24
M. P. Nataša: Soneti.
Soneti.
i.
lej cvet, utrgan tam na vrtni gredi! — Nedavno je krasil tvoj mladi vrt . . . A došla je jesen! In k roži bledi korakov tihih stopa hladna smrt.
In k liliji prihaja in k resedi . . . k najlepši roži ni ji pot zaprt. — Ah, kak nad njih nedolžnimi pogledi raduje se jesen, njih bridka smrt!
Dejanje glej življenja, doigrano
tragedijo človeškega srca . . .
ki s smrtjo se ljubezni nam konča. —
Pozabi me! — Ljubezen pokopano
nosila v srcih bodeva oba,
trpeč molče — pohlevno in udano.
II.
Poznaš, srce, pomlad? — Poznaš življenje?
Vesoljstva božji dih je v njem razlit-------
Poznaš, srce, pomladnih rož drhtenje in tam na nebu solnca jasni svit? —
Umevaš ta čarobni kolorit, ta akvarel, akordov teh ihtenje, ko iz življenja se rodi življenje, iz ene luči tisočeri svit? —
Ah, ta pomlad! Začela je cveteti in dih življenja ves me je prevzel, teh živih slik — čarobni akvarel.
Začelo mi srce je hrepeneti
po sreči . . . toda gordijski vozel
ga veže . . . Aleksandra ni na sveti!
Utva: Na dnu voda.                                            25
III.
Opevala sem v srečnih dneh mladosti vse, kar krasi življenja lepe dni . . . ljubezni tiho srečo, nje sladkosti in zdihovanje srca sred noči.
In tožno lira moja se glasi, polresna zdaj in polna zdaj  bridkosti, le redko dani glasi ji radosti. — Pomlad ta polna je jesenskih dni. —
Pa dajte brzih orlovih mi kril, polet duha bo višji in bolj čil — in srce upalo bo, verovalo ....
in vrne se v najvarnejši asil . . .
in vrne se v deželo idealov —
v pristan miru — z morja penečih valov.
M. P. Nataša.
tt
Na dnu voda.
a dnu voda,
na dnu globokega morja
trohni samotna krsta . . .
A v krsti tej,
oh, ljubček, glej,
so davni, težki dnevi
in ž njimi vse moje solze
nezdramno spe.
Na morje sije solnčni svit in ves moj svet je ž njim oblit. Ah, saj na dnu morja trohni samotna krsta, bridkostnih časov vrsta — črez nje kot bel labod mirno vesla ljubav moja.
Utva.