AKTUALNO VPRAŠANA Brez žičnic ni turizma! To slišimo na vsakem koraku, k« se pogovarjamo z ljubitelji gora in smučanja. Na Gorenjskem za sedaj, razen že dotrajane žičnice v Kranjski gori, podobnih naprav še nimamo. Vendar že pred leti je pobud? za to, da bi jih dobili, rodila nekaj uspeha. Začeli smo graditi žičnico na Vitranc. Letos spomladi pa nas je prijetno presenetila vest, da bomo morda že letos imeli tudi žičnico na Krvave, medtem ko je žičnica na Komno zgolj še projekt. Da bi seznanili naše bralce s tem, ali bo moč že letos v hribe ali na smučanje z žičnicami, smo povprašali vrsto turističnih organizacij. Zvedeli smo: Žičnica na Vitranc, kot zatrjuje ing. Suhač, bo dograjena končno letos oktobra. S tem bo Kranjska gora prav gotovo precej pridobila na svoji turistični mikavnosti. Glede žičnice na Krvave pa smo zve- deli, da so investicijska sredstva sicer zagotovljena, menijo se pa le še o tem, ali ne bi bila raje investitor Gorenjska turistična podzveza in ne »SAP«. — Dokončno to še ni rešeno. Torej: če bo vreme količkaj naklonjeno graditeljem, bosta letos v pozni jeseni stekli tako težko pričakovani žičnici na Vitranc in seveda tudi na Krvave. Turistom — ki si čedalje bolj žele ugodja — se torej obetajo boljši časi. AKTUALNO VPRAŠANJE • • • .•.•.•.v.v.v.v.v.v.v.v .V. V, V. V, V. .'...*■ v...... ....v. ....... ...... .....v..... t...»...»...«.'»i S GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNIH LJUDI ZA GORENJSKO LETO X. — ST. 65 — CENA DIN 10.— Kranj, dne 23. avgusta 1957 Smo pravzaprav na vrhuncu letošnje turistične sezono in malce čudno zgleda, da govorimo že o pripravah za prihodnje leto. To zgleda morda čudno le zato, ker vse kaže, da smo se to pot prvič resneje lotili teh priprav in to pravočasno. Ze vrsto let ugotavljamo namreč, da je treba zlasti inozemske potovalne agencije dovolj zgodaj opozoriti in jseznaniti s cenami v naših hotelskih obratih, kajti prav te inozemske ustanovo, že ob koncu leta pripravljajo vso potrebno za nastopajočo turistično sezono. V prvi vrsti gre tu za cene. Le-te bodo letos za inozemske interesente objavljene v posebnem prospektu že konec avgusta, vzporedno s tem pa gostinske organizacije tudi niso zanemarile domačih gostov, saj bo podoben cenik zanjo sestavljen že septembra. Vsakogar bodo prav gotovo zanimale cene, njihova višina... Za inozemske goste bodo cene ostale nekako na isti ravni, le t---- Otroci padlih borcev se na TABORJENJU SPOZNAVAJO MED SEBOJ Polotok Verudica je bil nekdaj vojaško oporišče. Preraščen je z grmičevjem in borovim drevjem in na polotoku je do letošnjega Heta živel le svetilničar. Glavni odbor ZB Slovenije •Je letos sklenil, da bodo otroci padlih borcev taborili ločeno od ostalih tabornikov in tako ®o na polotok Verudica prišli taborit tudi otroci padlih borcev iz Kranja. Okrajni odbor ZB Kranj je že spomladi postavil novo leseno barako, v kateri imajo kuhinjo in skladišče, med drevjem in grmičjem pa so postavili kakih 40 šotorov. Okrajni odbor ZB Kranj je prispeval preko 4 milijone dinarjev za ureditev in opremo. Na taborjenju so se izmenjale že 4 izmene. Skupno bo taborilo letos 500 otrok padlih borcev z Gorenjske. Življenje v taboru je dobro pripravljeno, kajti Okrajni odbor ZB hoče doseči, da bi se otroci padlih borcev zbližali dn spoznali med seboj. Vodstvo tabora skrbi tudi za kulturno in splošno razvedrilo tabornikov. Tretja skupina, ki se je v soboto vrnila na Gorenjsko, si je pred odhodom ogledala vojaško letališče v Puli, kjer so jim piloti vojnega letalstva po-tkazaili reaktivna letala. Ogledali so si tudi ladjedelnico v Puli, puljski festival, razstavo MoŠe Pijada in stalno razstavo JLA. Nepozaben vtis pa je na otroke napravil skupni izlet na ladjo »Galeb«. Prijazni mornarji so jim razkazali vso ladjo, kakor tudi sobo maršala Tita. Občinski odbor v Puli jo obljubil, da bodo na polotok napeljali električno napeljavo in uredili kuhinjo v eni izmed starih vojaških trdnjav. —an PLENUM OBČINSKEGA ODBORA SZDL KRANJ Oktobra bomo volili LJUDSKE ODBORE Torkov plenum Občinskega odbora SZDL Kranj je razpravljal o pripravah za volitve ljudskih odborov, ki bodo bržkone zadnjo letošnjo oktobrsko nedeljo. Predsednik ObLO Kranj, tov. Vinko Hafner jo na plenumu uvodoma poudaril, da bo to eden najpomembnejših notranje političnih dogodkov v zadnjih letih. Po petih letih bomo namreč spet volili ljudske odbore, ki jim je bil mandat v tem času zaradi reorganizacije ljudskih odborov dvakrat podaljšan. Hkrati so to prve volitve ljudskih odborov, odkar smo uvedli sedanji komunalni sistem. Nove ljudske odbore bomo volili za 4 leta. Od dobrega poteka volitev in ustrezne izbire odbornikov je mnogo odvisno to, kako bodo občine delale in kako bodo volivci z njimi zadovoljni. Pri teh volitvah sta zlasti pomembni dve novosti, ki ju je uvedel pred meseci sprejeti zakon o volitvah ljudskih odborov. Prva je ta, da bomo v vseh občinah volili razen občinskih zborov tudi zbore proizvajalcev, ki so bili doslej le v okrajih, republikah in zvezi. Druga novost pa je v tem, da okrajnih odbornikov ne bomo več volili volivci neposredno, temveč jih bodo volili občinski ljudski odbori iz vrst svojih odbornikov. Predvidevajo, da bo štel novi občinski ljudski odbor Kranj 80 odbornikov, oziroma po 40 v vsakem svojem domu. V občinskem zboru bo torej po 1 odbornik na skoraj 1000 prebivalcev ali na 650 volivcev. V občinskem zboru proizvajalcev pa bo pri nekaj več kot 12.000 zaposlenih v občini po 1 odbornik približno na vsakih 330 zaposlenih. Področje novih volilnih enot v občini naj bi se praviloma ujemalo z zaokroženimi področji naselij, oziroma s področji zborov volivcev (v vseh primerih pa ni bilo moč najti take rešitve). To je zelo pomembno, ker vpliva na uspešnost Zborov volivcev in krepi odgovornost odbornikov do volivcev. V vsaki volilni enoti bomo volili praviloma po 1 odbornika; izjeme bodo nujne le v nekaterih večjih volilnih enotah, kjer bomo volili po dva ali celo tri odbornike (n. pr. v volilni enoti Kranj -center, Stražišče itd.). Vseh volilnih enot, ki bodo — po teritorialnem načelu — volile odbornike v občinski zbor, bo v kranjski občini 32. Težavnejša je ustrezna razdelitev gospodarskih organizacij v volilno enote, ki volijo odbornike v občinski zbor proizvajalcev. O tem je tekla razprava tudi na plenumu. Tu gre za odločitev, ali naj so združijo gospodarske organizacije v volilne enoto po sorodnih strokah (kar tudi ni moč dosledno upoštevati) ali pa po gospodarskih področjih (industrija, obrt itd.). Ker sme biti izvoljenih v vsaki tej volilni enoti največ po 5 odbornkov, bodo v »Iskri« (8 odbornikov) in »Tiskanini« (6 odbornikov) po 2 volilni enoti. Kmetje, včlanjeni v zadrugah, in kolektivi kmetijskih posestev bodo v vsaki izmed obeh volilnih enot (ena na levem druga na desnem bregu Save) izvolili v zbor proizvajalcev po 1 odbornika. Volitve bodo razpisane v bližnjih dneh, zbori volivcev v občini pa se bodo sestali predvidoma v drugi polovici septembra. Ti zbori volivcev, ki bodo izbirali kandidate, bodo sklepčni le, če se jih bo udeležilo 10% tamkajšnjih volivcev. Iz prakse dosedanjih zborov volivcev vemo, da je moč tolikšno udeležbo doseči le s temeljito aktivnostjo političnih organizacij, ki zato ne smejo oklevati z delom. Ena bistvenih stvari volitev je seveda izbira kandidatov, saj bo od kvalitete novih odbornikov odvisno, kako uspešno ibo lahko delal občinski ljudski odbor, hkrati pa tudi okrajni ljudski odbor, ki bo sestavljen iz vrst občinskih odbornikov. Zar-to se bomo odločali za ljudi, ki so s' srcem za razvoj naše družbene poti, ki uživajo pri volivcih ugled in ki bodo kos odborniškim nalogam. Pri izbiri kandidatov za odbornike občinskega zbora proizvajalcev pa bo treba še posebej paziti na ustrezen socialni sestav kandidatov, ki naj bi jih izbirali predvsem iz vrst delavcev, ki že delajo v organih delavskega samoupravljanja; to bo pomagalo okrepiti tudi stike med ljudskim odborom in organi samoupravljanja v podjetjih, kar bo v nadaljnjem izpopolnjevanju komunalnoga sistema zelo važno. z. tu in tam jih ho katero izmed podjetij nekoliko znižalo. Za inozemske goste je v prvi vrsti interesanten Bled in Bohinj. Hotel »Toplice« bo nudil penzi-on Inozemcem prihodnjo leto v višini 1900 do 2300 dinarjev, »Park hotel« 900 do 1500, prav tako »Jelovica«, v hotelu »Krim« pa bo cena penzionu «1050 do 1300 dinarjev. V Bohinju — v hotelu »Zlatorog« bodo inozem-ci lahko preživeli penzion za 750 do 1100 dinarjev, Iv hotelu »Pod voglom« za 800 do 1250, v hotelu »Jezero« pa za 750 do 1100 dinarjev. Hotel »Erika« v Kranjski gori pa bo nudil penzion za 800 do 900 dinarjev. Tudi domačim gostom lahko povemo razveseljivo novico: cene zanje bodo sicer v sezoni le za spoznanje nižje cd letošnjih, občutneje pa bodo znižane v predsezoni in po njej. Nekatera podjetja sicer niso še pravilno dojela znižanja cen izven sezone in so jih le malenkostno znižala. Blejska gostinska podjetja pa so šla po pravilni poti. Cene svojih storitev so v tem času znižala za 35 do 50%. Mimo itega (bodo posamezni gostinski obrati in /podjetja nudili grupam še posebne popuste, seveda na podlagi individualnih pogodb. j Sprijazniti se zgolj z dejstvom, da so cene hotelskih storitev pravočasno objavljene, seveda ne ,bi bilo umestno. Zato je treba usmeriti 'iniciativo gostinskih delavcev v to, da začno prodajati svoje storitve po teh utrjenih cenah in ne čakati na miloščino