbegan. Priteči tedej k Jezusu in prosi Ga
serčno za gnado poterpežljivosti. O Jezus
nar ljubeznjivši! Ti moč in podpora terpečih
duš! daj, de vender že enkrat vse za¬
ničevanja in zasramovanja z mirnim sercem
prenašam!

Sveti zdihljeji.

„0 poterpežljivost mojiga Zveličarja!
kako je zaslužilo tako zasramovanje toliko
mirni odgovor? vpraša s. Ligvori, in to
v pričo tolike množice, v pričo velikiga
duhovna samiga, ki nespametniga ni po- s

svaril, s svojim molčanjem celo poterdil P

njega prederzno hudobijo.“ O moj Jezus! Si

vse to si Ti zato terpeti hotel, de si za- e '

dostil za razžaljenja, s kterimi sim jest ^

Tebe že žalil. O moja ljubezen! bodi mi h

zahvaljena zato! O večni Oče, odpusti mi
zavoljo Jezusoviga zasluženja! O presveto
obličje mojiga Jezusa, o, ko bi Te jest
kušniti mogel, in bi ti za vse storjene za¬
sramovanja neskončno čast in ljubezen ska-
zati zamogel! Amen.

fef g' 'si  N

173

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Krotak biti proti njim, ki
me žalijo.

Spominek.

„Zakaj Me biješ ?“ (Jan. 18, 23.)

Večerno premišljevanje za
deveti dan.

Jezusa prijajo k Kajfcžu.

1. Ko je bil Jezus udarjen, je Ana,
še bolj serdit zavoljo Jezusove krotkosti, silil
pričujoče, naj pričajo od Njega, kar so sli¬
šali in kar vedo. Postane zdaj zmešano vpitje,
eden čez drugiga so rjuli: Rekel je, de je
kralj; Bog Njegov Oče; farizeji prešestniki;
ljudstvo šunta; ob sabotah s hudičem ozdravlja;
z neverniki in čolnarji hodi in več taciga.
Vse to so eden čez druziga vpili in kleli,
briči pa so Jezusa sem ter tje pahali in nad
Njim kričali: No, odgovarjaj se zdaj! Ana
m njegovi sodniki so vmes zaničljivo menili:
No, zdaj slišimo Tvoj lepi nauk, kaj praviš

174

k temu? To tedej je Tvoj očitni nauk? Kdo
si Ti? kakšen kralj? Kdo bi mislil, de si
tesarjev sin; zakaj ne zapoveduješ zdaj kakor
kralj? Take in tem enake bogokletstva so
imeli. In tedej je rekel Ana: Prav, napisa
in časti Tvojiga kraljestva Ti nočem zaderže-
vati! In tri pedi dolg papir si je dal prinesti,
nanj je zapisal celo versto tožba in natolce-
vanj in to je zavil, v malo vratno bučo djal,
jo zamašil, na palico nataknil in Mu zanič¬
ljivo s takimi besedami podal: Tu imaš žezlo
svojiga kraljestva; Tvoje imena, časti in pra¬
vice so tu noter zapisane, nesi jih velikimu
duhovnu, de Te po vrednosti obsodi. Zve¬
žite Mu roke in peljite tega kralja k velikimu
duhovnu! — Žaluj, o duša! zavoljo tega bo¬
gokletstva, zavoljo zaničevanja in zasramo¬
vanja, ki ga je storil ta hudobni Ana Zve¬
ličarju tvojimu; imej usmiljenje s svojim ne¬
dolžnim Jezusam, in prosi odpušenja toliko
bogokletstev, onečastenj in rotenj, ki nar
svetejši serce Jezusovo še zdaj vsaki dan ža¬
lijo, zlasti z zasramovanjem svete cerkve,
njene vere, njenih služabnikov. Oh, kako se
ponavlja to britko terpljenje!

2. Med smeharn, krohotanjem, vpitjem
in sovanjein peljajo Jezusa iz dvorane k Kaj-
fežu. Bilo je okoli tri sto korakov daleč.

175

Pot je bila razsvetljena z velikimi lešarbami
na kole nataknjenimi, natlačena serditili, divje
rjovečih Judov. Vojaki so komaj skozi pre-
rili in Jezus je bil vso pot zaničevan, sem
ter tje sovan. Nekaj malo jih je bilo, ki so
zdihovali in jokali, te so briči proč podili;
nasproti se je metal denar med tiste, ki so
nar bolj in po krivim vpili. Tako so do sodnje
hiše Kajfeževe prišli. Skoz več dvoriš so Ga
peljali; v sredi eniga teh dvorov je bila
zakurjena peč. Vojaki, briči, najete priče,
vsaktera derhal se je gnjetla okrog ognja.
Tudi slabe nesramne babe so bile tam; neko
rudečo pijačo so točile in kruhke so pe¬
kle vojakam za denar. V sodnjo hišo pa no-
beniga niso pustili; le tožniki in krive priče
so šli vanjo; vse druge so ven zapodili. Sod-
nja dvorana je bila v polokrogu zidana. Sod¬
niki so sedeli v polokrogu na zvišanih s to! eh;
v sredi pa, še nekoliko višje med njimi je
imel veliki duhoven svoj sedež; in Jezus je
bil postavljen spodej pred stole; na desno in
na levo, za Njim in po vsi dvorani se je vse
terlo tožnikov in krivih prič. Ko so Jezusa
pripeljali, je bil Kajfež že na sodnjim sedeži
in okoli njega zelo sedemdeset udov te visoke
sodbe. Veliko farizejev, pismoučenih in dru¬
gih je tu sedelo , in okrog teh veliko prič in

176

slabiga ljudstva; pri vratih in sodnjim stolu
so bili vojni hlapci postavljeni. — Spremi,
moja duša! svojiga Zveličarja po ti žalostni
poti in daruj nebeškimu Očetu vse Njegove
stopinje in tolike zaničevanja! Premisli pa
tudi in postavi se v duhu pred sodnji stol Božji,
kamor boš nekdaj stopil in vidil tam Jezusa,
obdaniga od tavžent in tavžent angeljev svo¬
jih, sedečiga na prestolu veličastva. Zdaj že
se pripravljaj na to!

3. Premisli zdaj, kakšniga sodnika je
imel tvoj Zveličar: Kajfež, mož zagoreliga,
jezniga obraza, je imel dolg, temnorudeč,
z zlatarn polno obšit plajš, ki je bil na per-
sih, na rameh, spredej z blišečimi zankami
ves zapet in spleten. Imel je kapo, ki je
bila zelo podobna nizki škofovi kapi. Bil je
že precej dolgo s svojimi svetovavci v dvo¬
rani. Nepoterpežljivost in jeza ste zavoljo
čakanja toliko v njem zrastle, de je v tem
blišečim oblačilu celo svoj sedež zapustil in
doli na dvoriše letel, se kregal in rotil, zakaj
de Ga tako dolgo že ne pripeljajo. Med tem
so se z Jezusam približali in Kajfež je šel
na svoj sedež nazaj.

Če je že groza pred taciga človeškiga
sodnika stopiti, kako strašno, kako grozovito
bo še le za grešnika, stopiti pred Božjiga

s

n

Ji

b

P

&

fi

n

n

si

N

b

ri

S

bi

Vi

si

ki

bi

le

0

0

T

ih

če

177

sodnika! Iles, de Jezus ni krivični, ampak
nar bolj, neskončno pravični sodnik; pa ravno
Njegova velika, sveta pravica,  ali te ne
bo ta pogubila? Tudi Jezus Kristus se bo
prikazal v veličastnim škerlatu, namreč v
škerlatu svojih poveličanih ran in svoje drage
Kervi. Na Njegovi glavi se bo ternjeva kro¬
na v nebeško krono, krono zveličanja spre¬
menila; Njegovo obličje se bo svetilo kakor
solnce blišeče, in kakor blisk Njegove oči; iz
Njegovih ust pojde na dvoje brušeni meč, ki
bo presunil mozeg in kosti. Tam ti bo svoje
rane pokazal in vse, kar je terpel za te.
Svetniki bodo ž Njim pri sodbi sedeli, angelji
bodo Njegovi služabniki, spolnovavci Njegove
volje; hudobni duhovi pa tvoji tožniki. Ali
si upaš zdaj le — preč — v tem stanu duše,
kot si — si upaš pred to sodbo stopiti? Do¬
bro premisli!

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! ko bi me hotel zdaj
le soditi, kaj bi bilo z menoj ? O večni
Oče! poglej obličje svojiga maziljenca!
Obžalujem vse razžaljenja, kterekoli sim
■|'i napravil! Poglej Kri, poglej rane svo¬
jiga Sina in usmili se mene! Moj Jezus!
če sim tudi dozdaj zaničeval Tvojo lju—

s**

178

bežen, Te pa zdaj vender hočem ljubiti!
Res, ljubim Te, o moja ljubezen! in upam,
kadar Te bom pervikrat svojiga sodnika
zaklical, de Te bom ravno tako imeno¬
vati smel. Daj , de Te vedno bolj ljubim,
in de bom vedno tudi ljubljen od Tebe!
Potem stori z menoj, karkoli le hočeš.
Amen.

, Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsakdanje nasprotnosti po-
terpežljivo prenašati.

Spominek.

„ Vzemite Moj jarm nase, in učite se
od Mene, ker jest sim krotak in iz serca
ponižen.“ (Mat. 11, 29.)

Jutranje premišljevanje za
deseti dan.

Jezus pred Kajfcžem.

1. Med rjovečim vpitjem, sovanjein in
pahanjem, z blatam omadežan je bil Jezus v

179

! sodnjo hišo peljan. Komaj stopi v sodnjo dvo-
rano, že se Kajfež zadere nad Njim: Ali Ti
a si preklinjevavec Boga, ki nam nepokoj delaš
nocojšno noč? Dolgovratna buča je sneta iz
t, zaničljiviga žezla, in ko so krive pritožbe in

! natolcevanja prebrali, ni mogel Kajfež na en-

5. krat vsiga svojiga serda razliti nad Jezusam,
njegove usta so polne zmirjanja, polne rotenja;
Kriči pa so, Jezusa sovaje, vpili: Odgo¬
vori se; odmaši usta; kaj ne znaš govoriti?
Kajfež, še huje kakor Ana, eno vprašanje
za drugim na Jezusa daje. Jezus pa stoji
tiho, mirno terpeč gleda pred se, in ni se
ozerl v Kajfeža. Briči pa so Ga silili govo¬
riti, so Ga bili po herbtu in od strani. Tedej
so priče zaslišali. Vse so spet skupaj spra¬
vili, kar je že bilo stoki-at rečeno: On sabote
ne posvečuje; ljudstvo šunta; prerokuje raz-
djanje Jeruzalema; imenuje se kralja, prero¬
ka, Sinu Božjiga; ima nove nauke; kdor ne
je Njegoviga Mesa in ne pije Njegove Kervi,
ne bo zveličan. Tako so černili Njegove be¬
sede in nauk. Priče pa so si same zoper
govorile; eden pravi: On se za kralja ima;
drugi spet: Nak, On hoče le kralj imenovan
biti. Tako so se prepirali med seboj, vmes
in P a  preklinjevali in vpili: Pokaži zdaj svojo
v moč; zakliči legijone angeljev, od kterih si

180

na Oljskim vertu govoril, in več taciga. —
Premisli, moja duša! to zmešnjavo, to hudo¬
bijo in to strašno obnašanje proti Jezusu!

2. Kajfež je bil tedej ves serdit;_ ger-
do obnašanje do Jezusa, priče, ki se niso
strinjale, nezapopadljiva, tiha poterpežljivost
Jezusova je veliko pričujočih čudno presunila.
Nektcrikrat so bile priče zasmehovane. Mno¬
gim je bilo hudo pri serci, ker je bil Jezus
le tih; enih deset vojnih hlapcev je bilo tako
ginjeno od tega, de so se ven zmuzali, re¬
koč, de jim je slabo prišlo. „To tiho molčanje
Jezusovo, so menili, pri tem grozovitim ob¬
našanji se ne more prestati; je, kakor de bi se i
zemlja odperala in človeka požreti hotla.“ Iskali J
so tedej veliki duhovni in ves sodnji zbor kri- 5

vih prič zoper Jezusa, de bi Ga bili v smert <

obsodili, pa jih niso dobili; desiravno je bilo j
veliko krivih prič pristopilo, pa njih priče¬
vanja se niso strinjale. „Zadnjič pa ste prišle s

dve krive priči, in ste rekle: Ta je govoril: J

Jest morem podreti tempelj Božji in v treh z
dneh ga spet sozidati.“ Pa tudi to pričevanje ®
se ni strinjalo. Kajfež, zavoljo kriviga pri- '
čevanja in krega teh prič, ves sam iz se, je n ,
vstal s svojiga sedeža, je šel ene dve stop- P
nji niže proti Jezusu, stopi na sredo, vpraša »
Jezusa, rekoč: „Ali nič ne odgovoriš na to, v

J8i

kar ti zoper Tebe pričujejo ?“ Jezus pa je
molčal in ni odgovoril. Velikiga duhovna je
to jezilo, de ga Jezus še pogledal ni. Briči
so zdajci Gospodu glavo za lase nazaj po¬
tegnili in Ga s pestmi pod čeljusti bili. Nje¬
gov pogled pa je bil le v tla obernjen. O
prečudno molčanje Jezusovo! Lej, Gospod
molči k vsimu natolcevanju, k vsim krivim tož¬
bam. Za tvoje hrepenenje po hvali in slavi
se zdaj pokoriti hoče, ker se ti pri nar manj¬
šim obdolženji preč izgovarjati hitiš. Jezus
nam zgled ponižnosti zapustiti hoče, de bi
vse zasramovanja in krive natolcevanja radi
in molče prevzeli, in ko bi bile še tako veli¬
ke. „Blagor vam, kadar bodo ljudje vse hudo
zoper vas lažnjivo govorili; vaše plačilo je
obilno v nebesih ! <£  Ali posnemaš v tem svo-
jiga Zveličarja? —

3. Zavoljo tega tihiga molčanja Jezu-
soviga je bil Kajfež vedno bolj serdit; jezno
povzdigne svoje roke in s serditim glasam
zakliče: „Zarotim Te pri živim Bogu, de
nam poveš, ali si Ti Kristus, Sin Božji? a
Melika tihota postane med vsoto divjo zmeš¬
njavo, in Jezus spregovori s častitim, vse
presunljivim glasam, z glasam večne Besede:
»Ti si rekel. Pa povem vam: Posihmal bote
vidili Sinu človekoviga sedeti na desnici moči

182

Božje, in priti v oblakih neba.“ Med temi
besedami je bil Jezus kakor ves razsvetljen;
zdelo se je, kakor de bi se bile nebesa nad
Njim razgernile. Kajfežu pa je bilo, kakor
de bi se bil pod njim sam pekel odpei'1. Ves
presunjen je bil od serditosti vsiga pekla. In
ko je spregovoril Gospod, de je On Sin Bo¬
žji, se pretrese in zgrudi ves pekel. Bilo
je, kakor de bi neštevilne pošasti vso hišo
napolnile, in z neznanim divjanjem pričujoče
obsedle. Njih serd se v divjost spremeni;
bil je ta trenutek kaj grozniga, kaj strašniga.
Kajfež, kakor od pekla obseden, zgrabi rob
svojiga imenitniga plašča, ga zareže z nožem
ter ga z žvižgajočim šumam preterga, re¬
koč: ^Preklinjal je Boga; kaj potrebujemo še
prič? Glejte, zdaj ste slišali preklinjevanje.
Kaj se vam zdi?“ Vsi pričujoči so vstali in
so vpili s strašnim glasam: „Smerti je vre¬
den! Smerti je vreden!“ Med tem vpitjem je
bilo černo divjanje pekla nar strašnejši v ti
hiši. Jezusovi sovražniki so bili, kakor upi¬
janjeni od satana. Bilo je, kakor de bi te-
mota svojo zmago praznovala čez luč. — Je¬
zus je torej do zdaj le molčal. Ko je pa šlo
za čast njegoviga nebeškiga Očeta, je odperl
svoje usta pred svojimi sodniki, ter je očitno
in slovesno spoznal, de je Sin Božji. S tem

183

nas je učil, de je naša dolžnost govoriti, ka¬
dar gre za čast Božjo in za spoznanje svete
vere. Premisli pa tudi, kako hudobno, kako
nesramno so ti sodniki Jezusa v smert obso¬
dili. Nič niso preiskovali, le zato so Ga ob¬
sodili, ker verovati niso hotli. Jezus je pa
tudi to smertno sodbo tiho prevzel. V smert
je hotel biti obsojen, ker si ti smert zaslužil,
in de bi tebi življenje dodelil.

Sveti zčlibJjeji.

O moj Zveličar! Ti hočeš biti v smert
obsojen za me, de bi mene rešil večniga
pogubljenja. Oh, kako se mi bo godilo
nekdaj pri sodnjim stolu mojiga Boga, če
ne boš Ti za me govoril, za me se po¬
tegoval? „0 ljubezen! zakličem s sveto
Gero, bodi ti moja priprošnjica; odgovar¬
jaj se za me; sprosi mi odpušenje; po¬
teguj se ti zame, de živim zavoljo tebe!“
Vem, kaj bom storil. Kelih zveličanja
bodem prejel; kelih Jezusov bom djal na
tehtnico Božje pravice. Tako, s tem ho¬
čem nadomestiti, kar meni pomanjkuje. S
tem bom pokril vse svoje pregrehe; s tem
kelham bom popravil svoje pomanjkljivosti;
s tem kelham bom poravnal obilno svoje
iiepopolnamosti. Dobro, o ljubezen! tedej

484

hočem svojiga Jezusa, tvojiga kraljeviga
in pa iz milosti toliko oslabljeniga jetnika,
kteriga si ti, o ljubezen! ob 1i uri v to
strašno sodbo peljala, de bi grehe vesolj-
niga sveta zložila na Njega, ki vender
ni madeža nad Njim, ki ima le ljubezen
do mene in plačuje moj dolg, kteriga ti
od Njega tirjaš — tedej hočem, o ljube¬
zen predraga! tega iz ljubezni do mene v
smert obsojeniga jetnika, k večni sodbi v
tovarša seboj vzeti. O presladki moj Je¬
zus! pojdi z menoj pred sodbo! Bodi tam
moj zagovarjavec; potem se mi ni nič bati
in osramoten nikakor ne bom. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Nobeniga prederzno ne soditi.

Spominek.

„Ne sodite, de ne bote sojeni. 44  (Mat.

7 , 1 .)

185

Večerno premišljevanje za
deseti dan.

Jezus je zasramovan. Peter Ga zataji.

1. Veliki duhoven je tedej rekel bri-
čeni: Vam izdam tega kralja; skazite Mu
čast! In zdajci se vzdigne derhal vsih pri¬
čujočih hudobnih, kakor razdraženo gnjezdo
strupenih osa, čez nedolžniga Jezusa. Ze
med sodbo so briči in drugi hudobneži cele
šope las iz brade Jezusu neusmiljeno izderali,
Ga v obraz zapljevali, s pestmi hudo bili,
in s ošpičenimi palicami sovali; zdaj pa so
spustili svoj gerdi serd, kakor strupeno zelo
čez uboziga Jezusa. Zaporedama so djali
več kron na glavo iz slame ali bičja spletenih
in Mu jih med gerdim rohlanjem spet z glave
zbijali. Zdaj so vpili: Lejte Sinu Davidoviga s
krono njegoviga Očeta! Zdaj spet: Lejte, ta
je več kakor Salomon! Ta je kralj, ki na¬
pravlja ženitnino svojimu sinu. Tako so Ga
zasramovali, bili s pestmi in palicami, sovali
Ga sem ter tje, ter Ga nesramno zapljevali.
Med tem so Boga strašno preklinjevali. Tudi
v obraz so Ga bili, Ga zagrinjali in Ga tako
s pestmi tolkli. Drugi so Mu zaušnice dajali
in Ga vpraševali: „Prerokuj nam, Kriste! kdo

186

Te je udaril?“ Jezus pa je bil tih, molil 1

je za-nje, zdihoval je in poterpežljivo je 1

vse preterpel. Tako zaničevaniga, zvezaniga, s

omadežaniga so okoli sem ter tj e vlačili. 1

Strašno, grozovitno djanje, kakor de hi bile j

same peklenske pošasti krog Njega. i

Oh, kdo bo to djanje premišljeval in ne 1

bo usmiljenja, sočutja z Jezusam imel? Nje- I

govo nebeško obličje je bilo tako onesnaženo, s

s pljunki in nagnjusnimi izmečki pokrito, de 5
se je komaj spoznalo. Jezus pa je pripustil s
svoj sveti obraz tako zakriti in toliko biti, )

ker si bila ti, keršanska duša! na omišljeno j

lepoto svojiga obraza tolikrat napuhnjena, si 1

svoje oči v nespodobne poglede obračala, f

bila s svojim obrazam drugim v spotikljej, s 1

tem morebiti druge v greh napeljevala. Tudi 1

ti si hotla tako rekoč Bogu samimu zakriti oči, t

de bi te grešiti ne bil vidil; ali saj si djanje u

dopernašala, kakor bi te Bog viditi ne mogel. i

Oh, obžaluj tedej svoje grehe in pa zdihuj, 1
naj ti Bog spet pokaže svoje milo obličje! «

2. Janez, ki je bil znan z velikim s

duhovnam, je v preddvor velikiga duhovna 1
šel preč takrat, kadar so Jezusa k Kajfežu
peljali. Peter pa je zunaj pred vratini bil. u

Pri veliki gnječi bil je prepozno prišel. Tedej n
je šel Janez tje, je z vratarico govoril in s

187

Petra noter spravil. Ko je bil Jezus pred
Kajfežem, sta tudi ta dva učenca prišla v
sodnjo dvorano. Mili Jezus ji je pogledal,
kadar so ga memo nju peljali, pa svoje
glave ni obernil proti njima, de bi ju ne bil
izdal. Tako sta stala v dvorani v veliki brit-
kosti in čakanji tega, kar se ima zgoditi.
Neizrečeno sta terpela! Kadar je pa Jezus
slovesno odgovoril: „Jest sim!“ in je Kajfež
svoje oblačilo pretergal in se je razlegalo
strašno vpitje: „Smerti je vreden!“ in je
pekel zlil ves svoj serd, in je bilo vse polno
groze in strahu: takrat Petru in Janezu ni
bilo več obstati tu, kjer sta toliko terpela in
pomagati nič nista mogla. Janez, v svoji
britkosti, se spomni uboge Jezusove Matere.
Bal se je, de bi kteri Jezusovih sovražnikov
tega strašniga djanja še bolj černo in ne¬
usmiljeno ji ne popisal, se ozre še enkrat na
nar svetejšiga vsili svetih, misleč: Učenik,
Ti veš zakaj preč grem; in hitro je šel, kakor
od Jezusa samiga poslan, iz sodnje hiše k
sveti Devici. Peter pa Ga ni mogel zapustiti;
ljubezen mu tega ni pustila.

Premisli, moja duša! ljubezen teh dveh
učencev, zlasti otročjo ljubezen s. Janeza in
n j e ga ljubo skerb za sveto Devico, za Jezu¬
sovo Mater. Oh, v toliki britkosti Marije ni

188

mogel zapustiti; ljubil Jo je, kakor svojo je

lastno ljubeznjivo Mater. Kako lepo pobož- vs

nost in veliko češenj e je imel ta učenec do in
Marije, in kako čist in svet je mogel pač ne

sam biti, de mu je Gospod svojo deviško gh

Mater izročil! Posnemaj ga v ti pobožnosti ti
do Marije in zdihuj pogosto s s. Gero: „0 s. Je

Janez, ti ljubljeni učenec Jezusov, sprosi ve

mi tisto pobožnost, čistost in svetost duha, lju

ktero tirja cvet in sin tiste lilije, kteri si bi Gč
ti v varha postavljen! be

3. Peter ^e je komaj že zderžal, britko Kr

je jokal, pa zakrival, kolikor je mogel. Tu gl«

ostati ni več hotel; njegova vnema za Jezusa tai

bi ga bila prodala, in tudi se ni mogel ni- r ei

kamor in nikakor skriti, de bi ne bil v drugih ti

suma obudil. Ves zbegan od britkost in bole- ter

čin, utrujen, od jutranjiga mraza občutljivo s p

spreletavan, je zakrival svojo obupajočo ža- Kt

lost, kakor je vedil in znal, in boječ se je ža

bližal zakurjeni peči na dvoru, kjer se je vsa s k

nečimerna derhal okrog dervila, kjer so jim P°

denarje metali in kjer so nezmerno jedli in gn

pili. Tudi hlapci in služabniki so bili pri J e

ognji; merzlo je bilo in so se greli. Peter tur

se je tje približal in se grel. Tih je bil, in »R

britka žalost se mu je na obrazu brala, pa ras

ravno zato so ga začeli pogledovati. Tadaj J al

189

je pristopila tudi vratarica k ognju, in ko je
vse od Jezusa in Njegovih učencev blebetalo
in zabavljalo, se tudi ta po navadi prederznih
nesramnic vmes vtikuje, in kadar Petra za¬
gleda, ga le pogleduje in pravi: „Nisi tudi
ti zmed Njegovih učencev? Tudi ti si bil z
Jezusam Nazarenskim!“ Tadaj je bil Peter
ves zbegan; bal se je, de bi ga zdivjano
ljudstvo ne zgrabilo, in rekel je; „Žena, jest
Ga ne poznam, in ne vem, kaj praviš!“ In
bežal je po dvoriši. Tadaj je petelin zapel.
Iimalo potem, ko je bil pri vratih, ga je za¬
gledala druga dekla in je rekla tem, ki so
tam stali: „Tudi ta je bil z Jezusam Naza¬
renskim.“ Okrog stoječi so rekli: „Nisi tudi
ti zmed Njegovih učencev ?“ Tadaj je bil Pe¬
ter ves prestrašen, v veliki brhkosti in je
spet tajil s persego: „0 človek! jest nisim!
Ne poznam Tega človeka!“ Peter je bil od
žalosti in skerbi za Jezusa tako prevzet, de
skor ni mislil na svoje zatajevanje. Ni bilo
pokoja za njega; ljubezen do Jezusa ga je
gnala zdaj sem, zdaj tje. Kako uro pozneje
je terdil spet drugi in je rekel: „Resnično,
tudi ta je bil ž Njim, ker je tudi Galilejic!“
»Res, so rekli zraven stoječi, tvoj jezik te
razodeva.“ Ko se je pa hotel Peter izgovar¬
jati in proč bežati, je pristopil eden zmed

190

hlapcev velikiga duhovna, stric tistiga, kte-
rirnu je bil Peter uho odsekal, in mu reče:
„Te li nisirn vidil na vertu pri Njeni?" In
Peter je bil ves sam iz se, se ni vedil kam
oberniti, začel je rotiti se in persegati: „Člo-
vek! jest ne vem, kaj ti praviš! Jest ne po¬
znam tega človeka, od kteriga vi pravite In
ko je še govoril, je petelin vdrugič zapel.
Tako se je tedej dopolnilo, kar mu je Gospod
popred prerokoval. Njegovo preveliko za¬
upanje na se, njegova lenoba v molitvi, strah
pred ljudmi, nar več pa slaba priložnost, v
ktero se je podal, vse to ga je zapeljalo. Kdo
iz med nas zamore reči: Jest bi v taki ne¬
varnosti ne bil tudi Jezusa zatajal? Oh ko¬
likokrat smo Ga zavoljo takih vzrokov zatajili,
ko še nobene nevarnosti bilo ni! In ali mar
ne ponavljamo tega še zdaj? še vsaki dan?

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! kako je pač Tebe bo¬
lelo, kako je ranilo Tvoje serce, ko Te
je eden Tvojih nar ljubeznjivših učen¬
cev očitno trikrat zatajal, kakor, debi Te
ne poznal, in vender si mu Ti skazal to¬
liko gnad in dobrot! Iz tega spoznati za-
morem, kako slab je človek, sebi pripu-
šen, če je v ljubezni do Tebe tudi že vi-

191

soko stopnjo dosegel. Oh, kdo bi se pre-
derznil terditi, v taki nevarnosti, sili, brh¬
kosti in zmotnjavi, v takim boji med lju¬
beznijo in straham, oslabljen, zbegan, skor
nezaveden od bolečin in težav take strašne
noči, de bi bil močneji, kakor je bil Pe¬
ter?— Ti, o Gospod! si ga njegovi lastni
slabosti prepustil in tedej je oslabel, ka¬
kor oslabe vsi, ki pozabijo besede Tvoje:
»Cujte in molite, de v skušnjave ne pa¬
dete \ u  O ljubeznjivi moj Jezus! odpusti
mi moje obilne nezvestobe, in ne zapusti
me ob uri skušnjave! Dodeli mi pred vsim
leto gnado, de bežim pred hudo prilož¬
nostjo, kjer bi Te le količkaj žaliti uteg¬
nil. O Jezus! bodi mi bramba, bodi mi
varb! Marija, moje pribežališe! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o moj Jezus!
sklenem za dans: V ponižnosti se vaditi
m na se nikoli nič zaupati.

Spominek.

»Preden petelin zapoje, Me boš tri—
krat zatajil.“ (Mat. 26,  34.)

192

Jutranje premišljevanje za
enajsti dan.

Pokora s. Petra; njegovo pribežališe k Marii.

1. Ravno, ko je Peter Gospoda tajil
in je petelin drugič zapel, so peljali Jezusa
iz sodnje hiše po dvoriši v ječo, ki je bila
pod sodnjo dvorano. Gospod pa se je ozerl
in milo Petra pogledal, in Peter se je spom¬
nil besedi: „Preden petelin dvakrat zapoje,
Me boš trikrat zatajil". In s strašno močjo
so padle te besede na njegovo serce. V brh¬
kosti in težavi ves zdelan, je popolnama po¬
zabil prederzno na Oljski gori storjene ob¬
ljube, raji umreti s svojim učenikam, kakor
Ga zatajiti. Pri pogledu  Jezusovim pa ga je
vsiga presunila prelomljena obljuba. Pregre¬
šil se je — in kako? Nad svojim zaniče¬
vanim, nedolžno obsojenim, nar grozovitniši
tiho terpečim Zveličarjem, ki ga je tako
zvesto svaril — nad Njim se je pregrešil —
in tedej kakor omamljen od žalosti in kesanja
beži iz hiše in britko se zjoka. —

Premisli tu veliko ljubezen in milost
Jezusovo: Peter je padel; trikrat je Gospoda
zatajil, in še ni spoznal svoje pregrehe. Tedej
ga je Jezus sam opomnil še enkrat storjene

193

pregrehe. Edini pogled Njegove gnade je
presunil Petrovo serce, in spremenjen je bil;
njegovo serce je bilo poterto od kesanja;
točil je britke solze. Oh, kolikrat je že tebe
Jezus pogledal s takim pogledam svoje gnade!
Oh, morebiti še več! Kolikrat te je že Jezus
opominjal, po tvojih starših, pridigarjih in spo¬
vednikih, in kolikrat z notranjim navdihova¬
njem! Ali si te opomine vselej poslušal? Ali ni
tvoje serce pri vsim tem merzlo, neobčutljivo
ostalo? Ali nisi v svojih grehih še zdaj ter-
dovraten? Oh, ozri se na Jezusa; lej, kako
milo pa britko te gleda, kakor de bi ti klical:
Moje dete, kako dolgo se boš še ustavljalo
moji gnadi?!

2 .  Kako lepa, posnemanja vredna je
pokora s. Petra? Kakor hitro je spoznal
svojo pregreho, je britka žalost napolnila
njegovo serce. Njegova pokora je bila torej
hitra in brez odlašanja; bila je pa tudi res¬
nobna in resnična; britke solze je on točil,
vsa duša njegova je bila prevzeta. Oh, on
svoje pregrehe ni objokoval le iz strahu pred
kaznovanjem; raji bi bil nar hujši terpljenje
prestal, de bi le ta greh storjen ne bil; ob¬
žaloval je svojo pregreho iz čiste ljubezni do
Jezusa. Le to mu je bilo hudo, de je lju¬
bezen Jezusovo z nehvaležnostjo in zaniče-

Geztemani. 9

194

vanjem povernil, de je Jezusa žalil in s tem
Njegovo, že tako veliko terpljenje še pomnožil.
On ni le obžaloval svoje pregrehe, ampak je
tudi preč priložnost zapustil; hitro je šel iz
dvoriša, in nobeniga se več ni bal, tako, de
bi bil zdaj vsakimu povedal, kdo de je in
kako se je pregrešil. Premisli tu, kakšna
mora biti prava pokora. Ali si ti tudi preč
po storjenim grehu hrepenel po spravi z Bo-
gam, ali si morebiti dolgo le odlašal? Oh,
obžaluj svojo gerdo nehvaležnost, zaničuj
svoje pregrehe in obudi popolnama grevengo
čež nje! Prosi vsaki dan za gnado prave
grevenge iz gole ljubezni; prosi Boga duha
prave pokore in želi živeti in umreti, kakor
resnični spokornik. Uči se tu strahu nevar¬
nosti, zaničevanja sveta, ljubezni do samote.
Vsiga tega ti je potreba, če hočeš se resni¬
čno spokoriti. Prevdari vse to in delaj ne-
prenehama za pravo spokorjenje; zvoli si
zato s. Petra v posebniga varha. —

3. Marija, presveta Devica in Mati
Jezusova, je šla med tem iz hiše Marije
Markove v hišo Lazarja, ki jo je tu v
Jeruzalemu imel. Oh, pač je bilo žalostno,
kako je ta od terpljenja vsa utrujena Mati z
Jezusovimi prijatlicami v strahu in trepetu
po mestnih cestah hitela iz hiše v hišo.

195

Skrivale so se pred memovpijočo derhalijo;
večkrat so bile zaničevane, slišale so britko
grozovitne pogovore meinogredočih, redko
milovavno besedo za Jezusa. Kadar so pri-
sople na svoje pribežališe, so vse utrujene
padle na tla, vzdigovale svoje roke, se ob¬
jemale ali sedele v britko terpljenje vtopljene
s pregernjenim obrazam. Presveta Devica,
z Jezusam po duhovno vedno zedinjena, je
vedila in vidila vse Njegovo terpljenje. In
tako Jo je dobil s. Janez, kadar je prišel iz
sodnje hiše, de bi Ji strašno naznanilo prine¬
sel; dobil Jo je že v Lazarjevi hiši. Ko so
med jokam in stokam to žalostno novico zve-
dile, je želela Marija in tudi od žalosti skor
že skopernela Magdalena in nektere druge
žene, de bi še bliže Jezusa šle. S. Janez
jih je spremil iz hiše. Mater Jezusovo so
druge s. žene peljale. Magdalena tarnaj e
tava za njimi po poti, ki je bila od lune raz¬
svetljena pa polna domu gredočih ljudi. Šle
so vse zavite po judovski šegi. Pa njihovo
vdihovanje ino tarnanje jih je inemo gredočim
izdajalo, in tako so mogle marsikaj hudiga
preslišati. Le sem ter tje je kteri še usmi¬
ljeni človek rekel: O ti žalostna Mati! o
hritkosti polna Mati nar svetejšiga v Izraelu!
Tako pridejo do dvornih vrat sodnje hiše.

9 *

196

Marija je hrepenela, de bi se odperle te
vrata, ker vedila je, de jo le te vrata ločijo
od Njeniga Sina, kteriga so ravno po dvoriši
v ječo peljali, in takrat je petelin vdrugič
zapel. Pri ti priči so se vrata odperle in
Peter jim perhiti z obrazam, z rokami zakritim,
britko jokaje nasproti. Ob, kako se je Peter
prestrašil, ki je zagledal pri svetlobi lune in
bakel presveto Devico, ki ga je prečudno
krotko in milo nagovorila: „0 Simon! kaj je
z mojim Sinarn Jezusam?“ Oh! ni se mogel
več premagati. „Mati! zavpije, nikar me ne
vprašaj, Tvoj Sin terpi nečloveško, in jest
sim Ga trikrat nesramno zatajil. O Mati, o
ljubeznjiva Mati! prosi vender zame, in sprosi
mi od svojiga Sina gnado odpušenja!“ In
bežal je na Oljsko goro. Marija pa, s to
novo bolečino ranjena, od britkosti in žalosti
zavoljo tega noviga razžaljenja svojiga Sina
prevzeta, pade zraven stebra velicih vrat na
tla na kamen. — Premisli tu bolečino in lju¬
bezen te svete Matere in, ki si grešnik, za¬
teci se tudi ti pod Njeno varstvo. Sej je
ona pribežališe ubogih grešnikov.

Sveti zdihljeji.

Preljuba Mati mojiga Boga! lej tu
pred Svojimi nogami revniga grešnika,

197

ki k Tebi pribeži in na te zaupa. Sicer
res ne zaslužim, de bi se ozerla na me,
ker jest sim, o žalostna Mati! tisti ne¬
hvaležnih, ki Ti je tolike britkosti napra¬
vil. Oh, grešil sim: Tvojiga ljubeznjiviga
Sina sim tolikrat razžalil in s svojimi be¬
sedami in djanjem sim Ga tolikrat zatajil.
Zdaj se k Tebi, o žalostna Mati! zatečem,
ker vem, de si Ti pribežališe vsim greš-
nikam, upanje obupajočim, podpora vsim
zapušenim. Za toliko drugih Ti prosiš;
oh, prosi tudi zame svojiga Jezusa! Reci
Mu Ti, naj mi odpusti, in gotovo mi bo
odpustil; reci Mu, de želiš mojiga zveličanja,
in gotovo bom rešen. Sprosi mi gnado,
de svoje grehe, kakor Peter, prav obža¬
lujem in objokujem, in de nikdar ne jenjam
Tebe in svojiga Zveličarja na večno
častiti, na večno ljubiti. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Včasih si kako malo po¬
korilo za svoje storjene grehe naložiti.

Spominek.

„Išimo si gnade, išimo je pa po
Marii . 44  (S. Bernard.)

198

Večerno premišljevanje za
enajsti dan.

lati Božja pri sodiiji liiši Kajfeževi.

1. Kadar so Jezusa v ječo odpeljali in
so se ljudje izšli, so stale dvorne vrata od-
perte. Ko se je presveta Devica malo opo-
čila, je želela biti še bliže svojiga Sina.
S. Janez in druge s. žene so jo peljali do ječe
Jezusove. Oh, dobro je vedila za Jezusa,
in Jezus je vedil za Nj o: pa ne le duhovno,
tudi zunanje slišati zdihovanje svojiga Sina
je hrepenela zvesta Mati; in zaslišala je Nje¬
gove zdihljeje in tudi zaničevanje Njegove
straže. To de tu niso mogli dolgo nepoznani
biti. Magdalena je bila prevzeta od velikosti
bolečin, in akoravno je presveta Devica nar
strašnejši terpljenje nekako prečudno - mirno
prenašala, je tudi na ti poti britke besede
slišati mogla: „Ali ni ta Galilejčeva Mati!
Njen Sin bo gotovo križan, vender mende
ne pred prazniki, če ni nar večji hudodelnik. a
Ko je pa Marija na kraj gnjusobe prišla, kjer
so morivci vpili: „Smerti je vreden!“ Jo je
preveliko sočutje spet prevzelo, in Janez Jo
je s sv. ženami, bolj merliču kakor živim«
podobno preč peljal. Vsa še pričujoča der-

199

hal je bila tiho; le čudno so gledali. Bilo je,
kakor bi čisti duh šel skoz pekel.

Premisli tu, duša moja! serčnoMaterno
ljubezen do njeniga Sina! Nič Je ni moglo
odločiti od Jezusa; le kamniti zid Ji je te¬
lesno ločil, Njune serci pa ste bile nerazloč-
ljivo sklenjene. O duša moja! spravi tudi
ti vse preč, kar te ločiti zamore od tvojiga
ljubeznjiviga Jezusa! Pa sej druziga nič ne
dela tega ločenja, kakor edino le greh. Kaj
nas hoče druziga ločiti od ljubezni do Jezusa?
Ne britkosti ne težave, ne bolezen ne boleči¬
ne. Edino greh je tista pošast, ki nas od
Jezusa ločiti zamore. Obžaluj, in ko bi se bil
tudi le enkrat v vsim svojim življenji na to
vižo od svojiga Jezusa ločiti dal.

2 .  Se ena druga, nova britka bolečina
je bila namenjena za Jezusovo Mater in Njene
spremljevavke, ki je pa Njeno serce že ra¬
nila, še preden je prišla do sodnje hiše. Pot
je namreč deržala za to sodnjo hišo memo ne¬
koliko zvišeniga kraja, kjer so pod slabim
postreljeni pri blišobi bakel Jezusu križ te¬
sali. Ze takrat namreč, ko je šel Juda s
hudobno derhalijo k izdajanju na Oljsko goro,
so Jezusovi sovražniki zapovedali, če bodo
Jezusa vjeli, preč križ za-Nj pripravljati,
de bi Pilat nobeniga odloga ne imel; kerskle-

200

ziili so, zgodaj v jutro mu Jezusa v obsojenje
izdati. Križa pa za una dva razbojnika sj
imeli že Rimci pripravljena. Les za Jezusov
križ je sedem sužnjev zelo četertinko ure deleč
sem prineslo; zbrali so ga zmed lesa, ki je
bil za tempelj pripravljen. Steber križa je
zrastel v dolini Jozafat pri potoku Cedronu, ki
je bil čez ta potok padel in ljudje so ga tako
za berv imeli. Ko je Nehemija sveti ogenj
in sveto posodo poskril v vodnjaku Betezdi,
je bilo tudi to drevo z drugim vred čez te
poskrite reči verženo, pozneje pa spet od¬
brano in k drugimu lesu tempeljna djano. Po
Božji previdnosti je bil ta križ na čudno vižo
pripravljen. Delavci so kleli in rotili Jezusa,
ker so po noči mogli delati za-Nj. Vsa¬
ka beseda je prebodla pri slehernim mah-
Ijeji ranjeno serce presvete Matere Marije in
vender je molila za te oslepljene ljudi, ki so
pripravljali preklinjevaje orodje svojiga zveli¬
čanja in strašne smerti Njeniga Sina. Kakor
s sodbo, tako tudi s križem niso mogli priti
do konca. Večkrat so mogli drugi les pri¬
vleči, ker to ali uno ni bilo prav stesano ali
se je ulomilo; tako dolgo, de so imeli taki
les skupej, kakoršniga je Bog hotel imeti.
Bilo je, kakor de bi bili sami angelji branili,
dokler ni bilo po volji Božji končano.

201

3. Premisli zdaj to žegnano, častito
orodje našiga zveličanja, sveti križ, in po-
prašuj se, zakaj je tvoj Zveličar mogel ravno
na lesu križa umreti za te? — Jezus Kri¬
stus je hotel na lesu umreti, ker je pervi
človek na lesu se pregrešil. Nad drevesam
se je bil pervi Adam pregrešil, in s tem pre¬
kletstvo vsimu svetu nakopal. Na drevesu je
mogel Jezus Kristus, drugi Adam, za nas
terpeti, pokoriti se in umreti in nam tako spet
blagoslov Božji zadobiti. Zato je pisano: Bla¬
goslovil se bo les, na kterirn se je pravici
zadostilo. De bi nas rešil prekletstva, je
šel Jezus sam v taisto. „Preklet pa je, pravi
s. Duh, kteri na lesu visi.“ Naše dolžno
pismo je moglo biti pretergano in v večni
spomin in znamnje nabito. Kdo drugi pa je to
naše dolžno pismo pretergal, kakor Kristus
Jezus, na kteriga so bili vsi naši grehi pre¬
pisani, ktere je On sam vse prevzel? In kam
bi Ga bili lože nabili, kakor na križ? S kri¬
ža torej nam je prišlo naše odrešenje, in s
tem vse gnade, vsi žegni, vse zveličanje in
večno življenje. Pa tudi podoba križa nam
kaže veličastne zmage njegove. Steber križa
pomeni vedno ravno sveto voljo Božjo, les
po čez pa našo lastno voljo, ki se volji Bo¬
žji ustavlja, jo na ravnost prekrižuje. Jezus

9  #*

202

Kristus je mogel tedej na križi pregrešno
voljo človeško s sveto voljo Božjo zediniti,
to je k pokoršini jo nazaj peljati. Sveti križ
s svojimi rokami ima podobo tehtnice. Križ je
tehtnica, na kteri se cena zveličanja vsiga
sveta, namreč Rešnja Kri, nebeškimi! Očetu
odvaguje. Je sveti križ, pravi s. Katarina
Sienska, podoben konju, na kterim je Jezus
Kristus, kot pravi jezdic, sovražnike prebo¬
del in nam sedež večniga življenja pridobil,
kteriga nam ne hudobni duh, ne druga stvar
več odvzeti ne more, če sami nočemo. Sveti
križ je prižnica, na ktero je stopil Jezus Kri¬
stus, in od tam uči On, nebeški učenik, ve¬
soljni svet, kaj nam je storiti, kaj opustiti,
če hočemo zveličani biti. Križ je poslednjič
bandero zmage, k kterimu se verste vsi otroci
Božji, de bi se vojskovali zoper vidne in ne¬
vidne sovražnike svojiga zveličanja, in ktero
se bo nekdaj spet veličastno na nebu pri¬
kazalo.

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! s svetim Bernardam
Ti zakličem: Usliši moj glas, o Gospod!
in nagni tisti mili križ čez svojiga hlapca;
drevo življenja tistim, ki ga objamejo; in
teči hočem veselo potem in neutrudljivo za

203

Teboj nositi križ, ki pride od Tvojih so¬
vražnikov! Naloži na moje rame tisti križ
Božji, česar širokost je ljubezen, česar
dolgost je večnost, česar visokost je mo¬
gočnost, česar globočina je nezapopadljiva
modrost! Na ta križ pritisni moje roke in
noge in predelaj, o Gospod! svojiga hlapca
vsiga po svojim svetim terpljenji. O moj
Bog! ki si bandero svetiga križa z dra¬
go kervijo svojiga Sina posvetiti hotel j
prosim Te, de vsilit, ki se poveličevanja
Tvojiga s* križa veselimo, ravno tako
Tvoje varstvo vselej občutimo, po Gospo¬
du našim Jezusu Kristusu. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: K časti žalostne Matere
Božje včasih kaj dobriga storiti.

Spominek.

„Z brhkostjo me je nasitil, s pelinam
me napojil.“ (Ž. p. 3, 15.)

204

Jutranje premišljevanje za
dvanajsti dan.

Od svetiga križa.

1. Veličastvo in gnadepolne zmage sv.
križa se vidijo tudi v podobah stariga testa¬
menta, in iz teh zamoremo spoznati njega
skrivnost polni pomen. Podoba s. križa je
bila Noetova barka, v kteri je bilo sicer le
malo ljudi rešenih vesoljniga potopa. Prava
barka pa, v kteri se rešiti zamorejo več-
niga pogubljenja vsi, ki v nji išejo pri-
bežališa, je s. križ, ne s smolo oblit, kakor
Noetova barka, oblit pa z drago Kervijo Je¬
zusa Kristusa, de vode pogubljenja ga poto¬
piti ne morejo. — Druga podoba s. križa je
bil tisti les, ki ga je nesel nekdaj Izak na
svojih ramah na hrib Morijo, de bi bil na
njem zaklan in v žgavni dar Bogu darovan.
S. križ je altar praviga žgavniga daru, na
kterim je bil Jezus Kristus, edinorojeni Sin
Očetov zaklan, in v ognji svoje neskončne
ljubezni sežgan, de bi nas z Bogam spet
spravil. — S. križ je prava Jakobova lestvica,
po kteri ne hodijo le angelji iz nebes in nazaj,
ampak po kteri je šel sam Sin Božji, de bi
nam vrata nebeške odperl, po kteri tudi mi

205

hoditi moramo, de pridemo v nebesa, in po
kteri edini v nebesa priti zamoremo. Križ
je torej prava nebeška lestvica. — Podoba s.
križa je bila tista skrivnostna palica Mojze¬
sova, s ktero je Izraelcem odperl pot skoz
rudeče morje, s ktero je skalo omečil, de je
vodo dala, s ktero je delal toliko čudežev
gnade in milosti Božje; ktera je pa tudi
Egipčane z nar strašnejšimi nadlogami tepla,
jih v valovih ravno tistiga rudečiga morja
pokopala, v znamnje, de s. križ je za svoje
zveste častivce studenec gnade in milosti Bo¬
žje, za sovražnike in nespokornike pa v večno
pogubljenje. — In ko je nekdaj Mojzes na
gori Horebu z razpetimi rokami molil do solnč-
niga zahoda, kadar so Izraelci se bojevali s
sovražniki, in ni jenjal, de je bil premagan
sovražnik, celo še si je roke podpirati rekel,
de ni omagal; je s tem pokazati hotel, de le
s križem bomo vidne in nevidne sovražnike
svojiga zveličanja premagali. O prečudno,
skrivnost polno znamnje s. križa!

2. Edino, le v križi je naše upanje,
naše rešenje, naše zveličanje. Na križ je
hotel biti Kristus povzdignjen, de bi s križa
vse nase potegnil, in rešil vse, ki pri Njem
išejo px-ibežališa. Prava podoba s. križa je
bila tudi tista bronasta kača, ktero je Mojzes

206

postavil v pušavi, de bi od strupenih kač
ranjeni Izraelci se ozerali na njo, in bi tako
spet ozdravljeni bili. Tako naj bi vsi od
strupa peklenske kače pičeni, in v sniertnih
težavah stokajoči Adamovi otroci s svojimi
pobitimi po rešenji hrepenečimi očmi se oze¬
rali na s. križ, in najdli bodo — in sicer le
v njem spet svoje zveličanje. V križi so
zapopadene vse gnade. — Je s. križ skrinja
zaveze noviga testamenta, v kteri niso le
Mojzesove table, bukve postave in mana za¬
klenjene, temuč v kteri biva sam postavo-
dajavec, pravi kruh življenja. Je sedež vse
gnade, prevlečen z nar drajši Kervijo kakor
z nar čistejšim zlatarn, s kteriga Gospod
sam vse gnade deli. — Posebno pa je s.
križ postal drevo življenja, česar peresa so
v zdravilo vsim ljudstvam, in česar sad vse
sladkosti v sebi ima: zato poje tudi sveta
cerkev: O križ, izmed vsih gojzdov ne

pride nobeno boljši drevo! Nobeno nima lep-
šiga cvetja in perja, nobeno boljšiga sadu!
O sladki križ! sladka je teža, ktero si ti
nosil prebodeno!

O čudno drevo s. križa, obloženo s sa-
dam za večno življenje! Zato pravi zveličana
Johana od križa: Veseli se, o Kristusova cer¬
kev! podedovala si nar svetejši drevo, česar

207

nebeški sad ž njega širokih vej nabirati za-
moreš! O to drevo je tvoj ženin plačal drago!
Brez števila marternikov, zaljubljenih v sad
taistiga, je svoje življenje darovalo v terp-
ljenje, ki so tako sami lepota na sadnim
drevesu svetiga križa postali. Brez števila
devic objema zveličansko drevo s. križa,
pije nebeške sladkosti iz Jezusoviga serca,
daruje serce, dušo in telo drevesu, ki ob-
senči njih devištvo. Na milijone duš zori za
nebesa, ki se naslanjajo na ta križ, ki je Ju¬
dam sramota, nevernikam neumnost; vsim
pa, ki vanj verujejo, Božja moč in Božja
modrost!

3. Premisli zdaj, duša moja! če hoče¬
mo biti deležni sadu tega križa, moramo za¬
povedi Božje spolnovati. Zato pravi s. Ka¬
tarina Sienska: „Bodite vsi zvesti spolnovavci
sladkih in svetih zapoved Božjih, ker veste,
de drugač nikakor ne moremo imeti deleža
kervaviga sadu neomadežaniga Jagnjeta, kteri
— sladki Jezus — nas je resnico učil in je
rekel: „Jest sim pot, resnica in življenje". —
On je torej naš ljubeznjivi Učenik, ki nam
je zveličanski nauk zapustil, kadar je sto-
pivši na presveti križ s prelito svojo Kervijo
®oga in bližnjiga prav ljubiti nas učil. Pre¬
misli potem, de tavžent in tavžent učenikov

208

je bivalo v senci tega s. križa, ki so z mo¬
drostjo od tega križa sprejeto vsi z enim
glasam pričali, de ni druge poti v nebesa,
kakor le kraljeva pot križa, premišljevanja
in zatajevanja. Hodi torej pogostama v šolo
tega križa. Pod tem s. križem se boš več
naučil, kakor iz vsili bukev vsiga sveta.
Prav pogosto zdihuj z zveličano Joliano od
križa: O sveti križ, častiti les, ti bramba

po zmotnjavah tega sveta! skaži mi svojo
moč, skaži mi svojo milost! Ne jenjaj mi
peti svoje nebeške pesmi! Zeleni, razcvetaj,
nebeška gredica cvetlic, ternjeva za Jezusa,
cveteča za nas, obložena s sadovi, ki zorijo
za večno življenje!

Sveti zdihljeji.

Bodi mi česen, o sveti križ! Ti častit¬
ljivo znamnje našiga zveličanja, ti življenja
drevo, na kterim je Zveličar sveta pre¬
magal s svojo smertjo smert človeškiga
rodu. Ta sveti križ je naša čast, naše
veselje, upanje naše. S tem častitljivim
znamnjem zaznamnjam svoje čelo *}*, de
se nikoli ne sramujem Jezusoviga križa;
zaznamnjam svoje usta -j-, de večno sla¬
vim, o Jezus! Tvojo smert, kakor svoje
zveličanje; zaznamnjam svoje persi -j*, de

209

oo- se iz tistih spomin Tvojiga britkiga terp-
nim ljenja in smerti nikdar ne zbriše. Dodeli
sa, mi, o nebeški Zveličar, de oboroženimu s
mja tem s. znamnjem -j*, vse zalezovanja vid-
šolo nih in nevidnih sovražnikov mi škodovati
več ne morejo, in de z močjo Tvojiga križa
eta. vse skušnjave srečno premagam! In kadar
od se bo enkrat to častito znamnje prikazalo
mba na nebu, naj mi bo takrat, o Jezus! Tvoj

roj o sveti križ v tolažilo, ne pa v strašilo,

mi Amen.

etaj ’ Sklep,

usa,

3 rijo Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Ljubiti ta od Boga meni

naloženi križ in zato Ga hvaliti.

Spominek.

stit-

lenja „Le edino v križi je zveličanje 4 *,

pre- (Tomaž Kempčan.)

ki ga _

naše

jivim Večerno premišljevanje za

5 v ^ e  dvanajsti dan.

riža;

s ] a -  Jczusvječi.

svoje 1. Ječa pod sodnjo hišo Kajfeževo, v
*, ( * e  kteri je bil Jezus zapert, je bila majhna, na

210

okroglo zidana. Tu sem so pripeljali Jezusa,
ko so Mu vnovič roke zvezali. Kadar je
Gospod v to ječo stopil, je molil k svojimu'
nebeškimu Očetu: naj bi On vse te zaniče¬
vanja in zasramovanja, kar jih je dozdaj
preterpel in jih bo še terpeti mogel, sprejel
v spravni dar za te svoje sovražnike in za
vse tiste ljudi, ki bi se kdaj v enakim terp-
ljenji z nejevoljo ali jezo kaj pregrešili.
Tudi tu mu tolovaji niso nobeniga pokoja dali.
V sredi te ječe so Ga za nizki steber prive¬
zali, in se nasloniti Mu niso pustili, tako de
je na svojih utrujenih, od padcev in udarcev
verige, ktera je segla do kolen, ranjenih in
zateklih nogah se sem ter tje martral. Dva
briča pa sta bila vedno pri Njem, ki sta
se z drugimi po kratkim času verstila. In ti
niso jenjali hudo ž Njim ravnati. Oh, to se
popisati ne da, kaj vse hudiga so ž Njim
počeli! V ti ječi stoje je Jezus vedno molil
za nje, ki so Ga nadlegovali. Poslednjič,
kadar so se vsi utrudili in umirili, se je Jezus
nekoliko na steber naslonil. In napočil je
dan: dan neskončniga terpljenja in zadostenja;
dan našiga odrešenja zabliši, boječe migljaje
skoz majhno votlino na verhnim zidu te ječe,
na naše sveto velikonočno Jagnje, ki je vse
grehe sveta vzelo nase; in Jezus je povzdignil

211

svoje uklenjene roke proti jutranji zarji, in
je svojiga nebeškiga Očeta milo zahvalil za ta
dan, po kterim so stari očaki že davno zdiho¬
vali, po kterim je On sam že hrepenel; za dan,
na kterim ima končati namen svojiga življenja
— naše zveličanje, ki ima odkleniti nebesa,
premagati pekel, odpreti nam studenec gnade
in dopolniti voljo svojiga nebeškiga Očeta!
Oh tako milo je pozdravil ta dan! Neizrečeno
žalosten, ljubeznjiv, resnoben in svet je bil,
kadar je perve žarke tega veliciga darovav-
niga dneva hvaležno pozdravil. Bilo je ka¬
kor de bi prišel pervi žark tega dneva k Nje¬
mu, kakor pride kervavi sodnik k v smert ob-
sojenimu v ječo, de bi se pred še ž njim
spravil; in On se mu Ijubeznjivo zahvali. Je¬
zus je bil nekaj čez eno uro v ti ječi.

2. Premisli zdaj, moja duša! nezapo-
padljivo terpljenje Jezusovo v ti ječi! Ali se
ti nič ne smili? Oh, kako osramotljivo pač
je za nas, de od neskončniga martranja, kte-
riga je Jezus nedolžno za nas terpeti hotel,
iz mehkužnosti in gnjušenja pred terpljenjem
še slišimo neradi! Kako ti je? Ali te nič ne
pretresne, enako morivcu, ki bi mogel svojo
roko na rane umorjeniga položiti? Oh pre-
vdari: Jezus je toliko terpel; in ni odperl svo¬
jih ust. Bili so ljudje, grešniki, ki so divjali

212

nad svojim bratam, nad svojim Zveličarjem,
nad svojim Bogam. Tudi ti si divjal, ubogi
grešnik; tudi zavoljo tebe je bilo to terpljenje.
Na sodnji dan bo vse odkrito; takrat bomo vsi
vidili, koliko je vsak iz med nas se udeležil
strašniga terpljenja Božjiga Sinu s svojimi
grehi, ki jih še vedno ponavljamo, in ravno
s tem nekako privolimo in pa pomagamo sa¬
tanski derhali, Jezusa terpinčiti. Oh, ko bi
mi to prav premislili, pač bi molili veliko bolj
serčno tiste besede, ki so v večih spokornih
molitvah, besede kesanja: „Gospod! raji u-
mreti, kakor Tebe še s kakim greham žaliti!“
3. Ves čas, odkar je bil Jezus vjet,
je izdajavec Juda lškarjot zunaj mesta po
ozki, stermi dolini Hinom sem ter tje divjal,
kjer ni bilo nobene steze, po prekletim kraji,
po močvirji polnim smeti in nesnage; hudobna
vest ga je grizla, bal se je svoje sence; bil
je čisto sam, le satan ga je lovil. Tedej, ko
je Jezus v ječi bil, se je bližal sodnji hiši
Kajfeževi. Počasi je taval in nesel je zaderg-
njeno mošnjico krivičnih srebernikov — ceno
izdajanja — na pasu privezano. Bilo je že
vse mirno, in nepoznan je zaprašal stražo pred
hišo: Kako bo z Galilejcem? Rekli so mu:
V smert je obsojen in na križ bo perbit. Druge
je slišal, med seboj se pogovarjati, kako gro-

213

zovito so ž Njim delali in pa kako poterpež-
ljiv de je bil; de bo zgodaj v jutro še enkrat
postavljen pred veliki zbor, kteri Ga bo slo¬
vesno obsodil. Ker je pa dan že napočil, in
so v hiši in okrog hiše spet robaniti začeli?
jo je Juda preč pobegnil, de bi Ga ne spo¬
znali. Bežal je, kakor Kajn, pred ljudmi;
obupnost je rojila v njegovi duši. Pa kaj se
mu je pripetilo? Prišel je tj e, kjer so strašni
križ tesali. Bil je zdelan križ in delavci so
spali zaviti v svoje plahte. Nebo je bilo
bledo tj e čez Oljsko goro, kakor de bi ga
bilo groza, pogledati orodje našiga odrešenja.
Juda se pretrese in zbeži preč. Vidil je
vislice, na ktere je Gospoda prodal. Skril
se je pa blizo tam, de bi zvedil sklep jutranje
sodbe. — Premisli tu strah slabe vesti! O
kako strašan, grozoviten bo nekdaj za nespo-
korjeniga grešnika pogled križa, ki se bo v
svoji časti na nebu prikazal!

Sveti zdihljaji.

O moj Jezus! obišem Te v duhu v
Tvoji žalostili ječi, in smiliš se mi. Z
ranjenimi, golimi nogami stojiš na mokri
ni merzli skali, trepetaje od mraza, pri¬
vezan na steber, s Kervijo in pljunki
oinadežan. Oh, kaj si vender preterpel

214

v ti strašni noči! Kako je mogoče, o ljubi
Zveličar! de sim jest marsiktero noč v le¬
nobi in preobilnim spanji, ali pa celo v
razuzdanosti in grehu že prebil, ko Ti v
ječi terpiš! Tvoji svetniki molijo in jokajo,
uboge duše v vicah zdihujejo in Te milujejo!
O moj ljubi Jezus! odpusti mi mojo veliko
lahkomišljenost! Zavoljo te britke ječe, v
kteri si molil tudi zame, Te prosim, ob¬
varuj me vender ječe večniga pogu¬
bljenja ! O moj Jezus! ne pripusti, de bi
bilo zgubljeno nad menoj toliko terpljenja,
in spomni se tudi ubogih duš v vicah, ki
brez nehanja zdihujejo k Tebi; reši jih iz
une nesrečne ječe! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V Kristusu skrito živeti, in
vsih nepotrebnih ali posvetnih družb se
ogibati.

Spominek.

„V ječi sim bil, in ste k Meni prišli.“
(Mat. 25, 36.)

215

ibi

ie-

' v
i v


) o!

iko

, v
>b-

? u-

bi

'J a 5

ki
l  iz

de-
, in
se

šli.“

Jutranje premišljevanje za
trinajsti dan.

Jutranja sodba čez Jezusa.

Juda obupa.

1. Ko je dan že napočil, bilo je že
svetlo, se zberejo Ana, Kajfa, starašini
ljudstva in pismoučeni zopet v veliki sodnji
dvorani k sodnjimu zboru. Sodba ponočna ni
bila veljavna; je bila le, ker se je zavoljo
praznika mudilo, nekaka priprava, de so priče
zaslišali. Zdaj pa je bilo veliko zbirališe.
Ko so pa svet imeli zoper Jezusa, so go¬
vorili Nikodem, Jožef Arimatejic in še nekteri
zoper Jezusove sovražnike, ter so tirjali, de
bi se odložila ta reč čez praznike, de bi kak
hrup ne vstal; tudi nobene pravične sodbe
skleniti še ne morejo, so djali, ker te priče
se ne strinjajo, kar so jih zaslišali dozdaj.
Meliki duhovni in vsa njihova stranka so bili
serditi čez ta ugovor, ter so jim očitali, de
taka sodba se ve de ni po njih volji, ker
vlečejo z Galilejcem in niso čisti Njegoviga
nauka; zato so vergli iz zbora te vse, ki so
*a Jezusa govorili. Oni pa so terdili, de ne
privolijo v to, kar bodo v zboru sklenili, in
so sodnjo dvorano zapustili in ven šli. In od

216

I

takrat tudi niso več prišli v zbor. Potem s
ukaže Kajfež uboziga, zmartraniga, zavarva- vi
niga Jezusa iz ječe pripeljati pred sodbo, in vi
sicer tako, de bi Ga po sodbi brez odloga k nj
Pilatu gnali. Sodnji hlapci hite v ječo, rote
in preklinjajo Jezusa, Ga odvežejo od stebra so
in med sovanjem in pahanjem Ga peljajo iz k
ječe. Briči so Ga, enako ubogi darilni ži- bli

vini skoz gnječo pred hišo že zbranih vojnih Pi

hlapcev podili v sodnjo dvorano, in ko je bil sn

od vsiga prestaniga terpljenja tako strašno je

zdelan, v umazanim oblačili, se jim je studilo pr

nad Njim, in še huje so divjali. Usmiljenja bi

ni bilo v nobenim judovskim serci. Kajfež po

pa, poln jeze in serda do britkiga Jezusa, cig

Mu je rekel: Če si Ti maziljenec Gospodov, po:

obljubljeni Mesija, nam povej. In Jezus Jm

je zopet odgovoril in rekel: Kakor vi pra- M(

vite, Jest sim. Na to Gospodovo besedo so je

eden čez druziga vpili: „Kaj potrebujemo še pel

prič? Sami smo ž Njegovih ust slišali“. In de

tako so slovesno sklenili smertno sodbo čez mil

Jezusa nedolžniga. na l'

Še enkrat premisli, moja duša! to stra- S P°

šno djanje proti Jezusu, in pa neizrečeno 111  ]

hudobijo teh ljudi. Uči se pa tudi od Niko- U uc

dema in Jožefa Arimatejca, kako hitro moraš kan

bežati iz družbe hudobnih. — Ne delaj znanja s °d

217

s hudobnimi in ne bodi v njih družini,
varuj se ne v sercu, ne očitno, če tudi le na
videz ž njimi potegniti, de tudi ti ne boš ž
njimi vred na večno pogubljen.

2. Juda izdajavec, ki ni šel deleč od
sodnje hiše, je zvedil, de je Jezus obsojen
k smerti; tudi je od nekaj ubogih, ki so tam
blizo bili, razne pogovore slišal; de Ga k
Pilatu peljajo; ali visoki zbor je Galilejca k
smerti obsodil; na križ bo mogel; on, ki Ga
je prodal, je bil Njegov učenec in je malo
pred ž Njim velikonočno jagnje jedel; jest
bi ne hotel biti deležen tega djanja; zares, ta
potepuh zasluži, de bi ga obesili in več ena-
ciga. — Tedej je bila vojska strahu, pre-
pozniga kesanja in pa obupnosti v gerdi duši
Judeževi. Satan ga je spodil in stekel je preč.
Mošnjica s sreberniki na pasu privezana ga
je žvenkljaje bila po strani in mu je bila želo
peklensko. Hitro je tekel, pa ne za drugimi,
de bi se pred Jezusa na poti vergel in Ga
milosti prosil, ne de bi ž Njim umreti želel;
nak, ne de bi svoj greh pred Bogam skesano
spoznal, temuč de bi se znebil svojiga dolga
m prijetiga plačila za izdajanje, pa le pred
ljudmi. Letel je, kakor neumni v tempelj,
kamor se je podalo več sodnikov po skončani
sodbi, ki so bili spredniki drugih duhovnov,

Getzemani. 10

218

kteri so nje že čakali, pripravljeni za službo sv
Božjo; bilo je tudi nekaj starašinov ljudstva že gž
tam. V obupajočim kesanji vez zbegan stopi pc
Juda pred nje, sterga mošnjico s sreberniki A
iz za pasa, jim jo pomoli, rekoč: „Svoj denar M

vzemite nazaj, in Jezusa spustite! Jest raz- In

tergam svojo pogodbo: močno sim grešil, ne- OJ

dolžno Kri sim prodal*. Duhovni pa so se pr

začudeno pogledovali, potem so z napuhnje- „1

nim posmehovanjem v Juda operli svoje iz«

oči, odtegovaje svoje roke od punujanih sre- bil

feernikov, kakor de bi se s plačilam izdaje je

oskruniti ne h o tli, in so djali: „Kaj nam zato, vi«

če si ti grešil? Če si nedolžno Kri prodal, hr

glej ti sam; to je tvoja skerb, mi vemo, ko

kaj smo kupili od tebe, in smo Ga smerti soi

kriviga spoznali; ti imej svoj denar; mi ga sle

nočemo.* In obernili so se zaničevaje od živ

Juda preč in so ga pustili samiga. Pri ti spi

priči ga prevzame serd in obupnost, de je pri

bil kakor neumen; lasje so mu stopili po pri

konci, preterga mošnjico, v kteri so bili na- kle

brani sreberniki, jih verže po tempeljnu in obl

beži iz mesta. je

3. Kakor norec teče tedej Juda v dolino koi

Hinom, in satan v strašni podobi na strani, ki kal

mu šepeta vse prekletstva, ktere so preroki nin

zrekli čez to dolino, kjer so Judje nekdaj »a

2i9

:bo svoje lastne otroke malikam darovali, de bi
že ga v obupnost pripravil. Potem je zvonilo
»pi po njegovih ušesih: „Kajn, kje je tvoj brat
iki Abelj? Kaj si storil? Njegova Kri vpije k
lar Meni vmaševanje. Preklet si zdaj na zemlji!“
tz- In ko je do potoka Cedrona priderl, in proti
le- Oljski gori se ozerl, ga je vse spreletelo in

se preč se je obernil. Slišal je spet besede:

je- ,jPrijatel, čemu si prišel? S kuševanjem
oje izdaš Sinu človekoviga?“ Strašno hudo mu je
re- bilo: njegov duh je bil zbegan, in satan mu
aje je šepetal: „Tu čez reko Cedron je tudiDa-
ito, vid pred Absalomam bežal.“ Absalom je na
lal, hrastu obvisel. David že je pel od tebe, re-
mo, koč: „Dobro so s hudim povračevali; terdiga
erti sodnika naj ima; satan naj mu bo na desni;
ga sleherna sodba naj ga obsodi, malo časa naj
od živi, njegovo službo naj drugi prevzame; Go-
i ti spod naj ne pozabi hudobij njegovih očetov,
je pregreh njegovih mater, ki je brez milosti
po preganjal uboziga in umoril razžaljeniga; pre-
na- kletstvo je ljubil, ima naj ga tedej; kakor
in obleko je nase vzel prekletstvo, in kakor voda
je derlo v njegov drob, kakor olje v njegove
lino kosti; kakor oblačilo je prekletstvo na njem,
, ki kakor pas, ki ga večno opasuje.^ V tem groz-
roki oim grizenji svoje vesti je bil prišel Juda
ulaj oa pusti kraj, na groblje izmečka in na smrad-

10*

220

Ijive mlakuže, do hriba pohujšanja, kjer ga
nobeden viditi ni mogel. Iz mesta se je razle¬
galo glasno vpitje. Satan mu je navdihoval:
„Zdaj peljajo v smertNjega, ki si Ga ti pro¬
dal. Ali veš, kaj je pisano: Kdor je iz med
bratov ali zmed Izraelovih otrok eno dušo
prodal, in je za njo plačilo prejel, naj bo
umorjen? Končaj se, nesrečni, končaj se!“
In Juda obupajoč je vzel verv in se je obe¬
sil na drevo, ki je rogovilasto rastlo v neki
globočini. In ko je visel, se je razpočilo nje¬
govo truplo in drob se je izsul na zemljo. —
Lej tu konec nespokorjeniga grešnika!

Sveti zdihljeji.

O Gospod, in moj Bog! o hudo,
hudo sim se pregrešil; veliko hudobij imam
nad seboj, in to tudi spoznam; vender obu¬
pati nočem; zakaj če je greh še tako ve¬
lik , je Tvoja gnada še večji. Nak, o
ljubeznjivi Zveličar, Jezus Kristus! Ne-
številne moje pregrehe me ne bodo pre¬
strašile , tudi me ne bodo v obupanje gnale,
če premišljujem Tvoje britko terpljenje.
Žeblji, ki so prebodli Tvoje češene roke,
in sulica, ki je odperla Tvoje Božje serce,
mi vpijejo na glas, de sim spravljen s
Teboj, če Te le ljubim serčno. V  Tvoje

231

odperto serce se hočem skriti, in tam bom
mirno in brez vse skerbi! O predobrotljivi
Jezus! V Tvojim naročji želim živeti, v
Tvojim naročji tudi umreti. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Večkrat na dan vero, upanje
in ljubezen obuditi.

Spominek.

„Bog noče smerti grešnikove, ampak
de se spokori in živi. (Eceh. 18.)

Večerno premišljevanje za
trinajsti dan.

Jezusa peljajo k Pilatu.

1. Ko so sodniki Jezusa k smerti ob¬
sodili, so Ga izdali bričem, naj Ga vnovič
zvežejo, Mu, ker je k smerti obsojen, veri¬
ge na vrat denejo, in Ga tako peljajo k Pi¬
latu. Ze pred so Pilatu sporočili, naj bi pri¬
pravljen bil,  eniga hudodelnika soditi, ker se

222

zavoljo praznika že zelo mudi. Godernjali pa šij

so čez rimskiga deželniga poglavarja, ker so bo

bili primorani, se k njemu podati; zakaj sami so

niso smeli smertne sodbe skleniti v rečeh, Je

ktere niso le vere in tempeljnovih postav za- mi

devale. De bi bili pa Jezusovo smert toliko sk

bolj opravičili, so Ga tudi kakor liudodelnika me

proti cesarju soditi dali, in tako je bilo ob- pii

sojenje Njegovo prišlo sosebno v roke rimski- om

ga poglavarja. Že, ko so Jezusa še le vjeli, z

so veliki duhovni Pilatu sporočili, zakaj de ob

so preelmestje Ofel in nekoliko Sionskiga hriba so

z bojnimi hlapci obdali; pa eden druzimu niso Mi

prav zaupali — veliki duhovni in Pilat. Tudi Mi

on je čul, je sprejemal pisma in sporočila in ne;

je dajal povelje. — Tako so tedej Jezusa in
peljali k Pilatu. Vzdignili so se z Jezusam
s Sionskiga hriba skoz nar bolj živo stran je

mesta, kjer je bilo ravno zdaj vse polno ptuj- žal

cev iz vse dežele, in peljali so ga do sodnje J&

hiše Pilatove, ki je bila na zgornji strani tem- du

peljna velikimu tergu nasproti. Kajfež in Ana Ml

in več udov veliciga zbora so v prazničnim
oblačilu šli pred njimi. Pisane tožbe v za- S n

vitkih so za njimi služabniki nesli. Za tem P°

so šli pismoučeni in drugi Judje, med temi v

vse krive priče in serditi farizeji, ki so Go- za '

spoda tožili. In kmalo za temi so peljali na- za

223

siga ljubiga Gospoda Jezusa, obdaniga od
bojnih hlapcev in tistih šest služabnikov, ki
so bili že na Oljski gori zraven, kadar so
Jezusa vjeli, in so ga tudi v Jeruzalem spre¬
mili , deržaniga od bričev na verveh. Vse je
skup vrelo od vsih strani in se je gnjeilo
med to žalostno procesijo. Gospod od ter-
pinčenja pretečene noči skor ni bil poznati;
omahljiva revna podoba z zmešanimi lasmi,
z bledim, od udarcev zateklim in zagorelim
obrazam. Milo — grozni pogled! Norčevaje
so Mu kraljeve imena dajali in pod noge so
Mu kamnje, polena, in cunje metali, de bi
Mu veličastni vhod cvetne nedelje oponašali,
nesramne pesmi Mu peli, in kakor so vedili
in znali, so Ga na ti poti zaničevali.

2. Ne ravno deleč od Kajfeževe hiše
je v neki kot vgnana, britkosti polna, stala
žalostna Mati Jezusova z Magdaleno in s.
Janezam, ki so čakali tega vhoda. Njena
duša je bila vedno pri Jezusu; pa kjer Ji je
bilo le mogoče, je tudi telesno hotla biti blizo
Njega; ljubezen Ji ni miru dala, ter Jo je
gnala na Njegove pota in Njegove stopinje.
Po ponočni poti k sodnji hiši Kajfeževi je bila
v tihi žalosti neko l iko časa v hiši, kjer so
zadnjo večerjo obhajali: vzdigne se spet, se
zavije v svoj plajš in svoje zagrinjalo ter

224

reče Janezu in Magdaleni: „Spremimo Mojiga
Sina k Pilatu; s svojimi očmi Ga viditi želim.“

Tedej so šli po drugim potu in so naprej
prišli in čakali na vhod. Mati Jezusova je
pač dobro vedila, kako je ž Njenim Sinam;
Njena duša Ga je vedno pred očmi imela; pa
Njeno duhovno oko Ga ni moglo viditi tako
zdeljaniga, tako razdjaniga, kakor je bil s
človeško hudobijo v resnici postal. Tedej pa
je zagledala strašno vresničenje svojih misel. t

Serditi in ošabni Jezusovi sovražniki, veliki s

duhovni praviga Boga, v posvečenih praznič- >

nih oblačilih, so memo šli polni laži in goljufije, j

prekletstva in morije. Duhovni Božji so po- t

stali satanovi služabniki — strašan pogled! — i

potem hrup in šum ljudstva in vsih krivih prič 1

in tožnikov in na zadnje Jezus, Sin Božji, s

Sin človekov, Sin Njen, nečloveško zdelan, >

zvezan, stepen, gnan bolj omahovaje kakor l

gredoč, od gerdih bričev, na verveh vlečen, s

v dimu zasramovanja, zaničevanja in bogo- j

kletstva! Oh, ko bi ne bil On nar bolj ubogi, 1

nar bolj revni, edino mirni, v mili molitvi, v {

tl nevihti odklenjeniga pekla, Marija bi Ga t

spoznala ne bila; in ko se Ji približa, zdihuje t

Ona po človeško: „Gorje! ta je moj Sin! Oh, r

res je moj Sin! O Jezus, moj Jezus!“ Hitro (

so derli naprej. Gospod se je ginjen ozerl t

225

na svojo Mater in omedlela je. Janez in
Magdalena sta Jo peljala pred.

