ZAŠEL ! . . . CRTICA. SPISAL IVO
TROST.
Listal sem po starih papirjih, belež-
kah, konceptih, prepisih in iskal neko sim-
fonijo L, van Beethovna. Kar  mi pride
211
med prste droban listič, znan vozni listič.
Solnce se je s popoldanskimi žarki in s
pravo pomladno toploto oziralo skozi okno ;
tako svetlo je bilo v moji sobi, kakor mora
biti svetlo v nedolžni duši, ki ji vest ne
more očitati zla. A mene je bilo strah.
Pred očmi mi je blestel oni vozni listič
— nema priča, da sem ga zabil oddati na
poslednji postaji vratarja ali pa — da
nisem še dospel na poslednjo postajo. Bil
je vozni listič za mladostnimi prijatelji v
neznani svet — v bodočnost. Kje sem ga
kupil, se spominjam še dobro ; saj so jih
kupovali z menoj vsi moji ožji prijatelji in
znanci. Radovoljno smo polagali tedaj na
žrtvenik za kupno ceno — svojo mladost,
svoje življenje in se radostno razhajali na
vse vetrove za starimi prijatelji kakor z a
vzori.
Slovo ni bilo niti spomin slovesa, kjer
jedo in pijo, govore in se šalijo, se jočejo
in poljubujo, ljubijo in sovražijo. O, ne !
Možko smo si mladeniči stisnili roko brez
solz, brez poljubov, pa z zavestjo v srcih
in vsklikom na jeziku : Na svidenje ! —
Zakaj ne? Ali nismo bili vsi namenjeni po
isti cesti za — vzori, koder so odšli že
mnogi pred nami in pridejo še mnogi za
nami, a vrnil se ni še nihče. Tudi iz več-
nosti se ne vrne nihče. Moj Bog — uzori
in večnost !
Kako dragi, kako lepi so bili moji
mladostni znanci ! Ti moj mili Bože ! Z
nami so rastli, z nami se veselili, z nami
so dosezali vspeh za vspehom — ali pa
smo rastli mi z njimi in se mi njih veselili
in so oni nam pomagali dosegati krasne
vspehe. Vedno bolje, natančneje smo se
spoznavali izobrazujoč si duha na viru
znanosti, tešeč žejno srce v reki lepih
umetnosti. Kako burno je bilo srce za vse
vzore, kako živahni so bili naši pogledi v
bodočnost, kjer smo v nedavnem času upali
tega in onega tovariša povzdigniti med
prijatelje vzore — na božanstveni Olimp,
za njim pa še samega sebe. Ko smo s
tresočimi se koleni namerjali prvi korak v
svet, so bili naši vzori že pred nami ; ka-
zali so nam za seboj — ne sicer vedno
trnjevo, vendar skušnjav polno pot. O, kako
lepi, vzvišeni, vabljivi so bili v komaj do-
zirni daljavi ! Kakor se zaljubljencu po-
doba njegove izvoljenke zdi često lepša,
ko je motri samotno v svoji duši, nego da
jo gleda iz lica v lice, tako so bili tudi
naši vzori stokrat lepši tedaj, ko so se
nam odmaknili, da stopamo v daljavo
brezozirno za njimi. Blagodejni, kakor stolp
nehotični, so se nam videli naši bodoči
vspehi : za blagor domovine, za srečo na-
roda ! — Kaj vse zapreke, kaj skušnjave
in ledina, ki nam jo bo treba obdelovati
med preprostim ljudstvom ? Saj smo svo-
.jim najmilejšim prijateljem, zaščitnikom in
zaupnikom žrtvovali svojo mladost, življe
nje. Čemu naj nam bodo brezdelna mlada
leta ? Ali ne čaka, rie kliče domovina uprav
nas, ki smo zdaj na vrsti, mi izvoljeni, mi,
kakoršnih je malo? Sladko in slavno je
delo, trpljenje za domovino : dulce et de-
corum est pro patria mori.
Na delo za vzori!