inozemskih potovalnih uradov. Se pravi, ni treba čakati na to, za kakšne cene penzionov bodo anozemci nudili gostincem svoje turiste. Turistična podzveza je pra»-vilno ocenila potrebo po širši in temelj itejši turistični propagandi. Ze oktobra meseca bo izšel bogat prospekt Bleda in okolice. Sedaj pa je naloga posameznih gostinskih obratov oziroma hotelov, da ta glavni prospekt dopolnijo še s skromnejšim, lastnim prospektom, iz katerega bodo razvidne posebnosti vsakega turističnega objekta. Ko se človek pogovarja z inozemskimi turisti, mu le-ti največkrat povedo, da je hrana v naših lokalih zelo obilna, vendar še ne dovolj raznolika. Tudi zoper postrežbo, vsaj letos, ni bilo slišati bistvenejših pripomb. Zato ne bi bilo napak, če bi gostinska podjetja morda malce razmislila o hrani, ki jo nudijo inozemskim interesentom in morda o tem, ali se ne bi dalo s količinsko manjšimi poreiijaimi znižati tudi ceno celotnemu dnevnemu penzionu. To je sicer le stvar za premislek, kajti napak bi bilo zaleteti se ih morda poslabšati prehrano na račun cen, kar bi seveda rodilo povsem nasprotne posledice. A. NA POSTAJI V KRANJU Vrvež na kranjski železniški postaji je zlasti živahen cb urah, ko prihajajo in odhajajo vlaki, s katerimi se vozijo delavci kranjskih tovarn. Naš fotoreporter je ujel nekaj zanimivih posnetkov ob vlaku, ki prihaja v Kranj ob štirih popoldne. „Ljudski odbornik naj »Halo, je tam »Iskra«? Bi lahko govorila s tovarišem Zavrlom?« »Takoj.« Telefon je pozvonil v orodjarni in v naslednjih minutah sva se z Alojzem Zavrlom, ki je že nekaj let odbornik kranjske občine, domenila za kratek razgovor popoldne. Zanimalo me je predvsem, kaj meni o delu ljudskega 'odbora in njegovi povezavi z organi družbenega upravljanja. Takole je pripovedoval: »Nasploh je bilo delo ljudskega odbora zadovoljivo, vendar bom skušal tokrat 'omeniti tudi nekatere pomanjkljivosti. Tako- se na primer odborniki povečini še vedno zanimajo le za svoje delovno področje (nekateri samo za industrijo, drugi za kmetijstvo, zdravstvo itd.), medtem ko ostale prav tako važne zadeve le malo aLi nič ne poznajo. To se občuti tudi v razpravah. Običajno se oglašajo vedno isti tovariši, ostali pa potem samo glasujejo. Marsikdo prav zaradi tega ne upa spregovoriti, ker is stvarjo ni seznanjen. Seveda, potem tudi sklepi niso vedno pravilni. Prepričan sem, da bi članom ljudskoga odbora lahko posredovali po- trebno znanje in informacije na podoben način, kot je izobraževala člane svojega kolektiva delavska šola v »Iskri«. Odbornike bi morali sklicati Skupaj vsaj pred sprejemanjem družbenega plana, da bi jim nekdo vso problematiko občine poljudno raztolmačil. Kdaj pa kdaj naj bi si odborniki ogledali tudi kako tovarno, se pogovarjali s člani delavskih svetov in upravn'h odborov, saj marsikdo s podeželja tovarne znotraj sploh še ni videl. »Kaj menite o sodelovanju ljudskega odbora s posameznimi sveti?« »Delo ljudskega odbora in svetov je še preveč ločeno. Prav zaradi tega se dogaja, da si svet' za neko stvar prizadeva, sprejme sklepe, ljudski odbor pa mu ne nudi pri tem prav nobene podpore. Večina svetov res ne dela dobro, za kar lahko naštejem več vzrokov. Delo oležkoča marsikdaj pomanjkanje uslužbencev v upravi, nepravilna izbira članov in stalne spremembe v članstvu. Ne bi bilo slabo, če bi vse odbornike, člane svetov in upravnih odborov raznih ustanov anketirali, da bi zvedeli, na katerem področju jih delo najbolj zanima.« _eV I Glas CorwmJmkm Kranj, dne ZS. avgusta 1951 TE ONI PO SVETU A Na zahtevo 11 arabskih dežel se je t torek popoldne sestal Varnostni svet, da bi razpravljal o britanskem napadu, na suvereno in zakonito oblast v Omanu. Britanski delegat v OZN Pearson Dickson se je uprl vključitvi omanskega vprašanja v dnevni red Varnostnega sveta. Prebral je tudi pismo muskatskega sultana, s katerim poziva Veliko Britanijo na pomoč. — Na večerni seji je Varnostni svet OZN zavrnil predlog 11 arabskih dežel, da bi razpravljal o britanskem napadu na Oman. A Na slavnostni seji Vsezveznega centralnega sveta sovjetskih sindikatov, ki je bila v sredo v Moskvi ob proslavi 50-letnice te velike organizacije, je med drugimi gosti iz tujine govoril tudi predsednik Zveze sindikatov Jugoslavije Djuro Sa-laj. V svojem gOvoru je v imenu delavskega razreda in Zveze sindikatov Jugoslavije pozdravil sovjetske sindikate in med drugim poudaril, da si bodo jugoslovanski sindikati tudi v prihodnje prizadevali čimbolj razviti sodelovanje s sovjetskimi sindikati. A Na sestanku z novinarji je predsednik Eisen-hovver v sredo obravnaval tudi razorožltvena pogajanja. Dulles, ki je bil pooblaščen za razgovore o tem vprašanju, je naročil ameriški delegaciji v Londonu,' da privoli v sporazum o prekinitvi Jedrskih poskusnih eksplozij za dobo dveh let, če Sovjetska zveza sprejme stališče ZDA, da je treba v tem času začeti resna prizadevanja za splošno opustitev proizvodnje jedrskega gradiva v vojne nameno in čo privoli tudi v nadzorstveni sistem, ki naj bi zagotovil te sporazume. Eisenhower je menil, da bo Sovjetska zveza sprejela te predloge v celoti. — Sovjetski delegat Valerijan Zorin je že na današnji seji odbora v glavnem odgovoril na zahodne predloge. Ugotovil je pozitivno plat predlogov o dveletnem roku za opustitev jedrskih poskusov, pripomnil pa je, da še vedno ni odstranjena glavna ovira, ki tiči v vztrajanju zahodnih sil, da se doseže sporazum o delni razorožitvi, še preden bi opustili jedrske eksplozije. Na zahodne predloge bo dokončno odgovoril, čim jih bo vlada SZ proučila. *A Na poskusnem področju Maralingi v Avstraliji bo 12. septembra letos, če bo vreme ugodno, eksplodirala prva jedrska bomba iz serije britanskih atomskih poskusov. Eksploziji bo prisostvovalo nad 200 strokovnjakov. A V sredo je prispela v Bukarešto delegacija LM.T, ki zdaj vrača obisk delegacije romunske mladine, ki je obiskala Jugoslavijo meseca maja. Jugoslovanski gostje se bodo mudili v Romuniji 10 dni. A Pri obmejnem kraju Horgos so v sredo popoldne repatriirali 40 madžarskih beguncev. Razen 22 odraslih je v skupini tudi 18 mladoletnih, ki so izrazili željo, da bi se vrnili k staršem na Madžarsko. A Skupine francoskih tehnikov in gasilcev si še vedno prizadevajo, da bi pogasile veliki požar na petrolejskih poljih v Severni Sahari. Na največjem najdišču petroleja v Sahari pri Edjeli je izbruhnil požar že 7. avgusta, vendar so vsi poskusi, da ib požar pogasili, ostali brezuspešni. Kljub temu, da osvobodilno alžirsko gibanje trdi, da so požar zanetili uporniki kot »pozorilo francoskim in tujim imperialistom, naj ne segajo po naravnih bogastvih, ki pripadajo alžirskemu narodu,« francoske oblasti niso objavile, kako jc požar nastal. A Kakor poročajo, zahteva egiptska uprava Sueškega prekopa od Francije povračilo škode, pri-zadejane med napadom na Egipt v znesku 2,1 milijona funtov. LJUDJE IN DOGODKI GLAS IZ TOKIA. IZDAJA ČASOPISNO ZALOŽNIŠKO IN TISKARSKO PODJETJE »GORENJSKI TISK« / DIREKTOR SLAVKO BEZNIK / UREJA UREDNIŠKI ODBOR - ODGOVORNI UREDNIK MIRO ZAKRAJSEK / TELEFON UREDNIŠTVA ST. 475, 397 — TELEFON UPRAVE ST. 475 / TEKOČI RAČUN PRI KOMUNALNI BANKI V KRANJU 61-KB-1-Z-136 / IZHAJA OB PONEDELJKIH IN PETKIH / LETNA NAROČNINA 600 DINARJEV, MESEČNA 50 DINARJEV Nad 4000 delegatov iz 25 dežel vseh petih celin in predstavniki 10 mednarodnih organizacij so se zbrali v Japonski prestolnici od 6. do 16. avgusta na svetovni konferenci proti atomski in vodikovi bombi in za razorožitev. Glavni cilj konference: okrepiti napore po vsem svetu za prepoved uporabo in poskusov s Jedrskim orožjem. Rezultat konference: soglasje vseh navzočih delegatov, izražena v treh resolucijah. Čeprav zahteve zbranih delegatov niso nekaj »novega«, so pomembne prav zato, ker se pridružujejo množičnemu protestu večine svetovnega javnega mnenja proti samomorilski tekmi v jedrskem oboroževanju. Glavna resolucija poudarja soglasnost doseženo na konferenci ne glede na »razlike v družbenih sistemih, ideoloških prepričanjih in veroizpovedih«. Res je le malokatero vprašanje po vojni sprožilo tako enoten in tako silen plaz javnega mnenja, prekoračilo vse državne meje, prodrlo blokovske »zave- . se« in premostilo prepade hladne vojne. Nevarnost morebitne nuklearno vojne ogroža ves svet; ljudje vseh dežel se zato združujejo v nagonski želji po samoobrambi in v razumnem prepričanju, da je treba ohraniti mir in uveljaviti sožitje v svetu. Tokio ni bil zgolj po naključju • izbran za pozorišče svetovne protiatomske konference. Japonska je dežela, ki je prva *— in doslej na srečo edina — postala žrtev atomskega napada. Hiroši-ma in Nagasaki nista samo imeni dveh japonskih* mest, ki sta edini doslej doživeli atomski napad, ampak tudi simbola grozeče nevarnosti pred splošno človeško katastrofo, ki se ji samo zdravi razum vsega človeštva lahko uspešno postavi po robu. Pretresljivo so zato delovale žive priče atomske nevarnosti na svetovni konferenci — navzoči predstavniki žrtev bomb iz HIrošime in Nagasakija. V senci tako očitnih grozljivih dejstev jedrske nevarnosti zahteve konference niso niti nerealne niti pretirane. Glavna resolucija svetovne konference v Tokiu terja med drugim: — da velesilo sklenejo sporazum o nemudni in brezpogojni prepovedi nuklearnih poskusov; — prepoved proizvodnje, kopičenja zalog in uporabe jedrskega orožja; — splošno razorožitev; če pa ta še ni mogoča, potem sporazum o delni razorožitvi; Resolucija