3. Pod liribam tempeljnovim je stala
nekoliko zvišana hiša rimskiga poglavarja Pi¬
lata. Po kamnitih stopnicah se je šlo v hišo,
od kodar se je vidil prostorni terg, ki je bil
obzidan v podobi veliciga mostovža, kjer so
prodajavci svoj smenj imeli. Štiri ceste so
deržale v ta terg. Tudi je stala tam velika
straža v prostorni hiši, z velikim dvoram na
sredi, in pod tem dvoram so bile ječe, kjer
sta bila tudi dva razbojnika zaperta. Vse se
je terlo tu rimskih vojakov. Blizo straže je
stal na tergu steber gajžlanja. Tudi več
drugih stebrov je bilo okoli po tergu; bolj
bližnji so bili za tepenje ljudi, daljni pa, de
so na prodaj postavljeno živino na nje pri¬
vezovali. Čez od stražine hiše na tergu je
bilo lepo visoko zidano omizje, s kamnitimi
sedeži, in s tega kraja, Gabata imenovaniga,
je govoril Pilat slovesno sklenjene sodbe. Po
kamnitih stopnicah v Pilatovo hišo se pride na
dvor, in preč pri vhodu na ta dvor je bilo
tudi eno tako zvišano omizje, kjer je Pilat
tožbe poslušal; tožniki pa so njemu nasproti
nekoliko niže na kamnitih plošah sedeli.
Glasno govoreči so se tu lahko zastopili. Do
teh sedežev, in ne dalje, so šli judovski

10 **

226

duhovni v sodnjo hišo Pilatovo. „In oni niso
šli v shodno hišo, de bi se ne omadežali, te-
muč de bi smeli jesti velikonočno jagnje. K

Spremi, moja duša! spet Jezusa po ti
žalostni poti; imej usmiljenje ž Njim, in da¬
ruj te Njegove stopinje in vse na ti poti Je¬
zusu dane zaničevanja, za svoje večkrat pre¬
grešne pota, ki si jih že storila; tudi daruj
Njegovo vedno notranjo molitev, ki jo je za
svoje sovražnike po ti poti opravljal; tudi Nje¬
govo molčanje, Njegovo poterpežljivost! Tudi
imej serčno usmiljenje ž Njegovo žalostno
Materjo! O de bi zamogel tudi ti z Magda¬
leno in Janezam Jo spremiti, ž Njo jokati,
Jo tolažiti, Ji svojo ljubezen skazovati! Stori
to saj v duhu; to lahko storiš; vsaka solza,
vsaki zdihljej, ki pride iz usmiljeniga, lju-
beznjiviga serca, bo prijeten Tvojimu Zveli¬
čarju.

Sveti zdihljeji.

O Jezus, moj Zveličar in Odrešenik!
ali mi je mogoče, toliki ljubezni se še
dalje ustavljati? Ali je mogoče, de vse
to verujem, in vender kaj druziga ljubim,
kakor Tebe? Veržem se torej pred svo-
jiga Zveličarja, kteri je bil od sodbe
k sodbi peljan, ino rečem: O moj ljubez-

237

njivi Jezus! kako je mogoče, de, ker sim Te
tolikrat in tako obilno razžalil, me Ti ven-
der tako ljubiš? O moj Jezus! naj obču¬
tim tudi jest vse Tvoje bolečine in vse
britko terpljenje Tvoje deviške Matere Ma¬
rije! O ljubezen mojiga Jezusa! bodi ti
edina moja ljubezen! Marija, moje upanje,
prosi Jezusa za me! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V čast te žalostne poti Je¬
zusove kako prijetno obiskovanje opustiti.

Spominek.

„Iskala sim svojiga ljubiga po ulicah
in cestah mesta; iskala sim Ga, pa Ga
nisim našla. 44  O is. p. 3.)

Jutranje premišljevanje za
štirnajsti dan.

Jezus pred Pilatam.

1. Bilo je po našim okoli šeste ure, ko
so veliki duhovni in farizeji s strašno zde-

228

lanim Zveličarjem prišli pred hišo Pilatovo.
Veliki duhovni in Judje so šli le do sedežev
na obeh straneh pota med tergam in vhodam
v sodnjo dvorano, ter so se shodne hiše ogi¬
bali, de bi ne bili omadežani. Jezusa pa so
briči nekoliko bliže Pilata peljali. Pilat je
tedej ven šel k njim na obzidano omizje.
Vojaki in stotniki so stali krog njega, posta¬
vili so tudi znamnja rimske oblasti. Ko je
vidil Pilat, kako hitro, med velikim hrupam
in vpitjem so priderli in revniga Jezusa v
njegovo hišo podili, jim je zaničevaje ošabno
rekel: „Kaj imate spet tako zgodaj? Kako
ste tega človeka tako strašno zdelali ? Zgo¬
daj ste začeli biti in klati?" Oni pa so bri-
čem vpili: „Naprej ž Njim v sodnjo hišo!“

Jezus je bil od bričev po kamnitih stopnicah
vlečen, in je prišel za omizje, od kodar je
Pilat govoril ž Njegovimi tožniki. Ko je vi¬
dil Jezusa, od kteriga je že popred mnogo
slišal, tako strašno zdelaniga, in je vender
nekaj častitljiviga na Njegovim obrazu spoznal,
se je le še povikšalo nagnjusno zaničevanje
do judovskih duhovnov in svetovavcev v njem,
in žugal jim je, de ne bo obsodil Jezusa
nedolžno. Rekel je tedej mogočno pa zanič¬
ljivo velikim duhovnam: „Kakšno tožbo pri¬
nesete zoper tega človeka?" Na to so raz-

draženi odgovorili: „Ko bi ta ne bil hudodelnik,
bi ti Ga ne bili izdali." Pilat jim je tedej
rekel: »Vzemite Ga vi, in Ga po svoji po¬
stavi sodite." Judje so mu tedej rekli: „Mi
ne smemo nikogar umoriti." Polni serda in
jeze so bili. Vse njihove pritožbe so bile
strašno silne in nagle, de bi pred zapoveda¬
nim praznikam z Jezusam skončali in zamogli
klati velikonočno jagnje. Oh, in oni niso
spoznali, de je Jezus sam pravo velikonočno
Jagnje!

2 .  Ko jih je tedej deželski poglavar
silil, naj bi svoje tožbe povedali, so oni tri
posebne tožbe zoper Jezusa vzdignili, za
vsako je bilo deset krivih prič. Postavili so
jih pa tako, kakor de bi se bil Jezus zo¬
per cesarja vzdigoval. Narpred so rekli:
„Tega smo našli, de zapeljuje naš narod. Je¬
zus je tedej nepokojnež, zapeljivec naroda;
hodi okoli, ima zbirališa, prelomuje saboto,
ozdravlja v saboto. Pilat jim zaničljivo vmes
pravi: Sej mende niste bolni, sicer bi vas

ozdravljanje ne pohujševalo. Oni pa so vpili
naprej: On zapeljuje narod s krivimi nauki;
zakaj On pravi: Naj jemo Njegovo Meso in
pijemo Njegovo Kri in večno bomo živeli.
Pilat se je zjezil nad serditostjo, s ktero so
Ga tožili; svoje stotnike je smehljaje pogle-

230

«

doval in Judam je ojstro med drugim rekel:
Meni se zdi, de hočete Njegov nauk posne¬
mati in večno živeti, ste, kakor de bi hotli
res Njegovo Meso in Kri jesti. — V drugo
so Ga tožili: „De brani cesarju davke dajati."
Pilat, ker to ga je kakor služabnika cesarje-
viga posebno zadelo, jih hitro zaverne: To
je gerda laž; to se mora do konca dognati.
— Judje pa so vpili in so tretjo tožbo vzdig¬
nili: Vender je temu tako; ker ta človek
pravi, de je Kristus kralj, maziljenec Gospo¬
dov, Mesija, obljubljeni kralj Judov, in
tako Ga tudi drugi imenujejo. Sumeči vhod
je imel v Jeruzalem, „Hozana Sinu Davidovi-
mu!“ so Mu vpili, in kraljevo čast so Mu
skazovali. Na to pritožbo, de je Jezus Kri¬
stus kralj Judov imenovan, je začel Pilat
nekoliko premišljevati. Sel je z odpertiga
omizja v pervo sodnjo sobo, in je rekel stra¬
žam, naj mu Gospoda tje pripeljajo.

3. Pilat je bil zgubljen, praznoveren
nevernik; razne misli je imel od sinov svojih
malikov, ki po njegovih mislih na zemlji ži¬
vijo, tudi mu je bilo znano, de so Judovski
preroki že njega dni maziljenca Gospodoviga,
Odrešenika, kralja prerokovali, in de veliko
Judov Ga je ravno tačas pričakovalo. Vedil
je tudi, de so bili kralji iz Jutroviga pri He-


231

rodu, ki so popraševali po novorojenim kralji
Judovskim, de bi Ga častili, in de je Herod
zavoljo tega veliko otrok umoriti ukazal. Te
pravlice od Mesija, kralja Judov, je vse ve-
dil , pa zvesti malikovavec ni tega nič verjel5
tudi si ni misliti mogel, kakšen kralj bi on uteg¬
nil biti. De bi bil pa Jezus, tako reven, tako
zdelan, kakor je pred njim stal ta maziljenec
Gospodov, ta kralj, kakor so Ga Judje to¬
žili, ni misliti mogel in to se mu je smešno
zdelo. Vender ker so Jezusovi sovražniki to,
pravice cesarjeve prelomljivo pritožbo zoper
Njega prinesli, je ukazal Zveličarja pred
sodbo peljati.

Premisli tu, moja duša! spet, kako ser-
diti, hudobni so ti tožniki, kako krive, kako
zaničljive njihove pritožbe! Ti gerdi ljudje
so se bali omadeževanja, ko bi bili v shodno
hišo stopili, pa se niso nič bali, usmertenje
Boga si nakopati, in toliko krivih priseg sto¬
riti. Premisli tudi tega noviga sodnika, napuh-
njeniga in praznoverniga ajda in malikovavca,
ki še v praviga Boga veroval ni. Kaj smemo
tu pričakovati za Jezusa? Ozri se pa tudi
na svojiga, toliko zmartraniga, v nezapopad-
Ijivi poterpežljivosti tihiga Jezusa, kako za
svoje sovražnike v duhu vedno moli.. Žaluj,
zdihuj in moli tudi ž Njim!

232

Sveti zdlhljeji.

Zbudi se, moja duša! zbudi se iz
spanja svoje mlačnosti in lenobe in pre¬
mišljuj svojiga Zveličarja! Lej, kakor nar
krotkejši Jagnje Božje vse tiho prenese,
pripusti, de vsak ž Njim dela in počne,
karkoli mu navdaja hudobija in jeza, ne
pa, kakor Njegovo Božje veličastvo za¬
služi. Poglej zatekline in s Kervijo ob¬
dano obličje; z zvezanimi rokami, z verigo
na vratu, tožen kakor zapeljivec in puntar
naroda, stoji pred Pilatam. Kaj praviš
k temu, moja duša! O človek, prah in
pepel, in vender tako napuhnjen! lej, kaj
počne Sin Božji! O usmiljenja vredni
grešnik! lej, pota, ktere On hodi! O
Jagnje Božje! ki odjemlješ grehe sveta!
O moj sodnik! moj Bog! moje zveličanje!
Odpri, o Gospod! moje oči, in razsvetli
mojo pamet, de spoznam pota, po kterih
Ti hodiš in de tako spoznam pogubljenje
krivih potov! O moja nebeška luč, od¬
pusti mi mojo slepoto, razsvetli me in kaži
mi Svoje pota, uči me, vodi me, de za¬
pustim svoje grehe in svoje hudobije, jih
objokujem pred Teboj, in hodim tiste pota,
ktere me Ti hoditi učiš! Amen.

nei

gil

K(

gla

dal

je -

ti i

Pik

umr

mis

odg

Tvo

dali

odg

233

iz
re-
uar
:se,
ne,
ne
za-
ob-
•igo
»tar
iv is 1
1  in
kaj
idni

O

eta!
nje!
retli
erili
enje
o do¬
kaži
za-

»ota,

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Nikoli od pregreškov dru¬
gih ne govoriti.

Spominek.

„Ljubezen ne misli nič hudiga.“ (I.
Kor. 13, 5.)

Večerno premišljevanje za
štirnajsti dan.

Jezus pred l’ilatam.

1. Jezus pa je stal pred deželnim po¬
glavarjem, in Pilat Ga je z začudenjem gle¬
dal in Mu rekel: „Ti si kralj Judov?“ Jezus
je odgovoril: „Govoriš to sam iz sebe, ali so
ti drugi povedali od mene?“ Tedej je bil
Pilat nejevoljen, de ga je Jezus za tako ne-
uinniga imel, tako revniga človeka po svoji
misli vprašati, če je kralj, ter je zabavljivo
odgovoril: „Kaj sim jest Jud, de bi to vedil?
Tvoj narod in veliki duhovni so Te meni iz¬
dali, kaj si storil ?“ Jezus mu je veličastno
odgovoril: „Moje kraljestvo ni od tega sveta.

234

Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi nic
se moji služabniki pač bojevali, de bi ne bil gla
Judam izdan; zdaj pa moje kraljestvo ni je
od tod.“

Jezus je hotel s tem reči: Z nebes sim pot
prišel, in želim vse ljudi seboj v nebesa vzeti. Nje
Zato je moje kraljestvo višji, čeznaturno, gin
nebeško, in kdor hoče biti ud tega kralje- ven
stva, ne sme iskati tega, kar je doli, ampak to
to, kar je gori, kakor pravi apostelj. Tu koli
doli na zemlji pa je ljubezen do bogastva, ceh
poželenje do časti in nasitenje mehkužnosti, kali
ali z drugimi besedami: Poželenje oči, po- dan
želenje mesa in napuh življenja. To torej trai
moraš zaničevati, zatajiti, in za Jezusam v je,
zaničevanji, v revšini in terpljenji radovoljno sati
hoditi. Vprašaj se tedej, ali si dozdaj svet amj
in njega napuh zaničeval? Odtergaj se vsi- te
mu, kar ni Bog, ne poželi nič druziga, kakor sad!
le Boga in Njegove ljubezni. Le Bog sam te
je vreden, biti čez vse ljubljen. Vse drugo prej
je nečimerno, le Boga ljubiti in Njemu sami- bi
mu služiti, ne. reši

2.  Pilat je zaslišal resnobne Jezusove V b
besede nekako presunjen in zamišljeno je re- vini
kel: „Tedej si Ti kralj? Jezus je odgovoril: Edi

Ti praviš, de sim jest kralj. Jest sim v to ti k
rojen, in v to prišel na svet, de pričam res- in s

235

niči. Vsak, kteri je iz resnice, posluša moj
glas. Pilat mu reče: Kaj je resnica? In ko
je bil to rekel, je spet šel ven k Judam. “

O Pilat! de bi bil saj še en trenutek
počakal, de bi bil zvedil, kaj je resnica.
Njegovo serce je bilo že nepokojno, celo
ginjeno. Spoznal je, de je Jezus nedolžen;
vender ni na to resnobno mislil, vnemar je
to pustil in svoje zveličanje zapravil. Lej,
koliko prizanesljivo je bil Jezus s tem ajdam,
celo podučiti ga je hotel. Premisli pa tudi,
kako nevarno de je, resnico, ktero nam Bog
dans po pridigarjih in spovednikih ali z no¬
tranjim navdihovanjem kaže, kako nevarno
je, to resnico zaničevati, ali jo sicer poslu¬
šati, pa ne premišljevati, je ne spolnovati,
ampak lahkomišljeno jo zavreči. Oh, de bi
te tvoje premišljevanja ne bile brez vsiga
sadu! Prevdari tedej, ali tudi storiš, na kar
te premišljevanje napeljuje? Edino dobro
premišljevanje čez besede: „Kaj je resnica?“
bi bilo morebiti Pilata večniga pogubljenja
rešilo? Iši, oh, iši resnice, in živi po nji.
V besedah in v zgledu Jezusovim, v Njego¬
vim terpljenji in smerti jo boš nar lože dobil.
Edino prava katoliška vera in zgled svetnikov
ti kaže, de greh in hudobije sovražiti, svet
in njega veselje zaničevati, le po nebesih

236

hrepeneti, vse poterpežljivo poterpeti, in le v
Boga ljubiti — to je resnica; vse nasprotno tal
je laž. pe

3. Pilat je bil tedej spet zunej na vi- on
sokini omizji. Jezusa ni mogel razumeti, to- zn
liko pa je zvedil od Njega, de ni noben kralj, čin
de bi bil nevaren cesarju; de noče nobeniga imi
kraljestva tega sveta; kraljestvo pa druziga je
sveta cesarju ni mar. Velikim duhovnam je in
tedej zavpil z visociga omizja: „Jest ne naj¬
dem nobene krivice nad Njim“. Vsa jeza se Je
je vnovič vnela med Jezusovimi sovražniki in de
na enkrat so spet zagnali polno dolženja tej
proti njemu. Gospod pa je mirno molčal, pa
ter je molil za te uboge ljudi. In ko je Pilat cel
se proti Njemu ozerl in Mu rekel: „Nič ne
odgovoriš? poglej! koliko reči Te tožijo!“
tudi ni Jezus nič več odgovoril, tako de se
je Pilat čudil in si je mislil: Vidim, de imajo s
le laž zoper Tebe! Judje pa so naprej vpili: svi

Kaj? nič kriviga ne najdeš nad Njim? Kaj kg]
ni to zadosti „ker šunta vse ljudstvo, ker ali
uči po vsi Judeji, začenši od Galileje do bil
sem.“ Ko je pa Pilat slišal Galilejo imeno- ga
vati, je nekoliko pomislil in potem vprašal: ko

„Ali je ta človek Galilejic in podložnik Hero- de:
dov?“ In tožniki so poterdili: Njegovi starši ji u
so bili v Nazaretu, in zdaj je bil On večidel nel

237

le v Kafarnavmu. Pilat pa jim reče: Če je temu
tno tako, deje On Galilejic, podložnik Herodov; Ga
peljite k Herodu, tukaj je zavoljo praznika, in
vi- on naj Ga sodi. Vesel je bil, misleč, de se bo
to- znebil tako obsojeniga nedolžniga Jezusa; ker
alj, čudno se mu je vse to zdelo, in zraven je
iga imel še namen, se prikupiti s tem Herodu, ki
iga je že davno želel Jezusa viditi, zakaj Herod
je in Pilat sta bila v sovraštvu med seboj,
aj- O zaničljivo djanje Pilatovo! ve, de je

se Jezus nedolžen, vender iz strahu pred Judi,
i in de bi se jim ne zameril, se ni hotel nič po-
nja tegniti za Jezusa! Rad bi se bil znebil tega,
čal, pa iskal je le časniga dobička. Jezusa se je
ilat celo poslužil, de bi se Herodu prikupil,
ne

0 j« Sveti zdihljeji.

Ljubi moj Jezus! s svojimi besedami,
,a J° s svojim zgledam, s svojo smertjo in s
»ili; svojim vstajenjem si nas resnice prepričal;
K a J ker nič nisi govoril, de bi Ti zmotnjavo
k er  ali laž očitati zamogli. Tvoje življenje je
d° bilo po Tvojim nauku; s svojo smertjo si
no " ga poterdil, s svojim 'Vstajenjem tako re¬
žal: koč z nebeškim pečatam zapečatil. Do-

:ro- deli mi gnado, de tudi jest ne le s svo-
arši ji m  sercem, ampak s svojim djanjem in
idel nehanjem vse svoje življenje po Tvojim

238

nauku živim, in do smerti v tistim stano¬
viten ostanem. Ne pripusti, de bi iz bo-
ječnosti ali pa zavoljo hvale ljudi, ali celo
zavoljo časniga dobička odstopil od Tvo¬
jih zapoved. O moj ljubeznjivi Jezus! kaj
bi mi pomagalo, ko bi tudi ves svet pri¬
dobil, na svoji duši pa škodo terpel? Le
edino Tebe hočem ljubiti, ko bi tudi za¬
voljo tega bil zaničevan. Hrepenim le po
Tvoji ljubezni; le ta sama zamore nasititi
moje serce, ki je vstvarjeno le za Božjo
ljubezen. O ljubezen, spremeni moje serce
v čisto ljubezen, in vse pokončaj , kar je
še Tebi na poti. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Svojiga serca ne navezo¬
vati na pozemeljsko.

Spominek.

„Moie kraljestvo ni od tega sveta. “
(Jan. 18, 36.)

nje
tud
po v
tej c
Jez
je J

ljud
k B
svoj
Jezi
obsi
in i
ljud

So S

Judi
fari}
ki 5
sope
hišo
stav,
Jezu

239

Jutranje premišljevanje za
petnajsti dan.

Jezusa k Herodu peljajo.

1. Pilat je ukazal Jezusa spet iz sod-
nje hiše k Njegovim sovražnikam peljati;
tudi je Herodu poslal stotnika, de bi mu na¬
povedal prihod njegoviga podložnika, Gali-
lejca, Jezusa Naz arenskiga.  Sovražniki
Jezusovi so bili vsi razkačeni čez to, de jih
je Pilat z Jezusam tako odpravil, pred vsim
ljudstvam osramotil, in ker so mogli naprej
k Herodu iti. To se jim je zdelo preveč in
svoj gerdi serd so spet hotli nad nedolžnim
Jezusam zliti; zato so Ga z vojnimi hlapci
obsuli in naglo peljali proti Herodu čez terg
•u ceste, kjer je bila vedno večji gnječa
ljudi, ki so vreli iz vsili krajev skup. Ljudje
so stali v trumah, kakor so iz mnogih krajev
Judeje prišli na praznik, namešani s serditimi
farizeji iz vsih krajev, kjer je Jezus učil,
ki so šuntali omahljivo, začudeno ljudstvo
zoper Jezusa. Pri rimski veliki straži, pred
kišo Pilatovo in večih krajih mesta so bili po¬
stavljeni rimski vojaki. Sodnji hlapci so gnali
Jezusa, vnovič zvezaniga med sovanjem in

240

tepenjem v silni naglici čez z ljudmi natla¬
čeni terg, po drugi cesti proti hiši Herodovi,
ki je bila višje od terga v novim mestu. Ni
bilo ravno deleč do tje, in truma rimskih
vojakov je šla ž njimi. Bili so ti vojaki iz
zgornjih Laških dežela doma. Sovražniki Je¬
zusovi pa, serditi, ker so mogli ž Njim okoli
hoditi, niso jenjali, Ga zaničevati ter so
briče dražili k sovanju in pahanju. In tako se
je pričela spet nova versta terpinčenja za
Jezusa.

2. Marija je zavoljo britkiga pogleda svo-
jiga preljubeznjiviga Sina na poti proti Pilatu
omedlela in, ko se je komaj malo spočila, je
šla s s. Janezam do dvorane Pilatove. Med
vso to tožbo pred Pilatam je stala Marija z
Magdaleno in Janezam med Ijudstvam v voglu
nekiga mostovža na tergu, ter je slišala z
grozovitnimi bolečinami to vpilje in razsajanje.
Ko je bil pa Jezus k Herodu peljan, je šel
Janez s s. Devico in z Magdaleno nazaj po
kervavi poti do Kajfeža, Anata, skoz Ofel
celo v Getzemani na Oljsko goro; in kjerkoli
je Jezus padel, ali se Mu je kaj hudiga
zgodilo, so postali, žalovali in ž Njim terpeli.
Večkrat je presveta Devica padla na zemljo,
je kušnila tla, kjer je Jezus padel, in Mag¬
dalena je v žalosti vila svoje roke, in s. Janez

je

pe

že

če!

bil

čas

SV(

Ka

sk(

ost

De

pin

zas

kra

cvc

za

sve

kte

Go;

po

ser

Ma

pre

do

zni

hre

Nje

G

241

je jokal, ji tolažil, ji vzdignil in naprej
peljal. — To je bil pervi začetek sv. Kri-
ževiga pota, to je: milo premišljevanje in
češenje Jezusoviga terpljenja, še preden je
bilo končano. Takrat že je objokovala in
častila izvoljena, gnade polna Mati stopinje
svojiga Sina in Boga. O kakšno sočutje!
Kako je šel z neusmiljeno močjo ojster meč
skoz Njeno serce in je boleč v tistim zasajen
ostal! Tako je šla nar čistejši, neomadežana
Devica in Mati v zgled sveti cerkvi po sto¬
pinjah križeviga pota naprej, de bi neskončno
zasluženje Jezusa Kristusa — na vsih teh
krajih, kakor drage kamne nabirala, kakor
cvetlice na poti tergala in jih nebeškimu Očetu
za vervajoče darovala. Vse, kar je bilo kdaj
svetiga pri človeštvu od nekdaj do zdaj, vsi,
kteri so zmiraj in kdaj ljubezen in terpljenje
Gospodovo premišljevali, so hodili, žalovali
po tem s. križevim potu, molili, darovali s
sercem Gospodove Matere, ki je tudi zvesta
Mati Njegovih vernih otrok in s. cerkve.

3. Magdalena je bila od bolečin vsa
prevzeta. Neizrekljivo, sveto ljubezen je imela
do Jezusa. Pa kadar je svojo dušo v ljube¬
zni do Jezusa k Njegovim nogam vso zliti
hrepenela, kakor nekdaj dišeče mazilo na
Njegovo glavo, se je postavilo brezdno med

Getzemani. -j-j

242

njo in njeno ljubezen. Neizrekljiva je bila ža¬
lost čez grehe, neizrekljiva hvala za odpuše-
nje. In kadar je v svoji ljubezni svojo zahvalo
kakor dim kadila proti Jezusu vzdigniti hotla,
je vidila Jezusa zaničevaniga, v smert pelja-
niga, tudi zavoljo njenih pregreh, ktere je nase
vzel. Tedej se je zavzela njena ljubezen za¬
voljo storjenih grehov, za ktere je Jezus mogel
toliko terpeti, ter se je v duhu pogreznila v
brezdno kesanja, kteriga ne izliti, ne na¬
polniti zadosti ni mogla, in spet se je v hre¬
penenji vzdignila po svojim Gospodu in Uče¬
niku, in vidila Ga je v strašnim britkim ter-
pljenji. Tako je bila njena duša nekako pre-
tergana med ljubeznijo in kesanjem, med za¬
hvalo in premišljevanjem nehvaležnosti njeniga
naroda do svojiga Zveličarja. In vse to se
je bralo na njenim obrazu, v njenih besedah
in njenim obnašanji. Janez pa je ljubil in
terpel in je spremljeval Mater svojiga Uče¬
nika, svojiga Boga, ki je terpel tudi za nje¬
ga, ter je gledal v prihodnost na Križevim
potu, po kterim so ti trije pervi molili.

O duša moja! spremljaj tudi ti pogosta-
ma te svete ljudi po Križevim potu Jezuso-
viga terpljenja, saj v duhu; zedini se ž njimi,
žaluj , objokuj, moli in daruj ž njimi vse, kar
je tvoj Zveličar preterpel na tem svetim, bo¬

leči)

vih

dobi

svoj

tolas

niga

lise,

jiga

svoji

umir

svoji
pot :
zusa
gnad
In j«
ti pi
so J\
vsi s
za 'I
milos
0 J<
hodit
stopi)
kakoi
nitniš

a ža-
juše-
hvalo
hotla,
>elja-
; nase
n ža¬
rno gel
oila v
e na-
hre-
Uče-
i ter-
pre-
d za-
jeniga
to se
sedah
ibil in
Uče-
i nje-
iže viru

gosta-

!ZUSO'

njimi,
kar
1 , bo-

243

lečin polnim Križevim potu; in hodi po njiho¬
vih stopinjah za njimi!

Sveti zdihljeji.

Na Križevim potu, pravijo svetniki,
dobi grešnik svojiga Zveličarja, spokornik
svojo pomoč in podporo, žalostni svoje
tolažilo, ubogi svojiga bogatiga, radodar-
niga Gospoda, nadleževani svoje pribeža-
liše, nevedni svojiga učenika, ovca svo¬
jiga pastirja, dete svojiga očeta, pravični
svojiga plačnika, ljubijoči svojo ljubezen,
umirajoči svoje zagotovljenje, duša v vicah
svoje rešenje. Tako je tedej s. Križev
pot zares kraljeva pot v nebesa, kjer Je¬
zusa vselej lahko najdemo, in Njegovih
gnad in zasluženj deležni biti zamoremo.
In jest, o moj Zveličar! bi ne hodil po
d poti, kjer si Ti nam naprej šel, kjer
so Marija, Magdalena in Janez, kjer so
v si svetniki po Tvojih kervavih stopinjah
za Teboj hodili? Ali bi jest mar gnad in
•nilost po drugim kraji iskal? Nikakor ne!
0 Jezus! prav dostikrat, vsaki dan naj
hodim po tem svetim Križevim potu; vsaka
stopinja, ktero si Ti tam storil, je drajši,
kakor zlato, vsaka solza tam prelita ime-
ditniši kakor biseri; vsako zasramovanje,

li *

244

vsako terpljenje, vsaka bolečina, ki si jo
tam občutil, drajši, kakor balzam; vsaka
kaplja Kervi, ki si jo tam točil, drajši,
kakor drage kamna, podobna dišeči cvet¬
lici, ki nebo in zemljo s svojo dišavo na-
polnuje! O pripusti mi tedej, de zvesto in
skerbljivo nabiram te zaklade, ki so nar
imenitniši gnade za večno življenje! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Sveti Križev pot večkrat
obiskati ali moliti.

Spominek.

„Križev pot je kraljeva cesta v ne-
besa.“ (Tomaž Kempčan.}

Večerno premišljevanje za
petnajsti dan.

Pilat in žena njegova.

v

i. Z e pri zadnji, tretji tožbi Judov
čez Jezusa je Klavdija Prokle, Pilatova žena;

245

poslala služabnika do Pilata, ki mu je spo¬
ročil, de želi ona nekaj silniga ž njim go¬
voriti: in kadar so Jezusa k Herodu peljali,
je bila skrivaj na visokim mostovži, ter je
veliko gnječo s straham in grozo gledala,
gnati se čez veliki terg. In tedej je Pilat se
sošel ž njo v neki vertni lopi zad za svojo
dvorano. Klavdija je bila vsa zbegana. Bila
je velika, zala ženska, pa bleda; tenčica ji
je visela po herbtu od glave; njeni lasje krog
glave spleteni z lepotijami vmešani, tudi uhane
in druge zlatnine po vratu, spredej zapetnico,
s ktero je svoje dolgo oblačilo zapeto imela.
Dolgo je s Pilatam govorila, ga prosila in
rotila pri vsim, kar mu je sveto, se ne pre¬
grešiti nad Jezusam, tem prerokam, tem nar
svetejšim vsih svetnikov. Pripovedovala mu
je čudne prigodbe ali sanje, ktere je od Njega
imela; zakaj „veliko je v sanjah terpela za¬
voljo Njega." Vidila jev sanjah vse nar ime-
nitniši čase Jezusoviga življenja; vidila ozna¬
njenje Marii Devici, Jezusovo rojstvo, molitev
pastircev in kraljev, Simeonovo prerokova¬
nje, beg v Egipt, morije nedolžnih otrok
in tako dalje. Vidila je tudi druge čase Nje-
goviga svetiga in zveličanskiga življenja; vi¬
dila Njegovo svetost. Njegovo neskončno ter-
pljenje v toliki ljubezni in poterpežljivostl,

246

pa tudi svetost in bolečine Njegove Matere;
zraven pa tudi prederznost in hudobijo Nje¬
govih sovražnikov, v nar strašnejših podobah.

To vse je po nočiterpela, ter je veliko
čudežev in resnic, nektere bolj temno, ne-
ktere bolj na tanko spoznala. Vsa prestra¬
šena je tedej na vse zgodaj sporočila Pilatu,
kar mu je zdaj z veliko grozo in straham
pripovedovala; ker ni vsiga razumela, tudi
prav dopovedati ni mogla; pa prosila ga je,
zdihovala pred njim in inu radovala zato.

2. Pilat se je čudil temu, kar mu je
pripovedovala ter je bil ginjen. Vidil je, de
se vse to strinja s tem, kar je on sam slišal
sem ter tje od Jezusa, pa de se tudi strinja
s serditostjo Judov, z molčanjem Jezusovim
in ž Njegovim terdnim pa čudnim odgovoram
na Pilatovo vprašanje; postal je omahljiv, ne-
pokojin, je poterdil misli svoje žene in je
rekel, de je že Judam zaterdil, de ne najde
nič kriviga nad Njim; de Ga tedej ne bo ob¬
sodil, ki je vso Judovsko hudobijo spoznal.
Pomiril je svojo ženo, ji je s prisego zago¬
tovil, de Ga on ne bo obsodil. Celo neko
zagotovilo, perstan ali pečat ji je zato dal.
In tako sta šla spet vsaksebi.

O kako čudno si je Gospod prizadeval
in je tega ajdovskiga sodnika svaril, de bi

247

ga opomnil velikosti njegove pregrehe in pri-
hodnjiga odgovora, ako Jezusa nedolžno ob¬
sodi, de se nikakor izgovarjati ne bo mogel,
de ni vedil, kdo je Jezus! kako ljubeznjiv,
pa tudi pravičen je Gospod! On nobeniga
noče v skušnjavo zapeljati ali čez moči ga
skušati. O de bi bil pač Pilat se poslužil
teh velikih gnad in Božjih navdajanj! Pre¬
misli, ali si bil ti bolj zvest pri enakim Božjim
opominovanji in navdajanji, s kterim te je
Bog grehov obvarovati hotel? —

3. Pilat je bil zmoten, lakomen, omah¬
ljiv, napulinjen in zaničljiv človek, ki je v
vse privolil brez vsiga strahu Božjiga, če
mu je le kak dobiček kazalo ali všeč bilo,
ter je razno malikovanje in vedeževanje uga¬
njal, kadar je v kako zadergo prišel. Tudi
zdaj je bil ves zmoten; s svojimi bogovi je
vedno imel opraviti, na skrivnim jim je v
svoji hiši kadilo zažigal in od njih vsakterih
znamenj pričakoval. Imel je tudi še druge
neumne prazne vere. Satan ga je motil, mu
zdaj to, zdaj uno silil. Kmalo je mislil, Je¬
zus, ker je nedolžen, mora biti oprosten; pa
je spet menil, njegovi bogovi bodo zato žaljeni,
se nad njim znosili, ker hoče tudi Jezus Bog
biti in bi njegovim bogovam kaj škodovati
zamogel. Pa je spet premišljeval čudne po-

248

nočne sanje svoje žene, ktera Jezusa nikoli
popred vidila ni, in to je omahljiviga Pilata
zelo nagibalo, de bi Jezusa oprostil, tudi je
to v drugič že sklenil. Pravičen je hotel biti,
pa ni mogel, zakaj vprašal je: „Kaj je res¬
nica ?“ pa odgovora ni čakal. Jezus Na¬
zarenski, kralj Judov  je resnica.

Premisli, kako reven, kako nesrečen je
človek, ki nima nobene vere in ne veruje pravi-
ga Boga. Vse verjame, samo resnice ne veruje.
Poprašaj se tudi, ali nimaš tudi ti na kake
vraže, prazne vere ali take reči večjiga za¬
upanja, kakor na Boga? —

Sveti zdihljeji.

Jezus nas nič ne potrebuje, pravi s.
Alfonz Ligvori; Jezus je ravno tako sre¬
čen , ravno tako bogat, ravno tako mogo¬
čen, če Ga mi ljubimo ali ne. Vender
Jezus tako serčno želi, de bi Ga ljubili,
kakor de bi v ljudeh bilo njegovo zveli¬
čanje. O duša moja! Bog iše tako skerbno
ljubezni revniga červa te zemlje; kdo bo
to zapopadel? Sej bi bila že velika gna-
da, ko bi bil nam, o ljubeznjivi Zveličar!
le pripustil, Te ljubiti; pa tako željno hre¬
peniš , de bi Ti mi svoje serce darovali.
»Daj mi svoje serce, moj sin!“ Pa po-

z®

slušajte in čudite se še bolj: Če Te tudi,
o Jezus! nehvaležna duša spodi, je Ti
vender še ne zapustiš 5  pred vratini njeni-
ga serca obstojiš, kličeš in terkaš, de bi
Te spet še sprejela. „Stojim pred vrat¬
ini in terkam.“ Oh, celo svojih smertnih
sovražnikov išeš, de bi jih rešil, dobri pa¬
stir! O moj Jezus! ali nas tolika prošnja,
toliko silno hrepenenje ne bo nagnilo, Tebe
ljubiti, ki tako serčno želiš, od nas lju¬
bljen biti? O moj Bog, jest Te ljubim!
Daj mi vender, de Te večno ljubim! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan svojo vest spra¬
ševati in notranje navdajanja slušati.

Spominek.

„Stojim pred vratmi in terkam.“
(Skriv. raz. 5.)


11 **

230

Jutranje premišljevanje za
šestnajsti dan.

Jezus pred Herodain.

1. Poslani služabnik Pilatov je bil pred
Jezusam prišel k Herodu. In Herod je Jezusa
že pričakoval na velikim mostovži, kjer je na
nekim visokim sedeži na blazinah sedel. Ve¬
liko njegovih dvornikov in vojakov je bilo
krog njega zbranih. Veliki duhovni so se po
dolgim mostovži na dve strani postavili; Jezus
je pri vhodu stal. Herodu se je kaj dobro
zdelo, de mu je Pilat prepustil, Galilejca
pred veliko duhovšino očitno soditi. Vez pre¬
vzet in napuhnjen je bil zavoljo tega; tudi
to se mu je dobro zdelo, de je imel pred se¬
boj toliko ponižaniga Jezusa, kteri se mu je
popred le ugibal. Jdnez Kerstnik je tako slo¬
vesno, imenitno govoril po Njega, tudi Hero-
dijani in drugi prilizniki so mu že toliko od
Jezusa pripovedovali, de je želel Ga viditi.
Posebna radost gaje  obhajala, ko je še le
mislil, kako imenitno bo sodil pred svojimi
dvorniki in pred velikimi duhovni. Zvedil je
pa tudi, de Pilat ni nobene krivice najdel nad
Njim. To je bilo njegovi hinavšini ravno prav;
zato je nekako zaničeval tožnike, kar je pa

251

te le še bolj dražilo. Z vso silo so gnali
svoje pritožbe preč, ko so na mostovž sto¬
pili. Herod zanje ni veliko maral, radovedno
je le Jezusa gledal, ki je bil tako reven, tako
zdelan, z zmešanimi lasmi, z razbitim, s ker-
vijo in blatam pokritim obličjem, z omadeža-
nim oblačilam, in ta grozni pogled je meh-
kužnimu, nečistimu kralju gnjušenje in nekako
milovanje obudil. „Kako si upate tako zdela-
niga, omadežaniga človeka pred me pripeljati?*
serdito reče, ter se hlini v vsim Pilata po¬
snemati. Očital je tedej duhovnam njih grozo-
vitnost in jim reče: „Vidi se na Njem, de
je mesarjem prišel v roke.* Jezusu pa se
je prav prijazniga hlinil.

2. Tedej je bil Herod prav zgovoren,
celo jezičen proti Jezusu, ter mu pripovedo¬
val vse , karkoli je vedil ali slišal kdaj od
Njega. Nar pred Ga je več reči spraševal,
tudi čudežev je želel od Njega; ker je pa
Jezus le molčal in tiho pred se gledal, je bil
Herod jezen, ker je bil tako pred vsimi
osramoten; vender je pa to skrival pred pri¬
čujočimi, in je zato mnogo vprašanj Jezusu
dajal. Pervič se Mu je prilizoval zelo takole:
Zal, težko mi je, de Te taciga vidim. Ve¬
liko sim že slišal od Tebe. Kaj praviš na
te pritožbe? Le molčiš? Veliko so govorili

252

od modrosti Tvojih naukov; želim, de bi Ti
svoje tožnike dobro zavernil; kaj praviš? Ali
je res, de si Ti kralj Judov? Ali si res Sin
Božji? Kdo si Ti? Slišim, de znaš čudeže
delati; pokaži mi. Veš, de Te jest lahko re¬
šim. Ali je res, de si dal slepim viditi? Ali
si Ti Lazarja od smerti obudil? Si Ti veliko
tavžent ljudi z malo kruliam nasitil? Zakaj
ne odgovoriš ? Zarotim Te, pokaži en čudež.
Bo Tebi v prid, i. t. d. Jezus je pa na vse
te čenčarije molčal. Dobro je vedil hudobijo
in nesramnost Heroda, ki je z ženo svojiga
brata v prešestvu živel in je zavoljo tega
greha tudi že s. Janeza Kerstnika umoriti
dal. Tudi nam je Gospod s tem pokazal, de
čudežev ni delal, de bi nečimerni radoved¬
nosti ž njimi stregel. Veliki duhovni pa in
pismarji so stali in Jezusa terdo tožili.

3. Herod pa, akoravno ves jezen za¬
voljo molčanja Jezusoviga, je vender le hotel
mošk biti. On ni hotel Gospoda obsoditi, ker
Ga tudi Pilat ni obsodil; in ravno s tem se
je hotel Pilatu prilizniti pričo velike duhov-
šine. „Herod pa s svojimi vojaki Ga je za¬
ničeval, in zasramoval, in Ga je oblekel v
belo oblačilo in Ga je nazaj poslal k Pilatu."
Oh, koliko zasramovanja je mogel Jezus tedej
spet terpeti! Peljali so Gospoda na veliko

253

dvoriše in so Ga neizrekljivo vnovič zaniče¬
vali; to dvoriše je bilo v sredi Herodove dvo¬
rane, in Herod na ravni strehi stoječ je ne¬
kaj časa gledal, kaj so vse ž Njim počeli.
Vergli so Mu belo sramotljivo oblačilo med
gerdim rohlanjem čez glavo; pripogovali so
se zdajci pred Njim, sem ter tje Ga pahali,
Ga nesramno zapijevali; v obraz so Ga bili,
ker kralju odgovarjati ni hotel, kraljeve ča-
stenja so Mu norčevaje skazovali, z blatam
Ga metali, neusmiljeno sovali, krog Njega
plesali, celo na tla Ga pobili in grozovito
vlačili; celo najeli so briče, kteri so Ga s
pestmi in kolmi bili. Neusmiljeno je bil zmar-
tran, zdihovaje se je od terpljenja tresel;
oni pa so Njegovo zdihovanje nesramno opo¬
našali in pri vsakim novim terpinčenji velik
hrup in šum zagnali. Ni ga bilo nobeniga,
de bi bil usmiljenje imel ž Njim. Kri pa je
tekla v curkih čez Njegovo obličje, in več¬
krat je padel na tla podtežo njihovih udarcev.
Oh, mende so le jokajoči angelji Njegovo
glavo mazilili; zakaj brez posebne pomoči
hožje bi več živ biti ne mogel. Tako so te-
dej Jezusa kakor norca, neumniga imeli. Je¬
zus pa je hotel sprejeti to belo sramotljivo
oblačilo, de bi bil zadostil za napuh in neči-
mernost v obleki, s ktero mi toliko Boga ža-

254

limo, in tudi, de bi nam s tem pokazal, de
je prišel na svet, nam dat oblačilo nedolžno¬
sti, ktero smo z grehi zgubili; in de zamo-
remo svoje dušno oblačilo čisto — belo oprati
v Njegovi Rešnji Kervi. Premisli to, moja
duša! in obžaluj vse grehe, ktere si v ti reči
storila!

Sveti zdlhljeji.

O moj Bog! zakličem s s. Alfonzam
Ligvorjem, tudi jest sim Te zaničeval in za¬
sramoval, kakor nekdej Herod. Ne ka¬
znuj me tako, kakor si Heroda, de bi
namreč več ne govoril z menoj! Herod Te
ni spoznal, kar si v resnici bil; jest pa
Te spoznam, de si moj Bog. Herod ni
obžaloval, ko Te je razžalil; jest pa iz
vsiga serca to obžalujem. Herod Te ni
ljubil; jest Te pa iz serca ljubiti želim in
Te ljubim čez vse. — O moj Bog! ne
vzemi mi glasu Svojih navdajanj! Po¬
vej mi le, kaj Ti tirjaš od mene. S
Tvojo močjo hočem storiti vse! Marija,
moje upanje, prosi Jezusa za me!

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Se v molčečnosti vaditi in
vse nepotrebno govorjenje opustiti.

255

Spominek.

„V molčečnosti in v upanji bo vaša
moč.“ (Izaija 30, 15.)

Večerno premišljevanje za
šestnajsti dan.

Jezusa pcljajo od Heroda k Pilatu nazaj.

1. Ko so veliki duhovni in sovražniki
Jezusovi vidili, de tudi Herod Jezusa noče
obsoditi, so bili vnovič vsi razkačeni in zdiv¬
jani. Poslali so nektere zmed se v tisti
kraj mesta, kjer je bilo nar več farizejev,
ter so jim denarja poslali rekoč, naj z vsimi
svojimi ljudmi pred Pilatovo hišo gredo, naj
med ljudstvo denarje dele, de bo silama tir—
jalo smert Jezusovo. Druge pa so razposlali
okoli, de naj ljudem dopovedujejo, če ne
bodo tirjali smerti Jezusove, si bodo sodbo
Božjo nakopali. Tako so ljudstvo šuntali in
ga s svojim žuganjem vsiga zbegali; kakor
so vedili in znali, so zoper Jezusa ljudstvo
dražili; Herodovim vojakam so denarje metali,
de bi Jezusa še bolj serdito martrali; za¬
kaj mislili so, de naj bi raji bil umorjen,

256

preden bi Ga Pilat oprostiti mogel. Podali
so se tedej z Jezusam od Heroda nazaj k
Pilatu. Sram jih je pa bilo, ker so neobso-
jeniga spet nazaj peljali tje, kjer je bil že
nedolžen spoznan. Sli so po drugi daljni
poti, de bi Jezusa lože in dalje terpinčili.
Pot je bila gerda, kamnita, roglata. Vlekli
so Gospoda v neizrečenim zaničevanji in za¬
sramovanji. Dolgo sramotljivo oblačilo Mu
je hojo še opoveralo, po blatu se je vleklo;
nekterikrat je padel na tla in med udarci na
glavo in sovanjem z nogami je bil na verveh
spet po konci potegnjen. Oh, kako strašna
pot! Jezus je molil, de bi zdaj ne umeri,
de bi dopolnil svoje terpljenje za nas!

2. Bila je že osma ura preč, ko so tako
zdelaniga Jezusa po drugi poti čez veliki
terg spet pripeljali pred Pilatovo hišo. Ljud¬
stva je bilo neizrečeno veliko; ptujci iz vsih
krajev večidel skupaj, med njimi so fa¬
rizeji se gnjetli in šuntali zoper Jezusa.
Pilat pa, ker se je vstaje ali punta hal, je
postavil okoli tavžent vojakov po tergu, pri
veliki straži in okoli svoje dvorane. Presveta
Devica Marija, s. Magdalena in druge svete
žene, kakih dvajset skupaj, so med tem 2
Oljske gore prišle nazaj in so stale v kotu
nekiga mostovža, kjer so vse lahko vidile in

257

slišale; tudi s. Janez je bil od začetka med
njimi. Jezusa so peljali v sramotljivim obla¬
čilu skoz gnječo ljudstva, ki je med smeham
in vpitjem se iž Njega norčevalo. Neki dvorni
Herodov služabnik je že Pilatu sporočil, kako
dobro se je Herodu zdelo, ker mu je Pilat
to sodbo prepustil, de pa nad tem imenitnim
Galilejcem nič krivice ne najde, de se mu le
mutast norec zdi, in Ga tudi kakor norca na¬
zaj k njemu pošlje. Pilatu je spet to dopadlo,
de je Herod njegovo sodbo poterdil in ni
Jezusa obsodil; mu je pozdravljenje poslal,
tako de sta se sprijaznila tisti dan, ki sta
bila popred v sovraštvu med seboj. Jezus
je bil tedej čez terg pripeljan v Pilatovo dvo¬
rano po kamnitih stopnicah na razvišano zidano
omizje. Med neusmiljenim sovanjem bričev
je stopil na dolgo sramotljivo oblačilo, ter je
na bele stopnice tako hudo padel, de je na
nje Kri iž Njegove glave tekla. Sovražniki
Jezusovi pa, ki so spodej na dolgih klopeh
ostali, in vse ljudstvo je zagnalo veliko kro¬
hotanje in smeh nad tem padcam, in briči
so Jezusa sovali naprej.

Spremi tedej svojiga Zveličarja v duhu;
kušni kaplje svete Kervi, ktera je tekla na
te stopnice in daruj jih nebeškimu Očetu za
svoje grehe, v ktere si padel. Imej usmi-

358

ljenje s tem bolečim padcam Jezusa, svo-
jiga Odrešenika!

3. Pilat je slonel na stolu z blazinami
na zvišavi. Majhna mizica je bila pred njim,
na mizi so ležale znamnja rimske oblasti.
Tudi zdaj so stali nekteri stotniki in drugi
možje z zavitki v rokah krog njega, kakor
popred. Vzdignil se je Pilat in je zaklical
„velike duhovne, poglavarje in ljudstvo, in
jim je rekel: Pripeljali ste mi tega človeka,

kakor de bi odvračeval ljudstvo; in glejte,
jest sim ga vpričo vas izprašal, in nisim na¬
šel nobene krivice nad tem človekam v tem,
česar Ga tožite. Pa tudi Herod ne; zakaj
poslal sim vas bil k njemu, in glejte, nič
smerti vredniga ni bilo najdeno nad Njim.
Pretepel Ga bom tedej in spustil." No to se
vzdigne ljudo mermranje in vpitje med fari¬
zeji, in ljudstvo so še bolj šuntali, in denarje
med nje metali. Zaničljivo jih je Pilat za-
vračeval, ojstro jim je očital, rekoč: Ali ne
bodo še dans nedolžne kervi pri klanji obilno
teči vidili? Kako velika je pač slepota Pilatova!
Vidi, de je Jezus ves nedolžen, to očitno spo¬
zna, de ne najde nič krivice nad Njim, in ven-
der pravi: „Pretepel Ga bom tedej in spustil."
Ako je nedolžen, zakaj Ga hočeš tepsti? Kaj
te sili, Zveličarja tepsti dati? Oh, le gola

259

boječnost pred ljudmi in posvetna modrost;
Judam je hotel s tem saj nekaj privoliti, se
jim s tem prikupiti. Mislil je morebiti, s
tem jih potolažiti. Mar mu je bilo za ubo-
zigaJezusa? de bile sam s častjo pred sve-
tam se zmuzal iz te njemu toliko sitne pravde.
0 nesrečna posvetna modrost!

Sveti zdihljeji.

Ni je večji bolečine, pravi s. Alfonz,
za serce, ktero ljubi, kakor je bolečina
ta, če vidi, de se zaničuje njegova lju¬
bezen. Nehvaležnost pa je toliko večji,
kolikor večji je skazana ljubezen. Kako
ljubeznjivo, o presladki moj Jezus! si pa
Ti iskal Pilata in vsih svojih sovražnikov?
Pa za vse to so Te le zaničevali. Koliko
hvaležniši pa, o moj Jezus! sim bil jest
dozdaj proti Tebi? Komu si skazal več
gnad, več ljubezni, kakor meni, od moje
mladosti sem, noter do zdaj ? In kdo
Te je bolj zaničljivo zasramoval, kakor
spet jest nesrečni? Oh, naj bo že enkrat
konec te nehvaležnosti! Spreoberni me že
vender enkrat, de jenjam žaliti Tvoje to¬
liko ljubeznjivo serce! O zaničevano serce
mojiga Jezusa! razserdi se nad menoj, pa
le v svoji veliki milosti: Vžgi me namreč

260

v ognji svoje ljubezni, in požgi s svojo
ljubeznijo v meni vse, de zanaprej nelju¬
bim nič druziga, kakor le Tebe samiga!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Rad po nedolžnim kaj po-
terpeti in se nič ne izgovarjati.

Spominek.

„Nič kriviga ne najdem nad tem člo-
vekam.“ (Luk. 23, 4.}

Jutranje premišljevanje za
sedemnajsti dan.

Jezus i n Baraba.

1. Bilo je ravno v tistim času, ko je
Judovsko ljudstvo o veliki noči po neki stari
navadi pred deželniga poglavarja prišlo, de
bi jim eniga zmed vjetih spustil, za kteriga
koli so prosili. Farizeji so pa ravno pred
med ljudstvo tudi zato denar metali, de bi

261

ljudstvo podkupili, de bi saj ne tirjalo opro-
stenja Jezusa, temuč de bi za Njega kri¬
žanje vpilo. Pilat pa je menil, de bo ljud¬
stvo za Jezusa govorilo, in de bi Judam ne
bilo treba veliko premišljevati, je imenoval zra¬
ven Jezusa nekiga imenitniga hudodelnika za¬
voljo oprostenja, kteri je bil že k smerti ob¬
sojen. Temu hudodelniku so rekli Baraba
in vse ljudstvo ga je celo čertilo in klelo.
Bil je zavoljo nekiga v mestu storjeniga punta
in uboja v ječo veržen. Vstal je pa velik
hrup med ljudstvam po tergu. Neka derlial
se žene skoz gnječo bliže Pilata in vpije:
Pilat! stori nam po navadi praznika. In ravno
tega je čakal Pilat, zato jim je rekel: „Na-
vada je pri vas, de vam eniga spustim o ve¬
liki noči. Kteriga tedej hočete, de vam spu¬
stim: Baraba, ali pa Jezusa, ki je imenovan
Kristus ?“ Pilat je bil namreč ves omahljiv,
in ni vedil, kaj bi storil. Na to Pilatovo
vprašanje je ljudstvo nekoliko potihnilo, in
le sem ter tje se je kdo oglasil za Baraba.
In tadaj je Pilata poklical služabnik njegove
žene; in umaknil se je nazaj in služabnik
mu je pokazal zastavo, ktero je Pilat svoji
ženi v jutro zastavil, in mu reče: Klavdija
Prokle te s tem opomni. Farizeji in veliki
duhovni pa so bili vsi po konci; sami so šli

262

med ljudstvo, šuntali, žugali, zapovedovali
so; bilo je pa to tudi kaj lahkiga, ker ljud¬
stvo ali podkupljeno ali preplašeno je bilo že
vse zoper Jezusa.

2. Marija, Magdalena, Janez in druge
žene so stali v kotu bližnjiga mostovža, so
molili in solze točili, in akoravno je Jezusova
Mati dobro vedila, de ni drugač rešenja za
človeški rod, kakor le v smerti Jezusovi, ven-
der se je za Njegovo življenje bala, kakor
Mati nar svetejšiga Sina, in kakor je Jezus,
akoravno je prostovoljno človek postal, de bi
na lesu križa za nas umeri, vender bolečine
in terpljenja teh strašnih marter nedolžno k
smerti obsojeniga, kakor človek terpel; tako
je terpela Marija britkosti in terpljenja Matere,
ktere svetimu Sinu je nehvaležno ljudstvo to¬
liko hudiga storilo. Tresli so se, bali se in
upali. Janez je večkrat nekoliko preč stopil,
de bi kaj boljiga zvedil. Marija je molila,
de bi se vender toliko greha ne delalo; mo¬
lila je, kakor je molil Jezus na Oljski gori:
„Če je mogoče, naj gre preč ta kelih 1 “  In
tako je ljubeznjiva Mati še zmiraj upanje
imela; ko je vidila in slišala, koliko se fari¬
zeji trudijo in prizadevajo ljudstvo podšuntati,
je tudi zvedila, de Pilat želi Jezusa spustiti.
Blizo tam jih je stalo veliko iz mesta Kafar-

263

navma med njimi, ktere je Jezus učil in
ozdravil; čudili so se, skrivaj so pogledovali
Gospoda, toliko nesrečniga, se pa zakrivali
pred Marijo in drugimi ženami. Marija je
mislila — tudi drugi so menili — ti bodo za
Jezusa prosili, svojiga dobrotnika, svojiga
učenika, ne pa za Baraba; pa vender niso.
0 kdo bo zapopadel britkost in bolečine Ma¬
riine v ti žalostni uri?

3. Pilat je razumel, kaj mu hoče njegova
žena, in je nazaj poslal zastavo v znamnje,
de njegova storjena obljuba še ni prelomlje¬
na. Spet je stopil na visoko omizje, se usedel
pred mizico na stol; tudi veliki duhovni so
posedli svoje sedeže, in Pilat je spet zavpil:
»Kteriga teh dveh hočete, de vam spustim?"
In tadaj se je razlegalo veselno vpitje po
vsim tergu: „Preč s tem, daj nam Baraba!"
Pilat je še enkrat rekel: „Kaj hočete, de
storim s kraljem Judov, z Jezusam, ki je
imenovan Kristus ?“ Tadaj so z velikim hrupam
zagnali: „Križaj Ga, križaj Ga!" Pilat je
vtretje vprašal: „Kaj pa je hudiga storil?
Jest ne najdem nič smerti vredniga nad Njim.
Stepsti Ga bom dal, in potem spustil." Pa
vpitje: Križaj Ga! Križan naj bo! se je raz¬
legalo, kakor peklenski šum in hrup od vsih
strani, in veliki duhovni so bili kakor divji

264

od samiga vpitja. Tedej je omahljivi Pilat
spustil Baraba hudodelnika in Jezusa jim je
dal, de bi bil gajžlan. Tako so tedej hu-
dobniga morivca inubijavca oprostili, svojiga
Zveličarja in Odrešenika pa umoriti sklenili.
O nezapopadljiva ponižnost Boga samiga, ki
je hotel biti slabši, kakor ubijavec!

Sveti zdihljeji.

O moj preljubeznjivi Zveličar! koli—
krat sim se potegoval ne le za hudodelnika
ali morivca, ampak za sužnost satana,
Tvojiga perseženiga sovražnika, ki je laž-
njivec in morivec od začetka, oče vsih
morivcev; se pa nisim potegoval za Tvojo
sladko ljubezen in gnado, za Tvoje Božje
dopadajenje, s tem namreč, de sim pro¬
stovoljno zapeljevanje satanovo poslušal in
v grehe zabredel! Onesrečila slepota! de
sim le enkrat v svojim življenji, Tebe,
moj Jezus! zapustil in Tvojo ljubezen za¬
ničeval! O moj Jezus! tako pridem tedej
potert k Tebi spet nazaj: dodeli, de me
nobena stvar več ne zapelja, de na večno
ljubim le Tebe! Bežite vse stvari iz moji-
ga serca! Jezus sam naj bo zapopadek
moje ljubezni! O Jezus! de pozabim na

265

vse, le Tebe nikoli, ki si edina moja
ljubezen! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Zavoljo Jezusa rad zani¬
čevan in preganjan biti.

Spominek.

„Kdor Jezusa zgubi, vse zgubi.“
(Tom. Kemp.j)

Večerno premišljevanje za
sedemnajsti dan.

Jezusa gajžlajo.

1. Pilat, zaničljivi in omahljivi sod¬
nik, je večkrat izrekel krivične besede: „Nič
kriviga ne najdeni nad Njim, pretepel Ga bom
tedej in Ga spustil." Vpitje Judov pa se je
razlegalo v eno mero naprej: „Križaj Ga, kri¬
žaj Ga!“ Se je hotel Pilat nekoliko premisliti,
svojo voljo poskusiti, in je ukazal Jezusa
gajžlati. Peljali so tedej briči Jezusa, raz-
bitiga, zaničevaniga, zapljevaniga Zveličarja

Getzemani. 13

266

sovaje in pahaje skoz zdivjano ljudstvo tje
na veliki terg, iz Pilatove hiše proti veliki
straži, do stebra gajžlanja, ki je tu na ter- t
gu pred nekim mostovžem stal. Rabelj novi
hlapci so prihrumeli z gajžlami, šibami in
vervicami, ter so vse to orodje pred steber
k Jezusovim nogam pometali. Bilo jih je šest;
rujavi, zagoreli ljudje, manjši kakor Jezus,
z zmeršenimi lasmi. Bili so gerdi razbojniki
iz Egiptovskih krajev, ki so bili tu v sužnost
prodani in težke dela, večidel zidanje, oprav¬
ljali; nar hudobniši, nar zaničljivši iz med
takih sužnih so bili za to odbrani in kakor
hlapci rabeljnovi v sodnjo hišo pripeljani. Ti
gerdi, ti neusmiljeni ljudje so že več ubogih
grešnikov pri tem stebru do smertl stepli.
Imeli so nekaj živinskiga, satanskiga nad se¬
boj; bili so na pol upijanjeni. Bili so Gospoda
z jezo, akoravno je radovoljno šel, ter so
Ga z divjo serditostjo vlekli k stebru gaj¬
žlanja. Steber je bil kake štiri pedi visok z
železnim obročem obdan. Jezusa je groza ob¬
šla, stresel se je pred stebram. Jezus je
sam v trepeči naglosti odpel svoje oblačila s
svojimi od terdiga pervijanja zateklimi in ker-
vavimi rokami, ki so Mu drugi liste tergali
in Ga sovali. Molil in zdihoval je, oh! tako
milo! Sramoval se je, se tako sleči. Pa s

267

tem je hotel za našo nesramožljivost zadostiti.
Marija pa, od britkih bolečin vsa prevzeta
Mati, ki je s svetimi ženami v kotu terga
bila, se je pri tem preč obernila in omedlela
v naročji svetih zraven Nje stoječih žen.

2. Jezus je tedej objel steber in briei
so med strašnim kletjem in pahanjem Njegove
svete roke na železni obroč stebra pripeli. Nar
svetejši vsih svetih je bil nag v neskončni
britkosti in sramožljivosti na steber hudodel-
nikov terdo privezan, in dva teh divjakov
sta z neusmiljeno serditostjo začela tepsti po
Jezusu od verha do tal in spet od tal do
verha. Perve gajžle so bile iz suhih volov¬
skih žil ali terdih belih jermenov. Naš Go¬
spod in Zveličar, Sin Božji, pravi Bog in
pravi človek, se je 'jretresnil in vil pod straš¬
nimi udarci teh gajžel gerdih hudodelnikov;
zvijal se je, stokal je sladko-britko zdiho-
vanje kot ljubeznjivo molitev med grozovitim
terpljenjem, in to milovanje se je mešalo med
švigajoče in žvižgajoče udarce gajžel. Več¬
krat pa je te svete, milo-tožljive, britko-
žegnajoče zdihljeje zadušilo strašno vpitje
ljudstva in farizejev, jih ko černo-gromeči
oblak zagernilo: Na vse gerlo so vpili:

»Preč ž Njim! Križan naj bo!“ zakaj Pilat
je še zmiraj barantal z ljudstvam in če je

12*

268

neznani hrup in šum zadušiti hotel, de bi on
govoril, je trobenta zapela, de je vse potih¬
nilo ; in tedej so se po tergu razlegali grozni
udarci, milo zdihovanje Jezusovo, kletev bričev
in rabeljnovih hlapcev, pa tudi Meketanje
darivnih jagnjet, ki so jih blizo tam v ov¬
čjim vodnjaku omivali, preden so bile darova¬
ne. To nedolžno Meketanje jagnjet je imelo
nekaj čudno ginljiviga v sebi. Edini glasovi
so bili ti, ki so se lepo strinjali z milim zdi-
hovanjem Zveličarjevim. Judovsko ljudstvo je
od stebra gajžlanja za eno pot širjave od¬
stopilo. Rimski vojaki so bili sem ter tje na¬
stavljeni, zlasti proti s tračni hiši. Vsak-
tera derhal je bila blizo tam, eni tihi, drugi
norčevaje, le nekteri so bili ginjeni. Nesramni,
skor nagi briči so pri stražili hiši pletli nove
šibe; drugi so šli po ternja. Briči velikih
duhovnov pa so denar dajali tem, ki so gaj-
žlali. Tudi so prinesli velik verč z rudečo
debelo pijačo, iz kteriga so pili, de so bili
toliko bolj serditi in pijani. Čez eno pičlo
četertinko ure sta perva dva odstopila in k
pijači pristopila. Jezusovo Telo je bilo viš¬
njevo - rudeče; Njegova sveta Kri je kapala
iž Njega. Zganoval, tresel se je. Norčevanje
in krohotanje se je razlegalo od vsih strani.

3. Druga dva rabeljnova hlapca sta pri-

2(59

stopila in z novo divjostjo sta planila čez
Jezusa; imela sta šibe, z vozli, ternjem
in drugimi bodečinami opletene. S svojim
divjim tepenjem sta raztergala Jezusovo Telo,
de je Njegova Kri na okrog tj e škropila; roke
bričev so bile okervavene. Jezus je. zdi¬
hoval, molil in se zganoval. — Dva naslednja
briča sta Jezusa spet z drugačnimi gajžlami
tepla. So bile na železni deržaj pripete male
verižice namešane z jermeni, k so imeli na
konci železne ternike in sta s tem strašnim
orodjem cele kose mesa in kože tergala ž
Njega. O kdo zamore popisati ta revni po¬
gled! Pa teh hudobij še ni bilo zadosti; od¬
vezali so vervi in so Jezusa s herbtam na
steber privezali; in ker je bil že toliko zde¬
lan, de stati ni več mogel, so Ga z vervicami
terdno na steber navezali; Njegove roke pa
so zadej na steber terdo perpeli. Strašno
je bil tako zadergnjen, s Kervijo in ranami
obdan. Kakor stekli psi so Ga bili, in eden
je imel malo šibico v levici, s ktero je celo
Njegovo obličje raztepel. Ni bilo nič zdra-
viga več na Gospodovim Telesu. On pa je
svoje neusmiljene pretepavce s svojim Kervi
polnim očesain milo gledal in je molil zanje;
pa oni so vedno hujši divjali, On pa je ve¬
dno bolj tiho zdihoval: „Gorje!“

270

Sveti zdihljaji.

O zaklad, o bogastvo mojiga serca!
zakličem s častitim Tomažem od Jezusa;
strah in groza me spreletuje; začuden ne
vem, kaj bi rekel; padem pred Tvoje svete
noge. Zakaj, o moj Jezus, o sladka lju¬
bezen mojiga serca! zakaj si tako grozo-
viten proti sebi, pa tako mil proti meni?
Ali bi ne bilo bolj prav, de bi bil jest
gajžlan, ne pa Ti? zakaj jest sim grešil,
ne pa Ti, o Jagnje nedolžno! Oh! torej
objokujem svoje pregrehe, zavoljo kterih
si bil Ti gajžlan; spoznam jih vse, in
milosti pričakujem za nje; ne pusti mi, se
še kdaj od Tebe ločiti! Od rane do
rane čem iti, in, kakor dela čebela na
paši, hočem pokusiti iz tistih ljubeznjivost
Tvoje sladkosti. V te nar svetejši rane
nas zberi, o nebeška sladkost! in poživi
naše serca in jih zredi v ljubeznjivosti
Svoje drage Kervi; tu nas varuj z oče¬
tovsko ljubeznijo; tu nas obogati kakor
pravi oče z vsimi dobrotami; tu nas pri¬
pravi k rasti prave notranje velikosti, de
bomo v Tebi, po Tebi, postali Tebi ena¬
ki ! Oh srečen, kdor Te nikoli ni zapu¬
stil! Oh srečen, kdor ni nobeniga druziga
prostora v pokoj si zbral! Oh srečen, kdor

271

je vedno le po teh ranah zdihoval in iz
celiga serca se v tiste potopil! — Oh,
naj se tudi jest, vedno bolj v te s. rane
potopim! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Zatajevati poželjivost in le¬
nobo mesa.

Spominek.

„Grešniki so kovali na mojim herbtu. a

(Ps. 128, 3.)

Jutranje premišljevanje asa
osemnajsti dan.

Jezusa gajžlajo.

1. To grozovitno gajžlanje je zelo tri
četertinke ure terpelo; kar je neki ptuj in
malo vreden človek jezno perlomastil od une
strani stebra s krivim nožem v roki, in za¬
vpije: Stojte! ne bijte nedolžniga človeka
celo do smerti! In upijanjeni briči so ga po-

272

gledali in odjenjali in naglo so porezali ver-
vice, s kterimi je bil Jezus povezan, in listi
človek je zbežal, se med ljudstvo zgubil. Je¬
zus pa seje zgrudil s svojim kervavečim Te-
lesam pri stebru kakor omedlen, v kolobaru
svoje Kervi.

Rabeljnovi hlapci so Ga pustili na tleh;
pili so in vpili unim rabeljnam v stražno hišo,
naj dobro delajo ternjevo krono. Jezus seje še
zganoval v svojih bolečinah, s kervavečimi
ranami pri stebru ležeč. In tedej so šle ene
prederzno spodrecane nemarne ženske memo
Njega; za roke so se sprejele in pred Jezu-
sam postale in gledale so Ga z mehkužnim
gnjušenjem. In Njegove rane so Ga še bolj
zabolele, in svoje revno obličje je obernil tako
milo proti njim! In šle so naprej in vojaki so
za njimi nesramno vpili. Med gajžlanjem pa
je bilo, kakor de bi angelji žalovaje pri Jezusu
bili. Jezus pa je molil ter se je vedno v tem
britkiin in sramotljivim terpljenji nebeškimu
Očetu daroval za grehe ljudi. Tedej pa, ko
je pri stebru ležal v svoji Kervi, je bilo, ka¬
kor de bi bil po angelji okrepčan.

2. Premislimo zdaj velikost osramo-
tenja, ktero so Gospodu z gajžlanjem sto¬
rili. O presunljivi pogled! Lej, moja duša!
kako je tu Gospod vsiga sveta, enako očit-

273

nimu hudodelniku, na steber privezan in
gajžlan; poslušaj, kako angelji tožijo, ki
spoznajo veličastvo tega Gospoda popolnama,
zdaj pa so priče, kako je boleče s šibami
in gajžlami zmesarjen. Tedej se je spolnilo,
kar prerok Izaija prerokuje: „Zginila je vsa
lepota Njegova, postal je v zasramovanje
ljudem; mož bolečin je On, razderto je Nje¬
govo obličje; ni več poznati; enak je gobo-
vimu, kteriga je roka Božja zadela/ 4  O padi
torej pred svojiga v Kervi ležečiga Zveličarja
in moli ga! Prašaj se: Kdo, kdo Te je, o
sladki moj Jezus! toliko raztepel? Kdo je
vzrok tega neskončniga terpljenja? Oh kdo
drugi, kakor jest sam? „Zavoljo naših hudo¬
bij je bil ranjen, pravi prerok; de se je za
naše pregrehe spokoril, je bil toliko pobit,
šiba naših pregreškov je čež - Nj prišla;
ž Njegovimi ranami smo bili mi ozdravljeni. 44
(Iz. 53.) Ker so pa naše pregrehe neštevilne,
so tudi rane Njegove in bolečine Njegove
brez števila. In kako čudno poterpežljivo je
On vse to terpel! O nespametni človek! zakliče
častiti Ludvik Granaški, o maloverna duša!
semkej se ozri in poglej, kako po pravici
moraš tega Gospoda ljubiti, se bati in upati
vanj, in kako je spodobno, de imaš usmi¬
ljenje ž Njim in Njegove bolečine zapišeš v

13 **

274

svoje serce. K ljubezni boš nagnjen, če paz¬
ljivo premišljuješ, koliko in koliko strašniga
je za te On terpel; strah te bo preletel, ako
premišljuješ, kako ojstro tepe Bog greh celo
na svojim lastnim Sinu; pa upanje te bo po¬
živilo, ako pregleduješ bogato odrešenje in
obilno zadostenje, ktero nam je to gajžlanje
zaslužilo; usmiljenje poslednjič boš imel, ako
si velikost teh bolečin k sercu vzameš in
obilnost Kervi, ki je tu tekla za te.

3. Pred vsim drugim pa je gerda pre¬
greha nečistost, ktera je Gospoda zdelala tako
strašno. Poglejte, pravi neki cerkveni učenik,
poglejte ve zavoljo nečistosti kumerne duše,
koliko terpljenja je vaša mehkužnost, vaše
meseno poželenje ljuheznjivimu Jezusu sto¬
rilo! Poglejte, kako je to čisto meso le ena
rana od glave do nog! Ali pogled tega ker-
vaviga stepenja ne bo ginil vašiga serca?
In ve, spokorne duše, ki ste nekdaj živele
v ti gerdi pregrehi, pa ste v svojo srečo
jo obžalovale, spomnite se te drage Kervi,
ktero je hotel Jezus točiti, de bi vas rešil
iz te nagnjusne zmešnjave; dobro in zve¬
sto si pa to v spominu ohranite, de serca
svojiga nar boljšiga in nar ljubeznjivšiga
Zveličarja nikdar več ne bote razžalile! Tudi
za vas, duše nedolžne in čiste! je Jezus

275

prelival svojo Kri, de bi vam namreč gnado
zaslužil, to lepo lilijo, sveto nedolžnost, čisto,
neomadežano, cvetečo ohraniti. — O grešnik!
nikar torej ne obupaj! Ta Kri, ktero so tvoje
roke iz Jezusoviga Telesa škropile, ta Kri
bo tebi v mazilo, zaceliti rane tvoje duše, če v
zatajevanji svojiga mesa, v čuječnosti svojih
počutkov, zlasti v vrednim prejemanji sv.
pokore si prizadevaš, to drago Kri sebi pri¬
lastiti. O nikar ne zamudi tega iz lastniga
zadolženja!

Sveti zdihljeji.

Kaj je to, o nar višji kralj! zakli¬
čem s častitim Ludvikam Granaškim, ka-
košno kaznovanje, kakošno tepenje je
to? Kaj si počel, de bi tako veliko brit—
kost, tako neznano sramoto zaslužilo?
Zares, prav nič! Jest, jest, zaničljivi
človek in otrok pogubljenja, jest sim kriv
tvojiga grozovitniga terpljenja; Ti se po¬
koriš , kar se nikoli nisi pregrešil! Lej,
o Gospod! jest spoznam svoje grehe,
svoje hudobije! Moje pregrehe so krive
Tvojiga gajžlanja. O Jezus! kako mi
je to hudo! Prekolnem vse nespodobne
razveseljevanja, s kterimi sim Tebi toliko
terpljenja napravil! Spomni me, o moj

276

Jezus! večkrat tiste ljubezni, ki si jo
do mene imel, de Te jest ljubim, de Te
nikdar nikoli več ne žalim. Odpusti mi!
Tvoja, na stebru gajžlanja prelita Kri
je mazilo, ki ga položiti hočem na rane
svoje duše, je kopel zveličanja, v kte-
ri se kopati hočem, de operem svojo,
o moj Bog! tako strašno umazano dušo.
Oh, očisti me s to sveto Kervijo na duši
in telesu! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Bežati pred veseljem tega
sveta in pred vsako priložnostjo v gerdo
nečistost.

Spominek.

„On je ranjen zavoljo naših hudobij,
stepen zavoljo naših pregreh.“ (Iz.  53, 5.)

Večerno premišljevanje za
osemnajsti dan.

Marija med gajžlanjcni Jezusa.

1. Tedej so briči spet pristopili k Go¬
spodu ter so Ga sovali z nogami, de naj vstane,

277

ter dozdaj Ga še niso kakor kralja dosti
počastili; tudi bili so Ga, in Jezus se je
stegoval po svoji obleki, kije na strani ležala,
in gerduni so Mu jo zinikali, sem ter tje
metali, de je mogel ubogi Jezus v kervavi
nagoti po tleh, enako pomandranimu červu,
se težko stegovati po obleki. Potem so Ga
silili s sovanjem in bercanjem stopiti na omah¬
ljive noge, in niso Mu toliko pripustili, de
bi si bil suknjo oblekel, ampak zagnali so
Mu jo čez rame. S svojim oblačilam si je
obrisal svojo Kri z obraza po poti, po kteri
so Ga hitro proti stražni hiši podili. Lahko
bi bili šli ž Njim od stebra gajžlanja narav¬
nost v stražno hišo; ker so bili mostovži okoli
hiše odperti proti tergu, tako de bi bili šli
čez ječo, ker sta bila razbojnika in Baraba za-
perta; oni pa so peljali Jezusa memo sedežev
velikih duhovnov, kteri so vpili: „Preč ž
Njim, preč ž Njim!“ ter se z gnjušenjem
stran obračali. In tedej so Ga peljali v no¬
tranje dvoriše velike stražne hiše. Ko so
Ga tje pripeljali, ni bilo tam nobeniga vojaka,
ampak briči, sužnji, rabeljski hlapci in drugi
raztergani potepuhi. Ker je pa ljudstvo tako
nepokojno postalo, je Pilat pomnožil rimsko
stražo. In vojaki so vversteno stražno hišo
obstopili. Govoriti, smejati, Jezusa zaniče-

278

vati jim je bilo pripušeno, le v verstah so
mogli stati. Pilat je hotel s tem ljudstvo v
pokoji ohraniti. Bilo je gotovo tavžent mož
zbranih.

2. Marija, prečista Devica, je bila med
gajžlanjem našiga Zveličarja vedno zamak¬
njena; kar se je ž Njenim Sinam godilo, je
vse vidila in občutila notranje z neizrečeno
ljubeznijo in britkostjo. Večkrat se je tiho,
milo žalovanje slišalo iž Njenih ust, Njene
oči so bile vse rudeče od solza. S tančico
zagernjena je slonela v naročji svoje sestre
Marije Heli, ki je bila že stara žena. Svete
prijatlice Mariine in Jezusove so bile vse
zavite in zagernjene s tančicami čez obličje,
v bolečini in britkosti trepetaje, med tihim
zdihovanjem so se krog svete Device tišale,
kakor de bi pričakovale svojiga lastniga obso-
jenja. Marija je imela dolgo višnjevo obla¬
čilo in čez to dolgi beli volnati plajš, in
rumeno belkasto tančico. Magdalena je bila
vsa zmešana, poterta od bolečin in zdiliovanja;
njeni lasje so bili pod tančico spušeni. Ma¬
rija, ko se je zavediia, je ravno zagledala svo¬
jiga raztepeniga Sina, ko so Ga briči inemo pe¬
ljali. Kri si je zbrisal s svojih oči s svojim
oblačilam, de je svojo Mater pogledal. Od
bolečin prevzeta je svoje roke za Njim ste-

279

govala in gledala za Njegovimi kervavimi
stopinjami. Kadar se je tedej ljudstvo bolj v
drugo stran zabernilo, so se s. žene stebru
gajžlanja bližale, in so padle pred steber
na tla, zakrite od nekoliko usmiljenih ljudi
in so s pertmi pobirale Jezusovo Kri in tla
posušile, kjer seje le kaj poznalo; Janeza
zdaj ni bilo pri njih. Bilo je po gajžlanji
okoli devete ure zjutraj. —

Imej tudi ti usmiljenje s to žalostno
Materjo, spremi Jo v duhu, poklekni tam ž
Njo k svetimu stebru gajžlanja, objemi ga,
kušni s Kervijo napojene tla in daruj vsako
kapljo te drage liervi zlasti za svojo meh-
kužnost, počutnost in lenobo in za vse grehe
svojiga mesa. Prosi Boga, de bi šibe svoje
ojstre sodbe odvernil od tebe zavoljo tega s.
gajžlanja.

3. Premisli tukaj, o duša! presveto
Devico! Njene lica so blede in suhe, Njene
oči skor kervave od solza. Čudna in nepo-
pisljiva, ponižna, pa častitljiva in priprosta
je Njena podoba. Od sinoč, vso noč v
brhkostih in težavah, je v solzah hodila po
dolini Jozafat in po cestah Jeruzalema v gnječi
vsiga ljudstva, in Njena obleka je vsa čedna,
neomadežana. Ni je gube na Njenim oblačilu,
de bi ne bila polna svetosti. Vse tako čedno

280

in priprosto, tako resnobno, čisto in nedolžno.
Njena obleka sicer od ponočne rose in obil¬
nih solza zmočena, vender čedna, čista, lepo
uravnana. Ni hitra, v nar strašnejših bole¬
činah je Njeno djanje vse mirno, priprosto.
Neizrečeno, nekako čeznaturno je lepa; zakaj
vsa Njena lepota je neomadežana, častitljiva,
sveta. Magdalena pa je bila vsa drugačna:
zavoljo kesanja in groznih bolečin je vsa
njena lepota razderta, skorej strašna. Njena
obleka je mokra, z blatam omadežana, nered¬
no, zmešano visi na nji; njeni lasje mahajo
razvezani pod razderto, mokro tančico. Vsa
zbegana je, ne misli na drugo, le na svojo
britkost. Tako velika je njena bolečina, njeno
kesanje, njeno terpljenje. Oh, vsa je pre¬
vzeta in v svoje zdihovanje vtopljena ! Pre¬
misli tu čisto, neomadežano Devico Marijo in
pa skesano spokornico Magdaleno !