Take misli, taki upi, slike, prizori za
bodočnost so brez izjeme polnili naša srca
in polje delovanja se je širilo kakor naša
prsa, naše nade. Snežna poljana se širi, ko
se dviga z nje megla, ter jo obsije zlato
solnce ; tako se je raztezalo naše bodoče
delo — >ne samo kar veleva mu stan«...
In častna opravila, narodna dolžnost,
domovinska požrtvovalnost, ali niso to na-
slovi na praporih prvih odličnjakov vseh
rodov ! Plačilo ? Kdaj ste še čuli, lepo pro-
sim, da bi vzor-domoljub zahteval plačilo
za domoljubje, sploh da bi idealen človek
smel prašati ali celo zahtevati povračilo ka-
koršnega koli zaslužka ? Materialist, egoist,
filister, vse bi mu smeli očitati.
Naši vzori, naši dobri prijatelji, naši
dobri geniji bi se s studom obrnili strani
ter plakali vroče solze po izgubljenih na-
dah, ki so vzklile, vzrastle in se razcvetele
212
v nas. z nami, kdo bi nas potem bodril,
navduševal, vodil ?
Žalostna nam majka !
S svedočbo zrelosti in nakaznico pri-
dobljene službe v žepu smo torej pohiteli
za njimi, za svojimi izvoljenci, ki so nas
vabili, klicali, čakali ...
Najlepše petje morskih Siren, najslajši
poljubi in najmehkejši najljubeznivejši ob-
jemi, nebo in zemljo obetajoči pogledi iz
najžarnejših oči niso zmogli sile, ki bi nas
vzdržala. Za njimi, za njimi!
Toda po dolgih letih sem našel še
ravno tisti vozni listek, ki sem ga kupil
tam, kjer so jih kupovali vsi moji najzve-
stejši prijatelji, polagaje na žrtvenik za
kupno ceno — svojo mladost, celo svoje
življenje. Moji prijatelji so se razkropili
širom slovenske domovine — za vzori ?
Morda, In jaz ? Listek, vozni listek me je
izdal, lagati ne morem, ne smem. Ta od-
govor je najtežavneji in mi vselej izvablja
solze v oči . . .
Pomilovalno se mi je nasmehnil sivo-
lasi gospod, ko sem mu prvikrat v prija-
teljski družbi ob kupici vina dovršil svojo
deklamacijo o vsem blagem, lepem, vzvi-
šenem in svetem. Drugi so mi čestitali,
češ : tako dober govornik ! Vzori kar kipe
v njegovi duši. Morda bo še mislec, pisa-
telj . . . idealist ! . . . — A postami gospod,
ki ni pazil toliko na zanos in obliko, kakor
na vsebino in okolščine, ki sem bil v njih
vzgojen, se je sklonil k meni in mi rekel
mirno, skoro patetično : Gospod, Vi ste še
mladi, mladi !
Nič posebno všeč mi ni • bil ta tuš.
Ali nisem vsestransko dovršen zemljan po
modi in svoji sposobnosti v vseh potrebnih
vedah zadostno podprt zapustil šole, da
poslej drugim kažem pot k resnici in iz-
obraženosti ? In ta starec se mi upa še
očitati mladost ! Res, vsakdo je lahko mlad,
a ni treba, da bi očitanje njegove mladosti
hkrati pomenilo — njega pomanjkljivost, j
in vse to še brez posebnih dokazov. j
Nedostatno opiljen, neizobražen, mlad... j
Ali sem res ? j
Stari ljudje unajo čudne nazore, čudne j
muhe. ]
Nič več ga nisem obiskoval. Moj po- !
nos ni dovoljeval tega.
Torej : prva postaja, za me nič kaj i
vesela. Ko bi bila tudi zadnja, a zanjo še i
nebroj druzih. Začel sem opuščati prepo- \
goste, predolge in neumljive govorance, j
in znanci so me hvalili, da sem se —¦ \
unesel. Razlagal sem v prijateljskem po-|
govoru svoje nazore o ljudski naobrazbi, ]
navajal vzore iz zgodovine in iz drugih i
narodov, kolikor so mi bili taki viri do-1
stopni. Poslušali so me, poslušali, saj jim \
vsaj ni bilo treba govoriti tisti čas kot \
meni, potem so pa rekli starejši možje : j
vse dobro, vse prav ! toda neuk človek •
čuti veliko manj zla in trpljenja kakor;
izobraženec. Seveda sem zavrnil, da je to i
sicer ugovor, ali resnica, da izobraženost i
lajša splošno gorje, je tehtnejši ugovor.