nasprotuje vzpostavljanju in razširjanju vojaških, zlasti nuklearnih oporišč in ugotavlja, da bi istočasno odstranitev vseh vojaških blokov, opustitev vojaških oporišč in umik čet s tujih ozemelj zmanjšala nevarnost pred jedrsko vojno. To jo pomembna zahteva, ki korenito posega v glavni živec sedanjo mednarodne napetosti. Delegati na tokijski konferenci so bili tudi mnenja, da atomske sile no bi smelo odstopati jedrskega orožja drugim državam. Konferenca se je za uresničenje teh zahtev obrnila predvsem na Združene narode in na svetovno javnost v dveh posebnih resolucijah. Delegati so* bili mnenja, da ni treba ostati samo pri besedah, ampak da mora ves svet z oprijemljivimi dejanji in določenimi zahtevami terjati prenehanje nesmislene oboroževalne tekme in prepoved strahotnega nuklearnega orožja. V ta namen naj bi organizirali posebne enotne nacionalne akcije po vseh deželah skupne mednarodne akcije. Videti je, da sila svetovnega Javnega mnenja in ogorčeni protest proti nadaljevanju atomskega oboroževanja postaja čedalje močnejša materialna sila in važen politični činitelj, s ka-rim morajo računati tudi tisti, ki se »igrajo« z atomskim orožjem. Svetovna konferenca v Tokiu proti atomskim in vodikovim bombam je to zelo zgovorno dokazala. To je hkrati tudi eno resnih svaril petim velesilam v Londonu, ki v razorožitvenem pododboru s polževo brzino rešujejo svetovni problem št. 1. Razprava o razorožitvi prehaja danes v takšno fazo, ko vsa znamenja kažejo, da je sporazum — vsaj delni — možen in tudi nujen. Vsako zavlačevanje je zato koncesija starim blokovskim idejam in želji po nadaljevanju hladne vojne in mednarodne napetosti. Svet pa želi videti dokaze resnične dobre volje in iskrene želje, da bi s sporazumom o razorožitvi pomagali ohraniti mir v svetui Kažipot iz Tokia usmerja svet na pot miru, sodelovanja in sožitja. Treba ji bo slediti ali pa zaiti na brezpotja, polna prepadov, neslutenih nevarnosti in nepojmljivih grozot. MARTIN TOMAZlC kratko, vendar zanimivo zaključen tečaj za mlade učitelje V sredo je bil v vajeniškem domu v Kranju zaključen tritedenski fizkulturni tečaj za mlade učitelje dn učiteljice iz okraja Vinkovci. Ta tečaj je organiziral Svet za šolstvo OLO Vinkovci z namenom, da bi mladi .učitelji izpopolnili svoje znanje v fizkulturi in telovadbi. Na tečaju je bilo 30 učiteljev. Tečajniki so se v tem času vadili v vseh športnih disciplinah tako v prostih vajah kakor tudi na orodju in streljanju. Vaje so imeli tudi v telovadnici kranjske gimnazije. V četrtek zjutraj so tečajniki zapustili Kranj in se odpeljali na svoja službena mesta. , nov brinovcev rekord Lado Brinovec, član PK Triglav je na mladinskem državnem prvenstvu v Splitu dosegel nov jugoslovanski članski rekord na progi 1500 m crawl z rezultatom 19:04,4. S tem je osvojil naslov državnega prvaka in postavil peti najboljši čas v ^Evropi. mednarodna kegljaška tekma v nedeljo, dne 25. avgusta ob 9. uri bo na štiristeznem kegljišču Triglava v Kranju mednarodna kegljaška tekma med romunskim moštvom Progresul Constructii in kegljaškim klubom Triglav iz Kranja. Tekmovali bodo v disciplini šestkrat po 200 lučajev. nova lovska koca Lovsika družina iz Tuhinja je odprla na Menini lovsko kočo na mestu, ki mu pravijo Pod Stenami, komaj 6 minut oddaljeno od znane partizanske bolnišnice. To je že druga lovska koča na Menini, prvo so pred leti odprli na Meserojcah. Otvoritve so so udeležili tudi mnogi gostje dz Ljubljane. Z. obratna nesreča v Tovarni »sava« v kranju v sredo ob 21. uri je prišlo v tovarni gumijevih izdelkov »Sava« v Kranju do težje obratne nesreče. v pnevmatikami je namreč eksplodirala ogrevna KAJ SODIMO O postrežbi in izbiri v trgovinah Anica Mikuž, Kranj: »GJede posrežbe v kranjskih trgovinah nimam posebnih pripomb, najbolj pa sem zadovoljna z ustrežljivostjo uslužbencev pri »Potrošniku« na Koroški cesti. Mislim, da je prav, če opozorim tudi na to, da je ob sobotah popoldne ena dežurna trgovina za Kranj premalo. Zene, ki smo v službi, si v dopoldanskih urah ne moremo ničesar nakupiti za nedeljo, zato je razumljivo, da je popoldne v dežurnem lokalu velika gneča. Poleti imajo gospodinje težave tudi z mesom. Kupiti ga morajo že v soboto, četudi nimajo primernih shramb. Neštetokrat so že izrekle željo, naj bi bile prodajalne mesa odprte v nedeljo dopoldne, vsaj od 7. do 9. ure. Kupci bi morali biti tudi redno obveščeni, katera trgovina je odprta v soboto popoldne. To bi se dalo urediti z objavami V časopisu.« Saša Luin, Kranj: »V prodajalnah kruha in mesa postrežba še vedno ni higienska, zato menim, da bi morali imeti v njih na- zalogi papir vsaj proti plačilu. Ob vsaki priložnosti ga tudi gospodinje ne morejo prinesti s seboj. V mestu se nadalje mudi zlasti poleti .precej tujcev, ki kdaj pa kdaj tudi zaidejo v trgovino, zato se marsikdo začudi naši nesodobni postrežbi. V splošnem so prodajalci v kranjskih trgovinah vljudni in si prizadevajo, da bi kupcem ustregli. Večkrat pa sem se začudila, da na primer v »Opremi« zdaj ne dobim kuhalnice, zdaj zopet ne železne ponve za jajca, metlice za pomivanje stranišča in podobnih predmetov, ki jih v gospodinjstvu vsak dan uporabljamo. Takih malenkosti ne bi smelo nikdar zmanjkati. Naslednje leto potrošniki tudi ne bomo smeli dopustiti, da bodo trgovine v poletnih popoldnevih odprte šele ob 16. uri. Kranj je izrazito industrijsko mesto, zato se 'bodo morali trgovski uslužbenci bolj ozirati na tiste, ki so zaposleni.« Milka Kovač, Jesenice: »Postrežba v jeseniških trgovinah se je zadnje čase precej izboljšala, vendar delajo marsikje še preveč razlike med stalnimi strankami in priložnostnimi kupci. Najbolj sem zadovoljna s postrežbo v poslovalnici »Kovinarja« na Gosposvetsiki cesti. V našem mestu zelo pogrešamo podobno trgovino kot je Delikatesa v Kranju. Tudi moderna galanterijska trgovina bi bila potrebna, saj se pogosto zgodi, da k obleki ne moreš kupiti pripadajočih malenkosti (torbica, rokavice itd.) v ustrezni barvi. Upam, da se bo postrežba in izbira na Jesenicah še izboljšala, če bodo potrošniški sveti res zastopali želje potrošnikov. —ey duša pri ivulkanizacijskem avto-fclavu. Para, ki je bušila na dan, je hudo oparila 24-letnega delavca Alojza Marinška, ki je bil takoj prepeljan v bolnišnico. Poškodba ni smrtna; ko to poročamo, nimamo še nobenih natanč. informacij o zdravstvenem stanju ponesrečenca. , POŽAR V KRNICI V • sredo, 21. avgusta se je vnelo podstrešje stanovanjske hiše v Krnici pri Zg. Gorjah. Hiša je last Janeza Frčeja iz Bohinjske Bele. Po mnenju komisije je nastal požar zaradi odvrženega cigaretnega ogorka* Škode je povzročil za približno 200.000 dinarjev. MANJŠA PROMETNA NEZGODA NA LABORAH Dne 21. t. ,m. je prišlo do prometne nesreče na cesti II. reda nasproti porodnišnice na Laborah pri Kranju. Voznik osebnega avtomobila Alojz Zupančič je pri prehitevanju trčil v tovornjak, ki ga je upravljal Ivan Kenda. Tovorni avtomobil je namreč prav tedaj, ko ga je osebni prehiteval, zavil na levo v obrat tovarne »Sava« na Gašteju. Škodo na osebnem avtomobilu so ocenili na približno 60.000 dinarjev, tovorni avtomobil pa ni bil nič poškodovan. Krivca že niso ugotovili MOTORIST PADEL POD CESTO V ponedeljek ponoči okoli 23. ure se je vračal po cesti z motornim (kolesom »Mosquito« iz Besnice proti svojemu domu Viktor Voglar iz Kranja. Na ostrem in nepreglednem ovinku v vasi Rakovica je tako nesrečno padel pod cesto, da je obležal nezavesten. Po krajšem času so ga našli mimo ddoči in poklicali rešilni avto, da ga je odpeljal V ljubljansko bolnišnico. Njegovo življenje je bilo dalj časa v negotovosti, še vedno pa je v nezavesti, po izadnjih sporočilih pa se je njegovo zdravstveno stanje obrnilo nekoliko na bolje. Motorno kolo pa je ostalo brez okvare. i DVOJE OBISKOV V KRANJU Preteklo nedeljo je obiskal kranjsko občino član vodstva Socialistične stranke Brazilije dr. Febus Gihovate v spremstvu dr. Jožeta Potrča. Brazilski gost se je s predsednikom občine .Vinkom Hafnerjem ln direktorjem Zdravstvenega doma dr. Ivanom Cofom dalj časa razgovarjal o organizaciji in problemih komune ter zdravstvene in socialne službe. Dan preje pa je obiskal Institut za tuberkulozo na Golniku. V torek 20. t. m. dopoldan pa je obiskala občino Kranj skupina poljskih partijskih funkcionarjev, ki se te dni mudi v Sloveniji. V skupini je več vidnih poljskih partijskih delavcev, članov Centralnega komiteja in sekretarjev vojvodskih komitejev Združene delavske partije Poljske. Gostje so se podrobno zanimali za delo občine in za razne gospodarske in družbene probleme. Iz Kranja ro se poljski gostje vrnili na Bled. LJUBNO PRAZNUJE Krajevni odbor Ljubno bo 24. avgusta 1957 slavil svoj IV. krajevni praznik v spomin na žrtve fašističnega nasilja. Dne 24. avgusta 1941 je padlo pod krogi jami fašist ;čnih nasil-nikov pet domačinov, ki so bili obenem med prvimi talci na Gorenjskem. Toda s tem krvavi prispevek za svobodo šo ni bil končan, saj je na spomeniku padlim žrtvam na pokopališču izklesanih 36 imen domačinov, med njimi najmlajša, komaj' šestnajstletni talec Slavko Krivic in prav tako mladi kurir partizan Anton Negro. Da bi bilo praznovanje čim slovesnejše, jo krajevni odbor skupno z množičnimi organizacijami in društvi sestavil program. Praznovanje se je začelo 23. avgusta s slavnostno sejo krajevnega odbora. Dne 24. avgusta 'bo kulturni spored v domu Partizana ob sodelovanju množičnih organizacij in društev. Za