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! v duhu kušnem zdaj
tla, namočene s Kervijo mojiga Zveličarja
in Odrešenika. Gajžle in šibe, s to drago
Kervijo nasitene, pritisnem na svoje serce
in ponižno Te prosim, ozdravi rane mojih
nespodobnih nagnjenj in rani s svojo Božjo

281

ljubeznijo moje serce. Objamem in po¬
zdravim z nar večjim spoštovanjem ta
sveti steber. O srečni steber, na kterim
je bil privezan in bijen tisti, ki je steber in
podpora vesoljniga sveta in moč vsiga stvar¬
jenja! O ti visoko žegnani steber, ozalj¬
šan , olepšan in pomalan z nar drajši Ker-
vijo Božjiga Sina, ktera je tekla, de bi
uterdila ljudi, in jih v stebre v tempeljnu
živiga Boga spremenila! O de bi bil jest
privezan na te, oškropljen in ozaljšan s
to sveto Kervijo, terden steber v službi
Zveličarja svojiga, ki je toliko za me na
tebi prestal! O draga Kri! edina kaplja
bi bila zadostila v odrešenje vesoljniga sveta,
tu pa si v toliki obilnosti tekla, častim te
v nar večji pobožnosti; v tebi hočem oprati
vse madeže svoje! v te se pogreznem;
dodeli, de se v tebi očistim belo, kakor
sneg, de bom vreden spoznan, kakor či¬
sta, neomadežana nevesta stopiti nekdaj
pred obličje svojiga Jezusa! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Prositi Marijo za dar

svete čistosti.

282

Spominek.

„Ne recite mi več Noemi, t. j. le¬
pa, ampak Marija t. j. britka; zakaj vsi- ,
gamogočni me je z brhkostjo napolnil.^

. 1 , 20 .

Jutranje premišljevanje za
devetnajsti dan.

Jezus je s ter njem kronan in zasramovan.

1. Peljali so tedej Jezusa v notranje
dvoriše velike stražne hiše, ki je stala čez
ječe na tergu in se je še k sodnji hiši štela.
S stebri je bilo podslonjeno na okoli in
vrata so bile odperte. Bilo je tam okoli pet¬
deset gerdunov, zmed bričev in njihovih hlap¬
cev, sužnih in rabeljnovih služabnikov, nar
hujših, ki so se vdeležili zasramovanja Je-
zusoviga. Ljudstvo se je gnalo bliže, pa
rimski vojaki so hišo obsedli; stali so v ver-
stah, smejali se in norčevali in s tem so ger-
dune le še podpihovali, Jezusu terpljenje po¬
množiti; zakaj njihov smeh in norčije so Ju¬
de dražili. Kos stariga stebra so v sredo
privalili, na to iz gole hudobije Čepin in

283

robastiga karanja nametali. In tedej so vno¬
vič Jezusu raztergali oblačilo ž Njegoviga z
ranami obdaniga Telesa, in ogernili so Ga s
starim, rudečim, sterganim, kratkim vojaškim
plajšem, ki je ležal v kotu rabeljnoviga sta¬
novanja. In tedej so Jezusa vlekli na s če-
pinami in karanjem nasuti sedež, ter so Ga
terdo nanj pahnili. In potem so Mu ternjevo
krono postavili. Bila je za dve dlani visoka,
gosto in umetno spletena, tako de je čelo in
glavo Jezusovo vso zakrila. Bila je iz tri
perste debelih ternjevih vej umetno spletena,
in z dolgimi terni večidel na noter obernjena.
Bilo je pa ternje debelo, ki raste okrog Je¬
ruzalema in je tako močno in živo ošpičeno,
de se celo manjši kosti ž njim prebosti za-
morejo. To ternjevo krono so Gospodu na
glavo potlačili, de so Mu terni vse žile pre¬
bodli. O kako strašne bolečine je takrat
občutil naš mili Zveličar! Kri je škropila iž
Njegove svete glave, kakor iz odpertih stu¬
dencev, in je tekla v curkih Njemu po obrazu.

2. Dali so Mu potem debeli terst v des¬
nico , s češuljo na verhu. Vse to so delali
s sramotljivo slovesnostjo, kakor de bi Ga
res kronali v kralja. Vzeli so Mu tedej terst
iz rok in so Ga bili po glavi. Kri je zalivala
Njegove oči. Potem so pred-Nj pokleko-

284

vali, jezik pred Njim stegovali, Ga bili in
pljevaliMu v obraz in vpili: „Bodi pozdrav¬
ljen, kralj Judov!“ Oh kdo bo nesramno dja-
nje teh nečloveških gerdunov popisoval?!
Jezus pa je terpel neizrečeno žejo; mraz Ga
je pretresoval zavoljo zmesarjenja in nečlo-
veškiga gajžlanja; tresel se je; sem ter tje
je bilo raztergano meso celo do kosti. Nje¬
gov jezik je bil skerčen; le Kri Njegove
glave Mu je tekla v razpečene usta, ki so
hrepeneče bile odperte. Gerdi ljudje pa so
Mu v usta pljevali. Tako so Jezusa terpin-
čili skorej pol ure, in vojaki, ki so stražno
hišo v verstah obdajali, so zraven se smejali
in vpili.

3. Premisli tedej : Kako veliko ter-
pljenje in kakšna sramota je bilo to! Kakor
pravi s. Peter Damijan, so segli terni Gospo¬
du noter do možganov, ter so jih kakor živi
ogenj prebadali. Terpljenje, ktero je to ter-
njevo kronanje prizadjalo, je bilo nar hujši,
in je nar dalje terpelo, in še le s smertjo
Jezusovo odjenjalo; ker vselej je bilo ponov¬
ljeno, če se je le ternjeva krona ali glava
Njegova kaj dotaknila; več ternov se je ulo-
milo in v glavi ostalo. Kdaj in kje je pač
kdo vidil tako terpljenje? Kdaj je bilo zmiš-
ljeno tako kervavo terpinčenje? V nobenim

285

boji svetnikov ne beremo kej taciga. Pri¬
hranjeno je bilo to le za Gospoda. Satan
sam je znajdel to terpinčenje ter ga ljudem
navdal. — Pojdite torej, ve hčere Sionske,
t. j. ve od Boga blagoslovljene duše, in po¬
glejte kralja Salomona; kako Ga je kronala
s krono terpljenja mati Njegova, brezbožna
sinagoga, v dan Njegoviga zaročenja, t. j.
tisti dan, ko je na križi umeri iz ljubezni do
nas! „PrekIeta naj bo zemlja zavoljo tebe, je
rekel Bog nekdaj Adamu, ternje in osat ti
bo rodila zavoljo greha tvojiga.“ Zdaj se je
ta beseda spolnila. To prekletstvo za naše
grehe je mogel naš Zveličar nase vzeti in ti
terni in osat, podoba našiga greha in ž njim
zasluženih kazen, so mogli prederati Njegovo
glavo. Sosebno je pa hotel Jezus to grozo¬
vito terpljenje prestati v zadostenje naših hu¬
dobnih misel. Oh, zadostiti je hotel za vse
naše pregrešne in hudobne misli, za naše ne-
čimerne in častilakomne zmišljenja, za ošab¬
nost in naš napuh, za našo svojeglavnost in
svojeljubje, za našo nepokoršino in pre¬
grešno termo, za vse nečiste premišljevanja,
ki izhajajo iz našiga sprideniga serca. Zato
je hotel naš Gospod s temi terni biti globoko
preboden, de bi ž Njegovo drago, čez Nje¬
govo obličje tekočo kervijo naš duh bil oči-

286

šen vsih pregrešnih nespodobnost. In ti pa,
o človek! se hočeš še vedno povzdigovati, in
pasti v svojim serci misli, kakoršne žalijo
Boga? Se nočeš jenjati, nečistih podob v
sebi rediti? O premišljuj svojiga s ternjem
kronaniga Zveličarja, in ustavi se vsim sata¬
novim skušnjavam!

Sveti zdihljaji.

O moj nar krotkejši Jezus! kakšno
mora biti moje sočutje, ko premišljujem,
de je Tvoja presveta Kri tekla v toliko
studencih, kolikor ternov je Tvojo sveto
glavo prebodlo! Zares ti so studenci Božje
gnade za me. Tvoja ternjeva krona je
meni v venec cvetlic in cvete okrog glave
v nar lepših cvetlicah Tvoje ljubezni. Vsi
vbadci ternja so živi, kakor očesa cvet¬
lic , biserno porošeni, razpošiljajoči lepoto
in dišavo. Oh, dodeli mi, moj Zveličar!
de ta draga rosa življenja, ki teče iz
Tvoje s ternjem ovite glave, mene namoči,
in me vsiga madeža hudobnih skušnjav
očisti! Bog hotel, zakličem s sveto Gero,
Bog hotel tavžentkrat, de bi vse morje v
Kri spremeniti, skoz svojo glavo ga na¬
peljati zamogel, de bi se očistila nesnaž-
nost moje slabosti, ktero si Ti, o neskon-

287

čna vrednost! v stanovanje si zvolil. Oh,
prosim pri vrednosti Tvoje s. Kervi, pre¬
bodi s tem dragim ternjem tudi moje serce!
Oh, prebodite me, o terni! zaženem z
zveličano Johano od križaj veliki, glo¬
boko segajoči terni, prebodite me! koli¬
kor globokeje, toliko serčneje; za male,
ki do kervi ne zbodejo, nič ne maram;
prebodite me z živo bolečino, de dobro
občutim, de mi je v sramoto, biti meh¬
kužen ud s ternjem kronane glave! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Odložiti vso svojeglavnost
in notranji napuh svojiga duha.

Spominek.

„Pojdite ven, ve hčere Sionske! in
poglejte kralja Salomona s krono, s ktero
Ga je kronala Njegova Mati v dan Nje-
goviga zaročenja ! u  (jVis. p. 3, 11.)

288

Večerno premišljevanje za
devetnajsti dan.

Eccc homo! Glej, o človek!

1. Tedej so Jezusa peljali s ternjevo
krono na glavi in s terstam v zvezanih rokah
ogernjeniga s škerlatastim plajšem spet v dvo¬
rano Pilatovo. Jezus ni bil spoznati, zavoljo
Kervi, ki Mu je zalivala Njegove oči, in
usta in brado Njegovo; Njegovo Telo je bilo
z ranami pokrito, podobno v kervi namočenimu
suknu. Priklonjen je šel omahljivo, plajš
Mu je bil komaj do kolen, in druziga obla¬
čila ni imel na sebi. Ko je ubogi Jezus pri¬
šel pred hišo Pilatovo, je tudi tega neusmilje-
niga človeka groza, sočutje in gnjušenje
spreletelo; na eniga svojih vojakov se je
naslonil, in ker je duhovšina in ljudstvo le
še razsajalo in vpilo, je rekel Pilat: Če je
Judovski satan tako strašan, ne bo moč ž
njim v peklu stanovati. Ko je bil ubogi Je¬
zus po stopnicah neusmiljeno pahan, je sto¬
pil Pilat na visoko omizje in trobentar je
zatrobil, de bi poslušali, ker hoče Pilat go¬
voriti , in govoril je velikim duhovnam in vsim
pričujočim: „Lejte, pripeljani vara Ga, de

289

bote spoznali, de ne najdem nobene krivice
nad Njim. ££

2. Jezus je bil tedej po bričih na
visoko omizje zraven Pilata pripeljan, tako
de Ga je vse ljudstvo s terga viditi zamoglo.
— Strašan, grozan pogled je bil ta, ki je
od začetka grozo in čudno britko tihoto na¬
pravil, ko je Sin Boga samiga v ti neznani
prikazni, poln zaterdele Kervi spod grozovite
ternjeve krone, s Kervijo zalitimi očmi se
ozerl po vsi množici po tergu. Pilat je k
Njemu stopil in na-Nj kazaje je rekel:
„Kakšen človek! ££  Tedej je stal Jezus v
rudečim sramotljivim plajši z raztepenim Te-
lesam, s Kervijo oblit, s ternjem prebodeno
glavo pripognjen, z zvezanimi rokami terstno
žezlo derže, perklonjen v neskončni žalosti
in milosti, potert od bolečin in ljubezni, kakor
kervava senca pred ljudstvam. Veliki duhov¬
ni in sodniki so bili vsi togotni pri pogledu
Jezusa in vpili so: „Križaj Ga, križaj Ga! ££
Pilat jim pa reče: „Vzemite in križajte Ga
vi; zakaj jest ne najdem krivice nad JVjim. ££
Oni pa so še bolj vpili in ljudstvo je zmiraj
hujši hrumelo; in pismejci so odgovorili: „Mi
imamo postavo, po postavi mora umreti, ker
se je Sinu Božjiga delal.“

3. Beseda Judov, de „se je Sinu Božji-

Getzemani. 13

290

ga delal “, je Pilata še bolj prestrašila in pra¬
znoverne skerbi so se spet ponovile v njem.
Ukazal je Jezusa v sodnjo hišo peljati in
Mu je rekel: „Od kod si Ti? Jezus pa mu
ni odgovoril. Pilat Mu tedej reče: Meni ne
odgovoriš? Ne veš, de imam oblast Te kri¬
žati, in imam oblast Te spustiti? Jezus je
odgovoril: Ne imel bi nobene oblasti do Mene,
ko bi Ti ne bilo od zgorej dano. Zavoljo
tega ima tisti, kteri Me je tebi izdal, večji
grehF Gospod mu je tudi še druge, strašno
resnobne besede govoril. Pokazal mu je, kak¬
šen kralj je, kakšno Njegovo kraljestvo;
terdovratno nespokornost njegoviga notranjiga
stanu mu je odkrito očital; prerokoval mu je,
kaj de ga čaka, njegovo zaverženje v rev-
šino, njegov strašni konec mu je dopovedal,
in de ga bo nekdaj v pravični sodbi On so¬
dil. Tudi Klavdija Prokle, žena Pilatova,
ki se je zavoljo toliciga mujenja bala za
Pilata, je zopet poslala do njega tisto dano
zastavo, de bi ga opomnila storjene obljube.
Pilat, dozdaj negotov, kakor pijan je sem
ter tje taval s svojo sodbo; zdaj pa je iskal
Jezusa spustiti. Prestrašen pa tudi razkačen
zavoljo Jezusovih resnobnih besedi je še
enkrat stopil na visoko omizje in je zavpil,
de hoče Jezusa spustiti. Judje pa so še bolj

291

vpili: „Ako tega spustiš, nisi cesarjev prija-
tel; zakaj vsak, kteri se kralja dela, cesarju
zoper govori.“ Drugi so gnali, de ga hočejo
pri cesarji tožiti. Vpitje pa: „Križaj Ga,
križan naj bo!“ je spet donelo od vsili strani;
celo na ravne strehe terga so zlezli in od
tam so vpili. O nesrečna slepota tega ljud¬
stva in strašna hudobija, ki je vse poskusila,
ter ni nič opustila, de bi le Jezusa umorila!

Sveti zdihljeji.

O moj Bog! o Kralj in Gospod moje
duše! zakličem s častitim Tomažem od
Jezusa, kdo Te je vender tako zdelal?
O lepota nebeška! z zvezanimi rokami,
s ternjevo krono, z vso s Kervijo zaka-
pano glavo, z okervavenim obličjem, s
terstam v zasramotenje v roči — Te vi¬
dim postavljeniga pred vse ljudstvo. —
O moj Zveličar! kakšno zasramovanje,
kakšna bolečina je bilo to za Te! O
moje veličastvo, o moje zveličanje! o moj
Jezus! jest Te molim, častim in hvalim,
kolikor premorem! Vtisni to milo, sramote
polno podobo v moje terdo serce, omeči
ga s svojo pričujočnostjo, in dodeli, de
bo občutilo, kar vidi nad Teboj! Potegni
me v svojo ljubezen, ki Te vidim iz lju-

13 *

292

bežni do mene toliko revniga! Vzemi, o
Gospod, o Bog moje duše, vzemi to dušo
in jo vnemi z lepoto tistiga plamena, ki
iz Tebe gori, ko si bil tako stepen in
zaničevan! Kažeš se tako tihiga, tako
ponižniga, tako resnobniga, de na vse
strani šviga plamen Božje ljubezni iz
Tebe. Oh, de bi tudi mene zadel ta pla¬
men! de bi me vnel, o moj Bog! in me
v Tebi za Tebe popolnama sežgal. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Odložiti vso nečimernost v
obleki.

Spominek.

„Ecce homo! Glejte, človek l u  (jJan.

19, 5.)

Jutranje premišljevanje za
dvajseti dan.

Jezus je k smerti na križi obsojen.

1. Na žuganje Judov, de ga hočejo
pri cesarji tožiti, če Jezusa spusti, je nov

293

strah Pilata preletel. Strah pred pozemelj-
skim cesarjem je premagal strah pred kra¬
ljem, čigar kraljestvo ni bilo od tega sveta.
Omahljivi, boječi hudobnež si je mislil: Če
umerje, umerje ž Njim vred vse, kar On ve
od mene in kar mi je prerokoval. Na ža¬
ganje s cesarjem je Pilat Jezusa izdal
njih volji zoper svojo besedo, ktero je dal
svoji ženi, zoper pravico in resnico, zoper
svoje lastno prepričanje. Menil je tedej, de
pri teh razuzdanih ljudeh nič ne opravi; vpitje,
šum in hrup je imelo nekaj strašniga v sebi,
in vsa množica ljudstva pred Pilatovo dvorano
je vrela serdito, in velike vstaje ali punta
se je bilo bati. Tedej si je dal Pilat prinesti
vode, in služabnik mu jo je vlil na roke
pred ljudstvam in Pilat je z omizja zavpil:
„Jest sim nedolžen nad Kervijo tega pravič-
niga, vi glejte!“ Tako je iz strahu pred ce¬
sarjem Judam Kri Jezusovo izdal, za njegovo
vest mu ni ostalo nič druziga kakor le voda;
s to se je mislil čisto, nedolžno izmiti. — Ne,
Pilat! zdaj ti glej! zakaj pravičniga Ga ime¬
nuješ in točiš Njegovo Kri; ti si krivičen,
brezvesten sodnik; Kervi, ktero hočeš izmiti
iz svojih rok, nikdar nikoli ne boš izmi l  iz
svoje duše ! O strašna slepota, ki raji dopade
ljudem, kakor Bogu, in iz strahu pred ljudmi

294

raji svojo dušo pogubi! O de bi se nikdar
ne bali tistih, ki le telo zamorejo umoriti,
ampak veliko več tistiga, ki dušo in telo
zamore v pekel pogubiti — Boga!

2. Tedej se je povzdignilo strašno-gro-
zovito, enoglasno vpitje zbraniga ljudstva, med
kterim so bili ljudje zmed vsih krajev Pale¬
stine. Vpili so pa: »Njegova Kri pridi na nas in
na naše otroke!“ Kri Jezusova, ki za nas za
usmiljenje vpije, so tirjali, naj vpije za nje
v maševanje. Oh pri tem slovesnim pre¬
kletstvu samiga sebe je bilo, kakor de bi
tišalo temno nebo, polno kervavo-rudečih ob¬
lakov, polno gorečih šib in pa mečev, na
strašno kličejoče ljudstvo. Bilo je, kakor
de bi žarki tega prekletstva prešinili mozeg
in kosti in celo otroke v maternim telesu
zadeli. Le nad tistimi, ki so se po Jezusovi
smerti spreobernili, so tako rekoč žugaje
migljali. Bilo jih je pa precej veliko tacih med
njimi; zakaj Jezus in Marija sta nepreneha-
ma molila med tem strašnim terpljenjem za
zveličanje svojih sovražnikov, ter se nad
vsim tem grozovitim terpinčenjem nista celo
nič grozila. Kako na tanko pa se je to pre¬
kletstvo spolnilo nad tem oslepljenim ljudstvam,
ktero še dandanašnji, že čez osemnajst sto
let, to prekletstvo vedno nosi seboj, in zgub-

295

Ijeno med vse narode te zemlje je zaniče¬
vano, zasramovano in preganjano, zavoljo
serda Božjiga, kteriga sije s tem nakopalo!
O de bi ta sveta Kri Jezusa Kristusa, ktera,
kakor pravi s. Bernard, poje, kakor troben¬
ta, nam ne naznanovala le sodbe Božje,
ampak tudi milost Njegovo! O de bi ne tekla
tudi nam v pogubljenje, in de bi ne bila
zgubljena za duše naše!

3. Med tem neznanim kričanjem je uka¬
zal Pilat, hitro pripraviti vse k sodnjimu skle¬
pu. Druge, slovesne oblačila si je rekel pri¬
nesti in jih je oblekel: nekako pokrivalo,
kroni podobno, so mu dali, drugi plajš mu
ogernili, in neko palico pred njim deržali.
Veliko vojakov je bilo krog njega, in sodnji
hlapci pred njim, za njim pisači z zavitki
in dilicami. Naprej je eden trobil v trobento.
Tako so se podali iz dvorane na veliki terg,
kjer je bil, stebru gajžlanja nasproti, lepo
zidan visok sedež, na kterim so se sklepale
sodbe; le s tega sedeža izrečene sodbe so
imele pravo veljavo. Temu sodnjimu kraju se
je reklo Litostrotos, po hebrejsko pa Gabata,
in je bilo okroglo omizje, na ktero se je od več
strani po stopnicah šlo; na verhu je bil sedež
za Pilata, zadej še ena klop za druge sodnike.
Veliko vojakov je obdajalo to omizje, nekteri

296

so stali tudi po stopnicah višje. Z rudečim
pregrinjalam je bil sedež Pilatu pregernjen
in višnjeva blazina rumeno opasana je na
njem ležala. Obadva razbojnika sta bila
tudi že sem pripeljana. Tedej je bil Je¬
zus, še zmiraj v rudečim zaničljivim plajši,
s ternjevo krono na glavi in z zvezani¬
mi rokami po bričih in neusmiljenih voja¬
kih pred sodnji stol skoz gerdo ljudstvo pe-
Ijan in med oba ubijavca postavljen. Ko je
Pilat na svojim sodnjim stolu sedel, je še en¬
krat Jezusovim sovražnikam zavpil: „GIejte,
vaš kralj!" Oni pa so vpili: „Preč ž Njim,
preč ž Njim, križaj Ga! Pilat jim reče: Va-
šiga kralja bom križal? Veliki duhovni so od¬
govorili: Nimamo kralja, razun cesarja." In
tedej Pilat ni nobene besede več govoril za
Jezusa in tudi z Jezusam ne, ter je začel
sodbo pogubljenja.

Sveti zdihljeji.

O draga Kri Jezusa Kristusa! ki si
tekla, de bi vsim ljudem usmiljenje ska-
zala; pride tudi čez me in čez vse ljudi,
tode ne v prekletstvo, ampak v blagoslov-
Ijenje! Razlij se bogato čez nas, lej! da¬
rujemo Ti svoje serce in roke, svojo voljo,
pamet in spomin, svoje misli ni želje, nag-

297

njenja in djanja, vse svoje notranje in
zunanje počutke! Operi nas, ker vse je
omadežano na nas; očisti nas, ker vse
je popačeno v nas; ozdravi nas, ker vse
je bolno v nas; spreoberni, poboljšaj nas
s svojo prečudno močjo, de bomo vredni,
s Teboj se skleniti. O Ti neskončna či¬
stost, stori nas vse bele, zaljšaj nas,
oživi nas, zveličaj nas in kronaj nas! O
predraga Kri, pridi, oh, pridi čez me!
Ne želim nič bolj, kakor Tebe, o sveta
Kri, sej Ti si nar drajši zavratnica, nar
drajši perstan! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Drago Kri Jezusa Kristusa
prav častiti; in na njo svoje edino zaupanje
staviti.

Spominek.

„Njegova Kri pridi na nas!“ (Mat.

27 , 25 .)

13 **

298

Večerno premišljevanje za
dvajseti dan.

Jezus je k smcrti na križi obsojen.

1. Obadva razbojnika sta bila že po-
pred k smerti obsojena, na prošnjo velikih
duhovnov pa so do dans ž njima čakali; ker
mislili so s tem Jezusa še bolj osramotiti, de
je bil med dvema ubijavcema križan. Presveta
Devica, ko je bil Pilat Jezusa očitno ljudstvu
pokazal, in je kervavo vpitje Judov slišala,
je nekoliko časa preč se odtegnila; zdaj pa
se je z drugimi s. ženami, skoz množico ljud¬
stva spet bližala k zadnjimu sklepu morivne
sodbe svojiga Sina in svojiga Boga. Jezus,
obdan od bričev, od svojih sovražnikov za¬
smehovan, je stal na stopnicah pred Pilatam.
Trobenta je zapela, in Pilat, ta zaničljivi,
omahljivi in prevzetni hudobnež, je z nekako
ošabno serditostjo smertno sodbo čez Zveli¬
čarja izgovoril. Oh, kdo bo zaničljivost tega
hudobniga sodnika, veselje in nasitenje ker-
vave žeje velikih duhovnov, revo in bolečino
uboziga Zveličarja, neizrečeno britkost Jezu¬
sove Matere in drugih s. žena, hrepeneče in
serdilo prežanje Judov, merzlo in ošabno ob¬
našanje vojakov in vse te grozne peklenske

299

podobe zdivjaniga ljudstva — kdo bo vse to
premišljeval in ne bo ves potert? Oh, kdo
ne občuti, de mi sami bi bili mogli tam stati,
kjer je stal Jezus naš, ljubi ženin; potem bi
bila sodba pravična!

2. Pilat je delj časa žlobudral in Klav¬
dija Tiberija z visokimi perimki cesarja ime¬
noval; potem je bral pritožbo zoper Jezusa,
de je ljudi šuntal, in punt napravljal, de je
judovsko postavo prelomil, ker se je Sinu
Božjiga, kralja Judov, imenovati dal— in de
Ga obsodi Judovska velika duhovšina vsmert
in ljudstvo enoglasno hoče Njega križanje.
In potem, kdo bi mislil, zine ta ubogi človek,
ki je več ur Jezusovo nedolžnost spoznaval,
de to sodbo za resnično spozna. Rekel je:
Jest torej obsodim Jezusa Nazarenskiga, kra¬
lja Judovskiga, de bodi na križ perbit. —
Mati Jezusova je pri teh besedah omedlela,
kakor de bi hotla tudi umreti. Tedej je bilo
zgotovljeno; strašna, boleča, sramotljiva smert
Njeniga svetiga, nar ljubeznjivšiga Sina in
Zveličarja sveta je bila sklenjena za gotovo.
Janez in s. žene so Marijo peljali preč, de
bi oslepljeni ljudje norčevaje nad bolečinami
Zveličarjeve Matere se ne pregrešili. Tedej
je hotel Jezus nedolžno v smert obsojen biti,
in našo lastno smertno sodbo nase prevzeti,

300

de bi nam nekdaj dodelil milostljivo sodbo.
O neskončna ljubezen Jezusova!

3. Tedej je še na sodnjim stolu Pilat
to krivo sodbo spisal in drugi, zadej sedeči
sodniki so jo večkrat prepisali. Pisal je pa
ta hinavski človek vse drugači, kakor je ravno
pred govoi-il. Bilo je, kakor debi pisal zoper
svojo voljo, ves nekako prestrašen in zbe¬
gan, kakor de bi mu grozljivi angelj opoveral
roko: pisal je pa, de je bil persiljen od viši
duhovšine in njilioviga zbora, in ker se je
bal punta med ljudstvam, zato je Jezusa ob¬
sodil, in de bi gane tožili cesarju za krivič-
niga sodnika, in de bi se ne perpisovala njemu
vstaja ljudstva, sicer pa, de ni pregledoval
vsiga zadolženja, ki je bilo zoper Jezusa go¬
vorjeno. Potem je še pisal napis križa, kteri
naj se nad glavo Jezusovo pripne na križ;
namreč: Jezus Nazarenski, kralj Judov. Ve¬
liki duhovni pa so se ž njim kregali in pre¬
pirali tam pred sodnjim štolam, ker ta napi¬
sana sodba jim nič ni bila po volji: tudi za¬
voljo napisa so se prepirali in so hotli, naj
bi ne pisal: Kralj Judov, ampak, de se je
za Judovskiga kralja imel. Pilat že ves ne-
poterpežljiv, jih zaničljivo in jezno zaverne:
„Kar sim pisal, sim pisal. “ Tako je bil tedej
zoper voljo Judov Jezus vender njih kralj

spoznan in bo tako na vekomaj ostal, če ravno
so Ga oni zavergli. Jezus , kar pomeni Zve¬
ličarja, Odrešenika, in kralj je častiti napis,
kteriga si je Gospod hotel sam dati in kteri
se še zdaj na vsakim križi bere. V tem
častitljivim napisu je zapopadena vsa naša
vera, vse naše upanje in vsa naša ljubezen.
Ta napis je naš nauk, naše tolažilo, naše
veselje, naše zagotovilo večniga življenja, je
mogočni pripomoček zoper vse zalezovanja hu-
dobniga duha, je strah vsimu peklu; zakaj
ta napis nam kaže, de je Jezus s svojo dra¬
go Kervijo nas greha in večniga pogubljenja
odrešil, nas sužnosti satanovi odtergal in de
zdaj v veličastvu svojiga Očeta kraljuje in
bo vekomaj kraljeval, ker nas vse zveličati
hoče. O gnadepolni napis, ki zasluži, de ga
vsi ljudje z veseljem pozdravljajo in v po¬
božnosti časte!

Sveti zdihljeji.

Kdo ima serce, de bi poslušal gro¬
zovito smertno sodbo zoper Te? pravi ča¬
stiti Tomaž od Jezusa. O pravo življe¬
nje vsih duš in edino upanje grešnikov!
kako bo človeško serce zapopadlo, de si
bil toliko zmesarjen in pa stepen, de nisi
bil milovan, ampak enoglasno od vsih

302

tirjan v smert, ki so vpili: „PrečžNjim!
Križaj Ga!“ Tedej, o Pilat, vzemi Ga
spred oči teh divjih zverin, ki Ga viditi
ne morejo, in meni Ga daj! Sprejeti Ga
hočem, zdraviti Ga hočem, moliti Ga ho¬
čem in Njemu služiti. Pridi, o sladka lju¬
bezen , in moj rešitelj! Pridi k meni, ki
hrepenim po Tebi, ki Tebe le išem, se
Tebe veselim, akoravno si z ranami ves
obdan! Pojdi v to mojo dušo in živi v
nji; in za Te hočem umreti. — Pa,
kaj to pravim? Sej sim jest še le slabši,
kakor ta krivični sodnik, ki je to grozno
sodbo izrekel čez Te; sim hudobniši, ka¬
kor uno ljudstvo, ki je tirjalo Tvojo smert;
sej sim jest vzrok te Tvoje smerti s svo¬
jimi neštevilnimi pregrehami. — Oh, odpusti
mi, o moj Jezus! Na Tvoje neskončno
usmiljenje stavim svoje upanje; ozdravi
mojo revšino, in zavoljo Tvoje britke
smertne sodbe me obvaruj večne smerti!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Serčno se vojskovati zoper
skušnjave hudobniga duha.

303

Spominek.

„Bog pa je zvest, ki vas ne bo pu¬
stil skušati bolj, kakor premorete, temue
-f  bo storil tudi s skušnjavo izid, de jo zma¬
gate.« ( 1 . Kor. 10 , 13 .)

Jutranje premišljevanje za
enindvajseti dan.

Jezus vzame svoj križ na-se.

1. Ko je bila smertna sodba izrečena
in se je začelo nje pisanje in prepir velikih
duhovnov s Pilatam, je bil Jezus bričem iz¬
dan; pred so se še nekoliko bali sodnikov,
zdaj pa je bil tako rekoč Jezus plen teh
strašnih ljudi. Slekli so Mu te d e j rudeči,
sramotljivi plajš z ranjeniga Telesa, ter so
■*. Mu s tem več ran ponovili. Potem so Mu
podali rujavkasto suknjo brez šiva, ktero Mu
je naredila Njegova Mati. Ker Mu je za¬
voljo široke ternjeve krone obleči niso mogli,
so Mu zderli krono z glave, in iz vsih ran
je tekla Kri vnovič v neznanih bolečinah.

304

Privezali so Mu spet okoli ledja oklepni pas,
za kteriga so vervi privezali. Vse to se je
godilo z divjo prederznostjo med sovanjem
in tepenjem. Dva razbojnika sta bila eden
na desno, eden na levo postavljena z zve¬
zanimi rokami; imela sta, kakor tudi Jezus
pri sodbi, verigo krog vratu. Imela sta le
nekako slabo srajco, revni napersnik brez
rokavov, na glavi pa iz slame spleteno po-
krivalce. Umazana, rujava, zatekla od po-
prejšniga gajžlanja sta bila. Tisti, ki se je
potem spreobernil, je bil že zdaj tih in v se
zamišljen. Drugi pa je bil jezen, prederzen,
je klel in zaničeval z briči vred Jezusa. Brici
pa so skupej nosili vse svoje orodja, in vse
se je pripravljalo na strašno, grozno, ne¬
znano pot, na kteri je ljubeznjivi, terpeči
Zveličar za nas nehvaležne težo vsih grehov
nesti hotel, de bi svojo Kri iz, od zaverže-
nih ljudi prebodeniga kelha svojiga Telesa
razlil v zadostenje.

2. Poslednjič sta Ana in Kajfa se s
Pilatam že dosti nakregala in prepirala; hitela
sta zdaj proti tempeljnu, zakaj komaj še sta
zamogla v pravim času tje priti. In tedej so
se ločili veliki duhovni od praviga velikonoč-
niga Jagnjeta; hiteli so v kamniti tempelj, de
hi podobo tega Jagnjeta klali in jedli, ter so

305

spolnjenje te podobe — pravo Božje Jagnje
-—■ neusmiljenim rabeljnam na altarji križa
darovati pripustili. Tu so se pota ločile k
K  pomenljivimu in resničnimu darovanju; čisto,
zadostivno velikonočno Jagnje Božje, ktero
so očitno z vso gnjusobo svoje hudobije oma¬
deževali, so prepustili nečistim, grozovitnim
rabeljnam, ter so tekli v kamnitni tempelj,
darovat očišene, oprane, posvečene jagnjeta.
Toliko skerbno so se bali zunanje se kej
oskruniti, ko je nasproti vsa hudobija njiho-
viga serca v jezi, nevošljivosti in zaničljivo-
t .  sti jih popolnama oblivala. »Njegova Kri pridi
čez nas in naše otroke!“ S temi besedami so
nadomestili poterjenje darovanja, ki je pri
darovih v tem obstalo, de je darovavec svojo
roko položil na darovano žival. Ločile so se
tu pota k altarju postave in k altarju gnade.
Pilat pa, napuhnjen, omahljiv, ki se je tresel
pred Bogam, pa malikam daroval, on suženj
smerti, en čas mogočnež do žalostniga konca
večne smerti, je s svojimi obdan od velike
*>-. straže šel mogočno nazaj v svojo dvorano,
pred njim trobentar s trobento. Ze ko je
Pilat krivo sodbo poterdoval, mu je poslala
Klavdija Prokle njegovo dano zastavo, in se
mu je odpovedala. Pozneje je skrivej iz dvo¬
rane ušla in je za Jezusovimi prijatli hodila.

306

Ta krivična sodba je bila po našim okoli de¬
sete ure zjutrej poterjena.

3. Ko je Pilat sodnji sedež zapustil, je
šlo nekaj vojakov ž njim, ki so se pred nje-
govo dvorano postavili. Le nekoliko jih je
pri obsojenih ostalo. Osemindvajset oborože¬
nih farizejev, med njimi šest nar hujših Je¬
zusovih sovražnikov, ki so bili na Oljski gori
pri izdaji pričujoči, so prijezdarili čez terg,
de so spremili obsojene. Rabeljni so tedej
peljali Jezusa na sredo terga, in več sužnjev
je prineslo od večerne strani sem strašan
križ, ter so ga pred Jezusa na tla vergli. In v

ko je križ pred Jezusam na tleh ležal, tedej
je padel Jezus na svoje kolena, objel s svo¬
jimi rokami križ, ga trikrat kušnil, in na ti¬
him je serčno zahvalno molitev opravil ne-
beškimu Očetu za pričeto odrešenje človeka.

Tedej je Gospod objel svoj križ, večni altar
zadostivne kervave daritve. Rabeljni pa so
Jezusa potegnili na kolena, in primoran je
bil, težki križ z majhno, gerdo pomočjo sam
zadeti na svoje rame in z desnico ga objeti. 4
Angelji so Mu pomagali, sicer bi ne bil mo¬
gel si ga naložiti. Pod to težo je klečal
priklonjen.

Premisli, kako radovoljno vzame Jezus
svoj sveti križ za te in kako hrepeni, za te

307

terpeti. Zadeni torej tudi ti svoj križ, kte-
riga ti je odločil Gospod, in nosi ga voljno
za Gospodam.

Sveti zdibljejl.

Zveličana Johana od Križa pravi,
de je Jezus toliko hrepenel, svoj sveti
križ objeti in za nas umreti, de je tako
rekoč zdihnil: Ozrem se na te, o križ,
moja nevesta! Naproti mi prideš na mojo
ženitnino, in z Menoj se hočeš zaročiti.
Pridem, de te s svojo Kervijo ozaljšam,
za te sim zapustil nebesa 5 triintrideset let
sim tebe iskal; z veseljem te objamem,
ti ključ in vrata nebeške! — O moj Je¬
zus ! kako serčno, goreče je bilo hrepe¬
nenje Tvoje po tem terdim lesu svetiga
križa! Kaj Ti je pač toliko hrepenenje
po njem navdajalo, de ga celo svojo
ljubeznjivo nevesto imenuješ? Oh, kaj
druziga, kakor le ljubezen in sicer ljube¬
zen do nas grešnikov! Ker si vedil, de
s tem križem nas boš večniga pogubljenja
odrešil, zato Ti je bil toliko prijeten, in
tako Ti je bila nar večji britkost v sladko
radost. O hvala! tavžentkrat hvala, o
Jezus! za Tvojo neskončno ljubezen do
nas grešnih ljudi! Oh, vcepi tudi meni

308

veliko hrepenenje in serčne želje, iz lju¬
bezni do Tebe terpeti, iz ljubezni do Tebe
umreti! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V križih ne biti maloserčen.

Spominek.

„Ne umreti, ampak terpeti.“ (S.

Magd. Pac.)

Večerno premišljevanje za
enindvajseti dan.

Jezus nese svoj križ na Golgoto.

1. Zapela pa je trobenta Pilatovih je-
zdieev, in eden farizejev na konji se je pri¬
bližal Jezusu, ki je še klečal pod svojo težo
in Mu reče: Dosti je lepih besedi, hajd! de
se Ga pred znebimo, naprej! naprej! In te-
dej so potegnili Jezusa na kviško, in tedej
je bila na Njegovih ramah vsa teža križa,
ktero moramo tudi mi po Njegovih večno res-

309

ničnih s. besedah nositi za Njim. In vzdig¬
nila se je za zemljo tako zaničljiva, za ne¬
besa tako zveličavna procesija kralja vsih
kraljev. Naprej je jezdaril trobentar, ki je
na vsih voglih mesta trobil in usmertenje na¬
povedoval. Ene korake za tem je šla der-
hal vsakterih potepinov; nesli so pijačo,
vervi, žeblje, zagojzde in jerbase mnogote-
riga orodja; močnejši so nesli dolge kole,
lestvice in križe razbojnikov. Potem so eni
farizejev jezdarili, in za temi je šel pobalin,
ki je nesel napis, in pa na palici čez ramo
ternjevo krono, ktera Jezusu pri nošenji križa
na glavi ni obstala.

2. In za temi je šel naš Gospod in Od¬
rešenik, pripognjen pod težo križa, zgajžlan,
stepen in ves omagan. Od sinočne zadnje
večerje brez jedi in pijače, vvednim, smert-
nim tepenji, zavoljo pretekle Kervi, brezšte¬
vilnih ran, žeje in neznanih notranjih britkost
in grozovitost ves oslabljen, je šel omahljivo,
pripognjen po golih ranjenih nogah. Z des¬
nico je deržal veliko težo na desni rami, in
z levico je trudno stegal po širokim dolgim
oblačilu, de bi tisto umaknil negotovim sto¬
pinjam svojim. Štirje briči so Ga na verveh,
za oklepni pas privezanih, od deleč deržali.
Sprednja dva sta Ga vlekla naprej, zadnja

310

dva sta Ga sovala in pahala, tako de ni imel
nobene gotove stopinje. Roki Njegove ste-
bile od poprejšnih vezi vse ranjene, zatekle/:
Obličje Njegovo sKervijo in oteklino zabuhlo,
lasje in brada zmešani, s Kervijo namočeni;
teža in oklepi so Mu volnato oblačilo tišali
na ranjeno Telo, in volna se je v vse po¬
novljene rane prisušila; okrog Njega pa za¬
ničljivo krohotanje in zasmehovanje, sama
hudobija. Neizrečeno reven, zdelan pa ven-
der ljubeznjiv je bil; Njegove usta so molile,
Njegov pogled je bil mil, odpustljiv in ter-
peč. Dva rabeljna sta na zadnjim konci križa
vervi navezala, ter sta ga vzdigovala, de je
visel in se ni vlekel, ter sta tako terpljenje
Jezusu množila, ker sta težo s svojim vzdi-
govanjem in spušanjem le povikševala.

3. Pri straneh je šlo več vojakov s su¬
licami. Zadej sta šla razbojnika; vsaciga
je peljal na vervi za pas pripeti en brič.
Zboljšani razbojnik je bil le tih; hudobni pa
hud, jezen, serdit in je klel. Briči so bili
zagoreli, majhni pertlikovci; imeli so kratke,
Černe, kodraste in šetinaste lase. Sužnji iz
Egipta so bili, ki so mestne grabne kopali;
imeli so kratke opasnike z usnjatimi napersniki
brez rokavov. Bili so prav živinski. In za raz-
bojnikama je šla polovica farizejev na konji.

311

Ti jezdici so tudi sem ter tje letali in vpili
nad ljudmi, de bi bolj po redu hodili. Med
potepine, ki so spredej orodje nosili, se je
še nekej Judovskih hudobnih pobalinov vri¬
nilo. Precej deleč zadej je šla Pilatova der-
hal. Sam Pilat je šel ž njimi, de bi po mestu
kak punt ne vstal. Naprej je jezdaril troben¬
tar na konji, za tem kmalo Pilat v vojaški
obleki med stotniki in nekoliko druzimi jezdi¬
ci; za temi je šlo tri sto pešcev, ki so bili
iz zgornje Italije doma. Ljudstvo je preč po
sodbi začelo naprej se pomikovati. Prav ve¬
liko vsakterih ljudi je bilo skupej: ptujci,
sužnji, delavci, otroci, žene in možje, po
vsih cestah so naprej letali, de so to žalostno
procesijo gledati zamogli. Rimski vojaki pa
so jim branili preč za Jezusam gnjesti se,
zato so po drugih potih spet naprej letali.
Večidel ljudstva pa je derlo na Golgoto.

Sveti zdihljeji.

O Gospod in Bog moje duše! pravi
častiti Tomaž od Jezusa, ali je mogoče,
de se ne braniš vzeti teže križa na svoje
rame, ker je Tvoje Telo tako oslabljeno
zavoljo prelite Kervi, in zdelano v pre-
stanim terpljenji, tako de je le ena rana
na Tvojim Telesu? Veš, de Tvoje moči

312

ne premorejo nositi te velike teže, in ven-
der jo prevzameš. O Bog ljubezni! Tvoja
ljubezen premore vse in nič ji ni nemo¬
goče. Pa še več: Jest sam sim en del
te strašne teže, in jest sam ležim s celo
težo svojih pregreh na Tebi. Bodi torej
hvaljen in zahvaljen, o nar dobrotljivši
pastir! ki si mene zgubljeno ovco naložil na
svoje rame, de bi me nazaj nesel k svoji
čedi. O sladki moj Jezus! dodeli mi, de
Ti saj v prihodnje polajšam to težo, ter
je z nobenim, tudi z nar manjšim greham
več ne pomnožim! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V vsim se zatajevati in nič
po svoji volji ne ravnati.

Spominek.

„Ako hoče kdo za Menoj priti, naj
zataji sam sebe, naj vzame svoj križ, in
naj hodi za Menoj.“ (Mat. 16, 24.)

313

Jutranje premišljevanje za
dvaindvajseti dan.

Jezus pade pervič in drugič pod križem.

Sreda svojo žalostno Mater.

1. Peljali so Jezusa po ozki cesti za
hišami, kjer je bilo vse polno nečimerne šare.
Jezus je mogel tu veliko terpeti. Brici so
šli bliže Njega. Iz oken in lukenj je vsake
sorte derhal zijala na-Nj,  in sužnji, ki so
tod delali, so Ga z blatam in pomijami metali;
hudobni potepini so Ga s černo, smradljivo lužo
oblivali; celo otroci, našuntani, so v svoje krila
kamnja nabirali in iz vež Mu pred noge ga me¬
tali z vpitjem, norčevanjem in s kletvijo. To so
delali otroci, ktere je ljubil, žegnal, srečne
imenoval. Ozka cesta se proti koncu vije na
levo, je širji in nekoliko navkreber. Tu,
preden se je začelo navkreber iti, se je v
nižini voda in blato zbiralo; in ležal je tu
kamen, de se je lože čez blato prestopilo,
kakor je bilo na več krajih Jeruzalezna, kjer
so bile slabe, nesnažne pota. Ubogi Jezus
ni mogel čez stopiti z veliko težo svojiga
križa. Briči pa so Ga pahali in podili neu¬
smiljeno naprej. In Božji Zveličar se nad

Getzemani. ^

314

kamnam spotakne in pade na tla in križ zra¬
ven Njega. Brici so kleli, z nogami Ga so-
vali; vse se je ustavilo in vriš je vstal okrog
Njega. Zastonj je podajal roko, de bi Mu
vstati kdo pomagal. Oh, sej bo kmalo konec,
je zdihnil in je molil. Farizeji pa so vpili:
Naprej, naprej , spravite Ga na noge, de nam
pod rokami ne umerje. Sem ter tje ob potu
so stale jokajoče žene z otročiči, ter so se
od groze vse tresle. S čeznaturno močjo je
vzdignil Jezus svojo glavo, in grozoviti, sa¬
tanski rabeljni so Mu tu ternjevo krono po¬
tlačili na glavo, namesto polajšanja. Ko so
Ga pa med pahanjem spet spravili po konci,
so mu naložili križ na rame in revno, s ter-
njem prebodeno glavo je mogel s strašnimi
bolečinami deržati na stran, de je velika teža
pod široko krono na rami slonela. Tako je
stopal z novim pomnoženim terpljenjem po
širji cesti navkreber.

2 .  Od bolečin vsa prevzeta, žalostna
Mati je z Janezam in drugimi ženami zapu¬
stila terg, ko je bila izrečena krivična sodba
čez NjenigaSina. Med tem je spet več kra¬
jev Njegoviga terpljenja obhodila, in ko je
postalo dirjanje ljudstva, glas trobente, in ko
so Pilat s svojo stražo] in vojaki se vzdignili in
je bilo vse po konci v znam nje, de Jezusa

315

peljajo pa križevim potu , tudi Marija ni za¬
ostala. Viditi je hotla svojiga Božjiga Sina
v Njegovim terpljenji, ter je Janeza prosila,
de bi jo peljal na kraj, kjer bo Jezus šel
memo. Od Sionske gore sem so prišli. Sli
so po stranskih potih čez sodnji terg, ki ga
je Jezus zapustil, skoz vrata, po verteh, kteri
sicer niso bili odperti, zdaj pa zavoljo ljud¬
stva. — Potem so prišli na večerno stran
dvorane, kjer so bile vrata na široko cesto,
kjer se je ravno po pervim padcu Jezusovim
vsa žalostna procesija obernila nekoliko na
stran. Janez je nekiga usmiljeniga hlapca
ali vratarja sprosil, de je smel z Marijo in
drugimi ženami tu skoz iti, na uno stran hiše.
Uboga Mati Božja, vsa bleda, z objokanimi
očmi, v višnjevo-rujavo ogrinjalo zavita, je
bila res žalosten pogled. Oh, čigavo serce
ne bo presunjeno pri tem pogledu, in kdo
ne bo z grozo napolnjen? — Vpitje in vriš,
hrup in šum se je slišal deleč na okrog,
trobenta se je razlegala, klic na voglih ce¬
sta, de peljajo eniga v smert križa, je bil
strašan. Hlapec je odperl vrata, in vpitje
je postalo bolj razločno in večji. Marija je
molila, in Janezu rekla: Ali hočem gledati?
Ali hočem preč iti? Oh, kako bom prestala?
— Bili so zunaj pred hišo ; in Marija je gle-

14  *

316

dala doli na desno, po poti, ki je bila pred
to hišo spet ravna. Oh, kako je glas trobente ,

presunil Njeno serce! Jezus je bil še okoli i

osemdeset stopinj deleč od tod, ko so stopili j

pred vrata. Tu ni šlo nič ljudstva pred Njim, j

le na straneh in zadej se je gnjetlo. i

3. Ko so služabniki rabeljnov z vsim ^

svojim orodjem se bližali s prederznim obna- j

šanjem, se je Mati Jezusova vsa tresla, po- ,

vzdigovala roke, in eden memogredočih po- (

balinov je zaničevaje vprašal: Kdo je ta s

žena, ki toliko udeluje? In rekel je ne- j

kdo: Ta je Mati Galilejčeva. Ko pa so pote- j

pubi to slišali, so žalostno Mater zaničevaje
pitali, s perstam na Njo kazali in eden ne- t

srečnih pobalinov je žeblje iz jerbasa vzel s

ter jih pred obličje presvete Device molil. j

Zdihovaje se je po Jezusu ozerala in poterta
od bolečin se je na steber vrat naslonila. n

Bleda je bila kakor merlič in Njene ustnice so n

bile višnjevo-plavkaste. Farizeji so memo je-
zdarili. Prišel je mladi Jud z napisam in ene
stopinje za tem, — Božji  Sin  — Njen Sin,
Sveti, Odrešenik! Trepeče, pripognjen je šel p

Njen ljubi Sin Jezus, glavo s ternjevo kro- v

no boleče nagnjeno na stran zavoljo teže ji

križa na rami. Njegovo obličje je bilo bledo, s

polno Kervi, razbito, Njegova brada nasitena n

317

s Kervijo. Ozerl se je s svojimi bervavimi
očmi, tako resnobno pa milo spod strašno sple¬
tene ternjeve krone proti svoji žalostni Materi
in, spotaknjen, je v drugič padel pod težo
križa na svoje kolena in roke na tla. Mati,
v velikosti svojih bolečin in svoje ljubezni ni
gledala, ni vidila nobeniga vojakov, nobe-
niga bričev, vidila je le svojiga ljubeznjiviga,
revniga, terpečiga Sina; roke povzdigovaje
se poda dve stopinji od hišnih vrat proti Je¬
zusu in pade k Njemu na kolena in Ga ob¬
jame. Slišale so se besede: Moj Sin! — Moja
Mati! —

Kdo koli na svetu ho zapopadel bolečino
teh dveh nar Ijubeznjivših sere, kadar sta se
srečala na tem potu neizrečeniga terpljenja?
Imej usmiljenje s to žalostno Materjo, na
kteri se je zdaj spolnilo prerokovanje Simeo¬
na, ki je rekel: „Meč bo prebodel Tvojo last¬
no dušo. <£

Sveti zdihljeji.

O ljuba Mati moja! kako žalosten
pogled je bil za Te, kadar si na kerva-
vim potu do mertvaških glav srečala svo-
jiga ljubiga Sina ter Ga zagledala v
strašne vezi vklenjeniga, s ternjem kro-
naniga, s križem obloženiga, s Kervijo

318

in mertvaškim potam obdaniga. Kadar so
se Tvoje oči vjele ž Njegovimi, kakšna
smertna bolečina je presunila Tvoje serce
in Njegovo! Kakšna britkost za Ma¬
ter, viditi svojiga ljubeznjiviga Sina v
toliko groznim stanu! Kakšna britkost
za Sina, viditi svojo drago Mater to¬
liko užaljeno, toliko poterto! O žalostni
Jezus! dodeli mi delež svojih bolečin, de
Tvojo ljubo Mater pomilujem! O žalostna
Mati, dodeli mi delež svojih bolečin, de
imam sočutje s terpljenjem Tvojiga Sina,
in sprosi mi pri Njem moč in serčnost,
de Ga spremljujem po ternjevi poti sveti-
ga križa! Oh, žegnana Mati! zavoljo te
velike bolečine tega žalostniga snidenja mi
sprosi pravo serčno ljubezen do križa!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: K časti tega žalostniga po¬
gleda Sina in Matere svoje oči v pravi
berzdi imeti in ž njimi ne ozerati se.

Spominek.

„Meč bo Tvojo lastno dušo presunil."
(Luk. 2 ,  35.)

319

Večerno premišljevanje za
dvaindvajseti dan.

Simon iz Cirene pomaga Jezusa križ nesti.

Veronika poda Jezusu potni pert.

Jezus pade v tretjič.

1. Bil je sam šum in hrup, velika zmeš¬
njava. Janez in žene so hotli Marijo nazaj
potegniti; briči so kleli, vpili, preč Jo podili;
to de noben brič se Je ni dotaknil. Janez
in žene so Jo vzdignili in Jo preč peljali,
in Ona, od brikosti prevzeta, pade pri ti¬
stih vratih spet, kakor mertva na svoje
kolena. Nesli so Jo skoz vrata, ktere so
pa spet zaperli. Gospoda pa so briči po
konci potegnili in šli so po široki cesti skoz
velike stare mestne vrata po dolgim in širo¬
kim tergu naprej. In tu je mogel Jezus spet
čez en velik kamen; omagoval, padel je, se
operaje na kamen in ni mogel več sam se
spraviti po konci. Ljudje, ki so tu memo
v tempelj šli, so milo vpili: O gorje! ubogi
človek bo zdaj zdaj umeri. Bila je spet ve¬
lika zmešnjava; Jezusa niso mogli po konci
spraviti, in farizeji na konjih so vpili: Ne
bomo živiga tj e pripeljali; morate koga dobi-

320

ti, de Mu pomaga križ nesti. In tedej je po
cesti ravno nasproti prišel Simon iz Cirene,
ajdovski mož, in njegovi trije sinovi so bili
ž njim; nesel je butarico dračja pod pazho
in je bil vertnar, ki je ravno delal na vertili,
na vzhodni strani mesta. Vsako leto je bil
namreč okoli praznikov z vso svojo družino
prišel v Jeruzalem, de je plotove obrezoval,
kakor več takih delavcev. Ni se mogel tu
ogniti: velika gnječa je postala, in po obleki so
ga spoznali, de je ajd in ubog delavec; vo¬
jaki so ga zgrabili in k Jezusu bliže peljali.
Branil se je, kar je mogel, gnjusilo se mu
je, pa persilili so ga bili. Njegovi otroci so
vpili in jokali, in neke žene, ktere so moža
poznale, so jih k sebi vzele in tolažile. Si¬
monu se je hudo gnjusilo in studilo. Ubogi
Jezus je bil strašno zdelan, Njegove oblačila
vse z blatam omadežane. Jokal je ter je
Simona tako ljubeznjivo-milo pogledal!

2. Simon Mu je mogel po konci po¬
magati in pomagati križ nesti; šel je tik za
Jezusam, kteri tedej ni tako težko nositi
imel. Jezusu so tedej tudi ternjevo krono
popravili na glavi. In tako so se spet za¬
čeli pomikovati naprej. Simon je bil mož
terdne postave okoli štirdeset let star; šel je
gologlav, in je imel kratko majhno suknjico;

321

njegovo ledje je bilo slabo opasano; zakriv¬
ljene žebljičke je imel na podplatih, ki so
bili z jermeni privezani na noge. Njegovi
sinovi so imeli pisane suknjiče; dva že odra-
šena sta bila Ruf in Aleksander, ki sta
pozneje tudi Jezusovim učencem bila prišteta.
Simon ni dolgo nesel križa in bil je v serci
nekako presunjen.

Premisli tu, duša moja! kako velika
sreča je zadela tega Simona, deje smel Go¬
spodu pomagati Njegov križ nesti. Ni ve-
dil, de je Jezus sam Sin Rožji, o kako rad
bi ga bil drugač nesel! Tudi ni takrat
na to mislil, de mu bo ta majhna, Jezusu
skazana pomoč s tolikimi gnadami povernjena;
de ta križ mu bo celo večno življenje dodelil,
in de je Jezus ravno na poti, tudi zanj
svojo drago Kri preliti, in tudi njega večniga
pogubljenja odrešiti. Vsiga tega takrat ni
nič vedil. Zato so ga k temu silili, in je od
začetka nerad nesel križ; kmalo pa je obču¬
til notranje gnade: razsvetljenje, tolažilo,
veselje. Kmalo ga je ravno ta križ spreo-
bernil iz nevernika v veliciga svetnika in
služabnika Kristusoviga. O prečudna moč
križa! Ti pa, o duša! ali ne bežiš tudi pred
križem? Ali nosiš svoj križ z veseljem in
ne persiljeno za svojim Gospodam, kteriga ti

14 **

322

je On sam naložil? Ali pomagaš, kakor Si- J

mon iz Cirene, križ nesti Gospodu, de bi s J

tem njegovo težo polajšal? O potem bo križ 1

tudi za te studenec nar večih gnad in bo tudi J

tebe v nebesa pripeljal! Le v križi je pot <

v zveličanje. Pot križa je pot luči in vsim J

v paradiž derži. Nosi tudi ti križ z vso 1

njegovo težo, z vso njegovo širokostjo, to i

je, z vsimi njegovimi okolišinami in nasled- c

ki; z vso njegovo dolgostjo, in ko bi bilo p

tudi do konca tvojiga življenja; z vso nje- s

govo visokostjo, ko bi tudi terpljenje, kakor j

vode, se narastlo; z vso njegovo globočino, '

to je , z vso velikostjo bolečin, ktere dušo t

in telo zadevajo. Oh, nosi križ v ljubezni s

in poterpežljivosti. Nosi ti križ, in križ te bo P

nosil od gnade do gnade. n

3. Simon je okoli dve sto korakov deleč n

pomagal Gospodu težo križa nositi, in prišli k

so do lepe hiše, na levo stoječe, ktera je n

bila s širokim zidovjem in blišeče olikanim J'

železjem ograjena, po stopnicah se je šlo k n

ti hiši. Iz te hiše prihiti velika veličastna c ,

žena majhno deklico za roko peljaje. Bila P

je Serafija, žena Siraha, ki je bil ud tem- J'

peljnoviga zbora, navadno Veronika imeno- ^

vana. Bila je v tančico zavita; stopila je r

na cesto, in neki pert je imela čez svoje J (

323

rame; deklica, kacih devet let stara, je stala pri
nji. Zastonj so jo naprejdereči podili nazaj;
vsa presunjena je bila od usmiljenja in ljubez¬
ni; silila je z otrokam, ki se jenjeniga krila
deržal, skoz gnječo, skoz briče in vojake tje
proti Jezusu na pot, padia je na svoje kolena,
prijela je pert, ga zgernila proti Jezusu z
milimi besedami: „Stori me vredno, obrisati
obličje svojiga Gospoda!“ — Jezus je prijel
pert z levico, ga z vso roko pritisnil na
svoje kervavo obličje in ga hvaležno nazaj
ji podal; ona ga kušne, dene pod plajš in
vstane. Jezdici pa in briči so razsajali čez
to zamudo in še bolj cez očitno češenje Go¬
spoda in so Jezusa bili in sovali. Veronika
pa je zbežala z otrokam v svojo hišo. Ko¬
maj je.stopila v hišo, je potni pert zgernila
na mizo in pred njim omedlela; dete pa je
klečalo trepeče pri nji. Tako jo je dobil
neki hišni prijatel, ki je stopil v hišo, ter
jo je vidil kakor mertvo ležati pred zgernje-
nim pertam, na kterim je bilo kervavo obli¬
čje Jezusovo, sicer strašno, pa čudno in
popolnama vtisnjeno. Čudil se je, zbudil jo
je in ji pokazal obličje Gospodovo. Polna
britkosti in tolažila poklekne pred pert in pa
reče: Vse hočem zdaj zapustiti, Gospod mi
je spominek dodelil. — Prosi tedej tudi ti

324

svojiga Jezusa: Naj bi spomin svojiga ter-
pljenja globoko vsadil v tvojo dušo in svoje
obličje vtisnil v tvoje serce. Imej usmilje¬
nje z Jezusam, in pomagaj Mu, kakor Vero¬
nika, obrisati Njegov pot s serčno, resnično
ljubeznijo.

Sveti zdihljeji.

O srečni Cirenejic! kliče častiti To¬
maž od Jezusa, ki si za gotovo plačilo
prejel, kar jest s solzami doseči ne mo¬
rem, de bi nosil ta križ in temu Božjimu
Jagnjetu nekoliko pomagal v Njegovim
strašnim terpljenji. S križem Ga sprem¬
ljaš in tega ne veš; ko bi pa tega Go¬
spoda spoznal, in zvedil, kaj nosiš, bi
več ne odložil od sebe in bi se dal nanj
perbiti. O Bog ljubezni! o ljubezen Bo¬
žja! če Ti tudi sam ne morem poma¬
gati Tvojiga križa nesti , Te vender
smem s svojim križem spremljevati, in o
kako srečen sim zato! Cirenejcu ni bilo
pripušeno, iti pred Teboj, ampak za Teboj
je šel; zakaj Ti, o moj Bog in Gospod!
nočeš, de bi kdo hodil pred Teboj, te-
muč Ti hočeš naprej iti, de s križem ob¬
loženi Te vidijo, in so razsvetljeni, uterjeni,
vneti za Te. In kdor Te vidi vedno pred

325

seboj, Tebe, o luč paradiža! kaj ta vidi?
kaj ta ljubi? kaj ta sprejme? česa se ve¬
seli? Bodi tiho, o jezik! in molči ti, o
serce! — Ljubezen vidi, ljubezen nese
iz ljubezni, de bi le jez ljubil! Oh
pripusti mi, de Te tedej ljubim, moj
Bog! in de bom ves prevzet od ljubezni!
Vžgi me, ljubi me, spremeni me v se,
o moja nebeška ljubezen! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Drugim v potrebi pomagati
po svoji moči, in kaj dobriga storiti.

Spominek.

„Eden druziga bremena nosite, in
tako bote dopolnili Kristusovo postavo. 44
(Gal. 6, 2.)

Jutranje premišljevanje za
triindvajseti dan.

Jezus pade četertič in petič pod križem,
Jokajoče Jeruzalemske hčere.

Jezus pade šestič in sedmič.

1. Ko so se bližali vratam, ki stoje med
poldnem in večeram, so brici bolj naglo silili

326

naprej. Tik vrat je bila čez razvoženo cesto p r i
velika luža. Neusmiljeni briči so Jezusa vlekli m
naprej, vse se je gnjetlo. Simon iz Cirene je Sir
stopil na stran, de bi se ognil luže, in v tem va 1
se je teža križa nagnila, in ubogi Jezus je če-
tertič padel pod križem v lužo, tako deje  poj
Simon komaj križ obderžal. Jezus je z milim ter
glasam zdihnil: „Gorje, gorje, Jeruzalem! pei

Kako sim te ljubil, kakor koklja zbira svoje sal

pišeta pod perute, in ti me tako grozovito je

suješ čez svoje vrata!“ — Gospod je bil jol

silno žalosten; farizeji pa so se proti Njemu sel

obernili in Ga zmirjali; bili in sovali in vle- dm

kli so Ga po konci iz luže. Tedej je bil so

Simon iz Cirene razserjen zavoljo grozovi- in
tosti bričev in je rekel: „Če ne jenjate teh čel
hudobij, bom križ na tla vergel in če me po
preč ubijete.“ Čez vrata se cesta zaberne de
na desno proti polnočni strani na goro Kal- so

varijo. In tu pred vratmi, kjer gre cesta na je

Kalvarijo, je bila na kol perbita tabla, na nji

kteri je bila zapisana smertna sodba Zveli- str
carja in obeh razbojnikov. In blizo tu pri vr:
potu je stala množica jokajočih žen. Bile so se
nektere device pa tudi revne žene s svojimi
otroci iz Jeruzalema in tam okoli. Jezus si- de
cer tu ni prav na tla padel, vender kakor pa
omedlen se je zgrudil, tako de je Simon za ki

327

pripognjenim Gospodam križ spustil na tla
in je Gospoda poprijel. In Gospod se je na
Simona naslonil. Ta je bil peti padec ker-
vavo terpečiga Jezusa.

2. Žene in device pa pri strašnim
pogledu so zagnale veliko vpitje in milovanje
ter so Jezusu po Judovski šegi iz sočutja
perte nasproti molile, de bi si pot obri¬
sal. Tedej se je Jezus k njim obernil in
je rekel:,, Hčere Jeruzalemske! nikar se ne
jokajte nad Menoj, ampak jokajte se nad
seboj in nad svojimi otroci. Zakaj glejte!
dnevi bodo prišli, ob kterih poreko: Srečne
so nerodovitne, in telesa, ktere niso rodile,
in persi, ktere niso dojile! Takrat bodo za¬
čeli reči goram: Padite na nas! in hribam:
pokrite nas! Ce namreč nad sirovim lesam to
delajo, kaj se bo godilo nad suhim?“ Postali
so nekoliko. Sprednja derhal z vsim orodjem
je hitela naprej na Kalvarijo in šlo je za
njimi sto mož rimskih vojakov zmed Pilatove
straže, ktera je bila do tu zadej in je pri
vratih spet nazaj se vernila v mesto. Spet
se je vse vzdignilo naprej.

Premisli tu, moja duša! prav je sicer,
de terpljenje Jezusovo obžalujemo, pred vsim
pa moramo jokati le zavoljo svojih pregreh,
ki so bili vzrok strašne, grozovitne smerti

328

Jezusa Kristusa. Naši grehi so Jezusu križ
naložili! O strašna pošast ediniga greha! O
de bi noč ino dan objokovali nesrečo, ktero
je greh prinesel na svet! O le nobeniga greha
več!

3. Spet se je vse vzdignilo naprej. Je¬
zus je bil pod križem po gerdi in stermi poti
med mestnim zidovjem in Kalvarsko goro v
polnočni strani s sovanjem in pahanjem na ver-
veh naprej gnan. In pot se je na drugo
stran proti poldnevu zavila navkreber. In
tedej je padel ubogi Jezus šestič pod težo
križa. Zdaj pa so tepli in podili še huje ka¬
kor popred, de je Jezus do verh sodnjih skal
prišel in s križem na tla padel že sedmič.
Simon izCirene, sam že zaničevan in zdelan,
je bil ves potert od sočutja; hotel je še po¬
magati ubogimu Jezusu, ali briči so ga s so¬
vanjem in zaničevanjem nazaj zapodili. Krnal
potem je bil k Jezusovim učencem prišel.
Tudi vsi nepotrebni potepini in pobalini, ki
so ž njimi leteli, so bili spojeni nazaj. Fari¬
zeji na konjih pa so od večerne strani po
boljši poti prijezdili na goro Kalvarijo. Od
tod se je vse vidilo čez mestno zidovje. Verh
te strašne gore je bila ravnina, moriše
imenovana, na okrog z zvišano zemljo ogra¬
jena. Farizeji na konjih so obstali na ve-

329

černi strani, kamor je bil hrib malo nagnjen.
Okoli sto rimskih vojakov iz zgornje Italije
je bilo razpostavljenih sem ter tje po gori
in ob meji moriša. Veliko ljudstva, veči¬
del revni ljudje, p tujci, sužnji ajdje in ve¬
liko žen, ljudje, kteri se niso omadežanja
zavoljo praznikov bali, je stalo na okrog, in
vedno jih je le še več prihajalo iz bližnjih
potov, kteri so šli proti mestu. Na gori Gi¬
bonu proti večeru je stala cela truma veliko¬
nočnih svatov, in od deleč jih je bilo veliko,
ki so se zmirej bolj bližali.

Sveti zdiMjeji.

O pravični Zveličar! tresem se od
strahu pred kaznijo, ktero bom terpeti
mogel, če bom podoben suhimu, nerodo-
vitnimu drevesu! Moji brezštevilni grehi
me silijo v jok, ko vidim, koliko si Ti,
o moj Bog! mogel terpeti zanje. Ljubez-
njivi in milostljivi glas Tvoje Kervi me
iz grešniga spanja budi. O večni Oče!
bodi potolažen s tem, kar Tvoj nedolžni
Sin terpi, in akoravno sim zaslužil, kakor
suho, nerodovitno drevo v večni ogenj biti
veržen, vender Te prosim ponižno, zavolj
zasluženja Svojiga Božjiga Sina usmili
se mene! Oh ne glej mojih pregreh; ozri

330

se na drago Kri svojiga Sina, ki vpije
proti nebu za usmiljenje za-me! Meni pa
gnado dodeli, de odslej zanaprej objoku¬
jem svoje grehe; zakaj boljši je zdaj ob
času gnade točiti solze pokore, kakor
nekdaj točiti v peklu solze obupanja. Oh,
objokovati hočem svoje pregrehe. Daj pa,
de te solze ne bodo nerodovitne; daj, de
se v resnici poboljšam! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Prijazen biti vsacimu, in
tolažiti revne, bolne in žalostne.

Spominek.

„ Jokajte z jokajočimi! 44  (Tlim. 12,15.)

Večerno premišljevanje za
triindvajseti dan.

Jezusu slečejo oblačila in Mu jesiha piti

1. Zelo dvanajsta ura je tekla, kadar
je Jezus na moriši padel pod križem in

331

so Simona spodili. Potegnili so tedej Je¬
zusa na verveh po konci! Oh, kako reven,
žalosten, raztergan, kervav, bled — strašna po¬
doba—je ubogi Jezus stal na kraji terpljenja!
Sovali so Ga med norčevanjem, kakor: Tvoj
tron Ti moramo pomeriti, Ti kralj! Pa Jezus
se je prostovoljno ulegel na križ. Raztegnili
so Ga po križi in znamnje dolgosti na rokah
in nogah so potegnili; farizeji pa so se iž
Njega norčevali. Potegnili so Ga spet po
konci in Ga zvezaniga peljali zelo sedemdeset
stopinj na zgornjo stran Kalvarije navzdol v
neko, v kamen vsekano jamo, ktero so od-
perli in Ga neusmiljeno vanjo pahnili, de bi
si bil brez čudeža kolena mogel razbiti na
kamnitih tleh. Slišalo se je Njegovo milo
zdihovanje. Zaperli so vrata in stražo so
postavili. Jezus je zdihoval in miloval, de je
kamen pod Njim se omečil. Tedej so začeli
briči hitro svoje pripravljanja. Sreda mori-
ša je bila za kaka dva čevlja zvišana in
na ti zvišini so delali jame za križe, ktere
so drugi skupej zbijali. — Premisli, o duša!
kaj je pač Jezus med tem strašnim priprav¬
ljanjem občutil, ko je slišal to nabijanje s
kladvi, slišal kletev in zmirjanje rabeljskih
hlapcev. Oh, bilje to Njegov zadnji, bo¬
lečin polni pokoj! Zdihoval je in molilnepre-

332

nehama za svoje sovražnike, ter se je še
enkrat na svojo kervavo darivno smert pri¬
pravil. Oh, daroval je vse svoje že prestane
bolečine in vso že prelito Kri in tudi svojo
prihodnjo smert vnovič svojimu nebeškimu
Očetu za grehe vesoljniga sveta. O žalostni
pokoj, ki si nam dodelil večni pokoj in večni
mir z Bogam, bodi nam večno hvaljen in česen!

2. Ko je Marija, po snidenji z Jezusam,
se nekoliko opočila, Jo je gnala ljubezen in
hrepenenje biti pri svojim Sinu, terpeti vse
žNjim, Ga ne zapustiti do konca, spet vno¬
vič do Njega ter se je s čeznaturno močjo
okrepčala. Ona in Njene spremljevavke so
hitele zavite v tančice v hišo Lazarjevo pri vra¬
tih, kjer so tudi druge s. žene z Magdaleno
in Marto v solzah in zdihovanji bile zbrane.
Tudi je bilo nekaj otrok pri njih. Od tod so
šle, njih sedemnajst, po križevim potu za
Jezusam, v svoji žalosti nekako častito in
resnobno, ter niso marale za nobeno zaniče¬
vanje ljudstva. Prišle so čez terg; kjer je
Jezus svoj križ prevzel, so kušnile tla; po¬
tem so šle po vsim križevim potu; so poča¬
stile kraj Jezusoviga terpljenja, in Marija in
ene bolj razsvetljene so hodile po Njegovih
stopinjah. Presveta Devica je vse občutila
in vidila v duhu; je vodila to množico, vse

333

imenitniši kraje si je globoko v serce vcepila,
štela je stopinje, in svojim spremljevavkam
kazala svete kraje. In tako je bil vstanovljen
sv. Križev pot v nar zvestejši Materni lju¬
bezni, tako rekoč pod nogami Jezusovimi, kteri
je pervi šel to ternjevo pot. Terpljenje, ne¬
znane bolečine Mariine na ti poti, pri po¬
gledu moriša, in pri prihodu na goro,
se popisati ne dajo; bile so v duhu bolečine
Jezusove in zraven še spomin, de bo sama
ostala. Magdalena je bila vsa poterta, od
bolečin premagana, kakor pogreznjena iz ter-
pljenja v terpljenje; iz molčanja je zagnala
zdihovanje, iz mirnosti je začela viti svoje
roke, in v tožbo se je očitanje sililo; vedno
sojo  druge mogle podperati, varovati, sva¬
riti in celo skrivati. Tako so prišle na goro.
Kakšen pogled za Marijo, na tem moriši,
na gori križanja! Strašan križ leži pred
Njo; kladva, vervi, grozovitne žeblje pre¬
našajo sem ter tje! Nepričujočnost Jezusa
je terpljenje Mai-ii le podaljšala; vedila je,
de Jezus še živi; hrepenela je, Ga viditi; pa
groza Jo obdaja; zakaj viditi Ga bo mogla
v strašnim terpljenji.

3. Tedej so šli štirje briči po zgornji
strani doli do jame, ter so potegnili Jezusa
iž nje, ki je prosil Boga za pomoč in se je

334

še enkrat daroval za grehe svojih sovražni¬
kov. Podili in vlekli, bili in zaničevali so Ga
po ti zadnji stezi Njegoviga terpljenja. Ljud¬
stvo je zijalo in zmirjalo; vojaki so se merzlo
in resnobno napihovali, in rabeljni so Ga jezno
sprejeli, v sredo med se potegnili. Imeli so
dve rujave posodi tam; v eni je bil jesih in
želč, v drugi samo jesih. Vino s petinam in
miro namešano bi imelo biti. Ponudili so zve-
zanimu Zveličarju v rujavim kozarcu od te
druge pijače; On je pokusil, pa ni pil. Bilo
je okoli osemnajst rabeljnov v morišnim okro¬
žji. Eni so imeli z Jezusam opraviti, eni z
razbojnikama, ter so delali in popivali. Bili
so umazani, na pol nagi, majhni, terdni ljudje
z neznanim obrazam, terdimi lasmi, s seti—
nasto brado, gerdi in živinski. Bilo je, ka¬
kor de bi satanske podobe se mešale med te
grozovite ljudi, in bi jim v vsim pomagale.
Čez Gospoda pa se je zdelo, kakor de bi se
večkrat med križanjem prikazale množice jo¬
kajočih angeljev; ravno tako čez presveto
Devico in druge pobožne, ki so jih tolažili
in krepčali. In tedej so rabeljni potegnili Go¬
spodu oblačila s Telesa; in ko Mu rujavkaste
suknje brez šiva, ktero Mu je Mati Njegova
napravila, čez široko ternjevo krono poteg¬
niti niso mogli, so Mu krono potegnili z

335

glave, de so se rane Mu ponovile, in so sple¬
teno suknjo Mu zavihali in med prekletim
rohlanjem vlekli čez kervavečo, ranjeno
glavo. Tedej so Mu krono spet na glavo po¬
sadili. Tedej je stal omagajoči Sin človekov
ves obdan s Kervijo in zateklinami, z zasu¬
šenimi in kervavečimi ranami. Obleka je bila
z volno v Njegove rane prisušena in vtisnjena
s Kei-vijo v nove globoke rane, ktere Mu je
teža križa napravila na rame. Neusmiljeno
so oblačilo potegnili ž Njega, in On, ki ob¬
lači ljudi in živino, je stal strašno raztergan
in zatečen v svoji nagoti; pleča in rame so
bile raztergane do kosti, in volna je ostala
sem ter tj e v ranah in v prisušeni Kervi na
persih! O kako neznano reven je bil Gospod!

Sveti zdihljeji.

O Jezus! če si mislim grozovitost,
s ktero so Te Tvoji morivci napadali,
kadar so Te že v drugič oropali Tvojih
oblačil, me spreleti neka strašna groza.
Oblačilo je bilo v tekoči Kervi v ranjeno
Telo globoko na pol prisušeno in ni bilo
drugači, kadar so Te divje razslekli, je
bilo vse Telo raztergano, omajeno, in
Tvoja draga Kri se je spet vlila v cur-

336

kih po Tebi. O kako' grozan, strašan
pogled v tem terpljenji! Kakšno kervavo
bolečino je Tvoji nar čistejši duši priza¬
delo , grozno razslečen stati pred vsim
ljudstvam v sramoto! In pa, kako mi mora
biti pri serci, ko mi Ti kličeš , de moje
in vsiga sveta gerde pregrehe so vzrok
te Tvoje sramote, vsiga Tvojiga terplje-
nja! Nečimerna, nesramna noša, zapeljivo
gizdanje in oskrunjenje našiga telesa, ne-
številne pohujšanja vsakterih — te pre¬
grehe so bile nad Teboj, o moj Zveličar!
na Tvojim svetim in čistim Telesu tepene,
namesto na meni in nad drugimi grešniki
tega sveta! Oh, moj Bog in moj sodnik!
tudi jest sim eden tistih tolovajev, ki so
ropali Tvoje oblačilo. Kakšna hudobija!
Oh, odpusti mi, in prizanesi mi zavoljo
Tvoje svete Kervi! Oh, de bi pač pripu¬
stil edino kapljo Tvoje, pri oropanji obla¬
čila pretekle Kervi pasti na me, de bi
me to zveličavno mazilo obvarovalo ples-
nobe nečistosti, de bi za naprej s čistim
sercem in nedolžnim telesam vse dni svo-
jiga življenja Tebi služil! Amen.