Na to se je pretrgala razprava z vpia-.
šanjem : — Ali vržemo nocoj —• tarok ?
Nesrečni ta finale me je tako »panal«,!
da sem se sramoval celo — odkloniti va-
bilo na tarok, kar bi bil na mojem mestu i
najbrž storil vsakdo. i
i
In naš župan, tedanji moj prvi načel- \
nik, me je kmalu potem prašal, koliko |
kronic sem dobil tisti večer na karte, po- \
leg tega ni zabil skrivnostno mi namigniti, '
da zna tudi on — pa še marsiktero drugo ;
igrico, ki pa tudi več vrže, če so zbrani j
pravi tiči in jih ne zasačijo orožniki. Ker
sem se nekako čudno sukal ob teh novi-.
cah, me je pogledal zvedavo in pristavil, \
da se tako najlažje zasluži kak poliček. ^
Zopet sem mu odkimal — skoro nevoljno, i
To ga je hipoma razdražilo, pa mi je oči- '
tal, da smo vsi novejši — izobraženci sama \
puščoba. i
213
Ali naj zamerim možu, ki ni nikoli
poznal naših vzorov ?
Imel je pač nekaj svojih, a dokaj dru-
gačnih.
Beseda puščoba me je pekla. Začel
sem iskati razloge, ali ni morda opravičena
— vsaj po nekoliko. Našel sem, da bi bilo
zares marsikaj lahko bolj živahno, ko bi
bili ljudje zares vsi — duhoviti in dovtipni.
Moj Bog ! Dovtipi, da se prestraši sam
sestradani volk, ko bi jih umel ; duhovitih
dovtipov pa ni splošno umela naša družba.
Pametnih razgovorov ni marala ; morda ji
bo všeč zdravilo na sladkorju ? Kaj še ?
Samo sladkor ali pa — puščoba.
Znanci so mi pritrdili, da vrlo napre-
dujem — s sladkorjem.
Ob neki drugi priložnosti so me usta-
vile tri jezične mamice na ulici in brez
posebnega uvoda izvolile vprašati, če znam
— kakor moj blagopokojni prednik —
sestavljati tožbe. Ne spominjam se več,
kako sem jim kimal. Razložile so mi v
naglih besedah in z ogorčenim srcem vsaka
svoje gorje, zaradi česar bi bilo treba, da
sodišče nasprotnico kar naravnost uniči in
jo za nameček še pogrezne, če ne dlje,
vsaj do — peklenskega praga.
Tolažil sem jih z vsakovrstnimi na-
rodnimi rečenicami, kakor : bolja je kratka
sprava kot dolga pravda ; med mirnimi
sosedi je prijetno življenje. »Bolja je kratka
sprava kot dolga pravda«, so mi v zahvalo
— menda — očitale zložno vse tri, da le
zato tako govorim, ker ne znam sestav-
ljati prepotrebnih tožba.
In tožba, navskrižja, sovraštva ni bilo
malo.
Tedaj se je zgrudil moj ideal — moj
idealno ljubljeni slovenski narod — kakršen
bi moral biti in kakršnega sem si mislil
dotlej — v sam prah in blato. Kot sveti-
njo sem ga nosil v svojem srcu, dokler
nisem poznal njegovih napak, njegovih
slabosti. »Ljubljeni slovenski narod, dično
naše ljudstvo«, kakor sem ga nazival obi-
čajno s kupico v roci za obloženo mizo in
pri polnih čašah, ko je navdušenost preki-
pevala % srcu še živahneje nego šumeči
sok v čašah, ta slovenski narod je tedaj
izgubil svojo ceno, — sodil sem, da celo
pod normalom. Toplota mojega srca do
tebe, narod, se je znižala hipno na samo
ničlo in še pod ničlo, ko j? začela trpeti
moja osebna avtoriteta, ker nisem hotel
streči ljudem v njih strasteh, v 'njih ego-
ističnih in osvetoželjnih stremljenjih.