zaključek bodo v nedeljo, 25. avgusta mokre gasilske vaje ter popoldne prosta zabava. R. j. OB JUBILEJU BODO POVEČALI OBRAT Opekarna v Radomljah praznuje letos 50-letnico obstoja. Ustanovili so jo trije radomeljski posestniki, prve opeke pa so v njej izdelali za domžalsko tovarno »Univerzale«. V začetku so izdelali pol milijona zidakov na leto, zdaj jih izdelajo iže 3 milijone, lahko pa bi jjh 5 milijonov, če bi dokupili nekaj strojev. V teku so priprave, kar bodo graditelji z veseljem pozdravili, saj opekarna zdaj lahko opravi samo 25% naročil. Zaloge izvrstne gline Okrog Radomelj so neizčrpne. V teku 50 let so v radomeljski opekarni izdelali približno 100 milijonov zidakov. SMRT ORGANIZATORJA RDEČEGA KRI2A Umrl je zasluženi organizator društva Rdečega križa v Kamniku, 57-letni Andrej Simončič. Bil je dolgoletni upravnik Rešilne postaje v Kaminku, član okrajnega odbora RK in Sveta za zdravstvo ObLO Kamnik. Vodil je vse številne akcije za dajanje krvi, fluorografiranje, zdravstvene tečaje in predavanja. Pokopali so ga v Ljubljani, v slovo pa so mu spregovorili v imenu rešilne postaje tov. Zeil-hofer, v imenu Sveta za zdravstvo ObLO Kamnik tov. Kralj, v imenu okrajnega in občinskega odbora RK pa tov. Fakinova. Neumornemu zdravstvenemu delavcu Andreju Simončiču bo v Kamniku ohranjen časten spomin. KINO »TRIGLAV« NA PRIM-SKOVEM PRED NOVO SEZONO Ker so prebivalci s Primsko-vega in bližnje okolice zaradi gradbenih del na mostu čez Kokro odrezani, ali pa imajo vsaj težak dostop do letnega kina »Partizan« in kina »Storžič«, bo uprava kranjskega kinematografskega podjetja začela z rednimi predstavami v kinu »Triglav« na Primskovem. — Prva predstava bo v soboto, 24. avgusta, ob 20. uri. Na sporedu bo francoski film »Intrigantke«. »POŠLJITE ZDRAVNIKA - NUJNO! Sličice o nepotrebnem obremenjevanju zdravnikov in o zapravljanju skupnih sredstev Soba dežurnega zdravnika v zdravstvenem domu. Telefon zazvoni. »Prosim, če lahko pride zdravnik na dom. Nujno! Otrok... Bo gotovo prišel?« Avto zdirja v noč, proti vasi, iz katere je »red dvemi minutami prišel po telefonski lici poziv na pomoč. Zdravnik je vstopil v hišo, ki jo je ▼ temi komaj našel. »Kje je mali bolnik?« Le-ta mirno spi na divanu. Zdravnik odloži svojo torbo in začne pregledovati spečega otroka, ki ga niti zdravnikovi prsti nq zbudijo iz krepkega spanja. Vprašujoče se zdravnik ozre na mater. »Veste, tovariš doktor, Otrok lima najbrž malo driske. Bila sem že dopoldne z njim pri otroški zdravnici...« »Kakšna zdravila pa je nakazala?« »Tule je recept. Nisem še šla po zdravila. Veste, saj mi ne gre toliko zanje. Prosila bi vas raje to, da mi zapišete namesto zdravil nekaj dni dopusta, da bom doma pri otroku.« Jo bilo za to treba klicati dežurnega zdravnika sredi noči? Deset kilometrov te poti je stalo 1100 din, vsak nočni obisk dežurnega zdravnika pa stane 400 dinarjev. Torej 1500 din sredstev socialnega zavarovanja vrženih stran. Toda morda bo prav mati tega otroka že čez nekaj dni kje kritizirala: »Le kam porabi zavod za socialno zavarovanje toliko denarja? Ko'.iko denarja zapravljamo pri nas po nepotrebnem.« Morda ji bodo drugi celo prikimali. Ona pa seveda pri tem ne bo imela v mislih sebe, ampak vse druge. Zdravnik se je vračal v ambulanto. Nejevoljen jo bil in skrbelo ga je: »Nepotrebna pot! Medtem pa so me morda zastonj klicali h kakemu res nevarno bolnemu Pacientu!« Nekoč drugič. Tefefonski poziv ob desetih zvečer: nujno, otrok je hudo bolan. Prej premalo, zadosti DELAVCEV Kako je Gozdno gospodarstvo Bled odpravilo pomanjkanje delovne sile Na področju Gozdnega gospodarstva Bled, ki obsega jelovške, pokljuške in gozdove onstran Save, skoraj tja do Tržiča, uspeva, posebno na Jelovici in Pokljuki, izredno dober niehki les. Zelo je iskan resonančni les, za katerega se zanima ladjedelniška industrija in njej tudi največ pošiljajo, prav tako tudi mdustriji glasbil in geodetskih instrumentov. Velike količine lesa pa predelajo kolektivi LIP «led v obratih na Boh. Bistrici, Bledu in Je-•enicah ter izvažajo na inozemska tržišča. Lani je imelo Gozdno gospodarstvo Bled hude težave z delovno silo in šele spomladi jim Je uspelo rešiti ta problem. Vsa leta po vojni niso mogli dobiti toliko delavcev, da bi pravočasno posekali predvideno količino lesa. Najemali so delavce iz raznih krajev, lani so prišli celo sekači s Pohorja. Uprava GG je bila zadovoljna z njihovim delom in nekateri so °stali tudi letos. Mnogo jih je tudi iz Prek-J^nrja in Primorske. Lansko leto pa so z GG r^lje, oziroma Gozdno upravo v Rogaški Sla-lTU sklenili dogovor, da sekači tamkajšnje Uprave delajo poleti pri GG Bled,, pozimi pa ^ tamkajšnjih gozdovih. Ker na območju GG !~elje sekajo večino lesa v zimskih mesecih, ^ar je na Gorenjskem skoraj nemogoče zaradi visokega snega, je ta zamisel dobra, tako za Gozdno gospodarstvo, kot tudi za delavce. K boljšim uspehom in lažjemu izpolnjevanju Mana je pripomogel tudi plačilni sistem ter Ukinitev nekaterih omejitev, ki so veljale pri geganju norm. Uvedli so tudi premije, ki večajo za vse uslužbence v podjetju. Dobra stran se je pokazala pri izibiri vrst lesa, saj so ^tos izločili 821 kub. metrov resonančnega le-?*> 1039 kub. metrov telefonskih drogov in ne-T^erih drugih vrst lesa, ki bi sicer šel za na-^dno hlodovino, jamski ali celulozni les. V polletju so presegali norme za povpreč-5? !6%, na Gozdni upravi Boh. Bistrica 18%, ^u Pokljuka 17%. " • Delavcem so omogočili tudi obiskovanje raz-seminarjev in tečajev, kjer so si pridobili *oretično in praktično znanje. GG je skrbelo za ostale probleme gozdnih delavcev. Za *editev stanovanjskih razmer so letos porabili SU °^0^ 10 milijonov dinarjev. Dogradili so ^hovanjski blok na Bledu in tudi na večjih ^oviščih so zgradili nekaj stanovanj. Za ure-*j ev stanovanj in drugih ureditev za gozdne elavce bodo do konca leta uporabili še okoli milijonov dinarjev. ' zaradi zboljšanja razmer in ugodnih vre-lg*ns,kih prilik izpolnjuje GG Bled letos mno-*a*je svoje obveznosti. V primerjavi z lan-10v okvir kultnega značaja. Že lob (bežnem pregledu teh listin je moč ugotoviti, da je raznovrstnost le-teh po vsebini kaj pestra. Poročajo nam o zemljiških razmerah, o odnosih med posameznikom in cerkvijo, dalje o goispodarsfcih, socialnih in pravnih razmerah družbenih slojev v srednjem veku itd. Zlasti zanimive so listine, ki govore o popravilih in zidanju raznih arhitekturnih objektov. Ce razdelimo razstavo na dva dela, tedaj nam drugi del razstave posreduje nekatere listine, ki jih sicer hrani diecezanski arhiv v Ljubljani; te listino so pred časom pripadale Kranju. Omenjene dokumente je obravnavati kot najvažnejše spomenike miniaturnega slikarstva 15. stoletja v Sloveniji. Med temi so vsekakor najstarejši in najpomembnejši rokopisi, katere je kranjski župnik »Kolcman podaril mestu Kranju 1412. leta. V tem primeru gre za tako imenovane iluminirane rokopise: Misal in Moralia, o katerih govori tudi darilna listina župnika Kolomana. Moralia, katero je spisal v Kranju Jacobus dietus Chaczpek leta 1410, so nato poslali v okrasitev iluminatorju na dvoru vojvode Ernesta Železnega v Dunajsko Novo mesto. Rokopis je okrašen z Inicialami, listnato ornamentiko in figuralnimi miniaturami v barvi in zlatu. Isti iluminator je verjetno okrasil tudi Misal, s podobnim dekorjem kot Moralio, razen Kanonske table, ki je za nekaj desetletij mlajša. — Umetnostnim zgodovinarjem se je posrečilo tudi spraviti te rokopise v stilno zvezo s češko miniaturno šolo iz začetka 15. stoletja, ki je imela svojo podružnico v notranji Avstriji. Zelo pomembni kranjski, rokopis iz leta 1491 je Antifonar, ki Iga je spisal Joannes vom Werd de Augusta (Aingisburg). Okrašen je s številnimi miniaturami, inicialami v raiznih barvah na zlatem ozadju in z rastlinsko ornamentiko. iPo stilni zvezi pa pripada salzburški miniaturni šoli. Vsi ti razstavljeni rokopisi so hkrati najvažnejši ispomeniiki knjižnega slikarstva 15. stoletja v Sloveniji. S. S. AKADEMSKI SLIKAR MARJAN DOVJAK RAZSTAVLJA V KRANJU Drevi ob 17. uri bo v Mestnem muzeju v Kranju otvoritev razstave akademskega slikarja 8iaarjan.i Dovjaka. Razstavi j alec pripada najmlajši generaciji naših likovnih umetnikov. Doslej je razstavljal tudi v Zagrebu in Beogradu. V Kranju bo razstavljal prvikrat, (ljubiteljem likovne umetnosti |pa se bo predstavil v glavnem z oljnatimi podobami in risbami. Otvoritev razstave .bo spremljal komentar, ki bo v Ikratkem posredoval najznačilnejše 'črte umetnostnega obraza razstavljalca. — Razstava bo d^nta predvidoma do 5. septembra. S. 6 Glas Gorenjske Kranj, dne 23. avgusta Wi wmmmmmmmwmw0 V izložbah naših trgovin je zadnje časa vedno več različne posode iz ijensikega stekla, ki jo izdeluje 'že tudi domača tovarna v Puli. Tovrstna posoda ima pred pološčeno in drugo posodo precej prednosti. Jedi v njej ne dobo neprijetnga okusa niti duha in uporabljamo jih lahko za karkoli, medtem ko n. pr. običajnega jušnega lonca ne moremo uporabiti za kuhanje čaja ali kompota. Posoda iz jenskega stekla je odporna proti vročini in v njej lahko kuhamo, duišimo, pa tudi pečemo. Ima gladko površino in so zelo lepo in hitro čisti. Uporabljati pa ne smemo preostrih čistilnih sredstev, n. pr. žičastih gobic in grobega praška, ker kvarijo površino. Prednost take posodo je tudi v tem, da je prozorna in (lahko opazujemo živilo, ki ga kuhamo, dušimo ali pečemo, ne da bi ga odkrili. Tako Še nekaj