337

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V jedi in pijači si kej pri-
tergati in vso nezmernost opustiti.

Spominek.

„Z želčem so Me nasitili in z jesi—
ham napojili. 4 * (Ps. 68, 22.~)

Jutranje premišljevanje za
štlrindvajseti dan.

Jezusa na križ pcrbijejo.

Povzdignjenje križa.

i. Jezus, podoba neznane revšine, je
bil od rabeljnov pahnjen na križ; usedel se
je, oni pa so Ga vergli znak, Mu potegnili
desno roko do desne luknje na križi, ter so
vso roko pervezali na križ. Eden je poklek¬
nil na Njegove s. persi in drugi je nastavil
dolg pa debel žebelj, ki je bil popiljen na
konci, na sredo žegnajoče desnice in z divjo
serditostjo je bil s težkim železnim kladvam
po njem. Sladak, milo-lep zdihljej se je sli-

Getzemani. 15

338

šal iz Gospodovih ust. Njegova Kri je škro¬
pila rabeljnove roke. Žile na roki so bile z

pretergane in s trivoglatim žebljem v majhno z

luknjo križa vgnane. Presveta Devica je S

tiho zdihovala, je bila na videz nezavedna. P

Magdalena pa je omedlela. Ko so desno roko n

Gospodovo perbili, so morivci zagledali, de s|

leva roka, ki je bila tudi terdo na križ pri- si

vezana, ne seže do zvertane luknje, de so k

jo celo za dva palca naprej čez perste bili z

zvertali. Privezali so tedej vervi za Njegovo d

levico, ter so, z nogami na križ se operaje, g 1

tako silno nategovali roko, de je rama iz čle— J'

na skočila, se podpazha stegnila in na ko- n <

molči se vidilo deljenje kosti. Njegove persi P<

so se vzdignile visoko, kolena so se skerčile si

proti sebi. Klečali so Mu na rokah in na g'

persih, pervijali Mu roke terdo, in zabili so st

drugi strašni žebelj skoz levico Gospodovo. sr

Kri je okoli škropila. Sladak, milo-lep zdih- sl

ljej se je zopet slišal iz Gospodovih ust med re

udarci strašniga kladva. Presveta Devica je v *

vse z Jezusam čutila; bleda je bila kot merlič, ns

in tihi mili zdihljeji so šli čez Njene ustnice.
Farizeji so se posmehovali in zinirjali. Mag- je
dalena zavedna, je bila kakor neumna; tergala ra
je svoj obraz; njene oči in lica so bile ker- se
vave. mi

339

2. Vse Telo našiga Zveličarja je bilo,
zavoljo silniga nategovanja rok do predeleč
zvertanih lukenj, na kviško potegnjeno in
Njegove kolena so bile vzdignjene. Tedej
pa so rabeljni divje padli čež nje, zadergnili
noge z zankami; in zavoljo hudobno pre¬
stavljenih lukenj niso noge nikakor mogle
seči do tistih. In tedej so zagnali rabeljni
kletev in rotenje. Eni so menili, naj bi se
zvertala druga luknja; drugi pa so grozovito
divjali: Noče se stegniti, Mu hočemo poma¬
gati. Pervezali so Mu vervi na noge ter so
jih nategovali s strašno neusmiljeno močjo
noter do luknje , in so jih terdo eno na drugo
pervili. Nategovanje Telesa je bilo tako
silno, de so persi Jezusu pokale, in je
glasno zdihoval: O Bog! o Bog! Prevezali
so Ga tudi čez persi in roke, de bi se ne
snele roke iz žebljev. Njegov drob je bil
sključen, persi vzdignjene, kakor de bi hotlo
rebrovje se odtergati od njih. Bilo je grozo-
vitno terpljenje! Tedej so popadli nar dalji,
nar strašnejši žebelj , ter so ga serdito gnali
skoz navkriž položene noge. Prebijanje nog
je bilo grozovitniši, kakor vse drugo, zavoljo
razteganja vsiga Telesa. Okoli šestintride-
setkrat so s strašnim kladvam udarili med
milim zdihovanjem uboziga Zveličarja, ktero

15 *

340

je toliko sladko, toliko milo se glasilo. Na- niši
sproti je rotenje in krohotanje bričev tako šan
grozno, tako strašno donelo. Presveta De- vpil
vica je pri nategovanji, pokanji in milim zdiho- fari
vanji Jezusovim, pri pribijanji nog, od ne- ljud
znanih britkost premagana, v naročje svojih —
spremljevavk se zganila. Zdihovanja Jezu- čim
sove pa so bile le glasovi bolečin iz psalmov bož
posneti, ki so se zdaj, že davno prerokovani, vse
spolnovali. Bilo je tedej, kakor de bi joka- in ]
joči angelji nad Jezusam se prikazali med ser
tem groznim terpljenjem. Bila je že dvanaj- no,
sta ura, ko so Jezusa križali. Ko so križ soč
povzdigovali, se je od tempeljna sem razle- se
galo trobentanje velike trobente: znamnje je hoti
bilo to, de je bilo tam zaklano velikonočno žen
jagnje, podoba praviga Jagnjeta Božjiga, ki gre
je vzel grehe vsiga sveta na se, in je tukaj J e  ]
na križ bil perbit. jam

3. Ko so Gospoda našiga perbili, so bilo
briči z vervmi križ vlekli na kviško; drugi se
so s toporiši pomagali in spodnji konec v °bc
jamo ravnali. Verh križa so potegnili naprej, VZ( ^
de se je povzdignil po konci, in vsa teža hlei
je s trepečim brupam v jamo se zgrudila, duš
Križ se je pretresnil; Jezus je glasno zdih- P en
nil; razpeta teža vsiga Telesa se je pose- ®hn
dla, rane so postale širji, Kri je spet obil- ter *

341

niši tekla in razderti členi so pokali. Stra-
šan pa mil trenutek je bil, kadar se je med
vpitjem in zmirjanjem bričev in rabeljnov in
farizejev in mermranjem vsiga okoli stoječiga
ljudstva, ktero Ga je zdaj tudi viditi zamoglo
— kadar se je križ povzdigoval in s trepe-
čim hrupam v jamo se zgrudil! Pa tudi po¬
božni, sveti zdihljeji so se slišali, nar svetejši
vse zemlje, milo terpeči glas Matere Njegove
in prijatlov in prijatlic, in vsi, ki so bili čistiga
serca, so britko pozdravili na križ povzdignje¬
no, večno, včiovečeno Besedo z ginljivimi
sočutki, in vse roke Ijubijočih so trepetaje
se povzdigovale, kakor de bi Mu pomagati
hotele, kadar je nar svetejši vsih svetih,
ženin čistih duš, na križi perbit v rokah
grešnikov, na kviško se povzdigoval. Kadar
je pa križ z glasnim hrupam padel v svojo
jamo, je nastopilo kratko molčanje. Vse je
bilo pretreseno z novim sočutjem, kakoršniga
še nobeden popred ni imel. Celo pekel je
občutil hrup pogreznjeniga križa z grozo, in
vzdignil se je še enkrat s svojini orodjem, s
kletvino in zmirjanjem proti križu. Med revne
duše pred peklam pa je šinilo britko — hre¬
peneče veselje, ki so v težkim zaupanji po¬
slušale vsaki mahljej, ki se jim je zdel kakor
terkanje bližnjiga premagovavca na vrata od-

342

rešen j a. Sv. križ je stal pervikrat, postav¬
ljen v sredo zemlje, kakor drugo drevo živ¬
ljenja v paradiži, in iz raztegnjenih Jezuso¬
vih ran so kapali štirje s. studenci na zemljo,
zadostit za prekletstvo, in jo Njemu, novi-
mu Adamu, v nov paradiž posvetit. Obraz
Jezusa je bil obernjen proti zahodu.

Sveti zdihljeji.

Spomni se, o sladki moj Jezus! kar
si mi obljubil, de, kadar boš povzdignjen
od zemlje, boš vse nase vlekel. Ako-
ravno sim zavoljo svojih pregreh slabši,
kakor nič, vender zato ne jenjam biti Tvoje
dete. Ko tedej, o Gospod! vse nase zdaj
vlečeš, oh, stori, de ne bom odločen iz
tistiga števila. Vleci me k sebi, o moj
Bog! zedini me seboj, spremeni me po-
polnama v se. O ljubezen! o Jezus! o
križani Jezus! perbij me seboj na ta
križ; druziga govoriti, druziga prositi ne
vem. Naj zavoljo mene v tem trenutku
vse bo končano, in le Ti edini, moj kri¬
žani Jezus! ostani pri meni, ker Ti si
ljubezen moje duše, moje zveličanje, moje
edino in vse! Ti sam, o Gospod! govori,
živi, kraljuj, posedi, žgi in sežgi moje

343

serce, ker za naprej hočem ves Tvoj biti
in ostati! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Perpeti se s Kristusam na
križ in odmreti vsim stvarem in nečimer-
nim razveseljevanjem.

Spominek.

„Mene pa Bog varuj , de bi se z dru¬
gim hvalil, kakor s križem Gospoda na-
šiga Jezusa Kristusa, po kterim je meni
svet križan in jest svetu.“ (Gal. 6, 14.)

Večerno premišljevanje za
štirindvajseti dan.

Jezus na križi, iu oba razbojnika.

Razdeljenje Jezusovih oblačil.

1. Po hudim, terdim padcu postavlje-
niga križa je vnovič obilno tekla Kri iz
Jezusove glave, ki je obložena s ternjevo
krono hudo se pretresla, in tudi iz rok in nog
Jezusovih so kapali studenci svete Njegove

344

Kervi na tla. Jezus je naslonil glavo na persi
in je visel okoli sedem minut omedlen, kakor
mertev. Njegovo obličje s strašno krono, s
Kervijo, ki je oči, brado in lase in lirepe-
neče-odperte usta napolnovala, je bilo vgrez-
njeno proti persim, in se je tudi pozneje za¬
voljo velikosti ternjeve krone le z neizrečenimi
bolečinami povzdigniti zamoglo. Njegove persi
so bile široko razpete, silno raztegnjene;
Njegove pazlie so bile votle, strašno razlečene,
Njegovi komolci in členki na rokah vsi iz
udov potegnjeni. Kri je tekla po rokah iz
na široko raztegnjenih ran. Njegovi udje
so bili tako silno pretegnjeni, vse žile in
raztergana koža tako neusmiljeno napete, de
bi se bile zamogle šteti vse Njegove kosti.
Kri je kapala iz pod strašniga žeblja, ki je
prebodel Njegove svete noge, po križi v
zemljo. Vse Njegovo sveto Telo je bilo le
ena velika rana. Od prehudiga nategnjenja
so rane vnovič pokale in se širile in tekla je
sem ter tj e nova rudeča Kri. Pozneje je bila
Kri bolj bleda in vodena; Tudi sv. Telo je
prihajalo vedno bolj bledo. Persušena Kri
se je lušila in bil je podoben razkervavenimu
mesu. Pri vsim tem strašnim razdjanji je
bilo Telo našiga Gospoda Jezusa Kristusa na
križi neizrečeno žlahtno in ginljivo. Sin Božji,

345

večna, v času se darovavna ljubezen, je bil
lep, čist in svet v razdjanim, z grehi vsih
ljudi obloženim telesu umiraj očiga velikonoč-
niga Jagnjeta.

2. Ko je bil Jezus že križan, je prišla
versta na una dva razbojnika. Bila sta dva to¬
lovaja — morivea. Levi razbojnik je bil starji,
velik hudodelnik, zapeljivec, učenik desniga
— spreobernjeniga. Navadno se imenuje zbolj¬
šani razbojnik Dizina, hudobni pa Gezma.
Obadva sta bila zmed tistih razbojnikov na
Egiptovski meji, kjer je nekdaj s. družina z
detetam Jezusam na begu v Egipt prenočila;
in Dizma je bil tisti gobov otrok, ki je bil
v vodeni kopeli deteta Jezusa na svet Marije
od svoje matere skopan in naenkrat ozdrav¬
ljen. Milost in bramba, ktero je njegova mati
takrat sv. družini pred tolovaji skazala, je
bila poplačana v tistim opodobnim očiševanji,
ki se je zdaj na križi spolnila, ko je bil v
Kervi Jezusovi očišen. Dizma je bil ves
sprijen, Jezusa ni poznal, vender pa ni bil
popolnama hudoben, in poterpežljivost Go¬
spodova ga je ganila. Bila sta tedej obadva
tudi križana; Dizma na desno, Gezma na
levo stran Jezusa. Strašno tuljenje sta za¬
gnala. Križa sta stala na desno in levo na
kraji griča, toliko proč od Jezusoviga križa 4

15 **

846

de je jezdic lahko memo jezdaril. Bila sta
nekoliko eden proti drugimu obernjena in malo v
niže sta stala. Pogled teh razbojnikov na na
križi je bil nagnjusen, zlasti leviga, jezniga, no
upijanjeniga hudodelca, polniga kletve in ro- po
tenja, visela sta vsa zvita, poterta, zatekla, ce
in k križema pervita. Neznano sta rjula pod vz
tertami in vervmi; Gezma je klel in zmirjal. be
3. Za malo časa je bilo vse tiho okoli; za
glas trobente se je razlegal od tempeljna po te;
zraku. Vsi pričujoči so bili v serd in bole- mi
čino pogreznjeni. Jezus, naše zveličanje in Nj
zveličanje vsiga sveta, je visel kakor mertev,
prevzet od bolečin. Križavci so Jezusove
oblačila razdelili med seboj , ktere so bile vse
namočene v Kervi Gospodovi. Zavoljo Nje-
gove rujavkaste suknje brez šiva pa niso bili n£
enih misel, in raztergana bi jim nič ne kori- m

stila; zato so vzeli desko s številkami in g

za bob debele kamničke z narejenimi pikami, og
ktere so seboj imeli, ter so jih metali na nž
desko in za suknjo vadljali. Tadaj pa je pri- v(
šel nek človek, poslan od Nikodema in Jo- nž
žefa Arimatejca, po hribu gori in jim je rekel, al
de spodej doli so kupci za Jezusove oblačila, st
in oni so zgrabili skupej vso obleko, tekli pt
po hribu in jo prodali, in tako so te svetinje uj
ostale kristjanam. m

347

O neizrečena slepota ljudi! Kadar Jezus
v neznanih bolečinah med neham in zemljo
na križi perbit visi, so igrali pri Njegovih
nogah; tako je prišla lakomnost celo noter
pod križ. Jezus pa je pripustil, de so Ga
celo oblačil obropali, nad zemljo se je po¬
vzdigniti dal v znamnje, de noče imeti no-
beniga deleža na nji, in de bi s tem zadostil
za našo preveliko ljubezen do nečimernosti
tega sveta, in de bi nam pokazal, de se vsi-
mu odpovedati moramo, ako hočemo biti učenci
Njegovi.

Sveti zdihljeji.

O grešnik! kliče zveličana Johana od
križa, položi se, v duhu povzdignjen,
na obličje Kristusovo; tolaži naj te On;
mir hoče skleniti s teboj in s svojo s.
Kervijo, de bi se ti v nebeški ljubezni
ogrel! O moj preljubi! Ti si tedej grozd
na tlačivnico djan, iz Tebe teče sladčica
večne sprave, vino svete moči, de bi
nas vse nase potegnil! Oh, obupati nočem,
akoravno nar nevredniši, nar nadložniši
stvar, ki je kdaj bila na svetu! Pribežim
pod drevo tega križa, de me valovi ob-
upanja seboj ne potegnejo. Kapljaj na
mene, draga Kri mojiga Zveličarja! Ti

348

mi s tavžent jeziki govoriš v mojo dušo:
Zaupaj na Me, ki umiram, de bi tebi
življenje dodelil! Oh nagni se k meni, Ti
moje zveličanje, moje življenje, moj edini
Zveličar, de Tebe, razdjaniga, terpečiga,
kervaviga ljubiga svojiga zamorem objeti!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Do nobeniga nikakoršniga
studa ne imeti, čez nobeniga se ne pri¬
tožiti in vsim iz serca odpustiti.

Spominek.

„Ljubezen vse veruje, vse upa, vse
prenese. 44  (I. Kor. 13.)

Jutranje premišljevanje za
petindvajseti dan.

Zaničevanje Jezusa na križi.

Perva, druga in tretja beseda Jezusova na
križi.

1. Po križanji razbojnikov in po raz-
deljenji Jezusovih oblačil so pobrali briči

349

vse svoje orodje skupej, zmirjali, zasmeho¬
vali in zaničevali še Jezusa in so jo preč po¬
tegnili; tudi drugi pričujoči farizeji na konjih
so na okrog pred Jezusa se vstopili, Ga z
nespodobnimi besedami zasmehovali in potem
tudi preč jezdarili. Tudi stoteri rimski vojaki
so šli, ker je petdeset druzih prišlo, kteri so
bili v stražo razpostavljeni. Stotnik te nove
množice je bil Abenadar, rojen Arabec, ki
je bil pozneje za Ktezifona keršen. Podstot-
nik je bil Kaši, služabnik Pilatov, pozneje
pa Longin imenovan. Ti so bili na straži
pri Jezusu. „In memo gredoči so Ga prekli¬
njali, in so s svojimi glavami majali in rekli:
De te! kako tempelj Božji poderaš, in v treh
dneh spet sozidaš! Pomagaj sam sebi, in stopi
s križa, če si Sin Božji. In ravno tako je
ljudstvo stalo in Ga zasmehovalo: Drugim je
pomagal, sam sebi ne more pomagati. V Boga
je zaupal, naj Ga zdaj reši, če Ga rad ima.
Tudi vojaki so Ga zasramovali, so pristopili
in Mu jesiha dali, rekoč: Če si kralj Judov,
pomagaj sam sebi!“ Vse to se je godilo, ko
so pervi vojaki odhajali in drugi podAbena-
darjem prihajali. Jezus pa je nekoliko po¬
vzdignil svojo glavo in je rekel: „Oče, od¬
pusti jim, oni ne vedo, kaj delajo!“ In tiho
je molil naprej. Tako je molil Jezus na Križi

350

za svoje nar hujši sovražnike, ki so Ga do pa

zadnjiga zdihljeja zaničevali in tako grozo- mii

vito umorili, in je s tem nam zapustil pre- De

čudni zgled, de moramo blagosloviti nje, ki in

nas kolnejo, moliti za nje, ki nas preganjajo. bo t

O kako deleč smo velikrat še od te Jezu- In

sove ljubezni! sv<

2 .  Tedej je rekel Gezma, levi razbojnik: ril.

„Ako si Ti Kristus, pomagaj sam sebi in na- svi

ma!“ In še več je Jezusa zaničeval. Dizma mi

pa, desni razbojnik, je bil ginjen, kadar je za<

Jezus molil za svoje sovražnike. Kadar je čaj

Marija glas svojiga Sina zaslišala, je Njene v

tovaršice niso moglo več deržati; silila je proti pr<

križu in stotnik Ji ni nič branil. Dizma, me

desni razbojnik, je bil zavoljo Jezusove mo- zu:

litve notranje razsvetljen. Ko je presveta De- bo,

vica pristopila, mu je bilo razodeto, de Jezus zai

in Njegova Mati sta mu še otroku že poma- vei

gala, in povzdignil je svoj glas mogočno in je spi

zelo takole govoril: Kako je mogoče? vi Ga pa

preklinjate, in On moli za vas; tiho je bil, in De

je terpel in molil je za vas, in vi Ga zani- pr:

čujete; On je prerok, On je naš kralj, in je bo_

Sin Božji! — Zavoljo tega nepričakovaniga in

svarjenja iz ust nesrečno visečiga ubijavca ije

je vstal hrup med njimi in kamnje so pobirali, S P<

de bi ga na križi kamnjali. Stotnik Abenadar

351

pa tega ni pripustil, ter jih je razpodil in je
mir storil. Med tem se je čutila presveta
Devica zavoljo Jezusove molitve okrepčana
in Dizma je rekel Gezmu: „Se tudi ti ne
bojiš Boga, ker si v ravno tistim obsojenji?
In midva sicer po pravici, zakaj po zasluženji
svojih del prejemava; ta pa ni nič hudiga sto¬
ril." Bilje razsvetljen, ginjen, spoznal je
svoj greh rekoč: Gospod, če me pogubiš, se
mi prav zgodi; pa usmili se mene! Dizma je
zadobil gnado praviga kesanja. Čez nekoliko
časa, okoli četertinke ure, je ves zgrevan,
v ponižnim zaupanji, povzdignil svojo glavo
proti Jezusu in je rekel: „Gospod, spomni se
me, kadar prideš v svoje kraljestvo! In Je¬
zus mu je rekel: Resnično ti povem, dans
boš z menoj v raji!" In tako je ta ubijavec
zadnjo uro svojiga življenja odpušenje svojih
velikih pregreh pri Jezusu zadobil, v večni
spomin, de tudi nar večji grešnik nikoli obu¬
pati ne sme. Dizma je postal celo svetnik.
De pa ne grešiš prederzno na Božjo milost,
pravi s. Avguštin, se ozri tudi na leviga raz¬
bojnika, ki je ravno tako na strani Jezusa visel,
in je ravno s tisto drago Kervijo bil oškrop¬
ljen, ki je pa zavoljo svoje terdovratne ne-
spokornosti nesrečen konec storil.

3. Mati Jezusova, Salome, Marija Kleo-

352

fova, Marija Magdalena in Janez so stali med '

križi razbojnikov in Jezusovim, ter so gle- F

dali v Gospoda. Presveta Devica, od Materne »

ljubezni vsa prevzeta, je serčno, pa na tihim P

zdihovala: Jezus bi Ji vendcr pripustil, de v

bi ž Njim vred umerla. In tedej se je Go- o

spod ozerl na svojo Mater resnobno pa milo, d

se je obernil proti Janezu in Ji rekel: „Zena, b

glej, Tvoj sin!“ Potlej reče Janezu: „GIej, z

tvoja Mati!“ In Janez je objel Jezusovo Ma-
ter, ki je tedej tudi njegova Mati postala, s ;

častito, kakor pobožni sin pod križem umira- J

jočiga Odrešenika. Presveta Devica pa je z

bila pri tem slovesnim testamentu svojiga
umirajočiga Sina od bolečin in britkost toli¬
ko presunjena, de je v naročji svetih žen
zunanje omedlela. Gospod ni imenoval v ti ri

uri presvete Device Matere, ampak „žena“ B

Ji je rekel, zakaj v ti uri je bila v časti p

žene, ki ima kači streti glavo; v ti uri, ko se ri

je v darivni smerti Sinu človekoviga, Njeniga s

Sina, tista obljuba spolnila, ktero je Bog na- b

šim pervim staršem dal; in v ti uri je dal IN

Gospod v Janezu, z besedami: „Glej, tvoja rt

Mati!“ Marijo v Mater vsim, kteri Njega pi

kakor Janez sprejmejo, v Njegovo Ime veru- ki

jejo, in so otroci Božji, in niso ne v kervi, s '

ne v volji mesa, in ne v volji moža, ampak 01

353

v Bogu rojeni. In Marija, nar čistejši, nar
ponižniši, nar pokorniši, ki je angelju rekla:
„GIej, dekla sim Gospodova, Meni se zgodi
po tvoji besedi!" in je tako Mati večne, včlo-
večene Besede postala, je tudi zdaj, ko je
od svojiga umirajočiga Sina zaslišala, de bo
duhovna Mati druziga sina, v sredi neznanih
bolečin grozne ločitve, ponižna in pokorna
zdihnila v svojim serci: Glej, dekla sim Go¬
spodova, Meni se zgodi po Tvoji besedi! in
sprejme tako vse otroke Božje, vse brate
Jezusove, za svoje otroke. O kakšno tola¬
žilo za nas! Marija je naša Mati!

Sveti zdihljeji.

Nikoli ni v stanu noben jezik izgovo¬
riti, in nobeno serce občutiti, pravi s.
Bernard, v kako neznane bolečine je bila
pogreznjena duša preblažene Device Ma¬
rije pod križem. O Marija! pač drago
si zares tu poplačala bolečine, kterih si
bila oprostena pri svojim presvetim porodu.
Nobenih težav nisi občutila, kadar si Sina
rodila, pa tavžentkratno bolečino si terpela
pri smerti tega svojiga Božjiga Sina. O
ktere persi bi bile toliko kamnite, ktero
serce tako terdo, de bi ne bilo presunjeno
od sočutja, če premisli, o Mati presladka!

354

Tvoje solze in Tvoje bolečine pod križem,
ko si se ozerla proti Sinu, ki je terpel
toliko in tako veliko terpljenje ! Ktero serce
bo občutilo in kteri jezik bo dopovedal
Tvoje zdihovanje, Tvoje žalovanje in Tvoje
terpljenje, kadar si stala pod križem! Te-
dej si zgubila svojiga Gospoda, svojiga
Boga, Božjiga Sina in svojiga edino Iju-
bljeniga Sinu in zanj si dobila nas revne
grešnike v svoje otroke! Oh, kakšna za¬
menja! Morivca za umorjeniga Sina! Ven-
der ker je enkrat Bogu to dopadlo, in si
se tudi Ti ponižno temu vdala — o bo¬
di nam torej Mati, ki si nas v tolikih
bolečinah rodila! Bodi naša ljuba Mati in
sprosi nam gnado, de Ti bomo tudi mi
vedno Tvoji zvesti otroci! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Marijo vnovič si v Mater
zvoliti.

Spominek.

„Glej, tvoja Mati!“ (Jan. 19, 27.)

355

Večerno premišljevanje za
petindvajseti dan.

Otemnenjc sol n c a.

Jezus zapušen.

i. Šesto uro, po našim okoli poli ene,
je nastalo čudno oteinnenje solnca in velike
znamnja so se v naturi prikazale. Luna je
blišela čez Oljsko goro, polna in bleda, solnce
je bilo, kakor s temnim liribam zakrito, otem-
nelo; rudeči bliš, kakor goreč pas, je bil
okoli solnca; nebo je postalo temno, zvezde
so se vidile rudeče blišeče; neznana groza
je obhajala ljudi in žival; živina je tulila in
divje letala, tiči so ferfrali in se skrivali, ter
so v celih trumah po Kalvarskim hribu pa¬
dali ; z rokami bi jih bili lahko lovili. Za-
ničevavci so potihnili. Farizeji so to vse po
naturno razlagati hotli; pa to se ni dalo, in
tudi njih je notranja groza obšla. Vse je
proti nebu se ozeralo, veliko njih se je ter-
kalo na persi, je vilo svoje roke in eni so
vpili: Njegova Kri naj pride čez Njegove
morivce! Nekteri od deleč in blizo so padali
na svoje kolena in so Jezusa za odpušenje
prosili; in Jezus v svojih bolečinah se je

336

proti njim ozeral. Tudi po Jeruzalemu je bilo Njej
strah in groza. Soparica in noč je bila po lata
cestah, ljudje so zbegani tavali okrog; nekteri je i
so si glavo zakrili, se poskrili in terkali na Jud;
persi; drugi so šli na svoje strehe, gledali bil
proti nebu in silno so tarnali. Pilat je šel k hov
Herodu; gledala sta vsa zbegana proti nebu njeg
na tistim mostovži, kjer je v jutro Herod za- gov(
sramovanje Jezusa gledal; to ni naturno, sta stral
djala; Jezusu se je gotovo preveč zgodilo, jagn
Herod je spremil potem Pilata v Njegovo je b
dvorano čez terg; obadva sta bila prestra- hovs
šena, šla sta hitro obdana od straže. Pilat vse
pa se še ozerl ni proti sodnjimu stolu Gabati, pomi
kjer je bil Jezusa obsodil. njav

2. Pilat je tedej starašine Judov v svojo gro?
hišo poklical ter jih vprašal, kaj oni mislijo se sl
od tega otemnenja; njemu, pravi, se zdi to der
hudo znamnje; vaš Bog je jezen na vas, ker bilo
ste s silo tirjali smert Galilej ca, ki je bil go¬
tovo vaš prerok in pa kralj; jest si umijem kaj
svoje roke, in več taciga je govoril. Oni razb
pa so bili terdovratni, so vsi to le za naturne križ<
prikazni imeli, ter se niso spreobernili. Sem in di
ter tje pa se je veliko ljudi spreobernilo. meče
Zbralo se je pa veliko ljudstva pred Pilatovo to ji
dvorano, in kjer so v jutro vpili: Križaj Ga, velik
preč ž Njim! so zdaj gnali: Krivični sodnik, diga

357

: bilo Njegova Kri pridi na Njegove morivce! Pi¬
la po lata so mogli vojaki varovati, tako velik hrup
ikteri je vstal pred dvorano. Pilat, ta reva, je
li na Judam očital: On ni tega nič deležen, sej je
ledali bil Jezus njihov kralj, njihov prerok, nji—
šel k hov sveti, ki so ga v smer tl peljali, ne pa
nebu njegov; njemu ni to nič mar; oni so tirjaliNje-
d za- govo smert. —• V tempeljnu je bilo neznano,
i, sta strah in groza; ravno je bilo velikonočno
;odilo. jagnje zaklano in temota je nastopila. Vse
egovo je bilo zbegano, in sem ter tj e je britko zdi-
;stra- hovanje se vzdignilo. Veliki duhovni so si
Pilat vse mogoče prizadevali, ljudstvo utolažiti in
labati, pomiriti; nažgali so naglo vse luči, pa zmot-
njava je bila vedno le huji. Ana je skrivna
svojo groza presunila, iz kota v kot je letal, de bi
mislijo se skril. Okna pri hišah so šklepetale in ven-
zdi to der ni bilo nobene nevihte. Otemnenje je
s, kei bilo vedno večji.

iil go- 3. Za Golgoto je bila ta temota še ne-
unijeni kaj posebno čudniga in strašniga. Strašno
Oni razbijanje, vpitje in kletev, pri vzdigovanji
aturne križev, tuljenje obeh razbojnikov, zmirjanje
. Seni in dirjanje farizejev, sprememba vojakov, šu-
iernilo. meče odtegnjenje upijanjenih morivcev, vse
ilatovo to je storilo, de v začetku otemnenja niso
žaj Ga. veliko marali; in potem je bila svarivna pri-
sodnikj diga spokorjeniga Dizma in serd farizejev

358

proti njemu; tedej pa je prihajala temota le
večji; ljudstvo se je začelo pogledovati, od
križa odvračevati. Tedej je Jezus zročil svojo
Mater Janezu; in spremljena je bila preč iz
okrožja. Postala je neka temno-britka tihota.
Ljudstvo je bilo zmirej bolj boječe, kakor te¬
mota bolj temna. Pri križi je bilo vse tiho.
Veliko ljudi je bežalo v mesto. Križani Zve¬
ličar je bil v nar večjim zapušenji neskončnih
bolečin, obernjen proti nebeškimu Očetu, ter
je molil za svoje sovražnike, ktere je ljubil.
Ves zapušen in brez tolažbe je visel. Ter-
pel je vse, karkoli je ubogi, zaterti človek
v nar večjim zapušenji, brez vsiga človeški-
ga in Božjiga tolažila terpeti v stanu, kadar
je vera, upanje in ljubezen njegova brez
vsiga razsvetljenja, brez vse tolažbe na po-
skušnjo postavljena. V tem terpljenji nam je
ljubeznjivi Zveličar moč zadobil, premagati
nar večji revo zapušenja, v zedinjenji zaslu-
ženja Njegoviga zapušenja na križi. Zado¬
bil nam je moč, obstati v nar hujšim boji
zapušenja, ko je daroval svojo revšino, svojo
nadlogo, svoje zapušenje na križi za nas
uboge grešnike; tako, de z Jezusam zedi-
njenimu človeku ni treba obupati v nar hujši
uri, če tudi vse otemm, vsa svetloba in
tolažba zbeži.

le;

V

gc
če
od
vsi
luj
pri
los
čin
in
Jai
01 ,
Ti
veli
siti
ves
te g;
zap
moji
zapi
kih ,
Ijen
moje
zapu
resi

359

le

»d

iz
ta.
;e-
ho.
fe¬
nih
ter
ibil.
'er-
vek
jki-
idar
»rez
po¬
li je

igati
islu—
ado-
boji
svojo
nas
zedi-
hujši
a in

Sveti zdihljeji.

Zdaj tedej visi moj preljubi Jezus na
lesu svetiga križa v nar večjih bolečinah!
V tavžent ranah visi moj Zveličar tu; Nje¬
govo Telo in Njegova duša terpi, zani¬
čevan , med razbojnike štet, zasramovan
od svojih sovražnikov, reven, zapušen od
vsih. O moj Odrešenik! vsa natura ža¬
luje za Te; solnce je otemnelo; strašne
prigodbe noče biti priča. Vse nebo ža¬
lostno gleda na Te; Tvoja Mati, v bole¬
čine pogreznjena, joka pod Tvojim križem,
in ž Njo vred Tvoj ljubeznjivi učenec s.
Janez, serčno ljubljeni prijatel Tvoje duše.
Oh, oni žalujejo, oni jokajo, pa pomagati
Ti ne morejo; in Tvoje bolečine so tako
velike! Tvoj nebeški Oče se ne da spro-
siti; Njegova pravica tirja Tvojo smert,
ves dar Tvojiga življenja. Oh, zavoljo
tega britkiga zapušenja se me usmili! Ne
zapusti me v mojih nadlogah, zlasti ne v
moji zadnji uri, kadar me bo vse drugo
zapustilo. Tudi v tistih nesrečnih trenut¬
kih me ne zapusti, o Jezus! v kterih oslep¬
ljen ne išem Tvoje pomoči, kadar me
moje gerdo poželenje vleče v greh; ne
zapusti me takrat s svojo gnado, temuč
i'eši me s svojo neskončno dobroto! Amen.

360

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V žalosti in zapušenji serč-
nosti ne zgubiti, in Bogu ne le zavoljo to¬
lažbe služiti.

Spominek.

„Moj Bog, moj Bog, zakaj si Me
zapustil ?“ (Mat. 27, 46.)

Jutranje premišljevanje za
šestindvajseti dan.

Čctcrta, peta, šesta in sedma beseda Je¬
zusova na križi.

Smert Jezusova.

1. Jezus se je prepustil vsi britkosti,
vsimu zapušenju, in tako kristjan v smert-
nim zapušenji, (v otenmenji vsiga tolažila)
ni sam sebi prepušen. Ni več za kristjana
nobene pušave, nobene samote, nobeniga ob-
upanja v smertni sili; zakaj Jezus, ki je luč,
pot in resnica, je šel to temno pot, žegnajoč

36i

je pregnal ves strah, ter je svoj križ posta¬
vil v ti pušavi. Jezus, ves zapušen, ves re¬
le- ven, je sam sebe dal, kakor ljubezen zna;
rc- svoje zapušenje je storil v bogat zaklad, ker

to- daroval se je z vsim svojim življenjem, de¬

lam, z ljubeznijo in terpljenjem, tudi z britkim
občutenjem naše nehvaležnosti svojimu nebe¬
škima Očetu za našo revšino in slabost. Pred
Me Bogam je storil svoj testament, ter je dal
vse svoje zasluženje cerkvi in grešnikam.
Vsih se je spomnil: v svojim zapušenji je
bil pri vsih do konca sveta. To zapušenje
pa je bilo britkejši, kakor ga kdaj kaki člo¬
vek prenesti zamore: ker bil je Jezus ves z
Božjo naturo sklenjen, in ker Bog in človek
skupaj, pa zdaj v, od Boga popolnama za-
pušeni človeški naturi, je kakor Sin človekov
Je- britkost zapušenja v polni meri občutil; in je
tako v svojim terpljenji spričevanje tega za¬
pušenja izrekel, ter je s tem vsim hudo nad-
ložnim, ki v Bogu svojiga Očeta spoznajo,
iosti, °tročje zaupljivo pritožbo pripustil. — Okoli
Mer t- tretje ure je Jezus z velikim glasam zavpil:
ižila) »Eloj ! Eloj ! lama sabaktani? kar je prestav-
itjana \i eno:  Moj Bog! moj Bog! zakaj si Me za-
a ob- PastilKo  je ta glasni klic našiga Gospoda
e luč, britko tihoto pretergal, so se nekteri zasme-
rnajoč hovavci spet proti križu obernili, in eni so

(retzemani.

362

rekli: „ Glejte, Elija kliče." Drugi pa: ..Pustite, N

glejmo, ali Ga pride Elija snet." Mati pa, M

ko je glas svojiga Sina slišala, se ni mogla m<

več zderžati; spet je hitela do križa, in Ja- br

nez, Marija Kleofova, Magdalena in Salome Ja

so šli za Njo. Hrup in mermranje je vstalo so

med ljudstvam. Dvojnih misel so bili vsi pri- se

čujoči; eni so zdihovali in mermrali, drugi pa za

rojili in zmirjali. Farizeji so bili zmirej bolj tož

tihi. Bali so se punta, ter so po vojake po- de

slali. Med tem je stotnik Abenadar s svojo nis

resnobo mir in pokoj storil ter je vse zasra- v j

movanje prepovedal, de bi ne bilo draženo žel

ljudstvo. gin

2. Ko je bila ura tri, je postalo bolj ože

svitlo. Luna se je skrila pred solncem: solnce je ,

se je kazalo za oblaki rudeče, in luna se je kte:

vtopila naglo, kakor de bi padla. Tudi solnčni pro

žarki so prisijali in zvezde so zginile; ven- tel

der je bilo še zmirej le mračno. S prihajočo žrei

svetlobo so postajali zaničevavci spet prederz- gor

niši in tedej so djali: „ Glejte, Elija kliče!" hrej

Abenadar pa, stotnik, je mir in pokoj zapo- Kje,

vedah Ko je bilo nekoliko svetlejši, se je vi- delj

dilo Telo Gospodovo na križi bledo, oslabljeno,
vse omagano, bolj belo, kakor pred, ker vse šla,
se je skervavilo. Jezus, ves omagan, zdihne z pil
zasušenim jezikam: „Zejin sim!" in ko so Ga je b

363

te, Njegovi žalostno pogledali, je rekel: Ali bi

pa, Mi ne bili mogli dati požerka vode? misleč,

gla med otemnenjem bi jim tega ne bil nobeden

la- branil. O Gospod! pozabili smo, reče žalostni

me Janez, in Jezus je še govoril, de tudi bližnji

alo so Ga pozabiti mogli in Mu piti niso dali, de

vi- se je pismo dopolnilo. Hudo jim je pa bilo

pa zavoljo te pozabljivosti. Na to Njegovo pri-

tolj tožbo so vojake prosili in jim denarja ponujali,
po- de bi Mu požerek vode podali; oni pa tega

oj o niso hotli storiti; ampak eden je pomočil gobo

ra- vjesih, ki je stal tu v posodi ter je tudi

eno želča zraven perlil. l J a stotnik Abenadar,

ginjen za Jezusa, je vzel gobo vojaku, jo
Polj ožel in s čistim jesiham napojil. Nataknil

nce je gobo na kratek hisopov prevotljen konec,

) je kteriga je nasadil na svojo sulico in povzdignil

lčni proti obličju Gospodovimu. — Jezus pa je lio-

en- tel terpeti to strašno žejo, de bi za našo po-

očo žrešnost zadostil, in de bi nam pokazal, kako

>rz- goreče Ga žeja po našim zveličanji in kako

;e!“ hrepeni po naši ljubezni. Oh, pogasi torej

ipo- Njegovo gorečo žejo s popolnama, neraz-

vi- deljeno ljubeznijo in hrepeni tudi ti po Jezusu !

eno, 3. Kadar je tedej ura Gospodova pri-

vse je rinjal s smertjo in merzel pot je Sto¬
ne z ph po Njem. Janez je stal pri križi ter

j Ga j e  brisal Njemu noge s potnim pertam. Mag-

16 *

364

dalena, od bolečin vsa poterta, je slonela
zadej pri križi. Presveta Devica je stala med
Jezusam in križem poboljšaniga razbojnika;
Marija Kleofova in Marija Salome ste Jo
deržale; in Ona se je ozerala na umirajočiga
Sina. Tedej je rekel Jezus: „DopoInjeno je.“
In z velikim glasam je zavpil: „Oče! v Tvoje
roke izročim svojo dušo.“ Bil je sladak,
glasan klic, ki je nebo in zemljo presunil;
potem je glavo nagnil in svojo dušo izdihnil;
in duša Njegova je šla, kakor svetla senca
pri križi v zemljo pred pekel. Janez in
svete žene so popadali na svoje obraze. Stot¬
nik Abenadar, rojen Arabec, pozneje Ktezifon
keršen, kar je bil Jezusu jesiha pomolil, je
stal tik križa na konji; gledal je dolgo, no¬
tranje ginjen v s ternjem kronano obličje na-
šiga Gospoda. Konj pa je bil z glavo kakor
bolan pripognjen. In Gospod je izrekel zad¬
nje besede glasno in močno in umeri je s
klicem, ki je zemljo, pekel in nebo presunil.
Zemlja se je tresla, skale so pokale, in na
široko se je razkrehnilo med križem Jezuso¬
vim in križem leviga razbojnika v znamnje, de
Jezus noče imeti deleža z nespokorjenim greš-
nikam, ki zaničuje vse gnade, in nad kterim
tudi celo Njegova draga Kri nič ne premore,
in je pogubljen.

365

Sveti zdihljaji.

O zveličansko končanje! o sladka
smert! o mile rane! o radostno drevo! o
neskončna ljubezen! zakličem s častitim
Ludvikam Granaškim; de bi nas uboge
sužnje v nebesa pripeljal, si umeri, Go¬
spod vsih nebes! na lesu tega križa in si
zročil svojo dušo nebeškimu Očetu. Zato,
o Gospod! k Tebi ponižno zdihujem: Po¬
tmi! me z bolečino Svojiga svetiga ločenja,
ko je Tvoja presveta duša svoje Telo za¬
pustila, in okrepčaj z močjo te skrivnosti
mojo revno dušo v tisti uri, ko se bo od
svojiga telesa ločiti mogla, ker noben živi
človek temu strašnimu trenutku uiti ne more,
de sklenem svoje življenje s tistimi bese¬
dami, s kterimi si Ti svoje bil sklenil, de
zroeim svojo dušo v Tvoje roke in jo Ti
milostljivo sprejmeš. Pripusti, de zadnje
trenutke svojiga pozemeljskiga življenja
preživim v Tvojih svetih ranah in tamkej
prevzemi zadnje zdihljeje moje! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Sam sebi notranje umreti
in vso svojo lastno ljubezen zadušiti.

366

Spominek,

„Dopolnjeno je! (Jan. 19, 30.)

Večerno premišljevanje za
šestindvajseti dan.

Spre okernjenje stotnikovo.

Prigodbe pri Jezusovi smerti.

1. Spričevanje Božje je šlo s strahain
in grozo globoko v žalovavno naturo. »Do¬
polnjeno je!“ Duša našiga Gospoda je svoje
Telo zapustila, in pri smertnim klici umira-
jočiga Zveličarja so se pretresli vsi, ki so
slišali, z zemljo vred, ki je trepeča svojiga
Zveličarja spoznala. Soznanjene serca pa je
prebodel ojster meč bolečin. In tadaj je bilo,
de je gnada zadela tudi stotnika Abenadarja;
njegov konj se je tresel, njegova strast je
omahovala, njegov napuh se je razpočil, kakor
skala na Kalvarii; vergel je sulico od sebe
in z močno pestjo se je udaril na svoje serce,
glasno rekoč z glasam noviga človeka: Hvaljen
bodi Bog, Vsigamogočni, Bog Abrahamov,
Izakov in Jakobov! Resnično, ta človek je bil
pravičen, resnično je bil Sin Božji! — In
veliko vojakov, presunjenih od te besede stot¬

niki

ko

spo

slui

kon

Lon

njei

Kas

dov

po

znaj

in t

prič

dah

Kal'

natu

žagi

vsta

novi

nile

spre

vali

so s

si tri

nja j
kako
Očet

367

nikove, je ravno to terdilo. Abenadar pa,
ko je postal nov, odrešen človek in je očitno
spoznal Sinu Božjiga, ni hotel več biti v
službi Njegovih sovražnikov. Dal je svojiga
konja podstotniku Kasiju, ki je bil pozneje
Longin imenovan, pobere svojo sulico, jo zroči
njemu, ter je še nekaj govoril vojakam in
Kasiju, ki je stopil na konja, in je tu zapove¬
doval; Abenadar pa je hitel čez Kalvarijo
po Gihonski dolini v votline Hinoma, je na-
hain znanil tam skritim učencem Gospodovo smert
Do- in tekel v mesto k Pilatu. Neki strah je vse
poje pričujoče prevzel pri zadnjih Jezusovih bese-
ira- dali, ko se je zemlja tresla in se je kamnita
i so Kalvarija razpočila. Bil je strah, ki je vso
ijiga naturo prešinil. Takrat se je pretergalo tudi
a je zagrinjalo tempeljna; takrat je veliko mertvih
bilo, vstalo iz groba, takrat so se nagnile tempelj-
irja; nove stene, hribi in pohištva so se pogrez-
st je nile v več krajih sveta. Njih veliko se je
akor spreobernilo, ki so terkali na persi, zdiho-
sebe va Ii in tavali s hriba po dolini domu. Drugi
?rce, 80 s ' oblačila pretergali in so pepel na glavo
lij en Sl  tresli. Vse je bilo polno strahu in pa groze,
mov, 2. Ko je ljubijoči Gospod vsiga življe-

e bil n J a  strašni dolg smerti za grešnike poplačal,
- In kakor človek svojo dušo svojimu Bogu in
stot- Očetu izročil, in svoje Telo dal v smert, je

368

to sveto, poterto posodo bledo-merzla barva v

smerti obšla; Njegovo Telo je bilo belo, in 0 )

curki iz ran tekoče Kervi so bili temnejši, š<

očitniši. Njegovo obličje je bilo dalji, Nje- ž(

gove lica v se vderte, Njegov nos tanjši, ei

Njegova čeljust obešena, Njegove zaperte, vi

kervi-polne oči so se odperle; vzdignil je kj

svojo, s ternjem kronano glavo zadnjikrat p*

nekoliko in spustil jo je na persi pod težo vs

bolečin; Njegove ustnice so bile višnjevo na¬
pete, in so kazale odperte kervavi jezik; Nje- mi

gove roke, popred bolj stisnjene na perstih, tr

so se odperle; ko so komolci se raztegnili, hi

je herbet na križ se pritisnil in je vsa teža sp

svetiga Trupla na noge se spustila. Kolena gi

so se pripognile, nagnjene na stran. Tedej ka

so oterpnile roke Njegove Matere, Njene im

oči so zatemnele, smertno bleda je postala, un

ušesa niso več slišale, noge so zmaknile in im

zgrudi se na tla, in tudi Magdalena, Janez jili

in drugi so popadali z zakritim obrazam pri- ko

pušeni bolečinam. In ko je nar bolj ljubijoča, Dr

nar bolj žalostna Mati spet od prijatlov vzdig- Zr

njena odperla svoje oči, je vidila to od sve- na

tiga Duha čisto spočeto Telo svojiga Sina, sai

meso svojiga mesa, kosti svojih kosti, serce ve.

svojiga serca, sveto posodo z Božjim obsen- be

čenjem v svojim naročji storjeno; zdaj pa pri

369

vsiga kinča, vse lepote, in svoje svete duše
oropano, od grešnikov, ktere je zveličat pri¬
šel, razdjano, poterto, umorjeno! Oh, zaver-
ženo, zaničevano, zasramovano, gobovim
enako, je visela izpraznjena posoda, posoda
vse lepote, resnice in ljubezni, stergana na
križi, med dvema morivcema!— Kdo bo za-
popadel bolečino Matere Jezusove, Kraljice
vsili marternikov ?!

3. Solnca svetloba je bila še temna* in
mračna. Bilo je soparno in težavno pri po¬
tresu zemlje; potem pa je nastopil občutljivi
hlad. Podoba presvetiga Trupla našiga Go¬
spoda na križi je bila neskončno častita in
ginljiva. Razbojnika sta visela strašno zvita,
kakor upijanjena, oba sta molčala, Dizma je
molil. Bilo je kmalo po treh, ko je Jezus
umeri. Farizeji in ljudstvo so se zgubili proti
mestu po dolini v strahu in grozi. Veliko se
jih je spokorilo. Le Kaši in kakih pet voja¬
kov je še tam ostalo; polegali so tje po melini.
Drugi vojaki so bili drugod razpostavljeni.
Znanci Jezusovi so obdali križ, so posedli
nasproti, jokali in žalovali tam. Postalo je
samotno, tiho in žalostno. Ko je Jezus z
velikim glasam svojo dušo zročil svojimu ne-
beškimu Očetu, je šla Njegova duša, svetla,
pri križi v zemljo in ž Njo blišeče kerdelo

16 **

370

angeljev, med njimi tudi Gabriel, in podili so
veliko derlial hudobnih duhov z zemlje v pe¬
kel. Jezus pa je poslal veliko duš izpred
pekla na zemljo v telesa, de bi nespokorjene
prestrašile in svarile in pa pričevanje od
Njega dajale. S pretresenjem zemlje ob Je¬
zusovi smerti, ko se je skala Kalvarije raz¬
počila, je veliko po svetu razpadlo, zlasti v
Palestini in Jeruzalemu. Komaj so se v tem-
peljnu in po mestu nekoliko oddahnili, in je
temota spet bežati jela, je tresenje zemlje,
ropot pogreznjenja na več krajih, še večji
strah napravilo. Ljudje so bežali, jokali in
zdihovali, sem ter tje tavali, in v strašno
grozo so se jim davno že umerli merliči pri¬
kazovali, ki so od mertvih vstali, hodili in z
votlim glasam svarili, naj bi, ker živih po¬
slušati niso liotli, saj spričevanje mertvih
zaslišali.

Sveti zdihljeji.

O križ, ti nar zvestejši tovarš moji-
ga Gospoda, pusti Ga zdaj in meni Ga
daj, v svojo dušo Ga hočem sprejeti!
O ti presveti križ! ko se Gospod ne utru¬
di terpeti, se ti utrudiš Ga še dalje ter-
pinčiti. Ti edini si bil vreden spoznan,
nositi ceno veličastva. Sladki križ, sladki
žeblji, ki ste nosili težo tako sladko; vi

371

so
ie-
•ed
:ne
od
)e-
az-
i v
;m-
■ je
Ije,

ečji
i in
išno
pri-
in z
po¬
rivih

noji-
i Ga
ejeti!
utru-
ter-
snan,
sladki
); vi

ste vender ljubeznjivi in sladki, ker On,
kteriga ste perbitiga nosili, ne zasluži tega,
kolikor terpi! Pripogni svoje veje, o Bo¬
žje drevo! nagni svoje roke, omeči svoj
terdi steržen, omehčaj ojstrost svoje na¬
ture , de udje tega nar bolj nedolžniga
Jagnjeta ne bodo toliko terpeli. — Počivaj
zdaj, o Gospod! po tolikim terpljenji, po
tolikih bolečinah in pa pridi v dušo, ki
omaguje od hrepenenja po Tebi, in je
Tvoje pričujočnosti toliko potrebna. Pridi
vanjo, počivaj v nji, vzemi jo Ti, posedi
jo Ti, kakor svoje posestvo, ker Ti si
jo vstvarilj dopolni na nji delo, ktero si
na križi pričel! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Sam sebe zaničevati, ni¬
koli sam sebe hvaliti, tudi ne nobene hvale
od drugih pričakovati.

Spominek.

„Vsi ljudje so terkali na svoje persi
in se vernili“. (Luk, 23, 48.j

372

Jutranje premišljevanje za g<

sedemindvajseti dan. j,

Potres. Prikazen niertvik v Jeruzalemu.

in

1. V tempeljnu so veliki duhovni klanje, d<

ktero je strašna temota zaderžala, spet ne- ni

koliko vredili, ter se veselili zadobljene svet- bi

lobe, kar se hitro zemlja potrese in votlo m

hrumenje se zasliši. Oba velika stebra pri h

vhodu v svetiše tempeljna, med kterim je bi

zalo zagrinjalo viselo, sta zgorej se narazen s

nagnila in veliko zagrinjalo se šumeče pre- p 1

terga od verha do tal, tako, de pretergano ni

pade na straneh na tla. To zagrinjalo je bilo
rudeče, plavo, belo in rumeno. Tedej se je vi

vidilo v svetiše. V svetiši se je prikazal med ki

tempeljnam in altarjem ubiti Caharija, in je til

govoril hude besede od morije prerokov. vi

Na altarji je bil Jeremija z žugajočimi be- n <

sedami: Dar je končan in začne se novo da- S1

rovanje. Na enkrat se zasliši veliko hrume- ni

nje. Vrata svetiša se razpočijo in glas se ti

zasliši: Bežimo od tod! Bili so angelji, ki d'

so iz tempeljna hiteli. Altar kadila se stresne, s<

kadivnice se zvernejo, zavitki pisem popa- Vi

dajo, prižnica v lopi se pogrezne : več zidovja s *

se je poderlo. Narpred je tiha groza ob- ki

373

šla veliko množico, sem ter tje je kdo od
strahu zavpil. Množica pa je bila tako vre-
jena, velik tempelj tako napolnjen, prihod
in odhod ljudi, ki so klali, tako napravljen,
in spušanje in škropenje kervi po altarji z
dolgimi verstami neštevilnih duhovnov, z glas¬
nim petjem in šumečimi trobentami, to vse je
bilo tako združeno in zvezano, de strah ni
na enkrat vsih zbegal in oplašil. Tudi so du¬
hovni ljudi tolažili in vredovali. Pa vse je
bilo zastonj. Preplašeni z glasam angeljskim,
s prikaznijo mertvih, so ljudje tempelj za-
pušali. Strah in groza v vsih se popisati
ne da.

2. Veliki duhoven Kajfež pa, in njego¬
va derhal, je v svoji obupajoči prederznosti,
kakor modra gosposka spuntaniga mesta, pro-
til, žugal in prigovarjal in tako nevarnost od-
vračeval, ter je s svojo satansko terdovrat-
nostjo, in s svojim na videz mirnim sercem
saj toliko dosegel, de se ljudstvo splošno
ni vzdignilo, ker je te strašne znamnja na¬
turi pripisoval in tega nikakor veljati ni dal,
de bi bilo to opomin nedolžne sinerti Jezu¬
sove. Tudi rimski vojaki so si močno prizade¬
vali, de bi se red ohranil, in tako sta bila
strah in zmešnjava velika, in praznovanje je
bilo ustavljeno, vender pa splošniga punta ni

374

bilo. Ana, perseženi sovražnik Jezusov, ki
je že dolgo vse le mogoče počel zoper Jezusa
in je Njegove tožnike učil zoper Njega, je
bil kakor neumen od strahu in groze, je
letal iz kota v kot, v nar skrivnejši kraje
tempeljna. Kajfež ga je bil objel, de bi
ga poterdil, k serčnosti opominjal, pa vse
je bilo zastonj; prikazen mertvih gaje v ob-
upanje gnala. Kajfež, akoravno ves pre¬
sunjen, je imel tako napulmjeniga in terdo-
vratniga satana, de je svojo boječnost vedno
zakrival. Grozovitnim znamnjem Božjim in
tudi svoji prikriti grozi se je le s svojim na-
puham in serdam prederzno ustavljal. — Ko
pa daljniga praznovanja svetih opravil ni
mogel več ohraniti, je poskril sam in je dru¬
gim veleval poskriti vse prigodbe in prikazni,
ktere niso bile vsimu ljudstvu očitne. On
sam je govoril, tudi drugim duhovnam je re¬
kel oznanovati: de te znamnja Božjiga serda
so prišle zavoljo tistih, ki so s križanim
Galilejcem deržali, in zavoljo tega oskrunjeni
so v tempelj stopili. Veliko tega se tudi eo-
pernii tega Galilejca pripisuje. Tako jih je
več potolažil, drugim pa spet žugal. Pa ve¬
liko njih je bilo presunjenih in so svoje misli
zakrivali. Darovanje je jenjalo in praznik
je bil vzdignjen, dokler bi ne bil tempelj oči-

375

šen. Veliko jagnjet ni bilo poklanih. Ljudstvo
se je sčasama razšlo.

3. Ko se je vse to po tempeljnu godilo,
je bil na veliko krajih v Jeruzalemu ravno
tak strah. Kadar je ura tri odbila, se je po-
derlo več grobov, zlasti na južni strani v me¬
stu. VKajfeževi hiši so se poderle stopnice,
na kterih je bil Jezus zasramovan. V Pila¬
tovi dvorani se je razpočil kamen, in kraj se
je pogreznil, kjer je bil Jezus pred ljudstvo
postavljen. Vse se je majalo, vse treslo. Tudi
drugod so stene se poderale in zidovje je
pokalo. Zbegani, praznoverni Pilat je bil
v velikim strahu, za vse vladanje nezmožen;
potres je majal njegovo dvorano, ropotalo in
treslo se je pod njim. Mertvi so mu iz dvora
gori očitali krivo sodbo. Mislil si je, to so
bogovi preroka Jezusa in se je v nar skriv-
niši kot svojiga grada zaperl, tam je prosil
svoje malike, jim kadilo zažigal, de bi mu bo¬
govi Galilejčevi ne škodovali. Herod je bil ves
preplašen v svoji dvorani, ter je vse terdo
zapreti dal. Zelo sto mertvih iz vsili časov
je bilo, kteri so v Jeruzalemu in v okolici
njegovi, s svojimi telesi iz pogreznjenih gro¬
bov vstali, večidel po dva, po mestu se pri¬
kazovali, in sem ter tje tekoče ljudstvo ustav¬
ljali in svarivne besede od Jezusa pričali.

376

Veliko njih, kterih duše je Jezus poslal iz¬
pred pekla, se je vzdignilo; lazili so v dolgi
mertvaški obleki, pod ktero se nobeno pre¬
mikanje nog viditi ni moglo, kakor laliko pla¬
vajoči čez tla po cestah; njihove roke so bile
ali v široke vezi zgubljeno zavite, ali pa so
viseli dolgi čez rame zavezani rokavi daleč
čez roke. Zagrinjalo obraza je bilo čez glavo
zavihano; bledi, rumenkasti obrazi so gledali
suho in temno v dolgih bradah. V hiše svo¬
jih naslednikov so stopali z žugajočimi, sva-
rivnimi pridigami zavoljo vdeleženja Jezusove
smerti. Ljudje so od deleč stali, poslušali
in se tresli, bežali v nar skrivniši kote
svojih hiš in se skrivali. Velika groza je bila
po vsim mestu. Okoli štirih so merliči spet
v svoje grobove se podali. Vse je bilo v
zmešnjavi. Le malo kdo je na večer jedel
velikonočno jagnje.

Sveti zdihljeji.

Ves lep si Ti, o Jezus! ves mil,
ves sladak, ves ljubeznjiv, kadar terkaš
ua serca grešnikov. Tvoje oči spreobra¬
čajo duše, Tvoje besede omehčujejo serca.
Tvoj prihod poteguje na se tiste, ki so od
prave poti odstopili; Tvoja tovaršija jih vjete
seboj pelja. Ti se ves daruješ za greš-

377

nikovo ljubezen. Ali je tedej mogoče,
de bi Te ne ljubil, kdor premišljuje Tvojo
ljubezen? O moja križana ljubezen! ta
Tvoja ljubezen me bolj gane, kakor ko
bi vse čudeže Tvoje vsigamogočnosti vi¬
dik Potres zemlje, otemnenje solnea so
velike znamnja Tvojiga veličastva; pa bolj
čudna še je Tvoja ljubezen. Če tudi pri¬
dejo mertvi iz grobov, in pričajo od Tebe,
je vender Tvoja ljubezen, s ktero si za
me umeri na križi, mogočniši, omečiti mo¬
je serce. Kteriga Tvoja ljubezen ne gane,
ga tudi prikazen mertvih ganila ne bo.
Zatorej Te hočem ljubiti, o večna ljube¬
zen ! Dodeli mi, de ta ljubezen nikoli več
ne ugasne v meni! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Odtergati se od vsiga po-
svetniga in ne navezovati svojiga serca
na posvetno blago, ampak gnado Božjo
poslušati.

Spominek.

„Dans ko slišite Njegov glas, ne
uterdite svojih sere. (jPs. 94.)

378

Večerno premišljevanje za
sedemindvajseti dan.

Jezusova stran se odpre.

1. Komej se je po teh strašnih prigod-
bah po Jeruzalemu nekoliko pomirilo, že je
veliki Judovski zbor, kar je bilo že v jutro
sklenjeno, k Pilatu poslal, naj bi vsim kri¬
žanim kosti polomiti dal, de bi tako umor¬
jeni se s križa sneli, de bi čez praznike ne
viseli na križih. Pilat je tedej poslal zato
bričev na Golgoto. Kmal potem pa pride tudi
Jožef iz Arimateje, svetovavec Judovskiga
zbora k Pilatu. Jožef je vidil, de je Pilat
ves prestrašen in zbegan; naravnost brez
vse boječnosti je poprosil Pilata, naj bi mu
pripustil, s križa sneti Telo Jezusa, Judov¬
skiga kralja, ker ga v svoj grob pokopati
hoče. Pilat se je še bolj zavzel, ko je tako
imenitni gospod prosil Telo Jezusovo, de bi
Mu poslednjo čast skazal, kteriga je on tako
zaničljivo križati dal. Nedolžnost Jezusova
mu je še bolj živo pred oči stopila; pa hlinil
se je, in je vprašal: „Kaj je že mertev?“
ker je ravno kar še le briče venkej poslal,
de bi križanim kosti polomili in jih tako umo¬
rili. Poklical je stotnika Abenadarj a, kije

379

ravno nazaj prišel, ter je tega vprašal, ali
je že umeri Kralj Judovski. In Abenadar je
pripovedoval, kako je Gospod ob treh umeri,
kaj je na zadnje govoril, kako na glas zavpil,
kako se je zemlja tresla in skale pokale.
Pilat se je hinavsko čudil, de je tako naglo
umeri, bil je pa ves presunjen, ker je spo¬
znal, de so se te znamnja s smertjo Gospo¬
dovo strinjale. Svojo grozovitost je morebiti
hotel s tem nekoliko olepiti, de je Jožefu iz
Arimateje hitro povelje napisal, naj se mu
Telo Judovskiga kralja da, de Ga tedej sme
s križa sneti in pokopati. Veselilo Ga je,
s tem velikim duhovnam nagajati, ki so hotli,
de bi bil Jezus z razbojnikama vred brez vse
časti zakopan.

2. Med tem je postalo vse tiho in ža¬
lostno po Golgoti. Ljudstvo se je s straham
in grozo izšlo ali poskrilo. Mati Jezusova
in Janez, Magdalena, MarijaKleofova in Sa¬
lome so stale in sedele z zakritimi obrazi
križu nasproti, ter so žalovale. Nekoliko voja¬
kov je bilo še na meji, ki so svoje sulice v
tla zraven sebe zapičili. Kaši je sem ter
tje jezdaril. Nebo je bilo oblačno; vsa na¬
tura je bila v veliko žalost zagernjena. In
tedej je prišlo šest bričev; imeli so seboj
lestvice, lopate in vervi; težke, trivoglate že-

380

lezne kole za zdrobljenje kosti so nesli. Raz¬
bili so s temi kolmi razbojnikama kosti med
strašnim tuljenjem Gezma, kterimu so s tre¬
mi udarci tudi persi polomili. Dizma se je
zvijal, de je umeri v tem terpinčenji in on
je bil pervi umirajočih, ki je zopet vidil svo-
jiga Zveličarja. Briči so še dvomili, ali je
Jezus res mertev ali ne, in presveta Devica
je bila v novi neznani britkosti, de bi ti to¬
lovaji tudi Njegoviga Telesa ne bili. Pa
Kaši, pozneje Longin, podstotnik, mož okoli
petindvajset let star, kteriga so njegovi pod¬
ložni večkrato zavoljo škilastiga pogleda za¬
ničevali, ta Kaši je bil na enkrat za Jezusa
vnet. Grozovitnost in nespodobno divjanje
bričev, in britkost svetih žena in pa gnada
Božja, vse to ga je storilo spolnovavca ne-
kiga prerokovanja: vzel je svojo sulico, za-
bernil je konja in ga je zapodil proti malimu
gričku, kjer so križi stali. Tako med križem
dobriga razbojnika in Jezusovim križem, na
desno Jezusoviga Telesa, je prijel z obema
rokama svojo sulico in jo je s toliko močjo
porinil v napeto desno stran presvetiga Telesa
skoz drob in serce, de je celo na levi strani
mala rana se naredila, in ko je sveto sulico
silno nazaj potegnil, je iz velike rane desne
strani kri in voda se uderla, ter je njegovo

381

obličje z zveličanjem in gnaclo oblila. Po¬
skočil je s konja, padel na svoje kolena, se
na persi terkal in očitno, pred vsimi priču¬
jočimi je Jezusa spoznal.

3. Presveta Devica in drugi, ki so
vedno na Jezusa gledali, so čudno obnašanje
tega moža z britkostjo vidili, in so pri pre-
bodenji s sulico globoko zdihnili, ter bliže
križa hiteli. Marija, kakor de bi bilo Njeno
lastno serce prebodeno, je čutila ojstro že¬
lezo skoz in skoz, ter se je v naročje svojih
prijatlic nagnila; in med tem je Kaši Gospo¬
da očitno spoznal, na svojih kolenih hvalil
Boga, zakaj veroval je, razsvetljen je bil in
vse mu je bilo odkrito. Oči njegoviga telesa
in njegove duše so se bile odperle, so bile
ozdravljene. — Vse pa je prešinilo neko sveto
spoštovanje do Kervi Odrešenikove, ki se je
zmešana z vodo penila v malo votlino na kam¬
nite tla zraven križa. Kaši, Marija in druge
žene in s. Janez so pobrali to s. Kri in so
s pertmi posušili tla. Vse to se je godilo
pri križi p,o četerti uri. Tako je tedej hotel
Jezus, ko je že svojo glavo nagnil, še
svoje nar svetejši serce prebosti dati, de
bi stekla zadnja kaplja Kervi iz ljubezni do
nas. Zato zakliče s. Bernard ves začuden:
Dans je serd in grozovitnost s sulico pre-

382

derla že ž Njegovo ljubeznijo ranjeno serce
Jezusovo! Lejte tu novo Kri, ki mora uter-
diti naše zaupanje! Lejte Njegovo pravičnim
in grešnikam odperto stran! Vsi, brez raz¬
ločka so tu sem povabljeni! Pridi, pravi On
duši pravičniga, pridi moja ljuba golobica, v
moje svete odperte rane in zlasti v rano mo-
jiga serca! Pa ravno tako ljubeznjivo kliče
On grešnike, naj bi pribežali v to skrivnostno
rano, kjer bodo zavarvani pred pšicamiBožje
pravice, in kjer bo njih duša vsih madežev
svojih pregreh očišena in oprana. O prečudna
ljubezen Jezusova! pa od ljudi tako malo spo¬
znana, tako slabo povernjena ljubezen!

Sveti zdihljeji.

O ljubezni polno terpljenje! o razve-
selivna smert svojiga Gospoda! zakličem
s s. Bonaventuram. O de bi bil jest tisto
drevo križa, in de bi bile roke in noge
križaniga Jezusa na me pribite, potem bi
hotel govoriti tistim, ki so Ga s križa
sneli: Nikdar nikoli se ne dam ločiti od
svojiga Gospoda! Pokopajte me ž Njim
vred, de ne bom ločen od Njega. Kar
pa mi telesno mogoče ni, to hočem saj
v svojim serci storiti. O kako dobro je
s križanim Jezusam križan biti. Trojni

383

šotor si hočem postaviti: eniga v nogah,
eniga v rokah in tretjiga v Njegovih per-
sih in ta bo moje vedno prebivališe. Tam
hočem dihati, počivati, spati in moliti;
tam hočem na Njegovo serce govoriti, in
dodelil mi bo, karkoli Ga bom le prosil!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Večkrat svete zdihljeje lju¬
bezni v sebi obuditi.

Spominek.

„0 moj Bog! vzemi me meni, in
daj me vsiga sebi!“ (jNikol. od Flue.)

Jutranje premišljevanje za
osemindvajseti dan.

Jezusove petere s. rane.

1. Lej tu, moja duša! svojiga Zveli¬
čarja na križi , pravi častiti Ludvik Granaški.
Lej 5  kje On spi, kje On počiva, kje On
svojo čedo opoldne pase po senci! Tu najdeš

384

živež svojimu telesu, tu zdravilo svojim ra¬
nam, pomoč svoji nevednosti, zadostenje svo¬
jim pregreham in hudobijam! To je tisto ogle¬
dalo, ktero je Gospod ukazal, hraniti v tem-
peljnu, v kteriga naj se gledajo duhovni, pre¬
den se kej dotaknejo v tempeljnu. Zakaj po¬
božna duša, ki križ pogleda, in premišljuje
čednost in popolnamost tistiga, ki na njem
visi, vidi v Njem vse svoje nepopolnamosti
in pregreške bolj na tanko, kakor v nar bolj¬
šim ogledalu. Ti torej , o Gospod! si od nog
do glave resnično, nar čistejši ogledalo vsih
popolnamost, nar lepši podoba vsih čednost.
Tu se svetijo zlasti tiste štiri čednosti v svoji
nar večji blišobi: Ljubezen, poterpežljivost,
pokoršina in ponižnost, s kterimi si Ti zaljšal
križ, kakor s štirimi dragimi kamni; in zmed
teh, kakor pravi s. Bernard, je ljubezen nar
višji; ponižnost pa, podpora vsih čednost,
nar nižji; pokoršina se Svetina desno in po¬
terpežljivost na levo. S temi štirimi dragimi
kamni zaljšaš, o Gospod! to častitljivo ban¬
dero, ter se nam tukaj kažeš, poterpežljiviga
v terpljenji, ponižniga v razžaljenji, ljubijo—
čiga ljudem, pokorniga Bogu; nad vse pa se
sveti ljubezen. Zato pravi s. Bernard: Po¬
glej in ozri se tj e na cvetlico kervaviga ter-
pljenja Jezusa Kristusa! kako rudeče žari v

385

znamnje ljubezni goreče! bojuje se terpljenje
z ljubeznijo; ljubezen hoče bolj goreti, ter¬
pljenje še več terpeti. Lej! kako cvete v
ti cvetlici naša nar boljši, nar žlahtniši terta,
Jezus Kristus! Poglej vse Telo in ali ne boš
cvetlice kervave v njem najdel? Poglej eno
roko, poglej drugo roko in ali ne boš cvet¬
lice cvetlic v obeh najdel? Poglej eno ali
drugo nogo, ali niste obedve cveteče rudeče?
Poglej tudi stran že odperto, ker tudi tam je
cvetlica, akoravno bleda, oškropljena z vodo.
Vsa čednost, vsa ljubezen žari iz Jezusovih
ran.

2. Pa tudi vse gnade, vse odpušenja
tečejo iz Jezusovih s. ran. Štiri prečudne
studence, pravi s. Bernard, nam odpera Go¬
spod v svojih s. ranah: Studenec usmiljenja,
studenec miru, studenec pobožnosti in stude¬
nec ljubezni; in ljubeznjivo vabi duše vsih,
de bi prišle in se tam pokrepčevale. Ko bi
torej naše pregrehe še tako velike bile, ne
smemo biti maloserčni. Jezus nam tako rekoč
kliče: Pridite, o grešniki, ne pustite zastonj
teči moje Kervi! objemite moje prebodene
roke in noge, ki na vse strani milost dele!
Oh gorje! Moja Kri teče na zemljo, in vi je
zajemati nočete, de bi bili rešeni, de bi ž
Kjo dolg svojih grehov poplačali. O neu-

Getzemani. -| 7

386

smiljeni otroci! vaša terdovratnost, vaša ne-
spokornost Mi je britkejši, kakor moja smert.
Oh, pertecite k Mojim nogam, sej kervavijo
iz ljubezni do vas, iz kterih je Magdalena in
tudi veliko drugih grešnikov milost zadobilo!
Velikost Moje ljubezni mora vender omečiti
vaše kamnito serce. Pridite na Moje serce,
vdajte se Mi popolnama, in okusite studenec
Moje nebeške ljubezni! Očistiti hočem vse
nečisto v vas, pomilostiti vse pregrešno in
okrepčati vse razstradano. — V premišlje¬
vanji teh svetih ran je s. Bernard toliko to¬
lažbe najdel. Ozri se, o sveti Oče, zakliče
on, ozri se iz svojiga svetiša in poglej to
visoko — sveto daritev, ktero naš veliki du¬
hoven, Tvoj Edinorojeni Jezus Kristus za
grehe svojih bratov Tebi opravlja, in odpu¬
sti nam zato naše obilne pregrehe! Lej, Kri
rašiga Jezusa kliče s križa proti Tebi: Spo¬
znaj, oh Oče! suknjo svojiga resničniga Sina
Jožefa! Gerda zver, pregreha, Ga je razter-
gala, Njegovo oblačilo z nogami potaptala in
vse svoje sinove ž Njegovo Kervijo poškropila.
Lej, pet žalostnih ran Mu je ostalo! In ti,
moja duša! ali ne boš k tem svetim ranam
močniga zaupanja imela? Ali hočeš mar obu¬
pati zavoljo svojih velikih pregreh? Oh ne!
Pridi in zajemaj veselo iz teh studencev svo-

887

jiga Zveličarja, ki so vsim in vselej od-
perti!

8. Te drage Jezusove rane so torej
pribežališa, ktere so vsim grešnikam odperte
in kamor zamore vsaki pribežati v vsih ne¬
varnostih in skušnjavah tega sveta. In Nje¬
gova sveta odperta stran je pa še posebno
zavetje skesanim grešnikam, opodobljena že
v starim testamentu v stranskih vratih Noe¬
tove barke, skoz ktere so šle na povelje Božje
vse zverine v barko, ktere so bile rešene
vesoljniga potopa. Tako naj bi tudi vsi ža¬
lostni, vsi od britkih valov tega nemirniga
sveta nadlegovani, vsi po miru in pravim
pokoji hrepeneči skoz odperto stran Njego¬
vih češenih pers šli. Tu naj bo vaša terd-
njava, tu vaše prebivališe, vaš paradiž, vaš
tempelj, kjer bi vedno imeli biti! Tedej, o
nevesta Kristusova, naredi si, kakor lepa
golobica, gnjezdo v teh spokah, in vedno tam
bodi, zidaj si tam, kakor samotna tiča, svojo
hišo, in kakor gerlica zakrij tam svoje mlade !
O neskončna ljubezen Jezusova! ta nebeški
pelikan razterga svoje čiste persi, svoje ne¬
dolžno serce, de bi svoje mlade z zadnjo
kapljo svoje Kervi okrepčeval. O ljubezen!
o neizrečena, o neskončna ljubezen!

17 *

388

Sveti zdihljeji.

O čez vse vesele rane mojiga pre-
dobrotljiviga Zveličarja! zakličem s s. Bo¬
naventuram; vedno hočem tam v teh ra¬
nah stanovati; ž njihovo močjo se hočem
okrepčati; piti hočem iz studenca teh ran,
te neskončne ljubezni; njih sladkost je tako
velika, de je zapopasti, izreči nisim v
stanu. Spreleti me večkrat velik strah,
de bi ne padel iz tega zveličavniga sta¬
novanja in de bi ne zgubil tolažbe, ktero
moja duša tu vživa. Vender me vedno
terdno zaupanje podpera, ker te svete rane
so mi zmirej odperte in pripušeno mi je,
se vselej vanje verniti, in za zmirej tam-
kej stanovati. O srečna sulica, o pre¬
srečni žeblji, ki ste nam odperli to pot
večniga življenja! Oh, de bi bilo meni
pripušeno, biti tista srečna sulica, nikoli
bi se ne bil vernil iz teh Božjih pers,
ampak zdihnil bi bil: Tu je moj pokoj na
večno, tu moje stanovanje na vekomaj!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Božji volji se ves pod-

389

vreči, in Njegovi modri previdnosti se po-
polnama prepustiti.

Spominek.

„V svoje roke sim te zapisal.^ (Iz.
49 , 16 .)

Večerno premišljevanje za
osemindvajseti dan.

Jezusa s križa snamejo in Ga pokopajo.

i. Jožef iz Arimateje je med tem šel
od Pilata kNikodemu, ki ga je čakal pri neki
pobožni ženi, ktera je z dišavami kupčevala.
Nikodem je bil veliko dišav že nakupil, mire
in aloe okoli sto liber. Jožef pa je še kupil
prav lepo tančico. In vse to sta na goro Kal¬
varijo nesla, služabniki pa so nesli lestvice,
kladva, kleše, gobe, vode in še drugih po¬
trebnih reči. Bilo je temno, oblačno, ko so
na goro prišli. Žene so jokajoče križu na¬
sproti sedele. Kaši in več vojakov je stalo,
vsi spreobernjeni, nekoliko preč boječe in
spoštljivo. In začeli so v veliki žalosti in s
posebnim spoštovanjem sveto ljubeznjivo delo

390

snemanja in pripravljali so vse potrebno k g«

pogrebu nar svetejšiga Telesa našiga Gospo- ne

da in Zveličarja Jezusa Kristusa. Snemanje sl<

Jezusa s križa je bilo neznano žalostno; Nj

previdno, prizanesljivo so ravnali, kakor so Ti

vedili in znali, ker sveta groza jih je obda- *i

jala, in bali so se, de bi Gospodu kakih bo- vt

lečin ne napravili; presunjeni so bili od lju- v '

bežni in spoštovanja do svetiga Telesa. Vsi sl

pričujoči so nepremakljivo gledali v Telo Go- ki

spodovo, ter so vsako premaknjenje s po- z;

vzdignjenimi rokami spremijevali, s solzami P

in vsimi znamnji britke žalosti. Vsi pa so z

molčali; in tudi možje, ki so Ga snemali, so
iz spoštovanja le tiho, kakor pri svetim delu, d

si potrebne reči dopovedovali. Kadar so se P

oglasili udarci kladev, s kterimi so žeblje ^

izbijali, je Marijo in Magdaleno in vse ri

pričujoče nova bolečina presunila, ker glas 0

teh udarcev jih je neusmiljeniga pribijanja
Jezusa opomnil, in vsi so se tresli, de bi v

Jezusovih zdililjejev ne slišali, ter so silno v

žalovali zavoljo Njegove smerti in so mol¬
čali. — Kadar so Ga sneli, so Ga možje *

do pasa v perte zavili, ter Ga tako položili c

v roke Njegove Matere, ktere je v britkosti
in hrepenenji nasproti molila.