Tedaj sem mislil, da ga ni naroda na
svetu, ki bi bil bolj nehvaležen kot moj
slovenski narod.
Začeli so mi očitati, da sem vsled
svoje sanjavosti celo neraben človek, ker
nečem poznati nič tistega, kar se nazivlje
v vsakdanjem življenju — zlata praksis.
To so pa moji praktični soobčani umevali
tako : bodi tam, kjer te potrebujemo vedno
na uslugo, ne vprašaj, če je kaj prav ali
ne prav — delaj ! Pij, poj, jej, puši, podi-
raj dovtipe, da se ne bodo dolgočasili
drugi. Plačaj, kadar nimajo drugi denarja ;
a za vse to ne zahtevaj nič, nič, vedi, prav
nič — ne zahvale, ne priznanja.
In nekolikokrati sem sicer z glavo
majaje vendar poskusil prav resno, prila-
goditi se novim razmeram v novem živ-
• ljenju, pa se mi je vselej godilo kakor
onemu nesrečniku ki so ga položili v
Prokrustovo postelj. Vselej sem obupal.
Saj me je strašila celo misel, da bi se mi
to posrečilo. Ali naj bom potem še vzgled
vsem in vsakemu, — luč, ki se ne devlje
pod mernik, — če mešam kvarte, izborno
sestavljam tožbe, popivam ter junaški za-
pravljam bore novčiće in zdravje ?
— Iz teorije v življenje je težaven
korak, težavneji nego iz noči na dan, mi
je pojasnil neke nedelje popoldne moj so-
sed in dostavil na vse moje ugovore, da
je on mislil »v dobi mladi« ravno tako,
pa da je bilo pozneje marsikaj drugače in
se ni premenilo do dane&; sedaj  pa živi
214
tako, kakor žive drugi in — kakor more
ob pičlem dohodku in obili družini.
Potožil sem mu, da se tu godi krivica
mojim vzorom, mojim ljubljencem izza lepih
mladostnij sanj.
— Moj dragi ! se mi je nasmehnil to-
variš, — to mine samo ob sebi ; mora
miniti ob neizprosnih razmerah, kamor nas
je butila usoda.
Tožbo sem mu ponovil v konkretneji
obliki. Tedaj mi je svetoval, naj si osnu-
jem lastno domačnost, da se lože izognem
veseli, popivajoči, vedno bahantski razpo-
sajeni družbi.
Brez vseh ozirov mi je tovariš to po-
vedal odprto, iskreno ; potem je še dosta-
vil nekako samoljubno, gladeč si itak gladko
lice : — Prvi pogoj rednega življenja je
dobra kuhinja, ha, ha !
In polna klet, sem doložil pikro, a
sosed je potrdil veselo mlaskaje z jezikom :
In polna klet, da !
Zopet sem mu začel — gotovo že sto-
tič — razlagati svoje proti - nazore, in
sosed moj je vskliknil_skoro malomarno, še
prej nego sem končal : — Potem si ču-
dak ! Škoda tvoje mladosti in nadarjenosti !
Omahoval sem v veri v svojo sposob-
nost, v mladost, vzore in boljšo bodočnost.
Ali je res prav govoril naš župan in
načelnik, da smo — naduta puščoba?
Sedaj mi je prijatelj pokadil — go-
tovo ne iz kakršne koli sebičnosti, da sem
čudak.
Ne, čudak nočerr. biti !
Modrih mož modri svet slušati, so
trdih stari, je že polovica modrosti.
In jaz sem slušal.
Mojega življenja voziček, ki se je le s
težavo pomikal in zelo zastajal za vzori
navkreber — tje gor, kjer vzorov je izvor
--ta voziček se je obrnil in šli smo in še
sedaj gremo ali se peljemo, kdo ne ugane ?
— imenitno in lahkotno — navzdol.