toplih dni in jesen bo potrkala na vrata — koliko imamo nato šo do zime, ni treba posebej poudarjati. Kakšno modo torej napovedujejo italijanski modni ustvarjalci za letošnjo jesen in zimo? — Posredovali vam bomo lo nekaj drobcev o liniji oziroma obliki jesenskih in zimskih oblačil, kakršne so prikazovali na nedavnih modnih revijah v Italiji. Barve: dnevno dobe ne bodo vplivale na izbiro barv. Prevladovalo bodo rdeča, zelena, črna, pastelne barve ter bela in kombinacijo vijoličaste, .rumene in črne barve. Modni ustvarjalci napovedujejo za letošnjo jesen in zimo ozko, tesno prilegajočo se linijo in široko linijo, pri kateri je krilo bogato s plastičnimi gubami, ki povzročajo pri hoji močno valovanje. .Naslednja oblika: krilo je v pasu nabrano in v bokih balonsko razširjeno, proti ohranimo tudi več vitaminov. Posoda, v kateri kuhamo, nam služI obenem tudi za serviranje. Kuhane jedi ni treba pretresti, ker je jerasko steklo tudi za oko prijetno in lično. Razen tega si prihranimo pomivanje servirne posode. Ista posoda nam služi tudi za mešanje, za solate, kompote, pudinge in podobno. Da ibo posoda, ki je razmeroma draga, dalj časa uporabna, vam bodo pripomogla naslednja navodila: * Grelna plošča električnega kuhalnika ali štedilnika ne sme •biti večja kot je dno posode. Ce je plošča navadnega štedilnika na drva razžarjena, podložimo pod jensko posodo žično mrežico ali tanko ploščo iz azbesta. Ovalne in oglate posode ne postavljamo na okrogle grelne plošče, ker vročina ne ogreva enakomerno dna. U po- i namig za jesen in in kolenom se zožuje. Vitkim postavam se zelo lepo podajo ozka krila, ki v višini kolena prehaja v plise. Modne revije so prikazale tudi nekaj modelov vezenih kril. — Letos bodo zelo upoštevani široki in ozki pasovi v ustreznih barvnih kombinacijah. Pbsehnos,t večernih modelov •je krilo, ki .jo zadaj širše in daljše. Glede vratnih izrezov ni opaziti nobenih posebnih novosti. ftna od značilnosti jesenskih kostumov je dolžina jopice, ki sega do pasu ali pa čez pas in jo pri nekaterih modelih zadaj daljša .ko;'; (spredaj. Rokavi so v glavnem všiti ozki, lahko triče-trtinski ali pa dolgi. rahljamo jih na navadnem štedilniku ali v pečici, lahko pa tudi v električnih pečniikih, če niso preveliki. Prazne posode ne postavljamo na vročo ploščo. Vanjo denemo vedno nekaj tekočine, maščobe ali česa podobnega. Zunaj mora biti jensika posoda vedno 'suha. Kašaste jedi moramo večkrat premešati. Vročo,, posodo ohlajamo lo počasi in vanjo tudi ne devamo mrzlih jedi. Jedem, ki jih kuhamo v njej, prid enem o le vročo vodo ali kako drugo tekočino. Vroče, polne posode ne smemo postaviti na mrzel kovinast ali moker podstavek, pomite posode pa ne smemo sušiti na toplem Štedilniku. Kaj pa plašči italijanskih modnih ustvarjalcev? — Linija jo široka, posebnost pa so pove-šena ramena. Pri športu iso zelo cenjene ozke oprijeto hlače v najrazličnejših barvah. Semkaj sodijo grobo pleteni puloverji z diagonalnimi ali kockastimi vzorci. Zelo apartni so tudi puloverji s folklornimi motivi. Kot dopolnitev omenjene kombinacije pa predpisuj o italijanska moda ve-terni jopič 3, kapuce, čigar posebnost so žive kontrastne barve med podlogo in jopičem (rumena, črna, zelena, rdeča). Toliko o italijanski jesenski in zimski modi. JOPICA ZA HLADNE POLETNE DNEVE. NOSIMO JO K OZKEMU KRILU. RECEPTI JEDILNIK Cvetačna juha Džiiveč s papriko in paradižniki Solata Cvetačna juha: cvetačo operemo, otrebimo, razdelimo na cvetke, liste zrežemo na kocke oziroma rezance in skuhamo v slanem kropu. Iz masti in moke napravimo prežgan je, ga razikuhamo s cvetačnio juho, pridenemo kuhano cvetačo in liste, sesekljan peteršij in po potrebi dolijemo še kostno a)i zelenjavno juho. Solimo, popopramo in pre-vremo. Pred serviranjem, ko je juha že nekoliko ohlajena, vmešamo vanjo v mleku raztepen rumenjak, da se zgosti. Džuveč s papriko in paradižniki: 40 dkg svini-ne, 2 dkg masti, čebula, nekaj strokov česna, 6 zelenih paprik, 5 paradižnikov, sol, voda za zalivanje, 15 dlkg rdža, 5 dkg masti. Meso zrežemo na kose. Čebulo in česen, debelo zrezana, preipražimo na masti, dodamo meso in ga hitro opečemo. V drugo kozico denemo na dno najprej plast opečenega mesai, nato plast riža, nato plast očiščeno in zrezame paprike, spet plast riža, potem plast očiščenih in zrezanih paradižnikov in zopet riž. To ponavljamo. Po vrhu polijemo vse skupaj z osoljeno vodo, pokrijemo z mastjo in prilijemo še smetano, če jo imamo. Postavimo v pečico in spečemo. Solato napravimo po želji — zeleno, kumarično, fižolovo itd. PRAKTIČNI NASVETI ŠE NEKAJ ZA ZIMO STROCJI FIŽOL V STEKLENICAH 1 kg mladega stročjega fižola, 6 dkg sladkorja, dobra pest soli. Co jo stročje čisto, posebno z domačega vrta, ga ne operemo, ampak samo otrebimo nitk, nato pa ga zrežemo prav na drobno. Zrezan fižol denemo v porcelanasto skledo, ga osladimo in posolimo, dobro premešamo in pustimo nekaj časa, da stoji. Medtem ga večkrat dobro pretresemo, da se enakomerno presladi in presoli. Nato ga na tesno natlačimo v navadno steklenico z bolj širokim vratom. Med stroki ne sme biti zračnih prostorov, zato ga večkrat potlačimo s prekuhanim ročajem od kuhalnice. Po vrhu nastresemo še soli, steklenico zamašimo a prekuhanim zamaškom, nato pa zamašek še zalijemo s parafinom. Tako konserviran fižol se dolgo drži. Uporabljamo ga kot sveže stročje. Paziti pa moramo, da so steklenice zanesljivo čisto in razkužene. km v5> JOŽE VARL V trgovini tam nekje na deželi so imeli na policah lepe škatlje, v njih pa papirnate in čokoladne vojake. Vsako jutro je prodajalka postavila te vojake v izložbo. Spredaj je postavila pirnati pa so bili pobarvani z vsemi mogočimi barvami. Vsak dan je gruča dečkov zarisavala madeže s svojimi noski na izložbena okna, ko je občudovala to lepo, pisano vojsko. Vojaki poveljnika, za njim pa vojake. Nekateri vojaki so nosili na ramah puške, drugi so metali bombe ali streljali, tretji pa ležali pri mitraljezih. Zadaj so stali pripravljeni na boj topničarji in tankisti. Čokoladni vojaki so bili zaviti v srebrn, zlat, rdeč ali moder papir, pa- pa so stali mirno in negibno, ponosni vsak na svojo moč. Zvečer jih je prodajalka vzela iz izložbe in položila nazaj v škatlje. Zaklenila je trgovino in odšla. Tedaj pa so papirnati in čokoladni vojaki nenadoma oživeli. Z vso močjo so se uprli na pokrove in jih dvignili. Urno so po- skakali iz škatelj in se postavili na policah v pravilne bojne vrste drug proti drugemu. Spredaj sta se postavila poveljnika in poveljevala: »Juriš, naprej! Topovi streljajte! Tanki, napadajte!« In tedaj se je po obeh sovražnikih vsula toča krogel. Papirnati vojaki so čokoladne obstreljevali s papirnatimi kroglicami, čokoladni pa njih s čokoladnimi bonboni. To je bil boj, ko so brenčale krogle sem ter tja! Včasih je kakšna zgrešila cilj in zletela v steklenice, ki so bile postavljene na sosednji polici. Tedaj je marsikatera steklenica zgrmela na tla in se z glasnim žvenketom razbila na sto kosov. Zjutraj pa se je prodajalka spet jezila na uboge in nedolžne miške. Mislila je, da so ji one vrgle steklenice na tla in raztresle čokoladne bonbone. Ob jutranji zori je boj prenehal. Čokoladni in papirnati vojaki so skočili vsak v svojo škatljo. Kakor da se ni nič zgodilo, so čakali prodajalko, da jih je postavila spet nazaj v izložbo. Tako je bilo prav vsako noč do tistega dne, ko je prodajalka pozabila vojake v izložbi. Komaj je zaklenila vrata za seboj, že so si vojaki skočili v lase. Spet so brenčale kroglice in čokoladni bonboni. Po izložbenem oknu je pokalo, kakor bi padala toča. Ko so pričeli čokoladni vojaki uporabljati čokoladne bonbone napolnjene z likerjem, so bili papirnati vojaki brž vsi politi z likerjem in poleg tega še sladki. To je bilo dobro, da niso znali jesti in piti! Toda tudi papirnati vojaki so se znašdi. V izložbi so našli pasje bombice in z njimi pričeli obmetavati čokoladne vojake. Joj, to je pokalo! \ »Zdaj je pa tega dovolj!« se je tedaj oglasila mala celuloidna punčka, ki je sedela na polički v izložbi in gledala prepirljive vojake. »Kaj morate res prav vsako noč ro-goviliti in kaliti nočni mir?« se je hu-dovala. »V trgovini ne daste prav nikdar miru. Pa to se že nekako prenese, ampak da boste začeli tudi v izložbi rogoviliti, ne, to pa že presega vse meje. Spat pojdite ali pa se pojdite vojskovat na trato.« (Konec prihodnjič) Tončka Perčič Ajda so je razcvetela ter opojno zadehtela in povabila je v svate vse prijatelje krilate. Priletele so čebele in na belo mizo sele, rožne čaše so nagnile jih do dna so izpraznilo — sladki medek v panj znosile. Ves dan tam so svatovale, s sončecem so se igrale, z vetrčkom pa zaplesale — in med cvetjem se lovile, vse so sodčke izpraznile, z medom shrambe napolnile, vse kozarčke natočile. Niso nate pozabile! Jftamiea fiaat^ »Mamica, povej mi to: če je sončecu hudo, ko ves dan na nebu sveti in ne moro se vrteti, tekati in se smejati in z nikomur se igrati, ve« dan mora mirovati?« >-Sonček so na nebu smeje Itn z nasmehom zemljo greje. Rožicam odpira cvete, boža trato z njim odete. Zanki sem ter tja skakljajo in z metulji se igrajo, ko te b ;«. W smehlja, S koderčki ga ll :Tra — in v dnu ■ i ' .zgublja ter valove j' poljublja. Sinko tudi ne ni hudo, sončecu je prav lepo!