2. Presveta Devica je sedela na raz- ^

39i

gernjenim plajši; Njeno desno koleno je bilo
nekoliko vzdignjeno, sedela je nekoliko na¬
slonjena. Presveta glava Jezusova je bila na
Njeno vzdignjeno koleno naslonjena, in vse
Telo je ležalo na razgernjeniin pertu. Bole¬
čina in ljubezen svete Matere ste bile enako
velike; imela je zdaj Telo svojiga ljubeznji-
viga Sina spet v naročji; vidila pa je, kako
strašno je razdjano; kuševala je Njegove
kervave lica, in Magdalena je s svojim obra-
zam na Njegovih nogah ležala. Bila je pa
presveta Devica pri tem neizrečenim terpljenji
z veliko serčnostjo navdana; vzela je tedej
ternjevo krono z vso skerbjo in s pomočjo
druzih z Jezusove glave ter jo je k žebljem
položila. Komaj se je še spoznalo obličje
Gospodovo, tako je bilo s Kervijo in ranami
razdjano. Marija je omila presveto glavo in
obličje Jezusovo in je prisušeno Kri iz las
z mokro gobo odmočila, in med tem omi-
vanjem je bilo grozovito razdjanje Jezusa
vedno bolj očitno, in sočutje je šlo za so¬
čutjem, skerb za skerbjo, od rane do rane.
Razdelila je tedej lase na dvoje. Potem je
omila tudi druge Njegove rane in jih je oči¬
stila. Potem je vse rane maziliti jela, tudi
lase je oblila. Magdalena na svojih kolenih
klečeča Ji je pomagala, zlasti pa je noge

892

Jezusove bolj s svojimi solzami, kakor z
vodo omivala in jih s svojimi lasmi brisala.
Ko je presveta Devica vse rane namazilila,
je še na pol odperte oči Jezusove zatisnila,
usta Gospodove zaperla in je sveto Telo svo¬
jiga Sina objela, svoje obličje na Njegovo
položila. Potem so možje prevzeli sveto Telo,
Ga v dišave zavili in s tančico ogernili.
Svete žene pa so Ga vedno še jokaje in zdi-
hovaje objemale in kuševale in tako britko-
milo se od Njega ločile. — Ti pa, o duša
moja! omivaj, mazili in obezuj rane svojiga
Zveličarja v vednim premišljevanji ljubezni
svojiga križaniga Jezusa, in mešaj svoje solze
ž Njegovo drago Kervijo; daruj Mu maziljenje
hvaležnosti za toliko ljubezen in oblivaj Ga
z dišavo svojih čednost in ovij Ga z vezjo
popolnama vdanosti. Imej tudi usmiljenje z
Marijo, ki je, pogreznjena v morje brhkosti,
svojiga nar lepšiga, nar ljubeznjivšiga Sina
tako razdjaniga v svoje naročje prejela, Nje¬
ga, ki je nekdaj tako milo in ljubo v Njenim
naročji počival!

3. Ne deleč od Kalvarske gore je
imel Jožef iz Arimateje vert, in tam nov iz
skale izsekan grob, v kteriga še nihče ni bil
položen. In tu sem je hotel Jožef Gospoda
pokopati. Možje so tedej položili sveto Telo

m

nafusnjate obramnice, so Ga z rujavkastim
pertam pregernili, in na straneh dve nosili
podložili . Nikodem in Jožef sta nesla spredej
naj ramah ; | zadn jima  pa Abenadar in Janez.
Za njimi so šle Marija,| [Marija Helitova,
njena starji sestra, Magdalena in Marija
Kleofova in druga množica pobožnih žen. Na
zadnje pa so šli Kaši in vojaki. Dva vojaka
sta z gorečimi baklami šla naprej, ker je
bilo v grobu luči treba. Tako so šli kakih
sedem minut deleč, med tihim, milim petjem
psalmov po dolini do verta, kjer je bil grob.
Kadar so do groba prišli, so presveto Telo
na tla položili in Ga odgernili. Nikodem in
Jožef sta Ga tedej nesla v grob, ki je bil
nov, in od Nikodemovih služabnikov osnažen
in pokajen; bilje prav lep; pri glavi je bil ne¬
koliko širji kakor pri nogah; bil je v podobi
zavitiga telesa izsekan. In tedej sta svetimu
Telesu še s solzami in objemanjem svojo
ljubezen skazala in šla iz groba. In tedej
je šla presveta Devica v grob, se usede k
glavi, ki je bila zvišana ter se jokaje nagne
čez Telo svojiga otroka. Kadar je Marija
grob zapustila, je še Magdalena vanj stopila;
po vertu je vejic in cvetlic natergala in jih
čez sveto Telo položila. Jokaje in zdihovaje
je objemala Jezusove noge. Ko so pa možje

17 **

394

zunaj že k sklepu opominjevali, je tudi ona
šla nazaj k drugim ženam. Možje so Ga
tedej z rujavkastim pertam pregernili, vrata
k grobu zaperli in velik kamen pred vrata
zavalili.

Sveti zdikljeji.

O prežalostna Mati moja! smiliš se
mi zavoljo te svoje velike bolečine, ki
Te je presunila, kadar si svojiga mertviga
Sina v svoje naročje prejela —• pravi s.
Ligvori. Ni več tako ljubeznjiv, tako lep,
kakor je bil takrat, ko si Ga v Betlehemu
v svojim naročji deržala; oh ne, On je
kervav, Njegovo sveto Telo je vse ster-
gano od gajžlanja, vse Njegove kosti se
vidijo skoz rane. O ljubi moj Sin! si
zdihnila takrat, kam Te je ljubezen pri¬
peljala. In kadar so Ga v grob nesli,
si Ga spremiti hotla, s svojimi rokami v
grobu poravnala, de bi od Njega slovo
jemaje svoje ljubijoče serce tani pustila.
Zavoljo te velike bolečine mi sprosi, o
Mati lepe ljubezni! odpušenje vsih razža-
ljenj, s kterimi sim svojiga toliko Ijubez-
njiviga Boga razžalil in ktere zdaj iz ce-
liga serca obžalujem. Stoj mi na strani,
o Marija! v vsih skušnjavah, zlasti ob moji

395

smertni uri, de bom po zasluženji Jezusa
Kristusa in po Tvojim zasluženji zveličan
in de bom nekdaj s Tvojo pomočjo, po
tem revnim življenji, tam v nebesih Je¬
zusu in Tebi na večno hvalo prepeval!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Večkrat čez dan se po du¬
hovno obhajati.

Spominek.

„Ljubim te z večno ljubeznijo 44 . ( Je-
rem. 31, 3.)

Jntranje premišljevanje za
devetindvajseti dan.

Jezusov grob je zavarvan. Jezus gre
pred pekel.

i.  Solnce je že zašlo in sabota je nastopila.
Jezusovi prijatli so se od groba preč podali.
Jožefa in Nikodema so v mestu srečali Peter
in Jakob veči in Jakob manjši; vsi so jokali.

396

Peter je bil posebno pobit in žalosten; s sol¬
zami ji je objemal, jima tožil svojo nezve¬
stobo, in zdihoval, de ni bil pri sinerti pri¬
čujoč, ter se jima je zahvalil, de sta Gospoda
pokopala. Vsi pa so bili prevzeti od velike ža¬
losti. Šli so v hišo, kjer so sveto večerjo obha¬
jali. Sčasama so se zbrali skorej vsi aposteljni
skupaj; tudi več drugih učencev je prišlo.
Svete žene pa so šle v stanovanje presvete
Device Marije. V žalosti in britkosti so si
marsikaj pripovedovali. Možje so druge ob¬
lačila oblekli in pri luči začeli saboto prazno¬
vati. Velika zmešnjava in žalost je bila med
njimi. Tudi žene so molile pri luči.

Po noči od petka na saboto pa so se
zbrali veliki duhovni in farizeji k Pilatu in
so rekli: „Gospod, spomnili smo se, de je ta
zapeljivec, ko je še živ bil, rekel: Gez tri
dni bom vstal. Ukaži tedej grob obvarovati
do tretjiga dne, de kje ne pridejo Njegovi
učenci, in Ga ne ukradejo, in ne reko ljud¬
stvu: Od mertvih je vstal; in poslednja zmota
bo hujši od perve. Pilat pa jim je rekel:
Imate stražo, pojdite, obvarujte, kakor veste“.
Dal jim je pa tudi Kasija k straži, kteri mu je
vse dopovedal, kaj se mu je bilo zgodilo,
ter mu je naročil, de bi tudi potem vse na
tanko naznanil. Šli so še pred solnčnim vzho-

397

dam venkej; spremljajoči vojaki niso bili po
rimsko oblečeni; bili so namreč od tempeljnove
straže. Vzeli so bakle, de bi v temni noči
vse dobro vidili in grobno jamo razsvetili.
Ko so se prepričali, de je Jezusovo Telo še
v grobu, „so grob obdali z varili in kamen
zapečatili". In šli so v mesto nazaj. Straža
pa je bila postavljena grobnim vratam na¬
sproti. Pet do šest mož je bilo vedno tam.

2. Grobne vrata so bile zaperte. Kamen
je bil naslonjen na nje. Telo Gospodovo pa
je počivalo svetlo in blišeče med dvema an-
geljema, ki sta Ga molila. Tik vrat tega kam-
neniga groba je stal Kaši nepremakljivo ves
tih in voljan. Velike razsvetljenja in gnade je
sprejel, tudi čudne duhovne prikazni je imel.
Se le tu je bil ves spreobernjen in popolnama
nov človek. V žalovanji, zahvaljenji in mo¬
litvi je ves dan doprinesel. Svete žene in
Jezusovi prijatli so v saboto počivali po po¬
stavi, ter so bili v žalovanji in molitvi v hiši
zadnje večerje, ktera je bila Nikodemova. —

3. Kadar je bil Jezus z velikim glasam
svojo dušo izdihnil, je šla Njegova duša,
kakor blišeči žark, spremljena od veliko an-
geljev, med njimi tudi Gabriel, pri s. križi
v zemljo pred pekel. Njegova Božja na¬
tura pa je ostala zedinjena ž Njegovo

398

dušo, pa tudi zedinjena ž Njegovim na
s. križi visečim in zdaj v grobu ležečim
Telesam. Pred peklam je bil tisti kraj, kjer
so duše vsih pravičnih stariga testamenta ča¬
kale Odrešenika; zakaj nobeden ni mogel v
nebesa iti zavoljo Adamoviga greha, dokler
ni Kristus za vse umeri. Brez nehanja so
zdihovali po prihodu Mesija, de hi jih rešil
te žalostne ječe in jih peljal v zveličanje
Božje. Bile so tedej tukaj duše starih očakov
od Adama do Abrahama in spet od Abrahama
noter do Janeza Kerstnika. Bili so tukaj vsi
sveti Izraelci; patriarhi, Mojzes, sodniki,
kralji, preroki in vsi spredniki Jezusovi in
njihovi žlahlniki do Joahima, Ane, Jožefa,
Caharija, Elizabete in Janeza. Tu sem
tedej je prišel Zveličar v svojim veličastvu,
obdan od trume nebeških angeljev. Angelji
Božji so poterkali in so odpreti veleli. Bilo
le, kakor de bi klicali: Odklenite se, duri,
odprite se, vrata, de gre noter kralj vse časti!
In Jezus je stopil veličastno med nje, je go¬
voril tem dušam ter se jim naznanil, in one
so Ga v neizrečeni radosti molile in Mu hvalno
pesem zapele. Neznana radost in zveličanje je
prešinilo te britke kraje milovanja. Tako je
odklenil Jezus z močjo svoje Kervi peklenske
vrata in razdrobil njihove pahove, in vse te

399

duše so veselo prepevaje se združile z Je¬
zusovim veličastvam. Hudobni duhovi pa so
uklenjeni pred Njim bežali in vergel jih je v
brezdno pekla, in Luciferja tam priklenil do
konca vsih časov. Bilo je tuljenje in raz¬
grajanje obupnosti v tem svetu grozne temote.

Premisli, moja duša! kako veličasten je
bil ta vhod Jezusa Kristusa, ko je, obdan
od neštevilnili trum angeljev, kakor prema-
govavec smerti in pekla, tu sem prišel; kako
veliko je bilo Njegovo veselje, ko je zagle¬
dal milijone tistih duš, ktere je odkupil s
svojo drago Kervijo, in ktere je — pervence
svoje zveličavne smerti peljal seboj! Kako
veliko pa je bilo tudi veselje teh starih oča¬
kov , in vsih odrešenih duš, ki so bile zdaj
iz te žalostne ječe rešene in zveličanja Bo-
žjiga deležne po neskončni ljubezni Jezusovi,
v kteri je On sebe v smert dal; zakaj če
tudi niso te duše nič tu terpele, pa vender
Boga niso gledale, in to je bilo za nje nar
hujši terpljenje. Poveličuj in hvali tudi ti
svojiga Zveličarja kakor premagovavca smerti
in pekla, v Njegovim veličastvu, v Njegovi
mogočnosti!

Sveti zdihljaji.

O neumerjoci ljubljenec vsih duš, kako

400

hrepeneč si v ljubezni do njih, tako, de
le en trenutek brež njih biti ne moreš! za¬
kaj, kadar si jenjal živeti med človeškimi
otroci, že si imel poželenje, podeliti vsim
pred peklam na Te čakajočim dušam tiste
dobrote, ktere si nam s svojo smertjo za¬
služil. Z močjo svoje drage Kervi si od-
perl njih ječo, razdjal njene vrata in pa-
hove, raztergal njih verige in vezi. Pridi
torej, o Gospod! in obiši tudi mojo dušo;
združi se tudi z menoj; in de boš vhod
v mojo dušo zadobii, raztergaj vezi vse
pregrehe in odvzemi mi vse zaderžke, ki
me še vjetiga derže in me ločijo od Tebe;
dodeli tudi meni prostost Božjih otrok;
pojdi v mojo dušo, de Tebe hvali in Tvojo
milost poveličuje na vekomaj! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Za uboge duše v vicah
pridno moliti, in jim s tem, kolikor mo¬
goče, pomanjšati njihovo terpljenje.

Spominek.

„Stopi doli, o presveta Rešnja Kri,
Reši duše iz razbeljene peči!“

(S. Magd. Pac.)

401

Večerno premišljevanje za
devetindvajseti dan.

Vstajenje Gospodovo.

1. Gospod je tedej šel veličastno s te¬
mi izvoljenimi trumami, med kterimi je tudi
David bil, na razne kraje svojiga življenja in
terpljenja; razložil jim je vse predpodobe in
spolnjenje tistih, ter jim je pokazal, koliko
je storil za zveličanje ljudi. — Ko je tedej
presveta Devica, po Jezusu vsa hrepeneča,
v molitvi sedela, je k Nji angelj pristo¬
pil, in Ji je rekel, naj gre pred mesto, ker
Gospod se bliža. In serce Marijno je bilo
polno veselja. Hitro se zavije v svoj plajš,
ter gre in s. ženam od svojiga pota nič ne
pove. Šla je pred mesto. Bilo je na večer
pred vstajenjem Gospodovim, okoli devete
ure. Na enkrat obstoji in gleda vsa zamak¬
njena polna veseliga hrepenenja. Tedej je
prišla k Marii duša Jezusova, žareča, sprem-
Ijena od velike množice duš starih očakov.
Rekel pa je Jezus na sveto Devico kazaje
starim očakam: Marija, moja Mati! in bilo
je, kakor de bi Jo objel; in potem je zginil.
Presveta Devica pa je padla na kolena, kjer
je Jezus bil, in je neizrečeno potolažena šla

402

nazaj k s. ženam, ktere so mazil in dišav
pripravljale. Ni jim pravila, kaj se Ji je
zgodilo; pa vsa okrepčana je bila, jih tola¬
žila in v veri uterdovala. Tako so tedej stari
očaki veselo pozdravili Mater Jezusovo, Njo
visoko češeno, po kteri so že patriarhi hre¬
peneli, ktero so preroki prerokovali, in vsi
svetniki stare zaveze z velikim hrepenenjem
težko pričakovali. In če so že Judito nekdaj
hvalili, ker je Holofernu glavo odsekala in
tako rešila zvoljeno ljudstvo nar hujšiga so¬
vražnika, kako so še le te trume svetni¬
kov Marijo s hvalo in slavo častile, ker
je bila tista žena, ki je kači glavo sterla, in
s tem, de je Zveličarja rodila, nas vse suž-
nosti satanove rešila! Marija je bila od vsih
teh svetnikov visoko češena in hvaljena, ker
spoznali so Jo svojo prihodnjo Kraljico, kteri
so bili za Jezusam nar več hvale dolžni.

2. Pri grobu Gospodovim je bilo vse
mirno, vse tiho. Mende sedem vojakov je
sedelo ali stalo pri grobu in tam okoli na
straži. Kaši je ves dan le na nektere tre¬
nutke zapustil svoj kraj. Spet je tedej stal
pri grobu v premišljevanji in je občutil no¬
tranje navdajanja. Bila je noč, in bakle so
temno berlele okrog groba. Telo Gospodovo
je nespremenjeno ležalo, zavito, blišeče med

403

angeljema, ktera sta v podobi duhovnov s čez
persi križanimi rokami, kakor Kerubina na
skrinji sprave, pri glavi in nogah v tihi mo¬
litvi klečala. In tedej je bilo, kakor de bi
stopila skoz skalo groba duša Gospodova z
vsimi odrešenimi duhovi starih očakov, in
jim razkazovala razdjanje svojiga svetiga Te¬
lesa. Kazala jim je svoje rane, zaničevanja
in bolečine vse na tanko. Duše so bile pre¬
sunjene z  neizrečenim spoštovanjem, kakor
de bi se od sočutja tresle in jokale. In tako
je peljal Gospod te trume svetnikov po vsim
križevim potu. Vse martre, vse zaničevanje
Njegovo je bilo tem dušam razodeto. In an-
gelji so skrivnostno pobirali vse kaplje svete
Kervi, ktero je Gospod v svojim terpljenji
prelil.

Obiši tedej, tudi ti, moja duša! v tihi
žalosti svojiga v grobu počivajočiga Zveli¬
čarja. Prevdari ob kratkim, in premisli, ko¬
liko je tvoj Jezus terpel za te. Moli in jo¬
kaj z nebeškimi angelji solze sočutja in pa
ljubezni. Pred vsim pa pokopaj grehe vsiga
svojiga življenja, de boš nekdej tudi ti veli¬
častno vstajenje dosegel.

3. Po saboti pa, kadar se je jutro pervi-
ga dneva v tednu napočilo, in se nebo v
bledi blišobi razsvetilo, je šla duša Jezusova,

404

kakor velika blišoba, med dvema angeljema
v vojaški podobi, spremljena od svetlih du¬
hov, čez skalo groba, v svoje sveto Telo.
Bilo je, kakor de bi se čez Telo nagnila in
vanj stopila. Udje zaviti v tančice so se
oživili, in svetlo, živo Telo Gospodovo, z
dušo in Božjo naturo sklenjeno, je šlo iz za-
vitja. Polno svetlobe, polno blišobe je bilo.
Gospod je imel bandero zmage v svoji roki
in blišeče je stal čez skalo groba. Zemlja
se strese, in angelj Gospodov v vojaško ob¬
lečen se spusti kakor blisk iz nebes k grobu,
in kamen od groba odvali in se nanj usede.
Bil je tolik potres, de so se bakle zmajale
in je njih plamen okoli ferfral. Straža, kadar
je to vidila, je popadala omamljena in je ka¬
kor mertva sem ter tje ležala. Kaši je vidil
vse polno blišobe; pa kmalo se je zavedil,
stopil v grob, duri groba nekoliko odperl,
zatipal prazne perte, ter je šel in vse Pilatu
povedal, karkoli se je zgodilo. V tem tre¬
nutku pa, kadar je angelj k grobu se spustil,
in zemlja se stresla, se je vstavši Gospod
svoji Materi pokazal. Bil je neskončno lep,
veličasten in blišeč; Njegovo krilo, kakor ši¬
roki plajš krog Telesa ogernjeno, se je okoli
Njega vilo, ter se blišalo višnjevo-bledo,
kakor kadilo v solnčnim žarku. Njegove rane

405

so bile velike in svetle. Pokazal ji je svoje
rane, in ko je pred-Nj padla, Mu kušnit
noge, Jo je prijel za roko, vzdignil in zginil.

Sveti zdihljeji.

O Jezus, Ti prečastitljivi zinagovavec
smerti, greha in pekla! vošim Ti srečo in
zveličanje k Tvojimu častitljivimu vstajenju,
in iz serca se veselim, de si smert s svo¬
jim terpljenjem premagal. Velik prema-
govavec smerti, moj Odrešenik! za kte-
riga je bila ta noč tako veličastna, tolaži
tudi mojo žalostno dušo, in pošlji v moje
serce nekoliko tistiga veselja, kteriga si
ta svoj veliki dan podelil vsim stvarem.
Kako nepopisljivo častitljiv si bil zdaj, ki
malo pred človeku skor podoben nisi bil,
zdaj, kadar si izšel iz groba, kakor ju¬
tranja zarja! Kolika čast Te je obdajala,
ko so Te vse trume angeljev, vse duše
pravičnih svojiga Boga in Kralja slavile,
v veseli ponižnosti molile in k Tvojimu ve-
ličastnimu vstajenju Ti srečo vošile! Kako
neznano je bilo veselje, ktero je serce
Tvoje Matere to noč občutilo, kadar si se
Ji Ti v svoji ljubeznjivi prijaznosti, pa v
svoji veličastni slavi prikazal in na večno
obrisal Njene solze! O Ti moj vstavši

406

Jezus, tudi jest Te zdaj molim v nar veči
ponižnosti, Te hvalim in častim! O moj
Bog in Odrešenik, ki si v ti noči vse
stvari prenovil, vstvari tudi v meni novo,
pobožno serce! Dodeli, de iz svojiga greš-
niga življenja na novo vstanem, in de
nekdaj pri vesoljnim vstajenji tudi častitljivo
grem iz groba in Te z vsimi angelji in
svetniki večno častim in slavim! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsako leto kerstno oblju¬
bo ponoviti, in sicer preč pri pervirn sv.
Obhajilu.

Spominek.

„Glej, novo storim vse ! u  (\Skriv. raz.

21 ,  o.)

Jutranje premišljevanje za
trideseti dan.

Svete žene pri grobu.

1. Z dnevarn vred, takrat kadar je
Gospod od mertvih vstal, so zapustile svoje

407

stanovanje Magdalena, Marija Kleofova, Jo-
ana Kuža in Salome, v plajše zavite. Nesle
so s pertam zakrite dišave, kterih so naku¬
pile, na večer v saboto, de bi Jezusa mazilile«
Ena zmed njih je nesla tudi gorečo luč, vse
skrito pod plajši. Tem dišavam so pridjale
še cvetečih cvetlic, de bi jih potresle, in iz¬
tisnjene dišeče mazila za oblivanje; nar draj-
ši, kar so dobiti mogle, je bilo. V veliki
britkosti so hodile. Nič niso vedile od zna¬
menj, ki so se pri grobu že godile, tudi od
straže pri grobu ne, zakaj včerajšni — sa-
botni dan, ni bil nobeden pri grobu, in one so
bile zaklenjene in so žalovale. Skerbno so
med seboj se menile: „Kdo nam bo odvalil
kamen od dur groba?“ zakaj v svojim hre¬
penenji, Gospodovimu Telesu svojo čast ska-
zati, se še tega kamna domislile niso; njihov
namen je bil, Telo Gospodovo obliti z nar-
dovo vodo in drugo dišavo, cvetlice pa po
Njem potrositi. Sklenile so zdaj, dišave
na kamen položiti in žalovati, de bo kteri
učencev prišel in jim grob odperl. Tako so
šle proti vertu. Straža je še vsa omamljena
sem ter tje ležala. Kamen je bil na stran
odvaljen, tako de so se lahko odperle duri,
ki so bile le naslonjene. Žene so se tedej
vertu bližale. Kadar so stražne bakle in

408

okrog ležeče vojake zagledale, so se pre¬
strašile. Magdalena pa je vse nevarnosti po¬
zabila in je hitela na vert; Salome je šla
za njo. Une dve ste bile bolj boječe in ste
pred vertam ostale, in ko ste od deleč gle¬
dale, ste vidile, de je kamen od groba od¬
valjen. In Magdalena je z veliko britkostjo
odperla duri, stermela v grob, in vidila je
perte prazne in posebej zvite. Vse je bilo
polno blišobe. In Magdalena teče vsa pre¬
plašena v mesto k zbranim aposteljnam in
Petru, povedat, kar se je zgodilo.

2. Une žene pa so med tem serčnost
zadobile in združene šle na vert. Kadar so
z velikim straham stopile v grob, sta stala
dva angelja v grobu v belih, svetlih mašnih
oblačilih pred njimi. Žene so se silno pre¬
strašile, se skupaj tišale in svoj obraz z
rokami zakrivale in se k tlam obračale. An¬
gelja pa sta jim govorila in rekla: „Kaj

išete živiga med mertvimi? Ni Ga tukej, te-
muč vstal je; spomnite se, kako vam je go¬
voril, ko je še v Galileji bil, rekoč: Sin
človekov mora ljudem, grešnikam v roke iz¬
dan in križan biti, in tretji dan od smerti
vstati“. In angelja sta zginila; sv. žene pre¬
strašene, pa polne veselja so pregledale grob
in perte, in jokaje so šle, de bi drugim

409

povedale. Tako je Gospod poplačal pobož¬
nost teh s. žen za delo ljubezni, ktero so
Njemu skazale.

Premisli, moja duša! kakšno sveto vne¬
mo so te žene imele; komaj se je dan napo¬
čil, še je bilo temno, pa že jih je ljubezen
gnala do Jezusoviga groba; vse so premagale,
kar jim je protilo. Zato jih je Bog s toliko
gnado poplačal. Vzdigni se tedej, moja duša!
in zgodaj že pojdi iskat svojiga Gospoda.
Vadi svoje serce, v jutro zgodaj vstati pred
Gospoda, svojiga stvarnika, in moliti pred
Njim, svojim Bogam. Nikar ne iši tudi ti
svojiga Gospoda med mertvimi, to je, ne med
mertvimi in nečimernimi stvarmi tega sveta,
ampak v čisti, popolnama ljubezni Božji, ktera
edina nas pripravne stori, Njega gledati v
Njegovim veličastvu.

3. Med tem je prišla Magdalena do
hiše, kjer so bili aposteljni zbrani; vsa pre¬
plašena je silno poterkala. Peter in Janez
sta odperla. Magdalena je rekla: „Vzeli so
Gospoda iz groba, in ne vemo, kam so Ga
položili.“ „Tedej sta šla Peter in Janez k
grobu. Tekla pa sta oba skupej, in Janez
je Petra pretekel in je bil pervi prišel k grobu.
Janez je stal pri vratih, se je pripognil, je
skozi na pol odperte duri gledal in je vidi!

Getz-emani. ic

410

rjuhe ležati; vanj pa ni šel. Pride tedej Pe¬
ter, ki je šel za njim, in je šel v grob in
vidil rjuhe ležati, in pert, kteri je bil na Nje¬
govi glavi; ta ni bil zraven rjuh položen, am¬
pak posebej v enim kraji zvit. Takrat je
tedej tudi Janez šel noter in je vidil in vero¬
val" v vstajenje. Zdaj še le sta umela, kar
je Gospod pred prerokoval in kar je pismo
govorilo; pred na to nista veliko mislila. Peter
je vzel rjuhe pod plajš in šla sta spet domu.

Premisli, moja duša! Ta dva učenca,
Peter in Janez pomenita dve nar imenitniši
čednosti, s kterima hoče Gospod biti iskan,
namreč vero in ljubezen. Vera odkrije vse
čednosti in gre s s. Petram naprej v grob;
ljubezen gre za njo, kakor s. Janez za Petram,
in kadar pride za njo, vero pomnoži, jo v
spoznanji poterdi in jo popolnama stori. V
teh dveh učencih se vidi tudi dvojno življe¬
nje, ki nas k Jezusu pelja, namreč delavno
in premišljevavno življenje. Delavno gre na¬
prej , de bi nas pripravne, pobožne storilo;
premišljevavno gre za njim, Kristusa posest
in vživat. Prosi Boga, deti  vero razsvetli,
in ljubezen užge, de zaničuješ ves strah pred
ljudmi, in išeš le samo Boga, in Ga tudi
najdeš, naj te Gospod vodi po potu, po kte-
rim koli hoče.

411

Sveti zdihljeji.

Presladki moj Jezus! Ti si vstal, pa
Ti nas nisi zapustil, ampak, ker lju¬
biš svoje, jih ljubiš do konca! Sam si
nam rekel, de je Tvoje veselje, biti med
človeškimi otroci, in zato prebivaš med
nami noč in dan, kjerkoli je kaki taber¬
nakelj , v nar svetejšim Zakramentu, v
ognji svoje ljubezni in vabiš nas sam, Tebe
obiskovati. Ni se nam treba straže več
bati, ni nam treba skerbeti, kdo nam bo
kamen odvalil, ker je Tvoje ljubezni pol¬
no serce noč in dan odperto vsacimu,
kdorkoli hoče k Tebi se zateči. O moj
preljubeznjivi Zveličar! zahvalim se Ti te-
dej za gnado, de Te smem obiskovati v
tem nar svetejšim Zakramentu. Daj, de
bom svoje edino veselje pri Tebi le imel,
in de okusim že zdaj, kako je sladka
Tvoja družba, nekdaj pa se večno Tvoji-
ga vživanja veseliti zamorem! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Če bo mogoče, vsaki dan
nekoliko obiskati ta sv. Zakrament, in po¬
častiti Marijo Devico, ali pa kaj druziga
pobožniga storiti.

18 *

412

Spominek.

„Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi
vaše serce. 44  (Luk. 1 2 ,  34.)

Večerno premišljevanje za
trideseti dan.

Jezus se prikaže s. Magdaleni in drugim
s. ženam.

1. Magdalena je tedej hitela nazaj na
vert in k grobu. Ker je bila pa sama, si
ni preč upala v grob, ampak je zunaj stala
pri grobu. Pripognila se je, de bi skoz ni¬
že naslonjene duri pogledala v grob. Ko je
svoje čez obličje omahljive lase nazaj zavi¬
hala, je vidila dva angelja v belih duhovnih
oblačilih sedeti pri glavi in nogah in te¬
dej zasliši glas: „Zena, kaj jokaš? 44  In v
svoji britkosti je zavpila, zakaj vedila in
mislila ni nič druziga, kakor de Gospodoviga
Telesa ni več tukej: „Vzeli so mojiga Go¬
spoda iz groba, in ne vem, kam so Ga po¬
ložili 44 . In to rekoč, ker druziga ni vidila,
kakor perte, se je, kakor iskaje, obernila

413

okrog; menila je, de povsod Ga mora najti;
zdelo se ji je, kakor de bi bila blizo Njega,
in celo prikazen angeljev jev tem premotiti ni
mogla. Bilo ji je, kakor de bi ne mislila,
de so to angelji; na nič druziga misliti ni
mogla, kakor le na Jezusa. Kadar se je
tedej obernila, je vidila kakih deset stopinj
od grobniga kamna proti jutru, med ger-
movjem, za palmovim drevesam dolgo v belo
oblečeno podobo, v mračnosti, ter je proti
nji šla in zopet slišala besede: „Zena, kaj
jokaš? Koga išeš?“ Ona, ker je menila, de
je vertnar, Mu reče: „Gospod, ako si Ga
Ti odnesel, povej mi, kam si Ga položil, in
jest Ga bom vzela;“ in okoli se je ozerala,
kakor bi Ga res kje imel. Jezus pa ji z na¬
vadnim glasam reče: „Marija!“ in spoznala
je glas, pozabila križanja, smerti in pogreba
in, od preveliciga veselja vsa sama iz sebe,
Mu pade k nogam, se Ga oklene, kakor de
bi ne hotla nič več se od Njega ločiti, in
reče: „Raboni, kar se pravi Učenik! Jezus
pa ji reče: Nikar se me ne dotakni; zakaj
nisim še šel k svojimu Očetu. Pojdi pa k
Mojim bratam, in povej jim: Grem k svoji¬

mu Očetu in k vašimu Očetu, k svojimu Bogu
in k vašimu Bogu“. In tedej je Gospod
zginil.

,414

2. Premisli tu, moja duša! veliko lju¬
bezen te s. spokornice: zraven Marije Device
je povsod nar zvestejši služabnica Jezusa
Kristusa. Povsod je spremila Gospoda noter
do križa, in kadar je Gospod umeri, se ni
mogla ločiti od Njegoviga sv. Telesa; in kte-
rimu je v življenji noge mazilila, Njemu je
želela še v smerti nar večji čast skazati, Ga
z nar drajšimi mazili obliti. Vedno je molila
in jokala pred grobam, in ko bi je zapoved
sabote ne bila zaderževala, nikakor bi Ga ne
bila zapustila. Kolike bolečine pa je tadaj
občutila, kadar mertviga Telesa Gospodoviga
ni v grobu več najdla! Kadar je Gospod na
križi umeri, je imela še to tolažilo, de bo
mertvimu svojo ljubezen skazovati zamogla.
Zdaj pa ji je vse tolažilo odvzeto. Oh, njena
ljubezen je tolika, de ne misli nič druziga,
kakor le na Jezusa; od te ljubezni je tako
rekoč vsa prevzeta; še na prikazen angeljev
ne misli, se temu nič ne čudi, gre preč od
njih, hoče in iše le Jezusa. Oh, še več!
Od same ljubezni še Jezusa ne spozna; ne
misli, de bi bil vstal; njeno serce je le pri
pokopanim Jezusu, njen duh tako rekoč ž
Njim pokopan. Jezusa ima za vertnarja, in
vertnarju zakliče: Gospod! Vse kaj druziga
Mu odgovori, kakor jo On vpraša; meni, de

415

je vertnar Njegovo Telo vzel in ji bo pove¬
dal, kam Ga je položil. Ponudi se Mu, Ga
vzeti, preč nesti, naj bo že kjerkoli hoče;
nobeniga se ne boji, pa tudi ne ve, kam Ga
nesti hoče. O prečudna ljubezen! pravi Lu¬
dvik Granaški, ki jo je vso neumno storila.
Vsaka beseda, ktero le zine, je nekako sveta
norost; zakaj ne misli in ne ve nič druziga,
kakor le Jezusa; kje je Jezus? — Ta ljube¬
zen je bila vredna, de se ji je Jezus nar
pred prikazal.

3. Tedej pa tudi Jezus ni mogel več
svoje ljubezni priderževati; ni se mogel več
prikrivati. Rekel je: „Marija!* in to edino
besedo je On izrekel toliko ginljivo in toliko
močno ljubeznjivo, de je dušo te sv. spokor-
nice kakor ojstra psica prebodla. Njeno serce
je bilo, kakor spremenjeno; spoznala je ta
ljubeznjivi klic in glas svojiga Učenika. Nič
ni mogla govoriti, njeno serce je bilo prepol¬
no, jezik od veselja in ljubezni zaderžan, le
to je zaklicati mogla: „Raboni! Učenik!*
in s tem Mu pade k nogam, se Ga oklene in
Mu tako vse serce k nogam položi. „Marija!“
in spet: „Raboni!“ V teh dveh besedah je
zapopadena vsa ljubezen in gnada Gospodova
in pa vsa ljubezen in vdanost Njegove s.
služabnice; celo tako silna je bila v svoji

416

ljubezni, de je želela Gospoda se okleniti, in
Ga nič več ne spustiti. „Dobila sim Ga,
kteriga ljubi moja duša, deržati Ga hočem
in Ga nikdar spustititako,  de je Gospod
se braniti mogel in je rekel: Sej nisim še
šel k Očetu; sej bom še pri tebi ostal; ne
boš me še zdaj že zgubila. — O prečudna
ljubezen! prečudna vnema! Uči se tu od te
svete spokornice, kako moraš Jezusa iskati
in zavoljo Njega vse pozabiti.

Okoli ležeča straža se je spet zdramila,
pobrali so se, vzeli svoje sulice in bakle in
so strahama iz verta v mesto bežali. Magda¬
lena je potem tudi druge žene poiskala ter
jim pripovedovala, de je vidila Gospoda na
vertu. In Magdalena je hitela spet v mesto;
sv. žene pa so šle še enkrat na vert. In Je¬
zus se je tem sv. ženam v širokim, belim
oblačilu prikazal, rekoč: „Pozdravljene bodi¬
te! One pa so pristopile, in objele Njegove
noge, ter Ga molile. Tedej jim reče Jezus:
Nikar se ne bojte! pojdite in povejte mojim
bratam, de naj gredo v Galilejo, ondi me bodo
vidili“. In tedej je zginil. Svete žene so
hitele tudi v mesto, de bi zbranim učencem
povedale; in tudi Magdalena je prišla in pri¬
povedovala, de je Gospoda vidila. Učenci pa
so to imeli le za izmišljenje sv. žen, dokler

4i7

nista Peter in Janez nazaj prišla, in sta tudi
pravila, kar sta vidila. Kaši je bil tačas že
pri Pilatu, ter mu je vse dopovedal, kar se
je bilo zgodilo. Z zakrito grozo je Pilat vse
to poslušal. Tudi eni od straže so že v mesto
prihiteli, ter so velikim duhovnam pripovedo¬
vali, kar so vidili. Tedej so se zbrali veliki
duhovni s starašini in so svet imeli in na
to vojakam veliko denarjev dajali, rekoč:
„Recite, de so Njegovi učenci po noči prišli,
in Ga ukradli, ko smo spali. In če bo to
poglavar slišal, ga bomo mi pregovorili, in
bomo naredili, de bote brez skerbi. Vojaki
so vzeli denar, in so storili, kakor so bili
podučeni." Tako tedej so ostali oslepljeni so¬
vražniki Jezusovi oterpnjeni in terdovratni
pri vsih velikih čudežih Njegoviga vstajenja.
Ti pa, duša moja! veseli se Njegoviga vsta¬
jenja, ker to ti je gotova zastava tvojiga
lastniga, prihodnjiga vstajenja, in pa prosi
svojiga Zveličarja, de bi tudi ti enkrat ž
Njim vred častitljivo od smerti vstal! Amen.

Sveti zdihljeji.

O velika spokornica, sveta Magdalena!
kako nas osramoti tvoja goreča ljubezen
do Jezusa, s ktero si povsod spremljevala

18 «

m

svojiga Gospoda, in kadar si menila,
de si Ga zgubila, si Ga še vedno
iskala. Od takrat, kadar si noge svojiga
Učenika kušnila, in s svojimi solzami mo¬
čila in si iž Njegovih ust zaslišala lju—
beznjive besede: „ Tvoji grehi so ti odpu-
šeni l u  nisi svojiga Zveličarja nič več
zapustila, ter si Mu vse svoje serce da¬
rovala. Od tistiga srečniga trenutka svo¬
jiga spreobernjenja nisi na svetu nič dru-
ziga poželela, kakor le Jezusa, nisi nič
druziga ljubila, kakor le Njega. Povsod
si spremljevala svojiga Gospoda; celo,
kadar Ga je vse zapustilo, Ga tvoje zve¬
sto serce ni zapustilo; na goro Kalvarijo,
do smerti si Ga spremila, in kadar je
Gospod že zameri, te je ljubezen vezala
še na Njegov grob. O ti, zraven Marije,
nar zvestejši služabnica in ljubljenica Je¬
zusova! ti si ogledalo vsim Jezusa ljubi—
jočim dušam. Nič te ni moglo odtergati
od tvojiga Jezusa, in zato si tudi zaslu¬
žila toliko ljubezen od svojiga Jezusa.
Zato te je zaklical Gospod s tvojim last¬
nim imenam, v znamnje, de te pozna in
te serčno ljubi. On, ki je z edino besedo
nebo in zemljo vstvaril, je spremenil tudi
z edino besedo tvojo žalost v veselje, te

419

je napolnil z obilnostjo svoje ljubezni, ter
se ti je, kteriga si •mertviga v grobu
iskala, v vsi svoji lepoti in slavi dal v
večno posestvo. O koliko veselje te je
pri ti edini besedi prešinilo! Od preveli-
ciga veselja nisi vedila reči nič druziga,
kakor le: „Raboni \ u  O Učenik nebes ino
zemlje, Učenik moje duše, Učenik krot¬
kih in ponižnih in vsih ljubijočih sere!
Oh, prosi, sv. Magdalena! tudi zame, de
tudi jest ljubim svojiga Gospoda Jezusa
čez vse, de spremim svojiga Gospoda v
britkosti in terpljenji noter do križa, de
vedno objokujem Njegovo britko terpljenje
in smert, in Ga nikdar več ne zapustim,
de, kadar se bo tudi meni v dan sodbe
prikazal, tudi mene za svojiga spozna,
me po imenu pokliče in se mi daruje v
večno posestvo! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan Boga za stano¬
vitnost prositi, in mojimu Jezusu tudi v
terpljenji in britkosti noter do smerti zvest
biti.

420

Spominek.

„Bodi zvest do smerti, in ti bom dal
krono življenja. (Skriv. raz. 2, 10.)

Jutranje premišljevanje za
edenintrideseti dan.

Molitve k terpečiiuu Jezusu.

Končano je premišljevanje britkiga ter-
pljenja in smerti Jezusa Kristusa, Gospoda
našiga. Kaj, o duša moja! hočemo še sto¬
riti? kaj druziga, kakor moliti k Njemu, ki
je sam sebe za nas v smert dal? Kaj dru¬
ziga, kakor moliti Njega, ki je naš Bog, pa
nam je na tako vižo svojo neskončno ljube¬
zen pokazati hotel? Torej zdihni, o duša
moja! iz dna svojiga serca s s. Brigito:

1. Jezusovo terpljenje na Oljski gori do
kronanja s tern jem.

O Jezus! Ti večna sladkost vsih, ki
Te ljubijo, Ti prijatel in Zveličar vsih
grešnikov! spomni se neznane britkosti,
ktero si občutil, kadar se je približal čas

421

Tvojiga zveličanskiga terpljenja, ktero je
bilo v Tvojim Božjim serci že od veko¬
maj sklenjeno; kadar si svojim učencem
noge umival, jim svoje Telo in svojo Kri
v hrano podal, jih milo tolažil, in ktero si
potem v polnosti svoje žalosti sam očitno
spoznal, rekoč: Moja duša je žalostna
do smerti! Spomni se britkost in težav,
ktere si občutil pred britko smertjo na
križi, kadar si po trikratni molitvi in ker-
vavim potu od svojiga učenca bil izdan,
od svojiga ljudstva vjet, krivo tožen, od
svojih sodnikov krivično obsojen, v izvo¬
ljenim mestu, ob posvečenim času, nedolž¬
no pogubljen, svojih oblačil obropan, s
pestmi bit, na steber privezan, gajžlan, s
ternjem kronan in z brezštevilnimi drugimi
nespodobnostmi zaničevan. V spominu tega
britkiga terpljenja, mi dodeli, o Gospod,
moj Bog! pravo kesanje, vredno zadostenje
in odpušenje vsih mojih grehov! Amen.

Oce nas. Cesena si Marija.

2. Jezus zaničevan.

O Jezus, Ti veselje angeljev, Ti
zapopadek vse radosti! spomni se žalosti
in groze, ki si jo občutil, kadar so Te
vsi Tvoji sovražniki, kakor rjoveči levi

422

obdali, s pestmi bili in Te nesramno za-
pljevali! Zavoljo teh britkost in nespodob¬
nih besedi, s kterimi so Te Tvoji sovraž¬
niki zaničevali, me reši, o Gospod! vsih
mojih vidnih in nevidnih sovražnikov, in
me pod svojim varstvam pripelji v večno
življenje! Amen.

Oče naš. Cešena si Marija!

3. Jezusa na križ perbijajo.

O Jezus! Ti stvarnik sveta, ki v
svoji neskončnosti nebo in zemljo obsegaš!
spomni se britkih bolečin, ktere si terpel,
kadar so grozoviti tolovaji Tvoje s. roke
in noge z debelimi žeblji prebadali in per-
bijali na križ, kadar so — bolečino na
bolečino — Tvoje s. ude po širokosti in
dolgosti križa neusmiljeno nategovali, de
so iz svojih členkov stopili. V spominu
tega britkiga terpljenja na križi Te prosim,
dodeli mi sveti strah in ljubezen do svo-
jiga imena! Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

4. Jezus moli za svoje sovražnike.

O Jezus, Ti nebeški zdravnik! spomni
se smertne slabosti, bolečin, ktere si, po-

423

vzdignjen na lesu križa, v vsili svojih
ranjenih in razdjanih udih občutil, tako,
de ni bilo bolečine Tvoji enake, in od
glave do nog nič zdraviga na Tebi; in
kadar si, vender vsih teh britkost pozab-
Ijivši, milo prosil za svoje sovražnike in
si molil: „Oče! odpusti jim; sej ne vedo,
kaj delajo! 44  Po tem svojim usmiljenji mi
dodeli, de mi bo spomin tega Tvojiga
britkiga terpljenja v popolnama odpušenje
mojih grehov! Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

5. Milost Jezusova do spokornih grešnikov.

O Jezus, Ti ogledalo večne svetlo¬
sti! spomni se tiste britkosti, ktera je te¬
žila Tvoje serce, kadar si v luči svoje
vsigavidijoče modrosti sicer vidil srečno
prihodnost izvoljenih, kteri v zasluženji
Tvojiga terpljenja svoje zveličanje naj¬
dejo; pa si tudi vidil pogubljenje toliko
hudobnih, kteri bodo z lastnim zadolže-
njem pahnjeni v večno pogubljenje. Po
nezapopadljivi velikosti Tvojiga usmiljenja,
v kterim Ti z nami grešniki toliko boleče
sočutje imaš, in ktero si skazal razbojniku
zraven sebe, rekoč: „Še dans boš z Me-

424

noj v paradižu 44 , Te prosim, skaži tudi
meni usmiljenje v uri moje smerti! Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

6. Testament Kristusov na križi.

O Jezus, Ti kralj in prijatel vsili duš,
ki si edini vse ljubezni in vsiga hrepenenja
vreden! spomni se tiste brhkosti, ktero si
občutil, kadar si nag in reven, zapušen
od vsili svojih prijatlov, visel na križi in
nisi imel druziga tolažnika, kakor le svojo
ljubeznjivo Mater, ktera je v brhkosti
svoje duše s s. zvestobo stala na Tvoji
strani, in ktero si izročil svojimu učencu,
kakor si tudi učenca za sebe Nji dal v
sina, rekoč: „Zena, glej, Tvoj sin ! 44  in
učencu: „Glej, Tvoja Mati ! 44  Pri meči
bolečin, kteri je takrat Njeno dušo pre¬
sunil, Te prosim, o predobrotljivi Jezus!
dodeli mi v vsili brhkostih telesa in duše,
nar bolj pa v smertni uri, svojo neskončno
milost in svojo tolažbo! Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

7. Jezusova žeja.

O Jezus! Ti studenec nezmerne do¬
brote! ki si z nar večjim zaželenjem zdih-

423

nil na križi: „ Žeji n sim l u  namreč žejin
zveličanja človeških otrok; užgi v naših
sercih hrepenenje po spolnovanji prave čed¬
nosti in sežgi v nas popolnama vso po-
željivost naših počutkov, vse hudo nag¬
njenje, in vso žejo po posvetni nečimer-
nosti! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

8. Jezusova pijača.

O Jezus, Ti vsa sladkost serca in
radostno veselje Tebi vdanim dušam! po
grenkosti jesiha in želča, kteriga si za
me pokusil, mi dodeli, de Te vredno
prejmem v smertni uri v zveličanje in to¬
lažbo svoje duše! Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

9. Jezusov zdihijej na križi.

O Bog, Ti kraljeva moč in veselje
duha! spomni se britkosti in težave, ktero
si terpel, kadar si pri približanji svoje
britke smerti in v neizrečenim zapušenji
vse tolažbe glasno zaklical: „Moj Bog!
moj Bog! zakaj si me zapustil?“ V ti
britkosti vidniga zapušenja, s ktero si nas
večniga zaverženja odrešil, Te prosim,

426

Gospod, naš Bog! de me v mojih teža¬
vah nikoli ne zapustiš! Amen.

Oče nas. Cešena si Marija.

10. Jezusove velike rane.

O Jezus, začetek in konec, moč in
življenje! spomni se, de si bil od glave
do nog za nas v morje terpljenja ves po¬
greznjen. Po velikosti in globočini svojih
neštevilnih ran me v grehe pogreznjeniga
uči, v pravi pokoršini in ljubezni spolnovati
Tvoje zapovedi! Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

11. Jezusove globoke rane.

O Jezus, Ti brezdno neskončne mi¬
losti! zavoljo globočine Tvojih ran, ki so
mozeg Tvojih kosti presunile, Te prosim,
potegni me iz brezdna mojih pregreh in
skrij mojo dušo v svoje s. rane pred ob¬
ličjem svojiga kaznovavniga serda, de ne
padem v roke Tvoje pravice! Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

12. Jezusove kervaveče rane.

O Jezus, Ti žareča podoba resnice,
znamnje edinosti in vez ljubezni! spomni
se neštevilnih ran, ktere so vse Tvoje
Telo pokrivale, in Ga s Tvojo nar sve-

427

tejši Kervijo oblile, spomni se nezapopad-
ljiviga terpljenja, ktero si v tem svojim
nar svetejšim Telesu za nas prestal. Kaj
bi bil še hotel storiti za nas, de bi ne
bil že storil? Prosim Te, o predobrotljivi
Jezus! zapiši s svojo drago Kervijo vse
te rane v moje serce, de vedno prebiram
v tistim Tvoje rane in Tvojo smert in v
zvesti hvaležnosti do konca stanoviten osta¬
nem! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

13. Jezusova zadnja britkost.

O Jezus, Ti neumerjoči, nepremak¬
ljivi kralj! spomni se bolečin, ktere si pre-
terpel, kadar so Te vse moči Tvojiga Te¬
lesa popolnama zapustile in si z nagnjeno
glavo rekel: „Dokončano je!“ Po ti svoji
smertni britkosti se usmili tudi mene v moji
zadnji uri, ko bo poterta moja duša! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

14. Jezusovo ločenje.

O Jezus, Ti Edinorojeni nebeškiga
Očeta, Ti bitje Njegovo! spomni se serčne
vdanosti, s ktero si Očetu izročil svojo
dušo, kadar si rekel: „Qče, v Tvoje roke
izročim svojo dušo!“ in kadar si tako z

428

razdjanim telesam, z razpočenim sercem
svojo milost čez nas dopolnil in svojo dušo
izdihnil. Po ti dragi smerti Te prosim,
o kralj vsih svetnikov! pokrepčaj me v
hoji s satanam, s svetam in mešam,
de svetu odmerjeni, le Tebi živim in
de z milo ljubeznijo sprejmeš poslednjič
mojo dušo, kadar bo po uri ločenja iz
tega popotvanja nazaj se k Tebi podala!
Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

15. Prelivanje zadnje Jezusove Kervi.

O Jezus, Ti prava in rodovitna vin¬
ska terta, vktero smo vcepljeni vsi, spomni
se svoje prebogato prelite Kervi, ktero
si Ti, enako stisnjenimu grojzdu, prelil,
kadar si iz svoje s sulico prebodene strani
Kri in vodo obilno točiti hotel, tako, de
celo kapljica Kervi v Tebi ni ostala, in
kadar je Tvoje nar svetejši Telo, kakor
šopek mire suho, visoko na križi viselo.
V tem prelivanji svoje nar drajši Kervi
uterdi mojo dušo v njenim smertnim boji
in pripusti jo k sebi čisto vsiga madeža!
Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

429

Sklepna molitev.

Sprejmi, o Jezus! te moje molitve v
tisti preveličastni ljubezni, s ktero si vse
rane svojiga nar svetejšiga Telesa za nas
prestal; usmili se mene, in vsili z grehi
obloženih , in dodeli vsim vernim dušam —
živim in mertvim — gnado, odpušenje in
večno življenje! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Jest hočem vse svoje živ¬
ljenje premišljevati Tvoje terpljenje.

Spominek.

Jezus je za me na križi umeri.

Večerno premišljevanje za
edenintrideset! dan.

Molitve k žalostni Materi Božji.

Oberni se, o duša moja! zdaj tudi še
enkrat k Marii, Materi Gospodovi! premisli
neznane bolečine, ktere je Ona zavoljo brit—
kiga terpljenja svojiga Božjiga Sina občutila
in spomni se, de tudi Ona je vse to iz lju-

430

bežni do tebe terpeti hotla. Imej usmiljenje
z žalostno Materjo Božjo in zdihni iz dna
svojiga serca k Nji s s. Alfonzam Ligvorijem:

O Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost Tvoja

V smerti Tvojiga Sinu!

Perva žalost.

Usmiljenje imam s Teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo perviga meča
žalosti, kteri Te je presunil, kadar so Ti
bile po Simeonu pred oči postavljene vse
krivice, od hudobnih ljudi Tvojimu ljubimu
Sinu storjene, ktere si že iz s. pisma vedila,
ker Ti je bilo tudi znano, de bo pred
Tvojimi očmi na lesu križa obešen, vso
Kri prelil, in od vsih zapušen umeri, in
de ne boš mogla obvarovati Ga, ali Mu
pomagati.

Zavoljo tega britkiga spomina, kteri
je toliko let Tvoje serce žalil, Te prosim,
o moja Kraljica! zadobi mi gnado, de
bom terpljenje Jezusovo in Tvojo žalost
v življenji in v smerti vedno v svojim
serci vtisnj eno imel.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

O Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost Tvoja

V smerti Tvojiga Sinu!

431

Draga žalost.

Usmiljenje imam s Teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo druziga meča
žalosti, kteri Te je presunil, kadar si vi¬
dita svojiga nedolžniga Sina, komej roje-
niga, od tistih ljudi preganjaniga, zavoljo
kterih je bil na ta svet prišel$ zakaj po
noči si mogla takrat vstati in skrivaj be¬
žati v Egipt.

Zavoljo tolikiga terpljenja, kteriga si
mogla, še slaba deklica, s svojim pre¬
gnanim Detetam na dolgi in truda polni
poti skozi puste in težavne dežele, in med
prebivanjem v Egiptu prestati, kjer si ne¬
znana in ptuja, uboga in zaničevana ži¬
vela, Te prosim, moja preljuba Gospa!
zadobi mi gnado, s Teboj vred voljno
terpeti do srnerti vse težave tega revniga
življenja, de bom na unim svetu odšel
večnimu terpljenju in peklu, kteriga sim
zaslužil.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

O Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost Tvoja
V srnerti Tvojiga Sinu!

Tretja žalost.

Usmiljenje imam s Teboj, o preža-

432

lostna Mati Marija! zavoljo tretjiga meča
žalosti, kteri Te je presunil, kadar si
svojiga ljubiga Sina Jezusa zgubila, kteri
je bil tri dni v Jeruzalemu od Tebe od¬
ločen. Takrat, o moja Kraljica! kadar nisi
vidila pri sebi svojiga Ljubiga, in nisi
vedila, zakaj Te je zapustil, mislim, de
tiste noči nisi imela pokoja, in nisi druziga
delala, kakor zdihovala po Njem, ki je
bil vsa Tvoja blagost.

Zavoljo Tvojiga zdihovanja tiste tri,
za Tebe predolge in prebritke dni Te pro¬
sim, zadobi mi gnado, de nikoli ne zgu¬
bim svojiga Boga, de vedno z Bogam
sklenjen živim, in ž Njim sklenjen smertno
uro ta svet zapustim.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

O Marija, Mati moja! i. t. d.

Četerta žalost.

Usmiljenje imam s Teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo četertiga meča
žalosti, kteri Te je presunil, kadar si
vidila svojiga ljubiga Sina v smert obso-
jeniga, z vervmi in verigami zvezaniga,
s Kervijo in ranami pokritiga, s ternjem
kronaniga, podati se po poti pod težkim
križem, kteriga je nesel na ranjenih ramah,

433

in kakor nedolžno Jagnje iti v sniert iz
ljubezni do nas. Tvoje oči so se vjele
ž Njegovimi, in Vajni pogledi so bili
ravno toliko grozovitnih mečev, s kterimi
sta ranila svoji ljubezni polni serci.

Zavoljo te velike žalosti Te prosim,
zadobi mi gnado, de bom ves v voljo
svojiga Boga vdan živel; de bom z vese¬
ljem svoj križ z Jezusam vred noter do
zadnjiga zdihljeja svojiga življenja nosil.

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.

O Marija, Mati moja! i. t. d.

Peta žalost.

Usmiljenje imam s Teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo petiga meča
žalosti, kteri Te je presunil, kadar si
bila na gori Kalvarii, in si vidila pred
svojimi očmi svojiga ljubiga Sina Jezusa
umirati, v takih bolečinah in v takim za¬
ničevanji, na terdi postelji križa, in Mu
nisi mogla tudi nar manj siga polajšanja
dati, kakoršno se tudi nar večjim liudo-
delnikam ne odreče.

Zavoljo smertne brhkosti, ktero si,
ljubeznjiva Mati! s svojim umirajočim Si-
nam vred terpela, in zavoljo žalosti, ktero
si občutila, kadar je zadnjikrat s križa

Getzemani. -jq

434

s Teboj govoril, se od Tebe poslovil, in
je s sv. Janezam nas vse Tebi v sinove
izročil, kadar si Ga vidila stanovitna Nje¬
govo glavo nagniti in umreti, Te prosim,
zadobi mi gnado od svojiga križaniga
Ljubiga, de bom živel in umeri križan
vsim rečem tega sveta, de bom živel sa-
mimu Bogu vse svoje žive dni, in tako
kdaj pridem v nebesa Ga vživat in gledat
‘od obličja do obličja.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

O Marija, Mati moja! i. t. d.

Šesta žalost.

Usmiljenje imam s Teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo šestiga meča
žalosti, kteri Te je presunil, kadar si vi¬
dila skoz in skoz prebodeno serce svojiga
že mertviga Sinu, kteri je umeri za ne¬
hvaležne , ki še po Njegovi smerti niso
bili nasiteni, Ga terpinčiti.

Zavoljo te grozovite žalosti, ktero si
Ti občutila, Te prosim, zadobi mi gnado,
de prebivam v serci Jezusovim, za mene
prebodenim in odpertim; v tistim serci,
ktero je lepo stanovanje ljubezni, kjer
prebivajo vse duše, ktere Boga ljubijo,
in kjer, dokler bom živel, ne bom druziga

435

mislil in ne druziga ljubil, kakor Boga.
O presveta Devica! to Ti lahko storiš —
od Tebe to upam.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

O Marija, Mati moja! i. t. d.

Sedma žalost.

Usmiljenje imam s Teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo sedmiga meča
žalosti, kteri Te je presunil, kadar si
vidila v svojim naročji svojiga Sinu že
mertviga, ne več lepiga in ljubeznjiviga,
kakoršniga si kdaj imela v Betlehemskim
hlevu, ampak kervaviga, blediga, vsiga
raztepeniga, de se Mu gole kosti vidijo.
Sin, si rekla takrat, Sin, kako deleč Te
je ljubezen pripravila! In kadar so Ga v
grob nesli, si Ga hotla tudi Ti spremiti,
in s svojimi lastnimi rokami pomagati,
Ga v grob poravnati, de si zadnjič, ka¬
dar si se od Njega poslovila, pustila v
grobu pri Sinu svoje ljubezni polno serce.

Zavoljo tolike žalosti svoje lepe duše
mi zadobi, o Mati lepe ljubezni! odpušenje
mojih grehov, s kterimi sim svojiga lju-
biga Jezusa razžalil, zavoljo kterih mi je
žal iz celiga serca. Ti me varuj v skuš-
. njavah, Ti mi na strani stoj mojo zadnjo

19 *

436

uro, de bom zveličan po zasluženji Jezu¬
sovim in Tvojim, in de pridem kdaj s
Tvojo pomočjo po tem revnim življenji
prepevat v nebesa čast Jezusovo in Tvojo
na vekomaj. Amen.

v v

Oče naš. Cesena si Marija. Čast bodi.

O Marija, Mati moja! i. t. d.

Prosi za nas, prežalostna Devica,

De vredni postanemo obljub Kristu¬
sovih.

Molitev.

Bog, v kteriga terpljenji je po preroko¬
vanji Simeonovim presladko dušo častite
Device in Matere Marije meč žalosti presu¬
nil, dodeli milostljivo, de, ki Njene žalosti
s častitim spominam obhajamo, srečni sad
Tvojiga terpljenja dosežemo; kteri živiš in
kraljuješ z JBogam Očetam v edinosti s.
Duha Bog vekomaj! Amen.

Benedikt XIII. je dodelil tistim, kteri te molitve
ob petkih in v velikim postu opravijo, 200 dni, druge
dni pa 100 dni odpustika za vsak Oce naš in Cesena si
Marija. Kteri jih opravlja skoz celi mesec, zadobi po-
polnama odpustik tisti dan, ko se spove, vredno obhaja,
in po namenu katoliške cerkve moli.

Pobožne opravila

v

počešenje nar svetejšima terpljenja
in smerti

o XKo

Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo,

Ker si s svojim križem svet odrešil.

(S. cerkev.)

439

v čast Jezusoviga terpljenja.

Kadar se zbudiš, se prekrižaj in reci:

ME  oj križani Jezus! bodi v mojih -J*
mislih, v mojih -j- besedah in v mojim -j*
djanji! Amen.

V imenu svojiga križaniga Gospoda
Jezusa Kristusa vstanem, kteri me je od¬
rešil s svojo drago Kervijo; On naj me
varuje vsiga hudiga na duši in na telesi;
On naj mi dodeli, kar me uterditi, okrep¬
čati zamore v dobrim za večno življenje!
Amen.

K presveti Trojici.

K Bogu Očetu.

Oče nebeški! proti Tebi povzdignem
svoje serce in svojo dušo, ter Ti darujem
v prijetni jutranji dar Jezusa križaniga s po-

440

nižno prošnjo: Oče nebeški! usmili se

mene po terpljenji in zavoljo drago prelite
Kervi Jezusa Kristusa, Sinu Tvojiga!

Padem pred Tvoje Božje veličastvo
ter molim Tvoje neskončno bitje s poniž¬
nim sercem, slavim in hvalim Te, de si
mi spet iz gole ljubezni en dan v moje
zveličanje dodelil. Spoznam, de si me le
v svojo službo vstvaril in tudi dozdaj obra¬
nil , ter vem, de sim dolžan, Tebi služiti
in vse svoje moči v Tvojo čast oberniti. ;

De Ti torej svojo vdanost pokažem, Ti i

darujem z nar svetejšim sercem Jezuso- J

vim tudi svoje serce, in ponižno Te pro- I

sim, očisti ga, razsvetli ga in vnemi ga s

z gorečimi željami, Tebe ljubiti! Amen. i

K Bogu Sinu.

Častim in molim Te, o moj križani
Jezus in serčno se Ti zahvalim, de si za P

nas na svetim križi umeri, ter si nas s h'

svojim britkim terpljenjem in s svojo dra- S 1

go Kervijo odrešil. Te hvaliti za to ve- S(

liko dobroto, želim Ti dans zvesto služiti,
in vse svoje djanje in nehanje v čast Tvo- df

jiga britkiga terpljenja in Tvoje drage Kervi tu

oberniti. In ker si v svojim britkim ter- °f

pljenji vse svoje ude neznanim brhkostim S’

441

prepustil v zadobljenje mojiga zveličanja,
zato želim tudi jest, vse svoje dušne in
telesne moči, dans in vse svoje življenje,
v Tvojo službo, v čast Tvojiga britkiga
terpljenja in Tvoje drage Kervi oberniti
in z vsim gibanjem svojih udov Tebi zato
večno hvalo in slavo dajati! Amen.

K Bogu s. Buhu.

Molim Te in Te častim, o sveti Duh!
svojiga vsigamogočniga Gospoda in Boga,
in hvalim in slavim Te za ta novi dan.
Dodeli mi, de ta dan prav obernem s po¬
božnim češenjem britkiga terpljenja in
smerti našiga Gospoda Jezusa Kristusa!
Amen.

Dober namen.

O preljubeznjivi moj Bog! spoznam
pred Teboj in vsimi trumami nebeških du¬
hov, de dans spet resnobno želim, Tebi
služiti, in z vsim svojim djanjem Tebi
sosebno dopasti. S tistim namenam, s
kterirn je Kristus in so vsi svetniki svoje
dela opravljali, s tistim namenam želim
tudi jest vse svoje dušne in telesne dela
opraviti, in s tem zlasti Tebi dopasti.
Svoje misli, besede in djanja zedinim z

19  **

442

vsilili mislimi, besedami in djanjem Jezusa
Kristusa in vsih Tvojih svetnikov, de Ti
s tem skažem toliko dopadajenje, kakor
so ga oni Tebi kdaj skazali. Tudi želim
vsih sv. odpustikov dans deležen biti, ktere
koli zadobiti zamorem, ter Ti vse, kar¬
koli bom dans mislil, govoril in delal,
darujem v Tvoje večji počešenje, v zve¬
ličanje svoje duše, in v tolažbo revnih
duš v vicah. O dobrotljivi Bog! sprejmi
milostno mojo voljo, moje želje, in dodeli
mi gnado, de Te v Jezusu in z Jezusam
vedno serčnejši ljubim in častim! Amen.

Zaveza z Jezusam.

O Jezus, Ti zvesti Odrešenik! ker
Ti zlasti dopade premišljevanje Tvojiga
britkiga terpljenja in Tvoje drage Kervi,
zato si naprejvzamem in sklenem, dans več¬
krat se zrni sl iti na to Tvoje b ritko terplje-
nje in Tvojo drago Kri in vse svoje djanje
in nehanje hočem v počešenje tistiga ober-
niti. Kolikorkrat torej se bom dans k nebu
ozerl, Te hočem slaviti in častiti, ker si
Ti v mojim terpljenji tolikrat proti nebu
se ozerl in na pomoč klical svojiga ne-
beškiga Očeta.

443

Kadarkoli bom mignil s svojo roko,
naj bo to že hvala za Tvoje zaničevanja,
ktere si v svojim terpljenji prestal, in ka¬
darkoli se prestopim, naj bo vse storjeno
in vnovič darovano v čast Tvojih kerva-
vih stopinj, ktere si storil za nas vse v
svojim s. terpljenji.

Vse moje misli, besede in djanja naj
Tebi hvalo in čast dajejo za britkosti, ktere
je občutilo Tvoje sveto serce, in za vse
smertne bolečine, ktere si imel v svojim
terpljenji, in pa tudi za vse svete kaplje
Tvoje drage Kervi, ktere si takrat za nas
prelil. Naj, o Jezus! velja ta zaveza
med menoj in Teboj in sprejmi jo tako,
kakor de bi jo ponovil vsaki trenutek, in
kakor de bi vse svoje djanje le iz tega
namena opravljal; zakaj to je moje res¬
nobno hrepenenje in poželenje, v kterim
do konca stanoviten biti hočem, namreč
de z vsimi migljeji svoje duše in svojiga
telesa neskončno čast skazujem Tvojimu
britkimu terpljenju in Tvoji dragi Kervi!
Amen.

444

K Marii Devici, k angeljem in svetnikain.

O Marija, Mati našiga Odrešenika!
prosim Te v tisti ljubezni in zvestobi, s
ktero je Jezus, Tvoj ljubi Sin, na s. križi
Tebi svojiga ljubiga učenca Janeza izročil,
vzemi milostivo tudi mene v svoje Materno
varstvo in brambo in varuj mojo z drago
Kervijo Jezusa Kristusa odkupljeno dušo
večniga pogubljenja. Amen.

O moj s. angelj varh! prosim Te pri
službi in dobrotah, ktere si mi že skazal,
varuj me poti pogubljenja, in vodi me po
poti čednosti v večno življenje, de ve-
ličastniga in večniga sadu britkiga terplje-
nja in križa Jezusa Kristusa deležen po¬
stanem. Amen.

O sveti pomočniki in izvoljeni prijatli
Božji vsi skupaj! ljubite in hvalite, častite
in slavite za me nebeškiga Očeta, ki me
je vstvaril, Sina, ki me je odrešil, in s.
Duha, ki me je posvetil! Amen.

Oče naš. Cešeua si Marija. Verujem.

Jezusova smert in pa Marijne bolečine,

Naj nikdar, nikoli iz mojiga serca ne zgine! Amen.

445

II.

v čast Jezusoviga terpljenja.

K presveti Trojici.

pred Tebe, o presveta Trojica, po¬
kleknem, in povzdignem svojo dušo proti
Tebi v nebo. Za vse dobrote, ktere sim
dans od Tvoje Božje dobrote sprejel, naj
Ti bo večna hvala in zahvala in Tvoja
očetovska skerb in dobrota naj bo hvaljena
in zahvaljena vekomaj, ker si me spet
dans obvaroval veliko pregreh in nadlog!
Ker Te pa jest vredno zato zahvaliti ne
premorem, naj Te hvalijo in časte zato
vsi kori angeljev, vse trume nebeških
duhov.

Kar sim dobriga storil čez dan, Ti
darujem zdaj v nar svetejšim serci in z
ravno tem nar svetejšim sercem Jezusa
Kristusa, in z vsim zasluženjem Njegove
drage Kem, de bi tako vse, karkoli sim
dans storil ali preterpel, bilo v povikšanje
Tvoje časti. Spet se izročim v Tvojo oče-

446

tovsko skerb, v Tvoje Božje varstvo, de
mi sovražnik nocojšnjo noč na duši in na
telesi nič škodovati ne more, temne de v
Božjim naročji Jezusa in v Njega svetih
ranah k Tvoji časti mirno počivati zamo-
rem. Amen.

Spraševanje vesti.

1. Ali sim današnji dan v Bogu in z
Bogam začel? sim svojo voljo, svoje misli,
svoje sklepe na Boga obračal?

2. Ali sim ob pravim času vstal, se spo¬
dobno zaderžal?

3. Sim si prizadeval, kar sim vstal,
svoje misli in serce zbrano ohraniti?

4. S kakšno pobožnostjo, s kakšnim spo¬
štovanjem sim svojo jutranjo molitev opravil?

5. Ali sim pobožno premišljevanje opra¬
vil? Kako sim se k temu pripravljal? kako
tisto dognal? Kakšen prid mi je to premišlje¬
vanje za moje navadno življenje?

6. S kakšno pobožnostjo za veliko
skrivnost, s kakšno vnemo za zveličanje svoje
in družili, živih in mertvih, sim bil pri s.
maši?

7.  Ali sim med delam kdaj svoje serce
k Bogu povzdignil? večkrat terpljenja Kri-
stusoviga se spomnil? večkrat na v zadnjim

447

premišljevanji zvoljeni spominek se zmislil?
Ali pa sim v nepotrebnih mislih, besedah ali
v dolgim tratenji za zveličanje svoje duše tako
dragi čas zapravljal?

8. Ali sim se čez dan storjenih sklepov
spomnil, ali pa jih pozabil?

9. Ali sim imel v drušini potrebno paz¬
ljivost nase, na svoje poglede, poslušanje,
govorjenje in djanje?

10. Sim komu priložnost v kaki greh
dajal? kteriga z besedo ali djanjem razžalil?
s hinavšino ali lažjo čast svojiga bližnjiga
oskrunil? od druzih nepotrebno govoril? Sim
v nejevoljo zabredel? sim v jezi ali serdu
nekeršansko, nekrotko, sovražno se zaderžal?

11. Sim si kej v jedi pritergal? pred
jedjo in po jedi svojo molitev pobožno opra¬
vil? Sim se vse nevošljivosti ali lakomnosti
ogibal?

12. Ali sim nečimerne, nespodobne, s.
vero zaničljive, napuhnjene, lakomne, neči¬
ste, nevošljive, jezne ali druge pregrešne
misli radovoljno pasel? ali celo take pogovore
imel?

Kes in žalost.

O moj križani Jezus! v brhkosti svo¬
jiga serca padem pred Tvoj s. križ na

448

kolena, in z žalostjo se obtožim, de sim
Ti dans tako slabo služil in Te spet s
tolikimi grehi razžalil. Sicer sim v jutro
za terdno in resnobno sklenil, se skerbno
varovati vsaciga greha, pa sim svoj sklep
spet velikrat prelomil, ter sim Tebe , svo-
jiga ljubeznjiviga Boga in Gospoda, s
svojimi grehi tolikrat razserdil. Odpusti
mi pa ,  o Jezus! oh, odpusti mi vse moje
grehe, in zbriši s svojo drago Kervijo
vse madeže moje duše. Prosim Te, za¬
voljo te Tvoje drage Kervi, in zavoljo
Tvojih težav in britkost, ktere si v svo¬
jim britkim terpljenji, zlasti na s. križi
prestal, prosim Te, potolaži pravični serd
svojiga nebeškiga Očeta in dodeli mi gnado,
de Ti zanaprej bolj zvesto služim in v
Tvoji Božji ljubezni vsaki dan močneji
prihajam! Amen.

K Materi Božji.

Preljubeznjiva Devica Marija, opom¬
nim Te tistih britkih noči, tistiga britkiga
časa, kadar si bila Ti brez svojiga Sina
v brhkosti svojiga serca. Zavoljo vsih
solza, ktere si tiste noči in tisti čas pre¬
točila, zavoljo vsih zdihljejev, kteri so
tačas iz Tvojih ust in iz Tvojiga serca

449

prišli, Te prosim, dodeli mi, de nocojšnjo
noč prebirn v počešenje britkiga terplje-
nja Tvojiga Božjiga Sinu in Tvojiga
serčniga sočutja. Zedinim vse .svoje dih—
ljeje s Tvojimi žalostnimi zdihljeji in vse
udarce svojiga serca z brhkostjo Tvojiga
serca, ter Te prosim, daruj Ti to vse
svojimu križanimu Sinu v počešenje Nje-
goviga britkiga terpljenja in Njegove dra¬
ge Kervi, in v zahvalo za vse dobrote,
ktere nam je ravno s tem terpljenjem ska-
zal. Amen.

K s. angclju varhu.

Pozdravim te, jest nevredni Tvoj re¬
jenec, o moj ljubi angelj varh! ter te za¬
hvalim za vso ljubezen in zvestobo, ktero
si mi današnji dan in vse moje življenje
že skazal. O ljubi moj sveti angelj! za¬
voljo brhkosti našiga Gospoda Jezusa Kri¬
stusa mi odpusti, kar sim tebe in pred
vsimi drugimi Boga, našiga Gospoda, toli—
krat razžalil; oh, zadobi mi gnado, de
svoje pregrešno življenje poboljšam! Ob¬
varuj me nocojšnjo noč vsiga zalezova¬
nja hudobniga duha in nagle, neprevi-
dene smerti! Stori, de bodo vsi moji
dihljeji in udarci mojiga serca le hvala in

450

zahvala za britko terpljenje in smert Je¬
zusa Kristusa, Gospoda našiga. Amen.

Večerni namen.

Gospod Jezus Kristus! v počešenje
Tvojiga britkiga terpljenja, ktero si na
terdim lesu s. križa preterpel, se hočem
k pokoju podati in v misli Tvoje bolečin
polne smerti zaspati. Oh, kako terdo po¬
steljo, kako ojstro blazino si Ti imel,
kadar si visel s svojim ranjenim telesam
na terdim lesu sv. križa, in s svojo blago
glavo slonel na ternjevi kroni! In ko si
tri ure v teh neznanih bolečinah visel, si
zdihnil z nagnjeno glavo svojo dušo in
zaspal v spanji britke smerti. Zavoljo
tega Svojiga nar britkejšiga spanja mi
dodeli, de bo moje spanje v Tvoje po¬
češenje, in de me hudobni duh nikakor
zapeljati ne bo mogel. Kakor je s.
Janez svojo glavo na Tvoje svete persi
naslonil in na njih počival; tako položim
tudi jest svojo grešno glavo na Tvoje
svete persi in svoje usta na Tvojo
odperto serčno rano, de bi Tvoja nar
sladkejši ljubezen šla v moje grešno ser¬
ce! Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Verujem.

451

Zdaj pokropi sebe in svojo posteljo z žcgnano
vodo, rekoč:

Obiši, o Gospod! milostljivo to sta¬
novanje in razpodi iz tistiga vse zalezo¬
vanja hudobniga duha! Tvoji angelji naj
bivajo v njem in me varujejo v miru!
Tvoj sveti žegen pridi čez me in Tvoja
Božja ljubezen naj bo v mojim serci; po
Jezusu Kristusu, Gospodu našim. Amen.

Prekrižaj se, rekoč :

Naj me žegna Bog -j- Oče, j- Sin in
s. -j* Duh ! Amen.

Poslednjič zaznamnjaj napis križa na svoje čelo:

J. N. K. J. Jezus Nazarenski Kralj
Judov! s svojim zveličavnim imenam in
napisani me obvaruj vsiga hudiga! Amen.

Spomni se se ubogih duš v vicah in moli pobožno
saj en „Oče naš“ in „ Gospod, daj jim večni mir in po¬
koj!“ in zdihni:

O Jezus! Tvoja britka martra, Tvoja Rešnja Kri,
Naj reši uboge duše iz razbeljene peči!

Potem si prizadevaj v dobrih mislih zaspati, misli
na terdi križ Jezusov in se Njemu in svetnikam Njego¬
vim, zlasti Marii, Njegovi Materi, izroči.

452

III.

v čast Jezusoviga terpljenja.
Perva sv. maša.

Terpljnije m srnerf Cratasa.

Priprava.

Hlodi vsaki dan pri s. maši, če ti je le
mogoče in ti to tvoje vsakdanje opravila pri¬
puste. Kadar smo spodobno pri sveti maši,
skažemo Bogu več časti, kakor celo angelji
in svetniki v nebesih. Zakaj oni so le stvari
Božje, in Ga le kakor stvari častiti zamorejo;
mi pa pri s. maši darujemo Bogu Jezusa Kri¬
stusa, ter Mu tako neskončno čast skazujemo.
Kadarkoli smo s spodobno pobožnostjo pri s.
maši, zadobimo več let odpustikov in se še
posebno vdeležimo zasluženja Jezusoviga
terpljenja.

Pri s. maši pa moramo biti s tistim
namenam, iz kteriga namena je s. maša po¬
stavljena; namreč: 1. De Boga spodobno

453

počastimo; 2. de Ga za prejete dobrote za¬
hvalimo; 3. de za svoje grehe Bogu zado¬
stimo, Ga za odpušenje tistih prosimo; in
4. de novih gnad zadobimo.

Molitev pred sv. mašo.