Iz teh doživljajev se spominjam pri-
jatelja, ki se,je menda tudi tako boril za
vzore in slednjič z vzori. — Nikakor ni-
sem mogel, je pripovedoval, pridobiti si
srca brhke hčerke premožnih roditeljev in
sosedov. Sam nisem bil zadovoljen z vspehi,
a roditelji niso bili zadovoljni s samo grajo
brez vspehov. Hčerka se me je celo bala.
— E, vraga ! si mislim, če ne gre
gori, naj gre pa doli. Poskusimo !
Poskusil je res in šlo je — pa kako !
Roditeljem se je prikupil z izbrano
pohvalo o hčerkini malomarnosti, in hčerka
je spoznala, da bo že menda tisto prav,
kar hvali njen učitelj vpričo njenih rodi-
teljev.
Prijateljeva taktnost, izlasti sposobnost
je pa zastran tega zaslovela daleč, daleč
med sorodniki njegovih sosedov.
Tudi mene so začeli hvaliti na ves
glas in na vsa usta, javno in zasebno, po
vsi vasi in po vsi okolici ; celo v tretjo
faro se je širil glas moje hvale. Sivolasi
gospod, ki se je tako rad izpodtikal nad
mojo mladostjo, je zadovoljno trdil, da sem
se prej utekel, nego si je mislil, in prej
spoznal življenje nego navadni ljudje. Žu-
pan pritrdi še danes, če hočete, z obema
rokama, da ni imel -še nikdar marljivejšega
sotrudnika, občinskega svetovalca, soigral-
ca, sopivca, sopevca .in veseljaka od mene,
nekdanjega nadutega sanjača. Orgle da
mi pojo, kakor bi govoril človek, a pevci
da mi pojo, kakor bi pele orgije. Vsi nek-
danji nasprotniki so se zložno strnili v
sklepu, da ga ni kmalu praktičnejega in
vporabnejega človeka kot jaz v občini. —-
Duša si, stožer si, okolu tebe se suče vse
naše življenje.
]\Ioj sosed se mi pa včasih vendar še
zadovoljno smehlja: — Aha—ha ! Ali ti
nisem pravil ? Svet se ni obrnil po tebi,
ti si se moral po svetu. Ker ni hotela gora
bližati se Mohamedu, se je moral Moha-
med gori. A, ha, ha ! Življenje, veš, je
kakor velikanska reka : kar neče plavati
v njeni smeri, potegne šiloma za seboj.
215
Neko jutro pozneje se je poslovila moja
kuharica in odšla za svojim ženinom. S
pomenljivim nasmeškom mi je svetovala,
da bi bilo tudi za-me še najbolje, če si
kmalu poiščem — lep, srčkan par ....
Človeška pomlad cvete samo edenkrat.
Radovoljno sem ji pritrdil na tihem,
a naravnost rekel, da to ni mogoče. Po-
starna mladenka je še odhajaje ponavljala
Svoj prejšnji nasvet, ponavljala ga je go-
tovo še pozneje na vasi, ker so ga meni
ponavljali sosedje, znanci m nagajivci, ko-
der sera hodil in koder nisem hodil.
Opravičeval sera se, da je bila to le
njena zasebna želja, ko je sodila druge
ljudi po lastnih potrebah, in slovesno ugo-
varjal, da bi smatrali bivšo kuharico gla-
silko mojih najtajnejših misli. Glasno sem
se moral smejati toliki budalosti, in na
tihem vendar pritrjati samemu sebi : ali je
to res taka budalost, da jo nekateri na-
zivljejo predzadnjo budalost, ki jo dovrši
človek pred smrtjo.
Drugi so mi prijazno pomagali v tem
razmotrivanju, in z združenimi močmi smo
slednjič dosegli sklep, da je prav za prav
življenje brez ljubeznive ženske sladkosti
— tudi budalost. Odločitev, da sam izbi-
ram izmed obeh neumnosti, so pustili moji
razsodnosti.
No, računaje po dosedanjih pogojih
življenja, mi ni bilo težko se odločiti, da
mi je ženitev zares potrebna : potem bom
šele popoln človek, praktičen človek. Zato
nisem zabil vpoštevati prijateljevega prin-
cipa, da je prvi pogoj dobra kuhinja in
polna klet, razumna potrpežljivost, kadar
kaže dobiček in zverinska odurnost, ko
preti zguba.