« POSETNICA Z. CERIN LAZE Pionirji, kaj je ta mož po poklicu? Se vsako leto sem preživel lepo počitnice. Tudi letos mi je bila sreča naklonjena. S starši sem preživel prav prijetne dneve na našem sinjem Jadranu in to blizu Pule, kjer je kranjska Počitniška zveza postavila šotore. Lepa dolinica skrita med samimi bori leži blizu znanega kopališča Stoja — kraj smo 'imenovali na Valovinah. Ko smo dospeli zjutraj v Pulo, smo se z avtobusom odpeljali do tabora, kjer so nas lepo sprejeli. Vsaka družina je dobila,svoj šotor. Razmestili smo se in že smo jo podričnili v vodo. V prijetnem zalivu smo se kopali vsak dan od jutra do večera. Blizu nas so taborili tudi člani društva Partizan iz Ljubljane, železničarji iz Maribora in neka skupina tovarišev iz Niša. Bilo nas je, ko listja in trave. Razumeli smo se vsi prav dobro. Hrana je bila odlična, saj je skrbel za naše želodce neumorni, skrbni oče prof. Tihomir. Proti koncu taborjenja smo si ogledali tudi ladjedelnico »Uljanik«. Res je to nekaj velikega in veličastnega, kjer naši delavci grade in popravljajo ladje. Sedaj je v gradnji mogočna ladja Zagorje. Ogledali smo si jo od vrha do dna — menda, bo to naša največja ladja. Videl sem tudi podmornico. Bil sem tudi v Areni, so to mogočne razvaline rimskega gospostva. Na trgu pred Areno stoji lep spomenik padlim borcem. Obiskali smo tudi zdravstveno kolonijo na otoku Stenjaku. Z motornim čolnom smo se peljali dobrih petinštirideset minut. Med potjo smo srečali lepo ladjo Jadranko, ki je plula proti Puli. Otok Stenjak je zelo lep in prijetno je tam živeti. Istega večera so nas ljubljanski taborniki povabili k tabornemu ognju-Lepo so peli, deklamirali in uganjali razne šale. Zal nisem mogel prisostvovati do konca, ker sva morala z Mihom na stražo. Pred odhodom domov smo tudi mi Kranjci priredili lep poslovilni večer pri tabornem ognju. Res sem letošnje počitnice prijetno preživel — in želim si, da bi tudi drugo leto odše\ na Valovine. Iko Laboda, dijak 9915 8564 0 00 qorcnjt A Menda je bil prav datum 13. avgust kriv, da je prišlo do naslednjega konflikta. Jaz sem gledal njega, on pa mene ... — Sent, pa recite, da nisem skrivnosten! Kot rečeno — drug drugega sva gledala, le da me on ni videl, ker je bil popolnoma mrtev. O Matiček, boste rekli, pa menda ne gre za kakšno smrtno nesrečo. Tako je, uganili ste! Tako mrtev je bil, da bolj mrtev ni mogel biti, pravzaprav je bil spečen. Kdo? On, pripadnik iz rodu kebrov, ki sem ga ondan našel zapečenega v kruhu. Se toliko naj povem, da je bil kruh kupljen v Mestni pekarni na Golniški cesti v Kranju. Morda boste rekli, kako je vendar to mogoče, saj sem se že nekajkrat spotaknil ob podobne primesi v kruhu. Vse je mogoče, pa tudi to, da naši peki še vedno ne presejejo moke, preden zamesijo kruh. Takole mi je pojamral pred dnevi moj prijatelj: »Veš, moj sinko bi rad kupil lopar za namizni tenis. Denarja nima, pa je začel zbirati staro železo in staro gumo. Menda oboje kar dobro plačujejo pri Odpadu. Ko je zbral okrog 15 kg te navlake, je svoj »zaklad-« odpeljal k Odpadu. Tamkaj ni Prišel takoj na vrsto, ker je bil pred njim neki ključavničar, ki je pravkar oddajal svojo starino. Ko je ta opravil, je prišel na vrsto moj sin, medtem ko je za njim čakal še nekdo s tovornim avtomobilom. Takrat pa je skladiščnik dejal: »Ti, mali, ti imaš Pa tri mesece časa, lahko čakaš. Sicer Pa za to, tako ali tako ne boš nič dobil!« In na vrsto je prišel tovorni avtomobil. Malemu se je povesil nos in stresel je svojo kramo z vozička za voglom na dvorišču Odpada.« V tem primeru gre za neznaten dogodek, ki pa vseeno postavlja nekoliko vprašanj. Zakaj Odpad postavlja ceno za star material, če pa je ta material po mnenju skladiščnika ničvreden? Zakaj »Odpad« propagira, naj otroci zbirajo star material, ko je vendar jasno, da otrok ne more pripeljati poln kamion odpadnega materiala? Zakaj naj bi imel otrok več časa kot odrasli? Včasih utegne to veljat', včasih pa ■ čakata otroka oče in mati. Zakaj tudi ta vzvišena navada odraslih (ne samo pri Odpadu, temveč tu- di v mesnici, pekarni in špeceriji itd.) otroke izrivati iz vrste? Skladiščnik, ki je služboval pri Od-Padu na Gorenji Savi v Kranju, dne W- t. m. ob 11.30 uri naj si to po mož-n°sti zapiše za uho. Pa tudi predpostavljeni naj bi si ne zatiskali ušes Pred takšnimi pojavi. A Veste, lep čas je že minil od tisti-krat, kar sem obiskal Prešernovo rojstno hišo v Vrbi. To sem storil preteklo nedeljo. Mimogrede sem se zapletel v razgovor z žensko, ki je menda o-skrbnica Prešernove rojstne hiše, in ki prodaja obiskovalcem razne razglednice s Prešernom, z Markovo cerkvico in podobno. Dejala je, da ljudje zelo radi kupujejo te spomine, pa še to je pripomnila, da zelo, zelo pogosto Povprašujejo po Prešernovih poezijah žepnega formata. Iz njenega pripovedovanja sem razbral, da bi v zadnjih l<-'tih gostje pokupili več tisoč izvodov teh poezij. Menda bi bilo o tem vred-no razmisliti! A Pa boste morda rekli, da so loški mulci za samo škodo na svetu. Kje neki! Kar pomislite, knko leipri so priskočili na pomoč Turističnemu društvu v Loki za RO-letnico obstoja. »Za gradom« so prav čedno polepšali klo-plCe, se pravi, od podnožij so potrgali skoraj vse deske. Pa tudi strešni le-Penki na baraki na Starem gradu niso prizanesli. A Nekateri živinorejci so se naposled domislili, da ne bo napak, če bo-^° gojili tudi svete krave. Le-te se namreč pasejo po zelenicah pred stanovanjsko naselbino na Hujah (v Kranju). — pravijo, da ni oblasti, ki bi m°gla to preprečiti. Govori se celo, da bodo tudi ostale zelenice in parke v mestu oddali v najem živinorejcem, j5 bi na ta način vzgojili zadostno število »svetih« krav. Interesenti, javite se! Najemnino bodo odrajtale Krave iz lastnega fonda. A V zadnjem času je slišati nič konto graje čez poslovanje prodajalne '"Zelenjava« pri kokrškem mostu na ezerski cesti v Kranju. Nikar grajati foožička, ki si na moč prizadeva hi-r° in kulturno postreči kupce. Tudi negodovanje, če se ubogi mož kdaj Pa kdaj pri obračunavanju ušteje v škodo, ni na mestu. Vsekakor pa zaslu >Zel zi več graje trgovsko podjetje enjava«, pod čigar pristojnost spada tudi ta poslovalnica. Le-ta je p°gosto zaprta v jutranjih in celo v *godnjih dopoldanskih urah. Cemu? 5ato, ker mora prodajalec sam nabijati blago. Čudno, da matičnemu Podietju še ni prišlo na misel, da se m°rajo manjkajoče zaloge blaga dopolnjevati pravočasno, se pravi v popoldanskih ali pa v zgodnjih jutranjih ^rah, še preden obiščejo kupci prodajalno. Samovoljneži Niso to Prežihovi »Samorastniki«, še v daljnem sorodstvu niso z njimi. Prežihovi ljudje so namreč le sami zrastli v svojih odročnih krajih, a zrasli so, čeprav tršati, vendarle zravnani in k soncu obrnjeni. Samovoljniki pa so sorta, ki je v žlahti s samoglavneži, samoljubneži, samopašneži in podobnimi samogoltne>i, torej neprikupnimi, če ne že škodljivimi elementi. Zato jim odkazuje svoje mesto tudi naš kazenski zakonik v 297. členu, ki jir.i preti za njih početje proti javnemu redu, z denarno kaznijo ali celo z zaporom do šestih mesecev. Tam, kjer gre za posestne, sosedske, stanovanjske in podobne medso-bojne odnose in trenja, se samovoljnost največkrat pokaže. Naša sodišča nam lahko potrdijo, da se je ta plevel na njivah družbenega življenja precej razbohotil ter ga bo morala pomagati poruvati sodiščem še vsa poštena družba. Najhuje pa se je razpasel, kjer so zadrege in trenja med državljani na,-večja in mislim, da ne bo težko uganiti, kje je to. Pri stanovanjih. V sodnih spisih so nagrmadeni visoki kupi tega plevela. Malokdaj se pa zgodi, da bi kdo odprl te spise pred vso našo družbo in ji pokazal ta plevel, da ga dobro spozna in se varuje pred njim. Samo dva primera naj vam opišem iz teh spisov, opišem verno, kakor sta se res v zadnjih mesecih zgodila. Prvi: Doštudirala je za medicinsko sestro. Dobila bi službo v mestni bolnišnici, — le stanovanja ni še zanjo. Pri svoji znanki, ki srečnica lahko deli skromno sobo z drugo srečnico, izve za dve upokojenki - samici, ki iščeta postrež-nico in ji nudita vsaj začasno tudi »poselsko« sobico. Ponudi se jima in ti dve jo res sprejmeta ob pogoju, da jima po opravljeni službi pospravi in počisti. Ona bi se sicer rada tudi naselila v pravo stanovanje, pa ga ne najde. Povsod je vse oddano, oddano menda že za vse bodoče rodove. Tovarišice v službi ji svetujejo, naj ponudi nagrado, naj plača najemnino za leto dni vnaprej, pa bo šlo. Toda, kje naj vzame sredstva, če jih sama nima. Ne more razumeti, kod zagrabijo oni, ki baje vendarle storijo tako. Stari samici sta z njo vedno manj zadovoljni. Vedno bolj sta namreč prepričani, da potrebujeta postrežbo dan in noč, in zato začenjata misliti na pomočnico. Ze takrat, ko sta sprejeli pod streho njo, sta bili previdni, in sta zapisali v dogovor, da jo sprej- lastno opremo. Izkoristila je začasno odsotnost samic in vtihotapila v sobo nočno omarico in visoko omaro. Samici ji lepega dne res slovesno sporočita, da sta dobili drugo, stalno »moč« ter da ji zaradi tega odpovedujeta »poselsko« razmerje in z njim vred sobico. Hudo sta pa pri tem presenečeni, ko najdeta v sobici razen nje če bi ne bilo takega prerivanja med ljudmi za prebivališča. Naslednji, drugi primer bi se pa ne smel zgoditi, pa če bi bila stiska še taka! Invalid iz osvobodilne vojne s petimi otroki, pa še vdovec povrhu, stanuje v bajti. Lastnik bajte je kmet, ki ne zahteva najemnine v gotovini, zahteva jo pa od invalida in otrok v tudi njeno opremo. V svetem pričakovanju, da je pravica samo na njuni strani, zahtevata od »postrežnice«, da se takoj