Preljubi Jezus, moj Zveličar in moj
Odrešenik! Ti si iz neskončne ljubezni do
nas sveto mašo postavil, de bi imeli ved-
ni spomin Tvojiga nar svetejšiga daru,
kteriga si na s. križi za nas opravil, zra¬
ven pa tudi pomoček, de zamoremo za-
služenja te Tvoje daritve vdeležiti se.
Jest hočem zdaj z vso le mogočo po¬
božnostjo biti pri ti sveti daritvi, ter jo
hočem presveti Trojici darovati, v hvaljenje
in moljenje Božjiga. veličastva, v spomin
in počešenje Tvojiga britkiga terpljenja
in Tvoje smerti, v zahvalo za vse meni
podeljene gnade in dobrote; v zadostenje
za vse moje pregrehe; v zadobljenje vsili
tistih gnad, ki so meni k zveličanju moje
duše potrebne in koristne; v tolažbo in
pomoč vsim živim in mertvim, zlasti pa
za to . . . in to . . . gnado. Dodeli mi,
de bom pri ti sveti daritvi tako pričujoč,
de bom namen postavljenja s. maše desegei.

O preblažena Devica in Mati Božja

454

Marija! ki si na gori Kalvarii pod križem
stala, kadar je bil moj Odrešenik za zve¬
ličanje sveta na njem darovan; prosi za
me, de bom s spodobno pobožnostjo, v
čast Božjo in v svoje večno zveličanje pri
ti presveti daritvi, kjer se Jezus, Tvoj
Božji Sin, vnovič, pa nekervavo, svojimu
nebeškimu Očetu daruje.

Pristop.

Mašnik gre k altarju. Kristus gre s svojimi učenci
na Oljsko goro.

Predobrotljivi Jezus! iz ljubezni do
mene si prostovoljno šel na Oljsko goro,
ter si tam svoje britko s. terpljenje pričel.
Žalosten si postal do smerti, iz ljubezni
do mene. Oh, odpusti mi moje grehe, ki
so bili vzrok Tvoje žalosti, Tvojiga brit-
kiga terpljenja. Iz serca jih obžalujem,
ker sim ž njimi Tebe, nar večji, vse lju¬
bezni vredno dobroto in lepoto, razžalil.

Mašnik moli pred altarjem. Kristus moli na Oljski gori
in kervavi pot poti.

Trikrat, o Jezus! si molil na Oljski
gori k svojimu nebeškimu Očetu; popol-
nama se vdaš Njegovi s. volji; kervavi

i

j

c

g

z

a

h

M

d;

lj<

A

si¬

pe

de

do

II a;

vel

Pei

455

pot si potil v omivanje mojih grehov. Ne¬
beški Oče Ti angelja pošlje, Te tolažit in
okrepčat. Ljubeznjivi Jezus! dodeli mi
gnado, prav moliti, gnado, de se tudi
jest popolnama vdam Tvoji s. volji. Do¬
deli mi pravo kesanje čez vse moje pre¬
grehe. Naj ne bo Tvoja pretekla Kri
zgubljena za me. Pošlji mi svojiga s.
angelja doli iz nebes, de me v moji ža¬
losti tolaži in v vsili skušnjavah okrepčuje.

Mašnik kušne altar, gre na desno stran in moli. Kristus
je s kuševanjem izdan, vjet in zvezan, in k Anu
peljali.

Iz ljubezni do mene, o Jezus! si se
dal s kuševanjem izdati, vjeti in neusmi¬
ljeno zvezati, in potem k hudobnima
Anu peljati. Zavoljo vsili bolečin in za¬
sramovanj , ktere si z nar večji poter-
pežljivostjo preterpel, Te prosim za gnado,
de to malo, kar terpeti imam, iz ljubezni
do Tebe poterpežljivo in rad preterpim.

Mašnik gre na sredo altarja, in moli: Kirije elejson!

Kristus je k Kajfežu peljan, od Petra zatajan,
od Judov zasramovan in zaničevan.

Preljubi moj Jezus! Ti si se dal k
velikimu duhovnu Kajfežu peljati, tam od
Petra trikrat zatajiti, od Judov vso noč

436

neusmiljeno zasramovati, biti in zaničevati.
Prosim Te, nikoli ne pripusti, de bi z
besedo ali z djanjem tudi jest kdaj Te
zatajil; uterdi me v pravi veri do konca
mojiga življenja; dodeli mi milostljivo, de
sveto vero vselej očitno, brez boječnosti
spoznam, in po nji živim. Varuj me, de
Te nikoli z nobenim greham ne zatajim
in ne žalim.

Mašnik se oberne k ljudstvu, rekoč: Gospod z vami!

Kristus se oberne k Petru ter ga nagne k pokori.

O veliko večkrat, kakor Peter, sim
Te jest razžalil, o Jezus! Oh, oberni
tiste svoje milostljive oči v me, s kterimi
si Petra pogledal, in dodeli mi gnado,
de tudi jest ž njim vred svoje grehe ob¬
žalujem in Te nikoli več ne razžalim.

Mašnik gre spet na desno in moli. Kristus je k Pilatu

peljali in tožen.

Prišel bo čas, o Jezus! ko se bom
mogel pred Tvoj sodnji stol prikazati, od¬
govor od vsiga svojiga življenja dajati.
Hudobni duhovi me bodo ojstro tožili.
Preljubi moj Jezus! zavoljo tistih bolečin,
ktere si prestal, kadar so Te k Pilatu
peljali in krivo tožili, Te prosim, dodeli
mi gnado, de tako živim, de bom nekdaj

457

v Tebi miliga sodnika zagledal, in se
tožbe -hudobnih duhov nič bal ne bom.

Mašnik gre na sredo altarja in moli; potem na levo in
bere s. cvangeli. — Kristus je od Pilata k Herodu
poslan in tam zasmehovan in zaničevan.

O Jezus! od sodnika do sodnika Te
vodijo 5 kakor norca Te zaničujejo z belim
oblačilaui. K vsimu temu zaničevanju Ti
le molčiš. Ali ne bom tudi jest iz ljubezni do
Tebe kaj maliga tiho in poterpežljivo pre¬
nesti zamogel? To hočem, o Jezus! s
Tvojo gnado zdaj in ves čas svojiga živ¬
ljenja. Že dans, zlasti, če se mi bo kaj
nasprotniga primerilo, hočem tiho in po¬
terpežljivo iz ljubezni do Tebe prenesti.

Mašnik gre spet na sredo altarja, se oberne k ljudstvu,
rekoč: Gospod z vami. — Kristus je od Heroda

spet k Pilatu poslan, krivo tožen in zasramovan.

Zahvalim se Ti, o moj preljubi Je¬
zus ! za vse stopinje, ktere si v svojim
britkim terpljenji storil za me. Zahvalim
se Ti za poterpežljivost, ktero si pokazal
pri toliko krivih tožbah, zlasti kadar so
za Baraba prosili in Tebe pogubili j oh,
ne pripusti, de bi kdaj kakšno stvar bolj
ljubil, kakor Tebe, zakaj Ti edini zaslu¬
žiš ljubljen biti.

Getzcmani. 20

458

Darovanje.

Mašnik odkrije kelih in daruje kruh in vino. — Kristus je
oblačil oropan, na steber privezan in neusmiljeno
gajžlan.

K ristus Jezus! zavoljo veliko kapelj
Tvoje sv. Kervi, ktera je tekla pri ne¬
usmiljenim gajžlanji Tvojiga nar svetej-
šiga Telesa, Te prosim, nikar ne pripusti,
de bi kdaj oskrunil svoje telo z gerdiin,
nesramnim greliam nečistosti, ki je bila
poglavitni vzrok Tvojiga neusmiljeniga
gajžlanja. Darujem Ti zdaj to svoje telo
popolnama v Tvojo službo. Nikoli nočem
le ediniga. uda svojiga telesa oberniti v
Tvoje razžaljenje. Raji hočem umreti, ka¬
kor s svojimi očmi, s svojim jezikam, s
svojimi ušesi, s svojim telesam ali s svojo
dušo kdaj zoper to angeljsko čednost, s.
čistost se kaj pregrešiti. K temu, o Je¬
zus! mi daj svojo gnado! Odverni pa
tudi od mene šibe svoje jeze, ktere sim
zaslužil s svojimi grehi, zlasti s svojim
telesam.

Mašnik kelih pokrije. — Kristus je s ternjem kronan.

Kristus Jezus! zavoljo strašnih bo¬
lečin , ktere si prestal, kadar so Tvojo
sveto glavo s ternjem kronali, Te prosim,

459

prebodi moje meso s svojim svetim stra-
ham, in dodeli mi gnado, de sebe vedno
zatajujem, de bom vreden spoznan, ne¬
kdaj v nebesih s krono veličastva od Tebe
biti kronan.

Mašnik umiva roke. — Kristus je bil nedolžen spoznan,
kadar je Pilat umival svoje roke.

O Jezus! Ti si nedolžen r  jest, jest
pa sim kriv. Jest sim grešil. Jest za¬
služim terpljenja in bolečine, ktere si
Ti preterpel. Oh, naj bom deležen za-
služenja Tvojiga nedolžniga terpljenja!
Operi me bolj in bolj mojih grehov; očisti
me vse hudobije, ker vem, de nič neči-
stiga v nebesa ne more.

Mašnik reče: Molite bratje! — Kristus je pred ljudstvo
postavljen z besedami: Glej, o človek!

Nebeški Oče, poglej svojiga Sina,
ki je iz ljubezni do mene človek postal!
Glej Njegovo s ternjem kronano glavo!
Glej Njegovo s pljunki in udarci raz-
djano obličje! Glej Njegovo vse raztepeno,
vse ranjeno telo! Glej! vse to je iz lju¬
bezni do mene prestal. Zavoljo tega
imej usmiljenje z menoj, o predobrotljivi
Oče! in Ti, o Jezus! bodi mi milostljiv,
zlasti takrat, kadar bom, postavljen pred

20 *

460

Tvoj sodnji stol, odgovor dajal od vsiga
svojiga življenja. Takrat se spomni vsiga,
kar si za me preterpel, in nikar me ne
zaverzi od svojiga obličja.

Mašnik moli predglasje. — Kristus nedolžni je k smerti

obsojen.

Neskončna zahvala naj Ti bo, o .Je¬
zus! ker si, akoravno nedolžen, sodbo
zaničljive smerti za me radovoljno zaslišati
hotel. Oh, dodeli mi gnado, de svoje življe¬
nje zdaj tako začnem in tudi tako sklenem,
de ne bom nekdaj sodbe večniga pogubljenja
zavoljo svojih grehov slišati mogel. Kadar
boš prišel sodit, oh, nikar me ne zaverzi!
Naj bom takrat tistim prištet, ktere boš
z veselimi besedami poklical v večno živ¬
ljenje!

Mašnik tiho moli. — Kristus nese tiho svoj križ na

Kalvarijo.

O preljubi moj Jezus! Ti si rekel:
„Kdor hoče za Menoj, naj sam sebe za¬
tajuje, svoj križ zadene in hodi za menoj \ u
Vidim, kako si Ti svoj težki križ zadel,
in nesel na hrib Kalvarijo v neizrečeno
velikih bolečinah, med zaničevanjem brez
vse pritožbe, z nar večji ljubeznijo in
poterpežljivostjo. Preljubi Zveličar! moja

46i

resnična volja je, hoditi za Teboj. Za¬
torej radovoljno prevzamem nase tisti križ,
kteriga si mi Ti naložil ali mi ga še boš
naložil, in nositi ga hočem, dokler bo
Tebi dopadljivo brez toževanja in brez
godernjanja. Iz ljubezni do Tebe in ze¬
dinjen s Teboj v tistih bolečinah, ktere si
terpel, kadar si težki križ nesel, hočem
vse rad poterpeti, le s svojo gnado me
uterduj; zakaj moj duh je sicer voljan in
pripravljen, pa moje meso je slabo. Sam
iz sebe ne premorem nič, v Tebi pa za-
morem in premorem vse. O terpeči Jezus!
bodi mi milostljiv, in usmili se tudi vsih,
za ktere sim jest dolžan moliti, in za
ktere sim moliti obljubil. Dodeli meni in
vsim gnado pobožniga življenja in srečne
sinerti.

Mašnik blagoslovi kruh in vino. — Kristus je na križ

perbit.

O preljubeznjivi moj Jezus! zavoljo
tistih neznanih bolečin, ktere si preterpel,
kadar so Ti na hribu Kalvarii oblačila
s Tvojiga ranjeniga Telesa silno tergali,
Tvoje svete roke in noge z velikimi žeblji na
križ perbijali, in zavoljo takrat prelite dra¬
ge Kervi Te prosim, odpusti mi vse grehe,
ktere sim kdaj s svojimi rokami ali svo-

462

jimi nogami storil, in dodeli mi gnado,
de za naprej svoje roke in noge le v
Tvojo službo rabim.

Povzdigovanje.

Mašnik povzdigne sv. Hostijo. — Kristus je na križi po¬
vzdignjen.

Jezus! jest verujem v Te! Jezus!
jest upam v Te! Jezus! jest Te ljubim
iz vsiga serca! Ti sam si tukej pričujoč,
ki si se nekdaj iz ljubezni do me na križi
povzdigniti in ljudstvu pokazati dal. Mo¬
lim Te v ponižnosti svojiga serca, moj
Bog in Gospod! Bodi milostljiv meni ubo-
gimu grešniku!

Mašnik povzdigne sv. Kelih. — Kristus toči na križi svojo
sv. Kri.

Jezus! jest verujem v te! Jezus! jest
upam v Te! Jezus! jest Te ljubim iz
vsiga serca! Tvoja sv. Kri je tukej pri¬
čujoča, ktero si nekdaj zame na križi pre¬
lil. Molim Te in Te prosim, naj ne teče
zastonj za-me! Moj Bog in moj Gospod!
Bodi milostljiv meni ubogimu grešniku!

Mašnik moli po povzdigovanji. — Kristus visi tri ure na
križi.

Tri ure, o Jezus! si visel na križi

463

v neznanih bolečinah, v strašnim terpljenji.
Tri ure si s smertjo rinjal. Oh, usmili se
me v vsih bolečinah, ktere bom še terpeti
mogel, zlasti takrat, kadar bom v smert-
nih težavah. Ne pusti v pogubljenje moje
duše, za ktero si toliko terpeti mogel.
Stoj s svojo gnado vsim tistim na strani,
ki so zdaj v smertnih brhkostih. Usmili se
vsih vernih duš v vicah, zlasti pa te ...
in te . . . Daj jim večni mir, meni pa
gnado, de tako živim, de nekdaj srečno
umerjeni in večni mir in zveličanje zado-
bim. Amen.

Mašnik moli Oče naš. — Kristus sedemkrat spregovori na

križi.

Iz ljubezni do Tebe, o Jezus! ki si
na križi za svoje sovražnike prosil, od¬
pustim vsim tistim, ki so me kdaj razža¬
lili. Daj mi, kakor spokornimu razboj¬
niku, gnado spokorjenja in vzemi tudi
mene v paradiž. Želim in hrepenim živeti
in umreti pod varstvam Marije, ktero si
tudi meni, kakor sv. Janezu, dal v lju—
beznjivo Mater. Zavoljo Tvojiga britkiga
zapušenja na s. križi Te prosim, ne za¬
pusti me v moji zadnji uri. Zavoljo Tvoje
velike žeje Te prosim, dodeli mi serčno
hrepenenje, Tebi zvesto služiti, vse iz lju-

464

bežni do Tebe storiti in voljno terpeti.
Želim vse spolniti, karkoli Ti, o Jezus!
tirjaš od mene, tako, kakor si Ti voljo
svojiga nebeškiga Očeta dopolnil. Ze zdaj,
namesto v svoji zadnji uri, zdihnem po
Tvojim zgledu: Oče! v Tvoje roke izro¬
čim svojo dušo!

Mašnik razdeli sv. Hostijo. — Kristus ti m e rje.

Kako velika je Tvoja ljubezen do
mene, o Jezus! Umerješ na križi iz gole
ljubezni do mene! Neskončno Te hvalim
zato, in prosim Te za gnado, za naprej
ne živeti, ne terpeti, ne umreti, kakor le
v ljubezni in iz ljubezni do Tebe.

Mašnik terka na persi rekoč: Jagnje Božje. Veliko se

jih pri Jezusovi smerti spreoherne. — Kristus pri¬
pusti odpreti sv. stran.

O Jezus, Bog mojiga serca! zavoljo
svete Kervi in vode, ktera je po Tvoji
smerti iz Tvoje SA r ete strani tekla, Te pro¬
sim, vsiga me spreoberni; operi in očisti
moje serce vsih grehov, in daj mi poniž¬
no, skesano, poterto, Tebi dopadljivo
serce! Zato se udarim na svoje grešno
serce in rečem poln kesanja in poln za¬
upanja: O Jagnje Božje! ki grebe sveta
odjemlješ, usmili se mene! ....  usmili
se mene!

463

f

Obhajilo.

Mašnik se obhaja. — Kristus je pokopan.

Preljubi moj Jezus! ki si pripustil, de so
po Tvoji smerti Tvoje sveto Telo sneli s kri¬
ža, Ga mazilili, v cisto tančico zavili, v nov
grob položili; o kako srečen bi bil, ko bi
Te z mašnikam vred resnično zavžiti smel!
Pa jest nisim vreden, de greš pod mojo
streho. Vender pa hrepenim po Tebi, o
moj Jezus! Jest verujem v Te, moj
Jezus! Jest upam v Te, o Jezus! iz
serca Te ljubim, o Ljubi mojiga serca!
In kdaj bo prišla tista srečna ura, de se
boš ponižal k meni priti? Prosim Te po¬
nižno, očisti moje serce vsiga, kar Ti ne
dopade, zakaj vse to obžalujem iz lju¬
bezni do Tebe. Pripravi si v mojim serci
svojimu veličastvu spodobno stanovanje!
Dodeli, de Te vselej z vso mogočno spo¬
dobnostjo in spoštljivostjo prejmem! Ne
pripusti, de bi ne prejel te svete popot¬
nice , ko se bom ločil iz tega sveta!

Mašnik moli na desni strani, gre na sredo, pozdravi
ljudstvo in spet moli zadnje mašne molitve. — Kri¬
stus vstane od smerti, se prikaže svojim učencem,
in ostane štirdeset dni pri njih.

Častitljivo vstaneš od smerti, o Je¬
zus! se prikažeš svoji ljubeznjivi Materi,

20  **

466

svojim aposteljnam, svojim učencem ; še
štirdeset dni ostaneš pri njih, jih tolažiš
in učiš. Prosim Te, ostani pri meni s svojo
tolažbo, s svojim naukam in s svojo gna-
do do konca mojiga življenja. Dodeli mi
gnado, de tako živim, de enkrat častitljivo
vstanem od smerti, in Te s Tvojo pre¬
sveto Materjo in z vsimi svetniki v nebe¬
sih vso večnost gledati zamorem.

Mašnikblagoslovi ljudstvo in moli zadnji evangeli. —Kri¬
stus gre v nebo, in pošlje s. Duha.

Zavoljo svojiga prečudniga vneboho¬
da, o Jezus! se me usmili! Daj mi že
zdaj svoj sveti žegen! Zegnaj vse moje
misli, besede in djanja, vse moje stopinje
in nehanja; žegnaj moje življenje in mojo
smert.

S poslanim sv. Duham, o Jezus! se
tudi mene usmili ter tudi meni dodeli da¬
rove svojiga sv. Duha! in Ti, sveti Duh,
usmili se mene, bodi in ostani vedno pri
meni! Dans me okrepčaj v vsih skušnja¬
vah; uči in vodi me v dvomih in nevar¬
nostih ; k Božji službi me vnemaj; moje
serce vžgi v sveti ljubezni do Boga, de
dans in vselej iz ljubezni do Boga vse
hudo opustim, le dobro storim, vse na-
sprotnosti poterpežljivo poterpim in posled-

467

njič tje pridem, kjer Te bom z Očetam
in Sinam na večno ljubiti in hvaliti zarno-
gel! Amen.

Po sv. maši.

Sprejmi, o nebeški Oče! to nar sve¬
tejši daritev s. maše v zedinjenji tiste da¬
ritve, ktero je Tvoj ljubeznjivi Sin, moj
Odrešenik Jezus Kristus , na altarji sve-
tiga križa za zveličanje vsiga sveta ne¬
kdaj opravil. Odpusti mi vse, karkoli
bi se bil kdaj pri s. maši pregrešil, in
dodeli mi vse tiste gnade, ktere obilno
tistim deliš, ki se pobožno znajdejo pri ti
sveti daritvi.

O Jezus! zavoljo neskončniga zaslu-
ženja Tvoje s. daritve na križi Te prosim
ponižno za Tvojo gnado v življenji in v
smerti. Vse karkoli bom dans mislil in
želel, govoril in storil, terpel in opustil,
vse naj bo v Tvojo čast, vse iz ljubezni
do Tebe.

Čast bodi Očetu, Sinu in s. Duhu;
kakor od začetka, zdej in vselej in veko¬
maj. Amen.

Po Tvojih rokah, o preblažena De¬
vica in Božja Porodnica Marija! darujem
presveti Trojici to sveto mašo in vse svete

468

maše, ktere se dans po vsim svetu oprav¬
ljajo. In zato mi zadobi pri Bogu gnado,
de obernem svoje prihodnje življenje le v
Božjo čast in v zveličanje svoje duše.

Vsi svetniki Božji, prosite za me,
de se varujem vsiga greha, in v gnadi
Božji živim in umerjeni. Amen.

Molitev za odpustike.

O Gospod! naj Ti bo priporočena
Tvoja sveta cerkev, ktero je Jezus Kri¬
stus, Tvoj Sin, s svojo Kervijo tu na
zemlji postavil. Posveti vse njene stano¬
ve; daj jim pastirje in mašnike po svoji
sv. volji. Blagoslovi zlasti našo škofijo,
našiga škofa in vse, kterim si skerb za
naše zveličanje izročil; napolni naslednika
sv. Petra s svetim Duham; naj bo pervi
posnemavec Tvojiga Sina, čigar nastop¬
nih je. Razlij v obilnosti svoj žegen čez
naše cesarstvo, v Tvoje počešenje, k
miru Tvoje cerkve; daj nam svoj mir, mir
resnice in pravice; tolaži žalostne, zlasti
tiste, ki so zavoljo Tvojiga s. imena, za¬
voljo Tvoje gnade in ljubezni tolažbe po¬
trebni; spreoberni nevernike, krivoverce in
vse grešnike, spreoberni tudi sovražnike

469

svoje s. cerkve; oživljaj vse svoje s svo¬
jim življenjem in dodeli jimgnado, de sta¬
novitni ostanejo v Tvoji ljubezni na večno.
Amen.

Druga sv. masa.

Sedmero darovanje sv. Kešnje Kervi
Jezusa Kristusa.

1. Priprava.

Vsigamogočni, večni Bog! z zauplji¬
vim sercem se bližam zdaj Tebi, ter že¬
lim pri ti sv. maši z nar večji pobožnostjo
biti, in jo Tebi darovati. Zedinim se to¬
rej s Tvojim mašnikam, ter Ti darujem
to sv. daritev v nar lepši dar hvale in
molitve Tvojiga Božjiga veličastva; v da¬
ritev nar vredniši zahvale za vse dušne
in telesne dobrote, ktere si mi vse moje
življenje že skazal; tudi v nar boljši dar
prositve za vse, karkoli na duši in na te¬
lesu potrebujem; zlasti pa v daritev ne¬
skončne sprave za svoje brezštevilne pre¬
grehe. [n Ti, o moj Bog, mi k temu svoj
Božji žegen dodeli.

470

Ker pa prav dobro vein, de zavoljo
svojih grehov nisim vreden, biti pri tako
sveti daritvi, Te opomnim, o večni Oče!
perviga  prelivanja Kervi Tvojiga pre-
ljubeznjiviga Sina in Zveličarja našiga,
kadar je bil kakor majhno dete obrezan
in je svojo Kri za nas preliti hotel. Vso
to Njegovo sv. Kri, vse Njegove solze
in svete zdihljeje, in vse, karkoli je že
takrat terpel in daroval, in kar je še po¬
zneje v svoji sveti mladosti zaslužil za nas,
vse to Ti darujem, o nebeški Oče! zdaj
za svoje velike pregrehe in hudobije, zla¬
sti za svojo nepokoršino , za vse pregrehe,
ktere sim od svoje mladosti sem zoper sv.
čistost storil, ter Te ponižno prosim za
gnado, de se zdaj resnično poboljšam,
vedno pobožniši prihajam, in vedno kakor
dober kristjan živim. Posebno Te prosim,
de bi bil vredno pri ti s. maši, de bi bilo
v zveličanje meni in vsim tistim, za ktere
bom pri ti sveti daritvi molil.

2. Od začetka sv. maše do glorije.

Preljubi Gospod, in nebeški Oče! v
zaupanji na Tvojo preveliko milost stopim
zdaj s Tvojim mašnikam pred altar, in
Te opomnim, kako je nekdaj Tvoj prelju-

471

beznjivi Sin Jezus Kristus šel na Oljsko
goro. Darujem Ti zdaj vso Njegovo, tri
ure terpečo molitev na Oljski gori, vse
smertne težave, ktere je tamkej prestal,
ves kervavi pot, ki ga je pretočil, ter Te
spet prosim za odpušenje vsili svojih gre¬
hov in grehov vsili druzih ljudi. Zlasti
Ti darujem to predrago Njegovo Kri za
srečno zadnjo uro, namreč, de mene in
tudi druge varuješ nagle, neprevidene
srnerti, de meni in vsim umirajočim v
smertni uri na strani stojiš, nam pravo
serčno obžalovanje vsih naših grehov do¬
deliš , in nas s svojo sv. tolažbo tolažiš.
Darujem Ti tudi za našiga sv. očeta
papeža, za vse škofe, mašnike in
dušne pastirje in zlasti za naše
spovednike, d e j ih Ti vodiš, vla¬
daš in varuješ; in pa tudi za sveto
katoliško cerkev, de se vedno bolj
razširja in poveličuj  e. Amen.

3. Od glorije do evangelija.

Vsigamogočni Oče, usmiljeni Bog!
z mašnikam in sv. angelji Te zdaj hvalim
in častim. Iz dna svojiga serca zakličem
z nebeškimi trumami: Čast Bogu na viso¬
kim in mir ljudem, ki so svete volje!

472

Opomnim Te pa tudi zdaj, o večni Oče!
gajžlanja Tvojiga Ijubiga Sina in vsiga,
kar je naš ljubeznjivi Jezus na stebri gaj¬
žlanja preterpel. Vse Njegovo zaničljivo
slačenje, vse Njegove udarce, vse Nje¬
gove britke zdihljeje, vse Njegovo tu pre¬
teklo Kri, vse Njegove velike bolečine in
rane, in vse, karkoli je On pri tem ste¬
bru gajžlanja terpel, molil in daroval, vse
to Ti darujem , nebeški Oče! za vse grehe
nesramnosti in za vse, karkoli smo se
pregrešili zoper svoje telo, ki je tempelj
sv. Duha. Darujem Ti vse to zlasti tudi
za našo deželsko gosposko, za
našiga cesarja,  de  jih  Ti  razsvet¬
ljuješ in varuješ; za našo domo¬
vino in vse ker sanske dežele, de
v njih ohraniš pravo vero, i ji  jih va¬
ruješ šibe svoj e ojstre sodbe, voj¬
ske, kuge, lakote, bolezni in vsi h
žalostnih, revnih časov.  Amen.

4. Od darovanja do sanktusa.

Z mašnikam Tvojim, o Bog! Ti zdaj
darujem kruh in vino, ter zedinim svojo
molitev z molitevjo Tvojiga pomaziljeniga
služabnika. Zlasti Ti pa zdaj darujem,
kar je moj Gospod in Zveličar pri svojim

473

kronanji preterpel. Darujem Ti vse ne¬
znane bolečine Njegove sv. glave, vse
kervave bodeče terne, vse miganje in ter-
ganje Njegovih čutnic, vso Njegovo dra¬
go Kri, ki je tekla iz toliko ran Njegove
sv. glave, Njegovo britko-milo obličje,
Njegovo zdihovanje in sv. molitev, vse
Njegove darovanja, ki jih je storil med
tem bolečim kronanjem. Vse to Ti da¬
rujem za vse nečiste in hudobne misli,
ktere sim kdaj imel v svojim življenji:
za vse svoje nespodobne poglede, za
svoj napuli, za vse nevere, krivover¬
stva, in pa vse pregrešne namene, ki
so bili kdaj skovani v Tvoje zasramova¬
nje , v zaničevanje Tvoje sv. cerkve ali
sploh v pogubljenje ljudi. Vse to terp-
ljenje Tvojiga ljubeznjiviga Sina Ti daru¬
jem zdaj zlasti v s p r e o b e r n j e n j e n e-
vernikov, krivovercev in hudobnih
kristjanov, sosebno pa za svoje
lastno s p r e o b er n j e n j e in pobolj¬
šan  j e. Amen.

5. Od sanktusa do povzdigovanja.

Svet, svet, svet si Ti, o Bog voj-
skinih trum! Kdo bi Te ne častil, o ne¬
skončno veličastvo! Premisliti zdaj hočem,

474

o moj Bog! britko nošo križa Tvojiga
preljubeznjiviga Sina in našiga Zveličarja.
Darujem Ti, o moj Bog! kar je naš ljubi
Zveličar na tem britkim križevim potu pre-
terpel; vse Njegove boleče padce, vse
kaplje Kervi, ki jo je točil na tem potu,
vse zasramovanje in zaničevanje, vse ne¬
usmiljene udarce, ki jih je tu prestal; vse
to Ti darujem, o večni Oče! O ko bi
mogel s Simeonam Cirenejskim Tebi, o
moj ljubi Jezus! pomagati, križ nositi!
O ko bi mogel z Veroniko Ti potni obraz
obrisati in z jokajočimi ženami iz Jeruzalema
Tebi svoje sočutje pokazati in tako svoje
grehe resnično objokovati! Darujem Ti, o
nebeški Oče! sladko pa bolečin polno sre¬
čanje svete Matere Tvojiga edinorojeniga
Sina. Zato hočem tudi jest zadeti svoj
križ; daj mi gnado, de ga z veseljem in
voljno nosim. Vse to pa Ti še daru¬
jem za vse žalostne in revne kri¬
stjane, ki težak križ nosijo; za
vse bolnike, ki zdaj v cerkev ne
morejo; za vse jetnike, zlasti za
tiste, kteri zavoljo pravice pre¬
ganjanje terpe; za vse, ki kake
težave imajo, pa k službi Božji
ne morejo; za vse, ki so zdaj na

475

poti in za vse nepričuj oče kri¬
stjane. Amen.

Od povzdigovanja do ,,Jagnje Božje“.

Pri povzdigovanji sv. Hostije.

Jezus! verujem, de si resnič¬
no v ti sv. Ho s ti i pričujoč; upam
v Te; ljubim Te iz vsi ga serca in
ponižno Te molim. Jezus! Tebi
živim; Jezus! Tebi umerjeni; Je¬
zus! Tvoj sim živ in me rte v! —

Pri povzdigovanji sv. Kervi.

Presveta Kri mojiga Jezusa!
molim Te; operi me, očisti me
v s i g a greha!

Večni Oče! darujem Ti to drago Kri
Jezusa Kristusa v spravo za svoje grehe,
in za vse potrebe svete katoliške cerkve.
Amen.

6. Po povzdigovanji.

O moj Bog! zdaj je prišel Tvoj lju—
beznjivi Sin in naš dobri Zveličar na Kal-
varsko goro; z jesiham in želčem je na¬
pojen, svojih oblačil oropan in na križ
perbit. Na lesu sv. križa povzdignjen visi
tri ure med nebam in zemljo, in se za

476

odrešenje vsiga človeštva daruje; moli,
terpi za nas, svoje sovražnike. Darujem
Ti zdaj, o nebeški Oče! vse neskončno
veliko terpljenje Jezusa Kristusa, ktero
je terpel, kadar so križ za-Nj pripravljali;
vse bolečine in ponovljenje ran pri oropanji
Njegovih oblačil, vse grozovito nabijanje
s kladvi in vso drago Kri, ki je iž Nje¬
govih peterih sv. ran tekla; zdihovanje in
milovanje Njegovo; zlasti goreče hrepe¬
nenje, s kterim se je za nas na križ ule¬
gel in razlil tam vso svojo Kri do zadnje
kaplje. Tudi jest hočem zanaprej voljno
vse preterpeti, karkoli mi Bog pošlje.
Darujem Ti, o Bog! vse britkosti in bo¬
lečine, ktere je Jezus tri ure na križi vi¬
seč preterpel; vse Njegovo zdihovanje,
molitev in darovanje in vso Njegovo drago
Kri, ki je s križa tekla na zemljo. Zla¬
sti Ti to vse darujem za svoje še žive
starše, brate in sestre, znance in
prijati e, za dušne in telesne do¬
brotnike, za vse, ki so mi kdaj
kaj do briga storili.  Vse te izročim
v sv. petere rane Tvojiga ljubeznjiviga
Sina. Gospod! žegnaj jih in ohrani jih!
Amen.

477

7. Od „Jagnje BožJe“ do sv. Obhajila.

Kmalo pride presrečni trenutek, ko
se bo mašnik z Gospodam zedinil v nar
svetejšim Zakramentu. Premišljujem Te
zdaj, o Jezus! kako na križi visiš, in
zadnje svete besede govoriš. — Večni
Oče! darujem Ti vse to neznano zapuše-
nje Tvojiga Ijtibeznjiviga Sina in vse Nje¬
gove zadnje besede, vse neskončno terp-
Ijenje in prelivanje Kervi, de poslednjič
izreče: „l)opolnjeno je!“ vse zasramovanje,
ktero je Zveličar še na križi preterpeti
hotel, in vso Njegovo sv. molitev, ki jo
je do zadnjiga zdihljeja opravil. Tudi Ti
darujem vse neizrečene bolečine, ktere Mu
je napravil pogled Njegove žalostne Matere,
ki je pod križem stala. O velika ljubezen!
O moj Jezus! Oh, ko bi Te smel z maš-
nikam Tvojim zdaj sprejeti in se s Teboj
popolnama zediniti! O de bi vsaj po du¬
hovno se zedinil s Teboj in vedno ostal
tudi s Teboj! — Jest grem, pridem k
Tebi, želim , hrepenim po Tebi iz vsiga
serca! Premišljujem Te, o Jezus! Ti si
zame umeri! — In hudobni Judje so Ti
serce odperli: Kri in voda teče iž njega.
Do zadnje kaplje hoče večna ljubezen pre-

478

liti svojo Kri. To poslednje zasramovanje
mojimu ljubimu Zveličarju storjeno , te zad¬
nje kaplje Kervi in vode, Ti zdaj daru¬
jem, o Bog! in v to prebodeno serce Je¬
zusovo izročim in zaklenem zdaj samiga
sebe popolnama! — O Jezus! Ti si moj,
in jest sim Tvoj! — Pridi, o moj Jezus!
zakleni me v svoje serce, operi in očisti
me s to svojo sv. Kervijo in vodo vsih
mojih grehov! — In to zasramovanje,
mojimu Zveličarju storjeno, Ti darujem,
o Bog! z a v s e, ki so mi posebno
pri serci, zlasti  za tega ... in to
dušo ... in tudi te zaklenem v nar sve¬
tejši serce Jezusovo. Varuj in ohrani nas,
o nebeški Oče! dans in vse dni do konca
življenja; dodeli nam gnado, de v noben
smertni greh ne privolimo, in se tudi ma¬
lih grehov skerbno ogibamo. V to nar
svetejši serce Jezusovo izročim tudi zdaj
vse revne duše v vicah, zlasti pokojnih
staršev, bratov in sester, prijatlov in znan¬
cev in vsih, za ktere sim moliti dolžan;
tudi vse prijatle in dobrotnike; vse, kteri
molijo za me; vse, kteri moje molitve nar
bolj potrebujejo; za vse zapušene, za
ktere nobeden ne moli in za ktere Ti ho¬
češ, de jest molim. Za vse te darujem

479

zdaj vse Jezusovo terpljenje in vlijem vso
Njegovo drago Kri čez njih duše. Amen.

8. Sklep sv. maše.

De bi današnji dan jest in vsi, za
ktere sim to sveto mašo daroval, sveto
preživeli, in de bi bil ta dan za me in
za vse zasluživen, gnade poln, Ti daru¬
jem , zdaj, o nebeški Oče! vse svete maše,
ktere so se dans Tebi darovale ali se še
bodo darovale 5 vse spovedi in sv. Obhajila,
roženkrance in druge molitve, ki se dans
opravljajo; vse poste in spokorjenja, vse
milodare in dobre dela, ki so bile dans
in bodo še v prihodnje opravljene od vsih
mašnikov in menihov, pobožnih kristjanov
in bratovšin in zlasti od tistih, ki so po
duhovno zedinjeni z menoj. Tudi želim
se vdeležiti vsih sv. odpustkov, ktere za-
morem zdaj zadobiti in jih dušam v vicah
darovati. — Zdaj, o inoj Bog! ko nas
mašnik žegna, Te prosim, žegnaj tudi
mene, žegnaj vse pričujoče in vse tiste,
za ktere sim molil pri ti sv. maši. Vlij
zdaj po rokah svojiga mašnika žegen dra¬
ge Kervi Jezusa Kristusa z vsim Njego¬
vim zasluženjem, z vsimi neskončnimi gna-
dami, čez nas in vse uboge duše v vicah!

480

Očisti nas v moči tega žegna vsih naših
grehov, dodeli nam moč in serčnost k vsi-
mu dobrimu djanju, varuj nas, ki smo
Tvoji otroci in deleži Tvojiga kraljestva,
in pelji nas nekdaj k sebi, ki si zveličanje
vsih svetnikov.

Zahvalna molitev po sv. maši.

Zdaj, o Bog! ko je končana sv. maša,
Te iz dna svojiga serca zahvalim za vso
pobožnost, ktero sim pri nji imel, za vse
gnade in zasluženja, ktere si mi dodelil
pri ti sv. maši. Daj, o predobrotljivi Bog!
de te gnade dans in do konca svojiga živ¬
ljenja ohranim in nekdaj zato večno pla¬
čilo v nebesih prejmem.

Ljubezen vsigamogočniga Boga, gna-
da Sinu Božjiga, našiga Gospoda Jezusa
Kristusa, in občestvo s. Duha naj bo ve¬
dno z menoj in z vsimi vernimi! Moč
drage Kervi, hramba prečastite Device
Marije in priprošnja vsih svetnikov naj me
spremijo domu in na moje delo in naj
ostanejo pri meni vekomaj! Amen.

481

Tretja sv. maša.

V čast Matere Božje sedem žalost.

Priprava.

V imenu Boga Očeta, in Sina in sv.
Duha. Amen.

Neskončno mogočni Bog! vstopim se
pred Tvoj sedež ter hrepeneče pričakujem
trenutka, ko bo Jezus, Tvoj Božji veliki
duhoven, daritev sprave na tem altarji
opravil in bomo mi grešniki po zasluženji
Njegoviga terpljenja deležni tudi Njegoviga
veličastva. O Bog! želim z vso le mo¬
gočo pobožnostjo biti pri ti sv. daritvi;
zakaj po Jezusu in v Jezusu si nam vse
dodelil, karkoli nas večno zveličati zamore.
Pa, o preljubi moj Bog! jest sim nevre¬
den tukaj biti, ker grešnik sim velik!
Spoznam pred Teboj, de sim veliko in
obilno grešil. Vender poln zaupanja v
zasluženje svojiga Zveličarja udarim na
svoje persi in prosim: „Bodi milostljiv me¬
ni grešniku!“

O večni Bog! sprejmi to sv. mašo
z dopadajenjem v svojo slavo, čast in
poveličevanje, pa tudi v počešenje nar
čistejši Device in Matere Jezusove, ktero

Getzemani. 21

482

si izmed vsili zvolil, biti žegnana med
ženami, pa tudi izmed vsih mater v nar
večji terpljenje pogreznjena. Dodeli mi,
o Gospod! de s spoštovanjem premišlju¬
jem zdaj Njeno terpljenje in bom tako vre¬
den zasluženja Jezusoviga terpljenja.

Sveta Marija, žegnana Mati Božja!
oh, k kolikimu terpljenju Te je odločil
Tvoj Bog, kadar Te je zvolil Mater svo-
jimu Sinu! Pozdravil Te je angelj gnade
polno, in vender so bili dnevi Tvojiga
življenja z revšino, uboštvam in terpljenjem
napolnjeni! Morje brhkosti Te je že takrat
obdalo, kadar Ti je rekel pobožni Simeon:
Mati! meč bo Tvojo dušo prebodel! —
O žalostna Mati, boleče prerokovanje to
se je preobilno spolnilo nad Teboj. — Pa
zdaj si presrečno povzdignjena, zakaj Ti
si v tihi vdanosti v previdnost Božjo brez
smerti sprejela krono vsih marternikov!
Prosi, o ljuba moja Mati! de tudi jest v
vsim svojim terpljenji stanovitno upam v
Boga, in po Tvoji prošnji vedno serčen
ostanem v Jezusu Kristusu, Gospodu na¬
šim. Amen.

Glorija.

Čast Bogu na visokim in mir ljudem

483

na zemlji, ki so svete volje! Hvalimo Te,
častimo Te, molimo Te, povikšujemo Te,
hvaležni smo Ti zavoljo Tvoje časti. Go¬
spod Bog! nebeški kralj! Bog vsigamo-
gočni Oče! Gospod Jezus Kristus, edino-
rojeni Sin, kteri grehe sveta odjemlješ,
usmili se nas! kteri grehe sveta odjemlješ,
usliši našo prošnjo! kteri sediš na desnici
Očetovi, usmili se nas! ker sam Ti si
svet; sam Ti Gospod; sam Ti naj vikši,
Jezus Kristus, s svetim Duham vred v
časti Boga Očeta! Amen.

Molitev.

Vsigamogočni Bog! očisti naše serca
in povzdigni našiga duha k pobožnosti, de
bomo, zedinjeni s Tvojim mašnikam, na
tem altarji slovesno ponovili daritev, ktero
je Jezus Kristus na sv. križi opravil. Do¬
deli nam tudi, de se s serčnim spošto¬
vanjem spomnimo žalostne Matere svojiga
Zveličarja, ktere serce je bilo z grozovi¬
tim mečem prebodeno takrat, kadar je ho¬
tel Herod Njeno presveto Dete umoriti. —
Molim Te, o prečudni Bog! v ti veliki
skrivnosti, ter Ti darujem brhkosti in vse
terpljenja, kterekoli je presveta Mati na
žalostnim begu v Egipt preterpela. Do-

21  *

484

deli, o Gospod! nam svojim služabnikam,
de bomo po prošnji deviške Matere Tvo-
jiga Sina rešeni vsih časnih nadlog, in
nekdaj vživali večno veselje, po Jezusu
Kristusu, Gospodu našim. Amen.

Evangeli in vera.

Večna slava in hvala naj Ti bo, o
Bog! za nebeški nauk, kteriga nam je
zapustil Tvoj ljubeznjivi Sin v svojim sv.
evangelii. Po tem Božjim veselim ozna¬
nilu so nam bile nar imenitniši skrivnosti
sv. vere razodete. V tem dragim darilu >
spoznamo Tvojo veliko ljubezen do nas.
Vemo in spoznamo, de si nas, o nebeški
Oče! iz nič vstvaril, de je Jezus Kristus
Tvoj edinorojeni Sin od vekomaj, de nas
je iz gole ljubezni s svojo Kervijo od
pekla odrešil. Vemo in spoznamo, de
sv. Duh izhaja od Očeta in Sina in je ž
njima enaki, edini Bog. O kako veselo
večno-srečno oznanilo! ki nas uči, de
stopi Sin Božji med daritevjo sv. maše, «
na ta naš altar, ki je ravno tisti Bog,
kterimu milijoni nebeških duhov večno —
sveto — pojo, in de je v nar svetejšim
zakramentu sv. Rešnjiga Telesa vselej
pričujoč. — Dodeli, o Bog! de ta zveli-

485

canski nauk vedno bolj in bolj spoznam
in ga v svoje zveličanje obračam, po Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našim. Amen.

O presveta Devica Marija! spomnim
se vsih tistih britkost Tvojiga materniga
serca, ktere si pri tridnevnim iskanji svo-
jiga zgubljeniga Sinu preterpela, de si Ga
poslednjič v Jeruzalemskim tempeljnu na¬
šla. Zavoljo tega terpljenja, o Marija!
mi sprosi to gnado, de, ko bi kdaj tako
nesrečen bil, de bi Jezusa zgubil s smert-
nim greharn, Ga išem s skesanim sercem
in spokornimi solzami, in de Ga najdem
kakor dobriga, usmiljeniga Očeta; po
ravno tem Jezusu Kristusu, Gospodu na¬
šim. Amen.

Darovanje.

Sveti Oče, vsigamogočni, večni Bog!
sprejmi ta dar, kteriga Ti zdaj po maš-
nikovih rokah položimo na Tvoj allar.
Darujem Ti Jagnje Božje, ktero je bilo
na Golgoti zaklano, ter Te prosimo po
zasluženji terpljenja in smerti Jezusa Kri¬
stusa, obvaruj vsih nasprotnost svojo sv.
katoliško cerkev; po ravno tem Jezusu
Kristusu, Gospodu našim. Amen.

486

O Bog! uslisi naše pohlevne prošnje,
in dodeli nam, ki britko terpljenje prebla-
žene Matere Jezusove pobožno premišlju¬
jemo, de na Njene sv. prošnje, po za-
služenji Tvojiga Sina, našiga Gospoda,
večno zveličanje v nebesih zadobimo.

O žalostna, deviška Mati Jezusova!
v britkosti se spomnim žalostniga trenutka,
kadar si srečala Jezusa, svojiga edino
ljubiga Sina, s težkim križem na ramah.
O kako je ta pogled Tvoje materno serce
globoko ranil! Kako silama so se vzdigo¬
vali Tvoji zdihljeji k Očetu v nebesa, in
kako obilno so tekle Tvoje solze! Oh ža¬
lostna Mati! vdeležim še Tvojiga zdilio-
vanja in molim z začudenjem previdnost
Božjo; ker Bog Te je žegnal s svojo
močjo. Visoko hvaljen naj bo Gospod na
vekomaj! Gospod je Tvoje ime veliko sto¬
ril; Tvoja slava se sliši iz ust vsili, ki
ljubijo Gospoda , našiga Boga. Čast bodi
Bogu Očetu, in Sinu, in sv. Duhu, ka¬
kor je bila od začetka, in zdaj in vselej
in vekomaj! Amen.

Sveto.

Neizrečeno velik Bog! molim Te s
spoštovanja polnim začudenjem; zdaj se

487

začenja velik čudež Tvoje dobrote in lju¬
bezni, in v ti skrivnosti spoznamo Tvojo
moč, pred ktero Te nebo in zemlja moli
v prahu. O veličastvo in moč mojiga Bo¬
ga! poterdi mojo slabo vero, de globoko
občutim svetost djanja, ki se bo zdaj do¬
polnilo. Večni Bog! prav in spodobno je,
de Te vsi angelji in ljudje glasno časte,
kadar mašnik, pooblastenec Tvoje volje,
to sveto delo opravlja. V zaupanji na
Jezusovo obljubo izreče mašnik besede
spremenjenja, in čudež je spolnjen. Te-
dej Te hočemo , o Gospod, vsigamogočni,
večni Bog! hvaliti in slaviti v Jezusu Kri¬
stusu, našim Gospodu, tudi v spominu
žalostne Device Marije, ki je v nar večji
britkosti stala pod križem. Vidila je svo-
jiga preljubeznjiviga Sina perbitiga na križ;
slišala Ga vpiti z velikim glasam: do¬
polnjeno je \ u  — O moj Bog! ta čudopol-
na daritev se bo zdaj tu ponovila; nebo
in zemlja ne zapopadete te neskončne skriv¬
nosti; zato Te spoznamo kakor nar višji
veličastvo in zakličemo veselo in pobožno:
Svet, svet, svet je naš Gospod in Bog!
Cešen, ki pride v Gospodovim imenu! Ho-
zana na visokim!

488

Povzdigovanje.

O Jezus, Sin Davidov, bodi mi
milostljiv! Jezus, Sin Davidov,
bodi mi usmiljen! Jezus, Sin De-
viceMarije! odpusti mi moje grehe! —

O moj Odrešenik! s svojo Božjo
Kervijo očisti mojo dušo vsili nje¬
nih grehov! S svojo drago Ker¬
vijo me ut e rdi v vsi m dobrim. V
svoji gnade polniKervi mi gnado
in usmiljenje dodeli! O Jezus, pravi
Bog! jest verujem v Te; jest upam
v Te in Te 1 j u b i m z v s i m svojim
sercem.

Po povzdigovanji.

O moj Jezus, Bog večni! molim Te
ponižno v podobi kruha. Velik si in stra-
šan, pa vender milost sama; torej Te pro¬
sim, oberni svoje obličje na nas tukaj zbra¬
ne , in pripusti, de pride ta sveta daritev
po rokah svetih angeljev pred sedež Tvo-
jiga večniga Očeta, de bo s tem poveli-
časten, mi pa, ki Te v Tvojim svetim
Mesu in v Tvoji sveti Kervi tu na altarji
združeni molimo, z vsim nebeškim žeg-
nam in s Tvojo gnado napolnjeni bomo.

m

O Bog! naj Ti bo dopadljiva naša
pobožnost ; to Te prosimo po Jezusu Kri¬
stusu , Gospodu našim, po kterim Ti to
daritev posvetiš in žegnaš; po Njem, ž
Njim in v Njem imaš Ti, Bog, vsigamo-
gočni Oče! v edinosti sv. Duha vso čast
in veličastvo na vekomaj! Amen.

Pri križi so stale Njegova Mati in
Marija Kleofova, in Salome in Magdalena.

O vi sv. prijatli Jezusovi, ki ste vi-
dili Boga in človeka v neznanih bolečinah
umirati! tu je zdaj ravno tisti Jezus Kri¬
stus pričujoč, in vnovič se nekervavo da¬
ruje svojimu nebeškimu Očetu za nas.
Molimo Ga tu v delu Njegove ljubezni,
Njegove gnade in milosti!

Hvalimo, častimo svojiga Gospoda,
ki je sebe dal za naše hudobije; prosite vi,
prijatli Jezusovi! de Mu bo všeč naša za¬
hvala, po ravno tem Jezusu Kristusu,
Gospodu našim. Amen.

Obhajilo.

Sveta Devica Marija, žalostna Mati
Božja! o kolika preobilnost strašne brit-
kosti je napolnila Tvojo dušo, kadar so
Tvojiga preljubeznjiviga Sina s križa sneli!
— O še nobeno materno serce ni toliko

21 **

490

ljubilo, kolikor je Tvoje; zakaj Ti nisi v
Jezusu le ljubila svojiga nar ljubeznjivši-
ga Sina, nar lepšiga, nar boljšiga zmed
vsih ljudi, ampak v Njem si tudi ljubila
svojiga Boga. In ta Tvoj nar ljubeznjivši
Sin, ta Božji Zveličar, kteriga vsi angelji
molijo svojiga Boga, ta je ležal mertev
v Tvojim naročji. Oh kako strašan po¬
gled, viditi nar bolj nedolžniga z ranami
obdaniga, zavoljo naših grehov grozovito
umorjeniga! — O žalostna Mati! pač po
pravici si klicati smela: „0 vi vsi, ki
inemo greste, postojte in poglejte, če je
bolečina, kakoršna je bolečina moja!“

O prežalostna, jokajoča Mati! ker
mi zdaj tu na altarji ponavljamo veliko
spravno daritev, oh, zedini tudi Ti svoje
terpljenje, svoje zdihljeje in solze z naši¬
mi molitvami, in Ti sama pokaži naše po¬
trebe in nadloge svojimu Božjimu Sinu,
kteri je zdaj v spomin svojiga pokopa šel
v serce mašnikovo. — O de bi bil tudi
jest vreden in bi smel sprejeti z mašnikam
vred sveto Telo Jezusa Kristusa! Ker
sim pa ves nevreden te gnade, prosi za
me, o preljuba moja Mati! svojiga Božji—
ga Sina, de po duhovno k meni pride,
in me posveti, de bi Ga saj pri pervim

491

Obhajilu prav pobožno prejel, in bom v
zavživanji Njegoviga sv. Telesa uterjea
v vsih čednostih, ktere me vredniga storž
večniga življenja; po Jezusu Kristusu, Go¬
spodu našim. Amen.

Pri sklepu.

Presveta Trojica! sprejmi milostljivo
to sv. daritev, ktero smo Ti v pobožnosti
opravili, in naj Ti bo dopadljiva v znam-
nje rnojiga spoštovanja, moje pokoršine
in molitve do Tebe; in ker smo se tudi
spomnili terpljenja in britkosti deviške Ma¬
tere našiga Gospoda, naj prosi tudi Ona
za nas, de bomo v nasledovanji Njeniga
življenja na ti zemlji tako verni, kakor
Ona, in de bomo tako poterpežljivo in
vdano vse terpljenja in britkosti sprejemali
iz Božje roke, kakor Ona. — Zlasti naj
prosi preblažena Devica še za me, de
imam nekdaj srečno zadnjo uro in de pod
Njenim varstvam večno življenje dosežem j
po Jezusu Kristusu, Gospodu našim.
Amen.

Pri žegnu,

O preljubeznjivi Bog! žegnaj me v
vsih zadevah rnojiga življenja, kakor si

492

žegnal Mater svojiga Božjiga Sina v Nje¬
nim terpljenji, de se je v vsih svojih bo¬
lečinah in brhkostih vsa Tvoji sv. volji
vdala. V imenu Boga Očeta in Sina in
sv. Duha. Amen.

Zahvala.

O Jezus Kristus, moj Odrešenik! z
ginjenim sercem Te zahvalim za Tvojo
britko smert na križi, ktere spomin je bil
zdaj na altarji ponovljen. Med to Božjo
daritevjo Tvoje sinerti sim s skesanim ser¬
cem molil, in imam zdaj žegen nebeški v
svojim serci. O Jezus, daj mi moč, de
tega draziga zaklada z novimi grehi ne
zgubim.

Tudi Tvojih brhkost, o žalostna Mali
Jezusova! sim se sočutno spomnil. Jo¬
kaje si stala pod križem, in vsaki zdihljej,
vsaka beseda Tvojiga umirajočiga Sina
je šla kakor meč skoz Tvoje ljubijoče ma¬
terno serce! O prežalostna Mati, kdo bi
se ne jokal pri spominu Tvojih brhkost!
Vidila si Ga kervaveti, slišala Ga klicati:
„Oče, zakaj si Me zapustil ?“ Vidila si
Ga brez vsiga polajšanja v strašnim ter¬
pljenji dokončati veliko delo. Več si Ti
terpela, kakor vsi Njegovi žalostni pri-

493

\

f

K

I

|

I

jatli, ker bolj si Ga ljubila. 0 žalostna
Mati! bodi mi vedno dobra Mati, skerbi
za me v mojim življenji, in kadar bom
nekdaj v smertnih težavah od vsik zapu-
šen, takrat se spomni te ure, ponovljene
svete daritve, spomni se moje ljubezni, s
ktero Te ljubim, in bodi moja tolažnica,
moja priprošnjica pri Jezusu Kristusu, Tvo¬
jim Sinu, našim Gospodu. Amen.

O Marija! požegnaj nas s svojim
detetam Jezusam Kristusam, vsiga hudi-
ga nas obvaruj — nagle, neprevidene smerti
— smertniga greha! — Češeno bodi to
sveto sladko Ime: Jezus, Marija in
sv. Jožef!  Češena bodi vsa nebeška
družba, zdaj in na vse večne čase! Amen.

Po svojim
o Devica! očisti

494

Priprava.

Sv. pokora očisti naše serce, nam grehe
odpusti, nam pomoč zadobi, de skušnjave
lože premagamo. Zvoli si torej, ljuba duša!
dušniga pastirja, kterimu se vselej spoveduj,
kteriga v vsih imenitnih rečeh za svet po-
prašuj, in kterimu moraš vsa pokorna biti,
zlasti kar tvojo vest zadeva. Kdor spoved¬
nika sluša, njemu se ni treba bati, de bi se
motil. „K d o r vas posluša, Mene p o-
sluša“, pravi Jezus (Luk. 10, 16.). Glas spo¬
vednikov naj ti bo glas Božji.

Preden pa k spovedi gremo, moramo
prositi Boga, de bi nas razsvetlil, de spo¬
znamo vse storjene grehe, in de bi nam gna-
do resničniga kesanja in terdniga sklepa našiga
poboljšanja dodelil. Zlasti se moramo pripo¬
ročiti Materi Božji, de bi nam sprosila pravo
žalost čez vse naše grehe.

Ker je po nezmotljivim nauku sv. kato¬
liške cerkve zakrament sv. pokore edini  pri¬
pomoček, odpušenje po svetim kerstu storjenih
grehov zadobiti, kako skerbno pač, o ker-
šanska duša! se moramo pripravljati, de ta
sveti zakrament vselej s spodobno pripravo
in vredno prejmemo!

495

Molitev pred spovedjo.

Za potrebno pripravo.

O sveti Bog! ki si vselej pripravljen,
grešnika sprejeti, mu grehe odpustiti; ozri
se milostljivo na mojo revno dušo, ktera
gre k Tebi nazaj, in se hoče v vodi ker-
šanske pokore vsih svojih grehov očistiti.
Dodeli mi torej, o predobrotljivi Oče! k
temu potrebno pripravo; razsvetli moj um,
de spoznam vse svoje gi-ehe, omeči moje
terdo serce, de jih prav obžalujem in pa
sovražim; vodi moj jezik, de se vsih gre¬
hov čisto spovem in odpušenje zadobim.

Prošnja k sv. Buhu za spoznanje grehov.

O sveti Duh! Ti večna luč Božja!
razsvetli moj um in stoj mi na strani, de
vse svoje grehe spoznam in natanko pre¬
gledam, kakor jih bom spoznal po smerti
pred Tvojim sodnjim štolam. Daj, de
pregledam, karkoli sim hudiga storil, ali
dobriga opustil; kolikrat in kako močno
sim se v Tvoji sv. službi pregrešil; ko¬
likrat in kako zelo sim svojiga bližnjiga
razžalil; kar sim se zoper samiga sebe
in zoper dolžnosti svojiga stanu pregrešil.

Ne pripusti, o Bog resnice! de bi

496

me moja lastna ljubezen oslepila ali go¬
ljufala; odpri mi oči mojiga uma, de sam
sebe prav spoznam, in, karkoli je treba,
se tudi spovedniku razodenem.

(Sprašuj svojo vest čez vse storjene grehe, po
njih številu in okolišinah. Tudi začetek tistih preiši in
razodeni. In akoravno je popolnama potrebno le smertnih
grehov se obtožiti in zlasti teh se spraševati, je vender
zares koristno, tudi odpustljivih se spovedati, celo vsih
druzih skušnjav.) — Potem moli grevengo :

O moj Bog! vsi moji storjeni grehi
so mi iz serca žal, ker sim ž njimi Tebe,
svojiga preljubeznjiviga Boga, neskončno
svetost in dobroto, ki Te iz serca ljubim,
razžalil. Terdno sklenem s Tvojo gnado
svoje življenje poboljšati, in raji vse, še
celo smert preterpeti, kakor Tebe, svo¬
jiga Boga, neskončno svetost in dobroto,
še kdaj s kakim greham razžaliti. Daj
mi gnado, ta svoj sklep spolniti. Prosim
Te po neskončnim zasluženji Tvojiga Bo-
žjiga Sina, našiga Gospoda in Zveličarja
Jezusa Kristusa. Amen.

Predobrotljivi Bog! pač me je lahko
sram, de sim po tolikratnim zaterdovanji,
po tolikratnih obljubah vender spet tolikrat
in tako brez skerbi v svoje poprejšnje
pregrehe nazaj zabredel, in sim vpričo
Tebe zavoljo puldiga veselja Tvoje sv.
zapovedi prelomil, celo Tvojo dobroto

497

zaničeval, Tebe, o usmiljeni Oče! vedno
bolj in bolj žalil. Oh, Gospod! nikar me
ne tepi s svojim pravičnim serdam, in ne
pogubi me v svoji neskončni svetosti!

Ozri se milostljivo na moje poterto in
skesano serce, ktero britko obžaluje vse
storjene grehe, ne toliko zavoljo zasluženih
kazen, temuč, ker si bil Ti, o večna do¬
brota in preljubeznjivi moj Oče! ž njimi
razžaljen.

O Ti Bog vse dobrote! k Tebi zdi¬
hujem ; milosti, gnade, usmiljenja Te pro¬
sim za vse hudo, karkoli sim storil, ali
so drugi zavoljo mene storili; za vse do¬
bro, karkoli sim opustil ali slabo opravil;
za vse grehe, ktere vem ali jih ne vem,
ktere vse v brhkosti obžalujem, iz serca
sovražim, na vekomaj zaveržem. Oh, de
bi jih zamogel z obilnimi solzami objoko¬
vati, s svojo kervijo oprati, s svojo
smertjo v nič spremeniti.

O Jezus ! ki si na Oljski gori moje
grehe s kervavimi solzami objokoval, oh,
spusti v moje serce le edino kapljico tistiga
britkiga morja, v ktero je bilo takrat po¬
greznjeno Tvoje sladko serce, de moje
storjene hudobije tudi mene užalijo do
smerti, kakor se Tebe.

498

Terdni sklep.

Predobrotljivi Bog! umreti bi bil imel
pred, kakor sim kdaj Tebe razžalil; ker
je pa storjeno, in to storjeno ni več v
moji moči, hočem vsaj za naprej tako de¬
lati, de Te s pomočjo Tvoje gnade nikdar
več ne razžalim, in se ne le vsiga greha,
ampak tudi vsake priložnosti v greh skerb-
no ogibam, zlasti pa tiste, v ktere sim
po stari navadi in spačenim nagnjenji že
tolikrat padel.

Zato hočem z vso resnobo poprijeti
vse potrebne pripomočke in delati ž njimi,
ktere mi boš pokazal po svojim mašniku,
kteri namesto Tebe tu sedi, in skoz čigar
usta mi hočeš Ti sam govoriti, me opra¬
ševati, me učiti in svariti. Vse, karkoli
mu bom govoril in obljubil, naj bo tudi
Tebi govorjeno in obljubljeno.

Upanje v Božjo milost.

Spoznam, o usmiljeni Oče! kako zelo
sim se pregrešil, in kaj bi se mogel bati
od Tvoje pravične jeze ; pa terdno upam
v Tvojo veliko milost, de mi boš odpustil
zavoljo neskončniga zasluženja Jezusa
Kristusa, ki se je daroval za ine uboziga
grešnika. S tem zaupanjem se hočem

499

svojih grehov odkritoserčno spovedati, po¬
nižno vse spoznati, v tolaživnim upanji,
de boš tudi tam v nebesih to sodbo po-
terdil, ktero bo tu na zemlji Tvoj mašnik
izrekel čez me.

Prošnja do Marije in do angelja varha.

Sveta Devica, Mati vsih gnad, pri¬
bežališč grešnikov! prosi za me to uro,
de vredno opravim to sveto spoved in de
dobim odpušenje svojih grehov, in gnado,
prav poboljšati svoje življenje. Tudi ti
mi stoj na strani, o moj sv. angelj in
ljubi varil moje uboge duše! ti veš vse,
kolikrat sim se pregrešil, pomagaj mi, de
spet vstanem, in nikdar več ne grešim.

(Pojdi zdaj k spovednici s spodobnim spoštovanjem
in s pravo ponižnostjo. Zaderži se, kakor ubogi grešnik
pred sodnikam. Kdor je pekel zaslužil in gnado Božjo
zgubil, se ne more nikoli zadosti ponižati. Spovej se
svojih grehov odkritoserčno. — Prosim te, o moj kristjan,
za Božjo voljo in pri zveličanji tvoje duše, prosim te, oh,
ne zamolči nikoli nikdar pri spovedi nobeniga greha iz
pregrešne sramožljivosti! Zeli pa, de bi spovednik tvoj
dušni stan tako spoznal, kakor ga sam vsigavedni Bog
pozna in vidi. O koliko razžaljenja preljubeznjiviga ne-
beškiga Očeta, pa tudi koliko britkih in nepokojnih ur
boš tako odvernil!! — Prosi tudi svojiga spovednika,
naj ti močne pripomočke v tvoje poboljšanje pokaže in
naznani). —

500

Molitve po spovedi.

Zahvala in ponovJjenje sklepa.

O moj preljubeznjivi Jezus! koliko
hvalo sim Ti dolžan! Upam, de si mi
zavoljo zasluženja svoje drage Kervi od¬
pustil vse moje grehe. Iz celiga serca
se Ti zahvalim za to, in hrepenim in že¬
lim tam v nebesih za to vso večnost Tvoje
usmiljenje hvaliti. Dozdaj, o moj Bog!
sim Te velikrat bil zgubil; pa za
naprej Te nikakor več nočem zgu¬
biti ; spreoberniti hočem svoje življenje;
sej Ti zaslužiš vso mojo ljubezen, res¬
nično Te hočem ljubiti, nikoli več od Tebe
ne ločiti se; obljubil sim Ti, raji umreti,
kakor Te še kdaj razžaliti; svojo obljubo
zdaj ponovim in spolniti jo želim.

Obljubim Ti, vsake priložnosti v greh
se varovati, in zato hočem na tanko spol-
novati, kar mi je Tvoj namestnik nasve¬
toval , de več ne grešim. Pa Ti, o moj
Bog! poznaš mojo slabost; dodeli mi gna-
do, de Ti od zdaj za naprej zvest osta¬
nem do smerti, in pomagaj mi, kadar
pride skušnjava, de išem pri Tebi pomoči.
Pomagaj mi, o Marija! Ti si Mati stano-

501

vitnosti; za Bogam stavim na Te vse za¬
upanje svoje!

(Z d e j moli naloženo pokoro, kakor de bi zadnji¬
krat v svojim življenji molil.

Darovanje pokore.

Sprejmi, o Bog! milostljivo mojo po¬
koro, ktero sim zdaj opravil. Zedinim to
malo pokoro z neskončnim zasluženjem
Jezusa Kristusa in ž Njegovo za me pre¬
lito sv. Kervijo. Zavoljo Jezusoviga ter-
pljenja, Kervi in ran, upam de sim svo¬
jih grehov ves opran, karkoli sim jih sto¬
ril v svojim življenji, ter vse še enkrat
sereno obžalujem, in se jih kesam. Kar
nii k popolnamosti kesanja, spovedi in
sklepa še manjka, to naj nadomesti lju¬
bezni polno, Božje serce Jezusa Kristusa,
čigar usmiljenje je brez konca! Amen.

502

Priprava.

D)e je večkratno in vredno Obhajilo (vredno, ko¬
likor je človeški slabosti mogoče) po želji Jezusa Kri¬
stusa in po želji sv. katoliške cerkve, to je gotovo; ven-
der, ti keršanska duša! pristopaj k mizi Gospodovi le po
svetu in s privoljenjem svojiga dušniga vodnika.

Zastran vrednosti pa uče cerkveni učeniki s sv.
Frančiškam Salezijem tole: t. Kdor se smertnih grehov
obvaruje, in tudi prostovoljniga nagnjenja do odpustljivih
grehov nima, sme vsaki teden pristopiti k sv. Obhajilu.
2. Kdor si resnobno prizadeva, vsili prostovoljnih malih
grehov se ogibati, sme večkrat pristopiti, ko bi tudi vča¬
sih iz slabosti padel. 3. Kdor svoje hudobne nagnjenja
in strasti večidel premaga, in ima veliko hrepenenje po
sv. Obhajilu, sme vsaki dan pristopiti. — Vselej pa le
po svetu in s privoljenjem  svojiga spovednika.

Duhovno Obhajilo pa je vselej pripušeno, ne le pri
sv. maši. ampak prav dobro in koristno je, večkrat na
dan se spomniti svojiga v nar svetejšim zakramentu Reš-
njiga Telesa pričujočiga Zveličarja, ali zjutraj, opoldne
in zvečer se oberniti proti cerkvi, kjer je ljubljenec tvoje
duše shranjen, in vselej serčno hrepenenje po Njem obu¬
diti ter se tako po duhovno ž Njim skleniti. Zlasti se
lahko to zgodi pri obiskanji sv. Rešnjiga Telesa.

503

Ni nobeniga boljšiga pripomočka, grehov se zne¬
biti, in v ljubezni Božji se uterditi, kakor je sv. Obhajilo.
Pa od kod, de nektere duše pri večkratnih Obhajilih,
vender le v stari mlačnosti ostanejo in zmirej v starih
pregrehah živijo? Vzrok tega je, ker se premalo skerbno
pripravljajo. K dobri pripravi pa je dvojniga treba:

1. Moraš svoje serce očistiti vsili nagnjenj, kteri
se ustavljajo Božji ljubezni. Tvoje serce mora biti
prazno posvetne ljubezni.

3. Moraš veliko hrepenenje imeti, Boga ljubiti.
Tvoje serce mora biti polno Božje ljubezni.

Pervi namen, kadar pristopimo k angeljski mizi,
mora biti, de bi rastli v ljubezni Božji. „Le iz ljubezni
moramo Boga prejemati, ker iz gole ljubezni se je On
ljudem daroval.“ Zato moli naslednje molitve z zbrano
pobožnostjo.

Pred sv. Obhajilam.

Vera.

Moj Bog! verujem v Tebe praviga
živiga Boga, ediniga v natori in trojniga
v peršonah: Očeta, Sina in sv. Duha; ve¬
rujem, de je Sin Božji, druga peršona
v sveti Trojici, za nas človek postal,
terpel in umeri; de je tretji dan od
smerti vstal, in de po svojim vnebo¬
hodu sedi na desnici Boga Očeta in bo
prišel sodit žive in mertve; verujem, de
je Jezus Kristus svete zakramente po¬
stavil , de nobeden brez vere in kersta,
hi potem, kadar v greh pade, brez pokore

504

zveličan ne bo; verujem, de je gnada
Božja vsim potrebna; verujem tudi, de Ti,
moj Bog, vse dobro z dobrim, vse hudo
s hudim plačuješ, de nam naše zasluženje
samo skoz Tvoje pomaga; verujem ne-
umerjočnost človeške duše; verujem zad¬
njič tudi vse, kar si Ti po svoji katoliški
cerkvi zapovedal verovati, in de zunaj
tiste nobeden zveličan ne bo. Vse to pa
zato verujem, ker si Ti to razodel, kteri si
večna modrost in resnica. V ti in za to
katoliško vero želim živeti in umreti. O
moj Bog, poterdi me s svojo gnado v ti
sveti veri!

Upanje.

Moj Bog! terdno upam po zaslu-
ženji, terpljenji in smerti svojiga Go¬
spoda in Zveličarja Jezusa Kristusa za-
dobiti odpušenje vsili svojih grehov; za¬
upam s Tvojo gnado in pomočjo, Tvojo
voljo dopolniti, greha se varovati, in tako
večno veselje in zveličanje doseči. In
vse to upam zato, ker si Ti, moj Bog!
to obljubil, ker si vsigamogočen, neskon¬
čno dober in zvest v svojih obljubah, kteri
ne moreš ne goljufati in ne goljufan biti.
Moj Bog in Gospod! stori še večji to
moje upanje!

505

ljubezen.

Ljubim Tebe, moj Bog! iz celiga
serca in čez vse, ker si Ti sam v sebi
nar vekši, vse ljubezni in časti vredna
dobrota in lepota. Iz te ljubezni proti
Tebi je meni močno žal zavoljo vsili grehov
mojiga celiga življenja, ker sim s tistimi
Tebe, svojiga Boga, razžalil: in sklenem,
od zdaj na dalje, Tebe, svojiga Boga,
nikoli več ne razžaliti, Tebi saminru želim
služiti, Tebi v vsili rečeh dopasti; svojiga
bližnjiga hočem zavoljo Tebe, kakor sam
sebe ljubiti in tako želim v ti ljubezni ži¬
veti in umreti. O Bog! užgi v meni
ogenj svoje ljubezni, de bom v svojim
serci gorečo ljubezen proti Tvoji dobroti
vedno ohranil. Amen.

Posebna molitev k Jeznsn.

Pred sv. Obhajilom.

O moj ljubi Jezus, pravi Sin Božji!
ki si iz ljubezni do mene na križi v morji
bolečin in zaničevanja umeri, terdno ve¬
rujem , de si v nar svetejšim zakramentu
Kešnjiga Telesa pričujoč; pripravljen sim
za to sveto vero dati svoje življenje.

Getzemani. 22

606

O moj ljubeznjivi Zveličar! upam od
Tvoje dobrote, de boš, zavoljo zasluže-
nja Tvoje za me prelite Kervi, že to
jutro, ko hočeš k meni priti, moje serce
s svojo sv. ljubeznijo užgal in mi vse
tiste gnade dodelil, kterih mi je treba,
de Tebi zvest in stanoviten ostanem do
konca svojiga življenja.

O moj Bog! edini in resnični ljubi
moje duše! kaj si še več hotel storiti, de
bi me nagnil k svoji ljubezni? O moj
Jezus! ni Ti bilo zadosti, de si umeri
za mej ta sv. zakrament si še hotel po¬
staviti, v jed si se mi hotel dati, de bi
se ves in ves meni daroval, de bi se
zedinil popolnama z y  menoj, revno in ne¬
hvaležno stvarjo. Še sam me vabiš, de
bi Te sprejel; nič bolj ne želiš, kakor de
bi se jest sklenil s Teboj. O neskončna
ljubezen! Bog sam se hoče meni ves in
ves darovati! O moj Bog! o ljubeznjiva,
neskončna dobrota, ki neskončno ljubezen
zaslužiš! ljubim Te čez vse, ljubim Te iz
celiga svojiga serca, ljubim Te bolj, ka¬
kor sebe, ljubim Te bolj, kakor svoje
življenje; jest Te ljubim, ker ljubljen biti
hočeš, Te ljubim, ker ljubljen biti zaslu¬
žiš, Te ljubim, de bi le Tebi dopadel,

607

Te ljubim, ker toliko hrepeniš po moji
ljubezni. Zapustite me torej vse posvetne
želje, vse pozemeljske nagnjenja! Tebi, o
moj Jezus! Tebi, moja nar večji dobrota,
moje vse! Tebi sarnimu hočem dati vso
svojo ljubezen. Ti se hočeš dans meni
vsiga in popolnama darovati 5 tudi jest se
Tebi vsiga in popolnama darujem. Daj,
de Te res ljubim 5 lej! nič druziga nočem,
kakor le Tebe samiga; nič druziga ne že¬
lim , kakor le to, kar Tebi dopade, kakor
le Tebe samiga. Ljubim Te, moj Zveli¬
čar! Svojo slabo ljubezen zedinim s tisto
ljubeznijo, ktero imajo vsi angelji in svet¬
niki do Tebe, s ktero Te Marija, Tvoja
Božja Mati, s ktero Te večni Oče sam
ljubi. O de bi Te od vsili ljubljeniga vi-
dil! O de bi mogel storiti, de bi Te vsi
ljudje ljubili, de bi Te tako ljubili, kakor
ljubljen biti zaslužiš.

Lej, moj Jezus! Tebi se bližam, de
bi se s Tvojim mešam nahranil. Pa, oh,
moj Bog! kdo sim jest, in kdo si Ti? Ti
si Bog neskončne dobrote, in jest, jest sim
ubogi červ, ki sim obložen s tolikimi pre¬
grehami , s kterimi sim Te, oh! tolikrat spo¬
dil iz svojiga serca. O moj Bog! jestnisim
vreden, biti v Tvoji pričujočnosti; jest za-

32 *

608

služim zaveržen biti od Tebe in celo večnost
v peklu se pokoriti. Pa Ti, o moj Bog!
ker si neskončna dobrota, me k sebi zdaj
kličeš, de bi Te sprejel v svoje serce.
Lej, jest se Ti bližam, bližam ves po¬
nižan in potert, zavoljo velikih razžaljenj,
s kterimi sim Te žalil, pa vender poln
zaupanja na Tvojo milost, na Tvojo lju¬
bezen. Oh, kako žal mi je, moj prelju-
beznjivi Zveličar! de sim Te že tolikrat
razžalil! Ti si celo svoje življenje hotel
dati za me, jest pa sim tolikrat Tvojo
gnado, Tvojo ljubezen zavergel, za pra¬
zen nič Te zapustil. Obžalujem zdaj,
bolj kakor vse drugo hudo, vse razžaljenja,
ktere sim Tebi storil, vse, male in veli¬
ke , ker sim ž njimi Tebe, neskončno do¬
broto , razžalil; sovražim jih iz vsiga serca.
Upam, de si mi že vse odpustil; če pa
ne, o Jezus! mi odpusti zdaj, preden Te
prejmem v svoje serce. Ker hočeš zdaj
zdaj stanovati v mojim serci, Te prosim,
sprejmi me še popred milostljivo v svoji
gnadi!

Pridi, o moj Jezus! pridi v moje
serce, ki po Tebi hrepeni. O moja edina,
moja neskončna dobrota! moje življenje,
moja ljubezen, moje vse! rad bi Te dans

509

prejel s tisto ljubeznijo, s ktero Te pre¬
jemajo tiste duše, ki Te nar bolj ljubijo;
rad bi Te prejel, kakor Tvoja lastna Mati
Marija; to svoje današnje Obhajilo zedi¬
nim ž njihovimi Obhajili.

O preblažena Devica, ljuba moja Mati
Marija! daj mi Ti sama dans svojiga lju—
biga Sina; lej! iz Tvojih rok Ga sprejeti
želim. Povej Mu Ti, de sim jest Tvoj
služabnik, in On me bode, kadar bo k
meni prišel, dans s toliko večji ljubeznijo
pritisnil na svoje serce.

Zdihljej k Jezusu.

Se odperle so nebesa,

Lej! že Kralj nebeški gre;

Duša, vzdigni se ’z telesa
In nasiti si želje!

Truma angeljev se zbira
Tam na altarji, moli Ga;

Tam studenec gnad izvira,

Lej tam svoj’ga Ljubiga!

Oh, ne čakaj, Jezus mili!

Pridi, pridi, ljubi moj!

Prosim, naglo se usmili

Mene — skleni se z menoj! —

Res, Gospod! de nisim vreden,

De pod mojo streho greš;

Kak pa Tebe sim potreben,

To nar bolj samo Ti veš.

510

Sej ne morem več živeti,

Če ne prideš, o Gospod!

Tebe sereno čem objeti;

Jest popred ne grem od tod.

Torej , Jezus ljubeznjivi!

Pridi in nasiti me,

De v ljubezni nevgasljivi

Večno s Tabo sklenem se! Amen.

Po sv. Obhajilu.