Zakaj bi bil čudak ?
In prej nego sem se zares domislil, da
.sam mislim tako, so me objele bele roke,
me uklenile v jarem, moje noge pripele k
družini in — da se že v naprej izogne
vsakršni nevarnosti — pristrigle moje pe-
roti — — —
Zopet drči mojega stremljenja voziček
navzdol, pa vstrajno, vedno vstrajneje —
po izvoženem potu za drugimi in tudi že
pred drugimi. Da, to bi bil skoro pozabil !
Sedaj trde moji nekdanji svetovalci,
prijatelji in znanci, da še preveč poznam
življenje, da sem siten v ig-ri, natančen v
računih in izlasti v svojem poslu ; vse da
se rai snuje le za dobiček, da tudi njih
zasluge in celo lastno slavo ( — o, kaka
laž !) da vporabljam za vprego, če rai kaj
vrže. V nagli jezi in kipeči nevoščljivosti
mi očita ta in ta, da sem nestrpen in se-
bičen v družbi, sploh pa preveč — prak-
tičen. Celo raoj sosed trdi, da sem se vrgel
preveč za svetom, da hlepim samo po tisti
časti in slavi, ki nekaj nese.
Za trebuh se držim in v lice se mu
sraejem. Ali naj se jezim na celi svet ? To
bi ne vrglo nič. Rad ali nerad odgovar-
jam jasno in odkrito : — Osli ! Ali rae
niste hoteli že začetkoma imeti tacega ?
Vi ste me vzgojili in za-se ste me vzgojili.
Ce sem napredoval, je znamenje, da je
dober mojster našel dobrega učenca.
Drugače jim ne morem govoriti.
*       *
*
Le včasih mi vstrepečejo peroti, duh
se dviga kot nekdaj v idealne višave, za-
man želeč si nazaj nekdanjih časov ; tedaj
sedem k orglam, da z milimi glasovi pri-
čaram nazaj lepe dneve zastavljene in še
sedaj ne odkupljene mladosti. Tedaj po-
iščem ono simfonijo, igram in sanjam.
Oni dan sem pa našel med drugimi
pozabljenimi papirji vožnji listek za vzori
in spoznal, da sem že daleč, daleč — na
napačnipoti, vprav nasprotno oni smeri,
kakor so se pred mnogimi leti pomikali
pred menoj moji vzori. Ali nisem prepozno
spoznal usodne pomote ? Ali naj vrnem
vožnji listek in zopet dobim nazaj zanj
zastavljeno mladost? Prav srčno rad. Toda
kdo mi pokaže pot nazaj na prvotno po-
stajo — nazaj petnajst, dvajset let po cesti
človeškega življenja. Prijatelji moji, kaj ni
216
to nemogoče ? Zastonj, zastonj. Nazaj ne ;
morem. ^
Izgubljen sem . . . zašel sem ! i
Moji vzori, moji mladostni  prijatelji ! i
Lahko   smo  se   poslovili,  pa   za   vselej, i
Sprejmite  moje  srčne   pozdrave   —   po- i
zdrave znanega neznanca v neznano biva- j
lišče svoje. Bledi vozni listič me je opozo-.
ril, da  sem se  vam  izneveril,  da  drčim
navzdol, dočim se dvigate vi vstrajno in
krepko v azurne višave iz mlake dvomov '
in  zmot  proti  večnemu solncu resnice in
pravice. j
Ali se vam niso izneverili tudi še j
drugi prijatelji moji? Gotovo vsi korakajo:
čvrsto in pogumno po smelo začrtanem j
potu. Le jaz ... le laz. '
Moj mili Bože ! Ali je zadosti, če re-1
čem : homo sum ? Ne. Nočem, ne smem, i
ne morem se opravičevati. To me itak ne j
pripravi nazaj ra pravo pot. » Confiteor i
Deo omnipotenti . . .« Morda je kes že]
začetek stezice k resnici in pravici ? Morda, j
Meni- ta odgovor vselej izvablja solze I
v oči, a v srcu budi nado, vstrajno voljo i
in zopet dvom: če že ni prepozno? j
217