pobere z vso svojo kramo, kamor ve in zna. Niti odpovedati ji ni treba, tako sta se informirali pri nekem pravniku, saj je šlo le za poselsko razmerje. Vsiljenka, kakor sta ji rekli, pa je vztrajala pri svojem, da brez odpovedi ne bo šlo, kajti ona ni bila noben »posel«, najemnino je pa poravnavala s tem, da jima je skrbela za snago in red. Ni se torej dala pregnati. Slučaj pa je hotel, da je vsiljenka medtem zbolela. Morala je v bolnišnico. as pozdravlja Vaš meta le do preklica v »poselsko« sobo. Ona je v zagati. Svojo stisko potoži tovarišici in ta ji da dober svet. Postavi naj skrivaj v sobico vsaj nekaj opreme, ki jo ima še doma, pa bo veljalo*, da je vzela v najem sobo z r *\ 10 TISOČ LJUDI V LESCAH V Lescah je bil v nedeljo letalski miting, ki. ga jo s pomočjo Letalsko zveze Jugoslavije organiziral Alpsk*. letalski center v Lescah. Prireditvi jo prisostvovalo več koG 10 tisoč gledalcev. Nr, m'tinsru jc tudi nastopilo nekaj letal Jugoslovanskega vojne-gr. letalstva, poleg njih pa so nastopil' modelarji, jadralci ter športna, in reaktivna letala. Bodičar! Zdaj sta ji pa samici vrnili milo za drago. Postavili sta njeno »kramo« pred vrata v vežo, iz obzirnosti pa sta^ to tudi sporočili vsiljenki. V sobo, ki' sta jo tako očistili njene navzočnosti, sta pa sprejeli pomočnico za postrežbo podnevi in ponoči. Na bolniški postelji je izgnanka z muko napisala prijavo proti samicama. Več tako ni mogla. Kajti oni dve sta že sami opravili, kar bi smela opravili le sodna oblast, če bi spoznala, da ji res tudi »poselska« soba v mestu več no Pripada. Vendarle se je nftšla usmiljena duša, ki se je v svoji sobici stisnila še za navzočnost »vsiljenke«. Le kramo je morala spet poslati nazaj na dom. Sodišče je obe samici poučilo, da je bila njuna samovoljnost še vse hujša od samovolje vsiljenke in zato tudi kazniva ter jima je naložila zaradi prevzgoje vsaki po tri tisočake denarne kazni. Ta primer bi se morda ne pripetil, — dninah. (Pripravna oblika izkoriščanja šibkejšega, kajne?). Bajta postaja stara, betežna, grbava. Razpoke ji zevajo v stenah, ostrešje se zamaje, če trše zapreš vezna vrata. Invalid opozori na to lastnika, moleduje tudi pri krajevnem odboru. Lastnik noče, odbor pa ne more »zakrpati« koče, pa dasi bi to ne stalo kdove-kaj. Invalid z družino vztraja v podrtiji; sicer mu pa drugega ne preostane. Podjeten državljan, ki je z »varčnim« življenjem prihranil lep snopič jurčkov, bi rad zidal. Mesto, kjer se-podira stara bajta, mu je še posebno všeč. Stopi zato do kmeta in ga povpraša za ceno. Kmet ni zahteven, saj ta bajta tudi ni vredna več kakor usmiljenih rok, da jo poderejo, zemljišče pa tudi ni kdovekaj in — pogodita se. Kupčijo skleneta ob pogoju, da spravi kupec invalida z družino pod kakšno drugo streho. Kupcu res uspe pridobiti stanovanjski odbor za to, da preuredijo skladiščne prostore likvidiranega podjetja za nastanitev invalida. Toda invalid je premalo gibčen. Prehiti ga družina s tremi otroki, ki se je dušila doslej v enem samem prostoru. V tega pa naj bi se umaknil invalid s petimi otroki. Invalid se temu upre in — prav ima, A kaj stori sedaj državljan s prihranki? Najame delavca in voznika in vsi trije se polotijo bajte. Kljub prošnjam in rotenju invalida in kljub joku otrok se spravijo nad streho bajte ter jo razkrijejo. »Tako, sedaj se boš j>a le umaknil, upornež, tja, kamor ti je od-kazano in prepustil ta prostor državljanu, ki ga je lastniku pošteno plačal.« Tako je govoril pošteni kupec. Pa se invalid le ni umaknil. Imel je tudi tokrat prav. Sprejel je borbo proti silam, ki še vedno šarijo med nami in nas skušajo strahovati. Ta sile segajo s svojimi koreninami tja do časov kapitalistične eksploatacije ter še vedno niso vse izrovane. Samovoljnika je kaznovalo sodišče z nekaj mesecev zapora. Invalidu pa s tem ni bilo pomagano, umakniti se je moral končno pred mrazom in dežjem -ateremu prepereli leseni strop /. strehe ni bil več kos. Tak samo-voljnik zasluži razen kazni tudi zaničevanje vsega ljudstva. Ljudski oblasti pa nalagajo taki primeri dolžnost, da se z vso odločnostjo in pogumom poloti zadovoljivejše rešitve nastanitve državljanov. V primerih, kakor je bil invalidov, pa bi morala eksekutiva poseči v iS, še preden je samovoljni^ snel prvo opeko z bajte! it. V STRAZISCU BODO DOBILI BETONSKO IGRIŠČE ZA MALI ROKOMET Letos bo športno društvo »Mladost« iz Stražišča sodelovalo z žensko in moško ekipo v tekmovanju zr, prvenstvo Slovenije v malem rokometu. Rokomctaši se bodo za ta tekmovanja dobro pripravili, poleg tega pa jim bo društvo zgradilo na južni strani negometnesr, igrišča novo betonsko igrišče za mali rokomet. PRVENSTVO PIONIRJEV V KAMNIKU Pretekli teden je bilo v Kamniku prvenstvo Slovenije za pionirje v skokih. Kakor so Kranjčani na začetku sezone obljubili, da bodo letos začeli z resnim delom z mladino, so to tudi pokazali na tem prvenstvu, kjer so imeli njihovi pionirji precej uspeha. Tekmovanje jo dobro organiziral plavalni klub »Kamnik«. Rezultati: pionirji: 1. Brezo-var (Lj.) 42.07, 2. Ouk (Tr) 39,27, 3. Koprivšek (II.) 38.82. pionirke: 1. Jerman (Tr.) 38.92, 2. DOlinar ilo na plava-lišču »Kamnika« v Kamniku plavalno srečanje •gorenjske cone slovenske plavalne lige. Gosti iz Kranja so na tekmovanje prišli z zamudo, tako da so domačini ob njihovem prihodu že odplavali disciplini 400 m prosto za ženske in moške. Poleg tega ekipa Triglava II še ni nastopila kompletna in so domačini visoko zmagali. Po tem srečanju vodi v gorenjski coni ekipa »Kamnika«. V prijatelj siki vvaterpolo tekmi pa sta se po plavalnem sporedu srečali prvi moštvi Triglava in »Kamnika«. Zmagal je visoko Triglav s 14:2. ŠPORTNE PRIREDITVE GORENJSKIH TABORNIKOV NA POLOTOKU VERUDICA PRI PULI Tretja skupina 200 otrok padlih borcev z Gorenjske, ki se je K-, dni mudila na taborjenju na polotoku Verudica pri Puli, je v zadnjih dneh imela vrsto športnih tekmovanj in prireditev. Tako je pred dnevi moštvo mladincev iz Kranja premagalo tovariše iz Murske Sobote v prijateljski nogometni tekmi z 2:0. Izvedli so tudi strelsko tekmovanje, katerega se je udeležilo 70 tekmovalcev - tabornikov in 11 članov vodstva tabora. Tekmovali so z zračno puško od 50 možnih krogov. Pri mladincih je zasluženo osvojil 1. mesto Vladimir Boben z 38 krogi, pri mladinkah Almira Kikelj 21 krogov, pri vodstvu tabora pa Zvone Ažman 43 krogov. Prebivalci to nove naselbine v Naklem, ob glavni cesti Ljubljana,—Bled, si morajo zvečer še vedno svetiti s petrolejkami, njihovi radio aparati pa molčijo še zapečateni. Naselje namreč 5? 1 i JH - nima elektrike, čeprav teče mimo, kot kaže fotografija, vod visoke napetosti. Za elektrifikacijo bi bil seveda potreben denar, voda prebivalci naselja M **"*' sami radi pomagali. O razpravljali že tudi na z livcev, vendar pravijo, dobili pravega odgovora. V njuni ljubezni je bilo pravzaprav nekaj čudnega. Čeprav sta bila dan za dnem skupaj, je Dominik skoro nikoli ni ljubkoval, nikoli več tako kot tisti večer, ko se je vrnil iz Gradca. Govoril je z njo o svojih poslih, mimogrede jo je razmišljeno pogladil po roki, sicer pa se ji ni preveč približal. Ano je žejalo po toplini. Še več. Želela si je vroče strasti in včasih je mislila, da ga morebiti zadržuje misel na Polono. Pazila je na njegove korake, toda nikoli več ni šel v Kamno gorico. To jo je potolažilo. Čez čas se ji je zdelo nesmiselno misliti na Polono. Končno —' kako bi se mogla dekla, pa čeprav mlada in čedna, primerjati z njo, z Gašperinovo Ano? Tudi si je rekla, da je Dominik čez glavo zakopan v delo in skrbi. Ko se bo tega rešil, bo utegnil več misliti nanjo. Predpustom, ko bo nehala žalovati po očetu, bi se lahko poročila. Kadar je mislila na to, ji je srce nemirno razbijalo, postajala je vsa nestrpna. Še malo ji ni bilo mar, da so si ženske v trgu že začele šepetati, da bodo pri Gašperinu dobili novega gospodarja. Tako je bilo vse do srede poletja, ko se je vrnil Aleš. Pisal je, da pride in Ana mu je poslala naproti hlapca Jožo z vozom. Pripeljala sta se sredi dopoldneva in prvo, kar je Ana opazila, ko ju je zagledala, je bila studentova velika skrinja. To staro skrinjo, okrašeno s srci in rožami, so mu dali, ko je prvič odhajal v mesto in čez počitnice je vedno ostala pri gospodinji. Bila je težka in nerodna, Ana si ni mogla misliti, kaj je fanta pičilo, da jo je privlekel domov. Morebiti se je namenil menjati stanovanje? Da, tako bo. — Več ni utegnila premisliti, ker je stekla na dvorišče, da bi ga pozdravila. Ko je prišla ven, je ravno skočil z voza. Odkar ga ni videla, se je še potegnil — zdaj jo je preraščal zd dobro glavo. Oblečen je bil čedno, mestno, mlado lice je pravkar zorelo v moško oglatost, na bradi mu je poganjal prvi puh. Stisnil ji je roko in jo pozdravil. Zdel se ji je zadržan in zamišljen. To je gotovo od vožnje. Potem je rekel Joži, da bosta vzela skrinjo z voza. Bila je težka, polna knjig in obleke, poprijela sta jo vsak na svojem koncu, Ana je pomagala na sredi, pa je še niso mogli spraviti z nerodnega voza. , »Strica bom poklicala,« je menila Ana in stekla v vigenc. Vrnila se je z njim in skupaj so spravili skrinjo na tla, nato pa so jo odnesli v sobico zgoraj, kjer je Aleš navadno prebil počitnice. »Kako da si pripeljal skrinjo domov?« je vprašala Ana, ko so sedeli v hiši. »Ali si hočeš poiskati drugo gospodinjo?« »Ne,« je odgovoril fant, »ne grem več v šole. Doma bom ostal.« »Aaa? Ali si padel?« »Nisem. Toda premislil sem si. Tudi stric Filip mi je pisal, naj raje ostanem doma in se držim svojega.« Stric Miklavž je vstal in poln notranjega zanosa kar zaplaval proti Alešu. Lopnil ga je po rami in vzkliknil: »Da te je le pamet srečala! Doma ostani in kovačije se lotile »Saj se je tudi bom,« je zatrdil Aleš. Ana je bila začudena, za trenutek se ji je zdelo, da ne razume niti besede od vsega, kar moška govorita. Potem se je osvestila in začudila, kakor da se je v njej nekaj prelomilo na dvoje. Zadnje mesece niti mislila ni več na to, da bi se Aleš vrnil in hotel ostati za zmeraj doma, še manj pa, da bi se lotil kovačije. Kakor blisk jo je prešinila misel: — Kako bo z Dominikom, ki dela v obeh vigencih? Pogodbo ima, saj ga Aleš ne bo mogel izriniti! Razumela je, da ni mogoče Dominiku niti ob novem letu odpovedati pogodbe, ker bi potem vse njegovo prizadevanje propadlo, z njim vred pa njeno upanje, da se bosta poročila. Misli so ji prehitevale druga drugo in naposled sama ni več vedela, kaj naj reče ali stori, čutila je samo, da ji ni prav. ker se je braf vrnil domov, in ugotovila,, da si je že nekaj časa dom lastila čisto zase, ne da bi pri tem še mislila na brata. Zato je rekla bolj rezko, kot je hotela: Vesele in žalostne s potovanja v Italijo Takole potovanje je postalo dandanes že kar vsakdanje, saj te celo »Putnik« zapelje tja do Neaplja. S tem pa je tudi navadno opisovanje potovanja postalo dolgočasno — zato danes le vesele in žalostne, ki lahko dolete potnika po Italiji — za zadnjo stran. Na potovanju skupine, v kateri se potniki ne poznajo, so najbolj zanimivi prvi tipljali DOMA. Dan pred potovanjem sem prisluškoval napotkom prijazne »Putnikove« uradnice neki sopotnici: »Čim prej pridite, boljši sedež boste dobili«. To sem si dobro zapomnil in prihodnje jutro sem že ob treh zjutraj občudoval nočno Ljubljano. Bil sem prvi. Počasi so se nabirali drug za drugim, nekdo je celo delil številke kot pri zdravniku. Ko pa je avtobus zavil pred poslovalnico, ni nihče več gledal nanje — prvi sem bil zadnji, k sreči pa se ni nihče spomnil na sedež poleg šoferja — ostal je prazen, pa se je spolnilo: prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi. Vso pot sem imel prekrasen razgled. Seveda, MEJA, ta je bila vzrok tišine, pogovor se nikakor ni sprostil. Vsakdo je bil zatopljen v svoje »spekulativne« misli, da bi v Italiji ne ostal brez denarja. Skrite cigarete, dolarji, dinarji so kot mora pritiskali na streho, čeprav je bilo šele 5 zjutraj. Nekatere sopotnice so se nervozno presedale in ogledovale ter vneto trdile, da se ne splača »RISKIRATI«. Domači pregled smo srečno prestali, vstopil je karabinjer: »Cigaretti?«, in že je posegel po kovčku postarnega tovariša. »Ne, ne samo BRODO«. Tedaj pa vsi v smeh (seveda, tisti ki so poznali italijanščino), najbolj pa se je režal karabinjer in na vneta zatrjevanja, da nimamo ničesar preveč, je zapustil avtobus. Sele pozneje so mi razložili. Tovariš je namreč hotel reči »Brott«, pa se mu je v nervozi kruh spremenil v »brodo« — po italijansko: juho. V TRSTU je vse obsedla menjalniška mrzlica. Takoj smo vsi postali specialisti za devize. Na kolodvoru menjajo 85, v banki 90, v neki mlekarni celo 95 — vse je drlo v mlekarno in kmalu je bila polna Slovencev; tudi lastnik je bil Slovenec in je potreboval dinarje za nakup mleka v Sloveniji. »Cambiate dinari«, je bil prvi stavek, ki sem se ga naučil v Italiji. Zelo pa me je čudilo, odkod so se pojavili celo 5000 dinarski bankovci in celo zlate ure nekaterim niso bile predra- ge. Lahko smo bili ponosni, da reprezentiramo standard slovenskega obrtništva. (Jaz sem bil kot edini študent častna izjema, ker pa sem denar za izlet zaslužil s počitniškim delom in packanjem papirja, so me klicali za Benjamina.) V FLORENCI sta nanj gotovo dva »božjepotnika« v večno mesto, ki smo ju odkrili med nami, (namreč neka redovnica in župnik), izprosila lepo vreme: čez vse Apenine je nepretrgoma deževalo. Bila pa sta tudi jezikovna fenomena: latinščino sta malo narobe obračala, pa sta bila povsod v pomoč pri dolgotrajnem barantanju. »Videz in resnica« bi lahko imenoval dogodek v POMPEJIH. Posebno atrakcijo predstavljajo med rimskimi razvalinami javne hiše, ki privabljajo številne obiskovalce. Čeprav so bile to hiše žensk, še danes ko so brez njih (v hišah so ostale le zanimive freske iz njihovega življenja), puste va- PRISTANISCE V NEAPLJU nje sanio moške — po nekdanji navadi. Pravijo, da zaradi morale. To brezobzirno mučenje ženske radovednosti bi res morali odpraviti. No, trgovci so poskrbeli, da najbolj radovedne ne odidejo praznih rok iz Pompejev. »Pod roko« lahko kupijo album izbrane, popravljene pompejske pornografije. Trgovina pa se razvija takole: mlade fante (to sem bil seveda tudi jaz) in radovedne ženske, muhe na med pom-pejskih prodajalcev, si takle postopač najprej pobliže ogleda, če ga vprašaš za vodo, te popelje malo vstran in od daleč pokaže album, toliko, da vidiš kaj sploh je. Ce se zanimaš zanj, te nopelje še bolj vstran, začne se dolgotrajno barantanje, ki se konča z mastnim dobičkom prodajalca (skrivnost navija ceno), kupec pa lahko znancem pokaže zanimivosti pompejanskih fresk. Jaz jih na žalost nisem mogel razveseliti, ker sem imel premalo lir in cigaret.) NEAPELJ je znan po svoji revščini. Štirinajstletni fantje se potikajo kot gangsterji po cestah s cigareto v ustih. Vsi znajo angleško. »Kdo si?« »Daj mi pet lir za cigarete«, je prvi pozdrav. Potem pa kmalu zaide pogovor v bolj kalne vode: »Do you stay here a t night?« »Do you like girls? 1*11 bring you some!« (Ostaneš tu čez noč? Imaš rad dekleta? Privedel ti jo bom!) Mogoče takole ponuja svojo sestro . .. V Neaplju — deželi pomaranč — smo se* jih hoteli tudi pošteno najesti in naše sopotnice so kar tekmovale, kje bo katera staknila cenejše. Vse so planile v neko trgovino. 50 lir kila! Kmalu je bila trgovina prazna. Iz Neaplja pa se je vlekla za nami sled pomaranč. Iz njih ne bi mogel iztisniti niti kaplje soka. Se ena zanimivost Neaplja: njihov delovni čas od 9. do 12. m od 16. do 21. ure. RIM nas je prevzel. Angelski grad, Forum, Vatikanski muzej, Kolosej, Katakombe, vse smo si ogledali, nekateri petičnejši so celo pokukali v nočno življenje. Mimogrede so ženi režiserja Mahniča v cerkvi Sv. Pavla ukradli denarnico. Najbolj zanimiv pa je bil lov za posnetki po kupoli cerkve Sv. Petra. Aparat smo pretihotapili v pristnem gorenjskem cekarju, potem pa so nekateri »stražili« paznike, jaz pa sem fotografiral. Povsod po Rimu sem naletel na mlade, lepo oblečene postopajoče moške, ki nikakor niso kazali videza turista, pa sem vprašal enega pri Fontana di Trevi: »Kaj delate?« — »Nič!« »Od česa živite?« — Pokaže policijsko legitimacijo. »Zakaj sedite tu?« — »Da pazim na turiste.« »Zakaj?« — »Da jih ne bi okradli.« Kar vesel sem bil, meni niso mogli ničesar ukrasti. Od 3000 din in 1000 lir nisem imel niti centa več. O BENETKAH lahko povem samo to, da so zelo lepe, drage, smrdljive, da je malo manjkalo, pa bi nehote postal emigrant. Sedel sem na počasen »beneški tramvaj« in se vozil od Trga Sv. Marka do postaje celih 45 minut in bi skoraj zamudil vlak. To me je tako pretreslo, da sem v Trstu moral spiti obvezno Coca-colo (slabšo od cocte). Komaj sem si opomogel od prestanih skrbi, smo bili že v Ljubljani z vso prtljago: meter dolgimi punčkami, odejami, urami in drugo kramo (jaz pa s polnim žepom vstopnic iz raznih zbirk in muzejev ter prazno denarnico — še en mesec sem potern moral delati za »pufe«). Vendar mi ni bilo žal lepega izleta. JANKO KREK S < ffi i w £ ►-i o > P O o i- Vstopila sta dva možakarja. Prvi je bil stari, gluhi, enooki Spanec, drugi pa razcapan razkuštranec. Dečka sta onemela — bil je Joe, ki so ga pred časom obsodili in sc je zdaj potikal okoli. Dečka je zazeblo pri srcu in tako sta se potuhnila, da je bilo slišati le njuno dihanje. — Možakarja sta potegnila iz žepa nekaj hrane in južinala. Nato ju je premagal spanec in zasmrčala sta. — Dečka sta se oddahnila. Tom je zašepetal: »Zdaj imava priliko, pojdi, Huck!« Huck se je obotavljal: »Jaz že ne mo-rcrai umrem, če se zbudita!« Tom jc priganjal, Huck ga je zadrževal. Nazadnje je Tom vstal in se prav rahlo prestopil. Toda že pri prvem koraku so trhla tla tako zaškripala, da se jc od strahu sesedel. Potem ni več poizkušal. Dečka sta ležala tam in štela minute, ki so se jima zdela cela večnost. Končno sta z veseljem ugotovila, da se sonce vendarle nagiba k zatonu. Vtem sta se možakarja zbudila. Joe je sedel in strmel okoli sebe. Nato je butnil svojega pajdaša in mu velel: »Čas je, da odrineva!« in nato še pristavil: »Kaj bova storila z najinim plenom, ki sva ga pustila tu?« »Mislim, da bi ga pustila tu, kakor vedno. Nima smisla, da ga vla-čivr. drugam. Šest sto petdeset srebrnja-kov je že lep tovor.« — »Dobra misel,« je dejal Spanec in začel z nožem kopati v kotu sobe. Toda njegov nož jc ob nekaj zadel. »Kaj je?« ga je vprašal Joe. — »Nap strohnela deska, ne, mislim, da je s K«1' nja! Sem pojdi in pomagaj, bova vidd» kaj jc!« Med kopanjem je napravil l"*" njo v skrinjo. Joe je vtaknil roko va«» in jo spet potegnil iz nje: »Hej, br»tef| denar!« — Možakarja sta ogledovala 9° [ no pest kovancev. Zlatniki so bili. ®e\ čka nad njima sta bila prav tako vZ,J?a mir jena ali pa morda še bolj kot rop»", in prav tako navdušena. Španec jc **. kel: »Tam je star zarjavel kramp, Pfe sem ga videl. Brž bova opravila • • •*