(('lis po sv. Obhajilu je tisti dragi čas, v kteriin
go nebeški zakladi odperti; zakaj molitve, ki se opravljajo
v času, kadar je Jezus tako na tanko z našo dušo skle¬
njen, imajo veliko več zasluženja in moči, kakor molitve
drugi čas opravljene. Sv. Terezija pravi, de se takrat
Gospod na milostni sedež v naši duši usede in nam kliče:
„Prosi me, duša moja! karkoli le hočeš; le, de bi ti do¬
brote skazoval, sim k Tebi prišel. 11  O koliko posebnih
gnad so sprejeli tisti, ki so se po sv. Obhajilu skerbno
z Jezusam radovali! Častiti oče Avila je po sv. Obhajilu
vselej po dve uri v molitvi ostal. Sv. Alojzi je po sv.
Obhajilu tri dni Jezusa hvalil za prejete gnade. Obudimo
naslednje izročenja pobožno, in bodimo ves dan zedinjeni
z Jezusam, kteriga smo v jutro prejeli v svoje serce.)

Izročenje Jezusu.

Dobil sim Njega, kteriga ljubi moja
duša; nočem Ga nikoli več zapustiti. Tebe,
o moj Jezus! objamem; moj si Ti, nad
kteriin se raduje moje serce. Imam Tebe,
zaklad mojiga serca, in v Tebi imam vse.
Oh, pripusti, prosim Te, pripusti vender,

511

de moja duša občuti moč Tvoje pričujoč-
nosti! naj okusi, kako si sladak, o Go¬
spod ! de od ljubezni do Tebe prevzeta
nič druziga ne iše, kakor le Tebe; nič
druziga ne ljubi, kakor le Tebe. Ti si
moj Kralj; oh, ne pozabi moje revšine,
mojiga uboštva! Ti si moj sodnik; pozabi
moje grehe, in usmili se me! Ti si moj
zdravnik, ozdravi vse moje slabosti! Ti
si Ljubi moje duše; zaveži me seboj na
večno. Ti si moj voditelj, moja bramba;
postavi me na svojo stran; potem naj se
vojskuje z menoj, kdorkoli hoče. Ti si
se za me daroval, tudi jest hočem biti
Tebi v dar. Ti si moj Odrešenik; reši
mojo dušo vsih sovražnikov njenih in po¬
sveti me! Ti si moj Bog, moje vse; kaj
hočem v nebesih, kaj tu na zemlji, kakor
le Tebe, o Bog mojiga serca! Ti, o Bog!
si moj delež na vekomaj! Amen.

Zdihljaj k Jezusu.

Zdaj, o duša moja , pevaj!

Jezus Tvoj
Je s Teboj;

Zdaj zročuj,

Zdaj zdihuj,

In v ljubezni se ogrevaj!

512

Zdaj vesela glas zaženi:

Jezus moj!

Res si moj!

In kot zdaj
Vekomaj —

Prosim — moraš biti v meni!

In tak dolgo bom prosila:

Jezus moj!

Bod’ z menoj!

De s Teboj,

Ljubi moj!

Po nebesih bom hodila.

Zahvala in prošnja.

Lej, o moj Jezus! že si k meni pri¬
šel, že si v mojim serci, že si ves moje
posestvo! Pozdravim Te, o moj ljubez-
njivi Zveličar! molim Te; pred Teboj se
veržem na kolena; objamem Te, na svoje
serce Te pritisnem, zahvalim se Ti, de
si hotel v moje revno serce priti. O Ma¬
rija, o vi moji sv. priprošnjiki, moj sv.
angelj varh, hvalite Jezusa namesto mene!
Ker si me, o nebeški kralj! tako ljubez-
njivo hotel obiskati, Ti darujem svojo
voljo, svojo prostost, vsiga samiga sebe.
Ti si se meni vsiga daroval, tudi jest se
Tebi vsiga darujem; za naprej nočem biti
sam svoj; nak, od dans za naprej naj

513

bom ves Tvoj. Hočem in želim, de bo
moja duša vsa Tvoja, de moje telo in
vse moje moči žele le Tebi dopasti. Tebi,
o moj Jezus! posvetim vse svoje misli,
želje in nagnjenja, vse svoje življenje. Sej
sim Te dosti dolgo žalil, o moj Jezus!
Vse dni svojiga prihodnjiga življenja ho¬
čem v to oberniti, de bi Tebe ljubil, ker
si me Ti toliko ljubil.

Sprejmi, o Bog mojiga serca! sprej¬
mi dar, kteriga Ti dans daruje ubogi greš¬
nik , ki nič bolj ne želi, kakor Tebe ljubiti,
Tebi dopasti. Stori z menoj, in delaj z
menoj, in z vsim, kar je mojiga, kakor
le Tebi dopade. O de bi Tvoja ljubezen
v mojim serci pokončala vse nagnjenja, ki
niso Tebi dopadljive, de bi le Tvoj bil,
za Te živel, Tebi dopadel!

Ne prosim, Te , o Jezus! za dobrote
tega sveta; prosim Te le, dodeli mi po
zasluženji svojiga terpljenja, vedno žalost
čez moje grehe. Razsvetli me, de spo¬
znam nečimernost tega sveta, de spoznam,
kako zelo Ti zaslužiš, ljubljen biti od nas
vsih. Daj, de se odtergam vsiga poze-
meljskiga in naveži me na svojo sveto
ljubezen, de od dans za naprej nič dru-

ziga nočem in ne želim, kakor le to, kar

23 **

514

Ti hočeš in želiš. Daj mi poterpežljivost
in vdanost, kadar bom reven in bolan,
ali kadar se mi kaj prigodi, kar moji lastni
ljubezni ne dopade. Dodeli, de bom ves
krotak proti tistim, ki me žalijo ali zani¬
čujejo. Daj mi srečno smert, daj mi svojo
sveto ljubezen. Pred vsim pa Te prosim,
dodeli mi stanovitnost v Tvoji gnadi noter
do smerti. Ne pripusti, de bi se še kdaj
ločil od Tebe. O moj presladki Jezus!
dodeli mi tudi gnado, de se v vsili skuš¬
njavah in nevarnostih k Tebi zatečem, in
Tebe pomoči prosim. Še enkrat Te prosim
za gnado stanovitnosti. —

O večni Oče! Tvoj ljubi Sin Jezus mi
je obljubil, de mi Ti vse dati hočeš, karkoli
Te bom v Njegovim imenu prosil: „Resnič-
no, resnično vam povem: Ako bote Očeta
kaj prosili v Mojim imenu, vam bo dal“.
(jjan. 16, 23.} V imenu in po zasluženji
Tvojiga ljubiga Sina Te torej prosim
Tvoje ljubezni in vedne stanovitnosti, de
Te bom nekdaj tam v nebesih ljubil na
vso moč, in bom vso večnost hvaliti za-
mogel Tvoje neskončno usmiljenje, tam,
kjer bom gotov, de se ne bom nikoli več
ločil od Tebe.

O preblažena Devica Marija, upanje

515

moje! zadobi mi to gnado, za ktero Te
prosim; daj, de Te serčno ljubim, Tebe,
svojo mogočno kraljico, in de se v vsih
svojih potrebah Tebi izročujem. Amen.

Molitev za sv. odpustke.

Lej, o dobrotljivi in presladki Jezus!
pred Tvojim obličjem se veržem na svoje
kolena, ter Te serčno prosim in milo zdi¬
hujem, vtisni globoko v moje serce žive
občutljeje vere, upanja in ljubezni, z res¬
nično žalostjo čez moje grehe in terdnim
sklepam, poboljšati se. Ko z živim ob-
čutljejem in veliko bolečino Tvoje petere
sv. rane premišljujem, in v svojim serci
prevdarjam, se spomnim tistih besedi, ki
so tekle iz posvečenih ust kraljeviga pre¬
roka Davida: „Prebodli so Moje roke in
noge in šteli so Moje kosti“.

(Kdor po vredni prejemi sv. pokore in sv. Obhajila
to molitev pobožno in skesano pred britko martro moli,
zadobi popolnama odpustek, ki se zamore tudi dušam V
vicah darovati. Pap. Klemens VIII. Leo XII. 1825.)

Prošnja za sv. čednosti.

Moj Gospod in moj Bog! prosim Te
po zasluženji Jezusa Kristusa, razsvetli
me, de spoznam, kako nečimerno je vse

516

na tem svetu, in de tu ni druziga dobri-
ga, kakor ljubiti le Tebe, o nar večji,
o neskončna dobrota ! Daj mi spoznati
svojo nevrednost in spoznati, kako Ti za¬
služiš, biti ljubljen od vsih, zlasti od mene,
zavoljo ljubezni, s ktero si me Ti popred
ljubil. Dodeli mi sv. ponižnost, de bom
vesel, kadar bom zaničevan. Dodeli mi
veliko žalost čez moje grebe in serčno
ljubezen do sv. zatajevanja, de se ustav¬
ljam svojim strastim in strahujem svoje
nepokorne počutke. Dodeli mi pravo lju¬
bezen do pokoršine do svojih predpostav¬
ljenih , in pa gnado, de vse storim le
zato, de bi Tebi dopadel. Dodeli mi sveto
čistost telesa in duše, in de se odtergam
vsiga, kar me k Tebi ne pripelja. Daj
mi veliko zaupanje na terpljenje Kristu¬
sovo in na priprošnjo preblažene Device
Marije. Daj mi veliko ljubezen do Tebe
in popolnama vdanost v Tvojo sv. voljo.

Priporočim Ti, o moj Bog! uboge
duše v vicah, svoje žlahtnike, dobrotnike
in prijatle in vse, kteri so me kdaj raz¬
žalili ali mi kdaj kake britkosti storili;
prosim Te, napolni jih s svojo gnado.
Poslednjič Ti priporočim vse nevernike,
krivoverce in vse grešnike, zlasti terdo-

517

vratne. Daj, o moj Bog! ker neskončno
ljubezen zaslužiš, daj, de Te vsi spoznajo
in ljubijo, zlasti mi dodeli, de Te jest
ljubim, ki sim bil bolj nehvaležen, kakor
drugi. Sej sim Te dosti dolgo že žalil 5
stori, de Te ljubim, in skoz vso večnost
Tvoje usmiljenje hvalim. Presveta Devica
Marija! prosi za me. Amen.

Duhovno Obhajilo.

(Duhovno Obhajilo je, po besedah sv. Tomaža
Akvina, posebniga častivca nar svetejšiga Zakramenta,
serčno hrepenenje, Jezusa v zakramentu sv. Rešnjiga
Telesa prejeti in v ljubeznjivim objemanji Njega, kakor
de bi Ga v resnici prejel. „Ce hočete po duhovno se
obhajati, pravi sv. Terezija, se morate v duhu ravno tako
zbrati, kakor de bi sv. Telo našiga Gospoda v resnici
prejeli”. Duhovno Obhajilo je posebno močan pripomoček,
Jezusa pri sv. Obhajilu z več pridam prejemati; zato so
svetniki tolikrat na dan se po duhovno obhajali in to
večkratno duhovno Obhajilo vsim pravovernim zlasti pri
sv. maši priporočevali.)

Zdihljej pri duhovnim Obhajilu.

Moj Jezus! terdno verujem, de si v
presvetim Zakramentu resnično pričujoč.
Ljubim Te čez vse, želim Te v svoje
serce prejeti. Ker mi pa zdaj ni pripu-
seno, Te v nar svetejšim Zakramentu
resnično prejeti, pridi vsaj s svojo gnado
m s svojo ljubeznijo v moje serce. Ob-

518

jamern Te, zedinim se s Teboj, kakor
de bi bil resnično prišel v moje serce. Oh,
ne pripusti, de bi se še kdaj ločil od
Tebe.

Krajši z dihi jej za duhovno Obhajilo, ki se
lahko vsako uro ponovi, ali pa še večkrat:

Verujem, o Jezus! de si v zakra¬
mentu sv. Rešnjiga Telesa resnično pri¬
čujoč; želim s Teboj se skleniti; pridi v
moje serce. Objamem Te, oh, ne loči
se nikdar od mene!

Suša Kristusova.

Duša Kristusova, posveti me!

Telo Kristusovo, odreši me!

Voda Kristusove rane, operi me!

Terpljenje Kristusovo, poterdi me!

O predobrotljivi Jezus, usliši me!

V svoje svete rane zakrij me!

Od Tebe ločit’ se, ne pripusti mi!

V moji smerti pokliči me!

De s Tvojimi svetniki hvalim Te

V Tvojim kraljestvu vekomaj! Amen.


519

VI.

zveličanima Patra

Leonarda Portu - BJavriškiga.

Darovanje svetiga križeviga pota.

© dobrotljivi moj Jezus! ljubim Te
čez vse, ker si večna dobrota in brez¬
končna milost. Žal mi je iz vsiga serca,
de sim kdaj Tebe, o nar veči dobrota!
razžalil. Darujem Ti ta sveti križev pot
v Tvojo čast v spomin tistiga težavniga
pota, po kterim si zavoljo mene uboziga
grešnika hodil. Vsih odpustkov se želim
vdeležiti, kteri so za sveti križev pot po¬
deljeni , torej tudi želim, vse tako opraviti,

520

kar in kakor je v zadobljenje odpustkov
storiti potreba. Prosim Te, o Jezus! do¬
deli mi gnado in moč, de bi s sv. križe¬
vim potam v tem življenji Tvojo milost,
v prihodnjim pa večno veselje zaslužiti za-
mogel. Amen.

(Zdaj daruj Bogu odpustke za tiste, za ktere mu
jih darovati želiš, de bi v prid jim bili.

Pri nekterih štacijonih se zadobe popolnama od¬
pustki; ker pa nobeden ne more za-se več, kakor le en
sam popolnama odpustek zadobiti, torej pervi popolnama
odpustek sebi v prid oberni, druge pa za duše v vicah
Bogu daruj. ali za dušo ranjciga očeta ali ranjce matere,
brata, sestre, prijatla ali kteriga druziga itd.)

I. Štacijou.

Jezusa v smert obsodijo.

~$F.  Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli prečudno ponižnost svojiga
nedolžniga Jezusa, s ktero je krivično
sodbo brez vsiga ugovarjanja poslušal, in
sprejel. Tvoji grehi so tiste lažnjive in kri¬
vične priče, ktere so sodbo podpisale. Hu¬
dobnost tvojiga jezika, s ktero si se večkrat
zoper Boga in svojiga bližnjiga pregre¬
šil, je sodnika oslepila, de je nedolžniga
Jezusa v smert obsodil. Oberni se tedej
k Njemu, jokaj in zdihni bolj s sercem,
kakor z ustmi:

521

O moj ljubeznjivi Jezus! kako ne¬
zmerna je Tvoja ljubezen proti meni ubo-
gimu grešniku! Boš li tedej za nevredno
hudobno stvar ječo, verige, tepenje ter-
pel? in v tako grozovito smert obsojen?
Oh! to je zadosti, de mi rani moje serce,
de naj objokujem vse pregrehe, ktere sim
s svojim jezikam storil. Tedej jih obža¬
lujem in kličem k Tebi: O Jezus! usmi¬
ljenje, prosim Te, usmiljenje in milost,
o Jezus!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

II. Stacijon.

Jezus vzame križ na svoje rame.

Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, s kakšnim veseljem in ra-
dovoljnim sercem dobrotljivi Jezus sveti
križ objame, in kako poterpežljivo prenaša
tepenje in sovanje malopridniga ljudstva!
Ti pa poln nevolje in nepoterpežljivosti
bežiš pred križem, kar je mogoče! Kaj
ne veš, de se ne more brez križa nebe¬
ško veselje zadobiti? Oh! objokuj svojo
slepoto, oberni se k svojimu Gospodu,
zdihni in reci:

522

Ne Tebi, o Jezus! ampak meni se
spodobi križ. O težki križ! ki so Ti ga
moji grebi naložili. O ljubeznjivi Jezus!
dodeli mi svojo gnado in moč, de bom vse
križe objel, ktere sim s svojimi grehi za¬
služil. Stori, de bom svoj križ voljno
objel, in se tako od sveta ločil5 daj mi
tako ljubezen do križa, de bom vselej s
Tvojo služabnico sv. Terezijo vošil in
želel: T e r p e t i ali umreti, umreti
ali  t e r p e t i.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

III. Štacijoii.

Jezus pade pervič pod križem.

Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli, kako tvoj Jezus
zavoljo tolikanj prelite kervi ves oslabljen
pervič na zemljo pade. Oh! kako Ga s
pestmi bijejo, z nogami teptajo in sujejo!
Vender ni žalovanja ali nevolje iz Njego¬
vih ust slišati. Ti pa tarnaš in tožiš, če
le majhen križ občutiš ali zoperno besedo
slišiš. Oh! sovraži svojo nepoterpežljivost,
svoj napuh in svojo nečimernost; zdihni k
Jezusu:

523

O ljubeznjivi Jezus! poglej me pre-
uboziga grešnika pred Tvojimi nogami.
Oh, kolikokrat, in v kako velike pregrehe
sim padel! Kolikokrat sim se v globočino
hudobij pogreznil! O Jezus, stegni svoje
rame, podaj mi svoje roke! Pomoči, o
Jezus! pomoči per Tebi išem, de bi ves
čas svojiga življenja nikdar nikoli smert-
niga greha ne storil, in bi tako v svoji
zadnji uri svoje zveličanje upati zamogel.

Oče naš. Čcšena si Marija. Oast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

IV. Štacijon.

Jezus sreča svojo žalostno Mater.

t.  Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, kako veliko žalost in bolečino je
občutilo serce Jezusovo! Oh, s kakšno
grenkostjo in žalostjo je bilo napolnjeno
Marijno serce, ko sta se srečala! Poslu¬
šaj, o nehvaležna duša! „Kaj ti je
storil moj Sin?“  ti kliče Marija. —
„Kaj hud iga ti je storila moja
Mati?«  te vpraša Jezus. Oh! zapusti že
enkrat svoje grehe, zavoljo kterih midva
toliko žalost in britkost terpiva. O greš-

524

nik! kaj praviš na to? Reci tedej in zdihni
v svojim serci:

O Božji Sin Marije! o presveta Mali
mojiga Ijubeznjiviga Jezusa! ves razteri
in ponižan klečim per vajnih nogah. Jesi
sim tisti izdajavec, s svojimi grehi sim
brusil meč, kteri je vajno serce ranil. Oh!
iz serca mi je žal; prosim vaji, odpustita
mi. Milost, o Jezus! milost, o Marija
po svoji veliki milosti mi dovolita , de ni¬
kdar več ne bom grešil, temuč, de bom
vajno grenko terpljenje in žalost noč in
dan premišljeval in objokoval.

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Boga.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

V. Stacijon.

Simon Cirenejski pomaga Jezusu križ nositi.

iV r . Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Spomni se, de si ti tisti Simon, kteri
si nečimernosti sveta in sladnostim svojih
počutkov ves vdan, ki svoje križe ne ra-
dovoljno, ampak le, ker se jih braniti ne
moreš, z veliko nevoljo nosiš. Oh! zbudi
enkrat svoje serce, in usmili se svoji ga

tako

dovol

tvoj

ne s.

prem

nje

takol

tolike
Te t
Oh,
se n
s po
večn
de b
tlej j

c

u

oblic
ti lj
sere

525

zdilini

, Mati
azten
Ješl
i sim

Oh!

ustita
arija!
e ni-
boiii
oč in

nositi.

alirno.

lrešil.

kteri
svojih
; ra-
iti ne
zbudi
-ojiga

tako obloženiga Zveličarja. Sprejmi ra-
dovoljno vse križe in nadloge, ktere ti bo
tvoj ljubeznjivi Oče poslal. Terdno skleni,
ne samo vse zopernosti s poterpežljivostjo
prenašati, ampak tudi svojimu Bogu za¬
nje hvaležniga se skazovati, prosi ga
takole:

O ljubeznjivi Jezus! hvalim Te za
toliko perložnost, ktero mi daš, de bi za
Te terpeti in za-se kaj zaslužiti zamogel.
Oh, moj Bog! daj mi, de bom vse, kar
se mi bo v tem življenji težkiga pergodilo,
s poterpežljivim sercem prenašal in potem
večniga veselja se vdeležil. Stori, o Jezus!
de bom tukaj s Teboj jokal in terpel, po¬
tlej pa s Teboj v nebesih gospodoval.

Oče naš. Cešena si Marija. Čast Ibodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

VI. Štacijon.

Veronika poda Jezusu potni pert.

t r .  Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli v tem pertu sveto
obličje Zveličarjevo! Ljubi Jezusa, in po
h ljubezni vtisni njegov obraz v svoje
serce. O kako srečen boš, ako boš z

526

Jezusovim obrazam v svojim serci živel, s

in ž njim v večnost šel! De bi tedej to s

gnado zadobil, prosi svojiga Boga in reci:

O moj žalostni Jezus! prosim Te, d

vtisni v moje serce sveti obraz svojiga v

obličja, de bom brez nehanja na Te mislil, n

noč in dan Tvoje grenko terpljenje pre- p

mišljeval in svoje grehe objokoval! O Je- v

zus! s kruham Tvojiga terpljenja hočem s

svojo dušo nasitovati in moje oči bodo 1

vselej solze točile nad mojimi pregrehami. t

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

VII. Štacijon.

Jezus pade drugič pod križem.

tf.  Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako Jezus, tvoj Bog in
tvoj Gospod, zopet na zemlji leži, ves
oslabljen od velike bolečine, utrujen in J

zaničevan od sovražnikov. Premisli, de '

je Tvoja prevzetnost Jezusa poterla, in 1

Ga na zemljo vergla, ker je prenesti ne J

more. Oh, zapusti svojo ošabnost, ne
bodi več tako napihnjen! Spokori se, in

527

skleni ponižniši biti. Reci s skesanim
sercem:

O prečastitljivi Jezus! akoravno vi¬
dim, de na zemlji pod težo križa ležiš,
Vender Te molim in častim, kakor svojiga
mogočniga, večniga Boga. Prosim Te,
poteri moj napuh, vzemi iz mojiga serca
vso ošabnost, de bom svojo nečimernost
spoznal, vse zasramovanje s tolikanj Tebi
ljubo ponižnostjo sprejemal, de bom po
tem tudi s Teboj v nebeškim kraljestvu
povikšan.

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

VIII. Štacijon.

Jezus tolaži Jeruzalemske žene.

Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli v svojim serci, kolikanj ti
je vender treba jokati in žalovati; pervič
ker tvoj ljubeznjivi Jezus zavoljo tebe
toliko terpi; drugič sam nad seboj, ker si
tako nehvaležen in Ga ne nehaš žaliti.
Kako moreš premišljevaje Njegove gro¬
zovite bolečine še terdovraten ostati! Po-

528

glej, kako milostljiviga se Jezus revnim
Jeruzalemskim ženam skazuje! Zaupaj
tedaj va-nj in zdihni s sercem:

O ljubeznjivi Jezus! Oh! kako je to,
de se moje serce ne raztopi v solzah ve¬
like žalosti? Solze, oh Jezus! prosim,
solze prave pokore in serčniga obžalova¬
nja mi daj, de bom z objokanimi očmi in
s skesanim sercem tisto milost zadobil,
ktero si ubogim ženam skazal. Oh, Jezus!
ne obračaj od mene svojih milostljivih oči:
poglej me, uboziga grešnika, de bom tudi
jest ves potolažen na zadnjo uro Te vi-
diti mogel.

Oce naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

IX. Štacijon.

Jezus pade tretjič pod križem.

W.  Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, s kako veliko bolečino je Jezus
že tretjič pod križem padel! Pomisli: Je¬
zusa, krotko in nedolžno ovčico, Judje,
neverniki, kakor stekli volkovi tepo, sujejo,
sem ter tje po terdih kamnih vlačijo. O

529

nesrečni greh, ki samiga Sinu Božjiga
tako grozovitno martraš! O grešnik, ni
morebiti tvoj ves poterti in kervavi včlo-
večeni Bog vreden tvojih solz? Oh, reci
tedej ves objokan:

O vsigamogočni Bog! ki nebo in
zemljo z enim perstam deržiš , kdo Te je
tako neusmiljeno vergel? Oh! nobeden
drugi ne, kakor moja pregreha, v ktero
sim tolikokrat zopet padel. Moja hudoba ni
jenjala grešiti, in zato se je množilo Tvoje
terpljenje. Tode poglej, o Jezus! pred
Teboj zdaj klečim s skesanim sercem, in
terdno sklenem, svoji hudobii konec storiti.
Z objokanimi očmi Ti terdno in zvesto
obljubim: nikdar več nočem grešiti; o
Bog! nikdar več, nikdar več ne.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

X. Štacijon.

Jezusa slečejo in mu želča piti dajo.

Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojini križem svet odrešil.

Premisli, o duša! kako Jezusu, ki
je po svojim životu ves ranjen in stepen,

Getzemani. 23

530

še grenkiga želča piti dajo. Poglej, kako je
On tvojo nesramožljivost, nespodobno ob- ral
našanje in nečimernost v obleki s svojo O!
nagostjo plačuje, z želčem pa tvojo po- ne

»resnost. Ali moreš svojiga Jezusa brez nei
milovanja pogledati ? Oh verzi se k nogam zdi
svojiga Jezusa in reci:

O žalostni Jezus! kako velik razlo- Je;
ček je med Teboj in menoj! Ti si ves do

ranjen, poln grenkosti, in ves s kervijo kte
oblit j jest pa ves nečimeren, poln slad- gn

nosti in veselja, ali saj tak želim biti. ob

Oh, jest nisim na pravim potu! O Jezus! me

pelji me Ti na pravo stezo. Stori, de Te

mi bodo vse sladnosti tega sveta grenke črn
in zoperne, de bom namesti njih želel

Tvoje terpljenje občutiti, in de tako vreden
postanem, s Teboj večno veselje vživati.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

XI. Štacijon.

Jezusa na križ perbijejo.

Š T . Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil. '

P<

Premisli neizrečeno bolečino, ktero ka

531

ako je dobrotljivi Jezus občutil, kadar so mu

ob- rabelj ni ude, kite in žile z žeblji prebodli,

ojo O! kako je to, de tvoje serce kar žalosti

po- ne poči, ker vidiš, de tvoji grehi tako

»rez neusmiljeno tvojiga Zveličarja more? Saj

;am zdaj toči solze, obžaluj svoje grehe in reci:

O dobrotljivi, zavoljo mene križani
do- Jezus! vli v moje serce strah in ljubezen

ves do Tebe. In ker so moji grehi tisti žeblji,

rijo kteri so Tebe na križ perbili, stori s svojo

id- gnado, de bodo vse moje hude želje in

riti. občutki na Tvoj križ nabiti in tamkej u-

us! morjem, de bom v življenji in v smerti s

de Teboj križan, tudi s Teboj v nebesih ve-
lke čno kraljevati zamogel.

v  v v

J  Oce naš. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

ati.

XII. Stacijon.

Jezus umerje na križi.

t.  Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

a0  Odpri tukaj svoje oči in premišljuj

sil. svojiga z žeblji na križ perbitiga Jezusa.

Poglej vse bledo obličje Božje. Poslušaj,
10  kako prosi odpušenja tistim, kteri Ga

23  *

križajo in žalijo. Razbojniku obljubi ne¬
beško kraljestvo, izroči’ svojo Mater Ja¬
nezu, perporoči svojo dušo nebeškimu
Očetu, poslednjič pa umerje z nagnjeno
glavo. Tedej je moj Jezus umeri? Res,
umeri je na križi in zavoljo mene. O
duša moja! kaj boš zdaj počela? Oh ne
hodi preč, ako ne s ponižnim in skesanim
sercem. Objemi križ, in zdihni k Jezusu:

O moj ljubeznjivi Zveličar! vem in
spoznam, de so moji grehi tisti rabeljni,
kteri so Tebe tako neusmiljeno umorili.
Nobene gnade nisim vreden, ker sim Tebe
križal. Pa kako veliko veselje in upanje
občuti moja duša, kadar Te slišim, tudi
za tiste prositi, kteri so Te križali. Kaj
hočem tedej za Te storiti, ker si Ti toli¬
kanj za-me storil? Poglej, o Jezus!
perpravljen sim in voljan, vsim odpustiti,
kteri so me kdaj razžalili. Res, moj Bog!
zavoljo Tvoje ljubezni odpustim vsim, iz
serca jih objamem, in jim želim vse do¬
bro 5 in tako tudi upam ob svoji smertni
uri Tvoje vesele besede slišati: „He dan s
boš z menoj v raj \ u .

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas !

533

XIII. Štacijon.

Jezusa s križa snamejo in Ga v  naročje
Marijno poleže.

Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako oster je bil meč, ki
je serce žalostne matere prebodel, ko je
svojiga mertviga Sina v svoje naročje
vzela. Vidila Ga je vsiga ranjeniga in

kervaviga. O kakšno žalost in bolečino
je ona tistikrat v svojim serci občutila!
Kteri meč pa je bil tako oster, ki je pre¬
bodel njeno serce? Oh! greh je bil, kteri
je Jezusu življenje vzel in Marijno serce
tako močno ranil. Objokuj tedej ta gro¬
zoviti greh. Skleni svoje solze s solzami
svoje žalostne Matere in zdihni k nji tako:

O Kraljica vsili marternikov! kdaj
bom vreden, de bi prav zapopadel Tvojo
žalost in bolečino ? Kdaj bom zadobil

gnado, Tvojo žalost v svojim serci no¬
siti in s Teboj terpeti ? O velika Gospa!

sprosi mi, de bom noč in dan žaloval

nad svojimi grehi, kteri so Tebi tako ža¬
lost naklonili, de bom ves skesan in spo-

534

korjen, v zaupanji in ljubezni do Tebe
umeri, in po smerti s Teboj večno živel.

Oce nas. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas. o Gospod! usmili se nas!

XIV. Štiicijon.

Jezusa v grob polože.

t r .  Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli tukaj žalovanje, zdihovanje
in jokanje Magdalene, Janeza in dimih
pobožnih duš, ko jim je bil Jezus odvzet,
in v grob položen. Zlasti pa si v serce
vtisni težavo in grenko žalost Marije,
Njegove Matere, ko je s svojiga naročja
ljubeznjiviga Sina dala. Premišljevaje
njeno tadanjo žalost in njeno terpljenje se
moraš res sramovati, de si per obisko¬
vanji tega križeviga pota tako malo milo-
vanja občutil. Oh! zbudi svoje serce vsaj
zdaj pri zadnjim štacijonu. Kušni s častjo
kamen svetiga groba; položi v duhu va-nj
svoje serce, in reci svojimu mertvimu
Jezusu:

O usmiljeni Jezus! kteri si po tako
kervavim potu iz ljubezni do mene šel,

če

0

p f

te

lj

S'

ji

d

1
z
d

t

i

i

T

C

535

ebe častim Te , v grob položeniga, in molim.
r el. Oh! v svojim serci Te serčno želim za-
pertiga imeti, de bi, s Teboj sklenjen, po
tem svetim križevim potu k novimu živ¬
ljenju vstal, in se v Tvoji gnadi s tega
sveta ločiti zamogel. Po zasluženji Tvo-
jiga terpljenja, ktero sim premišljeval, do¬
deli mi, de bo na zadnjo uro Tvoje sv.
Rešnje Telo moja popotnica; de bojo moje
».j* zadnje besede: Jezus! Marija! Jožef! in
de svoje zadnje zdiliovanje s tistim zdiho-
ije vanjem sklenem, s kterim si Ti na sve-

?ih tim križi svojo sveto dušo izdihnil. Daj

et, mi z živo vero, s terdnim zaupanjem in

ce z gorečo ljubeznijo s Teboj in zavoljo

e, Tebe umreti, in potlej s Teboj na večne

;ja čase živeti. Amen.

d® Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu.

Se Usmili se nas. o Gospod! usmili se nas!

D—

Molitev.

aj

Nebeški Oče , večni Bog! po tisti
n J ljubezni, s ktero si svojiga Sina Jezusa

1U  Kristusa zavoljo mene na svet poslal, in

s ktero je On po svojim britkim terpljenji
;o in grenki smerti mene odrešil, Ti darujem
I, ta sv. križev pot, kteriga sim s Tvojo

536

gnado obhajal. Vzemi to pobožno opra¬
vilo k povikšanju svoje časti, v zahvalo
za vse meni in drugim podeljene gnade,
za odpušenje grehov celiga sveta, za po¬
moč revnim dušam v vicah , zlasti pa, za
ktere sim v začetku prosil. O milostljivi
Oče nebeški! poglej na obličje Kristusa
svojiga Sina, usliši glas njegove svete
kervi, in bodi milostljiv meni ubogimu
grešniku! Amen.

Hvaljen bodi naš križani Zveličar Jezus
Kristus, in njegova žalostna Mati Marija!

Pesem

pri svetim križevim potu.

Oh, pridite stvari!

Kaj, glejte, se godi!

On, ki nas vse živi.
Strašno za nas terpi.

1. Štacijon.

Razgajžlan, zapljevan,

In kronan, zasramvan.
Pred sodbo je peljan,
Nedolžno v smert izdan.

2. Štacijon.

Glej, križ mu nalože
Na ranjene rame,

Oh Jagnje Božje gre,

In nese vsih dolge.

337

o

k

'J

a

d

a

e

a

s

;

3. Štacijon.

Opešal je v močeh ,

Podre ga križ, naš greh5
V topljen v sveta dolgeh
Leži potert na tleh.

4. Štacijon.

Oh, žalostni spomin 1
Ker sreča Mater Sin;

Nji gre meč bolečin
Do serca globočin-

5. Štacijon.

Omagal Jezus je
Od teže križeve;

O Simon . prosim te,

Ne brani križa se !

6. Štacijon.

S pertam Veronika
Obriše Jezusa;

Spomin zato ji da
Terpljenja britkiga.

7. Štacijon.

Slabosti ves prevzet
Pod križem pade spet;

0 jenjaj, grešni svet!
Ponavljat’ greh preklet.

8. Štacijon,

Usmiljene žene!

Ne jokajte za Me;

Točite za-se le
Spokornih sere solze.

9. Štacijon.

Oh, Jezus omedli,

Pod križem spet leži,

33 **

Naj vender se zbudi,

Kdor še y pregrehah spi!

10. Štacijon.

Ko pride na goro,

Ga slečejo gerdo.

Pijačo mu dajo,

Ostudno in grenko.

11. Štacijon.

Na križ ga polože.

Razpno roke. noge.

Žeblji mu zdaj nove
Še rane narede.

12. Štacijon.

Na križi tam visi.

Oh. sveta teče kri!

Za grehe vsih ljudi
Zveličar sinert stori.

13. Štacijon.

Marija, k Teb’ hitim ,
Tvoj’ga Sinu častim.

Z vama. dokler živim,
Rad jokam in terpim.

14. Štacijon.

Za naš greh mertviga
Molimo Jezusa,

In položimo ga
U grob svoj’ga serca.

O Jezus! hvala zdaj
Ti bod’ ino vselej;

Skoz svojo smert nam daj.
Te ljubit’ vekomaj.

539

VII.

1. Litanije k tergiečinui Zveličarja.

ospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsigamogočni Bog,

Sveta Trojica, en sam Bog,
Jezus, Sin živiga Boga,

Jezus, Sin Device Marije,
Jezus, Sin Davidov,

Jezus, pravi in veliki prijatel lju
Jezus, naš nar veči dobrotnik,
Jezus, ki si nas ljubil do smerti
Jezus, ki si sebe za nas darova
Jezus, naš Odrešenik,

Sin, vsiga sveta rešnji Bog,
Sveti Duh, resnični Bog,

usmili se nas!

540

Jezus, naš prijate!, j

Jezus, žalosten do srnerti,

Jezus, kteri si se s smertjo bojeval,
Jezus, kteri si v svoji britkosti ker-
vavi pot potil,

Jezus, od angelja pokrepčan,

Jezus, od Judeža izdan,

Jezus, od sovražnikov vjet,

Jezus, z vervmi zvezan,

Jezus, nespodobno zaničevan,

Jezus, zvezan v mesto peljan,

Jezus, kteri si bil pred Ana postavljen,
Jezus, kteri si bil v svoj sv. obraz bit,
Jezus, kteri si bil od Kajfeža pre-

klinjevan,

Jezus, kteri si bil nesramnozapljevan,
Jezus, kteri si bil od Petra zatajan,
Jezus, kteri si bil pred Pilata peljan,
Jezus, kteri si bil pred Pilatam krivo
tožen,

Jezus, kteri si bil od Heroda zasra¬
movan ,

Jezus, kteri si bil svojih oblačil oropan.
Jezus, na steber privezan,

Jezus, neusmiljeno tepen,

Jezus, s ternjem kronan,

Jezus, v škerlatastim plajši zaničevan,
Jezus, pred ljudstvo postavljen,

usmili se nas!

usmili se nas!

541

Jezus, k srnerti obsojen, \

Jezus, v smert peljan ,

Jezus, kteri si težki križ nesel,

Jezus, mož bolečin,

Jezus, kteriga so z žeblji perbili na
križ,

Jezus, kteri si bil povzdignjen na križi,i
Jezus, kteri si med nebam in zemljo
visel kakor dar,

Jezus, čigar Kri je s križa za nas|
tekla,

Jezus, kteri si molil za svoje sovraž
nike,

Jezus, kteri si bil tudi od svojiga Očeta]
zapušen,

Jezus, s smertjo rinjajoči Zveličar,
Jezus, na križi umirajoči Zveličar,
Jezus, kteri si bil s sulico preboden,
Jezus, kteri si bil s križa snet,

Jezus, kteri si bil od svoje Matere ob¬
jokovan ,

Jezus, kteri si bil z miro maziljen,
Jezus, kteri si bil v grob nesen,

Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Jezus!
Bodi nam milostljiv; usliši nas, o Jezus!
Od vsiga hudiga,

Od vsiga greha, } reši nas, o Jezus!
Od svoje jeze,

usmili se nas!

542

Od večnih štrafeng,

Od sovraštva in nevošljivosti,

Od jeze in nepoterpežljivosti,

Od kletve in rotenja,

Od vsiga obrekovanja,

Od vsiga serda,

Od vse požrešnosti,

Od vse nečistosti,

Od vsiga hudiga poželenja, J

Od obupnosti in nespokornosti,

Od nagle in neprevidene smerti,

S svojim britkim terpljenjem in s svojo
sni er tj o,

S svojo žalostjo na Oljski gori, \
S svojo trikrat ponovljeno molitevjo,

S padenjem na svoje obličje ,

Z brhkostjo svojiga serca,

S svojim neizrečenim zdihljejem,

S svojim kervavim potam,

S svojim žalostnim zaporam,

Z vsim od svojih sovražnikov presta-'
nim zaničevanjem,

S prederznim zasmehovanjem, kteriga
si preterpel,

Z vsako terdo stopinjo, ktero si storil,
S svojimi prestanimi bolečinami,

S svojim zdihovanjem in s svojimi sol¬
zami ,

reši nas, o Jezus!

S svojo trudnostjo,

S Tebi storjenim zasramovanjem,

S svojo poterpežljivostjo in ponižnostjo
S svojim neusmiljenim raztepenjem,

S svojim zaničljivim kronanjem,

Z zasmehovanjem svojih morivcev,

Z nošo svojiga križa,

S svojim zapušenjem,

S Tebi podeljenim želčem,

S terpljenjem svoje duše,

S svojo britko vojsko s smertjo,

Z izročenjem svoje duše v roke svo¬
jiga Očeta,

Z nagnjenjem svoje glave,

S svojo britko smertjo,

Z rano svoje svete strani,

S svojo drago Kervijo,

S svojimi sv. ranami,

S svojim neskončnim zasluženjem,

Mi ubogi grešniki, prosimo Te, usliši
De nam zaneseš,

De nam odpustiš,

De nam pravo pokoro dodeliš,

De nam pravi stud nad greham daš,
De nam gnado poboljšanja daš,

De nam vredni sad pokore dodeliš,
De nas noviga padca v greh va¬
ruješ ,

CD

P

Gfi

t-4

CD

N

nas:

544

De nas pred hudimi skušnjavami braniš,

De nas vsili grehov očistiš,

De nam vse zaslužene štrafenge od¬
pustiš ,

De nam milo usmiljenje skažeš,

De nas s svojo drago Kervijo očistiš,

De nam gnado posnemanja dodeliš,

De nas svojiga zasluženja vdeležiš,

De nas s svojimi ranami ozdraviš,

De nas s svojo smertjo oživiš,

De nas s svojo ljubeznijo zveličaš,

De nas uslišati hočeš,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o Jezus !

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usliši nas, o Jezus!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Jezus!

Jezus Kristus, sliši nas !

Jezus Kristus, usliši nas!

Oče naš. Cešena si Marija.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus! s svojim
terpljenjem in s svojo smertjo si svet od¬
rešil, in nam nar lepši zgled zapustil,
kako se moramo v brhkostih tega življenja
in ob uri svojiga ločenja iz tega sveta

54o

zaderžati 5 dodeli nam gnado, de bomo
Tvoje nauke in zglede vedno pred očmi
imeli, jih vselej zvesto posnemali, in tako
častitljiviga rodu Tvojiga odrešenja vredni
postali, ki z Bogam Očetam in sv. Du¬
ham enaki Bog živiš in kraljuješ na ve¬
komaj. Amen.

2. Molitev sv. Avguština k časti Kristusoviga
terpljeuja.

O Bog! kteri si zavoljo zveličanja
sveta hotel biti rojen, obrezan, od Judov
zaveržen, od Judeža z kuševanjem izdan,
z vervmi zvezan, kakor nedolžno Jagnje
v mesnico peljan, pred Ana in Kajfa,
pred Pilata in Heroda postavljen, krivo
tožen, gajžlan, zaničevan, zapljevan, s
ternjem kronan, s pestmi in s terstam bit,
slečen, z žeblji na križ perbit, razbojni-
kam prištet, z želčem in jesiham napojen
hi s sulico preboden: prosim Te, o Go¬
spod! zavoljo tistih Tvojih neznanih bole¬
čin , ktere jest grešnik zdaj pobožno pre-
niišljujem, in zavoljo Tvoje britke srnerti
na križi, obvaruj me večniga peklenskiga
terpljenja, in pelji me tje, kamor si peljal
uniga s Teboj križaniga desniga razboj-

546

nika, kjer z Očetam in s sv. Duham pravi
Bog živiš in kraljuješ na vekomaj. Amen.

3. Molitev ob četcrtkih. V spomin smertnih

Kristusovih težav.

Na Oljski gori je Jezus rekel svojim
učencem: „Moja duša je žalostna do

smerti. Cujte in molite, de v skušnjavo
ne padete . u  In ves vdan v voljo svojiga
nebeškiga Očeta, je molil: „Oče, ako je
mogoče, vzemi ta kelih od Mene5 vender
ne Moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi l u

O premili Gospod Jezus Kristus! ki
si za moje grehe, in za grehe vsiga sveta
toliko britkost in žalost preterpel, kervavi
pot potil, v ti svoji brhkosti od angelja
pokrepčan bil; dodeli mi gnado, de se
tudi jest v vsih težavah, brhkostih in nad¬
logah ves v voljo Božjo vdam, pobožno
in serčno molim, v vsim terpljenji tolažilo,
v vsaki skušnjavi pa pomoč iz nebes za-
dobim. Amen.

4. Molitev ob petkih. V spomin Kristusove

smerti.

Temota je postala, kadar so Judje
Gospoda Jezusa križali. In ob deveti uri

547

je Gospod Jezus z velikim glasam za¬
vpil: „Moj Bog! moj Bog! zakaj si Me
zapustil ?“ In svojo glavo je nagnil in
svojo dušo izdihnil. Zato, o Gospod Je¬
zus Kristus! Te molimo in hvalimo; ker
s svojim svetim križem in s svojo nedolžno
smertjo si ves svet odrešil.

O Gospod Jezus Kristus! zavoljo
britkosti svojiga svetiga terpljenja, kteriga
si za nas na križi preterpel, zlasti ob uri,
kadar se je Tvoja preblažena duša od
svojiga presvetiga telesa ločila, Te pro¬
sim, usmili se moje revne duše, kadar
se bo od svojiga telesa ločila, de Tvoj
križ in Tvoje terpljenje nad menoj in nad
vsimi drugimi grešniki zgubljeno ne bo.
Amen.

O Jezus, Tebi živim! o Jezus, Tebi
umerjeni! O Jezus, Tvoj sim živ in mer-
tev! Amen.

5. Slovesna prošnja za odpnšenje pred
križanim Jezusam.

Edinorojeni Sin Božji! ki si dal svoje
življenje na lesu svetiga križa za me iz
gole ljubezni, ob! jest, nevredni grešnik,
s, m z lastnim zadoiženjem tolikrat že za-

548

pravil ceno Tvoje britke sinerti; in s svo- in
jimi neštevilnimi hudobijami sim Te le v- O:

novic križal ; pa lej! zdaj pridem, de Te čii

slovesno prosim za zamero ; pridem, vzeto ču

čast, kolikor je mogoče, Ti povernit. K za

Tvojim nogam se veržem na zemljo, ske- K

sano se udarim na svoje grešno serce, že

ki je presunjeno od žalosti in bolečin. sti

Moje obličje je s sramoto pokrito, moje
oči so s solzami oblite; s hrepenečimi ro- n£
kami objamem, kakor nekdaj Magdalena, z(
Tvoj sveti križ, in Ti želim zadostiti za 0
toliko razžaljenje iz dna svojiga serca. lil
Po svojim preroku si se nekdaj pri- m

tožil, de grešniki za stavo raztepajo Tvoj O

lierbet in s svojimi neusmiljenimi udarci gi

Ti sekajo globoke rane; o Jezus! jest s«

vidim te kervave rane na vsili Tvojih udih; g

pa —-o nesrečno oskrunjenje, ki mene g

zadeva! spoznam v teh ranah hudobno m

delo svojih rok; s kervavimi čerkami so 01

zapisane tam vse moje nehvaležnosti, moje IN

hudobije in nerodnosti. Jest — jest sim IN

Tvoj morivec postal; jest — sim Tvoje v

terpijenje le daljšal, ker sim število svojih n

pregreh vedno le množil. O moj Zveličar! g

grizenje moje vesti me bije; moje serce v

je v britkosti poterto, sramota me pokriva g

549

in pod težo svojih pregreh omagujem.
Ozri se milostno na moje kervave bole¬
čine , imej usmiljenje z menoj , sej zani¬
čujem vse svoje hudobije. Oh, de bi jih
zamogel s kervavimi solzami objokovati!
Ko bi imel tavžent življenj, bi rad tav-
žentkrat umeri, de bi s to tavžentkratno
smertno britkostjo svoje grehe opral.

O večni moj Oče! kadarkoli se ozreš
na me, mora v Tvojim serci pravični serd
zoper me se vzdigniti. Pa, prosim Te,
o Gospod! ne glej mene, ampak glej ve¬
liko več Jezusa, svojiga ediniga Sina,
nad kterim vse svoje dopadajenje imaš.
Oh, kdo Ga zamore pogledati , in ne bo
ginjen? Tudi nar bolj neobčutljivo serce
se mora omečiti pri tem pogledu. Nje¬
govo Telo je na les križa razpeto; Nje¬
govo obličje, ktero angelji z začudenjem
molijo, je neusmiljeno razdjano; Njegove
oči so otemnele; Njegove ustnice obledele;
Njegova glava s ternjevo krono ranjena;
Njegove roke in noge z žeblji prebite;
vse Njegovo Telo — le ena rana — z
Hepopisljivimi bolečinami preobloženo. Oh,
glej! ta je Tvoj Sin! ki toliko terpi. Z
vsimi temi ranami kliče za nas k Tebi za
gnado. Premili Oče! poslušaj tedej glas

550

te svete Kervi, in dodeli nam milost!
Amen.

6. Ure Kristusovega terpljenja.

Ob šestih zvečer.

Jezus vzame slovo od svoje Matere.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro od svoje preljube Matere slovo jemal,
svojim učencem noge umival, in nam s
tem zgled ponižnosti dal; daj, de se od-
tergarn od vsiga, kar nisi Ti, in uči me
ponižnosti in krotkosti. Amen.

Ob sedmih zvečer.

Jezus postavi zakrament sv. Rešnjiga Telesa.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro zakrament sv. Rešnjiga Telesa po¬
stavil ; daj, de vselej vredno prejmem to
skrivnost ljubezni, zlasti pa ob svoji zad¬
nji uri! Ze zdaj, v tem trenutku Te želim
prejeti v tem sv. zakramentu; ker Te pa
resnično prejeti ne morem, oh, pridi saj
po duhovno v moje serce! O Jezus, Tebi
živim! O Jezus, Tebi umerjem! O Jezus,
Tvoj sim živ in mertev! Amen.

Ob osmih zvečer.

Jezus vzame slovo od svojih učencev.

551

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro od svojih učencev slovo jemal, in jih
svojimu nebeškimu Očetu izr o če val; usmili
se mene, kadar bom ob smertni uri tudi
jest od svojih se poslovil, in dodeli mi,
tamkej Tvoje Božje obličje vekomaj gle¬
dati. Amen.

Ob devetih zvečer.

Jezus gre na Oljsko goro.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro žalosten in otožen šel na Oljsko goro;
dodeli tudi meni pravo žalost zavoljo gre¬
hov, in daj, de Te nikoli več prostovoljno
ne razžalim. Amen.

Ob desetih zvečer.

Jezus kervavi pot poti.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro v smertnih težavah molil in kervavi
pot potil; dodeli mi, de se tudi jest vse-
lej v voljo svojiga nebeškiga Očeta ves
y dam, in stoj mi na strani ob moji zad-
n ji uri. Amen.

552

Ob enajstih zvečer.

Jezusa vjamejo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro in pozneje, od Judov vjet, zvezan,
v Jeruzalem pred Ana in Kajfa peljan, s
pestmi bit, od Petra, svojiga učenca, za¬
tajevan bil j oh, daj, de se to noč več¬
krat spomnim Tvojiga svetiga terpljenja,
in varuj me vsaciga greha. Amen.

Po noči, kadar se zbudiš.

Jezus v ječi.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
noč v ječi čul in molil; odpusti mi vse
grehe, ktere sim kdaj po noči storil; ob¬
varuj me večne ječe, in spomni se tudi
ubogih duš v vicah. Amen.

Zjutraj, kadar se zbudiš.

Jezusa k Pilatu peljajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
v jutro zgodaj k Pilatu peljan, krivo to¬
žen in zaničevan; odpusti mojim sovraž-
nikam, in vsim, ki me sovražijo in pre¬
ganjajo , in daj mi pravo ljubezen do njih.
Amen.

553

Ob šestih zjutraj.

Jezusa k Herodu peljajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro v belim sramotljivim plajši od Heroda
bil zaničevan; dodeli mi gnado , de bom
tudi jest, kakor Ti, vse zasramovanje in
zaničevanje tiho preterpel, in odpusti mi,
kar sim se zlasti z napuham v obleki pre¬
grešil. Amen.

Ob sedmih zjutraj.

Jezus je slab si, kakor Baraba spoznan.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro slabši, kakor morivec Baraba spo¬
znan, daj, de nobene stvari bolj ne cenim,
kakor Tebe, in le Tebe ljubim. Amen.

Ob osmih zjutraj.

Jezusa gajzlajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro od Judov bil neusmiljeno gajžlan in
tepen; odpusti mi vse grehe nečistosti in
Mesa, in odverni od mene šibe svoje oj-
stre sodbe. Amen.

Ob devetih zjutraj.

Jezusa s lem jem kronajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
Ur ° z bodečim ternjem bil kronan; odpu-

Getzemani. 24

554

sti mi vse pregrešne misli in želje, vso
svojevoljnost, ves napuh in vso nepokor-
šino. Amen.

Ob desetih zjutraj.

Jezus je pred ljudstvo postavljen. Ecce homo!

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro na mostovži bil pred ljudstvo postav¬
ljen; vtisni vender spomin svojiga terplje-
nja globoko v mojo dušo, in dodeli, de
tistiga nikoli ne pozabim. Amen.

Ob enajstih zjutraj.

Jezus nese svoj sv. križ na goro Kalvarijo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro svoj sveti križ nesel na goro Kalva¬
rijo ; daj, de tudi jest svoj križ voljno za¬
denem, in poterpežljivo za Teboj hodim.
Amen.

Ob dvanajstih opoldne.

Jezusa na križ perbijajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro na rokah in nogah na sveti križ bil
perbit; odpusti mi vse grehe, ktere sim
s svojimi rokami in nogami storil; pripni
seboj tudi mene na križ, in dodeli mi, de
se vso večnost nikdar ne ločim od Tebe-
Amen.

555

Ob eni popoldne.

Jezus govori zadnje besede.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro molil za svoje sovražnike, si razboj¬
niku na križi milost skazal, svojo prelju-
bežnjivo Mater nam v Mater zapustil 5 od¬
pusti tudi mojim sovražnikam; vzemi tudi
mene nekdaj v sveti raj; in dodeli, de
Marija tudi moja Mati vedno bo in ostane.
Amen.

Ob dveh popoldne.

Jezusu dajo jesiha in kelča piti.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro silno žejin in z jesiham in želčem
napojen, daj tudi meni {travo žejo po sveti
ljubezni in popolnamosti, in odpusti mi
vse, kar sim se s požrešnostjo v jedi in
pijači pregrešil. Amen.

Ob treh popoldne.

Jezus na križi umerje.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
Ul 'o na sv. križi svojo dušo v roke svojiga
nebeškiga Očeta izročil; stoj mi na strani
°b moji smertni uri, in dodeli, de Tvoje
sveto terpljenje in Tvoja draga Kri ne bo
z gubljena za me. Amen.

24 *

556

Ob štirih popoldne.

Jezus je s sulico preboden.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro s sulico preboden, de ste kri in
voda tekle iz Tvojiga serca; operi me v
ti sveti Kervi in vodi, in zapri me glo¬
boko v svoje sveto serce, de v tistim
svojo edino radost in ljubezen najdem, in
večno v njem ostanem. Amen.

Ob petih popoldne.

Jezusa v grob poloie.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro s križa snet, v naročje svoje de¬
viške Matere, potem pa v grob položen;
daj, de tudi jest s Teboj pokopljem svoje
grešno življenje, in nekdaj s Teboj do¬
sežem veličastno vstajenje. Amen.

Zdihljej za vsako uro dneva.

O Gospod Jezus Kristus! zavoljo
svojiga britkiga terpljenja, zavolj svoje
drage Kervi mi dodeli srečno uro življenja
in smerti. Amen.

7o  Molitev ob treh popoldne.

Večni Oče! spomni se milostljivo, de

557

i bil
ri in
ne v

glo-

istim
i, in

i bil
de¬
žen ;
voje
do-

oljo

‘■oje

“lija

de

je to uro Tvoj edinorojeni Sin, s Teboj
pravi Bog, zame umeri; dodeli svojim z
drago ceno svoje prelite JKervi odkupljenim
služabnikam odpušenje vsih grehov. O
Bog! spreoberni nas; dodeli nam zaslu-
ženje britkiga terpljenja Jezusa Kristusa;
ozri se z očmi svoje nezapopadljive mi¬
losti na nje, za ktere se je On grešnikam
v roke dal, in je strašno smert križa pre¬
stal. O moj, na križ povzdignjeni Jezus!
potegni me na se! Ti umiraš za me, daj,
de bom od zdaj za naprej tudi jest živel
le za Te. Amen.

8. Molitev, kadar greš uicmo britke martre.

Križani Gospod Jezus Kristus! za¬
voljo brhkosti svojiga terpljenja, kteriga
si za me na lesu sv. križa prestal, zlasti,
kadar se je Tvoja preblažena duša od
svojiga presvetiga Telesa ločila, se usmili
Moje revne duše ob ločenji iz tega sveta.
Amen.

9. Trojna zahvala in trojna prošnja k
križanimu Jezusu.

(Od sv. Gere.)

1. O Ti nar krotkejši Jagnje Božje,
ki si tako revno tri ure na križi visel! iz

558

vsiga svojiga serca Te zahvalim za ne¬
znane bolečine, ktere si preterpel, kadar
si bil na sv. križi tako neusmiljeno razpet,
de so se Tvoje kosti lahko štele, in Te
prosim, de mi zavoljo tistih bolečin odpu¬
stiš, karkoli sim se s svojimi udi proti
Tvoji dobroti pregrešil. Amen.

2.  O Ti nar nedolžniši Jagnje Božje!
s hvaležnostjo vsih stvari se Ti zahvalim
za britko žejo, ktero si Ti terpel na križi
za zveličanje sveta, kadar si z umirajočim
glasam zaklical: „Žejin sini l u  pa si le
jesiha in želča piti dobil, ter Te prosim,
zavoljo britkosti tiste žeje mi odpusti, kar¬
koli sim se s požrešnostjo v jedi in pijači
pregrešil. Amen.

3. O Ti nar svetejši Jagnje Božje!
z nasprotno hvaležnostjo presvete Trojice
se Ti zahvalim za neizmerno terpljenje,
ktero si prestal, kadar si tako neusmiljeno
na rokah in nogah z železnimi žeblji na
križ bil perbit, de je Tvoje serce od bo¬
lečin se pretreslo in so vse Tvoje žile se
skerčile. Zavoljo teh strašnih bolečin in
Tvoje britke smerti Te prosim, zbriši vse
grehe mojih rok in nog, in daruj te rane
svojimu nebeškimu Očetu v spravo za me!
Amen.

559

10. Molitev k sedem poslednjim besedam
križaniga Jezusa.

1. O Gospod Jezus Kristus! Ti Sin
živiga Boga! ki si na lesu sv. križa viseč
k svojimu Očetu molil za svoje sovražni¬
ke: „Oče, odpusti  j im;  sej  ne  vedo,
kaj delajo!“ daj, de bom iz ljubezni do
Tebe rad vsim odpustil, kteri so mi kaj
hudiga storili.

2 .  Po tolaživnik besedah, o Jezus!
ktere si spokorjenimu razbojniku djal: Re¬
snično ti povem, še dans boš z
Menoj  v raji! 44  Te prosim, dodeli mi
gnado, tako živeti, de tudi jest ob uri
svoje smerti slišim od Tebe: „Dans boš
z Menoj v raji! 44

3. Svoji Materi si rekel, o Jezus!
Rena! glej, Tvoj sin!  in učencu:
Glej, tvoja  Mati! 44  Daj, de me prava
ljubezen sklene s Tvojo Materjo, in de Njo
s posnemanjem Njenih čednost vedno kakor
Svojo Mater po otročje častim.

4. V svoji smertni britkosti si zaklical,
o Jezus! „Moj Bog! moj Bog! zakaj
si me zapustil? 44  Daj, de v nobeni po¬
zebi ali nadlogi ne obupam, temuč vselej
z otročjim zaupanjem k Tebi zakličem:

560

Oče, Gospod! usmili se mene. Pomagaj
mi, moj kralj! Ne zapusti me, moj Bog!
ki si me revniga grešnika odrešil s svojo
drago Ker vij o.

5. Gospod Jezus, ki si klical: „Zejin
sim!“ daj, de bom vedno žejin Tebe, stu¬
denca žive vode.

6. Po dopolnjeni volji svojiga nebeškiga
Očeta si rekel, o Jezus! „D o polnjeno
j e*“ Daj, de tudi jest tek svojiga živ¬
ljenja po Tvoji sveti volji v Tvoji gnadi
končam.

7 .  „Oče, v Tvoje roke izročim svojo
dušo!“  Tako si z velikim glasam zavpil,
o Jezus! nagnil svojo glavo in umeri. Po
teh Tvojih, zaupanja polnih besedah Te
prosim za gnado,  de bi tudi jest z ravno
temi besedami svoje življenje sklenil in de
potem moja duša od Tebe zasliši besede:
Pridi, izvoljena Mojiga Očeta, pojdi v
veselje svojiga Gospoda! Amen.

11. Pobožni spomin treh ur, kadar je
Jezus na križi visel.

Kdo bo naštel vse terpljenja, o moj
predobrotljivi Jezus! ktere si Ti zadnje
tri ure na križi prestal! Tvoje, z ranami

561

napolnjeno Telo, ktero je malo popred v
smertnih težavah na vertu, z zaničevanjem
v hiši velikiga duhovna, z vlačenjem od
sodnika do sodnika, v neusmiljenim gaj-
žlanji, v še bolj zaničljivim kronanji, po
terdi poti na goro mertvaških glav vse
oslabelo, vse bilo razdjano — to Tvoje
Telo visi zdaj na križi prebodeno na ro¬
kah in nogah, na treh železnih žebljih.
Ti sam si ves obdan s trumo nar hujših,
zdivjanih sovražnikov, kteriTe zaničujejo,
kteri Te preklinjajo; strašno žejo terpiš,
ves si zapušen, tudi od svojiga Očeta v
nebesih. Daruješ se za grehe vsiga sveta;
Tvoja Kri teče iz vsih ran, dokler je serce
le kaj ima. Pod križem stoji Tvoja ža¬
lostna Mati, jokajoči učenec, skorej tako
reven, zapušen, ubog in zaničevan kakor
Ti, in te britkosti terpe tri dolge, strašne,
boleče ure! Pač revno bi moglo biti serce,
ktero bi pri premišljevanji Tvojiga terpljenja
ginjeno ne bilo, in ktero bi ravno zato
prisiljeno ne bilo, Tebi se serčno zahva¬
liti, Tebe serčno ljubiti, svoje grehe re¬
snično objokovati in terdno skleniti, z vsim
trudarn in z vso zvestobo Tvoje zapovedi
spolnovati!

O moj preljubeznjivi Jezus! zahvalim

24  **

562

se Ti za Tvojo neskončno dobroto, ker
za me si toliko terpel; ljubiti Te moram,
o neskončna ljubezen! ker Ti terpiš, Ti
umiraš, de bi Ti jest vse svoje serce da¬
roval! Zaničujem z britko žalostjo vse
svoje storjene neumnosti, zmotnjave, svoje-
glavnosti in vse svoje hudobije, kterekoli
sim kdaj storil. Pred Tvojim obličjem,
pod Tvojim križem, o moj Zveličar! skle¬
nem resnično poboljšanje; drugači hočem
živeti, zapustiti svoje nesrečne neumnosti,
s kterimi sim se omadeževal! jest hočem
—- oh, daj mi k temu svojo mogočno
gnado, svoj žegen! — jest hočem pobožno
živeti! Amen.

12. Darovanje križaniga Jezusa Bogu Očetu.

O pravični, nebeški Oče! moji grehi
so tako veliki, de si pred Tvojo strašno
sodbo obstati in za tiste nikakor zadostiti
ne upam. Vender pa za to ne obupani,
temuč bežim v bogato zadostenje svojiga
Zveličarja Jezusa Kristusa. Tega Tvo-
jiga križaniga Sina postavim pred Tvoje
oči, ter Te prosim, zavoljo Njega se mene
usmili. Spomni se, o predobrotljivi Oče!
kako revno je visel moj Zveličar na križi,

563

in kolike težave je terpel za me. Glej,
Njegova kraljeva glava je s ternjem ovita;
Njegovo milo obličje z udarci in s tepe-
njem razdjano; Njegove oči so zgubile svojo
moč; utihnile so Njegove usta; razbite so
Njegove lica; raztegnjene Njegove roke;
ranjene Njegove persi; stergano vse Nje¬
govo Telo; z žeblji so prebite Njegove
roke in noge; bolečine švigajo po vsih
Njegovih žilah; vroča je Njegova žeja;
vse moči oslabljene; kri Njegova stočena,
stran odperta, Njegova duša z bolečinami
in britkostjo prenapolnjena. O moj Bog!
Jezus je reven — ves reven; spomni se,
de zavoljo mene je tako reven! Oče vsi-
ga usmiljenja! tako me je Tvoja milost
rešiti hotla; in Ti bi svojiga Sina zavoljo
mojih grehov ne bil tako tepel, ako bi bil
hotel mene na večno tepsti. Oh, ne pri¬
pusti , de bi Njegove velike bolečine zgub¬
ljene bile za mojo dušo; naj bo Njegovo
britko terpljenje v moje zveličanje! Naj
očistijo Njegove solze mojo dušo, naj
zbriše Njegova draga Kri moje pregrehe!
Njegova strašna smert naj reši mene večne
sunerti, in Njegove neznane britkosti naj
mene branijo večniga pogubljenja! Amen.

564

13. Litanije sv. peterim ranam v čast.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas !

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas !

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsigamogočni Bog, j
Sin, vsiga sveta rešnji Bog, f usmili se
S. Duh , resnični Bog , i nas!

Sveta Trojica, en sam Bog, '

Ve svete petere rane, \

Ve zveličanske rane, 1

Ve častitljive rane,

Ve blišeče rane,

Ve drage rane ,

Ve znamnje Jezusove ljubezni,

V e gnade polne rane,

Ve bolečin polne rane,

Ve dobrotljive rane, '

Ve studenci zveličanja, /

Ve priče preljubeznjiviga odrešenja,

Ve pribežališe grešnikam, k

Ve paradiž svetim dušam,

Ve rane našiga Odrešenika, I

Ve peteri studenci tolažila,

Ve zastava zveličanja,

Ve pomoč bolnikam,

vžgite naše serca z Božjo ljubeznijo!

565

Ve pomoč v potrebah,

Ve polajšanje bolečin,

Ve tolažilo vsim žalostnim,

Ve pribežališe v skušnjavah,

Ve uterdilo slabim,

Ve sprava grešnikam,

Ve upanje malovernim,

Ve zavetje pobožnim,

Ve rešenje ubogim,

Ve veselje angeljem,

Ve tolažba aposteljnam,

Ve moč marternikam,

Ve pomoč spovednikam,

Ve bramba devicam,

Ve zmaga svetnikam,

Ve solnce nebesam,

Bodi nam milostljiv 5 zanesi nam,
Bodi nam milostljiv; usliši nas,
Od vsiga hudiga,

Od vsiga greha,

Od hudih skušnjav,

Od škodljiviga žalovanja,

Od vse malovernosti,

Od vse lenobe,

Od pregrešnih misel,

Od duha bogokletstva,

Od nagle in neprevidene smerti,
Od večniga pogubljenja,

o Jezus!
o Jezus!

366

Skozi svoje svete petere rane,

Skozi bolečine, ktere si v svojih ranah
občutil,

Skozi Kri, ktera je tekla iz Tvojih ran,

Skozi ljubezen, s ktero si svoje rane
sprejel,

Skozi svojo poterpežljivost v svojih
bolečinah ,

Skozi ljubezen, s ktero si svet odrešil,

Skozi ljubezen, s ktero si nas ozdravil,

Skozi ljubezen, s ktero si svoje rane
častitljive storil,

Skozi ljubezen, s ktero si svoje rane
na svojim Telesu obderžal,

Skozi ljubezen, s ktero si jih svojim
učencem skazoval,

Skozi ljubezen, s ktero si nam jih v
pribežališe storil,

Skozi ljubezen, s ktero si jih v ne¬
besa vzel,

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi vse
nebesa razsvetlil,

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi vse
svetnike razveselil,

Skozi ljubezen, s ktero si jih svojimu
Očetu daroval,

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi Nje¬
govo pravico potolažil,

reši nas, o Jezus!

reši nas, o Jezus!

567

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi to - 1
liko štrafeng odvernil,

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi greš-j
nikam gnado dodelil, |

Skozi ljubezen, s ktero jih boš sodnji,
dan izvoljenim pokazal, i

Skozi ljubezen, s ktero ž njimi nebesa'
večno razveseljuješ,

Mi ubogi grešniki,

De nam zavoljo svojih ran prizaneseš,

De nam zavoljo njih odpustiš,

De nam zavoljo njih gnado dodeliš,

De nam zavoljo njih hvaležno serce
daš,

De nam sercno pobožnost do tistih do¬
deliš ,

De nam pravo zaupanje do tistih daš,

De nas zasluženja tistih vdeležiš,

De nas umirajoče v tiste sprejmeš,

De nas zavoljo njih milostljivo sodiš,

De jih za nas svojimu Očetu daruješ,

De nas poslednji dan z njih pogledam
razveseliš,

De nas po njih v večno veselje peljaš,

De nas uslišati hočeš,

O Jagnje Božje, ki grehe sveta odjem-
Iješ; zanesi nam, o Jezus!

reši nas, o Jezus! prosimo Te, usliši nas!

568

O Jagnje Božje, ki grehe sveta odjem-
lješ; usliši nas, o Jezus!

O Jagnje Božje, ki grehe sveta odjem-
Iješ; usmili se nas, o Jezus!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas !
t.  Roke in noge so Mi prederli.

O. In eden vojakov je Mojo stran odperl.

Molitev.

O Bog! ki si s terpljenjem svojiga
edinorojeniga Sina in z drago Kervijo,
ktera je iz Njegovih sv. peterih ran tekla,
človeški, z greham popačeni rod spet
ozdravil; prosimo Te, de, ki tu na zem¬
lji Njegove presvete rane častimo, bomo
cene te drage prelite Kervi v večnim živ¬
ljenji deležni.

Gospod Jezus Kristus , Ti Bog naših
sere! zavoljo presvetih ran, ktere Ti je
Tvoja ljubezen do nas na križi naredila,
Te prosimo, pridi na pomoč svojim slu-
žabnikam, ktere si s svojo drago Kervijo
odrešil.

Božji Odrešenik, Ti Sin živigaBoga'
ki si v večni spomin svoje velike ljubezni
do nas svete rane v svojim poveličani®
Telesu ohranil, in tiste po svojim vstajenji

SV(

stil

sv,

s

pa

lh

va

žii

14

di

bi

T

IV

1

h

k

n

h

569

jem-

j em -

Iperl.

ojiga

Ti jo,

ekla,

spet

zem-

borno

živ-

naših

i’i j«

idila,

slu-

jrvijo

loga'

bežni

:anim

ajenji

svojim učencem gledati in dotakniti pripu¬
stil; dodeli nam milostljivo, de bomo s
sv. aposteljnam Tomažem — razsvetljeni
s temi Tvojimi sv. ranami — v nezapo-
padljivo morje Tvoje milosti vsi pogrez¬
njeni, nekdaj v nebesa vzeti, tam slavo
Tvojih presvetih ran na večno premišlje¬
vali ; ki z Očetam v edinosti sv. Duha
živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

14. Scrčnc prošnje in izročila peterim kcr-
vavim ranam Jezusovim.

(Sv. Alf. Ligv.)

1. K sveti rani desne noge.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rano Tvoje desne noge. Zahvalim se Ti,
de si jo hotel za me terpeti v tako silnih
bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem
Tvojo bolečino in bolečino Tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane
Te prosim, dodeli mi odpušenje mojih gre¬
hov , ktere iz vsiga serca obžalujem bolj,
kakor vsako drugo hudo; ker sim Tebe,
neskončno dobroto, ž njimi razžalil. Ža¬
lostna Mati Božja! prosi Jezusa zame!

Oce naš. Češena si Marija. Čast bodi.

570

2. K sveti rani leve noge.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim bo

rano Tvoje leve noge. Zahvalim se Ti, Tv
de si jo hotel zame terpeti v tako silnih M

bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem T<

Tvojo bolečino in bolečino Tvoje žalostne kji
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane m
Te prosim, dodeli mi moč, v prihodnje Je
nikoli več ne pasti v smertne grehe, temuč
v gnadi Božji do smerti ostati. Žalostna
Mati Božja! prosi Jezusa zame!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

3. K sveti rani leve roke. n

Moj Gospod Jezus Kristus! molim d

rano Tvoje leve roke. Zahvalim se Ti, ri
de si jo hotel zame terpeti v tako silnih \j

bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem b

Tvojo bolečino, in bolečino Tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane
Te prosim, reši me pekla, kteriga sim z
tolikrat zaslužil, ker bi Te v njem več ne B
mogel ljubiti. Žalostna Mati Božja! prosi 11
Jezusa zame! r

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi. ^

1

4. K sveti rani desne roke.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rano Tvoje desne roke. Zahvalim se Ti,

571

de si jo hotel zame terpeti v tako silnih
bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem
Tvojo bolečino, in bolečino Tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane
Te prosim, dodeli mi nebeško veličastvo,
kjer Te bom popolnama in iz vsih svojih
moči molil. Žalostna Mati Božja! prosi
Jezusa zame!

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.

5. K sveti rani Jezusove strani.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rano Tvoje svete strani. Zahvalim se Ti,
de si še tudi celo po svoji smerti to
razžaljenje preterpel, ki si ga z nar veči
ljubeznijo dopustil, akoravno Ti nobene
bolečine napraviti ni moglo. Tudi milujem
Tvojo žalostno Mater, kteri je bilo takrat
Njeno serce prebodeno. Zavoljo zaslu¬
ženja te svete rane Te prosim, obdaruj
me s svojo sveto ljubeznijo, naj Te tukaj
svetu vedno ljubim, de Te bom enkrat
na unim svetu obličje v obličje skozi vso
večnost ljubiti zamogel. Žalostna Mati
Božja! prosi Jezusa zame!

Oec naš. Cešena si Marija. Čast bodi.

572

15. Molitev k časti rane Jezusoviga serca,

fSv. Gere.)

Bodi češena, o presveta rana serca
.Jezusa Kristusa, ti vrata paradiža in stu¬
denec Božje ljubezni! Bodi pozdravljena,
o presladka rana, ti žila življenja in za¬
klad Božjiga bogastva! O ti draga rana!
ponižno te molim in častim, in v ljubezni,
s ktero te je moj Jezus sprejel, te po¬
zdravim in kušnem, ter se ti serčno za¬
hvalim , de si serd Božji tolikrat potolažila,
in od mene in od vsili grešnikov toliko
štrafeng odvernila. O ti preblažena rana!
v te zaklenem svoje grešno serce, in v
te izročim svoj poslednji trenutek! O pre-
dobrotljivi Jezus! večna hvala naj Ti bo,
ker si to presladko rano sprejel, in jo po
svojim vstajenji obderžal, de bi jo svojini«
razžaljenimu Očetu kazal, in tako vsiin
grešnikam gnado zadobih Prosim Te,
zavoljo te Tvoje svete rane, de jo ob uri
moje smerti svojimu Očetu pokažeš in
mojo revno dušo v tisto sprejmeš. Amen.

573

Krca.

erca
stil¬
en a,
ža¬
rna!
;zni,
po¬
za¬
bila,
iliko
ma!
'n v
)re-
bo,
po
imu
•sim
Te,
uri
in
len.

16. Molitev k sveti rani Jezusove rame.

(Sv. Bernarda.)

(Sv. Bernard je bil posebni častivec te sv. rane, ter
je v tem češenji nar veči gnade zajemal.)

O preljubeznjivi moj Jezus! o nar
krotkejši Jagnje Božje! jest revni grešnik
pozdravim in častim presveto rano, ktero
si na svoji rami prejel, kadar si nosil te¬
žak steber svojiga križa, in zavoljo ktere
si posebno terpljenje na svojim preblaže-
nim Telesu prestati hotel. Molim Te, o
prežalostni Jezus! in Te hvalim5 slavim
in poveličujem Te iz dna svojiga serca.
Zahvalim Te za to presveto in prebolečo
rano Tvoje rame, ter Te ponižno prosim,
de se zavoljo te velike bolečine in zavoljo
teže svojiga križa mene revniga grešnika
usmiliš, moje odpustljive in smertne grehe
odpustiš in me po poti svojiga križa v
nebesa pripeljaš. Amen.

17. Pobožno kiiševanje sv. peterih Jezusovih

ran.

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
111  pobožnostjo kušnem dobrotljivo rano
Pvoje svete desne roke, ter Te prosim

574

zavoljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil; odpusti mi vse moje grehe, ktere-
koli sim s hudobnim djanjem storil!

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kušnem dobrotljivo rano
Tvoje svete leve roke, ter Te prosim za¬
voljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil; odpusti mi vse moje grehe, ktere
sim z opušenjem dobrih del storil.

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kušnem dobrotljivo rano
Tvoje svete desne noge, ter Te prosim
zavoljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil; odpusti mi vse štrafenge, ktere sim
s svojimi grehi zaslužil!

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kušnem dobrotljivo rano
Tvoje svete leve noge, ter Te prosim za¬
voljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil ; odverni od mene svojo pravično neje¬
voljo , ktero sim jest s svojimi grehi zoper
se zdražil!

O križani Jezus ! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kušnem drago rano Tvoje
svete strani, ter Te prosim po neskončni
dobroti, s ktero si zame terpel; odpusti
mi vse grehe, kterekoli sim kdaj s hudim
poželenjem svojiga serca storil! Amen.

oto

18. Molitev k Jezusu na Oljski gori.

O predobrotljivi Jezus ! ki si na vertu
za moje grehe in za grehe vsiga sveta
tako veliko žalost, britkost in težavo, bo¬
lečino in terpljenje prostovoljno prevzel,
in prečudno kervavi pot potil, in si v ti
svoji britkosti hotel od angelja pokrepčan
bitij prosim Te, dodeli nam ubogim greš-
nikam, de se v brhkostih in težavah k
Tebi obernemo in spreobernemo, od Tebe
tolažilo in moč po Tvojim sv. angelji prej¬
memo, in poslednjič v premišljevanji svo¬
jih pregreh in Tvojiga britkiga terpljenja
točimo solze prave pokore! Amen.

19. Molitev k Jezusu v ječi.

O moj nedolžni Jezus! kako britko
Te moram premišljevati v ti temni ječi,
kakor razbojnika vjetiga, zvezaniga, pri—
klenjeniga! O kako težki in strašni morajo
kiti moji grehi! kako grozovite moje hu¬
dobije! ker te so Ti zanke naložile, Te
v  verige in vezi vkovale in v to ječo pri¬
pravile! O Ti pribežališe moje duše! ne
pripusti mi priti v večno peklensko ječo
zavoljo hudobij, s kterimi sim Ti to ter-
pkjenje napravil, temue, ker si iz gole

576

ljubezni zame terpeti hotel, stori me de-
ležniga svoje milosti, in reši me s to svojo
sužnostjo vezi vsiga greha, de zamorem
iti v srečno prostost in večno zveličanje
otrok Božjih in vsih zvoljenih ! Amen.

20. Molitev k Jezusu pri stebru gajžlanja.

Preljubi moj Jezus! svojih oblačil oro¬
pan , na rokah in nogah vklenjen, s šiba¬
mi in z gajžlami razmesarjen, s Kervijo
preoblit, stojiš pri stebru gajžlanja. Vse
Tvoje Telo je le ena rana; slišim glas
Tvoje sv. Kervi; z mnogim očitanjem se
vzdiguje proti meni. Spoznati moram, de
sim se velikrat Tvojim preganjavcem pri¬
družil in sim zaničljivo po Tebi mahal to-
likrat, kolikorkrat sim grešil. Pa, o mi¬
lost! ta Kri ne kliče dans v maševanje,
ampak kliče usmiljenje za me! Je zdra¬
vilo, s kterim hočem svoje dušne rane
obezati; je kopel, v ktero hočem svojo,
oh! tako strašno razdjano dušo omočiti,
jo očistiti. Sej je edina kapljica več ka¬
kor preveč, me popolnama očistiti. 0
stori me vredniga, de po tem zasluženji v
svoji duši občutim pravo žalost nad svoji¬
mi grehi, de se v meni obudi živo goju-

57 ?

šenje in britko sovraštvo vsiga greha!
Odpusti mi zlasti vse grehe nečistosti in
dodeli mi potem, kadar bo cisto moje serce,
de bom zamogel priti v tisti srečni kraj
nebes, kamor pridejo le čiste duše! Amen.

21. Molitev k žalostnima Jezusu „Ecce
homo".

O nar krotkejši Jagnje Božje! s šker-
latastim plajšem ogernjen, s ternjevo krono
na glavi, s terstam v roki, na vsim Te¬
lesu ranjen, s Kervijo oblit — stojiš pred
vsim ljudstvam in krivični sodnik zavpije:
„ Glejte, človek ! 44  O zavoljo tega
veliciga zasramovanja, ki si ga tiho pre-
terpel, besede nisi čehnil, ga z močnim,
ljubijočim sercem prestal, Te prosim; do¬
deli mi gnado, de tudi jest nobene časti
ne išem pri ljudeh, in, kadarkoli se bo
nioje serce v napuhu povzdigovalo, naj mi
ta Tvoja žalostna podoba stopi pred oči,
de se zopet ponižam; in kadar bom nek¬
daj — ogernjen z gnjusobo svojih pre¬
greh — postavljen pred sodbo Tvojiga
nebeškiga Očeta, oh, takrat me zavoljo
tega svojiga veliciga zasramovanja ne za¬
pusti, temuč bodi moj varh, moj priproš-
ujik, moja sprava! Amen.

Getzemani. 25

578

22 .  Molitev na grobu Zveličarjev!.

j a

Ne le na križi, ampak tudi v grobu v

Te častim, o ljubeznjivi Zveličar! Ponižno kc

Te molim v Tvojim nar svetejšim Telesu, pc

ki je tudi po smerti bilo sklenjeno z Božjo
naturo in ktero si nam zapustil v nar sve- pi
tejšim zakramentu. gi

O Ti Božji Zveličar! s ponižnim, sv

zaupljivim, hvaležnim in ljubijočim sercem T
Te molim; bodi večno česen in hvaljen in

za vse dobrote, ktere si vsimu človeški- pr

mu rodu, in tudi meni nevrednimi! skazal! ljt

S svetim spoštovanjem premišljujem ker- <b

vave svetinje Tvoje neskončne dobrote, to v
v vsili brhkostih darovano Telo. V vsaki
rani vidim Tvojo nezapopadljivo ljubezen.

O preljubeznjiva skrivnost, kadar je
Tvoje umerlo sveto Telo, s križa sneto,
tri dni v grobu zaklenjeno ležalo. ki

O častitljivi grob mojiga Odrešenika, m

ki obdajaš Njega, ki je blišoba Očeta, T
slava angeljev, veselje nebes, življenje
in zveličanje ljudi!

O sveti grob! kteriga si Ti, o Je¬
zus! s svojo Božjo pričujočnostjo posvetil,
kteriga so pobožne žene počastile, sveti
angelji obiskali in Bog s čudeži poveličastil!

579

O ti prečastiti grob , reši me iz temne
jame pekla in iz smertne sence! Vzemi me
v svoje naročje, de umerjeni in bom po¬
kopan ž Njim, ki je zame umeri in bil
pokopan!

O moj Jezus! ki si tri dni v grobu
počival, dodeli mi gnado, de bo Tvojimu
grobu podobno moje serce, kadar bom pri
sv. Obhajilu prejel v tisto Tvoje presveto
Telo; de bo vse novo v ponovljenji duha,
in s čistim življenjem v stanovitnosti ne¬
premakljivo enako skali, v vednim premiš¬
ljevanji Tvojiga terpljenja in Tvoje smerti,
de Tvoja gnada in Tvoja ljubezen vedno
v meni ostane! Amen.

23. Zdihljej sv. Gregorja k Jezusu v grobu
počivajočimii.

O Gospod Jezus Kristus! molim Te,
ki si v grobu počival, v miro in drago
mazilo zavit! Prosim Te ponižno, naj bo
Tvoja smert meni v življenje! Amen.

24. Sveti križ.

Kraljevo znamnje, lej, stoji!

Svet’ križ, nebeška luč, gori!

Na njem Življenje smert stori,
Življenje s smertjo nam dobi.

35 *

580

Za nas je od Kervi neznan,

Odperta je Njegova stran,

Lije Mu Rešnja Kri iz ran,

De je bil greh sveta opran.

Zdaj je Zveličar dokončal,

Kar je že David prerok’val,

In vsim narodam oznanVal,

De bo ’z lesa Bog kraljeval.

Prelepo in sveto Drevo!

Rudeče pisano s Kerv’jo!

Bilo si vredno Ti samo
Nositi tak' sveto Telo.

Na tebe je pribita b'la

Odkupšina vsiga sveta,

Pravici žaljen’ga Boga,

De je rešila rop pekla.

Česen si ti, presveti križ!

Edin nam upanje deliš,

Le ti nam milost zadobiš,

Pregrehe naše nam izbris’!

Čast, hvala bodi vekomaj ,

Nebeškimu Bogu vselej!

Presveti križ nam vernim daj,

De pridemo v nebeški raj !

25. S pomili ternjcve krone našiga Gospoda.

Pr e d p e v. Kolena pripogovaje pred
Njim so Ga zaničevali in vpili: „Bodi

581

pozdravljen, kralj Judov ! 44  V Njegov
obraz so Mu pljevali in Ga s terstam bili
po glavi.

V. Spletli so Mu ternjevo krono,

O. In Mu jo na glavo pritisnili.

Molitev.

Dodeli, vsigamogočni Bog, našim
prošnjam, de, ki v spomin terpljenja na-
šiga Gospoda Jezusa Kristusa tu na zemlji
Njega ternjevo krono častimo, bomo vredni
s častjo in veličastvam tam v nebesih kro¬
nani biti od Njega, ki s Teboj živi in
kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog od ve¬
komaj do vekomaj! Amen.

36- Spomin sv. sulice in žebljev našiga

Gospoda.

Pred  p e v. Dolžno pismo, ktero je
bilo zoper nas, je zbrisal, vzel in ga
perbil na križ.

V. Prebodli so Mi roke in noge,

O. In šteli so Moje kosti.

Molitev.

Gospod Jezus Kristus! ki si hotel v
slabosti človeške nature, ktero si za zve-

582

ličanje sveta nase vzel, z žeblji na križ
pribit, in s sulico ranjen biti; dodeli nam
milostljivo, de, ki to orodje tu na zemlji
častimo, se bomo veselili Tvoje častitljive
zmage tam v nebesih; kjer živiš in kra¬
ljuješ z Bogam Očetam v edinosti sve-
tiga Duha, Bog od vekomaj do vekomaj!
Amen.

27 .  Spomin sv. tančice naši ga Gospoda.

Predpev.  Jožef iz Arimateje, pra¬
vičen mož, je vzel Jezusovo Telo, in Ga
je zavil v novo čisto tančico.

V. Tvoj grobni pert, o Gospod! ča¬
stimo ;

O. Tvojiga terpljenja se spominjamo,

Molitev.

Gospod Jezus Kristus! ki si v sveti
tančici, v ktero je bilo Tvoje s križa
sneto Telo po Jožefu zavito, znamnja
svojiga terpljenja zapustil; dodeli nam mi¬
lostljivo, de po Tvoji smerti in Tvojim
pokopu dosežemo slavo vstajenja; ki živiš
in kraljuješ z Bogam Očetam v edinosti
svetiga Duha, Bog od vekomaj do veko¬
maj ! Amen.

583

28. Molitev k časti Jezusove suknje.

O predobrotljivi Gospod Jezus Kri¬
stus! ki si s svojo drago prelito Kervijo
svojo suknjo posvetil; dodeli nam, ki to
svetinjo častimo, de bodo naše duše vsiga
greha očišene, z oblačilom gnade ozaljšane
in nekdaj tam v nebesih s plajšem večne
slave ogernjene; po ravno tem Kristusu,
Gospodu našim. Amen.

29. Molitev k časti sv. potniga perta

Jezusa Kristusa.

O moj terpeči Zveličar! kako bogato
si dobroserčno delo sv. Veroniki poplačal,
kadar si svoj sveti obraz v potni pert ji
vtisnil, in Ga nji zapustil v spomin. Oh,
vtisni tisto tudi v moje serce, de Te ni¬
kdar ne pozabim in de Tvojo sveto podobo
v svoji duši vedno nosim; ki živiš in kra¬
ljuješ z Bogam Očetam v edinosti sve-
dga Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

584

VIII.

PojMImiII k  listi irt§®
Kervi Jezusa Kritituso.

1. Roženkranc k časti Jezusove Kervi.

(Ta roženkranc ima sedem skrivnost, v premišlje¬
vanje, kako je Jezus sedemkrat Kri točil. Pri sleherni
skrivnosti se moli petOčenašev in Čast hodi, le pri zad¬
nji samo tri. de se število triintrideset dopolni, v spomin
triintrideset let, v kterih je draga Kri Jezusa Kristusa
po Njegovih žilah tekla in poslednjič za zveličanje sveta
bila darovana.

Odpustiki te molitve so:

1. Vsaki dan sedem let in dve sto in osem deset
dni, ako se pobožno moli.

2. Popolnama odpustik enkrat v mescu. ako se
vsaki dan moli in se navadne pobožnosti opravijo. — Ti
odpustiki se zamorejo tudi dušam v vicah v prid oberniti,
Pap. Pij VII. 1815.)

Roženkranc.

V. O Bog! hiti me otet!

O. Gospod! teci mi pomagat!

Čast bodi.

585

_ Perva skrivnost.

Naš preljubeznjivi Odrešenik je pervi-
krat točil svojo predrago Kri osmi dan
po svojim rojstvu, kadar je bil po Moj¬
zesovi postavi obrezan. — Ako premisli¬
mo , de je Jezus to pripustil, de bi Božji
pravici za našo svojeglavnost in prederz-
nost zadostil, pač moramo te svoje pre¬
grehe resnično obžalovati in Gospodu ob¬
ljubiti, ž Njegovo mogočno gnado na duši
in na telesi se čisto in sramožljivo zader-
žati.

Pet očenašev. Čast bodi.

Gospod ! pomagaj nam,

Svojim služabnikam!

Za ktere si Ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Druga skrivnost.

Jezus je na Oljski gori, v svojih
smertnih britkostih, kervavi pot potil, ki
je na zemljo tekel. To se je godilo v ži¬
vim spominu človeške nehvaležnosti, s
ktero je Jezusova ljubezen povračevana.
Oh, de bi bilo z britko žalostjo presu¬
njeno naše serce, ker smo bili Gospodu
za neštevilne dobrote do zdaj tako malo
hvaležni. — Terdno sklenimo, ž Njego-

35 **

586

vimi gnadami in svetim navdajanjem zve¬
sto delati.

Pet očenašev. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam!

Za ktere si Ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Tretja skrivnost.

Naš Gospod Jezus Kristus je pri ne¬
usmiljenim gajžlanji na vsirn svojini Te¬
lesu v curkih svojo Kri točil, kadar je
bila Njegova koža pretepena in Njegovo
sveto meso ranjeno. To sveto Kri je On
večnimu Očetu daroval za našo nepoterpež-
ljivost. Oh zakaj še čakamo svojo jezo
in lastno ljubezen krotiti! — Terdno skle¬
nimo, de se hočemo zanaprej v terpljenji
in brhkostih poterpežljivosti stanovitno va¬
diti , samiga sebe zaničevati, in s krot-
kostjo vse razžaljenja prenesti.

Pet očenašev. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam!

Za ktere si Ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

587

Četerta skrivnost.

Kadar je Tvoja presveta glava, o
Božji Zveličar! zavoljo našiga napuha in
zavoljo naših hudobnih misel s ternjem
kronana bila, je obilno tekla Kri čez Tvoje
obličje; in vender ne jen jamo, se napiho¬
vati in nečiste, pregrešne misli v svojim
serci nositi! Oh, de bi pač za naprej svojo
slabost vedno pred očmi imeli, na svojo
revšino in na svoje uboštvo večkrat mislili,
in se vsimu zalezovanju hudobniga duha
serčno ustavljali!

l*et ocena,šev. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam!

Za ktere si Ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Peta skrivnost.

O koliko Kervi je naš preljubeznjivi
Jezus stočil na kervavim potu, kadar je
šel na goro Kalvarijo obložen s težkim
križem svojim! Jeruzalemske ulice in kraji,
kodar je šel, so bili naškropljeni ž Nje¬
govo Kervijo. To se je godilo v zado¬
stuje pohujšanja in hudobnih zgledov, s
kterimi se Njegove stvari na vekomaj po-
gubujejo. Oh, kdo ve, če nismo tudi mi

588

med temi nesrečnimi! Kdo ve, koliko njih
je zapeljanih z našimi slabimi zgledi, že
pahnjenih v pekel! In mi smo tako ne-
skerbni, ter ne mislimo na nobeno pobolj—
sanje, na nobeno zadostenje! — Od zdaj
za naprej po hočemo za zveličanje svoji-
ga bližnjiga delati, ga opominjati, mu lepe
zglede dobrih in svetih djanj dajati.

Pet očenašev. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam!

Za ktere si Ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Šesta skrivnost.

Se veliko več Kervi je pretočil nas
Božji Zveličar med neusmiljenim križanjem;
takrat so tekli iz prebodenih in preterga-
nih žil Njegovih rok in nog studenci tega
svetiga mazila večniga življenja, s kterimi
je hudobije in krivice vsili ljudi zmil. —
Kje bi se pač najdel, ki bi v svojih pre¬
grehah še živel in tako strašno križanje
Simi Božjiga še ponavljal! Objokujmo
svoje storjene pregrehe, obtožimo se jih
spovedniku, zapustimo slabe pregrešne na¬
vade, živimo keršansko, in vedno imejmo

589

pred očmi, koliko Kervi je pretočil naš
Zveličar za naše večno zveličanje!

Pet očenašcv. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam ,

Svojim služabnikom!

Za ktere si Ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Sedma skrivnost.

Zadnjikrat je Jezus Kristus svojo
drago Kri točil, kadar Mu je bila po
smerti že Njegova stran s sulico odperta,
in je bilo Njegovo nar ljubeznjivši serce
prebodeno ; takrat je tekla voda s Kervijo
v spomin, de je že vsa Kri iztekla do
zadnje kaplje. O neskončna dobrota na-
šiga Odrešenika! Kdo Te ne bo ljubil,
kdo se Ti ne vsiga daroval, ker si toli¬
ko storil za naše odrešenje! Oh, manjka
nam besedi 5 zato povabimo vse stvari, an-
gelje in svetnike nebeške, in zlasti svojo
ljubo Mater Marijo, z nami častiti, sla-
yiti in hvaliti Tvojo predrago Kri. — Naj
živi Jezusova Kri! Naj živi Jezusova Kri,
zdaj in vselej in na vekomaj! Amen.

Zdaj moli tri očenaše in Čast bodi.

590

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam!

Za ktere si Ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Molitev.

(Kdor to molitev pobožno moli, zadobi tri sto dni
odpustikov, ki se zamorejo tudi dušam v vicah v prid
oberniti.)

O draga Kri! studenec večniga živ¬
ljenja, odkupšina sveta, sveta kopel naših
duš, Ti nas zagovarjaš brez nehanja pred
sedežem večniga usmiljenja; ponižno Te
molim; o de bi Ti zamogel zadostiti za
vse hudobije in zaničevanja, s kterimi koli
so Te Tvoje stvari žalile, zlasti tiste,
ktere so se prederznile Tebe preklinjati!
Kdo pač bi ne častil te Kervi neskončne
cene, in ne bo vnet od ljubezni do Jezusa,
kteri jo je točil! Kaj bi bilo z menoj, ako
bi ne bil odkupljen s to Božjo Kervijo,
ktero je moj Odrešenik iz ljubezni do mene
do zadnje kaplje prelil! O nezmerna lju¬
bezen, ki si nam ta balzam življenja po¬
delila! O neprecenjeni balzam, ki tečeš
iz neskončne ljubezni mojiga Boga! pro¬
sim in zarotim Te, vzdigni, vnemi vse
serca, vse jezike v svojo slavo, naj Te

59i

vsi taste in hvalijo zdaj in vselej in ve¬
komaj! Amen.

V. Gospod! s svojo Kervijo si nas
odkupil.

O. In našimu Bogu si nas v kraljestvo
storil.

Molimo.

Vsigamogočni večni Bog! ki si svo-
jiga edinorojeniga Sinu svetu v Odreše¬
nika dal, in si ž Njegovo Kervijo hotel
biti spravljen; prosimo Te, dodeli nam,
de to ceno svojiga zveličanja častimo in
bomo ž njo vsiga liudiga tega življenja
obvarovani, de se nekdaj v nebesih ž Njim
veseliti zamoremo, ki s Teboj živi in kra¬
ljuje v edinosti svetiga Duha, Bog veko¬
maj. Amen.

2. Sedem darovanj Jezusove drage Rervi
Bogu Očetu.

(Kdor te darovanja pobožno opravi z namenara,
®°gu zadostiti za razžaljcnja presveti Jezusovi Kervi stor-
J ene j zadobi tri sto dni odpustikov; ako v mesci vsaki
“an moli in navadne pobožnosti opravi, tudi popolnama
cdpustik, Ti odpustiki sc zamorejo dušam v vicah v prid
oberniti. Pij VII. 1817.)

592

Darovanje.

1. O večni Oče! darujem Ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, Tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za razširjenje in povikšanje sv.
cerkve, naše ljube matere, za ohranjenje
in srečo njeniga vidniga poglavarja, rim-
skiga papeža, kardinalov, škofov in maš-
nikov in vsili služabnikov Tvojiga svetiša.

v

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če-
šen, ker s svojo sveto Kervijo si nas od¬
rešil !

2 .  O večni Oče! darujem Ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, Tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za mir in edinost kraljev in
katoliških poglavarjev, za ponižanje so¬
vražnikov sv. vere in za zveličanje vsiga
keršanskiga ljudstva.

Čast bodi. '

O Jezus, bodi večno hvaljen in če¬
sen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

3. O večni Oče! darujem Ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, Tvojiga

593

ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika , za razsvetljenje nejevernikov, za
zatrenje vsih krivoverstev in za spreober-
njenje grešnikov.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če-
šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas odrešil!

4. O večni Oče! darujem Ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, Tvojiga
ljubeznjiviga Sina in niojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse svoje žlahtnike, prijatle
in sovražnike, za uboge, bolne in žalostne,
in za vse tiste, za ktere sim jest, kakor
veš, moliti dolžan in za ktere Ti hočeš,
de molim.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če¬
sen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

5. O večni Oče! darujem Ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, Tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse tiste, ki se bodo dans
lz  tega sveta ločili, de jih obvaruješ pe¬
klenskih marter, ter jim milostljivo pose¬
stvo svojiga veličastva dodeliš.

Čast bodi.

594

O Jezus, bodi večno hvaljen in če¬
sen , ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

6. O večni Oče! darujem Ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, Tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse tiste, kteri to odkupšino
našiga zveličanja prav ceniti in ljubiti znajo;
za tiste, kteri z menoj zedinjeni tisto ča-
ste in molijo, in si prizadevajo, razširiti
to češenj e.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če-
šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

7 .  O večni Oče! darujem Ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, Tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse svoje dušne in telesne
potrebe, v pomoč revnim dušam v vicah,
zlasti za tiste, ktere so v svoji pobožnosti
veči ceno stavile v to drago odkupšino
našiga odrešenja in v bolečine in terplje-
nje naše ljube, presvete Matere Marije.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če-
šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas odrešil!

595

3. Krajši darovanje Jezusove Kervi Bogu

Očetu.

O večni Oče! darujem Ti predrago
Kri Jezusa Kristusa v spravo za svoje
grehe in za vesoljne potrebe svete cerkve!

(Kdor to molitvico pobožno zmoli, zadobi sto dni
odpustikov. Pij VII. 1817.)

4. Drugo darovanje Jezusove Kervi Bogu

Očetu.

(Kdor naslednjo molitev pobožno odmoli, de bi
nebeški žegen zadobil, in potem še en Očenaš, Češena-
marijo in Čast bodi v čast sv. Trojice v zahvalo za pre¬
jete dobrote , zadobi vselej sto dni odpustikov; in popolnoma
odpustik, kdor jo celi mesec moli in navadne pobožnosti
opravi. Leo XII.' 1823.)

O večni Oče! darujemo Ti predrago
Kri Jezusa Kristusa, ktero je iz tolike
ljubezni do nas, in s toliko bolečino iz
rane svoje desne  roke prelil; in zavoljo
zasluženja in moči te Kervi prosimo Tvoje
Božje veličastvo, de nam svoj sveti žegen
dodeliš, de bomo s pomočjo njegovo ob¬
varovani svojih sovražnikov, oprosteni vsi-
ga hudiga, rekoč: Žegen vsigamogočniga
Boga Očeta, Sina in sv. Duha pridi na
n as, in ostani vselej pri nas! Amen.

Oče nas. Cešena si Marija. Čast bodi.

596

5. Ponižna prošnja pred sr. Rešnjim
Telesam.

O Jezus, Sin živiga Boga, čudno
zakriti Bog v sveti hostii! ozri se v nas
z očmi svoje neskončne milosti, in sprej¬
mi milostljivo naše ponižno zdihovanje,
spoznanje našiga dolga in skesane proš¬
nje naših sere. Ti si naš Gospod in naš
Bog, naš Stvarnik, Odrešenik in Posve-
čevavec, nar viši oblastnik nebes in zemlje,
častiti zmagovavec pekla in smerti3 Ti
veselje in večna krona izvoljenih , nezmerni
studenec vsih gnad in dobrot našiga zve¬
ličanja! Vreden si torej, de vsi ljudje v
Te verujejo , Te molijo , ljubijo , hvalijo
in časte. Pa, oh! ve, nebesa, žalujte
in z nami jokajte! ker On je naš Bog,
in ljudje Mu ne verujejo! On je edino
naše upanje, in ljudje ne zaupajo Njemu!
On je ljubezen sama, nar viši dobrota,
in človeške serca Ga ne ljubijo!

Poslušajte in premišljujte, vi angelji
miru! V tem zakramentu svoje ljubezni
se nam Jezus samiga sebe daje v zastavo
večniga življenja; tu ima On svoje veselje,
biti med človeškimi otro'ci; tu jih On hoče
razsvetliti, uterditi , s svojimi gnadami na-

597

polniti5 tu tirja tudi njihove serca, ljube¬
zen in molitev; ljudje pa se Ga ogibajo,
pred Njim beže, zapušajo Njegove altarje,
in tekajo za minljivimi necimernostmi te
zemlje. O Jezus! ponižani, zaverženi Bog
v tem sv. zakramentu! ljudje Te ne po¬
znajo in Te ne ljubijo! Za nje si smert
prestal, svojo drago Kri v odrešenje njih
prelil, oni pa Ti to vse povračujejo z ne¬
hvaležnostjo , z zaničevanjem Tvoje Božje
pričujočnosti; Tvoja ljubezen se jim gnjusi;
Tvoje gnade in obljube nič ne omečijo
njih terdiga serca; ponavljajo Ti zaniče¬
vanje in zasramovanje Judovsko; tajijo
Te z neverniki; križajo Te z neznabogi;
kolnejo Tvoje sv. Ime, in s svojimi hu¬
dobijami dražijo Tvoje serce k pravičnimu
serdu.

O Bog ljubezni in milosti! z živo vero,
s  skesanim sercem in gorečo ljubeznijo,
ponižno prosimo, namesto njih, od¬
pusti milostljivo vse hudobije, vso ne¬
hvaležnost in vse razžaljenje Tvojiga nar-
višiga veličastva.

Zavoljo neskončne ljubezni, s ktero
s* se na križi za nas daroval, in svojo
uvago Kri do zadnje kaplje prelil; zavoljo
uezapopadljiviga dopadajenja, v kterim se

598

je Tvoj nebeški Oče nad Teboj, svojim
ljubeznjivim Sinam, večno veselil; in zavoljo
ljubežnjive milosti Tvojiga Božjiga serca
do nas revnih grešnikov; prosimo in zdi¬
hujemo k Tebi, o Jezus! za milost, gnado
in odpušemje. Milost, o Jezus i zavoljo
Tvoje Kervi, zavoljo Tvojih ran! Milost
nam, ki smo tolikrat iz pomanjkanja lju¬
bezni in spoštovanja v mlačnost in mer-
zloto pred Tvojo presveto pričujočnostjo
zabredli! Milost vsim grešnikam, ki Te
ne poznajo in Te preklinjajo! Milost vsim
pravovernim, ki Te poznajo, pa se ven-
der vabljenju Tvoje ljubezni ustavljajo!
Milost posvetnjakam, ki nočejo slišati glasu
Tvoje cerkve in v temoti in senci .smerti
tiče! O Jezus! odpusti nam vsim in pre¬
magaj našo slepoto in hudobijo! Sveti,
večni Oče! ozri se na obličje svojiga Sina,
s kterim si nam vse dal! Mi smo Njegovo
ljudstvo, Njegovi oprosteni, Njegovo po¬
sestvo. Iz ljubezni do Njega nam od¬
pusti vse razžaljenja, nam odpusti našo
nehvaležnost, nam raztergaj verige, raz¬
svetli našo slepoto in nas pripelji v kra¬
ljestvo svojiga ljubeznjiviga Sina, de Ga
vedno in na vekomaj hvalimo, molimo in
častimo. Amen.

599

6. Molitev k Jezusu v nar svetejšim zakra¬
mentu Rešnjiga Telesa.

to pobožno opravljeno molitevjo se zadobi od¬
pustit za tri sto dni, ki se zamore tudi dušam v vicah
v prid oberniti. Pij VII. 1814.)

Molitev.

1. Z nar večini spoštovanjem Te mo¬
lim , o Jezus! v nar svetejšim Zakramentu.
Spoznam Te praviga Boga in praviga
človeka, in s to molitevjo želim nadome¬
stiti mlačnost in merzloto toliko kristjanov,
kteri gredoč memo Tvojiga tempeljna, celo
velikrat pred Tvojim sv. tabernakeljnam,
kjer Ti z ljubeznjivo nepokojnostjo čakaš
ravno teli vernih, de bi jim gnade — sa-
miga sebe delil, — kteri Te še ne po¬
zdravijo, temuč s svojim zaničljivim ob¬
našanjem spričujejo, de se jim, kakor
nekdaj Judam v pušavi, gnjusi ta nebeška
niana. Torej Ti darujem predrago Kri,
ktero si točil iz rane svoje leve  noge, v
spravo za to gerdo mlačnost; in zakrivaje
v  to rano kličem tavžent in tavžentkrat:

►Sveto Rešnje Jezusa Telo
V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

600

2.  Z nar večjim spoštovanjem, o Je¬
zus ! Te molim, in spoznam, de si v nar
svetejšim zakramentu Rešnjiga Telesa pri¬
čujoč ; in s to molitevjo želim nadomestiti
nehvaležnost toliko kristjanov, kteri, ka¬
dar Te vidijo nesti k nevarno bolnim v
popotnico v dolgo večnost, Te ne spre¬
mijo, ali k večimu Ti le mlačno znamnje
zunanjiga spoštovanja skazujejo. Torej
Ti darujem v spravo te tolike mlačnosti
predrago Kri, ktero si točil iz rane svoje
desne  noge 5  in zakrivaje v to rano kli¬
čem tavžent in tavžentkrat:

Sveto Rešuje Jesusa Telo
V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

3. Z nar večjim spoštovanjem, o Je¬
zus! Te molim, Ti pravi kruh večniga
življenja! in s to molitevjo želim zaceliti
tiste rane, ktere se vsaki dan vsekujejo
v Tvoje serce z oskrunjenjem cerkva, kjer
Ti v skrivnostnih podobah prebivaš, de bi
Te Tvoji zvesti ljubili in molili. Torej
Ti darujem v spravo tolike nespodobnosti
predrago Kri, ktero si točil iz rane svoje

601

leve  roke; in zakrivaj e v to rano kličem
tavžent in tavžentkrat:

Sveto Rešnje Jezusa Telo

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

4. Z nar večjim spoštovanjem Te
molim, o Jezus! Ti živi, nebeški kruh!
in s to molitevjo želim zadostiti za toliko
krivico, ktero Tebi vsaki dan Tvoji verni
delajo pri svetih mašah, kjer Ti v nezmer¬
nosti svoje ljubezni ponavljaš, akoravno
nekervavo, tisto daritev, ktero si nekdaj
na gori Kalvarii za naše zveličanje opra¬
vil. Torej Ti darujem v spravo tolike
nehvaležnosti predrago Kri, ktero si točil
iz rane svoje desne  roke 5  in zakrivaje
v to rano zedinim svoj glas s tistimi an-
gelji, ki Tebe obdajoči molijo, in ž njimi
kličem:

Sveto Rešnje Jezusa Telo

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi.

5. Z nar večjim spoštovanjem Te
molim, o moj Jezus! Ti prava daritev v

Gelzemani. 26

602

spravo naših grehov! in Ti darujem to
molitev za prekletstvo in Božje rope, ktere
Ti preterpeti hočeš od toliko nehvaležnih
kristjanov, ki se Tehi prederzno bližajo
in obloženi s smertnimi grehi Te v sv.
Obhajilu prejemajo. V spravo te zaničlji¬
ve oskrumbe Ti darujem zadnje kaplje pre¬
drage Kervi, ktero si točil iz rane svoje
strani  5 in v to rano zakrivaj e Te pri¬
dem molit, ljubit in častit in z vsimi po¬
božnimi častivci nar svetejšiga Zakramenta
tavžent in tavžentkrat ponavljat:

Sveto Rešnje Jezusa Telo
V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

Ponižno tukaj pokleknimo
In z vernim sercem počastimo
Usmiljenima Zveličarja;

Ker v Zakramentu je pred nami,

De bi z gorečimi željami
Častili in molili Ga.

Bod’ moljeno in počešeno
Nam iz ljubezni dodeljeno
Presveto Jezusa Telo!

Bod' dušam moč in posvečenje,

Zastava terdna jim v življenje;

O jed, popotnica v nebo!

603

Bod’ moljena, o Kri častita!

Za grehe vsih ljudi prelita,

Iz svete Jezusa strani,

Naj cena Tvoja nam odrnije
Vsih grehov naših hudobije 5

V skušnjavah nam serčnost deli.

V. Kruh iz nebes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Molitev.

O Bog, kteri si nam v prečudnim
zakramentu spomin svojiga terpljenja za¬
pustil , daj nam, Te prosimo, svete skriv¬
nosti Tvojiga Telesa in Tvoje Kervi tako
častiti, de sad Tvojiga odrešenja vedno v
sebi čutimo. Kteri živiš in kraljuješ v edi¬
nosti svetiga Duha, Bog vekomaj. Amen.

Molitev pri obiskovanji sv. Rcšnjiga
Telesa.

(Pij VI. je podelil vsim pravovernim kristjanam
popolnama odpustik vsaki pervi četertik mesca, kteri na¬
vadne pobožnosti opravijo in pred svetim Zakramentam
naslednjo molitev skesano zmolijo, ktero je sv. Kajetan
v klicanje Božje milosti zložil.

Vsim pa, kteri druge četertike zakramenta sv.
Pokore in sv. Rešnjiga Telesa vredno prejmejo in to mo¬
litev pred sv. Rešnjim Telesam pobožno opravijo, dodeli
‘avno ta papež sedem let in sedemkrat štirdeset dni od-
Pnstika. Kdor pa to molitev druge dni moli, zadobi sto
. odpustika. Vsi ti odpustiki se zamorejo dušam v
vicah v prid oberniti.)

36 *

604

Kolitev.

Ozri se, o Gospod! iz svojiga sve-
tiša in iz svojiga veličastniga stanovanja,
in poglej to nar svetejši daritev, ktero Ti
daruje naš veliki duhoven, Tvoj sveti Sin,
naš Gospod Jezus Kristus, za grehe svo¬
jih bratov, in odpusti nam velikost naše
hudobije! Lej! Kri našiga brata Jezusa
vpije k Tebi s križa. Usliši, Gospod!
Bodi milostljiv, Gospod! poslušaj in stori!
Ne mudi se zavoljo samiga sebe, moj
Bog! zakaj Tvoje ime je bilo zaklicano
cez to mesto in Tvoje ljudstvo, in stori
z nami po svoji milosti! Amen.

605

IX.

1. Pobožni zdihljeji k žalostni Materi Božji.

(Tri sto dni odpustikov zadobi, kteri se tudi du¬
šam v vicah v prid oberniti zamorejo, kdor naslednje
zdihljeje pobožno opravi. Pij VII. 1817.)

V. O Bog ! hiti me otet!

0. Gospod! teci mi pomagat!

Čast bodi.

1. Serčno usmiljenje imam s Teboj,
o žalostna Mati Marija! zavoljo britkosti,
ktero je občutilo Tvoje sveto serce pri
prerokovanji sv. starčika Simeona. O lju-
beznjiva Mati! s tem svojini užaljenim ser¬
cem mi sprosi pri Bogu ponižnost in
dar strahu Božjiga!

Češena si Marija.

2. Serčno usmiljenje imam s Teboj,
o žalostna Mati Marija! zavoljo britkosti,
ktero je Tvoje preljubeznjivo serce obču-
‘il° na begu v Egipt in zavoljo žalosti,

606

ktero si ves čas v Egiptu imela. O lju—
beznjiva Mati! s tem svojim tako užaljenim
sercem mi sprosi pri Bogu radodarnost,
zlasti proti revnim in dar pobožnosti.

Cešena si Marija.

3. Serčno usmiljenje imam s Teboj,
o žalostna Mati! zavoljo nepokojnosti, ktero
je Tvoje skerbljivo serce občutilo, kadar
si svojiga preljubiga Sina Jezusa tri dni
iskala. O ljubeznjiva Mati! s tem svojim
tako skerbljivim sercem mi sprosi pri Bogu
čistost in dar učenosti.

Cešena si Marija.

4. Serčno usmiljenje imam s Teboj,
o žalostna Mati! zavoljo tiste groze, ktera
je presunila Tvoje Materno serce, kadar
si srečala Jezusa obloženiga s težkim kri¬
žem na rami. O ljubeznjiva Mati! s tem
svojim ljubijočim od bolečin toliko razdja-
nim sercem mi sprosi pri Bogu poter-
p e ž 1 j i v o s t in dar moči.

Cešena si Marija.

5. Serčno usmiljenje imam s Teboj,
o žalostna Mati! zavoljo tistiga neizreče-
niga terpljenja, ktero je Tvoje močno serce
preneslo, kadar si bila pričujoča pri smertnih
težavah svojiga Sina Jezusa na križi vi-

607

sečiga. O ljubeznjiva Mati! s tem svojim
tako užaljenim sercem mi sprosi pri Bogu
zmernost in dar svetovanja.

Cešena si Marija.

6. Serčno usmiljenje imam s Teboj,
o žalostna Mati! zavoljo hude rane , ktera
je bila v Tvoje, milosti polno serce vse¬
kana, kadar je sulica Jezusovo stran od-
perla, in Njegovo, vse ljubezni vredno
serce prebodla. O ljubeznjiva Mati! s tem
svojim tako ranjenim sercem mi sprosi
bratovsko ljubezen in dar umnosti.

Cešena ši Marija.

7 .  Serčno usmiljenje imam s Teboj,
o žalostna Mati! zavoljo tiste tihe brhko¬
sti, ktero je občutilo Tvoje premilo serce,
kadar so Jezusa v grob položili. O lju¬
beznjiva Mati! s tem svojim tako močno
razžaljenim sercem mi sprosi pri Bogu
gorečnost in dar modrosti.

Cešena si Marija.

V. Prosi za nas, o prežalostnaDevica!

O. De bomo vredni obljub Kristusovih.

Molitev.

O preljubeznjivi Jezus! prosimo Te,
na j bo Tvoja žalostna Mati Marija, ktere

608

serce je sedmeri meč presunil, pri Tebi
za nas milostljiva priprošnjica in mila naša
Mati; de po Njeni prošnji od Tebe gnado
zadobimo; de vse terpljenja in britkosti
tega življenja poterpežljivo prenašamo in
zato večno krono dosežemo. Amen.

2 .  Krajši pobožnost k žalostni Materi Božji.

(S to pobožno opravljeno molitvico se zadobi tri
sto dni odpustika za vsaki dan; kdor pa ves mesec moli
in enkrat svete zakramente vredno prejme in zato navadne
molitve opravi, zadobi popolnama odpustik, ki se zantore
tudi dnšam v vicah v prid oberniti. Pij VII.j

Sedemkrat: Oešena si Marija; s pristavkam:

O Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost Tvoja

V smerti Tvojiga Sinu.

3. Molitev pred podobo snemanja s križa.

O žalostna Devica Marija! jest ubogi
grešni človek pridem in Te prosim zavoljo
tistih britkih bolečin, ktere si Ti v svojim
serci občutila, kadar si svojiga mertviga ,
Sina, snetiga s križa, v svoje Materno
naročje sprejela. Spomni se, o Marija!
kako neznana je bila bolečina Tvoja, ka¬
dar si Njegove velike, globoke rane s
svojimi očmi pregledovala , kuševala in s

609

svojimi solzami oblivala. Oh, kaj je ob¬
čutilo Tvoje serce, kadar si strašne ter¬
ne iž Njegove glave jemala, si se ran
Njegovih rok in nog dotaknila, in si Nje¬
govo od nog do glave toliko razdjano Telo
premišljevala. Te, Tvoje neizrečene brit—
kosti Te opomnim, o Marija! ter Te pro¬
sim, sprosi mi zavoljo tega pri svojim
ljubim Sinu odpušenje vsih mojih pregreh.
O prosi Ga, naj mi zavoljo te Tvoje ve¬
like brhkosti odpusti vse moje grehe in
mi dodeli gnado usmiljenja, de po neskonč¬
nim zasluženji Njegovim zadobim večno
zveličanje. Amen.

4. Žalostna Mati Božja.

(Stabat mater.)

Žalostna je Mati stala,

Se pod križem mil’ jokala,

Kjer je visel Njeni Sin.

V žalost je serce vtopljeno,

Vse pobito, prebodeno
Z mečem dušnih bolečin.

O, kaj žalosti prestati,

Mogla je presveta Mati,

Ktere Sin je rešil svet!

Žalostna stoji jokaje,

Zdiha, gleda trepetaje,

Kaj Nje Sin terpi razpet.

26 **

Kdo bi solz ne jel točiti,

Ce Marijo vgleda biti
U britkosti, ko je ta?

Kdo preserčno ne žaluje,

Ce to Mater premišljuje,

Ki terpeti toVko ima?

Grehe ljudstva nase vzeti,

Vidi Jezusa terpeti,

Šibam vdati se voljno.

Gleda svojiga Sina milo:

Ki je vse Ga zapustilo,

Kadar je nagnil glavo.

Mati! zgled ljubezni prave!
Daj mi čutit’ te težave,

Daj mi solz pregrenkih dar.
Stori mi serce se vneti
In za Jezusa goreti,

De Mu bom prijetna stvar.

Sveta Mati! to Te prosim,
Rane Kristusa naj nosim,
Vtisni mi jih v serce.

Naj te rane Tvoj’ga Sina,
Naših grehov bolečina,

Tudi mene v živo skle.

Daj, de s Tabo rad žalujem,
Svoje grehe objokujem,

Dokler tukaj še živim;
Poleg križa de prebivam,

In s Teboj solze prelivam,

S celiga serca želim.

611

O devic vsili Devica,

V žalosti nam tovaršica,

Daj, de jokam se s Teboj;
Smert de Jezusa ostane
Meni v serci, naj tudi rane
Bodo vedno pred menoj.

Naj se svetih ran navzamem,
In od križa ves unamem,
Kristusu de bom udan.

Dušo vneto in gorečo,

Varuj Mati v nesrečo,

Kadar pride sodnji dan.

Tvoj'ga Sina križ me hrani,

Ino smert Njegova brani,

Mi pomoč in milost daj.

Ko bo smert telo zadela,

Daj, de bo takrat prejela
Duša moja sveti raj. Amen.

612

gospod, usmili se nas!

K riste, usmili se nas !

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas !

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsigamogočni Bog, 1 usmili
Sin, vsiga sveta rešnji Bog, f se
Sveti Duh, resnični Bog, ( ,

Sveta Trojica, en sam Bog, ) nas '
Sv. Marija ,

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta ,

Mati ljubeznjiva,

Mati prečudna,

Mati našiga stvarnika, /

za nas Boga prosi!

Mati našiga odrešenika,
Devica modra,

Devica častitljiva,

Devica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti Božje,
Začetek našiga veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Turn kralja Davida,
Turn slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeške,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Perbežališe grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,
Kraljica angeljev,
Kraljica očakov,
Kraljica prerokov,
Kraljica aposteljnov,

614


Kraljica marternikov,

Kraljica spoznovavcov,

Kraljica devic,

Kraljica vsili svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirniga greha
spočeta,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odje
zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš. Cešena si Marija.

Molitve.

1. K svetima Rešnjimu Telesa.

fKadar je izpostavljeno.)

t.  Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Molimo.

O Bog, kteri si nam v prečudnim za¬
kramentu spomin svojiga terpljenja zapu¬
stil, daj nam, Te prosimo, svete skriv-

N

P

>T5 3
3 P

O l/l

o

cn?

p

mlješ;

615

uosti Tvojiga telesa in Tvoje kervi tako
častiti, de sad Tvojiga odrešenja vedno
v sebi čutimo* Kteri živiš in kraljuješ
z Bogam Očetam v edinosti svetiga Duha,
Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

2. K sveti Devici, Materi Marii.

Pod Tvojo pomoč perbežimo, o sveta
Božja porodnica! ne zaverzi naših prošenj
v naših potrebah, temuč reši nas vselej
vsih nevarnost. O častitljiva in žegnana
Devica! naša Gospa, naša srednica, naša
besednica, naša pomočnica. S svojim
Sinam nas spravi, svojimu Sinu nas per-
poroči, svojimu Sinu nas izroči.

Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica !

O. De bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Blollmo.

Svojo milost, prosimo, Gospod! v
naše serca vli, de, ki smo po angeljevim
oznanjenji včlovečenje Kristusa, Tvojiga
Sina, spoznali, po Njegovim terpljenji in
križi častitljivo vstajenje dosežemo po Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našim. Amen.

616

Češena bodi Kraljica.

Češ en a bodi Kraljica, Mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi ’
češena! K Tebi vpijemo zapušeni Evini
otroci, k Tebi zdihujemo žalostni in objo¬
kani v tej dolini solza. Oh oberni tedej,
naša pomočnica! svoje milostljive oči v
nas, in pokaži nam po tem revnim življe¬
nji Jezusa, blaženi sad Tvojiga telesa,
o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka De¬
vica Marija!

HF.  Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica!

O. De bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Holimo.

Vsigamogočni večni Bog! ki si dušo
in telo častite Device Matere Marije, de
bi vredno prebivališe Tvojiga Sina biti
zaslužila, s pripomočjo svetiga Duha per-
pravil, daj, de bomo, ki se njeniga spo¬
mina veselimo, po njenih milostivih proš¬
njah prihodnjih zlegov in večne smerti re¬
šeni.

617

3. K svetima Jožefa.

Glejte, zvest in moder hlapec, kte-
riga je postavil Gospod čez svojo družino.

Hf.  Prosi za nas, sveti Jožef!

O. De bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

4. Za vse potrebe.

Ponižno, Gospod! Te prosimo, raz¬
veži po svoji milosti naših grehov vezi,
in ohrani po prošnjah svoje izvoljene Ma¬
tere ljube Device Marije in vsih svojih
svetnikov nas, svoje služabnike, naše do¬
brotnike in naše pohištvo v vsi svetosti;
tudi očisti vso našo rodovino in naše pri-
jatle hudobij in grehov, in napolni jih z
lepimi čednostmi; dodeli nam mir in zdravje,
odverni od nas vidne in nevidne sovraž¬
nike, in odženi vse hude želje; daj nam
zdravo vreme in dobro letino, skaži mi¬
lost našim prijatlam in neprijatlam, in ob¬
varuj to faro z vsimi, ki v njej prebivajo,
kuge, lakote, vojske, ognja, potresa, po-
vodnje, in dodeli milostivo vsim vernim
keršenikam, živim in mertvim, v nebeškim
kraljestvu večno življenje, mir in pokoj.

618

Obvaruj našiga papeža I., našiga škofa I.,
našiga svetliga cesarja I., in vso našo
duhovsko in deželsko gosposko in vse ker-
šansko ljudstvo vsili nadlog in vsiga zle¬
ga. In tvoj blagoslov pridi z nebes doli
na nas, in bodi vselej nad nami. Po Go¬
spodu našim Jezusu Kristusu , Sinu Tvo¬
jim , kteri s Teboj živi in kraljuje v edi¬
nosti svetiga Duha Bog vekomaj. Amen.

Hf.  Božja pomoč ostani vselej per nas.

O. Amen.

v v v  v

Oce nas. Cesena si Marija.

(Petkrat.)

619

XI.

© mi sr?©

jpjtospod. usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas !

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsigamogočni Bog ,1
Sin, vsiga sveta rešnji Bog, ( usmili
Sveti Duh , resnični Bog, ( se nas

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sv. Marija, j

Sv. Mati Božja, j

Sv. devic Devica, f

Sv. Mihael,

Sv. Gabriel, I

Sv. Rafael, J

Vsi sveti angelji in arhangelji,

Boga prosite!

Vse svete verste zveličanih duhov, za nas
Boga prosite!

Sv. Janez Kerstnik, j  za nas Boga
Sv. Jožef, j prosi!

\ za nas Boga prosi!

za nas

620

za nas Boga prosi!

Vsi sveti očaki in preroki, za nas Boga
prosite!

Sv. Peter,

Sv. Pavel,

Sv. Andrej,

Sv. Jakop,

Sv. Janez,

Sv. Tomaž,

Sv. Jakop,

Sv. Filip,

Sv. Jernej,

Sv. Matevž,

Sv. Simon,

Sv. Tadej,

Sv. Matija,

Sv. Barnaba,

Sv. Luka,

Sv. Marka,

Vsi sveti aposteljni in evangelisti, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učenci Gospodovi, za nas Boga
prosite !

Vsi sveti nedolžni otroci, za nas Boga
prosite!

Sv. Stefan, 1

Sv. Lorene, \  za nas Boga prosi!

Sv. Vincenc, )

Sv. Fabjan in Boštjan, za nas Boga prosita!

621

Sv. Janez in Pavel,

Sv. Kozina in Damjan,
Sv. Gervazi in Protazi,

za nas Boga
prosita!

Vsi sveti marterriiki, za nas Boga prosite!
Sv. Silvester, \

Sv. Gregor, j

Sv. Ambrož,

Sv. Avguštin, > za nas Boga prosi!

Sv. Hieronim, l

Sv. Martin, |

Sv. Miklavž, /

Vsi sveti školje in spoznovavci, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učeniki, za nas Boga prosite!

Sv. Anton, 1

Sv. Benedikt, f

Sv. Bernard, \ za nas Boga prosi!

Sv. Dominik, l

Sv. Frančišk, )

Vsi sveti mašniki in leviti, za nas Boga
prosite !

Vsi sveti mnilii in pušavniki, za nas Boga
prosite!

Sv. Marija Magdalena, ]

Sv. Agata,
Sv. Lucija,

za nas Boga
prosi!

622

Sv. Katarina, ) za nas Boga

Sv. Anastazija, j prosi!

Vse svete device in vdove, za nas Boga
prosite!

Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas
Boga prosite!

Bodi nam milostiv; zanesi nam, o Gospod!
Bodi nam milostiv; usliši n as, o Gospod
Od vsiga hudiga,

Od vsiga greha,

Od svoje jeze,

Od nagle in neprevidene smerti,

Od skušnjav hudičevih,

Od jeze, sovraštva in vse hude volje,

Od duha nečistosti,

Od treska in hudiga vremena,

Od šibe potresa,

Od kuge, lakote in vojske,

Od večne smerti,

Skoz skrivnost svojiga svetiga včlo-
večenja,

Skoz svoj prihod,

Skoz svoje rojstvo,

Skoz svoj kerst in sveti post,

Skoz svoj križ in terpljenje,

Skoz svojo smert in svoj pokop,

Skoz svoje sveto vstajenje,

Skoz svoj čudni vnebohod,

Zfl<

O

O

'-C5

o

CL-

623

Skoz prihod tolažnika svetiga Duha, reši
nas, o Gospod !

V dan sodbe, reši nas, o Gospod!

Mi grešniki,

De nam zaneseš,

De nam odpustiš,

De nas k pravi pokori perpelješ,

De svojo sveto cerkev vižaš in ohraniš,

De pastirja apostolskiga in vse cerkve¬
ne stanove v svoji sveti veri ohraniš,

De sovražnike svete cerkve ponižaš, i
De‘keršanskim kraljem in oblastnikam
mir in pravo enovoljnost daruješ,

De vsimu keršanskimu ljudstvu mir in
edinost daš,

De nas vse v svoji sveti službi poter-
diš in obderžiš,

De naše misli k nebeškim željam po¬
vzdiguješ ,

De vsim našim dobrotnikam večne daril
dodeliš,

De duše naše in naših bratov, bliž¬
njih in dobrotnikov večniga pogub¬
ljenja rešiš,

De sad zemlje daš in ohraniš,

De vsim vernim dušam večni pokoj
dodeliš,

De nas uslišiš,

te prosimo, sliši nas!

624

Sin Božji, te prosimo, sliši nas!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod !

Jagnje Božje! ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas !

Gospod, usmili se nas!

Oče naš.

. ■ f.  In nas ne vpelji v skušnjavo.

O. Temuč reši nas hudiga. Amen.

Molitve.

1. K svetima Rešnjimu Telesa.

(Kadar je izpostavljeno.)

Hf.  Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Blolimo.

O Bog! kteri si nam v prečudnim
zakramentu spomin svojiga terpljenja za¬
pustil , daj nam, Te prosimo, svete skriv-

635

nosti Tvojiga telesa in Tvoje kervi tako
častiti, de sad Tvojiga odrešenja vedno v
sebi čutimo. Kteri živiš in kraljuješ z
Bogam Očetam v edinosti svetiga Duha
Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

2. Za odvernjenje vsili nadlog in nevarnost.

Vsigainogočui, večni Bog! poglej z
očmi svoje neskončne milosti naše reve in
nadloge. Usmili se vsih vernih kristjanov,
za ktere se je Tvoj edinorojeni Sin, naš
Gospod in Zveličar Jezus Kristus voljno
grešnikam v roke dal, in je tudi svojo
drago kri na lesu svetiga križa prelil. Po
tem Gospodu Jezusu odverni, milostljivi
Oče! zaslužene šibe, sedanje in prihodnje
nevarnosti, punte, vojske, kugo, lakoto,
draginjo, bolezni in žalostne revne čase.

Vsigamogočni večni Bog! usmili se
svojiga služabnika, našiga papeža 1., in
vodi ga po poti večniga življenja, de bo
s Tvojo pomočjo, kar je Tebi prijetno,
*elel, in z vso močjo storil.

O Bog, pastir in vižar vsih verni¬
kov ! glej milostivo na svojiga služabnika
našiga škofa I., ki si ga pastirja naše
škofije postavil j dodeli mu, Te prosimo,

Gotzemsmi. 27

636

de tistim, čez ktere je postavljen, z be¬
sedo in djanjem k dobrimu služi, in tako
s čedo, ki mu je zročena, večno življenje
doseže.

Bog, varil vsih kraljestev, dodeli
svojimu služabniku, našimu cesarju I., de
bo tvojo moč, s ktero se sovražnik pre¬
maga, spoznal in častil, de bo, ker je
po Tvoji volji cesar postal, tudi v Tvojim
varstvu vselej mogočen.

Razsvetli in poterdi v vsim dobrim
duhovske in deželske oblastnike in go¬
sposke , de nas bodo na vse napeljevali,
kar zamore k Tvoji Božji časti, k našimu
zveličanju, k miru in sreči vsiga keršan-
stva perpomoči.

Prosimo tudi, kakor hočeš, de nam
je prositi, za svoje prijatle in neprijatle,
za zdrave in bolne, za vse žalostne in
revne kristjane, za žive in mertve.

Vsigamogočni večni Bog! ki gospo¬
duješ čez žive in mertve, in se usmiliš
vsih, ktere iz vere in dobrih del za svoje
spoznaš, pohlevno Te prosimo, de vsi,
za ktere smo se namenili moliti, kteri so
še per življenji, ali pa so se že s tega
sveta ločili, na prošnjo vsih Tvojih svet-

627

nikov od Tvoje dobrote odpušenje vsih
grehov dosežejo.

Dodeli nam, o Bog miru! pravo edi¬
nost v veri brez vsiga razdertja in ločitve.
Preoberni naše serca k pravi pokori in k
poboljšanju našiga življenja. Vžgi v nas
ogenj svoje ljubezni. Daj nam goreče
želje po vsi pravičnosti, de Ti bomo ka¬
kor Tvoji pokorni otroci v življenji in
smerti prijetni in dopadljivi.

Tebi bodi vedno perporočeno, o Go¬
spod ! vse naše djanje in nehanje, naše delo
in opravilo, naše življenje in naša smert.
Daj nam Tvojo milost tukaj vživati, in
tamkej z vsimi izvoljenimi doseči, de Te
bomo v večnim veselji in zveličanji hvalili
in molili. To nam dodeli, o Gospod, ne¬
beški Oče! po Jezusu Kristusu, svojim
ljubim Sinu, Gospodu našim in Odreše¬
niku , kteri s Teboj živi in kraljuje v edi¬
nosti svetiga Duha Bog vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej per nas.

O. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

(Petkrat.)

628

XII.

Milttt® it iti© ¥ mak

1. Počcšcnje sv. peterih ran našiga
Zveličarja za dnše v vicah.

Priprava.

fHezus Kristus, ki si za nas na sv.
križi umeri, na svojih kolenih kleče Te
prosim za odpušenje svojih pregreh; serč-
no jih obžalujem ter za terdno obljubim,
se poboljšati in vsiga se skerbno ogibati,
karkoli bi Te še kdaj užaliti zamoglo. V
Tvoje sv. rane, o križani Zveličar! pri¬
bežim , ter Te prosim, poterdi me v mojim
sklepu, in stori me deležniga zasluženja
svojiga britkiga terpljenja. S tem terdnim
sklepam v svojim serci želim tudi moliti
za duše pokojnih, želim tudi prositi v za-
služenji Tvojih sv. peterih ran in Tvoje
pretekle sv. Kervi za rešenje ubogih duš
iz vic.

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč! zavoljo sv. rane svoje desne  roke
se usmili ubogih duš v vicah! —

629

O moj Odrešenik, moj Bog in Zve¬
ličar! molim Te na svojih kolenih in kuš-
nem v duhu sv. rano Tvoje desne roke.
Zavoljo te preblažene rane Te prosim za
odpušenje vsih svojih pregreh. Tudi pa
Te prosim zavoljo bolečine, ktero si Ti,
o moj Jezus! prestal pri nabijanji na križ
v ti sveti rani desne roke, in zavoljo sv.
Kervi, ktera je tekla iz te rane, usmili se
duš v vicah, odpusti jim njih dolgove in
pelji jih v večno zveličanje. Zlasti Te
prosim za to dušo ....

Oče naš. Češena si Marija.

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč, zavoljo sv. rane svoje leve  roke
se usmili ubogih duš v vicah! —

O moj Jezus! svoje oči povzdignem
k Tebi na križ, ter Te ponižno molim
svojiga Zveličarja. V duhu kušnem sveto
rano Tvoje leve roke, ter Te prosim za¬
voljo bolečine, ktero si pri nabijanji na
križ v ti sveti rani prestal, in zavoljo
sv. Kervi, ktera je tekla iz te rane, reši
terpeče duše iz vic, in večni mir in
pokoj jim dodeli. Zlasti Te prosim za to
dušo . . .

Oče naš. Češena si Marija.

630

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč! zavoljo sv. rane svoje desne  noge
se usmili ubogih duš v vicah! —

O moj Jezus, Sin večniga Boga!
na križi terpečiga Te molim in kušnem v
duhu sv. rano Tvoje desne noge. Za¬
voljo velike bolečine, ktero si pri nabijanji
na križ prestal v ti sveti rani, in zavoljo
sv. Kervi, ktera je tekla iz te rane, Te
prosim, očisti duše v vicah vsili madežev
greha, in razveseli jih skorej s pogledam
svojiga Božjiga obličja. Zlasti Te prosim
za to dušo ....

Oče naš. Cešena si Marija.

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč! zavoljo sv. rane svoje leve  noge
se usmili ubogih duš v vicah!

O moj Jezus, na rokah in nogah pre¬
boden , grozovito za nas grešnike na križi
umorjen! v duhu kušnem sv. rano Tvoje
leve noge in zavoljo bolečine, ktero si
pri nabijanji na križ v ti sv. rani preter-
pel, in zavoljo sv. Kervi, ki je tekla iz
te rane, Te prosim, reši duše iz vic in
vzemi jih k sebi v nebesa. Zlasti Te
prosim za to dušo ....

Oče naš. Cešena si Marija.

Jezus Kristus, za nas na križi umi-

631

rajoe! zavoljo sv. rane svoje strani  se
usmili ubogih duš v vicah! —

Predobrotljivi Jezus! Ti naš srednik
pri Bogu! Tvoji ljubezni ni bilo zadosti,
de si za nas grešnike na križi grozovito
umeri, temuč še po svoji smerti si hotel
biti s sulico preboden, in tako si hotel
zadnje kaplje svoje sv. Kervi stočiti za
nas. O ljubeznjivi Jezus! zavoljo Tvoje
smerti, zavoljo pretekle sv. Kervi, zavoljo
Tvojih sv. peterih ran Te prosim za od¬
rešenje ubogih duš iz vic. Zlasti Te pro¬
sim za to dušo ....  Naj gre ta duša
skoz Tvojo sv. prebodeno stran k Tebi v
večno življenje, kjer naj bi prosila za me,
de bi tudi jest nekdaj prišel v večno zve¬
ličanje , kjer bi zedinjeno Tebe, Očeta in
sv. Duha ljubili, častili in molili ha ve¬
komaj. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija.

Gospod, daj dušam vsili pokojnih ver¬
nih kristjanov večni mir in pokoj! Amen.

2. K Materi Božji.

Sveta Marija, žalostna Mati! vse Tvoje
življenje je bilo napolnjeno z žalostjo, brh¬
kostjo in terpljenjem; pa s svojo poter-

632

pežljivostjo si šla vsa vdana v voljo Božjo
po ti poti terpljenja v veličastvo večniga
življenja. S terdnim zaupanjem na Tvojo
mogočno priprošnjo pri Bogu, Te pro¬
sim, poprosi za uboge duše v vicah, de
bodo skorej zedinjene s Teboj; prosi pa
tudi zame, de moja duša pri ločenji z
tega sveta na Tvojo materno priprošnjo
najde milostniga sodnika v Jezusu Kri¬
stusu, Tvojim Sinu, kteri z Očetam in
sv. Duham enaki Bog živi in kraljuje ve¬
komaj. Amen.

3. Litanije Kristusoviga terpljenja za uboge
duše v vicah.

Gospod Bog, Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Jezus, Edinorojeni, preljubi Sin Božji,
Jezus, Ti klavni dar ljubezni,

Jezus, kteri si v odrešenje ljudi britki
kelih terpljenja pil in v smertnih
težavah kervavi pot potil,

Jezus, kteri si bil kakor hudodelnik
vjet, zvezan, pred sodnike peljau,
zasramovan, s pestmi bit,

633

Jezus, kteri si bil kervavo gajžlan, s
ternjem kronan,

Jezus, kteri si grehe sveta s svojim
križem nesel,

Jezus, kteri si bil z žeblji neusmiljeno j
na križ perbit,

Jezus, kteri si na križi razpet v ne-l
znanih bolečinah s smertjo se voj-f
skoval,

Jezus, kteri si bil v smertni uri, de 1
bi svojo hudo žejo potolažil, z
želčem in jesiham napojen, od me-
mogredočih v smertni brhkosti za¬
ničevan in preklinjevan,

Jezus, kteri si v svojim ločenji svojo
žalostno Mater milo pod križem
vidil in Jo sv, Janezu izročil,
Jezus, kteri si po tri ure dolgim smert-
nim boji z velikim glasam svojo dušo
izdihnii, in nam s svojo smertjo
nebeške vrata odperl,

Jezus Kristus, naš Odrešenik, j

O Jezus, Jagnje Božje, ki grehe sveta
odjemlješ; prizanesi dušam v vicah!

O Jezus, Jagnje Božje, ki grehe sveta
odjemlješ; usliši zdihovanje duš v
vicah!

187 **

usmili se duš v vicah!

634

O Jezus, Jagnje Božje , ki grehe sveta
odjemlješ; usmili se duš v vicah!

Oče naš. Cešena si Marija.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus, za nas na
križi umirajoč! usmili se duš v vicah, o-
čisti jih s svojo sveto, drago Kervijo vsiga,
karkoli Tvoja sv. Božja pravica še kazni
vredniga nad njimi najde. Daruj svoje
hritko terpljenje, svojo Kri in svoje rane,
poslednjič tudi svojo grenko smert na križi
v spravo za nje, de jim Bog pregleda
ves dolg in jih v večno zveličanje sprej¬
me. Amen.

Gospod, dodeli dušam vsih vernih
kristjanov večni mir, in večna luč naj jim
sveti! Amen.

4. Sedem prošnja do sv. Rešuje Kcrvi za
sedmere duše.

1. O predobrotljivi Gospod Jezus Kri¬
stus ! hvalim Te za Tvojo. drago prelito
Kri, ktero si pri bolečim obrezovanji za
nas točil in v moči takrat prelite Kervi Te
prosim, ohladi hudo terpljenje tistim dušam

635

v vicah, ktere so Ti nar ljubši in
vzemi jih v svoje večji počešenje v kra¬
ljestvo svojiga veličastva.

2 .  O nar krotkejši Jezus j hvalim Te
za Tvojo drago prelito Kri,  ktero si Ti
v svoji smertni britkosti na Oljski gori po
vsiui svojim životu kervavo potil, in za¬
voljo zasluženja takrat prelite Kervi Te
prosim , pošlji v goreči ogenj v vicah ohla¬
dilo tistim dušam, za ktere nar bolj
moliti sim jest dolžan  in vzemi jih
v svoje večji počešenje v kraljestvo svo¬
jiga veličastva.

3. O presladki Gospod Jezus Kristus!
hvalim Te za Tvojo drago prelito Kri,
ktero si Ti pri gajžlanji v tolikim terplje-
nji za nas točil; in zavoljo te tako obilno
pretekle Kervi Te prosim, pošlji le edino
kapljico te svoje drage Kervi ubogim du¬
šam mojih pokojnih staršev, bra¬
tov in sester, žlahtnikovin znan¬
cev,  de bo v moči te Tvoje Kervi po-
lajšano njih hudo terpljenje.

4. O preusmiljeni Gospod Jezus Kri¬
stus! večna hvala in zahvala naj Ti bo
za Tvojo drago tako obilno prelito sv.
Rešuj o Kri, ktera je tekla iz Tvoje s
ternjem prebodene glave, ter Te prosim,

636

zavoljo te takrat prelite Kervi ohladi
vroči plamen tistim dušam v vicah, k t e r e
morajo zavoljo mene tam terpeti,
in reši jih iz strašniga terpljenja.

5. O milostivi Gospod Jezus Kristus!
iz dna svojiga serca Te zahvalim za tako
obilno prelito Tvojo drago Kri, ktera je
tekla iz ponovljenih ran, kadar so Te ne¬
sramno oropali vsih oblačil, in prosim Te
ponižno, očisti vsih madežev zavoljo te
takrat prelite Kervi tiste duše, k ter e
morajo nar dalje terpeti  in vzemi
jih v kraljestvo svojiga veličastva.

6. O predobrotljivi Gospod Jezus
Kristus! hvalim in častim Te za neskončno
ljubezen in dobroto, s ktero si se za nas
na križ perbiti dal, in si hotel svojo drago
Kri iz svojih presvetih rok in nog točiti.
Zavoljo te bogato pretekle Kervi Te pro¬
sim , pogasi vroči plamen tistim ubogim
dušam v vicah, k t e r e so od vsih z a-
pušene,  in okrepčaj jih z roso svoje
Božje milosti.

7 .  Preljubeznjivi Gospod Jezus Kri¬
stus! vsi angelji in vsi svetniki naj Te z
menoj hvalijo zavoljo rane Tvojiga nar
svetejšiga serca, ktero si hotel še po svoji
smerti odpreti ter si presveto vodo in Kri

637

do zadnje kaplje stočiti hotel v spravo za
naše grehe. Vzemi, Te prosim, to tako
ljubeznjivo preteklo Kri v popolnama za-
dostenje vsiga zadolženja tistih duš v vicah,
ktere so nar bliž ej i s v o j i ga odre¬
šenja  in odpusti jim milostljivo vse še
ne poplačane dolgove. Amen.

5. Darovanje Jezusoviga terpljcnja za ter-
pcče duše v vicah.

O pravični Bog! ki v svoji svetosti
vsako pregreho kaznovati moraš, in jo tu
ali tam pokoriš5 prosim Te, reši uboge
duše iz vic, zlasti tiste, za ktere sim
jest moliti dolžan; odpusti jim njih dolge;
odpri njih žalostno ječo; naj bo Tvoja
sveta pravica potolažena z daram mojiga
Odrešenika, kteriga Ti zdaj v pobožni
ponižnosti darujem.

Darujem Ti, o Oče vse ljubezni!
smertne težave, ktere je občutila Jezusova
duša na vertu Getzemani, tudi serčno mo¬
litev Njegovo, ktero je trikrat k Tebi po¬
novil, in Njegovo strašno terpljenje, ktero
Mu je Kri iž Njegovih žil gnalo.

Darujem Ti britkost, ktero je obču¬
til, kadar so Ga zaničljivo vjeli, zvezali

638

v mesto gnali in vse, kar je v hiši Ana-
tovi in Kajfeževi terpeti mogel; ali takrat,
kadar so Ga Njegovi sovražniki k Pilatu
peljali, kadar Gaje napuhnjeni Herodež
zasramoval.

Darujem Ti prestano terpljenje pri
nečloveškim gajžlanji, Njegovo Kri, Nje¬
gove rane, Njegove solze, neznano za¬
sramovanje , kadar je bil s ternjevo krono
kronan, ktero so Mu na glavo pritisnili,
Ga pred zdivjano, kervi željno ljudstvo
postavili in so smertno sodbo čež-Nj
sklenili.

Darujem Ti vse zasramovanje, ktero
je preterpel, kadar je zaničljivi težki križ
nesel, in karkoli je na ti kervavi poti pre¬
stal; tudi neznane bolečine križanja, zlasti,
kadar je bil povzdignjen, vse hudo, kar
je na duši in na telesi preterpel, ne¬
usmiljeno zaničevanje morivcev, sveto so¬
čutje Njegove zveste Matere in Njegovih
prijatlov, tri strašne ure, ktere je na križi
previsel; Njegovo hudo žejo, Njegovo
zapušenje, vse, kar nobeno serce zapo-
pasti, noben jezik dopovedati ne more —
Njegovo sveto smert.

Vse to Ti darujem v odrešenje ter-
pečih duš v vicah, v odpušenje njih kazen,

639

ktere so si s svojimi pregrehami zaslužile.
Sprejmi milostljivo ta dar, o Bog ljubezni!
in dodeli zato svojim terpečim otrokam to¬
lažilo in rešenje. Amen.

6. Molitev k žalostni Materi Božji za uboge
duše v vicah.

O sveta Marija! Mati mojiga Odre¬
šenika ! z žalostnim sercem se spomnim
veliciga terpljenja, ktero je občutilo Tvoje
materno serce, kadar si na Kalvarski gori
krono marternikov dosegla. Takrat se je
spolnilo prerokovanje Simeonovo, de bo
meč Tvoje materno serce prebodel. O
sveta, visokočešena Mati Božja! kako ve¬
lika, kako terdna je bila Tvoja vera, kako
zvesto Tvoje zaupanje v Božjo modro pre¬
vidnost, kako stanovitna Tvoja vdanost,
kako nepremagljiva Tvoja poterpežljivost.
— O poveličana, o velika kraljica marter¬
nikov! k Tebi zdihujem, prosi pri Bogu
za uboge duše v vicah. Oh, te revne duše
hrepene po odrešenji iz svojih terpljenj,
bi glej! nobene ni med njimi, ktera bi
Tebe v svojim življenji ne bila Mater na-
siga Gospoda častila in ljubila! O usmi¬
ljena Mati! prosi torej zdaj za svoje za-

640

pušene otroke, ki neprenehama zdihujejo
in jokajo! Prosi Jezusa, svojiga Sina, de
se usmili teh revnih duš v njihovim ter- •
pljenji! Zlasti priporočim Tvoji materni lju¬
bezni tole dušo ....

Prosi pa tudi za me uboziga greš¬
nika ; dodeli mi gnado resnične žalosti čez
grehe in pravo pokoro, de bo moja duša
čista vsiga greha, ozaljšana s čednostjo
in svetostjo vredna, nekdaj pri ločenji iz
tega sveta biti oprostena hudiga terpljenja
v vicah. Tudi še Tvoji mogočni priproš-
nji izročim vse svoje telesne potrebe; in ,
kadar brhkosti in težave pridejo čez me,
bodi mi tolažnica, vzemi me v svoje varst¬
vo. Reši me vsili nevarnost na duši in
na telesi, po Jezusu Kristusu, Tvojim
Sinu, Gospodu našim. Amen.

Vse k časti Jezusoviga terpljenja in naše
Matere Marije!

Predgovor prestavljavčev .....
Predgovor ........

tk

Nauk od premišljevanja.

1. Nauk od premišljevanja sploh.

1. Kaj se pravi premišljevati? ....

2. Kaj moramo storiti pred premišljevanjem, kaj
med tistim, in kaj še potem?

3. Kaj nam koristi premišljevanje, ali notranja

molitev? .......

H. Nauk od premišljevanja Jezusoviga terpljenja.

1. Velik prid premišljevanja Jezusoviga terpljenja

2. Kako moramo premišljevati Jezusovo terpljenje,
de ne bo razsvetljen le um, de bo tudi gi¬
njeno serce in pa volja? ....

3. K kakšnim svetim željam, k kakšnimu sklepu
bo posebno nagnjeno serce in tudi volja pri
premišljevanji Jezusoviga terpljenja?

4. Kaj se zamoremo naučiti v premišljevanji Je¬

zusoviga terpljenja? .

5. Zgled za novince kako se zamore terpljenje

Kristusovo premišljevati? . . . .

Iran.

3

23

29

31

33

34

41

48

59

61

Stran.

III. Od skušnjav, premišljevanja opustiti in od
pripomočkov premagati te skušnjave.

1. Od skušnjav, premišljevanja opustiti . 71

2. Pripomočki, te skušnjave premagati . . 80

Otu

Premišljevanja britkiga terpljenja in smerti
našiga Gospoda Jezusa Kristusa.

Razdeljene v jutranje in večerne premišljevanja
za vse dni mesca.

Priprava k premišljevanju Kristusoviga terpljenja 87
Molitev pred slehernim premišljevanjem . . 89

Molitev po slehernim premišljevanji ... 90

1. a. Jutranje premišljevanje za pervi dan. Jezus

gre s svojimi učenci na Oljsko goro . 91

b. Večerno premišljevanje za pervi dan. Jezus
hodi s svojimi učenci po dolini Jozafat . 95

2. a. Jezus gre s svojimi učenci na Oljsko goro 100

b. Jezusova žalost na Oljski gori . . 105

3. a. Jezusova molitev na Oljski gori . . 109

b. Jezus obiše svoje spijoče učence . . 114

4. a Smertna britkost Jezusova na Oljski gori 117

b. Jezus kervavi pot poti ....  123

5. a. Jezus je od angelja poterjen . . . 128

b. Judež in njegova drušina . . . 132

6. a. Judežev kušljej .....  137

b. Jezus gre svojim sovražnikam naproti . 143

7. a. Jezusa so vjeli .....  147

b. Beg aposteljnov. Pot v Jeruzalem . . 152

Stran.

tl Hita

Stran.

Pobožne opravila v počešenje nar svetej-
šiga terpljenja in smerti našiga Gospoda
Jezusa Kristusa.

I. Jutranje molitve v čast Jezusoviga terpljenja  439

[I. Večerne molitve v čast Jezusoviga terpljenja  445

III. Mašne molitve v čast Jezusoviga terpljenja.

Perva sv. maša. Terpljenje in smert Jezusa

Kristusa .......  452

Molitev za odpustite .....  468

Druga sv. maša. Sedmero darovanje sv. Rešnje

Kervi Jezusa Kristusa ....  464

Tretja sv. maša. V čast Matere Božje sedem

žalost ....... 481

IV. Spovedne molitve  ......  494

I 7 . Obhajilne molitve.

Priprava .......  502

Pred sv. Obhajilam .....  503

Po sv. Obhajilu ..510

VI. Sv. Križev pot  ...... 519

VII. Razne pobožnosti k časti križaniga Odrešenika.

1. Litanije k terpečimu Zveličarju . . . 539

2. Molitev sv. Avguština k časti Kristusoviga ter¬
pljenja ........  545

3. Molitev ob četertkih. Spomin smertnih Kristu¬
sovih težav .......  546

L Molitev ob petkih. Spomin Kristusove smerti . 546

5. Slovesna prošnja za odpušenje pred križanim
•fezusam ....... 547

6. Ure Kristusoviga tcrpljenja ....

7. Molitev ob treh popoldne ....

8. Molitev, kadar greš memo britke martre

9. Trojna zahvala in trojna prošnja k križanimu

Jezusu .......

10. Molitev k sedem poslednjim besedam Jezusa
Kristusa .......

11. Pobožni spomin treh ur, kadar je Jezus na

križi visel .....  . .

12. Darovanje križaniga Jezusa Bogu Očetu

13. Litanije peterim sv. ranam v čast

11. Serčne prošnje in izročila peterim kervavim
ranam Jezusovim . ... .

15. Molitev k časti rane Jezusoviga serca .

16. Molitev k sv. rani Jezusove rame

17. Pobožno kuševanje sv. peterih Jezusovih ran

18. Molitev k Jezusu na Oljski gori .

19. Molitev k Jezusu v ječi . . . .

20. Molitev k Jezusu pri stebru gajžlanja .

21. Molitev k žalostnimu Jezusu „Ecce liomo“ .

22. Molitev na grobu Zveličarjevim

23. Z dihi j ej sv. Gregorja k Jezusu v grobu poči-

vajočimu .......

2d. Sveti križ .......

25. Spomin ternjeve krone našiga Gospoda

26. Spomin sv. sulice in žebljev našiga Gospoda

27. Spomin sv. tančice našiga Gospoda

28. Molitev k časti Jezusove suknje .

29. Molitev k časti sv. potniga perta Jezusa Kristusa
VIII Pobožnosti k časti drage Kervi Jeasusa Kri¬
stusa.

1. Boženkranc k časti Jezusove Kervi

Stran.

550

556

557

557

559

560
562
56d

569

572

573
573
575

575

576

577

578

579

579

580

581

582

583
583

584

Stran.

2. Sedem darovanj Jezusove drage Kervi Bogu

Očetu ........  594

3. Krajši darovanje Jezusove Kervi Bogu Očetu 595

4. Drugo darovanje Jezusove Kervi Bogu Očetu 595

5. Ponižna prošnja pred sv. Rešnjim Telesam . 596

6. Molitev k Jezusu v nar svetejšim Zakramentu

Rešnjiga Telesa ......  599

7. Molitev pri obiskovanji sv. Rešnjiga Telesa . 603

IX. Pobožnosti k časti žalostne Matere Božje.

1. Pobožni zdihljeji k žalostni Materi Božji . 605

2. Krajši pobožnost k žalostni Materi Božji . 608

3. Molitev pred podobo snemanja s križa . . 608

4. Žalostna Mati Božja. Pesem . . . 609

X. Lavretanske Litanije  a navadnimi molitvami  612
A/. Litanije vsili svetnikov z navadnimi molitvami  619
XII. Molitve za duše v vicah.

1. Počešenje sv. peterih ran našiga Zveličarja za

duše v vicah . . . . . . 628

2. K Materi Božji ......  631

3. Litanije Kristusoviga terpljenja za uboge duše

v vicah .......  632

4. Sedem prošnja do sv. Rešnje Kervi za sed¬
mere duše .......  634

5. Darovanje Jezusoviga terpljenja za duše v
vicah ........  637

6. Molitev k žalostni Materi Božji za uboge duše

v vicah ....... 639

Pri

Matiju Gerberju,

bukvovezu v Ljubljani,

se tudi dobijo naslednje bukve:

Mariin mesec, ali evetlice Marije Device za vsaki dan
mesca majnika. Spisal g. Luka J eran , duhoven lju¬
bljanske škofije. Obsegajo zraven prav lepiga šmar-
ničniga opravila za vse dni mesca majnika tudi sv.
mašo, dvojne litanije in sv. križev pot, in so prav
lično natisnjene na 336 straneh pri Blazniku v Lju¬
bljani 1859. Z zlatim obreskam 1 gold. 20 nk., v
usnji 'Si  nkr., v pol usnji 56 nkr.

Marija Devica, nebes in zemlje Kraljica, naša pre¬
ljuba mati in pomočnica. Spisal g. Lovrenc Pintar,
preddvorski kaplan, na 708 straneh v dvanajsterki.
Z zlatim obreskam 1 gld. 89 nkr., v usnji 1 gld.
37 nkr., v pol usnji 1 gold. 15 kr.

Slava Marije Device, od sv. Alfonsa Lig.. I. in II.
del, iz talijanskiga prestavil g. BI. Potočnik. Z
zlatim obreskam 1 gold. 68 nkr., v usnji I gold. 5
nkr.. v pol usnji 88 nkr.

Šmarnice Marije, od g. J. Volčiča Z zlatim ob¬
reskam 95 nkr., v usnji 63 nkr., v pol usnji 49 nkr.,
terdo vezane 42 nkr.

Serce Marije Device. Spisal g. Luka J eran. Z zla¬
tim obreskam 1 gold. 20 nkr.. v usnji 84 nkr., v
pol usnji 64 nkr., terdo vezane 54 nkr.

Lavretanske litanije, razložene po gg. .1. Kerčonu
in J. Volčiču, 1857. 538 str. Z zlatim obreskam 1
gold. 93 nkr., v usnji 1 gold. 40 nkr., v pol usnji
1 gold. 20 nkr.

Nebeške Iskrice, molitevne bukvice. Spisal g. L. Pin-
tar. Z zlatim obreskam 53 nkr., v usnji 35 nkr.,
terdo vezane 20 nkr.

t

7

7

J

L

I.

L

Z

5

•)

t-

v

iU

1

‘ji

i-

■V




NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA